155 Studenec besed: seminar o starogrški književnosti in kulturi v Delfih1 Εἴπατε τῷ βασιλεῖ, χαμαὶ πέσε δαίδαλος αὐλά, οὐκέτι Φοῖβος ἔχει καλύβην, οὐ μάντιδα δάφνην, οὐ παγὰν λαλέουσαν, ἀπέσβετο καὶ λάλον ὕδωρ. Zadnji izrek delfskega preročišča je bil menda namenjen Julijanu Odpadniku, ki je leta 362 poslal svojega zdravnika Oribazija, da bi Apolonu v dvornem imenu ponudil pomoč. »Reci cesarju: do tal je podrta sijajna dvorana, / Fojb izgubil je hišo, izgubil je lovor preroški, / vir govoreči izgubil; studenec besed je presahnil.« No, od takrat je minilo precej časa in v tistih krajih se stvari niso samo podirale. Evropski kulturni center v Delfih (www.eccd.gr), nekakšen križanec med Cankarjevim domom Edvarda Ravnikarja in bližnjimi atrijski- mi hiškami Stanka Kristla v Trnovem, sta v šestdesetih zasnovala arhitekta Konstantinos Kitsikis in Antonis Lambakis, dva pomembna predstavnika modernistične šole. Večkratni grški premier in predsednik Konstantinos Ka- ramanlis, ki si je sam močno prizadeval za vstop Grčije v takratno Evropsko gospodarsko skupnost leta 1961, si ga je predstavljal kot središče, v katerem bi države članice postavile vrsto svojih paviljonov, namenjenih srečanjem iz sveta umetnosti, znanosti in književnosti. Zgradili so ga na gozdnatem pobo- čju neposredno pred vasico, kakih deset minut hoje od arheološkega najdišča, in sicer na zasebnem, štirideset hektarov velikem zemljišču. V prepletu ste- kla, betona, lesa, kamna, škržatov ter umetniških skulptur je nastal hotel s 45 dvoposteljnimi sobami, zasnovanimi kot niz hišic z razgledom na Korintski zaliv. Ob njem je sodobno konferenčno središče z dvema velikima dvoranama (»Apolonovo« in »Dionizovo«) s skupaj 330 sedeži, tremi pomožnimi dvora- nami, knjižnico, razstavnim prostorom in tajništvom, ki skozi vse leto prireja srečanja na temo kulture, umetnosti in izobraževanja. Morda najočarljivejše je 1 Seminar je potekal med 2. in 13. avgustom 2014. Fotografije: David Movrin. 156 Poročila o dogodkih odprto (»Frinihovo«) gledališče, ki so ga postavili v hribu nad vsem tem, izči- ščena kamnita aluzija na antična gledališča, kjer je prostora za približno 1100 gledalcev. Sam sem bil presenečen nad njegovo funkcionalnostjo. V začetku avgusta je v njem nastopila gledališka skupina z Ajshilovimi Peržani. Pričako- val sem udeležence seminarja in morda še kakšnega ljubitelja iz vasi – ter z ne- jevero opazoval tisočglavo reko domačinov, ki se je ob devetih zvečer stekala vanj, se seznanjala s sosedi na sedežih ter družabno klepetala. Letošnje poletje je bilo tudi v tistih krajih nekoliko posebno in za večer se je napovedoval dež; množica se ni dala oplašiti ter je trmasto — ali pa morda varčno — ostala na svojih sedežih še potem, ko so z grmenjem in bliski pomešane kaplje naka- zovale, da se bo večer končal, še preden se je prav začel. Trmarjenje je trajalo kakšnih trideset minut in na koncu so si premislili oblaki. Letošnji seminar je bil namenjen češkim in slovenskim učiteljem grščine ter je sodil v niz seminarjev, s katerimi skuša grška država podpreti prizade- vanja klasičnih filologov z različnih koncev sveta. Od leta 1995 dalje so tako v Delfih gostili Dance, Špance, Belgijce, Avstrijce, Ruse, Nizozemce, Nemce, Irce, Francoze, Švede, Norvežane in Islandce, Ciprčane, Britance, Italijane, Poljake, Argentince in Urugvajce, Brazilce in Portugalce ter Mehičane. Lani, ko so bili tam Švicarji, je profesor Athanasios Markopoulos, ki center vodi, povabil zraven dve svoji nekdanji študentki, Jernejo Kavčič in Marketo Kul- hankovo, ter jima predlagal pripravo seminarja za 30 čeških in slovenskih pro- fesorjev in študentov grščine, ki bi nato poslušali predavanja grških, čeških in slovenskih profesorjev. Tamkajšnji genius loci ima očitno svoj mik in prijav je bilo hitro več kot prostora. Program, ki se je nato izoblikoval skozi leto, je v Evropski kulturni center v Delfih, notranje dvorišče 157Poročila o dogodkih slabih dveh tednih ponudil zelo raznoliko tematsko pahljačo. Predavanja so se dotikala šolstva v Bizancu (Athanasios Markopoulos); himn Apolonu (Ire- na Radova); petja in plesa v Delfih (Lucia Athanassaki); moderne grščine kot učnega pripomočka pri študiju stare grščine (Jerneja Kavčič); etnogeneze v antični Makedoniji (Ioannis Xydopoulos); grške medicine (Sonja Weiss); kon- tinuitete in diskontinuitete v grščini (Theodore Markopoulos); recepcije Sofo- klovega Kralja Ojdipa (Efimia Karakantza); interpretacije mita (Irena Rado- va); nasprotja med Evropo in Azijo v hipokratskih razpravah in pri Herodotu (Sylva Fischerova); muze v homerskih pesnitvah (Juraj Franek); Aristotelove etike in sodobne filozofije (Stelios Virvidakis); členic v stari grščini (Dagmar Muchnova); meniške literature (Marketa Kulhankova); grške komedije (Brane Senegačnik); Aristofana, komične fantazije in politične satire (Ioannis Kon- stantakos); tipologije grških nikalnic (Dagmar Muchnova); Matije Murka in teorije ustnega pesništva (Sylva Fischerova); vzrokov za trojansko vojno pri Homerju (Menelaos Christopoulos); epinikijskega pesništva (Brane Senegač- nik); romana o Aleksandru (Ioannis Konstantakos); naturalističnega pristopa k religiji (Juraj Franek); zgodovine klasične filologije v dvajsetem stoletju ter sodobnih učbenikov za pouk grščine (podpisani); muzeološkega narativa v Delfih (Rozina Kolonia); žensk v Bizancu (Katerina Nikolaou); ter izkušenj s poučevanjem grščine v različnih državah (Borivoj Marek, Athanassios Ba- lermpas, Sabina Zorčič). Ko skušam urediti vtise s srečanja, ki je nekoliko nepričakovano previha- rilo kozarec vode s slovensko grecistiko, mi po glavi roji enozložnica, s katero bi teh deset dni ocenil kak slabo artikuliran in lacanovsko razpoložen trile- Mihalis Mihalidis, Ikar (1975) 158 Poročila o dogodkih tnik: »Še!« Klasični filologi smo posebne vrste ljudje, sem nekje slišal pred časom, večinoma raje tičimo med knjigami kot med ljudmi. To morda drži, včasih se zdi, da v tej krhki skupnosti, ki si je komaj dobro opomogla od sla- bo reflektiranih travm dvajsetega stoletja in ki se le plaho postavlja po robu novim, ki jih prinaša enaindvajseto, bolj kot česa drugega manjka komunika- cije; in cena za ta primanjkljaj ni čisto zanemarljiva. V Delfih je bilo mogoče opazovati ustvarjalno brbotanje stroke, za hip odrešene tega izvirnega greha. Diskusije so se nalezljivo širile s predavanj k obrokom, v muzej, med ruševine in nazaj; pogovori s Čehi in z dvema Srboma, ki sta tam pripravljala seminar za naslednje leto, so v kratkem času stkali prijateljsko mrežo ter se iztekli v razmišljanje o skupnih projektih in konture najmanj dveh novih grških uč- benikov. Ko sem v jedilnici špegal za slovenskimi in češkimi študenti, ki so neprestano viseli skupaj, v kakšni manj akademski reviji bi najbrž pisalo »kot rit in srajca«, sem se nehote spomnil na Prešernovega Andrejčka. Ta v Železni cesti s svetovljansko samoumevnostjo, ki smo jo v agorafobičnem dvajsetem stoletju nato dodobra izgubili, preti svoji ljubi, da »popelje se tja v Brno« poi- skat imovitejših deklet, kot so košate Kranjice. Bomo videli. David Movrin Frinihovo gledališče, pred dežjem