Iz dnevnika
malega
Šiškarja
iaiata
Ker so se pribMžali šoleprosti dnevi in je konec žebljarske sezone, se spet lahko resneje posvetim mojemu dnevniku. Je pa to tudi sd-cer postala že krvava nujnost, ker se v mojem rodnem okrožju zadinje čase dogajajo tako hec-ne stvari, da bi bilo hudo, če jih ne bi ove-kovečil. Torej, najprej moram kakopak pod-črtati najbolj frišen dogodek, ko je prišel zad-njič naš ata domov zgledano nažvižgan in je mama tud; ustrezno reagirala. Stvar si«;r ne bd bila- preveč porazna, če bi bil ata samo na-kresan, ampak je bil poleg tega kot takšen opažen na naših vratih šele ob štirih zjutraj. Jaz sem. ročno sfcočil pod posteljo, ker sem misldl, da gre zopet za potresne zadeve, potem pa sem razpoznal ustrezne glasove, ki so zna-čilni za mamine diskusije na temo atovih poz-nih vrnitev in sem brž skočil do vrat, da sem lahko slišal še kaj novega. In je treba priznati, da je bilo dosti zanimivosti. Na vprašanje, kje da je bil, je ata dokaj strumno odgovoril da v gostilni Majolka, pctem pa je na določena podvprašanja povedal sam od sebe celo štorijo.
Sli so tako kolegi, je dejal, složno v ome-njeno šišensko gostilno in so se imeli jako lušt-no. To so počeli do poznega večera, nakar jih je začela natakarica ven metati. Meni se je takoj zazdelo, da bo sedaj prišlo nekai nape-tega na vrsto, kajti sem dobro obveščen o tem, kako naš ata reagira na poskuse ven metanija. Torej, tudi tokrat ta aikcija natakarice ni bila pravilno zastavljena in je tako atova druščina nadaljevala z nabiranjem luštnega počutja. Pa so se natakarice zrnenile, se mirno evakuiraie iz gostilne, zaklenile skrbno vsa vrata in odšle domov. Zgoraj navedena družbdca se je, ra-zumljivo, tisti hip nehala luštno imeti in je začela iskati izhod iz sicer dokaj prijetnega zapora, pa jim je šele proti jutru uspelo pri-klicati dobro dušo, ki jih je odklenila.
Jaz sem se precej smejal oto omenienih iz-vajanjih našega očeta, mama pa dosti manj. Ona je nasploh velikokrat precej čudna...
Hedetia
Ker je danes nedelja, so šli pri sosedovem Jožkotu na izlet. Tisti gumpec zarukani mi je celo kazal osle skozi okno, kar se mi zdi ne-umno, saj imajo samo stoenko In to ni nič po-sebnega, čeprav so jo kupili šele prejšnji te-den. Mi nismo šli na izlet, ker imamo staro krijpo in je povrh vsega še aksa počila. Pa sem tozadevno vprašal fotra, zakaj še on ne proda te ropotarnice in. je skoraj popenil. Se-stra, ki se je šminikala poleg, je pripomnila, da bi ata že prodal našo staro škodo, če bi mu to pri zavodu za spomeniško varstvo dovolili, nakar je ata še bolj vzrojil. Potem je še rekel, da se novega avta dandanes niti ne splača ku-piti, ker so naše ceste vedno slabše in je ško^-da pleha. Na te besede ga je mama opomnila, da je to star izgovor, ker da je pred leti go-voril, da so pa ceste — še preslabe. Ata je postal čisto siten, meni je pa sedaj jasno, da bomo kupili nov avto šele, ko bodo zgradili kakšne nove ceste. Zato se že zelo veselim po-sojila za ceste, ker se bom le tako rešil Jožko-tovega zafrkavanja in bahanja ...

                                                    Srečko