ESEJ
Andrej Hieng
Iz dnevnika. O mestih. Posebej o Ljubljani.
Šestnajstega oktobra 1832 stoji Stendhal pri San Pietru in Montorio na Janikul-skem griču v Rimu, hvali vreme in razgled, naSteva kraje, ki sc mu vzdigujejo v pogled, sproži se mu nekaj umetnostnih in literarnih asociacij, potem pa sc zave, da mu je petdeset let in da hi jih nemara kazalo oceniti. Tak je začetek I lenryja Brularda. Stendhal vse do nagrobnika ni shajal brez Italije in italijanstva, 1'italianita za vsako ceno; jasen dan nad veliko rimsko panoramo je temu antiromantiku potreben za obujanje spominov, kot je komu drugemu potrebna pomoč zvezd ali skodelice čaja. Seveda je za slepečo, durovsko podobo, s katero odpira svojo galerijo, nekaj snobizma - opravičujem sc - in rodni Grenoble je tokrat zanimivo, če že ne prijazno osvetljen. Tudi jc bil naS Avtor celo v Italiji izbirčen pri mestih: oboževal je Milano in jezera, vznemirjal ga je Rim, odkrito pa jc sovražil obe svoji konzulski mesti - Trst in Civitavechio. (Stendhal, Chateaubriand in Joyce so bili slej ko prej prepričani, da se tam nekje pri Opčinah začenjajo stepe ali puSčavc.)
Zase bi lahko rekel, da se mi jc prav veliko mest prav lepo zapisalo v spomin; no, bcscdica "prav", ki sc mi je tu dvakrat zapored vrinila v besedilo in kar pri priči užalila mojo stilistično pedantnost, nemara občutljivejšemu psihologu razodeva, kako z mojo ljubeznivostjo do tujih krajev le ni vse "biftek in zeleni pinot", kot je optimalnemu navduScnju pravil moj prijatelj S. Seveda so pri roki neizbrisne podobe! Pozno popoldne na Rivi degli Aschiavoni, pogled nazaj, Santa Maria della Salute v raztopljenem zlatu... Toda: kadarkoli sem to podobo sanjal, sem nenadoma zavil v stransko ulico in sc - nota bene brez kakršnegakoli začudenja - znaSel na Prulah, recimo v Hrenovi ulici, v Trnovem, odpirala so se mi stara dvoriSča Dolenčeve ali NuSakovc "kasarne", srečal sem Vitomila Zupana v svctlosivcm borsalinu, potem jc bila pod mostičem kalna voda s kreSo, morda GradaSčica, priSla je megla, zaradi katere sem trpel v puberteti, moja mama je nekje klicala, majhen glas, v paniki zverižen... Herojski pogled s Karlovega mostu na Hradčane. Bil sem tam v časih realnega socializma. Vfidavske namesti so za silo iluminirali, pot do mostu pa jc Sla po temi. Nenadoma se mi je zazdelo, da pred neko trgovino stoji človek in si s svečo razsvetljuje izložbo. Plamenček jc migljal po umazani Sipi, zadaj pa ni bilo ničesar, niti
Stalinove slike niso premogli, niti kaširane salame. Tolmun prahu. (Zdi se mi, da sem to že enkrat opisal... Kdaj? Kje? In v kakšen namen? Nič ne de!) Kjer so po hišah gorele dvajsetvatne žarnice, so razkrivale z lesonitom predeljene sobe nekdanjih gosposkih stanovanj. Kaj je iskal človek s svečo? Je bil v resnici tam? Prikazen zaradi Kafke? Ni mi mogoče presoditi, kolikšen kos prikazni, če je prikazen, je smuknil v moje sanje. Meje moje zavesti so v mnogih predelih fluidne, razlite kakor barve na hitro fabriciranih koloriranih perorisbah. Na Starem trgu so bile stopnice in veže in mostovži in žlebovi in megle in deževja, ki bi jih brez težav in brez komentarjev lahko premeščal iz Prage v Ljubljano in iz Ljubljane, recimo, v Brno. Dobro se spominjam, da mi ozračje v prvih Kafkovih novelah, do katerih sem se dokopal, sploh ni bilo v ničemer tuje. (Takrat je v Ljubljani komaj kdo vedel za Kafko; lastnik Šentjakobske knjižnice pa je kupil vsako slovensko in vsako kolikor toliko pohvaljeno nemško knjigo. O temporal Največ te robe je šlo po vojni v vevške mline, za obsodbo je zadoščal tisk v gotici.) Reka, v katero nazadnje skoči Georg Bendemann, junak novele Sodba, se mi je vsiljevala kot Ljubljanica, čeprav po neumnem, saj se zgodba zašpili s tem, da čez most, ki vodi čez reko, začne teči velik promet; prulski most pa še zdaj ni odprt.
Zapustimo Prago! - Kaj bi rekli o Berlinu? Kam uvrstiti Pariz in Rim? Kako je s Florenco?
Po metodi priglihavanja nc bi prišli nimamor. Priglihavanje je smrt ljubezni, pravijo aforisti; tudi nisem videl kdove koliko spomina vrednih mest, ki bi jih ljubeče ali sovražno postavil ob svoje rojstno gnezdo. Bolje bo, da se za hip vrnem k Stendhalu in se oklenem njegove intendantske natančnosti. (Profesorji, ki se, kot je znano, zmerom praskajo, kjer jih ne srbi, so sicer ugotovili, da je v podatkih nezanesljiv in da bržkone laže skoraj še bolj kakor gospod de Chateaubriand; jaz verjamem svetovljanom.) Omenil sem, da je imel Stendhal pri startu v izpoved o H. Brulardu petdeset let: čas za obračun. Ja/. imam let za enega kompletnega maturanta več, pa naj se mi spregleda in oprosti starostno nagnjenje do zelo oddaljenih prikazni. V zvezi s Kafko smo govorili o reki, o Ljubljanici.
Mesta ob rekah. Praktična in prijetna. Posli in higiena. Smrdljiva kanalizacija starih časov.
Ljubljanica je morda najstarejša slika, kar mi jih je ostalo. Ignoriram spoznanje, da se je spridila in usmradila; prav na kraju, kjer sem jo vzljubil, se je spremenila v podvodno smetišče. (Ixta 194« in 1949 smo se še brez skrbi kopali v njej, za naš takratni okus je bila kar dovolj čista; mrzla je bila pa zmerom.) Tuhtam, kdaj sem jo v/ljubil, in za vrat se mi mahoma usede žareč poletni dan. Recimo, da sem imel štiri, pet let. l iste čase sem bil suženj in tiran starejših bratov in sester. Najprej smo bili na Koleziji, ki je bila tedaj še leseno kopališče, potem so me moji jerobi odvlekli na Ljubljanico, na Špico, bržkone na kolesih, samo da si napasemo firbec, kopanja je bilo dosti. Spet moram reči: zdi se mi, da sem videl dolgo, prašno in z drevjem obrobljeno Opekarsko cesto. Zdrobljeno sonce v krošnjah je morda prišlo v mojo pamet s kakimi poznejšimi izkušnjami, kakor tudi tako imenovani stradoni, ozke poti, ki so se od
Opekarske cepile proti malemu grabnu. (Mali graben bi moral zapisati z veliko začetnico, čeprav je mala prišla iz davnega občutka, iz primerjave z vrhniško velikanko, ojej!)
Kopališče na Špici se mi je prikazalo kot zelenozlata, zveneča prikazen. Trikotnik, kjer se odcepi Gruberjev kanal, je bil poln kopalcev in čolnov. Seveda jih je bilo manj, kot se je meni dozdevalo, manj je bilo kričanja in gramofonov, razprezana polifonija, dejstvo pa je, da sem videl fante, ki so ob indijanskem tuljenju na glavo skakali v vod! (Tiste čase mi je mama, ker sam še nisem bil vešč razvade, ki me je potlej tako obsedla, brala Vinetuja; ravno tedaj sva prišla do znamenitega vodnega dvoboja z Inču-čunom!) Kakor že: doživetje je bilo velikansko in prav na robu sladkobne groze. Ni šlo le za junaške skakalce. Ob bregu so poležavale zapečene deklice, ki so meketale kot mlade koze, na širokih brisačah so se obračale rejene zrele ženske, predmet mojih zgodnjih nemirov in firbcev, lam so bili trnovski atleti, pomazani z orehovim oljem: preča po sredi glave. In tako naprej, vse pod žarečim pokrovom julijskega ali nemara avgustovskega popoldneva... Kakor bi bilo včeraj, vidim svetlobo, ki se razletava nad Barjem, potem pa v tisočih zrcalih pokriva leno vrhniško vodo. Če zaprem oči, slišim hripave klice petnajstletnikov, tleskanje vesel, Ramono, nabijanje žoge, odmev na zidovih bližnjih hiš: obide me kar bolestna zamera, da je spomin vendarle le odmev odmeva.
Kdaj pa kdaj seže globlje. Ob robu sanj, včasih pri pisanju. Do katere mere sem v svojih romanih nastopal kot pokrajinar? Nikoli dobesedno. Sintetične pokrajine, poussinovske, če smem tako reči, lorrainovske. (V zadnjem romanu: rečica, v kateri se Feliks koplje s sestričnama. Tunkanje je prav gotovo spomin z Ljubljanice, čeprav sam v vodi nisem bil zajec, kot je bil Feliks.)
Umrl je Fellini. Amarcord.
Če bi bil kje daleč in na lujem, bi mi bila Ljubljanica razpoznavni znak doma. Domnevam, da bi se mi ob misli nanjo pri srcu in nad trtico prebudile dolge, nihajoče slasti, podobne plimovanju svetlobe nad Barjem, tistemu zlatemu, vendar malce z meglicami opredenemu zibanju, v katerem so bili doma nešteti kačji pastirji: na severu in na vzhodu griča Gradu in Golovca zamejujeta pogled kot dve prežarjeni potezi Riharda Jakopiča. Zvoniki: trnovski, šentjakobski, florjanski.
Dolgo časa smo stanovali v Gradišču. Vsako opoldne sem lahko videl Jakopiča, ki je z malce podrsavajočimi koraki prihajal na četrtinko vina: bife v tako imenovani nemški hiši za Dramo, nasproti gostilne Ix)všin. Zxlaj so tam arkade in štaeuna. V pivnico se je prišlo po dveh ali treh stopničkah, ker je bila pod nivojem pločnika. Jakopič je zelo pazil, da se mu ne bi kaj primerilo s tramvajem in s tistimi stopničkami. Bil je veličastna, preroška prikazen s svojo dolgo sivo brado, obenem pa je bil kavalir stare šole. V nemški hiši je stanovala gospa Šarič, velika igralka in velika dama. Namerilo se je, da sem bil priča, kako sla se igralka in mojster srečala pred bifejem, videl sem, kako je Jakopič s široko gesto snel svoj širokokrajni klobuk in ga potlej držal ves čas pred prsmi, udvorljivo, svetovljansko, gospa pa je nagnila glavo proti
desni rami, vse commc il laut; z nasprotnega pločnika nisem mogel slišati, kaj se menita, očitno pa je bilo, da gospa Jakopiča prosi, naj se vendar pokrije, a tega ni maral storiti. (Proust omenja, kako so v njegovih otroških letih gospodje sprehajalci odmetavali ravnokar nažgane cigare, ko so srečali znano damo in jo pozdravili.) In Jakopič je bil povečini mračen, demonski mojster.
Veliko priložnosti za portretiranje, več kot za krajinarstvo. V starih mestih mrgoli originalov. (Thomas Mann, ki jc vedel.) Ljubljančani bi sc iz varčnosti odločili za umetnost avtoportreta, kjer hi bilo kaj talenta, seveda. Poceni.
Bolj ko privzdigujem daljnogled, bolj ko pripiram pogled, da bi raziskal daljave, ki jih je čas dodobra izlužil in izpral, bolj sc mi iskane, slutene slike v teh daljavah prekrivajo, mešajo, izpodrivajo; ker so barve izlužene, so tudi obrisi figur marsikje premaknjeni. Postale so nenevarne, bi lahko ugotovili, te naše figure: naivno impresionistični zastor - nizka luč. dolge, mile, vijoličaste sence - jih do neke mere kamuflira kot osebe iz "igrokaza": poskakujoči junaki vodvilja ali melodrame Pcvcc kupletov Mirko Jclačin. Špasi Frtavčkovega Gustla in Kurenčkovc Nežkc. Skcči Ijubljanksc televizije. Tako nekako; če nisi siten, sc nasmehneš, čc gledaš iz daljave, ne vidiS krčevitih gnmas, temveč mnogo čipkastih nasmehov. V resnici je bila Ljubljana vedno precej zavratno, temno, prihajačem neprijazno in plcsnivo mesto. Megla nad njo je bila junija in septembra ob desetih dopoldne zlata, sicer pa sc jc strupeno zelena in umazano bela spuščala nad strehe. Stehe / mnogimi prežrtimi žlebovi. Po vseh gostilnah so kuhali kislo zelje, smrdelo jc od l erlinca do Žabarja, dalmatinec je bil skoraj zastonj, hišniki so zgodaj zaklepali portone, po vežah in stopniščih ni bilo luči, pozni pijanci so iskali ključe in vžigalice. Staro mesto, polno zanbanih zamer in še starejših zavisti. Mesto posmehljivih firbeev. Dobro pomnim, kako so obzidavali Ljubljanico, ves njen mestni tok od Špice do Cukrarne, bilo ej malo pred kri/o ali nemara že kar med krizo, delovna sila je bila poceni, kopalo in betoniralo se je ob vsakem vremenu, stavbenik Dukič jc uresničeval enega svojih velikih projektov; po bregovih so stali neutrudni ljubljanski radovedneži in zijali v blatno garanje na dnu struge. Vem, da so mi to "delovišče", kot bi rekli danes, pokazali, vem tudi, da sc mi jc zajedcl posebne sorte strah. Delavci s<5 bili globoko spodaj, kakor nekoč kopalci na Špict, obločnicc so sc pozibavale. I .evo od nas sta se pod marclami sprla dva meščana. Čudež, da sem si zapomnil! So mi povedali? Bržkone. Seveda! Takole je šlo. - Prvi: Ja, ja, gospod Frbežar, das lx-ben ist doch kcin I loniglcckcn... Trditev, da življenje pač ni oblizovanjc medu, se je sosedu iz neznanih razlogov posmodila pod nos, da je vzrohnel: Kva pa misltc s tcmla vašem lizimatencam, čc sme proset?!
Mnogo pozneje sc mi je razodelo, kaj so "fizimatcnce" ali fizimatcnte. Prvi razrednik v prvi gimnaziji je nastopni govor pred enajstletnimi mulci sklenil z grožnjo: - In da mi boste shajali brez fizimatenc! Jaz. se ne bom nič hccal!... Doma mi je mama razložila, kako jc beseda iz pogovorne avstrijske nemščine prišla v pamet in na jezike ljubljanskih meščanov: pomeni čenče, jezikanje, obrekovanje, spletke in kar jc Se podobnega. Pozneje jo je nadomestila beseda, ki je, kolikor mi je znano, do danes v
rabi: Flavze...
Bil sem prepričan, da bo Fellini napravil še en film, pa ga ni, kar odšel je. V Riminiju so vladale "fizimatence", ravno tako kakor v Ljubljani, le da med nami ni bilo nikogar, ki bi se mu prikazal prav na zasneženem trgu.
/daj je več vetra, kot ga je bilo včasih, ampak tudi mnogo manj megle. Če so mladi ljudje pri volji poslušati - ali pa iz posebnih ozirov morajo, Bog jim bo grehe odpustil - jim nastavim stari starčevski šlager, razlagam jim, kakšna je bila prava morostarska megla: ko si stegnil roko, nisi več videl prstov, samo res izkušeni ali navdahnjeni pijanci so si izvrtali pot od - recimo - Štrajzlbirta do Ceste dveh cesarjev, avemarija iz Šenklavža je segla do trga, kaj dlje prav gotovo ne, tramvaj je prihajal tipaje, l ubitim žvenkljanjem, kakor bi se motal skoz vato, obločnice so bile rumeno, plinske svetilke pa žvepleno pomežikovanje; in megla je smrdela špitalsko, hiralniško, cvičkasto, po gnilih travah v barjanskem glcnu, po odprtih pisoarjih, s katerimi je bila tedaj še okrašena naša prestolnica, po ribah.
Ponavljam se. Rad bi povedal, da Grumova Goga in Mrakova Rimljanovina nista le metafori ali asociaciji na kakšne nordijske gledališke igre. /a zavešenimi okni so vladale omenjene fizimatence in se kdaj pa kdaj sprevrgle v pravi kriminal. Kriminal se je prikazal na sodišču, na prvi strani Naroda, Slovenca, jutra, največkrat so ga kar s smetišnico stresli v štedilnik, ki se mu je tistikrat reklo šporgert. (Spotoma povem: če bi bil med vrstniki v osnovni šoli resno uporabljal besede štedilnik, omara, zavese, lestenec, žimnica, pernica etc. etc., bi me pri priči razglasili za velikanskega osla in pedanta.)
Zavedam se, kako se mi zapisujejo stvari, ki jih je res težko urediti, da bi imele rep in glavo in da bi komu, čeprav le meni samemu, posredovale kako izkušnjo, kako občo modrost, za en albrizem samozavestne učenosti. Če mesta niso zgradili očetje jezuiti v Paragvaju, ga ne uloviš v jezuitsko pisemsko shemo. Z ljubeznijo ne dobiš prepustnice vanj. Ali pač? "Vse blagoslove tebi, Ljubljana!" Že, že, ampak to je navsezadnje vzdihovanje z Ottakringa, hrepenenje prek štiristopetdeset kilometrov.
Kaj naj zapišem? Kaj naj opišem? Morda Tivoli, ki so mu politični urbanisti odrezali en krajec? Kako "zapišeš" park, pa stisko in mencanje v snegu, ko se ne spodobi stopili za grm, če si na prvem randevuju? V poznejših letih smo prihajali tja iz bara Nebotičnik, prve ptice so se oglašale z zmagoslavnimi klici, zarja je barvala meglice v vrhovih krošenj. Predmet za lirskega pesnika.
Zeschkovo vilo, ki se je morala umakniti bronastemu Borisu Kidriču...?
Stanovanje Izidorja Cankarja? Njegove ptice iz tulskega srebra? Najlepše Jakopičeve Križanke?
Melanholijo nedejskih popoldnevov pri Ljudski kuhinji in na Hradeckega cesti...? Vsi pubertetniki imajo v rojstnem mestu Streliško ulico in pritlično okno s prašno šipo, v kateri uzrejo svoj nedopovedljivo grdi obraz.
Živel sem na zelo različnih socialnih nivojih. Koseze so bile barakarsko naselje, na sredi dve irdni kmetiji, ena je bila Avšičcva. Sploh pa je bilo v Ljubljani zmerom tako,
da je v času gnojenja smrdelo prav do poŠte.
Tam, kjer se Študentovska ulica odlepi od hiS in varovalnega zidu, kjer se vdrugo presuka na grajskem pobočju, je pogled na stolnico in stare strehe ob zimskih večerih, če je kaj snega, posebno lep. (Neroden stavek, a naj ostane; bolj ko ga bom obračal, manj bo očaranosti.) V daljavi, v večerni zarji so plavale planine naravnost proti luneti nebesne kupole.
Clavicula urbis, ključ mesta: stare čenče!
Zavedam se, da je to, kar imam na razpolago, bolj podobno Sopu vitrihov, kot pa ključu za splošno rabo, in da so vrata spominskega mesta močno različna, da se odpirajo na kar se da različne, predvsem pa različno stare ulice in trge. Marsikaj jc iz pričevanja, nc iz. izkušnje, taki so tudi glasovi, o katerih sem bral, a jih razločno slišim, recimo glasovi I .evstikove bolezni in predsmrtne groze - "žaba krekctala in pav kričal: dežja sc bati!" - Aškerčevo godrnjanje, ko sedi v restavraciji hotela Ixjyd, dosledno obrnjen k zidu, da ga nc bi kdo ogovoril, Muysovo sopenje, ko lovi namišljenje uši, nato znova Levstikovo kričanje po hodnikih stare licejske knjižnicc... koliko mizantropov, koliko čudakov...
Zdaj je mesto preveliko in preveč poturčeno, da bi prepoznavali originale. Če bi začel naStcvati tiste, ki sem jih imel sam priložnost opazovati v otroških letih, bi se mi seznam raztegnil kakor svetopisemski rodovnik - "to jc knjiga rodov Adamovih" -zmanjkalo pa bi prostora za portrete, izobesiti bi mogel samo okvire z. napisi ali skice na pretirano širokih panojih. Ali naj vendarle poskusim z nekaj imeni in prizorišči? Hic est locus.. Videl sem Katarinskega Lojzka, božjega otroka z. Dolomitov, kako se na krivih nogah krotoviči okrog Ljubljane, bos poleti, bos pozimi; nihče, ki ga jc kdaj srečal, ne bo pozabil njegovega milega smehljaja... Videl sem Marija Kogoja, ki jc prav pod mojim oknom v Gradišču plesal bloden ples okrog plinske svetilke... Poznal sem besnega Joko Zigona, v kavarni Zalaznik jc v druščini dijakov klical večno prekletstvo na glavo profesorja Kidriča... Tam blizu je Lili Novy odprla mlekarno, v njej sta z grofico Aucrspcrg nameravali prodajati mleko turjaških krav; kako jima jc posel uspeval, ne vem... Pred magistratim sva z. mamo srečala igralca Danila, ki je bil na moč eleganten in prijazen gospod; ko jc slišal, kako me zabavajo njegovi Spomini, je podvojil žovijalnost, udvorljivo se je obračal k mami in ponavljal: - Oh, jc bil hcc včasih, a ne, milostljiva?!... Podoba srečnega moža. Za hrbtom smo imeli stavbo nekdanjega hotela Bildman, kjer sc jc mama rodila in kjer je njena mama umrla od porodne mrzlice... Videl sem tudi starega Grassellija, o katerem so me poučili, da je bil prvi slovenski župan v Ljubljani. Čuden, droben starček jc obešen na komolce poškrobljenc služkinje prihajal po Šelcnburgovi ulici, pomagal si jc tudi z drobno palico, dišal jc po presušeni koži in lavendlu, marsikateri pozdrav je spregledal, pred pošto pa se jc mahoma ustavil, potegnil roko izpod kuharičinega komolca in sc vzravnal, kolikor sc jc dalo: od Slona sem je drobila čedna, čedna in rosna punca v šumeči pomladanski obleki - es war im wundersehOnen Monat Mai, v Tivoliju so cvetele japonske kutine, punčara je streljala z očmi na vse strani, videti jo je bilo tudi
v izložbenih oknih Bonačeve trgovine na drugi strani ceste - in naš stari župan se ni dal čisto nič motiti v občudovanju, ko je majska prikazen frfotala mimo njega, si je diskretno poljubil konice prstov v cvirnastih rokavicah, kar je bilo visoko priznanje, in potem se je scela obračal za njo, podoben svinčenemu vojačku, ki ga sučeš z magnetom. Služkinja je bila teh razvratnih komedij očitno vajena, gledala je proti Ajdovščini; ko so sprehajalci zakrili dekletce, je oče Grasseli potrkal s palico ob pločnik in se zataknil v ponujeno roko: odkorakala sta... Mila, daljna podobica!
Dlje ko ležem v tole pisanje, bolj mi postaja jasno, da ga ne bom mogel spodobno skleniti. Spomini gredo nadme kakor rastoča voda. Od vseh strani zadevajo vame očitajoči pogledi. - Kaj pa jaz? pravijo. In smo šele pri tako imenovanih originalih! Kam sem odrini! prijatelje? Kam ljubezni? Kam sovražnike? Kam podobe vojne? Ali sem vsaj nakazal, kakšne so bile ljubljanske ulice, ko so jih Italijani zapirali s španskimi jezdeci? Ali bi moral kaj povedati o doktorju Kantetu, ki je na malici pri mami Vitomila /.upana slavil pesnika Leopardija? (Ko so ga drugič obešali, je znameniti policijski komisar izrekel nepozabni stavek: - Upam, da bo tokrat držalo!)
Introspekcija pred ozadjem povojnih strahov. Slavija je čisto zraven Nebotičnika. Bar Nebotičnik je imel posebno udbovsko dežurstvo. - Izginotje ljubljanskih Nemcev.
Na prejšnjih straneh sem nadrobil nekaj strupenih misli o strupeni Ljubljani, o megli in fizimatencah, celo o kriminalu, ki so ga meščani kurili v štedilnikih, ampak ob koncu pisanja sem se ugriznil v jezik. Kdove zakaj in kako sem se spomnil plemenitih ljubljanskih zdravnikov. Doktor Derč, Miklavž ljubljanskih zdravnikov, je prešel v legendo, skupaj s svojim vozičkom in konjem, /. dolgo belo brado, s sivim polcilindrom in pepitastim žaketom, s strogostjo do mater in nežnostjo do otrok, ki jih je ponavadi zdravil kar za božji Ion; a bil je ludi humorna pošast. (Anekdota. Črnuški most. Sava je še za kopanje, malo nad mostom pleše, seveda v kopalkah, celo v tedaj modernih minimalkah, nekaj mladih ljudi, navijajo gramofon in se veselijo počitnic. Pripelje se doktor Derč. Ustavi voziček in gleda proti bregu. Čaka. Opazuje. Nič. Gramofon odjenja, pari vsaksebi. Derč še malo opazuje, zmajuje z glavo, gre h konju in mu zaupa: - Fast ganz nackt. In nobene elevacije. Nič! Kdo jim bo delal otroke?!...) To je bilo na Savi. Prav nasproti Opere je imel ordinacijo lepi in zelo uglajeni doktor Rauner Bassin, očesni zdravnik z. najbolje opremljeno specialistično ordinacijo v Ljubljani. V zgodnji jeseni 1936 je umrl moj oče, moj brat Janez pa je na kopališču staknil trahom, ki je zelo nevarna in silna bolezen. Mama ga je poslala k doktorju Bassinu. To zdaj seveda ni anekdota, temveč poročilo. Doktor Bassin je bratu pozdravil trahom, a ko je prišel čas za plačilo lega relativno dolgotrajnega zdravljenja, je energično odklonil, da bi sprejel honorar: vdovam in osirotelim mladoletnikom se ne spodobi jemati denarja... Doktor HOgler je bil starejši kočevski Nemec, ki je imel na Resslovi cesti splošno prakso, čeprav je najraje zdravil otroke, ki jim je v čudni mešanici svoje slabe nemščine in še slabše slovenščine povprek govoril "Engeli, ubožec, oh, du llascherl, sirota neumna!" Angel je bil v resnici sam. Majhen možic v pelerini, večno na bieiklu, zmerom pokril s tiho dobro voljo. Pravil sem že, da smo stanovali
v Kosezah. Veliko revščine okrog nas. Zima je bila, daviea je strašila. Naenkrat je iz Brandtove barake priletela neka gospa in rotila mojega očeta, naj ji za božjo voljo najde kje kakšnega zdravnika, ker da ji bo otroka zadušilo. Oče se je posvetoval z mamo in brž sta ugotovila, da bi bilo po takem vremenu mogoče dobiti le doktorja HOglerja. Med dež so se začele mešati snežinke, prave cunje. Avtobus številka pet seveda še ni vozil, prva tramvajska postaja je bila pri remizi ali pri stari šišenski cerkvi. Oče jc šel na telefon. Doktorja I Iftglerja je rotil, naj, na njegov konto, vzame taksi in se pripelje. HOgler sc je res pripeljal. Na kolesu po Večni poti, ogrnjen v lodnasto pelerino, ki jo je čez in čez pokrival mokri sneg! Ordiniral je, če prav pomnim, uspešno, napisal je recepte, nekaj zdravil je prinesel s seboj, in ko je odhajal, je skrivaj potisnil bankovec za sto dinarjev pod skodelico, v kateri so mu ponudili lipov čaj.
Doktor Baje. Mene jc prepeljal čez prve astmatične napade, mojo mamo pa z diskretno plemenitostjo v boljše življenje. Teh reči ne znam izraziti, tudi ni potrebno.
Zapisek bom končal na mestu, kjer bi se sprožile zgodbe, če bi le malo popustil vajeti spomina in domišljije, se pravi, če bi fantazija začela komandirati, kot sc rado zgodi, saj je sugestivnejša od spomina. (O zanesljivosti in nezanesljivosti spomina kdaj drugič.) Bojim sc, da sem sc že dozdaj v tehle zapiskih podajal na spolzka pota, po kakršnih jc njega dni kolovratil gospod laurcnce Sterne. (Stcrnc jc puščal črepinje tam, kjer je razbil kozarec.) Jaz. si tokrat iz pisanih kamenčkov nisem sestavil niti majhnega mozaika, s preveč šare sem se obdal in vse preveč pokojnikov sc mi je nadrenjalo okoli mize, da bi jim mogel biti kos brez prostrane pripovedi, sc pravi brez romima. Čisto nespametne skušnjave! Ampak nekakšen sklep bi pa vendarle moral napraviti, zase! Vsaj zase! Nauk in "naravoučenje" spadata k vsakemu slovanskemu pisanju. Ali naj poparadiram z globoko mislijo, da so mesta predvsem ljudje, ki smo jih v njih srečavali, in da so v hišni temelj zataknjene - za armaturo, nemara - kosti? I.cpo rečeno, ampak morbidno in romantično. Mar naj opozorim na dejstvo, da so največji slikarji pokrajinske podobe ponavadi vsaj malo obljudili; celo ljudomrzniškemu Cčzannu so sc prikazovale kopalke pod drevjem...? V spominu na mesto našega otroštva se izmenoma ali križemkraž prižigajo ogenjčki sadizma ali prihuljena žerjavica mazohizma, večkrat pa pade kisli dež čisto navadne sentimentalnosti...
Spet Fellini. Amarcord.
Fanny in Alexander.
Družinske kronike Ixijzcta Kovačiča.
V vsakem od teh primerov - in vsi trije so zgodbe o mestih - gre za avtobiografijo.
Cankar piše: Kadar vidim daljno domovino skoz. okno svojih sanj... - Povedal sem že, da nobeno mojih sanjanih mest nc more shajati brez ljubljanske vedutc. Tudi ko sem tole pisal, se mi ni godilo nič drugače; in sosedov moped in budilka in jaz sam imamo pravico, da sanje prekinemo kjer si bodi, saj sanje konec koncev niso fabulativno sklenjena novela iz. 19. stoletja.