Štev. 6.
V Ljubljani, 23. marca 1917,
leto. LVII.
		
		■
	- ■ Št	
		
	-	
		
		
Glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva
Vse
Vse spise, v oceno poslane knjige itd. je pošiljati samo na naslov :
Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6.
Rokopisov ne vračamo. Vse pošiljatve je pošiljati franko.
Učiteljski Tovariš izhaja vsak petek popoldne
Ako je ta dan praznik, izide list dan pozneje. Vse leto velja . . 10 — K pol leta .... "t četrt leta .... 2'50 „ posamezna številka po 20 h.
Za oznanila je plačati od enostolpne petit-vrste, če se tiska enkrat . . 16 h , , . dvakrat . . 14 „ . . , trikrat . . 12 , za i.adaljna uvrščenja od petit-vrste po 10 h. Oznanila sprejema Učiteljska tiskarna (telefon št 118).
Za reklamne notice, pojasnila, poslana, razpise služb je plačati po 20 h za petit-vrsto.
Priloge poleg poštnine 15 K.
Naročnino, reklamacije, to je vse administrativne stvari je pošiljati samo na naslov:
Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani.
Poštna hranilnica št. 53.160. Reklamacije so proste poštnine
Prihodnja številka „Učiteljskega Tovariša" izide dne 6. aprila 1917.
Glasneje in glasneje se razlegajo od ,ela do sela, od mesta do vasi glasovi po )lagodejnem in vse oživljajočem miru.
Zavlada naj pa tudi sloga in sprava med strankami in kulturnimi nabavami istega naroda, saj je še vedno esmičen laitnski rek: concordia magnae es crescunt, discordia maximae delebun-ur. Mir naj zavlada tudi na šolskem po-¡u. Podajmo si vzgojitelji mladine na tem »roprišču. roke in se pripravljamo že se-iaj za veliko delo, ki nas čaka po vojni. Da nastopimo združeni in složni v skup-lem delu za srečno, veselo in veliko bo-ločnost svojega naroda.
Če hočemo podeliti šoli krepak raz-/oj in mir, ki ga tako zelo potrebuje, se noramo vprašati, kaj je bilo v minulem iasu povod strastnim bojem za šolo, ka-eri so obojestranski mirovni pogoji in kaj Jpaj bo poroštvo trajnega miru.
Boj za šolo se je začel v naši državi Snega dne, ko je cesar Franc Jožef I. sank-:ioniral novi šolski zakon
LISTEK

Priprosto ljudstvo tli hotelo dolgo vrsto let izprevideti koriti, ki jih mu nudi dobro urejena ljudska ola in le neradi z nevoljo so gledali bla-
godejno in lepo vzpevajočo in napredujočo napravo. Zavedni in za napredek vneti učitelji so šli svojo pot, premagali velike težkoče in vztrajno odstranjevali zapreke, ki so jih jim zastavljali nasprotniki. Odpirali so ljudstvu oči, ki je polagoma uvidevalo, da ni dosti, da zna človek samo brati, pisati in računiti, da so za življenje potrebni še drugi nauki. Sedanja vojna še bolj potrjuje naše vojake v tem in vrnili se bodo iz strelskih jarkov v svoja domovja v trdnem prepričanju, da so potrebni tudi tisti nauki, zoper katere so bili nasprotniki nove šole. Naša sedanja šola je vir moči, ki se je posebno obnesla v sedanji svetovni vojni; nasprotno pa moramo iskati neuspehe naših sovražnikov na bojnem polju v manjši ljudski izobrazbi, v nevednosti ljudskih mas. Še silnejša bi bila naša moč, ako bi bili vsi avstrijski narodi na isti stopnji izobrazbe, na enaki stopnji narodnega gospodarstva. Opozorili smo samo na nekatera bojna sredstva, ki so se jih posluževali vedno in vedno nasprotniki sedanje šole takoj v nje začetku. Med slovenskim učiteljstvom je bilo že takrat nekaj bojevnikov, ki so pogumno vihteli meč v o-brambo stanu in nove šole, a večina je stala brezbrižno ob strani. Šele po ustanovitvi naše »Zaveze« 'so se spremenile razmere. Nastopili so možje v našem stanu, ki se niso pustili pritiskati ob steno, ter niso trpeli, da bi bil kdorkoli omalovaževal uspehe trpkega učiteljskega dela. Ponosni so bili na svoj stan in se zavedali, da so potrebni kulturni delavci, na katerih ramah sloni blaginja in bolja bodočnost slov. naroda. Krepko jih je podpiralo v tem boju naše glasilo »Uč. Tovariš«. Nismo izvali boja mi, branili smo se -samo, še komar se brani. Sila nam je potisnila v roke bojno orožje. Seve da smo v teh hudih časih iskali prijateljev. Kdor se je zavzemal za naše težnje, kdor je pospeševal napredek in razvoj narodnega šolstva, kdor ga je branil pred prepotop-nimi nazori, kdor se je strinjal z nami in zagovarjal naš program, ki je bil in je izražen v teh-le kratkih besedah: svobodna šola In svobodno, gmotno dobro podprto in strokovno temeljito izobraženo učitelj-stvo, tega smo šteli za svojega. To
je naš, in mislimo dober program, ki ga nismo hoteli nikdar obremenjevati z raznimi doktrinami, ker se nam je zdel tak balast nepotreben in škodljiv. Umetnost bi ne bila nobena opremiti naš enostaven program z lepimi frazami. Toda tak program bi ne ¡zveličal onih, ki streme za njim, ne ugnal nas. Kdor se je izrekel v tem smislu solidranega z nami, smo ga šteli med pospeševalce ljudskega šolstva in prijatelja učiteljskega stanu ter smo ga z veseljem sprejemali v svojo sredo. Nikdar pa se nismo ponujali ali celo prodali kaki politiški stranki, nikdar se ji vsiljevali. Zato nam delajo veliko krivico naši nasprotniki, pa tudi naši tovariši, ki nam nepoznajoč bivših razmer na Kranjskem še in še predbacivajo, da smo bili in smo privesek narodne stranke. Četudi smo že večkrat ovrgli to neutemeljeno trditev, trdijo še vedno svoje in se ne dado prepričati o' nasprotnem, ali iz fak-ciozne opozicije, nevednosti ali iz katerih drugih nagibov, ne vemo.
Ponudili smo bili svojim tovarišem ! nasprotnih nazorov in stremljenj roko v pošteno spravo za skupno delo. Odbili j so jo nam. Morebiti smo bili premalo jasni v utemeljevanju svoje dobre volje za spravo, morebiti jim nismo bili podali dosti jasnih mirovnih pogojev? Kateri so ti? Mi zahtevamo preosnovo ljudskega in meščanskega šolstva. V čem naj obstoji ta preosnova? Iz šolskih prostorov naj izgine pusta sistematika; materinščina naj se poučuje kot temeljito znanje jezika in naj se ne vtepa učencem v glavo dolgočasna gramatika; opusti naj se stara metoda pri prirodopisnem pouku in naj se seznanja mladina s prirodnimi bitji po njih bitju in žitju, prirodoslovni pouk naj pa stopi v najtesnejšo zvezo z obrtnostjo in kmetijstvom. Za tako preosnovo šole v tem pogledu smo mi. Za preosnovo šolstva v smislu nekdanjih Liechtensteinovih in v najnovejšem času Steinwendrovih šolskih preddlogov pa ni dobiti slovensko napredno učiteljstvo. Če se namerava preosnova šolstva v takih smereh, potem ne bo zavladal mir na šolskem polju, temveč boj, še srditejši odpor. In naši hrabri tovariši vojaki, ki se vrnejo utrjeni z bojnih poljan, bodo kos boju za naše ideale.
Napredno učiteljstvo zahteva reforme v socialnih razmerah
- ,	Izvojevati moramo
podržavljenje ljudskega in meščanskega šolstva. To je iskrena želja in zahteva o-gromne večine avstrijskega učiteljstva. V boju za ta postulat ni osamljeno, napredno učiteljstvo. Ali pridemo glede te točke do šolskega miru? Zal, da se že oglašajo naši stari nasprotniki in nas hočejo ovirati tudi v tem stremljenju. Kakor v nobenem važnem vprašanju tudi v tem še ni zavzela Slomšova zveza svojega stališča. Zato pričakujemo nje tozadevno izjavo in smo jako radovedni, ali bo šla tudi tu z nasprotniki naših zahtev? Ako se zgodi to, ne pride med nami do zaželjene sloge. Upajmo pa, da se vendar postavi v tem vprašanju »Slomškova zveza« na lastne noge in se zavzame za splošno učiteljsko korist.-
Za pogoj stalnega miru moramo imeti zagotovila, da se ne povrnejo več stare razmere. Kdo nam more dati taka zagotovila? Gotovo le oni krogi, ki imajo največ vpliva med preprostim ljudstvom. Oni morajo priznati, da so delali odslej šoli krivico, sedaj pa izjaviti« da hočejo delati z učiteljstvom in ne zoper njega. Javno morajo priznati, da se je šolstvo povspelo na visoko stopinjo, preobrazilo našo državo in jo storilo močno, da se more braniti mnogobrojnih sovražnikov, ki jo obdajajo od vseh strani in jo hočejo zadušiti. Ko zavlada mir po Evropi, se mora skleniti na podlagi označenih pogojev in zagotovil mir na avstrijskem šolskem polju, kar bo v veliko korist vsem avstrijskim narodom.	D.
Ko sem čital v »Tovarišu« kritiko o ►rvi zbirki razglednic reproduciranih po »riginalih slovenskih umetnikov, sem bil resel. Toda ko sem prečital nekaj vrstic, e mi je obraz zdaljšal najmanj za polo-ico. Ali je mogoče? se vprašam in či-am vnovič. Tako srečna ideja se je po lolgem času vendar enkrat realizarala. ■Jovek bi pričakoval, da bo tega vse ve-elo in da bo naše razumništvo za stvar igitiralo in širilo domačo umetnost, po-iljalo domače, marsikak tuj proizvod vi-oko nadkriljujoče razglednice širom na-ih pokrajin. Toda — oj pomote! Naenkrat se pojavijo spletkarji in nepoklicani kritiki, ki skušajo v kali zadušiti, kar obe-a> da se razvije v lepe cvete.
Če pomislimo v kako kritičnem času ^ izdana in založena serija desetih umet-''ških razglednic, se moramo naravnost
*) Odgovor priobčimo, da i ne moremo odo-Pi'avati robatih in žaljivih izrazov. (Op. ured)
čuditi, da so reprodukcije tako dobro izpadle in da kaže, da bo podjetje dobro uspelo. S ponosom uvrstimo te razglednice v albume poleg najboljših, kar jih je izišlo doslej od mojstrov drugih narodov.
Da je napisal D-n kritiko, o kateri trdi, da bi Jakopičeva slika bolj zaslužila naslov »tunel« ali »kos hlač«, ob katere si je umetnik čopiče brisal«, kaže pač, da kritik nima pojma o moderni umetnosti ter da ni videl Jakopičevih in Sterneno-vih originalov, še manj pa, da bi bil kedaj posetil kako večjo umetniško razstavo. Za take ljudi umetnik ne more ustvarjati, ampak treba, da jih ignorira in ne oziraje se nanje nadaljuje svoje poti proti svojim ciljem. —
Da pa namiguje D-n s sramežljivo povešenimi očmi in s pobožno kretnjo proti Zvonarski ulici ter previdno sešteva 7 + 6 kakor babjeverna tetka, ki je v strahu, da če izreče številko 13, ji bo še istega dne nekdo kurje očesa pohodil ali jo bo doletela kaka podobna nezgoda, kaže, da je D-n ali tako zloben ali moralno na tako nizki stopinji! Kdor je videl Sternenovo-»Magdaleno« v originalu — mislim seveda na normalne ljudi, ki imajo nekaj smisla za umetnost — vsak je občudoval
preciznost risbe in silo barv ter moč in firiese tonov, elegance kretnje izmučenega ženskega telesa, ki sicer vene kakor razcvela roža, vendar ima še čarov, ko ji i vže začno odpadati listi. Podobne motive i so že klasični slikarji: Tizian, Tintoretto, Leonardo da Vinci in drugi obdelovali, le da so oni figure in obraze več ali manj idealizirali. Sternen seveda je modern slikar, ki se približuje krasoti narave po drugi poti kot to store stari. Po tisti namreč, da stremi doseči finese barvnih ni-jans, ki jih opaža izvežbano oko v naravi ter jih obdržati na platnu. To je pri sliki »Magdalena« tudi v veliki meri dosegel in marsikdo, ki originala ne more kupiti, si je želei, da bi imel vsaj reprodukcijo. Tem je sedaj ustreženo. —
in da D-n za Vavpotičevo* »Ljubimkanje« najde humorističen naroden verz, ko bi pričakovali, da ga pove kak hlapec, če mu pokažemo salonsko sliko, kaže, da je D-n tudi nekoliko dovtipen. Da pa ni originalen in da pogreva le dovtipe, ki smo jih pred paf leti čitali izpod peresa »Boltatuga Pepeta s Kudeluga« o tem smo uverjeni, ko smo prečitali dokonča. Ljudje stakimi nazori žive na Telebano-vem in če bi moral umetnik za take ustvarjati, bi boljše ukrenil, če bi šel kamen-
je tolč. Toda še je kruha tudi za našo u-metnost, še je ljudi, ki so dostopni za vzvišeno in za lepo in še se bodo odprle poti, da bo prišla med narod Ona, ki je vzklila med narodom.
Kritika o umetnosti, umetniških reprodukcijah in podobnem pa naj bi pisali le res za to izvoljeni. Zakaj veliko je poklicanih, a malo izvoljenih. D-n ni poklican. —	Rudi Gasperin.
IDI
Oj koliko bode spominov na svetovno vojno! Dolga leta bodo pričale mnoge stvari na železne čase. Mnogo posameznikov bode hranilo dragocene spomine dragih padlih bojevnikov, po muzejih bo-demo videli razne vojne trofeje.
Odredbe šolskih oblasti pozivajo šole, naj zbirajo spomine na vojno. Podrobnosti mi niso znane, ker sem predaleč od šole. Vseeno pa mislim na svojo šolsko vojno zbirko, za katero sem si napravil sledeči načrt:
Zbirka se deli v dva dela. Prvi za mene najbolj važni del je šolski vojni ar-

Vojna.
PRELOM MED NEMČIJO IN KITAJSKO.
Kitajska je prekinila diplomatične zveze z Nemčijo, ker so v kitajskih krogih smatiali za popolnoma nezadostno nemško izjavo, ki je sicer obljubila, da se bo po možnosti varovala kitajska last, vendar se pa podmorska vojna ne bo omilila. Nemškemu poslaniku so bili izročeni potni listi in »Times« prerokuje, da bo prekinjenju sledilo popolno pridruženje Kitajske ententi. Takoj po prelomu je kitajska vlada zaplenila v Sangaju 30 nemških ladij s skupno 35.000 tonami.
PRIPRAVE ZEDINJENIH DRŽAV ZA VOJNO.
Razmerje med Ameriko in Nemčijo se ni spremenilo. Wilson še ni prišel delj, nego da je prekinil diplomatiške zveze z Nemčijo, pač pa se splošno poroča, da se pripravlja Amerika na vojno na vseh koncih in krajih. Tako poročajo listi, da je a-meriški mornarski minister Daniel sklical komisijo strokovnjakov, da se posvetujejo zaradi zgradbe močnega brodovja lovcev na podmorske čolne. Ladje naj bodo 25 do 30 m dolge in bodo vozile s hitrostjo 25 vozlov. Mnenja so, da je mogoče zgraditi 30 do 40 takih ladjic na teden. V vojne namene se je zglasilo že 20.000 ameriških zdravnikov. Dalje se zatrjuje, da imajo Zedinjene države že 1000 ladij po 4000 ton za obrambo obali. Listi izjavljajo, da bo prišlo do spopada med Nemčijo in Ameriko na morju brez vojne napovedi.
*
WILSON OBOROŽUJE TRGOVSKE LADJE.
Ameriški listi poročajo, da je predsednik Wilson izročil poslanikom tujih držav posebno noto, v kateri sporoča, da so Zedinjene države sklenile, oborožiti trgovske ladje, ki vozijo v zaprtem okolišu, s stražami, da jih zavarujejo proti napadom. Listi pišejo, da bodo v kratkem zapustile prve oborožene trgovske ladje pod ameriško zastavo New York.
POOSTRENA PODMORSKA VOJNA.
Korespondenčni urad poroča, da je bilo meseca februarja izgubljenih skupaj 368 trgovskih ladij s 781.500 tonami vsled vojnih odredb centralnih držav. Od teh je 292 sovražnih ladij s 644.000 tonami. Od nevtralnih ladij so jih 61 potopili podmorski čolni, torej 16:5% vseh ladij meseca februarja nasproti 29% nevrtalnih izgub povprek v zadnjih štirih mesecih.
PROTI PODMORSKIM ČOLNOM.
Kakor poročajo francoski listi, zahteva francoska vlada kredit 2,000.000 fr. za premije pri vjetju ali dognani potopitvi nemških podmorskih čolnov.
ANGLEŽI ZAVZELI BAGDAD.
Dne 11. marca je zasedla angleška azijska armada glavno mesto rodovitne Mezopotamije, Bagdad. — Bagdad je starodavno in jako znamenito azijsko mesto.
Mohamedanci ga nazivljajo s častnim priimkom »Dar as-Salam«-mesto zveličanja. Bagdad je glavno mesto turško-azijskega vialeta istega imena in leži na obeh straneh reke Tigris. Oba dela vežejo dolgi mostovi. Prebivalci, nad 200.000 po številu, pripadajo najrazličnejšim azijskim narodom, so Kurdi, Arabci, Osmali, Izrae-liti, Armenci, Sirci, Nestorianci, mnogoštevilni Perzijanci itd. V mestu se steka jako razvita trgovina iz Avstralije in Perzije. Vso trgovino imajo v rokah Perzijanci, ki jih podpira v tem turška vlada. Ulice so ozke in slabo tlakovane. Izmed poslopij so najznamenitejša: napol že razrušena Citadella Karavanserai, palača generalnega guvernerja in angleški konzulat. Mnogo se je storilo za ole^-vo in procvit mesta, ko je bil guverner Midhat paša 1868 do 1872. Za časa abasidskih kalifov je bil Bagdad sedež visoke kulture, izobrazbe in učenosti. Toda visoko šolo, ki jo je bil ustanovil Mostansir, je že zdavnaj podrta. V mesto prihaja vsako leto na tisoče in tisoče Mohamedancev iz Indije in iz drugih sosednih in daljnih krajev, da obiščejo in počaste grobove in svetinje svojih svetnikov, ki so pokopani v mestu in v okolici. Bagdad je tudi zgodovinsko imenitno mesto. Sezidal ga je kalif Almanzov 763, v 9. stoletju ga je povzdignil do velikega blišča in slave kalif Harun al-Rašid, ki ga slave pravljice iz tisoč in ene noči. 1258 se je polastil mesta Džingis-Chanov vnuk, Hulagu, ki je ukazal vladajočega kalifa usmrtiti in uničil kalifat. Hulagulove naslednike je pregnal Timur in se 1393 polastil mesta. V začetku 16. stoletja se je polastil Bagdada perzijski šah Ismael iz rodu Sofi in odslej so se vršili neprestani boji med Per-zijci in Turki za posest tega znamenitega mesta. Po dolgotrajnem obleganju je osvojil mesto 1638 sultan Murad IV. Perzijski šah Nadir se je zaman trudil v 18. stoletju, da bi iztrgal mesto iz turške oblasti. Angležem se je posrečilo sedaj, da so po dolgotrajnih in hudih bojih in občutnih porazih osvojili mesto, upajmo, samo začasno.
*
Z RAZNIH BOJIŠČ.
Na evropskih bojiščih je položaj v obče nespremenjen. Vrše se zadnje priprave za napovedano pomladansko ofenzivo. Kje in kdo jo začne, kdo ve? Z azijskih bojišč se poroča, da so zavzeli an-gleži mesto Bakuba, ki leži 50 km severno od Bagdada in da zasledujejo turško armado v smeri proti Mosulu.
NOV VOJAŠKI URAD.
Na Dunaju je bil ustanovljen nov vojaški urad, katerega naloga bo primerna organizacija in izraba človeškega rezervoarja, ki je državi na razpolago. Za na^ čelnika tega urada je imenoval cesar bivšega ogrskega domobranskega ministra generalobersta Hazaia. Delokrog novega urada obsega vse agende, ki se tičejo dopolnjevanja moštva in pa nabave konjev za armado.
V. VOJNO POSOJILO NA KRANJSKEM.
Podpisovanje V. vojnega posojila je imelo na Kranjskem izreden lep uspeh. Podpisala se je vsota 49,655.094 K. Nasproti uspehu pri IV. vojnem posojilu v vsoti 39,874.480 K je bilo 9,780.524 K več podpisanih.
SNUJMO VOJAŠKE DOMOVE!
Naši vrli vojaki so zapustili domači krov in se na cesarjev klic podali na bojno polje. Kakor vojak v tujini vedno z ljubeznijo misli na svoj dom, tako smo tudi mi v mislih združeni z njimi, in jim želimo svojo ljubezen tudi z dejanji izkazati. Saj stoje v boju naši bratje in sinovi, naši rojaki.
Na vseh frontah se snujejo vojaški domovi, prijazni prostori, v katerih naj vojaki v prostih urah najdejo počitek, u-dobnosti, prijateljske družbe in zabave. Tak vojaški dom ima svojo knjižnico, slike, postreže vojakom z igrami, godbo, s pisalnimi potrebščinami in, če le mogoče tudi s kantino. Seveda tak vojaški dom ne more vojaku, ki pride iz strelskega jarka, nadomestiti domovine, očetovske hiše, domače vasi in ljubljene družine, pa vendar bo vesel in srečen, če stopi v vojaški dom, v katerem vidi na stenah slike svojih domačih krajev, najde knjige in časnike v materinem jeziku, čuje prepevati domače narodne pesmi in se more prijateljsko razgovarjati s svojimi rojaki. Saj je za marsikaterega vojaka, ki že leta stoji v vojni črti, redka sreča, da more bivati nekaj ur med suhimi in toplimi stenami, da se more vsesti mirno k mizi, se razgovarjati v materinem jeziku, vzeti iz o-mare lično knjižico, ali se vsesti k pisalni mizici in s pravim peresom napisati na | lepem belem papirju pismo svoji ženi, svojim otrokom ali staršem. Take majhne udobnosti, ki si jih mi doma vsak trenutek lahko privoščimo, so za marsikaterega vojaka nekaj tako redkega, da mu naredimo največje veselje, ako mu jih preskrbimo. Taki vojaški domovi se snujejo na važnih krajih v etapnem prostoru in tudi neposredno za vojno črto.
Snovati so se začeli vojaški domovi po želji in naročilu Njegovega Veličanstva. Na Dunaju se je vršilo dne 26. februarja t. 1. sijajno zborovanje v navzočnosti članov Najvišje cesarske hiše, ki je izdalo oklic na prebivalstvo, naj za telesno in duševno okrepilo našim vojakom ustanavlja vojaške domove.
Temu plemenitemu namenu se je prebivalstvo naše države z veseljem odzvalo. V Ljubljani se je dne 6. marca 1917 sestal podpisani Slovenski odbor za vojaške domove, ki se obrača do vsega našega prebivalstva, da prispeva k ustanovitvi vojaških domov. Vsakdo, ki ustanovi vojaški dom, bodisi občina, župnija, zasebnik ali šola, ima pravico, da tudi določi vojaški oddelek in da vojaškemu domu ime. Stroški takega doma so 700 do 1000 K, ker velik del oprave oskrbi vojnopo-možni urad na Dunaju. Kranjska dežela se je že izjavila, da ustanovi štiri vojaške domove — naj temu zgledu slede javne korporacije in zasebniki, da dobe naši vrli vojaki čim več dobro urejenih, prijaznih domov. Naj daruje vsak, kolikor more. Namen našega Slovenskega odbora je, da skrbimo za stik naših rojakov z domovino in da povsod, koder se nahajajo slovenski oddelki, preskrbimo, da naši rojaki tudi v tujini dobe kos domovine.
Darovi naj se pošiljajo na kranjsko deželno blagajno z označbo »Za vojaške domove«.
Slovenski odbor na Kranjskem za vojaške domove:
Dr. Anton Bonaventura Jeglič, knez in škof.
Dr. Šusteršič, deželni glavar, predsednik.
hiv in vojna kronika, drugi del pa tvorijo razni predmeti, ki bodo spominjali na vojno.
V arhiv spadajo zapiski od početka pa do konca vojne, ki je v zvezi s šolo. Tako se lahko popiše prve utise vojne napovedi pri ljudstvu. Pri županstvu se izve imena onih, ki so bili vpoklicani. Letaki, ki so jih dobivale šole, bodo zanimivi, večkrat lahko dostavimo letakom pripom-nje v pojasnilo. Teden »Rdečega križa« in razne druge zbirke pričajo o velikem delovanju šole v dobi vojne. Kranjska stoji ravno v Tednu Rdečega križa na drugem mestu med vsemi avstrijskimi kronovi-n a m i.
Vojnopoštne dopisnice, ki jih pišejo učenci šole, bodo posebnost. Popisi posameznikov, ki so se udeležili bitk, bodo zelo zanimivi. Slik je zelo mnogo. Iz tujih držav pa zbiram le slike, ki so narodnostnega in zemljepisnega pomena. Opremljene s kratkimi komentari in potem imajo šele svojo pravo vrednost.
Slike v vojni se nahajajočih učiteljev in bivših učencev naj se opremijo s pri-prostimi okviri in naj se razobesijo po šolskih hodnikih. Seveda je treba pod vsako sliko napisati, kdo je ta, ki ga predstavlja slika, kje je bil itd. Pri odlikovan-
| cih je treba kratko opisati tudi dogodek, j ki je v zvezi z odlikovanjem. Na ta način j odlikujemo svoje sorojake in mladina vidi v njih lepe zglede hrabrosti in požrtvovalnosti.
Zbirki vojnopoštnih dopisnic in pisem pa pridenemo tudi lahko znamke raznih držav.
Drugi del zbirke pa tvori razna zanimiva šara. V Srbiji sem se slučajno sešel z bavarskim tovarišem, ki mi je pravil, da je daroval svoji šoli precejšnjo poleno,. ki mu je po čudnem naklučju rešilo življenje. Naj vidijo otroci ta »čudoviti« les, ki mu je rešil življenje! Imam v svoji posesti neznatni drobec bombe, ki je padla pri Zalogu. Komentar da temu drobcu zgodovinsko vrednost. Nekega turškega vojaka sem.prosil, da mi je napisal par stavkov z arabskimi črkami na vojnopošt-no dopisnico. Razni novci zavezniških in sovražnih držav so tudi del vojne zbirke. Prvi rumunski ujetnik, ki sem ga videl, mi je ponudil cigareto. Sicer slab fabrikat, a lep vojni spomin.
Vojni ujetniki izdelujejo razne predmete. Takemu predmetu naj napiše izde-lovatelj še svoj domovinski naslov in hajdi v zbirko z njim! Kot dragocen spomin hranim hilzo ital. šrapnela, v katerem je par vejic goriške oljke.
V zasedenih sovražnih deželah najdemo mnogo stvari, ki so tudi primerne za šolsko zbirko. To so predmeti narodopisnega značaja. Na Balkanu so to lepe vezenine in tkanine. Ni jih lahko dobiti, ker tamošnji prebivalci zelo visoko cenijo delo svojih žen. Kupil sem v nekem orientalskem bazaru tiskane vzorce znanih »pirotskih čilimov«. Krasni in interesantni so. Nič našim narodnim ornamentom podobnega ni v njih. Pri nas zavzema srce v ornamentih častno mesto in pri tamoš-njih vzorcih manjka to.
Le razne bujnopisane arabeske, ki nas kvečjemu spominjajo na fantastično stilizirane oblike dreves, vidimo v teh delih. Šarenost pa poveča včasih skoraj ostentativna nesimetrija. Sicer pa bi ti vzorci zanimali koleginje, ki se pečajo z ročnimi deli.
Takim stvarem prilepimo listek, na katerega napišemo, da je to stvar daroval J. J., ki se je udeležil svetovne vojne. Taki predmeti so zelo primerni za šolske zbirke, ker jih ne spremlja grozota vojne, a so le v neposrednji zvezi z njo. O bitkah in drugem vojnem življenju pa izve mladina tako vse podrobnosti iz ust svojih očetov in bratov, ki so bili kot živa priča raznih vojnih dogodkov.
Božo Račič.
Dr. Ivan Tavčar, župan stolnega mesti Ljubljane, podpredsednik.
Dr. Vladislav Pegan, deželni odbornik tajnik in blagajnik.
Odborniki:
Anton Belec, načelnik Kmečke županski zveze. — Anton Cadež, mestni katehet Karel Dermastia, vodja Slov. trgovske šo le. — Andrej Kalan, prelat in stolni kano nik. — ivan Knez, predsednik trgovske h obrtne zbornice. — Ivan Kregar, predsed nik Obrtno- pospeševalnega zavoda. -I Dr. Evgen Lampe, deželni odbornik. -Ces. svetnik Gustav Pire, ravnatelj c. kr kmetijske družbe. — Karel Pollak, st. predsednik Kranjske deželne banke. -Ivan Samec, predsednik trgovskega gre mija. — Josip Šiška, stolni kanonik. -Ivan Stefe, urednik. — Dr. Karel Triiler deželni odbornik in podžupan ljubljanski — Matija Zamida, ravnatelj dež. uradov
aaMiBaaMaaaCTfi«»^*^^	.. --..t
DELO SLOVENSKEGA UČITELJSTV/I ZA »RDEČI KRIŽ« IN DRUGE VOJNO POMOŽNE SVRHE.
Roza Jandova, c. kr. učiteljica v pokoju v Ljubljani, 20 K; prireditev šolski mladine na ljudski šoli v Sv. Križu pr Trstu poleg v zadnji štev. izkazanih 400 K še 247 K 80 vin., torej skupaj 647 K 80 v.; Marija Maroutova, šolska ravnateljica \ Ljubljani, 3 K; Fran Klinar, nadučitelj v p. v Ljubljani, 1 K; skupaj 271 K 80 vin V zadnji štev. izkazanih 238.031 K 70 v. Danes izkazanih	_______271 » 80 »
Doslej nabranih	238.303 K 50 v,
SREDNJE ŠOLE.
L. Lederhas, c. kr. profesor v p. v Ljubljani, 6 K; Anton Kržič, c. kr. profesor v p. v Ljubljani, 100 K; Fran Suher, c. kr. profesor v Ljubljani, 5 K; Alojzi; Tavčar, c. kr. profesor v Ljubljani, 10 K; Franc Matejčič, c. kr. deželni šolski nadzornik v Trstu, 20 K; dr. Franc Perne, c. kr. profesor v Ljubljani, 10 K; Fran Jeraj, c. kr. profesor v Ljubljani, 5 K; Jakob Zupančič, c. kr. profesor v Ljubljani, 10 K; Janko Mlakar, profesor v Ljubljani, 3 K; dr. Ivan Svetina, c. kr. profesor v Ljubljani, 20 K; Anton Štritof, c. kr. gimnazijski ravnatelj v Ljubljani, 5 K; Marija Štupičeva, c. kr. vadniška učiteljica v Ljubljani, 5 K; dr. Anton Medved, c. kr. gimanzijski profesor v Mariboru, 10 K; skupaj 223 K.
Doslej izkazanih	46.349 K 96 v.
Danes izkazanih	__ 223 » — »
Skupaj	46.572 K 96 v.
DENARNI USPEH DELA SLOVENSKEGA UČITELJSTVA V DOBI VOJNE DO DANES.
Glasom izkazov v »Učit. Tovarišu«:
Za »Rdeči križ« itd.
III.	vojno posojilo
IV.	vojno posojilo
V.	vojno posojilo S ednje šole
Končna vsota
238.303 K 50 v. 278.848 » 69 » 2,759.338 » — 5,532.257 » — _____46.572 » 96 »
8,855.320 K 15 v.
REVOLUCIJA NA RUSKEM.
V Petrogradu je izbruhnila revolu-lucija — Povod revoluciji. Dne 27. februarja t. 1. se je sestala ruska duma. Večina dume pod vodstvom poslanca Miljukova je z brezobzirno ostrostjo napadala vlado ter ji predbacivala, da je nezmožna, da tira državo v pogubo, da ogroža usodo Rusije v vojni. Dežela stremi po notrartji organizaciji, a vlada, ki se boji za svojo eksistenco, vidi v tej organizaciji nevarnost, da bi vladna nezmožnost uničila sadove strašnih žrtev naroda, da bi ljudstvo vzelo svojo usodo samo v roke. Ako spozna dežela, da je s to vlado nemogoča zmaga, bo zmagala duma brez nje. Preskrba živil je v primeri z lanskim letom velik neuspeh. Oglašal se je poslanec za poslancem in v tem todu šibal vladno nezmožnost in zanikrnost. Neznosne apro-vizacijske razmere v velikih mestih so provzročile že hude nemire in resne upore ljudstva. Duma je bila odločena izru-vati dosedanji režim in vedno huje reakcionarno stremljenje visokih in najvišjih krogov z njega korenino. Nastopilo je pa tudi ogroženo ministrstvo z vso ostrostjo proti dumi. Ko je ta izvedela, da je ministrski svet sklenil z vso ostrostjo nastopiti proti dumi ter se zopet vdati staremu, okamenelemu reakcionarnemu kurzu, je prikipelo ogorčenje do vrhunca.. V dumi je bila sprejeta resolucija, ki je zahtevala odstop vlade in je bil storjen sklep, da naj se izvoli poseben parlamentaren kontrolen odbor. Nato je odgovorila vlada s sklepom,

da pošlje dumo domov in jo razpusti. Temu so se uprli poslanci. Izjavili so, da se ne pokore carjevemu ukazu in da hočejo zborovati dalje in skrbeti za ogroženo državo. '1 o so storili tem lažje, ker so vedeli, da je na njihovi strani prebivalstvo in da simpatizira z njimi tudi vojaštvo, posebno petrograjska posadka. V ti-| stern trenutku, ko je izjavila duma, da se očitno in javno upre, je izbruhnila v Pe-trogadu splošna ustaja. V istem času so izbruhnile demonstracije in revolte po drugih večjih mestih. Kakor vsaka revolucija ni potekla tudi ta brez grozot. — Potek revolucije. Ko je duma sklenila da se ne pokori carjevemu ukazu in da hoče l še nadalje zborovati, je ukazala vreči v ječo vse dosedanje ministre, izmed sebe I pa je izvolila 12 članov — izvršilni odbor
!' pod predsedstvom predsednika dume Rodzijanka. Ta odsek se je proglasil za provizorno vlado ter izdal oklic v katerem izjavlja, da je z ozirom na težavni 1 položaj in notranji nered, ki ga je zakrivila politiška vlada, prisiljen vzeti v roke i javni red in vso državno oblast ter izraža ' upanje, da mu bo prebivalstvo in vojska j stala ob strani pri izvrševanju težavne a važne naloge. Izvršilni odbor državne , dume je sestavil kabinet, ki se imenuje j nacionalno ministrstvo. Ministrksi predsednik je knez Lvov, in Miljukov minister za zunanje zadeve. Vsa državna oblast . je sedaj v rokah izvršilnega odbora ruske dume, ki reprezentira suvereniteto naroda. Nova vlada, ki jo je imenoval izvršilni odbor, je izdelala svoj program, ki je skrajno radikalno demokratičen. Vladati hoče po teh-le principih: Splošna nepo-srednja amnestija za vse osebe, tudi za zločine, izvršene na političnem ali verskem polju, med njimi tudi za zločine terorističnega značaja, vojaške revolucije in zločine proti poljedelskim zakonom, nadalje svoboda mnenja, časopisja, društvena in zborovalna svoboda, pravica do stavke z razširjanjem teh pravic na vojaške osebe vmejah, ki jih dovoljujejo vojaške in tehnične razmere, odstavljenje vseh utesnitev provzročenih od socijal-nih, verskih ali narodnih vzrokov nepo-srednje pričetje priprav za sklicanje kon-stituante, ki naj, sloneča na splošnem poštenem pravu, vpelje vlado in sprejme ustavo. Institucija policije se nadomesti z narodno milico z voljenim poveljnikom, : ki bo podrejena vodstvu samouprave. Komunalne volitve se vrše na podlagi splošne volilne pravice. Čete, ki so udeležene pri revolucionarnem gibanju, se ne bodo razorožile, marveč se bodo konsignirale v Petrogradu. Odpravijo se vse utesnitve za vojake glede socialnih pravic. Provi-zorična vlada polaga važnost na to, da dostavi, da ne namerava porabiti vojnega stanja za to, da zavleče izvedbo zgoraj imenovanih reform. Kaj pa krona? Položaj se je razjasnil tudi v tem pogledu. Izvršilni odbor je prisilil carja, da je odstopil in izdal manifest, v katerem izjavlja, da se odpoveduje prestolu za se in za svojega sina ter izroča dedne pravice svoje dinastije edinemu bratu Mihajlu Aleksandro-viču. — Carski manifest se glasi: Mi po božji milosti Nikolaj II., cesar vseh Rusov, car poljski, knez finski itd., dajemo svojim zvestim podanikom sledeče na znanje: V dneh velikega boja proti zunanjemu sovražniku, ki se že tri leta trudi, da bi podjarmil našo domovino, se je Bogu hotelo, poslati Rusiji novo preizkušnjo. Notranje težkoče groze usodepolno vplivati na definitivni izid hude vojne. Bodočnost Rusije, čast naše armade, sreča naroda in vsa prihodnjost naše drage domovine zahtevajo, da za vsako ceno pri-vedemo vojno do zmagovitega konca. Kruti sovražnik dela zadnje napore in bliža se trenotek, ko bo naša hrabra armada v soglasju z našimi slavnimi zavezniki končnoveljavno podrla sovražnika na tla. V teh, za življenje Rusije odločilnih dneh, srno se smatrali v svoji vesti dolžne, da moramo svojemu narodu olajšati ozko združenje in organizacijo vseh njegovih sil v uresničenje nagle zmage. Zato smo v soglasju z državno dumo spoznali za pravo, da se odpovemo prestolu ruske države in odložimo najvišjo oblast. Ker , se nočemo ločiti od svojega ljubljenega sina, izročamo nasledstvo svojemu bratu, Velikemu knezu Mihajlu Aleksandroviču, ki ga blagoslavljamo, ko zavzema prestol ruske države. Svojemu bratu naročamo, da naj vlada v popolnem sporazumu z narodnimi zastopniki, da varuje zakonite uredbe in nanje v imenu preljublje-ne domovine neprelomno priseže. Vse verne sinove domovine poživljamo, naj izvršijo svojo sveto domovinsko dolžnost, naj poslušajo carja v težavnih trenotkih . narodnih preizkušenj in naj mu z zastopniki ljudstva pomagajo voditi rusko državo na potu sreče in slave. Bog ščiti Rusijo! — Designirani car Mihajl Aleksan-drovič sprejme krono, toda samo pod po-
gojem, da jo mu izroči narod sam po svo- | jem postajnem zastopstvu, on neče biti i car po volji božji, temveč po volji naroda. V dogovoru z izvršilnim odborom je izdal Mihajl Aleksandrovič v tem smislu pro-klomacijo na narod: Proseč Najvišjega blagoslova, prepuščam vsem ruskim državljanom, da se podredijo vladi, ki jo je organizirala duma z vso močjo in avtoriteto, dokler s splošnim direktnim in tajnim glasovanjem izvoljena konstituanta s svojim sklepom ne izrazi volje naroda glede oblike vladanja. — V Rusiji imajo inedvladje, ki naj preneha šele, ko bo novi ustavodajni zbor proklamiral novega carja in dal državi novo ustavo. Do tega časa bo vladal eksekutivni odbor. Ali bo kos svoji ogromni skoraj nadčloveški nalogi? Ako obvlada položaj, gre Rusija nasproti svobodnejšim dnem. Katastrofa za njo pa nastane, če vzplamti protirevo-lucija in se vname meščanska vojna.
I lili iiiii.
Spisal Ferdo p. Kleinmayr.
I.
V srcu dobrih in močnih vlada splošna slutnja, da prične po vojni drugo, novo življenje — bolj smotreno, resnejše, trez-nejše, a po vsebini srečnejše. Veliki dogodki bodo pustili velike, globoke sledi za seboj, in da bodo te sledi obrnjene k dobremu in boljšemu, je težnja, in zato tudi nada vseh močnih in dobrih. Trpljenje je visoka šola, in dolgotrajno, veliko trpljenje bi moralo biti dobra šola. V tem trpljenju bi se moralo preroditi človeštvo,, in njegova psiha bi morala instinktivno iskati in najti ono, česar mu treba k resnični sreči. Bi... ! Bo pa tudi v resnici?
Bo li človeštvo, bo li osobito naš narod brez vsake škode prestal to trpljenje? Bodo li telesne in moralne sile našega sicer malega, a dosedaj zdravega naroda, prestale veliko preizkušnjo, ki mu jo nalaga vojna?
Dnevno časopisje se je že tuintam oglašalo ter večalimanj pogumno pokazalo na rane in škode, ki jih seka vojna tudi v telo slovenskega naroda. In človek, ki je z odprtimi očmi in odprto dušo zrl, ter še zre vse gorje, vidi, kako se gorje širi in širi. Da je »vojna oče napredka«, o varljivosti tega stavka se je nepristranski opazovalec menda že prepričal. In iz tega prepričanja izhaja vseobčna težnja po miru, Ivi se širi v vseh vojujočih se državah, posebno med onimi sloji, ki jim je bilo trpljenje že od rojstva dota.
Stojimo ob vratih bodočnosti, in skušamo prodreti z duševnimi očmi preko njih. In glej, malodušnost se nam skoro vsiljuje. Res, veliko mora biti zaupanje v življenje, da nas ne nadvlada grenka re-signacija. A čemu! Tu so otroci, ki imajo pravico do boljšega življenja, in ob njih mora sedanja generacija popraviti, kar je nad njimi zagrešila. Njim imamo pokazati novo pot v novo življenje. Moremo pa mi pokazati drugačno, boljšo pot naši bodočnosti negoli ono, ki smo jo sami hodili? Moremo jim pokazati ideal novega, boljšega in drugačnega življenja, nego smo ga mi sami živeli? Zdi se to najtežja naloga, naloga podobni oni, ki bi jo zastavili slepcu, češ, naj vodi videčega. In vendar se vsepovsod, po časopisju in kongresih govori o naši deci, ko hitro govorimo o boljši bodočnosti. Zdi se, da smo nad seboj že obupali, a da smo vso trdno vero v srečnejše čase prenesli na našo mladino. To je naravna posledica dogodkov, a služi le v čast sedanji generaciji, ki skuša že sedaj z raznimi ustanovami odvračati najhujše trpljenje od naših malih. Te ustanove — dasi vse hvale vredne kakor človekoljubni poskusi — pa v svoji praksi ne izpolnjujejo onega, kar so si stavile za cilj. Cesto so prenagljene, premalo premišljene, prešibko denarno podprte .itd., kar sila dogodkov seveda opravičuje. V glavnem pa zlo le skušajo blažiti, a zla ne odpravljajo, niti ga ne morejo, niti jim ni naloga.
Predna govorimo o bodočnosti naše mladine, moramo si biti torej na čistem o tem, kakšni So oni, ki jim je izročena priprava mladine za bodočnost, t. j. kakšna je sedanja človeška družba, starši, učitelji itd., in kakšna je mladina.
Mladina bo po visokem odstotku osirotela stopila na pot v novo življenje. Kolikor svetejša je dolžnost človeške družbe, naroda, da nadomesti tej siroti junaške očete! Mladina bo po pretežni večini slabo
prehranjena stopila na to usodepolno pot. Fizična podprehranba bo vplivala še dolgo na telesno in duševno zmožnost mladine. Mladina bo, sicer v malem delu, a tudi v tem odstotku dovolj skrbi bude-čem, stopila moralno pokvarjena na pot v
življenje. Evo taka bo, oziroma je že mladina danes. A kdo bo to mladino vodil?
Marsikateri dom je opustošen. Očeta je vzela sovražna kroglja, mater često žalost in beda. Velika teža vzgoje bo — zdaj še bolj nego pred vojno — slonela na ramah naših mater. Jeli pa bodo res vse matere v svesti si te velike odgovornosti napram mladini, narodu, državi? Ne govorim v splošnosti, ali tudi sicer je moralni nivo vsled vojne padel pri precejšnjem odstotku ženstva, osobito mestnega. In tudi ta odstotek je vpoštevati kakor sedanje ali prihodnje matere, ker tudi njim bo »poverjena« vzgoja otrok. Tožbe po časopisju se ponavljajo v tem pogledu vedno česteje. Navajam iz obilice >Edinost« z dne 22. januarja, ki pravi: »... škoda, ki je morda — najhujša za bodoče fizično in moralično zdravje našega naroda — nočemo konkretizirati in tu polagati prsta na rano. Pravimo samo, da bo trebalo tudi pri našem ženstvu ponekod sanirati mnogo! Menda se razumemo.« — Bolje je zreti resnici v obličje, negoli tajiti dejstva. Če je naše stremljenje resno, potem je molk najhujše zlo v tem pogledu. Če hočemo naši mladini dobro, moramo računiti tudi z onim, žal previsokim odstotkom vsled vojne moralno in često tudi fizično pokvarjenih sedanjih in bodočih mater. Bedasto je govoriti o vzgoji mladine, o naši boljši bodočnosti, ako glavnega faktorja te vzgoje ne vpoštevamo v vsaki smeri in obliki, kakor se nain kaže. In slednjič bomo pri-morani tudi konkretizirati, t. j. dejstva priznati in preudariti, kako priti do živega temu najhujšemu zlu, oziroma kako ga izločiti pri tesanju naše bodoče hiše, ki bodi hiša sreče, one sreče, ki nam ni bila dana, a si jo želimo sebi, narodu in državi v prid. Mi moramo točno vedeti, v kakšnih rokah bo vzgoja našega naraščaja. Ker za vzgojo značajev gre v prvi vrsti, in ne za šolsko izobrazbo; to že sedaj povdarjam. Tako zelotsko kratkovidni seveda tudi ne bomo, da bi kar brez drugega zvračali edino odgovornost za ta žalostni pojav na oni del ženstva. Sodili bomo, obsojali ne, ali zavarovali bomo sebe in mladino pred očitno škodo, ker to smo mladini in narodu dolžni. Zavarujem se takoj, da na »nezakonske« matere tu v obče ne mislim. Ali v drugih specifičnih pojavih, ki jih sedaj doživljamo in večinoma, ne vem čemu, zamolčujemo, bomo morali glasno govoriti, in to kmalu, če ne že sedaj.
V drugi vrsti prihajajo sedanji in bodoči očetje. Pretežna večina stoji v vojni. Izpostavljeni so vsem njenim, fizičnim, moralnim in materijalnim vplivom. In s tem je menda vse rečeno. A med moškimi, ki so ostali v zaledju, se je pojavila tudi nova moralna bolezen, ne splošna, ali tudi tu imamo računiti s precejšnjim odstotkom, ki stremi le za tem, kako bi na lahek in malo pošten način obogatel čim prej. Vsaka vest je v njih prenehala, v svoji dobičkaželjnosti se ne spomnijo niti za hip trpeče množice. Vse se jim dozdeva že kupljivo. To je prava šiba božja. Brez srca, brez sramu, brez strahu, brez vsake moralne opore se odira in nagro-madeni denar večjidel na lahkoživ način zapravlja. Tako da eno zlo rodi drugo. »Verižno trgovanje cvete in ubija moštvo, rodi bedo, povzroča kupljivost ženske. In to so in bodo tudi prihodnji očetje. Tudi s tem žalostnim dejstvom je računati.
Susaške »Primorske Novine« so pisale o tej priliki: »Prenehala sta skoro vsako čuvstvovanje in plemenitost. Živi se, kakor kdo hoče in kakor se mu zlub-lja. Ne gleda se na nič več. In potem naj nam bo po vojni — bolje! Ne — pridejo nam težki časi. Kako naj bodo potem narodu v pomoč ljudje, ki imajo v sedanjem času prilike, da bi se utrdili, in ki naj bi mislili na prihodnje težke čase, ko bi mogli koristiti sebi in narodni stvari, če so pa živeli in delali tako, da bodo v tistem usodepolnem času za narod in poedinca — izgubljeni, zlomljeni. In tako nam likratu, ko na frontah poginja en del naroda, propada drugi del doma.«
Vidimo tedaj, kako vstaja pred nami vse polno socialnih nalog, kako bo treba na vseh koncih in krajih sanirati, oziroma zastaviti sekcijski nož, preden se nam je lotiti vprašanja vzgoje naše mladine k resnejši in srečnejši bodočnosti. So gotova dejstva, preko katerih ne moremo pri najboljši volji, in če bi hoteli preko njih z zavezanimi očmi, potem je naša beseda o boljši bodočnosti le samoslepilo, in naša zahteva po primerni vzgoji mladine le prazna fraza.
A da se vse to »sanira«, ne bo treba samo dni in mesecev, ne samo ustanavljanja raznih človekoljubnih zavodov in društev, uradov, šolskih kuhinj, sirotišnic itd., ne samo načrtov »vodilnih faktorjev«, ne samo dela »narodnih voditeljev,« ne sa-
mo vzpodbudnih okrožnic, ne samo cerkvenih pridig, predavanj, govorov, shodov, brošuric, člankov itd. Treba bo enega samega smotreno urejenega, celotnega dela, za katero se zastavijo vse sile države po natančno premišljenem načrtu, za katero se zastavijo dan za dnem vsi dobri in močni, to so oni, ki so res zmožni voditi mladino do praga bodočnosti. Velika naloga bo pripadla šoli, a ne šoli, kakor je še sedaj, temveč v duhu časa, reformirani ljudski, strokovni, srednji in visoki šoli. Šolsko vprašanje postaja na mah eno prvih izmed obolice socialnih vprašanj.
11.
Šolsko vprašanje je stopilo sedaj v tak stadij, da ne pomenja samo bistva bodoče umstvene kulture, temveč tudi bistvo bodočega življenja. V šoli se bodo rao-raie osredočiti vse vzgojne sile; dom bo moral v sedanjih razmerah stopiti s privi-Hgiranega stališča, ter postati za dobro dobo časa šoli podrejen faktor pri vzgoji mladine. Ker vzgajati mladino, za to gre sedaj. Ne, kakšnih jizikov naj se mladina uči, ne toli kakšne praktične predmete bi bilo vpeljati v šolo, ne komanda, po kateri naj deca telovadi v šoli itd., ne toli pouk tedaj, kolikor v prvi vrsti vzgoja krepkih značajev, bo morala biti naloga prihodnje šole. Ne samo izšolati, temveč vprvo vzgojiti bo treba mladino, ako hočemo, da se odpro vrata boljše bodočnosti narodu in državi. Tudi ne gre sedaj v prvi vrsti zato, jeli ljudsko šolstvo podr-žaviti ali ne. Saj to je vobče le oblika, le sredstvo, ki se ga bo sicer morala šola v svoj prid bržkone poslužiti. Napačno bi bilo torej to sredstvo stavljati kakor cilj posebnega gibanja med učiteljstvom. Sedaj gre najprej za vzgojno moč šole, ki naj se — če kedaj — sedaj izkaže v vsej svoji sili. Gre za vsebino tedaj. Šola bo morala nadomestiti dom, seveda šola, ki ji bo podan mnogo obširnejši delokrog, nego ga je imela dosedaj.
Podajati že sedaj točen, podroben načrt o smeri in delu prihodnje šole, menda ne kaže, in posamezna oseba tega tudi nikoli ne bo mogla. Dovolj je za sedaj, da imamo jasno zavest o važnosti prihodnje šole, in pojm, v kakšnem krogu se bo njeno delo sukalo. O vsem tem bodo morali razmišljati vprvo vsi poklicani faktorji svoječasno in pravočasno. In prvotni načrt se bo moral vsled izkušenj še nadalje izpreminjati, prilagojevati. Šoli bo treba korenite reforme v vseh njenih delih, a nobenega krpanja. Prezidati s tal torej, in ne dozidovati!
Nekaj splošnih načel se da seveda že danes formulirati. V prvo se ne bo smelo šolstvo več ozirati na želje posameznih politiških strank in strančič, posameznih kulturnih in verskih smeri. Postati bo morala šola v resnici to, kar je danes le po imenu — namreč občna, splošna. Sood-iočevati bodo morali pri nji vsi sloji, kar dosedaj ni bilo. Pritegniti bo treba k sodelovanju v šoli veliko maso brezpravnega kmečkega in tovarniškega proleta-riata, potom njenih zastopnikov ali potom splošnega glasovanja. Onim masam ljudstva, ki so največ trpele, bomo morali pustiti tehtno besedo o tem, kaj one želijo in pričakujejo od šole. Smeri nove šole ne bodo mogli diktirati samo »osiveli šolniki« in taki, ki hočejo šolniki biti, temveč v prvi vrsti ljudstvo samo. Iziti bo morala šola res iz naroda, iz življenja, ki ga privoščamo naši mladini, a ne iz onega, ki smo ga živeli, in ga živimo mi; iz njihovega, ne iz našega. Mladini sami, osobito visoko- in strokovnošolski bomo morali dati pri izberi smeri prihodnje šole soodločujočo besedo. Izbirati bomo morali med učiteljstvom.
Tu smo zopet pri tehtni točki. Če bo namreč nujno potrebno izločiti deloma ali popolnoma vpliv gotovih »mater« in »o-eetov«, če je ta vpliv potom osirotenja de-ce že naravnim potom izločen, potem moramo vendar vedeti, kakšne so ali bodo osebe, ki jim bo dana naloga-voditi mladino do praga bodočnosti«. Vplivi in posledice vojnih pojavov, kakor smo jih deloma omenili v prvem odstavku, so zadeli procentualno tudi sedanje učiteljstvo. Če ima šola vzgojiti vprvo značaje, mora biti značajno tudi učiteljstvo. Druga in neposredna zahteva pa je, da se učitelj-stvu ne zavira, svoj značaj tudi moško pokazati v javnem življenju. Tega dosedaj ni bilo vedno in povsod. Odločne, odkrite besede se je »svet« često bal. Cesto ni odločalo neumorno delo, ne sposobnost, ne znanje, ni odločalo občno spoštovanje ljudstva, temveč je odločalo mišljenje, katerega je učitelj bil. Bil si liberalec — križali so te klerikalci; bil si soc. demokrat i • cepili so liberalci kolena nad tvojo ubo-j go glavo itd. V šoli si bil sicer edinole uči-j telj, ali po tem ni nihče vprašal. To bo I moralo izginiti, hlapčevski znak bo mo-
ral s čela učiteljstvu, štreberstvo bo moralo najti zasluženo »plačilo«. Da se to temlažje izvrši, zdi se pri sedanjih razmerah res, da je podržavljenje ljudske šole neobhoden korak k boljšemu, morda prvi korak, ki mu naj sledi mogoče še boljša oblika. Ne brez kontrole in brez nadzorstva bodi bodoče učiteljstvo, ali ta kontrola in nadzorstvo bodita pravična, stroga, ljudomila, času primerna, strokovna in obča, t. j. ne odvisna od par oseb ali ene strančice. Državni interes to zahteva. Le tedaj, le z značajniin učitelj-stvom, ki mu njegov značaj ne bo ovira, smemo upati, da bodoča šola res reši svojo nalogo. Izbira primernega učiteljstva bo tedaj odločilna, jeli se posreči bodoča šola. To je skala, ob kateri se lahko razbije šibek čolnič vseh namenov. Zato bo treba boljše in temeljitejše vzgoje učiteljskega naraščaja in učiteljstva, toli um-stvene, kolikor vzgoje srca. Važna bo vzgoja učiteljstva v praktičnih vedah; doma bo moralo biti učiteljstvo v vseh važnejših socialnih vprašanjih, toli teoretično, kolikor praktično. Učitelji (učiteljice) bodo morali biti izkušeni v življenju, odprtega srca, ljubitelji resnega dela, da bo tudi mladina vzljubila delo in v njem našla svojo zabavo in svoj spas. Sedanji, po »za-poslevalnih« tečajih vzgojen učiteljski naraščaj ne bo zadostoval težavni nalogi, moral bo vnovič pod kladivo.
Mnogoštevilni razredi, kjer se vse šiloma reducira na mehanizem, bodo morali izginiti, da bo mogoče učitelju stopiti v neposredno srčno vez s svojimi učenci. Šola bo morala biti enako pristopna vsakomur, kar zdaj ni, ker drage življenske razmere zapirajo visoko nadarjeni prole-tarski mladini pot v one šole, kjer se često topoglavi potomci bogatejših slojev v svojo, narodovo in državno škodo prerivajo hočeš nočeš s klopi v klop. Tu ne bodo zadostovala dijaška podporna društva in slične privatne dobrodelne ustanove, tu bo treba obsežne državne akcije, da se odpravi to zlo. Cvet naroda, in bodi rojen tudi pod slamnato streho ali v kleti predmestne vojašnice, naj pride na površje; šola naj mu otvori svoja vrata na stežaj.
V šoli naj se resnica vedoma ne po-tvarja, resnici odprite duri, če hočete, da zasadi v ljudstvu kultura svoje trdne korenine, da nove vrednote civilizacije obo-gate bodoče življenje. Pouk v verstvu naj osredotoči svoi vpliv na srčno stran vzgoje, v znanstvene predmete ni treba, da se uriva; to bo njemu in mladini pač le v prid. — In da se more vse to izvršiti, uvi-devamo, da mora država prevzeti vse šolstvo v svoje roke. Država bodi gospodar šole, stariši, učitelji, zdravniki pa osebe, ki naj jo vodijo.
Ako vse te točke upoštevamo, ter jim novo se pojavljajoče pridružimo, smemo upati, da sprejme šola ono novo lice, ki ga zahtevajo sile razmer. Ni nam po-magano z izvršitvijo samo ene točke, če drugo zanemarimo. Za vse moramo najti točno formulo, po kateri naj se rešijo. Spoznavajmo pa sicer, da je šolsko vprašanje del socialnega vprašanja, ali dandanes velevažni del, ki bo tvoril važno točko prihodnje zakonodaje.
To niso utopije, to se bo moralo izvršiti, če nam je res kaj na boljši bodočnosti. Le na ta način se oddolži sedanja generacija prihodnji ter izplača dolg padlim junakom.
sKo mm
Mariborska »Straža« opisuje in pojasnjuje v zanimivem in jako poučnem članku pod zgornjim naslovom razmere slovenske srednješolske mladine na Štajerskem. Članek se glasi;
Številke govorijo; te razpršijo na hip vsa ugibanja in prazna sklepanja. Slišiš vedno v zadnjem času, da študira preveč slovenskih fantov. To ni res. Znano je pač, da se jih pri nas mnogo premalo posveti realnim študijam; ni treba dokazovati, da je skrajni čas, da se slovenski naraščaj poprime zlasti višje trgovske in Obrtne izobrazbe; številke pa pričajo, da je primeroma tudi malo število slovenskega dijaštva na gimnazijah. Ne govorimo pa o tem, da je izobrazba v kmetijstvu potom šolstva na Štajerskem popolnoma nezadostna.
Na Slovenskem Štajerskem nimamo za skoro pol milijona Slovencev nobene slovenske srednje šole, pač pa gimnaziji v Celju in Mariboru s slovenskim in nemškim učnim jezikom. Nemci, ki jih je 67.825, imajo popolne višje gimnazije v Celju, Mariboru in Ptuju, ter realko v
fj Mariboru, katere zavode obiskujejo tudi i slovenski dijaki. Na teh šolah je bilo leta 1913—1914 slovenskih srednješolcev 700, dočim je bilo nemških 885. Na eno srednjo šolo pride na Štajerskem 400.000 prebivalcev slovenske narodnosti, a na eno šolo samo 17.000 prebivalcev nemške narodnosti. Na 10.000 prebivalcev slovenske narodnosti pride 17:5 slovenskih, na 10.000 prebivalcev nemške narodnosti pa 130:5 nemških srednješolcev. Te številke pa nam razkrijejo ves žalostni položaj bodočega slovenskega uradništva na Slov. Štajerskem. To mora postati drugače!
Zanimajo le še podatki o številu dijakov po posameznih razredih srednjih šol. Če primerjaš število slovenski in nemških spodnje- in gornje-gimnazijcev, opaziš žalostno dejstvo. V spodnjih razredih je v razredih kakor v Mariboru in Celju skoro vedno dvakratno število slovenskega dijaštva, dočim se to razmerje takoj spremeni v gornjih razredih in sicer tako, da je v teh včasih do dve tretjine Nemcev. Povprečno ne doseže cilja izmed že itak majhnega števila slovenskega dijaštva nad 50 odstotkov, včasih jih pride do mature celo samo nekaj odstotkov, dočim je za nemške dijake tudi v tem oziru izid ugodnejši.
Kdo je kriv tem neznosnim razmeram naše srednješolske mladine? Največ zakrivijo to starši sami, oziroma njih namestniki, ki jih imajo v varstvu. Polaga se od njh deloma premalo važnosti na vztrajno marljivo delo in učenje. Krivde pa ne prizanašamo učiteljem in profesorjem. Nekateri preveč učijo s petkami, namesto z razlago. Znaš ali ne znaš, to je glavno načelo; prizadevanja in truda, da bi se uglobila večina učencev v obširno snov, ne poznajo nekateri gospodje. Brez zamere! Toda ta metoda učenja je do-vedla do teh neuspehov, katerih poprej nismo poznali. Časi so minili, ko so se profesorji z veliko vnemo brigali za slovenske dijake, kako da stanujejo, kako se hranijo, pod kakim nadzorstvom da so izven šole. To delo ne spada sicer v delokrog državnega uradnika, toda je jako idealno in narodno, ki ga zahteva od vsakega narodni interes. Hvala Bogu, še tudi taki profesorji niso izumrli! Na njih požrtvovalnost še stavimo upanje, da se stvar obrne na boljše!
k Zagreba.
| DR. MILE STARČEVIČ. J
Dne 10. t. m. je umrl v Zagrebu v starosti 56 let poslanec v hrvatskem saboru dr. Mile Starčevič. Pokojni dr. Mile Star-čevič je bil voditelj starčevičanske skupine hrvatske stranke prava. Z jekleno konsekvenco je zastopal in zagovarjal politične ideje svojega strica dr. Ante Star-čeviča. Preverjen je bil, da so ti nazori, te ideje edino pravi in spasiteljni za hrvatski narod. Blagi pokojnik je bil kristalno čistega značaja in požrtvovalne ljubezni do domovine. Ko je spoznal namene in napačna pota, po katerih je stopala frankovska pravaška skupina, je odcepil svoje pristaše od te stranke in hodil odslej svoja pota. Zavzemal se je za tesno združitev hrvatskega in slovenskega naroda v eno upravno skupino. Trdno je bil prepričan, da doživi hrvatski in slovenski narod lepo in srečnejšo bodočnost. Odlični mož tega ni dočakal, a zasejal je seme, ki bo gotovo obrodilo prejalislej najlepši sad. Odličnega moža ohrani slovenski narod v trajnem spominu!
¡2 naše ©rganiiacile.
t«. ■ "■ -I «.v • fe. .
»Društvo v pomoč učiteljem, njihovim vdovam in sirotam na Kranjskem«
naznanja podpiranim vdovam in sirotam, da je moralo v mesecu februarju t. 1. plačati od vseh v letu 1916 izplačanih podpor vsled cesarskega ukaza o pristojbinah od zavarovalnih pogodb, pogodb o dosmrtnih rentah itd. nov davek. — Ta davek Vam bo naš blagajnik vsled odboro-vega sklepa z dne 11. marca 1917, 1. aprila (v I. četrtletju) odtegnil za celo leto 1916, dne 1. julija (v II. četrtletju) za prvo polovico leta 1917 in potem v.edno četrtletno naprej. — Ako bi se morebiti ta davek še zvišal, se Vam bo v isti meri odtegnil. V Ljubljani, dne 20. marca 1917.
Odbor.
Vabilo k občnemu zboru Društva v pomoč učiteljem, njihovim vdovam in sirotam na Kranjskem v Ljubljani, ki bo
v sredo, dne 4. aprila 1917, ob 10. uri dopoldne v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6, z običajnim dnevnim redom.
Vabilo k občnemu zboru »Narodne Šole«, ki bo v sredo, dne 4. aprila 1917, ob pol 10. uri dopoldne v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6 z običajnim dnevnim redom.

—r— Iz ljudskošolske službe. Kristina Hočevarjeva je nameščena za suplen-tinjo v Novem Vinklju; Justina Kmetova za provizorično učiteljico v Šturijah in Katarina Punčuhova v Spodnjem Logatcu; Ivana Kranner - Leilerjeva za suplen-tinjo v Gornjem Logatcu in Gabrijela Pi-panova v Poljanah. Stalnemu učitelju Karlu Gorišku je poverjeno začasno vodstvo ljudske šole v Zatičini, stalni učiteljici Me-laniji Fajdigovi pa začasno vodstvo ljudske šole v Šmartnem pri Kranju in stalni učiteljici Ani Schiffrerjevi začasno vodstvo ljudske šole v Kovoru; Kristina Ro-garjeva je nameščena za suplentinjo na Dobrovi, Marija Armičeva pa na Krtini; Ivan Poznik je nameščen za suplenta v Lienfeldu pri Kočevju; stalnemu učitelju Matiji Brezovarju je poverjeno začasno vodstvo ljudske šole v Št. Rupertu; su-plentinja Ema Rudolfova je imenovana za začasno učiteljico v Št. Vidu pri Vipavi; začasna učiteljica Pavla Herbstova nadomešča v Št. Petru na Krasu obolelo učiteljico Frančiško Vilharjevo; za suplenti-nje so nameščene: Marija Stepančičeva na Travi, Stanislava Budnova v Trebnjem in Marija Španova v Preserju; isto-tam je stalni učiteljici Tereziji Grebenče-vi poverjeno začasno vodstvo ljudske šole.
—r— Supietinja na c. kr. vadnici c. kr. učiteljišča v Ljubljani Lea Leveč je imenovana za vadniško učiteljico na tem zavodu.
—r— Nadzorovalna dama na mestnem dekliškem liceju v Ljubljani Marija WeBnerjeva je odlikovana z zlatim za-i služnim križcem. Iskreno čestitamo!
—r— Sedmič odlikovan. Gosp. Antonu Lokarju, stotniku v generalnem štabu, ki opravlja sedaj posle vojnega atašeja v Sofiji, ki je sin našega tovariša Ivana Lo- i karja, nadučitelja v p. v Ljubljani, je podelil turške sultan v d r u g i č odlikova- i vanje, in sicer železni polumesec. Že po-,: prej je dobil dve avstrijski, nemško in dve bolgarski odlikovanji. Našemu tovarišu čestitamo na vrlem sinu!
—r— Šola za invalide v Ljubljani. V zadnji številki srno poročali, da se je v Celju ustanovila slovenska šola za invalide. Taka šola obstoji že delj časa tudi v Ljubljani na c. kr. obrtni šoli pod vodstvom gosp. ravnatelja Šubica. Poljedelstvo poučuje ravnatelj Rohrmann in sadjarski nadzornik Ilumek. Pouk posluša sedaj 25 invalidov.
—r— Deželni odbor kranjski je sklenil na svoji seji, da se pridruži skupnemu koraku avstrijskih kronovin za primeren državni prispevek v zboljšanje gmotnega položaja ljudskošolskega in meščansko-šolskega učiteljstva. Radovedni smo, ali bo imel ta skupni korak vseh avstrijskih deželnih odborov kaj uspeha pri centralni vladi?
—r— Snujino vojaške domove. V
Cerknici na Notranjskem so bili priredili koncert v korist vojaškega doma, ki ga bodo v kratkem času otvorili v Cerknici. Pri koncertu sta sodelovala kraljevi bavarski dvorni igralec Jožef Hubel iz Mo-nakovega in koncertni pevec Karel Neumann z Dunaja. Spremljevanje na glaso-virju je prevzel tamošnji organist Vinko Vodopivec. Čisti dohodek 413 K 80 vin. so izročili c. in kr. vojaškemu poveljstvu. Koncert je dobro uspel in je bil mnogo-brojno obiskan.
—r— f Kristina Ravnikar. Ponoči od 5. na 6. marec je umrla Kristina Ravnikar začasna učiteljica na nemški mestni osem-razredni deški ljudski šoli v Ljubljani. Naše sožalje!
OTON pl. DETELA.	j
Dne 13. marca 1917 je umrl v 78. ietu svoje starosti v gradu pri Sv. Duhu poleg Škofje Loke Oton pl. Detela. — Oton pl. Detela je bil komtur Franc Jožefovega reda z zvezdo, vitez reda železne krone III. vrste, član gosposke zbornice, državnega zbora, predsednik komisije za pogozdovanje Krasa in 17 let deželni glavar vojvodine Kranjske. Dne 17. julija 1887 je bil pl. Detela prvikrat izvoljen v deželni zbor v kmetiškem volilnem okraju Kranj-Tržič-Škofja Loka. Deželni poslanec je ostal do 23. marca 1908. V deželni odbor je bil izvoljen dne 26. jaunarja 1883 in je bil leta 1891 imenovan za deželnega glavarja. S posebno vnemo je zastopal ob vsaki priliki kmetiške zadeve in se potegoval za koristi kmetiškega stanu. S tem si je pridobil res velikih zaslug. Ud c. kr. km "ijske družbe za Kranjsko je bil pokoli pl. Detela 48 let. Dne 24. novembra 1875 je bil izvoljen v glavni odbor, 20. junija 1901 pa je bil izvoljen za predsednika. Kot tak je vodil družbo do leta 1908, ko se je preselil iz Ljubljane. Tedaj ga je družba imenovala za častnega člana. Posebnih zaslug si je pridobil pri ureditvi zemljiškega davka. Bil je koncilianten mož in pravičen tudi do svojih politiških nasprotnikov. Za učiteljske koristi se ni zavzemal, za prospeh ljudskega šolstva v deželi ni mnogo storil.
Štajerske nesli.
—š— V komisiji za asanacijo Brežic,
ki jih je nedavno potres dokaj poškodoval, se nahaja tudi tamošnji naš tovariš Ignacij Supan.
—š— Tovariš Franjo Voglar, učitelj na deški okoliški ljudski šoli v Celju in poročnik v r. pri 87. pp. se nahaja že dalj časa v rezervni bolnici v Solnogradu. —: Pred par meseci je odšel na jugo-zahodno fronto kot praporščak ter si je tu priboril srebrno hrabrostno kolajno L reda. Obo-levši je odšel potem v bolnico v Inomost, odtod pa v Solnograd. Kakor smo zvedeli, je že precej okreval. — Prav srčno želimo, da bi bil vrli tovariš kmalu spet čil in zdrav!
—š— Italijanska šola v Celju. Ljudska šola za otroke laških beguncev v Celju se je nahajala pri »Zelenem travniku«. A tamošnje prostore je zasedlo vojaštvo in tako imajo sedaj laški otroci — pričenši s 1. marcem t. 1. — pouk ob popoldnevih v edinih dveh sobah slovenske okoliške ljudske šole. — V sili je tudi Slovenec dober...
_š— Vpokojena sta tovariša Josip
Kiopčič, nadučiteij v Št. Petru v Savinjski dolini in Jos. Koschutnik, nadučiteij na okoliški šoli v Vojniku pri Celju. — Slednji pa misli, kakor se sliši, pridržati si šolsko vodstvo. Kako to? Če se že ne misli nadučiteljsko mesto sedaj namestiti, potem pristoja vodstvo šole absolutno aktivnemu učitelju!
— š — Učitelji in rekviracija. — Ob
rekviraciji živil na slov. Štajerju sodeluje skoro povsod — seve na tozadevno zapoved — tudi ljudskošolsko učiteljstvo. Zakaj pa gosp. duhovni ne? J a, Bauer, das ist v/as anderes! Odij ni prijetna stvar...
—š— Sedemdesetletnica dr. O. Stein-wenderja. — Mnogoletni državni poslanec, zloglasni »šolski reformator, dr. Oton Stein\vender, je obhajal nedavno svojo 70-letnico. — Ime Steinwender je bilo pred leti tudi na Štajerskem — moderno. Mož je bil vedno gostobeseden; govoril in pisal je — in to dela še danes
—	o vsem mogočem. Kaj čudo, da je za-jahal na stare dni — on, bivši profesor — tudi šolsko kljuse! Pod zaščito nemškega liberalizma se je Stein\vendar kazal le kot oproda — klerikalcfem. Najbolje se je to videlo ob njegovih »šolskih« govorih v deželnem zboru koroškem. Dr. Steinwen-der je sploh kot učitelj srednješolski kazal veliko neznalost na polju ljudskošolskem.
—	Bil je, kot pravi dunajska »Freie Leh-rerstimme« v svoji 5. letošnji številki »ei-ner der blutigsten Dilettanten auf dem Schulgebiete«. — Smo pač stari, gosp. doktor! In starost sama je že bolezen...
—š— Iz ruskega ujetništva iz Penze ob Uralu se je oglasil po mnogih mesecih gimnazijski abiturient Bogdan Kranjc, sin našega tovariša Franca Kranjca naduči-telja pri Sv. Barbari v Slovenskih goricah pri Mariboru. Tudi oče je vojak praporščak v 52. letu. Starejši sin Slavko je bil vpoklican takoj ob začetku vojne in je bil že na vseh frontah. Sedaj je na italijanskem bojišču.
||*>'| I HMHiMIi1! CaSfcUEB
G©riške vesli,
—g— Pred goriško izpraševalno komisijo za občne ljudske in meščanske šole v Ljubljani (Dunajska cesta št. 3811.) se
prično v slučaju pristojne privolitve, ki se svoj čas na tem mestu razglasi, prihodnji usposobljenostni izpiti v ponedeljek, dne 23. aprila t. 1. Prošnje za pripust naj bodo vsaj do dne 18. aprila v rokah ravnateljstva.
—g— Slovenščina ob sprejemu goriškega deželnega odbora pri cesarju. Mariborska »Straža« poroča z Dunaja: »Pooblaščeni smo od zanesljive strani, da priobčimo to-le dejstvo, ki bo razveselilo vse Slovence, posebno pa goriške Slovence: Deželni glavar dr. Faidutti je predložil svoj govor, ki ga je nameraval imeti na cesarja pri sprejemu goriškega deželnega odbora, samo v nemškem jeziku. Pred nagovorom pa mu je presvetli cesar povedal, naj se posiuži tudi obeh deželnih jezikov, ker je njegova želja tudi v njih odgovoriti. Tako je bil cesar tudi ob sprejemu goriškega deželnega odbora pozdravljen v slovenskem jeziku in je tudi sam v slovenskem jeziku odgovoril. Deželni odbor goriški je to dejstvo v poročilu o sprejemu zamolčal. Zakaj, nam je neumljivo, kajti cesar je hotel vendar pokazati, da ljubi z enako ljubeznijo vse narode svoje širne morarhije in da so mu jeziki vseh njegovih narodov enako mili in dragi. Nihče pa nima pravice, da bi javnosti zakrival žarke njegove ljubezni napram vsem njegovim narodom. Od druge strani pa izvemo, da se je ces. dvojica pri slovenskih članih goriškega deželnega odbora zelo sočutno zanimala za žalostno usodo goriških Slovencev. Tudi bo to v tolažilo našim hudo prizadetim goriškim bratom.«
l-£	V"«.

—t— Učiteljica Ida Vergna iz Štan-dreža pri Gorici je imenovana za suplen-tinjo na deški ljudski in meščanski šoli-Družbe sv. Cirila in Metoda v Trstu. Na-mestništvo pa je imenovalo na tej šoli po-slujočo Nikolino Carcovich in Valerijo Čuček, za suplentinji v državni službi namesto dveh vpoklicanih c. kr. učiteljev.
—t— C. kr. učitelj na šoli »Družbe sv. Cirila in Metoda« v Trstu tovariš Emil Adamič se nahaja v ruskem ujetništvu v Taškentu. V pismu, ki smo ga prejeli od njega, posebno toži, da mu manjka dušne hrane — knjig in časopisov ter povprašuje, ali ni mogoče doseči, da bi ujetniki dobivali iz domovine knjige in saj leposlovne liste. Svoje prijatelje in tovariše Prosi, da naj se ga večkrat spominjajo s
kakim pismom, ker tako težko pričakuje vesti iz domovine. Posebno pa želi zvedeti novosti v glasbeni literaturi slovenski. Naslov njegov je: Emil Adamič, Vo-ennoplennyi, Taškent, I. polk, Rosija — Azija.
—t— Nemška navtična šola v Trstu.
Dunajski mestni svet je sklenil, pridružiti se zahtevi nemškega »Volksrata za Pri-morje« glede ustanovitve nemške navtič-ne šole v Trstu in se izrekel za ustanovitev štipendij, oziroma brezplačnih mest za to šolo. — Korespondenčni urad omenja, da se bo z ustanovitvijo te šole nudila tudi Nemcem prilika, delovati pri trgovski mornarici, nele z ozirom na dejanske gospodarske razmere, ampak tudi, da se avstrijski trgovski mornarici da avstrijsko lice.
—t— Slovenska ljudska šola v Skednju pri Trstu je priredila v soboto dne 10. t. m. šolsko slavnost, pri kateri so vsa-diii »spominsko lipo« v spomin na sedanji veliki čas. Slavnost se je pričela s sv. mašo v domači cerkvi in na to je sledila šolska slavnost. O lepo uspeli slavnosti nam je obljubljeno daljše poročilo.
tssMsm^ssKmMOLmasJKii .v^imimmBBSSfKSiaitmema
—i— Nova hrvatska šola v italijanskih Bokordičih. Kake 3 km od mesteca Svetvinčent v Istri je vas Bokordiči, ki je vedno glasovala z Italijani. Da si zagoto-ve te glasove, so ustanovili v Bokordičih tudi šolo »Lege nazionale«, pri čemer jim je šel na roko seveda tudi italijanski občinski zastop v Šentvinčentu. Prišla je vojna in razmere so se izpremenile. Lega je bila razpuščena in nje šole je oblast zaprla. Zadnji čas je prišlo do pogajanj med občinsko upravo in »Družbo« zaradi ustanovitve hrvatske šole v hrvatskih Bokordičih. Pogajanja so uspela in šola se je odprla z dnem 1. marca. Počasi dobiva veljavo hrvatska beseda povsod po Istri, kjer ima edino ona domovinsko pravico in kjer se je šopirila italijanščina vkljub dejstvu, da je prebivalstvo ali izključno, ali po veliki večini hrvatsko.
Slika cesarja Karla. Znameniti slikar Mm Quincy Adams je prvi umetnik, ki je imel priliko, da napravi sliko cesarja Karla po naravi. Po tem novem portretu bodo odlični slikarji napravili kopije z oljnatimi barvami. Te kopije bodo primerne za slavnostne in sejne dvorane, za kor-poracije in društva. Čisti dohodek se bo porabil za vojnopreskrbne namene.
Ali bo res? Nekateri nemški listi javljajo iz Lvova: Neki tukajšnji list poroča z Dunaja. V dunajskih parlamentarnih krogih se čuje, da izidejo v najbližjem času naslednje naredbe: Naredba glede novega državnozborskega opravilnika, naredba glede nemškega državnega in ob-čevalnega reda, naredba o uredbi jezikovnega vprašanja na Češkem in o razdelitvi Češke na okrožja, naredba o odpravi prenešenega delokroga občin, naredba o podržavljenju ljudskih šol in končno naredba o novi upravi na Češkem. Vsemu avstrijskemu učiteljstvu bi bilo ustreženo, če izide edino le predzadnja odredba! To želi in po te odredbi hrepeni vse avstrijsko ljudskošolsko in meščanskošolsko učiteljstvo!
Praški listi poročajo, da bo začel izhajati v Pragi mladočeški list tednik »Narod«, ki ga bo vodil posebni uredniški svet.
Splošna reforma šolstva v Avstriji. V uvodniku »Podržavljenje ljudske in meščanske šole — držayna potreba«, ki ga je objavil naš list v 2. letošnji številki z dne 26. januarja 1917 smo opozorili na izjavo Clam-Martinicevega ministrstva ob nastopu vlade, kjer povdarja med drugim, da je preosnova ljudske vzgoje v smeri obče izobrazbe nujna; okrepiti in utrditi se mora nravna vzgoja doraščajoče mladine in poglobiti v istem polledu in na vse strani državna misel. Sedaj pa poroča tudi »Vestnik čeških profesorjev«, da pripravljajo na pristojnih mestih reformo vsega šolstva. Nova vlada, piše omenjeni list, je izjavila v svojem programu, da hoče s preosnovo doseči popolnejšo izobrazbo ljudstva, nravno utrditev mladine in okrepitev državnega mišljenja. Vsakdo mora priznati, da je preosnova ljudskega in meščanskega šolstva nujno potrebna, a zahtevati moramo, da se izvrši ta reforma na narodni podlagi in drugič ne preko onih činiteljev, ki morajo imeti pri šolskem vprašanju prvo besedo, torej ne preko glav učiteljstva. Prepričani smo, da je vlada poklicala k tozadevnim posvetovanjem, kjer se sklepa o tako silno važni zadevi, kjer se polaga nov kulturni te-
melj avstrijskih narodov, najboljše in veš-| če šolnike ne samo visokih in srednjih, ! temveč tudi ljudskih in meščanskih šo!. j Mislimo, da se ne varamo!
»Soldatenzeitung« o nemškonacional-nih zahtevah. »Soldatenzeitung« prav ra-| di citirajo nemškonacionalni listi; zato naj i navedemo, kako sodi »Soldatenzeitung« o | znanih »vodilih« nemških nacionalcev in nemških krščanskih socialcev. List piše: »16. februarja sta nemški veliki stranki, »Nationalverband« in krščanski socialci, izdali skupen program, ki se mu more že naprej obljubiti — mesto v vojnem muzeju. Rabil bo v neovržen dokaz, da je bilo leta 1917. še veliko pametnih mož, ki so popolnoma prespali svetovno vojno. Program je natančno tako sestavljen, kot bi še bili v letu 1913 pred nedolžnimi volitvami v danes že pravljično a vendar še ne pokopano ljudsko zbornico. Je sicer nekaj govora o vojni v posameznih stavkih, toda ti stavki zvene tako malo po vojni, da se mora človek vprašati, ali ni morda beseda po zmoti zašla v te stavke. O onem, kar se na bojišču misli o bodočnosti Avstrije, kar se tu želi od nje in upa, ni niti sluha niti duha čutiti v tej izjavi. Pač pa se v najklavernejši obliki javlja staro tarnanje, staro beračenje in kravja kupčija, stara razoranost, stara potepenost, ki išče zaščite, namesto da bi vladala in vodila. Spravili so zopet na dan vse ono, kar je Avstrija ob izbruhu vojne kar najhitreje morala vreči v staro želez-je, da je mogla rešiti svoje življenje, vse ovire vojaške enotnosti države so zopet spravili na dan. Izkratka: program je že nagrobni govor za ono, kar bi moralo priti. Ali pa nagrobni govor za tiste, ki so ga sestavili.«
Razprava o avtonomiji dežel. Pod predsedstvom bivšega pravosodnega ministra dr. Kleina je imela v minulem mesecu »Juridische Gesellschaft« zborovanje, na katerem je bila razprava o avtonomiji dežel. Zanimiv je govor, ki ga je imel ob tej priliki dvorni svetnik Šuklje, ker je razpravljal tudi o narodnostnem vprašanju. Povdarjal je, da avtonomno uradništvo ne zaostaja za državnim urad-ništvom in se je bavil z usodami deželnih zakonov, ki je podobna usodi državnih zakonov, Opozarjal je na to, da vplivajo velikost deželnih odborov, početje klubov in brezzvezni monologi na zakonodajo tako, da so predloženi zakonski načrti časih boljši od sprejetih, trdil je pa mirno glede avtonomnega uradništva, da je storilo mnogo in velike stvari, kar bi se pri bi-rokratičnem vodstvu ne moglo doseči. Opozarjajoč na razmere na Kranjskem, tako n. pr. glede pomanjkanja pitne in druge vode, je govoril o velikih delih dež. zbora in deželnega odbora v letih 1908 do 1913. Vzlic temu ni nikak čestilec sedanjih razmer in se ne more izreči za zdaj veljavno avtonomijo. Tako državna kakor avtonomna uprava je slaba in če hočemo imeti bogatejše sadove, se ne moremo zadovoljiti s posameznimi in malimi palija-tivi. Pač je pa res, da je za najbližji čas opustiti preveč daleč segajoče reforme. Naša dežela bo po tej vojni vsled velikanskega napora sil oslabljena in izčrpana. Vse to pa ne ovira, da pridemo na jasno glede temeljev in vodilnih smeri reforme. V poštev pride sledeče: Kar se tiče občin, je mnogo pritožb. Zlasti se pri malih občinah opozarja, kako veliko je breme njihovega delokroga. Predlogi komisije za reformo obsegajo mnogo uvaže-vanja vrednega materiala. S kmetskimi občinami je treba drugače ukreniti, kakor z mesti. Delokrog prvih naj bo omejen na samostojni delokrog in naj se izločijo lokalne policijske stvari. Kar se tiče okraja, se naglaša, da je njegov načelnik centralni organ ali naj to bo, seveda s pogojem, da se čuti člana uradništva in je dobro pozna. Obseg okrajev je pač prevelik. V tem oziru se pridružuje govornik mnenju profesorja Brockhausena, ki smatra sodni okraj merodajnim. Nadalnje vprašanje je, če je politiško uradništvo zmožno, o-pravljati to službo. Večina je gotovo za to zmožna, toda nobene garancije ni, da se ni preveč oddaljila od praktičnega življenja. Govornik sodi, da bi se temu od-pomoglo s povzetjem lajikov (proti tej ko-mendaciji sta se doslej izrekla baron Hartl in Redlich), med katere naj bi se vzeli tudi zastopniki delavstva. Omenivši argumente grofa Schonborna (lajiki bodo samo statisti) in nasprotne argumente barona Hartla je govornik izrekel mnenje, da bodo za privzetje tega elementa po vojni tehtni vzroki. Ljudem, ki so prebili toliko mesecev v strelskih jarkih ali v vjetništvu, ne bosta imponirala okrajni glavar in o-rožnik. Sicer pa imamo napram njim tudi dolžnost, jim odpreti vrata v upravo. Kako daleč naj sega ta zveza, naj danes še ne bo izrečeno. Za prvi čas bi bilo morda priporočljivo, da se lajikom ne da odločilni glas. Glede tehniških vprašanj', za
| kateri bi bil tako urejen okraj premajhen, i je govornik mnenja, da bi se moglo na-| staviti organe, ki bi ex currendo podajali svoje mnenje. Kar se tiče okrožij je govornik mnenja, da ta uredba v malih deželah (Bukovina, Kranjska, Koroška) ni potrebna. V večjih deželah, kakor na Češkem, je pa tudi v interesu češkega naroda, da akceptira razdelitev na okrožja. Vpoštevaje stare uredbe je uvesti razdelitev na okrožja z največjim ozirom na narodnostne razmere, in bi govornik raje videl, če bi se razdelitev izvršila po teritorialnem in ne po osebnem principu. Na čelo takega okrožja naj bo postavljen o-krožni glavar in kombinirana okrožna vlada. Kar se tiče dežel je govornik kot bivši deželni glavar proti dvojni upravi, katera je — kakor je dokazal z izgledi iz svojega lastnega delovanja — draga in počasna. Z dostikrat brez koristno potrato moči se oškoduje tudi javni interes. V zvezi s tem je povdarjal, kako malo je pritožb o pristranosti deželnih odborov, katero dejstvo je glede Češke pribil posebno grof Schonborn. Kar se tiče Kranjske, je govornik popisal razmere drugače. Splošno je po govornikovem mnenju na-ziranje, da sta državna in atonomna uprava emanacija iste državne misli. Treba je torej upravo združiti in postaviti na čelo dežele na Češkem na primer višjega deželnega maršala, na Nižjem Avstrijskem deželnega maršala, ha Kranjskem deželnega glavarja. Govornik je tu omenil določbe kromeriškega načrta § 104 in 105. V vladi naj bo polovica uradnikov po poklicu, drugo polovico pa naj tvorijo izvoljeni zastopniki deželnega zbora. S tem bo tudi onemogočena enostranost, ki se pojavlja v marsikaterih deželnih odborih. Vrh tega pa naj bi se morda v obliki državnega okvirnega zakona preskrbelo za varstvo narodnih manjšin, katerim bi se priznal eksistenčni minimum. Sklicuje se na zgodovinska, politiška raziskovanja ekscelence Pattaia je menil govornik, da je zemljepisna konstelacija dosti merodaj-nejša. Glede uredbe Češke je spominjal na besede Palackega iz Kromeriškega načrta, kjer je rečeno, da je Češko kotel, ki se ne da deliti, ne da bi bil uničen. Na vprašanje ekscelence Pattaia, zakaj se nista izrekli Štajerska in Koroška za razdelitev po okrožjih, je govornik opozoril na izvajanja Krainza (Springerjevi protokoli) kateri nagibi žive še danes. Tudi je govornik spominjal, da sta na vseučilišču v Gradcu, ki je bilo ustanovljeno za Notranjo Avstrijo, torej tudi za Slovence, predavala Skedl in Krainz v slovenskem jeziku. Slovenske učenjake kličejo zdaj na nemška vseučilišča (Zarnik — Wiirz-burg, Žižek - Frankobrod ob Majnu, Murko — Lipsko), v Gradcu pa trpe samo slavistiko. Ekscelenca Pattai misli, da bi združena uprava, dana Slovencem, pro-vzročila, da bi se ti kakor klin porinili med Nemško - Avstrijo in med Adrijo. Temu nasproti je menil govornik, da so Slovenci v sedanji vojni dokazali, kako dragocen element so. Dali so svoje življenje za Avstrijo in za svojo podedovano slovensko grudo in ne za kako Nemško-Av-s tri jo.


— Patriotična vzgoja mladine. Domobransko ministrstvo se resno bavi z vprašanjem, kako povzdigniti in pospešiti pa-triotično vzgojo mladine. V Gradcu je stotnik Kaltscmidt izjavil, da nečejo mladine predčasno spraviti pod vojaški »drill« in iz nje dobivati vojake, ampak gre le za telesno okrepitev in duševno vzgojo v patriotičnem smislu. Nižjeavstrijska, Češka, Moravska in Šlezija imajo že take organizacije, sedaj pridejo na vrsto tudi ostale kronovine. Pri tej vojaški vzgoji pride v poštev 2-3 milijona ljudskih šolarjev, 1:2 milijona ljudski šoli odraslih dečkov v starosti 15 do 17 let in okoli 300.0000 srednješolcev. Med temi je okoli 100.000 srednješolcev 15- do 171etnih, in ti so posebnega pomena za vojaško izobrazbo in vzgojo.
Šolstvo v Črnigori. Naša vojaška uprava v Črnigori se veliko prizadeva, da povzdigne črnogorsko šolstvo. Izmed izdanih odredb naj jih omenimo le nekaj. Po vseh ljudskih šolah se morajo učenci brezpogojna naučiti brati in pisati tudi v latinici. Pouk v veronauku morajo izvrševati le učiteljske moči dotične veroizpovedi. Ljudske šole so prvič mešane, drugič posebej za dečke in posebej za deklice, tretjič nadaljevalne šole. Vsaka šola mora imeti, če le mogoče, dobro urejen šolski vrt in polje za kmetiške poizkuse. V nadaljevalnih šolah je treba učence seznaniti z umnim obdelovanjem polja, z namakanjem in gnojenjem zemlje, z umno sadjerejo itd. Gimnazije še niso odprte,
pač pa je armadno vrhovno poveljstvo dovolilo 50.000 K za ustanove nadarjenim dečkom, ki bi želeli iti študirat na kako srednjo šolo v monarhiji. — Za albansko prebivalstvo so se ustanovile ljudske šole z albanskim učnim jezikom, ki je bil pod črnogorsko vlado prepovedan; albanske šole so doslej v okrožju Podgorica, Bar, Peč (Ipek), Kolašin in Plevlje. Črnogorska mladina kaže veliko vneme in pridnosti v šoli.
— Novi vodja Starčevlčeve stranke prava. Takoj po pokopu dr. Mile Starče-viča so mu izvolili naslednika. Izvoljen je istrski državni poslanec dr. Matko La-ginja. Stranka bo v tesni zvezi s Slovenci.
Mladinski list Zvonček prinaša v 3. številki letošnjega letnika to-le zanimivo vsebino: Jos. Vandot: Bojanček in sreča. (Pesem.) Cene: Ivček — priliznjenček. (Pesem.) Jan Reginov: Legenda o morju. (S sliko.) Fran Zgur: Kos svat. — Ciganska. (Pesmi.) Dr. Ivo Šorli: Bob in Tedi, dva neugnanca. (Konec.) Fr. Roječ: Na razpotju. Enodejanka s petjem. (Dalje.) Pouk in zabava. Kotiček gospoda Doro-poljskega. Letos je za »Zvonček«, za ta res lep mladinski list mnogo zanimanja v slovenski javnosti. Oglasilo se je izredno mnogo novih naročnikov. Ni se zavzelo zanj samo slovensko učiteljstvo, prav pridno se oglašajo tudi starši naše dece. izmed učiteljstva moramo pohvalno omeniti tovarišico Marijo Pfeifer, učiteljico na slov. šoli sv. C. in M. v Kopru, tovariša Alojzija Froma, učitelja pri Sv. Lenartu v Slov. gor., in tovariša K. Široka, učitelja v Trstu ter njegovega brata v Bazovici; vsi ti so pridobili letos Zvončku 25 novih naročnikov. Čast! — Na mnoga vprašanja, če ima uprav-ništvo Zvončka še v zalogi lanski letnik Zvončka, v katerem je začel izhajati dr. Ivo Šorlijev spis: »Bob in Tedi, dva neugnanca«, izjavljamo, da je še toliko izvodov lanskega letnika v zalogi, da lahko postreže slehernemu naročniku. Izvedeli smo tudi, da preskrbi »Zaveza« ponatisk tega zanimivega spisa, ko nastanejo redni časi, in ga izda kot IV. zvezek »Legove knjižnice za mladino«.
Alojzij Res: »Ob Soči.« Druga izdaja. (Trst, 1917. Založila knjigarna J. Štoka. 8°, str. 36. Cena 60 vin.) Mala knjižica roma v drugič med naše ljudstvo, pomnožena in obogatena z novo črtico »K Adri-ji«. Vsa slovenska resna kritika je rada priznala delu pomen, ki ga ima kljub skromnemu obsegu. Z gorko, nežno ljubeznijo do domovine pisane črtice so našle toliko prijateljev, da je prvi natisk
• \,(3000 izvodov) v komaj treh mesecih pošel, in malo je slovenskih literarnih del, ki bi v tako kratkem času zahtevale drugo izdajo, kakor jo zahteva Resova »Ob Soči«. Pisatelj je podal v fini obliki občutkov in vtiskov utrinke slovenskega trpljenja, ki ga je rodila vojna na našem jugu ob Soči,, in tako je postalo delo, iz časa za čas rojeno, dokument naše dobe, ki ga človek vzljubi, vzljubi tembolj, ker govori o njegovem lastnem trpljenju in lastni bolesti, ki se zrcali in gori s silnej-šo močjo v pisateljevi duši. Toda ne-le moralni vspeh, tudi gmotni je povsem razveseljiv: čiste dohodke prve izdaje v znesku 250 K, katerim je priložil založnik iz lastnega še 50 K, je prejela »Posredovalnica za goriške begunce« v Ljubljani. Da založništvo ustreže vedno novim na-ročbam, je vkljub izrednim razmeram izdalo drugi natisk še v lepši obliki kot prvi,
in prepričani smo, da najde Resovo delo ljubezni in odmeva v naši domovini, ki ga zasluži.
»Popotnik« pedagoški in znanstven list. Letnik XXXVII. 1916. Uredila M. J. Nerat in Pavel Flere. — Ljubljana. — Last in založba »Zaveze avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva«. Natisnila »Učiteljska tiskarna« v Ljubljani. — Sicer velja v resnici latinska prislovica »inter arma silent...« v teh težkih časih, odkar divja vojna furija po »razsvetlenem« človeškem razoru v splošnem, za vso lepo vednost, posebno za slovensko slovstvo. Toda z nekakim zadovoljstvom moramo konšta-tirati, da se je naš »Popotnik« srečno ognil zlih posledic te prisiovice. Po obs^u se je pač nekoliko zmanjšal in pa po številu mesečnih sešitkov — mesto 12' samo 6 številk, a toliko bolj se je okrepil po tehtnosti, zanimivosti in raznovrstnosti svoje vsebine, tako da ga smemo smelo primerjati z vsako tujojezično pedagoško revijo širne Avstrije ali pa sosedne Nemčije. In to moramo tem bolj povdarjati, če pod-črtujemo, da sodelujejo vsi sotrudniki brez izjeme pri »Popotniku« iz zgolj prostega navdušenja za dobro stvar — so pravi pravcati »zastonjkarji«. — Kar se same vsebine tiče, pomeni ravno letnik 1916, t. je. XXXVII. letnik velik korak naprej v slovenski pedagogiški literaturi. Prvenstvo med članki vsekakor zasluži jako informativen članek marljivega sotrudnika Pavla Flereta »O bodoči vzgoji«, ki obsega »poleg obsežnih načelnih zahtev tudi obširne detajlirane, ki obravnavajo prakt. reformo vzgoje in pouka«.*) Upajmo, da nam letos tovariš P. Flere poda tudi kritično stran te reforme. Vsakomur, kdor se zanima za reformo ljudskošolske-ga pouka v prvi vrsti in potem tudi ostalega šolstva, priporočamo v ponovno branje tega članka, kakor tudi v temeljito študiranje, kajti to vprašanje je tako važno, pa tudi tako pereče, da moramo i mi slovenski učitelji biti prav čuječi, ker drugače nas zna takorekoč čez noč zalotiti nepripravljene, da pojde preko nas, da se reši brez nas, v našo kakor tudi našega naroda škodo. Kot nekakšna popolnila tega članka smatramo vsekakor članka »Iztrgani listi o novodobni šoli« Fr. Kranjca in pa »Popotopna ljudska vzgoja« J. Gradnika. Podpišemo z obema rokama, kar navaja tov. J. Gradnik: «Če nam bo mogoče izvršiti le nekoliko vseh načrtov, nas sme to dejstvo navdajati z drugimi nadami. Toda ako še tega sedaj nismo zmožni, se bo jutri razbesnel nad nami še sedemkrat hujši vihar, ki bo kulturo in njene zaklade razpršil na vse vetrove.«* (Podčrtal jaz.) Preobširni bi postali, če bi hoteli vse članke obsežneje premotri-vati. Povdarjati moramo, da smo z nekako slastjo prebirali že pobledele fragmente našega otca »Pater Hipolit in njegov Orbis pietus« ter težko pričakovali vsako nadaljevanje, kajti vedeli smo, da nam dr. Iv. Lah poda vselej nekaj dovršenega in upajmo, da nam podari dr. Iv. Lah celotno razpravo. Uredništvu moremo le čestitati, da je pričelo priobčevati take članke. Dobro delo bo storil tudi tisti zgodovinopisec, kdor nas bo seznanil natančneje z maloznanim šolskim reformatorjem Kumerdejem ali pa Špenda-vom. — H sklepu še dve tri besede. Popolnoma odobravamo, da urednika nista sprejela v letošnji letnik nobene učne slike, ker teh imamo že itak preveč. Ravno-tako pa stojimo odločno na stališču, da ostani »Popotnik« to, kar je bil dosedaj, t. j. »pedagoški in znanstven list«, last »Zaveze«. — Boj, ki smo ga bojevali toliko let, da se je povspel »Popotnik« na
to višino, kakor je sedaj, mora imeti trajen uspeh. In v to pomozi učiteljstvo.
—ga.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Radivoj Korene. Last in založba »Zaveze avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva«. Tiska »Učiteljska tiskarna« v Ljubljani.
Pristopafte kot člani k „Rdečemu križu!4
Haš denarni lavodL
Geslo : Kar plodonosno naložim, v pomoč le sebi podarim.
Hrarcnnica i» posejiiraisca „Učiteljskega k®nwl!sta" v Ljubljani
registrovana zadruga z omejenim jamstvom.
Promet do 28. februarja 1917 K 43.692'69
Uradne ure: Vsak četrtek in vsako soboto od '/25. do '/26. ure popoldne.
slovenska hranilnica!
Ljubljana, Prešernova ulica št. 3.
je imela vlog koncem leta 1916.....K 55,000.000 —
hipotečnih in občinskih posojil .....„ 30,600.000 —
rezervnega zaklada.........„ 1,500.000 —
Sprejema vloge vsak delavnik in jih obrestuje najvišje po
4
0
0
večje in nestalne vloge pa po dogovoru. Hranilnica je pupilarno varna in stoji pod kontrolo
c. kr. delfina wiade.
Za varčevanje ima vpeljane lične domače hranilnike. Posoja na zemljišča in poslopja na Kranjskem proti 5 7„, izven Kranjske pa proti 5v4 % obrestim in proti najmanj l"» oziroma 3/<°/0 odplačevanju na dolg. V podpiranje trgovcev in obrtnikov ima ustanovljeno
Kreditno društvo.
Velecenj. učiteljstvo opozarjamo na zbirko pesmi, ki so izšle v „Učiteljski tiskarni". To je lepa Engelbert ^ Ganglova knjiga
zor je
ki se dobiva po vseh knjigarna!1 kakor tudi v „Učiteljski tiskarni". Cena lično ve? uri knjigi je 3 K. Po pošti 20 h več.
Naj bi ne bilo učiteljice in ne učitelja, ki bi ne imel v svoji knjižnici te lepe knjige.
*) Str. 238. „Pop." 1916. - Str. 228. „Pop." 1916.
Ali ste že pidobili mladinskemu listu „Zvonček" novega naročnika?
Učitelis
T
O
JI. • I
■¿✓J. Slik
ubi j a ni
reg. zadr. z omejeno zavezo	Frančiškanska ulica štev. 6
se priporoča glavnim kraj. šolskim svetom in ceni. učiteljstvu v naročilo vseh uradnih šolskih tiskovin po najnovejših vzorcih. V zalo i i m a vsakovrstne napise na lepenki, razne mladinske spise, vse poštne tiskovine za šol uporabo Itd. — Priporoča se v natisk uradnih kuvert in pisemskega papirja z napisom in sploh vseh v šol. stroko spadajoči tiskovin, ggr v zalogi vedno: K. Wider, „MOJE PRVO BERILO*.
•S
H£5SiBS&it. - 3E1
ji&R I

"tBasa'snsrii-A.-Ui'^iawi«»»»-
J