PROSVETNI
Štev. 2
Ljubljana, Sl. januarja 1957
leto vil
Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo in uprava Nazorjeva 1-1. Telefon številka 21-397. — Letna naročnina din 300.—. Štev. ček. računa 60-KB-1-Ž-140 — Tisk Časopisno založniškega podjetja »Slovenski poročevalec«
DELAVEC
GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV
GIMMZIJAv BODOČNOSTI
V tem poročilu bom posegel Saije, kakor sežejo problemi in Vprašanja naše gimnazije same. Na to pot nas sili razvoj našega eolskega sistema, ki stopa vsaj fca dogledno bodočnost v zaključno fazo. Vsebinska in organizacijska reforma osnovnega šolstva je na pragu uresničenja, eno ali dve leti časa za izvedbo dognanih organizacijskih načel reforme ne igra več bistvenejše Vloge. Obveljalo je načelo, da postane osemletka — ne glede Ba posebne pokrajinske alj krajevne razmere temelj splošno izobraževalnega šolstva nove Jugoslavije. Urejen še menda ni prehod z osemletke na gimnazijo in njena podrobnejša organizacija — vsebinsko in po notranji razčlembi. Nižja gimnazija, ki je postala toliko in tako po pravici kritizirani člen splošne osnovne izobrazbe med 4, razredom osnovne šole in višjo gimnazijo, bo v bodočem sploš-no-izobraževalnem sestavu šole izginila. Reformno težišče vprašanja o prehodu z osemletke na gimnazijo se tako avtomatično prenaša na področje notranje diferenciacijjie višje stopnje osemletke, zato na področje izdelave bodočega učnega načrta in določitve mesta tujemu ali tujim jezikom v okviru naših družbenih vzgojnih potreb in moralno političnih aspektov ter v skladu z otrokovo razvojno stopnjo in okolico.
S tak0 reformo bo dokončno padla zgrešena zamisel, naj poteka obvezno šolanje vseh otrok Po dveh zares nesmiselnih potezah:	v enotnem tipu nižje
gimnazije v pretežno gospodarsko naprednejših mestih alj podeželskih središčih, in v enotnem tipu višje osnovne šole v pretežno gospodarsko zaostajajočih krajih. Tak dualizem v osnovnošolskem izobraževanju je sankcioniral gospodarske razmere in krajevno zaostalost kot dejstvo, ki prebivalstvo in njegovo osnovno izobraževanje delf na kategorijo »manjše« izobrazbe in »boljše« izobrazbe potrebnih in vrednih. Ne gre toliko za dejanske možnosti, ki so tam manjše, tu večje, ampak za praktično načelo, ki ne sme biti dvojno, ker bi tako praktično načelo politično priznavalo neenakost. Jasno pa je, da bi politično priznana ekonomska neenakost odvezala našo družbo dolžnosti, da se bori za ekonomski in tudi prosvetni napredek zaostalih krajev.
Reforma splošno-lzobraževal-nega šolstva, ki odpravlja nižjo gimnazijo, je vendarle trčila ob drug odpor: ob odpor vseh teh, ki menijo, da je nižja gimnazija nujen prehodni člen v splošni izobrazbi srednjega tipa, v gimnazijski izobrazbi.
Gimnazija je bila nekoč vseskozi poseben tip splošno-izo-braževaine šole srednje stopnje; bila je tip izbirne srednje šole s splošno-izobraževalnim značajem. Gimnazija meščanskega obdobja v 20. stoletju — to namreč smo podedovali iz stare Jugoslavije — je v glavnem opravljala dve funkciji:	pri-
pravljala je srednješolske dijake na bodoči univerzitetni študij in izobraževala vedno več meščanske mladine obojega spola za meščansko družbeno in društveno vlogo. Univerza je vzgajala n. pr. bodoče zdravnike in inženirje, bodoče znanstvenike in profesorje, toda vzgajala jih nj ločeno od potreb meščanske družbe, vzgajala jih je za vodilne kadre v prosvetni, upravni, politični in gospodarski praksi meščanskega reda. In med njimi, to vemo, so bili odlični znanstveniki, zdravniki, juristi, upravni uradniki itd. In le dialektiki družbenega razvoja ustreza dejstvo, da je taka vzgoja morala istočasno porajati tudi svoje protislovje, del inteligence, ki se je čutila bliže porajajočemu se razredu modemih industrijskih proizvajalcev in postala sotvorec ideologije nove bodoče družbe z delavskim razredom kot vodilno družbeno silo.
še zmirom smo Skoraj na začetku graditve socialistične družbene ureditve. To velja tudi za šolstvo, kjer deloma celo zaostajamo; pomislimo samo na materialno stran šolskega vprašanja, pomislimo tudi na ponesrečeno pot splošno-izobraževal-nega šolstva s pretvorbo nekdanje nižje gimnazije v obvezno šolo. Toda v socializmu živita dva aspekta bodočega razvoja. Prvi, da morajo v njem odmirati pojavi razrednega ustroja družbe, ker sicer razvoj ne bi bil socialističen, in drugi, da se v njej morajo porajati in krepiti sile, ki tako protislovno gibanje socialističnega družbenega razvoja ženejo proti brezrazredni družbi daljnejše bodočnosti.
Če tedaj stara Jugoslavija ni bila prvenstveno zainteresirana, fia se delavski razred in široki
sloji kmečkega prebivalstva dvigajo v širokem razmerju nad tisto izobrazbo, ki jo je dajala ponekod še tako nerazvita ijud-sko-šolska izobrazba, to za novo Jugoslavijo ne more in tudi ne drži. V novi družbi postopoma odpada razredni karakter šolstva. Zato n. pr. ne more biti specialnih šol za denarno plemstvo, za srednji meščanski sloj in za »plebs«, s tem tudi ne privatnega šolstva, privatnih internatov in posebnih licejev in kolegijev. To se sicer v našem obdobju zdi kot minus, če primerjamo sredstva, ki so običajno na razpolago, in s tem tudi kvaliteta in obseg učil, kvaliteta učnega osebja itd. Toda to So prehodne težave, ki so sicer tragične in mučne, toda usodno povezane z dobami prelomnic v človeški družbeni zgodovini. Reformirana osemletka je postala za vse veljavni temelj obvezne splošne osnovne izobrazbe. Na njo se mora osla-njati vse nadaljevalno šolstvo od vajeniških do strokovnih, industrijskih in drugih šol vključno z gimnazijo. Ta globalni, v tem smislu tudi enotnj princip šolanja ima za izhodišče misel, da je vsaka stopnja šolanja le del tiste demokratično zamišljene izobrazbe, ki gleda na vsakega človeka nove družbe kot na delovnega človeka ne glede na njegovo bodoče mesto in položaj.
Kako naj potemtakem gledamo na bodočo gimnazijo? Dejal sem, da se za bodoče zamišljajo le štiri leta gimnazijskega študija. Nekateri med nam j menijo, da bo to nemogoče, mišljenja so, da se bo treba vrniti na staro. Te bi opozoril na dejstvo, da je že meščanska družba prvotno po tipu enotno še fevdalno gimnazijo iz dobe prosvetljenega absolutizma diferencirala v stari Avstriji na klasično (humanistično) gimnazijo, na realno gimnazijo in na realko in da se je realka že zelo daleč odmaknila od prvotnega tipa gimnazije.
Opozoril bi nadalje, da so od
prosvetljenega absolutizma sem začele nastajati specialne šole vseh stopenj, ki so se v me-
ščanski družbi po pomenu In številu močno razmahnile, in da se tak razvoj, s pomenom kvalitativnega preskoka, energično nadaljuje v socializmu.
Naša reforma bo vlogi gimnazije odmerila ožje mesto, kakor, ga je imela doslej. Če pomislite na zgodovinsko vlogo gimnazije, na njeno nekdanjo razredno funkcijo, potem morate brez predsodkov iz preteklosti priznati, da je ob razmahu strokovnega šolstva, ki bo dajalo vedno več kadrov tudi za mnoga področja visokošolskega študija. pomen gimnazije v procesu šolske izobrazbe padel. Poli-tehnizacija študija podpira tak razvoj.
Vendar so nekatera področja visokošolskega študija, ki terjajo razširjeno in poglobljeno splošno izobrazbo kot predpogoj za uspešen študij določenih področij visokošolskih znanstvenih disciplin. Prav za te vrste študija, ki bi ga sicer bilo treba podrobneje opredeliti in analizirati, bi ostala kot vmesna stopnja gimnazija. O tem sicer nj spora, sporno je le vprašanje, koliko šolskih let oziroma semestrov naj traja gimnazijska izobrazba. Idejni avtorji šolske reforme so se odločili za štiri leta. Mnenja so, da ob primerni notranji reformi štiriletnega' gimnazijskega študija le-ta doseže svoj namen. Med trdovratne pobornike osemletne gimnazije spadajo n. pr. lingvist; klasični in moderni. Pristaši štiriletne gimnazije jim odgovarjajo večinoma takole: Med njimi, ki študirajo ligvistiko, jih bo pretežna večina odšla v prakso, to se pravi v službe, kjer bodo praktično uporabljali pridobljeno jezikovno znanje, n. pr. kot Učitelji na srednjih šolah. Le manjšina bo odšla na lingvistično specializacijo n. pr. v primerjalno jezikoslovje, v specialni študij jezikov in literature itd. Tem se bo omogočila specializacija s specialnim študijem na visokih šolah, ker tak specialni študij zahteva itak specialni študijski interes, morda tudi posebna nadarjenost zanj in štipendijska sredstva za daljši študijski čas.
Nj mogoče, če smo objektivni, zanikati določene tehtnosti take argumentacije. Nikomur na zahodu ne pade v glavo trditev, da v Sovjetski zvezi, kjer po sovjetskem šolskem sistemu dijaki že v 17. do 18. letu starosti stopajo na univerzo, ne bi dosegali uspešnih znanstvenih rezultatov v mnogih disciplinah, tudi v takih, za katere Pri nas mnogi zahtevajo osemletni predhodni gimnazijski študij.
Po mojem mišljenju se je tu treba otresti nekaterih starih pedagoških predsodkov in Pogledati na vprašanje dolgosti gimnazijskega študija z druge plati. Pri nas se uvaja z reformo obveznega Šolstva osemletka. Kako daleč in v kaki smeri in meri bo izvedena notranja diferenciacija v njej, ml ni znano. Vsekakor je to eno izmed važnih vprašanj reforme. Toda reformirano šolstvo bo zahtevalo tudi učno in pedagoško reformirane kadre, materialna sredstva za šolske stavbe in opremo, nova in popolnejša učila itd., itd. Skratka: osemletki bodo za daljšo dogledno dobo postavljene meje, zlasti glede kvalitete pouka in glede polnega uresničevanja programa osemletnega pouka. To že pri nas v Sloveniji. V nekaterih južnili pokrajinah bo položaj še šibkejši, tam ponekod osemletka sploh menda še ni uresničljiva. Za mnoge mlade ljudi bo osemletka pomenila v glavnem že konec splošne izobrazbe, ki bo zato morala takim praktičnim zahtevam življenja primerno zaokrožiti dosežke splošnega izobraževanja v sklenjeno Izobrazbeno podobo. Tako bo vsaj za dogledno bodoče obdobje.
Taki, prav taki tehtni razlogi dopuščajo, da se v interesu samega gimnazijskega študija za razširjeno neobvezno splošno izobrazbo pouk na gimnaziji podaljša na 6 let. V južnih pokrajinah pa, kjer osemletka ni še uresničljiva, naj bi pouk na gimnaziji prehodno trajal morda 8 let. Bodočih 19 let bi nato pokazalo, ali je taka gimnazijska šestletka potrebna še zana-prej. Dovoljen prestop s končane osemletke, kj bi svojo preizkusno dobo tudi imela za seboj, bi pomagal dokazati, ali je šest let glmnazijske^>i študija še potrebnih ali ne, ali Pa je celo premalo.
Franc OniS
Porazne razmere v jeseniški šoli
Centralni higienski zavodin domači zdravniki že dalj časa ugotavljajo, da na Jesenicah zelo raste vrsta raznih bolezni. Sestavili so posebno tabelo za prvo polovico leta 1956. Obolenja Jeseničanov so pri-
ških objektov: dobrih 50 m od. merjali z obolenji prebivalcev Kočevja in povprečjem obolenj v Sloveniji. Navedli bomo nekaj primerov obolevanja v % od skupnega števila prebivalcev:
TBC dihal
TBC kosti in sklepov Akutne infekcije in bolezni gornjih dihal Akutne bolezni spodnjih dihal
Bolezni krvi in krvotvor-nih organov Bolezni obtočil Vnetja želodca, Sreves. Druge bolezni prebavil - Motnje vida
Jesenice	Kočevje	Slovenije
2,6	1,0	1,22
0,3	0,2	0,19
145,9	13,3	39,08
56,4	6,6	9,28
15,7	5,5	3,15
11,3	5,7	5.51
46,7	10.9	14,71
27,6	9,2	11,80
60,4	8,0	14.46
Sola med dimniki
Problem rudarskega delavskega šolstva
Strokovno šolstvo postaja vedno pomembnejše, kar je povsem naravno v zvezi z razvojem naše industrije, rudarstva in vseh drugih gospodarskih panog. Razumljivo je, da skušamo to šolstvo dvigniti na .čimpo polnejšo stopnjo, da bi ustrezalo potrebam in zahtevam v praksi. Vendar je pri raznih posegih v organizem tega šolstva nujna previdnost ter temeljit študij, da ne bi izzvali negativnih posledic za pravilni razvoj takih sol. Ob težnji, da se rudarsko šolstvo srednje in nižje stopnje izloči iz sestava Tehnične srednje šole v Ljubljani in premesti v Trbovlje, g.e prav, da v interesu čim racio-nalneijše rešitve tak ukrep ob-jefctdvnio analiziramo. Ce ®e pri tem omejimo le strogo na koristi šolstva in ne upoštevamo morebitnih drugih interesov, bi bila za osvetlitev tega problema zanimiva zgodovina dosedanjega razvoja industrijskega šolstva in primerjanje prednosti en6 al; druge rešitve.
V predvojni Jugoslaviji ^smo imeli v Celju pod imenom »Rudarska šola« zavod, ki je po strokovnih tradicijah nekdanjega avstrijskega .rudarskega šolstva vzgajali jamske nadzornike. Učni načrt je bili
na stopnji nižjega strokovnega
šolstva podobno kot delovodske šole v okviru TSS v Ljubljani. Pogoj za vpis v to šolo je bila osnovnošolska izobrazba in kvalifikacija rudarja-kopača. Manjši odstotek dijakov pa je imel pred vpisom izobrazbo nižje srednje šole.. Zato. sta se v tej šoli izobrazila dva lika absolventov. Prevladovali je lik jamskega nadzornika z zadostno staokioivno-teoretičnio izobrazbo 'za izvrševanje nižje, to je tretjinske eksekutiivne službe v jami. Absolventi, ki so sj zaradi predhodne nižje srednje šole ali pa tudj z večjo pridnostjo in sposobnostjo pridobili večjeteh-nično znanje, pa so predstavljali že lik rudarskega tehnika. Taki absolventi sb pozneje prevzemali službena mesta v jamskem rudarstvu, v nižji efcaeku-tivni službi itn sploh službene dolžnosti, ki so 'terjate globlje tehnično znanje, .v teoretičnem kakor praktičnem smislu.
Nagel razvoj rudarstva -Po osvoboditvi j,e povzročil občutno pomanjkanje tehničnega osebja tako v nižji kakor v višji efcsekutivmi službi. Zato je bila potrebno reorganizacija rudarskega šolstva, ki se j.e tovršila z ustanovitvijo rudarske srednje šole pod imenom rudarskega oddelka na TSŠ v Ljubljani, obenem pa je bila »Rudarska šola« premeščena iz Celja v okvir delovoidskilh šoli na TSS pod limeraom »Nadzorniška rudarska šola«. Namen tega ukrepa je bilo načrtno vzgajanje in izobraževanje osebja s tehničnim znanjem, potrebnim rudarskemu tehniku, ter ločeno vzgajanje in izobraževanje jamskih' nadzornikov na stopnji, k; je dostopnejša rudarjem - kopačem. V 10 letih se j© v tem smislu ter v skladu s potrebami v praksi pouk dopolnjeval, preurejal im dosegel precej zadovoljivo stopnjo. Nedvomno gre zasluga za ta nemoteni in uspešni razvoj dejstvu, da sta obe šol; rasli v okviru Tehniške srednje šole. Za vse predmete splošn© tehnične smeri kot tudi za fizifco. kemijo, matematiko itd. je TSŠ nudila vse svoje zbirke, laboratorije in delavnice, le za specifično rudarske predmete je bilo treba urediti ustrezne zbirke in laboratorij. Učno osebje drugih tehničnih odsekov poučuje na rudarskem odseku vse predmete, le za izrazito rudarsko učno snov je bilo treba pritegniti rudarske strokovnjake. Skratka, brez posebnih finančnih žrtev je uspelo zadostiti potrebi po tehničnem osebju za službo v rudnikih.
V 10 letih se je sodelovanje med rudarskim odsekom in drugimi odseki TSŠ izpopolnilo do lake mere, da hi morebitna izločitev ne prizadela samo rudarskega odseka, pač pa tudi druge odseke, ker mineraloška in deloma tudi rudarska zbirka ter jamomeirski kabinet služijo obenem drugim odsekom. A ko gledamo problem v tej luči, je nujno, da pustimo rudarsko šolstvo v okviru TSŠ. Ce pa upoBbe\samip tudi nujnost, naj bo vzgoja tehničnih strokovnjakov v tesni zvezi s splošno izobrazbo, nasitan® nov tehten
vzrok, da sedanjega stanja ne smemo spreminjati. V strokovnem šolanju že itak ostane minimalno število ur za splošno izobrazbo ter je zato potrebno, da j© dijaku v prostem času na razpolago čimveč živih kulturnih virov. Posebno za bodoče rudarsko tehnično osebje je koristna čiravlšja kulturna raven, ker jih služba pripelje v kraje, odmaknjene od kulturnih centrov, in pogosto tud; v kraje, skoraj odrezane od civiliziranega sveta. Zato rudarski nameščenec ne opravlja samo strokovnih službenih dolžnosti, temveč nujno tud; kulturno poslanstvo. Prav posebno pa velja to za dijake nadeoimiške rudarske šole, ki prihajajo v šolo nepos,redno z dela v rudnikih in za katere .je še bolj potrebno, da prebijejo šolsko dobo v oplajajočem kulturnem okolju. Tako okolje in pogoje nudi dane'9 v največji možn; meri vendarle Ljubljana; s tem ne mislimo zmanjševati ati zanikati kulturne ipomtemibnostii druglih centrov v naši republiki.
Nedvomno Pa oe p n vprašanju rudarsekga šolstva vsega
upoštevanja vreden moment praktičnega in nazornega pouka. V polni meni ;© pouk' v tem smislu prav gotovo najbolj omogočen v neposredni bližini kakega rudniškega obrata. Ta okoinost vsekakor govorj za premestitev rudarskega nižjega in srednjega šolstva v Trbovlje al; v bližino kakega drugega večjega rudnika. Strokovno teoretični pouk bi bil v specifično rudarskih predmetih bogatejši, nazornejš; in v mnogih disciplinah dostopnejši za dijake, ki ne pnihajaljio iz rudniilškilh revirjev. Vsekakor pa za dijake nadzor,niške rudarske šole pouk v bližini rudnika n; tako pomemben. ker prihajajo itak neposredno iz rudniškega obrata.
Ako primer jamo to prednost s prednostmi, k; jih obravnavane šole uživajo pni sedanjem stanju, to je v sestavu TSŠ, bi v strogem rudarsko strokovnem smislu morali; gledati na premestitev šol v rudniški revir do neke mere z odobravanjem. Vendar je 'ta prstlnost le navi-
(Nadaljevanje na 2. strani)
Razen teh jih je še dolga vrsta in številke niso prav nič razveseljive.
Dve visoki peči železarne na Jesenicah izločita dnevno preko 180.000 kg prahu. Od tega gre skoraj 50.000 kg prahu dnevno v zrak. Če 'prištejemo k temu še prah in pepel iz ostalih tovarniških objektov, dobimo deset vagonov prahu dnevno. To je že ogromna številka. Fa mr samo to. Porab- , Ijeni premog odda dnevno v atmosfero približno 8 ton žvepla. V zrccku se veže žveplo v SOt in zastruplja ozračje in uničuje rastlinstvo. CHZ v Ljubljani je s posebnimi meritvami ugotovil tudi, kam gre ves ta prah. Poslušajmo:
Nad tovarnand je v krogu 200—300 m v enem kubičnem centimetru do 1700 prašnih delcev. Na enem kvadratnem metru površine v tem okolišu se v enem mesecu nabere skoraj pol kg prahu. In končna ugotovitev? Meritve dokazujejo. da je predel od Jesenic pa do Javornika prenasičen s prahom in žveplenim dioksidom, ki uničuje rastlinski vet. Ta je vzrok slabih zdravstvenih razmer delavcev in vseh prebivalcev tega področja.
Poslopje osnovne šole na Jesenica]', leži sredi tovarni-
šolo so pražilne peči, ki bruhajo goste oblake dima, ki večkrat napolni vse šolske prostore: še bližje je pet kav-perjev, ki neprestano povzročajo oglušujoč hrušč in ropot, malo. dlje — mogoče 100 m — sta plavža, pa skladišča rude in ostali tovarniški objekti... V šoli pa se v treh izmenah vzgaja in izobražuje skoraj 750 otrok.
Današnja osnovna šola je v stavbi bivšega *Schulvereina«. Njena kapaciteta je bila odmerjena za nekako 150 otrok.
letu 642 učencev in v šolskevi letu 1956—1957 739 učencev. Šola in prostori pa so ostali isti. Šest manjših učilnic s skupno površino 280 m2 (ena učilnica meri povprečno 45 m2), pisarna, zbornica, trije pomožni prostori in stanovanje za hišnika in šolskega upravitelja. V letošnjem šolskem letu odpade na enega učenca 0,37 m* tal in 1,59 m8 zračnega prostora. To so številke, ki so daleč pod veljavnimi ali celo predpisanimi normativi. In pouk...? Da, pouk je v tej šoli v treh izmenah: od pol osmih zjutraj do enajstih, od enajstih do dveh in od dveh do šestih. Vmes so le minimalne pavze. Tako se v teh šestih učilnicah in v eni pi-mnaziji zvrsti vsak dan 19 oddelkov, ki ima vsak povprečno 38 učencev. Razumlji-t>o je, dU je ves pouk skrajšan, da je treba vsaj v grobem vso snov le predelati in da to pomeni velik napor za učence in učitelje. Hkrati s tem so postavljeni na glavo vsi sanitarni predpisi o zračenju, o čiščenju in tako dalje. Če pomislimo še na ropot in trušč, moramo ugotoviti, da, je prišla sila do vrha. Da bo mera polna: ob večerih je v nekaterih učilnicah tečaj zdravstvene vzgoje (!) za žensko mladino. Za te prostora pa je sploh težko najti čas zet čiščenje.
Iz okolice Jesenic se vozi in hodi v tovarno na delo oko« le 4000 delavcev. Mnogi od teli čakajo na stanovanja na Je-* Senicah in število otrok bo V bodoče še stalno naraščalo. Re* forma šolstva je pred nami in po vseh statistikah bi po« trebovale Jesenice dve popol« ni osemletki z vsemi prostori, ki pač k šoli spadajo. Današ« nja gimnazija ki ima trinajsl učilnic, je polno zasedena a suojimi razredi, z dvema oMnovnošol. razredoma in g glasbeno šolo. Tako se že ztt bodoče šolsko leto porajtt vprašanje, kam z učenci.
Jeseniški otroci čakajo na tretjo »izmeno«
Okolje je bilo še dovolj primerno, saj je bila Železarna tedaj komaj senca današnjega velikana. Povečalo se je število prebivalcev, povečalo, se je število otrok: 1945. leta 427 učencev, l. 1950 522 učencev, 1951. leta 576 učencev, v 1954.
Stanje šolstva oziroma šoU skih prostorov je pregledali posebna komisija, ki je o suo« jem delu dala tudi izčrpno po« ročilo. Iz vsega pa sledi, da ji skrajni čas, da dobi delavska mladina na Jesenicah nove trj zdrave šolske prostore.
Gradnja strokovnih centrov v Mariboru
Najbolj pereč problem mariborskega strokovnega šolstva so brez dvoma lastni prostori. V delavskem Mariboru, z močno razvito industrijo in obrtjo, vajenci nimajo šolske zgradbe. Zaradi tega morajo gostovati v gimnaziji, osnovni šoli in internatu. Ker v teh šolah dopoldne ni na razpolago učilnic, se mora pouk na vajenskih šolah vršiti v popoldanskem času, kar ima nujno za posledico slabše učne uspehe. Delo na teh šolah torej poteka v izredno hudih okoliščinah.
Kaže, da bodo nekatere mariborske šole že v bližnji bodočnosti vendar dobile svoje prostore. Tako bo vsaj deloma rešeno eno izmed najbolj perečih vprašanj mariborskega vajenskega šolstva. Gradnja strokovnih šol bo potekala v okviru dveh centrov: strojno-električ-nega in centra za lesno stroko. V prvi center je poleg srednje tehniške šole še vključena kovinska, elektro gospodarska in avtomshanska, v drugi center pa šola za lesno, oblačilno im živilsko stroko. V popoldanskem času bo prostore industrijske kovinarske šole zasedla mojstrska šola za kovinsko stroko, prostore lesnoindustrijske šole pa mojstrska šola za lesno stroko. Ker se bodo vso vajenske šole preusmerile v šole industrijskega tipa, bodo pri vseh šolah zgrajene tudi šolske delavnice. Na ta način bosta teoretični pouk im praktično delo v šolskih delavnicah tesno povezana.
Okrajni ljudski odbor Maribor je pokazal za gradnjo obeh centrov veliko razumevanje. Te šole dajejo vsako leto naši industriji in obrti na stotine kvalificiranih kadrov, ki bodo pomagali izpolnjevati poglavitno nalogo našega nadaljnjega industrijskega razvoja, to je povečanje produk-tivnosti. Okraj je že lani zagotovil sredstva za izdelavo načrtov, letos pa odobril znatna sredstva za gradnjo. Predvidena je gradnja štirih šolskih poslopij : za sirednjo tehniško, elektro gospodarsko, kovinsko z avbo-mehansko in lesnoindustrijsko šolo. Lokacija, ki je že odobrena, je izbrana tako, da ne bo treba rušiti večjih stavb. Gradnja novih šol je predvidena med Gosposvetsko cesto in Smetanovo ulioo preko Pipuševe ulice, ki bo na ta način zaprta. Po potrebi bo tudi zazidana južna stran Smetanove ulice. Ker ima strojno-eilektrični center že zagotovljen del sredstev, lahko upravičeno upamo, da bodo pričeli graditi letos. Ce bo vajenskim šolam, ki so v okviru drugega centra, uspelo dobiti sredstva iz republiškega in zveznega sklada za kadre, se nam ni treba bati, da ne hi bila zamisel o gradnji drugega centra realizirana že v bližnji bodočnosti. Tu bi samo še omenili, da se mariborska gradbena im lesna podjetja v letih 1955 in 1953 oddala v zvezni sklad za kadre okoli 40 milijonov dinarjev. Od te vsote ni mariborska strokovna šola, ki vzgaja tudi kadre za ta
podjetja, prejela ni)ti dinarja.
Kaže torej, da bodo mariborski vajenci, ki izhajajo pretežno i* delgvskih vrst, dobili svoje pre« potrebne lastne prostore.
Joso T„
Nekaj novih knjig knjižnice Slovenskega šol. muzeja
(Knjižnica Je odprta vsak dan od| 8. do 12. ure v prostorih muzej* — Ljubljana, Poljanska e. 30) Publikacije UNESCA:
La preparati on du personnel enseignant, 1949.
Les Nations-Unies et le civisma International, 1949.
L’emploi de la main d’oeuvr* enfantine et la scolaritč obliga* toire, 1951.
Smith Lester 'W. O.: L’obligat4.-* on scolaire en Angleterre, 1951. Debiesse Jean:	L’obligation sco-*
laire aux Philippines, 1952. L’obligation scolaire en Inde, 1953* — Clark Victor: L’obligation scolaire en Irak, 1951. — L’obligation scolaire en Australle, 1951.	—
Jumsaii Manich M. L: L’obligation scolaire en Thailande, 1951.	—
L'obligation scolaire en Nouvel* le-Zelande, 1952.	— Uzcštegut
Emilio:	L’obligation scolaire ei\
Eguateur, 1951. — La reforme dei manuels scolaires et du materi el d’£nseingnement. 1950.	— Reper«*
toire international de rčducatioflt des adultes. 1953.
Jennings Helen Hall:	Schula
und Schulergemainschaft. Sozio-metrie In Gruppenleben, Chri* stian Verlag 1952.
Manitain Jacgues: Erziehunger am Scheidewege, Christian Verlag 1951. — Erziiehung -zur Grup* penverstandigung, Christian Ver^ lag 1950. — Clinchy Everett R.J Handbuch fiir menschliche ziehungen, Christian Verlag 19M«
illi današnje šolanje gradbenega kadra še ustreza razvoju tehnike
Dobro vemo, da spremembe v družbeni proizvodnji nujno vplivajo tudi na spremembe raznih ustanov v državi in družbi. Zato pomeni vsak napredek v proizvodnji nujno tudi napredek in spremembo ustanov, med katere spadajo tudi šoie.
Avtomati odpravljajo cel sloj nekvalificiranih in polkvalifi-ciranih delavcev. Od delavcev v tovarnah zahtevajo, da izboljšajo svojo strokovno sposobnost tako, da zamenjajo visokokvalificirani delavci in pol-inženirji nekvalificirane ali poIt kvalificirane delavce. Proces mehanizacije in avtomatizacije bo zahteval tudi od tehnikov in inženirjev višjo strokovno ' izobrazbo in tud; splošno, verjetno tudi večjo specializacijo v posameznih proizvodnih procesih.
Vprašujemo se, ali današnja šola teoretičino in praktično dovolj usposablja tehnike za neposredno delo v proizvodnji? V čem jc bila vzgoja tega kadra v'šoli pomanjkljiva?
Šolanje tehnikov se v bistvu že nekaj desetletij ni prav nič spremenilo. Tako kot smo šolali tehnike pred 30 leti, tako jih šolamo v bistvu tudi še danes, čeprav smo v načinu proizvodnje le dosegli večji napredek.
Na III. kongresu sindikata gradbenih delavcev leta 1956 je upravni predsednik centralnega odbora omenil tudi slabosti, ki ovirajo hitrejši razvoj gradbeništva pri nas, čeprav je to doseglo višina tehnično razvitih držav. Dejal je, da je občutno pomanjkanje srednjih strokovnih kadrov, katerih znanje pretežko ne zadovoljuje. V srednjih strokovnih šolah je treba zboljšati praktični del pouka. Treba je tudi razširiti mrežo rednih šol, zlasti za posamezne dejavnosti gradbeništva. Ta kritika mladega kadra prav gotovo ne velja za vse šole v državi. Tako se n. pr- na občnem zboru Združenja gradbenih pod-
jetij in podjetij industrije gradbenega materiala LRS ni nihče iz operative oglasil na vprašanje, kaj primanjkuje gradbenim tehnikom, ki prihajajo v operativo. Pa tudi opera-tiva sama se ne pritožuje nad kvaliteto tehnikov. Gradbena operativa predlaga, naj bi dijaki — bodoči tehniki spoznali bolj tehnične procese; morali bi spoznati več gradbene zakonodaje, knjigovodstva in evidence ter gradbene stroje, ker se mehanizacija v gradbeništvu razvija.
Solnik; — strokovnjaki kakor tudi strokovnjaki iz operative so spoznali, da ni dovolj, če srednji tehnik obvlada le stroko jn postane ozek strokovnjak, ampak mora bit;, tud,; Ideološko oblikovan, da pozna politične in gospodarske dogodke doma in po svetu, da obvlada materinščino in en tuj jezik, da pozna kulturno dogajanje doma in v svetu. To se pravi, da mora biti srednji tehnik strokovno in splošno temeljito izobražen. Le tak tehnik bo uspešno opravljal strokovne naloge in nastopal kot vzgojitelj, sodelavec pri delu delavskega sveta, upravnega odbora, na sindikalnih sestankih, strokovnih konferencah in tudi med ljudstvom.
Do sedaj je bila vzgoja srednjega tehnika pomanjkljiva predvsem pri triletnem šolanju. Triletka je da-la v operativo premlade, strokovno slabe in splošno nerazgledane kadre. Prav tako zgrešena je bila tudi specializacija. Vse to se je v operativj pokazalo kot- slabo.
Srednje strokovne šole so same v sikiadu z vsakoletnimi izkušnjami popravljale učne načrte, prav posebno pa še glede splošnoizobraževalnih predmetov; seveda pr; tem niso zamenjali strokovnih predmetov Pri tej korekturi pa je šlo tako daleč, da so nastale velike razlike v predmetnikih posameznih šol in učnih načrtih ter številu
Problem rudarskega delavskega šolstva
(Nadaljevanje s 1. strani) dežna. Pozabljati ne smemo, da zajema rudarska stroka poleg specifičnih rudiarstoih ved v velik; meri vedno bolj pomembno elektrotehniko in strojništvo. In prav strojni in električni odsek v najvišji meri dopolnjujeta uspešnost in nazornost pouka h a rudarskem odseku a svojimi predavatelji in laboratoriji, zbirkami jn delavnicami. Kolikor pa gre za nazornost pouka v rudarskih predmetih, je Ljubljana v geografskem smislu prav gotovo najbolj primerna. Spet ne smemo mimo zahteve, naj mladi rudarski tehnik ali jamski nadzornik ne gleda na rudarsko tehnične probleme samo z vidika domačega rudnika, ampak naj spozna tehnično ureditev im odkop n© metode v raznih nahajališčih koristnih rudnin. Zato mora biti pouk zvezan z ekskurzijami v razne rudnike, ki s svojimi značilnostmi lahko ponazore teoretični pouk v rudarski stroki. Zato je v tem smislu skoro bolje, da je šola tako rekoč na nevtralnem mestu glede na posamezna rudarska nahajališča, vendar pa blizu raznih nahajališč, Čemur povsem ustreza sedanje stanje. Konkretno bi bile potrebne ekskurzije v enak; meri n. pr. Iz Trbovelj kakor iz Ljubljane.
Objektivno gledanje na obravnavani problem^ namreč gledanje s strogo strokovnega stališča, Izključuje možnost, da "bi predmetne šole premestili s
sedanjih tal in okolja na druga tla. Se manj bi lahko pozdravili tako dejanje z ekonomskega stališča, ker b.i premestitev terjala velika finančna sredstva samo za zbirke, laboratorije, delavnice ;itd. N© smemo namreč ocenjevati neko popolno strokovno šolo z merilom splošnega šolstva. V strokovnem šolstvu gre za poglobljeni pouk v splošnih realnih predmetih in za čimbolj nazoren pouk o raznih splošnih in specialnih strokovnih predmetih. Vse to pa terja učna sredstva in eksperimentalni pouk 's čimmanj-šim verbalizmom do s čimvečjo nazornostjo.
Ako gledamo na to vprašanje tudi s stališča našega rudarskega razvoja, ki bo v bližnji bodočnosti predvidoma še večji, bi verjetno napravili napako. če bi že vneiiano šolsVri premeščali in preurejali. Tak ukrep bi nedvomno povzročil vsaj začetne težave, fcj hi po vsej verjetnosti negativno vplival© na kvaliteto im kvantiteto prepotrebnega tehničnega oseb-ta. :n to morda v nsiikritičnejših fazah naše gospodarske borbe. Zaito 'je tudi prav, da zagovarjamo sedanjo ureditev rudarskega šolstva. S tem bi porabili manj finančnih sredstev, od katerih pa bi porab ulj Is majhen del za štipendiranje dijakov, da bj povečali njih število. Potrebe po tehničnem osebju bodo vsako leto večje.
Ing. Lojze Zupančič
tedenskih učnih ur. Tako Imajo n. pr. na Gradbenem odseku v Skoplju po 36 učnih ur na teden, v Ljubljani jn Zagrebu pa po 42 ur. Seveda je ta razlika pri pouku pokazala tud; razliko v kvaliteti kadrov. Pa tudi prehod iz ene šole v drugo'je bil za dijaka zelo težaven, tako n. pr. iz Titograda v Ljubljano. V Titogradu ima! o na geodetskem odseku petletko, v Ljubljani pa štiriletko.
V Sloveniji so na strokovnih šolah izločili iz učnih načrtov vsa zastarela poglavja, skušalj pa so skrčiti število učnih ur, a pri tem niso uspeli, ker so bili uvedeni novi predmeti in ker se je število Učnih u-r pri nekaterih predmetih povečalo. Na novo sta bila uvedena predmeta: telovadba in predvojaška vzgoja. Dijaki so preobremenjeni s šolskim delom in Jim primanjkuje časa za razvedrilo, obisk gledališč, za glasbeno vzgojo, sploh za izvenšolsko udejstvovanje in tudi za delo v LMS. Tudi v športnih in kulturnih društvih se dijaki ne morejo zarad; preobremenjenosti zadostno udejstvovati. Vse to pa je potrebno za oblikovanje tehnika v naši družbeni stvarnosti. Poleg tega moramo omeniti, da mora'vsak absolvent —: tehnik vsaJ pasivno s slovarjem obvladati en tuj jezik, da bo lahko zasledoval razvoj tehnike, kar je zanj nujno potrebno. Danes imajo srednji tehniki premalo znanja tujih jezikov, po letih pa celo to znanJe pozabijo. Nadalje moramo opozoriti na pravo zmešnjavo pri pouku tujih jezikov. Na gimnaziji se n. pr. dijaki učfe: nemščine, francoščine, angleščine ali ruščine, na gradbeni šoli pa samo nemščine in angleščine, kar ovira pravilno nadaljevanje učenja jezika. Tako se zgodi, da imaš v razredu diJake, ki so se učili v nižji gimnaziji angleščino ali nemščino ali francoščino, v I. letniku pa se uče nemščine ali angleščine.
Na splošno še vedno lahko rečemo, da je bil n. pr. gradbeni tehnik za delo v operativi dovolj, usposobljen, seveda teoretično, praktično pa se je usposabljal tudi v pripravniški dobi (3 leta).
Toda spoznali smo, da so bili dijaki na šoli preobremenjeni s šolskim delom- Za uspešno praktično delo v šoli bi morala šola imeti gradbeno šolsko podjetje, ki bi opravljalo predvsem remomitna dela in kjer bi dijaki videli vse faze ročnega dela kakor tudi gradbenega poslovanja.
Naš današnji tehnik je od prvega dne naprej zaposlen pri gradbenem poslovanju in šele kasneje ga zaposle tudi pri ostalih delih; To velja seveda za operativo.
2.	Ali ima naša industrija v svoji strukturi delovnega procesa že določeno mesto za tehnika in kakšne funkcije opravlja? V čem ima različno delo od mojstra oziroma od delovodje (visoko kvalificiranega delavca)? V tem primeru mislimo gradbenega tehnika.
Pri oblikovanju tehnika - moramo upoštevati tako strokovno kakor tudi splošno izobrazbo. Absolvent gradbene sredhje šole, ki doseže ptarost 19—20 let, mora dobiti poleg strokovne tudi zadovoljivo splošno izobrazbo, kajti v operativi opravlja poleg strokovnega tudi politično in kulturno delo med delavskim razredom, ki je danes prav posebno v gradbeni stroki še zelo malo politično in kulturno razvit. Pri formiranju profila tehnika imajo odločilno vlogo naslednji elementi: učna snov, ki
jo mora obvladati tehnik, čas, v katerem naj obvlada učno snov, metoda dela predavateljev in način učenja dijakov, stopnja predizobraZbe, učila in učni pripomočki pri pouku, ekskurzije lin počitniška zaposlitev dijakov.
Učna snov je pri današnjem štiriletnem študiju in po predpisanem predmetniku preobširna. Dijaki naj spoznajo manj učne snovi, a to bolj temeljito in bolj samodejavno. Ce bj hoteli učno snov v današnjem obsegu dobro predelati, bi morali študijski čas nuino podaljšati. Prav tako bi morali učno snov bolj medsebojno povezati," in to pri splošnih in realnih predmetih z učno snovjo strokovnih predmetov. Truditi se moramo, da bo vsebina učne snovi taka, da bomo na šoli vzgojili predvsem tip splošnega tehnika ter da bomo polagoma odstranili današnjo specializacijo šolanja tehnikov visokih in nizkih gradenj. Tudi vsebino predmetov industrijskega odseka je prilagoditi tako, da bo absolvent tega odseka sposoben tudi za delo v gradbeni operativi in ne samo v industriji gradbenega materiala.
Čas šolanja. Dosedanji čas šolanja, ki traja štiri leta po 40 do 42 ur tedenskega pouka, je prekratek in za dijake preu-trudljiv. Dnevno sedem šolskih učnih ur po 45 minut je za dijaka prenaporno delo. Zato so zadnje učne ure le malo efektne. Večino grafičnih del opravijo dijaki doma, ponoči in kampanjsko, brez zadostne poglobitve v grafične izdelke in brez kontrole predavateljev. Na kulturno, politično in fiskUltur-no Izvenšolsko udejstvovanje dijakov zaradi preobremenjenosti ni niti misliti. Ker morajo dijaki po vsakem končanem šolskem letu še na enomesečno počitniško zaposlitev, imajo v času glavnih šolskih počitnic samo , en mesec odmora. Zaradi gornjih ugotovitev in ker bodo po novi šolski reformi prišli dijaki vsaj v prvi dobi po šolski reformi v šolo še s slabšim znanjem kot doslej, bo treba čimprej podaljšati čas šolanja od štirih na pet let. Pri tem podaljšanju naj bi bil prvi letnik nekak pripravljalni razred za. nadaljnje šolanje diJakov, posebno še, ker naj bi v prvi letnik vpisovali predvsem mlade kvalificirane delavce, ki so uspešno dovršili vajensko gradbeno šolo in opravili pomočniški izpit ter osemletno obvezno šolanje. Prav tako bi se v prvi letnik ali celo v drugi letnik gradbene srednje šole lahko vpisali absolventi gradbene mojstrske šole. Po dovršenem petem letniku bi dijaki opravljali diplomski izpit- Tako bi dobil; na šolo mlad delavski kader, ki bi imel praktično delo za seboj in ki bi se praktično izpolnjeval v enomesečnih počitniških zaposlitvah. Ta kader bi se po zaključnem izpitu lahko šolal tudi na tehnični fakulteti, na oddelku za gradbeništvo oziroma za arhitekturo. S tem bi uresničili zamisel vzgoje tehniškega kadra od kvalificiranega delavca do tehnika in inženirja, ki hi prav dobro poznal praktično delo v operativi. Ti absolventi bj bili kasneje predvsem zaposleni v operativni službi. Seveda bi se lahko vpisovali v I. letnik tudi drugi absolventi osemletke, ki bi se zaposlili po šolanju bolj v projektivnih birojih in drugih teh-niSno-upravnih ustanovah. V pripravljalnem razredu bj šola spoznala, kateri dijaki so sposobni za gradbeni študij in kateri ne. V četrtem in petem let-
niku pa bi pričeli s seminarskim šolskim delom kot novo obliko delovnega pouka v šoli ter tako poglabljali študij. S pripravljalnim razredom bi dijaki dosegli to. da bi ponovili oziroma na novo vzeli učno snov, ki je nujno potrebna za nadaljnje uspešno učno delo v II., III., IV. in V. razredu. V tem razredu bi uvedli tudi opisno geometrijo, tehnično in prostoročno risanje, uvajali bi dijake v osnovno znanje gradbeništva, pri matematiki bi ponovili vso učno snov iz osemletke in vzeli tudj nekaJ nove snovi, ki bi bila potrebna za nadaljnji študij in liziko. Pri petletnem študiju bj imel dijak na teden od 34 do 36 učnih ur. Težišče dela in učenja bi bilo v šoli, doma pa bi dijaki učno snov samo poglabljali; vse grafične izdelke bj dijaki izdelovali v šoli pod vodstvom profesorjev.
Naša gradbena operativa ima v svoji strukturi delovnega procesa že določeno mesto za gradbenega tehnika, ki Je pomočnik inženirja, a kasneje v operativi samostojen šef gradbišča. V projektivnem biroju tudi dela pod vodstvom arhitekta oziro-
ma gradbenega inženirja. Gradbeni deipvodja je za razliko od gradbenega tehnika zaposlen neposredno pri strokovnem delu na gradbišču, tako da nadzira in vodi strokovno delo pri posameznih delovnih skupinah. Kakšno mesto bi moral v sodobni proizvodnji (v gradbeni operativi) imeti srednji tehnik? Zaposlen je:
v projektantskih gradbenih birojih kot pomočnik inženirja — projektanta, kjer dela pod njegovim nadzorstvom predvsem konstrukcije, nadalje statične račune in proračune;
v operativi, na gradbišču kot tehnik, pomočnik inženirja, :n to pri gradnji hidrocentral, raznih kombinatov, na avtostradah itd. Na manjših ali tudi na srednjih gradbiščih pa so posamezni tehniki, ki so si pridobili že dovoU prakse, samostojni vodje gradbišč oziroma enega odseka ceste, cestni nadzorniki itd.
V gradbeni stroki ni potrebno -mesto obratnega inženirja, ker opravljata to delo v operativi inženir in tehnik.
Geometri se v LR Sloveniji šolajo na geodetskem odseku, in sicer štiri leta. To šolanje
pa je v posameznih republikah različno. Nekje imajo dijaki po dovršeni osemletni obveznosti petletno strokovno šolanje (petletko), drugi zopet štiriletno, a nekJe se šolajo dijaki, ki so uspešno dovršili šest razredov gimnazije, še tri leta na geodetski srednji šoli predvsem strokovno. Vidimo, da n j enotnosti glede šolanja, kaj šele glede enotnosti šolskih učnih načrtov. Spoznali pa smo, da je sedanji obseg učne snovi za dijaka preobširen, čeprav je nujen; zato bi bilo treba šolanje razširiti od štirih na pet let
Visoko kvalificirani delavci oziroma obrtni mojstri se danes šolaJo v mojstrskih šolah, ki imajo v LR Sloveniji že lepo tradicijo. Tudi učne načrte mojstrskih šol je treba pregledati in prilagoditi potrebam operative.
Kot na gradbeni srednji šoli, je treba izvršiti postopno reformo pouka tudi na drugih srednjih mojstrskih in tudi vajenskih šolah v državi, če hočemo, da se bo šolstvo razvijalo tako, kakor to zahteva raz-vo.1 industrije, elektrifikacije in mehanizjaoije poljedelstva.
Politehnična vzgoja
v obvezni šoli
Pri uvajanju pouka ročnih spretnosti nam mora bit; jasno, da mora 'priti v naše šole več praktičnosti, več življenjsko nujno potrebnega znanca. Pri tem bomo morali zmanj šati zahteve, ki terjajo od otroka le abstraktno znanje, ter jih nadomestiti z razumskim delom in praktičnim opazovanjem, narave. V časopisju in revijah nekateri sicer zahtevajo, naJ bo v vsakem predmetu več praktičnosti (kar je res), posebne ure za ročne spretnosti pa naj ne bo. Mnogo je'tehtnih argumentov, ki govore proti takšemu mišljenju. Poglejmol
Povsem logično je,, da moramo pri vsaki'učni uri paziti na pravilno Izgovorjavo, na lepo in jasno tvorbo stavkov, na smiselno branje, pa na.1 bo to zgodovina ali matematika ali katerikoli drug predmet. Kljub temu nam slovenski jezik pri 5 urah tedenskega pouka dela še vedno preglavice. Rišemo tudi skoraj pri vsakem predmetu. A vendar je risanje kot poseben predmet (dal bi se kombinirati s poukom ročnih spre tnosti) nadvse potreben. Ce tako pretresamo vse predmete, čutimo (in tako tudi mora biti), da se vsi predmeti prepletajo drug v drugem, kajti sicer uč-novzgojni uspehi ne bi bili najboljši. Kljub temu So predmeti med seboj ločeni zaradi potrebe po več ali manj sistematičnem znanju posamezne sinovi. Tako naj bo tudi pouk ročnih spretnosti posebna učna ura.
Prisluhnimo doraščajoči mladim, kako bj rada le takšno službo, kjer »ni treba delati« (misli namreč na težaško delo). Mladina mnogokrat ne pozna osnovnih zahtev življenja, ne pozna prav naše domovine in borbe za svobodo in se zanima bolj za šport in ples. Zato je nujno potrebno vzbuditi v naš; mladini ukaželjmost in težnjo, da spozna naj novejše pridobitve na področju znanosti, kulture in tehnike. Mnogi naši »inteli-genti« so pravi laiki v raznih osnovnih tehničnih prijemih, tako da si še ne vedo priviti žarnice ali priklopiti likalnika, če s« le malo kje zatakne, da novejših izumov tehnike sploh ne omenjamo (telefon, radio, radar, elektronika).
Zato imam glede ročnih spretnosti naslednje mnenje:
1.	Pouk ročnih spretnosti mora biti posebna učna ura, ker Je nemogoče vse tehnične prijeme razlagati pri vseh pred-
metih, pa tudi organizacija dela sama tega ne dopušča.
2.	Pouk ročnih spretnosti naj bo tesno povezan z vsemi ostalimi predmeti. Tako je mogoče sodelovanje s poukom fizike (razni modeli orodja in strojev Itd.), matematike (telesa, pojem pravega kota, liki, skladnosti, simetrija, važnost natančnega načrtovanja itd.), prirodopisa (herbarij, zbiranje žuželk, rudnin, okostja živali tid), zemljepisa, zgodovine itd.
3.	Pouk ročnih spretnosti ne sme biti priprava za bodoči poklic, temveč naj otroku privzgoji ljubezen do dela in spoštovanje vsakega poklica, torej tudi »manj vrednega«.
4.	Nikar ne mučimo otroka pri pouku ročnih spretnosti z rečmi, ki nimajo nobene praktične vrednosti, niti nobene estetskovzgojne vsebine. Vsak izdelek mora imeti svojo estetsko-vzgojno vrednost ter mora prispevati k rutini, ki Jo bo kot bodoči umski ali fizični delavec nujno potreboval pri graditvi socializma. Zavedati se moramo, da mora šola koristiti družbi, vsebina dela mora izhajati iz njenih potreb. Ko bo družba prinesla nove oblike dela in nov način zaposlitve tako moža kot žene, ®e bo morala tudi snov pouka ročnih spretnosti temu prikrojiti, zato bodimo pri sestavljanju učnega načrta za ročne spretnosti povsem življenjski. Zavedajmo se, da večina otrok ne nadaljuje šolanja, temveč ostane doma, kjer mora prijeti za delo tako, kot to delajo že njihovi starši, bratje in sestre. Od šole bo torej odvisno, kakšne oblike dela’ bo uvedla, da bo zastareli, okorni, neekonomični način vsakdanjega dela zamenjan z bolj živlJenskim, racionalnim, higieničnim, smotrnejšim. Zato naj šola uvaja bolj delovne oblike pouka in ne le pasivno dojemanje abstraktnega znanja, kjer stremuhi hočejo le odlične ocene in kjer res delavne učence odrivamo, ker silimo vanje z očenaševskim znanjem, ne pa z logičnim razpravljanjem in z življenjskimi potrebami. Tudi mi šolnik- smo krivi za takšno stanje, saj smo mnogokrat prav zaradi lagodnosti in. čudnega odnosa do ma-. nuelnega dela vcepljali isto mišljenje doraščajoči mladini nevede s svojim odnosom do »težkega in nečistega« dela. Le po-
glejmo, kako včasih kakšna »fina« oseba zatisne nos in na-kremžj obraz, če jo zanese pot mimo neprijetnega dela. O vsem tem je treba razmišljati, kadar govorimo o šolski reformi in posebej še o pouku ročnih spretnosti.
5.	Ne ostanimo odmaknjeni od ostalega sveta, ki prav tako stremi za zboljšanjem mehanizacije, Razumeti bo treba, da živimo v dobi burnega napredka znanosti in tehnike in da je škoda vsakega dne, k; ga zamudimo, ker bomo vse zamujeno še teže popravljali. Zadnji čas je, da v šoli pretrgamo s prakso prejšnjega stoletja. V vseh tehnično močno razvitih državah upoštevajo potrebo tehnične vzgoje in imajo tudi večje uspehe. p0 šolah imajo več praktično-tehničnega pouka in imajo zato mnogo več tehnično izobraženih ljudi.
Za dosego boljših uspehov pri pouku ročnih spretnosti ja potrebno:
1.	Uvesti pouk ročnih spretnosti čimprej kot obvezni predmet. S tem odpadejo vsa oklevanj^ raznih forumov, ki še danes zavirajo uvedbo tega predmeta v šole.
2.	Poskrbeti je treba za kadre, ki jih bomo našli med prosvetnimi delavci, ki so že po naravi nagnjeni bolj k tehnični izobrazbi.
3.	V naših proračunih bomo morali zagotoviti sredstva za potrebe pouka ročnih spretnosti.
4.	Pouk ročnih spretnosti naj bo življenski, prilagojen krajevnim prilikam in naslonjen na krajevne materialne vire, navade in domačo obrt.
5.	Pouk ročnih spretnosti naj bo čimbolj povezan z vsemi ostalimi predmeti, naj jih napravi živijensko nazornejše, da ne bodo mučili majhne glavice s suhoparnim verbalizmom. V tem smislu bi morali prikrojiti sedanji učni načrt za ročne spretnosti.
6.	Priznajmo pouku ročnih spretnosti njegovo veliko vzgojno vrednost, izkoristimo vedoželjnost malih, pa bomo dosegali boljše učne uspehe kot danes, ko • nam je merilo sposobnosti mnogokrat le nadrdra-no znanje nekaterih stremuhov.
Koren Janko
♦
-©
Rudolf Mencin:
IZ SPOMINOV OBMEJNEGA UČITELJA
Moja prva služba
V prvem polletju je bilo in vsa Podjuna se je kopala v soncu, ko sem prvič obiskal kraj, kamor me je koroški deželni svet imenoval za »podu-čitelja.« Vas Škocijan leži blizu Klopinjskega jezera in kajpak me je mikalo, da si ogledam ta biser Slovenske Koroške. Ob jezeru je sedel na klopu duhoven, zatopljen v svoje branje. Veverice so se podile okrog njega in ga radovedno opazovale. Domneval sem, da je domači župnik in ga nagovoril, bil je le kaplan, nenavadno prijazen je bil. Očitno ga je razveselilo, da se novi učitelj razgovarja ž njim v knjižni slovenščini in spremil me je k restavraciji nad jezerom (Pozneje je v nekem podlistku opisal to svoje srečanje z menoj in se me spomnil s toplimi besedami). Kramljala sva o naših književnih novostih, pogled pa mi je unajal zdaj pa zdaj po jezeru in po pokrajini, katere krasota me je prevzemala. Lepa je Podjuna, kakor vsa Slovenska Koroška in po mojem občutku jo prekaša po slikovitosti le še bel jaška okolica. Vsa krasota alpskega sveta se ti odkriva na razmeroma majhnem koščku zemlje. Le vinograde bi utegnil kdo danes po-
grešati, a takrat so v bližnji Žitari vesi še pridelovali slovitega žitarca, vino s čuda močnim, le precej kosmatim okusom. Pogovor z mojim sosedom je nanesel na Meškove »Slike in črtice«, ki jih je bila priobčila Knezova knjižnica Slovenske Matice. Povedal sem svoje mnenje o njih, ki je bilo na srečo pozitivno, ker zdaj sem izvedel, da govorim s pisateljem Meškom samim. Postala sva dobra prijatelja. Mnogo je bilo takrat v njem mladostne upornosti, kar se zrcali v nekaterih njegovih literarnih prvencih.
Ne vem, kje sem ujel misel, da so v življenju učitelja trije vrhovi: Prva služba, prva zakonska sreča in prvi otrok. Za drugi in tretji primer nimam pravice do sodbe, ostal sem samec, vse življenje sem bil bolehen, res pa je, da so mi ostali spomini na prvo službo dragi do danes. Koliko razkošja je v čustvovanju 20-letnega mladeniča! Ne ve, kam bi s svojim bogastvom, kar na slepo ga razdaja. Kako ne bi ogrel s svojim ognjem šolske mladine! Namah smo postali prijatelji, razred in učitelj kakor ena družina. Imel sem sila visoko mnenje o svojem poklicu. Tako imeniten se menda
ni zdel samemu sebi noben škof ob svoji inštalaciji, kakor jaz ob vstopu v svoj poklic. Kar nerazumljivo mi je bilo, odkod toliko omalovaževanja učiteljskega poklica. Ta zlata mladostna zaverovanost! Ves svet bi bil izzval v boj za svoje vzore, ves svet bi bil objel. Pomilujem vsakega učitelja -novinca, ki so mu zagrenile prvo dobo učiteljske službe neugodne razmere. Koliko veselja do poklica se mu je s tem zatrlo! Mislim še bolj na mlade učiteljice ko na učitelje in mislim na službovanja na vasi. Velika je odgovornost oblasti, ki razporeja učitelje-začetnike. Prvo razočaranje deluje kakor slana na mladostno vnemo. Seveda je veliko odvisno od učiteljeve priprave za poklicno delo na vasi. Priznan starejši slovenski pisatelj mi je pripovedoval o svoji nečakinji, ki so jo poslali na službo v daljno hribovsko vas. Dal ji je nekaj tehtnih nasvetov in navodil, kako naj občuje z ljudmi in se prilagaja razmeram. Zatrjeval mi je, da so njegovi nauki zalegli in da se je njegova nečakinja počutila kakor kraljica med svojimi hribovci, dočim je njena prednica obupavala in vsa zagrenjena odšla iz kraja. No, ko bi imel kako besedo, učiteljic - začetnic ne bi pošiljal na samotne enoraz-rednice.
O sebi ne morem trditi, da bi bil vstopil v javno življenje
brez vsakih napotkov. Izkušenega, starejšega prijatelja sem imel, ki mi je dal marsikak nasvet in nadrobil precej svoje življenjske modrosti. Mislim, da so mi njegovi .nasveti koristili in da so bili za tiste čase primerni. Danes bi utegnili biti zastareli. Navajam jih nekaj, kakor se mi neprisiljeno porajajo v spominu.
Če se hočeš udomačiti v svojem službenem kraju, uči se poslušanja in opazovanja — to je velika in čudovito koristna umetnost, ki jo mlad človek redkokdaj pozna, ker raje posluša samega sebe kot druge ljudi. Ne razlagaj preveč vsiljivo svoje učenosti. Vedi, da je kaj plitva in da imajo drugi ljudje tudi kaj soli v glavi. Do tiste modrosti se verjetno nikdar ne boš dokopal, da bi s Sokratom rekel, da je vse, kar veš, to, da nič ne veš, a vsaj ne ponašaj se s svojim več kot skromnim znanjem- Nekaj domišljavosti pri mladem človeku ob spominu na lastno mladostno prešemosit radi' prenašamo, a ne pretiravaj z. njo in ne preziraj nasvetov starejših ljudi. Mladina ima pravico, da jo včasih polomi, a ni treba, da si povsod prste opečeš, nekaj se že smej okoristiti z izkušnjami drugih ljudi. Polomija ne škodi samo tebi, ampak tudi stvari, ki jo ti zasto-, paš, ker ljudje presojajo.vrednost nekega nauka po tem, kdor ga uči. Kar bi odpustili
domačinu, ne odpustijo učitelju, ki je komaj prišel v kraj. Ne bodi prehiter v svojih sodbah, Kar danes obsojaš, ti utegne biti v 10 letih razumljivo, po 30 letih pa pravilno. O sebi vem, da nisem bil nikdar tako domišljav kot takrat, ko sem izjavi), da ničesar ne preklicujem. Še danes me je sram. Znaj, da ni nič težjega na svetu, ko samega sebe dobro spoznati. Naj ne mine dan, da ne bi nekaj storil za svojo izobrazbo, pa če si še tako preobložen z delom. Osnuj si svojo priročno knjižnico, ob sami časopisni hrani lahko od duševnega gladu umreš. Kdor se neha učiti, je duhovni mrtvak. Naj ne mine dan, da ne bi napravil svojim učencem kakšnega veselja. Vedi, da vodi pot do naklonjenosti staršev skozi srca otrok. Zanimaj se za domače razmere vsakega poedinega svojih učencev. Tako najbolje in najprej spoznaš socialne razmere službenega kraja. Dan, ko nisi napredoval v samospoznavanju, ko nisi nič storil za svojo izobrazbo in nisi napravil otrokom nobenega veselja, zapiši kot črni dan v svojem koledarju.
Moja šola je bila trirazred-nica, tistega tipa, ki so ga imenovali na Koroškem utrakvi-stičen, kar naj bi pomenilo dvojezičen. Utrakvistične šole so bile znana koroška posebnost. Njih glavni namen je bil, naučiti slovenske otroke
nemščino, vse druge naloge so bile nasproti tej manj važne. V prvem in deloma še v drugem šolskem letu se je poučevalo še slovenski, a tako, da je nemščina bolj in bolj izpodrivala materinščino. Slovenščina je torej bila v glavnem posredujoč jezik za postopno uvajanje slovenskih otrok v ,n»emški učni jezik. Metodično zastarela dojezična začetnica »Abecednik« je služila takrat kot učna knjiga. Od tretjega šolskega leta naprej je bila nemščina izključni učni jezik. Pač bi se morala slovenščina po neki uredbi deželnega šolskega sveta iz leta 1892. poučevati od tretjega šolskega leta naprej po tri ure na teden, a ta uredba se je malokje izvajala^— enostavno zato ne, ker učitelji višjih razredov večinoma niso bili vešči slovenščine in so tudi slovenskemu plauku nasprotovali. Nadzorniki pa, ki so bili državni uradniki v razliko od učiteljev-de-želnih nameščencev, se za slovenski pouk niso zanimali.
Prevzel sem pouk v tretjem, torej najvišjem razredu s štirimi šolskimi leti. V drugem razredu je poučeval učitelj, po rodu Nemec. Tudi moj prednik v tretjem razredu je bil Nemec, doma tam nekje blizu švicarske meje. Le šolski upravitelj, ki smo ga nazivali »nadučitelj«,, je bil Slovenec — stara korenina, ki je poučeval še v konkordatski dobi. Precejšen ugled je imel v občini.
Z obema stanovskima tovarišema ssm prav dobro izhajal.
Razmere v kraju so bile tipične za mnoge slovenske kraje na Koroškem. Bila je to pretežno kmečka občina s slovenskim prebivalstvom, ki pa so ji kvarili lice nemški letoviščarji, samo da jih takrat še ni bilo toliko na Klopinjskem jezeru kakor pozneje. Skozi občino je tekla železnica. Pri železnici in pri lesni industriji v sosednji sinči vesi je našlo nekaj domačih delavcev svoj kruh. Nemšktonaciomalna politika je našla največ opore pri gostilničarjih in trgovcih. Občina je bila takrat še trdno v slovenskih rokah, enako tudi krajevni svet, vendar je število tako imenovnih nemškutarjev, t. j. Slovencev nemškega mišljenja, ' polagoma naraščalo^ Šola, tujski promet, železnica, gospodarska odvisnost, nemška gosposka, kakor smD imenovali višje uradništvo, in vpliv bližnjega Velikovca in Celovca — vse to je poleg političnega pritiska pospeševalo germanizacijo. V kraju je bilo prosvetno društvo, ki je imelo svojo oporo v župnišču in je včasih priredilo kako gledališko predstavo. Od prvega dne sem se počutil v kraju domačega. Kar je bilo zavednih Slovencev, so mi bili že zato naklonjeni, ker so me šteli za svojega. V politično življenje nisem posegal, ker sem bil prekratko v kraju.
Stran Š
Radijska šola
iN PROSVETNI DELAVEC
Ko sem konec preteklega leta prelistaval letnike Prosvetnega delavca — doslej jiii je že sedem —, me je zanimalo, kako je list spremljal razvoj Radijske šole, oziroma, kakšno sliko bi bilo mogoče dobiti o zgodovini Radijske šole iz našega glasila. Seveda mi je ob tej priliki oko zastajalo tudi na drugih člankih, ki dajejo podobo svojega časa: o boštanjski aferi in o konzultacijah, o tovarišu Čdči-goju in o letnih ocenjevalnih etatistiikaih, o pohvaljenih im umrlih tovariših, o učnih načrtih im o društvenih zborovanjih.
Kot rečeno, šel sem predvsem po sledeh Radijske šole. Štiri-rsajstikrat jo obravnava v sedmih letih- Teh člankov je ravno za , štiri polne'Stranj lista, to je za eno številko. Razen tega so bili večkrat objavljeni tudi radijski programi. Lani pa je dobdlg priloga za šolske oddaje zatočišče pri »Prosvetnem delavcu.« Ena med 140 številkami časopisa, kolikor jih je doslej izšlo, je torej razmerje napram ostalemu objavljenemu gradivu. In vsebina?
2© v prvi številki I. letnika (I./l) čitamo daljši članek pod naslovom »Riadiio« o organizaciji dela v oddajniku Radia Ljubljana. Številka I./3 obravnava potem nastanek radijske oddaje, I./4 pa vsebuje kar tri, krajše članke: črsovni obseg mesečnega oziroma letnega radijskega programa, nove naloge Radia ob povečanju oddajnika in »pionir-
ske oddaje«, ki so bile takrat (1. 1950) namenjene predšolski in šolski mladini. Obsegale so s ponovitvami 170 do 200 ur letno.
Pol leta nato (maja 1950) sledi v I./10 poročilo redakcije Radijske šole o anketi, ki je bila izvedena s pomočjo ministrstva za prosveto LRS. Odgovorilo je 126 Šol, 28 od teh ni poslušalo oddaj, redno pa je poslušalo oddaje 23 šol. Anketa je vsebovala v glavnem naslednje pripombe: oddaje je bilo večinoma mogoče uporabiti v Okviru učnih načrtov, nižje gimnazije imajo težave z urniki, oddaje za višjo stopnjo pa smatrajo na podeželju za pretežke, manjka. oddaj za najnižjo stopnjo. Štajerci sb pritožujejo zaradi dikcije, »ljubljanskega dialekta«, zlasti v otroških vlogah. Najmlajšim ugajajo pravljice M pripovedke, večjim potopisi; prdrodopisna in zgodovinska snov, zlasti dramatizirana, vsem pa glasbene oddaje ali vsaj vložki. Šole si že-, lijo radijski časopis v svrho priprave za šolske oddaje. Redakcija pa ugotavlja potrebo po nabavi nadaljnjih radijskih spre-jemnitkiov za šole in potrebo po sodela v rih-avtorjih.
Takoj v naslednji številki 1/11 je objavljeno priporočilo Republiškega odbora SEP krajevnim sindikalnim svetom, naj pri nakazilih radijskih sprejemnikov upoštevajo prosvetne delav-. ce. Nato je polni dve leti mir.
V III/14 je objavljeno porooild o konferenci pionirske radijske
Karel Štravs 70-letnik
Te dni praznuje 70-letnico prosvetni delavec, bivši okrajni šolski nadzornik, upokojeni šolski upravitelj in sedanji upravnik dijaškega internata K a r e i Štravs.
Trda je bila njegova mladost, žilavo in neumorno delavno njegovo življenje; stalno delo ga ohranja še vedno vedrega in nasmejanega. Kot sin železostru-garja se je moral v zgodnji mladosti preseliti iz Sadinje vasi pri Žužemberku, kjer se je rodil 23. januarja 1887, na Jesenice. Tam je namreč dobil njegov oče zaposlitev, ko je bila ukinjena železolivarna na Dvoru pri Žužemberku. Osnovno šolo je obiskoval na Koroški Beli, gimnazijo v Kranju in učiteljišče v Ljubljani. Služboval je na Colu, nato v Hotedršici, odkoder jo moral med prvo svetovno vojno k vojakom. Leta 1915 je bil ujet in odpeljan daleč v Rusijo, cd koder se je vrnil leta 1918. Po hudi operaciji na Dunaju je zopet začel poučevati v Hotedršici. Tara so ga Italijani kot zavednega Slovenca in bivšega ruskega ujetnika prijeli in odpeljali v trdnjavsko ječo v Verono. Komaj je prišel na svobodo, že so ga hoteli ponovno zapreti. Ušel je preko meje in poučecml na. osnovni šoli na Viču in v Višnji gori.
Ko sta Logatec in Hotedršica pripadla Jugoslaviji, je bil poklican v Logatec, kjer je bil imenovan za šolskega upravitelja in kasneje tudi izvoljen za predsednika okrajnega učiteljskega društva. Leta 1930 je postal okrajni šolski nadzornik, kar je bil vse do režima JRZ.
Julija 1942 so ga z ostalimi učitelji zopet zaprli Italijani in ga odpeljali v internacijo. Kot invalida iz prve svetovne vojne ga je mednarodna komisijk rešila internacije, kjer je med svojimi tovariši zaradi globokega tovarištva in pravičnosti zapustil najlepše spomine. Po kratkem času pa so ga zaprli belogardisti in poslali v Nizke Ture na cestno delo. Ker je bilo to zanj pretežko, so ga poslali v Salzburg, od koder je zbežal na Jesenice in od tam v Logatec.
Po osvoboditvi je začel ponovno poučevati in takoj ustanovil tudi internat, za gimnazijce, katerim sedaj, posebno od upokojitve leta 1947, posveča vso skrb. Njegovo nesebično požrtvovalno gospodarjenje je vredno vsega občudovanja. Z malimi sredstvi je v internatu veliko izboljšal in prezidal. V težkih prehranskih razmerah je prejšnje čase svoje gojence ob koncu šolskega leta, ko so odhajali domov na počitnice, obložil še s hrano. Se sedaj je vzdrževalnina v njegovem internatu najnižja. Poleg upravljanja internata in sodelovanja pri raznih organizacijah opravlja še posle občinskega šolskega referenta in kot izkušen šolnik odlično rešuje najtežje zadeve. Zato uživa spoštovanje učiteljstva, ugled pri ljudstvu in zaupanje krajevnih oblasti, s katerimi se stalno posvetuje.
Za njegovo dosedanje delo smo mu hvaležni in mu ob njegovi sedemdesetletnici -želimo obilo zdravja in še mnogo uspeha pri delu!
redakcij® z zunanjimi sodelavci maja 1952. Na sestanku o e bilo poudarjeno, da naj služi sestava poročil o poslušanju dvojni svrhii:	izboljšanju programov,
posebej pa še vzgoji zia kritično poslušanje in kritično Mišljenje mladih poslušalcev. Širše je konferenca obravnavala tudi problem aktivnega sodelovanja podeželskih šol in tovarišev pri programih.
V	treh jesenskih številkah letnika 1952 so bili potem objavljeni..prvi programi, za razdobje od septembra do decembra.
Letnik IV. je prinesel tri članke. Prvi poroča o Radijski šoli, njeni organizaciji in obsegu na Danskem, drugi vsebuje drobce iz ankete o ameriški televiziji, kolikor se ^nanaša na šolsko mladino. Tretji članek obravnava drugo anketo o našem šolskem radiu. Anketne liste so. prejele vse šole, odgovorilo jih je 206 od ca 750, kolikor jih je po narooninskem seznamu radiofioiranih.. Poročilo vsebuje odlomke posameznih odgovorov, Iki dotedanjo sliko potrjujejo, razširjajo oziroma dopolnjujejo. .
Tudi v tem letu (1953) je objavil — Prosvetni delavec — jesenske programe od septembra do decembra.
Leta 1954 nastopi v listu zopet radijski odmor. V ospredje so stopile druge zadeva, predvsem diskusija o problematiki sploš-no-izobraževalnegia šolstva pod parolo »od stare k novi šoli!«
V	številki IV/2 din 3 poroča udeleženec v članku »Potovanje slovenskih šolskih inšpektorjev po Jugoslaviji« o Radjjski šoli na Hrvatskem. Radijsko šolo je organiziral’- pri zagrebški oddajni postaji leta 1954. SPK—LRH. Svat je že od začetka finansiral šolske oddaje, potem pa je še začel izdajati dobro opremljeno revijo za uporabo na šolah. Pod »Radijsko šolo« razumejo Hrvati razen radijske šolske redakcije še skupnost vseh registriranih šol, ki poslušajo, to je kakih 400 po številu. Organizacijsko je Radijska šola povezana z Radiom Zagreb, posebej pa še s Pedagoškim 'centrom, z Zvezo, prosvetnih delavcev in z raznimi pedagoškimi komisijami. Biaviijo s-e z mislijo na poseben oddajnik za šolsko mladino.
Dokaj kritično je napisan za štev. VI/8 članek »Radio in naša šola«. Člankiar ugotavlja, da se naša Radijska šola v osmem letu svojega obstoja še vedno ne more prav uveljaviti. Svet za prosveto LRS' je leta 1954 formiral komisijo za Radijske šolske ure, vendar sloni delo in breme v glavnem te na radijski postaji, oziroma na redakciji sami. Izvedene ankete dajejo dokaj po-mianijklijivo sliko: »Ti razgovori s šolniki in ankete, ki jih je Radio organiziral,, so pomagali pri sestavljanju programa. Niso pa v nobenem primeru mogli popularizirati Radia kot moderno učno — vzgojno sredstvo... So pa še neobdelani in neupoštevani problemi didaktike in metodike v zvezi z radijskimi šolskimi urami ter problemi organizacij ske-ga in tehničnega značaja.«
V XI. številki istega letnika obuja eden naših najstarejših pobornikov za Radijsko šote spomine na šolske oddaje v času, ko; še ni bilo magnetofonskega traku. Dalje navaja pisec vrsto koristnih predlogov za izboljšanje šolskih programov, kt jih je redakcija kasneje vsaj delno tudi že izvedla.
Končno čitamo leto kasneje, v štev. VII/13 še članek v zvezi z
obiski na terenu. Članek vsebuje med drugim tudi opozorilo, da »fond« starih šolskih radijskih sprejemnikov verjetno hitreje odmira kot Pa narašča število novih.
Ob zadnjem, sedmem letniku, pravzaprav že nekaj mesecev poprej je pričel jeseni leta 1955 izhajati kot priloga Prosvetnega delavca programski list »Radio in šola«. Do konca leta 1958 je izšlo devet številk; poleg komentarjev k šolskim prograr mom vsebuje priloga tudi članke o problemih naših šolskih oddaj. — Dosedanji razvoj pa že kaže, da nastopa čas, ko bomo morali pričeti obravnavati posamezna vprašanja Radijske šole tudi sistematičnio, na znanstveni podlagi, podobno kot so obdelana druga pedagoška področja. Za to bo morda mesto v »Sodobni pedagogiki« jn podobnih revijah.
Na kraju našega pregleda bi potem takem lahko poveda.lt tole: bilanca podpore, ki jo je nudil »Prosvetni delavec« šolskemu Radiu v teku sedmih let, je pozitivna. V kolikor se je Radijska šola razvila in uveljavila kot dobro vzgojno im učno sredstvo za dosego boljših uspehov v našem pedagoškem delu, je to zasluga tudi našega glasila.
Jože Rupnik
SloveDski šolski muzej
I v Liubhani
Tak je naslov 126 strani obsegajoče knjižice, ki jo je sestavil France Ostanek, ravnatelj Slovenskega šolskega muzeja; leta 1956 jo je izdala in založila DZS.
O Slovenskem šolskem muzeju, o njegovem delovanju in o gradivu, ki ga zbira, smo brali doslej članke in poročila v pedagoškem in strokovnem, pa tudi v dnevnem in revialnem tisku, ki jih je napisal F. Ostanek. Zdi pa se, da tudi ti članki in ta poročila niso zbudila zanimanja za ta muzej, kakor bi bilo prav in potrebno. Saj se ti lahko pripeti, da te prosvetni delavec celo v Ljubljani vpraša: »Slov. šolski muzej? «— »Kje pa je?« — »Kaj lahko vidiš v njem?«... Še manj vedo o muzeju, o njegovi ureditvi in o njegovem delu tovariši izven Ljubljane, skoraj neznan pa je širši javnosti. Zato je prav, da se je oglasil muzej sam in izdal le-to, na videz skromno, v resnici pa vsebinško polno knjižico
Vsebina v knjižici je razdeljena na 10 poglavij, zaključuje pa jo povzetek v francoščini; V 11. poglavju je seznam 35 slik, ki so kot posnetki važnejših muzej-
OSTM0VITEV LJUDSKE UNIVERZE »CENTER« V MARIBORU
in zakonodaja, kultura’ in umetnost, sodobno, gospodinjstvo in kemija.
V odboru nove LU »Center« so izključno- prosvetni delavci, ki poznajo zlasti našo mladino, ki so ji omenjena predavanja v prvi Vrsti namenjena, če nT"več navdušen prirejati. Razen srednješolske se bo u-Tradicija, ki jo je uživala ne- ‘leieze-sr.ala nreriavan
Čeprav nekatere predmestne in 'okoliške LU uspešno delujejo, se v središču mesta ta ustanova nikakor ni mogla.
uveljaviti. Nekaj priložnostnih predavanj je bilo sicer dobro obiskanih, glede rednih pa so izkušnje pokazale, da jih nih-
kdanja LU pod vodstvom ing. Kukovca, je bogata, nekdaj stalno občinstvo je glede kakovosti predavanj izbirčno, mladina p.a zia nekatere teme kaj malo dovzetna. No, še nekaj površno pripravljenih predavanj s slabimi sikioptičnimi slikami ali kar brez njih in predavanj v LU v Kazinski dvorani je bilo kraj. Nemalo je pripomogla tudi nerodnost predavanj, pomanjkljiva propaganda, izbira tem, ki niso privlačne za poljudno-znan-stveno ustanovo. V živem spominu pa so poslušalcu dobro obiskana zdravstvena predavanja — omenjam-zlasti ‘dr. Marka Korošca, zgodovinska predavanja prof. Baša in ravnatelja Teplyja ter biologa prof. Lovšeta. Toda, kot omenjeno, nekaj neprivlačnih tem je odvrnilo obiskovalce celo od zanimivih potopisnih predavanj in predavanj o filmu (prisotnih nekaj več kot desetina poslušalcev).
Zdaj -se je opogumila novo ustanovljena izobraževalna sekcija KUD »Jože Hermah-ko«. Ljudska univerza »Center« — tako so jo imenovali — bo prirejala predavanja vsak četrtek v dvorani Lutkovnega gledališča na Partizanski cesti 6. Najprej bo na sporedu predavanje prof. Tončke Ur bas o ve o zgodovinskih zanimivostih Pariza. Teme naslednjih predavanj vsebuje program predavanj LU, ki jih je izdal Svet Svobod in prosvet. društev okraja Maribor v Učni brošuri, s katerim stopa Maribor prvič pred naša prosvetna duštva. Razen predavanj o raznih' deželah in ljudstvih se uyrščajo^v ta spored: prazgodovina naše ožje domovine, družina in otrok, zdravstvo, aktualna ekonom-sko-politična vprašanja, vprašanja iz splošne. zgodovine, potopisi, razvoj živih bitij, kmetijstvo, državna ureditev
deleževala predavanj tudi naša obrtna mladina, ki se često izživlja v dejavnostih dvomljive vrednosti. Zato bodo morali predavatelji — med katerimi ne manjka vrsta odličnih prosvetnih delavcev —1 u-pošievati tudi vzgojno plat, čeprav se bo ta dozdevala ostalim poslušalcem morda odveč. Zadovoljiti vsakogar ne bo lahka naloga. Naši predavatelji se je bodo lotili pogumno, zato jim želimo pri njihovem kulturno-prosvetnem in vzgojnem poslanstvu, zlasti med našo mladino, mnogo uspeha in zasluženo priznanje.
M. K.
skih predmetov razvrščene med besedilom.
Za bralca, ki sta mu neznana namen in pomen šolskega muzeja, je prav koristno 1. poglavje z naslovom »Nastanek in razvoj šolskih muzejev« (str. 7—13). V njem sledi opisu o nastanku prvih šolskih (pedagoških) muzejev v svetu in o njihovem razvoju tehtna beseda o tem, kaj pravzaprav je namen teh muzejev, kakšna je njih vsebina in kakšen njihov pomen. Takole pravi o tem knjižica: »šolski ali pedagoški muzeji so pravzaprav le tiste ustanove, ki zbirajo gradivo za pedagoško zgodovinopisje, za študij razvoja šolskega pouka, učne in vzgojne vsebine šolstva, učne metode, razvoja šolske mreže, o šolanju učnega osebja, o delu pedagoških in strokovnih organizacijah šolni-
KAKO BO S SREDSTVI IZ SKLADA ZA KADRE
Vajenske šole in internati prejemajo, že nekaj let. sredstva iz republiškega sklada za kadre. S temi sredstvi so si šole izpopolnile svoje ..skromne zbirke učil in nabavile prepotrebni inventar. V primerjavi z drugimi republikami so bila ta sredstva sicer manjša,'vendair So b’»la strokovnim šolam in domovom v dragoceno pomoč, ker iz rednih proračunov. ne hi mogli nabaviti toliko učil in opreme. Sredstva iz sklada za kadre ob koncu leta doslej niso .zapadla. Meseca januarja letos pa je Obrtna zbornica LRS brez predhodnega obvestila blokirala vsa sredstva, ki-nišo bila izkoriščena d.b 31. decembra'1956 ter jih deloma nakazala Zvezni industrijski komori. Takšno ravnanje 'se nam ne zdi .pravilno. Dvomimo tudi, da kakšna uredba o razpolaganju sredstev iz skladov za kadre predvideva, da nakazana sredstva ob, koncu proračunskega leta zapadejo. Mnogo’ strokovnih šol se je znašlo v nerodnem položaju. Naročeno opremo, učila in stroje ne bodo imele s čim plačati. Treba je namreč upoštevati, da podjetja naročene opreme nimajo vedno na zalogi, ampak-da/j e treba nanjo Čakati več mesecev. Upamo, da bo Obrtna zbornica LRS zadevo pojasnila ih uredila.	—so.
Učitelj Anton Grmek 80-letnik
Dolgo življenjsko Pot je prehodil naš tovariš ANTON GRMEK. 16. januarja je poteklo 80 let, odkar se je rodil v Ljubljani. Po zgodnji smrti staršev je živel pri stricu v Kropi, kjer je tudi obiskoval
osnovno šolo. Učiteljišče je dokončal v Ljubljani. Služboval je najprej v šent Lenartu nad Škofjo Loko, nato pa v Bukovici v Selški dolini, Sori pri Medvodah, Komendi, Krašnji,
zadnja službena leta pa je preživel na osnovni šoli na Ježici.
Na vseh službenih mestih ni bil znan le kot dober in napreden učitelj, ampak tudi kot javni in kulturni delavec: povsod je ustanavljal pevske in tamburaške zbore, godbe na pihala, vneto pa se je ukvarjal tudi s sadjarstvom in vrtnarstvom. Dolga leta je bil starosta Sokola in član Sokolske župe za Ljubljano. Svoje napredno mišljenje je dokazal tudi leta 1941, ko je kot predstav;«,ik Sokola sodeloval na ustanovnem sestanku Osvobodilne fronte na Ježici. Tudi njemu vojna vihra ni prizanesla. Med okupacijo je bil trikrat zaprt v Ljubljani, končno pa so ga, kljub visoki starosti, odgnal; na prisilno delo v Dillenburg v Nemčijo.
Za njegov življenjski, praznik mu je kolektiv osnovne šole na Ježici pripravil prisrčno počastitev. Tu so ga pozdravili tudi predstavniki šolskega odbora in gasilci. S podoknico pa se ga je spomnil tudi pevski zbor Svobode.
Ob številnih čestitkah ga pozdravljamo tudi prosvetni delavci in mu želimo, da bi tako krepak dočakal še mnogo let.
kov, ki imajo razen zbirk šolskih učil še pedagoško knjižnico in arhiv. Težišče deia v muzejih je v zbiranju dokumentarnega gradiva iz preteklosti in sedanjosti, njegova obdelava in prikazovanje dobljenih rezultatov s pojasnili ob razstavljenih predmetih. ... Večina šolskih muzejev zbira )e gradivo za zgodovino šolstva lastne države ali naroda. .. Mnoge stvari, za katere mislimo, da so nove, so .poznali že naši predniki. Skušnje starih šolnikov koristijo mlajšim učiteljskim generacijam pri dnevnem delu, prav tako kakor upošteva teoretska pedagogika pedagoške ideje in izsledke pedagoških klasikov. Dokumenti, ki so razstavljeni v muzejih, pričajo, kakšen je bil odnos do ljudskega izobraževanja v preteklosti, kako težak je bil boj za uveljavljanje naprednih idej v šolstvu. Zbrano gradivo je dokument o kulturni rasti in izobraževalnem hotenju naroda.« (8—9)
Opisu nastanka, razvoja in delokroga šolskih (pedagoških) muzejev sledi 2. poglavje »Kronološki pregled šolskih muzejev in razstav učil« (str. 14—19), ki je zanimiv, poučen in pregledno sestavljen prikaz po podatkih, marljivo nabranih po raznih, v opombi 3 na strani 12 navedenih pedagoških enciklopedijah. — V
3.	poglavji! »Šolski muzeji na ozemlju Jugoslavije« (str.28- 26) sledi po jugoslovanskih virih sestavljeni opis nastanka in razvoja omenjenih šolskih muzejev.
4.	poglavje. »Od šolskih razstav do prvega šolskega muzeja v Ljubljani« (str. 27—39) pa podaja prav tako temeljit zgodovinski pregled o začetkih in pripravah za ustanovitev Slovenskega šolskega muzeja, sledi pa mu v 5. poglavju »Slovenski šolski muzej in njegova ustanovitev« (str. 40—56) zgodovina o ustanovitvi, nastanku in razvoju Slovenskega šolskega muzeja, kar je pravzaprav zgodovina o učiteljskem idealizmu, pa o težavah in nerazumevanjih, s katerimi se je morala boriti ta naša kulturna ustanova, predno je dobila primerno nastanitev in ureditev.
V 6. pogl. z naslovom »Kratek pregled muzejskih zbirk« (57—64) spoznamo gradivo v muzeju, ki je razdeljeno na tri oddelke: razstavno zbir&o, knjižnico in muzejski arhiv; predmeti v teh oddelkih so urejeni po skupinah. — Razstavnih predmetov je po stanju z dne 31. VIII. 1956 sedaj 8954; v knjižnici je sedaj nad 20.080 zvezkov (knjig); arhiv pa obsega: kartoteko šolskih kronik, zbinko uradnih šolskih spisov in arhiv Zveze učiteljskih društev in Jugoslovenskega učiteljskega združenja.— Šesto in sledeče sedmo poglavje z naslovom »Muzejska razstava« (str. 65—86) sta že nekak vodič po muzeju ali vsaj obsežen načrt za podrobni vodič, ki bo pač moral še slediti v muzejskih izdan jih.— Svojevrstna dokumentacija k zgodovini o nastanku in razvoju Slov. šol. muzeja je devet prilog v 8 pogl. »Priloge« (str. 87—121): 1—8 od poprej, deveta pa ima načrt za sedanje in bodoče delo muzeja.
Prvo stran ovitka zanimive knjižice krasi posnetek slike, ki kaže šolo v Xv. stoletju.
Temu, vsebinsko bogatemu iz-danju Slov. šol. muzeja želimo, da pride v roke slehernemu slovenskemu prosvetnemu, pa tudi slovenskemu kulturnemu delavcu in da doseže svoj namen, poučiti javnost o namenu in pomenu našega šolskega muzeja in zbuditi splošno zanimanje za to našo kulturno ustanovo.	—8
V mojem razredu je bil torej učni jezili nemški. To m® je peklo in mi grenilo delo bolj ko vse drugo. Otroci, ki jim je bil z redkimi izjemami materni jezik slovenski, so seveda takoj'čutili, kakšnega duha je novi učitelj. Kljub tujemu učnemu jeziku najde učitelj sto prilik, da z otroki spregovori v materinščini, bodi med poukom, bodi v odmorih, pri igri, pri izletih, pri petju. Prepevali smo pogosto, ne le pri predmetni uri. Življenje kmetskega in proletarskega otroka ima svoje temne, nevesele strani. Tem več sonca in dobre volje naj zato prinaša šola v to življenje. Pri vsgj resnosti dela lahko vlada vedrost v šoli. Bolehen učitelj z zrahljanimi živci je prava nesreča za otroke. To sem pozneje dostikrat čutil, a prva leta mi je šlo vse lahko izpod rok. 2e samo misel na telesno kazen sčm odklanjal, čut skupnosti je družil otroke in vsako kršitev reda so čutili kot svojo zadevo. 'Samo enkrat se je zgodilo, da je učenec soueencu nekaj izmaknil. Ves razred je to čutil kot žalitev. Niti z besedico mi ni bilo treba kaznovati otroka. Nič takega se ni več primerilo v mojem razredu.
Mudilo se; mi je, da sem vpeljal predmetni pouk slovenščine. Samo tri ure sem imel tedensko na razpolago, a zalegle so. Vidno so otroci oživeli in se sprostili. Nemški to-
variš je bil uvideven in je pristal na to, da sem prevzel pouk slovenščine tudi v njegovem razredu. Tako sem imel dejansko vso mladino v svojih rokah. Pičli čas. sem hotel do-brio izrabiti. Glavni namen mi je bil, da navdušim in ogrejeim učence za predmet, vzbudim v njih trajno veselje do slovenske knjige, ki bi jih spremljala v življenje in da jih usposobim za kolikor toliko pravilno pisanje slovenskega pisma. Veliko tekmovanje je nastalo med otroci, kdo bo prečital več slovenskih knjig, kdo se bo naučil na pamet več slovenskih pesmi in prostovoljno pisal doma več slovenskih pisem. Tudi v pripovedovanju prečrtane snovi so se •kosali. Slovenska knjižica in slovenski mladinski časopis sta postala važno učno in vzgojno sredstvo. Le da sem bil v zadregi za slovensko mladinsko čtivo. Na šoli nisem dosti našel. Beračil sem za knjige, kjer se je dalo, poma-gai sem si z Mohorjanskšmi knjigami, naročil sem iz svojih pičlih prejemkov po več izvodov slovenskh mladinskih časopisov. A vse to je bilo premalo. Hudo revna, je bila takrat naša mladinska književnost in še kar je je bilo, ni ustrezala literarnim zahtevam. Danes ima slovenska koroška mladina svoj lastni slovenski časopis »Mladi rod.«
Izbiral sem učno snov iz slovenščine po svoji uvidevnosti,
ker se razen krajevnega šolskega sveta, ki je odobraval moje delo, ni nobena šolska oblast zanimala, za slovenski pouk, S poukom slovnice nisem smel izgubljati časa, le najnujnejše iz besedoslovja sem predelal, oziraje se pri tem na najpogostejše napake pri slovenskem spis ju. Verjetno bi se bil vsak slovenski slovničar zgražal nad samovoljo, s katero sem razlagal glagolske čase. Nemški glagol je delal otrokom težave, čeprav sem se čudil, s kako lahkoto se nadarjenejši slovenski otroci učijo tujega jezika. Precej jih je bilo, ki so zahtevali celo nemške knjige iz šolske knjižnice, ker jih je moj prednik navajal, da so si jih izposioje-vali. Takrat sen) se učil ruščine, da bi lahko v izvirniku či-tal ruske pisatelje. Ugajalo mi je dosledno ločevanje do-vršnikov in nedovršnikov v ruščini in razlaga glagolovih časov, ki jih pozna ruski jezik po tri posebej za dovršni im nedovršni glagol. Zakaj ne bi veljalo za slovenščino, kar velja za izoblikovani ruski jezik. Pokazaj sem otrokom, kako preprosti" so glagolovi časi v slovenščini, ki jih je samo troje nasproti šesterim v nemščini, le da je treba ločiti d»-vršnikove čase od nedovršni-kovih. (Naš tako imenovani predpretekli čas ni bil po tej razlagi nič drugega, kakor pretekli čas dovršnih glagolov). Brez težav so me otroci razu-
meli. Teh eksperimentov mi ni žal, priznam pa, da sem jo kdaj pa kdaj tudi polomil, n. pr., ko sem hotel popravljati izgovorjavo krajevnega narečja. Motila me je namreč neartikulirana, nerazločna izgovorjava soglasnika »k« v domači govorici in svetoval sem otrokom, naj skušajo ta soglasnik tudi doma izgovarjati kakor v šoli. Bil je neumen nasvet. Ce je boj proti vsiljivim tujkam, za katere imamo dobre domače izraze, na mestu, pa je popravljanje narečja abotao početje. Ljudska kultura, h kateri spada tudi narečje, ni nekaj, s čimer bi smel vsakdo šariti in izrekati o njej nezrele sodbe, predmet je resnega študija. Nekaj koroških učiteljev je vneto sodelovalo pri zbiranju in sistematiziranju folklornega blaga, ki ga je pri koroških Slovencih posebno veliko. Imenoval bi le Pavla Koširja, čigar učenec je tudi naš najmarljivejši zbiratelj folkiornega blaga, Vinko Mdderndorfer. Košir me je prvi opozioril na pomen študija tradicionalne ljudske kulture, pa bodi da zadeva ljudski jezik, ljudsko pesem, ljudske običaje,- vraže, zdravstvo, stanovanjsko kulturo, ljudsko umetnost, modrovanje in pesništvo ali karkoli. Povsod lahko učitelj pod strokovnim vodstvom pomaga pri raziskovanju hašega Ijudskokulturne-ga zaklada, le naj ne dela brez navodil na svojo pest. Kar za-
deva posebej ljudski jezik, pa je ta neizčrpen vir za frazeo-loško in terminološko obogatitev knjižnega jezika in merilo za skladnost knjižnega izražanja z duhom našega jezika.
Slovenske ure so me najbolj približale mladini in zadovoljen sem bil z učnim uspehom. Kjer otroci vneto sodelujejo, se da kmalu mnogo doseči.. Naravnost vsililo se mi je ^poznanje, da ni ustroj šole, ki v prvi vrsti odloča, kakšen je njen duh, ampak posebnost učiteljstva. Meni je škodovala na Koroškem ureditev utra-kvistične šole kot njeno učiteljstvo, ki je bilo, če že ne po rodu pa po duhu nemško. Tudi na utrakvistični šoli je slovenski učitelj lahko vzgajal otroke v narodnem duhu, čeprav so bile ovire velike, saj je že sam njegov zgled vplival na otroke. Žal sem po enem letu pouč.evanja zbolel za jetiko in sem moral za daljšo dobo zapustiti šolo. Po vrnitvi z dopusta sem še dobro leto deloval v Škocijanu. Nisem torej dočakal, da bi bili sadovi mejih vzgojnih przadevanj dozoreli. Naj omenim še majhno doživetje iz te dobe, kar na svoj način osvetljuje koroške razmere. Šolska oblast me je bila poslala za kratko dobo na enorazrednico v samotno vas, da nadomeščam obolelega učitelja. Ne vem, ali je trajalo to nadomestovanje eden aii dva meseca, spominjam p® se z zadoščenjem nanj. Spoznal
sem v bolnem tovarišu zlato dušo, ki pa se zaradi nemške vzgoje še ni bila znašla ne v narodnem, ne v političnem oziru. Moja mirna samozavest ga je vznemirjala in neprestano si je želel razgovora z menoj. Ti razgovori niso bili zaman. Po odhodu sem mu odposlal v spomin »Vseučiliški zbornik«, ki ga je bil uredil dr. J. Polec. Tovariš mi je potem pisal, koliko truda ga je stalo, da se jeipreril skozi obsežno knjigo in koliko besed si je moral izpisati, ker jih ni razumel. Pridobljen pa je bil za slovensko stvar in pogosto je pozneje zastavil svoje pero zanjo. Zal ga jemnogo prezgodaj pobrala jetika. Imel sem torej priliko spoznati učni obrat na utrakvistični enoraz-rednici. Premislite; Osem šolskih let, samo slovenski otroci, ki jim je bila nemščina povsem tuja in nemški učni jezik! Kdor ni bil spreten metodik ih ni znal sleherne minute pravilno izrabiti, ni mogel doseči učnega smotra. Odveč bi bila vsaka kritika s pedagoškega vidika, pravim le, da sem. spoznal, da ni od muh, če je učitelj dober metodik. Čudil sem se učnim uspehom, ki so ga nekateri učitelji na takih enorazrednicah dosegli, uspehom namreč zgolj z vidika naloge koroške utrakvi-stične šole. Sam se nisem potrudil, da bi se vživel v tak kompliciran učni sestav. Poučeval sem samo slovensko, ve-
liko sem otrokom pripovedoval, mnogo smo peli, skratka veselo je bilo v razredu in otroci so se sprostili. Le ubogi tovariš je imel potem svoje križe, da je spravil pouk spet v stari tir. Bilo je 30 let pozneje, . ko sem počival v neki gostilni in se zgovarjal s gostilničarjem - Korošcem. Postal sem pozoren, ko mi je povedal, kje je doma. Vprašal sem ga. kateri učitelji so ga učili. Tedaj je začel živahno pripovedovati, kako veselo je bilo v šoli, ko je prišel za kratko dobo mladi učitelj, ki je poučeval slovensko in da se še danes spominja tistega časa. Muzal sem se, ker tisti učitelj sem bil jaz. Navajam ta doživljaj, ker dokazuje, kako sprejemljiva in hvaležna je otroška duša in dostopna učiteljskemu vplivu, če zna ta zabrenkati na pravo struno, dokazuje pa tudi, za koliko so bili slovenski otroci na Koroškem prikrajšani, ker jim ni bilo dano, da bi se šolali v materinščini.*)
V svoji učiteljski praksi sem spoznal vrednost novih metodičnih pripomočkov, še bolj pa vrednost konkretnega znanja. Zmeraj me je bilo sram, kadar sem pri podajanju učne snovi povedal vse, kar sem vedel. Prava izbira učne snovi in njeno uspešno obravnavanje se mi je zdelo mogoče le tam, kjer zajema učitelj iz polnega znanja. Srednješolsko znanje mi ni zadostovalo, ker v ljudski šoli ne gre toliko za po*
Tretja seja republiškega sveta za šolstvo
1 Dna 30. januarja 1.1. je bila v Ljubljani tretja seja irepubliške-ga sveta za šolstvo pod predsedstvom tovariša Milka Gorši-ča. Po pregledu izpolnjenih sklepov je direktor Zavoda za proučevanje šolstva tov. Draga Humek poročala o delu te pomembne pedagoške ustanove, ki deluje šele od maja preteklega leta. Kljub temu kratkemu obdobju pa je Zavod že opravil ogromno delo, ki pa na prvi pogled ni tako opazno. Področje njegovega dela je dejansko mnogo širše, kot bi kdo utegnil sklepati iz samega naslova te ustanove. Trenutno in seveda tudi za določeno obdobje v bodočnosti je poglavitna naloga tega Zavoda problem reformiranega šolstva, katerega urejanje stopa prav sedaj v zaključno fazo, ko bo treba začeti konkretno delati in v praksi realizirati doslej sprejeta načela. Prav Zavod za proučevanje šolstva mora , dajati sugestije, analizirati ebrano gradivo in po možnosti znanstveno odgovarjati na razne probleme sodobnega šolstva. Tovarišica Draga Humek je poročala o doslej opravljenem delu. Zavod ima samo pet rednih uslužbencev, katerih krog bo treba čimprej razširiti, eaj nekatera mesta v Zavodu še sploh niso zasedena. Zavod potrebuje večjo moralno in predvsem gmotno podporo, večje in tesnejše mora biti tudi njegovo sodelovanje z drugimi ustanovami, inštituti in organizacijami, ki se kakorkoli ukvarjajo s pedagoško problematiko. Poglavitna dn najbolj pomembna naloga Zavoda je slejkoprej skrb za vsestranski napredek šolstva, ne pa samo nekakšno historično raziskovanje njegovega dosedanjega razvoja. Zavod ima precej zunanjih sodelavcev, brez katerih bi bilo delo vsekakor nemogoče. Sedaj ima še precej težav, predvsem materialnega značaja. Neurejeno je vprašanje direktorstva, ki je za sedaj ho-, norarno. Med konkretnimi nalogami, kj čakajo Zavod v bližnji bodočnosti, so predvsem naslednje: strokovno šolstvo, skrbna dokumentacija o našem šolstvu, nadziranje načrtov za šolska poslopja in opremo, študij prehodnih oblik šolstva, sistem ocenjevanja v Obvezni šoli itd. Se vedno nimamo popolne slike o današnjem stanju našega šolstva, kar onemogoča bolj načrtno in skladno delo.
Po razpravi o delu Zavoda za proučevanje šolstva je svet za šolstvo poslušal poročilo o delu Zvezne komisije za reformo šolstva, ki je bilo bolj informativno, in razpravljal o organizacijskih pripravah za izvedbo šolske reforme. Pripravljalno der lo je že za nami, sedaj gre za realizacijo. Kljub precej dolgotrajnim razpravam o načelnih vprašanjih šolske reforme pa se zdi, da mnoga vprašanja v zve-
zi z njo vendarle še marsikomu niso tako jasna, kot bi morala biti, celo prosvetnim delavcem. To je do neke mere razumljivo, saj je bilo doslej več govora bolj o načelnih vprašanjih. Marca meseca pa bo Zvezna komisija za reformo šolstva verjetno že predložila Zvezni ljudski skupščini načrt o temeljnem zakonu o reformiranj šoli. Zato je upravičeno mišljenje sveta za šolstvo, da je sedaj čas, da preidemo na konkretno delo in začnemo urejati oziroma pripravljati nekaj konkretnih organizacijskih ukrepov. Osnovni element v bodoč; reformiranj šol; bo nedvomno osemletka. Gimnazija kot organizacijska enota bo imela samo štiri razrede. Mnogo večja poudarek bo treba dat; strokovnkn šolam, ki bodo v rangu povsem izenačene z gimnazijo. Trenutno je poglavitna naloga preko občinskih in okrajnih svetov za šolstvo dobiti pregled .nad mrežo bodočih osemletk in gimnazij. Prav posebno skrb pa je treba seveda posvetiti kadru,.ki bo slejkoprej eden najbolj pomembnih členov v sistemu našega šolstva dn od katerega je dejansko odvisen uspeh učnega in vzgojnega dela na bodoči reformirani šoli. Gre za vodstvo osemletk, za razdelitev kadra na osemletke, za šolanje ustreznih učiteljev na bodočih pedagoških akademijah itd. V večji meri je tudi treba skrbeti za hospitaoijske šole. Pedagoški center Pa bo morhl prenesti težišče svojega dela na nadaljnje izobraževanje predvsem učiteljev, ki bodo učili na osemletkah. Obrisi reformirane šole postajajo sedaj vedno jasnejši, naštete konkretne naloge pa je treba čimprej uresničiti.
Komisija za reformo šolstva se je doslej ukvarjala predvsem s problematiko obveznega šolstva, gimnazij in strokovnih šol. Pri razpravi p slednjih So sodelovali tud; zastopniki našega gospodarstva. Stopnja teh šol bo povsem izenačena z gimnazijo. Posebej je treba omeniti, da bo prestop z ene vrste strokovne šole na drugo precej olajšan in da se bo vsak absolvent katerekoli shednje strokovne šole lahko vpisal na ustrezno fakulteto svoje stroke. V gimnazijah bodo predvidoma . tri oblike uono-vzgojnega dela: osnovna, izborna in tako imenovana oblika svobodne aktivnosti. Dijak si bo že v gimnaziji lahko izbral tiste predmete, k; ga bolj' zanimajo, in se tako usmerjal za svoj bodoči poklic. Svobodna aktivnost pa bo povezovala predvsem rzvenšolsko dejavnost s šolo.
Posebno važen je problem učnega osebja in njegovega izobraževanja. Temu naj bi odpo-mogle predvsem bodoče pedagoške akademije, ki bodo verjetno dveletne. Predvsem bo treba posvetiti večjo skrb ustrezni
praktično-pedagoški izobrazbi, torej pedagogiki, metodiki, psihologiji itd.. Ta je bila doslej marsikdaj pomanjkljiva.
Razprava je bila zelo živahna in je pokazala, da so nekateri problemi v zvez; z izvajanjem šolske reforme zelo zapleteni in terjajo vsestransko osvetlitev. Čeprav ustreznih pravnih predpisov še ni, je vendar že treba za uresničevanje reforme začeti konkretno delati, kjer je seveda mogoče. Stopamo v obdobje,
ko bomo reformo dn njene zahteve uresničevali v praksi.
Zatem je svet za šolstvo razpravljal še o osnutku pravilnikov o popravnih, razrednih, privatnih jn dopolnilnih izpitih, o ustanovitvi Srednje hotelske šole v Ljubljani in pripravljalnem tečaju za opravljanje privatnih izpitov na tej šoli ter o osnutku uredbe o organizaciji in delu sveta za šolstvo in poslušal poročilo predsednikov posameznih odborov dn komisij sveta za šolstvo.
(Ker seja do zaključka redakcije našega lista še nj bila končana, bomo o teh zadnjih točkah dnevnega reda še poročali podrobneje v prihodnji številki našega lista).
Lep primer društvenega dela v Vojniku pri Celju
OB ŠOLSKEM POLLETJU
X<X>X0000C000CCOCXXX>C)000000000C)0000'XXrX)000000000000C00C0CO0000000000fXX)00C0000(XO
KNJIŽNICA PEDAGOŠKEGA DRUŠTVA V MARIBORU
V začetku drugega polletja 1957 bo začela poslovati knjižnica PD v Mariboru, v Orožnovi ulici (Klub prosvetnih delavcev). Do nadaljnjega bo odprta vsako sredo od 16. do 18. ure.
Ob tej priliki prosimo vse tovariše in tovarišice, ki imajo knjige še iz predvojne Pedagoške centrale, iz knjižnice bivšega Pedagoškega aktiva in sedanjega Pedagoškega društva, da jih čimprej vrnejo naši knjižnici. Te knjige so vse aktualne vsebine in jih je treba dati tudi drugim prosvetnim delavcem na razpolago.
Odbor PD v Mariboru
JOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOCOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOCOOOOOGOOOOOOOOOl
Ce se vprašamo, ali učenci vedo, čemu se učijo, moramo odgovoriti negativno, to tembolj, ker se celo učenci višjih razredov srednjih šol ne zavedajo vedno namena pouka. To kažejo učni uspehi vsakega polletja; nezadostnih ocen bi ne smelo biti, a so. Dosti boljši niso oni, ki gledajo le na to, da »zlezejo skoz«. Skupnost rabi ljudi z zanesljivim znanjem, o katerem pa pri navedenih primerih ni govora.
Spoznati vrednost pouka ni lahko, sam se učenec do tega nikakor ne more dokopati. Treba mu je. pomaggti in ne čakati, kakor je to danes navada. Pa ne samo danes, vedno je bilo tako. Za delo morata prijeti dom in šola.
Ko otrok malo odraste, rad .pomaga pri delu. Nastopijo pa tudi primeri, ko se mu ne da. Takrat je treba vztrajati in pokazati posledice, ki jih lahko rodi netočnost pri kakem delu ali opuščanje dela, ki je potrebno. Če beseda ne zaleže, naj otrok občuti posledice, naj tako rekoč sam sebe kaznuje. Sčasoma bo spoznal, da ima vse svoj namen, da zato sredstev za dosego namenov ne gre opuščati.
Po taki pripravi bo šali olajšano delo pri navajanju otrok k spoznanju, čemu se učijo. Prvo priložnost za to ima učitelj že pri pripravi v začetku ure. Učencem lahko pokaže, zglede iz življenja in literature. Spominjam se sledečega resničnega primera. Trgovec je iskal vajenko preko časopisov. Dobil je več ponudb, ugajala mu je le ena. Začel je poizvedovati o deklici, med drugim tudi pri njenem učitelju. Ta jo. je pohvalil in vprašal trgovca, čemu se zanima za dekle. Odgovoril mu je: »Iščem vajenko. Od vseh, ki so na moj oglas v listu predložile svoje ponudbe, je ta deklica poslala po vsebini in obliki najboljšo ponudbo.« Trgovec je dekle sprejel in. bil z njo zadovoljen. Tako je znanje pomagalo dekletu, da je bilo sprejeto v trgovino.
Ta dogodek sem uporabljal, kadar sem pripravljal učence na poslovne sestavke. Reči moram, da ne zastonj. Da pa ne bi pozabili, sem od časa do časa učence zopet opozoril na dekle.
Primerov v literaturi ne bo težko najti. Tudi v dnevnem časopisju najdemo primere, ki nam lahko pomagajo. Ti so posebno primerni, ker so aktualni.
Ce prebiram navodila za potek pouka posamezne učne ure, moram reči, da o napovedi učnega cilja, ki mora slediti pripravi, ne izgubljajo besed, m vendar jo tu priložnost povedati, čemu se bodo tega in tega učili. Ne ustavljajmo se torej le pri ustvarjanju razpoloženja za pouk; učenci naij delajo, zavedajoč se tudi namena svojega dela.
Ni pa treba, da bi že kar v začetku ure po vsi sili hoteli učenca dovesti do spoznanja na-
mena ali pomena tega ali onega predmeta, ki se nam ga je lotiti. Tudi pri poznejših točkah pouka, kakor so obravnavanje nove učne snovi, poglabljanje in utrjevanje, j.e dovolj priložnosti za pojasnjevanje tega, čemu se učimo.
Cim bolj učenci zorijo, tem bolj je treba gledati na to, da sami ugotove, kaj imajo od pouka o tej ali oni snovi.
Ako ni prilike ali vsaj ne posebno dobre, da bi poiskali smisel te ali one lekcije, nič ne de, morda se bo nudila pozneje katera še boljša.
Prepričan sem, da bodo učenci, ki jim bo šola pomagala spoznavati, čemu se učijo, pouku z zanimanjem sledili in živahno sodelovali, kar zagotavlja dobre uspehe, ki si jih tako želimo.
Ako se bodo vrhu tega še starši zanimali, kaj učenci v šoli delajo, in morda tudi kaj uporabili, bo uspeh šole še večjiF.H.
2e sam primer političnega pregleda o domačih in svetovnih dogodkih, ki ga je podal predsednik Društva učiteljev in profesorjev v Vojniku tov. Matko Matjan, ni le obudil spomin na važne dogodke, marveč jih je tudi orisal kot vzrok in posledico vsega dogajanja. Imel pa je tudi metodično ozadje, saj je pokazal, na . kaj vse mora biti pozoren sodoben prosvetni delavec.
V poročilu o delovanju društva in njegovih članov jie tov. Matjan podal zanimivo sliko članstva: od 48 članov, je 14 moških in 34 žensk. Vsi so porazdeljeni na 4 sindikalne skupine po bližnjih šolah. Ko je nato razčlenil sploišni gospodarski položaj v državi, je dejal, da se mora tudi učitelj trudita za izboljšanje življenjskega standarda. Usposobit! mora mladega človeka za dvig delovne storilnosti že s tem, da mu daje prvo izobrazbo.
Opredelitev učiteljevega dela: plačano dn neplačano. Prvo obsega šolsko delo, nadurno delo, poučevanje v kmetijsko-gospo-darskih šolah, v šoli za odrasle, pouk glasbe, pomoč pri učenju ir. razna poverjeništva na šoli. V neplačano delo spada enkratna mesečna hospitacija vsakega Člana in enkratna, skupna šolska hosp.itacija. V vsaki vasi v občini naj imajo roditeljski sestanek. Poročilo ugotavlja, da so bile te naloge izvršene.
Redna tedenska zaposlitev prosvetnega delavca znaša 18—25 ur, na nižje organiziranih šolah
pa 35 ur tedensko. Od 48 članov jih 30 opravlja nadurno delo. Na KGŠ jih poučuje 2b.
Izvenšolska dejavnost se kaže pri SZDL, ZKS,.KZ, TVD Partizan, pni sindikatu, ObLO, svetih, komisijah, LMS, pionirski organizaciji, šolskih kuhinjah, šolskem odboru, predvojaški vzgoji, strelski družini. Počitniški zvezi, Prešernovi družbi in ZVVI, torej pri 20 različnih organizacijah.
Anketa članstva je pokazala, da ima 40 članov od 1—11 funkcij, le dva člana pa iz upravičenih razlogov opravljata samo učno obveznost.
Cut kolektivnega sodelovanji
se kaže v skupnih prireditvah in akcijah. V proslavo obletnica Ivana Cankarja so uprizorili Hlapce. Da bi zboljšali šolsko vrtnarstvo, je posebna komisija pregledala vse šolske vrtove. S skupnim udarniškim delom pa so uredili šolski vrt v Cešnjlcah* Ob koncu šolskega leta so priredili Skupni izlet v Prekmurje^ Ob krepki zavesti do službenih dolžnosti, z Ijudsfcoizobraževal-raim delom, v tesni povezavi Z ObLO in množičnimi organizacijami uživajo prosvetni delavci vojniške občine spoštovanje Ijpd-stva in obče priznanje za svoja delo.	—nik
Občinski tajniki,
,,varuhi4* zakonitosti
Vprašanja m odgovori
Na matičnem zavodu imam kot profesor polno zaposlitev (22 učnih ur). Enkrat tedensko (oh sredah) poučujem zaradi pomanjkanja učnih moči na nižji gimnaziji v Šentilju angleški jezik, in sicer 5 ur isti dan. Ure so honorirane po uredbi, potne stroške pa občina pavšalno vrača.
Pojasnite . mi, prosim, ali imam pravico do dnevnice, vsaj do polovične. Od doma odhajam ol 6. uri 15. minut, vračam pa se okrog 15. ure.
Ko poučujete v nižji gimnaziji v Šentilju, ste s svojega stalnega službenega mesta odsotni približno 9. Ur. Uredba, ki določa dnevnice in njihovo višino, pa določa, da pripada uslužbencu polovica dnevnice za odsotnost 8 do 12 ur (razumljivo poleg poravnave potnih stroškov). Ne vemo sicer za višino pavšala, ki Vam ga občinski ljudski odbor priznava, vendar pa se nam zdi, da je vsa zadeva s pavšalom dobro urejena. Upoštevati je namreč tudi treba, da je Vaše poučevanje v Šentilju stalna honorarna služba.
Sem prosvetna delavka na podeželju in stanujem s svojo družino v hiši, ki smo jo zgradili s pomočjo dolgoročnega kredita. Mesečno odplačujem 2590 din. Hiša zdaj ni moja last, kajti do konca odplačevanja kredita (50 let) je na njo knjižena NB. — Ali mi pripada stanarina?
O naturalnih dajatvah( kurivo in stanarina) govori posebna uredba. V decembrski številki je bilo tudi ustrezno tolmačenje. Vendar Uredba ne govori o primerih, kot je na primer Vaš. Po našem mnenju Vam stanarina ne pripada. Ni
namreč prav nič logično, da bi Vam ObLO plačeval stanovanje v dejansko lastni hiši in Vam tako plačeval — ali vsaj prispeval — za obroke v NB. Upoštevati pa morate tudi vse prednosti stanovanja v lastni hiši in ugodnost, ki Vam jih je skupnost nudila s krediti oz. z dolgoročnim posojilom.
Občinski svet za prosveto in kulturo neke občine v bližini Ljubljane je na svoji seji sklenil namestiti učiteljico na petoddelčni šoli, kjer sta manjkali dve lični moči. S tem so soglašali vsi odborniki, prav tako predsednik občinskega ljudskega odbora. Učiteljica pa s tem mestom, ki je 25 minut oddaljeno od postaje, ni bila zadovoljna. Morala bi pač to pot prehoditi vsak dan peš, ker bi se vozila z vlakom iz Ljubljane. Kako je dosegla pri občinskem tajniku, da ji je napisal dekret, ga sam podpisal in jo namestil na sedemoddelčno šolo tik ob postaji, kjer manjka samo ena učna moč, še ni bilo mogoče dognati, prav tako pa tudi ne, kako je občinski tajnik kot varuh zakonitosti proti sklepu sveta za prosveto sam podpisal namestitveni dekret. ,
Pri naslednji seji sveta za prosveto so strmeli odborniki, ko so zvedeli, kako so bili njihovi sklepi postavljeni na glavo, V prvi jezi so se znesli
Iz naših društev
zredovanje sistematičnega znanja, kakor za čim nazor-nejše podajanje učne snovi v izboru. Tu pa je potrebno poznavanje podrobnosti, brez katere ni nazornosti. Mislim na primer na zgodovino. Tu mi je delal izbor učne snovi vedno preglavice in sicer ne glede na učni načrt, ki je seveda zahteval avstrijsko patriotično vzgojo. Katera poglavja naj obdelam, kako jih naj med seboj povežem, da bo razvojna nit kolikor toliko očitna?
Kje naj vzamem nadrobno znanje, da 'predečim učencem nekio dobo čim prijemlji ve jše? Obravnaval sem na primer kmečke punte na Koroškem. Kje naj bi vzel slovenski učni pripomoček? Obravnavati sem hotel nekaj snovi iz kemije domače kmečke kuhinje in iz domačega kmečkega gospodarstva. Spet sem bil v zadregi za 'primeren učni pripomoček. Isto velja za nekatere druge predmete. Metodične knjige mi niso bile nikdar, posebno pri srcu, a res je le, da učitelj brez praktičnih metodičnih pripomočkov ne more izhajati. Računati moramo predvsem z razredi, ki združujejo več šolskih let. Komaj bi človek verjel, koliko lahko spreten učitelj doseže celo na eno — in dvoraizrednicah ob ugodnih pogojih. Ne ogrevam se zanje, prej ali slej se bodo moraie umakniti večrazrednicam, a navaden predsodek je, da raste uspeh z njegovo diferenciacijo po razredih. To bi veljalo ob enakih pogojih, a v jnraksi odloča v prvi vrsti ose-.
ba učiteljstva, potem šolski potilo, da sem prosil službo na obisk, število otrok, oprema Štajerskem in sicer v okraju, šole z učili in še marsikaj. V ki je mejil na Koroško. Pozne-dobi mojega prvega učitelj- je sem spoznal, da sem zagrešil
skega delovanja je izhajal v Ljubljani poseben, nemško pisan list za učitelje na enoraz-rednicah in nižje organiziranih šolah. Urejeval ga je kočevski nemški učitelj. Radi so ga naročali tudi slovenski učitelji in pri njem sodelovali,ker jim je dajal množico praktičnih napotkov in izgledov xa poučevanje razredov z več šolskimi leti. Tisto malo prakse na vadnici ne zadostuje, ker se tam ne poučuje v razredu le eno šolsko leto. Menim, da naše ljudskošolsko učiteljstvo trajno ne bo moglo izhajati brez posebnega lista za učno in vzgojno prakso s posebnim ozirom na potrebe podeželske in niže organizirane šole, lista,’ pri katerem bi sodelovalo čim-več učteljev in izmenjavalo svoje izkušnje in svoja mnenja.
Kraj mojega prvega službovanja se mi je prikupil z otroci in ljudmi vred, a v svojem mladostnem radikalizmu se nisem mogel sprijazniti s sistemom, ki me je silil k poučevanju mladine v tujem jeziku. Te večne ozire na nemško družbo, na slehernega, človeka v gosposki suknji, sem. občutil kot narodno polovičarstvo. Povrh mi je še zdravnik resno svetoval, naj menjam službeni kraj. Ko sem deželnemu šolskemu nadzorniku povedal želje po premestitvi, mi je odvrnil, da koroške šole niso zdravilišča.- Vse to me je na-
prav s tem nedoslednost, leto sem se umaknil neprijetnostim koroških razmer, s srcem in mislimi sem ostal povezan s svojo ožjo dtomovino ' in sleherni prosti čas sem porabil za bivanje na Koroškem. Dopisoval sem si s slovenskimi tovariši, jih obiskoval' in sodeloval v niihovih prizadevanjih. Zasledoval sem vse, kar se. na Koroškem dogaja. Tudi s svojimi učenci sem si dopisoval in jim pošiljal mladinske liste. Nikdar pozneje nisem bil tako tesno povezan s šolsko mladino. Zaradi svoje bolehnosti me je poklicno delo bolj in bolj izčrpavalo in popuščal sem v’ svoji vnemi. Zdravje, dobri živci sta kaj važna pogoja /a dobrega učitelja. Kdor tega nima, je bolje, da si izbere drug poklic. Po zlomu Avstro-agrske monarhije sem se vrnil na Koroško in sodeloval pri organizaciji našega šolstva. Po plebiscitu sem se umaknil v Mežiško dolino in pomagal pri dokončni državni razmejitvi našemu delegatu pri razmejitveni komisiji.
v dobi nacizma, silno napredovala. Po drugi svetovni vojni je kazalo, da se bodo razmere Slovencem v prid spremenile. Deželna vlada je izdala 3. okt. 1945 uredbo z zakonsko močjo, ki imenoma navaja, katere šole naj bodo dvojezične, in določa, da se na teh šolah poučuje v prvih treh šolskih letih pol na' pol, torej paritetič-no v slovenskem in nemškem jeziku in da je od četrtega šolskega leta naprej sicer učni jezik nemški, a se slovenščina poučuje obvezno za vse otroke, ne glede na njih materin jezik, kot predmet tri ure te-
V	soboto, 19. januarja, so se zbrali v Manilbioru zastopniki naših društev iz okraja Maribor. Od 14 občinskih društev jih j-e 12 poslalo svoje zastopnike. Sej© s'° udeležili tudi predsednik okra:nega sveta za šolstvo, načelnik okrajnega tajništva za šolstvo in tajnik RO našega združenja.
Uvodni referat je imel predsednik okrajnega odbora društev učiteljev in profesorjev tov. Žurman. Obravnaval je dosedanje delo okrajnega odbora in delo občinskih društev, nakazal pa je tudi vrsto problemov, ki zadevajo bodoče delo občinskih organizacij.
V	razgovoru, k; je sledil, so udeležene; najprej razpravljali o vlogi naše organizacije v občinskih in okrajnih svetih za šolstvo in sodelovanju naših odborov z okrajnimi dn občinskimi sindikalnimi sveti. Z novim letom velja nova razdelitev sindikalne članarine. Okrajni odborj ne bodo imeli nikakih sredstev za svoje delo. Zastopniki društev so utemeljili nujnost obstoja okrajnega odbora. Prav talkp so tudi odločno povedali svoje mnenje, da tak način delitve članarine ni v redu. Delegati s° pregledali prednačrt zakona o državnih uslužbencih (dodatek za prosvetne delavce). Pregledali eo tudi opombe, ki jih je k pred-načrtu dal naš republiški odbor. Z opombam; so se strinjali, so pa še sami dodali nekaj svojih misli. Za boljše delo okrajnega odbora pa tudi društev na terenu so delegati formirali štiri komisije: eno, ki bo obravnavala vprašanja v zvezd z reformo šolstva, druga se’ bo ukvarjala z materialnimi vprašanji prosvetnih delavcev in našega šolstva, tretja bo pomagala članom pri njihovem strokovnem in ideološkem izpopolnjevanju, četrta pa bo pripravila za jesen praznik prosvetnih delavcev okraja, k; je postal že tradicionalen. Naj še omenim, da so občinska društva prav v zadnjem času 'v sodelovanju
dati v razpravo vsem občinskim društvom. Dejavnost imenovanih komisij naj traja vse leto.
nad šolsko upraviteljico, ki jd tudi član sveta za prosveto, zakaj je učiteljico sprejela nrt šolo. Pojasnila je, da je bil zanjo odločilen dekret s podpisom tajnika in občinskim pečatom. Kdo bi si upal vrniti občinskemu tajniku dekret in ne sprejeti učiteljice na šoio, kjer je bilo še prazno mesto, Ko so spoznali, da ni glavna grešnica. so naprosili pred* sednika občinskega ljudskega odbora, da pokliče ta j* nika na odgovor zaradi krše* nja pravic občinskega sveta za prosveto in omalovaževanja družbenega upravljanja v šol* stvu.
Po uredbi je za pravilna izvajanje od občinskega ljud* skega odbora potrjenega šol* skega proračuna odgovoren šolski odbor in šolski upravitelj, ki je odredbodajalec. Ort bi moral vse račune likvidi* rati, to se pravi nakazati zanja denar ter podpisati čeke irt jih opremiti s šolskim peča* tom, predno jih odda banki, V občini, kjer gospoduje ta tajnik, pa morajo šolski upra* vitelji izpisati samo plačilna naloge, podpiše in pečati jih pa občinski tajnik.
To je posebno »zaupanje* šolskim upraviteljem in »va* rovanje« zakonitosti.
Drago Vončina
densko. Ta uredba se na neka- J okrajnim svetom za šolstvo iz-
+	ioOliDn Irn I tir r\’»» T -3 -.4 .-1	»1.1 - • r* „
*V dobi prve avstrijske republike, t. j. med prvo in drugo svetovno vojno, so slovenščino na koroških šolah do kraja zanemarili, več utrakvi-s Učni h šol se je spremenilo v popolnoma nemške in dosti prej 'slovenskih krajev je dobilo značaj jezikovno mešanih. Germanizacija je,, še..posebno
terih dvojezičnih šolah kolikor toliko vestno izvaja, na nekih Je pomanjkljivo, na nekih pa sploh ne. Število učiteljev, ki so bolj ali manj usposobljeni za poučevanje slovenščine, se polagoma bližja številu 100, a to je le manjši del vsega učiteljstva dvojezičnih šol. Proti tej ureditvi dvojezičnih šol je začela nemškonacionalna propaganda silovito gonjo, z namenom, da bi uveljavila pravico staršev, da oni odločajo o učnem jeziku svojih otrok. Ta propaganda je seveda naper7 jena proti dvojezični šoli sploh in bi, če uspe, dosegla, da bi vsako leto znova vzplamtel boj ter stalno motil mirno ..sožitje obeh skupin. Enojezičnost Koroške, seveda nemške, je zadnji cilj te propagande. Kljub čl. 7 državne pogodbe, ki naj bi zavaroval jezikovne pravice slovenske manjšine, so te pravice slej ko prej ogrožene.
delala podrobno analizo, kj jema vso dejavnost pa tudi probleme prosvetnih delavcev.
Isti dan se le okrajni odbor tudi konisitilbuhral: plenum sestavljajo predstavniki vseh občinskih društev, sekretariat treh članov pa bo med zasedanji odbora reševal nujne stvari. To niso vsi iproblemd, ki so jih na tej delovni konferenci živahno obravnavali. Vendar so najvažnejši. Se nekaj sklepov:
Udeleženci so bilj mnenja, da bi bilo koristno, ko bi bili v vseh svetih za šolstvo naš; delegirani člana. Občinsikj odbori društev bodo v svojih občinah poskušali to doseči. Slabe stike z občinskimi sindikalnimi sveti je treba izboljšati. — Republiški odbor na; stori vse, da se spremenijo kvote članarine. Obstoj okrajnih odborov je močno upravičen." Prejemali naj bi vsaj 15% članarine. Ko bo izšeij osnutek zakona o državnih uslužbencih, ga je treba
VODSTVOM ŠOL IN GIMNAZIJ!
Z novim letom Vam sporočamo program naše založbe za prvo polletje 1957.
Ta pregled Vam utegne koristiti za izpopolnitev in ibogatitev šolske knjižnice. Založba je skrbela, da bo tudi letos program čim bolj pester in vsebinsko bogat. V kolikor bo med tem časom prišlo še kako pomembnejše delo, ga bo založba uvrstila v svoj program. knjižnica »Čebelica«:
P. Kunaver: NEBO NAD NAMI; F. Milčinski: ZLATA HRUŠKA; M. Nanda: KONJIČKI IZ KROMPIRJA; B. Appavia:. PRAVLJICA O MARJETICI. — (To so zadnje štiri knjižice iz letošnjega letnika in stanejo samo 440 dinarjev)
KNJIŽNICA »SINJI GALEB«:
R. Montgomery: RUMENOOKI; J. Vandot: KEKEC NA VOLČJI SLEDI; M. MajroVa: ROBINZONKA; M. Twain: TOMI DETEKTIV. — Vse štiri knjige trdo vezane stanejo 600 dinarjev.
ZLATA PTICA:
SLOVAŠKE PRAVLJICE In KOROŠKE PRAVLJICE. Vsaka stane 300 din, za naročnike, skupno 600 din.
GLOBUS — POTOPISI:
J. Wasserman: KRIŠTOF KOLUMB; T. Sekelj: VIHAR NAD ACONCAGCO. Obe knjigi staneta 6CO din.
IGRE — DELO:
Rezljanje, Ladijski modeli, Mostišče, Pletenje in še 4—6 nadaljnjih zvezkov. Približna cena za vse zvezke skupaj je 900 dinarjev.
KNJIŽNICA »KONDOR«:
Jurčič-Kersnik: ROKOVNJAČI; N. V. Gogolj: REVIZOR; E. Moliere: TARTUFFE; Plutarh: ŽIVLJENJE VELIKIH RIMLJANOV; S. Jenko: PESMI; J. Jurčič: JURIJ KOZJAK. Vse knjige stanejo 780 dinarjev. CICIBANOVA KNJIŽNICA:
V afriški puščavi; Slike in pesmi; O živalih, Sredi domovine; Droben dež; Prši; Pravljica; Sedem let pri beli koči; Čarobni svet. — Približna cena za v-e naštete knjige je 1400 dinarjev.
KNJIŽNICA ZA SOLARJE:
P. Voranc: SOLZICE; R. Stevenson: OTOK ZAKLADOV; F. Bevk: OTROŠKA LETA (že izšle); V. Starič: KRAGULJE GNEZDO; J. Debreezeni: PRVI POLČAS; M. Mares: DVANAJST PRAVLJIC. — Približna cena za te knjige je 1200 dinarjev.
KNJIŽNICA ZA MLADINO:
V. Winkler: DREJC Z VIŠAVE; A. Frank: DNEVNIK IZ SKRIVALIŠČA. — Knjigi bosta stali približno 700 dinarjev.
Založba sprejema naročila za vse ali pa za posamezne zbirke kakor tudi za posamezne izvode knjig v poljubnem številu izvodov.
Šolska upraviteljstva:
Pošljite čimpreje naročilo, da Vas uvrstimo med naročnike. Račune lahko plačate takrat, ko imate odprti kredit.
POVERJENIKU
Poleg knjig knjižnic »Sinji galeb«, »Kondor«, »Čebelica« so tudi v ostalih knjižnih zbirkah take knjige, katere bo mladina zelo rada naročala in brala. Naprošamo . Vas, da posredujete in seznanite mlade bralce z našim polletnim programom.
Vsa naročila pošljite na naslov:
ZALOŽBA »MLADINSKA KNJIGA«
Oddelek za prodajo knjig in' listov
Ljubljana, Tomšičeva ulica 2