FILOZOFIJA
ANTHROPOS 1995/3-4
Koncepcija logike v Brentanovi šoli
FRANE JERMAN
POVZETEK
Razprava govori o spremembah formalne, silogistične logike, ki jih je pripravil Brentanov učenec Hillebrand. Sodbe je jemal kot psihične tvorbe in iz. tega izpeljal tudi posebne posledice. Sodba je poslednji rezultat analize psihičnih fenomenov - v tem je največji pomen Brentanove teorije psihičnih fenomenov sploh - in je torej ni mogoče naprej analizirati v posamezne prvine. Iz. tega sledi tudi posebna razdelitev različnih teorij sodb in sicer na ideogenske teorije, po kateri gre za sodbe pojav sui generis, vse druge teorije pa so allogenetske, tj. teorije, ki vidijo v sodbi združitev različnih zvrsti psihičnih fenomenov. Temeljni pojem tako pojmovane sodbe pa je pojem eksistence, s katero je mogoče sodbe iz. logičnega kvadrata predstaviti drugače kot doslej. Gre torej z.a drugačnost in ne z.a logiško novost.
Razprava ugotovi, da logika pri Brentanu in njegovi šoli sicer ni prenovitev Aristotelove in sholastične silogistike, kot so avtorji mislili, ampak je uvod v fenomenološko logiko, ki je izhajala iz. psihološko pojmovane sodbe.
ABSTRACT
THE CONCEPT OF LOGIC IN BRENTANO'S SCHOOL
The paper deals with changes in the formal, syllogistic logic which were formulated by Brentano's disciple. Hillebrand. Hillebrand regarded judgements as psychic constructs and from this derived specific consequences. Judgement, being the final result of the analysis of psychic phenomena - and in this lies the greatest significance of Brentano's theory on psychic phenomena - can be no further analysed into individual elements. From this derive different judgement theories which are divided into two main types. The first are ideogenetic theories. They consider judgements as sui generis phenomena. All other theories are allogenetic and they see judgement as a unification of different kinds of psychic phenomena. The fundamental concept of judgement thus conceived is existence by means of which the judgements of the logical square can be presented differently than hitherto. This is, therefore, a different interpretation rather than a novelty in logic.
The paper arrives at the conclusion that the logic of Brentano and his school is not a restoration of Aristotle's and scholastic syllogism, as authors believed, but an introduction to phenomenological logic which derived from a judgement conceived psychologically.
Preden homo pregledali Brentanova predavanja o logiki, kot jih je i/dala Fran-eiska Hillcbrand, si je vredno ogledati, do kakšnih konsekvenc je prišel v svojem razvijanju nauka o sodbi Brenlanov učenec F. Hillebrand, ki je v razpravi Nove teorije kategoričnega sklepanja1 poskusil do kraja izvesti Brentanove logiške zamisli v zvezi s sodbami kot psihičnimi fenomeni, ki so popolnoma sui generis, ločeni od drugih psihičnih fenomenov (od predstav in čustvovanj).
V uvodu v svojo razpravo najprej omenja Kantovo znano izjavo, češ da od Aristotela sem logika ni napravila niti koraka naprej pa tudi nazaj ne, s čimer se sam strinja, vsaj kar zadeva nauk o sklepanju (gre seveda ztt nauk o kategoričnem silo-gizmu). Omenja njemu sodobna prizadevanja na logiškem področju. Med številnimi navedenimi imeni srečamo tudi G. Boola, St. Jevonsa in De Morgana. Posebej pa poudarja Brentanove reformistične poskuse, ki izhajajo iz drugače utemeljitve sodbe, kol je bila v navadi doslej. Gre seveda za psihološko teorijo sodbe, ki temelji na sodbi kot posebnem psihičnem fenomenu v smislu Brentanove teorije.
Za samo analizo sodbe sta najpomembnejša pojma evidence in apodiktičnosti. Evidentna (razvidna) mu je sodba takrat, "... kadar je pravilna in kot pravilna priznana, tako da dokaz ni niti možen niti potreben. Taki so aksiomi pa tudi sodbe notranjega zaznavanja."2 Ni namreč evidentna samo trditev, da je npr. del manjši od celote, ampak tudi to, da si zdaj nekaj predstavljam, čutim, zaznavam itd. To tudi po njem upravičuje Descartesa pri njegovem coi>itu. Seveda pa je med obema fenomenoma temeljna razlika v tem, da sodbe notranjega zaznavanja niso nujne, logične (aksiomi) pa so. Pomembna je tudi apodiktičnost, ker pomeni za neko sodbo, ne samo da je. ampak da tudi mora bili, ker bi njej nasprotna sodba povzročila protislovnost. Apodiktičnost za Hillebranda vsebuje torej nujnost, ki pa ni nujno evidentna. Sklep v silogizmu je sicer cvidenten, ni pa apodiktičen, saj lahko vedno najdemo konkretnemu sklepu nasprotujoči sklep. "Caius je umrljiv" kot sklep na podlagi premis "Vsi ljudje so umrljivi" in "Caius je človek" je po Hillebrandu sicer cvidenten, ni pa apodiktičen, ker premisa "Caius ni umrljiv" ne vsebuje protislovja. Hillebrand jc tu verjetno mislil, da si lahko zamislimo neumrljivega človeka. Vendar med stavkoma 1(a) in f(->a) je protislovje, in siccr z logičnega vidika. Evidentnost in apodiktičnost pa priznava Hillebrand zvezi med sklepom in obema premisama.
Prava teorija silogizmov mora torej izhajati iz Brentanove razdelitve psihičnih fenomenov, tj., iz pravega značaja sodb kol takih, (psihični fenomen priznavanja in zavračanja predstavljanja). Pravi silogizem je po Hillebrandovcm mnenju tisti, katerega sklep je spoznanju evidenten. Od tega je tudi odvisen odgovor na vprašanje, kako in kakšne sodbe izhajajo iz drugih in to za vse primere. Hillebrand daje primer sklepanja cul subalternatum, se pravi sklepanja iz a na i sodbe in iz e na o sodbe ali drugače: "Kar velja za vse, velja tudi za posamezno". Po Brcntanu to sklepanje namreč ni veljavno, se pravi da iz a ne moremo veljavno izpeljati i in iz sodbe e ne moremo izpeljati o. V univerzalno afirmativni sodbi je Brentano videl samo sodbo, ki zanika materijo (vsebino) "Nc-P bivajočega S" S tem v nasprotju so drugi logiki z Aristotelom na čelu zagovarjali eksistenco vsebine subjekta - samo v tem primeru je mogoče sklepati po sub-alternaciji.
Eno od začetnih poglavij jc Hillebrand posvetil vprašanju narave sodbe, kjer je v bistvu ponovil ali s svojimi besedami obnovil Brentanovo teorijo ob polemiki z drugimi logiki (npr, s Sigwardom, Uberwcgom in drugimi). Začenja z ugotovitvijo, da jc temeljna značilnost vsake sodbe njena dvočlenskost. Rezultate svoje analize predstavi
Fran/ Hillebrand: Die ncucn Thcorien von kategorisehen Sehliisse, Wien 1891.
Prav tam, sir. 6.
takole: "1. Sodba ni gola zveza predstavnih vsebin. 2. Razširitev ... po kateri zavest pomeni objektivno veljavnost, se izkaže v dvojnem odnosu kot nevzdržna. 3. Moment z.vez.e predstav nikakor ni zadosten pa tudi ne nujni znak sodbe kot fenomena."-1 Rezultat te analize klasične koncepcije sodbe je negativen. Za Hillebranda je prava definicija sodbe takale: "Bistvo sodbe je v posebnem, le prek napotila na notranjo izkušnjo razumljivem intencionalnem odnosu do imancntncga objekta."4 Sodba je torej poslednji rezultat analize psihičnih fenomenov - v tem je največji pomen Brentanove teorije psihičnih fenomenov sploh - in je torej ni mogoče naprej analizirati v posamezne prvine. Iz tega sledi tudi posebna razdelitev različnih teorij sodb in sicer na idiogenetske teorije, po kateri gre za sodbe kot pojav sui generis, vse druge teorija pa so allo-genetske, tj. teorije, ki vidijo v sodbi združitev različnih zvrsti psihičnih fenomenov. Po teh teorijah je treba za konstrukcijo sodbe uporabili pojem eksistence. Idiogenetske teorije tega ne potrebujejo. Po Brentanu in njegovem učencu Martyju pa dobimo pojem
eksistence "... z refleksijo določenega razreda psihičnih fenomenov, namreč sodb ......
intencionalni odnos do nekega predmeta, ki ga imenujemo sodba, je izvor pojma eksistence..."5 Očitno je za idiogenetsko teorijo najpomembnejša oblika sodbe eksistencialna. Tako kot je eksistencialni stavek "S je" po tej teoriji samo priznavanje eksistence S-a, izraža tudi kategorični stavek "S je P" priznavanje materije S P. Glede na to je po Hillcbrandu "...eksistencialna sodba ... le določena forma izjave, tj. jezikovnega izraza, in to formo je mogoče dati vsaki resnično preprosti sodbi, ne glede na to ali je to po dosedanji jezikovni rabi kategorična ali eksistencialna (lelična) sodba."fl Te bren-tanovske formulacije kažejo seveda temeljno razliko od drugih tradicionalnih naukov o sodbah, prav pri pojmovanju pravega značaja sodb. Kljub vsemu tudi tu še ne prihaja do jasnega razločevanja med jezikovnim in notranje zaznanjsko ravnijo obravnavanja sodb kot posebnega, samostojnega psihičnega fenomena.
Naslednje za nas relevantno poglavje Hillebrandove razprave je posvečeno obravnavanju problema tako imenovane kvantitete sodb, kjer gre za analizo Aristotelove teorije kategoričnega silogizma v tradicionalni transformaciji. Glavno vprašanje za Hillebranda je, ali ima v Brentanovi koncepciji kvantiteta kategorične sodbe še kakšen pomen in če ga ima, kakšen je. Glede na to, da je po idiogenetski teoriji delilev sodb na kategorične in eksistencialne7 upravičena le kot jezikovni izraz, se te sodbe loči jo samo jezikovno, s psihološkega vidika pa so si enakšne. Vemo že od Brentana, da je mogoče vse sodbe prevesti na eksistencialno raven, kar je za to teorijo bistvenega pomena.
Hillebrandovo stališče v zvezi z razdelitvijo sodb na a, e, i in o sodbe je jasno: "... ko prevedemo štiri zvrsti sodb (a. e, i. o) v eksistencialno obliko, tako da ni subjektu S predikat P pripisan ali odrečen, ampak je sestavljeni predmet S P priznan ali zanikan, v sami strukturi materije SP ni nobenega namiga, da sta P in S povezana po svojem obsegu v celoti ali deloma."8 Prav tako moment univerzalnega in partikularnega ni v funkciji sodbe, saj sta v njej lahko priznana ali zanikana samo S P. Pri enaki materiji sta torej močni samo afirmativna in negativna sodba (S P je in S P ni).
F. Hillebrand: Nove teorije .... uit. i/d. sir. 25-26.
Prav tam, sir. 26.
Prav tam, str. 27.
Prav tam. str. 2X.
Vsekakor je taka delitev malce čudna. Že po tradicionalni logiki dobimo katcgorialne sodbe glede na pogojenost med S in P - ta odnos je v našem primeru brezpogojen. Pri eksistencialnih sodbah, ali bolje partitivnih ( vsaj /a to gre) pa gre za obsexovni odnos med S in P. Očitno pa niti Brentanu niti Hil-
lcbrandu taka razdelitev sodb ni ustrezala, čeprav sta prav dobro poznala "Schullogik", kol sta ime-
novala tradicionalno logiko.
F. Hillebrand, Nove teorije .... cil. izd. str. 40-41.
Tako jc razdelitev po kvantiteti odpravljena kot nepotrebna. Seveda poznamo tudi v sodobni logiki enakovrednost med univerzalnim in eksistencialnim kvantifikatorjem. se pravi, da lahko enega izrazimo z drugim, vendar to za sodobno logiko ni razlog za odpravo razlike med univerzalnim in partitivnim, oz. eskistecialnim, ampak zgolj možnost transformacije ob nespremenjenem smislu stavka (sodbe). In čeprav tudi Brentano pri taki transformaciji govori o nespremenjenosti smisla, gre vendarle za drugačen postopek - kvantiteta je tej teoriji kratko malo odveč in ne vč z njo kaj početi.
Omenjali smo že, da jc pri tem prevajanju sodb logičnega kvadrata na eksistencialno obliko največja težava prav univerzalno alirmativna sodba. Težava je v tem, daje po "šolski" logiki predikat pripisan subjektu v polnem obsegu. To pa pomeni, da je "... univerzalno trdilna sodba povzemajoči izraz za množico singularnih stavkov..."9, se pravi, da stavek "Vsi ljudje so umrljivi" pomeni zbirko singularnih stavkov "Peter jc umrljiv", "Pavel je umrljiv" itd. itd. ker pa isto lahko rečemo tudi za partikularne stavke, izgine razlika med partikularnim in univerzalnim.1" Zalo je po Brentanu in Hillebrandu pravi smisel univerzalno alirmativne sodbe v "... zanikanju izjeme, torej v dvojni negaciji, od katerih ena pripada materiji, druga pa funkciji sodbe. Stavek "Vsi S so P" zanika, da je neki S, ki ni P. Kvaliteta, ki jo šolska logika pripisuje sodbi kol 'univerzalno trdilna' je torej v resnici negativna"*'.
Hillebrand povzema svoja dognanja v tem smislu, da oslane 1. od stare, šolske logike v veljavi samo razdelitev po kvaliteti, po kvantiteti pa ne, da sta 2. glede na to a in e negativni, i in o pa afirmalivni sodbi, .3. da je kvantiteta zgolj relativna in nc fun-damentalna lastnost, ki zadeva dvočlenske sodb in 4. se "... afirmacija ne nanaša na celotno materijo, negacija pa se ..."'- Vse to velja, glede na Hillebrandovo izrecno opozorilo, kolikor materije sodb niso individualne.
Hillebrand vidi razliko med univerzalnimi in singularnimi materijami sodb v naslednjem: "Sodba jc tedaj singularna, kadar je njena materija individualna, tj. tedaj, ko ji ustreza le en sam individuum; čc materiji ustreza več individuumov. potem je univerzalna. Materija pa nam ne pomeni predmet sam, ampak predmet, o katerem sodimo kot o razsojanem predmetu (in seveda tudi predstavljenem)."1' To jc brenta-novsko povedano singularna sodba, ki bi ji glede na njeno invidualnost ustrezalo na mestu subjekta individualno, lastno ime. Hillebrand je razume termin "individualni pojem" preozko, zato je menil, da namesto individualnih pojmov lahko uporabimo tudi izraze kot so "to tukaj", "tam leči" itd. V sodobni predikatni logiki je to znano vsaj od Churcha, da namreč lastna imena niso samo gramatikalno lastna imena, ampak vsak izraz, ki pomeni nekaj individualnega.
Poseben problem jc očitno razdelitev sodb. zlasti tako, kot jih je razdelil Kant (na univerzalne, partikularne in singularne). Hillebrandu se je zdelo - povsem upravičeno -podrejanje singularnih sodb univerzalnim nesmiselno, kar jc pokazal na primeru Sokrata, zakaj kaj pomeni delni ali univerzalni obseg pojma Sokrat? .1. St. Mill je označil individualne (singularne) sodbe kot tiste, katerih objekt je singularno ime. Hillebrand pa ob tem opozarja, da opredelitev ne zadostuje, "... kajti ni ime subjekt, ampak to, kar ime označuje."14 S tem opozorilom na vlogo jezika, ki ji jc tu in sicer tudi dru-
y Prav tam, sir. 42.
Ta radikalna redukcija dejansko pomeni ukinilo v kvantifikacije sodb, zakaj pol navzgor verjetno ni mogoča: izpeljali namreč iz isle eksistencialne sodbe v enem primeru parlikularno in v drugem pa univerzalno sodbo hi pomenilo protislovje. Vsaj v predikatnem računu lo nc gre.
I	1 F. Hillebrand: Nove teorije..., cil. izd., sir. 42.
12 Prav tam, str. 49.
II	Prav tam, str. 50.
14 Prav tam, str. 52.
god pripisoval Hillebrand navajanje v zmoto, je vseskozi navzoča dihotomija: jezikovna na eni in psihološka raven na drugi strani.
Na podlagi razdelitve sodb po kvaliteti (trdilnost in nikalnost) ter kolikost materije (ali je individualna ali ne) je razdelil Hillebrand sodbe po križanju teh dveh kriterijev na štiri tipe:
1.	Afirmativne sodbe z individualno materijo;
2.	Negativne sodbe z individualno materijo;
3.	Afirmativne sodbe z ne-individualno materijo;
4.	Negativne sodbe z ne-individualno materijo.
Ta na videz povsem drugačna razdelitev sodb od dosedanjih, pa v bistvu zajema vse štiri tipe sodb z logičnega kvadrata, če jih prevedemo iz eksistencialne forme nazaj v njihovo "gramatikalno, šolsko-logično" formo.
Podobno kot Brentano je tudi Hillebrand ugotavljal, da stara teorija obrata (konverzije) ne drži. Izhajal je iz trditve, da je pri partikularno afirmativni sodbi možen samo preprosti obrat (convcrsio simplex). To je vzbudilo sum že pri Trcndclenburgu, ki je PO (okrajšava za preprosti obrat) sodbe i omejil na sodbe z akcidentalnim in ne sub-stancialnim predikatom. A. Lange je sploh podvomil v pravilnost takega obrata in sicer na podlagi naslednjega premisleka: če stavek "Vsi trikotniki so mnogokotniki" obrnemo per accidens v stavek "Nekateri mnogokotniki so trikotniki" dobimo s PO tega stavka očitno neresnično ali vsaj nc splošno veljavno sodbo: "Nekateri trikotniki so mnogokotniki" (nepravilno zato, ker beseda "nekateri" utegne pomeniti "... vendar ne vsi"!!, če pa mislimo pri tem "... nekateri, lahko pa tudi vsi..." je gornji PO povsem pravilen).
Kolikor vem pa gre pri i sodbah gre tudi conversio per accidens, samo da v obratni smeri. Čudno, da se tega Hillebrand ni zavedal. Vprašanje, kdaj pri i sodbah uporabljamo enega ali drugega je seveda odvisno od našega poznavanja "materije" sodbe.
Sicer pa je Hillebrand posvetil vprašanju neposrednega sklepanja celo poglavje, v katerem je dokazoval - na podlagi idiogenetske teorije sodbe - nesmiselnost skorajda vseh tovrstnih sklepanj. Izjema je samo sklepanje po opoziciji, kjer gre za neposredno uporabo zakona o izključenem protislovju.
Za kaj gre to pri tem obratu smo sicer malo prej že videli, vendar ne gre samo zato. Če je vsebina sodbe izrazljiva s formulo S P, potem ta ni samo enakovredna formuli P S ampak je z njo dejansko identična. Ob tem se moramo spomniti, da je bistvo sodbe v sprejemanju ali zavračanju predmeta, ki ga označuje sestava S P. Obrat je torej odveč, ali še drugače, vsako tako prirejeno sodbo je mogoče obrniti preprosto. Zato po Hillebrandu sploh ne gre za pravo sklepanje, ampak za ekvivalentne izraze, zato so praktično vsa tovrstna sklepanja vsaj odvečna, če ne že napačna. Izjema je, kot smo dejali, sklepanje po opoziciji, zakaj "... sodbi z enako materijo pa z nasprotujočima si kvalitetama ne moreta biti hkrati resnični."IS Hillebrandu kot pred njim tudi Brentanu je nekako ušel v srednjeveških kompendijih (Od Tcofrasta do Petra Hispanusa) utrjeni smisel sklepanja na podlagi ene premise: gre vendar za transformacijska pravila, ki omogočajo dokazovanje Aristotelovih silogizmov. Hillebrand ima torej toliko prav, ko govori o tem, da gre tu za drugačen izraz, se pravi za transformacijo sodb v ustrezno, za dokaz ustrezno obliko.
Hillebrandu je preostal samo še odgovor na vprašanje, ali nova teorija sodbe pri naša na področju normalnega sklepanja kakšne novosti, oziroma, ali je v luči idiogenetske teorije sodbe staro (šolsko) sklepanje še v veljavi in koliko ta teorija prinaša tudi kakšna nova doslej spregledana sklepanja.
'5 Prav tam, sir. 65. Sicer pa je to lep primer brentanovske definicije zakona o izključenem protislovju.
Sklepi na podlagi zavračanja tega "enopremisnega" sklepanja pa opozarjajo na primere, ki jih šolska logika ni obravnavala. Tako šolska logika ne obravnava primere, ko lahko logično izpeljujemo na podlagi dane materije, ki je hkrati del materije druge sodbe. Hillebrand navaja primer sodbe "Nekdo je bolan", iz katere lahko veljavno sklepamo, da neki človek eksistira, da nadalje eksislira bolnik, da eksistira živo bitje itd. -Seveda so take izpeljave možne - vendar samo na nivoju konkretnih sodb. Če imamo pred očmi formalizirano obliko, taki sklepi niso mogoči, oz. sodijo v drugačno vrsto sklepanj (npr. v razredni račun itd.), ker tu sklepamo glede na "materijo" se pravi na dano vsebino subjekta in predikata. Na podlagi gornjega premisleka pa vendarle izpelje dva zakona neposrednega sklepanja:
"1. Vsaka afirmativna sodba ostane resnična, četudi opustimo poljubni del njene materije.
2. Vsaka negativna sodba ostane resnična, četudi obogatimo njeno materijo za poljubno številna določila."'6
Četrto, zadnje poglavje svoje razprave je posvetil Hillebrand sklepanju na podlagi dveh premis, se pravi korekciji šolsko-logičnega silogističnega sklepanja. Že iz tega, kar smo doslej izvedeli o idiogenetski teoriji, je jasno, da običajnega sklepanja ne bo mogoče izvesti. Vse sodbe tega tipaje mogoče reducirati ali prevesti na brentanovsko pojmovano eksistencialno sodbo, to je "... najbolj preprosti izraz preproste sodbe. Materija in funkcija sodbe sta lu tudi na zunaj tako ločena, da ni mogoče v posameznem primeru omahovati ali negacija sodi k materiji ali funkciji sodbe."17
Tu se najprej zastavi vprašanje, kaj Hillebrandu pomeni izraz "preprosta sodba". Na koncu razprave namreč govori o "dvojni sodbi", za katero pa veljajo drugačna sklepanja kot sicer. Dvojna ali "sestavljena sodba" Brentanu in Hillebrandu ne pomeni konjunktivno povezanih sodb:
"Kaže namreč, da obstajajo sodbe, ki ne predstavljajo niti preprostega sprejemanja ali zavračanja predmeta, niti preprosto sprejemanje ali zavračanje več predmetov ... To velja za tiste primere, v katerem je predmet S sprejet, hkrati pa mu je neki P pripisan ali odrešen, kot ponazarja primer 'ta človek je zločinec', 'ona rastlina ni strupena' itd. "Ix Kazalni zaimek opozarja na posebno sprejemanje (torej akt sojenja) materije subjekta in šele na to tudi na sprejemanje ali odklanjanje pripadnosti predikata. K temu vprašanju se bomo vrnili še na koncu pregleda Hillcbrandove razprave. Tu velja opozoriti, da gre pri "dvojnih" sodbah očitno za individualne sodbe, kar nakazujeta oba Hillebrandova primera (uporaba kazalncga zaimka v smislu lastnega imena!), sicer pa obravnava Hillebrand kategorične sodbe z logičnega kvadrata (tako imenovane kategorične sodbe) v smislu preprostih sodb, tj. v smislu šolsko univerzalnih in partikularnih sodb (a, e, i in o), ko gre za enotno ali enkratno sprejemanje ali zavračanje predmeta, ki ga označuje povezava S P.
Pri predstavitvi svojega sistema sklepanja uveljavlja Hillebrand svojevrstno formalizacijo. Znak "+" mu pomeni alirmativno kvaliteto ("je"), znak "-" pa mu pomeni negativno kvaliteto ("ni"). Pozitivni pojmi, tj. pojmi s pozitivno vsebino so predstavljeni z velikimi črkami, negativni pa z malimi latinskimi črkami. Tako npr. "s" pomeni "ne-S", ali drugače rečeno "s" je kontradikcija od "S". Prevodi sodb a, e, i in o se torej v tem "formaliziranem" jeziku glasijo takole:
"Sodbi a, 'Vsi S so P' ustreza torej formula 'S p -', tj. 'S-a. ki je nc-P, ni' (zanikanje izjeme - op. FJ); sodbi i 'Neki S je P' ustreza formula 'S P +', tj. 'Je neki P, ki je S'; sodbi
'Prav lani, str. 69.
17
Prav lam 1X Prav tam. str. 96.
e, 'Noben S ni P' ustreza formula 'S P -', tj. 'Ni nobenega P, ki bi bil S'; končno sodbi o 'Neki S ni P' ustreza formula 'S p +', tj. 'je neki S, ki je ne-P'."iy S in P ali A in B pomenita oznako materije (tj. sestavljenega predmeta).
Po tej določitvi, na katero se je treba pač navaditi, kot na vsako drugo, je navedel dva "samorazvidna" neposredna sklepa, ki verjetno pomenita tisti formi, na katere je mogoče speljati vsa druga sklepanja. Sicer pa najprej uredimo formule iz prejšnjega citata:
ci = Vsi S so P S p-	S-a, ki je ne-P, ni.
i = Neki S je P S P +	Je P, ki' je S
e = Noben S ni P S P-	Ni P-a, ki bi bil S
o - Neki S ni P S p +	Je S, ki je ne-P
Dve prej omenjeni neposredni sklepanji pa sta:
"Gre z.a sklep s tremi termini, od katerih sta dva drug drugemu kontradiktorno nasprotna, namreč:
A B -
A_±........................ra
A b +"2()
Sklep menda ne potrebuje dokaza, ker temelji na zakonu o izključeni tretji možnosti: če je namreč dan neki A, A B pa ne, potem mora nujno biti nek A, ki je ne-B (torej b). Sicer pa ga je treba ponoviti v razviti obliki:
Ni nobenega B, ki bi bil A A je; torej Je A, ki je ne-B.
Hillebrand pripomnija, da se na veljavnosti tega sklepanja nič ne spremeni, če nadomestimo v prvi premisi b z, B, v sklepu pa B z b-jem. Ali:
A b -
A_±......................P
A B +
V tem primeru je prva sodba po šolski logiki seveda afirmalivno univerzalna, se pravil da je v njej zanikana izjemnost (A-ja, ki je nc-B, ni), druga premisa pravi, da A je, sklep je torej "Je B, ki je A".
Če zdaj iz tega Hillcbrandovc "samorazvidnega" sklepanja preidemo na običajni silogistični zapis, bi lahko zapisali takole:
Noben A ni B (S e P) Ajc
Je A, ki je nc-B.
Očitno gre za sklepanje po modusu tolens, vendar ni silogistično sklepanje. Modus tollens dejansko sloni na tertium non dat ur, kar pa z današnjega vidika verjetno ni posebej pomembno.
Hillebrand uvede še en "samorazvidni" sklep:
A B -Ab-A -,
ki ga lahko razločimo takole:
19	Prav tam sir. 70.
20	Prav tam.
Ni nobenega B, ki bi bil A A-ja, ki bi bil nc-B, ni; torej A-ja ni.
Ali drugače: če A ni niti B niti ne-B, potem ga ni, kajti mora biti - če eksistira to ali ono. Ker pa ni niti to ali ono. sledi nujno, da A-ja ni, da ne eksistira. Tudi to ni silogistično sklepanje, ampak je bolj podobno enemu izmed stavčnih zakonov ((p —> q) A (p -<q)) —> ->p ali; stavek, iz katerega lahko izpelješ protislovje, je neresničen. Na podlagi teh dveh v bistvu nesilogističnih sklepanj lahko Hillebrand izjavi, da lahko izpelje vsa sklepanja veljavnih silogizmov, pa tudi "... prcccjšnjc število doslej še neupoštevanih form sklepanja."21
Sicer si pa tudi tu lahko pomagamo s silogistiko, saj jc prva premisa očitno premisa e (S e P), druga je po Hillebrandovi navedbi v bistvu sodba a. torej (S ti P). Če postavimo vso zadevo v prvo figuro, dobimo znani modus celarenl, čeprav sklep ni čisto v skladu z Hillebrandovim sklepom.
V	tem sistemu seveda tudi ni nobene razdelitve na figure, ki so logično nebistvene - pomisliti moramo, da gre pri Hillebrandovih sodbah za razsojanje o predmeti povezave med S in P. pri čemer je položaj enega ali drugega elementa nebistven.
Nadalje jc pomembno, da imajo tako nastala sklepanja lahko po štiri termine, ki nastanejo s substitucijo subjekta. Iz obeh prej navedenih form je nato Hillebrand izpeljal s pomočjo substitucije A-ja s S M in namesto B-ja P. Tako spremenimo prvo formo a v
S M P -S M + S M p +
Kaj pravzaprav pomeni substitucija S M? Hillebrand pravi takole: "Prvi korak dedukcije jc v tem, da zamenjamo A s sestavljeno materijo, kar je očitno dovoljeno."22 Ta silogizem ima torej res štiri termine, od katerih pa je eden negacija drugega, torej A, M, P in p (ali nc-P). Vprašanje je, ali gre zares za štiri termine. Sam vidim v tem dejansko le tri termine, ker protislovna si termina ( P in p) vendarle nista različna termina ampak tvorila pravzaprav v svojem pomenu univerzum pojma (unijo nekega razreda z njegovim komplementom).
V	tehničnem nadaljevanju je s svojo teorijo poskušal Hillebrand dokazati, kako ta teorija zaobsega vse veljavne (19 po številu) silogizme. Za neveljavne pa jc štel glede na lastni dedukcijski postopek tele moduse silogizma: darapti, felapton, banutlip in fesapo.
Celotni dedukcijski postopek pri dvočlcnskem sklepanju temelji
"1. na obeh stavkih, kjer vključuje afirmacija ene materije afirmacijo vsakega njenega dela. in kjer negacija materije vključuje negacijo vsakega njenega dela;
2. na obeh sklepanjih
AB-	AB •
A +	Ah -
A b +	A -Z'"
Prvi sklep temeljni na načelu izključenega protislovja, druga pa na izključni tretji možnosti. Mimogrede: Hillebrand se sploh ne sprašuje, kako utemeljiti ta dva logična zakona, ker sla mu evidentna in torej na potrebujeta nobenega posebnega dokaza ter sta mu "... pravi in edini izvor, iz kalerega izvirajo vsi silogizmi."24 S tem pa je tudi
21	Prav tam, str. 72.
22	Prav tam str. 73.
23	Prav tam. str. X1.
24	Prav tam.
zavrnjena teorija, po kateri je temelj deduktivnega sklepanja izkušnja, kot je trdil angleški logik Alexander Bain, s katerim je polemiziral tudi sam Brcntano. Obe načeli sta po Hillebrandu analitični in ju morata za spoznanjski princip priznati tako empi-ristična kot tudi aprioristična smer.25
Po Brentanu in Hillebrandu je nova teorija predvsem v tem, da je prepovedno pravilo, imenovano quaternio terminorum povzdignjeno v zapovedno pravilo. - Vendar je vprašanje, če to res drži. Pri quatennino terminorum kot silogistični napaki gre za to, da je srednji termin M v bistvu sinonimni izraz, ki v eni premisi pomeni nekaj drugega kot v drugi. Če pa sprejmemo predpostavko, da sta P in ne-P dva med seboj različna termina -kar se mi ne zdi potrebno, ker gre v obeh primerih za isto vsebino, čeprav enkrat v afirmativnem, drugič v negativnem smislu, potem seveda gre za štiri termine, četudi gre v vsakem primeru samo za kontradiktorne termine. Tako pojmovanje terminov je zagovarjal tudi George Boole, na katerega se sicer Hillebrand tudi sklicuje. Nikjer pa ne Brcntano ne Hillebrand ne omenjata napake, ki bi temeljila na sinonimnosti obeh terminov, za katera gre. V tem smislu gre tudi za obrat pravila ex mere negativi* nil sequitur v pravilo ex mere affirmativis nil sequitur, kar je seveda posledica eksi-stencializacije a sodbe v sodbo zanikanja izjeme. S tega vidika so seveda tudi obrat in druga transformacijska pravila popolnoma odveč.
Lahko bi torej rekli, da v primeru logike Brcntano-Hillcbrand ne gre za prenovitev silogistične teorije, ampak delno za simplifikacijo nekaterih postopkov, delno pa za uporabo predikatno in stavčno logičnih zakonov, katerih logične različnosti pa se nista zavedala ne Brcntano ne Hillebrand.
Poseben primer pa so "sestavljene sodbe", ki jih Hillebrand pojmuje v bistvu kot individualne, singularnc sodbe, kjer je v subjektu bodisi s kazalnim zaimkom, lastnim imenom ali kako drugače nakazano, da gre za pravo individualno sodbo. V sodbi npr. "Ta človek je zločinec" ali "Ta rastlina ni strupena" kaže "... kazalni zaimek, daje sub-jektna materija afirmirana, priznana, ... izraz 'ta rastlina' vključuje prav zase vzeto če priznavanje (t.j. sodba). Med deli teh dveh sodb pa ni vzajemega ampak samo enostranska razločenost.
S tem ugotavlja skorajda v modernem smislu, da so individualne sodbe drugačne od "navadnih, preprostih" sodb in da je njihova "logika" drugačna od prej navedene. Vendar dvojne sodbe po Hillebrandovem mnenju niso vedno kot take razpoznavne. Z njimi imamo opravka, kadar je 1. subjekt stavka osebni zaimek ali vsebuje povratno osebni zaimek; 2. kadar je subjekt demonstrativni izraz, tj. kazalni zaimek, kazalni adverb (tu, tukaj, tam itd.); 3. kadar je subjekt lastno ime (Aristotel je bil prvi logik)26.
Torej gre res v vseh navedenih primerih za individualne sodbe. Hillebrand poskuša tudi njih prevesti na silogistične forme, in sicer kot posebni primer univerzalno afirmativne sodbe.
***
Za zaključek naj povzamem nekatere vidike te razprave in s tem tudi bren-tanovske logike, ne glede na to, da bo povzetek ponovil nekatere že v tesklu naznačene vsebinske plati.
1. Za Brentanovo (Hillcbrandovo) reformirano logiko je vsekakor najpomembnejše drugačno pojmovanje sodbe, kot smo ga bili navajeni doslej. Sodba jc v priznavanju ali zavračanju sestavljenega predmeta, ki ga ponazarjata S in P. Lahko bi rekli "fenomenološko", saj je tu sodba mišljena "doživljajsko". Analiza pokaže, da je sodba sicer sestavljena iz predstav v Brenlanovcm smislu, vendar samo kot njihovo
25	Prill!, prav lam. sir. X2.
26	Prim, prav tam, sr. 97-98.
prizna vanje ali zavra čan je. To pa nadalje pomeni, da v kategoričnih predikatnih sodbah (v Brentanovi in Hillebrandovi izvedbi) ne gre za pripadnost ali odrečenost predikata subjektu, ampak je zavrnjen ali sprejet skupni predmet S P. N.pr. V sodbi "Nekateri ljudje so bolni" je tak skupni predmet "bolni ljudje", v sodbi "Vsi psi lajajo" je tak predmet "lajajoči psi" itd.
Iz take analize sodbe sledi tudi drugačen vidik njihove klasifikacije.
2.	Iz tega koncepta izhaja tudi prenova sklepanja in redukcija sodb iz logičnega kvadrata na povsem nove, lahko bi rekel, doslej v logiki neznane oblike. Najbolj drzna se zdi vsekakor odprava univerzalno afirmativne sodbe tipa "Vsi S so P" in postavitev nove forme v obliki "Ni S-a, ki bi bili ne-P", kar po Jcvonsu (ki ga Hillebrand seveda navaja) pomeni zanikanje izjeme. To je primer brentanovske eksistencialne sodbe, ki je glede na to, da ne uporablja nobenega kvantifikatorja, ne sestavljajo njenega subjekta besede, ki označujejo individualnost (zato so te sodbe s tega vidika "preproste"), v bistvu nedoločna sodba27. S stališča moderne logike gre za ekvivalentnost obeh oblik, ki ne spreminja njunih logičnih lastnosti.
3.	Glede na to, da tvorita S in P skupni predmet, pozicija, mesto, ki ga v stavku zavzemata, ni več pomembno. Torej odpade potreba po figurah, tj. razlikovanje po figurah, ki je za klasični silogizem bistven, prav tako pa odpadejo tudi transformacijska pravila, ki jim Brcntano in Hillebrand pravita "neposredna sklepanja", pri čemer ostane v veljavi samo sklepanje po opoziciji, se pravi po kontradikciji (med a in o, ter e in / stavki).
4.	Značilnost Hillebrandove logike je njena preizkušnja s klasično teorijo kategoričnega silogizma, pri čemer so sicer obljubljena nova, doslej nepoznana sklepanja, vendar pa je o teh novostih v tej razpravi napisanega bolj malo. Tradicionalna teorija silogizma je predstavljena predvsem v obliki, ki ji jo je dal J. St. Mill v svoji logiki, avtor pa tudi (kot pred njim že Brentano) polemizira z Sigwartom , Lotzejem pa tudi z Millom o posameznih problemih, ki pa zadevajo predvsem psihološki značaj sodbe oziroma sojenja.
Vsi modusi tradicionalnega silogizma so smiselno reducirani na eno izmed oblik, ki jih je označil z a ali B, ob pogoju, da se pri vsaki izmed teh dveh pojavlja določen termin hkrati s svojo negacijo (se pravi P in ne-P), kar je conditio sine qua non veljavnosti tc vrste sklepanja.
Za vse vrste takega sklepanja veljata za aksioma, samorazvidni načeli zakon izključenega protislovja in zakon izključene tretje možnosti. Z vidika le teorije so nekateri v tradicionalni logiki veljavni modusi tu ob svojo veljavo.
4. Kar zadeva obeh formul a in IS je mogoče slednjo preveriti stavčno logično (kar smo v tekstu tudi storili), pri formuli a pa je stvar nekoliko bolj zapletena. To vsekakor na prvi pogled ni silogistično sklepanje in mu tudi ni mogoče poiskati stavčno logičnega ekvivalenta. V formuli a se kot prva premisa pojavi namreč premise tipa e "Noben S ni P" oziroma v Hillebrandovcm zapisu S P - (Ni nobenega P, ki bi bil S), kot druga se pojavi asertirani S, S + (A je, eksistira), sklep pa je presenetljiv: Je S, ki je n-p ali S p +, kar po transformaciji preide v običajno silogistično formo: Nekateri S niso P. Ali sta si formi o in S p + res ekvivaletni? Da, če uporabim ekvipolenco, dobim namreč "Nekateri S so nc-P" tj. "Eksistira vsaj en S, ki je ne-P". Torej je Hillebrandov sklep pravilen. Vendar kaj dela pri tem druga premisa A? Ta je seveda v skladu z brentanovskim pojmovanjem sodbe. Se tole: sklep iz prve premise je mogoče dobili po trasformaciji sodbe e v o, v tej pa izpeljemo ekvipolenco. To je vse. Potrjevanje A-ja s stališča
Kot vemo, nedoločno sodbo predstavljamo v moderni logiki kot eksistencialni stavek (3x)f(x)...
tradicionalno silogističnc teorije ni potrebno, s stališča brentanovske, ki transformacij ni priznaval, pa seveda je.
Pravzaprav Hillebrandova logika vendarle nekako "koketira" s silogistiko, čeprav jo pojmuje po svoje in tudi po svoje reformira. Gre torej vendarle za posebno uporabo tradicionalne silogistikc. ki je brentanovsko preformulirana.
5. Kar zadeva novih sklepanj gre predvsem za deduciranjc iz pomena nekega termina. Ta dedukcija ni apodiktična. ampak semantično empirična, tj. iz dane vsebine pojma izvajamo njene dodatne pojme (i/, pojma "Konj je bolan" sledi, da konj eksistira, da eksistirajo živa bitja itd.). To jc v bistvu izvedba obeh že omenjenih in navedenih Hillebrandovih metateoremov: " 1. Vsaka afirmativna sodba ostane resnična, četudi opustimo poljubni del njene materije. 2. Vsaka negativna sodba ostane resnična, četudi obogatimo njeno materijo za poljubno številna določila." Oba teorema pomenita poljubno razširitev oz. omejitev vsebine subjekta. Vendar je rezultat z deduktivističnega pomena minimalen. Še več, formalno logično sc ga sploh ne da postaviti, ker je vezan na konkretne pojme konkretne sodbe.
Ocena Brcntano-Hillcbrandove reformistične logike bi se - s stališča današnjega logiškega vidika - torej glasila takole: Logiko, ki sta jo imela pred očmi Brcntano in njegov učenec F. Hillebrand jc bila tradicionalna logika, kakor se je formiral zlasti v 19. stoletju pri logikih, kot so Sigwart, Lotze in predvsem J. St. Mill. Poudariti jc treba, da se ta logika v svojem silogističnem delu močno razlikuje od genuine Aristotelove logike, ki jc bila zamišljana kot logični račun štirih lipov stavkov, kot jc to pokazal Lukasiewicz v svojem znanem delu.2x S formalnega stališča ne gre za reformo logike ampak za njeno preureditev, rezultati pa so primerljivi z onimi, ki jih sicer daje tradicionalna silogistika s svojim nerazumevanjem logičnega kot logičnega vred.
Pomemben je predvsem premislek o sodbi, ki ga sodobna logika ne pozna, ker abstrahira od sodbe v psihološkem pomenu. Lahko bi rekli, da sodi to poglavje v filozofijo logike, kot teorije, ki naj pojasni, s čim logika pravzaprav kalkulira. Toliko o "reformirani logiki".
Preostane še pregled in poskus ocene Brentanovega dela Nauk o pravilnih sodbah. Najprej jc treba povedati, da Lehre vom richtinen Urtcil (1956) ni originalna Brenlanova knjiga. Nastala je na podlagi njegovih predavanj, se pravi študentskih in njegovih zapiskov s predavanj. Po pričevanjih Frančiške Hillebrand, ki je knjigo sestavila, obstaja več tako imenovanih "Logikkollcg" in sicer prvi z letnico 1877, drugo z letnika 78/79 in zadnje, ki ni datirano, jc pa iz druge polovice osemdesetih let, verjetno letnik 85/86. Tega zadnjega jc urednica tudi imela za osnovo knjige. V njeno celoto je F. Hillebrand- Mayer vključila razpravo o logiki svojega moža F. Hillcbranda, nadalje nekatere dele knjige Martyjevcga učenca Allrcda Kastila ("Die Philosophic Franz Brentano"29, 1951), pa še številne objavljene in neobjavljene Brentanove tekste in predavanja.
Ob sem tem sc seveda zastavlja vprašanje originalosti, pa tudi avtentičnosti tega dela. ki vendarle nosi njegovo ime. To je po vsej priliki tudi razlog za pripravo nove izdaje njegove logike, ki je v rokah znanega logika in raziskovalca Brentanove logike Petra Simonsa. Ta se jc menda odločil za tekstno kritično izdajo "Logikkollcg" iz osemdesetih let. Verjetno se danes s tako kompilacijo ne bi strinjali, čeprav po vsej verjetnosti v njej ni nič takega, kar bi bilo v nasprotju z Brentanovimi intcncijami,
J. Lukasiewicz: Aristotle's Syllogistic from lite Standpoint of Modern Format Ijogic, druga, razširjena izdaja, Oxford 1957.
29
Ta knjiga, ki jo je poslhumno izdala Frančiška Hillebrand, je avtentičen prikaz Brentanove filozofije -po njegovih predavanjih in knjigah 1(1 O leni piše urednica v uvodni opombi knjige. Glej Die Iwhre vom ricluiyen Urleil. 1956, sir. 309.
vendar drži očitek, da gre za kompilacijo Brentanove filozofije s filozofijo njegovih učencev.
Knjiga ima najprej uvodni del, kjer govori o temeljnih določilih logike, 1. del nosi naslov O mislih in njihovem jezikovnem izrazu. Ta del je za teorijo jezika najbolj zanimiv in si ga bomo pozneje ogledali malo bolj podrobno; 2. del O neposrednem spoznanju je brentanovska spoznavna teorija, ki temelji na empirizmu, se dotika Kantove filozofije ter obravnava vprašanja odnosa med evidenco in resnico (gre seveda za klasično teorijo resnice); 3. del govori O posrednem spoznanju ter skoraj v celoti prinaša Hillcbrandovo razpravo o novi teoriji kategoričnega sklepanja, ki jo že poznamo; 4. del O verjetnosti obravnava z Brentanovega psihološkega stališča verjetnost kot psihološko dejstvo in Laplacovo in Bernoullijevo teorijo.
Kar zadeva logiške in spoznavno teoretskega dela se knjiga prekriva z delom Psihologija z empiričnega vidika, zalo je za nas najbolj zanimiv Brentanov odnos do jezika, kjer gre za nekaj novih poudarkov in teoretskih zametkov, ki zaslužijo vso pozornost. Gre torej za I. del, ki je razdeljen na štiri poglavja s številnimi razdelki.
Če v prvem poglavju (razdeljeno je na šesl razdelkov), ki govori o splošni teoriji psihičnih fenomenov ter njihovem jezikovnem izrazu, uvede razliko med različnimi teorijami o odnosu med jezikom in psihičnimi fenomeni. Najprej zavrne mehanistično teorijo, po kateri naj bi bil ta odnos nujen in čisto mehaničen rezultat mišljenja. To mnenje je med drugim zagovarja tudi A. V. Humboldt in W.v. Wundt. Po Brentanovem pravilnem mnenju, pa med jezikom in mišljenjem ni notranje sorodnosti: "če bi jezik in misel notranje sovpadala, potem ni nobenega razloga za toliko številno jezikov, ko pa človeško mišljenje bistveno teče na enak način."31 Druga skrajnost je teorija, da tečeta jezik in misel paralelno, kar izhaja iz namena jezika kot sporočilnega sredstva. Po Brcntanu pa bi ta teorija veljala, če bi bil jezik zgolj sredstvo za sporočanje in če bi "... za vsako misel bil na razpolago en in en sam znak"32, pri čemer naj bi imel seveda vsak znak svoj edini pomen. Ta ideal seveda ni dosegljiv, ker je jezik nepopolno sredstvo: "V resnici je jezik zaradi svoje nenačrtnosti in okornosti in zaradi množice vidikov, ki jim mora služiti zelo nepopoln in nezadosten posnetek misli in njihovih zvez. Zato ni mogoče logike zgraditi na gramatiki."33
Po Brentanu je tako edina realna teorija jezika teorija asociacijskih zvez med mislijo in jezikovnimi izrazi. Ti pa imajo svoje dobre in svoje slabe posledice za samo mišljenje. Dobro naj bi bile tele: a) asociirane besede so razlikovalni znaki za pojme in preprečujejo njihovo zamenjavo, b) jezik pomaga mišljenju pri spominu. Glavno sredstvo mnemotehnike je povezava s čutnimi znaki. Jezik je po svojem bistvu takšno mnemotehnično sredstvo; in končno c) "... zahteva jezik tudi ... po svojem načinu mišljenje, kot ga zahteva znakovni sistem matematikov za računanje, ko npr. zapleten izraz, ki se pri računanju pogosto ponavlja, nadomestijo z enim samim simbolom. Matematik misli na označeno samo v smislu tega, kar znak označuje in prihrani razmišljanje o celotnem zapletenem izrazu."34
Na drugi strani so tudi škodljivi vplivi jezika na mišljenje. Tudi ob teh se velja zamisliti, čeprav jih je začel naštevati navsezadnje že Aristotel. Najprej gre za homo-nimijo ali ekvivokacijo, nadalje za sinonimijo - pomena teh izrazov in z njimi povezanih "napak" menda ni treba razlagati. Samo toliko: na ekvivokaciji sloni večina sofizmov,
■i i
Fran/ Brentano: l)ie Lehre vdih richli/ien Urteil, 1951, sir. 25.
32 Prav lam, str. 26.
Prav tam, str. 26. Tcksl ni neposredno Brentanov, ampak kot je opombi zapisano, Hillcbrandov - vendar popolnoma ustreza Brentanovi misli.
34 Prav tam, str. 27. Tu sporočena ideja je v bistvu iznajdba moderne logike in njenega "umetnega jezika", ki ga je sicer Brentano, kot smo videli, zavračal..
pa tudi v ontologiji največjih filozofov jih najdemo. Rešena jih je samo matematika zaradi svojega umetnega ali kot pravi Brcntano, simbolnega jezika. Sinonimnost kot napaka se pojavlja v filozofiji večinoma pri izredno zapletenih in visoko abstraktnih pojmih (npr. mesto in kraj).
Tretja vrsta škodljivih vplivov jezika na mišljenje so nejasni izraz. Mnogim pojmom manjkajo ustrezni izrazi. Tu Hillebrand (tekst, ki govori o tem, je namreč njegov) navaja termin "specifična teža", ki ga je mogoče najti sam v fizikalnem terminološkem slovarju, ni pa ime v običajnem smislu.
Vse to govori v prid Lcibnizovega poskusa characteristicae universalis35 Logika je torej v tej zvezi tudi za Brcntana in njegovo šolo pomembna, da odstrani te ovire. Temu je treba dodati še en tehten razlog za logično raziskovanje jezika: "Ker je jezik izraz mišljenja, se v njem mišljenje zrcali ... in ker so ... jeziki ljudi med seboj različni ... prevajamo zato misli iz enega jezika v drugega, vendar imata oba nekaj skupnega, kar zahteva sama narava mišljenja, in v teh splošnih znakih spoznavamo posnetek misli."36 Logika se prav zato ukvarja z jezikom in ne z mišljenjem. - Treba je reči, da to zveni sila sodobno in da bi bilo težko tem mislim kakorkoli ugovarjati. Zdi se, da psihologizma na področju logike Brentanu in njegovi šoli ni mogoče očitati. Občutiti je veliko bližino Russella in nemara celo Wittgensteina. Misel o logiki, ki je analiza jezika, je misel Dunajskega krožka in je po vsem videzu že nekako "visela" v zraku.
V nadaljevanju gre za kratek povzetek teorije o treh temeljnih razredih psihičnih fenomenov, ki smo si jo če ogledali, temu pa sledi izredno pomembno poglavje O fik-cijah jezika, ki sloni na delno že objavljenih tekstih. Prva misel, iz katere sledi vse drugo je tale: "Jezik ima na splošno cilj, da izraža naše psihične fenomene, naše predstave, sodbe, čustva in voljne odločitve."37 So pa jezikovni izrazi, ki ustrezajo izključno predstavam in so izrazi, ki ne ustrezajo nobenemu psihičnemu pojavu. Skratka, najprej gre za imena kot zaključene izraze predstav (človek, hiša itd.) Te besede so katego-rematične ali kako predlaga Brentano avtosemantične besede, ker samo te popolnoma označujejo kateri koli psihični fenomen. Besede, ki nimajo samostojnega pomena in torej niso zaključeni izraz nobenega psihičnega pojava, so synkategorematicne ali synsemanticne besede. Ta razdelitev je seveda znana, vendar iz nje izpelje Brcntano v zvezi s svojim naukom o razdelitvi psihičnih fenomenov nekaj posebnih sklepov. "Predstavljati pomeni vedno nekaj si predstavljati. In s pomenom predstave, mora biti tudi pomen tega 'nekaj' enotnega. Ni pa nobenega rodovnega pojma, ki bi bil skupen stvari in ne-stvari. Če torej ta nekaj pomeni enkrat stvar, ne more pomeniti drugič neslvar. Vse psihično se torej nanaša na stvari."3X Nastane pa problem, kaj je s stvarmi, do katerih imamo psihični odnos, vendar pa jih v mnogih primerih sploh ni. V tem primeru pravimo, da so to objekti. Opozoriti je treba tukaj, da pomožni glagol "je" ne pomeni hkrati tudi "eksistence", kot npr. v stavku "Kentaver je pol človek pol konj", kjer "je" ne pomeni eksistence ampak samo pripadnost določenih lastnosti določenemu objektu. "Če sodim: 'Kentaver ne eksistira', to pomeni, da je objekt kentaver, vsebina sodbe pa, da kentavra ni ali pa, če hočete nceksistcnca kentavra."39 To pa seveda nc pomeni eksi-
35	Ne morem si kaj, da na tem mestu nc hi navedel uredničine opombe v zvezi z Lcibnizovo tezo: "V novejšem času so posebej logiki (Couturat, Russell, Whitehead, llilbert, Schlick, Waismann, Kraft, Carnap, Wittgenstein in drugi) z gradnjo novega, i/, matematike sposojenega jezika, namreč z uvajanjem simbolov in simbolnih povezav, poskušali osvoboditi logiko izvorov napak Treba pa je ugotoviti, da je bil Brcntano prvi, ki je reformo logike napovedal lako, da je z vsem poudarkom pokazal, kako pomembno je pojasnjevanje odnosov med jezikom in mišljenjem."
36	Prav tam, str. 31.
37	Prav tam, str. 35.
3X Prav tam, str. 38.
39 Prav tak str. 38-39.
stenco "nceksistcnce kentavra". Ta razmislek je vodil Brentana v misel, da gre poleg besed, ki se nanašajo na predstave tudi za besede kot fikcije, ali drugače rečeno, gre za besede s fiktivnim pomenom. Torej po Brentanu ne moremo postaviti kot objekt eksistenco ali nccksistenco kentavra, ampak samo sprejemanje ali zanikanje kentavra. "In tako velja na splošno, da nič razen stvari, ki skupaj sodijo v isti pojem realnega, ne predstavlja za psihične odnose objekt."40 To jc nemara najpomembnejše mesto tega dela razprave, saj pove natanko to, da se predstave nanašajo izključno na stvari, pojmovane kot rcalije. To jc mesto, ki jc izhodišče za tako imenovani reizem, ko jc to smer imenoval Kotarbinski, ali konkretizem, kot je to imenoval Masaryk. Tudi univer-zalije ali splošni pojmi dokazujejo, da gre za fikcije, "... če z njimi ne nameravamo označiti niti pojmovnega mišljenja, niti katero koli stvar."41 V tem smislu se giblje logika, ki sloni na jeziku, kot jc Brentano sam ugotovil, na fikcijah, računa z njimi, bi rekli danes, vendar to nima zanjo kakih usodni posledic. Tako sodijo med fikcije jezika tudi deli, ki jih razlikujemo znotraj neke stvari (barva, oblika itd.): "Rdečina ni na rdeči stvari kot pero na ptici"42 pravi Brentano in ima pri tem v mislih umetne delitve. Vse to so zanj "psevdoobjckli", kamor sodijo tudi tako imenovani pojmovni obsegi. Jezik nam torej sugerira fiktivne objekte: "... vara nas, da imamo pred seboj tam, kjer imamo samo gole besede, miselne predmete."43 Seveda pa sc teh fikcij ne moremo znebiti, saj bi sicer postal jezik nekaj nemogočega. Pravo ime je vedno vezano na predstavo kot psihični fenomen. Zakaj "... vsi naši pojmi izhajajo iz naziranja (iz zunanjega ali notranjega zaznavanja). Dejansko pojmi biti, nebiti, nujnosti, možnosti, da celo pojem lepega, velike itd. ne izvirajo iz nikakršnega naziranja, vendar le zato, ker takih pojmov sploh ni in ustrezni samostalniki niso prava imena. ... tako sodi očitno k najbolj perečim nalogam logike, pojasniti odnos med govorom in jezikom in vedno znova opozarjati na nevarnosti, ki prežijo na tistega, ki predpostavlja strogo odvisnost enega od drugega."44 Glede na povedano je ime jezikovni izraz za predstavo. Za pojme veljajo samo tista imena, ki jim lahko sledimo v naziranje (notranje ali zunanje). Vse drugo so psev-doimena s psevdo objekti. Logika ima nalogo razločevali med tema dvema razredoma. Program, ki je dejansko, kol je zapisala urednica F. Hillebrand, program, ki je primerljiv s programom Dunajskega krožka ali celo samega Wittgcnstcina. Vprašanje, ki se vsiljuje samo, pa jc, ali ni kriterij imenskosti in pojmovnosti preozek, in ali ni le preveč humovski? Saj se izkaže, da sodi večina imen, ki jih uporablja filozofija, pa tudi znanost, med psevdoimena. Logika ima pred psihologijo torej to prednost, da se ukvarja samo z jezikovnimi izrazi, ne pa tudi z njihovimi psihičnimi vsebinami. In to je za logiko tudi odločilnega pomena - tudi v primeru Brentanove filozofije.
4(1 Prav tam, str. 40.
41	Prav tak, str. 41.
42	Prav tak, str. 44-45.
43	Prav tam.
44	Prav lam. sir. 46.
Oh tem stavku jc urednica zapisala zelo pomembno opombo, ki kaže na njeno prepričanje, da je ludi v leni pogledu Brentano bil pred neopozitivisti. Zalo jo velja navesti v celoti: "Ta Brentanov nauk o funkcijah jezika ima kar moči velik pomen. Z njim je namreč ne samo nakazana logična anali/a jezika, za katero si logistiki in neopozitivisti jemljejo vse zasluge, ampak ludi daljnosežno podprta. I/ Brcntanovih izvajanj sledi, da je bil prvi, ki je spoznal nujnost natančne jezikovne analize. A. Marty jc šel na lo področje prav na njegovo spodbudo. Brentano pa ni šel samo naprej od Martyja, ampak v določenem smislu ludi dlje kol nepozitivisti in sicer s tem, da je postavil jasno načelo. Predstavljive so samo stvari, tj. realije. Prava imena so jezikovni izrazi za stvari, ki so lahko enostavne ali sestavljene iz več stvari (kolektiv, kontinuum). Samo pravim imenom ustrezajo pojmi, njihov izvor mora ličati v naziranju, ki jc vzeto iz zunanjega ali notranjega zaznavanja. Zelo pogosto pa so imena zgolj sopo-menska ali se pretvarjajo, kot da so stvari, vendar gre v resnici za fikcije in je z njimi mišljeno nekaj povsem drugega."
In kakšno vlogo imajo synsemantične besede? O tem v obravnavanem Brcnia-novem delu ni dosti rečenega. Vsekakor niso izrazi psihičnih fenomenov, ampak sodijo zgolj na jezikovno področje. Tako kot psevdoimena jih uporabljamo v jeziku kot uporabljajo matematiki simbole - torej imajo pri sporočanju pozitivno vlogo. S tem pa prehaja razprava na obravnavanje jezikovnega izraza predstav, tj. na imenu.
Za avtosemantična imena velja, da imajo trojno funkcijo: 1. imena se nanašajo na predstavni akt, zato imena nekaj sporočajo; 2. imena se nanašajo na vsebino predstave, "... s čimer je mišljeno, da ime nekaj pomeni, da kaže na pojem"45; in 3. ime se nanaša na predmete, ki kolikor je le mogoče ustrezajo predstavam. Ime torej imenuje predmet. "Imenovati" in "pomeniti" je dvoje.
Logika pri Brentanu in njegovi šoli sicer ni prenovitev Aristotelove in sholastičnc silogistike. kot so avtorji mislili, ampak je uvod v fenomenološko logiko, ki je izhajala iz psihološko pojmovane sodbe in tu odkrivala s fenomenološko analizo njene dimenzije, ki se seveda razlikujejo od smeri, ki jo jc ubrala logika znotraj neopozi-tivističnega gibanja.
(nadaljevanje sledi).
45 Prav lani, sir. 47.