za poljedelstvo, gospodarstvo, svilorejo, trtorejo i. t. d.
Izhaja dvakrat na mesec.
Velja za colo leta f. 2.
za V* leta f. 1. Društveniki dobivajo ga brezplačno.
Izdavatelj c. kr. kmetijsko društvo Goriško.
Teoaj VI. v Gorici dne 30. avgusta. JLjist 16.
Zapopadek:
1. Razglas. — 2. Sadje za trgovino. — 3. Gnoj, steber poljedelstva. — 4. Če iztreba delj časa zaostane v maternici. — Izlet na Razor.
Razglas.
Podpisani deželni odbor naznanja, da se bo novo šolsko leto 1875-76 na deželni kmetijiski šoli pričelo dne 1. oktobra t. 1. in to zaradi preuravnave, o kteri se bo še o pravem času vse potrebno razglasilo.
Deželni odbor v Gorici 19. avgusta 1875.
Deželni glavar CORONINI.
S^dj^za trgbviitoN	/-
(P^Ujeej.

če pa ne moremo sadja spečati frišnega, pomagamo si leh-ko se sušenjem ali tudi z vkuhan jem.
Koliko posebno hribskih krajev ni, kteri imajo v slabih časih edino le pošušenemu sadju zahvaliti se, da imajo vsaj nekoliko živeža. Pa tudi posušeno sadje najde dobrega kupca povsod. Za dobro iu pravilno posušene češplje, črešnje, fige, breskvice, orehe, jabelke in hruške boš vsikdar kupca lehko dobil. Le dobro iu pravilno mora biti sadje posušeuo in pripravljeno, če hočemo s posušenim sadjem
122 —
dobro opraviti kupčijo, treba da za sušenje odberemo le zdravo lepo in nepoškodovano sadje. Hruške in jabelke treba prerezati in tudi izlušiti, nekteri jih celo olupijo, ker so tako posušeni boljšega oku^, in slaja. Prav v tem bi zamegli naši se sadjem bogato obdarjeni, ali vsaj za sadjerejo odlični kraji še veliko pomagati si, ker bi po zimi imelo kmetsko ljudstvo posebno starčiki, stare ženice in deklice male dovolj dela, pri kterem bi sigurno zamegli po zimi toliko zaslužiti, da bi si služili vsakdanji kruh, kterega po zimi mar-sikter strada. V sušenji in spravljanji fino pripravljenega južnega sadja, češpelj, fig, breskev, marelic so naši Brici uže precej prebrisani in bi bili sposobni s primerno podporo v tej stroki kaj posebnega doseči.
Veliko sadja pa Francosi vkuhajo sč sladorjem, ter tako prodajajo ob enem iz dežele sadje, slador, kterega pridelujejo iz sladorne pese, in za to potrebne posodo, ktere izdelujejo doma. Ob enem pa se jim bogato splača tudi delalna moč, ktera jih v zimskem čašu ne stane ravno veliko. Kedar je zelo veliko sadja, moremo iž njega napravljati tudi sadno vino, iz hrušk napravljajo nekteri tudi peneče vino, ktero se prodaja kot „echte šampanjer". Iz češenj in češpelj napravljajo izvrstne likere ali sladke alkoholne pijače.
Železna cesta veže naše kraje z naj oddaljenimi deželami, v malo urah pride uže naše frišno sadje v severniše dežele, ktere posebno zgodno sadje drago plačujejo. N& prezirajmo tedaj zlatega bogatega vira ljudskega blagostanja to je sadjerejo, ktera nam more še veliko pomagati in posebno malemu kmetu. Veliki posestniki i-majo uže priliko posluževati se raznih tovornic, v kterih izdelujejo poljske pridelke; za malega kmeta pa je ravno sadno drevje ona kupčijska rastlina, ktera mu daja priliko pri izdelovanji surovega pridelka pomagati si s primernim zaslužkom.
Žito ne povrača stroškov skrbnemu gospodarji v naših krajih, le kupčijske rastline so, ktere dajo obilno zaslužeka marljivemu kmetu in prav sadno drevo je tako, ktero more koristiti malemu kmetiču, ki si pomaga uže sedaj.
Koliko tisoč forintov ne dobč naši marljivi sadjerejci v Pr-vačini, Dornbergu i. t. po Brdih, uže sedaj za sadje, koliko tisoč forintov pa bi še zamogli prav v sadjereji pridobiti si! Napravljajmo sadne drevesnice, v kterih bomo odgojevali mlada žlahna sadna drevesa, s kterimi bemo zasadili do sedaj prazna zemljišča, ktera
— 123 —
bodo potem kinč naši lepi domovini in nov bogat zlat zaklad našemu blagostanji.
Posnemajmo marljive sadjerejce po Gorenskem (Kranjskem) kder sem videl na stotine sadnih drevesnic. Pomagajmo si sami, če hočemo, da nam bo pomagano.
^Gnoj steber poljedelstva.
Še vedno imamo premalo gnoja, tako govorč poljedelci. Ne bomo govorili o umnem ravnanji z gnojem, ker smo uže večkrat v našem listu o tem pisali, čeravno bi se gnojna množina in tudi gnojna vrednost velikansko povzdignila, če bi kmetovalci umeli pravilno ravnati z gnojem. Vsak gospodar želi, da bi mu zemlja v letu vsaj dva če ne celo tri pridelke dajala, ne pomisli pa, da trikratni silno izmolzejo zemljo. V naših krajih imamo primeroma malo živinoreje, tedaj le malo hlevskega gnoja; zato bi morali misliti na pripomočke, ki zamorejo pomnožiti gnojni kup, n. pr. kompost, u-metui gnoji. Poljedelci v mestnih okolicah imajo pa še drug neprecenljiv vir, iz kterega morejo izvrsten gnoj dobivati, to je skretnik po mestih. Sedaj so uže poljedelci mestnih okolic prevideli veliko vrednost skretnika, ter smo radostno videli, kako so se možje iz dveh vasij potegovali za nek velik skret in tudi precejšno svoto ponudili za letnino.
Pred 30 leti so mestjani plačevali kmetu vozniku, da je spravil skretnik iz mesta, sedaj pa uže dobiva novce zanj; to je radostni napredek, ki daja nado. da naši poljedelci spoznavajo neprecenljivo vrednost gnoja. Sicer niso nekdaj toliko gnoja potrebovali kakor sedaj, ko je ljudstva veliko več. Na ravno tistem prostoru mora živeti sedaj veliko veče število ljudi, treba tedaj, da zemljo primoramo k veči rodovitnosti.
To pa dosežemo edino le z obilnišim pravilnim gnojenjem. Zemlji moramo dati gnoja, da bo vedno čvrsta in v rodovitnosti ostala. Kedor toliko gnoja zemlji dcvaževa, kolikor ji jo vzel z raznimi pridelki in da še več ostaja, kakor pomanjtuje, ima sigurno vedno bogate pridelke in prav v tem je vsa vednost in umetnost nekterih slovečih gospodarjev, da z obilnim gnojenjem od zemlje veliko pridelujejo. Itekel mi je nekdaj nek sloveč ekonom: Oe bodete dva voza pa za dotično zemljo primernega in pravega gnoja na en kraj njive razmetali, vaš sosed pa le en voz, bodete zasloveli
124 —
kot srečen poljedelec, ker bodete veliko več od vašega soseda pridelali. In to je istina.
Razvidno je tedaj, da z obilnišim gnojenjem bomo mogli ohraniti zemljo v rodovintosti in od nje dobivali bogate pridelke, sicer nam bo opešala. Narava priskrbi sicer, da enkrat kosimo travnik v letu; če pa hočemo na njem tri košnje dobiti, moramo mu z gnojem pomagati. Z napeljavo vode moremo nekoliko pomagati nikdar pa ne toliko kakor z gnojem, in smo tudi mi tega mnenja, da voda pospešuje rastopljenje mineralskih tvarin v zemlji in da tudi nekoliko redilnih drobcev zemlji dovaževa, nikdar pa ne bomo s po-mako gnojenja po vsem nadomestili. Ker pa imamo uže tako premalo gnoja za njive, ne moremo pospeševati rast na senožetih, ktere nam tedaj manj sena donašajo, vsled tega tudi manj krme za živino in konečno manj gnoja. Kolikor bogateje žetve jemljemo zemlji, toliko veča je različnost med množino redilnih tvarin, ktere se razvijajo in onim, kterih pomanjkuje. Koliko njiv, in koliko travnikov jo uže opešalo, na kterih so nekdaj dobivali bogate pridelke. Čujmo, da ne pride tudi tukaj polom, ki bo silno nevaren; zgodovina nam kaže uže pokrajine, ktere so postale silno revne, prav po opešanji zemlje ktero so slabo oskrbovali, in prav silno ropali.
Koliko tisoč vaganov žita ne gre v mesta, koliko tisoč centov sena so potrebobovali mnogobrojni voli, ki se v mestih v mesnicah prodajo? In vse to je dala zemlja, ki tudi odpadkov ne dobi v povračilo. Mesto skrbi, da ti odpadki kmalu zginejo iz mesta in kolikor hitreje jih odpelje voda iz mesta, toliko bolj zdravo bo mesto. Sicer zgubiva veliko tisočev vsako leto, ker zlata je vreden obilni skretnik, ki bi zamogel veliko pripomoči k rodovitnosti zemlje, torej tudi k tem, da bi pridelki bili po nižji ceni, ker ob času bogate žetve, je tudi cena živeža vedno nižja. Koliko milijonov forintov pač ne zamotavajo velika mesta prav s tem, da ne umejo porabiti skretnika, ki bi jim zamogel donašati velikanske dohodke, ker se more podelati v posebnih tovornicah v suh gnoj, kakor ravnajo uže umni Angleži, ki imajo v Londonu velikanske tovornice, v kterih izdelujejo iz skretnika suh gooj (pudret) imenovan. Skrajni čas bi bil, da bi mesta omislila posebne skretne uprave, kakoršne imajo po Angleškem, kder podstavljajo pod žleb skreta voz na kte-rem leži sod, in ko je polen, odpeljejo voz, ter drug voz podstavijo. S tem je tudi oziroma zdravja vse prav dobro priskrbljeno in koliko izvrstnega gnoja ne dobiva polje zopet v povračilo! Slavni dr.
— 125 -
J. Berš računi, da od enega človeka odhaja vsak da.n po y3 funta blata in 2 funta tekočega (scavnioe), tedaj na leto 120 funtov tekočega blata, v kterem je 791 funtov vode, 48 funtov organskih in 11 funtov mineralskih tvarin. Vrednost organskih in mineralskih tvarin je vsaj 4y2 forintov na leto, koliko denarja v celem cesarstvu! Na Dunaji živi en milijon ljudi, tedaj bi zamogli le ondot ra-čuniti vrednost skretnika na 472 milijonov gold., London pa ima 372 milijonov ljudi in tam se more ceniti vrednost skretnika na 1474 milijonov for. Koliko kapitala tedaj se ne pogubi! Izvoževanje skretnika bi sicer, dokaj stroškov provzročilo, pomisliti pa moramo, da tudi naprava kanalov za odpeljavanje skretnika, kakor tudi vzdrževanje in snažeuje kanalov veliko tisoč goldinarjev stane. V mestih imajo tedaj posebno mestu bližui poljedelci še bogat zaklad izvrstnega gnoja, kterega naj ne zametavajo ampak marljivo nabirajo, da zemlji povrnejo, kar so ji vzeli s pridelki, in da jo še k veči rodovitnosti prisilijo. Da bi pa nakladanje to je izpraznenje skreta ne bilo tako težavno in neprijetno, bi bilo želeti, da bi vsak hišni gospodar v mestu uredil skret tako da bi zamogel podstavljati voziček sč sodcem, kakor smo popred omenili, da ravnajo na Angleškem in tudi Francoskem. Stroške za to mu bo gotovo obilno poplačal poljedelec, ki si bo s skretnikom tudi veliko pomagal.
Če iztreba delj časa zaostane v maternici.
Ker smo užc tolikokrat prejeli vprašanju zarad pomočkov, s kte-Hmi se more iztreba odpraviti, hočemo v našem listu iz dr. Bleiiveisove izvrstne živinozdravniške knjige ponatisniti poduk, po kterem se imamo ravnati, če iztreba zaostaja v kravi.
Nar raji se pri kravah primeri, da se ne iztrebijo o pravim času, in če se je to enkrat primerilo, se primeri rado večkrat. Pa pri kravah je ta zaderžek tudi nar manj nevaren, če se iztreba le čez 10—14 dni ne zaderži, če pa zaostane 5 ali 6 tednov ali celb 3—4 mesce, pa začne živina očitno hirati, pride ob mleko, jesti se ji ne poljubi, merzlica jo včasih strese in vročina kuha. Pri vsaki drugi živini je zaderžanje iztrebe veliko poprej nevarno, ker gnji-jenje iztrebe spridi kri, v ktero so serkalne žilice gnjilad pripeljale; začne se po tem berž gnjilobna merzlica ali trešljika (mačuh), živina hira in medli; večkrat jo začne po združenih čutnicah tudi hud kerč lomiti, ki pahne maternico vun in trut napravi.
Kako se odpravi zaostala iztreba1?
— 126 —
Odpravlja se po različnosti vzrokov, ki jo zaderžujejo, Vzroki zaderžanja pa znajo biti: ali
1)	če je povitica z maternico preveč zarašena, kar se posebno pri gobah kravje povitiče zgodi, ktere se rade premočno sprimejo z gobami teleonika;
2)	če je kerč zaperl maternično ustje, da iztreba, čeravno ločena, ne more vun;
3)	če so zavolj slabosti starke popolnoma prenehali tisti poporodni popadki, ki spravijo iztrebo vhn.
Če se je zravnik za gotovo prepričal, da druziga vzroka ni, kakor da je povitica pri kobili ali da so gobe pri kravi in ovci preveč zarašene z gobami maternice, se pomaga tako, da se z roko loči, kar je preveč skup zrašeniga. V ta namen grč pomočnik s pooljeno roko in porezanimi nohtovi na perstih v maternico, in skuša prirašene povitične dele ali gobe rahlo in počasi ločici, ne pa jih s silo tergati, da se ne poškodje maternica. Ko zdravnik na to vižo v maternici z eno roko ravna, vleče z drugo roko za popkovino, da se tako spravi iztreba iz starke. Pri kobili je treba povitico krog in krog ločiti od maternice; pri kravi in ovci se pa ločijo le povitične gobe od gob maternice.
Jo to opravljeno, naj se z maternično klištiro brizglja nekoliko mlačne vode v maternico, da se poplahne vse iz nje, kar je kervi ali morebiti tudi gnjile soderge v nji zaostalo.
Je iztreba vitli, se bo maternica kmalo spet v svoj zdravi stan skerčila, živina se bo okrepčala, vesela postala in rada po piči segla.
Svariti pa moramo til, da tisto silovito in sirovo terganje gčb, kakor je navadno pri mojstrih-skazih, je večidel nepotrebno in vselej nevarno, ker se potem živina za vselej poškodje. Taki neumneži pravijo: »živina je gobova, gobe so bolezin, zato se morajo po-tergati." Kaši bravci pa vejo, da gobe morajo biti na povitici vsake krave in ovce, ker ravno te gobice so, po kterih se tele ali jagnje v maternem telesu maternice derži; če bi teh gob ne bilo, bi starka mladiča v sebi obderžati ne mogla. Vsaka krava ali ovca mora tedaj gobova biti, natora jo je tako vstvarila, — in le samo to je včasih napčno, da se povitnične in maternične gobe premočno sprimejo in se tedaj ločiti morajo. Nikdar pa se no smejo gobe maternice tergati, zakaj te mora maternica imeti, da se ž njimi sprimejo povitnične gobe, kadar krava ali ovca breja postane.
_ 127 —
Ce pa prelui kerč zapira maternično ustje, da iztreba ne more vun, ali če so zavo'j slabosti popadki jenjali, jo po mnozih novih skušnjah nar bolje poterjena peteršiljeva voda, ki se takole napravi: V 3 bokalih naj se da kuhati za eno dopro pest peteršiljevih korenin z zelišem vred; kuha naj se peteršilj pa tako dolgo, da so korenine tako mehke, da se zmečkati dajo; zmečkane korenine z vodo, vred se zmešajo potem s 3 bokali tople ječmenove vode —in to se da kravi na enkrat popiti. Trikrat na dan se tako dela, tako dolgo, dokler iztreba od živine ne grč, kar se pa večidel o 3 ali 5 dneh zgodi.— To naj se vselej poskusi, ker je tolikrat dobro poterjeno bilo in elo brez vse nevarnosti.
Ce bi se popadki pa celb ne dali iz novega obuditi, da bi pahnili iztrebo vun, kor je živina popolnoma oslabela, naj se ji da včasih vina ali žganja z vodo pomešanega piti. V tacih okoljšiuah zamore zdravnik tudi štupo reženih rožičkov (Mutterkorn), poskušiti, kterih se pol lota z vrelo vodo popari, in ta popariua dvakrat na dan kravi ali kobili noter da, dokler se ne obudijo popadki.
Izlet na Razor.
(Potopi s n a č e r t i c a).
Spisal izšolani kmetovalec A. Podgornik.
(dalje)
Predno se nese v hram, kder ima dozorevati, se zapiše na gornjo stran: Štev. (N.) številko, datum kdaj je bil narejen t. j. dan in mesec. Zj. ali Zvečr. zjutraj ali zvečer in na spodnjo versto pa stopinjo R. do ktere se je kuhal, in število minut da se je vsiril. Ko se je to storilo, prenese se v klet, kder se osoli.
Drugi dan se oberne, obriše z volnenim pertom, posoli na nasprotni strani od včeraj in pomoči nekoliko z vodo. Kakor omenjeno, treba sire vsa dan oberniti, in ponavljati to vsak dan prvi mesec potem redkeje. Naj omenim še zakaj se soli in moči. Sol je konservativna: sir dobi po njej trajnost. Tudi upija vse vlažnost in mokroto iz sira kar jo je ostalo in slednič zaradi boljega okusa. Moči se pa, da dobi skorjo vsled	fizikaličnega procesa:	pri	izpuhte-
vanji se razvija merzlota, česar se	lehko prepričamo	ko	se	nehamo
kopati ako veter potegne; vsled	nje se pa naredi	skorja,	ki ima
namen varovati sir pred različnimi	merčesi, gorkoto	itd.	Po	dokon-
— 128 —
fianem tem, začne se dozorevanje t. j. začini se veršiti razni kemični procesi sč sirnino, sladorjem in maščobo, ki se v siru nahajajo. Sir dozori v 5 —6 mesecih.
Ko se je sir vzel iz župe, ako se povernemo zopet k kotlu, zakuri se zopet na ognjišče ter zapelje pod kotel. Pusti se, da se vgre-je župa do 62° R. tedaj se prične uzdigovati ostalo maslo na poveršje, ktero se sposnemalko posname precedi skozi pert v škaf, kterega se prenese v hram, da počaka drugega dne. Ostali župi, koji se mora vendar nekoliko mlečne maščobe pustit1, prilije se škaf ovčjega mleka. Cez l/4 ure se vse skupaj uskuti; ko se zdaj skuta pobere s poveršja, ostane še siratka. Siratka se izcedi skozi pert od skute, ktera (skuta) se vsoli ter spravi v sod ali v kterih pride potem v kupčiji. Se siratko so pa, dokler je bila še nad 75° K. gorka, oprali vso posodo in sirarsko opravo ter potem dali preši-čem ki se po njej prav hitro opitajo.
To opravilo trajalo je do 11 ure iu pol. Ob polnoči smo šli k pokoju. Spali smo drugi dan do 4. ure. Takrat se namreč goveda začne zopet mlest, ponavlja se potem gore opisano opravilo do 10. ure.
Tukaj moram omenit, da sem moral jaz in Pečenko, tisti dan biti za kuharja. Kaj in kako sva kuhala naj opustim in naj se le nekoliko pohvalim sebe in druga, da so bili gosti tisti dan jako zadovoljni kar sva, se-veda le drugi dan zvedela ko smo obedovali ko jim nij tako dišalo.
77 Morali smo izdelovati sir jaz Jakončič in Zuljan. Ker smo uatanjčno ravnali po pravilih je bil gospod Hitz s resultatom zadovoljen. Omenim naj le da se je bilo mleko ugrelo do 26° R. zaradi česar smo morali pridjati mu nekoliko ledu, da se je ohladilo do 24°R. Ko smo bili popolde prosti, šli smo si nabrati Bna njivo* planinskih cvetic (Edelweis) ktere smo si vzeli za spomin.
Prisedši domu začeli smo nekteri siriti a drugi kuhati večerjo.
Ko smo imeli kaj časa, ugibali smo namreč, kako bi se napravila iz razorske, zgledna planina. Gosp. Hitz menil je naj bi se kamenje, ker nij vkoreniujeno ampak pnveršno sčistilo ter spravilo v groblje.
(Dalje prih.)
Zal: c- kr. kmetijsko društvo; odgovorni urednik prof. F. POVŠE.
Tiskar Seitz v Gorici.