Inserati se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr. če se tiska enkrat, 12 kr. če se tiska dvakrat, 15 če se tiska trikrat.
Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Kokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema oprav-ništvo (administracija) in ekspedicija na velikem trgu h. štev. 9, H. nadstropje.
• Vredni štvo je na velikem trgu h. št. 9, v H. nadstropji.
filititii list n sionisti narofl.
Po pošti prejeman velja:
Za celo leto	.	.	15	gl.	—	kr.
Za pol leta	.	.	8	„	—	„
Za četrt leta	.	.	4	„	—	„
Za en mesec	.	.	1	„	40	„
V	administraciji velja:
Za celo leto	.	.	18	gl.	—	kr.
Za pol leta	.	.	6	„	50	„
Za četrt leta	.	.	8	„	30	„
Za en mesec	.	.	1	„	10	„
V	Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. več na leto.
Izhaja vsak dan in 5. uri popoldne.
Frančiškani v Bosni.
Konec aprila t. 1. se je po listih razširila vest, da so se bosniški frančiškani z vrhbosan-skim nadškofom sporazumeli, in da je končano nasprotje v notranjih cerkvenih zadevah. Napačno pa je bilo poročilo, da je frančiškanom ostalo le 89 župnij, kakor tudi vest, „da morajo duhovni, na pridobljenih župnijah od škofa nastavljeni, oddajati od letnih prihodkov dolžen del dotičnim samostanom “.
Ker se je o razprtiji med nadškofom in frančiškani v listih (tudi slovenskih) tolikanj poročalo, a ta poročila tako zelo nasprotujejo resnici, kakor tudi krščanski ljubezni, tedaj mislim, da ne bo odveč, ako celo zadevo mirno in stvarno razložim po dotičnih listinah.
Leta 1881 je sv. prestol z apostolskim dekretom 10. decembra nadškofu v Sarajevu dal oblast, da sme v posest vzeti vse župnije svoje nadškofije, izvzemši deset župnij, združenih z deseterimi samostani v Bosni. Temu je sv. prestol dodal moder in pravičen dostavek, da je fračiškanom prosto v teku jednega leta dokazati pravico do bosniških župnij.
Frančiškani, svesti si svojih pravic, vendar želeč spravedljive pogodbe, ponudili so nadškofu po redovnem generalu (ki se je ravno v Bosni mudil poleti 1882) 24 župnij z vsemi pravicami; a nadškof je pozneje tirjal polovico župnij svoje nadškofije. Cesarski minister Kallay si je prizadeval z modrimi in pravičnimi sredstvi, da bi stranke zedinil, toda zastonj. Frančiškanom je šlo za obstanek v Bosni; kajti tam je bira nemogoča, in farni prihodki
so ob enem edini prihodki samostanov. Tedaj so frančiškani v smislu gori omenjenega dekreta dokazali pravico do vseh bosniških župnij, in izročili sv. prestolu konečno razsodbo. V tem pismu še ne omenijo šeststoletnega, trudapolnega delovanja, ne prelite krvi; ampak mirno in stvarno dokazujejo, da so oni vse bosuiške župnije vstanovili, dotirali in po zastareli pravici do te ure oskrbovali.
1. Župnije, kakor tudi cerkvena poslopja so vstanovili in zidali frančiškani z nabrano miloščino in s pomočjo tistih samostanov, ki so imeli dotično ozemlje v lasti. Ako se je pokazala potreba nove župnije, poslal je samostan z dovoljenjem provincijala enega redovnika, da kupi pripravno zemljišče in vodi zidanje; v to svrho mu je izročil samostanski prednik potrebnega denarja. To se je godilo ne le v smislu, marveč dostikrat naravnost na povelje apostolskega vikarja. Dostikrat je bilo tudi treba obdariti veljavniše Turke, da se niso zidanju upirali, in ta manipulacija se je morala večkrat ponavljati, sicer bi se bil Turek skujal in delal zapreke. Župnije vstanovljali in poslopja zidali so večidel stareji in skušeni misijonarji; in če samostan ni zmogel stroškov, dali so oni zadnji krajcar, ki jim ni bil neobhodno potreben. To so pa žrtvovali iz tega namena, da samostanom ostane pravica do vstanovljenih župnij. Dostikrat se je zgodilo, da se je misijonar z zidanjem celo zadolžil; in če do smrti ni poravnal dolga, prevzel in plačal ga je samostan, ne da bi se bili farani količkaj nadlegovali. Sicer so ti tudi pomogli
k zidanju; vendar ne z denarjem, ali b' ampak z roko. Turek jim je tako vse včasih jim še potrebnega živeža ni pustil. Župnik pa jim dela ni plačal z denarjem, ampak jesti in piti jim je dajal, da jih je ohranil pri blagi volji; saj so drug drugemu delali tudi le za hrano. Sem ter tje je kdo daroval tudi denarja. Misijonarji so namreč po frančiškanski navadi hodili po vaseh in hišah katolikov (dostikrat tudi po hišah mohamedanov in razkolnikov, kakor je že nanesel čas, kraj ali osebna razmera), ter so prosili v božjem, in v imenu sv. Frančiška ne ravno denarja, ampak mate-rijala za zidanje, kolikor ga kdo blage volje podariti hoče. Verniki pa so darovali iz edinega namena, da bi se misijonarjem postreglo, ne pa, da bi za podeljeni dar prejeli kake predpravice. Frančiškani so dostikrat tudi po avstrijskih deželah prosili za svoje misijone, in prejeli so zlasti cerkvene obleke, ktero so zasebniki njim podarili. Iz tega je razvidno, da so vsa cerkvena in župnijska poslopja v Bosni lastnina frančiškanskega reda, stavljena njemu v prid, v diko sv. veri, in v blagor katoliškega ljudstva; ta poslopja so bila vstanovljena z miloščino, podeljeno le tem redovnikom, ktero resnico zamore provincija spričati z listinami, a potrjuje jo tudi enoglasna svedočba bosni-škega prebivalstva, če potreba, celo nekatolieani; kajti kdor še odreka frančiškanom pravico do teh poslopij, ta jim mora odreči pravico do vsake cerkve ali samostana, ker ljudstvo jih je zidalo s prostovoljnimi darovi, ali jih popravilo, če so bili opustošeni ali so razpadli. Miloščina se deli redovnikom, da jo po najboljši
Iz topliškega življenja.
Z Dobrne, 27. julija.
Dan sv. Ane je po zdravilstvenih zavodih prazničen. Pri nas se jo iz tega namena včeraj v topliški kapelici obhajala služba Božja, zvečer pa so priredili zabavo v dvorani-čitalnici.
V obče še naš kraj razodeva krščansko lice. Zraven prijazno župne cerkve ptujci radi obiskujejo lično topliško kapelico, kjer občudujejo posebno podobo Marijino, — Angeljsko pozdravljenje. Bivši cesarski namestnik v Pragi, Salm, jo je dal napraviti za oltar. Tam bi pač bila na svojem mestu, toda moral bi se predelati ves žrtvenik, a za to „ni denarja L Slika sedaj visi na steni.
Pod vedrim nebom sta med senčnatim drevjem dva torišča, kamor topličarji gostoma zahajajo klečat in Boga častit. Prigodilo so je že, da so nekteri, pozabivši na drugi paragraf statutov društva „ Cerkev “ — da se moderno izrazimo — celo resnobno trdili, da je
„vse eno“, če kristjan ob nedeljah in zapovedanih praznikih svojo pobožnost opravlja tam ali v cerkvi, — se ve, da bi to veljalo le za tiste, kteri ne hodijo k „sv. maši", ampak v „cerkev“. Eden takšen prostor ima nadpis: „\Valdesandacht“, drugi pa, ki ga je lani oskrbel nek Madjar, še nima imena. Blizo tega zadnjega se nahaja v kotu med dvema hribčkoma studenec, vrh kterega je Marijin kip v okenjaku, z drobnega kamenja umetno zloženem.
Ob steni v velikem bazenu se nad uro nahaja razpelo, kakor da bi ta zadeva kopajočim se osebam v spomin klicala besede, ki jih lahko zapaziš nad uro-solnčnico pri farni cerkvi, glaseče se: „Quaque vulnerat, ultima necat“. Še lepši je izrek: „Quaelibet laetificat, ultima glorificat — christianum!" To so besedo nekega doktorja, kteri je bil z Dunaja semkaj poklican k bolniku. Zdravnik se je pri ti priložnosti prišel predstavljat pisatelju teh vrstic ter mu izročil tudi svojo karto-vizit-nico, ktera je na zadnji strani imela omenjeni stavek s svinčnikom zapisan.
Ker že o tem govorimo, bodi še vpletena neka črtica, Ko je zdravnik prišel v sobo
bolnika, ki ga je bil k sebi poklical, se je vstopivši poslužil krščanskega pozdrava: ..Hvaljen bodi Jezus Kristus!" Pričujoča usmiljena sestra, ktera je bolniku stregla, se je zavzela, ker je imenovane besede, ki so pa bile izrečene s pravim namenom, smatrala zaničevalnimi. Glede na današnje okoliščine se je pač lahko zmotila. Dopisniku do takrat neznan gospod — rodom štajarski Slovenec — je znan pod pisateljskim imenom: Hilarius de fonte aciduloso. Dal Bog, da bi takih zdravnikov imeli obilo!
Ce se podajaš v vodo, bodo te drugi spremljali z željo: Bog blagoslovi kopelj. Raz-ven 16 manjših kabinic so trije veči bazeni, kjer je polovica prostora odločena za gospode, a polovica za ženski spol. V najimenitnejši izmed teli je enkrat stopil nek častnik. Tudi tega so navzoči pozdravili z navadnim „Gott segne das bad!“ Vojaku ta pozdrav ni bil všeč. Konec njegovi nevolji je bil, da je nezadovoljnež hočeš nočeš moral se vrniti na suho, — začela so ga boleti ušesa.
Ako se — sklepoma — ozremo na narodno stran, v tem obziru bi Slovenec pač marsikaj želel. Topličarjem slovanske narodnosti

2. Rosniški frančiškani pa so dokazali ne le, da so župnije vstanovili, marveč da so jih tudi do tir ali; to je, da so jim priskrbeli stalnih dohodkov. Kadar se je nova župnija vstanovila, kupil je samostan, ali misijonar-vstanovitelj polje ali travnik, da bi se župnik od njega živel in mu ne bi bilo trebalo nadlegovati župljanov. Tudi za hišno opravo in živež se je poskrbelo, in sicer je to skrb prevzela mati fara, deloma pa samostan, ne da bi se nadlegovali farani ali drugi dobrotniki. Polagoma so bile vse frančiškanske župnije s potrebnim preskrbljene. Ker je temu tako, kdo bo kratil frančiškanom pravico do župnij, ktere so oni ustanovili in dotirali! Yse, kar so si kedaj prihranili, je na ta način pošlo; in če se jim sedaj le te cerkvene duhovnije vzamejo, jemlje se jim čast in spoštovanje, ktero so skozi 600 let vživali, ob enem pa se jim tla spodmaknejo v Bosni; ker že je bilo povedano, da se v Bosni od miloščine ne da živeti. Bi bilo to prav? 600 let so se trudili za razširjanje in ohranjenje katoliške vere, žrtvovali so vso miloščino za vstanovitev in dotacijo župnij, žrtvovali svote, od kterih bi zdaj lahko brez skrbi živeli; in zdaj naj bi šli?!
(Konec prih.)
Šeststoletnica.
Iz Metlike, 15. julija. Redka slovesnost cesarjevega prihoda na Kranjsko, še redkeji zgodovinski dogodek, da se praznuje letos šeststoletni spomin, kar je Kranjska prišla v last Habsburžanov, odjekuje ne le samo po beli Ljubljani, nego po celi Kranjski, tudi pri nas mešanih z brati Hrvati. Tudi Belokrajna oblekla se je v praznično obleko, ter dejansko pokazala, kako ji gon' srce za svojega cesarja in vladarja Franca Jožefa.
Brez kacega napora od kake strani napravile in zažigale so občine krese, culo se je streljanje in skoro ni bilo videti večjega hriba, ne kterern bi ne bil plapolal kres v znamenje veselja, da biva v Kranjski njeni presvitli Gospodar. Akoravno mi je bila prilika pregledati le samo kos Belokrajne, naštel sem vendar blizo BO kresov, tako, da se sme trditi,
dozdevno manjka poguma, da bi se oglasili tam, kjer molčanja ne čujejo.
Ce si danes dospel v našo idilično okolico, boš jutri poslušal podoknico. Te dni je prišla neka gospa iz mesta, od koder je „Slovenec“ dobil slavnostno pesem — dobrotljivi Bog povrni marljivemu pesniku ljubo zdravje! — ob priliki cesarjevega prihoda v Ljubljano, Tudi ti domoljubni duši je godba zasvirala jutrnico. Po odigranem prvem delu zahtevala je slovensko arijo. Želja se ji je spolnila. Pozneje je na svoje zadovoljstvo večkrat slišala slovenske melodije. Enako je pred nekterimi letini ista narodnakinja naprosila prejšnjega kapelnika, da je na dnevni red — godba se redno razlega ob poldne do 7,2, pod večer pa skoz 2 uri — spravljal tudi slovenske komade. Tako je prav! Ko bi imela le več posnemovalcev, bi se vsaj še glede časopisja doseglo marsikaj, česar doslje ne gleštamo. Čudno se nam zdi, da se Hrvatje, koji v velikem številu v toplice prihajajo, ne gibljejo. Ako se zadovoljava drugim narodnostim, zakaj bi se Slovani prezirali?
tudi prosti narod zavedal se je veselja, da ima v svoji deželi svojega poglavarja,
Osobito pa se je tega zavedala Metlika. Ako je bila le boljša hiša, vihrali so z nje prapori, trobojnice ali pa z avstrijanskimi barvami črno-rumenimi. Videl si vesele obraze, ki so ti naznanjali, da so ljudje srečni in gro-menje možnarjev na vse zgodaj ti je naznanjalo, da se ima praznovati slavnostni spomin cesarjevega prihoda na Kranjsko. Ob 9. uri bila je slovesna sv., maša, ktere so se vdeležili vsi vradi, šolska mladina in obilno ljudstva. Po sv. maši smo šli v šolo, kjer je tukajšnji nadučitelj pokazal v primernem govoru otrokom pomen današnje slavnosti.
Navdušeni živio-klici in petje cesarske pesmi je pokazalo, da je govor našel odziv v srcu. Potem so bile razne deklamacije. Otroci obnašali so se srčno in sigurno in posebno dopadale so razne drobnosti iz življenja cesarjeviča Rudolfa in Štefanije. In gotovo je, da take mične črtice goje in vnemajo ljubezen do presvitle cesarske rodovine v srcu mladih in starih. Razdeljevala se je knjižica „Habs-burški rod“, razdeljevale so se svetinjice in po posebni dobroti dveh gospodov tudi nekaj poštnih štedilnih kart, da bi se otroci na taki način že v prvi mladosti vadili varčnosti. Z veseljem zapustilo je šolo staro in mlado. Opoldan je bil banket, kterega so se vdeleže-vali vradniki in mešeanje. In ob pol štirih naznanilo nam, gromenje možnarjev in veselo pritrkovanje zvonov, ki je odmevalo po vsili metliških podružnicah, ko se je začul zvon farne cerkve, da se presvitli Gospodar prebli-žuje mejam svoje zveste vojvodine Kranjske. Lepoto tega trenutka ve zapopasti samo tisti, komur je znan tukajšnji svet, kajti skoro na vsacem hribu sredi vinskih goric kipi proti nebu bela cerkvica. Vršile so se pri banketu tudi razne napitnice, vsaj Belokranjec brez napitnic biti ne more. Med temi dopadla mi je osobito ena.
Govornik je omenjal cesarjevega gesla „vi-ribus unitis“, pokazal je, kako je on dober kristijan, priden delavec in blagi pomočnik v vsaki sili. Potem navduševal je svoje poslušalce k posnemanju teh blagih lastnosti in končal s tem, da kakor smo sedaj skupaj zbrani duhovniki, vradniki in meščanje, tako moramo tudi skupno delati, ako hočemo spolniti bistveni pomen cesarjevega gesla. Odposlal se je pri ti priliki tudi telegram vzvišenemu gosp. deželnemu predsedniku in Njih Veličanstvo je blagovolilo izraz vdanosti, vernosti in ljubezni zbranega duhovništva, vradništva in meščanstva, blagovoljno na znanje vzeti.
Zvečer bila je razsvitljava. Nektere hiše, osobito mestna, bile so zares krasno razsvit-ljene, gotovo pa ni bilo reveža, da bi ne bil prižgal in postavil svoje svetilnice na okno uborne koče. In to storilo je naše ljudstvo iz ljubezni do svojega vladarja. To videčemu, prišel je na spomin globoki pomen reka: „Hrast se omaja in hrib, zvestoba Slovenca ne gane.“ Bilo je videti tudi veliko transparentov in napisov, tako n. pr. kazala je mestna hiša podobe cesarja, cesarice, Rudolfa in Štefanije in začetne črke imena našega cesarja.
Med napisi dopadel mi je pa osobito eden zarad kratkosti in jedrnatosti: „Slava cesarju, mir narodom!“ Sploh se mora reči, da se je pokazala Metlika sedaj v taki prazničnosti, kakor gotovo še nikdar ne. Potem zažgal se je velikanski kres in zažigal umetaljni ogenj, sli-
šalo se je veselo popevanje, kajti vse je bilo na nogah in tudi s kmetov so prišli ogledovat nenavadni prizor. Približala se je že polnočna ura, ogenj je pogasnil, luči po hišah so se začele skrivati in ljudje so se spravljali k počitku za novo delo. Tako praznovala je Metlika slavnostni dan cesarjevega prihoda na Kranjsko, gotovo enega najlepših, kar jih je doživela do sedaj.
Politični pregled.
V Ljubljani, 30. julija.
Avstrijske dežele.
Svitli cesar so imenovali 19. dan t. m. za deželnega glavarja v Istri dež. poslanca dr. Franca Viduliča, namestnik mu je dr. Andrej Amoroso, za deželnega glavarja na Go-riškem deželnega poslanca grofa Franceta Coronini-a, namestnik mu je dr. Jožef Tonkli.
V Pragi 28. julija. Na dnevnem redu je bilo tudi poročilo budgetne komisije, kar se tiče zidanja za novi muzej. Poročilo obsega vse, zarad česar se muzej iz pravnega stališča more smatrati za deželno napravo; sklicuje se na jednoglasen sklep deželnega zbora dne 10. maja 1864, da se te zanimive zbirke spravijo, varno in dostojno. Prej se je povdarjalo, dani prostora, a sedaj je mesto Praga 3781 □ sež-njev sveta podarilo. Večina komisije, poročevalec dr. Rieger, tedaj nasvetuje: »Slavni deželni zbor naj ukaže deželnemu odboru, da se konečno izpelje sklep deželnega zbora 10. maja 1864, naj se porazume z vpravnim svetom muzeja češkega, da se pozve 1. kake prostore muzej potrebuje po svojih oddelkih, kar se tiče svetlobe, razvrstenja, da se spravijo bogate zbirke muzeja, z ozirom na nadzorno poučevanje ljudstva in za posvečevanje strokovnjakov, ter da se obvarujejo ognja in drugega poškodovanja; 2. naj se skrbi, da se kmalo dobi stavben načrt, ki ni predrag, vendar tako po vnanjosti in obsegu, da ugaja namenu, dostojnosti, skušnjam in sedanjemu razvoju umetnosti; 3. naj se prevdari, ali se ima zidanje izročiti deželnemu odboru, ali kakemu podjetniku, ali muzejnemu društvu; 4. naj se, kar moči, na tanko določi, kaki bi bili stroški za zidanje in uravnavo muzeja in kako se to poravna, ali se to vzame v deželni budget in na več let razdeli, ali naj se vzame na posodo potrebni kapital, ki bi se imel splačati v tridesetih letih ali sicer kako drugače; 5. dogovarjale se z odborom muzeja naj tudi deželni odbor prevdari, kako bi se pravno razmerje dežele do muzeja stalno določilo, koliko mu gre dati dotacije in koliko ima pri njega voditvi govoriti deželni zastop. Na podlagi teh poizvedovanj, obravnav in vpeljav naj deželni odbor v prihodnji seji o vseh teh rečeh stavi določne nasvete, da se začne staviti nov deželi vreden muzej.“ Tako predlog večine.
Vnanje države.
P Mirna, 26. julija. Sedaj, ko je Pruska vlada nekoliko prijenjala v versko-političnih stvareh, zahteva se pa od Rima, da prizna dolžnost naznanovanja pri umeščenji cerkvenih služeb. Na to odgovarja „Osservatore Romano" : Pruske koncesije niso sistematične, niso za se, a dolžnost naznanovanja je nerazdeljena celota, je sistema. Cerkev potrebuje svobodo. Najhuje ojstrino so sicer oglajene, a prostosti vendar le ni. Od cerkve zahtevati, naj dovoli največ kar le more, zato pa ji dati manj ko je mogoče, to se ne pravi postopati jednakomerno (pari passu). — Ko bi cerkev brez premisleka privolila v to, kar pruska vlada zahteva, bi vendar ne bilo stanovitnega miru. (Vidi se tukaj, kako se pruska politika prizadeva, dobiti kar največ mogoče, t. j. po vsem popolno oblast čez katolike v svojih deželah tudi v verskih rečeh, a sama pa le toliko hoče prijenjati, kar terja najskrajnejša sila. V takih okolistavah je pač treba predvidnosti, da ne bodo poslednje reči slabeje od prvih. Bolje odkrit neprijatelj, kakor pa prijatelj, ki nas hoče v zlo rabiti).
Iz Skadra ve poročati „Pol. Corr.“ dne 16. t. m. naslednje. Podjarjemljeni rodovi so Turkom toliko pokorni, da dvomijo, ali jim to res gre iz srca. Gorjanski rodovi vračujejo vladi ne le tisto, ktero so vojakom vzeli, ktero jim je bilo izročeno za časa turške vojske; dalje plačujejo hišni davek, kterega so več let dolžni. To pa delajo brž ko ne zato, da bi vlada umaknila armado, ktero ima razpostavljeno po zmaganih krajih. Ker se jo to poročilo pri nekterih rodovih, misli Assim paša, terjati orožja od vseh plemen, ki spadajo pod turško oblast. To pa ne pojde tako gladko, kakor se je to na prvi mah pokazalo. Kod iz Kioli je odgovoril na to vprašanje s tem, da je umoril svojega poglavarja, ki bi imel to pri njih dognati.
Iz Angleškega. V gosposki zbornici je naznanil Carl Granville, da vlada umakne pogodbo z Lessepsom. Vlada, pravi Granville, se hoče ogniti vsem debatam, ki bi vsled tega nastale, ker bi zadrževale po eni strani delavnost parlamenta, po drugi strani bi pa tudi lahko prišlo kaj na dan, kar bi žalilo Francosko in druge države. Lesseps je dal vladi na prosto in ni zahteval, naj se poišče odobre-nje parlamenta, zato je on (lord Granville) privolil, da se umakne pogodba.
Iz Hanoi. 19. t. m. je došel telegram, da je polkovnik Badens iz mesta šel nad sovražnike, zaplenil je 7 topov in ubil 1000 sovražnikov, Francozov je palo 11.
Izvirni dopisi.
Iz Metlike, 29. julija. (Žumberška komisija) nastavlja že od petka svoj obhod po žumberških višinah in nižinah in sklene te dni v Metliki svoj — misijon.
Iz Metlike, 26. julija. Včeraj smo učitelji in učiteljice metliškega in črnomaljskega okraja imeli v Metliki šolsko konferenco. Ob uri otvori g. šolski nadzornik kot predsednik konferenco in nas pozdravi s prisrčnimi besedami. Na to omenja s povzdignjenim glasom pred kratkem v celi deželi obhajane 6001etnice, naznanja, da so, kakor razvidno iz sporočil krajnih šolskih svetov, vse belo-kranjske šole slovesno praznovale veseli spomin združenja mile kranjske dežele s preslavno Habsburško hišo. Povabi nas, da skupno zakličemo živio presvetlemu cesarju. Burni trikratni živio zadoni preljubljenemu vladarju, nedosegljivemu pospešitelju šolstva, navdušeno zapojemo cesarsko himno.
Potem smo pretresali in rešili posamezne točke konferenčnega programa. Ker bo gotovo slovenski šolski list natančneje popisal današnjo konferenco, bo sporočilo za „ Slo venca “ bolj površno.
Gosp. nadzornik pove svoje opazke pri nadzorovanju, in razjasnuje ukaze in odloke viših oblasti. Ukazu, da je prepovedano, „ko-čevsko himno", v šolah peti, se z veselim živio pritrdi. Poročevalci preberejo svoja poročila, kako naj se vredi poduk v ponavljavni šoli, da bode zadostoval postavnim določbam in da bode prinašal ljudstvu zaželjeno korist. Sprejme se enoglasno predlog: „Le tisti otroci prestopijo v ponavljavno šolo, ki so zadostili terjatvam vsakdanje šole, ne glede na to, koliko časa so jo obiskovali". Slišali smo poročilo gospodov, ki so se pretečeno leto učili v kmetijskem tečaju na Slapu. Za prihodnje šolsko leto se vpelje Praprotnikov abecednik. Podu-čevanje v kmetijstvu, kjer bi se vpeljalo, naj so pridruži poduku v ponavljavni šoli in sicer tako, da bo nauk ob četrtkih trajal 6 ur, eno uro veronauk, 3 ponavljanje, 2 kmetijstvo. Vršile so se razne volitve, ob dveh bil je konec.
Pri skupnem obedu smo bili prav Židane volje. Okusna kuhinja in dobro vino sta k temu veliko pripomogla. Naročili smo si metliško godbo, ki nas je z izvrstnim svojini igranjem kratkočasila. Slišali smo izvanredno lepo petje. Na Belo-kranjskem ni vesele družbe, -da bi se razne napitnice ne vršile. Omenjam le nekaj. G. nadzornik je napil gospodom katehetom, ki so se vdeležili današnje konference. Starosta katehetov, župnik radoviški, se zahvali in pristavi srčno željo, da bi vsi učitelji, svetni in duhovni, složno in vzajemno delali na šolskem polji. Zgled vsem bodi vzor učiteljev On, ki je rekel: „Pustite male k meni priti". Pogum in tolažilo naj nam pri tem trudapolnem delu bodo svetopisemske besede: „Oni, ki druge podučujcjo, se bodo svetili, kakor zvezde na nebu". Burni dobro-klici in besede sledečega govornika naj bodo zagotovilo edinosti in složnosti. V to pomozi Bog!
Iz Pariza, 26. julija. (Časnikarstvo.) Zadnjič sem ti, dragi „Slovenec“, dunajske žurna-liste postavil v izgled glede urnosti sporočanja, danes ti želim tacih bralcev, kakor so Parižani. Ne vem, če je kje na svetu toliko razširjeno branje časopisov, kot v Parizu. Sicer imajo tukaj politični časopisi razun kavarn in hotelov le malo rednih naročnikov, ali ljudje si kupujejo liste sproti in menda bi Parižan raje ostal lačen, kakor vsaki dan brez svojega lista. Ko izidejo na večer tukajšnji listi, je po ulicah krog ličnih poslopji, koder jih prodajajo, kar celi boj za nje, sleherni hoče brž poizvedeti, kar je doma in na tujem najnovejšega.
In skoz celi dan vidiš tu ljudi hoditi po ulicah s časopisom v roki. Tukaj počasnih korakov stopa francoski duhovnik v talarju, v roki držeč in beroč svoj „Univers“ ali „Monde“ — za njim elegantni gospod, v eni roki smodko v drugi časopis. Celo v dežji sem jih videl na ulicah z dežnikom v eni in s časopisom v drugi roki. A ne le tako zvanomu razumništvu, tudi priprostemu ljudstvu je tu časopis vsakdanja hrana, fijaker sedeč na svojem vozu, in pričakujoč tujca, ki bi se poslužil njegovega urnega konjiča — bere; branjevka za svojo mizo in delavec, ko opoldne počiva, sta vtop-Ijena v branje časopisa. Celo moža, ki ob vogalih boulevardov sedi in memogredočim za mali denar čevlje snaži, videl sem s časopisom v roki. Siromak si kupi navadno za 5 centimov svoj „Petit Journal", kterega, kakor trdijo, nekteri dan razprodajo po 600.000 do 700.000 iztisov.
Znajo pa tudi lastniki časnikov svoje blago ponujati in v denar spravljati, da je kaj. Ne le, da imajo po ulicah in trgih svoje proda-jalnice, ampak posamezni listi imajo svoje voze, nalašč za to napravljene, in s temi urno urno drdrajo po mestu, ko izide list, da ga brž ljudem ponudijo; menda si mislijo, kdor prvi pride, prvi melje. Zraven tega imajo še svoje raznašalce, ki obhodijo ulice, kavarne, gostilne in javne prostore, ter z upitjem ljudem ponujajo svoje blago.
Da je listov političnih v Parizu razne baze in raznih strank, je umljivo; kot znamenje ljudskega mišljenja naj imenujem list, ki so imenuje „L’anti Prussien", ki je neki zelo razširjen.
Iz obilice konservativnih listov je spoznati, da republika še ne stoji popolnoma na trdnih nogah. Ti listi sedaj kaj natačno priobčujejo o grofu Chambordu in njegovi bolezni; tudi ga nekteri listi imenujejo kar naravnost „kralja".
Njegova podoba je po Parizu razpostavljena v premnogih prodajalnicah. Kavnokar vabijo katoliški vrli časopisi k skupnemu romanju v Lourdes, da izprosijo blagemu Chambordu ljubega zdravja. Dne 18. avgusta hočejo nastopiti romanje. — Sploh smem tukajšnje katoliške dnevnike glede njih čvrste in odločne pisave vsem katoliškim listom drugih dežel postaviti v posnemanje.
Domače novice.
(Rastava v realki) bo, kakor slišimo, do prihodnje nedelje podaljšana. Naj se toraj podvizajo, kteri jo želijo videti. Vredno je pogledati jo gotovo, ker take prilike ne bo kmalo.
(Ogenj). V soboto nekako po 9. uri zvečer se je vnel petrolej v prodajalnici g. Ahčina. Ogenj se dalje ni razširil, ampak jo bil precej zadušen.
(Dr. Keesbacher,) zdravniški vladni kon-cipist, se je v spremstvu rudniškega zdravnika dr. Baaza iz Idrije podal v Berolin k zdravil-stveni (higijenični) razstavi; prvi je, kakor ču-jemo, od ministerstva notranjih zadev dobil 400 gold. podpore za to pot, zadnji potuje pa na stroške poljedelskega ministerstva,
(Požigalca vasi Otoka pri Postojni) niso še dobili. V Otoku pri Eadolici prijeti Italijan s tem požarom ni imel nič opraviti.
(Popravek.) V opazkah o cesarjevi navzočnosti v gimnaziji je v zadnjem „Slovencu“ v odstavku: Ko se je potem povedalo, izostalo: da se tudi Nemcem daje prilika, da se učijo slovenščine, rečejo: „Tako je prav; obeh jezikov naj postanejo zmožni."
Razne reci.
— Letno poročilo čveterorazred-ne ljudske šole v Novem mestu, ktero oskrbujejo čč. oo. frančiškani, kaže, da je imela ta šola v 4 razredih s pričetkom leta 164, koncem leta pa 152 učencev, in sicer 66 domačih in 86 notranjskih. V poročilu se nahajajo tudi nektere reči iz šolske kronike. Novo šolsko leto se prične s slovesno sveto mašo 16. septembra.
— Požar. Na Koritnici blizu Grahovega zažgal je 24. t. m. zvečer ob '/26. uri blazen gospodar svojo hišo. Ogenj razširi se koj ter uniči 10 hiš in 7 hlevov, nekoliko prešičev in eno junico. Tudi neki starček se je tako hudo ožgal, da je 8 ur pozneje umrl. Zavarovano ni bilo nobeno poslopje. Požigalca so 25. t. m. zaprli.
— Premembe pri gimnazijah: Profesor Ambrož pride iz Maribora na gimnazijo v Kočevji. Namesto profesorja Jetmarja pride pa v Maribor Julij Biberle iz Kernova v Sle-ziji. Kaže se, kakor da bi hoteli iz Maribora odpraviti vse slovenske profesorje in jih namestiti z nemškimi, in vendar je dokaj učencev na tamošnji gimnaziji slovenskega rodu. Tako ravnanje štajarskim Slovencem gotovo ni v pomnjenje, in daje priliko k opravičenim pritožbam.
— Slovenski jezik pri sodnijah. Celjska okrožna sodnija ima 25 preiskovalnih sodnikov, kterih pa le trije vradujejo slovenski. Pri državnem pravdništvu nastavljenih je več slovenščine zmožnih avskultantov, pa do-zdaj ste bili sostavljeni le dve slovenski zatožim
— Mariborski knez in škof odšli so 28. t. in. iz Maribora birmovat.
— Za mašnike so bili v Mariboru posvečeni čč. gg.: Adam Grušavnik, Franc Klepač, Blaž Kukovič, Jožef Majcen, Jakob Marzidošek, Rudolf Kaktelj, Franc Salomon, Jožef Zidanšek, Janez Žnidaršič iz 4. leta, pa Franc Čorncnšek, Martin Matek, Valentin Mi-kuš in Franc Simonič iz 3. leta. V pastirstvo stopi 12 gospodov.
2. Rosniški frančiškani pa so dokazali ne le, da so župnije vstanovili, marveč da so jih tudi do tir ali; to je, da so jim priskrbeli stalnih dohodkov. Kadar se je nova župnija vstanovila, kupil je samostan, ali misijonar-vstanovitelj polje ali travnik, da bi se župnik od njega živel in mu ne bi bilo trebalo nadlegovati župljanov. Tudi za hišno opravo in živež se je poskrbelo, in sicer je to skrb prevzela mati fara, deloma pa samostan, ne da bi se nadlegovali farani ali drugi dobrotniki. Polagoma so bile vse frančiškanske župnije s potrebnim preskrbljene. Ker je temu tako, kdo bo kratil frančiškanom pravico do župnij, ktere so oni ustanovili in dotirali! Vse, kar so si kedaj prihranili, je na ta način pošlo; in če se jim sedaj le te cerkvene duhovnije vzamejo, jemlje se jim čast in spoštovanje, ktero so skozi 600 let vživali, ob enem pa se jim tla spodmaknejo v Bosni; ker že je bilo povedano, da se v Bosni od miloščine ne da živeti. Bi bilo to prav? 600 let so se trudili za razširjanje in ohranjenje katoliške vere, žrtvovali so vso miloščino za vstanovitev in dotacijo župnij, žrtvovali svote, od kterih bi zdaj lahko brez skrbi živeli; in zdaj naj bi šli?!
(Konec prih.)
Šeststoletiiica.
Iz Metlike, 15. julija. Redka slovesnost cesarjevega prihoda na Kranjsko, še redkeji zgodovinski dogodek, da se praznuje letos šeststoletni spomin, kar je Kranjska prišla v last Habsburžanov, odjekuje ne le samo po beli Ljubljani, nego po celi Kranjski, tudi pri nas mešanih z brati Hrvati. Tudi Belokrajna oblekla se je v praznično obleko, ter dejansko pokazala, kako ji gori srce za svojega cesarja in vladarja Franca Jožefa.
Brez kacega napora od kake strani napravile in zažigale so občine krese, culo se je streljanje in skoro ni bilo videti večjega hriba, ne kterem bi ne bil plapolal kres v znamenje veselja, da biva v Kranjski njeni presvitli Gospodar. Akoravno mi je bila prilika pregledati le samo kos Belokrajne, naštel sem vendar blizo BO kresov, tako, da se sme trditi,
dozdevno manjka poguma, da bi se oglasili tam, kjer molčanja ne čujejo.
Ce si danes dospel v našo idilično okolico, boš jutri poslušal podoknico. Te dni je prišla neka gospa iz mesta, od koder je „Slovenec“ dobil slavnostno pesem — dobrotljivi Bog povrni marljivemu pesniku ljubo zdravje! — ob priliki cesarjevega prihoda v Ljubljano. Tudi ti domoljubni duši je godba zasvirala jutrnico. Po odigranem prvem delu zahtevala je slovensko arijo. Zelja se ji je spolnila. Pozneje je na svoje zadovoljstvo večkrat slišala slovenske melodije. Enako je pred nekterimi letini ista narodnakinja naprosila prejšnjega kapelnika, da je na dnevni red — godba se redno razlega ob poldne do */<, 2, pod večer pa skoz 2 uri — spravljal tudi slovenske komade. Tako je prav! Ko bi imela le več posnemovalcev, bi se vsaj še glede časopisja doseglo marsikaj, česar doslje ne gleštamo. Čudno se nam zdi, da se Hrvatje, koji v velikem številu v toplice prihajajo, ne gibljejo. Ako se zadovoljava drugim narodnostim, zakaj bi se Slovani prezirali ?
tudi prosti narod zavedal se je veselja, da ima v svoji deželi svojega poglavarja.
Osobito pa se je tega zavedala Metlika. Ako je bila le boljša hiša, vihrali so z nje prapori, trobojnice ali pa z avstrijanskimi barvami črno-rumenimi. Videl si vesele obraze, ki so ti naznanjali, da so ljudje srečni in gro-menje možnarjev na vse zgodaj ti je naznanjalo, da se ima praznovati slavnostni spomin cesarjevega prihoda na Kranjsko. Ob 9. uri bila je slovesna sv. maša, ktere so se vdeležili vsi vradi, šolska mladina in obilno ljudstva. Po sv. maši smo Šli v šolo, kjer je tukajšnji nadučitelj pokazal v primernem govoru otrokom pomen današnje slavnosti.
Navdušeni živio-klici in petje cesarske pesmi je pokazalo, da je govor našel odziv v srcu. Potem so bile razne deklamacije. Otroci obnašali so se srčno in sigurno in posebno dopadale so razne drobnosti iz življenja cesarjeviča Rudolfa in Štefanije. In gotovo je, da take mične črtice goje in vnemajo ljubezen do presvitle cesarske rodovine v srcu mladih in starih. Razdeljevala se je knjižica habsburški rod“, razdeljevale so se svetinjice in po posebni dobroti dveh gospodov tudi nekaj poštnih štedilnih kart, da bi se otroci na taki način že v prvi mladosti vadili varčnosti. Z veseljem zapustilo je šolo staro in mlado. Opoldan je bil banket, kterega so se vdeleže-vali vradniki in meščanje. In ob pol štirih naznanilo nam, gromenje možnarjev in veselo pritrkovanje zvonov, ki je odmevalo po vsili metliških podružnicah, ko se je začul zvon farne cerkve, da se presvitli Gospodar prebli-žuje mejam svoje zveste vojvodine Kranjske. Lepoto tega trenutka ve zapopasti samo tisti, komur je znan tukajšnji svet, kajti skoro na vsaeem hribu sredi vinskih goric kipi proti nebu bela cerkvica. Pršile so se pri banketu tudi razne napitnice, vsaj Belokranjec brez napitnic biti ne more. Med temi dopadla mi je osobito ena.
Govornik je omenjal cesarjevega gesla „vi-ribus unitis“, pokazal je, kako je on dober kristijan, priden delavec in blagi pomočnik v vsaki sili. Potem navduševal je svoje poslušalce k posnemanju teh blagih lastnosti in končal s tem, da kakor smo sedaj skupaj zbrani duhovniki, vradniki in meščanje, tako moramo tudi skupno delati, ako hočemo spolniti bistveni pomen cesarjevega gesla. Odposlal se je pri ti priliki tudi telegram vzvišenemu gosp. deželnemu predsedniku in Njih Veličanstvo je blagovolilo izraz vdanosti, vernosti in ljubezni zbranega duhovništva, vradništva in meščanstva, blagovoljno na znanje vzeti.
Zvečer bila je razsvitljava. Nektere hiše, osobito mestna, bile so zares krasno razsvit-ljene, gotovo pa ni bilo reveža, da bi ne bil prižgal in postavil svoje svetilniee na okno uborne koče. In to storilo je naše ljudstvo iz ljubezni do svojega vladarja, To videčemu, prišel je na spomin globoki pomen reka: „Hrast se omaja in hrib, zvestoba Slovenca ne gane.“ Bilo je videti tudi veliko transparentov in napisov, tako n. pr. kazala je mestna hiša podobe cesarja, cesarice, Rudolfa in Štefanije in začetne črke imena našega cesarja.
Med napisi dopadel mi je pa osobito eden zarad kratkosti in jedrnatosti: „Slava cesarju, mir narodom!“ Sploh se mora reči, da se je pokazala Metlika sedaj v taki prazničnosti, kakor gotovo še nikdar ne. Potem zažgal se je velikanski kies in zažigal umetaljni ogenj, sli-
šalo se je veselo popevanje, kajti vse je bilo na nogah in tudi s kmetov so prišli ogledovat nenavadni prizor. Približala se je že polnočna ura, ogenj je pogasnil, luči po hišah so se začele skrivati in ljudje so se spravljali k počitku za novo delo. Tako praznovala je Metlika slavnostni dan cesarjevega prihoda na Kranjsko, gotovo enega najlepših, kar jih je doživela do sedaj.
Politični pregled.
V Ljubljani, 30. julija.
Avstrijske dežele.
Svitli cesar so imenovali 19. dan t. m. za deželnega glavarja v Istri dež. poslanca dr. Franca Viduliča, namestnik mu je dr. Andrej Amoroso, za deželnega glavarja na Goriškem deželnega poslanca grofa Franceta C o r o n i n i - a, namestnik mu je dr. Jožef Tonkli.
H Pragi 28. julija. Na dnevnem redu je bilo tudi poročilo budgetne komisije, kar se tiče zidanja za novi muzej. Poročilo obsega vse, zarad česar se muzej iz pravnega stališča more smatrati za deželno napravo; sklicuje se na jednoglasen sklep deželnega zbora dne 10. maja 1864, da se te zanimive zbirke spravijo, varno in dostojno. Prej se je povdarjalo, da ni' prostora, a sedaj je mesto Praga 8781 □ sež-njev sveta podarilo. Večina komisije, poročevalec dr. Rieger, tedaj nasvetuje: „Slavni deželni zbor naj ukaže deželnemu odboru, da se konečno izpelje sklep deželnega zbora 10. maja 1864, naj se porazumc z vpravniin svetom muzeja češkega, da se pozve 1. kake prostore muzej potrebuje po svojih oddelkih, kar se tiče svetlobe, razvrstenja, da se spravijo bogate zbirke muzeja, z ozirom na nadzorno poučevanje ljudstva in za posvečevanje strokovnjakov, ter da se obvarujejo ognja in drugega poškodovanja; 2. naj se skrbi, da se kmalo dobi stavben načrt, ki ni predrag, vendar tako po vnanjosti in obsegu, da ugaja namenu, dostojnosti, skušnjam in sedanjemu razvoju umetnosti; 8. naj se prevdari, ali se ima zidanje izročiti deželnemu odboru, ali kakemu podjetniku, ali muzejnemu društvu; 4. naj se, kar moči, na tanko določi, kaki bi bili stroški za zidanje in uravnavo muzeja in kako se to poravna, ali se to vzame v deželni budget in na več let razdeli, ali naj se vzame na posodo potrebni kapital, ki bi se imel splačati v tridesetih letih ali sicer kako drugače; 5. dogovar-jaje se z odborom muzeja naj tudi deželni odbor prevdari, kako bi se pravno razmerje dežele do muzeja stalno določilo, koliko mu gre dati dotacije in koliko ima pri njega voditvi govoriti deželni zastop. Na podlagi teh poizvedovanj, obravnav in vpeljav naj deželni odbor v prihodnji seji o vseli teh rečeh stavi določne nasvete, da se začne staviti nov deželi vreden muzej." Tako predlog večine.
Vnanje države.
Iz Rima, 26. julija. Sedaj, ko je Pruska vlada nekoliko prijenjala v versko-političnih stvareh, zahteva se pa od Rima, da prizna dolžnost naznanovanja pri umeščenji cerkvenih sluzel). Na to odgovarja „Osservatore Romano" : Pruske koncesije niso sistematične, niso za se, a dolžnost naznanovanja je nerazdeljena celota, je sistema. Cerkev potrebuje svobode. Najhuje ojstrine so sicer oglajene, a prostosti vendar le ni. Od cerkve zahtevati, naj dovoli največ kar le more, zato pa ji dati manj ko je mogoče, to se ne pravi postopati jednakomerno (pari passu). — Ko bi cerkev brez premisleka privolila v to, kar pruska vlada zahteva, bi vendar ne bilo stanovitnega miru. (Vidi se tukaj, kako se pruska politika prizadeva, dobiti kar največ mogoče, t. j. po vsem popolno oblast čez katolike v svojih deželah tudi v verskih rečeh, a sama pa le toliko hoče prijenjati, kar terja najskrajnejša sila. V takih okolistavah je pač treba predvidnosti, da ne bodo poslednje reči slabeje od prvih. Bolje odkrit neprijatelj, kakor pa prijatelj, ki nas hoče v zlo rabiti).
Iz Skodra ve poročati „Pol. Corr.“ dne 16. t. m. naslednje. Podjarjemljeni rodovi so Turkom toliko pokorni, da dvomijo, ali jim to res gre iz srca. Gorjanski rodovi vračujejo vladi ne le tisto, ktero so vojakom vzeli, ktero jim je bilo izročeno za časa turške vojske; dalje plačujejo hišni davek, kterega so več let dolžni. To pa delajo brž ko ne zato, da bi vlada umaknila armado, ktero ima razpostavljeno po zmaganih krajih. Ker se je to poročilo pri nekterih rodovih, misli Assim paša, terjati orožja od vseh plemen, ki spadajo pod turško oblast. To pa ne pojde tako gladko, kakor se je to na prvi mah pokazalo. Kod iz Eioli je odgovoril na to vprašanje s tem, da je umoril svojega poglavarja, ki bi imel to pri njih dognati.
Iz Angleškega. V gosposki zbornici je naznanil Carl Granville, da vlada umakne pogodbo z Lessepsom, Vlada, pravi Granville, se hoče ogniti vsem debatam, ki bi vsled tega nastale, ker bi zadrževale po eni strani delavnost parlamenta, po drugi strani bi pa tudi lahko prišlo kaj na dan, kar bi žalilo Francosko in druge države. Lesseps je dal vladi na prosto in ni zahteval, naj se poišče odobre-nje parlamenta, zato je on (lord Granville) privolil, da se umakne pogodba.
Iz Hanoi. 19. t. m. je došel telegram, da je polkovnik Badens iz mesta šel nad sovražnike, zaplenil je 7 topov in ubil 1000 sovražnikov, Francozov je palo 11.
Izvirni dopisi.
Iz Metlike, 29. julija. (Žumbcrška komisija) nastavlja že od petka svoj obhod po žumberških višinah in nižinah in sklene te dni v Metliki svoj — misijon.
Iz Metlike, 26. julija. Včeraj smo učitelji in učiteljice metliškega in črnomaljskega okraja imeli v Metliki šolsko konferenco. Ob ^IM-uri otvori g. šolski nadzornik kot predsednik konferenco in nas pozdravi s prisrčnimi besedami. Na to omenja s povzdignjenim glasom pred kratkem v celi deželi obhajane 6001etniee, naznanja, da so, kakor razvidno iz sporočil krajnih šolskih svetov, vse belo-kranjske šole slovesno praznovale veseli spomin združenja mile kranjske dežele s preslavno Habsburško hišo. Povabi nas, da skupno zakličemo živio presvetlemu cesarju. Burni trikratni živio zadoni preljubljenemu vladarju, nedosegljivemu pospešitelju šolstva, navdušeno zapojemo cesarsko himno.
Potem smo pretresali in rešili posamezne točke konferenčnega programa. Ker bo gotovo slovenski šolski list natančneje popisal današnjo konferenco, bo sporočilo za „Slovenca" bolj površno.
Gosp. nadzornik pove svoje opazke pri nadzorovanju, in razjasnuje ukaze in odloke višili oblasti. Ukazu, da je prepovedano, „ko-čovsko himno", v šolah peti, se z veselim živio pritrdi. Poročevalci preberejo svoja poročila, kako naj se vredi poduk v ponavljavni šoli, da bode zadostoval postavnim določbam in da bode prinašal ljudstvu zaželjeno korist. Sprejme se enoglasno predlog: „Le tisti otroci prestopijo v ponavljamo šolo, ki so zadostili terjatvam vsakdanje šole, no glede na to, koliko časa so jo obiskovali". Slišali smo poročilo gospodov, ki so se pretečeno leto učili v kmetijskem tečaju na Slapu. Za prihodnje šolsko leto se vpelje Praprotnikov abecednik. Podu-čevanje v kmetijstvu, kjer bi se vpeljalo, naj se pridruži poduku v ponavljavni šoli in sicer tako, da bo nauk ob četrtkih trajal 6 ur, eno uro veronauk, 3 ponavljanje, 2 kmetijstvo. Vršile so se razne volitve, ob dveh bil je konec.
Pri skupnem obedu smo bili prav Židane volje. Okusna kuhinja in dobro vino sta k temu veliko pripomogla. Naročili smo si metliško godbo, ki nas je z izvrstnim svojim igranjem kratkočasila. Slišali smo izvanredno lepo petje. Na Belo-kranjskem ni vesele družbe, -da bi se razne napitnice ne vršilo. Omenjam le nekaj. G. nadzornik je napil gospodom katehetom, ki so se vdeležili današnje konference. Starosta katehetov, župnik radoviški, se zahvali in pristavi srčno željo, da bi vsi učitelji, svetni in duhovni, složno in vzajemno delali na šolskem polji. Zgled vsem bodi vzor učiteljev On, ki je rekel: „Pustite male k meni priti". Pogum in tolažilo naj nam pri tem trudapolnem delu bodo svetopisemske besede: „Oni, ki druge podučujejo, se bodo svetili, kakor zvezde na nebu". Burni dobro-klici in besede sledečega govornika naj bodo zagotovilo edinosti in složnosti. V to pomozi Bog!
Iz Pariza, 26. julija. (Časnikarstvo.) Zadnjič sem ti, dragi „Slovenec“, dunajske žurna-liste postavil v izgled glede urnosti sporočanja, danes ti želim tacih bralcev, kakor so Parižani. Ne vem, če je kje na svetu toliko razširjeno branje časopisov, kot v Parizu. Sicer imajo tukaj politični časopisi razun kavarn in hotelov le malo rednih naročnikov, ali ljudje si kupujejo liste sproti in menda bi Parižan raje ostal lačen, kakor vsaki dan brez svojega lista. Ko izidejo na večer tukajšnji listi, je po ulicah krog ličnih poslopji, koder jih prodajajo, kar celi boj za nje, sleherni hoče brž poizvedeti, kar je doma in na tujem najnovejšega.
In skoz celi dan vidiš tu ljudi hoditi po ulicah s časopisom v roki. Tukaj počasnih korakov stopa francoski duhovnik v talarju, v roki držeč in beroč svoj „Univers“ ali „Monde“ — za njim elegantni gospod, v eni roki smodko v drugi časopis. Celo v dežji sem jih videl na ulicah z dežnikom v eni in s časopisom v drugi roki. A ne le tako zvanomu razumništvu, tudi priprostemu ljudstvu je tu časopis vsakdanja hrana, fijaker sedeč na svojem vozu, in pričakujoč tujca, ki bi se poslužil njegovega urnega konjiča — bere; branjevka za svojo mizo in delavec, ko opoldne počiva, sta vtop-ljena v branje časopisa. Celo moža, ki ob vogalih boulevardov sedi in memogredočim za mali denar čevlje snaži, videl sem s časopisom v roki. Siromak si kupi navadno za 5 centimov svoj „Petit Journal", kterega, kakor trdijo, nekteri dan razprodajo po 600.000 do 700.000 iztisov.
Znajo pa tudi lastniki časnikov svoje blago ponujati in v denar spravljati, da je kaj, Ne le, da imajo po ulicah in trgih svoje proda-jalnice, ampak posamezni listi imajo svoje voze, nalašč za to napravljene, in s temi urno urno drdrajo po mestu, ko izide list, da ga brž ljudem ponudijo; menda si mislijo, kdor prvi pride, prvi melje. Zraven tega imajo še svoje raznašalce, ki obhodijo ulice, kavarne, gostilne in javne prostore, ter z upitjem ljudem ponujajo svoje blago.
l)a je listov političnih v Parizu razne baže in raznih strank, je umljivo; kot znamenje ljudskega mišljenja naj imenujem list, ki so imenuje „L’ anti Prussien", ki je neki zelo razširjen.
Iz obilice konservativnih listov je spoznati, da republika še ne stoji popolnoma na trdnih nogah. Ti listi sedaj kaj natačno priobčujejo o grofu Chambordu in njegovi bolezni; tudi ga nekteri listi imenujejo kar naravnost „kralja“.
Njegova podoba je po Parizu razpostavljena v premnogih prodajalnicah. Ravnokar vabijo katoliški vrli časopisi k skupnemu romanju v Lourdes, da izprosijo blagemu Chambordu ljubega zdravja. Dne 18. avgusta hočejo nastopiti romanje. — Sploh smem tukajšnje katoliške dnevnike glede njih čvrste in odločne pisave vsem katoliškim listom drugih dežel postaviti v posnemanje.
Domače novice.
(Rastava v realki) bo, kakor slišimo, do prihodnje nedelje podaljšana. Naj se toraj podvizajo, kteri jo želijo videti. Vredno je pogledati jo gotovo, ker take prilike ne bo kmalo.
(Ogenj). V soboto nekako po 9. uri zvečer se je vnel petrolej v prodajalnici g. Ahčina. Ogenj se dalje ni razširil, ampak je bil precej zadušen.
(Dr. Keesbacher,) zdravniški vladni kon-cipist, se je v spremstvu rudniškega zdravnika dr. Baaza iz Idrije podal v Berolin k zdravil-stveni (higijenični) razstavi; prvi je, kakor ču-jemo, od ministerstva notranjih zadev dobil 400 gold. podpore za to pot, zadnji potuje pa na stroške poljedelskega ministerstva.
(Požigalca vasi Otoka pri Postojni) niso še dobili. V Otoku pri Eadolici prijeti Italijan s tem požarom ni imel nič opraviti.
(Popravek.) V opazkah o cesarjevi navzočnosti v gimnaziji je v zadnjem „Slovencu" v odstavku: Ko se je potem povedalo, izostalo: da se tudi Nemcem daje prilika, da se učijo slovenščine, rečejo: „Tako je prav; obeh jezikov naj postanejo zmožni."
Razne reči.
— Letno poročilo čveterorazred-ne ljudske šole v Novem mestu, ktero oskrbujejo čč. oo. frančiškani, kaže, da je imela ta šola v 4 razredih s pričetkom leta 164, koncem leta pa 152 učencev, in sicer 66 domačih in 86 notranjskih. V poročilu se nahajajo tudi nektere reči iz šolske kronike. Novo šolsko leto se prične s slovesno sveto mašo 16. septembra.
— P o ž a r. Na Koritnici blizu Grahovega zažgal je 24. t. m. zvečer ob V2 6- uri blazen gospodar svojo hišo. Ogenj razširi se koj ter uniči 10 hiš in 7 hlevov, nekoliko prešičev in eno junico. Tudi neki starček se je tako hudo ožgal, da je 8 ur pozneje umrl. Zavarovano ni bilo nobeno poslopje. Požigalca so 25. t. m. zaprli.
— Premembe pri gimnazijah: Profesor Ambrož pride iz Maribora na gimnazijo v Kočevji. Namesto profesorja Jetmarja pride pa v Maribor Julij Biberle iz Kernova v Sle-ziji. Kaže se, kakor da bi hoteli iz Maribora odpraviti vse slovenske profesorje in jih namestiti z nemškimi, in vendar je dokaj učencev na tamošnji gimnaziji slovenskega rodu. Tako ravnanje štajerskim Slovencem gotovo ni v pomnjenje, in daje priliko k opravičenim pritožbam.
— Slovenski jezik pri sodnijah. Celjska okrožna sodnija ima 25 preiskovalnih sodnikov, kterih pa le trije vradujejo slovenski. Pri državnem pravdništvu nastavljenih je več slovenščine zmožnih avskultantov, pa do-zdaj ste bili sostavljeni le dve slovenski za-tožbi.
— Mariborski knez in škof odšli so 28. t. m. iz Maribora birmovat,
— Za mašnike so bili v Mariboru posvečeni čč. gg.: Adam Grušavnik, Franc Klepač, Blaž Kukovič, Jožef Majcen, Jakob Marzidošek, Rudolf Raktelj, Franc Salomon, Jožef Zidanšek, Janez Žnidaršič iz 4. leta, pa Franc Cernenšek, Martin Matek, Valentin Mi-kuš in Franc Simonič iz 3. leta. V pastirstvo stopi 12 gospodov.
— Zarad znane prigodbe o trtni uši v Breških vinogradih je poslano v Brežice 200 vojakov za ohranenje miru. Može, kar ni vkljenjenih, beže v gojzde. Zdaj, ko je največ dela! Žalostno!
— Zoper plese. Slavno c. k. okrajno glavarstvo goriško je razposlalo vsem županstvom ukaz, naj zavirajo in, a ko je mogoče, odpravijo prepogoste, pohujšljive in škodljive javne plese, ki so ljudstvu v vsakem oziru v veliko kvar. Mnogo denara se potrosi na plesih brez potrebe, pije se za stavo, in zdravje se pogublja, kakor bi ne bilo nič vredno. Cene iz drugih, iz zdravstvenih in gospodarskih ozirov je treba zatreti divje razveseljevanje, ki prinaša le gorje razposajeni mladini. Gospodje župani stopijo zdaj lahko toliko krepkeje na noge, ko vedo, da v njih prizadevanji jih bo podpirala cesarska gosposka. V drugih deželah so taki javni plesi, kakoršni so pri nas navadni, popolnoma neznani, in tujci se ne morejo načuditi, ko slišijo, kako se pri nas pleše. Naj bi obrodil ukaz slavnega okrajnega glavarstva oni sad, ki ga zasluži.	„Soča.“
— Preseljevanje v amerikanske zedinjene države. Od 1. julija 1882 do 30. junija 1883 je prišlo v zedinjene amerikanske države 599.114 oseb (mimo 788.992 v preteklem letu). Iz Nemškega jih je prišlo 191.643 (privzeti so tudi Avstrijci po nemških lukah), iz Angleškega in Wales 79.852, iz Kanade (?) 64.971, iz Irskega 68.720, iz Švedskega 34.596, iz Laškega 31.715, iz Norveškega 21.849, iz Škotskega 19.612. Izvzemši Škotsko je bilo povsod manj izseljencev. Nam se le čudno vidi, da se tudi iz Kanade selijo ljudje v zedinjene države, tam je vendar dosti praznega sveta, brali smo tudi, da so tam izvrstna polja za žito, na pr. okoli jezera Mani-toba, in vendar se ljudje izseljujejo.
Telegrami „Slovencu“.
Neapel, 29. julija. Včeraj (soboto) zvečer ob 93/4. uri je bil na otoku Ischia hud potres. Zgodilo se je veliko nesreč. V Casamiccioli, Forio, Lacco, Ameno so se podrle mnoge hiše. Poslali so parnike, vojake in zdravnike tje, da sem pripeljejo ranjence. Do poludne pripeljali so jih okoli sto. Število mrtvih se ceni na več ko tisuč ljudi. Bolnišnice so prenapolnjene, cerkve so spremenili v bolnišnice. Med zadetimi sta tudi prefekt Kagliar-ski in škof Kazamičiolski.
Neapel, 30. julija. Število mrtvih na otoku Ischia se ceni na dva tisuč. Neapel je poln ranjenih in pogled mesta je grozoviten. V Casamiccioli nastal je vsled potresa med predstavo ogenj, ker so lustri popadali na tla.
Casamiccioli, 30. julija. Potres trpel je 15 sekund. Tukaj stoji le še 5 hiš. Potrjuje se, da je mrtvih 2000 ljudi. Profesor Palmiesi misli, da se nesreča ni zgodila vsled potresa, ampak ker se je otok posedil.
Kairo, 30. julija. V zadnjih 24 urah do včeraj zjutraj je za kolero umrlo tukaj 322, v drugih krajih pa 284 ljudi.
Vabilo.
Viribus unitis! To geslo naj bo tudi naše geslo, ne samo v duševnem boji za pravice in čast našega naroda, ampak tudi v go-spodarstvenih zadevah. Mnogo žrtev je že stalo osnovanje prvega narodnega doma v Rudolfovem, kterega so naši domoljubi začeli zidati v veseli nadi, da bode to poslopje središče družbenega življenja vseh dolenjskih
domoljubov. Vsled nesrečnega razpora se je to velikansko delo vstavilo. Namesto da bi bilo to poslopje kinč mesta m ponos narodne stranke, ga imenujejo nasprotniki razvalino, ter v javnih listih zasmehujejo celo narodno stranko, kteri očitajo, da ni sposobna za to velikansko podjetje. Zatoraj dokažimo z djanjem, da to očitanje ni opravičeno. Dokler to začeto delo spi, res ne donaša za poslopje porabljeni kot n;'t-rodna žrtev nabrani denar nobenih dohodkov, ter zahteva brezvspešnih novih žrtev. Ako se pa delo dovrši, ne bodo se samo dozdanja bremena odpravila, ampak vdeleženci bodo si po malih doneskih prihranili glavnico, ki bo do-našala lepe obresti. V Rudolfovem je malo stanovanj, ki bi imela tako svitlih, visokih in zdravih prostorov. Primeroma k drugim hišam bi to poslopje, kedar bo dozidano, neslo vsako leto najmanje 1200 gold., in ker je kot novo poslopje še 12 let po dozidanji hišnega davka prosto, in v tem času tudi ne bo treba popravil, sme se računati, da bo čisti letni dohodek znašal prvih 12 let blizo 1200 gl. in pozneje najmanje 900 gl. in vrednost poslopja 18000 do 24.000 gl. Za poplačilo vsega dolga in za dozidanje pa se potrebuje le 14.000 do 15.000 gold. — Način, po kterem se ta svota nabere, je ta le, da se osnuje delniško društvo s 300 delnic po 50 gl. Ker ni treba celo delnico precej plačati, ampak se bode v prvih treh mesecih, to je do vstanovitve, le 15 gold., od delnice toraj 5 gl. na mesec plačevalo, je vsakemu mogoče se tega podjetja vdeležiti, ktero bo neslo vsakemu delničarju po 3—4 gld. od 50 gold., toraj po 6—8 odstotkov. Ostanek se bode potem ali v mesečnih obrokih plačeval ali pa se bodo namesto denarja sprejele gotove terjatve. To društvo ni v zvezi z nobenim drugim društvom, in ono bode stalo pod strogim vradnim nadzorstvom glede sklepanja in ravnanja z delniškim denarjem. Po dozidanji narodnega doma bo ta družba bavila se z raznimi napravami za olepšavo mesta, — dolenjske metropole — če se odobri nasvet, da se sme tekom let glavnica povikšati. Posebno zdaj je važno, da se ta družba vstanovi, ker je upanje opravičeno, da dobi mesto garnizijo, ktera ne bi dolgo ostala v mestu, če bi manjkalo pripravnih stanovanj za častnike. Komur je tedaj mar za blagor mesta, za čast naroda in za gospodarstveni napredek, naj si naroči eno ali več delnic, ter naj se snide 4. avgusta 1.1. ob 6. zvečer k občnemu zboru delničarjev v gostilni gospe Roze Bruner. Naročila sprejema gospod Franjo Perko v Rudolfovem.	Začasni odbor.
Umrli so:
26.	julja. Terezija Jerin, učit. vdova, 60 let, Flori-janske ulice št. 13, pljučna jetika. — Alojzij Gril, sodarjev sin, 19 let, Krakovske ulice, pljučna tuberkuloza.
27.	julija. Urša Reitmajer, gostilničarjeva vdova, Beethov. ulice št. 4, splošna vodenica.
28.	julija. Marija Svetil, čuvajev otrok, 2 mesca, na Gradu št. 12, božjast.
V bolnišnici:
24.	julija. Janez Pipan, dninar 30 let, hromota možgan.
25.	julija. Marjeta Bernšak, gostja, 75 let, plenrit eksudat.
Darila za ^Narodni Dom“.
Prcnesek . 9585 gl. 63 kr. Janežič Josip, zastopnik banke „Sla-
vijc“ v Lešah .	.	.	.	—	„	95	„
Franjo Ravnikar v Ljubljani, mesečni
donesek.............................5	„	—	„
Ribnica.................................1	„	69	„
Karol Hofer, župnik in zastopnik banke
„S!avije“...........................8	„	73	„
Franc Dominko, zastopnik banke „SIa-vije“ v Kobaridu
Frane Kogej, zastopnik banke „Sla-vije“ v Postojni ....
Iz Sarajeva:
Eranjo Oblak, računski
svetnik .	.	. 2 gl. — kr.
Josip Dobida, finančni
koncipist .	. 1 „ — „
Janko Pogorelec, računski ofieijal	. 1 „ — „
Vkupe
Gospa Franja Toman v Ljubljani Lozar Gabriel, trgovec v Ljubljani . Peter Majcen, zastopnik banke ,,Sla-vije“ v Hočah .... Josip Dogša, zastopnik banke „Slavije“
v Središči.........................
Iz pušice pri Janezu Bonči in Antonu Plešnarji v Črnem Vrhu Franc Šegula, stud. theolg. v Mariboru Anton Uršič, zastopnik banke „Slavije“ v Št. Vidu pri Vipavi Franc Kovač, zastopnik banke „Sla-vije“ v Ložu .... Ivan Nastran, zastopnik banke „Sla-vije“ v Radomlji .... Na igralnih mizah v ljubljanski čital-niei meseca aprila
Ivan Grahar, zastopnik banke „Sla-vije“ v Stebni ....
Vkupe . 9626 gl. 68 kr.
Dunajska borza.
28. julija.
Papirna renta po 100 gld.		78 gl. 80
Sreberna „	,, „	„		79 „ 45
4% avstr, zlata renta, davka prosta .		99 „ 40
Papirna renta, davka prosta		93 „ 45
Ogerska zlata renta 6%	.		119 „ 80
n	n	»	4 %		88 „ 65
„ papirna renta 5%		87 „ 05
Kreditne akcije	160 gld.’	294 „ 10
Akcije anglo-avstr. banke	120 gld.	108 „ 40
„ avstr.-ogerske banke		837 „ -
„ Liinderbanke		113 „ -
„ avst.-oger. Lloyda v Trstu		646 „ -
,, državne železnice .		319 „ 75
„ Tramway-društva velj. 170 gl. .		220 „ 25
Fnor. obhg. Elizabetine zap.	železnice	107 .. 90
„ Ferdinandove sev. „		106 „ -
4% državne srečke iz 1. 1854 250 gl.		120 „ 50
H „	„	„ „ 186C	500 „	136 „ 20
Državne srečke iz 1.1864	100 „	169 „ 75
„	„ „ 1864	50 „	169 .. 25
Kreditne srečke	100 „	172 „ 25
Ljubljanske srečke .	20 „	23 „ -
Rudolfove srečke	10 „	20 ., 50
5 °/o štajerske zemljišč, odvez, obligac.		103 „ -
London ....		119 „ 90
Srebro ....		jj
Ces. cekini		5 „ 65
Francoski napoleond.		9 „ 50
Nemške marke .		58 ., 50
kr.
n
u
n
n
j>
n
ji
»
n
ji
j>
ji
jj
n
jj-
jj-
jj
tj
n
n
J)
jj-
jj
jr
jj
jj
jj
Sveto Pismo
stare in nove zaveze z razlaganjem
poleg nemškega, od apostoljskega Sedeža potrjenega sv. pisma, ki ga je iz Tulgate prevodil in razlagal dr. Jožef Franc Allioli,
Založili mil. gsp. Anton Alojz, hicsošlof Ljubljanski.
Trdno vezano v pol usnji z rudečo obrezo v šestili debelih zvezkih velja 16 gld. ter (2)	se dobiva v
Katoliški bukvami.
Zobni zdravnik
it, Taazer, (5)
vseučiliški docent v Gradcu,
ozdravlja vsaki dan zobe in izdeluje umetne zobe v hotelu „pri Slonu", sobna številka 31 v II. nadstropji. Zarad premnogega obiskovanja podaljša svoje bivanje na nedoločen čas.