Glasnik SED 17 (1977) 2
24
Naslednja naloga društva je spremljanje domačega etnološkega tiska in prirejanje diskusij oh izdiu publikacij. Večjo skrb bo potrebno posvetiti izdajanju etnoloških del, zato je bila izvoljena tiskovna komisija, ki jo sestavljajo: dr. Slavko Kremenšck, dr. Niko Kuret, dr. Boris Kuhar, dr. Angelos Baš in Naško Križnar.
Skupščina je potrdila, da se bosta letošnjih zveznih kongresov na društvene stroške udeležili kot Študentski prestavnici Mira Omerzel [kongres Zveze društev folklo-ristov) in Irena Kunčič — KerŠič (posvetovanje Zveze etnoloških društev).
Or, Niko Kuret je udeležence skupščine seznanil, da bo septembra redakcija časopisa Demos v Ljubljani. Čeprav sredstev še ni, upajo, da bodo pravočasno odobrena. Sestanek ho organiziral ISN SAZU.
POLEMIKA
POROČILO S POMISLEKI
Gre za predavanje dr. M Goloba, ki ga je imel 30.3.1977 na Filozofski fakulteti v okviru ljubljanske podružnice slavističnega društva, Razmišljanje o usodi ljudskega reka na podeželju danes je slaviste lahko zadovoljilo toliko, kolikor je referent pač segel na področje besednega ustvarjanja. Čeprav je predavatelj izhajal prav iz besednega ustvarjanja, so bila njegova splošna metodična razmišljanja bolj namenjena etnologu ali sociologu kot slavistu. In prav o te] strani predavanja bi rad napisal par besed.
Avtor — sociolog Se ukvarja s človekom v času in prostoru, raziskuje življenje in silnice, ki človeka na podeželju oblikujejo, išče mesto človeka v tem okolju in zasleduje spremembe, za katere je sprejemljiv podezelan in ki oblikujejo njegovo mišljenje, življenske navade in stopnjo miselne, kulturne ter jezikovne razvitosti. Dr. Golob je sam „terenec", svoja spoznanja oblikuje šele po temeljitem terenskem delu, ki se loči od ustaljenega terenskega dela etnologa ali folklorista, saj zavrača vsakršno „izp ra Sevalno" metodo, odklanja intervjuje ali vprašaj niče, sploh pa odločno zavrača snemanje z magnetofonom ipd. Sam pravi, da uporablja na terenu metodo parafraze; z njo skuša prodreti v skrivnosti in dejstva, ki jih raziskuje. Preden je dr. Golob razložil metodo parafraze, je v anekdotični pripovedi opisal svoje terensko delo s prebliski in strokovno literaturo in prakso nekdaj in danes. Odklonil je vse od folklorizma in strukturalizma do nove antropologije. Po v začetku nejasnem prikazu metode parafraze smo iz njegovih primerov In v diskusiji spoznali, da je dr. Golob pri terenskem delu pristaš ohservacijske metode z aktivno udeležbo, pri kateri se vse odvija čisto spontano. Metoda parafraze, ki je pomagalo obsevacijski, temelji, na tem, da se ljudem določenih pokrajin približuje in jih spodbuja z besedami, reki, toposi, pregovori iz drugorazredne literature in avtorjev določene pokrajine ali kraja, ki ga raziskuje. V stalnem stiku z ljudmi navaja gesla, misli in rekla teh avtorjev (ki so največkrat domačini) in opazuje, kakina je reakcija na te rečenice. Ljudje skoraj vedno reagirajo, toda zelo različno, zato dr. Golob njihove odgovore sistematizira v več skupin, kot npr. v parafrazo veselega. Žalostnega ali kakršnegakoli odziva (če parafraziram dr. Goloba), pač glede na reakcijo človeka. Metoda parafraze se mu je že razrasla v cel sistem, zato ločuje odgovore tabelarično in shematično bolj primerno za pravnika kot pa za družboslovca, ki se ukvarja s človekom v prostoru in času. Metoda parafraze mu omogoča vpogled v miselni in doživljajski svet človeka. Za celovitost prikaza življenjskih situacij in človeka v njih je njegovo raziskovanje logično usmerjeno na vse plasti podeželanov. Z metodo parafraze spodbuja vse od bogatih kmetov, posestnikov do „sončne uprave", kot sam imenuje pijančke, nemaniče in lenuhe, ki jim je gostilniško parlamentiranje edini poklic. Vso to pisano paleto socialnih plasti dr. Golob opazuje, se ji prilagaja, jo „izziva" z naučenimi citati iz večerniške ali „mazaške" literature, svoja spoznanja pa si beleži kasneje, navadno zvečer, pač takrat, ko je sam. Ljudem sicer pove, zakaj je v njihovem kraju, toda nič jih ne sprašuje in anketira, nič si ne beleži in ne poizveduje, ker so
po njegovem vse to le zavore pri terenskem delu. Vprašanja sama zanj nimajo prevelike vrednosti, ker se večina ljudi na zastavljena vprašanja tako ali tako zlaže, si izmišlja zgodbe, celo ljudska besedna ustvarjalnost postane „nepristna".
Ob tem malce patetičnem in vzvišenem pribijanju svoje resnice in metode se ¡e vsaj v meni podrla vera v njeno univerzalnost, ki me je navdajala na začetku Golobovega predavanja. Priznam, da sem bil vesel, ker je pokazal na nekatere nove in sodobnejše prijeme pri terenskih raziskavah, toda Golobova v začetku prepričevalna in obetajoča metoda se je spremenila v aniimetodotisti hip, ko jo je hotel posplošiti tudi na etnologijo in folkloristiko. Verjamem, da je raziskovalni postopek, ki si ga je izbral avtor, ne samo zadosten, ampak za sociološki pristop k problemom človekovega zitja in bitja tudi odličen. Dr. Golob ne raziskuje niti materialne kulture, šege in navade mu niso cilj raziskovanj, ljudska duhovna kultura mu je samo orientacijsko znamenje, ko sledi človeku in jegovim življenjskim reakcijam, prilagajanju in oblikovanju mislenega ustroja in življenjskih norm. Dr. Golob nas je razočaral torej s tem, da metodo, ki se kaže kot uspešna v socioloških raziskavah, vsiljuje tudi drugim humanističnim vedam in če te ne prisežejo nanjo, so rezultati drugih iskanj samo izguba časa. Taka znanstvena ozkost je odbijajoča. Sicer pa nam je Dr. Golob odpiral izredne možnosti učinkovitega terenskega pa tudi internega inititutskega dela. Žal smo te možnosti bolj zaslutili, ker je bilo predavanje tudi iz objektivnih razlogov prosplošno, saj ni šlo za metodološko predavanje, ampak bolj za prikaz današnje jezikovne in miselne gibčnosti slovenskega podeželja. Kolikor so sploh prodrli metodološki problemi, je to zasluga diskutantov — folkforistov, ki sta speljala vodo na svoj mlin in odvzela besedo maloštevilnim slavistom, ki jim je bilo predavanje v prvi vrsti namenjeno. Kot slavist sem bil s predavanjem več kot zadovoljen, kot folklorist, ki delam na terenu, pa sem ostal nepotešen. Želim, da bi kdaj tudi etnološko društvo povabilo predavatelja, da bi lahko razčistili konkretne metodološke probleme, ki so zadnjo sredo v marcu v slavističnem društvu logično izzveneli kot balast.
Marko Terseglav
NA LASTNI ZEMLJI TUJKA
Televizijski „Pogovori o glasbi" dne 9. februarja 1977 ob 18.45 uri (Glasba, človekova spremeljevalka od zibeli do grobal je spet potrdila presunljivo spoznanje, ki ni novo: naša mladina ¡sodelovali so torkat celjski dijaki) priznava, da ljudske pesmi ne pozna. Ne pozna je in zato tudi ne poje. Človek bi dejal, da bi to spoznanje moralo alarmirati našo kulturno politiko, naše pedagoške kroge — ne vem, koga še vse. Nič takega. Tako se pred našimi očmi dogaja, da del naše kulturne dediščine, ki nam je bil zmerom v ponos in veselje, danes nespoznan tone v pozabo. Če ga namreč mladina ne sprejme, mu ni rešitve. Pač: ljudska pesem se še oglaša s koncertnih odrov, slišimo jo — celo v radiu in in televiziji, spravili smo je nekaj na plošča. Toda mladina je ne poje. dostikrat ji niti do zavesti ne prihaja, da obstaja, da je nekoč spremljala slovenskega človeka „od zibeli do groba" in da bi jo mogla — nisem zapisat: morala — peti. Res je, pred nekaj leti sem doživel nekaj lepega. Skupina mladih ljudi se je vračala iz hribov in je v avtobusu vso pot prepevala: same ljudske, domače pesmi, lepo, diskretno, nevsiljivo, brez kričanja. In nobene popevke. Spomnil sem se pri tem svojih gimnazijskih let, ko smo višješolci v celjski gimnaziji vsak odmor porabili za petje piano, pianlssimo — v kotu na hodniku. Naše lepe stare pesmi! Etnomuzikologi pač še vedno zapisujejo pesmi |>o našem podeželju, čuda je še ohranjenega med starimi ljudmi, arhivi so polni, že pred nekaj leti so hranili nad 30,000 zapisov. Toda io je mrtvo blago. Ni bilo tako napak, ko je nekdo dejal: Deset pesmi, ki jih ljudje pojo, več velja kakor sto pesmi v arhivu. Za sedanje stanje ne iščimo krivde pri mladini. Na enega izmed krivcev so pokazali dijaki sami: na šolo, ki „ne utetne" posvetiti nekaj skrbi tudi ljudski pesmi. Toda šola ni edini krivec. Vprašujem se, ali. kako in koliko se briga za ljudsko pesem naša mladinska organizacija. Kaj pa naša mladina sliši dan na dan v radiu in televiziji? Popevke, ki največkrat niso vredne primerjave z naj skromnejše- ljudsko pesmijo! (Pohvalno izvzemam jutranji radijski program.) Ali se res nič ne more upreti tej poplavi b led ič no-se nt ¡mentalnih ali zlagano „filozofskih" besedil, ki so daleč od vsake „poetičnosti", temu {neorganiziranemu šundru. ki mu pravijo „glasba"? Kako naj mlad človek sredi tega vsiljivega ročk— in pop-ovstva sliši žlahtne viže naših ljudskih pesmi? Naša RTV bi bila dolžna, da v svojem
Glasnik SED 17 (1977) 2
24
programu misli na mlade Ijutii, na vpliv, ki ga ima nanje njena programska politika, ne pa da jim spredaj in zadaj ponuja same popevke (celo v oddajah „Mladi mladim"1), ko lansira in forsira vsak dvomljivi in negodni novi „ansambel", ki se ji pride ponujat in ko — naposled — vlači v program pevke in pevce, ki ne po Svojem gla£u ne po svojem pevskem ¿nanju ne zaslužijo tega imena. Kako naj se mladi ljudje skozi to razglašeno in kričavo goščavo prebijajo do plemenitega petja, do neminljive lepote naše ljudske pesmi? Tu je treba nekaj ukreniti, kazalec je Že mimo dvanajste ure!
Ni ko Kuret
POROČILA, NOVICE
Velika in močna tradicija finske folkloristike izhaja iz „Finskega literarnega društva" (Nadaljevanje iz Glasnika SED 16/1976, it. 1, 16-17)
Leta 1331 je bilo ustanovljeno Finsko literarno društvo, ki mu ie botrovalo dvanajst visokošolskih učiteljev, diplomantov helsinške univerze, kar je bilo odraz duha tega časa. Eden izmed praktičnih nagibov je bila potreba po tiskanju folklor nega gradiva, ki ga je zbral Elias Lonnrot. Lc-ta je bil tudi izbran za prvega tainika društva. Že od samega začetka se je organizacija imenovala Suom3laisen Kirjallisuudan Seura (Finska iiterarna družba ali društvo!, znana na kratko kot SKS, Društvo |e bilo zelo demokratičnih načel in ¡a povabilo k članstvu vse sloje, od leta 1846 tudi ženske. 16. marec, kot obletnica smrti Henrika Gabriela Porthana, velikega učenjaka in domoljuba, ie bil izhran za vsakoletno Slavje te, za Finsko izredno važne ustanove. V društvu lahko sodelujejo tudi tujci, če izpolnjujejo določene pogoje.
SKS je v m nog očem pripomoglo k ustanovitvi iinske države in utrditvi nacionalne kulture, saj je Finska, ki ie bila pretekla stoletja podjarmljena, morala dokazati, da ima svojo kulturo, tradicijo in narodno samobitnost Ni naključje, da je to društvo še danes močan organizacijski center tim. narodnih znanosti. Še vedno je njegova glavna naloga povečevati osrednje folkloristične arhive, vzdrževati znanstveno knjižnico in izdajati znanstveno literaturo o finskem jeziku in kulturi.
Folklorističniarhivi Finskega literarnega društva
Zgodovinski pregled
Zanimanje znanstvenikov za finsko ljudsko pesništvo se je Pod vplivom zgodnjih fOri) etničnih tokov pričelo proti koncu IS. stoletja v krogu zgodovinarja Gabriela Porthana in njegovih učencev. Žal je bilo veliko do takrat zbranega gradiva uničenega v požaru, ki je popolnoma opustošil stari del mesta Turkuja 11827. Uničen je bil tudi rokopis za veliki finski slovar, ki ga je zapustil njegov prijatelj Christfrid Genander,
Ustanovitev že omenjenega SKS je bil izredno važen do-9°dek. Društvo je močno povečalo zanimanje za finsko kulturo in jezik in se zavzelo za raziskovanje podeželja in njego-V[h tradicij. Temeljna naloga je bila že takrat zbirati in usmerjati folkloristično gradivo, ustanavljati arhive in utrditi raziskovalno delo v prihodnosti. V 135 letih je društvo zraslo v znamenit raziskovalni inštitut.
Gsnova zbirke je gradivo, ki SO ga zbrali Lonnrot, A. I. Arwidsson, Reihold von Becker, C. A. Gotlund in Z. Topelius starejši iz Turkuja v obdobju romantike. Zbiranje se je močno Povečaj ko je I, 1935 izšla „Kalevala", najpomembnejša 'inska nacionalna pesnitev. Na začetku je zanimanje veljalo kajpada ljudski pesmi, predvsem pa slehernemu gradivu, ki bi se navezovalo na Kalevalo, saj so takrat mislili, da je nekoč obstajala kot popolna epska pesnitev. L. 1840 so izšle ljudske Pripovedke. Ustanovili so denarne fonde za podporo zbiralcem, ki so jih poslali na različne kraje dežeie, da bi zbirati 'ludske pravljice. Erik Rudbeck (Eero Salmelainen) je uredil v ?tlh 1852-18G6 obširno delo Suomen kansan Satuja ja Ta-rin°"a (Finske ljudske pravljice in legende!. Leta 1850 se je Pnčela akcija, ki se je kasneje izkazala za izredno plodno: časopisi jo prj£qn nagovarjati javnost, da bi se pridružila j !vnenrlLJ zbiranju in v odgovor so pričeli pošiljati gradivo
je iz vse Finske ne glede na sloj in izobrazbo.
V zadnjih desetletjih preteklega stoletja so spremembe v znanstveni misli pripeljale k geografsko-zgodovinski metodi raziskovanja. Kalevalo so pustili ob strani in pričeli zapisovati vso l|udsko poezijo. Sicer so izdali zbirko pesmi in inkantacij pod naslovom „Kalevan Toisinot" (Različne Kglevale), a tej je sledila „Suomen Kansan Vanhat Runot" (Stare pesmi finskega ljudstva!. Ustanovitelj „finske" metode je bil Julius Krohn, razvil pa jo je njegov sin Kaarle Krohn. Posebno pomembna so bila potovanja zadnjega v letih 1881-85, na katerih je zbiral folkloristično gradivo: več kot 18000 različnih naslovov od ljudskih pripovedk, legend, pesmi, inkantacij, vraž dO magije ipd, K. Krohn je organiziral mrežo informatorjev, ustanovil je stalno telo za urejanje nabranega materiala in pozival javnost k sodelovanju ter uvedel nagrade za zbiralce. L, 1883 je tisk pozval ljudstvo, naj pošilja stare ljudske pesmi, pregovore, uganke, pripovedke, itd. SKS. Krohn je izdal I, 1884 vodič za zbiranje ljudskih pravljic (65 strani). Dodana so bila tudi navodila za zbiranje ljudske magije. Med priročniki velja omeniti še „Ohjelma suomalaisen kansanrunouden keriajille" (Program za zbiralce finske folklore), ki je bil tiskan in množično razdeljen I, 1903 in ponovno tiskan v razširjeni verziji I. 1923. Študentska zveza Hame in nekatere druge študentske organizacije {te so še danes na Finskem izredno močne) so izdajale od I. 1913 dalje podobne knjižice. Ducat kvestionarjev, ki so bili napravljeni za različne področja, je izšlo v časopisih ,.Ko-tiseulu" (Domači okraj) in „Antero Vipunen", (8 Številk je uredil VSino Salminen).
Poleg posameznikov so pričele sodelovati v zbiranju tudi razne vzgojne ustanove, mladina in kulturne organizacije. Na prelomu Stoletja so odhajali zbiralci ob denarni pomoči tudi na območja zunaj matične države, tja, kjer se je govorite finščina: v južno in severno Vzhodno Karelijo; področja, ki so pripadala Rusiji že od nekdaj, hodili pa so tudi v finska naselja v centralni in severni Švedski in ob arktični obali Norveške. SKS je poslala znanstvenike tudi v Estonijo. Zbrano gradivo je bilo poklonjeno estonskim arhivom, ko je dežela postala neodvisna. Najpomembnejše estonsko gradivo pa so prenesli kol kopije v finske arhive.
Največji zbiralec vseh časov je bil Samuli Paulaharju, učitelj v osnovni šoli in kasneje očitelj obrti in risanje v šoti za gluhoneme. Vlada mu je podelila naslov častnega profesorja. V dobrih 40 letih je zbral okrog 80,000 zaokroženih celot različnih podatkov skupaj s tisoči fotografij, risb in stotinami obširnih etnoloških opisov.
L. 1926 se je na pobudo Toiva Okkole organiziralo veliko tekmovanje za zbiranje iger med šolskimi otroci, prvo te vrste do takrat. Dobili so 129000 opisov, od katerih je bilo 79000 natančnih diskripetj iger in športov.
L. 1931 je postal funkcionar SKS Martti Haavio m bil njegov prvi skrbnik od 1934 do 1948. leta. Bil je profesor finske in primerjalne folklore na univerzi v Helsinkih v letih 1949—56, ko je postal član akademije.
Pomagal je do novega razcveta folkloristične aktivnosti in istočasno postavil delo v arhivih na nove tirnice. Arhivi so dobili zdaj neodvisen položaj z lastnim osebjem, katerega izključna dolžnost je bila povečati kolekcije in jih pripravljati znanstvenikom bolj dostopne. Ko so 1.1935 praznovali stoletnico Kaleval«, so priredili tekmovanje za zhiranje gradiva iz bolj zanemarjenih področij. Odziv je bil tako velik, da je celo spremenil vrsto konceptov o folklori. Zbrali so 133,000 opisov z različnih področij. Število informatorjev se je povečalo čez tisoč. Tiskali so nove vodiče za zbiranje legend in lokalnih Šeg. Haavio je v letih 1936-39 urejal Časopis „Kan-santieto" (Folklora), ki je služil za povezavo nove zbiralne mreže. Da bi jo utrdili, so potovali znanstveniki tudi sami: Haavio, Lauri Simonsuuri, Jouko Hautala, etc.
L. 1953 so s jjomočjo finskega radia organizirali tekmovanje, na katerem so zbrali okrog 20.000 ljudskih pesmi in melodij. Naslednje tekmovanje, na katerem so zbrali praznične šega Kareltje, je bilo leta 1956. V ta namen je Hautala izdal nekaj vodičev. L, 1957 je bilo tekmovanje, na katerem so zbrali primere ljudskega humorja na rOvaš sosedov. Novo zbiralno akcijo so izvedli I. 1961. Spet so bile v ospredju prav-liice in legende. Vodiča je napisal Lauri Simonsuuri. Sledilo je zbiranje ljudskih iger leto 1962. Zadnja leta je mnogo tovarn in podjetij ter sorodnih organizacij priredilo tekmovanja v zbiranju pregovorov, legend, ljudske medicine ipd, v sodelovanju z arhivom. Časopis za spraševanje (z vprašalnicami) je bil v ta namen tiskan dvakrat letno od leta 1961 (Kan-santieto). Zdaj obstaja nova mreža informatorjev, ki šteje okrog 1200 ljudi. 300 ljudi je aktivnih zbiralcev, ki delajo