14 Pavle Zidar V imenu imena Pavle Zidar V IMENU Dali so mi ime v božjem imenu in zdaj sem bogupodoben. Glas imena je bogoslužje mojega imena. V imenu ljudstva so mi podelili tudi resnico resnice. To oskrunjeno črno hostijo. Ime ljudstva je ime noža. Potem me je v angelovem imenu mama poslala na pot. Rekli so - v življenje. Neredko me je angel vrnil živega, neredko mrtvega in kakšenkrat nikakršnega. Vedno sem preživel v imenu pregreh. 15 V imenu imena Tako je odločil angel. Imena svetnikov so mi storila mnogo dobrega in usmiljenega. V materinem imenu imam popek, majhna dehteča usta, cvet iz žive kože. Sredi prsi mi cvete krvavo materino znamenje. V imenu besede so me uničili in zakopali v mravljišče. V imenu vode je nastal potop, v imenu sonca suha, kopitasto trda pokrajina. V imenu slepote ne vidim čarov pisave. V imenu je, kar je, in ne v čem drugem. Ni ne v soncu ni ne v luni ni ne v ženski ni ne v moškem ne v otroku in ne v barvilu cvetov. V imenu imena je vse. Začetek je ime in konec je ime. Val trave od vzhoda proti zahodu je ime. In ime je ona, ki jo ljubim. LIRIKA LOBANJE Vsak moj korak, sprožen po zemlji, se je zaključil kot strel z nadaljevanjem v sanjah. Brez kaplje krvi sem podlegel in spet vstal od mrtvih, zato da sem se nadaljeval 1* Pavle Zidar znova na zemlji in v sanjah. V tem prijaznem krogu je umreti veselje. Lobanja je lirika, naklon večernih barv na belo tipko klavirja. MERILO Ura je bila štiri, bil je dan, jaz pa bi moral že dolgo biti mrtev. Mojega trupla bi se veselila drhal, ki se ima za božje razodetje. Las me je potem, kot že tolikokrat popred — vse do doma, poučeval, kaj je las. Predvsem je to merilo dobrote. Skozi las je mogoče priti, skozi šivankino uho pa ne. Las raste na glavi, šivankino uho iz božje roke. A kakšna razlika med obema! Las dopusti vse, skozi šivankino uho pa je bilo dano priti samo smrdečemu slonu. Zato hvalim las, hvalim kocino, sestro lasu, skozi šivankino uho pa prdim. MAKOV KONCERT ZA FLAVTO V svetlobi enega samega lasu - njenega, njenega, ki v elektriki sonca zagori na nji 16 v imenu imena kakor vitica meni neznane brezlistne trte, z drobnima grozdoma v školjki podpazduh in z na dolgo urezano senco na trebuhu, se približujem s koso dolge besede nji, ki mi v dan in noč sveti z enim samim lasom, z eno samo solzo iz lapislazula, z enim samim dotikom prsi, polnih občutja in žalosti vode, z eno samo podobo sluha, iz katerega izstopi ali ne, s krikom sredi gozda razsvetljenega ... Eno samo toplo, vlažno rojevanje je to, sebe v drugem, drugega v tebi. To je tista trpeča toplina, zazrta v neznano, na kraj jeseni. Trenutek mnogočesa, v natančno določenem ... enem. Vedno enem, enem, enem. (Ob Ravelu v Metalki 1989.) Ne bo se vrnila ta noč, ko sem.ti na pladnjih iz pomarančnih olupkov postregel z mesom utelešenega sonca in apneno svetlo mrzlo vodo. Zaznamovana z jutrom po golih omahujočih rokah 17 PIETA 18 Pavle Zidar in z izdihi zadoščene bolečine telesa sva jedla pomarančo, kakor s križa sneta in ležeč v naročju acetilenske svetlobe. Dejala si, da je zunaj sneg. Odgrnil sem zaveso in strmel v bele evklidske ploskve. Ni bila mesečina. Res je bil odsev zime v mlajasti noči. Tvoja in moja negibnost, konec časa, molk, ki odpada zeleno. PISMO KORINČANOM Ti drugače bereš pismo kakor jaz. Zame je pismo pismo, zate je to telo. Vsaka beseda je zate roka, ki se steguje po tebi ali te odriva. Ti to vidiš, ti to veš. Pismo je lahko tudi koža, ki jo zebe in jo je treba pogreti s sabo. Pismo sliši in vidi. In samo ti vidiš, kako sliši in kaj. Zato ti bereš pisma do smrti, mojega tebi in svojega meni. 19 V imenu imena S pismi si izmenjujeva dar teles, zemljo Bele krajine z zemljo Istre. Belo muziciranje s črnim, grenkim grlom v glasu. Pismo nikoli ne zgine v letni premeni kakor čas v trtah. Pismo Korinčanom živi, ker ima v sebi večno telo, drugačno, kakor je ptičje ali telo lune. Pisma so telesa, so kože, so trepet, so svetloba večnosti. (Rim) ČUDODELNA IKONA Ko ne bo ničesar več v tvoji sobi razen redoljubja zloženih knjig in bodo spomini zarisovali v nevidnost tvojo sloko polno postavo, ki se gre umit, mi bo ta svet - če bom še živel, dvakrat bolj tuj, kot mi je. Ali me bo še kdo tako ljubil brez sramu? Ti si me naučila, ti, da je denar zadnja stvar na svetu in ne prva. Ti, da ljubiš šele takrat, ko se ženska hoče vrniti vate. Biti v meni ti je pomenilo vrnitev v izgubljeno domovino. Ali kakor pravi Montale, da megla v beneških kanalih raztaplja kruto realnost v nesindikalne boje za kruh. To so neminljivosti, neizraznosti in barve, ki jih ni. In če le eden - en sam ve zanje, vidi tebe, ki se greš umit, in vidi mene, ki te čakam na tvojem štirinožnem oblaku postelje, ki te vsak večer ponese, kakor vse ženstvo na svetu tisti hip, v lakmus prastarega izročila, in šele ko si do nesreče ljubljena in ko ni upanja na zdravje, veš šele, da ljubezen je in da sem tisto jaz. Tvoje prsi so zimski mir. Tako je zasnežena vas - belo. Do oken in hišne številke. Tvoje prsi so rožni venec na moljasti mizi v hiši. Zdrava Marija, vre iz tvojih milih nedolžnih hlebov. Vsi jo čutimo, Marijo sveto. Nič nima in vendar lahko vse takoj dobi, za enajst ali enega samega otroka. Tak mir je, Zdrava Marija, milosti polna. Zidovi vetrov so brez napisov. Na nobenem ne piše vsaj: tu se dobi teran, kri Krasa. Cela rumenozlata planjava diši po vinskem kamnu in v kotih, po kleteh, spi črn pajek, zamašek star sto let. Iščem Srečka Kosovela. Nekje tu živi dalje. 20 PEREDELKINO EMILIA ROMAGNA V imenu imena Vem, da sedi na veliki skali, a ta skala je krava in ga greje in hkrati prehranjuje z mlekom, bolj belim, kot je duša svetnika iz Emilie Romagne. PRAVA VINSKA TRTA Življenje si dal, da bi ga imeli mi v izobilju, zdaj sem na vrsti jaz, da ga dam drugemu. Kdo ga bo prejel, in zakaj ga moram dati, ko pa si ga že ti dal zame in za tistega, ki čaka na mojega. Rekel si: ni večje ljubezni, kakor dati življenje za prijatelje. In kdo, kdo je prijatelj, ki bo dobil mojega, ne poznam ga, še nikoli nisem slišal zanj. Zdaj vem, tudi ti nisi vedel za nas, lopove; ko si ga dal, si nas imel za prijatelje. Kako lepo je to, dati življenje za lopove. To vem sedaj, ko ga dajem -ko sem kakor ti. 21