Življenje ali smrt
Lovro Omahen je bil sprejet v komunistično parlijo novembra 1941. Kmalu zatem je tudi odšel v partizane. Doživel je mnogo bitk. najtežja pa se mu še danes zdi tista iz avgusta 1942. ko se je II. grupa odredov zadrževala na Jelovici.
Ne spominja se več točnega da-tuma bitke. bilo pa je 11. ali 12. avgusta, ko se je približno sto borcev, utrujenih od dolgega po-hoda, le ustavilo. Namestili so straže in postavili kotel, da bi si kaj skuhali. Kar naenkrat pa se jim je, bolj po občutku. kot po čem drugem, zazdelo, da nekaj ni v redu. Stražarji jim sicer niso sporočiii nieesar, toda občutek jih ni varal. Iznenada so zagledali Nemce
»Nemci so udarili,« se spomi-nja Lovro Omahen, »naši pa so zaukazali umik. Pogasili smo ogenj, hitro pobrali vse, kar se je dalo in se odločili, da krenemo po poti, za katero smo mislili, da bo prosta. Tistikrat ic nismo vedeli, da smo obkoljeni. Hodili smo že dalj časa in ker nismo več naleteli na Nemce, smo ponovno postavili kotel. Toda komaj smo zakurili, je prav v našo bližino padla gra-nata«
Spet smo šli naprej. Toda izhoda ni bilo. Nemci so bili vse-povsod. Komandant odreda je Lovru Omahnu zadal nalogo, da izbcre enajst borcev in z njimi krije umik drugim.
Nemci so bili previdni in niso hoteli odkrito napasti. Pol ure je Lovro držal položaj s svojimi borci, potlej pa so tudi oni krenili za drugimi. Dogovorili so se, da bodo zvečer napadli sovraž-nika. Toda napad se ni posrečii, ker so jih Nemci prezgodaj opazili.
Ponoči okrog enajste urc so jih Nemci pričeli obmetavati z ročnimi bombami. Drobec je zadel tudi vrečko z munidjo. ki jo je Orlov. kr* ie bilo parteansko ime Lovra Omahna, nosil za pasom. Ni bil sicer ranjcn, toda za nekaj rainul je izgubil zavest.
kasneje so se zbrali vsi komisarjt čet, da bi skupaj poiskali rešitev iz po-ložaja. Komandant Franc Kranjc-Po-glajen jim je rekel: »Prebili se bomo zjutraj, tisti trenutek, ko se bo pričelo daniti. Takral so vojaki najbolj utru-jeni, pa tudi najbolj brezskrbni, saj je za njimi naporna noi, dan pa prinaša olajianje.«
Tako so tudi storili. »Nekaj partiza-nov in jaz,« je nadaljeval pripovedo-vanje Lovro Omahen, »smo držali desno krilo. Cakali smo na znak. Ve-deli smo: takrat, ko bo počilo na vrhu hriba, je prišla naša enota v stik z Nemci in napasti moramo tudi mi. Medtem ko smo čakali, smo ležali in gledali v kotanjo. Videli smo šotor, v katerem so bili Nemci in mitraljezca je mikalo, da bi že kar prej vrgel kakšno ročno bombo. Polem je le počilo. Nemci so pritckli iz šotonw. Neki Nemec je streljal tudi name in zadel me je v nahrbtnik. Vse, kar sem imel v njem. se je tazlilo ali razletelo in padlo na tla. Potem sem. skrivajoč se za trhlim štorom. streljal nanj tudi jaz. Zadel sem ga. Bilka se je začela. Jun-šali smo. Prvikrat sem videl, kako hra-bre borke so ženske. Takrat je šlo res za življenje ali smrt.
Končno so se Nemci umaknili. Par-tizani pa nismo natančno vedeli, kje so in kam naj se umaknemo. Zato smo dolgo hodili, preden smo se ponovno ustavili. Nemcev nismo srečali vei. Na primernetn kraju smo spet postavili kotel, da si skuhamo nekaj tople hrane, kajti jedti nismo že štiriindvaj-set ur in veL.«
Besedilo in slika'. D. J.