ki naj voziti'1 iazpis anju telji s »dela1 in n« ijo svi :nto erz :ni s' : obj: □ bili > zap< , odk LIST DELAVCEV V VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH ZAVODIH bilo) sedel’- „ /eč k se jel nest i prini‘ anjšal iedte nest! ;alo a hnici LJUBLJANA, 7. DECEMBRA 1973 LETO XXIV. ŠTEVILKA 20 DELOVNI PROGRAMI — TEMELJ VSEH DOGOVOROV n ti Na nedavni seji skupščine re-'jMiške izobraževalne skupno-.iH je bila osrednja točka dnev-ijaut1^3 reda izredno živahna razletiva o programu in financira-vzgojno-izobraževalne de-avnosti v naši republiki v pri-lodnjem letu. Člani skupščine 0 razpravljali na temelju obširna gradiva, ki so ga kasneje z 194 iimi pripombami tudi spre- FEV itelje . j. Poudarili so, da bo treba v ,Pr fiihodnjem letu z družbenimi kfogovori zagotoviti tak položaj e jjiejno-izobraževalne dejav- Polsti, da se bo ta lahko usposo-2 svifc za izP°lnjevanje vseh kislih n ki« °S’ hi so ji bile naložene v V]ežftV^1*h republiških dokumen-e .J’1«. Prav zdaj so se namreč na-00 ^pičili problemi, ki jih ne bo kigoče razrešiti brez širših do-Uvorov, pa naj gre za predšol--jro vzgojo, sistemske spremembe v srednjem in poklic-šolstvu, za modernizacijo iC0 JPouka itd. Vse to pa terja bi-meiijstvene, sistemske reši.tve tudi na la področju financiranja vzgoje in an ir°braževanja. Temelj vseh do-tniiji0vorov so delovni programi piiPosebnih, temeljnih in seveda republiške izobraževalne skupnosti. Le tako bo potem mogoče napraviti stvarne izračune in urediti financiranje. Na seji skupščine so tudi menili, da je izrednega pomena snovanje novih, predvsem posebnih izobraževalnih skupnosti, saj brez tega ne bo mogoče uresničiti postavljenih nalog. Pri uresničevanju takšnega družbenega dogovarjanja pa morajo aktivno sodelovati vsi, ki delajo v vzgojno-izobraževal-nih skupnostih. Udeležiti se morajo območnih posvetovanj, razprav ob snovanju novih občinskih statutov ali statutov krajevnih skupnosti. Prav pri snovanju novih občinskih statutov seje namreč pokazalo, da marsikje še zmeraj prevladuje staro gledanje na vzgojo in izobraževanje kot na izrazito področje porabe. Mnogi celo menijo, da je to dejavnost obrob-nePa pomena, ne pa nujnost in temeljna predpostavka vsakega družbenega, s tem pa tudi gospodarskega napredka. V nekaterih osnutkih statutov so namreč s to dejavnostjo opravili zelo na kratko, omenili so jo komaj v kakšnem odstavku, nekateri pa celo samo z nekaj besedami ali skupaj z ostalimi družbenimi dejavnostmi. V razpravi o tej točki dnevnega reda so se dotaknili številnih problemov, ki še zmeraj niso rešeni ali pa se na novo porajajo. Tako so poudarili, da bodo osebni dohodki na področju izobraževanja povsem izenačeni z osebnimi dohodki v drugih družbenih službah ter da je treba izobraževanju končno le posvetiti tisto pozornost, ki mu gre. Opozorili so tudi na nujnost, da na vseh regionalnih posvetovanjih obravnavajo samo finančno ovrednotene programe. V razpravi bi morali sodelovati tisti, ki program ponujajo in tisti, ki bodo financirali njegovo uresničevanje. Ljudi je treba spodbujati k stvarni obravnavi predlaganih programov, vzgojo in izobraževanje pa je treba obravnavati še posebno pozorno. Čas je namreč, da se zavemo pomembnosti primemo usposobljenih kadrov, to pa bi bilo nujno tudi zaradi težav, v katerih se je znašla ta dejavnost v zadnjih letih. V razpravi so obširneje spregovorili tudi o problemih osipa, predvsem pa o pomanjkanju učiteljev. Poudarili so, da v zadnjih letih posve- l eč ^snovna šola Janko Premrl-Vojko na Brezovici pri Ljubljani: naš novi delovni uspeh. „Sedaj so Oprimemo boljše delovne razmere za učence in učitelje. Namesto triizmenskega eno in četrt izmenski Pouk. Ob novih delovnih razmerah se mora povečati tudi kakovost pouka. V nasprotnem primem bi Pomenilo, da učitelji in šolsko vodstvo nismo dovolj napredni,“ meni ravnatelj osnovne šole na Ofezovici. — Foto: S. Teršek i)3 ji’ 131 ni1 a; x TT—, ■_ .. T t' % / IH I S ! i $ ^ Osrednja točka nedavne seje r* °dbora prosvetno-kultumega e 2bora zal vzgojo in izobraževa-1 nje je bila razprava o nekaterih kadrovskih problemih na po-s dročju šolstva ob začetku šol-' ^ega leta 1973/74. Poslanci so I razpravljali na temelju dveh do-1 kumentov, ki sta ju pripravila 1 republiški zavod za šolstvo in ’. republiški sekretariat za pro-! sveto in kulturo. Še posebno natančno so obravnavali obraz-i ložitev najnovejše analize orne- ISA ZADREG/ A njene problematike, ki jo je pred nedavnim napravil zavod za šolstvo. V zadnjem času odhaja namreč iz učiteljske stroke vse več učiteljev; o tem veliko govorimo, večkrat pa podatki niso natančni. Zato naj bi analiza, ki je zajela vse šole v Sloveniji, končno le razjasnila, kako veliki so problemi in razpršila dvome, češ da je znamenje za preplalT prišlo popolnoma po nepotrebnem. Ugotovila pa naj bi tudi, kakšni so bili ukrepi pedagoške službe pri kršitvah delovnih obveznosti. Podatki so sedaj jasni in pravijo, da je bilo v minulem šolskem letu zaradi hujših kršitev odpovedano delovno razrneije šestim učiteljem in štirim ravnateljem v naši republiki. Prosvetni poklic pa je v istem času zapustilo 248 učiteljev, ki so bili na delovnih mestih zaposleni za nedoločen čas. Sem niso šteti tisti, ki so (Nadaljevanje na 2. strani) čarno modernizaciji vzgoje in izobraževanja zelo veliko pozornosti, da pa nam vedno bolj primanjkuje učiteljev. Tako prihajamo v protisloven položaj, da kvalificirani učitelji odhajajo, na delovna mesta po šolah pa smo prisiljeni sprejemati neustrezno kvalificirane. Vse to zelo vpliva na rezultate vzgoj-no-izobraževalnega dela, spodbuja pa tudi dvome v to, kako bomo uresničili tako zahtevne naloge, ki čakajo našo šolo v prihodnjem obdobju. Ob koncu splošne razprave ob tej točki dnevnega reda so tudi sklenili, da bodo pri izvršnem odboru republiške izobraževalne skupnosti ustanovili posebno skupino, ki bo spremljala ves proces družbenega dogovarjanja, tako da bo pri tem lahko aktivno sodeloval vsak njen član. Veliko perečih problemov v izobraževanju pa so načeli predvsem v razpravi o posameznih poglavjih dokumenta. Med njimi naj omenimo brezplačnost osnovnošolskega izobraževanja, predvsem letos še posebno aktualno vprašanje brezplačnih učbenikov za osnovno šolo, ki je v vsej svoji neurejenosti planilo na dan prav ob začetku letošnjega šolskega leta. Potem so govorili o neurejeni oskrbi šol s posameznimi učili, o podaljšanem bivanju, ki na marsikateri šoli sploh ni zadovoljivo urejeno, pomanjkanju učiteljev, predvsem v odročnejših krajih. Menili so, da bi morala pri razreševanju tega sodelovati vsa družba, saj je izobraževanje temelj celotnega našega delovanja. Spremeniti je torej treba odnos do tega področja, vendar se je treba tudi zavedati, da kampanjsko reševanje problemov ne bo dalo zaželenih rezultatov. Te bi dobili le z resno, trajno akcijo; zadeve je treba spremeniti v temeljih, od osnovne šole pa vse tja do kadrovskih šol. Načeli so tudi vprašanje investiranja v osnovne šole, predvsem pa financiranja dijaških domov. Sanacijski programi so lahko le začasen ukrep v sili, vendar pa bi bil že skrajni čas, da se tega lotimo in poiščemo sistemske rešitve. Vprašanje v bistvu sploh še ni razrešeno. Denar naj bi dobili s samoupravnimi sporazumi, vendar še zmeraj ni jasno, kdo bo te sporazume sklepal, s kom jih bo sklepal in kdaj se bo to zgodilo. Zadeve le počasi napredujejo, problemi pa so iz dneva v dan hujši. Na seji so se zavzeli tudi zato, da bi morali biti programi za saniranje sedanjega položaja v zvezi z dijaškimi domovi kar najbolj stvarni, temeljiti bi morali na naših zmožnostih, šele potem bi jih lahko sprejeli in začeli dosledno uresničevati. Na zadnji seji skupščine republiške izobraževalne skupnosti so razpravljali tudi o predlogih za spremembo meril za financiranje dejavnosti izobraževalnih zavodov in o več zakonskih osnutkih. NADJA PENGOV r "N Kultura in samoupravljanje Ko je Ivan Cankar leta 1907 govoril tržaškim delavcem o slovenskem ljudstvu in o slovenski kulturi, je svoje predavanje sklenil z besedami; „Boj za osvobojenje ljudstva je kulturen boj. “ Pravilnost in daljnosežnost te njegove misli najbrž ni bila nikoli tako izpričana, kot je danes, v boju za socialistično samoupravljanje. Ta boj je predvsem boj delavskega razreda in \ vseh delovnih ljudi za uresničitev neke druge Cankarjeve misli, ki jo je istega leta zapisal v svojem „Hlapcu Jerneju": „Ti, ki si delal - tvoje je delo. “ Bogate izkušnje naše dosedanje socialistične graditve nam govorijo o pomenu, - ki ga ima kultura za učinkovito uveljavljanje neposrednih proizvajalcev kot samoupravljalcev, za zares demokratično odločanje delavcev o plodovih njihovega dela. Vsekakor je res, da je človek v svojem odločanju toliko svobodnejši, kolikor temeljiteje pozna zadeve, glede katerih mu je treba odločati. Zaostalost in nevednost sta najboljši zaveznici birokratskih, tehnokratskih in drugih teženj, ki se v naši družbi postavljajo po robu socializmu in samoupravljanju. V luči teh razmerij postaja kulturni značaj boja za samoupravljanje še prav posebno očiten in terja ustrezno kulturno politiko na vseh ravneh našega družbenega življenja, se pravi, socialistično kulturno politiko, posvečeno predvsem progresivnim smotrom tega boja. V luči teh razmerij moramo razpravljati o vsem našem šolskem, vzgojnem in izobraževalnem sistemu, o našem založništvu, o našem dnevnem in periodičnem tisku, o naših množičnih občilih, ki razpolagajo z mogočnimi sredstvi vplivanja na misel in zavest sodobnega slovenskega človeka. Ko smo letos praznovali dvajsetletnico Prešernove družbe, smo ob tej priložnosti obširneje razpravljali o njenih prizadevanjih, da bi kar najširšim krogom naših delovnih ljudi posredovala človeško pomembne dosežke preteklega in sodobnega kulturnega ustvarjanja. Razpravljali smo o uspehih in neuspehih teh prizadevanj, o objektivnih in subjektivnih ovirah, ki se uresničevanju teh prizadevanj dandanes postavljajo po robu. Po vsem svojem najglobljem smislu je socialistična kultura neogibno množična kultura. Kot takšna nikakor ni v nasprotju s tako imenovano vrhunsko kulturo, kolikor pod to kulturo razumemo visoke, zares pomembne in zares trajne stvaritve človeškega duha v preteklosti in sedanjosti. Narobe, prav v tem je najgloblji smisel socialistične kulturne politike, da te stvaritve postanejo „svobodna last svobodnega ljudstva", kakor je dejal Ivan Cankar, ki se je v tem pogledu tako čudovito ujemal z Leninom in njegovim pojmovanjem socialistične kulture. Kot kultura, ki naj množice delovnih ljudi duhovno dviga in osvešča, se socialistična kultura lahko razvija samo v nenehnem in načelnem boju zoper dva najbolj nečedna izrastka sodobne buržoazne kulture. Po eni plati gre za tisto množično kulturo", ki se poraja v ozračju vsesplošne komercializacije buržoaznega sveta in ki s svojimi tovori šunda, kiča, pornografije itd. tišči človeka k tlom, ga poneumlja in onesposablja za ustvarjalno dejanje. Pri nas takšna ,,kultura" lahko ustreza samo nasprotnikom samoupravljanja, kakor jim po drugi plati ustreza anarho-individuatizem vase zaprtih kulturniških cehov, ki nimajo ljudem nič povedati in uživajo v golem formalizmu, ob podpori birokratskih snobov. S tema dvema izrastkoma sodobne buržoazne kulture se žal tudi pri nas zelo pogosto srečujemo: v podlistkih našega dnevnega časopisja, v revijalnem tisku, začenši s tistim najbolj cenenim, na filmskem platnu itd. Pogosto z antisocialističnimi težnjami, ki niti niso kaj dosti prikrite. Boj proti tem pojavom je zategadelj neogibno vključen v- boj za množično socialistično kulturo naše samoupravne družbe ■ ^ V BORIS ZIHERL r~^~ “ —\ Prosvetni delavci se izpopolnjujejo ob prebiranju svojega glasila! ■ 't II. KONGRES ANDRAG0G0V JUGOSLAVIJE III. KONGRES PEDAGOGOV JUGOSLAVIJE NE INITUICIJA, TEMVEČ NAČRTNO ZNANSTVENO DELO UVEVLJAVLJENA PEDAGOGIK/ V, Pii o Pod pokroviteljstvom predsednika Tita je potekal v Budvi 15., 16. in 17. novembra drugi kongres andragogov Jugoslavije. Tita je zastopal predsednik sveta za prosveto in kidturo pri zvezni dtupščmi prof. dr. Avguštin Lah. Živahna praksa m intenzivna teoretična prizadevanja so pritegnila mnoge udeležence iz vseh republik, čeprav razdalja ni bila v prid kolegom iz najbolj oddaljenih predelov, ki so že tako močno zaposleni s svojim delom in vsakdanjimi dolžnostmi. Izračunali so, da je vseh domačih udeležencev približno 280. Poleg strokovnjakov so se kongresa udeležili tudi številni drož-beno-politični delavci. Veliko pozornost do naših naporov na področju andrago-gike so pokazali tudi tuji gostje s svojo udeležbo na kongresu: predstavniki varšavske univerze in dva delegata iz Vzhodne Nemčije, predsednik evropskega združenja za izobraževanje odraslih prof. dr. Edward M. Hutchinson in predstavnik svetovnega združenja za izobraževanje odraslih znani profesor R. Kidd, avtor več kot dvajsetih knjig s tega področja ter usta-* novitelj in urednik mednarodne revije za izobraževanje odraslih Convergence. Profesor Kidd se je v pozdravnem govoru na kongresu osredotočil na pomen, ki ga imajo napori jugoslovanske an-dragogike tudi za druge dežele, ki teže k podobnim družbenim ciljem kot naša družba. To so predvsem dežele v razvoju, dežele s hitrimi družbenimi spremembami in podobno politiko neuvrščenosti, kot je naša: Indija, Tanzanija, Alžir itd. Profesor Kidd je bil zelo kritičen do prakse nekaterih naprednejših mladih družb, ki posnemajo in neposredno prenašajo izkušnje andragogike nekaterih zahodnih dežel, namesto da bi se osredotočile na izmenjavo s podobnimi družbenimi sistemi. Ponudil je pomoč mednarodnega odbora, da bi preskrbel prevode naših del v več jezikov. Prvi tak poskus naj bi bil prevod knjige s kongresnimi prispevki. Uvodne referate so imeli: dr. Dragomir Filipovič (Zahteve in problemi uporabe koncepta permanentnega izobraževanja na področju izobraževanja odraslih), dr. Ilija Mrmak (Družbene in znanstvene dimenzije izobraževanja odraslih), Marjan Lah (O nadaljnjem razvoju izobraževanja odraslih) in Aleksander Kovačič (Šolanje in izpopolnjevanje andragoških kadrov). Vse uvodne referate so avtorji predstavili na plenarnem zasedanji prvi dan. Popoldan se je delo razdelilo na dve skupini. Organizirani sta bili dve razpravi za okroglo mizo na temi: Družbeno-politično izobraževanje danes in izobraževanje — učinkovit vidik integracije dela in izobraževanja (razpravo je vodil dr. Stevan Bezdanov). Naslednji dan je potekalo delo kongresa v štirih skupinah, zvečer pa so se nadaljevale razprave za okroglo mizo. Zadnji dan kongresa so posamezne skupine poročale o delu. Medtem je bila pripravljena tudi resolucija, ki so jo predložih vsem delegatom v razpravo, dokončno izoblikovana pa naj bi usmerjala nadaljnje napore na področju izobraževanja odraslih. Udeleženci kongresa so poslali tudi pismo predsedniku Titu. Med razpravo so bili vidni napori, da bi dali nadaljnjemu razvoju izobraževanja odrasUh čimbolj jasne smernice. Pri tem so izhajali iz dosedanjih izkušenj in prakse ter dosedanjih teoretičnih sklepov, hkrati pa tudi iz potreb naše družbe in njenih teženj. Oboje naj bi pripomoglo, da bi bilo naše delo čimbolj uspešno, nadaljevalo naj bi tradicijo dosedanjega razvoja in zadovoljevalo družbene in individualne potrebe. Udeleženci so pokazali veliko zanimanje za družbenopolitično izobraževanje odraslih. Najtesneje so ga povezovali z izobraževanjem za samoupravljanje. Poudarili pa so, da metodika dela prav na tem področju še ni zadovoljiva. Najti bi bilo treba poti, da bi pribhžali družbeno vzgojo tudi ljudem z naj-niljo izobrazbo. Ne da bi jih prisilili za pridobivanje višje ravni formalne izobrazbe, bi morali razvijati nekatere njihove osebne značilnosti - te pa bi jim pripomogle, da bi začeli aktivno sodelovati z okoljem. VZGOJA ODRASLIH V razpravi so se udeleženci ustavljali tudi ob problemih vzgoje odraslih. Taka razprava je prav gotovo v skladu z družbenimi težnjami tudi na drugih področjih šolstva, hkrati pa pomeni napredek v primerjavi s prejšnjim andragoškim delom, ki je poudarjalo samo izobraževanje odraslih. Dr. Mrmak je v svojem referatu opozoril celo na probleme samovzgoje, saj je nikoli nismo omenjali, čeprav je bilo obravnavano samoizobraže-vanje. S tem ko izginjajo meje med izobraževanjem odraslih, se približujeta tudi vzgoja in samovzgoja. Da bi dosegli dialektično celoto subjekta in objekta vzgojnega procesa, moramo čimbolj približati vzgojo in samovzgojo. „Da ne bi vzgoja prešla v manipuliranje z ljudmi, mora v sebi vključevati ne le vpliv vzgojitelja na gojenca, temveč tudi aktivnost gojenca v smislu spreminjanja samega sebe, samoizpopolnjevanja in samovzgajanja. V procesu vzgajanja mora biti bolj ali manj — to je odvisno od okolnosti — uveljavljena »ktivna težnja osebnosti po samoizpopolnjevanju in lastnem razvoju. Vplivi zunanjih dejavnikov (vzgojitelja, okolja) so v korelativnem odnosu s samovzgojnimi prizadevanji; zveza je tem tesnejša, čim širše je vzgajanje in čimbolj družbeno progresivno je zasnovano." (I. Mrmak). Izobraževanje odraslih, ki v svojem temelju vsebuje tudi vzgajanje odraslih, pomeni novo kvaliteto dela na tem področju. Tilka Blaha in Gojko Babič sta vodila razpravo o osnovnošolskem izobraževanju odraslih. Udeleženci iz nekaterih republik so opozarjali, da se še vedno srečujejo s problemom odpravljanja nepismenosti, v bolj razvitih predelih pa odrasli končujejo samo zadnje razrede osnovne šole. Med kongresom je bila tudi razstava, na kateri so si udeleženci lahko ogledali nekaj strokovne literature in sodobno izobraževalno tehnologijo. V posebni sekciji je o tem spregovoril dr. Dragutin Frankovič iz Beograda. Včasih smo do pavšalnega uvajanja tehnologije kritični in se zavzemamo za bolj izdelan sistem, ki bi nam omogočal vsakokrat ustrezno izbiro posameznih tehnik. Kljub temu da posamezne izobraževalne ustanove že imajo razne aparate in pripomočke, je še vedno problem, od kod bodo dobile vsebinski del za posamezne teme. Filmov, ki bi jih želeli prikazati ali trakov, ki naj bi jih vključili v proces učenja, je še vedno premalo. Tu in tam so poskusi, da andragogi sami izdelajo pripomočke in jih potem s pridom uporabljajo za več skupin. V razpravi so opozarjali na neurejeno financiranje izobraževanja odraslih. Potem ko so se v Sloveniji odločili, da bo osnovna šola za odrasle brezplačna, se je vpis zvečal kar za 70 %. To pomeni, da so se ljudje priprav- ljeni izobraževati, da pa naletijo na razne težave, med drugim tudi na materialne; te pa jim preprečujejo udeležbo. Ob koncu kongresa so udeleženci v resoluciji jasno izrazili željo, da se še nadalje razvija samoizobraževanje glede na splošne družbene smotre. Razvija naj se predvsem po načelu permanentnega izobraževanja, da bo lahko izobraževanje odraslih integrirano v celotnem sistem šolstva. ..Financiranje in uveljavljanje načela permanent-. nega izobraževanja je odvisno od tega, kako bodo delovale osnovne organizacije združenega dela, v katerih bomo razpravljali o vseh pomembnejših vprašanjih družbene reprodukcije. Od njih je odvisno, ali bo ob pravem času in na prav način stekla pobuda za povezovanje izobraževanja z delovnim procesom," pravi dr. D. Filipovič. Povezovanje dela z izobraževanjem pa ne sme pomeniti samo razvijanje strokovnega izobraževanja odraslih - vse pomembnejše postaja tudi splošno izobraževanje. Težko je predvideti in določiti, kaj bo od rias zahtevala prihodnost, vemo pa, da je vrednost vsake izobrazbe le začasna in prehodna. Samo splošna izobrazba bo pripravila odraslega za nadaljnje sprejemanje znanja, ker se bo moral po potrebi še vedno izpopolnjevati. Prožen izobrazbeni profil odraslega je edina možna rešitev za prihodnost in za sedaj tudi najbolj zadovoljiva. Za številne sedanje družbene funkcije in vloge pa naj pripravi človeka predvsem družbeno-politično izobraževanje. Strokovno izobraževanje, družbeno-politično izobraževanje in splošno izobraževanje naj se povežejo v nerazdružljivo dialektično celoto izobraževanja odraslih, dopolni pa naj jih še vzgajanje in samovzgajanje odraslih. Veliko nalog je še nerešenih, problemov pa ne bomo mogli več reševati z intuicijo, temveč z načrtnim znanstvenim delom. Pri tem naj bi organizacijsko združili vse napore, ne glede na to, v kateri republiki se porajajo. Skupna prizadevanja za andragoške raziskave pa naj bodo načrtna in čimbolj vsestranska, da ne bomo zanemarili razvoja na nobenem področju andragogike. dr. Ana Kranjc V pomembni fazi razvoja naše samoupravne>-socialistične družbe, ki je za svoj razmah dobila nove pobude, v pismu tov. Tita in predsedstva ZKJ, je povsem razumljivo, da je bfla osrednja tema tretjega kongresa pedagogov Jugoslavije v Ohridu. — 23., 24. in 25. oktobra VZGOJA in SAMOUPRAVLJANJE. Samoupravljanje kot humanizacija medsebojnih odnosov se uresničuje z vzgojo in njenim odgovornim poslanstvom ob pomoči vseh družbenih dejavnikov. Glavne misli te zelo diferencirane problematike so se jasno zrcalile v uvodnih predavanjih prvega plenarnega sestanka. Naj omenim le nekatere teme: J-jupčo Koprovski (Skopje): »Politika in vzgoja"; dr. Dragutin Frankovič (Beograd): „Lik učitelja samoupravne-so-cialistične šole"; Divna Mirko-vič-Lebl: »Problemi razvoja samoupravnih odnosov v šoli"; Dušan Prokič (Beograd): »Marksistično in dražbeno-politično izobraževanje in vzgoja mladih". Obsežnost in celostnost te problematike, osvetljene z raznih vidikov, je terjala razvejano obliko dela: simpozij o predšolski vzgoji, simpozij o šolski pedagogiki in štiri sekcije: 1) za teoretične in metodološke probleme pedagogike, 2) za didak-tiko, 3) za pedagoško sociologijo in 4) za poldicno usmerjanje. Zaradi skopo odmerjenega prostora se v poročilu omejujem le na referate pedagogov iz Slovenije. Na simpoziju za predšolsko vzgojo otrok, ki ga je vodil Aleksander Marjanovič, je mag. Nuša Kolar iz Ljubljane sodelovala z referatom »Širjenje intenzifikacije družbeno organizirane predšolske vzgoje v SRS z uvajanjem malih šol". V sekciji za teoretične in metodološke probleme pedagogike, ki jo je voda dr. Vladimir Mužič iz Zagreba, je Helena Novak iz Ljubljane prispevala referat: »Problem metodološkega pristopa k merjenju obremenjenosti učencev s šolskim delom". Sekcija za didaktike je bUa zelo številna, vodil jo je dr. Pero Šimleša (Zagreb), ki je imel izredno zanimivo uvodno razpravo , .Didaktične novosti in njihove morebitne deviacije". V prvi skupini omenjene sekcije — obravnavala je empirična raziskovanja. — je sodeloval dr. Janez Sagadin (Ljubljana) z zelo aktualno temo: »Vzgojna in izobrazbena vrednost prakse gimnazijcev v delovnih organizacijah", Mira Cenčič (Nova Gorica) pa je prispevala referat: »Uspešnost dopolnilnega pouka v osnovni šoli". V 2. skupini te sekcije, kjer so razpravljali o teoretičnih problemih didaktike, je sodeloval dr. Franc' Strmčnik (Ljubljana) z zelo tehtnim referatom: »Programirani pouk in teorija kratkih učnih korakov", Ana Tomič, prav tako iz Ljubljane, pa z zanimivo temo , .Evalvacij ski. koncept modernizacije osnovnošolske matematike v SRS Sloveniji". Sekcijo za pedagoško sociologijo je vodila dr. Milica Bergant (Ljubljana). V svojem vsebinsko bogatem uvodnem referatu je poglobljeno prikazala »Nekatere probleme pedagoške sociologije". Poročevalci in raz-pravljalci so poudarjali pomen družinske vzgoje in mnogih družbenih dejavnikov za pravilni razvoj mlade osebnosti ter razpravljali o številnih vzrokih deviacij v vedenju mladostnikov in o odpravljanju le-teh. Zelo zanimiv je bil referat prof. Janka Plemenitaša (PA Maribor) »Vpliv izobrazbe staršev na ponavljanje razredov v osnovni šoli". Simpozij »Šolska pedagogika", ki ga je vodil dr. Dragutin Frankovič, je obravnaval zelo aktualne probleme: šola in šolski pedagogi pred sodobnimi nalogami vzgoje samoupravne-socialistične osebnosti, uresničevanje samoupravljanja v vzgojno-izobraževalnem procesu, skrb za nove prosvetne kadre, oblikovanje njihove osebnosti in pridobivanje izobrazbe. Magister Rudi Lešnik (PA Maribor) je sodeloval z referatom »Samoupravna pot učiteljeve izobrazbe". Avtor je tehtno prikazal, kako je koncept izobraževanja učitelja za razredni in predmetni pouk najustreznejši edino v okviru šolanja na I. ali na II. stopnji pedagoške akademije — po stopenjskem sistemu v skladu z razvojem družbenih odnosov in potreb. Poudaril je, da bi bilo treba čimprej uvesti II. stopnjo kot izredno in posebno obliko za tiste, ki bi že lahko izrabili to možnost in se nadalje izobraževali. Treba je zagotoviti čim večji priliv mladine za vpis na PA in omogočiti, da bi se tja vpisali tudi učenci po dokoC nem šolanju na raznih strd S nih in poklicnih šolah. Kad1 Jent ska šola za učitelje mora ri16 sti rednega sistema razvijati •Mn izredni, permanentni in doftavi nilni študij, ki izboljšuje vZltieru no-izobražeyalno prakso na Boci lovnem mestu, omogoča pa1 Pi tudi napredovanje v poklicU; ski bi bilo zelo spodbudno tudfkro tiste, ki se šele odločajo za%lo teljski poklic. Pisec se zaw>lav za tesno sodelovanje pedagOptav akademije z osnovnimi šolpčer in z vsemi ustanovami, ki ti povezane z učiteljskim po^čn« cem. kija !esn Na zadnjem plenarnem ,0(jp Stanku so bili prebrani števi ^ sklepi — naj navedem le 11 čeli pomembnejše: poživiti je idejno-politično dejavnost njer marksistično miselnost na^Haš ravneh izobraževanja in vzgd ttiiš] prizadevneje odpravljati so*3 Vzg, no diferenciacijo, kar nabaši naši družbi doslednejšo uresMahj čitev načela brezplačnega i\0s nja; hitrejši razvoj predšol* loVi vzgoje, kije odločilnega po^jalr na za pravilen razvoj osebfldlahj in omogoča zadovoljiv začet ^ osnovnega šolanja; temeljito pra dokončno odpraviti nepist1 yZg nost, ki v nekaterih pokrajin ^ zelo ovira sodelovanje pri ^ op] in samoupravljanju; tesnejše1 aki delovanje šolstva s poklicu ^ usmerjanjem: le-to mora posti ^ sestavni del celotnega sistet izobraževanja in vzgoje; posf pt( šiti je treba znanstveno-razisk1 valno dejavnost ter izbolj^ ^ usklajenost dela raznih zfl31^ stvenih ustanov v republiška Q in zveznem merilu; poživiti p jj], delovanje med pedagoški^ D, društvi ter strokovnimi in zm o stvenimi ustanovami. lja Na občnem zboru (26. okHCe bra) je bil izvoljen novi predsp nik Zveze pedagoških društj Jugoslavije dr. Radule Sekufi direktor PA v Nikšiču. III. kongres, ki se ga je ude) žilo 450 pegagogov in nekaj l stov iz tujine, je bil pomemtk manifestacija: poudaril je v3-no vlogo in vse živahnejšo u'( Ijavitev pedagogike v naši d rt1' bi. Gostitelj Ohrid bo ostal ud* ležencem v prijetnem sponiii1! na čudovite kulturne znamei'1 tosti, svojevrstne naravne lepe* ob tihotnem jezeru, predvse® pa na dragocene, prisrčne, ose*1 ne stike in izmenjavo stroko* nih izkušenj. J -------- -- • —Jjjjh G EMA HAFNE VEDNO HUJŠA ZADREGA (Nadaljevanje s 1. strani) odšli iz vzgojno-izobraževalnih organizacij zato, ker so opravljali delo le za določen čas, kar pomeni, da zanj niso bili primemo strokovno usposobljeni. V podatek pa niso zajeti tudi tisti prosvetni delavci, ki so se v minulem šolskem letu upokojil. Učiteljev, ki so zapustili samo osnovno šolo in se zaposlil v drugih poklicih, je bio kar 116. To seveda ni malo.po-sebno, če računamo, da zajema ta številka kar 2 in pol odstotka vseh učiteljev, zaposlenih na slovenskih osemletkah. Položaj je toliko težji, ker je prosvetnih delavcev vedno manj, vrzeli pa ne moremo zapolniti kljub povečanemu vpisu na gimnazije pedagoške smeri. Absolventi teh šol namreč ne nadaljujejo ustreznega študija, temveč množično odhajajo študirat drugam, za druge poklice. Pedagoška gimnazija je mnogim samo izhod v sili. Vedno večja je tudi feminizacija učiteljskega poklica, saj je vse manj moških kandidatov, ki gredo študirat za ta poklic. To seveda poraja daljnosežne posledice in spodbuja k razmišljanju, ali si res lahko še vnaprej privoščimo takšno popolno feminizacijo učiteljskega poklica. Današnji položaj je tak, da je treba čimprej, brez odlašanja, pripraviti ukrepe za izboljšanje strukture učiteljskega poklica. Obeta pa se nam še nekaj: računajo, da bo leta 1980 upokojenih štirikrat več učiteljev kot letos, kar bo povzročilo v že tako osiromašenih učiteljskih vrstah še večje vrzeli. Na seji so poudarili, da je slovenska skupščina že pred dvema letoma opozorila na resnost kadrovskega položaja, da pa je bilo na tem področju do danes bolj malo storjenega. Problem je postal splošno slovenski, nič več ne more biti skrb posamezne občine, temveč skrb in naloga republike. V razpravi so obravnavali še številna vprašanja, ki so bolj ali manj povezana s problematiko odhajanja iz učiteljskih vrst. Obširneje so spregovorili o vprašanju učiteljskih stanovanj in med drugim poudarili: ni mogoče, da bi posamezne šole tudi vnaprej same reševale stanovanjske probleme. Spregovorili so še o preobremenjenosti učitelja. V zadnjem času smo mu namreč posvetili več skrbi glede njegovega strokovnega izpopolnjevanja in mu tako naložili veliko delo. Pozabili pa smo, da je moral ob vsem tem čestokrat prevzeti še delo tistih, ki so se prestrašili 1 prevelike odgovornosti in se preusmerili v druge pokliče. Najbolj obširno pa so spregovo-i rili o sedanjem sistemu šolanja prihodnjih učiteljev in poudarili njegovo neučinkovitost. Treba" ga bo kritično razčleniti, saj je vpis na pedagoške gimnazije že nekaj let dober, rezultatov pa še vedno ni. Ob tem so opozorili tudi na nekatere nepravilnosti, ki so se dogajale ob letošnjem vpisovanju na omenjene gimnazije. Cenzusa za vpis menda ne bi smelo biti, prošnje pa so bile kljub temu negativno rešene. K nadaljnjemu pojasnjevanju položaja na tem področju bo gotovo prispevala tudi analiza, ki se je je že lotil pedagoški institut; ta naj bi pokazala, kateri učitelji pravzaprav odhajajo iz vrst prosvetnih delavcev. Ugotovila naj bi, ali odhajajo iz razvitih ali nerazvitih občin, s podružničnih šol ali ne, ali odhajajo predvsem tisti, ki imajo stanovanjske probleme, kakšna je njihova starost, ali so med njimi predvsem učitelji, ki so poučevali predvsem v deficitarne predmete ali ne itd. Takšna analiza bo prav gotovo veliko prispevala k temu, da bo slika o problematiki še bolj jasna in povedala, kje je treba najprej ukrepati, da se položaj ne bo še bolj poslabšal. Omenjena analiza bo končana, kot' predvidevajo, najkasneje junija prihodnje leto. Na seji odbora so poslanci zahtevali odločne ukrepe in poudarili, da vprašanja nikakor ne gre razlagati kot odsev splošne kadrovske krize, ampak kot izjemno situacijo, ki zahteva tudi izjemne ukrepe. Odločno so se zavzeli tudi za reformo kadrovskih šol - pri tem pa ne gre za nostalgijo po nekdanjih učiteljiščih. Tudi ne gre za to, da bi zmanjšali raven znanja; v šol bi morali vnesti več vzgoje ~ opravljanje učiteljskega poidi Tudi študij mora postati b< učinkovit, kot je bd dosedaflj] saj traja na primer šolanje pedagoški akademiji namest1] dve leti več kot štiri leta. Or kadrovski šoli, gimnazija in p1 dagoška akademija naj se dogf| vorita za potrebne ukrep*: Odbor meni, da so težave tu(J zato, ker še ni rešen polo®! učitelja v naši družbi, saj si liko neodgovornega ravnanji kot s tem poklicem nismo p1*] voščili nikjer drugje. Tudi 01 zadnjih razpravah je bil za **! poklic izigran amandma o H nulem delu, zato je treba w\ gova določila uresničiti. Na seji so še poudarili, ^ mora reforma zajeti vse šolstvo akcijo pa mora voditi en s3lf‘ organ na republiški ravni. Skl*' nili so tudi, da bodo do priho11' nje seje prosvetno-kulturnef? zbora, na kateri bodo raj' pravljali o teh vprašanjih, p11' pravili za republiški izvršni sv*1 program te reforme, dokumefl*’ v katerem bo zajet celoten plJ ložaj, predlagane pa bodo tua1 ustrezne rešitve. NADJA PENG0' razširjajte SVOJ LIST! MORALNI DOLG UČENCU IN DRUŽBI V novejšem času upoštevamo ^ organizaciji vzgojnega dela [okot1 Globno pedagoško zahtevo, strd^j bomo učitelji predvsem Kadi jHentorji in organizatoiji in ne ra f* 'e strokovnjaki na predmetnem ati 'Nročju. Samoupravljanje kot i dof Ptavica in načelo se v tem pri-je vZi ^eru organsko vrašča v vzgojni d na Ptoces. a Pa, .Pred nedavnim smo na kopr-dicjski gimnaziji razpravljali za tud* "kroglo mizo o temi Učenčev ) za tj Položaj v vzgojnem procesu. av#j Glavna misel in rdeča nit raz-dago Prave, v kateri so sodelovali šol* "čenči in učitelji, je bila: Učen-> "i želimo biti soustvarjalci i poučnega procesa. To je iskrena kija mladih, zato bi jo morali ,esnični pedagogi sprejeti z ^jjdprtimi rokami, jo podpreti 1 jFez pridržkov. Skladna je z na-le Jreli samoupravljavske pedago-e "p6, kar pomeni tudi spreme-ost JPjen odnos do mladega človeka, aa Naša skrb naj bi bila, da bi raz- ^Nali, razpravi, pa čeprav so v pogovorih sodelovali tudi predstavniki razreda. Probleme smo prenesli iz razreda v zbornico, iztrgali smo jih iz naravne situacije, demontirali. Izpolnili smo demokratično načelo, naj v razpravi sodelujejo predstavniki učencev, vendar je bil pedagoški ukrep le formalen, v duhu etatistične didaktike, saj so glavni razsodniki ostali učitelji; učenci so sicer sodelovali, niso pa odločali. Poudarim naj, da smo razpravljali zunaj razreda, mimo večine soustvarjalcev učnega procesa, mimo naravnih situacij. Enim in drugim bo zadoščalo že poročilo, pohvale in graje, zanemarjali pa smo anali-tično-kritični način obravnavanja razrednih problemov. Bistvo šole je učni ali vzgojni proces, zato je glavno torišče učenčevega in učiteljeva dela prav razred kot temeljna delovna enota. Samoupravljanje se začne (ali konča!) v razredu, v delovnem /v£TUJttu' kako ustvariti tako ___________^ ____; ......... s0,>jo, pri kateri bi se mogli procesu, kjer je priložnost za na* Jiaši učenci uveljaviti. Kaj vse bi ustvarjalno delo učencev in uči-UIL "hko dosegli ob taki pripravlje- teljev. Učni proces je preizkusni rs Isl i*0^' mladega človeka na sode- kamen demokratičnosti šole, v hči |ovanje! Željo mladih po ustvar- njem naj nastajajo iskreni, hu-P°a Jlnem delu v učnem procesu mani in tovariški odnosi med :bri lahko uvrstimo v tisto poglavje učenci in učitelji. V tem smislu acef Samoupravljavske didaktike, ki smo pred nekaj leti vpeljali na- jd°. Pravi, naj bo učenec subjekt PlSJJ 'žgojnega dela. Učenci so ta pe-aja in izobražuje učence v „ 'ezničarski elektrokovinarski k 'Jji> železničarski strojevodski B 'ai in višji železniški tehniški IJ* Večina učencev stanuje nove šole, v domu, ki za- ri- ■ ^ve st.aybl' (I-5 , . . . . or souooen up aoma za mra- 2/,,: m novo (dveleti). V domu Gradnja telovadnice po švedskem vzorcu. Nosilni stebri so iz ^ združeval mladino meša- (atj< V1 in dela 370 učencev, od lepljenega lesa. Foto: Albert Zaler j /: Ža jih je 60 starejših. Vzgojno faT^je doma sestavlja 11 vzgoji-•idti TV in ravnatelj, drugi spadajo 1 tehničnemu in pomožnemu ^bju. Tehničnega osebja je spkaj več v primeijavi s števi-' fJrri učencev. To je narekovala potreba okolja. Dom je namreč F°vezan z dvema osnovnima šo-!^a, za katere pripravljajo Tla kosila. Tako so si zagotovi ekonomičnost, nadzor in yati zbrali potreben denar za v^ptacijo zgradbe. Denar za vSadnjo je dalo Železničarsko gfiNpodarstvo (tri stare mili-1 pde), republika pa je prispe-IjNa 450 starih milijonov, p! Zvedeli smo, da je domska i ^rbnina za posamezne učence - . 00 S-din, revnejši preje- etfMjrijo socialno pomoč. Začetne io'! "ipendije, ki jih gojencem da-zainteresirana podjetja, so ^azmerno nizke - 30.000 Hin, dodatna pomoč je ;P-000 S-din. Tako so kriti pljenjski stroški. Bivalna zmogljivost doma je i{tos presežena za 100 gojenih, ker so sprejeli dodatno še rč učencev in tečajnikov. }. Poleg vzorno in estetsko ure-ftih, sodobnih prostorov za bi-v^nje (spalnice, kuhinja, jedilna, ambulanta, sanitarije in Ipalnica), imajo še prostore za ^enje in prostore za kulturne Kako radi zatisnemo oči pred vsem, kar se ne sklada z idealno skonstruirano podobo naše vsakdanjosti. Revije in časopisi prinašajo srečne, nasmejane obraze naših otrok, prirejamo pravcata lepotna tekmovanja naših najmlajših. Pa vendar je tu še tisoč in tisoč bitij - duševno nerazvitih, ki predstavljajo tudi del nas: življenje so. Počasi stopa ta problematika pred nas taka kot je,, počasi se razbremenjuje predsodkov in karitativnega načina obravnave. Problemi duševne prizadetosti pri nas čakajo na ustrezno obravnavo, da bodo dobili primerno mesto v naši družbeni situaciji. In zdi se, da je bila naša vest pogosto poteptana. . tehnične dejavnosti (čitai-^ca - knjižnica, fotolaborato-nJ> fotografski in likovni atelje, |r°store za šport in rekreacijo). , t-etos so ob prazniku republike ' ^ečano odprli novo telovadbo (900 kv. m), ki je prav go-°vo edinstvena v vsej Jugosla-'f riji. Opremljena je z vsem i, 0r°djem za telovadbo in šport-j1' j!® igre. Imajo še igrišča in stre- MLADI ZA MLADE . Odločni ravnatelj doma Jože yelog nam je v pogovoru povedal, da je delo v domu precej °teženo zaradi raznolike social-''fi. izobrazbene, starostne in Prednostne strukture gojen-<*v. 50 % jih je iz ožje domo-^e, drugi so iz raznih repu-?Ek. Iz ravnateljevih besed Društvo za pomoč duševno nerazvitim, ki je organizirano v republiškem merilu, je vsekakor veliko naredilo. Korak naprej pa pomeni tudi občni zbor Društva za pomoč duševno nezadostno razvitim osebam občine Grosuplje (23. XI.) — kaže na to, da se je problematika pokazala tako zrela, da so jo občani sprejeli za svojo in skušali zanjo najti ustreznih rešitev. Poudariti je treba, da je dolenjsko območje v tem pogledu še dokaj zaostalo, posebno, če ga primerjamo z gorenjskim. Od petintridesetih posebnih osnovnih šol v Sloveniji delujeta tu le dve, in sicer v Grosupljem in Šentvidu pri Stični. Prepričani pa smo, da bo Društvo pripomoglo k reševanju nalog, saj si je zastavilo nalogo, dohiteti zamujeno v skrbi za prizadetega otroka, pomagati mu, da se uspešno usposobi za delo;začrtali so smernice za nadaljnje delo strokovnih in družbenih služb na tem področju. Ne gre torej le'za prebujenje prizadetih, ampak za neposredno reševanje problematike duševno prizadetih. Danes družine ne morejo brez družbene pomoči reševati dilem, kako zagotoviti normalno življenje svojemu članu, zato je treba angažirati družbo, da sodeluje k reševanju problemov, ne pa prizadete osebe nekako potisniti ob rob. Dolgoročni načrt Društva vsebuje vse tiste elemente, ki sestavljajo habilitacijski proces duševno prizadetega mladoletnika, da skupaj z družbenimi službami, socialno-humanitar-. i • iz. iaviiaLvijwui uvov/u ji n z. iv cir i n, 11 cit 11 lil 1" ^ko povzamemo, da ima rad nimi organizacijami, temeljno »‘ante“ in da je ponosen na izobraževalno skupnostjo in Sv°je vzgojitelje, ki so, kot pra- drugimi družbenimi dejavniki skrbi za usposabljanje duševno prizadete mladine. Na občni zbor so povabili tudi starše teh otrok, saj je znano, da je sredi našega‘življenja še vedno živo dejstvo, da izraz „prizadeti“ nehote prizadene otroka, ljudem pomeni nekaj slabega, otroka označuje za manj vrednega. Počasi se dviga ta težka zavesa s problemov ... Starši so močno vznemirjeni, ko opazijo pri svojem otroku različne motnje, zato bo društvo razvijalo tudi delo s starši (šola za starše, posvetovalnica, kjer jih bodo seznanjali z duševno prizadetostjo sploh, s šolanjem in možnostjo izbire pokli-' cev ter z delom staršev doma). V društvo bodo skušali priteg- _ niti čim več staršev in jih pripraviti do tega, da bodo zastopali svoje interese v vzgojnih ustanovah. Težili pa bodo tudi za tem, da bi bili v društvo včlanjeni kolektivi, ki bodo dajali možnost zaposlovanja učencev POŠ. Predvsem bo treba najprej izdelati evidenco predšolskih mentalno nerazvitih otrok, saj je uspešnost habilitacije odvisna od pravočasnega odkrivanja in čim hitrejšega vključevanja v vzgojnoizobraževalni proces. Skupaj s patronažnimi službami v občini bodo zbrali razvid staršev, ki imajo mentalno prizadete otroke, da jim bodo omogočili vključitev v VVZ. Pazili bodo na to, da bodo v posebne oddelke osnovnih šol zajeli vse tiste otroke, ki še niso izločeni iz rednih oddelkov in tam ne uspevajo. Prav okrog tega pa je potekala živahna razprava. S pravočasnim izborom in ustreznimi ukrepi lahko vplivamo, da se prizadetost otrok ne stopnjuje. Gre torej predvsem za to, kakšno varstvo, vzgojo in izobrazbo potrebujejo za usposobitev za življenje in delo. Ker pa v občini Grosuplje niso imeli primernega strokovnjaka (psihologa, psihiatra), ki bi otroke kategoriziral, se je celoten postopek zelo podaljšal (otroke so pošiljali v Ljubljano). Zagotoviti bi morali, da bi bile ovire pri postopku čim manjše in upravni postopek kategorizacije čim hitrejši. O tem so se pogovarjali člani Društva s predstavniki skupščine Grosuplje. Društvo bo organiziralo tudi akcijo za ureditev politehničnih delavnic za učence v posebnih oddelkih. Z ravnatelji šol, kjer že imajo posebne oddelke ter s TIS v občini bodo pripravili program za tehnične delavnice in predračun potrebnih sredstev. Prizadevali si bodo tudi za letovanje duševno manj razvitih otrok na morju in v planinah. Občni zbor je izzvenel zelo prisrčno in pokazal, kako globoko so starši zainteresirani za reševanje te problefnatike — udeležili so se ga v velikem številu in pozorno spremljali sam potek. Prisrčno pa je učinkovala tudi razstava likovnih in tehničnih izdelkov učencev posebnega oddelka osnovne šole Grosuplje, Šentvid pri Stični, posebnega oddelka osnovne šole pri zavodu za revmatične in srčne rekonvalescente za mladino Dr. Marko Gerbec (Šentvid pri Stični), Vzgojnega zavoda Kamna gorica in Vzgojnega zavoda Janeza Levca (Ljubljana). Čeprav skromna po obsegu, je tiho govorila in poudarila eno od osnovnih misli, izrečenih na občnem zboru: tudi duševno nerazviti otroci so predvsem otroci, zato potrebujejo vse tisto, kar potrebujejo ' zdravi, poleg tega pa še posebno skrb. In če jim damo občutek varnosti in ljubezni — če jim damo košček svojega srca, jim damo veliko; ljubezen hkrati z dejanji. MARJANA VONČINA Športniki ob odprtju telovadnice. Foto: Albert Žaler nega sestava. Da bi odpravili tudi to pomanjkljivost, se povezujejo z dekliškimi internati in pripravijo skupne plesne večere. Dr. Bogoljub Bobič, ki vsak dan po eno uro pregleduje v domu gojence, nam je povedal, daje večina gojencev in nerazvitih krajev. Največji problem je pomanjkanje razvitih higienskih navad. Med najpogostejše bolezni spadajo kožne bolezni, pokvarjeni zobje in manjše poškodbe pri športu. Možnosti za delo so dobre, prav tako je tudi organizirano vodstvo in nadzor psihologa ter dnevni stik z vzgojitelji. VZGOJITELJ NAJ BO OSEBNOST Tako meni vzgojitelj Aljoša Redžepovič. Bistvo je, po njegovem mnenju, v vzgojiteljevi osebnosti, njegova dejavnost pa je najboljši način vzgoje. Ob pogovoru z njim začutimo njegovo dinamičnost, prožnost, predvsem pa njegovo ljubezen do poklica. „Ko porušiš formalni zid in postaneš prijatelj učencev," pravi, „enak med enakimi, takrat imaš možnosti, da postaneš avtoriteta. Seveda, če boš dobro delal; ne zato, ker si vzgojitelj." Avtoriteta torej ni danost, vsak vzgojitelj si jo mora priboriti s trudom. „Med nami vzgojitelji vsak nosi v sebi nek kapital. To mora izrabiti v prid učencev. Naša moč je v naši raznoličnosti," je dejal med drugim Aljoša Redžepovič. Da so njegove besede resnične, nam je nazorno pokazala njegova učna ura telesne vzgoje, ki jo je pripravil za hospitante-študente prvega letnika pedagoške akademije. Učna ura ni bila mišljena kot vzorni nastop, pokazala nam je, kaj lahko naredi vzgojitelj in kako lahko animira učence. Vzgojiteljevo delo je bilo enakomerno razdeljeno na dve skupini učencev: s prvo je treniral košarko, z drugo — judo. Na začetku je obe skupini vodil vzgojitelj, nakar je vodstvo posamezne skupine prevzel učenec, vzgojitelj pa je postal eden izmed njih. Pri obeh skupinah so vaje postopoma rasle po težavnosti; od ogrevanja, napotkov in popravkov do prave igre. Pred nami je potekala dinamična ura z delovno disciplino in kar najbolje izrabljenim časom. O resničnem navdušenju gojencev so govorili njihovi obrazi, njihova zagnanost in, tik pred koncem, vzklik opozorila: „Še pet minut imamo ...!“ Da so gojenci vdani telovadbi in športu, zgovorno pove podatek: dokler še niso imeli telovadnice, so si preuredili klet v športni kabinet, prostor za odlaganje smeti pa v igrišče za namizni tenis. V domu prirejajo zelo veliko meddomskih tekmovanj in tekmujejo pri vseh športnih panogah. Naj povedo številke: začetnih tečajev juda se udeležuje 90 gojencev, 50 jih je pri košarki, 50 pri namiznem tenisu, 100 pa pri smučanju. V judu so pri tekmovanju s 15 skupinami iz vse Slovenije zasedli tretje mesto, v strelskem tekmovanju pa jim je prvo mesto odnesel en sam nasprotnikov strel. Zvedeli smo, da vse začetne tečaje vodijo gojenci sami, kar pomeni že prenos in prevzem odgovornosti. POZDRAV REPUBLIKI Udeležili smo se prefinjeno sestavljenega kulturnega programa ob dnevu republike, kije sovpadel s praznovanjem 25-let-nice zavoda za strokovno izobraževanje pri železniškem gospodarstvu Ljubljana. Kulturni spored lahko upravičeno imenujemo biser, ki je združil kakovost, domiselnost in pestrost. Prek doživetega izvajanja gojencev je oživela Cankarjeva, Borova, Jenkova, Kosovelova, Župančičeva in Minatti-jeva beseda. V svetlobo besedil so se zlivali izbrani glasovi naših znanih opernih pevcev in instru-mentahstov. Peli sta Zlata Ognjanovičeva in Božena Glava-kova ob spremljavi Božene Ivančičeve (klavir) in Edvarda Adamiča (čelo). Spored je popestril izrazni ples v izvedbi dijakinj doma Majde Vrhovni-kove, nato pa so se mladi zavrteli v plesnem ritmu. Praznovanje je bilo v resnici iskreno voščilo republiki za njen dan. Napisali so ga mladi — ob kulturi, ki jim bo prej ali slej postala potreba. TEA DOMINKO V SLOVENIJI ZAPIJEM0 VSAKO LETO 200 ŠOLSKIH ZGRADB! Letošnjega 30. oktobra je bila v Ljubljani pod vodstvom predsednice tov. Mare Rupena-Osolnikove 29. seja izvršnega odbora republiškega koordinacijskega odbora za boj proti alkoholizmu in narkomaniji. Alkohol uničuje človekovo telesno in duševno zdravje, ker povzroča bolezni živčevja, želodca, srca, ožilja, jeter in ledvic, zelo zmanjšuje človekovo delovno storilnost, razdiralno vpliva na družinsko življenje, povzroča številne nepotrebne nesreče na delovnem mestu in v prometu ter vodi v kriminal. Za alkoholne pijače, ki ne vsebujejo nobenih za življenje nujno potrebnih sestavin, kot so beljakovine, ogljikovi hidrati, maščobe, vitamini in razne rudninske snovi, zapravimo samo v naši republiki vsako leto toliko denaija, da bi lahko z njim zgradili 200 (dvesto) osnovnih šol! Na Slovenskem pride namreč na vsakega prebivalca letno 150-litrski sod vina ... Pri vsem tem pa vemo, kolikšne in kako nujne so potrebe občanov in delovnih ljudi na področju vzgoje in izobraževanja, kulture, zdravstva itd. Zato se je treba proti alkoholu bojevati z vsemi sredstvi, ki so nam na voljo. Posebno je treba okrepiti preventivo in zdravljenje v nekaterih primerih — ne da bi to postalo pravilo — pa poseči tudi po represivnih ukrepih. Iluzorno bi bilo misliti, da bomo alkoholizem lahko odpravili kar čez noč, če bo med našimi ljudmi še naprej obstajal strpen odnos do pitja in alkoholizma, če se bomo proti njemu bojevali na neučinkovit klasični način brez strokovne priprave in znanstvene utemeljitve in če bo ta boj zgolj na ramah peščice entuziatov in nekaterih strokovnih služb. Nasprotno: angažirati moramo vso družbo, vse njene druž-beno-politične, strokovne in druge dejavnike, vse občane in delovne ljudi ter seveda tudi našo mladino. Le tako bomo lahko mnogoglavemu zmaju alkoholizmu postopoma odsekali vse glave, ne da bi ob tem tvegali, da mu bosta namesto odstranjene zrasli dve novi, še bolj trdovratni, še bolj grozeči. V. T. ARHAR PIŠE: SILVO TERŠEK Pod reflektorje m I V AKVARIJU KNJIŽNE UČENOSTI Presežek prostega časa; zlobna, neproučena in neresnična ugotovitev. Najpomembnejše je spoznati samega sebe. Želje lahko postanejo ostro začrtana pot do smotra. „Življenje je pomembno toliko časa, dokler je najtesneje povezano z delom. V delu je treba najti zadovoljstvo ...“ Resnica je pomembnejša od izvirnosti življenjske J'ilozofije‘. Življenje brez smotra je tudi brez prave vrednosti. Duševno bogastvo je širok pojem in kljub vsemu pogosto ne zahteva veliko. „Leta v ,zunanjih' dobrinah minejo, uživanje ohlapi kakor rastlina brez vode in med prsti nič ne ostane...“ NADA GABOROVIČ v modrem puloverju. Za steklenimi stenami šolske knjižnice je bil njen glas porcelanasto krhek. Triindvajsetletno poučevanje lahko zlomi glas, tudi človeka, in lahko ga obogati s spoznanji, ki jih ni mogoče obdržati v globoki notranjosti. „Moj oddih se začenja, ko sedem za pisalni stroj. Ne, pisanje mi ne pomeni bežanja iz sveta resničnosti. Pisanje je lahko potovanje v tiste dele sveta in dogajanj v njem, za katerega se zdi, da je ljudem manj znan. Razmišljaš, spoznavaš, prideš do ugotovitev in le-te bi želel posredovati tudi drugim. “ Nada Gaborovič - pisateljica ali prosvetna delavka? So ljudje, ki jih ne navdušujejo ostre razmejitve. Učiteljica, pisateljica, mati in gospodinja, družbena delavka .. . Lepo je biti človek, samo to in nič več. Na videz najpreprostejše pogosto ni najlažje. Vse pomembno je zgrajeno iz drobnih nepomembnosti. „Zavedno odklanjam kakršenkoli pomen tega, da sem pisateljica. V šoli sem samo pedagoginja - učiteljica in predavateljica slovenskega jezika in jugoslovanske književnosti. “ Kljub vsemu bi lahko izpustila besedico - samo. Dijaki ne omenjajo njenega pisateljevanja. Spoznali so, da ji to ne bi bilo všeč. Zvezdništvo je razumnemu človeku na srečo .nedosegljivo'. >rMoje pisanje ni bilo samo naključje. Bilo je zavedna odločitev v rani mladosti. Lahko bi postala šivilja, zdravnica ali... Hotela sem postati učiteljica slovenskega jezika in pisateljica. Vojna, študij, nerešeno stanovanjsko vprašanje... Človeku je potreben čas, da spozna, začenja razumeti in v sebi predelovati nekatera vprašanja. V meni je vel optimizem in prav nič se nisem spremenila. Optimizem polje v mojem literarnem in pedagoškem delu. “ To ni laganje samemu sebi. Človek ne .veruje' iz obupa. Le z obema nogama, z vsem svojim bistvom se mora postaviti na trdna tla. Pravijo, da je bila nekoč tudi mladost optimizem. Nekoč? ..Žalostna sem, kadar opazim v mladih obup in ta obup je mogoče opaziti v naši mladini precej pogosto. Živeti brez smotra mora biti nekaj pošastnega. Današnja generacija mladih je v večini primerov zrelejša od nekoč mladih generacij. Go- spodarski in tehniški razvoj je pripeljal s seboj kup novih, še pred nedavnim manj znanih težav. Nenadoma se je pokazala nujnost, da je treba današnjega mladega človeka, bolj kot kdajkoli prej, navajati na delo, na ljubezen do dela. Osvetliti jim je treba življenjski smoter. Vse to pa pomeni, da je mlademu človeku potrebno pomagati živeti. Tudi okrog tega se sučejo moja pisateljska razmišljanja. Zavedam, se, da pogosto mladega človeka, premalo opozorimo na življenjske vrednote, na tisto, za kar je potrebno živeti in kar daje življenju prav' smisel. Vse to manjka tudi mnogim odraslim!" Leta 1960 je začela objavljati svoja dela, med katerimi so bili romani: JESEN BREZ POLETJA, SEŽEM DO NEBA, NE SAMO JAZ, KARIATIDE, SEME (najobsežnejši zadnji roman!), VSAKA NOČ MINE, OBJOKUJ JUTRO, ZVEZDNI PRAH. Zadnji dve knjigi sta v tisku. Razmišljanja o vojnih grozotah in njenih posledicah, o sodobnem trenutku, o odnosih med starejšo in mlajšo generacijo ljudi, vse 4o je postalo splet izoblikovanega smisla človeškega obstoja. Začel sem pravzaprav z zlobnim namigom na presežek prostega časa. V mislih sem imel preobremenjenost prosvetnega delavca z vsemi mogočimi in manj mogočimi obveznostmi. Poznam ljudi, ki so vzeli leto dni brezplačnega dopusta, da so lahko napisali knjigo. Nada Gaborovič pa v desetih letih napiše deset knjig. ..Preobremenjenost je lahko tudi relativen pojem. To je lahko vprašanje fizičnih moči, volje in sistema dela. Poznamo nepotrebno obremenjenost, ki nastane z ..nesmotrno" izkoriščenim časom. V prosveti smo resnično zelo zaposleni. Toda kljub vsemu si prosvetni delavec ne more dovoliti, da bi klonil pod težo .sestankarstva' in vsesplošnih družbenih obveznosti in bi pri tem pozabil nase. Ne poznam počitka. Pišem ob prostih dnevih. Tudi te proste dni bi morali dati med narekovaj. naših revij, skoraj vse izvirne slovenske knjige, časopise. Vse to mi nenavsezadnje narekuje moj poklic. Za to mora biti čas. Ostane pet ali šest ur spanja, ostalo je neprekinjeni stik z življenjem. Ko sta bila sinova mlajša, je bilo zelo hudo. Toda na- Nada Gaborovič - prosvetna delavka in pisateljica. Foto: Silvo Teršek Moj počitek je zadovoljstvo po uspešno opravljenem delu. Moj sistem življenja in dela bi lahko nekdo imenoval tudi - na moč pretirano delo. Nikar ne mislite, da ne najdem časa za planinarjenje, izlete v naravo ih pogovore z ljudmi! Preberem večino učila sem se tako živeti in prav tako življenje me navdaja z optimizmom...“ Naj povem, da je med drugim tudi predsednica pododbora pisateljskega društva v Mariboru? Ze to, kar sem povedal, ji morda ne bo všeč. Oblil za sem, da bova govorila o Hjo , tudi o šolskem delu v II. H barski gimnaziji. Nekaj bi 'Vn rala reči o literarnem krožil [riži šolskem glasilu BESEDA M DIH, o želji prosvetnih delč ^ omenjene gimnazije, da bi JPn kabinetni pouk. 11 : Šolska knjižnica s stekl&\ akš stenami je kakor akvarij knji ''oji učenosti. V teh policah za !' ere-nim hrbtom so tudi njena • rama dela. Toda kljub vse^ °bi pomembnejše tisto, kar je ^ temi stenami, v razredih in °bi skih hodnikih. UP^ „Biti jezikovno izobraženi^ meni znati nastopati v življet 6sn: pridobiti samozavest, pod osebnost, kar je končni smo '!°r vsakega človeka. S temi želji >je stopam že triindvajset let p 'kč dijake. Učiteljeva osebna zai tost do predmeta uniči mi :em bitno dijakovo brezbrižni Pd: Učna ura slovenskega jet ^r; mora biti prijetna. Slovnica kakor ne sme biti ločena M; celotnega pouka slovenski l«it jezika; povezana mora biti s^n listiko. Ves čas se je treba zd Jaš dati, da je jezik za sleherni) človeka temeljno izhodi! tal Mladega človeka je tudi trt \ naučiti, da zna razlikovati m H dobrim in slabim okusom. ^ sebi mora razvijati naravno s|vpi štovanje do vsega, kar je kuld no. Potrebno je nenehno vA notenje slovenskega jezika, ^ bo učenec vedel, da je naš f ^ tetini jezik na tako visoki stt505 nji kot katerikoli svetovni jel Gre tudi za to, da bo tak odt do jezika ohranil vse življet. In seveda: potrebovali bi b praktičen in manj stroko''] učbenik za vse štiri razrede i nazije, kot so štiri knjige 1 Toporišiča. V nekaterih prit! rih je preveč prilagojen za Ut verzitetno stopnjo. “ Zapustila je akvarij - šols\ knjižnico. Stopila je v razred na policah je ostal del njen! bistva. PIŠE: DR. ANA KRANJC EKSPLOZIJA IZOBRAŽEVANJA NI NMV POJAV Izredno hiter razvoj znanosti in tehnike je povzročil na področju izobraževanja velike spremembe. Naprednejše dežele, gospodarsko bolj razvite, take, ki so imele možnosti za samosvoj razcvet znanosti in tehnike, so prve doživljale revolucijo na področju izobraževanja. Od znanosti in prve zamisli do realizacije in širše uporabe pelje pot samo prek vmesnega člena - izobraževanja. Če bi ta vmesni člen odpovedal, bi odkritja ostajala mrtva in neuresničena, zato tudi ne bi dajala možnosti in podpore za razvijanje novih odkritij. Znanstvenik se pri svojem delu opira na ramena predhodnikov; svojo nadaljnjo znanstveno pot začenja tam, kjer so jo drugi končali ali pa prekinili. Do spoznanj, kje so drugi obstali, pa se dokoplje šele s pomočjo ustreznega izobraževalnega sistema. Z znanostjo pa se v današnjem času ne ukvarjajo le ,.neživljenjski" posamezniki, ampak postaja vse bolj množičen pojav. Od vseh znanstvenikov, kar jih je zabeležilo človeštvo, navajajo razni avtorji, da jih živi danes kar 90 %. Tako množičen pojav pa je še tesneje povezan z delovanjem šolstva. Lahko imamo dobra znanstvena odkritja, toda če odpove izobraževalni sistem, ostanejo ta odkritja v slepi ulici. Znanstvena odkritja pa ne pomagajo samo nadaljnjemu razvoju znanosti; če jih s pomočjo izobraževanja ustrezno prenašamo naprej in širimo, vplivajo tudi na razvoj prakse in vseh drugih družbenih področij: gospodarstva, kulture, politike, zdravstva, športa in rekreacije. Vsa ta področja bogatijo, ker postanejo last večine ljudi. Ko se že uveljavijo v praksi, pa odpirajo nove, še večje možnosti za tiste, ki bodo znanost naprej razvijali. V krogu takih osnovnih zakonitosti se je znanost znašla v odnosu do izobraževanja in prakse tudi v prejšnjih obdobjih. Nenaden hiter porast znanosti in tehnike pa ni bil več premostljiv po ustaljenih starih poteh, ki so ga vezale z_ izobraževanjem in družbo. Šolstvo in praksa nista našla poti iz zagate. Zato smo se na področju izobraževanja lotevali raznih načinov reševanja. Le kdo ne pozna številnih šolskih reform, ki so jih uporabljali že skoraj v vseh družbah v tej ali oni obliki? Ne da bi vedeli za pravo rešitev, smo zbegani trpali še nova odkritja v naše učne načrte. Da bi ostali zvesti znanosti in nalogi izobraževanja, ki naj vestno prenaša odkritja v širšo javnost, smo še dolgo verjeli, da se nam bo nekega dne posrečilo napraviti tako „dober“ učni načrt, ki bo „res zajel vse, kar je ponudila znanost". Taka zmotna vera pa je rodila pri našem delu marsikatero napako. Revolucija znanosti in tehnike je šla svojo pot. Končno smo se znašli v takem položaju, da smo si na področju izobraževanja priznali, da ne bomo mogli prenašati vsega novega znanja po starem sistemu. Tudi znanje, ki se je porajalo, je imelo samo začasno vrednost. Dopolnjevala so ga nova odkritja in iznajdbe in še preden smo vključili med izobraževanje prejšnje znanje, že so ga ovrgla nova spoznanja. Znanje je izgubilo svojo trajnost in nezmotljivo resničnost. Namesto tega se je znanje pojavilo kot stalno spreminjajoči se ,fluid“, s katerim komunicirata znanstvenik in pedagog. V novem odnosu sta se spremenili tudi njuni vlogi. OD PR VEGA SPUTNIKA DO PR VE EKSPLOZIJE IZOBRAŽEVANJA Leta 1956 so poslali Sovjeti v vesolje prvi sputnik. Ta znanstveni dosežek je bil tako zelo pomemben, da je presenetil celo ZDA, ki so bile dolgo zaverovane v svojo znanstveno moč. Reakcija je bila najprej vsesplošen napad na lasten šolski sistem. Očitali so mu vsemogoče slabosti, predvsem pa to, da je premalo učinkovit in zahteven. Nenadoma so se sprostila za ameriško šolstvo ogromna sredstva. Nove šole so na vseh področjih rasle kot gobe po dežju, stare šole pa so opremljali z najbolj fantastično novo opremo. Nova izobraževalna tehnologija, kakršno so šole imele, je že bolj spominjala na znanstveni laboratorij kot pa na šolo. Ne samo materialno, pač pa tudi strokovno je ameriško šolstvo odprlo vrata vsemogočim pedagoškim in andragoškim poskusom. Učenje je postalo množičen pojav. Tisti, ki so bUi prestari, ■v& 5 da bi še sedeli v klopeh redne šole, so izobraževanje nadaljevali v najrazličnejših oblikah izobraževanja odraslih. Usposabljanje in izobraževanje je postalo množično tudi na najvišji ravni. Na nekaterih večjih univerzah je bilo nenadoma vpisanih tudi več tisoč kandidatov, ki so pripravljali doktorat. Množično so opravljali tudi študij na tretji stopnji. Srednja šola je postala obvezna, za leto 1970 pa so računali, da bodo imeli na višjih in visokih šolah že kar 75 % določene starostne kategorije (od vseh, ki so stari od 19 do 25 let). Prva eksplozija izobraževanja je odprla šolstvu še nove probleme. Čim bolj se je področje širilo, tem bolj so se odkrivali problemi. Postopoma so začeli odpovedovati vsi tisti dejavniki, ki so ga na začetku eksplozije izobraževanja vneto financirali. Sedaj ko je za vsako akademsko delovno mesto konkuriralo na razpis po 30 ali 40 doktorandov, je začelo teh mest zmanjkovati. Ta ali drugi povod je sprožil eksplozijo izobraževanja tudi v drugih razvitih deželah. V Kanadi npr. se je začela skoraj desetletje pozneje. Začela se je predvsem zaradi prebujajoče se nacionalnosti in vedno- bolj poudarjenih družbenih teženj in zahtev, da se znebijo ameriškega kapitala in se gospodarsko osamosvoje. Tudi kadrovsko so se želeli postaviti na lastne noge. Prej tako dobrodošli nezaposleni ameriški eksperti, ki so prihajali čez mejo v Kanado, so bili postopoma tre-tirani kot,garjave ovce". V tej eksploziji izobraževanja utripa kanadsko šolstvo še danes. Eksplozija izobraževanja je naletela v Angliji na „trd oreh" na področju tradicionalnega visokega šolstva. Znanstveno-tehnična revolucija in razmere v gospodarstvu so prisilile, da postane tudi visoka šola množična izobraževalna institucija. Namesto da bi reformirali stare elitne univerze, so napredno misleči akademiki ustanovili vzporeden sistem univerz — tako imenovane „univerze odprtih vrat" (Open Universi-ties). Na njih se lahko šola vsak ne glede na poprejšnjo izobrazbo. Pri tem pa ni nujno, da redno obiskuje univerzo, v glavnem lahko študira kar doma. Iz univerzitetnih centrov ga preskrbijo z vsem potrebnim za študij. Po pošti mu pošljejo celo mini laboratorije za vaje iz kemije ali biologije, ostala navodila pa mu ob določenem času posredujeta radio in televizija. ZAHTEVNEJŠA VLOGA MENTORJA Eksplozija izobraževanja je razvijala predvsem razne oblike neformalnega izobraževanja in izrednega študija tudi v skandinavskih deželah. Znanstveno-tehnična revolucija ni porajala le novih potreb po izobraževanju, temveč je tudi oborožila šolstvo z novimi možnostmi za učenje. Tako ne pomeni eksplozija izobraževanja samo izredno povečan obseg šolanja, ampak se spremeni tudi kakovost vzgojno-izobraževalnega dela. V Malmoeju na Švedskem imajo npr. zanimiv način izobraževanja na daljavo s pomočjo kom-pjuterjev. Opravljene naloge, preizkušnje in izdelke za vsakega učenca posebej obdela kompjuter. V posebnem pismu, ki ga napiše kandidatu, najprej sporoči osnovne napake iz naloge, nato zadnji izdelek poveže z uspehi in neuspehi prejšnjega časa. V pismu sledi priporočilo, na katerih področjih bi moral !% predvsem izpolniti svoje znfl in spretnosti in končno je zadnji del pisma - ta naj stimuliral učenca za nadalje učenje. Dodan je še peči1 podpis mentorja. Sprašujem se, kateri mentor bi lahko oh[ [ nil vse te podatke o sto” učencih v glavi in jih priklical spomin, ko bi moral odgovoj kandidatu in oceniti njegov delek? Vloga mentorja - učitelja, „ se prav nič ne zmanjša, posta1] ” še bolj zahtevna, obvlada programiranje in rabi drug bolj prefinjenim psihološko pedagoškim nalogam učni osebja. Profesor Holmberg, vodi to inštitucijo, pravi, da f rezultati ne smejo nikoli zca voljiti, kajti vsaka še tako dot1 oblika izobraževanja čez 4 , zastari in postane prežive* ' zato se z raziskovalnim delo' trudijo razvijati svoje napore naprej. Val eksplozije izobraževati je zajel tudi Nemčijo. Sa> univerza v Tuebingenu (sati\ 'ehm mestece šteje 60 tisoč prebiV cev) ima 150 tisoč izrednih šti dentov. Tudi tu uporabljali razne oblike študija na daljav1'. Njihovi napori pospešujejo f sti razvoj didaktike. Profe! Dohmen, direktor tega univetl' tetnega središča, pa pravi, dal danes v največji zagati prt visokošolska didaktika. V eksploziji izobraževanja: se ljudje zares množično of jeli izobraževanja. S tem sej izobrazbena raven družbe hiti1 zvišala. Velik problem predstti Ija spreminjanje prejšnje uti verze, ki je bila elitna šola,, množično šolo. Selekcip kakršno je prej neka populacij doživljala pri izobraževanju 'ti na koncu osnovne šole, se je ■ višanjem izobrazbene ravti' družbe prenesla dalje, tja ti univerzitetno raven. RADIO IN ŠOLA Oblj rncKACUNALI SO DRUŽINSKI UOHODEK Za drugo šolsko polletje smo vam v radijski šoli za srednjo stop- r ° l0 pripravili ciklus oddaj o narodnih herojih. Za pedagoge bo f^Hara najbolj zanimiva oddaja o heroju Stanetu Zagaiju, zato .t posredujemo odlomek iz oddaje, ki jo je napisal prof. Ivan roz* [rižnar. 4 M ielai Zaupati vam moram, da so bi iPn bile ure računanja prijetne f1 zanimive. Računali smo, te no vrednost ustvarjajo s knjižim delom naši očetje in ma-! za f re, zaposleni v tovarnah in jnrzrkšno plačo dobijo, kakšen CTfflj°biček pa si obdrži lastnik to-/gPrne. Ugotavljali smo, koliko i in f0bička ima mesar, ki je poceni Rpil kravo od kmeta in drago žen ^dal meso, ali koliko zasluži vljel Sjni trgovec s preprodajo napoj' ega lesa; izračunavali smo pro-smC ^mino hlodov, dohodke kme-željt 'ie in koliko kmetu ostane, ko it p 'lača davke; zanimalo nas je, rztfJ&ko narašča kmetov dolg po-ko si je pri bogatašu izpo-7z«(bdil posojilo, da je plačal jel travnika, upnik pa mu je zara-licd 'unal tako visoke obresti, da ina Mga ni mogel odplačati. Ob nsh tem smo spoznavali globlje Z/stroke pomanjkanja in težav v a zdrsih družinah in spoznali, za-ertv jaj so si krajevni bogataši pri-jdii' fabili veliko premoženje. : tre Spominjam se, kako me je ti ^koč v gozdu ustavil bogat les-?m. Ni trgovec in gostilničar in me io J/ vprašal, zakaj ga_nisem pozdra-kult 'l)l, čeprav smo Žagarjevi učen-i vn b vedno pozdravljali vse ljudi. ka, ^govoril sem mu, da ga sovra-aš t bm, ker je vzel očetu mojega i stf ^šolca njivo in jo dal po-:ye*|ttzditi. odt\ Ta šola v Dobravi nad Kropo IM 'ti V kot je bila tik pred II. svetovno vojno prava delovna šola, tesno povezana z naravo in vsem našim življenjem, in nas je pripravljala na življenje. Če bi zdaj kdo izmed vas vprašal, kakšen umik smo imeli, bi bil kar v zadregi. Ne spominjam se ga več, samo to vem, da smo bili prav vsi tako zaposleni, da seje pouk včasih zavlekel prek določene ure, saj v šoli z enim samim oddelkom dopoldne, v katerega smo hodili vsi učenci od 4. do 8. razreda, sploh nismo imeli šolskega zvonca in mislim, da je bilo kar prav, saj nam bi naša lepa potovanja v prihodnost prehitro prekinil. Naš učitelj nam je znal pričarati tudi svet svobodnih in enakopravnih ljudi, svet brez izkoriščanja in zatiranja, brez sovraštva in vojnih grozot, svet, v katerem bodo delovni ljudje složno izkoriščali naravo in si sami urejali medsebojne odnose. Prof. Ivan Križnar, ki je bil njegov učenec v 4. razredu se takole spominja razredne skupnosti: Vsako leto smo v razredu s tajnim glasovanjem izvolili razredni odbor, ki je skrbel, da je bilo naše_ šolsko delo čimbolj uspešno. Šolo je štel za otroško delovno skupnost, ki učence navaja na delo po enotnem, na- črtu, čeprav so pri tem razdeljeni v skupine. Ta je prevzel vso skrb za red v razredu, nas navajal k vztrajnemu delu, tovarištvu in lepemu vedenju, snagi in osebni higieni. Člani tega odbora, vendar samo dijaki višjih razredov, so pregledovali domače naloge, označili v njih napake in predlagali oceno, ki jo je potrdil učitelj, pomagali so pri učenju tistim, ki so zaradi bolezni izostali od pouka. Skupno z učiteljem je ta odbor pripravljal ekskurzije in skrbel za pomoč najrevnejšim učencem. Njegova nekdanja učenka Marica Velušček se spominja: Vse prepire, prekrške in nepravilnosti smo reševali skupno. Mislim pa, da ni bilo niti veliko nevšečnosti, saj smo v šolo hodili radi. Te dolžnosti smo med šolskim letom večkrat menjavali tako, da je prišel na vrsto vsak učenec. In če učitelj kdaj zaradi nujnega zadržka ni prišel točno k pouku, je razredni odbor vodil pouk. Ponavljali smo predelano snov, prebrali kaj zanimivega ali razpravljali o pomembnih dogodkih. Ko pa je potem učitelj stopil v razred in nas našel pri delu, je žarel od veselja in pohvalil našo prizadevnost. ni opaziti, ne glede na pogostost, s katero te ideale oznanjamo z besedami. V tem pogledu se življenje v našem času in naši družbi — ne glede na njene deklaracije oziroma prapore in izveske - prav nič ne razlikuje od življenja v drugih časih in družbah, ki jih opisuje zgodovina. Najbrž bi bilo mogoče najti celo marsikatero družbo, v kateri so imeli etični ideali večjo ceno in večji ODRASLI TAKO, KAKO PA Ml Dobrota in poštenost sta moralni vrednoti oziroma ideala, ki sodita med temeljne postavke etičnega kodeksa naše kulture. Zato ni čudno, da se navadno štejeta tudi med najpomembnejše smotre vsakega vzgojnega procesa. Vzgojitelji — bodisi domači ali poklicni -- pričakujejo in zahtevajo od otroka, da svoje doživljanje in ravnanje oblikuje v skladu s tema idealoma in otroka kaznujejo za odmikanje od njiju. Ne glede na eminentno mesto, ki ga omenjena ideala zavzemata v splošnem etičnem kodeksu naše kulture ali tudi v seznamu osnovnih vzgojnih smotrov, pa v vsakdanjem družbenem življenju ne uživata posebne veljave. Videti je, da različni hedonistični in egoistični (npr. ekonomski, politični, pre- A mm. j 4 * < -4 '• "m stižni idr.) ideali ali cilji mnogo bolj privlačijo ljudi kot pa visoki etični in drugi ideah (med njimi tudi poštenost in dobrota). Še več. Nedvomno je zvestoba visokim etičnim idealom, tako tudi prizadevanje, biti dober in pošten, pogosto (če ne praviloma) celo v napoto dosegi različnih drugih ciljev ali vrednot, npr. hedonističnih in egoističnih ciljev (težnji, pridobiti si čim večje materialno premoženje, čim večje število ugodij, čim večji socialni vpliv in oblast ipd.). Videti je, da je čovekovo teženje k etičnim vrednotam vsaj v povprečju mnogo šibkeje razvito kot pa teženje k različnim hedonističnim in egoističnim vrednotam, pa ga zato tudi vsakdanji življenjski praksi pogosto malone vpliv v vsakdanjem družbenem življenju, kot ga imajo pri nas. Jasno je, da mnogi otroci in mladostniki kmalu odkrijejo opisano neskladnost med deklariranim etičnim kodeksom in praktičnim vsakdanjim ravnanjem svoje okolice. Kmalu odkrijejo tudi to, da bi jih zvestoba najvišjim etičnim idealom ovirala v realizaciji številnih drugih hedonističnih in egoističnih teženj (npr. želje po '•<»>: v.'? v,m čim večjem zaslužku, po čim večjem vplivu in oblasti nad ljudmi idr.). Vidijo, da svoje hedonistične in egoistične težnje praviloma mnogo bolje lahko zadovoljujejo ljudje, ki niso preveč tankovestni ki se torej ne ozirajo dosti na različne etične ideale in norme. To spoznanje mnogi mladi ljudje sprejmejo kot svoje prepričanje, z besedami pa ga pogosto povedo takole: ne splača se biti dober in pošten! Pri tem pa ti mladi ljudje ne poznajo neke drage možnosti človeškega izkustva: radosti, ki jo človeku prinaša vstop v svet visokih, hedonizem in egoizem presegajočih idealov in ravnanje v skladu z njimi. Ne poznajo izkustva, da ravnanje v skladu z različnimi visokimi (etičnimi idr.) ideali prinaša človeku toliko notranje radosti, spokojnosti, občutja lastne vrednosti in dostojanstva ter občutja življenjske smiselnosti, da to daleč lahko odtehta vsa ugodja, ki jih človeku prinaša neovirano zadovoljevanje hedonističnih in egoističnih teženj. Ne poznajo izkustva harmonije s svetom, ki ga človeku prinaša zvestoba visokim etičnim in dragim idealom. Zelo lepo je to izkustvo opisal Platon v Sokratovem zagovora pred atenskimi sodniki ali pa mnogo kasneje nadarjena in tenkočutna židovska deklica Ana Frank z besedami ,,Vest mirna — moč neizmerna! Kdor tega ne ve, naj poskusi in se prepriča.14 Ne vedo, da bi njihovo geslo: „Ne izplača se biti dober in pošten" pametnejši ljudje dopolnili takole: „Najbrž se to res ne izplača, kljub temu pa je vredno biti dober in pošten!" Prav o doživljanju teh vrednot pa bodo mladi sami spregovorili v oddaji. je iaj 'aljt M 'icd voj tH Vsi vemo, da je domovinska ‘vžgoja eden osnovnih elementov pri oblikovanju mladega človeka. Vedno znova pa se pojavlja vprašanje: kako v procesu t« iftast* mlade osebnosti omenjeno QfiP Prvino uresničevati. Kdaj lahko iv0ji lanjo še posebno vplivamo? Na Primer: pri zgodovini narodnoosvobodilnega boja, pri podo-| ti vij an ju dogodkov iz zadnje vojne, ko proslavljamo različne Praznike in ob političnih raz-Sabljanjih. Ni pa vseeno, kako ; J Posredujemo specifiko naštetih UJ sestavin vzgoje. Je že tako -^ Človek je nagnjen k zunanji lepoti, zato si jo želi, zlasti, kadar gre za predstavljanje notranjih lepot. Bogata zgodovina, ki vsebuje v ogromno globokih človeških d kvalitet, lahko kaj kmalu po-v2 stane pusta, če jo razlagamo | , J Zgolj kot neko logično, druž-' ,A l>eno nujno zaporedje enot, ki ' Preprosto jasno segajo druga v alf (lrugo. Morda bo povprečno jrjl razvit mlad človek, ki ga imamo jJ Pred seboj, razumel, za kaj gre, ne bo pa dojel vrednot, nastalih 0 v narodnoosvobodilnem boju. Vrednot, na katere moramo ^ tako ali drugače opozarjati da-^ nes, ko živimo — v materialnem ,J smislu — neprimerno bolje. Tak način podajanja zgodo-■J Vine je seveda še vedno prime-tf( ren, če ga primerjamo z mnogo slabšim, npr. ko nekdo navaja le , f suhoparna dejstva, podatke, let-niče in podobno. Vsak bojev-, j, nik, ranjenec, vsaka žrtev bojev 0 in sovražnikovega nasilja je bila Bf' osebnost, ki je pripadala skupki nosti. Vsaka rana, vsak dan brez l lirane, neprespana noč, premo-'p čeno oblačilo, mraz — to je ,jji skelelo in bolelo vsakokrat. Bo-'jt lela je tudi vsaka misel na so-el rodnike in znance, zaprte, mu-Čene, ubite. To ni samo zgodo-0 vina, to je morje za osvoboditev Prestanega trpljenja. Zgodovina, prežeta s človeško toplim odnosom do medvojnih dogajanj, je šele porok za prispevek k pravil-nerriu oblikovanju čustva domoljubja. Udeležene dogodka v narodnoosvobodilnem boju in prostor, kjer je ta dogodek nastal, sta že precej za podoživljanje posameznosti v preteklosti. Spretna razlaga, povezana s širšim osvetljevanjem tedanjih dogajanj, veliko pomeni. Še bolj velja to za kraje, kjer stoje spomeniki, ki že sami po sebi pripovedujejo, kaj je nekoč revoluciji zvest človek storil zanjo. Mladi naj vidijo v nekdanjem dogajanju sebe, enačijo naj se z ljudmi, katerih dejanja občudujejo. To zahteva nekaj več kot samo dobro razlago, zahteva razumevanje mlade osebnosti, zahteva tudi enačenje pripovedovalca s poslušalci. Udeležba pri dejanju je skoraj porok za to, da bodo poslušalci pripoved čustveno osvojili. Ob slavnostnih dneh, ko se spominjamo velikih dni revolucije, prepletamo vse prvine domoljubne vzgoje. Zgodovina, umetnost, politika so le bistvene sestavine praznovanj, ki pa ne smejo biti same sebi namen. Mlademu človeku jih moramo približati tako, da bo hotel gledati, poslušati, sodelovati. Gre za zelo občutljivo področje vplivanja nanj, zato si ne moremo privoščiti nikakršne zlorabe, četudi se ta imenuje „samo“ površnost. Posebno poglavje so politična razglabljanja, ker so najbolj množična. Tudi politika je znanost, toda zato ni treba, da se usmerjevalci pogovorov, vodje sestankov, predavatelji — učitelji in učenci ali kdorkoli drug trudi, da bi bil videti čim bolj pameten. Veličina vodilnih osebnosti pri političnih razglabljanjih je v njihovi preprosti, jasni besedi, ki je posledica takšne misli. Nejasno besedičenje prav gotovo mladega človeka odbija. Ker živimo v času intenzivnega razvoja, moramo precej razpravljati o politiki, ki jo s tem tudi oblikujemo. Zato bi morali vprašanju metod političnega razglabljanja posvetiti veliko več pozornosti. „OD SPOMENIKA DO SPOMENIKA" Domoljubna vzgojenost ima izredno vlogo v obrambni sposobnosti države. Navajanje na vojaške spretnosti ter domoljubno vzgajanje je moč najtesneje povezati. Tako so se pred nedavnim pomerile mladinke in mladinci s področja radovljiške občine v orientacijskem tekmovanju. Pokrovitelj prireditve, ki so jo pripravili v čast trideseti obletnici prvega zasedanja zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju ter drugega zasedanja Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije v Jajcu, je bil občinski odbor Zveze združenj borcev NOV Radovljica. Tekmovanje je organizirala komisija za splošni ljudski odpor pri občinski konferenci Zveze mladine Slovenije; pomagalo ji je domače planinsko društvo. Tekmovalo je enaindvajset skupin, katerih vsaka je štela po tri člane. Pravila so zahtevala, da v sleherni ekipi sodeluje mladinka. Skupine so pripadale posameznim mladinskim aktivom - krajevnim, tovarniškim in šolskim. Naloga, ki sojo morale opraviti, ni bila ravno lahka. Prehoditi so morale razdaljo, ki je v zračni črti znašala 8.600 metrov ter premagati 640 metrov višinske razlike. Pot je bila krožna, imela je sedem nadzornih točk, ki jih je posamezna skupina morala najti sama, in sicer lepo po vrsti. Točke so bile označene na specialkah, razen druge, za katero pa so tekmovalci dobili podatke, po katerih je bilo moč priti, kamor je bilo treba. Če bi skupina zgrešila kontrolno točko in prišla na naslednjo, bi bila diskvalificirana, oziroma, najprej bi morala poiskati spuščeno mesto in nato po vrsti iskati in se javljati na nadaljnjih točkah. To bi pomenilo izgubo časa, saj je bilo določeno, v kolikšnem časovnem razdobju mora skupina prehoditi vso pot. Preveč ni bilo treba hiteti, saj je zadostovala tako imenovana planinska hitrost hoje. Če pa bi skupina vendarle bila prepočasna, bi za vsako izgubljeno minuto dobila kazensko točko. Povedati moramo, da so vse skupine prišle na cilj, vse so se torej znašle na poti, ki je'niso poznale in ki ni vodila po cestah ali stezah. Pomagale so si z običajnimi pripomočki: z že omenjeno specialko, kompasom, trikotnikom, kotomerom, uro, s šestilom. Tekmovanje je pokazalo, da bi mladi ljudje, mnogi med njimi so bili osnovnošolci, znali hoditi po neznanem območju, kar je razveseljivo, kajti če bi bilo treba . .. Najpomembnejše v vzgojnem smislu so bile nadzorne točke ob spomenikih, posvečenih dogodkom med narodnoosvobodilnim bojem. Štirikrat so se morali tekmovalci javiti nadzornikom na takšnih mestih. Organizatorji tekmovanja so se prav zaradi spomenikov odločili za Begunje in okolico tega kraja, saj so prireditev tudi poimenovali „Od spomenika do spomenika". Na koncu so se tekmovalci pomerili še v streljanju. Sicer pa radovljiška mladina — tako kot drugod po Sloveniji — skrbi za stike z Jugoslovansko ljudsko armado. Tudi to sodi k domovinski vzgoji in večanju obrambne sposobnosti mladih civilistov. Ne gre le za športna in kulturna srečanja, pač pa tudi za sodelovanje v mnogrtr drugih oblikah. Vojaki hodijo z mladimi civilisti po partizanskih poteh in pri tem pomagajo po svojih močeh. Za pohod po poteh Cankarjevega bataljona so vojaki priskrbeli hrano in odeje, zagotovili so potrebne prevoze, pripravili so tudi zasedo in pokazali, kako se je treba iz nje rešiti. V Bohinjski Beli, kjer vojaki domujejo", so nato pokazali tudi orožje, na koncu pa je bilo še športno srečanje. Ob obletnici spopada Cankarjevega bataljona z Nemci na Upniški planini so prišli vojaki celo iz sosednje, loške občine. Fantje v uniformah sodelujejo tudi v tekmovanju „Mladi in tradicije NOB", ki ima republiški pomen. Sklepni del tekmovanja bo v Ljubljani. Žal pri zadnjem merjenju sil v znanju o NOB ni bUo vojakov. Ostali so v vojašnicah zaradi mednarodne napetosti v zvezi s krizo na Bližnjem Vzhodu. V Bohinjski Beli imajo vojaki svoj klub, ki ga je opremila mladina neke delovne organizacije. Torej obojestranska pomoč . 22. december je praznik vseh mladih občanov, tistih, ki so stalni prebivalci radovljiškega območja in začasnih - vojakov. Šport in kultura bosta glavni prvini praznovanja, za dobro pripravljeno prireditev pa skrbijo poleg vojakov občinski odbor Zveze združenj borcev, Zveze rezervnih vojaških starešin in seveda Zveza mladine. Če govorimo že o načrtih, povejmo še, da bo v decembru seminar za poverjenike za splošni ljudski odpor v mladinskih aktivih. Poverjeniki bodo pridobljeno znanje prenašali na člane aktivov. Zanimivo je, da hoče mladina vzdrževati stike s „svojimi“ fanti, ki odhajajo k vojakom. Z vsakim bodo vzdrževali stike in ga takoj, ko se vrne z odsluže- nja rednega roka, zaposlili. Bolj zrel, vojaško utrjen in izurjen bo lahko mladim pri marsičem v uspešno pomoč. Radovljiški zgled dokazuje, da mladi hočejo delati, da radi tekmujejo v spretnostih, ki jih morajo obvladati, če hočejo braniti domovino; kadar je le mogoče, sodelujejo z vojaki. Pripravljeni so se izobraževati teoretično in praktično, zgodovina in dogodki v narodnoosvo- Štiri kontrolne točke orientacijskega tekmovanja so bile ob spomenikih NOB bodilnem boju ter politika so jim blizu in veliko, res veliko zmorejo sami. Vsega pa vendarle ne in starejši jim pomagajo ter neposredno vplivajo nanje. Prav to pa je odgovorno delo in zahteva vsaj pedagoški čut, če že ne ljubezen, ter obvladanje primernih metod in oblik dela z mladino. Vprašanje je le, če smo za množično delo takšne vrste vsi dovolj usposobljeni ali če se zanj dovolj usposabljamo. Vsekakor bi se mo- SKUPINSKA SLIKA ZALJUBLJENCA Rezike si ne morem predstavljati brez Martina in Martina ne brez Rezike. Bila sta naša zaljubljenca. Danica, profesorica za slovenščino, ju je klicala kar Romeo in Julija. Toda po krivici, kajti njuna ljubezen je bila srečna, nobene ovire nista poznala na svoji poti. V šolo sta hodila skupaj, Martin je Reziko vsako jutro počakal pred hišnimi vrati, skupaj sta sedela v klopi in toliko da nista šla skupaj še k tabli, kadar je bil kateri od njiju vprašan. Skupaj sta hodila tudi na udarniško delo. To se danes kar smešno sliši, toda takrat je bilo udarniško delo bistveni del našega življenja in šolanja. Težko bi našla primero za današnji dan, morebiti je bilo nekaj takega, kakor so sedaj disko klubi. ,JDobimo se v disko klubu, “ slišim danes mlade, ko odhajajo iz šole. Mi pa smo rekli včasih : , „Dobimo se na udarniškem." Zmeraj smo kaj delali, če ne drugega, smo urejali kakšno igrišče. Rezika je navadno zapisovala samokolnice. Bila je šibka in ji niso potisnili v roko lopate, kakor so jo meni. Imela je list papirja in na listu toliko kolon, kolikor je bilo samokolničarjev. Kadar je kdo pripeljal mimo, mu je naredila črto. In več ko je imel kdo črt, bolj se je postavljal. Žulji niso nič veljali, žulje so dobili razvajenci, zato smo jih skrivali. Tudi Martin je vozil samokolnico. Pa mislite, da mu je Rezika skrivaj pripisala kako črto, ki je ni zaslužil? Kje pa! Še moja pobožna teta, ki je prepričana, da je bog povsod, naredi kdaj v kakem kotu mali greh v upanju, da prav v tistem hipu bog morda le ni utegnil gledati. Nam, ki smo v prvih povojnih dneh obnavljali domovino, pa še na misel ni prišlo, da bi goljufali. Koga le? O, blažena mladost! Seveda je bilo Reziki veliko do tega, da bi bil Martin na razglasni deski med najboljšimi, če že ne najboljši, in ga je spodbujala. „Za dve samokolnici je Andrej pred teboj," mu je klicala. In Martin je napel mišice in tekal s polnimi samokolnicami.. . malo za obnovo domovine, malo za Reziko. O, blažena mladost! Po maturi sta se Rezika in Martin prijavila za najbolj odročno šolo, kjer sta učila samo dva. Hotela sta biti sama in daleč od ljudi in sta izginila na tisti šoli kakor dve zvezdi v vesolju. Potem sta živela do konca dni srečno... bi se lahko končala povest o dveh zaljubljencih. Ko sem zadnjikrat gledala za njima, sta počasi odhajala po ulici in držala sta se za roke. Toda po petindvajsetih letih sta prišla k Zlati kaplji drug za drugim. Najprej je vstopil Martin, v pomečkanih hlačah, z zelenim klobučkom in z nahrbtnikom, kakor kak gozdar, ki se je vrnil z dela. Nahrbtnik je vrgel na stol v kotu in se opravičil: , J/e kaj stvari nosim. Človek mora izkoristiti vsako pot v dolino. “ Potem je segel po kozarčku žganja in ga zvrnil, preden je prišla za njim Rezika." „Kar naprej mi je za petami," je zagodrnjal, ker ni utegnil popiti še drugega kozarčka. Rezika je bila videti utrujena. Obleko si je očitno prenaredila, da je bila videti bolj sodobna. Čevljev si ni mogla, čevlji so bili taki, kakršne so nosili pred desetimi leti. Ostro je pogledala Martina, ki je kakor pribit obsedel na stolu, sama pa je sedla na drugi konec mize. - „Preveč pije, “ mi je potožila za Martina. „Žganje, drugega skoraj ni pri nas. “ Njuno zgodbo sem slišla od obeh, malo od Rezike, malo od Martina. Šola je bila na oddaljenem hribu, kjer so si ljudje svetili še s petrolejkami. Sedaj si ne več, v petindvajsetih letih se je marsikaj spremenilo, elektrika je v vasi in tudi po cesti se pripelješ skoraj do šole. Toda ko sta prvič grizla kolena v hrib, sta dve uri hodila po ozki stezi in mislila sta že, da sta zašla. In Martin je prve mesece Reziki vsak večer očistil zakajeno petrolejko. Potem so se rodili otroci, pet jih je bilo, zvrstili pa so se drug za drugim. Otroci, ki jim je bil razred ali šolski hodnik za igralnico ali vrtec, ki nikoli niso našli pravih vrstnikov v vasi, ker so zmeraj veljali za šolske, in ki jim je Rezika izsanjala lepše življenje, to pa je bilo po njenem samo v dolini. „Šedaj je že najmlajši v gimnaziji," mi je povedala. In je priznala, da je šolanje drago in da je za denar težko. Reziko je načelo delo, umazana posoda in milnica in dolgi večeri s kupom zvezkov ob slabi luči, Martina pa naveličanost. Najprej se je naveličal čistiti zakajeno petrolejko. Potem se je naveličal pustih večerov in nazadnje tudi Rezike. ,f/ič ji ne naredim prav, kar naprej se zadira nad menoj, “ mi je potožil. Pozno v jesen, ko so kmetje kuhali žganje, je rad prisedel h kotlu. Všeč mu je bilo, ker so ga povsod vabili, in navajal se je na pijačo, ki se mu je skraja upirala. Kam je izginila velika ljubezen? Rezika in Martin stojita na sliki ob petindvajsetletnici vsak na svoji strani, daleč drug od drugega, kakor da se nikoli nista poznala. MIHAELA SRŠENOVA MISLI Doumimo končno, da glasba ni in ne sme biti le zabava in razvedrilo, marveč je le domena, ki po svoji pomembnosti in tehnosti prav nič ne zaostaja za atomsko fizika ali astronomijo, le da je njeno območje drugje - v čustveni sferi. VILKO UKMAR Nobeno bitje ne terja, da se z njim ravna z večjo spretnostjo kot človek. SENEKA Če imaš vero v čas človeštva, jo moraš imeti tudi v čas knjige, ki prihaja. IVAN BRATKO Na srečo je veliko ljudi, ki se pri vzgajanju svojih otrok nekako prebijajo, saj znajo pravilno združiti svoje izkušnje iz otroških let z občutkom za sodobno vzgojo. Veliko pa je tudi takih, ki tega ne znajo. ZORAN JELENC, psiholog POGLED SKOZI ŠOLSKO OKNO LAŽI V torek pred novim letom je bilo v razredu kot v čebelnjaku. Vsi so hiteli, delali, spraševali in spet delali. Saj pa je tudi bilo dela na pretek. Pripravljali smo mamicam novoletno darilo, pa še izdelovali čestitke za tiste ljudi na terenu, ki bodo naših čestitk zelo veseli. Čestitke smo dokoričavali popoldne po pouku. Spet je bil razred poln živžava in spet je vse hitelo, vezalo drobne srebrne pentlje, spraševalo in ne vem kolikokrat sem morala reči, da je čestitka lepa in pentlja dobro zavezana. Pripravili smo več kot 300 čestitk. Tudi za bolnike v bolnišnici v Trnovem smo jih pripravili. Z njimi smo jih nadvse razveselili in marsikatero oko se je zarosilo v sreči, da najmanjši niso pozabili nanje. V sredo zjutraj je bilo treba urediti čestitke in jih lepo zložiti v škatle. Na pokrove smo napisali imena ulic, kjer so doma naši znanci, k čestitkam pa dodali sezname vseh tistih, ki bodo dobili naše skromno darilce z željo za srečo v novem letu. Nato je prišla na vrsto šola: kako čestitamo, pozdravimo, izročimo darilo, se zahvalimo, kaj storimo, če naslovljenca ni doma in še veliko drobnih stvari, da bi res bilo vse v redu ob tem lepem delu. Otroci so se razšli. Po Kidričevi ulici, Gosposvetski, tja Pod turen, v Župančičevo ulico in še po marsikateri cesti so stopali ti moji junaki s škatlami v rokah. Vsi so hoteli čim hitreje na pot in tako tudi Irena, ki se je šele letos preselila k nam. Pozna le nekaj najbližjih ulic okoli naše šole in svojega doma. Zato smo ji našli najbližjo ulico in ji izročili pet naslovov. Tudi ona je vsa vesela pohitela na ulico. Minilo je komaj dobrih 15 minut, že-se je Irena vrnila v razred in mi nekoliko v zadregi izročila škatlo. „Mama ne pusti, da bi čestitala," je rekla in sedla na svoje mesto. Če bi me kdo udaril v lice, bi se bila najbrž ne zdrznila tako zelo, kot sem se ob Ireninih besedah. Udarilo mi je v glavo: „Le kakšna mora biti Irenina mama! Kako more neka mati prepovedati svojemu otroku čestitati staremu človeku? “ In Itako naprej. Vse mogoče mi je rojilo po glavi. In vedno znova sem obsojala to mater. Medtem so se učenci počasi vračali. Vsi veseli so pripovedovali o tem, kako so čestitali, kako so jih ljudje lepo sprejeli in tudi nagradili z bonboni ali pomarančo. Tudi Majda je dobila pomaranči. Hitro je eno pojedla sama, drugo pa razdelila med tri sošolke. Ena izmed njih je bila Irena, ki ni smela čestitati. Vesela sem bila, da je dobila košček pomaranče, saj je bila gotovo žalostna, ker ni smela opraviti svojega dela. V NA PRAGU ZVEZD Človek nosi svet v sebi, zato so potresi. Človeški so tisti ljudi* ki pomagajo drugim živeti, čeprav pri tem pokončajo črede teld svinj in srn. Drugim pomagajo živeti zato, da bi sami bolje živA Nečloveški so ljudje, ki imajo živali raje kot svojega bližnje^ Nečloveški ljudje javno delajo to, kar počno človeški ljudje skrivaj. Brez človeškega ni nečloveškega, brez ničle ni termometd, Človeka zelo mikajo drugi svetovi. Drugi svetovi so tisti,: katerih si človek ne more pomagati s človeškim, nečloveškim živalskim načinom prilagajanja. Zato govori o osvajanju. V drup. svetovih upamo na srečanja z drugimi bitji. Taka bitja nas mom nujno oploditi, ker človek ne ve več, kaj početi z ljubeznijo j sočloveka, pa tudi s človekom, prepolnim ljubezni do Ijm Naveličal se je gledati ves svet s človeškimi očmi, ki imajo le tisi1 dimenzije, ki jih dopušča ubogo telo. j Moj prijatelj Diki išče stik z vesoljem. Njegova duša je ptica, H leta blizu sonca. Pravkar je posnel kratek film: NA PRAG? ZVEZD. Že kot deček si je zamišljal, da so zvezde kot počitn0 hišice, ki imajo svoja vrata in prage. Izumil je take junake, J odkrivajo druge prostore z drugimi junaki. Vtaknil jih je v posebn letala) ki niso bila podobna nobenim vozilom m Zemlji. Oblekel je v obleke, ki so jih izdelale vesoljne domišljije. Ti njegovi junak ne hodijo naravnost naprej, pač pa se gibljejo v levo in desno, če P so v nevarnosti, izginejo spiralasto navzgor. Kam hočejo DikijP junaki s praga zvezd? Hočejo v notranjost zvezd, hočejo ukrast možganske mehanizme drugim bitjem v vesolju! Glavni junak, ki zunaj nima prav nič človeškega, počne sredi čistih ozvezdij vst\ tiste majhne in grde reči, kot jih počno človečki, odkar so odkril zlato, vojne in dva spola. , Najprej se vsem hudobno smehlja. Nato je in pije in prirej{ ( zabave v notranjosti znanstvene rakete. Ko zleze v svoj vesoljski . skafander, stkan iz omega infra žarkov, se začnejo njegova dejanji-Najprej išče po neznani zvezdi take rudnine, iz katerih bi lahki jMl njegovo milo ljudstvo kovalo denar, ko dolar pada. Nato koplje Zj Jj® neodiamanti, takimi, ki bi cefrali dosedanje diamante v vojni <’'!1 ^ lahki industriji. Nato pošlje svojega junaka na Zemljo in P primemo oboroži; ko spet pride v vesolje, zasužnjuje tuja ljudstvi-Vlači jih na Zemljo, kjer morajo za njegovo ljudomilo ljudstvi 6 okopavati koruzo. ■ Junak filma si poišče Danico, najlepšo med dekleti z drugih i. lanetov. Z grozo opazi, da to bitje ne pozna pojma: POLJUB) "■ planetov. Z grozo opazi, da to bitje ne pozna pojma: LJATI SE, ker mu takoj osmodi skafander in zledeni njegovo U1 Qj skoraj do mirovanja. Diki takoj podvomi v svojo moškost. V svoj' jL neskončni človeški vsevednosti ne more doumeti, da so na pragi ^ zvezd bitja, ki so pred milijoni let odvrgla človeške lastnosti kol ^ gnilo pomarančo. Tega mi nismo mogli videti, ker smo bili še ni ^ palmah. L Dikijev junak koplje zaklonišča m planetih, ker se boji, da drugi narodi z Zemlje zavzeli njegovo zvezdo. Svojim najzvestejšf t začne prodajati zazidljive parcele, da okrog osvojenega ozenilp Ljj zazidajo mesto. Na koncu je junak Dikijevega filma star kol L Zemlja. Njegova zadnja želja je: ,JNE POKOPLJITE ME NA U ZEMLJI, KER SE BODO POGREBNA DRUŠTVA STEPLA ZA ^ MOJ PEPEL! PUSTITE ME, NAJ BREZTEŽEN KROŽIM Aflf lij} ZVEZDAMI V SVARILO TUJIM BITJEM. Moje dolžnike izpit' S čajte iz mošnjička, ki ga nosim okrog vratu. To je izkupiček, ko ^ 'sem med zvezdami kupčeval s skalpi bratov z Zemlje. “ IVAN CIMERMAll lt0;; IZ NAJSTAREJŠIH SLOVENSKIH LISTOV NA VODILA UČITELJEM ZA MESEC DECEMBER ALI GRUDEN Prišel je čas, ko je družina sploh bolj v hiši kot zunaj. Tudi to naj učitelj obrača mladini in sebi v prid. Bolj kot vselej naj obdeluje berilno tvarino, in naj priporoča, da naj otroci doma pripovedujejo, kar so se v šoli učili. S tem se terdi spomin, se razširja dobra reč, in si šola pridobuje vedno več veljave in ljubezni pri posamesnih družinah in srenjah. Mlada serca so široka polja, ktera niso nikoli dosti obdelana | i za dober pridelek pripravljena, t Konec leta preglej tudi svoje L gospodarstvo! Učitelj ima naj- |L več pičle dohodke, tedaj je tre- Lj ba, da bolj, ko marsikdo drugi, L čuti, kako ima denar polžek L, rep. Ako moreš, si za novo leto ' naroči kak šolski list, in plačaj Z dolžno društvenino. 1 Učiteljski koledar za navadno leto 1871, str. 28. jjJ __________________________________ k Čas po drugi svetovni vojni je izredno nenaklonjen vzpostavljanju avtoritet; prav nasprotno: označujejo ga za čas rušenja avtoritet, ki temelje na družbenem položaju, ne pa na delu in ustvarjalnosti. prof. dr. RUDOLFDREIKURS Šolski sistem in pouk moramo razvijati v skladu z družbenimi odnosi, ki ustvarjajo nove oblike spoznanj, ideale in vrednosti družbene stvarnosti. , „ B. ŠAJATOVIC Naši otroci niso sezonske hruške, ki bi dozorevale po koledar- L skih terminih in ob določenih vremenskih razmerah. Od rojstva |( naprej sprejemajo osebe in stvari v okolju, primerjajo, doživljajo ih L živijo na različnih področjih, v različnem času. ji IVAN BERCE tistem hipu pa je Majda zavpila: „Tovarišica! Irena mi je ukradla pomarančo!" Kmalu sem ugotovila, da je vse o kraji izmišljeno, ket j je Majda sama podarila Ireni pomarančo. . r O tatvini je slišala od daleč tretja učenka Polona. Ne vem, kaj ji 1 je bilo, da je odšla k Irenini mami. Zatožila je Ireno, da je ukradlo Priročnik je mišljen kot uvod v andragogiko; zajema kratek prikaz psiholoških in socioloških osnov, dosedanjega razvoja, značilnosti in vsebinskih področij izobraževanja odraslih ter nekaterih drugih temeljnih poglavij pedagoške teorije. OSNOVE ANDRAGOGIKE, ki je pn>o tovrstno večje delo slovenskega strokovnjaka, je založila Dopisna delavska univerza v Ljubljani. Cena: 37 din. V knjigi OSNOVNO OPČE OBRAZOVANJE'ODRASLIH I PROGRAMIRANA NASTA VA je avtor dr. Vlado Andrilovič najprej obdelal splošne probleme osnovnega splošnega izobraževanja odraslih in splošne probleme programiranega pouka, nato pa - po poprejšnji temeljiti obdelavi problema ponavljanja pri pouku in učenju - tudi specifične probleme, ki izhajajo iz aplikacije programiranega pouka v osnovnem splošnem izobraževanju odraslih. Dodan je izčrpen seznam domače in tuje strokovne literature. Knjigo (v latinici) je izdala zagrebška založba Škotska knjiga. Cena: 60 din. V. T. ARHAR 1. Borivoje Djukič: Srbohrvatski jezik i književnost — nastavna sredstva. Zagreb, Tehnička knjiga 1973. 2. Mihailo Grbovič: Metodska uputstva za koriščenje testova znanja i kontrolnih zadataka (u srednjim školama). Zagreb, Tehnička knjiga 1973. 3. Nikola Nikolič: Elektronski računan u osnovnoj školi. Zagreb, Tehnička knjiga 1973. NOVOSTI KURIRČKOVE KNJIŽNICE 4. Unapredivanje marksističkog odgoja i obrazovanja u ustanovama za osnovno obrazovanje i predškolski odgoj. Zagreb, Zavod za unapredivanje osnovnog obrazovanja 1973. 5. Ivan Furlan: Elementi programirane nastave u osnovnoj školi. Zagreb, Zavod za unapredivanje osnovnog obrazovanja SR Hrvatske 1973. Zlorabo drog med mladimi moramo obravnavati kot del celotnega problema duševnega zdravja mladine. dr. MARINKA JAKOPIČ - GARBAJS Droge so zmeraj, bodisi da gre za reševanje individualnih konfliktov bodisi da gre za protest proti obstoječim družbenim normam, le navidezna rešitev. dr. MARINKA JAKOPIČ - GARBAJS Vsak prosvetni delavec, ne glede na kakšnem mestu je, si povečuje ugled, če ne podira ugleda drugega. IVAN BERCE HAN SUVIN: UMRLJIVI CVET Pos! *as p ^Ogc 'Podo hsku Naj »trok; Kdor je prebral prvi del trilogije pisateljice Han Suyin, bo s P1 je 5 takim navdušenjem vzel v roke drugi del „Umrljivi cvet". Znot* mogoče reči, da si je Pearl Buckova sicer pridobila širok krog ^ cev, vendar pa Han Suyin kljub sorodnim pripovednim in reali) !q.j ^ nim težnjam odkriva bralcu Kitajsko še z drugačnimi razsežnost (7%^ Prav to delo pa vsebuje tudi mnogo dokumentarnega grafi £e Spričo tega ima triologija vidne časovne in vsebinske značil^ ^i kitajskega življenja z vsemi poglavitnimi premiki. Gre za vrsto j r datkov, ki so reportažno podani, a brez njih ne bi mogli sprem &tevjj dogajanja med leti 1928 in 1938, čas, ki ga obravnava pisatelji NtQc „Umrljivem cvetu". V tem obdobju se je utrdil Čiang Kaj-Šek," in Ce-Tung je pripravljal „Dolgi pohod", Evropo pa sta pretresala' bolj grozeči nacizem in fašizem. Na Kitajskem je bilo tedaj po\ nih na milijone ljudi. Pisateljica je s prizadetostjo in nepristrano; prikazala strahovito trpljenje ljudstva, ki se je vilo med denarfi ^ I jo pretresala huda družbena in gospodarska protislovja, vi •ec k oblastniki in bedo. Japonski imperializem je videl v Kitajski, M je Han Suyin znala prikazati Kitajsko, morda manj lapidamo, o ^ tip0 ugoden plen. Če je to zgolj nakazan časovni zgodovinski okvir) ^ Wl] prepričljivo. Dogajanja, ki jih je vključila, so zrasla z njo, najdemo v delu tudi neutajljivo potezo marsičesa, kar je zadef j>r. ( njeno življenje. Krvava navzkrižja časa in družbe zadobij0 L. „Umrljivem cvetu" tisto podobo, ki prikaže krče neke družbč ^ vodi glede na družbene spremembe k uporu, z druge strani P) nasilju, kjer pa je ljudstvo v preizkušnji in trpljenju plačnik. T6' mevanje za zgodovinske premike in vera v humanistični svet' morda dve potezi pisateljice, ki je „Umrljivi cvet" izoblikovfi1 w pretresljivi podobi človeških usod. Knjigo je prevedel Boris Več ^ izdala pa jo je založba Lipa. 'ftev Si IVAN POTRČ: PRAVLJICA 0 VANČU V svojih enaidvajsetih baladah, ki jih je zajel pod skupen naslov SREDNJEVEŠKE BALADE, je slovenski pesnik in prevajalec Janez Menart prikazal številne tragične usode posameznikov in upornih ljudskih množic v nemirnih časih od druge polovice XVI. stol. v naših deželah. S tem da je pogosto uporabljal ponašene tujke, starinske izraze in manj znane besede, je ustvaril v pesmih tisto mrakobno ozračje, po katerem je srednji vek tudi dobil svoje ime. SREDNJEVEŠKE BALADE je ustrezno opremil in ilustriral Boris Kobe. Učitelji, ki poučujejo zgodovino v zadnjem razredu osnovne šole ali na srednjih šolah, lahko marsikatero izmed teh balad smotrno uporabijo za popestritev zgodovinskega pouka. Zbirka pesmi SREDNJEVEŠKE BALADE je izšla prav v času, ko praznujemo štiristoletnico veličastnega upora slovenskih in hrvatskih kmetov pod vodstvom legendarnega Matije Gubca. SREDNJEVEŠKE BALADE je izdala Cankarjeva založba. Knjiga stane 65 din. V. T. ARHAR Partizanska knjiga je v zbirki Lastovke natisnila mladinsko fi Ivana Potrča „Pravljica o Vanču". Kratka pravljica je vsebik navezana na čas NOB, po svoji izpeljavi pa je realistična. No1 njena je najmlajšim bralcem, ki so se seznanili z abecedo V,, potrebujejo ilustrativno dopolnilo. Pisatelj je s kratkimi in razurfj vimi stavki uravnal pripoved tako, da je zgodba o fantu, kije ofi 'e? sta: Unij k star . tar :Sl k 't 'ta; faz! za staršem k partizanom, preprosto razumljiva. Lep delež ime /l tal Šubic, ki je tudi tokrat bogato ilustriral knjižico in jo vsebin^1 ^ povezal z besedilom. NOV PRISPEVEK V ZGODOVINI ,, HRVAŠKEGA UČITEUSTVA Pred kratkim je- izdal pedagoško-književni zbor v Zagrebu knji sit Iz povijesti borbe za narodnu školu. Avtor knjige je dr. MM Nj Ogrizovic, redni profesor na filozofski fakulteti v Zagrebu, znani ta svojih številnih knjigah in razpravah o zgodovini šolstva na Hn Pc škem. V tej knjigi so zbrani avtorjevi članki, ki jih je napisal h in 1971 ob 100-letnici hrvatskega pedagoško-književnega zbora. >s ta bujejo zgodovino boja hrvatskih učiteljev v drugi polovici ‘ 11 stoletja za novi šolski zakon, za strokovno izobrazbo učiteljstva1' njegov boljši materialni in družbeni položaj. Članki so bili obje ne Ijeni v raznih pedagoških revijah. Za V začetku knjige sta razpravi: Razvoj šolstva na Hrvatskern J rn koncu 19. stoletja in Hrvatsko učiteljstvo v boju za narodno šoj1' 111 V prvi opisuje avtor obdobje največjega razmaha hrvatskega f sf stva, zlasti na področju strokovnega šolstva, v drugi pa hrvatf ta učiteljsko gibanje (učiteljski pokret) ter delo in življenje njegovi (j vodja Ivana Filipoviča, čigar 150-letnico rojstva smo prazno^ 1 letos. V knjigi so poleg Ivana Filipoviča obdelani tudi najpomef 1 nejši hrvatski učitelji, začetniki naprednega učiteljskega gibam Skender Fabkovič, Ljudevit Modec, Mijat Stojanovič, Stjep1 Basariček, Marija Fabkovič in Marija Jambrišak. Največ člankov v knjigi je posvečenih delu I. učiteljske skupaj ne leta 1871 v Zagrebu in posameznim vprašanjem na tej skfj 11 ščini: nalogam osnovne šole, odnosu šole do družbe, dolžnostimn pravicam učiteljev, ter vzgoji ženske mladine. Ob tem naj opoC o rimo, da so bili takrat med hrvatskimi in slovenskimi učitelji tč tesni stiki, saj se je omenjene skupščine hrvatskih učitelji b Osnovna šola Vuzenica je letos že tretjič organizirala likovne kolonije, na kateri sodelujejo naši in otroci iz zamejske Koroške. Letošnje kolonije seje udeležilo 19 otrok, ki so preživeli en teden v družbi svojih vrstnikov in v slikanju, ki bo slovenskim otrokom s Zagrebu udeležilo 70 učiteljev iz Slovenije. Zanimivo je, da je bi' Koroške vsekakor ostal v prijetnem, nepozabnem spominu. Kolo-pedas nija je bila pod skrbnim pedagoškim in likovno-strokovnim vodstvom, udeležencem pa so predstavili kulturne in druge zanimivosti dravske doline. Ob koncu so izdali posebno številko glasila Mladost pod Pohorjem“, ki je bogata iskrenih otroških vtisov o dneh, preživetih v naši deželi. Mnogi so zapustili vrstnike z besedami: Nasvidenje, drugo leto zopet obiščem Vuzenico"! — kw V priljubljeni knjižni zbirki, ki jo za otroke izdaja Zavod Borec, so pred kratkim izšla tri nova leposlovna dela. Pesnik in pisatelj Črtomir Šinkovec je prispeval 32 otroških pesmic v knjižici SONCE NA HODULJAH. Pesmice živo odsevajo veselo plat otroškega življenja in sveta v vseh letnih časih od cvetoče pomladi do bele zime. Pesmice je ljubko ilustrirala Jelka Reichman. Svetlana Makarovič je kot pesnica in pisateljica napisala zbirko zgodb o živalih. Pod skupnim naslovom TAKE ŽIVALSKE je nanizala 16 sproščenih zgodb o miši, mačku, psu, kokoši, labodu, čuku, kuni, veverici in ježu, ki jih je v več primerih zabelila z duhovito poanto. Zgodbe je ustrezno ilustrirala Marjanca Jemec-Božič. Zadnja knjiga v letošnji zbirki Kurirčkove knjižnice pa je vesela zgodba NAJBOLJŠI KLJUKEC NA SVETU, ki jo je napisala po vsem svetu znana švedska pisateljica Astrid Lindgren. To je zgodba o dogodivščinah debelušnega možica Kljukca, ki leta po zraku, čim zavrti gumb nad svojim popkom, ter dečka, njegovega najboljšega prijatelja. Knjižico je bogato ilustrirala Marlenka Stupica. Celotna letošnja knjižna zbirka Kurirčkove knjižnice stane samo 36 din, lahko pa kupite tudi posamezno knjižico za 12 din, kar je izredno poceni. Kdor pa kupi celotno zbirko, to je vse tri knjižice, dobi v dar tudi polivinilasto žepno denarnico v obliki jabolka! V. T. ARHAR med temi tudi 11 učiteljic, ki so Mie takrat pri nas še pN redkost. Medtem ko so si pri nas učiteljice še težko utirale svo! poklicno pot, sta imeli Fabkovičeva in Jambrišakova na zagtč, škem zboru zelo tehtni poročili, v katerih sta se energiF zavzemali za enake pravice učiteljic in učiteljev ter nasprotow samostanskim učiteljiščem. Nadalje je v knjigi še prispevek o začetkih prvega hrvatske) pedagoškega časopisa Napredak, ki je izhajal od 1859 pa vse f leta 1941, ter o drugi skupščini hrvatskih učiteljev leta 1874' Petrinji. Drugi sestavki govore o učiteljih in politiki, o boju za Č šolski zakon, ki ga je vodilo napredno hrvatsko učiteljstvo na čf z Ivanom Filipovičem ter o sprejetem zakonu leta 1874. Zad( sestavek je posvečen prvemu kongresu slovanskih pedagogov Dunaju leta 1873. TATJANA HOJF RAZSTAVA GOTSKE PLASTIKE IN KATALOG Razstava gotske plastike na Slovenskem v ljubljanski Narod1?! galeriji bo do 30. decembra. Doslej še nismo imeli priložnosti, da ■ se seznanili s tolikim bogastvom gotske plastike. Ob številnih utik? ninah različnega časa, različnih delavnic se nam odpre spoznani1 da kljub trdi zgodovinski preteklosti nismo živeli umetniško ari' nimno, marveč smo bili ustvarjalno vključeni v evropski kulturi' prostor. Ne bo odveč, če se mimogrede pomudimo ob razstavni katalogu, ki ga je pripravil Emiljan Cevc. Ne gre za običajni katalfi' seznamni del in nekaj reprodukcij, pač pa za študijsko zaokroži delo, ki je prav tako dobrodošlo laiku kot umetnostnemu pot^ valcu. Zato je na prvem mestu pregledna študija o gotski plastiki Slovenskem, sledijo pa posamezni eksponati z vso potrebno dok? mentacijo in razlago. Za vsakogar, ki bi se želel natančneje sezri' niti s specifičnimi problemi kiparske gotike, pa bo priročna bibd? grofija, navedena pri posameznih umetninah. Prireditelji so P? skrbeli tudi za prevode Cevčeve uvodne študije v angleščino, fta? coščino in nemščino. Take znansti’eno zasnovane kataloge, bi rij rali imeti za vse razstave, ki so po svoji vsebini in pomenu večje11' celo izjemne. Xlii ] J. Poskus samomora pri otroku ■,as preseneti in pretrese še ^P[%go bolj kot samomor pri jaslih. Otrok, ki je živa pri-Moba vitalnosti in vedrine -^skuša končati življenje! Najnižja zabeležna starost s^|*r°ka, ki je poskušal samomor OTROK MED MLINSKIMA KAMNOMA nofi ^5 let) med mlajšimi šolarji 7~0poskusov, med otroci Gej__________^ 250-350 poskusov, po- IJMemo 3 primere otrok od ti- soč let pa že nekoliko več <■ v Sloveniji letno pov- Jji !em ni težko izračunati verjetne 'evilke poskusa samomora pri f;*«. Vji In vzroki ali motivi? Psiho-' ir|aliza nas prepričljivo seznanja fnov VzPore(Inimi motivi samo-/irn: Jsora: oseba v stiski v bistvu ne ■ 0 pi „končati z življenjem1 ji ertiveč ubežati iz določenega 'vir.l ^i113 nesrečnega življenja. Po-a /s kus suicida dostikrat otipljivo , -dl JPozarja na „klic na pomoč“, !rožnj°, pritisk, vtis na okolje. fojjo m odraslih osebah je med raz-^■! [tgi najpogostejša čustvena sti-ipt ska, nesrečna ljubezen, nerazu-0 Ivanje v zakonu, osamljenost. ,el sl i So vzroki za obup pri otroku 0 Udobni? Gre morda samo za ■0 [ttianjšano stisko odrasle ose- ^ Ali moramo razlagati po-jkus samomora pri otroku na '•tugačen način? Mnogi odrasli radi rečejo: takšne skrbi pa ima otrok, saj starši skrbe zanj, otrok pač 7 dl [Jima razlogov za obup! Vse pa iiris kaže, da ima tudi otrok svoje Van težave in da odrasli vse preveč iti ^zlagamo otrokovo počutje po uri dojili merilih. odi , Tudi otrok se dostikrat po-osamljen, čeprav ima še iri' ^ive starše. Ti so vse prevečkrat kudo zaposleni s svojimi proble-tti in „nimajo časa“ za otroča-tije ali otrokove ,.nepomembne" želje. Tudi otrok ima dostikrat občutke manjvred-tosti, krivde in se v iskanju re-njk *>tve obrne proti samemu sebi. 'hfl; Njegove skrbi so z vidika odra-ini siega res „majhne“, za otrokovo Hf\ Počutje pa so včasih prevelike 1 /4 m premagajo njegovo zdravo m željo po življenju in spopadanju ' n 2 ovirami. Vtfj Dvanajstletni Bojan je bil b]V normalen in prilagojen otrok, ^ato je njegov poskus samomora tem bolj presenetil starše m učitelje. V šoli je uspeval $ sprva prav dobro, od tretjega mzreda dobro, v petem pa seje ... včasih zataknilo. Kot edinec je kil zelo dobro oskrbovan doma, ri ludi skrbno varovan, dosledno 71/8 so ga spodbujali k učenju in 'pfi delu. V razredu je bil povpre-! žen učenec, niti med vodilnimi >0'\ niti med izrinjenimi. Rad se je :iip' družil z vsemi, ni se obesil samo «4 na nekatere, niti ni nobenega )l<>) odklanjal. Včasih je pokazal ne-rii koliko žalosten obraz, če je do- je spodbujala, manjša graja pa ga tudi še ni povsem potisnila „ob zid“; včasih se je zaradi trenutnega neuspeha v šoli še bolj potrudil. Zelo se je bal, če bi starši zvedeli za graje v šoli, saj so imeli samo njega in so zanj lepo skrbeli. Več mesecev je skrival majhne neuspehe pred starši in „pozabil“ dati v podpis staršem opomine. Ko se je takih utaj neuspeha nabralo več in je učitelj odločno zahteval, da se morajo starši oglasiti v šoli, se je v dečku ravnotežje porušilo. Grožnja z dveh strani, kot med dvema mlinskima kamnoma se je počutil; bal seje graje in kazni za neuspeh, proti kateremu se je zaman trudil že sam in omagal. V, labirintu negotovosti se je spomnil nekega filma, kjer si junak v stiski odpre plinsko pipo in odplava v varno zavetje nezavesti. Zaprl se je v stanovanje in odprl plin le pol ure pred vsakodnevnim prihodom matere domov. Majhna zastrupitev in velik poduk za vse. Navidezno nepomembni dogodki so le zunanja lupina notranjega duševnega doživljanja, ki je zadobilo obseg male drame. Šele natančna analiza dogajanja in emocionalnega doživljanja otroka skozi daljše obdobje lahko da podatke, na katerih zgradimo načrt za nadaljnjo vzgojo. V diagnozi in prognozi primera suicida odraslega in otroka naj bi načelno sodeloval team strokovnjakov od psihiatra, psihologa, pedagoga, socialnega delavca idr. do tesnega stika z življenjskim okoljem. Ocena življenjske zgodovine, osebnostne strukture, psiho-patološkega fenomena in situacije v okolju je nujna za prognozo in zdravljenje, ki poteka ponavadi v domačem družinskem ali socialnem okolju. Izkušnje strokovnjakov potrjujejo Schneiderjevo trditev, da se „človek ne ubija, da bi umrl, temveč da bi bolje živel", in Deshaiesovo, da „samomori-lec ne išče smrti, ampak beži iz življenja". Klic na pomoč torej terja ugotavljanje resničnih razlogov za stisko in odpravljanje le-teh po načelih mentalne higiene. Tudi na tem področju ni mogoče stisniti posebne pomoči prizadetim otrokom in njihovim vzgojiteljem v nek splošen kalup, ampak je treba najti individualnostim primeren recept. Odstranjevanje resničnih razlogov za stisko bo zmanjšalo potrebo po njeni posledici, tj. poskusu samomora. Zagotavljanje možnosti za otrokov nor-ntalen razvoj in aktivnost, primerno zadovoljevanje njegovih primarnih in socialnih potreb brez razvajanja, spodbujanje socialnih interesov med vrstniki in širši družbeni skupnosti ipd. bo pomagala otroku do ravnotežja. Učitelj in šola lahko pri takem delu veliko pomagata kot sestavni del strokovnega teama, ki obravnava otroke v stiskah. Razmišljajmo o njiho-vih skritih težavah prej, preden nas silijo v to s poskusom samomora, ko se začenjajo na videz majhne težave v vedenju! T. KREN OB 100-LETNICI PRVEGA VZGOJNEGA ZAVODA V SLOVENIJI V stari Avstriji je bila leta k rednemu življenju, da bi po- bil slabo oceno, saj je vedel, da °če ne bo zadovoljen in da bo •fiati zmajala z glavo. Pohvala ga 1845 ustanovljena za delo-mrzneže in razne kriminalce prisilna delavnica v Ljubljani na Poljanskem nasipu. Upravo in vzdrževanje zavoda je leta 1866 prevzel kranjski deželni odbor, ki je leta 1873 ustanovil poseben ločen oddelek prisilne delavnice za mladoletnike. Takratne razmere in socialno pojmovanje niso dopuščali, da bi zavod dobil ime „vzgajališče“; nadeli so mu nekakšno kazensko ime „poboljševalnica“. Učenci zavoda so bili razdeljeni v dva oddelka: en oddelek je bil za šoloobvezne, drugi pa za one nad 14 let stare, ki so se učili čevljarske ali krojaške obrti, ali pa so delali na vrtu in polju. Kranjski deželni odbor je na podlagi sklepa deželnega zbora leta 1901 preosnoval nekdanji oddelek za ,,korigende“ v posebno vzgajališče za zanemarjeno mladino. Za vzgajališče so bili prirejeni posebni prostori, ki so bili povsem ločeni od prisilne delavnice, da gojenci niso prišli v stik s kaznjenci. V vzgajališču, v katero so sprejemali dečke bd 14. do 18. leta, so zanemarjene otroke navajali stali pošteni državljani in koristni člani človeške družbe. Leta 1909 je deželni odbor vzgajališče preimenoval v Deželno vzgajališče. To leto je prišel na zavod za učitelja in kasneje za vodjo Adolf Sadar, ki je vse do leta 1929, tj. do svoje smrti, vse svoje delo posvetil zanemarjeni mladini. Poleg specialne izobrazbe je imel za tako delo potreben trden in odločen značaj, zato je dosegel pri svojem vzgojnem delu lepe uspehe. Po letu 1929 je prevzel vodstvo zavoda Albin Stritar, ki se je z zavodom leta 1931 selil v Pono-viče. Deško vzgajališče seje leta 1936 preselilo na Selo pri Ljubljani v preurejene prostore nekdanje žrebčame. Leta 1949 so se selili v miren gradič v Gradac v Beli krajini in leta 1953 v Gorenji Logatec. Deško vzgajališče v Gorenjem Logatcu deluje s kratkim presledkom v letu 1966 v resnici že 100 let. Ima pomembno vlogo v socialno pedagoških prizadevanjih za prevzgojo vedenjsko in osebnostno motene mladine v Sloveniji. SLAVICA PAVLIC KULTURA IN MLADI Leta 1969 so se prvič zbrali različni domači in tuji strokovnjaki na posvetu o prostem času mladih. Pobudo zanj sta dala center za zunajšolsko vzgojo in zveza društev „Naša dje-ca“ SRH. Kolokvij seje spremenil v ustaljeno obliko strokovnega in znanstveno raziskovalnega srečanja, na katerem so doslej že obravnavali prosti čas mladih, aktivnost mladih v prostem času, ustvarjalnost in prosti čas, socializacijo in prosti čas in zdaj kulturo in prosti čas. Od 6. do 9. novembra 1973 so domači in tuji strokovnjaki iz Poljske, Belgije in Madžarske prebrali v Dubrovniku 32 referatov. Največ jih je obravnavalo množične medije, posebno televizijo, radio in časopise. Posvet je tudi pokazal, kako težko je najti skupen jezik, saj obravnavajo isto problematiko različni strokovnjaki — psihologi, sociologi, filozofi. Tokrat so pedagogi pokazali še več,ko so opozorili na nestrpnost in na to, da je potrebno od ugotavljanja in spoznanj o razmerah v kulturnem življenju v družbi preiti k dejanju — narediti kaj za to, da bi mladi res živahneje zaživeli v kulturi, ki jo daje naš čas in terja naša prihodnost. S tem, da so mnoge kulturne domove spremenili ponekod v trgovska skladišča, prav gotovo ne pospešujemo možnosti mladih, da bi v prostem času lahko ustvarjalno razvijali kulturne dejavnosti. Na kolokviju So obravnavali med drugim mladinsko gibanje in kulturna gibanja v svetu, stvarno vlogo idej v družbi, dve množični in dve tradicionalni kulturi, simptomatično in simbolično kulturo, neke težnje informativno-oblikovalnih dejavnosti prostega časa v razvoju osebnosti, samoaktualizacijo v prostem času mladih, kulturno življenje mladine na vasi v Poljski, vlogo ustvarjalne osebnosti v razvoju kulture mladih, socialni položaj in okolnosti prostega časa mladih. Govorili so tudi o sredstvih množičnih komunikacij kot sektorju politične kulture mladih, motivacijskih osnovah izkoriščanja sredstev množičnih občil, množični kulturi in kulturi osnovnošolcev, vlogi šunda pri oblikovanju kulturne občutljivosti mladih, vzgojni funkciji televizije pri zunajšolskem življenju osnovnošolcev itd. Koiokvij je dal zanimivo in potrebno gradivo, ki že prehaja v osnove, na katerih se bo začela razvijati sodobna pedagogika o prostem času. Spoznanja, ki iz različnih vidikov prodirajo v zavest človeka in družbe, odpirajo tudi nove, pomembne ugotovitve sodobne pedagogike in terjajo bistvene spremembe v vzgojno-izobraže-valnem procesu na vseh ravneh. r.l. V' :‘’v, NAŠ PRAVNIK SVETUJE INVALIDNOST VPRAŠANJE: V januarju 1972 sem kot učiteljica odšla la operacijo kolka in bila skoraj lato dni v bolniškem stanju. Na Podlagi zdravnikovega mnenja sam nastopila štiriumo zaposli-tav administratorke; za to sem dobivala osebne dohodke za šti-d ure od šole in nadomestilo za ostale 3 ure, ki ga je plačevalo zdravstveno zavarovanje. V juniju 1973 sem bila pred invalidsko komisijo, ki me je Priznala za delovno invalidko Ul. kategorije, torej sposobno za delo s polnim delovnim časom na ustreznem delu administratorke. Zoper oceno in mnenje invalidske komisije sem se Pritožila, ker ne morem delati več kakor 4 ure na dan. Kakšni Prejemki mi pripadajo v vsem tem času in ali imam pravico še naprej delati po 4 ure, ker sem vložila pritožbo na mnenje invalidske komisije (L. A)? ODGOVOR: Dokler ste bili v bolniškem staležu, ste prejemali • plačo za 4 ure in nadomestilo iz zdravstvenega zavarovanja, ker naj bi bil to prehod na vaše redno delo. Od junija 1973 naprej pa spadate v invalidsko zavarovanje kot delovna invalidka; vaše pravice se ravnajo po predpisih o invalidskem zavarovanju. Po 243. členu statuta o pokojninskem invalidskem zavarovanju pritožba zoper oceno in mnenje invalidske komisije zadrži izvršitev prvostopnega mnenja. Lahko torej še vedno delate po 4 ure na dan, dokler ne bo o vaši pritožbi odločeno dokončno na drugi stopnji (direkcija skupnosti v Ljubljani). Kot delovna invalidka III. skupine boste prejemali nadomestilo osebnega dohodka nasproti prejšnji plači. Primeijan bo osebni dohodek vsega učiteljskega osebja na vaši šoli v letu, preden ste postali invalidka, z osebnim dohodkom vsega administrativnega kadra, ki opravlja isto delo kot sedaj vi, in sicer po povprečju v istem koledarskem letu (torej v letu, preden ste postali delovna invalidka). Na novem delovnem mestu bo-' ste prejemali tako izračunano razliko, ki se bo vsako leto povečevala enako, kot se povečujejo pokojnine v Sloveniji. Za čas, ko ste bili v bolniškem staležu, ste prejemali dohodke po predpisih o zdravstvenem zavarovanju in vam ne bo treba ničesar vračati. dr. Lev Svetek PRAVICA DO DNEVNICE VPRAŠANJE: Na šoli imamo več podružničnih šol, na katere se učitelji vsak dan vozijo iz središča. Zato jim pripada dodatek za težko delovno mesto. Na naši šoli je sporno, ali pripada tem delavcem, ki se med šolskimi počitnicami večkrat strokovno izobražujejo, dnevnica - po določilu samoupravnega sporazuma. Menimo, da bi bilo edino pravilno, da bi bil upoštevan kraj stalnega bivališča, ne pa kraj delovnega mesta. Osnovna šola ODGOVOR: Pravice in obveznosti iz medsebojnih raz- merij v združenem delu se urejajo v delovni organizaciji ali v zavodu s samoupravnimi sporazumi o medsebojnih razmerjih v združenem delu. Osebni dohodek delavcev, nadomestila in povračila se določajo po osnovah in merilih, določenih v splošnem aktu zavoda, ki pa mora biti v skladu z osnovami in merili, ki jih določa samoupravni sporazum za osnovne šole. Samoupravni sporazum za osnovne šole določa, da pripada prosvetnim delavcem dnevnica za službeno potovanje zunaj kraja zaposlitve, če znaša čas potovanja več kot osem ur. Samoupravni sporazum ne določa, kakšna naj bo oddaljenost zunaj kraja zaposlitve, izrecno pa navaja, da pripada dnevnica le takrat, če gre za potovanje zunaj kraja zaposlitve. Ker je to za vaše razmere togo stališče, bi vam svetovali, da predlagate ustrezno spremembo skupni komisiji podpisnikov samoupravnega sporazuma. - T. Š. Vrtec Solzice - Z letošnjim šolskim letom so na Ravnah na Koroškem odprli nov vrtec. V nove, sodobno opremljene prostore seje preselilo okrog 180 otrok; sedaj jim je lepše, vzgojiteljicam pa je laže opravljati njihovo zahtevno vzgojno-varstveno delo. Vrtec ima devet igralnic, kuhinjo ter druge potrebne prostore. Prvič bodo lahko na Ravnah ponudili otrokom v vrtcu tudi zajtrk in tako prevzeli še eno skrb zaposlenih staršev. Skupno imajo sedaj na Ravnah 21 predšolskih oddelkov, ter skupino, v kateri so otroci, stari od dveh do treh let; ti bodo v oskrbi medicinske sestre, prvič pa bodo zaposlili tudi dve varuhinji. Z odprtjem novega vrtca in, seveda, še z uporabo starih prostorov bodo trenutno zadostili sedanjim potrebam po otroškem varstvu. Pri financiranju lepega montažnega objekta je poleg temeljne izobraževalne skupnosti sodeloval tudi kolektiv Železarne Ravne. - kw Vzgoja in varstvo POMEMBNOST DOBRE VZGOJITELJICE Največji možje človeštva so visoka cenili vzgojiteljevo delo. Ušinski pravi tole: „Vzgojitelj, ki je na ravni sodobnega vzgojnega toka, je živ, aktiven član družbenega organizma." Bojuje se proti zaostalosti in predsodkom, posreduje mladini vse, kar je plemenitega. Bojuje se za resnico in zmago dobrote. Je živa vez med preteklostjo in prihodnostjo. Njegovo delo, kakor je na videz skromno, spada' med osnovne dejavnosti vzgoje. Omejila se bom na lik vzgojiteljice predšolskih otrok v vzgojno-varstvenih zavodih. Rezultati vzgojitelj ičinega dela so zelo odvisni od strokovne pripravljenosti, znanja in osebnih kvalitet. Vzgojiteljica pa vpliva na otroke tudi s svojo osebnostjo. Zato je razumljivo, da želi družba za vzgojiteljice take ljudi, ki v sebi združujejo najboljše lastnosti poštenega človeka. Naj jih nekaj naštejem: dobra vzgojiteljica je pravična; računa z značilnostmi vsakega otroka, pozna njihova nagnjenja in slabosti; do otrok je dosledna, ne dopušča neprimernega vedenja, računa z dostojanstvom kot tudi s samoljubjem otrok, preprečuje nesporazume in žalitve, zna pozabljati neprijetnosti; zna se pogovarjati z otroki in je polna življenjske radosti. Za otroke je vedno znova zanimiva. . Takšna vzgojiteljica otroke privlačuje, radi jo imajo in jo spoštujejo. Na osnovi takšnih odnosov je njeno delovanje lažje. Kar želi otroke naučiti, jih v resnici nauči. Za starše je takšna vzgojiteljica neprecenljive vrednosti.. Kot vsako delo, ima tudi vzgojiteljsko svoje težave. Raznorodnost vzgoje je prva: sočas- no mora zaobseči več otrok, ki so različni po nagnjenjih, sposobnostih, discipliniranosti in vedenju. Iz njih mora vzgojiti skladen kolektiv. Le s skrbnim spremljanjem nagnjenj vsakega otroka zmore doseči to - saj je vsak otrok živa osebnost v razvoju. Vzgojno delo, razvoj človeške družbe in splošnega znanja - vse to zahteva od vzgojiteljic, da so nenehno aktivne, ustvarjalne, iniciativne, samokritične in spretne v prizadevanjih proti rutini in šabloni-ziranju. Osnova vzgojnega procesa — v vzgojno-varstvenih ustanovah še prav posebno — je čustvena povezava med vzgojiteljico in otrokom. To pomeni, da so čustveno razgibane (in vedre) vzgojiteljice mnogo bolj zaželene, saj otroke čustvena razgibanost pripravi za sprejemanje vzgojnih vrednot. Toda za vzgojiteljico je pomembno, da je čustveno uravnotežena — to se pravi, da se zna v dani situaciji obvladati in hitro ter razsodno ukrepati. To je tako imenovana življenjska zrelost, ki je nujna za vsakega vzgojitelja; k tej sodi tudi čut odgovornosti, zmožnost pridobiti si zaupanje ter ustvariti stik s sočlovekom. Prav je, da se za vzgojiteljski poklic odločajo tisti mladi ljudje, ki že po naravi težijo k temu delu. Vzgojno delo zahteva veliko ljubezni do otrok, veliko vztrajnosti in potrpljenja ter prefinjeno obzirnost in poštenost. Naša družba potrebuje mnogo dobrih vzgojiteljic (in vzgojiteljev - zakaj bi se za ta poklic odločala samo dekleta? ), ki bodo pripravljali mladi rod za šolo in za pošteno socialistično družbo. PAVLA RACA RADLJE OB DRAVI: VZORNI NASTOPI Delavke vzgojno-varstvenih zavodov v občini Radlje pripravljajo zadnje čase vse več strokovno vodenih vzornih nastopov z vsemi starostnimi skupinami varovancev v vrtcih. Tako starše neposredno seznanijo z svojim delom, dosežejo večje razumevanje in sodelovanje staršev pri reševanju vzgojno-varstvenih problemov. Tudi odziv staršev za to obliko delaje nad pričakovanjem. kw MEŽICA: IGRIŠČE OB ŠOLI Okrog osnovne šole v Mežici so pred nedavnim položili asfalt, na katerem bodo uredili kombinirano igrišče in poligon za prometno vzgojo otrok. Za to delo so morali zbrati nekaj nad 70 tisoč dinarjev. Največ jim je prispevala občinska zveza za telesno kulturo in temeljna izobraževalna skupnost iz Raven na Koroškem, po svojih močeh pa so prispevale tudi vse delovne organizacije v mežiški dolini. Precej dela, predvsem pri pripravi podlage za asfalt, so opravili otroci višjih razredov s prostovoljnim delom. Igrišče ob šoli predstavlja veliko pridobitev predvsem zaradi tega, ker so morali doslej na telovadbo čez izredno prometno cesto. kw RAVNE NA KOROŠKEM: URE VESELJA Sodelavke vzgojno-varstvene ustanove na Ravnah na Koroškem so pripravile vsak četrtek uro pravljic, diafilmov, ritmike, petja in telovadbe. Te urice prijetnega veselja obiskujejo tudi otroci, ki sicer ne hodijo v vrtec. kw JANEZ KNOL UČITELJICI MILICI KRIŽNIČ V SLOVO Letos smo se poslovili od nepozabnega, dobrega stanovskega kolega, ribniškega rojaka, upokojenega prosvetnega svetovalca Janeza Knola. Nepričakovana in hitra bolezen je strla v nekaj tednih postavnega, dobrosrčnega človeka. Janez Knol, rojen v Ribnici, že iz mladih let vajen trdega dela, je dobro poznal kmečkega človeka, siromašnega otroka in njegove možnosti za učenje, zato je razumel težave podeželskega učitelja, saj je sam poučeval vrsto let na podeželju. Kot odkritosrčnega, zavednega Slovenca so ga preganjali že na učiteljišču in pozneje Kočevarji na njegovih službenih mestih. Zato je kot bojevnik za narodno in socialno zatiranega človeka vstopil v OF in med partizane-borce. V Kočevskem bataljonu je bil komandant logora, intendant in propagandist. Izdajal je Kočevskega poročevalca in delal v tehniki komande notranjskega vojnega področja. Po osvoboditvi je opravljal važne naloge: pomagal je urediti šolstvo, ki ga je razbil okupator. Bil je ravnatelj ribniške osnovne šole, več kot deset let je delal v raznih krajih Primorske kot prosvetni svetovalec, nato je služboval v Ljubljani, potem v Kočevju kot direktor prosvetno pedagoške službe in nazadnje ponovno v Ljubljani kot prosvetni svetovalec do upokojitve. Povsod, kjer je bil, je znal pridobiti s svojim odkritim, šegavim in prijateljskim odnosom učiteljstvo, učence in starše. Vsi so ga zelo spoštovali in zato pri njem iskali nasvetov in pomoči pri vzgojnih in gospodarskih vprašanjih. Ker je imel izreden dar za opazovanje in bil odličen psiholog, je znal vedno uspešno svetovati in voditi množične organizacije, mlado učiteljstvo in starše učencev. Prva leta po osvoboditvi je na Primorskem s svojo skromnostjo, prilagodljivostjo, požrtvovalnostjo, ki ni poznala miru in oddiha, dosegel na področju vzgoje in izobraževanja mladega učnega kadra ogromne uspehe. Vsi so ga kot svetovalca težko pričakovali. Dan njegovega obiska je bil za šolo, učence in učiteljstvo praznik, dan lepega razgovora, tovarištva, odkritega sporazumevanja in načrtov za naprej. Tako je svoje delo nadaljeval tudi, ko je prišel v Ljubljano in Kočevje. Zato je vest o njegovi smrti vse močno prizadela. y p CIRIL SILIČ V oktobru je nenadoma umrl učitelj glasbe in pevovodja Ciril Silič. Slovesa na pokopališču v Vrtojbi se je udeležilo mnogo ljudi. Pred krsto pa so stopali učenci in učitelji osnovne šole Solkan, saj je tovariš Ciril Silič kar dvanajst let poučeval na tej šoli. Ob odprtem grobu mu je spregovoril ravnatelj šole tov. Peter Žigon: Ni mogoče povedati, kaj smo čutili učitelji in učenci osnovne šole Solkan, ko smo izvedeli za kruto resnico, da je v našem kolektivu nastala takšna vrzel. Težko je slovo, toda takšno je najtežje, najbolj boleče. Spominjamo se, s kakšnim elanom je prišel Ciril Silič 1. septembra v šolo po daljšem bolniškem dopustu. Zadal si je veliko nalogo: doseči več, narediti več, še bolj spiliti in uglasiti svoj - šolski pevski zbor. Spodbuda za vse, to so bili uspehi, ki jih je dosegel predvsem Z zadnjim otroškim pevskim zborom, ki je s kakovostjo posegel v sam vrh in postal znan doma in v zamejstvu. Zavedal se je sposobnosti, ki so mu bile dane, se nenehno izpopolnjeval in, kar je bilo zanj značilno - bil je poln hotenja, želja po ustvarjalnosti, po napredku. A vendar je bilo vse to zavito v tančico skromnosti, ki je bila zanj tako značilna kot vsa njegova hotenja, dobrota, veselo razpoloženje in izredno tovarištvo. Njegova življenjska pot ni bila lahka. Kot preprost fant, ki je pričel piliti značaj kot aktivist NOB, je že takrat začel uresničevati svoje poslanstvo na kulturnem področju kot pevovodja. Razvil se je v odličnega strokovnjaka na glasbenem področju. Ni mu bilo lahko že starejšemu diplomirati na PA in si tako pridobiti višjo izobrazbo, toda Ciril Silič je z voljo zmogel vse. Enajst let je minilo, odkar je postal član našega kolektiva. Koliko generacij je vzgajal in poučeval, koliko mladih je navdušil za lepo slovensko pesem. Radi so ga imeli vsi ti otroci, ker so vedeli, da jim je vse dajal od srca. Med nami kolegi je bil cenjen in priljubljen zaradi svojih vrlin, poštenosti in delavnosti. Mlad in še poln neizpolnjenih načrtov nas' je veliko prezgodaj zapustil. Med nami bo ostal njegov lik kot zgled človeka, ki ve, kaj hoče. Ponosni smo, ker je živel, delal in ustvarjal z nami, med nami P. Z. V tihi jesenski dan je boleče odjeknila vest, da nas je za vedno zapustila Milica Križnič, učiteljica na osnovni šoli Jožeta Srebrniča v Desklah. Deset mesecev se je njeno telo borilo z neozdravljivo boleznijo. Ves ta čas se je upanje, da bo vendarle ozdravela, borilo z zavestjo, da zanjo ni rešitve. 8. oktobra nas je smrt ponovno prepričala, kako nemočni smo. Križnič Milica je zagledala luč sveta 15. nov. 1922 v Gornji Branici, kjer si podajata roke Vipavska dolina in Kras. Tu je zrasla v tiho dekle, ki pa je bilo prepolno idealov in vere v lepoto življenja. Svoj neomajni idealizem je ohranila do groba. Nobena preizkušnja ji ga ni mogla uničiti. Geslo njenega življenja je bilo razdajati se drugim. Zase ni nikoli imela časa. V svoji pretirani skromnosti je bila prepričana, da je premalo pomembna, da bi se življenje lahko kaj več pomudilo ob njej. In prav v tej skromnosti, prav v tej majhnosti je bila vsa njena veličina. Ze med NOB je pokazala, koliko domoljubja je v njej. Delala je v partizanski tiskarni G 36. Ljubezen do otrok, ki jim je posvetila vsa kasnejša leta, pa je iz nje naredila partizansko učiteljico v domačem kraju. Leta 1949 je opravila v Ljubljani učiteljski diplomski izpit. Po vojni jo je zanesla pot v številne kraje od Goriške do Istre. Učiteljevala je v Materiji, Markovščini, Rakitovcu, Ozeljanu, Dornberku, Renčah in Šempasu, nato pa je prišla poučevat v Deskle, kjer je ostala več kot 20 let, dokler je ni bolezen odtrgala od njenih učencev. Bila je učiteljica z vsem srcem. Do zadnjega diha je živela za šolo. Njena velika ljubezen do slovenskega jezika je učence vedno znova spodbujala k lepemu izražanju. Njihovi sestavki so bili vedno bogati in polni čustvene topline, česar je bila tudi njihova učiteljica prepolna. Niti prostih ur, ko bi se lahko odpočila, ji ni bilo škoda žrtvovati za mladino. V njenih rokah so bile dolga leta krajevne in šolske proslave. Skrbela je za šolsko pionirsko knjižnico. Mnogo let je bila mentorica pionirske in mladinske organizacije.- Za svoje delo z mladino je dobila zlato medaljo DPM. Mlajši učitelji so vselej lahko našli v njej svetal zgled delavnosti in požrtvovalnosti prosvetne delavke, hkrati pa vzor skrbne matere, dobre in zveste žene ter kolegice. Taka bo ostala v srcih vseh tistih, ki so jo poznali in cenili njeno prisrčnost, dobroto in požrtvovalnost. SILVA MATEVŽIČ (v imenu kolektiva osnovne šole DESKLE) JANKO VANIČ Tiho in skoraj neopazno je odšel od nas tovariš, katerega delo je bilo mnogim prikrito in širši javnosti malo znano, za prosvetne delavce in za razvoj našega šolstva pa zelo pomembno. Med drugo svetovno vojno je delal v Ljubljani pri Rdečem križu, po vojni nekaj časa v ministrstvu za narodno zdravje ter pri oblastnem ljudskem odboru v Ljubljani, od leta 1950 v ministrstvu za prosveto, pozneje pa pri sekretariatu sveta za šolstvo do upokojitve 1961. Bil je vesten in natančen pri svojem delu, za učno osebje je urejal osebne prejemke in pokojninske zadeve. Ker je bilo to interno pisarniško delo, prizadeti niti niso vedeli, komu se imajo zahvaliti za pravilno in hitro rešitev službenih zadev. Poznal je šolsko organizacijo in administracijo ter šolsko zakonodajo, veliko pa je naredil tudi za to, da je bila urejena šolska uprava; prosvetnim delavcem je blagohotno svetoval in pomagal v spornih primerih glede polo- žaja, osebnih prejemkov in pokojnin. Njegova življenjska pot se je vila prav umirjeno. Rojen je bil leta 1898 v Krškem; tam je obiskoval osnovno in meščansko šolo, v šolskih letih 1913/17 pa učiteljišče v Ljubljani, kjer je opravil učiteljski zrelostni izpit in učiteljski usposobljenostni izpit leta 1920. Po maturi je začel poučevati v Krškem, kjer je bil učitelj in pozneje upravitelj do leta 1941, ko se je umaknil pred Nemci v Ljubljano. V Krškem se je uveljavil s svojim delom pri Sokolu, v kulturnih organizacijah ter pri okrajnem učiteljskem društvu. Po' prihodu v Ljubljano je bil zaposlen pri Rdečem križu ter pri tej organizaciji zelo aktivno delal za OF med vso dobo NOB. S štiriinštiridesetimi leti službe v prosveti je odšel leta 1961 v zasluženi pokoj. Bil je dober tovariš in vsi, ki so ga pobliže poznali, ga bodo ohranili v lepem spominu. V. ČOPIČ LOŠKI POTOK: Občina dala denar za novo streho Strešniki na novi šoli v Loškem potoku niso odporni proti mrazu. To je ugotovila posebna strokovna komisija, ko je na šoli v Loškem potoku ugotavljala vzroke zamakanj. Menili so, da je za šolo v Loškem potoku najbolj primerna pločevinasta streha. Za tako streho pa bo treba odšteti okoli 185.000 din. Izvajalec del SGP Grosuplje bo poleg razlike med ceno strešnikov in pločevine prispeval še 50.000 din. Na zadnji seji skupščine občine v Ribnici na Dolenjskem so sklenili, da bo nekaj več kot 100.000 din prispevala skupščina. MUTA: SAME S TONČKOM Tovarišice iz otroškega vrtca pripravljajo lutkovno igrico „Prebrisani Tonček“. Zaigrale jo bodo v vseh večjih krajih občine za otroke, ki ne obiskujejo vrtcev. Tudi to je bilo eno od daril, ki so jih dobili najmlajši ob dnevu republike. Lutke in druge pripomočke so izdelale vzgojiteljice same. kw List izdajata republiški odbor Sindikata delavcev družbenih dejavnosti SRS in izobraževalna skupnost SRS - Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom - Ureja uredniški odbor, odgovorna urednica Neža Maurer, namestnica urednice Marjana Kunej, tehnična urednica Tea Dominko. -Naslov uredništva: Ljubljana, Poljanska 6/1, telefon 315-585. Naslov uprave: Ljubljana, Nazorjeva 1/1. telefon 22-284, poštni predal 355-VII. Rokopisov ih fotografij ne vračamo. Letna naročnina: 20 din za posameznike, za šole in druge ustanove 40 din — Št. tek. računa: 50101-678-47093. Tiska ČZP Ljudska pravica. ISSN 0033-1643. Kadrovska komisija delovne skupnosti OSNOVNE ŠOLE TRNOVO ponovno razpisuje delovno mesto učitelja za glasbeno vzgojo, za nedoločen čas - PRU ali P glasbe (za določen čas sprejmemo tudi učitelja z nedokončano strokovno izobrazbo) Nastop službe 1. januarja ali po dogovoru 1. februarja. Razpis velja do zasedbe delovnega mesta. Prijave pošljite na naslov: Osnovna šola Trnovo, Ljubljana, Karunova 14/a. Svet OSNOVNE ŠOLE PRIMOŽ TRUBAR LAŠKO ponovno razpisuje prosta delovna mesta: 3 učiteljev razrednega pouka - U ali PRU - na podružnični šoli Breze. Stanovanje je, osebni dohodki in dodatek za težka delovna mesta po pravilniku o OD. POSEBNA ŠOLA NOVO MESTO razpisuje za določen čas prosto delovno mesto VZGOJITELJA Pogoji: ortopedagog — PA ali vzgojitelj — srednja vzgojiteljska šola ali učitelj s strokovnim izpitom. OD po samoupravnem sporazumu. Z VSEH VETROV NA MADŽARSKEM VEDNO VEČ UČENCEV KADI IN PIJE Podatki iz poročila, ki so ga sestavile šolske zdravstvene oblasti na Madžarskem kažejo, da je med učenci, starimi od 14 do 15 let, kar 12 do 15 % kadilcev, med učenci, starimi od 18 do 19 let, 18 do 20%, med učenci, starimi od 19 do 20 let, pa 30 do 35 % kadilcev. Še bolj kot cigarete je priljubljen alkohol: 60 do 65 % mestne mladine začne piti še preden je stara 14 let, na podeželju pa je kar 95 % take mladine. Leta 1970 je 58.000 učencev zaprosilo za zdravniško spričevalo za to, da bi bdi oproščeni telesne vzgoje; od teh jih je bilo oproščenih le 23.000. Samo tretjina osemnajstletnikov je sposobna za služenje vojaškega roka. Poročilo tudi navaja, da pride na 1,500.000 učencev v 6.300 šolah samo 189 zdravnikov, samo tretjina od 657 pediatrov pa skrbi za zdravje šolarjev. Največji problem so prav učenci, stari od 14 do 18 let. NOVI DANSKI ZAKON O OSNOVNI ŠOLI Danski parlament je pred nedavnim obravnaval predlog zakona o reformi osnovnošolskega izobraževanja. Kakšne so novosti? Dosedanja danska osnovna šola naj bi postala splošno izobraževalna, brez strokovnega usmerjanja. Zajela naj bi osnovno in nižje srednješolsko izobraževanje: to bo obvezna devetletna šola z nadaljevalnim — desetim letom šolanja. Spremenjeni učni načrt bi zajel skupne obvezne predmete, in sicer: danski jezik, matematiko, angleščino, nemščino, liziko in kemijo, zgodovino, zemljepis, biologijo, verouk, družbeno izobraževanje. Izbirni predmeti bodo: prometna vzj ja, spolna vzgoja (ta je se( obvezna), norveški ali Šved-jezik, izobraževanje o pofZ1 izobraževanje o človekove okolju, zdravstveno izobr^J vanje, plavanje in prva pon11; Najpomembnejša spremen1' v zakonu pa je prav gotf ukinitev dosedanjega na<^ ocenjevanja in izpitov. Predvideno je tudi ustv» janje možnosti za ekstenzi'1* predšolsko izobraževanje. s O zakonu sicer šele razph Ijajo, že sedaj pa je jasno, osi bodo sprejeli in da bo refon izvedena leta 1975. Glavne značilnosti tega na so: - Učenci istega letn bodo ves čas osnovnošolske^ izobraževanja v osnovni šd imeli pa bodo že omenjej1 skupino predmetov; vsi se bodj G lahko vpisali v gimnazijo. Ocd1 ^pi bodo zamenjala pismena po^toi čila o predmetih; sodobne df^ jttti bcnc vede bodo obvezne v vi*^ razredih osnovne šole, uvedene pa bo tudi obvezno izobra^ % vanje o varstvu človekov^ tec okolja. Uvedena bo nova škaf _ na izbirnih predmetov, kot F npr.: vaja za delo s kompjutelf psihologija, sociologija, ekolw| mija in poklicno usmeijanjti| Sodelovanje šole s starši bo 'ji tesnejše, pouk pa bodo načrtf1! vali učitelji skupaj z učencl| Poleg spričevala o konča 'šolanju bo dala šola za vsi predmet natančen opis usp .. vsakega učenca, in sicer od 'ji leta šolanja naprej. V razred| ne bo več kot 28 učencev. MANJ UČENČEV V RAZREDIH POSEBNIH ŠOL Narodna zveza angleških ufl I teljev je zahtevala, da je tret)- J zmanjšati število učencev v r3M redih posebnih šol, in sicer a j delo in njihovi družbeni osam« < losti. Škoda, da je tako zaid « mivo izhodišče obravnave tega < poklica zasenčila cenena mel°' « dramatičnost razpleta usod p°' ■ sameznih nosilcev dramskeg3 < zapleta.