Inserati se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta :
8 kr. če se tiska enkrat,
12	„	„	„	„	dvakrat,
15	„	„	,,	„	trikrat.
Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema oprav-ništvo (administracija) in ekspedicija na velikem trgu h. štev. 9, II. nadstropje.
Politim list n slorasli iarod.
Po pošti prcjeman velja:
Za	eelo leto	.	.	10	gl.	—	kr.
■Za	pol leta	.	.	5	„	—	„
Za	četrt leta	.	.	2	„	50	„
V	administraciji velja:
Za	eelo leto . .	8	gl.	40	kr.
Za	pol leta ...	4	„	20	„
Za	četrt leta . .	2	„	10	„
V	Ljubljani na dom pošiljali velja 60 kr. več na leto.
Vreduištvo je na velikem trgu h. št. 9, v II. nadstropji.
Izhaja po trikrat na tede sicer: v torek, četrtek in
„SclmIverein“ ali kaj?
Govorili smo zadnjič o občnem zboru tako zvanega „deutscher Schulverein“ na Gorenje-Avstrijskem v nemškem Linču. Diplomatje imajo jezik za to, da svoje misli prikrivajo; ravno tako smemo reči o kolovodjih tega nemškega ali prav za prav ponemčevalnega društva. Prejšnja nemška vlada na Avstrijskem je skrbela toliko za nemške šole, da se Nemci ne morejo pritoževati, da bi jim šol manjkalo. Tudi pod sedanjo vlado se Nemci ne odrivajo, tedaj ni ga vzroka, da bi še kako privatno društvo skrbelo za nemški jezik, ki se v Avstriji ne zatira. Sam predsednik dr. „Weitlof“ je rekel, da nemštvu ne preti nevarnost. Ako nemštvu ne preti nevarnost, moramo pač vprašati, zakaj se snujejo taka društva? Zakaj se vabijo ljudje, da donašajo darove za stvar, ki je treba ni ? Odgovarj ajena to vprašanje, nam ne preostaja drugega, nego da društvu snamemo krinko z lica, in mu pogledamo v oči in obraz. Kdo si? Od kod prideš? Kaj hočeš? Po tovarištvu se pozna, kogar ni moč poznati samega po sebi. Isto tako hočemo mi to društvo presojevati. Tako javno in brez vse sramožlji-vosti se dosihmal to društvo ni pokazalo, kakor se je letos o Binkrštnih praznikih. Dr. Sturm je kar naravnost rekel, da naj se Avstrija priklopi Nemčiji, sedaj samo v gospodarskem, kulturnem in narodnem obsegu. Tedaj pripravljati se ima, da bode za priklep zrela. To društvo ni politično po izjavi Sturma (no-men et omen), pa se vendar s politiko skoro več peča, kakor vsako drugo društvo, in je državi bolj nevarno, kakor tiste dijaško družbe,
ki se ponašajo s svojim nemškim duhom, in jih vlada prepoveduje. Njegova namera je naravnost obrnjena zoper sedanjo vlado, ki se poganja za spravo med narodi; to društvo pa dela nasprotno, ker povdarja le nemško narodnost tam, kjer zdražbo dela med narodi a tam ne, ali celo malo, kjer bi nemštvu lahko kaj koristilo, n. pr. v južnih Tirolih. Saj so v zboru sami naravnost rekli, da to bode znamenje, po katerem se bodo med sabo spoznavali. (Der deutsche Schulverein ist eine Gesin-nungssache.) Kavno tisti levičarji, ki so se vladi toliko upirali in kljubovali, kjer koli so mogli, so bili ali poglavitni govorniki pri občnem zboru, ali pa najbolj odlični gostje n. p. Herbst, Suess, Sturm i. dr. Vse kar ima levica v sebi, začenši od vitezov „kraha“ in „chabrusa“ do propalih „grflnderjev“ raznih bank, vse se druži sedaj pri društvu, in hoče ljudem dobrote skazovati z nemškim podučevanjem, ko imajo vendar v državnem zboru toliko prilike potegovati se za ubogi delavski stan in snovati modre postave, da se ljudje varujejo nravnega in gmotnega propada. — Društvo ni vzrastlo na avstrijskih tleh, marveč je prišlo iz nemškega Berolina, deloma tudi od tam pomoči dobiva. Leta 1859 je poslanec Kudolf pl. Benigsen osnoval nemško nacionalno društvo v Eisenach-u, imelo je, ko je bilo društvo najbolj razširjeno, 20.000 udov, in letnega prihodka je bilo 25.000 gld. To društvo, dasiravno neznato, je ugladilo pot Prusom na Hanoveranskem, Heškem, v Fran-kobrodu. Ako vse to prevdarimo, in pomislimo, da so na Avstrijskem na čelu „Schulvereinu“ možje, katerim so še ne zdi potrebno, da bi
zakrivali svoje prusaške nakane n. pr. nerer, Sturm, se nam počenjanje tega d ne bo zdelo nenavadna igrača, marveč to*je rogoviljenje, kateremu je treba resno pot za-prečiti, sicer kolovodji s tem ne bodo poboljšani, a omahljivci in tisti ljudje, ki nemara „bona fide“ — iz dobrega namena — to društvo podpirajo, tem se bodo oči odprlo, začeli bodo premišljevati, da ne gre veleizdaje podpirati, naj se tudi s plajščem človečnosti in rodoljubja pokriva.
Prašamo, kako je mogoče, da je v Avstriji tako daleč prišlo, da se sme o pridru-ženji z Nemčijo javno govoriti ? Ali je Avstrija res tako zabredla, da ni rešenja za-njo, drugače, da se prej ali slej poda v naročje Ger-manije, kakor n. pr. male in veče nemške države? Aka še enkrat v duhu pregledamo to, kar se je v Avstriji godilo od 1. 1860 naprej, spoznamo, da je sedaj v klasje pognalo, kar se je v teh letih sejalo. Poglejmo Sehmer-lingov centralizem in Beustov dualizem, Gi-skrovo in Auerspergovo ministerstvo, v spomin pokličimo, kar se je ta čas vganjalo in počenjalo, potem se ne bomo več čudili, da Nemci rogovilijo, t. j. tisti ljudje, ki so v imenu nemštva svojo slavo razširjali in svoje žepe polnili; ako nadalje preberemo imena tistih, ki so bili pri zboru v Linču, se nam zopet prikaže tisti židovsko-nemški liberalizem, ki noče miru, samo da se njemu dobro godi, nemški Mihel naj mu pa tlako dela. Ker sem že začel stvar razmotavati, naj grem še korak dalje, in tu se mi vsa svar še bolj pojasni.
Dokler bode državni zbor tako sestavljen, da od nekaterih glasov zavisi vladi prijazna
im®

Pot na Venero.
Dve reči sti, pravi veliki nemški umoslovec Kant, ki sti najbolj vredni našo pozornost vzbujati: moralična postava v nas in zvezdnato nebo nad nami. Prvo nosi sleherni v svojih prsih, zato nam ni treba posebno povdarjati njene varčnosti, — drugo pa veže človeško oko v jasnili očeh, ko zre v ta velikanski nebeški strop, da ne ve, kje bi se ustavilo: ali naj bi zagledovalo svetlo se smehljajočo luno, ali naj bi igralo po blesku srebrnega prahu na rimski cesti, ali naj bi gledalo luč krasnih dijamantov prišitih v temnem zastoru nočnega plašča. — In ta čarobna luč! Kako ti to sili v oči, kakor da bi je liotla predreti, in skozi nje pogledati v tvojo notranjost, v tvoje srce, kakor da bi hotela zvedeti, kaj da misliš, ko jo gledaš, — In to število, ta sestava! Kako romantično se vrsti skupina skupini: na severu se skuša v svetlobi sedmero zvezd prostornega Koroškega (?) voza, tebi zanimivega vže od mla-
dih nog, ko si še verjel pravljici, da se je prerok Elija žnjim peljal v nebo, in ondi pustil svoj voz, da ga čež davna davna leta zopet vzame za svojo pot na zemljo, ko pojde prerokovat ljudem zadnji prihod Sinu božjega na sodnji dan. V rnvnej črti zadnjih dveh zvezd velikega voza pa išče tvoje oko za nas narbolj važno zvezdo, zvezdo tečajnico. Spoznaš jo lehko na medlem blesku in precejšni velikosti. Velikemu vozu nasproti ugledaš ozvezdje Kasiopejino se soprogom svojim Per-zejem vže v rimski cesti. Na obeh straneh teh treh zvezdij stojiti svetli Vega in mična ovca, kakor dva kočijaža malemu vozu. V ravni črti dveh najspodnejših zvezd velikega voza pa blišči Arktur, svitla zvezda prvega reda. Komaj se ločiš od teh sozvezdij, vže te vežejo druga: svetli oven s tremi zvezdami na glavi, zlasti bik, na rogeh in na hrbtu ves poln zvezd, daljo sozvezde dvojčekov, bliščeče rimšice, na ktereni lesketa trozvezdna Jakobova palica. Zatem se vrste ostre škarje rakove, zvezda Kegul v levu in peterozrni klas devičin.
Mej temi sozvezdji pa je potreseno šo toliko tisoč in tisoč teli božjih lužic, da se pre-
gledovaje jih utrudi tvoje oko. Nehote je zatisneš in se vdaš svojim prijatlicam mislim v zvesto naročje. Tvoj obraz pa senči neka otožna žalost, kateri bi ne mogel izraza najti, kakor tudi suhemu dežju ne. Ne bom ti uganjeval misli, sej vem, da bi ti rudečica zalila obraz, ko bi te vprašal po vzroku zamišljenega čela. Še bolj pa, ko bi uganil, da si hrepenel po nečem, kar bi nikakor povedati ne mogel, ali da si premišljeval, ima li res vsak posamezen človek svojo zvezdo, in katera izmej njih bi bila tvoja.
To vse prepuščam tvojemu srcu, za nekaj pa mi no boš zameril, ako sem uganil tvoje misli, namreč da si morda vže večkrat sanjaril, kako da bi se človek zamogel pospeti vsaj do jodnega teh božjih zakladov in si ogledati vsaj jedno izmej tisoči nam vidnih in gotovo šo mnogo mnogo več nam nevidnih nebeških trupel.
Prav imaš, dobra misel to; gotovo znamenje, da te bo zanimalo vedno to naravino svetišče.
Pogled v jasno noč na trume zvezd zanima vsacega, a le za nekaj časa, ako gleda
večina — glej glasovanje zarad šolske novele in v gosposki zbornici minuli teden — in dokler bodo levičarji upali, da bi tako ali tako — nenadoma in nepričakovano — prišli do večine v državnem zboru, toliko časa bode „deutsher Schulverein" korenine poganjal v nemški (?) Avstriji; konservativni Nemci sicer ne bodo marali zanj ali toliko marljivejši mu bode opozicija prilivala in ga gojila. A drevesu je taeba le korenine spodrezati in hitro se bode posušilo. — Vlada naj bode narodom pravična in skrbi za gmotno stanje ljudstva, opozicija ne bode več nevarna, in „Schul-verein" ki od tam dobiva svojo hrano, bode hiral in vsahnil. — Zakaj je, da od drugih molčim, kranjski deželni zbor pohvalil „Schul-vereinovo“ delavnost? Odgovor si pač vsak sam lahko da. — Skrbite tedaj, vi ki imate vajeti v rokah, da pride v kranjski deželni zbor, večina vladi prijazna in res konservativna in krščanska, ki ne bode škilila preko mej našega cesarstva, pa tudi lie mladosloven-skih želj gojila in — vsega strašila bode konec.
Ti pa narod slovenski poglej okoli sebe in pošlji v deželni zbor može, ki bodo dali Bogu, kar je božjega, cesarju, kar je cesarjevega. Od nog do glave mora poslanec ves mož biti; ni dosti, da zavrne liberalno počenjanje Nemcev, kjer in kadar je narodnosti Slovencev nevarno, marveč on mora prepričan biti, da so liberalna načela sama na sebi vernim Slovencem nevarna in pogubna, ki narod zazibljejo v nevarne sanjanje, iz katerega ga prebude še le siloviti viharji, ki se vzdigujejo zoper njegovo narodnost, ako ima sploh še toliko moči, da se more hraniti. Volite v zbore kerščanske značajne može, in potem se ni bati, da bi „Schulverein deželni zbor pohvalil, ali da bi Kranjsko zastopano bilo z 12 glasovi!
Beraško vprašanje.
Ze napis kaže, da ne mislim poseči na tisto visoko polico, kjer je „ soc-ijalno vprašanje A To vprašanje je za bližnjo prihodnjost naj bolj ostro ali resno. Zato se ž njim pečajo imenitni gospodje po državnih zborih, klubo-vih sejah, po ljudskih shodih, taborih itd. Pečajo se pa tudi prav živo ž njim oni, ki niso
samo s telesnim okom. Saj tudi razsvitljava kakega mesta izvabi mlado in staro iz sob gledat sosedove luči, a ko so prehodili enkrat ves trg in ogledali vse, vračajo se nazaj ali pa vro na novič, toda ne več radi razsvitljenih oken, ampak radi godbe, ki se je oglasila, hoteči si napasti še ušesa. Toda človeka, ki jasno nebo veže tudi njegovega duha, ne bode utrudil z lepo pogled nakviško, in marsikatero noč bode prebil pri svojem daljnogledu, kakor v spančevem naročji.
Sedaj pa, ko sva se pomenila o lepem nebu, o njegovih krasotah in njegovej mičnosti, in ko sva si spoznala medsebojne misli in želje, namreč ogledati si vsaj eno izmej tolikega števila nebesnih luči, poskusiva najino zahtevo nekoliko reševati. Povoljno rešiti je ne bova mogla, kakor jo rešiti niso mogla titočletja, od kar prebiva človeški rod, kajti človek je omejen: omejeno je njegovo telo, da predmeta sto korakov oddaljenega vže natanko ne razloči; omejena je njegova roka, da popolnejših daljnogledov za sedanje čase brusiti ne more; omejen je njegov duh, da si še iz-
„gospodje“, in jih ravno zavoljo tega reč še bolj zanima in vzbuja. Le-ti pa ne premišljujejo dokaj, ampak kar urno pripravljajo po skrivnih kotih na hudo vprašanje še hujši odgovor: dinamit, panklastit, ali vselom itd.
Vendar, kakor rečeno, nimamo namena te reči gledati tako z visocega, ampak le to, kar bi lahko imenovali, mali oddelek družbin-skega ali socijalnega vprašanja, in kar nas skor vsak dan, zlasti o petkih prosi za odgovor, beraštvo, si hočemo nekoliko ogledati.
Lepa je sicer tista beseda, ki pravi: „Honte ii qui voit le mal saps quo le mal le m a vre (sram ga bodi, ki je priča nesreče, pa ga nič ne peče!“); prelepa je lastnost človeškega serca, ki se zove usmiljenost; ljubezen do bližnjega je kritično ali bistveno znamenje, po kterem Gospod sam spoznava svoje dobre učence, dobre kristijane: vendar modrost je ena izmed štirih glavnih čednosti, ter mora biti podlaga vsim drugim čednostim. In ravno ta krščanska modrost ali previdnost je, ki sto-in stokrat vzbuja pri najboljših dvom, ali bi dali ali ne, ko jih pride nadlegovat za dar človek, ki ni vreden in ni v resnici potreben, ker ima še dovelj moči, da bi se sam pre-živil itd.
Bes je, da revežem pomagati je naša krščanska dolžnost; le to je težko vprašanje, kako jim pomagati. „Beatus vir, qui intel-ligit super egenum et pauperem!“ Te besede, sv. pisma je nekdo prav spretno razložil, da srečen je tisti, kteri more berače prav spoznati; se ve da iz tega namena, da bi vredne podpiral, nevredne odganjal.
Jezus sam je rad o revežih govoril. Po taki reveži, o kterih Zveličar govori, večini naših beračev niso prav nič podobni. Prvič je On blagroval le take, ki so vbogi v duhu, ki so zadovoljni s svojim uboštvom, ki se ga veselijo, ki so za vsaki naj manjši darek hvaležni; ki jim beračenje ni poglavitni namen, tako rekoč „dolžnost“ njihovega stanu, da bi potem po svojem beraškem „ stanu “ razkošno živeli, še bolj in „dulci jubilo“, kakor hišni posestniki ali zemljaki. Take bogoljubne reveže, kteri z molitvijo stokrat nadomestijo človeški družbi to malo, kar so ponižno sprosivši od nje zastonj prejeli, so pač vredni naše podpore. Pred enim mesecem, 16. aprila je bilo
ven časa in prostora kaj misliti ne more. In kako je zopet omejen ta njegov čas in prostor! Tisočletja izgovarja, a ne ume jih. Dolgo je to dolgo, to je njegova suha sodba o njih. Zato se mu pa tudi tako neverjetni zde resul-tati, katere dobiva, ako se igra pri obrestnih računih žnjimi. Joden krajcar v hranilnici naložen v času cesarja Avgusta, dal bi z obresti vred srebernih tolarjev toliko, da bi, ako sem prav računal nekaj naših sobic iz njih uliti zamogli. To je čas, dragi moj, strašen čas!
Kako neumljiv mu je nadalje prostor. Naj si ima solnčno daljavo še tako zmerjeno, vendar si je predstavljati ne more. Slab pojem mu je tudi gigantična velikost solnčna. Treba torej s podobami pomagati našemu slabemu umu, ali po pregovoru rečeno: z njegovim vatlom meriti; sobice si naj predstavlja kot votlo krogljo, v katere središču naj tiči zemlja; in šla bo, kakor kaže račun, naša luna z vso svojo gromado v ta velikanski prostor in v dvakrat večji oddaljenosti obletavala svojo zemljo.
Tak je človek. Žalosno, a resnično. Zato
100 let, kar je v Kirnu umrl tak sv. revež, Benedikt Jožef Labre, ki so ga 8. dec. 1881, papež Leon med svetnike prišteli. Ta izvoljeni služabnik si je po Kristusovem izgledu prostovoljno izvolil uboštvo in vse življenje v potrpežljivi ponižnosti in v molitvi preživel, obiskovaje najiinenitniša božja pota. Od svoje revščine je še drugim rad delil. Ko je umrl revni berač, je bil tako slovesen pogreb kakor bi bil umrl kralj, ljubljenec cele dežele. Takemu je gotovo vsak z veseljem podal kaj v dar. A Eimu se je 16. aprila obhajala stoletnica z veliko slovesnostjo, devet cini; za ostanke njegove beraške torbice, njegove uborne postelje, ubožne obleke so se imenitni meščani kar trgali; hiša, kjer je stanoval in hiša, kjer je umrl, hote kupljeni za verske namene. Takemu revežu se ve da stokrat blagor 1
Gospod nam je o neki priliki tudi nekoliko opisal, se ve da le prav ob kratkem, kakšen je človek, ki ga on imenuje reveža. Bolan, ranjen, nezmožen — tak kakor je bil ubožec Lazar. Tak ima pravico po božji in človeški postavi pred bogatinovimi vrati „ prositi", ne ošabno tirjati, kar za življenje potrebuje. ' Po drugi strani pa pove priliko o gospodarju, ki je zdrave, močne ljudi videl na trgu postopati. Vpraša jih, zakaj postopajo; potem jih spravi v svoj vinograd na delo.
V tem dvojnem je nekakšen program naznanjen za rešenje „beraškega“ vprašanja. Možje, ki imajo vajeti v rokah, pa tudi dolžnost skrbeti za občni blagor, naj bi tudi tukaj kak red napravili. Kakor je treba za druge poštene stanove spričala, ali kakor bolj učeno pravijo „kvalifikacije“, tako naj bi se tudi tukaj strogo postopalo. Kdor bi no prestal po-skušnje za „beraški" posel, naj bi se mu strogo prepovedalo to „rokodelstvo“ in prisilil naj bi se vladno k delu, ktero bi se mu odkazalo. Na one pa, ki imajo pravico prositi, naj bi pazilo ostro oko, kako obračajo sprošeni dar in naj bi se znabiti v prvi vrsti klicali na odgovor tisti brezvestni krčmarji, ki se z beraškim denarjem bogatijo.
To bi znabiti nekoliko reda spravilo v splošni nered, kakor je zdaj v beraškem rokodelstvu.
Radikalno in stalno pa bi se, kakor veliko socijalno, tako tudi manjše „beraško“
pa je nepopolno vse njegovo delo, in bode ostalo nepopolno za vse poznejše čase; kajti človek ostane vedno le človek, in pregovor, kdor je pod klopjo rojen, nikoli na klop ne pride, — velja kakor o posamezniku, tako tudi o celem človeštvu.
Zato se pa mora z malim zadovoljiti, kar nama podaja veda, veda zvezdoznanska, gojena vže tisočletja, ki pa ni in ne bo nikdar mogla odkriti plašča, katerega je razpela roka božja mej človeka in svoj sklep. Pomiriva se torej s pregovorom: kdor z malim ni zadovoljen, velikega ni vreden. Ostaje nam torej še dvojno vprašanje: na katero zvezdo se hočeva dvigniti in kako bi bi bilo to mogoče? In ako sva dospela do nje, potem pa bodeva celemu svetu prerokovala in pripovedovala čuda, katera je večni stvarnik prikril sicer našim očem, a ne našemu umu.
(Dalje prih.)
vprašanje rešilo, ako bi se narodi poboljšali in po naukih sv. vere jeli živeti! — Kteri pa so med berači? Med sto boš dobil komaj enega, da bi si ne bil sam kriv revščine kolikor toliko. Gospodarji in gospodinje, po mestih in po deželi, vse navskriž tožijo, da ne morejo dobiti poštenih poslov in delavcev. In kako so veseli — prav kakor bi bili zaklad našli — če se jim posreči najti posla, ki ni preklinjavec, ni pijanec, ni ponočnjak, ni lenuh, ni tat ali goljuf, da bi le na oči delal, sicer pa postopal itd. Prav mnogokrat so pa tudi gospodarji sami krivi, ker nočejo nič storiti za dušni blagor poslov; da jim le delajo, pa jim je dosti, dalje ne pogledajo za njimi.
Tedaj zapravljanje, grešno nezmerno vži-vanje in razveseljevanje, lenoba, nezvestoba, nečimernost itd. so glavni vzroki nadležnega beraštva. Ljudje, ki so bili iz mladega nedolžni, čisti, delavni, varčni, priprosto oblečeni, zmerni, trezni, zvesti, pohlevni — s kratka krščanski, zvesti spolnovavci božjih in cerkvenih zapovedi — taki ljudje niso med berači, taki imajo vse kaj častnišega v rokah, kakor je beraška mavha in beraška palica!
Tedaj vsi oni. kteri govorijo, pišejo in delajo za brezverske šole, kteri mladino poliuj-šajo s spolskimi in zoperverskimi spisi, kteri kakorkoli spodkopujejo veljavo in vpliv duhov-stva, kteri pospešujejo nezmerno, zapravljivo in pohujšljivo radovanje po sodoinsko spndenih glediščih, nevarnih veselicah itd.: vsi beračem m avbe šivaj o.
Sv. Cerkev želi, da bi revež ne ležal pred bogatinovimi vrati in ne prosil drobtinic, ampak da bi se vse-del za mizo: a treba mu je pred svatovskega oblačila!
Politični pregled.
V Ljubljani, 23. maja.
Avstrijske dežele.
Nizjeavstrijski deželni zbor je bil otvorjen v pondeljek 21. t. m. Deželni glavar je naznanil, da so svitli cesar sprejeli 27. decembra p. 1. deželni odbor in milostljivo odgovorili na zagotovilo vdanosti, katero je izrazil odbor v imenu dežele. Zbor je v znamenje svoje lojalnosti trikrat zaklical „slava“ pre-svitlemu cesarju. Deželni glavar je naznanil, da je bivši dunajski župan vitez Nevald odložil svoj mandat v 9. dunajskem okraji. Potrdili so dvoje namestilnih volitev in bile so potem še volitve v odseke; voljeni so bili trije perovodji in razni odseki. Oglasil se je še g. Schonerer, ter je želel zvediti, ali ostane sedaj tudi kot deželni poslanec nedotakljiv. Dopis njegov se odda občinskemu in vstavnemu odseku.
Zdaj je tudi češki deželni zbor razpuščen in razpisane so nove volitve.
Predstojništvo katoliško-političnega društva za vojvodino Solnograško je poslalo 13. t. m. dvornemu svetovalcu gospodu Lienbacil er ju priznanico, v kateri se mn zahvaljuje v imenu društva za njega izvrstno postopanje pri debatah o šolski noveli.
(legami bode Keka? To vprašanje je zopet na dnevnem redu, in 21. t. m. je stopilo skupaj kraljevo poslanstvo (regnikolarna deputacija) ogerskegn državnega zbora, hrvaškega deželnega zbora in občino v Reki. Navzoči so bili razen nje odposlancev tudi mi-nisterski predsednik Tisza, ministra Bedekovič in Orczij in gubernator iz Reke Szapari. Falk je nasvetoval: deputacija mesta Reko in hrvaškega deželnega zbora naj so oglasi, na ka-košnem stališči sta napram pogodbi, ki jo je sklenila regnikolarna deputacija I. 1869; to
pogodbo (operat) sta odobrila tačas ogerski državni zbor in mesto Reka. V ponedeljek se ima ta izjava v seji prebrati.
Iz Budapešte. Denarstveni odsek po-slaniške zbornice je pretresoval načrt postave zastran pobiranja davkov, kakor je to popravila gosposka zbornica; sklenil je priporočiti zbornici nasvetovane poprave. — Državni zbor ima sklenjen biti še ta teden. V saboto se bode oznanil kraljevi razglas.
Vnanje države.
V Kirnu so se pretekle dni v državnem zboru dobro sekali. Sedanje ministerstvo so zarad vnanje politike napadali skrajni levičarji, a branili so ga nekaj tudi desničarji, ki vže osem let niso pri vladni stranki n. pr. Minghetti, Boni, Osemdri so besedovali in drug drugemu vest izpraševali, a konečno je dobilo Depretisovo ministersrvo sijajno zaupnico s 348 glasovi proti 29 glasom. Pri važnih posvetovanjih je bilo sicer komaj po 100 poslancev, a sedaj jih je bilo nad 400. — Coccapieler skrbi, da imajo o njem kaj govoriti. Treba je poslanca za Rim voliti, več kandidatov je bilo postavljenih,katere so nasvetovali odseki; kaj stori Coccapieler. On postavi sam svojega kandidata Garibaldiejevega, t. j. sina Ricciotija, to naznani v svojem lističu in povabi ljudstvo. Prišlo je vendar le nekaj ljudi. Govoril je Coccapieler sam, preslavljal sebe in sina junaka dveh delov sveta. Ljudstvo mu je živo ploskalo. No, kjer je bil voljen Coccapieler, je tudi mogoče, da bode voljen Riccioto, sin Garibaldijev. Vendar iz med kandidatov ima naj več upanja izvoljen biti vojvoda Leopold Torlonia.
Rimske konference družbe sv. Vincencija bodo v Rimu imele svojo petdesetletnico v nedeljo 27. t. m. Zjutraj bode sv. maša in skupno sv. Obhajilo, popoldne pa občni zbor, in reveži, katere podpira družba, bodo posebno obdarovani. Za 3. junija so določili sv. Oče občni zbor vseh konferenc v mestu, kjer bodo sami predsedovali.
Iz Rima, 21. maja. Odgovor kardinala Jakobiuija na poslednje prusko pismo je odšlo iz Rima 20. maja. Povedali smo svoje dni, da Pruska vlada v poslednjem pismu naglašuje, da noče ničesa prijenjati zastran majevih postav, kar se tiče razglašenja nameščanja župnij.
Iz Moskve. Cesar, cesarica in cesarski otroci so prišli v nedeljo 20. t. m. na kolodvor in so se peljali v odprtem vozu v Pe-trovskijevo palačo. Koder je šel cesarski voz, je čakalo povsod mnogobrojno ljudstvo. 21. t. m. sta sprejela cesar in cesarica poslanike in diplomatično osebje. Odkar je cesar v mestu, pričelo se je živahno gibanje. V Kremlju se vse gnete, da vidi deputacije in njih različno opravo. Zastopovalci vnanjih listov so dobili dovoljenja, da pregledajo stolno cerkev, Kremlj, priprave za venčanje in njo odlična znamenja. Časnikarji imajo sreberna odlikovalna znamenja in liste, na katerih je njih fotografija. Slovesen vhod je bil v torek.
Izvirni dopisi.
Hrvatska, 17. maja. (Naseljevanje in Madjari.) ,,Pozor“ prinaša pod tem naslovom znamenit članek, ki v prvem delu razsvetljuje vzroke in zgodovinske podatke naseljevanja sploh, v drugi točki pa ocenjuje preseljevanje Cangov.
Kolonizatorno delo v deželah naše monarhije ni opravilo dnevnega pokaza, ampak je organiziran sestav, kterega začetek sega v francoske čase. Povod mu je v državni ideji Karla Velikega, ktero so po svoji moči dosledno izpeljavah poznejši beneficijati frankovskih narodov v svojih krajih, posebno pa v zapadnih delili naše monarhije, kamor je segal okolu prve tisučletnice slovenski živelj. To je „faktum“, priznan tudi pri nemških zgodovinarjih. Tako je dokazana stvar, da so Tirolsko ponemčili še le ondotni grofi se ško-
foma trijentinskim in brixenskim, poklicavši naseljence iz Bavarske in oddavši jim v roke cel obrt in rudokopje. Koroško, Štajar-sko in Kranjsko so naselili grofi Orten-burgi in škofje iz Brixena, Solnograda, Breznika in Bamberga v XIII. veku. Med Čehi in Moravci podpirali so kolonista pražki nadškofje, nemški mnihi in sam Premisi Otokar II, kteremu je bil v tem opravilu desna roka škof olomovski Brunon, za temi pa niso zaostajali niti Luxenburgi. Šlezijo so raz-rodili nemški duhovni in plemstvo v XIII stoletju ; zadnji Piastovci so jih pripuščali tudi v Malo Poljsko.
V vzhodnih delih so Nemce se srednje Labe in iz Sudetov naselili Arpadovei po karpatskih župnijah; naseljevanje je izdatno podpiral Gejza II, naselivši Flandre in Sase, posebno pa Bela IV, ki jih je pripeljal v za-padne kraje Ungarije, in nekoliko tudi v kraljevino Hrvatsko. Kolonizacijo so nadaljevali Anžuvinei in sam Korvin. — Reakcija, ki se je pokazala po reformaciji, ni bistveno preme-nila narodopisne slike, naraslo pa je razmerje slovenskega življa, ko so prišli Srbi pod Črno-jevičem, in že ob času Korvina pod Brankovičem, potem so prišle slovaške kolonije v južno Ungarijo čez županijo ostrogonsko in peštansko, z druge strani pa so se pomikali Hrvatje proti zapadnim županijam Ungarije gori do Požuna in Lajte.
Razen tega se je od XVI—XVIII stoletja kolonizacija slovenskih plemen gibala na dve strani: ena zapadno, kder Hrvatje pod Po-žunom in okolo Lajte podajajo roko Čeho-Slo-vakom, druga vzhodno: kder se snidejo naseljenci juga (Srbi) in severa (Slovaki, Rusini = Malorusi). Za njimi so prišle pozneje močne naselbine nemške v jugovzhodne dele Ungarije, t. j. v Bačko in Banat. Na roko jim je šla Marija Terezija (cf. Colonisationspatent od 1. 1773) z Jožefom II. (cf. Eimvanderungspa-tent od 1. 1782); in ker sta naseljencem vladarja obstanek zagotovila in zavarovala, pripeljala sta od 1771-1787 iz Nemške okolu 60.000 duš, in to na kameralna dobra se državnim iztroškom kakih 7 milijonov goldinarjev.
To je bila v pravem pomenu službena kolonizacija — zaključena s cesarskim ukazom od 1. 1787, ker poznejši posamezni prihodki iz Badenske in Virtemberške v teku našega stoletja so bolj zasebnega značaja. Zato bi imela tega leta poskušana repatriacija Mad-jarov iz Bukovine spet biti državnega značaja, vendar ne toliko „narodno gospodarstvenega“, kolikor v prvem redu le državno „narodnega“ pomena.	(Konec prih.)
Domače novice.
(Glasbena Matica) ima dne 28. maja 1.1. svoj občni zbor z naslednjim vzporedom: 1. Ogovor predsednikov. 2. Tajnikovo in 3. Blagajnikovo poročilo o X. društvenem lotu. 4. Volitev odbora. 5. Nasveti. Odbor vabi k obilnej vdeležbi.
(Občni zbor prostovoljne požarne brambe) je bil v nedeljo. Navzočih je bilo nad 100 udov. Zjutraj ob 6 je bil ogled na cesarja Jožefa trgu, pri katerem je bil mestni župan in več odbornikov. — G. stotnik se, je mod drugimi pri občnem zboru spominjal umrlega uda g. Freibergerja, ki je društvu zapustil 100 gld. Blagajnik g. Albin Ahčin poroča o denar,stvu. Dohodkov je bilo 2910 gld. 46 kr.,
stroškov 2730 gld. 90 kr. Bolnišna in podporna blagajna ima premoženja 3418 gld. 28 kr. Bolni članovi so dobili 1. 1. podpore 185 gld. 70 kr. G. Hinterleclmer poroča za pre-gledovalni odsek, da so knjige vse v redu. V odbor se voli za zaupnega moža g. K. Hin-terleckner, za častnega uda pa bivši ljubljanski župan g. Lasclian. Od dohodkov gasilnega društva se bode podporni blagajniei odsihmal dajalo le po 10%, sedaj se je dajalo po 20%. Drugo ostane, kakor je bilo.
(Učiteljska služba.) Na štirirazredni ljudski šoli v Senožečah učit. služba 1. p. 500 gld. v stalno vmeščenje do 13. junija 1883.
(Dragocena srebrna kadilnica) s čolničem je bila v Kamniku Binkoštno nedeljo od 11.—1. ure popoludne ukradena. Kdor bi kaj tacega opazil, je prošen ondašnjemu farnemu predstojništvu naznaniti.
(Popravek.) V zadnjem . Slovencu “ se je primerila neljuba pomota. Postava šolske novele ni bila še le 5. t. m., ampak že 2. maja potrjena.
Razne reci.
— O družbi sv. Mohor a poroča „Mir“ sledeče: Tako razveselivne novice, kot danes, še nismo nikoli o družbi sv. Mohora poročali. Ko se je 1. 1875 oglasilo 26.336 udov in 1. 1876 celo 26.815 družbenikov, prešinila je vse rodoljube neizrekljiva radost in tujci so nad tako ogromnim številom kar strmeli. Sploh pa se je mislilo, govorilo in pisalo: sedaj je družba dospela do vrhunca svojega razvitka, svojega napredka. In res se je leta 1877 število udov skrčilo na 25.863 in leta 1878 na 24.412 družbenikov. Dasiravno se je leta 1879 pomnožilo zopet na 25.333, leta 1880 pa na 25.430 in leta 1881 na 25.094 udov, zmanjšalo se je lani za 610 udov, tako, daje bilo leta 1882 vpisanih 527 dosmrtnih in 23.947 letnih, vkup: 24.474 družbenikov. Letošnja nabera je sklenjena, prospeh družbe pa tako sijajen, tako velikansk. da presega vse naše nade. vse naše upanje! Kajti čez 28.000 udov je letos družbi pristopilo, tedaj okoli štiri tisoč več kot lani. Toliko jih do sedaj še n i j e d n o leto ni bilo vpisanih. Imenik se sedaj sestavlja, konečno uredjen je za Goriško nadškofijo, za Krško in Lavatinsko škofijo. V prvi se je število pomnožilo za 1085 udov in Goriška nadškofija šteje letos 3883 družbenikov; tudi na Koroškem jih je za 210 yeč in Krška škofija ima letos 2608 udov družbe sv. Mohora; v Lavatinski škofiji pa ni je dekanije, da ne bi štela več udov. kakor lani. Na novo je vpisanih 114-8 in samo Lavatinska škofija šteje 9125 družbenikov. Kakor hitro bode imenik Ljubljanske, Tržaško-Koperske, Sekovske škofije in družili konečno uredjen, bodemo natenko naznanili tudi število dotičnih udov. Toliko je gotovo, da je družba tudi v teh škofijah letos veselo napredovala, ker je število udov za pol drugi tisoč v njih narastlo. In kdo je največ pripomogel k tako nepričakovanemu in tako velikanskemu razvitku naše družbe?
Vpisovanjske pole pričajo, da veliko novih udov je privabila obče pohvaljena Volčičeva knjiga: „Zi vi j en j e Marijino", druge zopet je kar „vlckla“ težko pričakovana cerkvena pesmarica in molitvena knjiga: „C e c i 1 i j a“, in zaželena: „Cerk vena zgodovina". Vendar kaj pomagajo najboljše in najmikavniše knjige, ako jih nihče priprostemu ljudstvu in narodu ne priporočajo! To pa so ravno letos s posebno skrbjo in s pravim navdušenjem storili gg. poverjeniki, farni predstojniki in družbini prijatelji po vseh slovenskih pokrajinah. Njim gre prva in največa zasluga, tedaj tudi vsa hvala in zahvala, za sijajni napredek, katerega je družba letos doživela. Posebna hvala in zahvala gre pa tudi našim domačim listom
in časopisom, ki so vsi brez izjeme ob vsakej priložnosti družbo sv. Mohora priporočevali in narod spodbujali k pristopu. Odbor spolnuje le svojo dolžnost, da vsem rodoljubom, ki so njegovo prizadevanje tako požrtvovalno, tako neutrudljivo in vstrajno podpirali, izreka očitno in najkrepkejšo zahvalo.
— Banka „Slavija“ sklenila je v prvem letošnjem četrtletji t. j. do 31. marcija 9772 novih zavarovalnih pogodeb za kapital 11,303.824 gld., za kar se ji je plačalo zavarovalnine in pristojbin 347.061 gld. 76 kr. Denarni promet glavne blagajnice znašal je 1,933.183 gld. 83 kr. in od bankinih kapi-talij bilo je v tem časi vloženih 220.825 gld. 06 kr. v česko-moravskih in galiških posojilnicah, 634.067 gld. 46 kr. pa izposojenih na zemljišča. Za škode se je izplačalo v tem četrtletji 79.426 gld. 48 kr. Gasilne brizgalnice je oddala banka v tem časi 3 občinam. Samoupravna društva za zavarovanje užitka in pokojnin postajajo čez dalje bolj priljubljena. Pristopilo jim je namreč do konca marcija 1883 675 članov, ki so zavarovali užitkov in pokojnin za 125.047 gld. 84 kr. in upisali vlog 503.585 gld. 14 kr. Zastopniška pokojninska zaloga imela je do konca marcjja t. 1. 4154 deležnikov, in njeno premoženje narastlo je na 32.779 gld. 09 kr.
— Peki vBudapeštiso začeli zopet delati. Zbralo se je 19. popoludne ob 5. uri nad 100 pekovskih mojstrov. Sklenili so delo skrčiti na 14 ur, hrano: zjutraj in opoldne dajati, za večerjo pa 1 gld. na teden. Kar se stanovanja tiče, naj pomočniki sami skrbe za snažnost, potrebno za snaženje jim bode mojster dajal. Plača v tednu se zviša za goldinar. Te pogoje so sprejeli pomočniki, in so začeli zopet delati.
— Na Angleškem sta zadela v noči od 14. do 15. t. m. dva vlaka, kurirski vlak prišedši iz Glasgova s tovornim vlakom pri-šedšim iz Carlisle. Mrtvih je 17 oseb, med njimi je voditelj in kurjač pri tovornem vlaku in več potnikov. Kurirski vlak je popolnoma vničen.
— Kakor uskega česa r j a kronajo? Vladni list poroča o tem: Določeni dan se zberejo vsi, ki se vdeleže slovesnega vhoda, v Petrovi palači. Red pri sprevodu je sledeči: Na čelu policijski vodja, kteremu sledi 52 žan-darniov; za tem sledi spremstvo carjevo, več oddelkov telesne straže, poslanci azijskih narodov na konjih, poslanci kozaških regimentov, plemenitaši na konjih, razni uiži dvorni uradniki, osebe za službo pri obredih kronanja. Tem slede svetniki, dvorni viši vojaki, spremljevalci princev iz drugih dežel, dvorni maršal, najviši dvorni vojaki, udje državnega sveta in viši dvorni maršal. Dvorni vojaki se vozijo v odprtih vozovih, drugi v pozlačenih. Za njimi carjeva telesna straža, car na konji, ministri, vsi veliki knezi, princi vladajočih rodovin, vojvode 1 euchtenberški, princi oldenburski, vojvode meklenburški in njih spremljevaci. Za tem se pelje carica z veliko knjeginjo Ksenijo v krasno pozlačenem vozu, kterega pelje osem konjev, za njima njih številno spremstvo. Na koncu sprevoda jahata dva oddelka husarjev in ulancev.
Pri vstopu v mesto vstrele z 71 kanoni in glavni oskrbnik Moskve pozdravi prišle. Med potoma pozdravljajo mnoga poslanstva slavljence. Vsi udje cesarske rodovine izstopijo pred Voskresenskimi vratini, da dostojno pozdravijo podobo Iberske matere božje. Na obeh straneh do Kremlja delajo vojaki častno stražo. Ko vstopijo v Kremelj gredo car s carico, veliki knezi in kneginje s spremstvom v stolnico Uspenski, kjer jih sprejme sveta sinoda in duhovščina s križem in blagoslovljeno vodo. In zopet strelifo 85krat. Potem sledi zahvalna služba božja; tu podasta se vladarja v notranje sobane. Zopet sledi sto strelov. Tri dni pred kronanjem čejo glasi-telji ljudstvu oznanjevati prihodnjo slovesnost in igrati sc ima povsod narodna himna. Zadnji večer pred kronanjem je po vseh cerkvah večerna služba božja.
Na dan kronanja zagrmi ob 7. uri zjutraj 21 kanonov. Ob pol devetih začno se zbirati viši dostojanstveniki v Uspenski stolnici. Prestola naslednik in udje cesarske rodovine, ki niso v carjevem spremstvu se podajo v stolnico. Pot, po kateri gresta vladarja v cerkev, poškropljena je s kropilno vodo. Ko je vse pripravljeno, prfdeta car in carica in se podata na prestol, in gresta od tod pod nebesom, katero nese s spremstvom 16 adjutantov v stolnico. Metropolit Moskovski pozdravi pred cerkvijo vladarja z nagovorom. Metropolit Novgorodski blagoslovi ju s križem in metropolit Kijevski pokropi ju s kropilno vodo. V svetišči se priklonita car in carica trikrat pred prestolom carskim, poljubita božje podobe in se vsedeta na prestola Mihaela Teodoroviča in Aleksija Mihajloviča. Metropolit novgorodski povabi carja, naj bere vero. — Potem car odloži škrlatni plašč, si položi krono na glavo, vzame žezlo v desnico in državno jabelko v levico ter se vsede na prestol; zatem položi žezlo in jabelko na blazino, pokliče carico, ktera predenj poklekne, si vzame krono raz glave, se žnjo dotakne caričine glave, si zopet postavi krono na glavo, in z manjšo krono venča carico. — Ona si obleče škrlasti plašč in verižico reda sv. Andreja ter se vsede na prestol. Temu sledi pesem: „Dolgo življenje vladarjema". Zvonovi po cerkvah zazvone m 101. strele iz kanonov. Pričujoči čestitajo vladarjema in se jima po trikrat priklanjajo. — Potem prično maziliti. Metropolit novgorodski mazili čaru čelo, oči, nosnice, usta, ušesa, prsi in roke, car pa mazili carici čelo; to se zgodi pred prestolom. Car sedaj gre k altarju, vzame ondi sv. obhajilo: kruh in vino posebej, carica pa prejme kruh pomočen v vino. — Po končanem opravilu vrsti se sprevod zopet proti palači. — Pri obedu po kronanju v Gra-noviti palači sedita vladarja pri posebni mizi. Drugi dostojanstveniki so porazdeljeni po svojem stanu. — Tri dni naznanjajo zvonovi ruskemu narodu veselo novico, da ima kronanega svojega carja.
Eksekutivne dražbe.
25. maja. 1. e. drž. pos. Jan. Šuštarič iz Selo št. 3. 655 gld. černemelj. — 1. e. drž. Jera in Marija Kump iz Srednje Bukove gore 100 gl. černeraelj. — 1. e. drž. Marjeta Šuštarič iz Sel pri Otavici 30 gl. černemelj. — 1, e. drž. Janez Bukovec iz Loke št. 20 195 gl. černemelj. — Belieitaeija pos. Marjete Wiist iz Maverla 520 gl. Černemelj. — 1. e. drž. Matija Bom iz Černemlja 1500 gl. černemelj. — 3. e. drž. pos. Anton Tomšič iz Bače št. 38. Bistrica. — 1. e. drž. pos. Jurij Bade iz Spodnje Badence št. 4 1070 gl. černemelj. — 1. e. drž. Jakob Pavlešič iz Brezja 350 gl. černemelj. — 1. e. drž. Jurij Mušič, iz Zapudja 950 gl. Černeraelj. — 1. e. drž. Janez Brula iz Eozane 339 gl. černemelj. — 1. e. drž. Janez Majerle iz Majerle 520 gl. Černemelj. — 1. e. drž. Mihael Kapš iz Starega trga 180 gl. Černemelj. — 1. e. drž. Janez 1’ečaver, iz Sela 40 gl. černemelj.
Naznanilo.
Deželna blagajnica se preseli iz svojih dosedanjih prostorov ter bo začenši od petka dno 25. t. m. uradovati začela v hiši na cesarja Jožefovem trgu št. 1 (stara hranilnica) in sicer v tem redu, da bode blagajnik nameščen pritlično v prostorih c. kr. plačilnega urada, likvidatura deželne blagajnice pak v prvem nadstropji na desno tikoma prostorij c. kr. glavnega davkarskega urada.
Od deželnega odbora kranjskega
v Ljubljani dne 21. maja 1883.
Grof Thurn,
dež. glavar.
Posebni klobuki
z zlatimi ali svilnimi motozi
o slavnosti prihoda Nj. veličanstva cesarja Franca Jožefa, prodaja po nizki ceni (4 gld. in več po želji in naročilu prečastitih gospodov)
IJribosič, gledališne ulico št. 6.