IZ ZNANOSTI IN PRAKSE Vlado Auguštin*, vlado.augustin@czs.si Junij je mesec najizdatnejše paše. Travniki so v najlepšem cvetju, družine pa na vrhuncu svojega ra­zvoja. Na tisoče čebel je vsak dan v polni pripravljeno­sti, da opraši vse brezštevilno cvetje in nabere medi­čino, ki se je čez noč nabrala v drobnih čašicah. Sati se počasi polnijo in v vrhnjih delih so že prve celice, ki so jih čebele začele pokrivati z voščenimi pokrovci. Obdobje rojenja še ni končano. Tja do kresa se rojev ni treba izogibati, zlasti če smo se odločili za obnovo ali povečanje svojega čebelarstva. Do jeseni se bodo namreč prav lepo razvili in ob količkaj ugodni paši nabrali dovolj hrane za zimske mesece. Pri go­spodarskih družinah zdaj ni posebnega dela, večjo pozornost pa je treba nameniti izrojencem in druži­nam, nastalim iz majskih rojev. Oskrbo rojev v tem obdobju sem opisal že v SČ, št. 6/2014, str. 200, tokrat pa bom nekaj besed namenil oskrbi izrojencev. Če je družina izrojila, je naša naloga, da v izrojen­cu preprečimo nove roje. Zato četrti dan po odhodu roja v njem uničimo vse matičnike razen enega – najlepšega. Prihodnjih 14 dni pustimo izrojenca pri miru, potem pa pogledamo, ali je matica že začela zalegati. V večini primerov matica ne zalega toliko časa, da se izleže vsa stara zalega. Ker so po roje­nju v pokriti zalegi izrojenca ostale več ali manj vse varoje, morajo zdaj hočeš nočeš na plan, tako da so po večini na čebelah. To je idealen trenutek za njiho­vo korenito zatiranje. Svetujem vam, da pri tem upo­rabite oksalno ali mlečno kislino po postopku prše­nja. Natančna uporaba oksalne kisline za zatiranje varoj po postopku pršenja je opisana v prejšnji števil­ki SČ, št. 5/2015, str. 166. Žal večina čebelarjev pri uporabi te kisline pozornost usmerja v zatiranje varoj v roju, pri tem pa pozablja na to, da so skoraj vsi za­jedavci ostali v izrojencu. Skratka, izrojenec je »skla­dišče« varoj, in ko v njem še ni zalege, zaradi česar so varoje na čebelah, imamo edinstveno priložnost za njihovo uničenje. V vseh izrojencih so mlade matice, ki se morajo prej ali slej sprašiti, da bodo lahko izlegale oplojena jajčeca. Na prahi so seveda izpostavljene neštetim nevarnostim. Marsikatera matica se ne vrne in dru­žina osiroti. Čebelarja na brezmatičnost opozarjajo čebele same. Vznemirjeno lazijo po bradi in sprednji končnici panja, iz notranjosti pa se slišijo žalostni, pri­ * Svetovalec JSSČ za tehnologijo čebelarjenja tajenemu tuljenju podobni glasovi. Največkrat se na bradi pojavijo tudi pege griže. Pod večer, ko izletava­nje preneha, postanejo ti znaki še očitnejši. Če čebe­lar takšni družini ne priskoči na pomoč, se sprevrže v trotovca. Zdravljenje trotovca pa ni samo zamudno, ampak je največkrat tudi brezuspešno opravilo. Če po 14 dneh v izrojencu ne najdemo jajčec in matice, počakamo še teden dni. Če jih tudi tedaj ni, je mogoče, da je matico doletela nesreča in je ni v panju. To nam zanesljivo pokaže spodaj opisani pre­izkus. Sumljivi družini dodamo v plodišče v sredino gnezda sat z mlado zalego in jajčeci brez čebel. Čez dva dneva nam zasilni matičniki na tem satu izdajo brezmatičnost, če teh ni, pa mora biti matica v panju. Če čez nekaj dni še vedno ne zasledimo jajčec, po­iščemo matico in jo uničimo. Da bi zdaj v izrojenca dodali sat z zaprtim matičnikom in čakali, da si dru­žina sama vzredi drugo matico, nima smisla, ker bi minili še najmanj trije tedni, preden bi ta začela za­legati. Družina bi preveč oslabela, ostarele in zgara­ne pašne čebele pa tudi niso več sposobne pravilne oskrbe zalege. Zato vam svetujem, da takšni družini dodate sprašeno matico v matičnici. Pri dodajanju matic moramo upoštevati tudi zunanje dejavnike, kot so paša, temperatura in letni čas. Najboljši uspeh pri dodajanju dosežemo pri normalnih zunanjih tempe­raturah in ob zmerno dobri paši. Izrojencem dodamo matičnico z matico v plo­dišče zadaj med sate, in sicer tako, da je odprtina s pogačo obrnjena proti žrelu. Dan po dodajanju matičnice že lahko pogledamo, kako se do matice vedejo čebele. Če so do nje napadalne, če se v gruči trdno oklepajo matičnice in če z zadki pikajo v njene odprtine, je matico najbolje odstraniti iz panja. To čebeljo družino znova pregledamo in skušamo ugotoviti, zakaj se je pojavilo tako sovražno vedenje čebel (zaradi navzočnosti druge matice, matičnikov itd.). Vedenje čebel, ki so prijazne do matice, je po­polnoma drugačno, saj se ne oklepajo matičnice, ne pikajo vanjo, z nje jih je mogoče odstraniti z rahlim SlovenSki čebelar 6/2015 letnik CXvii 211 IZ ZNANOSTI IN PRAKSE dotikom, sproščajo nosanovo žlezo in trepetajo s krili ter na ta način prosijo za sprejem matice. Če se je izrojenec že sprevrgel v trotovca – znak za to je grbasta zalega –, je edino pravilo, da ga po­dremo. Družini zapremo žrelo in vse sate zložimo na kozico, da se čebele napijejo medu, nato pa pribli­žno 10 m pred čebelnjakom ometemo vse čebele. In na koncu naj še enkrat ponovim: izroje­nec je »skladišče« varoj, in ko v njem še ni po­krite zalege, zaradi česar so varoje na čebelah, imamo edinstveno priložnost, da jih uničimo. S tem bomo izrojencu omogočili optimalen razvoj do pozne jeseni, ko se bomo znova spopadli z varojami. EU Po poročilih Eurostata se je pov­ prečna cena medu, uvoženega iz držav tretjega sveta, v prodaji na veliko v EU v zadnjem desetletju zvišala z 1,27 EUR/kg leta 2005 na 2,14 EUR/kg. V tem obdobju je bil vedno najcenejši kitajski med. Leta 2005 je stal 0,86 EUR/ kg, deset let pozneje pa 1,35 EUR/kg. Podražitev torej ni bila občutna, vendar je bila vse obdobje kon­stantna. Hitreje kot cene pa so se povečevale količine medu, uvoženega iz Kitajske. Leta 2011 je bilo uvože­nega 57.000 ton, 2013 pa že 75.000 ton. Zanimivo je, da se je v teh treh letih zmanjšal uvoz argentinske­ga medu, in sicer z 29.000 ton na 14.000 ton, torej za nekaj več kot polovico. Vzrok zmanjšanja uvoza medu iz Argentine je zaostritev evropskih meril glede vsebnosti gensko spremenjenega cvetnega prahu v medu, ki ga pogosto vsebujejo pridelki iz te južnoa­meriške države. Nasprotno pa odgovornih v vladi ZDA cvetni prah iz gensko spremenjene soje ali koruze, ki ga vsebuje tudi med, ne moti, zato na ameriškem trgu ni ovir za argentinski med. Najvišjo ceno v EU dosega med z Nove Zelan­dije. Leta 2005 je bila povprečna cena tega medu 5,08 EUR/kg, deset let pozneje pa že 13,30 EUR/kg. Povprečna cena je tako visoka zaradi medu manuke, ki ga obravnavajo kot medicinski med in je zato iskan po vsem svetu. Razmeroma visoko ceno dosega tudi med iz Turčije. Leta 2005 so ga prodajali po 2,62 EUR/kg, leta 2014 pa že po 4,05 EUR/kg. Ta država izvaža predvsem med iz borove mane. Največji uvo­znik medu iz Turčije je Nemčija, v kateri že po tradi­ciji cenijo temne vrste medu iz mane. Takoj za Turčijo pa najvišje cene svojih vrst medu v EU dosega Srbija. Leta 2005 so srbski izvozniki na evropskem tržišču dosegli povprečno ceno 2,04 EUR/kg, leta 2014 pa 3,22 EUR/kg. Franc Šivic Vir: Clement, H. (2015): Le marché du miel dans le monde. Abeilles et fleurs, št. 3, marec, str. 20. ZDA Mark Simonitsch pripada že tre­tjemu rodu naših izseljencev, rojenih v Ameriki. Vse življenje se je poklic­no ukvarjal z morskim ribolovom, po upokojitvi pa se je odločil za čebelarjenje in zdaj neizmerno uživa ob delu s čebelami. Pred dvema letoma me je s svojo so­progo obiskal v Šempasu. Povedal mi je, da zaradi iz­jemnih naravnih lepot in prijaznih ljudi obožuje domo­vino svojih prednikov, odkar je postal čebelar, pa ga še posebej privlači naš način čebelarjenja z AŽ-panji. Foto: Internet Foto: Franc Šivic SlovenSki čebelar 6/2015 letnik CXvii 212