Življenjska zgodba Slavka Zajca Temnih dni svetel dan Kadar se Slavko Zajc dandanašnji o^re po svojem življenju, je zapor tisto, česar ne bi hotel več doživeti. 19. februarja 1942 zvečer So ga aretirali Italijani. Najprej so osem-najstletnega fantiča vklenjcnega gnali na ljubljansko kvesturo. Prinašalci rimske kul-ture so ga dva dni silovito mlatili, zbili tudi prednje zobe. Slavko pa je niolčal. Molčal je tudi v žaporu in pred tribunalom vojaškega sodišča. Kazen za sodetovanje z OF je bila 24 let zapora. • V dvorani sta bila tudi mama in mlajši brat. Imel sem dobrega zagcvornika, ki ga seveda nihče ni jemal resno. Vstal sem in vse tisto mi je padlo na ramena. Mama je jokala ... Pa so me kasneje starejši izkušeni zaporniki potolažili. Važno je bilo ostati živ, o Italiji pa so bili vsi prepričani, da jo bo kmalu vzel hudičv< • Danes je Slavko Zajc močan mož, okro-glcga in prijaznega obraza. Modre oči mu nekoliko hudomušno zrejo izpod širokega čela, v katerega se zelo opazno zajeda ena sama globoka brazda. Vendar so porajajoče misli najinega pogovora zresnilc dobrodušni Slavkov izraz: • »Rojen sem v Polju pri Ljubljani leta ,1923. V kmečki družini smo bili štirje. otroci. Doma je bolj" manjkalo kot ne. Učil sem se pri mizarskem podjetniku Tomšiču v Zgor-njem Kašlju, vajenci pa smo bili takrat brez-pravni revčki.« • Socialne razlike je Slavko zaznaval med montažo lepo politiranega pohištva v razkoš-nih stanovanjih. Tam na primer so ljudje imeli vsaksvojo posteljo, niso je ?. nikomer delili. Napredni ljudje z njegovega konca so se zbirali pri pihalni gffdbi. Tudi Slavko je do prihoda Italijanov pihal y bas. Ni maral okupatorja, živel je med 'skojevci in komu-nisti. Še posebno gorak je Italijanom postal nekega večcra, ko se je Irojica prijateljev vračaia s plcšnih vaj v mestu. Mladeniči niso hoteli Jia bloku dvigniti roke v fašistični po-zdrav. Soldateska jih je potegnila v barako in jih pošteno nažgala s palico. • Slavkovo delo tistih dni je bilo zbira-nje orožja, trosenje letakov, pisanje parol, prenašanje Poročevalca v Zgornii Kašelj, Po-ljc. Zadobrovo... Nekdo je vse lepo pove-dal . . . • »Po sodbi so me odpeljali v Trst, za dlje časa v Firence, potem v Civitaveccio pri Rimu. Nazadnje sem pristal na Sardiniji, pravzaprav na otočku Azinaro. Na njem je bila le jetnišnica, 20 Slovencev nas je bilo in 40 Črnogorcev.« • Dan na dan 300 gramov črnega kruha iz otrobov, liter redke. čorbe, neredko zabelje-ne s črvi. Uro sprehoda drievno. Trganje alg, užitni del je nadomeščal zelenjavo. Bitka za življenje. Iz rjuh spletena vrvica, na kon-cu trnek: • »Nekega dne sem ujel pol metra dol-gega morskega psa, to je bila gostija! Vse pa smo tovariško delili, tudi pakete. Se je zgodilo, da je dobil vsakdo le ocvirk. 52 ki-logramov sem tehtal.« • Propad Italije. Niso jih izpustili, zapor-niki so zagrizenim fašistom pripravili gla-dovno stavko. Sest dni so stradali. vse do pri-hoda Američanov: • »Potem smo bili svobodni. Jedli smo. Previdno. Nekateri tovariši so se nanagloma nabasali, počil jim je želodec. Odpeljali so nas na Sardinijo. Tam smo začeli spraševati po partizanih. Nekega dne je k nam prišla prava partizanska misija in nam pojasnila položaj v domovini. Takoj smo si želeli na fronto. Odpeljali so nas najprej v Calgari, potem v Neapelj in odtod v Gravino ob Ja-dranskem morju.« • Slavko Zajc je s III. prekomorsko udar-no brigado najprej stopil na Vis. Skupaj s I. dalmatinskd so branili otok pred Nemci. Kmalu je na otok prispel tudi tovariš Tito: • »Spominjam se, kako je govoril. Name je napravil globok vtis.*Takrat je tudi rekel: Tujega nočemo, svojega ne damo! Na Visu sem bil tudi sprejet v partijo. Z otoka smo se s čolni vozili na različne akcije. ognjeni krst sem doživel na Braču. To je bil moj prvi spopad z Nemci.« • III. prekomorska se je izkrcala v Baških vodah in takoj krenila v smeri Knina. Kas-neje se je borila pri Mostarju, Gospiču, Bi-haču, Donjem in Gornjem Lapcu, Splitu, Tro-giru, Kaštelih. Osvoboditev in konec vojne so borci brigade dočakali v Tržiču pri Trstu. • »To je bila težka pot, posuta s trupli, z vročimi bitkami, posebno za Knin in Mo-star. Ustaška, četniška in okupatorska sodrga se je hudo upirala, veliko naših fantov je padlo. Ti so bili hrabri, skromni, z vsako zmagoje raslo navdušenje. Vsaka stopinja proti domu nam je dajala poleta, ljudje so nas čudovito sprejcmali.« • Pi-ed Kninom je Slavko Zajc postal ko-mandir spremljevalne čete. Odslej je mladi podporočnik opravljal z minometi in mitra-ljezi: • »Ampak naši fantje so orožje obvlada-li.. .« • Za las je šlo v hribih nad Ilirsko Bistri-co. Ukazano mu je bilo zavzeti in držati vrh. Z vodom šarcev se je smukal proti vrhu: • »Nenadoma vidimo Nemce, hiteli so navzgor z isto namero. Niso nas opazili, u-speli smo jih presenetiti in razorožiti. Trojico z ujetniki sem poslal nazaj, ostali pa smo hiteli na vrh. Komaj smo ga zavzeli, že je sovražnik tolkel po nas. Nemški ostrostrelec nam je ubil merilca. Od blizu smo se obme-tavali z granatami, ostale višje točke so že zavzeli Nemci.. . Ne vem, ne bi se dali pri-jeti... Priplazil se je kurir in srečno smo se umaknili. ..« • Svoboda . . . Srečanje z očetom in bra-tom. Kaj vse so si imeli povedati. Nežno sre-čanje z mamo. Vendar je bil Slavko Zajc v Polju le tri dni. Pot je nadaljeval v Beo-grad, določen je bil za oficirsko šolo v Sov-jetski zvezi:- • »Na pot nas je šlo 11 oficirjev in blizu 110 gojencev akademije. Za leto dni smo se ustavili v Groznern pri Odesi, kasneje so nas preselili v Kijev. CK KPJ me je postavil za sekretarja enote. Sest mesecev pred resolu-cijo informbiroja nas je obiskal vojni ataše in mi očital, zakaj ne pošiljam partijskih zapisnikov. Ja, sem rekel, saj jih pošiljam! Pokazal sem mu kopije.« Ataše se je pritožil na akademiii, Slavka je* zato komisar usta-nove odstavil s goložaja sekretarja: • »Pa me ne bi smel. Le tisti bi me lahko, -ki me je postavil, mar ne? Zapisnikov pa na- ša ambasada kljub temu ni dobivala, še na-prej so jih prestrezali.« (Nadaljevanje na 15. strani) (NadaJ.ievnn.ic s 14. strani) • Celotna skupina učečih se je vrnila v domovino, čeprav je bilo precej pritiskov na posameznike. Slavko je poslej služboval v Zagrebu. 1955 se je iz zdravstvenih razlo-gov upokojil, preselil v Ljubljano. Upokojeni maJDr je končal lesno delovodsko šolo, bil je referent za obrt v občinah Kamnik in Si-ška. Ta trenutek vodi točilnico Agrokombi-nata Krško na fernetovi ulici: • »Rad delam. Hodim na lov. imam čcbe-le (25 panjev), delam v SLO. . . Kaj je po-menilo biti partizan? Spočetka je bilo naj-važnejše osvoboditi domovino. Spominjam se tovarištva, ki ga danes ni.več. Odtočnost tudi napraviti domenjeno. Danes se mnogo govori, napravi malo. Kdor je šel skozi revolucijo in vidi bohotenje na račun padlih, ga boli. Vi-dite, komunisti morajo biti za zgled. Tako smo dejali. Zdaj pa pomeni dar govora več-krat pogoj za sprejem. Odgovornosti nam ne manjka, skromnosti, srca.« ' »Najlepše,« pravi Slavko, »mi je sedaj, ko sem upokojen. V zakonu ni težav, materialno zadovoljstvo je. Še drugim bi želel tako. Svo-bodo imamo, lahko hvalimo in grajamo, zdravje pa je bolj šepavo, ,flikamo' ga s čajčki. Še vedno je dobro v tej deželi. Vsi skupaj smo se malce preobjedli, kako bo vnaprej, pa je ponovno odvisno od vseh nas.« Bogomir Šefic Foto: Jaka Bregar