Janez Zrnec 6129o Groauplje Obrtniška 1
Nasa skupnost 6129o Groeuplje Kolodvorska ul.
Spoštovani ,
pošiljam Vam zapis, ki sem ga napisal kmalu po raojem vzponu na goro Mont Blanc (48o7 m) v začetku letošnjega avgusta. Predlagam, da ga ob;javite v vašem časopiau in sioer v dveh nadaljevanjih, kot je označenb. V drugem, krajšem pa lahko priobčite ae priloženo fotojrafijo Mont Blanca z ledenlkom Bosson. Seatavek je jezikovno popravil prof. Jaka Mueller.
V upar.ju na VaS ugoden odziv Vas lepo pozdravljam
Grosuplje, 27.8.88
Vzpon na Mont Blanc (4807 m)
Če bi me kdo vprašal po flajneprijet-nejšem delu naše ture, bi mu zagotovo brez pomisleka zaupal, da je to množica Ijudi pred odfiodom, trpanje prtljage v avtobus, kjer je zmeraj premalo prosto-ra, glasno poslavljanje vsenavzkriž in mogoče še kaj, kar sodi k vzdušju pred odhodom. Ni torej čudno, da sem hotel med vožnjo čim prej zaspati, da bi tako kat najhttreje pozabil na slovo od večerne Ljubljane in na boleče trganje od ustaljenega načina življenja. MogoŽe mi je prav zaraditeh občutij presedala glasnost in ves tisti hrup. Neudobni spa-nec mi je prinesel malo olajšanja, čeprav sem se predramil nekje na koncu Pad-ske nižine in v porajajočem jutru ugle-dal rumena pšenična strnišča ob cesti, ki so me nehote spomnila na domače kraje.
Prvi postanek. V zadnjem mestecu na koncu slikovite alpske doline Aoste, v Courmaierju. Sprehodimo se po mest-nih ulicah. Uživam v anonimnosti m ra-dovedno, s strastjo opazujem utrip zgodnjega jutra. Opaziti je nasprotja kot v katerem koli drugem mestu. Pfemož-na družina se pripelje z razkošnim av-tomobilom po nakupih nekje iz oko-liškega penziona, kjer preživlja brez-skrbni letni dopust v gorah. Starka se po kamnitih stopnicah dviga proti sebi podobni starodavni ceikvi. Nič na svetu razen njene poti je ne zanima, ko si v vrvežu pomaga s palico proti svojemu cilju. Ugubimo se v množici in se znaj-demo pred izložbami, v katerih je spret-no razstavljena obilica planinske in al-pinistične opreme. Skoraj ni kupcev med nami. Pred leti, ko je imel našdinar še veljavo, se je na veliko kupovalo po-trebno pa tudi ne, da je bilo le vabljivo. Tudi tedaj se nisem predajal nakupo-valni mrzlici, razen če nisem česa res nujno potreboval.
Pri kakem četrtem kilometru je na steni tunela označena meja. Dolg je nekaj manj kot 12 km, in ko pridemo ven, se po vijugah po krajši vožnji spus-timo v Cham, kjer se ustavimo v malem kampu. Razen starejšega, pritlikavega možaka, ki ga vodi, skoraj ni zaposle-nih. Le mlado dekle pospravlja sanitari-je, ki so vzorno čiste. Na pritisk prsta priteče kake pol litra hladne ali tople vode in tako ni poskrbljeno sanio za čis-točo, ampak tudi za varčno obnašanje. Popoldanski potep po mestu. Ena kepi-ca sladoleda stane 5, dve 8 in tri 11 fra-nkov. Presenetljiva vzpodbuda za večji nakup pri sladoledu, da ne govorimo o majicah, poslikanih z okoliškimi gorami in velikim polkrožnim napisom mesta. Zaradi cene 99 frankov se je težko odločiti že za prvi nakup. Obupam nad francosko ponudbo in se raje prepustim utripu mestnih ulic, na katerih je veliko tujcev, tudi Japonosv.
Veče/je topel in jasen. Nebo razsvetl-jujejo rakete v čast prvega vzpona na Mont Blanc. Zdaj šine v mavričnem loku neverjetno močan curek zelene svetlobe globoko iz doline prav proti samemu vrhu Bele gore. Milan prinese male, četrtinske steklenice okusnega pi-va. Predvčerajšnjim je dobil sina Blaža in z Luko mu čestitava. Pripoveduje o dogodivščinah med plezanjem v itali-janskem delu montblanškega masiva, ki so bile čestokrat na meji možnega, po-sebno takrat, ko je pozimi v težki smerl odletel z lojtrcami in nahrbtnikom vred.
Jutro. Preudarna priprava nahrbt-nika. Vsebina mora biti optimalna, ven-dar se optimum v dolini lahko izkaže na gori za preveč ali za premalo. Pri zlagan-ju v nahrbtnik vsekakor tvegaš, da boš nosil preveč ali da ti bo česa primanjko-valo. Toda zdaj je, kar je. Avtobus nas je pripeljal na spodnjo postajo gorskega tramvaja, v kakih 20 km oddaljeni La Fajet. Zopet slastno vpijam nevsakdanji vsakdan, ki pa bi ga najbrž že po kra-jšem času bivanja tu sprejel, kot spreje-ma^n domači vsakdan, pogostokrat ubi-jajoče enolično in utrujajoče. Ali tako kot tisti fant, ki je kasneje sedel poleg mene v vagonu v zguljenih adidaskah, prebiral športni časopis in se očitno ni menil za okolico. Videti je, daje zado-Izen za pivo,'šveps, paradižnik, hruSke in drugo sadje, ki jih skupaj s papirnati-mi vrečami s kruhom vozijo v planinske domove na višje ležečih postajah. Po zakrpani ašfaltni površini med želez-niško in postajo gorskega tramvaja kroži v spirali navznoter kamion s krtačami, vodo in sesalcem in čisti plat6, na katerem že tako in tako ni opaziti kaj prida umazanije.
V izložbnem oknu malega poslopja gorske železnice ležijo zapuščeni in za-prašeni poldragi kamni, od neb^ko modrih do zamolklo rjavih in okrašenih s prosojnimi piramidastimi kristali. Nekateri so poslikani z nežno praprotjo, kot bi jo narisala vešča, nevidna umet-nikova roka.
Kamna s spiralnimi odtisi pradavnih živali pričata, da je tudi ob ta gozdna pobočja nekdaj pljuskalo morje. Zaradi prahu in zapuščenosti pogled na razs-tavljene kamne ni bil nič manj vznemirl-jiv. Se 15 minut je do odhoda. Ravno ptav, da skočim po praznem peronu železniške postaje na »čučavac« in se tako do popolnosti pripravim na bliža-jočo se turo. Vožnja korakoma skozi mesto. Voznik z vajeno kretnjo vključi zobato kolo v zobniško letev sredi tirov in vzpnemo se strmo v hrib, skozi gozd najraznovvstnejših listavcev, ki jih krasi-jo rdeči jerebikovi grozdi. Končna pos-tala le Nid d'Aigle 2364 m visoko. Glo-boko pod nami se razprostira prelepa alpska dolina z mestecem St. Gervais.   '
Od tod dalje se bo treba zanesti na lastne noge in na svojo voljo. Snega 5e ni, pot ni prezahtevna in tudi z višino še ne bi smelo biti težav. Na skali srečam znamenje s sliko, kjer se je ubil mlad nemški alpinist, s pripisom: »Wer glaubt, hat das ewige Leben.« Od spo-danje postaje do koče T6te Rousse na višini 3167 m je dve uri hoda. Pokukam v jedilnico, pa je prav takšna kot pri nas: lesene mize in klopi in s planinskimi slikami po stenah. Razgled v globoko zeleno dolino je še impresivnejši kot piej. V kuhinji prijazna ženska deli štampiljke.
Nad kočo med vzpenjanjem prečimo strmo snežiiiče. Od časa do časa prileti kamenje, ki ga prožijo hodci nad nami. Kljub jekleni zaščitni pletenici je nevar-no, in brez pomisleka si nadenem čela-do, čeprav je prečnica dolga le kakih 100 m. Hitrost je varnost, si pravita naj-brž tudi neznana alpinista, ki sestopata in ki jima napravimo prostor. Z vponko se pripneta na jeklenico in posamič kar stečeta v nasprotno smer. Nekajkrat še prileti kamenje in eden grozljivo muka po zraku, a je vse brez posledic. Nadal-
jujetno z nepretežkim plezanjem v trdni, kompaktni granitni skali. Zdaj že obču-tim višino, večkrat postanen in sunko-vito diham. Više se seznanim z globino nevarnega žleba, skozi katerega je tudi zdaj od časa do časa letelo kamenje in mi vzbujalo strah v kosteh. Nad glavami nam visi koča Gouter 3817 m visoko.
Na gank stopim skupaj z Milanom in Acovo hčerko. Gank je nekakšen ozek kamnii pločnik vzdolž koče. zložen iz večjih in manjših kamnov. Popoldan je, sonce pripeka in zberemo se na snežnem platoju nad kočo — velikim aluminijas-tim kvadrom. Iz malega okroglega dim-nika se skozi nesliSno vetmico vztiajno kadi in čudno tuje bolj stnrdi kot diši. Pravijo, da sežigajo smeti. Na razgreto streho meteta dva fanta sncg, ki se topi za vodo, ki jo rabijo v kuhinji. Izogibam se pogovorov, da ne bi po nepotrebnem prišlo do prerekanja, kajti glava me bo-li, kot bi mi jo nekdo stiskal s primežem. V želodcu, ki se mi je že enkrat izneveril, čutim slabost do meje, ko ni zanesljivo, ali bom bruhal ali ne. Malo paradiž-nikove knorovke le spravim vase. Glo-bina do prvih oblakov pod nami je silo-vita in obzorja bi lahko primerjal s pogledi iz letala. Nekje blizu je Peter našel opuščeno luknjo v snegu in pres-pal bo kar tam. Ostali se proti večeru spustimo v kočo, kjer nas čaka prava kalvarija. Pomanjkanje zraka in prosto^ ra je zame, a tudi drugi so mi povedali podobno, skoraj na meji tega, kar lahko še prenesem. Že sem hotel oditi ven, ker sem na ganku zaslišal domačogovorico, a me je France pregovoril, saj bi izgubil tesno ležišče na golih tleh pod mizo pri izhodu. France me je tudi nekoliko po-miril in rekel, naj počakam na inercijo množice, do katere je res prišlo okrog enih po polnoči. Komaj sem se prerinil na gank, kjer je bila gneča še hujša.
Ljudje v spalnih vrečah ali samo z no-gami v nahrbtniku, speči, budni in tisti, ki so iskali svojo prtljago. Z nahrbt-nikom jo popiham na včerajšnji plato, vendar se moram vrniti v babilon po pozabljeno vrv. Besede gostobesednih Spancev mi udarjajo kot kladivo ob glavo. Vinko me je prosil za čaj, da bi poplaknil tableto. Skoraj bi mi bila nje-gova prošnja odveč, pa mi je še pravi čas ponudil aspirin v zamenjavo.
Kača lučic se vije proti vrhu Dome du Gouter 4304 m visoko, za Mount Blanc nekaj vsakdanjega, za mene prvič doživeto. Globoko pod nami in blizu hkrati leži nofino razsvetljeni Cham in nasproti se pne svetla in jasna Mlečna cesta. Oje Velikega voza se vse bolj na-giba navzdol proti dnevu. Sem in tja, neslišno, kotseje pojavil, zamre meteor.
Kača se zaganja, ustavlja in spet počasi razteguje, pozna se ji tri tisoč metrov višinske razlike v enem dnevu, kar je več kot preveč tudi za dobro trenirani orga-tiizetn. Z vrha 4304 m se spustimo v se-dlo pod bivakom. Zdaj me zanaša, da s palicami lovim smer, neprespane noči m višina sta opravila svoje. Vinko hodi v koloni nad mano in poje: »En hribček bom kupil...«. Kako mu to uspeva res ne vem. Na Vallotu 4362 m visokoješe tema. Nekateri se kljub temu navežejo in odidejo proti Mont Blancu, ker jih mika sončni vzhod. Drugi gremo v bi-vak, čeprav je dostop od tam, kjer smo počivali, dokaj neroden. V prostoru je zavetje, ni mraza in privoščim si kratke trenutke blagodejne dremavice, dokler se ne zdani.
Navežem se z Vinkom S., potem ko sva že v taboru ugotovila, da je doma iz Zg. Slivnice, in Jankom, s katerim sem bil že pozimi v navezi na Triglavu. Veliko lažje je hoditi z ljudmi, ki jih poznaš. Prvi hrib pred vršnim grebenom jestrm,
Monl Blanc (4807 m) z ledenikom Bosson
dereze lepo prijemljejo in z nekaj kra-jšimi postanki ga zmotemo brez težav. Na sedelcu za njim se slikamo in dočakamo sončni vzhod. Bržkone po-kuka sonce nekje izza švicarskih ostric. Vzpon na greben ni dolg in ne lahek, saj smo za gotovo že nad 4500 metri vi-soko. Po kratkih postankih se pred vsako nadaljnjo hojo zavarujem z vna-prejšnjim sunkovitim dihanjem. Nasve-ta z ljubljanske ulice sem se še pra-vočasno spomnil (od koga, res ne vem) in ga s pridom uporabil.
Po grebenu vodi ozka steza, od katere se spuščajo strme vesine zmntnjenega in spihanega snega. Če bi komu spodrsni-lo, bi se moral drugi iz naveze bliskovito vreči na nasprotno slran gTebena, da bi preprečil najhujše. Poleg tega smo se stalno srečcvali s sestopajočimi, kar je terjalo še dodatni občutek za ravnotežje. Končno naletimo na Jožeta, ki pove, da je še 10 minut do vrha. Malo, a v trenu-tkih skrajne zbranosti se mi ni zdelo tako. Zdaj se steza razširi in položi, zbranost samodejno popusti, ko stopa-mo na vse bolj prostrano »dvorišče«. Čestitke, posnetki, požirek toplega čaja iz termovke. Puhovka kljub rezvetrju in jasnini ni odveč. Razgled na očake montblanškega masiva, na švicarske os-trice, kjer ifitopa nezgrešljiva Matter-hornova piramida — moje davno hre-penenje, na globoke zelene doline, je zaradi jasnega vremena in čistega zraka privlačen kar se da. Dolina, ki jo name-ravamo še danes doseči, je daleč, in odločimo se za sestop. Na grebenu srečamo vodnika, ki na vrvi vleče stare-jšega človeka, skromno komaj zadostno opremljenega. Nič se ne ozira, le vrv nap^nja, kot da ni zadovoljen s počas-nostjo svojega klienla. Vleče ga kot psička in ta enako potrpežljivo prenaša svojo vlogo. V sedlu srečamo fanta v kavbojkah in z lesenim cepinom. Srez predsodkov jo maha proti vrhu. Danes ni takšnih izgledov, je pa vseeno vprašanje, kako bi se iztekla njegova tu-ra, če bi prišlo do vremenskega pre-obrata.
Na Valottu se nas zbere 13, ostali so odšli kako uro pred nami. Naš cilj je Plan de 1'AiguiIle — 2308 m, srednja postaja gondolske žičnice na Aig. du Midi. Od tam se jasno vidi gaz, ki vodi po pobočjih Mt. Blanc du Tacula in Mt. Maudita na najvišjo goro Evrope. Prečenje čez sama vrhova pa zahteva več spretnosti in je bolj zahtevno. Sesto-pamo po ledeniku Bosson, navezani po štirje. Vodi nas zdravnik iz Kamnika Franoe Malešič. Hoja z njim je zanimiva in prijetna, ker je tod že hodil in nas o marsičem pouči. Pokaže nam varen prehcxi pteko ledeniške razpoke ali mostu. Uporaba cepina in derezje nuj-na, kajti če ti zdrsne, lahko odletiš v globino, ki ji dostikrat ni videti konca. Pod kočo Grand Mulets, ki stoji na ska-lnem otoku srcdi belega morja, prečimo celotni, prostrani ledenik. Ko sem se oziral iz doline sem gor, nisem mislil, da je tu možno poiskati vame prehode, ven-dar se najdejo. Med slikovilimi, kot hiže velikimi stolpi, čez razpoke, obložene z modrikastim ledom. y katerih globoko nekje v osrčju ledene mase šumi voda. Nevaren svel, ki se zaradi drsenja ledene mase v dolino stalno spreminja. Tako smo v nekdanji razpoki opazili zasuto aluminijasto lestev, ki je nabrž služila za prehod čez širše razpoke, ki pa jo je kas-neje zaradi nenehnega gibanja plastične ledene gmote zadelalo. Nekje blizu pod nami je zahreščalo. K.ot smo pozneje
ugotovili, se je odlomilo od sneženega stolpa, po velikosti enakega stanovanj-ski hiši. Stal je tik naše poti in smo malo kasneje prišli do njega. Zdaj sem se šele spomnil na grmenje, ki smo ga na večer pred odhodom slišali v dolino. Zdaj sem šele do kraja doumel Cenetove opozo-rilne besede, ko smo se v taboru pogo-varjali o sestopu čez ledednik Busson. Domačini pravijo, da duhovi umrlih, kot bleščice hodijo ponoči po ledenikih in vabijo v neznano gtobino ledeniških razpok. Proti koncu smo naleteli na grobljo, pomešano z ledom. Pobitam bleščeče kamenine, ki jih voda in sonce napravita varljivo lepe. V dolini izgube svoj sijaj, a je vseeno zanimivo, kako ti-sočletni ledenik pregnete različno ka-menje. Nimam sreče, da bi naletel na kristale, kakržnesem včeraj zjutraj videl v izložbi v La Fajetu. Še zadnji prestop iz ledenika na bočno moreno zahteva vso pozomost. Oddahnili smo si šele na kopni stezi. Od tod dalje pot ni bila več težka, bila pa je utrujenost in ožuljena noga. V številnih grapah, po katerih teče ledenomrzla voda, sem si hladil razgreto čelo in zatilje. Mimo zapuš&ne žičnice se spustimo še na »manjši« ledenik pod Aig. du Midijem. Še zadnjič gor in dol do gondole, ki nas popelje v mesto. Kasneje občudujem Milana, ki je od tod v Cham hodil po stezi še 3 ure peš. Kako je to zmogel, potem ko smo po ledeniku ob skrajno previdni hoji sestopili skoraj 3000 višinskih metrov, mi res ni jasno — zagotovo mu je pomagalo tudi tekan-je po Golovcu. Bil je edini izmed nas, ki mu je ostalo še toliko volje.
Gido nas pričaka ob vhodu v kamp. Brez odvečnih besed si ktepko stisnemo roke. Luka pride takoj za njim s ploče-vinko hladnega piva. Nagnemo: Nataša, Verra in Janez. V četnek sedim pred. lokalom Nationale v veseli družbi ob pivu, pa mi začne presedati in preselim se na trg z granitnim vodnjakom. Iz dveh bronastih levjih glav brizgata te-nka, kristalna curka. Opazujem opol-danski utrip, dokler me vročina ne prežene v objem hladne ladje male kamnite cerkve na robu mesta. Hrup zamre in v tUini prisluhnem orglam in trobentam, ki mogočno donijo s kora. Za preostale franke kupim steklenico rde&ga vina in okrogli francoski sir. Namesto pozdrava dvigne možak v trgo-vini desnico v znak zmage. Zadnji de-nar, kovanec za 20 centov, vržem z mos-tu v divje valove reke Arve. Za srečno pot domov.