DEL MOJEGA SRCA OSTAJA MED SLOVENCI NA
GORNJEM SENIKU STR. 3
SPEJVANJE JE NJENO PAU ŽIVLENJE STR. 7
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 24. aprila 2003	Leto XIII, št. 8
Narodni park brezi Slovencov?
Nej tak dugo nazaj je vöprišla ena brošura, v steroj Narodni park Őrség ponüvla svoje programe za leto 2003. Brošura v formi irke je od zvüna pa od znautra lejpa, bogata z barvnimi fotografijami. Tisti, steri šče dobiti informacije od narodnega parka Őrség, najde v njej rejsan dosti informacij. Nej samo tau, gde leko turist spi, če pride v tau krajino, gde se leko dobro nagej, liki tau tö, gde najde kakšne muzeje ali razstave, kak so te oprejte. Če se ma -Baug ne daj - kaj zgodi, v irki najde tau tö, v steroj vesi kak majo brbejra ali po varašaj kak majo dežurne (ügyeletes) zdravnike. Če si pa pauleg telesnoga zdravdja zaželi nika za düšo tö, v zvezki najde, v steroj vesi gda so meše ali evangeličanske božje slüžbe.
V prvom tali te irke je dukše pisanje o tom, kakšne vrejdnosti se najdejo v nacionalnom parki, kašne zaščitene (védett) živali pa rastline. V drügom tali te študije avtor piše o kulturi pokrajine pa o lidaj, steri tü živejo.
»Őrség je narodopisno samostojna pokrajina, ki je ohranila posebno kulturo. Je edina pokrajina v naši domovini, katere prebivalci kontinuirano živijo na tem mesta vse od prihoda Madžarov (honfoglalds), « -piše v članki. Kak človek ta-
dala šte, bi Čako, ka de Potejm tau tö napisano, ka v Nacionalnom parki Őrség živijo Slovenci tö, steri so es Prišli že pred Madžari in so vse od druge polovice 6. stoletja v tej krajini. Dapa o tom, ka v sedmij vasnicaj parka živimo Slovenci ranč ene liture nejga napisane. Kak če bi nas sploj nej bilau! Ali je tau nekak namerno tak sto napisati ali se ma je samo tak po(ne)srečilo, ne vejm. Vejm samo tau, ka bi se mogli že te, gda so te nacionalni park planirali, bole zase postaviti. Tistoga ipa smo se dosta pogučavali o tom, zakaj de se zvau te park samo Őrségi Nemzeti Park, Zakoj bi se nej leko zvau Narodni park Őrség-Porabje. S tejm bi lidam tau tö na
znanje dali, ka sta tau dvej krajini, dva gezika, dvej kulturi. Kakoli ka smo sosedje (Slovenci v krajini Porabje pa Madžari v krajini Őrség) vplivali eden na drugoga, zatok so naše korenje nej gnake. Slovenci nigdar nejsmo bili stražarji meje, zatok smo nigdar nej meli takše privilegije kak naši sosedge, stražarge. Leko, ka sta te dvej krajini - ka se tiče rejdke živali pa rastline -gnakivi, nikak sta pa nej gnakivi, če pogledamo pripadnost lidi, steri tü živijo.
(Tau, ka so vse table parka samo v madžarskom geziki napisane, je že edna druga »litanija«. Dapa ne smejm lažati. Pred kakšnim mejsecom so vödjali table, s sterimi so šofere opozorili na tau, ka žabe, koratke iz gaušk tackajo nazaj k vödati Na tej tablaj poleg vogrskoga pa nemškoga jezika piše slovensko tö: Pozor! Žabe! Leko ka so žabe več vrejdne kak lidgé?)
Pred ustanovitve (alapí-tás) parka se je slovenskim organizacijam nej posrečilo dosegniti, ka bi menje slovenske krajine tö pisalo v imeni parka. Dapa tau, ka se v publikaciji o parki z edno rečjauv ne napiše, ka smo Slovenci tö tü, bi zatok nej smeli njati. Kak če bi nas sploj nej bilau?!
Marijana Sukič
2
Novice - Slovenski tednik za Koroško
»Do besede bodo prišli vsi, nikogar ne mislimo zanemarjati.«
Izid prve številke Novic - Slovenskega tednika za Koroško 11. aprila 2003 pomeni neverjeten medijski dogodek med slovensko manjšino v Avstriji. Novice so nastale po združitvi ali ukinitvi Slovenskega vestnika in Našega tednika, ki sta izhajala ves povojni čas. Slovenski tednik je poudarjeno zastopal interese Zveze slovenskih organizacij, ki je nekoliko levo usmerjena krovna organizacija, medtem ko je Naš tednik z večjo naklonjenostjo poročal o vsebinah, ki so bile povezane z Narodnim svetom koroških Slovencev, katoliško naravnane krovne organizacije na Koroškem. Za združitev in skupni časopis sta se odločili krovni organizaciji in v ta namen ustanovili Slovenski medijski center, ki je založnik Novic, za glavnega urednika pa je bil postavljen Peter Wieser, ki se je doslej ukvarjal z novinarstvom, prevajanjem in urednikovanjem pri Založbi Drava. Prva številka je izšla v 3500 izvodih in jo bodo dva meseca dobivali naslovniki brezplačno.
Ob informativni vsebini prve številke je v Novicah tudi več tekstov, ki govorijo - rečeno najširše - o tem, zakaj skupni tednik, zlasti pa o vsebinski usmeritvi, kjer je poudarjeno, da gre za »nadstrankarski in dialoško usmerjen tednik za politiko, kulturo, gospodars-
tvo in druga družbena področja v slovenskem jeziku.« Novice »so odprt, širok in sodoben medij, ki se razume kot instrument demokratičnega oblikovanja mnenj v odprti družbi na sečišču evropskih integracijskih procesov, katere del je tudi slovenska narodna skupnost na Koroškem.«
Predsednik ZSO dr. Marjan Sturm in predsednik NSKS Bernard Sadovnik v Pismu izdajateljev poudarjata: »Naša ambicija je, da z družbenimi silami, od upoštevanju političnega in svetovnonazorskega pluralizma izpeljemo znotraj slovenske narodne skupnosti na Koroškem najpomembnejšo reformo zadnjih desetletij.« Odgovorni urednik Peter Wieser pa v razmišljanju o Dialogu in imidžu zapiše: »Kako kdo komunicira s katero javnostjo, od tega bo odvisno, kakšno sliko o sebi bo ustvaril. Če bo slika
simpatična, odprta in pozitivna, bo sloves ali ugled simpatičen, odprt in pozitiven.« Novice so izšle na 16 straneh v velikosti našega časnika, kmalu bodo obseg povečali na predvidenih 24 strani barvnega tiska. Vtis je prijeten, tako glede vsebine kot grafičnega oblikovanja. Žal pa spremlja
Novice tudi nesporazum, ki ga s pridom izkoriščajo Slovencem na Koroškem nenaklonjeni mediji. Namreč: Odgovorni urednik Našega tednika mag. Janko Kulmesch se je odločil, da bo NT nekaj časa izhajal vzporedno z Novicami, čeprav sta se krovni organizaciji dogovorili in projekt izpeljali drugače - s skupnim Slovenskim tednikom za Koroško. Mnenja bralcev na Koroškem so različna, vendar pretežno naklonjena skupnemu tedniku - Novicam.
eR
Budimpešta: Prvi obisk Črtomirja Špacapana
Dogovor o srečanju ministrov za izobraževanje in šolstvo
Državni sekretar za Slovence v zamejstvu in po svetu Črtomir Špacapan je minuli teden prvič obiskal Budimpešto. Z državnim sekretarjem za Madžare po svetu Vilmosem Szabom se je pogovarjal o aktualnih temah in dilemah, zlasti pa pomembnih nalogah med porabskimi Slovenci in prekmurskimi Madžari. S predsednikom madžarskega dela mešane komisije Jozsefom Balintom Patakijem se je pogovarjal o pripravah na sejo v Moravskih Toplicah 15. in 16. maja. Na pogovorih so bili še slovenski veleposlanik v Budimpešti Andrej Gerenčer, slovenski generalni konzul v Monoštru dr. Zlatko Muršec in državni podsekretar Zorko Pelikan.
Kot je po obisku povedal državni sekretar Črtomir Špacapan, so se dogovorili za pogovor slovenskega ministra za šolstvo dr. Slavka Gabra in madžarskega ministra za izobraževanje Balinta Magyarja. Ministra naj bi se pogovarjala o perečih vprašanjih narodnostnega šolstva v Porabju in o nalogah pri narodnostnem izobraževanju prekmurskih Madžarov. Hkrati naj bi skupaj s slovensko ministrico za kulturo Andrejo Rihter poiskali rešitev za dograditev kulturnega doma v Lendavi.
Državni sekretar Vilmos Szabo je slovensko delegacijo seznanil tudi s pripravami zakona, ki bo manjšinam zagotavljal poslanske sedeže v madžarskem
parlamentu, ter o spremembah zakona, ki daje ugodnosti Madžarom v sosednjih državah - razen v Avstriji.
Ker je bil v času obiska slovenske delegacije še aktualen datum zasedanja mešane komisije 23. in 24. aprila, ne pa sredina maja, je zdaj vprašanje, ali se bosta v začetku maja res sestala ministra za izobraževanje in šolstvo ali pa bo madžarska stran s pogovorom zavlačevala, kot ji je to uspevalo že doslej. Glede na to, kolikokrat je bila preložena seja mešane komisije, bi se kazalo vprašati, ali je v slovensko-madžarskih odnosih glede manjšin res vse tako lepo, kot poudarjajo v uradnih krogih obeh držav.
eR
Gaušče na nikoj dejemo, kajne?
Če malo tanazaj poglednamo, tak 50-60 lejt, dapa ranč telko nam nej trbej, porabskomi človeki je gaušča vsigdar na pomauč bila. Steri je emo gauščo, se ma je nej trbelo bojati, ka če v kakšo velko navolo pride njegva držina, te de mogla vesniti. Samo ka je tau zatok tak bilau, ka so pavri na gaušči tak skrb meli kak na kakši kino. Ešče dobro vejm, gda sam mala bila pa je oča v gaušče za drva malo sialdje vöseko ali pa kaj malo na odajo. Vsikši baur je dostakrat okraužo prva, liki bi ga na »smrt« osaudo. Pa te, gda smo za potrejbščino, za odajo vsekli lejs, te se je začnilo pucanje. Vsakšo vejko, vejčico smo vküp sprajli. Sploj tenke smo v püšle vezati, tau smo nücali v špajeti pa v peči za podažgati. Gda smo etak v gaušči končali, gaušča je tak vögledala kak eden lejpi, vredi vzeti ogradec. Te so flance samo tak »vöskakale« če pa nej, ta smo je posadili. Pa nej gvüšno, ka je moj oča tau že zase sadijo. Gaušča ne zraste 10-20 lejt tak völka, ka si že leko hasek vövzemeš. Tau so naši stariške vse znali pa poštüvali. Samo etak so leko vüpali, ka njim gaušča ostane za gvüšen slüž.
Ka je pa gnes? Baukše, če več ne odiš po gauščaj. Ge v nesreče edno srečo mam zdaj. Toga reda se ranč nemo klala po kakši gauščaj, zatok ka je moja nauga nej za tau. Dapa tačas ka sam ojdla po gauščaj, sam strašne stvari vidla. Leko bi zdaj pitala, kak so pa naši lüdje? Zakoj se pa etak ponašajo? Ali nemajo radi naravo, svoje vrednosti neznajo poštüvati? Nej je pa cejlak vse tak.
Že geste tome takšni 40 lejt, da naše pavre napona za naus vodijo. Gučali so njim pa gučijo, ka njim gaušče vkraj vzemajo, ka njim nišče za edno palico valaum lesa ne da, ne dopüsti vövrezati pa tak tadala. Pa ka si je te paver mislo? Tau, ka je njegov oča, stari oča nej zatok šparo, ka bi zdaj tau samo stoj tak odneso. Pa te hajde! Motorne žage naprej, pa br.... Nej se je štelo, steroga pa kakšen baur poderemo. Vsej smo »bujli«, ka je za odajo bilau. Pravim, ka je za odajo bilau. Na gnes pa eške itak tam prnejo kuste vejke, tam zadevajo flanci, ka ne more rasti. Dosta gaušč tak vögleda, kak če bi bomba spadnila.
Lüdje so si iz pejnez za gaušče zidali lejpe rame, küpüvali autone pa so malo baukše živeli. Tačas so se pa grdau zaničile naše gaušče. Kak je tau bilau v tauj najnovejši 
zgodovini? Tista sedemdeseta lejte smo nej vküp sekali vejke, kala smo küpüvali, stere so olaj nücale, s tistimi smo vonjali po svojoj hiši pa segrejvali. No pa te se je olaj več nej! splačo, kala so prišle na smetje. Te smo špajate küpüvali na elektriko ali pa na plin (gáz). Nej trbej v gaušči švicati, vejka vküp vlačiti, foringo plačüvati, se vse vküp poškrabati Samo gumbo zakapčnim pa hajde, küjem, pečeni. Samo kaje elektrika tü vsakšo leto dragša gratala pa nam je že začnili! vse na žile titi. Začnili smo se pomaleg nazaj znositi v gauščoj Sploj pa na gnes. Zdaj že v Varaša, v Slovenskoj vesi, v Traušči majo plin nut napelano. Samo ka de plin tü vsakši den dragši. Pa te smo največkrat iz kuč vözlüčali fajn črepnaste kale, Zdaj mo je pa nindar vöraskapali pa dali nazaj klati. V gaušči mo pa vküper brati te bole kuste vejka pa vse, ka smo tam njali. Če smo njali. Pa če nej, te mo buma plačüvali.
I.B.
Porabje, 24. aprila 2003
3
Ivan Camplin; Mojih 90 let
Del mojega srca ostaja med Slovenci na Gornjem Seniku
»V gimnaziji sem premišljeval tudi o tem, da bom pisatelj, a je končno v meni zmagala davna želja, da postanem duhovnik.«
»Na Srebrnem bregu menda ni srebra, lahko pa najdemo zlato, zlato posebne, najboljše sorte. Na Srebrnem bregu najdemo zlatega človeka. Pa ne samo enega, človek iz najdragocenejšega zlata živi v stari hiši blizu kapele Srca Jezušovega in Srca Marijinega. Živi v hiši, kjer je komaj prostor za človeka, saj je povsod veliko knjig: na policah, na postelji, na mizi, na sedežih, na tleh. V tej hiši živi mož, bolj majhne rasti, a živahen in čil, čeprav nosi že deveti križ. Največkrat ga lahko najdemo v stari obleki, pogosto v debelem zimskem plašču, s ponošeno kapo na glavi. V rokah pa drži knjigo ali rožni venec. Včasih pa tudi škarje ali kakšno drugo orodje, da ureja svoj mali vinograd in okolico hiše. Ni več nobenega dvoma: To je Ivan Camplin,« je za uvod in popotnico v knjigo Mojih 90 let napisal L. K (Lojze Kozar ml., župnik v Odrancih), sosed s Srebrnega brega.
Moj pogled se je ustavil na tem odstavku in preden sem listal in bral naprej, so mi v misel priniknila kramljanja z gospodom Ivanom Čamplinom v hiši - ali hiški, ki jo
omenja urednik knjige -zlasti pa številna srečanja v Porabju, in tudi na Goričkem. In pridružujem se sporočilu teh besed, tudi po najinem zadnjem pogovoru v teh pomladnih dneh, ko me je z rahlo zadrego vprašaj ali lahko v posvetilu v knjigi zapiše »Prijatelju...«.
»O začetku svojega življenja vem povedati to, kar so mi drugi pripovedovali, predvsem mama. Rodila me je 23. junija leta 1912, v Bogojini. Tistega dne je obračala seno na travniku blizu Ivanec. „Veš, tako si že brcal, da sem morala kar zbežati domov in kmalu si prišel na svet. Ime si si prinesel s seboj. Naslednjega dne je bil god svetega Ivana Krstitela, zato sem ti izbrala ime Ivan.” Tudi moj oče je bil Ivan,« beremo o najzgodnejšem otroštvu.
In nato o prvem svetem obhajilu, šolanju, poti v duhovništvu: »Za duhovništvo sem se odločal ves čas gimnazijskega šolanja. K odločitvi je veliko pripomogel zgled dobrega dušnega pastrija Ivana Baše ... V gimnaziji sem premišljeval tudi o tem, da bom pisatelj, a je končno zmagala v meni davna želja, da postanem duhovnik ...
V duhovnika sem bil posvečen 7. julija 1935 v Mariboru... Novo mašo sem imel 14. julija v Bogojini ...Moje prvo
službeno mesto je bilo pri Svetem Juriju na Goričkem.« Sledilo je leto, ko je bil g. Camplin stolni kaplan v Mariboru, od leta 1929 do 1937 pa izseljenski duhovnik v Franciji. Sodeč po povedanem so se ta leta mlademu duhovniku zelo močno vtisnila v spomin. Beremo o vrnitvi, o kaplanova-nju v Lendavi, urejanju Novin, imenovanju za škofovega tajnika v Mariboru. In leta 1940 poti v Gornje Petrovče.
Med težja življenjska obdobja in preizkušnje tudi za Ivana Camplina sodi čas vojne. »Jeseni me je pri Nedeli obiskal Štefan Kovač iz Nedelice. Bil je moj sošolec v gimnaziji. Po šoli so se najine poti ločile. Jaz sem ostal veren in celo postal duhovnik, on pa je postal komunist in je v začetku vojne še posebej zavzeto širil komunistično misel in organiziral odpor proti Madžarom. Kot sošolca
sem ga seveda lepo sprejel, čeprav sem vedel, da je povsem zapisan komunizmu ... Kovač mi je pokazal bombo in rekel: »Veš, Ivan, vojna je in kazen za izdajstvo je smrt.« Na izdajstvo seveda nisem niti pomislil, čeprav sva bila
vsak na svojem bregu. No, izdal ga je nekoliko pozneje eden njegovih.«
Ko so madžarski žandarji Kovača ustrelili, so pri njem
našli tudi imena ljudi, s katerimi se je srečeval, tudi Camplinovo. V tem je povod za aretacijo in zaslišanje v soboškem gradu. Zapisnik z
zaslišanja je objavljen v knjigi. Sledi obsodba na pet leto najtežje ječe. »Obsodba me je zelo prizadela. Nisem mogel razumeti, da sem samo zato, ker nisem prijavil sošolca, pa čeprav komunista, dobil kar pet let ječe. Doživel sem živčni zlom. Takrat sta zame z veliko ljubeznijo skrbela moja sotrpina Danijel Halas in Miška Jerič.«
Niso bila vznemirljiva samo leta med vojno, marveč je bil tak tudi povojni čas in Camplinovo župnikovanje v Dobrovniku, sodelovanje v Ciril-Metodijskem društvu slovenskih duhovnikov, ko je živel nekaj let v Ljubljani, ce-
lo obisk pri Titu leta 1959 in uspešno posredovanje za kateheta Pavliča ... in upokojitev - na papirju - v Genterovcih; uradno pa je župnik v pokoju od leta 2001.
Martinje - moj zemeljski raj, je sedanje domovanje g. Ivana Camplina. »Ker stanujem,« beremo, »v Martinju, imam v tamkajšnji kapeli tudi delavniške maše. Ob nedeljah pa sem imel svete maše še pri Nedeli in pri Sveti Ani v Boreči, od leta 1993 pa še na Gornjem Seniku. Po smrti Janoša Kuharja so ostali Slovenci na Gornjem Seniku brez bogoslužja v slovenskem jeziku. Mariborski škof se je glede tega nekaj dogovarjal s sombotelskim škofom, vendar do rešitve problema ni prišlo. Sredi avgusta sem ljudi na Gornjem Seniku vprašal: »Pa vi želite mladega, ali bi bili zadovoljni tudi z menoj, ki sem stari?« In so rekli, da bi bil čisto primeren, saj govorim povsem razumljivo, »po naše« in ne po »slavsko«, se pravi v knjižni slovenščini... Dogovoril sem se z župnikom in verniki in 15. avgusta 1993 prvič maševal v cerkvi sv. Ivana Krstitela na Gornjem Seniku. Prva leta je k slovenski maši prihajalo do sto vernikov, zadnja leta le nekaj deset. Otroci so morali hoditi k madžarski maši, tako je zahteval njihov župnik. Za svoje pastoralno delo nisem dobil nobenega škofovskega pooblastila ali dekreta. Se pravi, da sem delal na črno. V Porabje sem prihajal rad in seveda nisem ne prosil ne vzel nobene nagrade. Na Gornji Senik je leta 2001 prišel nov župnik, Slovenec Ferenc Merkli, in tako sem svojo službo v Porabju izgubil. O tej priložnosti mi je sombotelski škof poslal knjigo o svetem Martinu, s posvetilom v madžarščini.«
V predzadnjem poglavju izvemo tudi o prijateljih Ivana Camplina: »Eden od njih je zdaj že pokojni nepozabni Lojze Kozar. Spoštoval sem ga kot dobrega duhovnika in iskrenega prijatelja, zato me
je toliko bolj prizadela nesreča, ko se je med gradnjo odranske cerkve podrla kupola in je umrlo osem vernikov.« In prav za konec še o pisanju inpesnikovanju: »Mojih zapisov je kar veliko. Čez sto naslovov je samo v Novinah. Pisal sem pesmi, zgodbe, potopise, razne priložnostne zapise... Vse zapise bom moral zbrati, a ne vem, kdaj bo prišel čas za to ... Moje prvo objavljeno delo Marija z Brezij je izšlo 29. maja 1926 v Novinah ... Ko smo bili pred leti na romanju v Zalavaru na Madžarskem, je nastala pesem Zalavarske freske. V cerkvi sem opazoval madžarske svetnike na freskah in se spraševal, kje so naši slovenski svetniki, ali naša slovenska zemlja ne premore nobenega svetnika. In Bog mi je v mislih spregovoril: »Vsi so pri meni.«
Vsebinsko zelo bogate in z
mnogimi kratkimi informacijami dopolnjene so številne črno-bele fotografije med tekstom, na koncu pa še Mojih devetdeset let v barvah -na dvaintridesetih fotografijah. Povzetek je preveden tudi v madžarski jezik (Marijana Sukič).
O knjigi Mojih devetdeset let bi lahko napisal še več, morda tudi drugače, vendar
predlagam, da jo preberejo listi, ki gospoda Ivana Camplina poznajo ali celo dobro poznajo, in tudi oni, ki tega klenega moža ne poznajo, privlači pa jih vedenje o prekmurskem človeku in Prekmurju. Mojih devetdeset letje knjiga spominov, a ne samo to, marveč še marsikaj zraven.
Zato za sklepno misel tole: »Mnogi bi radi zvedeli za recept, kako doživeti devetdeset let. Naj jim odgovorim jasno in preprosto: pijte, jejte, bodite veseli, če je priložnost tudi zavriskajte - in pa molite. Če bo Božja volja, boste živeli devetdeset ali še več let.«
Ernest Ružič
Porabje, 24. aprila 2003
4
Spoznavajmo sosede
„lmamo vse, kar imajo veliki."
Občina
Kobilje
„Za nas je bila vedno najpomembnejša revitalizacija kraj a, ” rad poudarja župan ene najmanjših slovenskih
občin Pavel Nernet. V vsej svoji zgodovini se nikoli nišo ukvarjali z malenkostmi ampak so se takoj aktivno lotili dela, da bi svojim občanom zagotovili dobre možnosti za življenje p tem kraju. Glede na to, katera področja so uspeli izboljšati, sodijo prav v slovenski vrh. »Brez močne volje vseh občanov pa nam tö ne bi uspelo,« je prepričan župan.
„V preteklih obdobjih sé je veliko naredilo. Če strnemo: Ped osmimi leti smo si zadali, da na Kobilju zadovoljimo osnovne potrebe -obnovili smo šolo ter zgradili novo telovadnico in vrtec. Da bi se priselile nove družine, smo že na začetku zgradili pet stanovanj, ki so ves čas zasedena. Cestno infrastrukturo smo v celoti uredili, letos pa nas čaka obnova mostu in ceste. Skoraj vsako gospodinjstvo je priklopljeno na kanalizacijo, maja pa bosta minili dve leti, odkar obratuje čistilna naprava. Malo Kobilje je dobilo tudi ulično razsvetlja-
vo. Eden prednostnih in večjih načrtov je zgraditev novega vodnega zajetja in vodovodnega omrežja. Pri tem se vključujemo v širši projekt celovite rešitve oskrbe z Vodo v Prekmurju. Treba pa je poudariti, da imamo na Kobilju zdravo pitno Vodo.”
Kako poskrbeti za kakovost bivanja na vasi, ki
je precej oddaljena od centrov?
„Imamo pošto, šolo, vrtec, pisarno zavarovalnice Triglav, lovski dom, mejni prehod, športni center, gasilski dom, cerkev, mladi imajo svoje prostore, zelo pa smo zadovoljni tudi z novim lastnikom trgovine. Načrtujemo še gradnjo poslovno-stanovanjske stavbe s prostori za zdravnika in druge storitve ter nekaj novimi stanovanji za mlade družine.” Kakšne so perspektive glede gospodarstva in novih delovnih mest?
„Na Kobilju moramo zagotoviti za normalen razvoj
vsaj sto delovnih mest, in to v obstoječi tovarni ter obrtni coni, ki jo načrtujemo. Tu naj bi sena treh hektarjih razvijala manjša industrijska in obrtniška dejavnost. Naša prednost za vlagatelje sta dobra cestna povezava in ugodna infrastruktura. Z vstopom v EU pa naj bi ta lokacija še pridobila veljavo. Načrtujemo, da bo turizem prinesel nekaj novih
delovnih mest.”
Prednost Kobilja je tudi lepa pokrajina z mnogimi danostmi.
„Na Kobilju imamo izjemne danosti, ki niso bile izkoriščene. Dober zrak, mirno okolje, lepi gozdovi, možnost gobarjenja, po drugi strani je tu lahka dostopnost ... Nova kolesarska pot naj bi nas povezala z Bukovniškim jezerom in Madžar-
sko. Tudi učno gozdno pot bomo uredili. Imamo zapuščeno gramoznico, kjer bi lahko razvijali ribolov. Gostje lahko poskušajo naša vrhunska vina. Poleg tega imamo bogato kulturno dediščino, doprsni kip patra Berdena pod edinstvenim drevesom »barkanco« in še kaj. Končujemo pa tudi obnovo Domačije št. 66, kjer bosta turistična pisarna in
muzejska zbirka in kjer bomo predstavili vse, kar na Kobilju premoremo. Žal pa trenutno na Kobilju nimamo prenočitvenih zmogljivosti, a bomo zanje vsekakor poskrbeli, morda v obnovljenih praznih hišah, ali pa bi turistom nekaj postelj ponudili domačini.
Nove možnosti se kažejo z zdravilnimi točkami in geotermalno energijo. Imamo
dve energetski območji s 26 zdravilnimi točkami ob lepih sprehajalnih poteh na robu gozda ter 22 pod kobi-
ljanskimi vinogradi. Nove možnosti za ogrevanje, tople grede ali tudi turizem pa se lahko odprejo s 3850 metrov globoko vrtino z geotermalno vodo. Voda je količinsko in temperaturno zelo zanimiva.”
Za Kobilje je značilno, da imate precej praznih in ar-
hitekturno zanimivih hiš. „Pred leti je imelo Kobilje
več kot tisoč prebivalcem sedaj jih je skoraj polovica manj. Imamo okoli trideset praznih tipičnih panonskih
hiš, ki bi jih bilo vredno obnoviti. Zanje se zanimajo mnogi, tudi iz preostale Slovenije. Morda se bodo spet napolnile, kajti pohvalno je, da je bil lani v občini po dolgem času Spet prirastek, ki je rezultat naših dolgoletnih prizadevanj.”
Župan občine Kobilje Pavel Nemet
»Dokument je pripravljen s finančno pomočjo Evropske skupnosti. Stališča izražena v tem dokumentu so stališča radia Murski val in časopisa Porabje ter se v nobenem primeru ne morejo obravnavati kot uradno stališče Evropske skupnosti«
Porabje, 24. aprila 2003
5
Alea iacta est (Kocka je spadnola)
Pá smo v Evropi. Že samo administrativni opravki nas razloučijo od nje. O toj našoj usoudi smo zdaj sami leko odloučali. Naše deset lejtne senje so se končno spunile. Prerovatali smo karto Evrope. Etakše velke premenlivosti so v premlnouči stotinaj lejt samo grozovite bojne leko vzroküvale, Zdaj pa enostavno trejzno mišlenje človeka. Moremo pa spoznati, ka smo sprehodili trnovo pout. Naši funkcionarji so bili lejta ino lejta preveč obremenjeni, dokeč so stvourili eurokonforten gospodarski ino politični model. Mi prausti lidge pa premišlavamo, kama pravzaprav slišimo, ka de z nami v nouvi okouliščinaj, ali zgibimo s časom našo identiteto ali nej, ali bomo samo drügoga reda državljani ali bomo enakopravni, glini s tejmi drügimi. Premišlavamo, ka de z nami, Slovenci. Tou so pitanja, na štera Zdaj vsakši išče odgovor. Ali ne moremo znati, ka pravzaprav bode. Bojazlivo stoupamo po nouvoj pouti, bole točno povedano zaednouk samo iščemo tou nouvo pout, štera de nas pelala v »Evropo«, v Srejdnjo Evropo, v te evropski subkontinent, šteroga smo dugši cajt, za časa 40 lejtnoga komunističnoga režima niti nej mogli točno definirati. Za časa hladne bojne je bila Srejdnja Evropa samo eden geopolitični pojem, šteroga so zgodovinarji niti nej smeli identificirati, ar je bila Evropa samo na dva tala raztalane na zapadno pa na vzhodno Evropo. Za tou se mamo zahvaliti Jalti pa Potsdami. Z zgodovinskoga aspekta sta eksistejrale samo zapadna ino vzhodna Evropa. Temeo etoga raztalanja so bile gospodarsko-politične razmere. K zapadnoj regiji so slišale tiste države, štere so bile politične, socialni ino gospodarsko razvite, štere so pa bile zaostanjene pa so slišale k vzhodnoj Evropi. Na toj podlagi so prištevali na primer Demokratično Republiko Nemčijo k vzhodnoj
Evropi. Zanimivo je, ka so za časa diktature Franca pa Salazarja niti Španije, niti Portugalske nej prištejvali k zahodni Evropi. Razmi se, ka tüdi k vzhodni državaj nejsta slišile. Tedvej države sta ostanile zvön postavleni kategorij. Gda pa so fašistične diktature spadnile, sta je avtomatično pá šteli k zapadnoj Evropi. Ranč tak Grčijo. Gda je mejla demokratično vladarstvo, so jo šteli za zahodnoevropsko državo, ali včasi je zgibila te demokratični status, gda je prišla pod vojaško diktaturo. Tou štimanje je delno bilou prenešeno tüdi na geopolitični aspekt. Geografi, zgodovinarji ino topografi so dosta debatejrali o tomi, gde je pravzaprav granica toga srejdnjeevropskoga subkontinenta, štere države slišijo v te prostor, štere nej. Naj samo eden primer omejnim, šteroga itak vsakši pozna, ka je ešče itak sporno, kama sliši naprimer Hrvaškam k srejdnjoj Evropi, ali k Balkani. Če se tou pitanje tak postavi, se včasi vidi, ka je eti nej geografska lega odločilna, nego pejorativni pomen, najme, ali je ena država zaostanjena ino nekulturna. Ništerni ekstremisti so celou Slovenijo probali »vözaprejti« iz Srejdnje Evrope. Zdaj se nüca eden drügi pojem, šteri se glasi vzhodno-srejdnje-evropske države. Tou so tiste, štere do Zdaj med drügimi gor vzete v Evropsko unijo. K tem državam slišijo tiste, iz šterih so več deset lejt pozable vözmašejrati začasno štacionirane sovjetske enote pa Slovenija, štera je bila neodvisna država.
Ne vem, kak se bom ges počütila v Evropi. Ka malo za šalo povem, mi je že tou čüdno, ka sam se najmre komaj Zdaj zavedla, ka »idem v Evropo«. Če čisto po pravica povem, sam bila tak nevedna, ka sam tüdi do etiga mao tak mislila, ka sam v Evropi. Ali Zdaj morem revidejrati moje mišlenje. Če najmre zdaj idemo ta, te do Zdaj nejsmo mogli biti
tam. Gde smo pa te bili? Odgovor na tou pitanje naj dajo bole čedni lidge. Ges po pravim povem, ka se bojim iti na takšo dugo pout Ešče na granici se dostakrat spoumnim, ka me štoj za kakšo stvar leko gori zadrži. Žmetno razmim ges tou sloboščine. Zdaj si predstavlali ka more čütiti tisti ftiček mali, šteromi po dugi lejtaj odprejo klonjo pa ga silijo, naj leti vö, v sloboščine, pa nešče. Boug zna, ka mali srmak čüti, koga se boji. Mogouče zdaj zarazmimo, ka sé v njegvoj düši odigrava. Mi starejši lidge smo tüdi cejli Žitek bili zaprejti, obvzeti z bodečim drotom, naj nas obvarjejo od nasladov zvün granic bodoučega svejta. Zato smo Zdaj tak negvüšni. Ka mislite, de štoj toleriro ete naše negvüšne stopaje? Ges mislim, ka nišče nede, ar so vsi zaposleni z močno gospodarsko konkurenco, štera se imenüje »boj za obstanek«.
Sloboščina je spadnola na nas. Ka mo mogli z njou začniti mi, do etiga mao v klonjo zaprejti »ftiči«? Mislim ka bomo najmenje tesnobo čütili pa nej samo tam v tihinskom orsagi, nego tüdi eti doma, ar de tüdi naša država del te sloboščine. Pa se ne smemo čüdivati, če bomo negvüšni. Samo pomislite malo, kak je bilou prvle, pred preobratom. Naš Žitek znoutraj bodečoga drota so trnok skrbno splanejrali, od našoga rojstva mao prejk šoulanja ino slüžbe, vse do groba. Nej nam je trbelo premišlavati, ka naj delamo. Nej samo šoulo so nam doloučili, v šteroj se leko včimo, liki tüdi tou, ka vsakše tretje leto leko idemo ednouk v inozemstvo pa tüdi tou, kelko valute leko menjamo pa gda moremo nazaj priti. Nam je nej trbelo premišlavati. Drügi so tou činili namesto nas. Zato se bojimo, če mo sposobni za tou nouvo formo živlenja, ar smo je nej navajeni. Pa itak se odpravimo na pout, nesigumo stoupamo po njej. Vmejs se pa bojimo, če je tou sploj sloboudno, skoron
ne moremo vörvati, ka Zdaj mogouče nika boukšoga pride.
Ges mislim, ka je tou biu vzrok tomi, ka je več kak 16 procentov glasovalo prouti vstopi. Nikšoga drügoga vzroka ne najdem, Zaka bi tej par stou gezero lüdi ovak šče? lo slišiti k tak zvanomi tretjemi svejti, če nej zavolo paternalizmuša preminoučega komunističnoga režima. Te vekši tao, tej batrivnejši, če gli nejso popolnoma sloboude od evroskepticističnih kompleksov, ne vidijo alternative za Unijo. Vüpajouč se gospodarske čüde, vüpajouč se splošnoga pobougšanja življenjsko razmer, so na referendumi glasovali za vstop v unijo. Oni predstavlajo velko večino, če gli nosijo na ramenaj svoj velki križ kompleksov. Bojijo se občütka menjevrejdnosti v svejti obilnosti, gde do je dojgledali za volo nizkoga življenjskoga standarda, držali do je za drügoga ali tretjega reda državljane. Ali dönok smo se odloučili za tou pout, ar - znajouč, ka če gli na podroučji tehnike ino tehnologije ne bomo konkurenčni, bomo tem bole konkurenčni na podroučji kulture, gde bomo s svojimi vrednoutami, s sterimi zagvüšno - presegajouč svojo številčno ino teritorialno proporcijo -obogatile sküpno evropsko kulturno izročilo. Kak de naša država del unije, de tüdi sküpno evropsko izročilo del naše kulture. Zgodovina narodov Evropske unije de tüdi naša zgodovina. Prevajajouča okouliščina toga de na žalost tüdi tou, ka de tragedija Auschwitza tüdi del naše zgodovina, ranč tak kak do se za volo tragične »mrzlih dnevov« v Nouvom Sadi, po etom toga - zavolo nas - mogli sramüvati tüdi drügi narodi unije. Ar če se spunijo proroküvanja Joschke Fischerja, te do ednouk »Zdrüžene Države Evrope« predstavlale zvün gospodarskoga ino monetarnoga zdrüženja takšo enotnost, ka do meli - podobno
Zdrüženim Državam Amerike - tüdi sküpnoga evropskoga predsednika. Futuristična videnja Joschke Fischerja leko zbidijo bojazen od zgüblenja identitete. Ali ohranjanje jezika, kulture ino tradicije pri porabskih Slovencaj jasno svedoči proutistoječnost k tomi. Čas je že ednouk naše državljane preštimati za odraščene lidi, šteri do sloboude, šteri sami odloučajo, ka ščejo storiti. Če štoj šče »iti«, naj ide. Ne zadržavajmo ga, ar se s silov tou niti ne more preprečiti. Prle ali sledi se itak pa povrne nazaj, ar drevou brez korenja ne more dugo živeti. Človek se povrne, ar samo na trdnom grünti stoječ leko prouti stane velkomi viheri, ino vživa friški hlad krotkoga vetriča.
Porabski Slovenci do se zagvüšno brezi težave priglihavali Evropski Uniji, ar so tou svojo sposobnost tüdi znoutraj vogrskih granic dokazali, bili so vzorni, paščlivi ino marljivi državljani, ohranjajouč istočasno tüdi svojo narodnostno identiteto. Nej samo Trubarja in Prešerna, nego tüdi Petőfíja ino Bartóka so preštimali za svojega. S pomočjouv dveh jezikov poznajo, gojijo ino bogatijo kulturo obeh narodov. Tak oni že poznajo pout, štera vodi v Unijo, ar se bodo z že dobra privadjenimi metodami leko zdrüžili z eno ešče vekšo sküpnostjo, končno ednouk že vküper z bratami ino sestrami, živečimi zdaj ešče na drügom kraji - če gli že samo simbolično ali ešče itak obstoječe - granice. Porabski Slovenci bodo med prvimi, sküpno v drügij državaj živečimi narodnostnimi manjšinami, šteri do znali, kak se na vsej prostoraj leko premaga nacionalni separatizem, brezi toga, ka bi žrtvovali svojo nacionalno identiteto, pa z etim svojim pozvanjem zdaj prvič istinsko leko dopunijo dostakrat spominjajouče pozvanje mousta med narodi.
Suzana Guoth
Porabje, 24. aprila 2003
6
OD
SLOVENIJE...
Slovenija pozdravila podpis pristopne pogodbe
Slovenski državni vrh, ki se je v Atenah udeležil slovesnosti ob podpisu pristopne pogodbe Slovenije in še devetih prihodnjih članic z Evropsko unijo, je dogodek označil kot veliki dan za Slovenijo in Evropo, saj država tako sklepa večletni pristopni proces in uresničuje enega temeljnih zunanjepolitičnih ciljev, ki si jih je zadala ob osamosvojitvi. V imenu Slovenije je na slovesnosti ob podpisu pristopne pogodbe spregovoril predsednik države Janez Drnovšek, ki je dokument skupaj s premierom Antonom Ropom in zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom tudi podpisal.
Kučan se je preselil
Nekdanji predsednik Slovenije Milan Kučan je začel delovati v novih prostorih, ki so razdeljeni na delovni in sprejemni prostor nekdanjega predsednika republike, na prostor za sekretarko, svetovalko ter varnostnika. Ena od večjih nalog Kučanove pisarne bo skrb za zapiske in druga gradiva, ki so se nabrala na njegovi politični poti, tako da jih bo možno predati arhivom in zgodovinarjem.
Natečaja za študijska dela na področju zamejske in izseljenske tematike
Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu je objavil nagradni natečaj za diplomska, magistrska in doktorska dela na teme Slovenci v zamejstvu in Slovenci v izseljenstvu. Na natečaj se lahko prijavijo kandidatke in kandidati iz Slovenije in tujine, ki so oziroma bodo svoja dela uspešno zagovarjali v obdobju od 1. novembra 2002 do 1. novembra 2003. Strokovna komisija na uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu bo dela sprejemala do vključno 17. novembra 2003, rezultati natečaja pa bodo znani predvidoma do konca leta 2003.
Nega takšoga kvara, ka bi haska nej bilau
Pa je naaupak tü tak. Nega takšoga haska, gde bi kvara nej bilau. Zakoj se špilam s tejmi rečami? Že je več kak 12 lejt odišlo od tistoga mau, ka se je na Vogrskom spremeniu režim. Skurok vse smo spremenili, dojmenili. Najbole lüdi, funkcionare pa eške dosta strokovjnjakov tü. Na tau bi leko pravli, ka smo z vodauv vred dejte tü na dvor vlajali. Iz toga je pa velki kvar tü grato, če nej drügi kvar, moralni kvar tistim, steri so tau mogli doživeti. Dapa takšna je Usoda. Tak sé je godilo tau po naši vasnicaj tü pa bi žmetno bilau povedati, če je tau samo vse dobro čütenje bilau ali vse samo lagvo. Koga je tičalo, je buma strašne cajte mogo doživeti zatok, ka se 
je te, tam nej vidlo naprej, kakša Usoda ga čaka. Z edno takšo ženskov sva si malo pripovejdale pa ranč nej direktno od toga, liki od toga, ka ona na gnes dela, kak žive, kak cenüje svojo delo svojo slüžbo.
Elizabeta Sömenek Nemci v Števanovci žive, tam se je narodila, mati ji je Vogrinka, Oča je pa Slovenec. Lepau guči slovenski, starejši lidge jo tüj pa tam eške gnes gor poiščejo, naj jim pomaga.
• Pred spremembo režima si v Števanovca na občini delala, tvojo delo je bilau takšo, kak gnesden dela eden notaroš. Po spremembi so pa tak skončali da de mesto tebe tau slüžbo opravlo nakak drugi. Tebi so pa ponüdili kulturni dom voditi. Od tistega mau si v tauj slüžbi. Kak si doživeš tiste cajte, kak se počütiš na gnes?
»Vsakši si leko misli, ka je nej leko bilau. Človek se je mogo za tiste slüžbe volo šolarivati pa te od ednoga dneva do drugoga si zgübo slüžbo. Nišče naj ne misli, ka sam ge Zdaj na koga čemerna, kakoli ka sam doživela strašno moralno krizo. S
tejm je sebi tazračunati tü nej leko bilau. Istina, ka sam prejk vzela kulturni daum pa knjižnico, depa s tejm vred sam bila v daumi čistilka pa vse, ka v ednoj zidini človek mora naprajti. Dapa ka je Usoda name zmejrita, tau sam mogla »nositi«. Držinske brige, vsakdanešnje probleme so mi nej dopüstile, da bi v zrak gledala pa nika čakala. Mam edno čerko, ednoga sina pa 6 vnukov.
Tau je velka odgovornost.
Etak pa slüžili tadala pa če je potrejbno, pomagam, gde morem. Starejši lüdje me sploj dostakrat gor poiščejo pa me prosijo kakše papire vöspunjavati, zatok ka ne razmejo dobro Vogrski. Ge rada pomorem, etak sam pa, leko povejm, nigdar nej brez dela.«
• Vodiš kulturni daum. Že tak 3-4 lejtaje v Števanovci vse več kulturnoga živlenja. Kak ti pri tomi pomagam?
»Name tau najbole tak tiče, ka moram kreda biti, operati, v zima küriti, vsigdar čistiti tak zvüna kak znautra, moram pripraviti pogoje skupinam, stere probe majo. V knjižnici pa na posaudbo davam knjige, mam vöre, gda je knjižnica oprejta. Rejsan je tak, te Zadnja lejta se v Števanovci vse več godi. Edno prireditev za drugov mamo. Šolarge, odrasli različne skupine majo, stere redno delajo. Na dneva so nut vtalani, Sto gda ma probe, etak pa ge tau morem vse na računi meti, je sprejeli s toplo, čisto dvoranov. Konkretno pa pomagam pri gledališkoj skupini, tam je mojo delo, ka igralcem besedilo šuktivam, če kaj poza-
bijo«
• Ka vse se godi v kulturnom daum, kakšne skupine mate?
»Gda sam ge prejk vzela daum, te je že redno delala edna skupina, ljudske pevke so te že ojdle spejvat. Med nje sam stanila na eden cajt
Sama tü. V knjižnici sam tü zavole dela mejla vsigdar. Na gnes je knjižnica več nej tak fejst gor poiskana zatok, ka iz Murske Sobote odi bibliobus in deca sploj rada ma vse tisto, ka njim tam ponüjejo.
Pred lejtami smo v Števanovci ustanovili Drüštvo za lepšo ves. Več lejt je biu predsednik drüštva Laci Kovač. Drüštvo je vsakšo leto vse več programov organizeralo. Na gnes leko z merom povejmo, ka tau drüštvo vodi v vesi kulturno živlenje. Vsakšo leto majo vse več prireditev, ohranjajo naše šege. Etak pa vse več lüdi pridobijo za tau lejpo delo. Laci Kovač je grato na zadnji volitvaj župan, etak je vodenje drüštva tapovedo, Zdaj drüštvo vodi Marijana Fodor. Tak cenim, ka je drüštvo v dobri rokaj. Zvün toga v Števanovci na gnes delajo dvej mladinski skupini. Edna je skupina za moderne plese, druga je pa Zdaj začnila delati na našo najvekšo radost. Tau je mladinska folklorna skupina, plešejo naše slovenske ple-
se. Vči je Marija Rituper, ki je mentorica ljudskim pevkam tü.
Že štrto leto, ka dela v vesi slovenska gledališka skupina. Na vüzenski pondejlak so meli premiero. Uspešni so, njini režiser je Laci Kovač. Navdüšeni so, strašno radi igrajo, edna dobra kompanija je tau, stere »vezér« je Berta Dončec. Moram pa potrditi tau, da smo prišli do toga, ka se v Števanovci telko kulturni prireditev organizira, največ leko zavalili Ladni Kovači.«
• Kakoli ka si svojo strokovne delo zgibila, si se nej zapistila, nej si preberala, delala si, ka so mate vtalali. Tau ka delaš v kulturnom dom, je tvoj poklic zdaj Ka ešče zvün toga delaš v vesi?
»Na zadnji volitvaj sam prišla v lokalno samoupravo. Rada sam, da sam tau zadobili tüj - kakoli ka je že dosta lejt preteklo od tistoga mau, ka sam delala na občini - leko ponücam, na hasek vzemam svoje izkušnje. Rada bi na pomauč bila, nikak pa nej druge podmetavala. Zvün toga sam članica vodstva Drüštva za lepšo ves. Vodim v vesi rdeči križ, vsakšo leto organiziramo krvodajalno akcijo.
Nej bi istino gučala, če bi tak pravla, ka me je nej bantüvalo, gda sma zgibila svojo lejpo, depa žmetno slüžbo. Depa tau je že za menov. Človek se mora vküp pobrali. Največkrat si sam moraš pomagati, nemoreš se na nikoga nej njati. Vse me veseli, ka se kaj godi v vesi pa če je mogoče Sama tü vcuj pomagam. Zadovolna sam pa vsakšomi, ki za ves dela, želim dosta uspehov po tejm toga tü.«
I. Barber
Porabje, 24. aprila 2003
7
Spejvanje je njino pau živlenje
Manjšinska komisija skupščine Železne županije vsakšo leto 15. marciuša podeli priznanje „Spominski plaket Avgusta Pavla” tašnim lidam, steri so že dosta delali na kulturnom področji za svojo manjšino. Slovenska zveza je letos Predlagala Slovenko, stera že prejk trideset lejt spejvla pri več Porabski skupinaj, pozna vsakšo porabsko pesem pa s srca rada spejvle.
Ana Sukič iz Slovenske vesi, rojena na Gorenjom Seniki, je poznana pevka od Porabja do Mosonmagyaróvara, Budimpešte, od Čepinec do Ljubljane v Sloveniji. Pesmi, stere se je navčila v mlašeči lejtaj na Janezovom brejgi na Gorenjom Seniki, navekoma nosi v sebi. Pevka Ana Sukič je kak knjiga „Pesmarica”. Kak leko en človek vsakšo nemilo porabsko pesem zna pa nikdar ne pozabi, tau oni sami vejo najbole „ Ge sam v takšoj srednojpokrajini gorrasla, gde so ženske vsikdar spejvale, leko so mele kakšokoli velko brigo. Če smo krave posti ali po mezevaj delali alipo večeraj guščice lüpati, perge čejsati, smo nagnauk spejvali. Nej mogauče bilau nej spejvati.
Kak sam gorrasla, tak so raste z menov pesmi tö. Tau človek že vejndrik vkrvi ma, se tak narodi, ka rad spejva. Pa tisto, ka se v mlašeči lejtaj navčiš, ne moreš pozabiti. Moj oče je muzikant biu v
pihalni godbi pa je doma tö furt igro. Kak šaularkinja sam se ge tö včila igrati pa sam špitala v pihalni godbi, nut sam bila v folklori pa v pevskom zbori tö. Gda sam vöostala iz šaule, te sam pa spejvala z vözraščenimi ženskami. ”
Držina Ane Sukič se je na konci šestdeseti lejtaj prejk skvatejrala v Slovensko ves, gde se je začnilo njeno nauvo živlenje s spejvanjom Porabski pesmi. Brž se je vözvedlo v vesi, ka ona trno dober glas ma pa dosta-dosta pesmi zna
spejvati. Etak jo je zaprosila spejvat Irena Pavlič, sledkar pa Laci Antal. 1971. leta jo je z Ano Čerpnjakovo že slovenski radio gorvzeo. Prvi »velki” nastop so meli 1974. leta gda ji je že štiri šlau spejvat na Narodnostni den v Števanovce. Mele so spremljavo na lejtati Tak dobra se njim pršikalo spejvale, ka so več nej meli mira. Večkrat so bili gorvzeti za slovensko televezijo, radio. Dapa za tadala spej-
vale sta samo Ana Sukič pa Ana Čerpnjak mele volo. Znajšle sta se pa tak, ka sta vcuj sprajle Rejzo Šulič pa Marijo Gerenčer. No, po tejm je pa k tej ženam staupo vcuj mladi harmonikar Laci Korpič 1975. leta, steri se je pobrigo za štiri dobre muzikante. S tejm se je ustanovo ansambel Lacija Korpiča z ženskim kvartetom. Prvi velki nastop so meli na srečanji „Röpülj páva” na Gorenjom Seniki, steroga do gnesden držijo v spomini, kak eden najvekši pa najlepši den. Anuš néni od tistoga mau spejvlajo v La-cinovi skupini, v steroj se je že dosta pevk, muzikantov vömenilo. Ana Sukič od za-
četka mau vödržijo z Lacinom vred, če gli so že brodili tak njasti, dapa čütijo velko poštenje pa smilenje do Lacija. Zatau so pa ne tejm, ka se brigajo, naj skupina furt ma dobre pevke.
Pri varaški Ijudski pevkaj so od 1993. leta tü oni en naj-bola pomemben steber. Od tistoga časa z njimi tü vörno odijo na probe, na nastope. S tejmi ženami se posebno dobra čütijo, so preveč radi med njimi. Vejndar prej za togo volo, ka so vse tak v gnakoj starosti pa se ena ne drži za več. Če trbej, eno drügo potrauštajo pa so pa vse tadale karažne, dobre vole. One si prej vse gnako brodijo, gnako znajo dobre teme najti zase pa tak furt z dobrim čütenjom leko dejo domau, ka se nikdar niške ne svajüvle. Zatok trdijo, ka je pri skupinaj najbola važno tau, ka enga drügoga nej doj gledati, če je stoj malo čednejši, te tü nej. Porazmeti trbej enga drügoga. Pa vödržati! Nej broditi na tau, ka nemam cajta titi na vajo.
Par lejt je Kulturni center v Monoštri tü ustanovo skupino Ijudski pevk, stere pa spejvlajo vogrske pesmi. Vekši tau tej žensk so naše Varaške pevke, med njimi Ana Sukič. Tak oni spejvlajo pri tri skupinaj. Na tri tale odijo na probe, ne šte se, kašnokoli delo
majo doma ali kašnokoli vrejmen je, oni mujs morajo titi, ka ji düšna vest ne nja pri meri.
Pa so Anuš néni döjn nej vcuj navčeni, ka bi nagausta prejk djamavali priznanje za svojo delo. Vej so pa ranč nej steli vördjati, gda so njim tau letos na znanje dali iz Sombotela. Nej dostafalilo, kabinej šli na svetek, gde so njim med drugimi prejkdau priznanje, so ji lepau pozdravili, cenili njino delo. Ranč oni, steri se že te lagvo čütijo, če Baug ne daj mujs morajo vönjasti eno probo. No, dapa njivi mlajši so se s svojimi držinami na paté postavili pa nej bilau nazaj. Sin je svojo mater lepau nut posado v avto pa go pelo na svetek. Zdaj pa rad pripovejde svojim padašom, kak lepau so priznali delo njegve matere. Dostakrat se ma je smilila mati, gda je z njive domau letejla tröjdna pa namesto počivanje, hajt na biciklin, na probo. Zdaj go že prej porazmej, ka njej tau mujs, ka je njej spejvale pau živlenje.
Mi se na Slovenskoj zvezi ranč tak veselimo pa iskreno Čestitamo, Vüpamo, ka mo ške dugo leko poslöjšali indašnje seničke pesmi od nji. Želimo njim velko veseldja v svoji držini, v skupinaj, pa k tomi trnok dobra zdravdje.
Klara Fodor
Ana Sukič s Pavlova plaketo
Monoštrske ljudske pevke so 7. aprila sodelovale v oddaji »Kak je inda fajn bilau« Radia Murski val, ki jo je vodil Milan Zrinski. V podobni oddaji so 24. marca sodelovau števanovske ljudske pevke.
... DO MADŽARSKE
Tudi Madžarsko podpisala priključitveni sporazum
16. aprila sta v Atenah predstavnika Madžarske, premier Péter Medgyessy in zunanji minister László Kovács, skupaj s predstavniki ostalih devetih novih članic podpisala pridružitveni sporazum. Peter Medgyessy je v kratkem nagovoru poudaril: »Madžari ne prihajamo domov v Evropo praznih rok. Skozi dolga stoletja smo zbrali veliko vrednot, ki jih zdaj tudi uradno priporočamo za skupno evropsko dediščino.«
Obreda podpisa se je neposredno udeležila sedemčlanska delegacija, ob sedanjem predsedniku vlade in zunanjem ministru vsi trije prejšnji predsedniki vlade, Peter Boross, Gyula Hom in Viktor Orban, ter tudi sedanji in prejšnji predsednik države, Ferenc Madl in Arpad Goncz.
Poenostavljena kontrola na mejnih prehodih
Nekaj ur po podpisu priključitvenega sporazuma (17. aprila) je začel veljati novi režim na madžarskih mejnih prehodih za državljane članic Evropske unije oziroma državljane novih članic. Poenostavljena kontrola potnih dokumentov teh potnikov pomeni, da njihovih podatkov ne bo potrebno vnašati v računalniški register kot do zdaj. Prednosti hitrejše kontrole bodo potniki najbolj čutili v poletni turistični sezoni. Hkrati bo Madžarska po predpisih Evropske unije za državljane Ukrajine, Srbije in Črne gore uvedla vizume. Madžarski državljani bodo lahko na Hrvaško tudi v prihodnje potovali z novimi osebnimi izkaznicami, za Slovenijo bodo veljale stare in nove izkaznice.
Prireditve
•	Gledališka skupina v Števanovcih je 21. aprila predstavila novo komedijo Irene Barber z naslovom Več pa nigdar nej.
•	Zveza Slovencev na Madžarskem prireja 25. aprila konferenco z naslovom Življenje ob meji v pričakovanju vstopa v Evropsko unijo, 27. aprila pa Forum o borovem gostovanju. Obe prireditvi je finančno omogočil program Phare CBG 2000, Sklad za slovensko-madžarske male projekte.
Porabje, 24. aprila 2003
8
Aktiven djilejš predsedstva Slovenske zveze
Predsedstvo (elnökség) Slovenske zveze je 26. marciuša melo letos oprvim svoj djilejš. Istina, ka smo se na prejšnjom djilejši, steri je bijo prvi z nauvim Predsedstvom, zgončali, ka po dva mejseca pridemo vküper, dapa pauleg borovoga gostüvanje smo v februari na Zvezi nej meli zavole časa pripraviti potrejbno dokumentacije na djilejš. Na prejšnjom djilejši smo ustanovili komisije (bizottság) za popravo pravilnika (Szervezeti és Működési Szabályzat), s tašnimi lidami, steri so meli ali majo tašne slöjžbe, delo, ka so se s tašnim že spravlali, dobro poznajo zakone (törvény), oni so: Erika Glanz, Laci Kovač, Atila Bartakovič, Elizabeta Šoš, Anuška Penzeš, Marijana Sukič pa Klara Fodor. Delavci Slovenske zveze smo za komisije vküper postavili pravilnik, v sterom smo dola spisali podraubnoma, kašne naloge, delo, obveznosti, pravice predlagamo za predsedstvo, nadzorno komisijo (ellenőrzési bizottság) pa po funkcijaj za vse delavce zveze. Pravilnik je biu vöposlan članom komisije v vogrskoj rejči, naj ga vsakši zagvüšno leko razmej. Z njimi smo meli posaba djilejš, gda je vsakši redno tapravo svoje mišlenje, s sterimi se je popravo pravilnik. Po tejm smo tau gradivo pred djilejšom predsedstva vöposlali vsem članom predsedstva, naj se vsakši že doma leko pripravi na djilejš. No, tau, ka je Predsedstvo nej melo dosta vse kaj vcuj dati, je pokazalo, ka je pravilnik redno biu pripravlen. Zatau, naj zagvüšno nika ne bau prauti zakoni, je najbola pazko mejla predsednica nadzorne komisije Elizabeta Šoš. Zdaj, gda je že končan pravilnik (SZMSZ), se je Marijana Sukič vzela za-
tau, ka ga dola obrne, prevode v knjižni slovenski gezik.
Predsedstvo je naprej dobilo poročilo (beszámoló) o tejm tü, kak sta gazdüvala lanjsko leto Porabje d.o.o. pa Slovenska zveza, s tejm vred proračun tü, kak planirata gazdüvati v leti 2003. Pred djilejšom predsedstva si je vküper vsedla nadzorna komisija (Elizabeta Šoš, Andreja Labritz, Laci Nemet) z glavnima knjigovodjama, Brigito Korpič pa Štefanom Küplenom, gda so si podraubnoma vse vözgončali, razčistili svoja pitanja. Komisija nej bila z vsem zadovolna v poročili Porabje d.o.o.-ja, dosta opomb pa pitanj je postavila. Člani predsedstva so tü aktivni bili na djilejši, več pitanj so postavi za Porabje d.o.o. Najbola je šlau zatau, kak stodji s pejnazi d.o.o., kelko duga ma eške, kak bi se dalo vse prvim dola plačati, kak bi leko mejla restavracija vekši promet, kak bi se dalo bola voponöjcati restavracijo, hotel, gde bi se dalo bola šparati, ptd. Na podlagi mnenja nadzorne komisije je Predsedstvo sprejelo poročilo d.o.o.- ja za leto 2002, poslovni načrt (üzleti terv) za leto 2003 je pa prosilo, naj se znauvič vküp postavi na naslejdnji djilejš.
Iz finančnoga poročila Zveze leta 2002, steroga je vküp postavila knjigovodja Brigita Korpič, smo leko zvedli, ka je Zveza lanjsko leto dobila 69,4 milijon forintov iz Slovenije. S toga smo z natečaji (pályázatok) dobili od Ministrstva za kulturo 839 gezero, od Sklada za ljubiteljske kulturne dejavnosti 2,2 milijona, najvekši tau, 66,4 milijonov pa od Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Urad je s toga za delovanje, delo dau 24,5 milijonov Slovens-
koj zvezi, 28 milijonov Porabje d.o.o.-ji za nazaj plačü-vat dug, skur 11 miiijonov Uredništvi časopisa Porabje, 2,1 milijonov za Radio Monošter, 859 gezero Slovenskomi drüštvi v Budimpešti. Zvöjn toga je Zveza z natečaji vküp sprajla na Vogrskom 8 milijonov, Uredništvo časopisa Porabje pa 14,7 milijonov. Predsedstvo je ranč tak pismeno informirano bilau o tejm tü, na koj vse pa kelko sta pocerila pejnaze Zveza pa Uredništvo novin Porabje. Kelko pejnaz je šlau za plače, za različne honorare, porcije, za pripravlanje novin, knjig, za vödavanje kaset, za kulturne skupine, za telefone, avtona, glasbeno šaulo, za vrtce, drüštva, za delovanje Zveze, ptd. Več nas brodi tak, ka dosta košta zvezin avto pa telefon. Sekretarka Zveze je Predlagala, ka gda de Zveza tak stala s pejnazi, bi trno trbelo en menši avto küpiti, ka trno dosta potrejbne poti mamo doma v Porabji tü pa je Zvezin avto malokrat slobaudan. Avto Uredništva časopisa Porabje, steri rejsan ne ponöjca dosta pejnaz za goradržat, je dola zaslöjžo svoja lejta, zatau se je urednica brigale naj ga letos leko vö menijo na nauvoga. Med drügimi je pitanje poslalo tau tü, če je vrejdno telko pejnaz pocerati za vrtce pa glasbeno šaulo s tejm, ka iz Murske Sobote odijo po dva kednaj vzgojiteljice v porabske vrtce pa kedensko školnik glasbe na seničko šaulo. Več nas je potrdilo, najbola delavci Zveze, ka buma mujs! Priznamo, ka mlajši rejsan neškejo gučati slovenski. Dapa v tejm smo tü gvüšni, ka se z mlajši te vzgojiteljice samo v Slovenskoj rejči spravlajo te čas. Tau tü istina, ka mlajši na djesen, gda v šaulo dejo, že dosta pozabijo. Dapa ne po-
zabimo, tau znanje, te reči, ka so se par lejt navčili v vrtcaj, v šauli že samo aktivizirati, ponavlati, utrditi trbej pa nej na nauvo včiti vse. Gvüšni smo, ka je tau velka pomauč, dapa najbola tak, če se zvöjn toga tü gonči z njimi tak vrtci kak doma. Glasbeni šauli v Murski Soboti smo gnauk že nazaj prajli školnika za seničko glasbeno šaulo, de smo pa brž gora prišli na Zvezi, ka se tau ne smej naprajti pa smo ga nazaj prosili. Školnik iz Slovenije v Slovenskoj rejči vči mlajše, dočas je z njimi, mlajšom samo slovenska rejč de na vüje. Na Zvezi smo ške na tejm, ka mo eške več prilik iskati pa pomagali s pejnazi, gde do leko Slovenci iz Slovenije kaj včili mlajše. Dobro peldo mamo že zatau prejk dvajsti lejt na seničkoj šauli pri lutkami Mikija Roša, ranč tak že v števanovskoj šauli, stera nas je letos v februari prosila sprajti leranco iz Slovenije za mlašečo folklorno skupino pa finančno pomauč za delo skupine, od marciuša števanovske mlajše vči gospa Marija Rituper iz Murske Sobote, stera se je na prvo rejč z veseldjom podala za tau. Zvöjn plesa ji vči slovenske pesmi pa dosta vse drüge slovenske reči, ka se dosta pogučava z njimi. V plani mamo tau tü, ka mo go sledkar prosili nauve plese navčiti Senički mlašeči folklori tü. Njeno delo pomaga domanja leranca, mentorca Aniko Szalay. Predsedstvo se je na konci djilejša odlaučilo o tejm, kelko pejnaz da tistim društvam, stere so se obrnaule na Zvezo za finančno pomauč. Slovensko kulturno društvo Avgust Pavel v Somboteli, stero za letos planira 23 programov, je za svojo letno delo dobilo 400.000 forintov. Športno drüštvo v Slovenskoj vesi je dobilo
150.000	forintov za nauve trenirke, najbola zatok, ka na te športnike furt leko računamo, če nöjcamo fizično pomauč pri prireditvaj zveže. Civilni zaščiti v Monoštri
20.000	forintov, ka so nami oni tü na pomauč dostakrat, Šahovsko drüštvo v Somboteli pa zatok dobilo 20.000 forintov, ka do meli prvenstvo (bajnokság) v šahi z mladimi iz Slovenije pa tauj že nej oprvim. Od Sklada Lenaršič v Nyőgéri pa nöjcamo bola konkretne podatke pa se te za nji na naslejdnjom djilejši tü leko odlaučimo. Za članico kuratorija pri Ministrstvi za mladino in šport za Evo Terplan Šipoš pa tak vidimo, ka je bola pravično, če namesto mejsečnoga honorara, steroga je davala Zveza dvej leti (drügi tau pa Državna slovenska samouprava), se ovak rejši honorar za delo. Tiste organizacije, drüštva, stere dobijo na natečaji Ministrstva za šport pejnaze, naj poskrbijo za njeni honorar.
Glavni urednik Radia Monošter je na znanje dau pred-] sedstvi, ka je Hells Kft. poslo predračun (árajánlat), iz steroga se vej, ka de tri milijone koštala nauva tehnika zatau, ka de se radio leko čüjo vseposedik v Porabji, od Porabja do Sombotela pa na Goričkom v Sloveniji. Slovenska zveza se je vzela zatau, ka de pri tejm finančno pomagala vküper z Državno slovensko samoupravo.
S toga članka se tü leko vidi, ka je predsedstvo melo redno delo pa tau od štrte dol pau ausme vöre. Ob tej priliki se vsejm članom eške gnauk lepau zahvalimo za aktivno, potrpežlivo delo pa z enim obečamo, ka mo te djilejše držali po dva mejseca pa furt samo večer do šeste vöre.
Klara Fodor Sekretarka
Porabje, 24. aprila 2003
9
Domanje dobraute
Od 4. do 7. aprila 2003 so v minoritskem samostanu na Ptuju vöpostavili dobrote
slovenskih kmetij. Tau je bila 14. razstava in je Porabje tö dobilo vabilo. Leko smo pokazali naše stare jedi, stere so naši predniki, najbole babice pelde in küjale pa eške do gnes pečemo pa küjamo po naši domačijaj.
Državno razstavo so organizirali Kmetijsko-gozdar-
ska zbornica Slovenije, Kmetijsko-gozdarski zavod Ptuj in Mestna občina Ptuj.
V petek, 4. aprila ob 10. vöri so odprli razstavo. Na dvorišči minoritskega samostana je navzoče pozdravo »pozvačin« iz Beltinec, pozvau je od podplata menše in od kolena vekše, naj bi si poglednili to razstavo. Vküpzbrane je pozdravo župan mestne občine Ptuj Štefan Čelan, slavnostni
nagovor je emo predsednik državnega zbora Borut Pahor, steri je pravo, da vüpa, da še dugo ostanejo takše organizacije pa kmetije, ki pripravijo takše razstave. V kulturnom programi so gorstaupili tamburaši iz Cankove pa mlašeča folklorna skupina iz Beltinec. Po konci programa smo si poglednili bogato razstavo. Toliko sort krüja, žganja, vin je bilo, ka so se nam cedile sline. Letošnja razstava je bila v znamenji prekmurski dobroj stere so skurok takšne, kak so ji pelde naše stare matere. Dapa prekmurska
gibanica je enkratna, te pri nas ne poznamo.
Naše Porabje se je presta-
vilo z domanji krüjom, s sadnim krüjom, carigari, figicami, z goškicovimi pogači,
s skalgem, dinskim štercom, ocverkovimi pogači pa z ajdovo torto.
Želela bi, da bi naša deca te naše šege, navade, stare jedi nej pozabila, naj bi se tö navčila, kak se tau sküja pa peče, Mislim, da so stare jedi bole zdrave, ka so iz naravnih snovi, istina ka je že narava tö več nej takša kak je prle bila, zato smo pa sami odgovorni. S predsednikom Jožinom Hirnökom smo se pogučavali o tom, da bi takšo razstavo mogli pri nas v Porabji tö naredili. Mamo dosti takši lüdi, ki znajo stare jedi sküjati ali spečti. Zavalimo se Mestni občini Ptuj, ka smo leko na 14. državni razstavi sodelovali. Veseli smo, ka smo spekle naše porabske dobrote. Tau smo bili Cilika Lazar z Dolenjoga Senika, Aranka Schwarcz iz Varaša, Tibor Časar iz Andovec pa podpisana pod članek.
Vera Gašpar
Vera Gašpar pa Cilika Lazar na otvaritvi razstave
Ponosni smo na Vas
„Se pomlad prebuja,
Prve cvete nam ponuja,
Če bo ,,Sveti Jožef lep in
jasen,
Letnik letos bo
prekrasen. ”
Turistično pa kulturno drüštvo v Cankovi sta letos s tau lejpo pesmijo zvala vse lidi na 6. Jožefove dneve” v Cankovo. Na Slovenskoj zvezi smo z velkim veseldjom vzeli pozvanje predsednice Turističnoga drüštva Hilde Vogrinčič, stera se fejs briga zatau, naj vse več programov, srečanj mamo vküper.
Zvöjn gorenjisenički Ijudski pevcev - od njivoga gostüvanja je že pisala mentorica Vera Gašpar - so bili pozvani tašni Porabski Slovenci, steri kaj indašnjega vejo naprajti brezi moderni mašinov, s svojimi flajsnimi rokami.
Zdaj že dobro vejmo, na koga se leko obrnemo, sto so tisti, steri so radi, če svojo znanje
leko pokažejo drügi lidam ali mladini. Njim se ne šte, če ji kaj boli, če so njim lejta malo odletela, ali je ranč žetvo ali velki mraz ali okapati trbej, oni si vzemejo čas, naredijo tista dela, ka znajo pa dejo z
nami po svejti za cejle dneve tü, če je potrejbno. Dobro vejo, ka tisto, ka oni vejo redti, je ena najvekša vrejdnost Porabski Slovencov. Prejk njivoga dela leko spoznajo vseposedik naše stare meštrije, stere vseposedik trno cenijo.
16. marciuša je domanjo lüstvo v Cankovi tü redno kaulek vzelo naše lidi, steri so med svojim delom kumar zandoleli odgovardjati na njiva spitavanje Ka vse so meli naši lidge za pokazati? Z Gorenjoga Senika Micka Lazar s kukarčnoga lupinja
spletene navadne cejkare pa posebniva cejkara z lesenimi prejlonči za „pune” glaže, Micka Ropoš od mali do velki cejkarov, za noge brisat predpažnik, Ferenc Bajzek različne drvenke iz slame, Lujzek Hanžek vrbove košare, Cecilia Lazar pa Vera Gašpar lejpe
vözašite prte, bluze, firange, iz Varaša Ana Unti, s Števanovec Ana Ropoš pa Iluška Dončec vejndar petdesetfele papirnati rauž, püšle, kurine, Karči Domiter pa lesene grable. Zdaj si že leko zbrodimo, kak je vögledo naš kombi. Pa te eške naš Lujzek brezi svo-
joga stauca ranč ne staupi prejk praga. No, nazaj smo že naleki bili, lidge so zvekšoma vse dola poküpili, najbola cejkare, drvenke, košare, rauže. Stolec bi se tü leko audo, dapa samo z gazdov vred, tau pa nej!
Na konci programa so nas gostitelji pozvali za bejli Sto, gde smo Vsefale domanje dobraute leko koštavali, se dosta pogučavali pa ške spejvali s starimi „padaši”, s tamburaši, steri so gli na tisti svetek dobili priznanje za svojo dolgoletno, aktivno delo. Zatau ji je podarila s kurinami pa s toplimi rečami Ana Unti iz Porabja.
Ob tej priliki se ške gnauk iz srca zahvalimo vsejm tejm našim lidam za trüd, za veseli, karažen den. Ka smo nepozableni lejpi den leko preživeli, ka so nas tak lepau sprejeli, gor prijati, se pa iskreno zahvalimo vsi, steri smo bili v Cankovi, Vsejm voditelom Turističnoga pa Kulturnoga dröjštva pa Župani, podžupani občine Cankova.
Klara Fodor
Porabje, 24. aprila 2003
10
Tretja na državnom tekmovanji
Kristina Bokan iz Števanovec se zdaj tretjo leto vči na poklicnoj šauli za küharico. Na prakso ojdi v restavracijo Lipa. Küharji so go dostakrat hvalili, kak dobra vej küjati, dapa tak mislim, na tau so ešče oni nej brodili, ka tretja grata na državnom tekmovanja ka so organizirali za dijake poklicni šaul.
•	Kristina, Zaka si se ti za küjarco včila?
»Zato, ka rada küjam. Že v osnovni šauli, gda sam ešče samo v peti razred ojdla, me je že sploj zanimalo. Vsakši program sam poglednila v televiziji, gde so küjati. Pa tak sam se te v osmom razredi za küjarco glasila.«
•	Gda si küjala najprvin sama?
»Vejndrik v osmi razred sam ojdla, gda sam najprvin Sama küjala, dapa ka, tau več ne vejm.«
• Kak si ti prišla na državno tekmovanje?
»Dve regionalni tekmovanji sta bili pred državnim. Prvo je
v šauli bilau, Odkec so trije küjati šli tadala. Drugo tekmovanje je v Budimpešti bilau, gde nas je devetdeset bilau, petnajset nas je šlau tadala na državno.«
•	Ka vam je trbelo küjati na državnom tekmovanji? »Juho, kak go v Nyírséga küjajo pa svinjske medaljone na madžarski način s šurkimi rezanci. Na slejdnje pa hladili narezek, k tauma smo dobili dva zavca, stera je nam trbelo ešče ranczrezati tö.«
•	Kak so vedli, sto je sküjo najbaukšo? Koštavali so? »Cejli cajt so kaulak ojdli pa so gledali Sto ka dela. Točke so davali pa iz tauga te vöprišlo, Sto je grato prvi, dapa koštavali so tö.«
•	Ti si tretja gratala, kelko točke si mejla?
»Dja sam 120 točk mejla, prva pa 126, tak ka mala razlika bila nad nami.«
•	Kak tadala?
»Zdaj mi več nej trbej nej v šaulo ojti, nej na prakso, Zdaj si malo počinem. Sledkar bi se rada tadala včila, dapa Zdaj najprvin delati ščem.«
K.H.
Kristina s šefom künje restavracije Lipa, Ernórn MaInárjem
Pismo iz Sobote
Velki Varaš
Gestejo na tom našom svejti takši lidge tö, ka škejo vekši vö videti, kak pa so za istino. Ne gučim od toga, ka šké stoj vekši vövideti tak na okou, tak, ka bi biu pou metra vekši. Nej, sploj si ne brodim pa ne gučim od toga. Geste pri nisterni lidaj nika drugo, ka bi je narodilo za velke lidi. Edni sé škejo naredili za velke tak, ka njim je trno fontoško, če so pajdaši ali pa spoznanci s kakšimi bole prejdnjimi lidami ali pa s takšnimi poznanimi, ka je leko vidimo na teveni ali pa na filmi. Takši lidge vejo od tej bole velki lidaj povedati več vsega, kak pa je sploj istina. Tak si te brodijo, ka so uni sami ranč tak velki, če nej eške bole velki. Tak leko čüjemo takšo:
-	Od njega ge vejm dosta vsefele povedati, vej sva pa kak rit pa srakica. Rejsan je tou, ka ga vsikši od vas leko vidi vsikši nemili den po teveni pa na kakšom film, našom ali pa takšom iz Merke, dapa če povem po istini, je un ranč nej takšen kak ga vidite. Un je bole takši človek, ka ma trno straj v čuntaj in je nüco trno dosta cajta, kaje iz sebe naredo tou, ka je gnesden iz njega. Dapa brezi mene bi ranč nej biu takšen kak ga vidite...
In po takšnom guči se te človek zača zdigavati prejk vse tisti, steri so ga poslüšali in tak raste, raste pa se zdigavle ta gor do neba. Trno velki človek grata za tisti cajt svojoga guča, dapa po tistom se v sebe potegne pa je tadale čistak normalen človek. Samo nej v svoji očaj, v svoji očaj je eške tadale velki kak Srebrni brejg.
Takši Srebrni bregov je nej glij dosta, dapa najdejo se. Več je tisti, ka je za velke naredi velki Varaš. Dapa ne gučim od tisti lidi, ka so rejsan iz velkoga Varaša. Rejsan, ka se najdejo takši gizdavi varaški lidge, ka nas iz vesi ali iz mali varašov doj gledajo. Takši nigdar ne sfali. Gestejo pa takši, ka so iz mali varašov pa iz kakše vesi, steri bi radi bili iz velkoga Varaši in bi s tem gratali bole velki. Tak sam se zgučavo z ednim človekom, steri se je za trno velkoga držo.
-	Vejš, pri nas v Lublani je vse ovak kak pa pri vas. V Lublani znamo vse ka ti srce želej. Ja, kak pa bi nej meti, če je pa tou prejdjen varaš v Sloveniji. Slüžimo tak, kak niške drugi, ka ti od drugoga ranč ne gučim, - je tej poznam človek biu že tak nafudnjeni kak dva Srebrniva brega vküper.
-	Ti živeš ranč nut v centri Lublane? - me je dun migalo.
-Na, tou pa moraš vedeti, ka je Lublana velki varaš, pa ka ne moremo vsi biti ranč iz centra. Ge z držino živem tak malo vö iz centru, - je začo nekak čüdno mleti in bilou ga je eške samo za eden Srebrni brejg.
-Aja, - sam se nej škeu dola staviti. - V sterom falati Lublane pa se potomtakom držiš?
-Na, tou tö moraš vedeti, kaje naš prejdjen varaš rejsan trno velki pa ka se vsi tisti, ka smo malo vö iz toga našoga Varaša, držimo za Varaške lidi, - je več nej biu nikšen brejg, liki samo eške eden takši mali krtinjek.
-	Zdaj mi pa dun povej, od kec si doma?! - mi je že vse više prišlo.
-Na, vej sam pa nej glij iz Lublane. Eno petdeset kilometrov vö iz Lublane geste edna ves, ka se zove Dolenja Ves. Tam sam doma gé, - ga je ranč nej bilou več nej za eden krtinjek.
Dapa eške prva, kak sam odišo vö iz krčme, mi je že prišlo na vüje, kak je začo guč z ednim drugim človekom:
-	Vejš, pri nas v Lublanije vse ovak kak pa etipri vas. Lublane je trno velki varaš, vej je pa tou naš prejdjen slovenski varaš, nej, in tak mam ge v tom varaši...
Püsto sam ga naj se ma tadale za velkoga človeka iz velkoga Varaša.
Miki
Kejpi, lutke
Če te do 10. majuša kaj po Varaši ojdli, naj se vam ne vnauža staupiti do Slovenskoga kulturnoga pa informativnoga centra, gde vas čaka zanimiva razstava. Po pravici povedano,
sta tau dvej razstavi, dapa dobra se dopolnjujeta.
V naši prejšnji novinaj smo že pisali, ka mlašeča lutkovna skupina na Gorenjom Seniki letos ma 20. obletnico. Za te svetek je njini mentor Miki Roš v Senikom kulturnom daumi pripravo menkšo razstavo, gde je notripokazo en tau lutk
pa scenarijev, s sterimi pa med šterimi so mlajši špilali. Tau razstavo smo prejšnji petek preselili v Monošter pa smo jo dopunili s kejpi, fotografijami Karčina Holeca. Med lutkami
najdemo naše stare »znance« z odra, kovača Matijo, policaja Graja, ujeto Pesmico, Janka in Metko, krokodila... Vsakša lutka nas spomina na kakšno igro, stero so Senički mlajši v dvajseti lejtaj zašpilati.
S kejpov na stejni nas tö gledajo znanci, lidge z naši vasnic, drejve, rauže, krajina...
»Ešče otrok sam bijo, gda sam prvi fotoaparat daubo, rusički mašin Smena. S tej mašinom sam začno kejpe redti, dapa tak kak mlajša, vse sam posliko, ka sam zagledno. Redno sam te začno kejpe redti, gda sam prišo k novinam Porabje delat. Tauma je zdaj že več kak deset lejt. Moram prajti, ka mije nej leko bilau. Za ene novine človek dostakrat takšo mora slikati, ka bi sam od sebe nigdar nem doladjemau. Če v Porabje pride
kakšen minister, predsednik države ali drugi prejdjen, kejp trbej naredti, če človeka rejsan dvajsti drugi fotografa sinjava. Za časopis tau tö trbej, nej samo tisto, ka dja rad slikam. Najbole rad takše kejpe delam, kak ste je en čas leko vidli na zadnjoj strani
novin »Porabje iz objektiva«. Leko bi pravo Porabje iz mojoga objektiva. Vzpostavleni kejpi pokažejo, kakšen je moj objektiv, kak vidim dja Porabje. Ali kak bi ga rad vido?« je pravo na otvoritvi razstave Karči Holec, avtor fotografa Na otvoritev je prišo generalni konzul dr. Zlatko Muršec tö.
M.S.
Porabje, 24. aprila 2003
Iz lade moje stare mame
Duga lejta je najviše na brgej Male vesi stau ram od moje stare mame. Že se je skur vküper začo sinjavati. Pri srcej meje stisnilo in pravo sam si, ka tou ne smem dopisiti. Zavolo nje pa zavolo sebe tö nej. Tak sam se kcuj k deli vzeu in si obečo, ka ga vred vzemem, te njeni ram. V tom deli sam gori na podi najšo njeno lado, ranč takšo, v steroj so inda svejta lidge nut skladali vse fele stvari. Moja stara mama je bila ranč takša in v ladi sam najšo...
Pismo
mladoga soldaka
V ladi moje stare mame sam najšo eden menši küp pišem, zvezani s špagaotom. Prvo pismo, ka sam ga vzeu z razvezanoga küpa je bilou pismo ednoga mladoga soldaka. Dokeč sam ga nej taprešto, sam nej vedo, ka je tou svojoj lüboj Ančiki piso moj dejdek, tistoga ipa mladi soldak Francek. Na, Ančika pa je bila moja stara mama. Tak je pisalo nut v pismi.
»Žaba moja Ančika! Moram ti že brž na začetki toga mojoga pisanja vöovaditi, ka mi trno fatiš in ka si nika bole ne želejm, ka bi te leko k sebi stisno pa stoupo kouli po domanjoj vesi. Moram ti tou tö povedati, ka sé mi pri soldakaj ne vidi najbole. Sama vejš, ka sam pükše nigdar nej emo najraj, Zdaj pa jo moram nositi vsikši den bar deset vörpa z njou strejlali nut v nikše krouge pa na nekše vküper zvezane ronje, ka tak vövidijo kak človek. Lejtati moramo es pa ta, pa se naganjati, kak če bi rejsan bojna bila. Naši prejdnji nam komando rajo, ka vse moramo delati, kak če bi se mlajši špilali med seuv. Zato si brodim, ka naj se bole etak špilajo, nej pa za istino v kakšnoj bojni. Dapa meni se ne vidi nej etak pa nej ovak. Tou je pa eške dun nej vse. Ti, moja lüka Ančika, trno dobro vejš, kak sam biu rad lepou vözravnane, gda sam priliko emo, pa sva šla
na veselico ali pa k meši. Eti pri soldakaj so vse takšo name gor obesili, ka vöridim kak kakšo strašno srejdi njive. Šapka je tak velka, ka se mi je sela na vüje, lače so tak vküp zašile, ka je nikak ne morem stavili ka mi ne bi dole letele, samo če je držim z rokami, je v redi. Tej moj soldački rejklin pa mi na ednom kraji šega skur do kolena, na drügom kraji pa mi je nej ranč do pojasa. Bole, ka ti od drugoga ranč več nika ne ovadirn, ka se boš preveč sekerala zavolo mene. Zato te dun moram zmiriupa ti obečali, ka mo skrb emo, ka de vse v redi, pa ka pridem domou najprva, kak mo mogo.
Trno lepou te prosim, ka se zavališ tvojoj mami za cejlo gesti, ka sam ga emo na cug, gda sam odišo slüžit tou mojo soldačko. Krüj sam si rezo tak po mali falačkaj, ka mi je duže trpo, pa ka sam ga leko duže prdišo. Tak so mi prvi dnevi soldačije spadnili malo menje žmetno. Špek sam z nourimi pajdaši brž pojo pa klobase tö, dapa s krajom je bilou, kak pravim, vcejlak nači. Že sam si najšo ednoga dobroga pajdaša, s sterim mo že eden den leko šou v Varaš in tam mo se dau fotografirati. Tak ti brž, kak mo mogo, pošlem soldački kejp, ka boš po tistom leko vidla, kak tvoj soldak Francek vövidi.
Te na lica pa eške kama ma kašne tvoj soldak Francek
RS.: Mujs mi piši, ovak preminem!“
Tak je v svojom prvom pismi iz soldačije piso moj dejdek svojo) Ančiki, mojoj staroj mami. Mene pa je od vsega najbole migalo tou, kak je moj dejdek vövido kak soldak. Šnofo sam tadale po drugi dejdekovi pismaj iz soldačije, pa sam njegvoga soldačkoga kejpa nej nin najšo. Kopo sam tadale po ladi moje stare mame pa sam namesto dejdeka soldaka najšo eške eden küp vküper zavezani pisem. Že po adrejsi seje vidlo, ka ji je pisala ženska rouka in v adrejsi je bilou menje Francek. Gda sam eške malo gledo sam brž gorprišo, ka so tou pisma, ka ji je Ančika pisala svojomi soldaki Franceki. Tou znamenüvle tou, ka je moj dejdek tö šparo pisma od svoje Ančike, moje stare mame. Naraji sam odvezo špagaot in iz vreja vzeu prvo pismo. Držo sam ga v rokaj in si brodo, če smejm tadale šteti pisma med dvema človekoma. Migalo me je, rejsan me je migalo, dapa na konci sam si pravo, neje pošteno. Tou sta mela Ančika pa Francek Sama med seuv. Tou je od njiva pripovejst. In sam iz oba küpa napravo eden küp pisem, ga vküper zvezo in dau nazaj nut v lado. Po tistom sam kopo tadale po ladi pa isko kejp od mojga dejdeka soldaka. Rejsan sam škeu videti, če bi leko postrašüvo ftiče na poulaj in v goricaj med grouzdjom.
Miki Roš
Poskusili smo
Za 1. april je naša dijaška samouprava organizirala »obrnjeni dan« na šoli. Po naši želji je bil pouk skrajšan. Umik smo si sami sestavili.
Učitelji in učiteljice pa smo bili mi, učenci 8. razreda.
Novi dijaški ravnatelj šole nas je seznanil z novim hišnim redom, ki nam je bil zelo všeč, učitelj na primer ne sme dati učencem domače naloge. Kmalu se je začel pouk. Biti učitelj oziroma učiteljica ni lahka naloga, to smo lahko poskusili. Zdaj smo videli, kaj čutijo naši učitelji, ko nismo pozornimi, ko se ne pripravimo na šolsko uro, ko nimamo domače naloge, ko ne pazimo pri pouku. Od »novih učencev« smo vse to dobili nazaj. Kaj naj storim, ko me otroci ne ubogajo? Ali je ta odgovor pravilen? Ali je to točno tako?... In bi še, lahko naštevali svoje dvome. Ne zavidamo svojim staršem, učiteljem. Morda se bomo tudi sami v prihodnje obnašali malo drugače.
Po kosilu pa je bilo bolj veselo. Dobili smo se na igrišču. Bilo je lepo vreme. Preskusili smo razna športna sredstva, videoigrice, prenosni računalnik. Vse to so imeli na avtobusu »Logo-mobil«. Dan se je končal z nogometno tekmo med učitelji in učenci. Zmagali so učitelji, najbrž je tudi zaradi tega naslednji dan že vse potekalo po starem. Ampak 1. aprila smo bili skupaj, bili smo veseli, skupaj smo se učili in igrali.
Še več takih dnevov si želimo!
V imenu 8. razreda Kitti Virovec
Kako sem preživel konec tedna?
Na koncu tedna dolgo spim, veliko počivam. V soboto dopoldan se učim, popoldan počivam, gledam televizijo. Pomagam očetu voziti drva, grabljah dvorišče. Potem kolesarim.
V nedeljo dopoldan se učim, popoldan gledam formulo 1. Moj najljubši tekmovalec je Schumacher. Zelo rad gledam z očetom nogometne tekme. Moja najljubša ekipa je Fradi. Zvečer se malo pogovarjam z sestro in z mamico, potem grem spat, ker se v ponedeljek začne šola.
Konec tedna je vsak doma, tudi sestra, ni mi treba v šolo, zato se dobro počutim.
Deneš Pint, Gimnazija Monošter
Teden v šoli se je končal z uro telesne vzgoje. Ko sem se pripeljal domov, sem se slekel in najedel. Potem sem napisal domače naloge za ponedeljek. Zvečer sem gledal televizijo.
Naslednji dan sem vstal ob osmih. Pomagal sem staršem pri delu. Okrog desetih sem začel z učenjem. Tudi po kosilu sem se še učil in potem sem šel igrat nogomet. Zelo sem se znojil, zato sem se vrnil v hišo. Zvečer ob šestih sem pogledal nogometno tekmo na televiziji. Zelo sem se veselil, ker je zmagala moja najljubša ekipa. Potem sem se skopal in spet gledal televizijo. V nedeljo zjutraj sva s sestro gledala risanke. Ob tri četrt na enajsto smo šli k maši. Po maši smo šli domov in smo jedli okusno kosilo, ki ga je skuhala mamica. Popoldne sem se igral zunaj in sem opral avto. Zvečer ob šestih sem pogledal zanimivo rokometno tekmo. Ko je bila ura devet, sem šel spat, ker je bilo treba naslednji dan vstati. Nočne ure so hitro minile in mamica me je zbudila.
Konec tedna je bil hitro za mano in spet so se začeli sivi delovni dnevi.
Gabor Holec, Gimnazija Monošter
Minil je en teden. Zopet lahko počivam. Na koncu tedna navadno pomagam doma. Pomagam mamici v kuhinji, pospravljam hišo. Moram se tudi učiti. Ta konec tedna je bilo zelo dober. Moja sestra je bila doma. V soboto je imela rojstni dan. Dobila je darila in torto. V soboto je bil tudi dan žena. Dobili smo cvetlice in bombonjero. Skupaj smo praznovali. V nedeljo je sestra potovala nazaj v Budimpešto. Bila sem v cerkvi, učila sem se, gledala sem televizijo.
Upam, da bo vsak konec tedna tako dober.
Erika Dončec,
Gimnazija Monošter
ll
Porabje, 24. aprila 2003
Strejlali, farbali, pozdravlali
Sombotelski Slovenci že štrto leto svetijo vüzenek en keden pred vüzenkom v Skanzeni. Letos, v soboto, 12. aprila so oprvim svetili vüzenek v Slovenskoj iži. S karpitom so strejlali in farbali so remenke (rdeča djajca). No nej sploj rdeča, liki malo bole ridjave, ka so farbali z lükovi lopinjami. Na djajca so gordjali vsefelé listke ka rasté v Skanzeni na tranki. Djajco z listi so nutzvezali v najlon štrümfe in tak djali küjat v vodau, v šteroj je bilau lükovo lopinje. Tau so zvekšoga ženske delale z mlajšami, moški so pa strejlali. (Strejlo je Feri Gyeček, drügi so ma pa pomagali.) Vmejs pa so ženske moške pozdravlale, ka so moški 8. marca ženske pozdravlali. Zdaj so tau ženske nazaj zaslüžile. Vera Dončec-Varga je gorpreštejla pesem Od stare žene in mladoga moža (iz l.1807). Stara žena se tauži, ka prej „hišo njemi sam prejk dala, Zdaj me maže brezi šala.” Erzsi Aranyi pa je madžarski gorparštejla desetere zapauvedi moškov iz madžarske knjige zvačov. Suzana Gouth je nam dobre volau naredla s humoresko Petek trinajstoga. Moški so dobili v dar tisto, ka najraj majo - posanco.
Besedilo in Slika: Marija Kozar
Materi
Kot petje angelskega zbora v srcu mi odmeva ta beseda.
Tudi jezik naš je dediščina tvoja, bodi danes stokrat blagoslovljena.
Ne vem, kateri je bil tisti hip, ko srce si moje privezala k sebi s krepkimi, nevidnimi vezmi, še danes strastno hrepenim po tebi.
Očara me ta moč brezmejna, s katero so obdarjene le mame, nikjer ne najdem več tolažbe, srce hromi pogrešana ljubezen.
Vijolica na grobu tvojem, ki iz srca tvojega izhaja, ljubezen materinsko mi oznanja, z nemirom dušo mi napaja.
Občudujem sonce, morje in zemljo, ker tudi ti si delček tega sveta.
A zlati, spomladanski žarek sonca tvojih božajočih rok ne nadomešča.
Mi teži srce spomin slovesa, kot vihar grozan okrog divja, v nemirni duši mi šumi tišina, hrepenenje k tebi misli mi poganja.
Tedaj v bleščeči kapljici vode obledeli lik se tvoj pojavi -in v njej želim ohranit’ tvoj spomin kot brezkončno morje v eni kaplji.
Kakor zemlja privlačuje vodo, hrepenim po tebi z magično močjo, še onkraj meje človeškega obstoja v življenju mojem stalno si navzoča.
Bila si srečna vse do konca, prenašala ponosno težko si usodo, vzorno si prejela božjo sodbo, moj svet prepletla s sugestivno si močjo.
Ko pomiril se počasi je tvoj hod, praznina mi nastala je v duši, nikjer glasu več tvojega ne slišim, a čutim te v četrti dimenziji.
Med nenavadnimi pojavami sveta, nad večno gibajočo se zemljo, za mene ti predstavljaš večnost, čutim, da me včasih primes za roko.
V sanjah mi pojavi se tvoj lik, zaradi njega pa zmedene misli, trpinči me privid vročični, v deročem toku čolnič tone mi.
Ko nikjer ne vidim več izhoda, ko vihar zlonosen me ogroža, takrat vijolica na grobu tvojem za srce moje burno je uteha.
Ne čas, ne prostor me brezmejni od tebe več odtrgati ne more, divja tišina mi v nemirni duši, in duh tvoj plemeniti oživi.
Suzana Guoth
Nemzeti
SzínHaz
Budapest,
IX. Bajor Gizi park i.
HókirálynŐ Meseszínház
A Tavasztündér mosolya (roma-magyar nyelvű előadás)
CpncKO no3opMuiTe y Maljapcxoj lombon Rózsa (szerb nyelvű operett)
Deutsche Bühne Ungarn
Trisztán és Izolda (német nyelvű előadás)
Malko Teatro
Koncert a másik oldalon (bolgár nyelvű előadás)
Pécsi Horvát SzínhAz Magánügyek (horvát nyelvű előadás)
Deutsches Theater Budapest Faust I - Solo (német nyelvű előadás)
PESTI VIGADÓ
Művészeti És Szabadművelődési AlaPItvAnv
KAMARATEREM
Budapest, V. Vigadó tér 2.
Vertigo Szlovák Színjátszó csoport
odaégett pulyka, avagy a jókedv receptje (szlovák nyelvű előadás)
Gyulai Román Kulturális Központ Amatőr Színjátszó Csoportja
Egy új iskola pedagógusa
Five o’clock (román nyelvű előadások)
Nindrik-indrik színjátszócsoport Levél Amerikából (szlovén nyelvű előadás)
Budapest, XI. Műegyetem rkp. 3. II. 80.
Maladype - Találkozások Színháza A bolondok iskolája (roma-magyar-latin nyelvű előadás)
NIKA ZA SMEJ...
Mladi mauž
Peter se je oženo, pa gda je s svojo drago Elzov tisto prvo nauč preživo, ga je velka nevola naganjala. Sploj je najgeri bio pa je etak pito mlado ženo: »Povej mi, draga moja Elza, kelko moškov si rada mejla pred menov?«
Elza edno rejč nej pravla. Žmetni minuti so mimo odišli, gda je Peter etak gučo: »Jaj, kak sam pa takšo norijo pito! Zdaj si pa gvüšno čemerna. Nej tak?«
Elza pa etak: »Nej sam čemerna. Kaj bi pa čemerna bila.
Samo vküp računam.«
I.B.
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1,
P P- 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.
9