POLEMIKA
POST SCRIPTUM >SKORAJ   NEPOTREBNEMU  POJASNILU«
Ni naključje, da pomislekov glede nekaterih preostrih posplošite v. ki jih je zapisal Jože Šifrer na račun intelektualnega nivoja slovenskih šolnikov v aprilski številki Sodobnosti, nisem poslal v objavo kot polemiko, temveč kot pismo uredništvu. Tako zato, ker sem bil tudi jaz Šifrerjeve pogumne kritične osvetlitve našega prosvetnega stanja iskreno vesel in se z njo načelno strinjam. Mislil sem, da zadostuje, če to v pismu v majski številki Sodobnosti povem mimogrede (»kot na mnogih mestih naš sodelavec pravilno in pogumno opozarja«) — Šifrerjeva reakcija v junijski številki Sodobnosti me je pa opozorila, da temu ni tako in ta ugotovitev opravičuje pričujoči pripis.
Vse kaže. da sva diskutanta spregovorila nekoliko drug mimo drugega, in tako me je tov. Šifrer obdolžil precej hujših misli kot jaz njega. Ni namreč res. da sem »osnovno tezo* omenjenega članka »čisto spregledal i in ga razumel kot »frontalni napad na slovenske prosvetne delavce«, kajti takšno tolmačenje bi bilo zares »hote ali nehote zlonamerno?, kot mi pisec očita. Res pa je. da sem v obravnavanih formulacijah, ki sem jih občutil kot kontradikcijo osnovni pozitivni tezi, videl nevarnost, da naši s nasprotniki« — s tehnična« inteligenca — doumejo razpravljanje v svojo korist, a v našo škodo. Kot »mlad šolnik« sem se resnično »čutil osebno prizadetega«, kar pa ni nič slabega, saj je /družbena prizadetost«, ki mi jo avtor odreka, navsezadnje vsota individualnih prizadetosti. Posamezniki, ki sem jih dobronamerno opozoril na Šifrerjevo razpravljanje, so mi pritrdili v prepričanju, da nisem edini, ki sem zadevo sprejel z zadržki. In menda ne samo zato. ker se ljudje nagonsko branimo očitkov, ki gredo na račun naših intelektualnih sposobnosti... Vsi pa smo Šifrerjev nastop razumeli kot načelno pomoč šolnikom, pri katerih bo res treba še marsikaj spremeniti.
953
Ni mi razumljivo, kako je mogel avtor doumeti moj glas kot — »oporekanje poskusu, naj bi v naši javnosti kritično govorili o intelektualnem nivoju sodobnega šolnika«. Nikakor! Gre le za to. da se varujemo posplošitev, bodisi preveč optimističnih ali preveč pesimističnih, ki so pač odvisne od tega, ob kakšnih primerih posameznik posplošuje. Če sem glede svojih izkušenj malce bolj optimističen kot Šifrer, pa to še nikakor ne more pomeniti, da je zame vsestranska podoba našega pedagoškega naraščaja v redu in naj zato ostane takšna, kakršna je«. Kako bi mogli tako misliti, ko pa v vsakdanji praksi vidimo, kako se med vrstami zglednih, čeprav mlajših šolnikov pojavljajo intelektualni brodolomci, med njimi cesto dekleta, ki so obtičali nekje v srednji šoli in se v eksistenčni krizi povzpeli na nezasedena učiteljska mesta. Ker pa imamo tudi med temi ljudmi, ki dostikrat morajo prekiniti z ukom iz objektivno nepremagljivih razlogov, tudi nekaj naravno sposobnih, ki se bodo v praksi izpopolnjevali, pa bo menda najbolj prav, če bo prosvetna politika reševala take pojave ne samo javno, preko tiska, temveč bolj konkretno, glede na individualne primere. In kako naj takim naprednim zahtevam nasprotuje mlad šolnik, ki ga žene v jutrišnji dan nezadovoljstvo s samim seboj in s pomanjkljivostmi v obdajajoči ga sredini?! —
Šifrerjevo »skoraj nepotrebno pojasnilo je bilo potrebno ne toliko piscu teh vrstic kot nekaterim drugim »površnim« bralcem, ki so ob >spotakljivih • formulacijah prej ko slej res utegnili prezreti celoten konteks in razumeti članek tako. kot sodi avtor, da sem ga doumel jaz.
Ivan   Mesiček
954