Poštnina plačana v gotovini.
Letnik XL.
1920
Stev. 11.
Izhaja 12krat na leto in stane 90 K, za pol leta 45 K, za četrt leta 22 K 50 v, posamezna številka 10 K.
Uredništvo In upravnlštvo je v Sodnivulici štev. 6.
Odgovorni urednik Dr. Joža Glonar.
= Vsebina enajste številke: =
Vida Jerajeva: Tja k mučenici. — Miran Jarc: Gluhe noči. — Ivo Šorli: Gospa Silvija. Povest. (Konec.) — Igo Gruden: Jutro na morju. —• Miran Jarc: Pesem. — J. A. G.: Iz Cimpermanovega kroga. (Konec prihodnjič.) — Igo Gruden: Pogledal sem ti. — Milan Fabfaneič: V plamenih. (Konec.) — Gustav Strniša: Dama. — Dr. Avgust Žigon: Korytkova pogodba z Blaznikom iz leia 1838. (Konee prihodnjič.) — G. F.: Spomin na Ketteja in Murna. — Miran Jarc: V mraku ob akordih klavirja. — I?an Zoreč: Trancka. (Konec prihodnjič.) — France Veber: Bergsonova teorija smešnega. (Konec prihodnjič.) — Franjo Roš: November na vasi. — Ivan Albreht: Tomijeve Tine mlada leta. (Konec prihodnjič.) — Pastüskin: Korčki in podlesek. — Alojzij Gradnik: Oj hodi, hodi. — Književna poročila: Reči o sveeoveku. (X. Y.) — Cervantes de Saavedta: Tri novele. (J. K.) — Rus Jože: Glavni statistički podaci o državi Srba, Hrvata i Slovenaca. (Anion Meli.':.) — Ševič Milan: Stara i nova pedajogija. t J. K) — Gopčevič Spiridion. Serbokroatisches Gesprächsbuch. (J. A. G.) — Kronika: Prof. Anton Kaspret t (Dr. Metod Dolenc.) — Nove knjige.
(Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročile.)

M*'*
Last in založba „Tiskovne zadruge*, z. z o. z. v Ljubljani. Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani.
»il
il!!lll!lliilit|!!l!llllltllllllllllllM
- .4. J. ■	* I A t »M
m	m
j Delniška tiskarna, 3
a. a.	p
v Ljubljani	g
»g
(PREJ TISKARNA IG. PL. KLEINMAYR Ä FED. BAMBERG)

Miklošičeva cesta štev. 16
se priporoča za izdleiovanje vseh tiskovin od posetnič do najumetnsjšega barv-nega tiska, KaKor ttidi za naiiskovaixje listov, časopisov, trgovinskih in ^j.raci-iiih tiskovin. Vsa ta dela izvršuje Kar najhitreje in po strogo strokovnih pravilih.
o o o o o
Obenem priporoča svojo «najbolje urejeno Knjigoveznico, Ki izvršuje KnjigovesKa. dela oci najpreprostejše do najfinejše vrste.
SE
m.
LJUBLJANSKI-ZVON
HESECNIK Zfl KNJIŽEVNOST IN PR05UET0. LETNIK XL.	1920.	STEUILKft 11.
VIDA JERAJEVA:
TJA K MUČENICI ...
Tja k mučenici Luciji šla je na romarsko stran, ker srce mirno več ni ji, mati treh žalostnih ran.
Tri ji sinove je vzelo, — vojske nas brani, o Bog! — ni ji srce več veselo, mrtvih sinov čuje stok.
Plačat tri črne gre maše, lire tri v dlani tišči... „Oj, zakaj lire so naše, rdeče slovenske krvi!"
Pa se utrujena skloni, strne se trava do tal; lice na rože nasloni, — v hipu sen v dušo ji pal...
Dvigne se prvo obličje. „Sinko moj, ti? O poči j!" „„Težek grobič mi je, mati, Slišim vaš jok iz noči!""
Dvigne se drugo obličje. „Sinko moj, ti? O počij!" „„Mati, trd bič je, o mati, kdo ga nad vami vihti?""
Dvigne se tretje obličje. „Sinko moj, ti? O počij 1"
oj, na teh lirah je kri!""
In zaihtela je mati... I-rudna zave se na tleh. „črne tri maše ne brati! Bog prizanesi ta greh!"
Laške tri lire razsuje v sever: „O pridi, vihar! Sveta Lucija naj čuje: ..Vrnem se. — čist bo denar!"
GLUHE NOČI.
Polnoč ura je odbila, misel se še ni vziskrila; skozi okno hlad prši... Trudne, trudne so oči. —
Česa iščem v tej temini? Kje so zvoki v tej glušini? Roke pnejo se v praznine srce drami si spomine.
Kdo si, ki veliš mi bdeti? Da te niogel bi uzreti! Tiho bi se izgovorila, spet bi duša mirna bila.
Maša za nič je, o mati,


IVO ŠORL1:
GOSPA SILVIJA.
POVEST. (Konec.)
Zunaj je stopil če v kuhinjo, da pozdravi gospodično Elo, ki je bila prišla, da podpira sestro v teh težkih dneh, pa je vedel, da sama nadzira pripravljanje vsakega grižljaja za bolnika. Povedal ji je veselo vest, da je svak rešen in z resnim prepričanjem dobrega in poštenega zdravnika odklanjal njeno preburno zahvaljevanje.
—	Da bi vi vedeli, kako sem bil majčken proti ti veliki pošasti! se je smehljal. Kvečcmu to ie moja zasluga, da sem jo dvakrat, trikrat prijazno pregovoril, naj bi se držala svoje glavne ravne ceste, ko jo je hotelo zanesti na levo in potem še na desno. No, vse kaže, da njen grdi poset ti hiši drugače ne bo v nesrečo.
—	Torej tudi vi upate? je vzkliknila Ela. Kaj ne, da jo je pretreslo, ubogo Silvijo? do dna duše jo je pretreslo, upam.
—	Hm, upajmo!... Sicer pa, moj Bog, saj ni bilo tako hudo, kakor menda res vsi mislite. Ne zahtevajmo vendar preveč od ljudi — človek je pač, kakršen je. . Ubogi Jožko bi si jo bil želel sicer malo in včasih celo precej drugačno, toda vzel jo je bil takšno, kakršna je bila, — morda ravno zato, ker je bila takšna... Ali hočete reči, da se je prevaril — da je šele pozneje spoznal, kako se je pre-varil? Mislim, da bi vsaj s tem gospe Silviji krivico delali — odkar jo poznam, je vedno enaka in se ni nikoli kazala drugačno. In ne verjamem, da bi se bila šest mesecev ali tri leta poprej.
—	Vi torej celo namigavate, da ostane tudi v bodoče ž njo vse pri starem —? čim malo pozabi to preizkušnjo? je hlastno vprašala Ela. Da, — preizkušnja! Toda potem bi bila ta beseda tudi v verstvu prazna — da nas Bog s takimi obiski kliče na pravo pot?...
—	Na to se mnogo ne razumem, se je nasmehnil Kopar Toda zdi se mi, da vendar naenkrat razumem besedi globlji pomen, je pristavil resneje. Ima svoj pomen, brezdvomno, tak klic — prašanje je samo, kako globoko gre ... oziroma, kako globoko bi naj šel... Vi govorite najbrže celo o nekakem čudežnem in hipnem izpreobrnenju? ... Oziroma čudežnem ravno zato, ker je hipno... Je mogoče, da se dogajajo na svetu tudi take stvari... Vsaj bere se o njih... vsaj o
izpreobmenjih svetnikov... No, jaz bi skoraj rekel, da je celo pri takih svetnikih pod njihovimi prejšnjimi grehi že čakal svetnik... Pa jih je bilo gotovo tudi takih, ki so iz svetništva padli spet v prepade svojih grehov nazaj. Toda tu gre kajpak samo za gospo sestro, se je nasmehnil. In kar se tiče nje, pravim le to, da niti še ni bila v kakih «prepadih» — zato bi tudi ne bilo tako hudo, če bi zdrknila polagoma spet malo nižje, nego jo je zanesla ta lepa želja, da se čim bolj žrtvuje.. Zakaj, glejte mene niti presenetila ni: nikdar nisem dvomil, da je gospa Silvija, če bi bilo enkrat res treba, zmožna tudi tega, — tudi žrtev! Nisem bil prvič ob smrtni postelji in nisem videl prve žene, ki bi bila lahko že jutri ali morda še danes vdova. Priznam tudi, da je bila ta bolezen prekratka, da naj bi bila pokazala ali se ne bodo tudi pri vaši sestri pojavili oni znaki naveličanosti, ki jih človek po nekaj tednih take bolezni skoro povsod opazi. Toda to smem reči: še skoro v vseh očeh in celo v očeh naj-skrbnejše žene sem videl, čim je postalo bolnikovo stanje nevarnejše, vsaj sramežljivo željo po — notarju... Mogoče, da je gospa Silvija tudi zato mislila le na eno: na tega ubogega hropečega bolnika, ker sploh nima pravega smisla za takozvano „praktično stran življenja14 — grdo to ni, je nasprotno celo zelo lepo. In ko povem to Jožku, vem, da ji ne bo nikdar pozabil.
— Oh, zanj se ni treba bati! je vzdihnila Ela. On ji je še preveč dober. Da bi le že ona... da bi le ona tudi potem, ko ne bo več treba žrtev---
—	2rtev bo vedno treba! jo je resno prekinil Kopar. 2rtev bo treba celo vedno več, saj je — mati!
—	O, in mati je Silvija res dobra. To vsaj je res! je prisrčno vzkliknila Ela. Saj je morda ravno tudi to en vzrok več, da---
—	Vidite, gospodična, — pa vam moram že spet nekaj podreti, se je nasmehnil Kopar. Da je dobra mali, to niti taka zasluga ni! Dobra mati — to je pri nas že navada, to je takorekoč posledica „miljeja". Da bi bila gospa Silvija izjemno dobra žena, bi bilo več! Toda — bogme, da nisem prej prišel na to misel! se je udaril po čelu in se zasmejal. S tem bi se dalo pri gospe Silviji celo res kaj opraviti. In ubogemu Jožku bi človek iz dna srca privoščil!
Ela ga je gledala.
—	O, da! je rekel veselo. Vi seveda ne razumete. Čakajte: Komisar Stanza — saj ga poznate? — mož, ki je prepotoval pol sveta, celo jaše na tem: Francozinja — seveda ne Parižanka francoskih romanov
— najboljša soproga, Nemka najboljša gospodinja, Slovanka najboljša mati: Francozinja radi moža zanemarja celo otroke, Nemka radi cmokov moža in otroke, Slovanka radi otrok vsaj moža, pravi on. Beseda ni kar tako. In jaz stopim pred gospo Silvijo in ji porečem: Gospa Silvija, ustvarite nam — slovansko soprogo!
—	Vi se norčujete! je temno odgovorila Ela. Tega Silvija pa spet ne zasluži!
—	Norčujem? Ne, prav gotovo ne — kvečemu šalim se. Toda vi, gospodična ste, oprostite, res vedno nekoliko preveč natančni In pa tako hudo tragični!... Pa res ni vzroka... vsaj toliko ne!... Vidite, in ravno s tem spravite človeka moje vrste v nekake norčije, ki morda niti na mestu niso... Toda saj mi ne boste zamerili, gospodična, kaj ne? To vsaj veste, da sem iskren prijatelj tudi vam? Z bogom, gospodična Ela!
8.
Otroka sta se v kotu tiho in mirno igrala s kockami. Okna na vrt so bila široko odprta in Zevnik je z blaženim nasmehom strmel zdaj tja ven v ta mcdrozlati dan, zdaj se ozrl na otroka in užival njuno ljubko žlobudranje.
—	Ti, Ladko, pojdi poklicat mamico in reči, da sem žejen! se je zdaj oglasil.
Toda že je gospa Silvija sama vstopila s čašo limonade v rokah in jo ponudila bolniku. Potem je sedla k njemu na posteljo, privzdignila mu glavo in pustila roko pod njo.
—	O, kako je svet lep! je zadrhtel on čez hip. Treba je stopiti „pred vrata groba", da človek to občuti! In potem občuti tudi, kako smešno majhno je vse to, za kar se toliko pulijo ljudje: čast, boga-, stvo, moč. Streha nad glavo, ta ljubi vsakdanji kruhek in malo gorke
• ljubezni okrog tebe — vse drugo je ničevo!... Res, da mi že doslej ni bilo mnogo za več — a zdi se mi, da sem zdaj ozdravljen še tega. In ko sem ležal ti! uro za uro in si vtisnil v spomin menda za vselej že prav vsako pičico na tem stropu tu gori nad seboj, sem si zaželel, da bi si prav tako za vedno zapomnil tudi to globoko spoznanje. Toda seveda — mogoče samo bolan in oslabljen organizem vidi svet in življenje tako... tako ozko vse, a ravno zato tem bolj polno..,
—	O, Jožko, saj jaz sem zdrava, pa vidim zdaj tudi tako — svet in življenje, je vzdihuila Silva. Kaj se je brigal svet, kaj se je brigalo življenje za to, kar se je zdaj teh dolgih pet tednov vršilo tu notri
med temi štirimi stenami?!... Kopar pravi, da so sicer vpraševali... toda če bi bilo končalo drugače — kaj bi bilo njim?...
—	In kaj bi bilo — tebi? se je nasmehnil Zevnik. Začudil se je sam sebi, da je vprašal glasno in žal mu je bilo. In ko je zdaj naglo vzdignila glavo in ga pogledala s tako žalostnimi očmi, ga je bilo sram. Zakaj naj bi bil iz vsega, kar je bilo prej, tudi imel pravico do prašanja in vsega, kar je bilo v njem — te težke zadnje čase je bila njena vdanost prevelika in preiskrena, da bi ne bil moral vsaj v srcu če ni mogel v glav», črtati vsega, kar je bilo.. . magari z zavestjo, da žalibog že kmalu začne nov račun ...
—	O, Jožko, saj vem, da sem zaslužila tudi to! je zaihtela. Toda, če bi mi sedaj mogel pogledati v srce ---—
—	Saj nisem mislil tako, saj sem se hotel le pošaliti! je hitel in ji gladil solzno lice.
—	O, ne taji — ni treba tajiti, saj sama vem, da mi ne moreš še prav verjeti! je vzdrhtela. Toda celo tako... celo kljub vsemu se motiš... Ne samo zdaj — vedno bi mi bil lahko pogledal v srce... Celo če bi bil kdaj videl še kaj tam notri, si ra\'no ti preveč razumen, da bi ne bil vedel, kako so to same sence ...
—	O, pa ravno v tem pogledu te nisem imel nikdar na sumu! Glej, glej — vendar le... vsaj — sence...
Smehljal se je, a v srcu je le začutil neprijetno presenečenje. Ona pa ga je gledala z začudenimi očmi.
—	Toda kaj si mi drugega mogel očitati? je vzkliknila čez hip. Zakaj to vem, to sem dobro občutila, da nisi bil zadovoljen z mano, da si bil na tihem morda celo nesrečen.. / Toda jaz sem mislila, da me v srcu sumničiš ... in da si bil samo preponosen, da bi bil rekel.. Mislila sem, da si trpel samo zato, ker sem bila rada med ljudmi... morda preveč rada...
—	Ne radi tega, se je resno nasmehnil. Nego zato, ker si bila med temi ljudmi preveč doma... In doma preveč med ljudmi... Vsaj, kar se mene tiče... Merila si me vedno z istim merilom kakor druge ljudi... Vzela si tega, vzela onega, pa mene in — primerjala ... Da merila in tehtala... Pa da me razumeš: ne da bi se bil tega merjenja in tehtanja bal, čeprav je neprijeten občutek, da nisi nič drugega nego trda centimetrska palica ali mrzla utež. . Ampak zavest sem imel, da je račun od vseh začetkov zgrešen in vedno tebi na kvar... Ali ne čutiš, kaka mora biti razlika, če sodi razum — in to celo neprijazen in nerazumen razum — ali pa če sodi gorko srce?...
Gledala ga je, gledala, in brezkončno žalostne so ji bile oči. Naenkrat se je vrgla k njemu in je skoro kriknila:
—	O, Jožko, saj nisem bila sama kriva! Saj nisem niti slutila, kaj si mi! Zdaj šele. zdaj, ko sem te že obupno držala za roko, ker si hotel oditi, sem občutila. Kakor če naenkrat sredi temne noči blisk razsvetli sobo: Ti tam na postelji, ta dva nedolžna otročička in jaz.. in sicer nič drugega na vsem božjem svetu ...
—	Da, razumem — če si se spomnila otrok, ki ostaneta brez očeta... Ne zato sicer, da bi bili padli naravnost v siromaštvo, ker toliko sem že poskrbel za vas, toda dovolj žalostno je, če otrok izgubi onega, kateri-----
—	Ne, ne zato---čakaj, da ti razložim! ga je nestrpno ustavila.
Saj sama ne vem... A na to prav gotovo nisem mislila... Ne, saj sploh nisem mislila, da umreš, videla sem, da je to nemogoče ... Ampak to sem občutila, da naju veže — saj tudi otroke sem v tistih najstrašnejših trenutkih popolnoma pozabila — čutila sem, da naju spaja tisoč in tisoč vezi... da, skoro telesno sem jih čutila in čutila tudi, da so do vseh mej napete---
—	Torej tudi, da lahko vsak hip počijo, je dopolnil, ko je strmeč pred se dolgo iskala izrazov Ne pomaga vse nič — smrt je vendar velika stvar in vsak, ki je tam blizu, jo mora čutiti, še če prav ne verjame, da je tu ...
—	Da, da, jaz je res nisem čutila, smrti same namreč! se je trudila, da razloži. Ne strahoto smrti, strahoto — slovesa sem občutila, vidiš! je vzkliknila kakor olajšana. Ali me razumeš?
—	O, pa kako te razumem! se je dobrodušno nasmehnil. In čeprav bi malo bolj filistroznemu človeku od mene, ki bi te tako dobro ne razumel kakor te razumem jaz, ta tvoja čustva ob smrtni postelji moža' morda še ne bila dovolj, da, celo jako malo dovolj---
—	Toda kako, zakaj? se je plašno začudila.
—	Hm, to je tebi malo težko razložiti, se je zasmejal. Razložiti ti, kako si tudi v tem „življenskem položaju" ostala zvesta — sebi .. No, meni je to dovolj. Nekako kakor je tudi že dovolj, če kristjan krščansko živi iz strahu pred posmrtnimi kaznimi in ne le zaradi lepote čednosti same... Obšlo te je veliko spoznanje, ki ti bo pomenilo — da, temu se trdno nadejam — ki ti bo pomenilo, kar drevesu korenike: zavest, da si nekam vsajena... Raztezaj svoje veje kakor hočeš široko tja ven, pusti celo, da še tuj popotnik pobere rdeči sad, ki je padel s teh vej — dovolj je, če v zadnjem vršičku občutiš, da si iz tal iztrgana, če niso tvoje korenine več v njih ... In glej — jaz sem človek, ki ga
je kar sram preveč govoriti o sebi v takih stvareh: niti ne moram, da naj ti bom jaz sam ta tla — bodimo ti vsi, jaz in otroka in ... in še ti sama zraven: vsaj tvoja družina ...
-t- Naj bo! je nekako resignirano vzdihnila. Toda zdi se mi vseeno, da mi delaš krivico, če misliš, da doslej nisem čutila tako...
—	O, doslej, ljuba Silvija, si bila še najbolj podobna onim oleandrom, s katerimi dunajski gostilničarji „ustvarjajo" svoje vrte pred hišo, se je spet zasmejal in jo potegnil k sebi. In to ne samo zato, ker bi bili tudi tebe lahko postavili, kamor bi bili hoteli, — razen v senco seveda — ne da bi dajala kaj manj cvetja; nego še posebno zato, ker si prav notela biti takšno „prenesljivo" drevo... V mojem čebru kajpak... je nadaljeval s presrčno veselostjo. Toda Bogu vsemogočnemu se je zahotelo, da so koreninice (ne da so same vedele kdaj) prodrle skozi dno... In ko je zdaj hotela čeber odnesti grenka smrt, so začutile, da se že zemlje drže...
—	Vedno so me že držale — kar se tebe tiče! In ti mi venomer delaš krivico! je vzkliknila strastno. Vedno sem te ljubila — morda drugače nego bi te bila katera druga, a po svoje sem te vedno ljubila! In naposled — vsak ljubi po svoje!
Tako iskren je bil njen glas in tako proseče njene oči, da mu srce ni dalo, naj bi ji bil rekel še kaj tega, kar mu je sililo iz srca. Čeprav se mu ni bilo lahko premagati... Zakaj čutil je, da morda dolgo, dolgo ne bosta govorila več tako in da bi bilo morda to uro čas, da položita temelj novemu življenju. A zavedal se je tudi že, da ga k temu sili bolj njegova „nekoliko pridigarska narava", kakor je sam imenoval to potrebo, da nekaj „nekako ustanovi". No, kaj je pomagalo pri Silviji „nekaj ustanoviti" — pri Silviji, ženski te vrste?... Živela je svoje življenje po svoje; mislila po svoje, delala po svoje, čutila po svoje — tako kakor vzbrsti na drevesu novo listje, požene novo cvetje, se zarodi in dozori nov sad, pa samo ne ve, ne kako, ne kdaj, ne čemu. Gotovo, nič — posebnega ni tako drevo in nič posebnega njegovo življenje, toda življenje je in celo pravo, živo življenje..
Takrat je gospa Silvija počasi vzdignila glavo in pogledala moža, češ, kaj neki že spet toliko časa premišljuje.
On pa je vzel njeno glavo v obe roki, jo dolgo gledal in je potem počasi rekel:
—	Kako si lepa, Silvija moja! Vsaj to si prav gotovo... In to je tudi nekaj... Morda celo več, nego si včasih misli pametni razum ...
DOT
IGO GRUDEN:
JUTRO NA MORJU.

Vso noč tartane vlekli so Čožoti; zaviti v jadra v barki zdaj ležijo, izmučeni od lova trdno spijo, nobeden glas jim v spanju sna ne moti.
Kot v bajki Istra v daljni spi "tihoti, nad Krasom zvezde bolj in bolj bledijo; že prvi petelini se budijo nekje tam daleč v jutranji samoti.
Dol od Sesljana tereh ostro piha, odsev zvezda ugaša nad vodami; že prva zarja čez slemena diha,
razniha meglo s sinjimi rokami, in ko z lagun se dvigne dalja tiha, hrešče galeb se od nekod predrami.
Skozi odprto okno prepeva mi ulica zmagoslavna: množice, avtomobili, tramvaji, vozovi... Tiho na vse se vlegajo mrakovi, dušo razgreba mi pesem davno davna.
O, da bi kot vam mi v trdih ritmih dela
vsa bolest prikrita bežno izzvenela!--
V daljine, sinjine zajedajo se mi oči, ali večerno nebo molči, molči.

MIRAN JARC:
PESEM.

J. A. G.
IZ CIMPERMANOVEGA KROGA.
20.
V Ljubljani 18-i-75.
3
Draga miška!
Ta teden me še čaka mnogo sitnih opravil, zato Ti takoj denes od-govarjam. Lepo je cd Tebe, da se me.. .6 prijazno spominjaš; tudi jaz mislim prav pogosto na svojo zlato šentvidsko miško. —
Da so Tvoji znanci nosili drja. Costo, nijsem vedel, pohvaliti pa Te vendar moram, akcprem Ti znabiti na moji hvali ne bode dosti ležeče. Ker si pa storila za Costo to, bodeš znabiti še nekaj, česar Te prosim denes jaz. Ti si tajnica šentvidske čitalnice in Tvoja beseda, vem, ima ondi dosti veljave. Kakor Ti bode izvestno vže znano, bode napravil akad. kipar gosp. Franjo Zajec v kratkem iz gipsa dopersno podotoJjostovo, ki_bode_tolika, kakor moja Stritar-jeva, ki... meni in veljala... ga miška, če m... gosp. pervosed ... tudi Vi Šent-V... ji čitalnici pod... ža, katerega se... fantje v grob... napravili sebi... nem tudi podpi[rati dojmačega umeteljnika. Dovolj!
Mojajniova prijateljica Pavlina Doljakova7 Ti je najljubeznivša in najodkritoserčncjša duša, po svoji plemenitosti prav Tebi podobna. (Ta teden mi pošlje svojo sliko.) Do denes imäm vže 2 lista od nje; drugi list je dolg 9 stranij in v njem mi je popolnem odkrila zgodbo , svojega tožnega živčnja, ter me prosi, naj bodem njen serčni prijatelj, •njen zaupnik. Ta gospica je rojena v Milanu, ima stoperv 21 let in je,
6	Pismu manjka četrtina prvega lista.
7	Prvo pismo Pavline Doljakove je z dne 15.2.1S?5, drugo, 9 strani dolgo, z dne 21.2.1875. — Vsega skupaj je v Cimpermanovi zapuščini ohranjenih 26 Pavlininih pisem. Zadnje, v	n^^p^povedal j^do-pisovati se zjjudmi, k[ bi ne bili moji sorodniki", ima datum „Maribor, 10.7. 1876". V tem pismu stoji tudi kot postskriptum: „Hvala za sliko Vaše Lucinke." — Pajk pa piše 17. 4.1877: „Pavlini prepovedal! Haha! Ta je pa Zabjeka vredna misel. To daje smeha za */4 leta! Ona je domä in piše, komur ljubo"... — Pavlina se ni zlagala! t !
kakor mi je pravil nekedö, zelo lepa. Toliko Ti moram kot odkritoserčen prijatelj še povedati, da, kakor semj/že dosti dekliških_pjsem prejel v svojem.živčnji, lajtove^a še nobenega. To^se.ye, izvira^odjtodi, ker ho-<T_diva o^ä j^dnii^otom; zaradi tega in zbog njene ljubeznjivosti pa tudi upam, da bode imelo najino prijateljstvo terden obstanek in bode tudi rodilo lep sad.
Veseli me, da Ti nij pustil Kurent druzega opomina, nego malo glavobola na Pepelnico. Solidno živenje je pač res najboljše.
V zadnjem svojem listu na zadnji strani seni Ti pisal o nekovi svoji slutnji. Na to mi nijsi ničesa odgovorila! Ne vem, se Ti je li to nespametno zdelo, ali je le muha Tvoje lepe glavice, ka-li?
Da se hodiš učit Šivat, je pametno in koristno. Nijeden človek ne zna preveč, premalo pa marsikteri. rr_ Jaz se vže dolgo časa sem čutim v persin zelo slabega in tudi 7 " spati ne morem po noči. OQspa Pesjak-ova mi je baš denes prinesla nekovo zdravilo soper zadnjo nadlogo. Nedavno mi je tudi lastnoročno napravila lepe volnene zapustnike po svojem okusu; sploh vidim,- da mi je iz serca dobra, zatojpa tudi malokoga tako ljubim, kakor Tebe in njo.
Nadejajoč se, da bodes moje vers te zaradi Zajca uslišala ter mi konči pred veliko nočijo poslala sopet kake verste, ostajam, serčnimi pozdravi
Tvoj Josephus
21.
V Ljubljani 18^75.
Friserčna meja Lucinka!
Ti si mi sicer še dolžna odgovor na zadnje moje pismo, a ker si se me tako lepo spomenila za moj god, me veže hvaležnosti dolžnost, da Ti pošljem sopet par verst.
Prejmi torej, zlato serce moje, denes najiskrenejšo zahvalo zaTvoj e priserčno voščilo in vezilo. Jaz sem sicer vže davno največi Tvoj dolžnik, a nadejam se vendar, da mi bode kedaj še moči, pokazati Tebi, da sem Ti v resnici hvaležen. Več ne bodem govoril! — Misli si pa, da kar jaz obljubim, tudi storim.
Po pravici Ti povem, vesel sem, da je minil moj god. Jaz sem pre-več_občutljiv in dokazi ljubezni, koje sem prejemal pri tej priliki, so
me preveč genili. A da se moji najljubši ljubi, mej katerimi si tudi ^ Ti, spominjajo, to me veseli. Kedaj bodem zdaj odgovoril na vsa * pisma iz Dunaja, Gradca, lersta, Štajerskega, Koroškega, Gorice! N In jaz se čutim tako slabega in pero se mi studi!
Pcmlad, po kateri tako hrepenim, le še nehče priti. Ko bi vedela Ti, draga Lucinka, koliko dušnih in telesnih bolečin sem jaz preterpel jaz bi se Ti v serce smilil. A jaz sem mož in molčim pa ter-pim! Moj „dnevnik ljubezni" je izpričevalo moje nekedanje sreče in zdanje žalosti. Toda človeško serce dosti preterpf. —
V odgovoru na zadnje moje pismo prosim, da mi tudi poveš kar odkritoserčno, če Te ja7 znabiti kedaj se kako nepremišljeno besedo ne razžalim in sicer posebno že z imeni, katera Ti časi dajam v svojem prijateljskem vesel j i. Upam, da me vže precej poznaš in torej tudi veš, da, akopram T^^r^oJjubim, ve^darjiijsem^zalji^	; a
rajši bi slišal Tvojo misel naravnost od Tebe, da ne grešim nikedar več, ko bi Te žalil s takovimi naslovi.
Kot prijatelj Ti povem še nekaj, da se bodeš malo smijala. Pavlina Doljakova mi je vže poslala svojo sliko in mi pogosto piše najserč-nejša pisma. Jaz sicer nemam navade, prijateljskih pisem kazati drugim ljudem, razven, če so pozdravi za-nje notri, a ker je bil takrat, ko je nek moj prijatelj za-me storil pervi korak za to znanje, pričujoč tudi nekov dijak, je ta spet svojemu tovarišu povedal, da bodem jaz Pavlini pisal in, menim, da ga je tudi silil, naj še on poskusi.svojo srečo. Ko sem potem pervoomenjenemu dijaku pokazal fotografijo Pavline in povedal, navlašč, da mi tudi prav prijazno piše in je veseh korespondence z menoj, je še bolj razvnel svojega družnika, ki je bil res toliko brezumen, da je pisal dekletu pismo, kateremu, kolikor jo poznam jaz, se je morala smijati. Tudi jej je v svojem pismu, v katerem jo ponižno prosi, naj bi stopila z njim v dopisno zvezo, ponosno povedal, da je bil lani v „Zori" cele dvakrat tiskan, da bi si mislila: gledi, jaz sem tudi kar Ti! Smijal sem se potler, ko me Pavlina v pismu vpraša, če poznam jaz tega „pesnika", in me prosi, naj mu jaz poročim, da jo veseli, ako mu njene pesni dopadajo; tudi on naj napreduje in ona bode z veseljem braia njegove proizvode ter ohranila njegovo ime v prijaznem spominu. Korespondirati z njim, je pisala, tega pak jej ne dovoljujejo njene okolnosti. Sihijäl sem se, ko sem golobrademu fantu pisal, kar je naročila Pavlina, in, ker je htel meni konkurenco delati, kak:r sem pozneje izvedel, bo izprevidel dečko, da je bilo to — smešno!
Najina zveza ima pametno podlago, zato sva se k malu razumela; kaj bi si bila ona dva dopisovala, ne vem in vesel sem, da je svojemu sitnemu čestilcu poslala Pavlina po meni tak lep „košek".8
Menim, da sem Te dosti dolgočasil, zato hčem nehati.
Piši mi skoro in mnogo. Mati in sestra Te serčno pozdravljajo in jaz Ti poljubljam lepo ročico!	Tvoj	stari
Josephus.
P. S. Ob jednem voščim tudi vesele velikonočne praznike.
22.
V Ljubljani 18^75.
Draga moja Lucinka!
Priserčne besede Tvojega zadnjega lista mi vzbujajo pogum, da Ti so pet pišem, sicer bi znabiti ne bil tega storil. Ti si ne moreš misliti, kakovšna izprememba se je zgodila v novejšem časi z mojim sercem. Ne bodem Te dolgočasil s popisovanjem vzrokov te izpremembe, anti ne iščem tolažbe niti pri Tebi niti drugde. Le toliko Ti povem, da se mi studi ves svet! —
Da so Tebi^opali „Razbojniki", me veseli; a Ti to igro vendar malo preveč povzdigaš, pišoč: „da Ti je izmej vseh slovenskih iger najbolj povšeči". Izvestno so se predstavljale vže izverstnejše.
8 Pavlina je pisala dne 14.3.1875 med drugim: „Poznate li Vi nekojega g. Jojh^Cimperle, dijak v Ljubljani? Ker mislim da, Vam koj nekaj naprosim.
—	Pred nekaterimi dnevi dobila sem od njega pismo, v kojem mi čestita kot novo-prikazen na literarnem polju Slovencev ; ini odkriva, da je i on šče le lani nastopil na-nj, ter mi naveda svoji v „Zori" vže izdani pesni prosč me ponižno naj bi blagovolilai stopiti ž njim v pisemsko zvezo. Jaz bi mu prav rada odgovorila na tako prijazno pismo a, ker eno pismo bi drugo izvabilo, kar pa mi čas ne pripušča s tolikim se dopisovati — ker imam obilo sorodnikov s kojim si dopisavam
—	in ker i nečem^&jL bi smatral mojo molčanje kot dokaz ošabnosti, prosim Vas prav lepo, blagovolite mu oznaniti kar sledi: — A pazite, prosim, da ga ne spravite zavoljo tega v zadrgo, posebno preko sošolcev ker ti so kakrati „hudobni" ter bi utegnili ga nagajati češ: da je udobil „košek" kar bi mi bilo jako žal. — Recite mu tedaj, zraven gor omenjenega uzroka zakaj da ne morem i ž njim se dopisavati, da me je močn<5 razveselilo njegovo pismo ker v njem z veseljem sprevidiin da svojimi pesmami razveseliih i nekatero slovensko srce, kar je vendar i moja srčna želja: Slovencem v čem biti na prid; dlje, da me veseli poznati pravo imč stvaritelja pesem: „Dvojni vihar", koja pesem je mene takö dopala, da sem jo na pamet naučila ter jo sebi v tolažbo večkrat deklamujem: naj le marljivo nadaljuje: z veseljem bom vsikdar čitala proizvode mladega njegovega
Vprašaš me, če si s Pavlino pridno dopisujeva? Draga Lucinika, ona nema dosti prostega časa, ker mora biti gospodinja v družini, (ima namreč brata, ki je sodnijski avskultant v Gorici in dve mlajši sestri, vsi pa žive skupaj, kajti starišev nemajo več,) misli si torej, kako h ud odmora biti temu 21 letnemu dekletu, ker čuti v sebi genija, in tudi čuti, da okolnos^za veraj o n j egov razvi tek. Meni piše P [avli na] vsak mesec jedenkrat, a takrat več. V znamenje mojega pravega prijateljstva do Tebe Ti pošljem denes na ogled njeno fotografijo in polovico zadnjega njenega lista, (druga polovica obsega literarne stvari in bi Te ne zanimale,) da izpoznaš tega dekleta in vidiš, v kakovšni razmeri sva midva drug do drugega. Morebiti si Ti mislila si P[av-linoj. po podobi drugačno; tudi jaz. A če Ti dolgo gledaš v ta obraz in njegove resne poteze in v lepe oči, izpoznala bodeš, da takovšnih obrazov ne vidimo vsak božji dan. Vsak, kedor ume je soditi človeške obraze, pravi o tej podobi: da je to inteligenten obraz, kateri kaže značaj nost poleg tenkočutnega ser ca. In to se dendenes pri ženskah
strašno redko nahaja!---
Pismo, se umeje, pokažem 7 ebi sami. Beroč pismo ne smeš nikedar zabiti, da je Pavlina perve dni svoje mladosti preživela v Milanu in da je začetnica v slovenskem pisanji. Misli pa globoko in ostro.
Moj „dnevnik ljubezni" v „Zori" je vže dotiskan. Ti si mi obljubila pisati o njem kritiko. Wo ist die Kritik? Kar se meni obljubi, se mora izpolniti, če ne, sem hud! —
Si-li kaj vesela pomladi? Jaz sem je po zimi jedva čakal, zdaj, ko je tu, je nemam v čisli. Ptičje petje in vonjava rož ne napolni človeškega serca, ako nij srečno ali konči pokojno vže prej.
Tebe vže prav iz serca želim sopet videti. Kakor je tudi krasna Tvoja zadnja fotografija, vendar je le — mertva. Gledam jo čestokrat z velicim veseljem.
Šent-Vidje meniznamenit kraj le za-to, ker ima Tebe v svoji sredi; sicer me ne miče tam nijedna stvar. Anti je vse, kakor pri nas doma, — dolgočasno, ali pa sem jaz takovšen! —
talenta ter ime njegovo hranila v prijazen spomin!" — In štiri dni pozneje, 18.3.: „Ne bojte se, da bi jaz gos. Sušniku odgovorila če bi mi pisal, jaz ne odgovarjam tako hitro vsakej pismi, le denite na stran to SKrb. I gos. Ciperlu, če mu nejste vž6, treba nej da mu objavite kar sem Vam v svojem zadnjem pismu naročila." — In še 16.4.1875.: „Kakö ste s Cipr... opravili? Jeli moja želja prišla prekasnö ter ste mu naročili kar sem Vam v svojem predzadnjem pismu naročila? 2al bi mi bilo, ko bi tako bil<5." — Dober mesec pozneje, s pismom z dne 23. 5.1875, pa je že prejel od Pavline svoj pravi „košek" sam — Cimperman.
Včeraj sem se peljal z nekim prijateljem na izprehod in srečal v Šiški Vašo Minko, ki se mi je vže od daleč nasmihala in me potler pozdravila. Naročil sem jej, naj Tebe pozdjavi. Dekletce zelo rasfe in lepo je, akoprem bi jej jaz tega nikakor ne povedal. —
V	„Zori" 15. maja pride sopet jedna mojih pesnij in sicer z naslovom „Moji sestri Mariji." Beri jo!	*	/f/c
Zdaj spisujem tudi še nekaj druzega, kar bode ob svojem časi prišlč v „Zori", in pa svol življenjepis, ki bode obsezal precej jlebek^knjigo, krasno^vezano in dar neko ve lepe ,JFricike". V čisto, tö je, v^njigo, bOTe^repl^^jmoj^gerdi rokopis nežna, mehka roka ženč, katera sme vedeti vse skrivnosti mojega življenja^ vse lepe zmote mojega sercä!
6 T' Z- 6*7 I Zdrav sem še dovolj. Kako je s Toboj? Si-li kaj pridna? Po knjigo le pošlji, je vže pripravljena; nädejem se, da Ti bode po volji. Kar si 6 Tbstvorila za Zajc-a, za to Ti poljubljam roko.
Najserčnejši pozdravi!	Tvoj
josephus.
23.
Draga duša!
V	znamenje, da jaz nijsem zabil na-Te, pošljem te verste, katerim je namen, vprašati Te, kako se imaš in kaj počneš?
O Telovem, kakor sem čul, bila si res zelo pridna. Živela najblaža in najlepša šentvidskih deklet!
Serčen pozdrav!
Piši ali pridi!	Tvoj
24.
Josip.
V Ljubljani 18^75.
Drago golobče!
Ko sem prebral zadnje Tvoje pismo, sem se nehte spoinenil Stritarjevih besed:
„V gorjč vsa zemlja je zakleta, Vzdihuje ves človeški rod. Da smo rojeni, to nesreča, To grčh, poköra je največa!"
V času najinega občila sem se navadil deliti s Teboj vse vesele in žalostne dogodke; misliti se moreš tedaj, kako zelo me je genfla Tvoja tiha tožba v zadnjem listu.
Kaj ti hčeni odgovoriti? —--
Pomagal bi ti rad, a jaz Ti ne morem!
Sicer jaz le bolj slutim kakor vem, kaj Tebe tako žali. A veruj mi, zlata prijateljica, da si človek čestokrat marsikaj hujše misli, nego je treba. Ko bi midva bila skupaj in bi mi Ti razložila vzrok svoje toge, prepričan sein, da bi Te jaz potolažil in Ti bi se mi sladko nasmihala.
Tako ne morem storiti ničesa.
Pesen v zadnji „Zori", ki je Tebi takö dopala, je Pavlinina. Da pa se Ti primerjaš se svojim terpenjem temu dekletu, zato nemaš pravice. Ko bi Ti, kakor jaz, poznala njeno življenje, njeno serce, izprevidela bi, da si Ti v primeri ž njo srečna. Sicer pa ne smeš misliti, da se vsak pesnik v živenji tako obnaša, kakor bi se dalo soditi iz njegovih pesni j. Izvestno je, da morajo vse prave pesni imeti svoj izvor v scrcu; toda, - če pesnik toži o nezvestobi ženski, o lumpariji sveta i. t. d., on mora biti tudi filosof, da izpozna in se sam tolaži: anti vidim, da ne more biti drugače! In, če navdušen opeva ljubezni srečo, kaj meniš, da jo je * res vselej tudi vžival, kakor poje? Pesen pa je pesniku baš najslajša tolažba za vse nezgode živenja in solznim očesom smehljajoč se gleda « miran na razvaline svoje sreče.---
Sploh pa je tudi ndlog poeziji, vse idealizirati, zato se spet ne sme nikedar misliti, da je katero dekle v resnici tako lepo, bistroumno, blago i. t. d., kakor beremo v pesnih. Kolikor lepše nam slika poet ženske ideale, toliko bolje misli dobivamo o njegovi moči in estetični izobra-^-zenosti. PreŠiren je tako slavil Primičevo Julijo, a jaz sem čul iz ust ljudi j, ki so jo poznali, da nij nikakor bila takovšna, a baš zato je Pre-širen mojster. Tako je tudi s Petrarkovo Lavro, z Dantejevo Beatrico i. t. d.
Poezija ima namen, blažiti naša serca, zato se mora posluževati najboljših, po postavah umeteljnosti zahtevanih sredstev, da doseza svoj visoki namen.
Toliko mimogrede; anti me bodeš umela.
Jaz imam zdaj sopet delo za ,,dram[atično]. društvo". DobU sem y prestavo krasno, a silno težko delo „Precijoza", igrokaz v 4 dejanjih, in ves v verzih! Ce bi ga doveršil v jednem mescu, bil bi vesel; a ga ne bodem.	j'p	^ aKc?/-/'C^'-o -^fco/ )
V ponedeljek tega tedna st£ bila pri meni gg. pl. Pilpah, stotnik, in Viljem Pfeifer, derž. poslanec in posestnik v Kerškem.
Gospü P[esjakova]. pojde 1. julija za jeden mesec na „vakance" v Loko, kamor pride tudi njena hči, gospica Helena, kralj, hanoveranska dvorna pevkinja.	- * -/<■	J^V-
. A/C,	/izif	& JUWK/»«V>*	7
<Atr^-ot*, cA ■ - > " -	^ * ^ w
Kedaj odromaš Ti? — ' y Ko bi jaz vedel, da bi imela Ti kedaj zbog mene najmanjšo sitnost, prosim, povedi mi, In jaz ne bodem omočil nikedar več peresa za-Te, takö si mi draga.
Odkritoserčno mi torej povedi, kaj naj stvorim; prijatelja bi ostala vse jedno, četudi pismeno ne občujeva.
Bodi zdrava in vesela, potolaži se, misleč, da nijsi sama Ti nesrečna na sveti, in odgovori k malu!
Tvoj
prijatelj
Iosephus.
25.
V	Ljubljani 181*75.
9
Draga prijateljica!
Dnes imam veselje, poslati Ti davno obljubljeno fotografijo gospe Pesjakove, naše slavne pesnice. Smeš si šteti to v posebno čast in v znamenje izvanredne njene naklonjenosti. Zahvali se jej, prosim, kar najprej moreš. Adresa hiš. št. 177, v nemških ulicah (deutsche Gasse). Meni samemu se čudno zdi, da_si se gospe tako zelo prikupila, in to me iz mnogih vzrokov prav od serca veseli. Bodi zdrava, blaga duša, piši mi k malu sopet, in imej se boljše nego jaz! —
Tvoj
nepromenljivi Josip.
26.
V	Ljubljani 18-2-75.
X o
Draga Lucinka!
Da sem Te razveselil se poslano knjigo, sem z veseljem bral v Tvojem listu. Nazaj pošiljati „Venčka" pa nij treba, ohrani ga, prosim, kot spomin na-me!
Kako bode z našimi ubogimi brati v Hercegovini, to se pač ne ve; znabiti bode zastonj prelito toliko kervi./Da Ti naberaš milodare za nesrečnike, je lepo znamenje Tvojega blagega sercä in želim Ti obilega srečnega vspeha.	,	^ ^^,,,	>
42
658
IGO GRUDEN: POGLEDAL SEM TI.
Da mi je gospa PJesjakova]. povedala, kaj si jej pisala, to si lehko misliš sama; midva nemava skrivnosti mej sobo j.
Da se pri Vas pisma še vedno kontrolirajo in sicer tudi moja, to me v serce bolt in vidim, da bodem moral opustiti dopisavanje s Toboj, 6 T« ki mi služi v veselje in tolažbo. Hudo bi mi najmej; bilo, ko bi imela Ti kedaj zbog mene slišati le jedno hudo besedo T Povedi mi torej, prosim, kar odkrito, kaj naj storim.
Kedar izbereš Schiller-ja, pošljem Ti sopet kaj zanimivega, ako smem! Za Tvojo prilogo v pismu — poljubljam roko!
Kedar pišeš Ti meni, nikedar ne pečati pisma; denašnje se mi je vse raztergalo, ko sem je odperl.
Piši mi k*maiu. Od Tebe me zanima vse! Vsi moji Te pozdravljajo in osobito še jaz, Tvoj
Josip. (Konec prihodnjič.)
DŠŠ3
&
IGO GRUDEN:
POGLEDAL SEM TI . ..
Pogledal sem ti v žalostne oči, v njih videl sem svoj žalostni obraz — in nisem vedel, kdo si ti in kdo sem jaz, in vedel ne, če kdo od naju govori.
O, tvoja žalost je kot tihi plašč noči, kot tek zakletih, v molk zajetih rek; čez reko krikni v noč: samo tvoj jek se vil bo, vpil in se lovil vsevprek, kot v vetru cvet razbil se v molk noči.
Pogledal sem ti v žalostne oči, prišla je solza in zakrila moj obraz — in vse sem vedel : kdo si ti in kdo sem jaz, in kdo od naju v gluho noč ihti.
V: ±	-
CŽSb e A K*
MILAN FABJANČIČ:
V PLAMENIH. (Konec.)
IV.
V njihovem mišljenju in njega izražanju je nastala mučna praznina, zevajoča in zaspana praznina. Stene so se stiskale in pritiskale; trudne, žejne in svetlikajoče se oči so brskale po prstenih tleh, se plazile po stenah, se zagledavale v daljo in se ustavljale v očeh tovariša: oba sta se zasmejala kakor da sta se zalotila pri otročjem početju.
„No, kaj je?"
„Nič ni..."
In zopet so se plazile oči, iskale, vzplamtevale in ugašale...
„Ali si kaj lačen?"
„Kaj praviš?" se je zdrznil in ga svetlo pogledal. „Ali sem lačen? A, seveda sem; kako bi ne bil, he!"
„Hihi... Pati?"
„Daj mir, bedak!" ga je odklonil s kratko kretnjo. „Ti seveda nisi!" mu je obrnil hrbet.
„Hihi... Hej, kdor ni lačen, naj zine!"
Vsi so se mu vprek zasmejali in se zganili: „Modro si vprašal!"
Padla je beseda in lotili so se je na tihem, kakor da jih je sram. Umikali so oči in igrajočih se mišic na čeljustih in sklepih zrli skozi okence.
„Zdi se mi, da imam še skorjo v torbi."
„Res? Glej no!"
„Mislim..." Brskal je po torbi nerodno in nemirno. Vsi so gledali vanj. „Pač, imam jo!" jo je izvlekel in pihnil vanjo. Zapičili so pogled v skorjo za trenotek in se vsak zase z ostrim nasmeškom ozrli v stran.
Pihnil je še dvakrat v skorjo, ki se je bila naprašila, in predno jo je nesel med zobe, se je ozrl po okolici, kakor da je čutil njene poglede. Pogledal je na skorjo, omahoval, se odločil in ugriznil. Zahreščalo je in počilo: kakor da so začutili nož v rebrih, so se zganili in obrnili glave od njega.
On je jedel tiho in skrivaj kakor tat. Mučil se je s skorjo, ki mu je trepetala v rokah kakor zasovraženo breme, in se sunkoma oziral po okolici.
„Hočeš polovico?"
„Ah, kaj! Saj sain nimaš nič..."
Vstajali so zaporedoma s kratkimi vzdihi, stopali k okencu, ki so ga zadelali.
„Konjenica se je vrnila... Razjahali so in večerjajo."
„Posebno glasni so... Kaj so neki opravili?"
„Kaj neki večerjajo?"
„Da. Meso voham..."
„Municijo vozijo za topove... To noč bo pekel!"
„Ti, vprašaj stražo, ali in kdaj nam mislijo dati kruha..." je nekdo zaprosil od zadaj.
„Sam vprašaj!"
„E, ali je to tako hudo..."
„Hudo!" je zmignil z rameni.
„Kaj se bojiš? Ne bo te pojedel ne!"
„Pa pojdi ti, glej ga!"
,.Bilo bi dobro, res bi bilo dobro, da vprašamo; bomo vsaj vedeli."
„No, kdo gre?"
Nihče se ni oglasil. Gledali so se in se hipoma zasmejali: „To smo junaki!"
„Grem pa jaz! Saj je vseeno... Kje stoji straža?"
Odkašljali so se.
„Vidiš, na oglu one barake..."
„2e vidim... Kar odpri! Jaz grem, kar grem," se je odkašljal, stresel z rameni in stopil črez prag. Ustavil se je za hip in rekel z nasmeškom :
„Le naj bodo vrata odprta!"
„Že dobro, že... Le pojdi!"
Šel je. Vsi so se zganili na pragu, se sklonili ven in gledali za njim.
„Ni ga še opazila... Čisto blizu je že... Sedaj, sedaj... Beži, beži; nazaj, nazaj!" so zatrepetali; hoteli so planiti ponj, pa so se sami odmikali od praga.
Komaj ga je bila straža opazila, je skočila z dvignjeno puško in krikniia: „Kam? Nazaj; marš v barako!"
„Saj ne mislim nič..." se je sklonil in dvignil komolec, da se brani pred sunkom.
„Marš nazaj!" ga je sunila straža v hrbet.
„Saj ne, saj ne mislim nič..." se je sklonil še globlje in še višje dvignil komolec.
„Marš, marš... Marš!" je sikala in suvala straža.
„Beži, beži; pusti norca!" je ogorčeno kričala baraka.
Spustil se je v dir in planil v barako. Zaloputnili so vrata in jih tiščali z jeklenimi pestmi: „Na, hudič, pa pridi!"
Sopel je in v očeh so mu igrale solze. Hip nato se je zasmejal in krepko zamahnil s pestjo:
„Pa sem le izvedel! Namesto kruha — svinec in bajonet..."
V.
V	baraki je zaplesal mrak in dihal svinčeni strup. Misli so se pekle in žarile, se lepile šumečih lobanj — v tla pribit, širokorazprt pogled in stisnjeni zobje so izražali nagnjenje k blaznemu dejanju.
Orjaška teža temnih sten, jekleni objem noči, molk vzdihov, molk krvavega bičanja; ropotajoča noč pušk in žvižganje granat, ki je lomeč razganjalo črno noč v njenih globokih ledenih plasteh, jo poganjalo v rjoveč grom, v trepetajoče rezko krhanje in pokanje.
VI.
Ob zori so jih izbruhnile barake; ulice so zašumele in počrnele pod gomazečimi tolpami. Krvavokalne oči, razjedeni in zarasli obrazi, moreča beseda in težak snieh so se grizli, suvali in iskali.
Zunaj se je stiskal ognjeni obroč, vse bližje so lizali plameni. Po cesti so bežali begunci z vozovi in družinami. Krave so mukale in otroci so se plašno ozirali na vozovih.
„Pridejo, pridejo, še pred nočjo pridejo!" je zašumelo po taborišču.
Plazili so se po ulicah, postajali pri žicah, se jih oprijemali inse spenjali na prste: „Pridejo, še pred nočjo pridejo, hahaha..."
Po cesti se je zaprašilo troje avtomobilov; vsi trije so bili natlačeni oficirskih kap.
„Beže, kako beže!"
V	taborišču je šumelo. Nihče ni več občutil straž in bajonetov. Lezli so k pekarni in jo obdali od vseh strani; stala je sredi njih belo namazana in okajena. Skozi okna so pogledovale debele rdeče glave pekov, ki so se s plašnimi očmi branili: „Nič ni, nič ni! 2e mesec dni ne pečemo..."
Pritisnili so na vrata in razbijali: „Odprite, pokažite!"
„Saj ni nič, saj ni niti koščka... Imejte pamet!"
„Od česa se pa vi redite? Odprite!"
„Ne odpremo, kar razbijte!"
Vrata so omahnila; baraka se jih je napolnila. Peki so se spogle-davali in v njihovem nemem jeziku je prežal strah. Vse so prebrskali, našli niso ničesar.
„Vse so požrli prasci! Kako so pridni... To noč vas bomo ocvrli."
Peki so molčali in jih nerodno gledali.
„Da, da; le glejte nas, le!"
„Kaj hudiča mislite; saj smo za vas pekli!" je v mah bruhnilo iz pekov. „Sedaj nam pa grozite..."
„Kar tiho!" so jim porinili pesti pod nos... Mislite, da ne vemo, kako ste pekli,, golobčki. Koliko vlačug ste napasli z našim kruhom?"
„Kdaj in kje? Kar povejte!"
„Kdaj in kje! — Za zvečer se pripravite!"
Peki so gledali v tla in grizli ustnice.
„Komandant, komandant!" se je uplašila tolpa in zbežala iz barake. Pekom je padlo breme s pleč. —
Krog vodovoda so se gnetli, prerivali, kričali in suvali. Voda je curela prav po niti in prestajala. V njih je gorelo; tresli so se za vsak požirek in ga niso privoščili nikomur.
Pil je iz korca, ki ga je krčevito stiskal v dlaneh; pet ga je bilo obdalo in prosilo: „Vsaj požirek, vsaj dve kaplji." Oni je molčal in pil trepetaje. „Vsaj požirek, no, no, vsaj požirek! — Pa požri vse!" je udaril s pestjo po korcu, da je voda planila onemu v obraz. Spoprijela sta se in se obdelavala s pestmi.
Krog vodovoda se je razplamteval trušČ in krik.
Jaz sein bil prej kakor ti! Kam se rineš?!"
„Prej, prej! Kdo je danes prej ?" ga je odrinil.
„Na, hudič!" ga je udaril s korcem po glavi.
Spopadla sta se in se zagrizla.
Prihitela je straža z gorjačo: „Vsi v vrsto, če ne, ustavim vodo!"
Niso se zmenili.
„Ali boste šli v vrsto!" Gorjača je zviška udrihala po hrbtih.
„Zakaj pa mene? Že celo uro stojim tukaj."
„V vrsto po dva in dva, sem rekel. Proč od pipe!"
„Po dva in dva!" so kričali v prvi vrsti — bilo jih je deset.
„Po dva in dva!" je kričalo vse vprek.
Stražniku je omahnila roka od utrujenosti; težko je dihal in držal za pipo: „Pa nič, le čakajte, oo, -kar čakajte!"
Od zadaj je pritisnil naval in pognal prve vrste k pipi. Prerivali so se in odrivali, dokler niso zlomili pipe. Z burnim smehom so se razšli; bili so ozdravljeni. —
Zgrudil se je sredi ulice. Na zemljo razpet je razcapan in razgaljen obračal glavo na desno in levo in hropel zaprtih oči. Njegove razprte dlani so žuljave in razpokane pričale njegovo zgodovino; njegov posinjeli upadli obraz je bila ena sama kletev, podrgetavajoče telo in dvigajoče se grudi s štrlečimi rebri in upadli drob njegov oče-naš. —
„Ti, ti, kod si hodil?" mu je z burnim smehom padel krog vratu in si ga pritiskal na grudi. Črn obraz se mu je svetlikal v trepetajoči luči in z dolgimi črnimi rokami mu je stiskal prsni koš.
„Beži, pusti! Črn si, da me kar zebe; glej, da me ne umažeš," se ga je branil, umikal obraz in ga z začudenimi očmi gledal in smejočim se obrazom pozdravljal. „Glej, da me ne umažeš!"
„Ha-ha-ha," so se mu iskrile oči in mu je podrgetavala črna ruzr jedena koža na obrazu. „Halia, kod si hodil, kje si bil? ga je priženial k sebi in ga dvigal od tal.
„Pusti me, da me ne zadušiš, ti črni hudič!" se mu je smejal in se ga branil. „Črn si, da me kar zebe."
„Nič, nič, haha..." ga je izpustil in se odmaknil.
„Kako to, da si še živ in te niso zadavili, ker si tako črn?"
„Nič nič, haha..Vse dobro, vse dobro...," se je penil v razigranem smehu in mahal z rokami.
Beli je odstopil za korak, "prekrižal roke na hrbtu, izbočil grudi in gledal črnca v obraz. Težko premišljevaje je rekel:
„Čudno, čudno... Črn kakor hudič in še tako smešen! Čisto nič naš človek in vendar je človek kakor sem jaz; duša je v njem."
Črni je gledal na njegove ustne napol odprtih ust in z naivnimi premišljujočimi očmi; ni ga razumel. —
Padali so krog mlakuže na trebuhe in srkali smrdečo žabnico. Vstajali so mukoma, pljuvali in se stresali gnusnih občutkov. Zajemali so žabnico s korci, jo cedili na cunjah, pili in pljuvali. Vsi so imeli vročične oči. —
„Kruh, kruh..." se je utrgal krik. „Kruh, kruh!" so planili in zdirjali za krikom. Vse je drvelo z odprtimi ustmi in širokorazprtimi očmi. „Kje, kje?" so se ustavljali težko dihajoči in iskali z očmi; v prvih vrstah so bušili v krohot: „Saj ni nič! Kdo se je zmislil?" „Da, kdo se je zmislil! Na ognju bi pekel takega hudiča!" „S pestjo bi mu razbil čeljusti!" —
Preko taborišča so sikale krogle. Sklanjali so glave in iskali zavetja. Po planjavi so bežali razpršeni oddelki. V boju ni bilo več enotnosti; mestoma je prestajal in se mestoma razvnemal.
„Konec, konec je!" je završalo po barakah. „Pazi, skloni se, da te ne ubije!" „Ah, čemu! Sedaj ne bo ubilo!"
„Beži, skloni se, skrij se!" so mu klicali iz barake in ga vabili k sel?i.
„Nikamor se več ne skrijem; saj tako pridejo..."
Sredi taborišča je zadivjal orkester, ujetniški orkester.
„Muzika; naši igrajo!" so planili iz barak in se kriče pridružili muzikantom. Vse se je smejalo, križem kričalo in drvelo z muziko. Straže so izginile. Verige so počile, vse se je razmahnilo.
„Svoboda, svoboda!"
C53D
GUSTAV STRNIŠA:
DAMA.
Š. K.
Pogled njen: demon je zanetil kres ognjenega vesoljstva v tihi mrak, — bog spuščal strele svetle iz nebes — v trepetu ljubil ust sem žarkih mak. —
Objem: odprla zemlja je skrivnost, iz žil ognjenih plal življenja val — začutil sem njegovo globokost in v sili sem stvarjenja trepetal —
Nasmeh njen: Lahno se je gibal svod in tresel zemlje se svetal tečaj — zakrvavelo solnce je — zahod spojil se v jutra zlatega sijaj —
A njen poljub: presekal kerubim neba je zastor, tiho zaihtel, v zavisti ž njim zaplakal serafim, — v grmenju satän divje je zaklel —
/VC* ^	«M-n-d :
Dr. AVGUST 2IGON:
KORYTKOVA POGODBA Z BLAZNIKOM
IZ LETA 1838. (Prispevek k Prešernovi literarni zapuščini.)
(Dalje.)
Tako smo se približali iskanemu odgovoru našega vprašanja: odkod in kedaj! Vendar pa naj tu prej skončam tisto „sovražno" epizodo med Cimpermanom in Levcem iz 1.1883. še s kratkimi, a značilnimi vnanjimi dogodki, ki so bili na Cimpermanovi strani posledica njena.
Vsledfspora z Levcem je imel Cimperman koncem meseca maja 1883. vse tiste tri „literarne svetinje'^spet na razpolago: Bleiweisova pisma, pismo Korytkovo Blazniku lFPpa Vrazovo drju.Crobathu. In šel je zdaj, sprt z Levcem,^crošn j arit s tem blagom k „Novicam" in h „Kresu".
2e dne 3Ö/V. 1883. odgovarja dr. Poklukar:
Dragi gospod Cimperman!
Lepa hvala za zanimivo zbirko Bleiweisovih pisem. Ako ne [v]1 prihodnem gotovo iačnem jih objavljati v drugem listu Novic. —
Želel bi samo, da se večkrat oglasite.
Priložim Vam malo nagradico želeč da bi mogel dajati Vam po več.	Vaš	Dr pokiukar.
In izšlo je 12 odlomkov iz pisem Bleiweisovih, pisanih Cimper-manu, res 1.188?. v „Novicah", v listih 23.-26., od 6. do 27. junija „V spomin dr. Jan. viteza Bleiweisa-Trsteniškega".
Ze dne 13. VI., komaj 14 dni torej po sporu z Levcem, pa piše tudi že dr. Sket, urednik „Kfesa", Cimpermanu iz Celovca:
Blagorodni gospod!
Prepis Vrazovega pisma sem prejel. Upam, da ga bodo Vrazovi častilci radi brali, ali kaj posebnega ni v njem. Zatorej Vam tu v imenu Vrazovih častilcev za priobčenje posebno.Jhvalo izrekam! — Ako ima Korytkovo pismo kaj važnega v sebi, nfstregli bi seveda z
1 Ta predlog je izpuščen v rokopisu.
njim. Ali prišlo bi še le prilično, kakor pride Vrazovo v enem prihodnjih brojev na svetlo. — Epigrammi Vaši so meni jako ljubi. Dvomim pa da bi jih šlo 100 še v letošnji „Kres". Drugo vprašanje pa je, 4n more založništvo toliko za nje plačati, kolikor zahtevate Vi.^Žnati bi torej moral obseg epigrammov in kolikor za nje zahtevate, predno moram kaj gotovega pisati o tem. Z odličnim spoštovanjem
13/6 83.	Vam udani	Skt
In izšlo je res, 1. avgusta 1883., v 8. št. „Kresa" III.: „Pismo Vrazovo dr.Chrobatu" (ddto. „Agram am 24..März 1843."), z odkrito besedo na čelu, da ga je „priobčil JosXimperman", ter z dostavkom v uvodnem predgovoru, da „to pismo hrani v matici naša cenjena pesnica gospa Lujiza Pesjakova^jdr. Čhrobata hči". 2al, da se nam v ostalini Lujize Pesjakove, kakor sem videl, ni ohranil ne ta izvirnik, ne sploh noben drugi rokopis iz tiste dobe — razen edino enega lastnoročno Prešernovega (za god: „Dem Wohlgebomen Fräulein Aloisia Crobath. Laibach am 21. Juni 842 um 6 Uhr Abends"), ki si ga je pridobila in ga dandanes hrani licejska knjižnica v Ljubljani. In vendar imamo sledove, da je Lujiza imela nekoč po svojem očetu več takih „svetinj"! Nam je li šlo vse to res v izgubo^ž^
„Korytkovo pismo" Blazniku je 1.1883. ponujal Ciiiperman torej tudi Sketu za „Kres". Vendar pa ga tudi „Kres" ni objavil nikoli. Ali se je tudi Sketu zdela ta listina prömalo „zanimiva"? Ali pa je morda objavo preprečil Cimperman sam, ker mu ni obetala drugega honorarja kakor objava Vrazovega lista, — le samo namreč „posebnQ zahvalo"? Med ohranjenimi pismi Cimpermanovimi drju. Sketu2 ra tistih ni več, ki je v njih bilo, kakor priča gorenji list Sketov, govora o objavi Vrazovega in Koiytkovega pisma. Zato nimamo od te strani nikakih novih podatkov o zadnjem. Fakt je le, da je original Koryt-kove pogodbe z Rlaznikom iz 1.1838. ostal v rokah Cimpermanovih, in potem po smrti njegovi pozabljen v ostalini njegovi. Ni ga torej vrnil lastniku, dasi piše Levcu 20.111.1882., da ga je s Prešernovo „varijanto" znane Auerspergove pesni vred dobil za Zvon „na posodo", a 21. VI. 1882. pa, naj mu Levee Korytkov list vrne, ko mu ne rabi več, „ker ga ima dati nazaj".
A — kdo je bil ta lastnik navedenih dveh rokopisov: Korytkovega lista in pa Prešernove pesmi? Cimperman ga ne imenuje nikjer, ter ga očitnoda namenoma zatajuje! Zakaj?	,
J V rokah g. ravnatelja Jos.Westra. ^	Tk^^^^I* P* K P
/iul^ w« to/o**, K /ocVu/ ^A fr «UfV/W.	^	Vjtfdf
5.
Vnanja zgodovina zbornika, ki mu pravimo „literarna zapuščina Prešernova", današnjega MS 392 licejske knjižnice v Ljubljani, je bila torej ta:
8. II. 1849.: Prešeren f. Dagarin v Kranju ima zapuščino; ali že ob smrti, ali šele po smrti, — ne vemo.
7. III. 1849.: jo ima že Bleiweis v Ljubljani. (Prva objava v Novicah.)
17. IX. 1849.: Malavašič objavi iž nje Parisino 1.—3. (Pravi Slovenec 1S49.)
Aprila 1866.: Albin Arko preskrbi iž nje Levstiku prepise treh pesmi.
Leta 1875.: Bleiweis io objavi v LSM za leto 1875. Januarja 1876.: Dr. Pogazhnik jo reklamira od Bleiweisa za pravno lastnico Ernestino jelovšek.
1. VI. 1876.: Bleiweisjo s posebnim pismom odpošlje dr ju. Pogazlmiku na
Duflj&jr "——~ —^
Med 6. XI. 1876. 5~TÜ. III. 1877.: Ernestina jo^z Dunaja pošlje driu. Razlagu v Brežice; to^a^ie vse. Auerspergova pisma so manjkala.
7.	VIII. 1877.: dr. Razlag jo vrne Ernestini v Ljubljano.
8.	VIII. 1877.: Ernestina jo izroči Fr. Levstiku.
4. XII. 1887.: Emil Gutmann in dr. Josip Starfc jo izročita Fr. Levcu iz Levstikove zapuščine, z opombo, da manjkajo tri številke: 1, 5, 22. (Fr. Levstik t 16. XI. 1887.)
21. VII. 1888.: Fr. I.evec poroča Ernestini, da je zapuščino kupil Bamberg za fl. Zbornik ostane še nadalje v posesti Levčevi.
13. II. 1896.: Fr. Leveč jo pošlje prof. L. Pintarju^v Novo mesto.
16. VII. 1808.: slmptor L. Pintar jo prinesef spet v Ljubljano, v licejko.
Leta 1905.^JBamberg jo podari L. Pintar ju za licejsko knjižnico [MS 3921, Levstikovim „Gradivom za Prešerna" vred [MS 393).
In med temi dogodki se nam nekega lepega dne, dne 20. III. 1882., pojavi v rokah Cimpermanovih:
a)	„Korytkovo pismo Blazniku",
b)	„Prešernove varijante znane Auerspergove pesmi4',
dva rokopisa torej, ki nam jih je naštel Bleiweis 1.1875. med zapuščino Prešernovo, — kakor priča naslednji tabelarni pregled tiste Bleiweisove objave v Letopisu Slovenske Matice, ki sem mu radi razvidnosti dodal in vpletel v kursivu hkrati one rokopisne kose, ki jih Bleiweis ni omenil, a so pa še dandanes v zborniku:8
a Pomen kratic in drugih znakov v tem pregledu: + pomeni, da dotičnega kosa, ki ga 1.1875. Bleiweis še navaja, dandanes ni več v zborniku literarne zapuščine Prešernove. — ZnaF/^v'- poiwni71Ia^e~Hotična, za tem znakom »navedena pesem Prešernova še dandanes na obratni strani dotičnega lista •/. v zborniku. Ali je dotična pesem v dandanašnjem plavem štetju signirana s posebno številko ali ne, je razvidno iz signaturne lestvice ob desni; fakt je namreč, da ta signatura ni dosledna, ampak da včasi šteje le list, včasi pa vsako posamno pesem zase, kakor stoji po ena na prvi, a druga na obratni strani, vsled česar ima včasi dotični poedini list (odn. rokopisni kos) le po eno, včasi pa po dve številki: po eno na sprednji, drugo na obratni strani tistega lista. Označil sem tak slučaj
I. vrsta: slovenske pesmi.
A. Z bohorčico pisane:
1.	Pefem od sidanja zerkve na Shmarni gori.
2.	Hzhere fvfct.
3.	Judovfko deklfc.
4.	Sdraviza ob novlni leta i 844.
5 Tri she!je. (Benečanska trojka.) 6. Parisina.
B. Z gajico pisane:
1.	Zabavijivi napisi.
2.	Zapušena. f& •/.: Pevcu.J p
3.	Matiju Copu. d■ odlomek.
4.	Smoletu.	-j-
5.	Prošnja, p
6.	Vso srččo ti želim, p
7.	Pevcu.	+
8.	Tempora mutantur.
9.	Božje in hudičeve hiše („po grški meri"). Obj.	^ - Zdravica. (Le obe zadnjijclye_jfrofi.) p
Soneti. Bio Mojzesu je nekdaj naročeno — Oči so le per nji v deklčt ble sredi — Kadar obupa učenost zdravnika — Sonet. Je od veseFga časa teklo leto —
II. vrsta: nemške pesmi.
1.	Sonett: An böser Wunde leidend muß entsenden
2.	Wohl gross war, Toggenburg! p [196]
| & •/.: Aufthun wird sich, wenn das Gericht vollendet P
11971
3.	Sonett: Verflucht sei das Erfahren, das Erkennen p
| & •/.* Die Resignation. Aus dem Pohlnischen des
Ad. Mickiewicz p
4.	Die Resignazion, aus dem Polnischen des Ad. Mickie-
wicz -J-
5.	Sonett: Zum Abschiede von d. w. H. Anton Tschopp
6.	Sonett- Des Sängers Klage. (3tes Sonett.) Obj.
| Nagrobni napis Korytku: Der Mensch muß untergehen
Piavo štetje:
2 3
4 a. 4 b. 5. 6, 7.
8
9/. 10 11 a, 11 b.
I 13 1 12
14
15
! •
17
18 19
I
)	•
I	20 1 »
23
24
25
v signaturni lestvi tak«5, kakor n. pr. pod: 9»/. 10, kar pomeni: na prvi strani ena pestm, šteta z 9, na obratni druga, šteta kot kos štev. 10. — p pomeni, da je dotični rokopis ostanek iz cenzurnih dveh rokopisov „poezij", nastal ob nastajanju tega rokopisa, a Prešeren ga je izločil zaradi tega ali onega defekta. Če imajo dotični listi paginacijo ali kako drugo štetje, sem to dodal v oglatih oklepajih. — „Obj." — objavil Bleiweis 1S75., „Obj. d." pa, da ga je objavil le deloma: le odlomek iž njega. -- Signaturna lestvica obseza plavo (kesnejše), Številke izven nje ob desnem robu pa rdeče (prvotnejše) štetje kosov, v kolikor se je ohranilo. V tem rdečem štetju naglaša N, da dotični kos nima nikake rdeče signature. R pa znači: „Radirano". ter pomeni, da je tam številka izradirana do ne-Čitljivosti. — L pomeni, da omenja dotični rokopis Levstik v svojem „Gradivu za Prešerna".
%
II. vrsta: različna pisma.			
A. Nekatere pesmi druži h:			
1	. Die Einbildung. Brez podpisa. v	—	
2. Hymne. Pour le premier de i' an cinquieme...		27	26
3. Korvtko Emil, Spiew patriotöw polskich		28	
	„ „ Salamandra	29	
	„ „ Pi?kne, Lublano, twe okolice...	30	L
4. Kastelic Miha, Sonet (slovenski) +		—	
	„ „ Sonet (slovenski) j-	—	
	„ „ „Za vezilo dr. Francetu Prešernu 3. grud-		
	na 1845." Obj. -f	—	
5. Prešeren, Dem Andenken des Mathias Zhöp. (S tujo			
	roko prepisana, s Prešernovo popravljena.) p 188—191	26	L
B. Dopisi:			
1	. Auersperg Anton (A.Grün) „tri":		
	a) eden iz 1.1838., 23./VII.	31	18
	b) drugi iz 1.1844., 15./XII.	32	20
	c) tretji iz 1.1845.. 8./XII. Obj.	33	19
2	. Laschan Anton, iz Novega mesta: 19. III. 1836.	34	1
3. Arko Jernej, iz Vodic: 13. VIII. 1838.		35	32
4. Dr. Kočevar, iz Podčetrtka: 5.10.1839. Obj.		36	28
5. Dr. Zhefnik, brez dneva in kraja.		37	15
6. Melzer Carl, iz Celovca: 14. III. 1847.		38	3S
7	Levitschnigg Jernej: Innerteichen 25.Okt. 1840. Obj.	41	2
8. Matija Zhöp: Laibach, 20. März 1832.		39	N
9. Johann Zhop: Wien 15. May 1839.		40	17
10. Fr. L. Celakowsky, „tri": a) Prag 24. XII. 1832. Obj.		42	35
	b) Prag 3. VI 11.1840. Obj.	43	23
	c) Prag 15.1.1841.	44	24
11	. Stanko Vraz, „1—5": a) Giatz am 2. April 1837. Obj. d.	45	8
	| — Or at z am 10. Juni /837.	46	9
	b) Gratz am 19.9ber 1837. Obj. d.	47	16
	c) Graz am 1. August 1838. Obj.	48	10
	d) W. Landsberg 7. 7ber 1840. Obj.	50	11
	e) Bistrica 15. lOber 1840. Obj.	49	l3.
-	| Mich. Kaftciiz: Laibach 19. VIII. 184$. !	51	31
—	„Dve pisnii": 1. Dr. Ljudevit Gaj Korytku, Agram d.		
	4. XII. 1838. Obj.	54	29
	2. Emil Korytko Blasniku, 15. XII. 1838. +	—	N
— ~	Dr. Janez Bleiweis („dvoje"): a) V Ljubljani 10. VI. 1845.		
	Obj. ü	52	R
	b) V Ljubljani 18. VI. 1845.		
	Obj. ü	53	3
—	Stanko Vraz Smoletu: Bistritza am 3. lOber 1840. t	55	12
—	Laschan, „An Freund Dr. Prcfhern." 13./8. 1835. »	56	N
—	Kastclčev prepis verzov 582—616: Palingenius, Zodia-		
	c us vitae. !	57	N
Iz tega sledi, da ni torej Cimperman dobil „Korytkove pogodbe z Bla7nikom" pred 1. 1875., ker jo je imel tedaj še Bleiweis Prejeti jo je moral šele po 1875. letu, in sicer pred dnem 20. III. 1882., — t. j.: po Bleiweisovi objavi in pred tisto ponudbo Levcu v pismu svojem z gorenjim dnevom.
A vemo, da je Bleiweis hranil zapuščino Prešernovo ter ž njo vred „Korytkovo pogodbo" do 1. VI. 1876., ker je šele tega dne odposlal drju. Pogazhniku na Dunaj zahtevano Ernestinino laotnino. šele meseca junija 1876. je potemtakem prišla po posredovanju drja. Pogaznnika zapuščina Prešernova v roke Ernestini, — in sicer ne v Ljubljani, kjer je bival Cimperman, ampak daleč tam na Dunaju. Toda, mar li že takrat — brez tisiega „pisma Korytkovega Blazniku" z dne 15. XII. 1838.?
Ernestina ni s Cimpermanom takrat imela še nikakih zvez. Sama namreč piše dne 27. IV. 1884.: „Mein verehrter Freund! Es war heute vor fünf Jahren, auch ein Sonntag wie heute, es regnete sogar so, wie es heule regnet, als ich auf Zureden meines Onkels4 es endlich wagte, Sie zu besuchen. Ich sagte, daß ich es wagte, denn schon früher war es mein Wunsch Sie zu besuchen, mit Ihnen verkehren zu können, doch dachte ich mir, Sie könnten es als Anmaßung auslegen. Ich gehöre nicht zu jenen, die bekannte Persönlichkeit besuchen, um die eigene Neugier zu befriedigen." Dne 27. IV. 1879. potemtakem, neke deževne nedelje, ga je torej obiskala sama in se tako seznanila ž njim. „Also kam ich zu Ihnen und wir haben uns gefunden, erkannt und auch schon erprobt!" gila mu je pomočnica in tolažnica, skrbna in dobrosrčna prijateljica poglej do smrti njegove.
Prešernova zapuščina pa je bila medtem od 1. VI. 1876. do gore-njega dne 27. IV. 1879. šla iz njenih rok začasno v posest in shrambo drju. Razlagu, ki jej jo je vrnil 7. avgusta 1877.
In že 8. avgusta 1S77. jo je izjočila Ernestina pa v Ljubljani skrip-torju Fr. I evstiku, ki jo je potem tiščal do svoje smrti, dokler je ni šele - kakor je razvideli iz zgorenjega pregleda — prejel iz ostaline Levstikove zanjo šele Fr. Leveč dne 4. XII. 1887., po dobrih torej desetih letih, odkar jo je bila zadnjič videla.
Potemtakem zapuščina Prešernova že davno ni bila več v rokah Ernestininih, ampak že malodane dve leti, ker od 8. VIII. 1877., stalno nadalje v jrdni Levstikovi pesti, — ko se je Ernestina 27. IV. 1879. seznanila s Cimpermanom Ali naj priča to, da ni torej gorenjih dveh
4 Bil je to stavec Martin Jelovšek, znani osebni prijatelj Levstikov.
rokopisov, namreč „Korytkovega pisma Blazniku" in pa „Prešernove varijante znane Auerspergove pesni", ki o obeh priča Bleiweis, da • sta 1. 1875. bila še v zapuščini, dala Cimpermanu — Ernestina? Ali mu jih je Levstik, prejemši jih od Ernestine? Ali pa celo sam Bleiweis, ki ni bil morda teh dveh kosov vrnil in poslal 1. 1876. Ernestini na Dunaj?
Nič takega! O Bleiweisu ni misliti, da ni 1. 1876. vestno vrnil na Dunaj vsaj vsega, kar je bil leto poprej v svoji objavi izpričal, da je v . zapuščini Prešernovi, — če pomislimo, da mu je z Dunaja grozil ad->^vokat s tožbo! In Levstik sam pa ni več rad izpustil iz roke, kar je od-kpd prejel takih „svetinji Posebej pa ni misliti, da bi bil dal Cimper-mänü'Tevstik za objavo na razpolago Prešernov original prevoda Griinove „Venetianer Trias", kc je bil ravno Levstik 1. 1866. v Wagner-jevi izdaji objavil ta prevod Prešernov znatno popravljen, ker češ da je v izvirniku občutno nedovršen ter Prešernu nekam vse premalo „v čast"! In vrh tega imamo zoper tako domnevo pa še ugovor v dandanašnjem plavein štetju (2—57) posamnih rokopisnih kosov zapuščine Prešernove.
Dozdevna zagata ima drugje svoja vratca. Ernestina je ljubila „spomine", — in ni nikoli nikomur dala iz rok vse zapuščine svojega očeta.
Že drju. Razlagu ne, ki poroča v svojem pismu z dne 10. III. 1877. Ernestini, da ni v poslani mu zapuščini Prešernovi našel Auerspergovih pisem, ki se je zanje posebno zanimal. „Möglich, daß Ihnen von Laibach nicht Alles eingesendet wurde," ugiba tain dr. Razlag. Toda, dandanes so dotična tri pisma v zborniku, kakor jih je 1. 1875. naštel Bleiweis; in prejel jih Je tudi že Levstik 1. 1877., kar priča plava njih signatura: štev. 31, 32, 33. Iz tega sledi, da jih je bila 1. 1876. Erne-• stina sicer iz Ljubljane prejela, a jih le ne odposlala drju. Razlagu, pridržavši si jih sama na Dunaju, — Če jih ni morda bila takrat začasno posodila kam drugam ter mu jih izročila zato šele kesneje.
In prav kakor drju. Razlagu ne, ni tudi 1. 1877. Ernestina dala nI Levstiku zbirke, kakor jo je bila prejela od Bleiweisa. Predvsem mu ni mogla, kakor že drju. Razlagu ne, izročiti enega, namreč pn/ega roko-, pisa v zbirki, ki ga je bil Bleiweis 1. 1875. v svoji objavi navedel na prvem mestu: „Pelem od sidanja zerkve na Shmarni gori". Pripovedovala mi je 1. 1904. na svojem stanovanju sama, da je ta lastnoročni rokopis Prešernov, kot prvega v zbirki, bila podarila drju. Pogazbniku 1876. na Dunaju v zahvalo, ker jej je bil povsem brezplačno iztirjal
zapuščino od Bleiweisa." In tako je torej že tudi drju. Razlagu bila morala poslati zapuščino Prešernovo brez tega rokopisa, ki ga tudi Levstik ni videl in ga še dandanes ni v zborniku. Vendar pa se nam ta kos ni izgubil, ampak srečno ohranil v vami lasti g. prof. msgra. T. Zupana na Okroglem pri Kranju.0 In kakor priča ohranjeno pismo doktorja Pogazhnika samega, je g. msgr. prejel res naravnost od njega ta " rokopis dne 22 XI. 1877. s pripombo: „Die Provenienz desselben kennst Du ohnehin. Das Manuscript wurde mir nemlich als Vertreter der Prefhern'schen Erbin, Ernestine Jelovšek, über meine Aufforde-v rung nebst andern Documenten von Dor. Joli. Bleiweifs eingesendet .. ."7 Levstik sam pa je poznal ta Prešernov izvirnik le iz pomanjkljivega prepisa, ki mu ga je bil 1. 1866., nekako meseca aprila, oskrbel pri Bleiweisu naskrivoma za Wagnerjevo izdajo Albin Arko, a izpustil pri tem iz pesmi Prešernov verz: „Skerbi te kani bofh djal blagu*', kar je povzročiio osodno pomoto, ki se neizboljšana še do dandanes plazi po vseh izdajah Prešernovih.* Želeti bi bilo v imenu Prešernovem le, da nam g. msgr. T. Zupan poslej kedaj blagohotno nakloni izvirnik Prešernov spet v zbornik Prešernove zapuščine, v varne shrambe naše licejske knjižnice, sebi v novo veliko zaslugo, nam pa in našim vnukom v prid in hvaležno zadoščenje.
Toda Levstiku pa ni Ernestina izročila 1. 1877. tudi še marsikaj druzega iz Prešernove zapuščine. Najprej ne soneta o Kopitarju „Sängers Klage (3tes Sonett)4', ki mu ga je poslala šele kesneje iz Maribora, kakor priča naslednje pismo njeno iz ostaline Levstikove:
Hochgeehrter Herr!	Marburg, lO/'il 1877
Anliegend übersende ich Ihnen noch ein Sonett, das zwar Dr Bleiweis schon im „Letopis" der „Matica" veröffentlicht hatte; könnte es nicht ins slovenische übersendet werden? Fs karakterisirt in scharfer, geistreicher Weise, mit welchen Hindernissen der Schriftsteller zu Prešern's Zeiten zu kämpfen hatte. Obwol scheinbar gegen die Persoi: „Kopitar" gerichtet, beleuchtet es doch nur das Sistem.	Mit achtungsvollen Grüssen
Ernestine Jelovšek.
Važno pismo, ker tu edina opora do spoznanja — dandanes že zelö zabrisanih dogodkov!	(Konec prihodnjič.)
5	V „Slovanu" 1915. (str. 352) sem bil pomotoma zapisal: dr. Razlagu, namesto dr. Pogazhniku.
6	Prim. Grafenauerjevo cbjavo v Času 1910., str.219; in ponatis: Iz Kastel-čeve zapuščine. V Lj. 1911. Str. 40: „Romanza od Stermiga-grada".
7	Prim.- Slovan 1916., str.234.
• Slovan 1915., str. 346, 352.
0. F.: SPOMIN NA KETTEJ A IN MURNA.
673
O. F.:
SPOMIN NA KETTEJA IN MURNA.
Zjutraj sem pregledaval stare knjige in papirje. Pri tem opravilu mi pride v roke star Horac, in na strani 31., kjer se nahaja oda „Nunc est bibendum", je ob strani s svinčnikom in s Kettejevo roko napisana sledeča igračica:
„Čemern grem iz mesta, da v vinski se hram umaknem in suho si grlo oplaknem, v novine nos utaknem.
Prismeje se šumna družba, ej, pač se nabrenkala cvička, debela mamica čička smehljaje se radi dobička.
In glej ga mi polička! Smehlja se na moji levici, na desni smeh kroži na lici natakarici v govorici."
Ta častitljivi Q. Horatius Flaccus, tiskan leta MDCCCLVI., je bil Kettejev in meni ga je v starih mladih časih dala Polonca, tista gospodinja, pri kateri je Kette umrl v stari cukrarni. Pesmico pa je zapisa! osmošolec Kette gotovo kakega soparnega popoldneva v zatohli sobi stare novomeške gimnazije, ko je profesor razlagal umetnost sap-fičnih in asklepijadejskih kitic.
Nadalje sem naletel na list papirja, na katerega je prijatelj Murn Aleksandrov pred tolikimi in tolikimi leti pred mojimi očmi, kakor se še dobro spominjam, v majhni sobici stare cukrarne napisal naslednjo pesem, doslej še neobjavljeno:
Tako stoji tam v bridkosti zdaj pri kapeli in zdaj ob mosti ubogi Mursa.
Tam na solnci stoji, prosi v dežju ljudi kot pozabljena zadnja stvar za majhni, še manjši dar.
Ah, ve srca, usmiljenju tuja, ni levit mu več upa ne vzbuja... ubogi Mursa!
Po cesti, glej, voz pridrči, pred bleskom zastre si oči ob mostu Mursa.
„Kdo vlije mi v dušo moči? Kdo z mano svoj plašč razdeli kakor Kristus?"
„Kdo s pogledom priveže me nase za radost, ki z besedo ne da se, radost milosrčja?"
Ah, angel j i v nebu poj o, če prosjaku mogotci dajo — Aleluja!
— Da, to je bilo že zdavnaj. In v sobo k nama se je slišalo petje deklet in nabijanje kopit, midva pa sva sedela ob dolgi smrekovi mizi, kakor so po vojašnicah, zatopljena v svoja literarna dela. Kje so tisti časi, kje tista dekleta, in kje je prijatelj Murn!
V MRAKU OB AKORDIH KLAVIRJA.
še, še nalivaj melodij skeleče mi vino v ždeče duše čašo prazno! Prapokrajin molčanje neizrazno pretoči v zvočij valovanje hladeče.
Zastri mi okna srca s svilenino vonjivih akordov, da me ne premoti spet oni večni potnik k daljni poti... Še, še mi v dušo godbe vroče vino!
Dš]
MIRAN JARC:
IVAN ZOREČ:
FRANCKA.
Gospodar je bil bog^_saiTii^ltw takole okoli petdesetih. Stiskav in lakomen je bil kakor pač vsak kmet. Pa zagoveden, močan in trščat dedec, "da "sent se dolgo čudil, kaj si more pomagati s sirotno in suhotno ženo; saj je je bilo vse skupaj komaj za dobro njegovo pest. Ampak pridna in varčna je reva bila kakor tiste strupenice, ki jim je gospodar tako rad stregel. Zenica pa menda ni bila prav trdnega zdravja. Njej pa vendar ni stregel tako. Pa, trd Je, bil, — da bi ga vrag!
O, tisti gospodar je bil tič, da malo takih. Marsikaj sem slišal o njem, dosti sem sam videl. Kakšen je šele moral biti, ko je bil mlad! Kako si je znal pomagati, da je imel zmerom vsega dosti, veselja in zabave pa, koliker je hotel! —
Nekoč je šel v hosto po drva. Sedel je spredaj na prečici in se ni dosti brigal za konja. Dobrovoljno si je žvižgljal in veselo gledal po njivah in lazih. Solnce je palilo in peklo, da se je čutilo še skozi goste veje velikih bukev.
Na svetli in veliki jasi je mulila plevel iz korenja komaj osem-najstletna dekla.
„Francka", je zavpil gospodar, „stopi za menoj, da boš muhe branila, ko bom rklje nakladal."
Dekle je vstalo, malo premislilo in zapičilo palico v zemljo; po obrazu se ji je razlila komaj vidna rdečica. Gredoč si je odpenjalo pripeto krilo in skočno sedlo na soro.
Gospodar jo je še enkrat pogledal čez ramo in je rekel: Hi-hot! Nič drugega.
Voz je počasi odskakoval čez debele korenine, ki .so prepregale kolovoznici. Prijeten hlad je sveže dihal v gozdnem polmraku. Možu je bilo pa vendarle vroče. Ocjpel si je srajco, da so se zakosmatile široke prsi, in .pokazale debele žile na močnem: vratu. In tak hrust je imel tako slabotno ženico! Kar gorelo je iž njega. Klobuk si je pomaknil na tilnik, glava mu je silila na prsi. Težko je dihal in na kratko, a žile so se mu debelile, kakor bi težko nosil ali hudo trpel.
43*
Francka je sedela postrani, da ji je mečasta noga po pasje zvonila izpod rdečkastega krila, z eno roko se je držala zakrivljene ročice, oblo napeto oprsje se ji je skokoma potresalo z odskakovanjem voza. Pa to je menda ni motilo prav nič. Zamišljeno je gledala nemirnega ščinkavca, ki se je glasno ujedal in plašil od veje do veje. Cel zbor se je oglašal v gostih bukvah in se mu na ves glas čudil. Še kosorepa veverica v hrastovem vrhu je plaho izpustila želod in se je s smelimi poleti previdno zgubila v daljnih vršičkih. Drugače je bilo pa vse tiho in mirno.
Ob potu na posekovju so ležala okleščena debla. Kjer je stala stara, je že začela kipeti iz mastne črne zemlje mlada hosta. Vmes je divjala gosta praprotina, kakor bi hotela zamoriti mladi zarod posekane hoste. Ob prisojnih skalah so rdele sočne jagode, med njimi se je morda skrival zviti gad.
Gospodar se je oziral sem, se je oziral tja kakor bi preudarjal, kako bi najlažje nalagal precejšnja debla, ali kakor bi pasel svoje srce na lepi hosti, ki je pokojno temnela okoli posekovja... Pajres ni lepšega, kakor je bukova hosta, če je lepo gojena. In moj gospodar je to znal. Hosta je namreč bila kakor opleta njiva. Nikjer ni bilo dušeče se gošče, nikjer davečega bršljina ali nalomljenih vej; povsod neki red in sled skrbnih in previdnih rok. Gabri, grčavi in nerodni, kolikor jih je bilo, so bili lepo obsekani in so rastli visoko, ne široko. Kjer je samevala smreka, je bila vitka, gladka do vršička in visoka kakor mlaj. Tudi breze so bile velike in vse bele. Ampak bukve so bile posebna lepota. Visoke, ravne, močne in gladke so se košatile kakor dekleta ob nedeljah pred cerkvijo. In kakor tam fant ljubeče gleda razkošatena dekleta, tako, se je zdelo, je sijajočih oči gledal gospodar vso to hostno veličast, dokler niso njegove ostre oči mehko in veselo pobožale sočno Francko.
„Ali bova kaj počivala?" pravi mož in se komaj vidno namuzne deklini, ki si je trdo odčehovala kosmato vejo, da bi otepala muhe.
„Saj nisem trudna", se je branila. „Kar naloživa, pa je!"
„Ti nisi trudna, jaz pa sem. Glej, kako se potim!"
Razumevajoče se je nasmehnila, ko je stopil prav blizu nje, ji vzel vejo in jo zapičil konju za komat.
„Zdaj pa sedi tjale na mah", se je dedec smehljal in se delal, kakor bi bila prišla samo zato semkaj.
Kar zardela je. Poreden smehljaj ji je švignil iz sinjih oči. Nehote se je ozrla in se takoj spet ujela z gospodarjevimi očmi.
„Saj ni nikogar —!" je hropeče dejal in jo prijel za roko.
Dekle jo je hotelo odtegniti, ali viharna strast je sklenila njegovo močno pest. Ko se mu je hotela šiloma iztrgati, jo je potegnil tesno k sebi in ji položil svojo težko roko okoli vitkega pasu. Nagonski odpor samosvoje samice se je zbudil v njenem razburjenem srcu. Ampak samo za kratek hip; kajti silni človek jo je objel z obema strašnima rokama in jo je nesel na mah, čeprav se je upirala in branila kakor je mislila, da je treba. Sedel je na mehka tla in si jo je položil v naročje. Iz oči mu je udarjal paleč ogenj, ki vanj ni mogla gledati. Z onemoglima rokama si je pokrila zardel obraz in ni prav vedela, ali naj bi ihtela ali se smejala.
Kaj ni to neznansko čudno: — tale mož, ki ni z nikomer prijazen, pa...?
Z eno roko ji je božal mehko lice, kolikor ga niso zakrivale njene rahlo se umikajoče roke, in gladil kodre s čela, z drugo pa ji je spretno odpenjal napeti oprsnik, da je sramežljivo zakipela prenežna belina mladostno krepkih nedrij. Ko je začutila drget njegovega telesa in trepetajoče roke, ki so nasilno in zmagoslavno osvajale njene skrite čare, ji je zavrela kri. Skočila je kvišku in je tiščala roke na prsi, iz oči ji je plala blazna groza. On pa je molče segel za njo in jo je položil kraj sebe Z eno samo kretnjo je zlomil njen odpor. A ko je začutila na ustnih in na razgaljenih prsih njegove bodeče ustnice, je postala moč njene volje tako nezavedna in slaba, da ji je upadla še prej, predno ji je mogla zbuditi še zadnji odpor. Po vsem telesu jo je oblivala prečudna in prijetna toplina. Meže in onemoglo je vrgla roke od sebe in je vdano zatrepetala...
V rdečem zvoniku za tiho in lepo hosto je ura udarila štiri. Njen brneči odmev se je lovil s šepetom zelenih bukev. Konj je hrzal in nemirno bil in kopal črno zemljo. —
Francka se je svojemu gospodarju tako prikupila, da brez nje skoraj živeti ni več mogel. Kjerkoli in kadarkoli je le utegnil, se je opajal na njenih sočnih ustnicah kakor pravi nenasitni brencelj, ki se ne da ne oplašiti ne odgnati. Včasih se je zdelo, da zanemarja vse svoje mnoge opravke, pozablja na vse potrebne obzire in se kar samo opijanja v svojem velikem grehu. Drugače pa je bilo gotovo, da je ta jesenska ljubezen moža čudovito pomlajala in poživljala.
Dekle je imelo svojo zabavo ž njim. Močno ji je bilo všeč, da jo je,tako rad imel ugledni in bogati gospodar, ki je bil drugače trd in malobeseden, skoraj z vsakim neprijazen človek. Sicer pa ji ta pregrešna Jjubezonii^scgala ne v srce ne v njen življenski mir. Vsa reč kot taka se ji je zdela močno nezanimiva, skoraj dolgočasna in bolj
zadeva dobrikajočega se moža kakor pa vzrok, radi katerega bi se bila mogla ali morala kakorkoli posebno vznemirjati. Z nekako grozo in s tiho osupnjenostjo je spoznala, kako tesne in trdne vezi jo vežejo, šeleonjjian, ko je silni mož zaječal v nenadni ljubosumnosti.
„Kaj postajaš s Tonetom?" je drhtel v skrivani jezi.
„Ogovoril me je, pa sva govorila..."
„Z nikomer mi ne govori! Nočem..."
Ali ni to čudno? Fostoji s fantom, lepim in mladim, pa je hud gospodar, ki ni ne lep ne mlad, pa se ga vendar boji in ne more ubraniti, čeprav bi včasih hotela... Ne da bi se bila morda česa kar naravnost kesala, ji je bilo po tem pogovoru vendarle težko in tesno, ko je v nemirnih nočeh z žalostjo v srcu hrepeneče poslušala, kako milo in živo pojo fantje na vasi. Ob takih urah, ko je mehko koprnenje snubeče mladosti drhtelo nad tihim selom, in je srebrna mesečina vasujoče sedela na njenem oknu in jo božala s svojimi tajnimi prsti, se je kar naenkrat prikradel neusmiljeni črv in jo je boleče grizel globoko v srce. Ali bi jo tudi grizel, če bi imela prijatelja med onimi, ki zdajle prelivajo svoje hrepenenje v zgovorne pesmi in ki roteče in proseče vzdihujejo z glasnimi vriski, prekipevajoče radosti in mlade sreče polnimi? Kakor bi bila očitna grešnica, nihče ne uka za njeno uho, nihče ne hodi pod njeno pozabljeno okno. O, kako bi tudi, ko pa je gospodar privezal k hiši hudega psa? Kajti sam	imeti,
povedal ji je. In tako ima ljubega, kakor ga ima malokatera, in ga vendar nima! Nima, ker je in mora biti njena zmotna ljubezen tajna, tajna... Le bukve,v^hosti, skedenj in kozolec iri_vsa_druga skrita gnezda poznajo njen čudmjfreh. Greh —? Kajje to greh, res greh? Ali ni grdi, pravi greh le dejanje, ki ga storimo v škodo svojega bližnjega, storimo zlobno in hudobno, neusmiljeno? Ali pa, če opustimo, česar ne bi smeli z ozirom na mir in srečo drugih ljudi?... No, in kraja ni greh? Glej, bolehni in pridni ženi, ki ti zaupa, si ukradla moža, njeni hiši mir in srečo, nedolžnim otrokom očeta! Kaj je večji greh kakor to, Francka, ki se skrivaš pod odejo in jokaš, ko bi lahko vriskala in pela v pravični ljubezni Tonetovi ali kogarkoli?... Nisem ukradla, je vpilo njeno ubogo srce, nisem ne moža ne očeta! Izgovorila sem si, da mu nočem in ne smem biti napoti ne v hiši ne zunaj hiše! Vsemu je pritrdil in dejal, da sem mu jaz samo mil in dehteč nagelj, ki ga veseli in pomlaja! —	(Konec prihodnjič.)

FRANCE VEBER:
BERGSONOVA TEORIJA SMEŠNEGA.
(Dalje.)
Da uvidimo napačnost Bergsonovega argumentiranja, nam je treba le na kratko premotriti na eni strani troje njegovih empiričnih izhodnih primerov (skočimož, lutka, snežna kepa), na drugi pa njegovo naknadno deduciranje (ponavljanje, inverzija, interferenca vrst).
a) Bergsonovi primeri in izkušnja sama.
Skočimož. — Seveda je brez dvoma smešen prizor, ki ga nudita „Skcčiinož" in „Gašperček". Tem slabša pa je Bergsonova interpretacija. Krivo in vsej naši izkušnji nasprotujoče je Bergsonovo nazi-ranje, da imamö v vseh teh prizorih, v kolikor se jim smejemo, pred seboj neko pero, ki se enostavno napne in zopet odneha, torej goli mehanizem, kateremu ravno velja vedno večji smeh gledavcev. Vsakdo mi bo priznal, da izgine spričo vseh takih prizorov vsak povod za naš smeh ravno tedaj in v toliko, kadar in v kolikor motrimo te prizore le pod vidikom golih mehaničnih naprav. To razlaga tudi, zakaj se takim prizorom smejo v prvi vrsti prav otroci. Kadar se otrok igra s skoči-možem, mu ta ni le „skočimož", t. j. gola mehanika, temveč — živo bitje, ki se v strogem in v nikakem mehaničnem smislu besede bori proti vsem poskusom otroka, potlačiti ga k tlom. Igrajoč se s skočimožem, polaga ali projicira otrok v dotično mehanično napravo življenje v. strogem pomenu besede in ta igra mu donaša veselje v toliko, v kolikor je ta igra zanj borba življenja z življenjem, osebe z osebo, volje z voljo. Bergson sam priznava, da gre tu za „boj dveh protivnosti", dostavlja pa še, da se mora ena, čisto mehanična namreč, umakniti drugi in da utemeljuje ravno gola mehanika tega umikanja naš smeh. Ta Bergsonov dostavek je napačen. Boj v strogem pomenu besede se nahaja le tam, kjer se nahaja dvoje ali več nasprotujočih si stremljenj, bodisi v okviru lastne duševnosti, oziroma lastnega „jaz"-a — to je „boj" s samim seboj — bodisi med raznimi „jaz"-i — to je „boj" osebe z osebo, oseb z osebami-: boj in boje nahajamo le v čisto psihični ali življenjski sferi v najožjem pomenu besede, t. j. brez vsake in kakršnekoli „mehanične" primesi; bistveni znak „boja" je pri tem ta, da nastopa v tej nemehanični sferi poleg drugih doživljajev (občut-
kov, predstav, misii in čustev) stremljenje proti stremljenju, oziroma, da se pojavijo v tej sferi stremljenja z nasprotnimi cilji. Naj mi nihče ne ugovarja, da govorimo vendar neštetokrat o „boju" človeka z naravnimi silami, n. pr. o boju mornarja z valovi, da celo n. pr. o boju skale z valovi itd., tako da se zdi, da „boja" ne nahajamo samö v lie-mehanični duševnosti, temveč tudi med duševnostjo in neduševnostjo, da celo med zgolj mehaničnimi pojavi. Ta ugovor ne velja. Vsakdo uvidi namreč, da gre ti i prvič le za metaforično izraževanje pojmov in da velja drugič tudi pod vidikom takega izraževanja le naša zgorajšnja določitev „boja": tudi pesnik, ki govori o „boju" človeka z naravnimi silami, oziroma o „boju" naravne sile z drugo, polaga v te na sebi zgolj mehanične sile — življenje sploh in stremljenje, nasprotujoče stremljenju človeka, oziroma drugih sil, posebe, tudi pesnik (in ž njim vsak človek), ki govori o „boju" z mehaničnimi silami, oziroma o „boju" med mehaničnimi silami, že nima več pred seboj mehaničnih sil, temveč — cisto življenje, boreče se z življenjem. (Na zunaj se kaže to že v izrazih kakor: valovi hočejo požreti mornarja, razrušiti skalo itd.). Vse to pa velja dobesedno tudi v našem slučaju. Otrok se ne „igra" in ne „bori" s skočimožem kot zgolj mehanično napravo (kakor je znana n. pr. obrtniku, ki jo je izdelal), temveč z življenjem, ki ga (podzavestno) polaga v to napravo, sploh in posebe z z nasprotnim stremljenjem, javljajočim se v tem življenju. Isti pojav se le nadaljuje in poglablja pri „Gašpeičku" in sploh pri vseh nadaljnjih od Berg-sona navedenih prizorih. Povsod se takoj pokaže, da nimamo pred seboj dveh protivnosti, izmed katerih bi bila le ena nernehanična, druga pa mehanična, temveč le zgolj nemehanične protivnosti, protivnosti v strogem pomenu besede torej, t. j. stremljenja z nasprotnimi cilji. Kar nam zbuja pri tem radost smešnosti, ni nikaka mehanika (ki tukaj že v principu odpade), temveč le okoliščina, da se pri tem izkaže ravno eno stremljenje napram nasprotnemu vedno kot skrajno ali popolnoma brezplodno in neuspešno. Ponavljanje, ki ga Bergson tolikrat poudarja, pa nam pri vsem tem le povečuje to brezplodnoct in neuspešnost in s tem obenem „smešnost" dotičnega stremljenja, oziroma dejanja, izvirajočega iz tega stremljenja, ali osebe, ki je subjekt tega stremljenja: smešnost ne temelji v mehaniki ponavljanja, temveč v neuspešnosti nekega toli- in tolikrat ponavljajočega se stremljenja.
Bistvena hiba sedanjih Bergsonovih izvajanj je torej ta, da izhaja Bergson iz nekih zgolj mehaničnih naprav, išče že pri teh pojav komike in prede odtod niti do zgolj duševnih pojavov, skratka: da išče pot
od materijalnega mehanizma skočimoža do „duševnega mehanizma". Mi smo pa videli, da goli materijalni mehanizem že v principu ne pride v poštev kot izhodišče kakršnekoli komike, ne sam na sebi in tudi ne v zvezi z drugimi nemehaničnimi ali duševnimi pojavi. Tam, kjer govori Bergson o mehanizmu, je že — življenje sploh in stremljenje posebe in nič mehaničnega. S tem pa je seveda tudi Bergsonu onemogočen vsak prehod öd materijalnega do nekega duševnega mehanizma.
Lutka. •— V tem primeru se kaže ista napaka morda še v jasnejši luči. Ali je lutka otroku, kadar se ž njo „igra", zavzemajoč napram njej n. pr. stališče „matere", le ali sploh „lutka", t. j. zgolj mehanična naprava, znana dotičnemu obrtniku? Ne, v takih trenotkih je ta lutka za otroka — otrok v strogem pomenu Oesede, bitje torej, ki tudi misli, čustvuje in sfremi („spi", „se veseli", „se joče" itd ), duševno bitje brez vsake mehanične primesi. V takih trenotkih lutka otroku sploh ni „igrača v'njegovih rokah", temveč samostojno duševno bitje, kakor on sam, in le na tej relaciji med otrokom (duševnostjo A) in lutko (duševnostjo B) temelji smisel in pomen dotične otroške „igre". Bergson sam priznava lutki v takili slučajih bistvene znake življenja, dostavlja pa, da se ta lutka izkaže kmalu kot „igrača v rokah koga drugega". Kakor zgoraj je tudi tukaj ravno ta dostavek napačen. Bergson zamenjava t-üaj igranje otroka z onimi lastnostmi lutke, ki to igranje omogočajo: te lastnosti pa pretvarjajo, kakor smo videli, za otroka tudi „lutko" prav v lastno in samostojno duševnost. S tem pa je iz istih razlogov kakor zgoraj Bergsonu zopet zaprta pot od materijalnega do duševnega mehanizma, od lutke otroka do — komičnih junakov; tudi tukaj ni nikakega mehanizma niti tain, kjer ga-Bergson vsaj izhodne predpostavlja. Torej je tudi napačno njegovo tolmačenje vseh višjih komičnih prizorov, češ da so tudi komični junaki kot taki le igrače v rokah drugega, torej le navidezno žive, pravzaprav pa mrtve — lutke. Kakor lutka otroku, tako so nam tudi junaki na odru — bodisi komični, bodisi tragični — le tako ali tako misleče, čustvujoče in stremeče osebnosti, kratko: stroge duševnosti, ki stoje izven vsakega mehanizma in izven vsakega nalikovanja po vzorcu strogo mehaničnih pojavov. Kdor na to pozabi, pozabi prav na oni nepremostlijivi prepad med duševnostjo in fizikalnim svetom, ki je istoveten s prepadom med življenjem na eni in mehanizmom na drugi strani. Le poizkusi uživati n. pr. kako komedijo v smislu Berg-sonovega tolmačenja, t. j. smatraj, gledajoč na oder, dotične junake le za neke „stroje", njihova dejanja in nehanja le za avtomatično više-
ča se mehanična dogajanja: tvoje uživanje bo izginilo kakor pena, ki se razpoči, čeprav bi, da ima Bergson prav, prav v tem slučaju tvoje estetično uživanje moralo postati še tem intenzivnejše in čistejše!
S tem je pokazano, da se Bergson v svrho utemeljitve svojih nazorov popolnoma neopravičeno naslanja na Scapinove besede: „Stroj je doceia gotov", „Nebo samo ju pelje v moje mreže" itd. S tem se ne misli in ne more misliti na mehanizem duševnosti n. pr. Gerontove in Argantove (takega mehanizma ni ne na sebi, ne od strani gledav-cev), temveč s tem se le na drastičen način že v naprej označuje popolna brezuspešnosf in brez plodnost vseh temeljnih lastnih stremljenj dotičnih junakov: ti junaki niso „komični", ker se nam zde kot mehanični avtomati (v tem slučaju bi ravno izginilo naše estetično uživanje), temveč ti junaki so nam komični kot „samostojne in samonikle osebnosti, stoječe izven vsakega „mehanizma", kejih stremljenja pa ne vedejo do nikakega cilja. Isto velja n. pr. za Panurgea, po-vprašujočega vseokrog pri Petru in Pavlu, ali se naj oženi: dokler samo povprašujem, ali naj kaj storim, tako dolgo ne dospem do čina samega in naj je moje stremljenje še tako intenzivno. To razmerje med stremljenjem in „uspehom", oziroma med stremljenjem fn njegovo „smiselnostjo" je pa svojevrstno (še premalo raziskano) razmerje, ki meri le na duševnost v strogem pomenu besede in stoji izven vsakega mehanizma in izključuje vsako tozadevno nalikovanje.
Iz istih razlogov prede Bergson tudi na napačen način nit, ki naj veže komiko z dramatičnimi pojavi v ožjem pomenu besede, češ da delajo naša čustva, strasti in dejanja življenje resno in dramatično, le v kolikor izhajajo iz nas in spadajo popolnoma k nam, dočim si nam, da postane to isto življenje komično, treba le misliti, da se za to dozdevno prostostjo skriva le — mehanična igra. Razen tega, da se glasom izkušnje vsakomur, ki bi opazoval življenje na odru le pod tem vidikom, njegovo uživanje, kakor sem že rekel, razblini v prazen nič (ker v tem slučaju dotičnik sploh nima več pred seboj — življenja!), nasprotuje to Beigsonovo pojmovanje temeljnim načelom moderne psihologije. K nam spadajo vsi doživljaji, ki jih doživljamo, kakor se tudi naš značaj, torej to, kar tvori najgloblje jedro našega duševnega bistva, določa izključno le po kakovosti in številu vseh naših faktičnih doživljajev (n. pr. čustev, strasti in stremljenj); doživljajev, ki bi ne izvirali iz naše duševnosti, temveč, ki bi se le zunanje bogve od kod zasajali v nas, kakor se n. pr. koščki nekega meteora zasajajo v telo naše zemlje, takih doživljajev ni! Z drugimi besedami: Iz naše „prostosti" (v psihološkem in Bergsonovem smislu besede)
ne izvira samo „resnoba", temveč tudi komika življenja. Kljub temu lahko tudi jaz trdim, da je zadnji psihološki izvor n. pr. komičnih in tragičnih pojavov — eden in isti\ Kakor komika, tako temelji tudi tragika nazadnje na neuspešnosti stremljenja: razlika je pri tem le ta, da je v slučaju komike dotično stremljenje a) stremljenje po (vsaj od naše strani) malenkostnih predmetih, b) absolutno neuspešno in da c) nima ta neuspešnost za dotičnika (vsaj od naše strani) katastrofalnih („žalostnih"...) posledic, dočim je v slučaju tragike to neuspešno stremljenje a) stremljenje po (vsaj od naše strani) visokih vrednotah,
b)	le relativno, t. j. le z ozirom na jakticen doseg dotičnih ciljev, nikakor pa v moralnem pogledu neuspešno (tudi padec tragičnega junaka ima „pomen", kažoč kot tak veličino njegove duševnosti!) in da
c)	ima ta neuspešnost za dotičnika (vsaj od naše strani) katastrofalne („žalostne"...) posledice. Ta določitev smešnega in tragičnega se da, če se le stvarno vzame, prenesti na vse posamezne slučaje, čeprav tukaj ne morem tega izvesti, ker naloga te razprave ni, da podam in podrobno izpeljem lastno teorijo smešnega. Eminentne koristi našega pojmovanja so pa že zdaj razvidne: 1.) ne zahteva za razumevanje smešnosti nobenega pojma kake „mehanizirane duševnosti", pojma, ki nasprotuje temeljnim načelom moderne psihologije; 2.) le to pojmovanje omogoči in naravnost zahteva, da je potek dogodkov tudi v okviru komedije —dramatičen („igra" — „protiigra")! Da ima Bergson prav, bi morala izginiti iz komedije vsaka pristna dramatika: dramatika izvira iz boja, boj se pa ne da spraviti v zvezo z „mehanizirano duševnostjo". Lastna estetična izkušnja in razvoj moderne dramatike pa učita, da je vsaka komedija tem boljša in popolnejša, čim rnanj se razlikuje od tragedije — v dramatiki svojega ustroja. Temu postulatu pa zadošča le naše pojmovanje smešnega: neuspešnost nekega stremljenja se kaže najjasneje prav v luči nasprotnega in uspešnega stremljenja. (Zakon kontrastov!)
Snežna kepa. — Kdor mi je sledil dosedaj, temu ne dela nobenih težkoč tudi Bergsonova snežna kepa. Prvič se lahko sploh le na najumetnejši način zamislim v „smešnost" (komiko!) navzdol podeče se snežne kepe, ki postaja vedno večja in večja. Da zbujajo taki prizori otroku in nam „smeh", ne dokazuje nič, ker nas izkušnja uči, da se mi moremo smejati in faktično smejemo spričo najraznejših pojavov, tudi spričo takih, ki stoje brezdvomne izven vsake komike; treba je le misliti na smeh, ki je obenem odmev najgloblje bolesti. (Polna takih smehov je n. pr. ruska literatura!) Iz tega pa sledi, da je skrajno napačno, iskati v principu komiko, ozi-
roma njen izvor v smehu, oziroma v izvoru smeha. Kdor pa se spričo omenjene snežne kepe smeje v lesnici pod vidikom komike v strogem pomenu besede, doživlja zopet dvoje: ali projicira v snežno kepo samo stremljenje, ustaviti se, ali pa polaga v druga snežna telesa stremljenje, ustaviti podečo se kepo, oziroma ostati na svojem mestu kljub nasprotni tendenci te kepe. To stremljenje se izkaže v prvem kakor v drugem slučaju docela neuspešno, kar dela (ker za Kakršnokoli „žalost" ni nobenega povoda) situacijo v strogem pomenu besede komično. Kdor je zmožen vestnega samoopazovanja (intro-spekcije), temu moja formula ne bo dajala povoda za kako dlako-cepstvo, temveč to, kar se z besedami ne da izraziti in kar zahteva tole stališče napram Bergsonu: že pri Bergsonovi snežni kepi, v kolikor gre tukaj sploh za komiko v strogem pomenu besede, se ne nahajamo več pred nobenim mehanizmom, temveč pred istim — življenjem, ki smo ga bili že našli na progresivni črti: skočimož-junak na odru. Z vso jasnostjo se vidi to pri naslednjih Bergsonovih primerih (obisk — policija, drvenje za pismom — vedno bolj zapleteni prizori, neožcnjenec in stara devica, oženjen mož — zopetna ženitev itd.); da, če primerjamo možnost obračanja vsake mehanične kombinacije, ki jo Bergson tukaj posebe poudarja, z dotičnimi njegovimi primeri samimi, pridemo naravnost neposredno le do mojega naziranja: vsa skrivna stremljenja in skrivni boji našega neoženjenca in stare device se izkažejo prav spričo končnega rezultata kot docela brezplodni, ker bi se ta rezultat bil lahko dosegel brez vseh teh bojev, t. j. brez posredovalnice za ženitve. Isto velja mutatis mutandis za oženjenca, ki hoče nteči ženi potom ločitve. V kolikor pa govori Bergson tukaj o neki „mehanizirani" duševnosti, češ, da kaže značaj mehanične inverzije, se enostavno moti; bistvo mehanične inverzije obstoji namreč, kakor znano, v tem, da si moremo namesto vsake faktične kavzalne verige mehaničnih (fizikalnih) procesov: p, ->■ pt p5 Pi P5 P« • • • Pn zamisliti brez notranjega protislovja kavzalno verigo z istimi Členi, t. j. z istimi posameznimi procesi, ki pa slede drug drugemu v dijametralno nasprotnem redu, torej verigo: pn • . . p6 p6 p4 ->• p3 p2 ->• p, ... (De jacto pa tudi tukaj take inverzije ni, radi entropičnega značaja fizikalnega sveta namreč, kakor je poudaril to že n.pr.-kemik Ostwald) Na prvi pogled se pa vidi, da nimajo duševni procesi v zgorajšnjih primerih ničesar opraviti z orisano mehanično inverzijo, temveč da značijo le višek brez-plodnosti nekih stremljenj, torej nekaj, kar stoji že pojmovno izven
FRANJO ROS: NOVEMBER NA VASI.
685
vsakega „mehanizma". (Zgolj mehanični pojavi kot taki niso ne „uspešni", ne „neuspešni"!)
Sledeča Bergsonova kritika zadene torej pač Spencerja in Kanta, ki izvajata komiko iz duševnega napora, oziroma napetega pričakovanja, ki se spremeni naenkrat v prazen nič, nikakor pa ne tangira našega pojmovanja smešnosti. Seveda imamo celo vrsto komičnih prizorov, ki pomenijo neprestano kopičenje vedno večjih učinkov (semkaj spada n. pr. Bergsonov primer: obisk — policija), toda ti vedno večji učinki označujejo le vedno manjšo uspešnost dotičnih stremljenj (obiskovavec hoče sporočiti n. pr. važno novico, uspeh: trči na damo; dama se hoče umakniti, uspeh: razlije čaj na starca; starec se hoče umakniti, uspeh: razbije šipo in spravi policijo na noge itd.). V kolikor pa Bergson trdi, da mnogo brezuspešnih naporov ne zbuja nikakega smeha, je reči: ne gre za to, ali se nam zazdi vsak brezuspešen napor komičen, temveč le za to, ali se vsak pojav, ki se mu smejemo pod vidikom komike, izkaže v svojem zadnjem bistvu kot neko gori podrobneje določeno neuspešno stremljenje. Le v tem smislu se da interpretirati komika vseh primerov, ki jih je Bergson navedel v svojem spisu, nasprotnega primera ne bo našel oni, ki sledi le izkušnji in glasu samoopazovanja. (Konec priti.)
V molku in hladu čepijo za grapavo cesto hiše. Izza črnih debel-krivulj, venečih trav, golih brajd strmijo okenca. Mimo riše pozno solnce na stene lise utrujenih barv.
Tam za hišami goli stoje visoki topoli v vrst5 ob cesti, mrki stražniki mrtve vasi, preko koč in polj strmijo vsenaokoli, da bi zagledali novo mladost, ki je davno Še ni.
C^SD
FRANJO ROŠ:
NOVEMBER NA VASI.
IVAN ALBREHT:
.TOMIJEVE TINE MLADA LETA.
(Dalje.)
XI.
In tako je šla Tini po svetu! Pasla je ovce in je čuvala deco in je gledala solnce in žalost in smeh. In bila je zadovoljna in bila je vesela — in bila je žalostna — kakor sta pač nanesla priložnost in čas ... Dnevi pa so bežali in so risali v dušo osebe in kraje, lepo in grdo — brez razločka in brez izbire. Mati ji je izbirala gospodinje in mati je pobirala njene borne zaslužke.
Tako je obromala Tini več kot pol Roža in je poznala navade posameznih krajev in marsikatero slabost. Kakor je bil otrok droben in šibek — deklica je bila močna in stasovita daleč preko svojih let! Poznala ie vse, kar je sicer njenim letom še mračna skrivnost. Zato ji je bilo vselej prijetno, če ji je zastavil pot poldorasel fant:
„Kam pa, Tini, kam?"
„Naravnost za nosom!"
„Kaj ne bi šla raje malce na levo," je vabil fant.
„Na levo ne grem, na desno ne smem", se je zasmejala in je pogledala tako, da je fant začuden postal in je tlesknil z jezikom —
Dom je ni mikal. Kadar je prišla mati, je Tini poslušala njeno pripovedovanje in je končno povedala kar naravnost:
„Kaj se menim jaz za te čenče!"
Matildi je bilo nekam nerodno, vendar ni marala karati hčere, ker je imela preveč spoštovanja pred njenim zaslužkom. Samo pred odhodom je rekla navadno:
„No, me pa ne bo več, če ti ni prav nič za svoje ljudi!"
Tini se je namrdnila in se je obrnila vstran:
„Saj pridete itak samo po denar!"
Mati ni rekla ničesar — le poslovila se ni pri odhodu. Tini se je ozrla s hladnim pogledom za njo jn je odšla k svojim ovcam ali k deci — kakor je že pač služila. Mislila je na tistega, ki se ozira za njo in je posestnikov sin — in na tistega, ki gleda po njej in je tak in tak — in na tretjega in četrtega — pa je zapela brezskrbno:
%	„Žareči ogenj brez plamena —
v mojem srcu zdaj gori —" Ce jo je čula gospodinja, je hitro poščegetala vmes: „Kdo ga je pa zakuril?" Tini se je zasukala in je postregla brzo: „Mati, ki je odnesla kronice —"
V takem življenju je Tinica dosegla štirinajsto leto in je začutila, da je Rož premajhen in pretesen zanjo. Zahotelo se ji je sveta, tistega širokega življenja, ki polje onkraj gora — Tam so mesta, tam je svoboda, tam vabi sreča ir slast...
Služila je tisti čas v Podgori in gospodinja jo je imela rada kakor lastnega otroka. Ko je čula o njeni nameri, jo je vabila na vse mogoče načine:
„Ne hodi — Ti ne veš, kaj je svet!"
Tini se je nasmehnila z enostavnim izgovorom:
„Saj gredo tudi druge!"
Ko se je naklonilo leto k Božiču, se je odpravila domov: „Pa srečno hodi", ji je ponudila gospodinja in Tini je začutila srebrnjak na dlani. Za hip jo je zmogla nežnost, da je že hotela opustiti svoj sklep, toda takoj nato se je premagala: „Pa srečno in brez zamere!"
Odšla je v solnčni, sveži zimski dan. Pod nogami je škripal sneg, v oči in lica je rezal mraz, a zrak je bil jasen in čist. Megla, ki se vlači tod z malimi presledki od začetka jeseni pa prav do Božiča in še čez, se je za enkrat umaknila solncu.
Tini je prišla na kolodvor in sami veseli obrazi so bili tam. Gospodje in gospe — vse v kožuhih in v dragocenih oblekah — ljudje iz daljnega sveta, ki so si prišli krajšat čas s sankanjem in s podobno • zabavo. In Tinica je začutila, kako je majhna in revna pred to koša-tostjo. S pogledom je premerila svoje polanasto krilce in bilo jo je sram... Tam daleč je šumela Drava. Na eni strani olševa loža, na drugi ostro odsekano hribovje. Gumperški grad strmi z gore, z Žih-polj se razgleduje Marija po Rožu, a ob strani pod njo strme pečine v Dravo. Ob reki se brätijo vasice in med njimi caruje cerkev na Hum-čah, bela cerkvica na malem holmu — kakor nedolžna igračka se beli iz daljine...
Skoro jokala je Tini, ko je sedla na vlak. Gledala je predse in po pokrajini, toda oči niso videle ničesar. Le žalost je prosto kraljevala v srcu in tista srepa bojazen pred bodočnostjo se je šopirila v njem. Pre-
minila bi bila rada v tistem trenotku — da bi zatisnila oči in bi se pogreznila v temo — pa ne bi bilo ničesar več ...
Komaj je pomislila — se ji je zdelo — pa je že obstal vlak v Re-berjah. Potniki so izstopili. Objemi, poljubi, zavoji in vzkliki — tak je bil božični pozdrav! Le ona edina je bila sama med vsemi temi veselimi ljudmi in ponosnimi veljaki. Kamor se je okrenila, se ji je zdelo, da je zadela ob neprijazen pogled. Splašena in zbegana je bežala s svojo culico proti Sv. Jožefu. In tako čudno ji je bilo — kakor da je preživela te hipe že pred davnim, davnim časom — še predno je bila na svetu. Le nekaj neznatnega je še manjkalo danes, prav nekaj malega ... Želela si je tiste lieznatnosti, čeprav ni vedela v čem naj bi obstojala... Želela si je in je hitela in z vsakim korakom je naraščalo pričakovanje. Ze je zaWla na vas in potem po potu, da je dospela do hiše. Štiri leta ni videla doma, štiri leta — kakor trenotek, vzet iz večnosti ... Toda trenoiek je bil dolg, zelo dolg ...
„Dom — ti presveto ime", je občutilo mlado srcevtihipobožnosti.
Stala je pred kočo in je držala za kljuko. Minulost se je vrtela pred njo — nečesa posebnega se ji je zahotelo v tistem trenotku, nečesa, kar nai bi jo privezalo z neodoljivo silo na dom. Kakor v snu je odprla vrata in je stopila v vežo. Edino želja po toplem pogledu je živela, vse drugo je bilo tisti hip mrtvo zanjo. Toda mati je stopila iz kuhinje in se je začudila s strahom:
„Za pet ran božjih — ali si ti doma!?"
Tini se je zgrozila, da ji je beseda zastala. Vse je rajalo pred njo in v zapuščenosti in v bolesti ni vedela, kam bi pogledala.
„Mati", je hotela reči — toda mesto zvoka je prišel samo lahen vzdinljaj preko pobledelih usten. Kakor v snu je zagledala v kuhinji očetov obraz. Oči so gorele kakor izpod saj in obraz je bil zguban in razrit. Poleg njega je sedel še nekdo, človek, ki ga Tini ni mogla presoditi v trenotku Vsi pa so bili kakor prestrašeni in zbegani vsled njenega prihoda, tako da se je Tini okrenila in je rekla monotono:
„Pa grem —"
Pobrala je culico in je hotela na piano. Tedaj se je oglasil tujec v kuhinji:
„Je gospodična vaša?"
In Tomi in Matilda sta pritrdila. Razločno je odmevala nevolja iz glasu, tako zelo razločno, da je občutila Tini oster bodljaj v srcu in v očeh in ni imela moči zoper solze. Tujec pa je prikoračil k njej in ji je slovesno razložil, da ga zelo veseli in si šteje v čast, ker pozna
zdaj vso rodbino Gornikovo. Tini se je ozrla vanj s svojimi orošenimi očmi in mu je podala roko.
In kakor je bil tuj, je bil edini, ki jo je sprejel in peljal v domačo hišo na — sveti večer —
XII.
To je bil večer, ko pojo zvonovi in se utapljajo misli v svečane skrivnosti. Srce se druži s srcem in ga objema v neizrazni ljubezni. Tini pa je sedela sama v sobi, kjer je stanoval tujec Precej popoldne, ko jo je bil ugledal, se je je polastil kakor gospodar svojine. In deklica ni vprašala po njem — ne kdo, ne kaj, ampak je nemo sledila ukazu njegovih oči in njegovih besedi. Zdelo se ji je, da mora biti tako in da je stvar na tak način najbolj v redu. Gospod jo je spremil v sobo in jo je posadil na dolgo klop, preloženo s slamo in pregrnjeno z odrgnjenim pisanim blagom — in je rekel:
„Takole, prosim — za počitek!"
Tini se mu je zahvalila s pogledom. Cemu se mu ne bi, ko se vendar ni zdelo vredno niti očetu, niti materi, da bi ji podala roko. Gospod pa jo je popustil in mladenki se je zdelo, da ljudje popuščajo s tako kretnjo mrtvo blago, ki ga zopet poiščejo, kadar jih obide zopet taka volja.
„Če bi šla", je premislila. — A vedela ni, kam naj bi šla. Sploh ni vedela ničesar. Tedaj je prišla mati:
„Kaj si se zavlekla sem?"
.Tinin odgovor je bilo samo nemo začudenje. Kakor mimogrede je mala opazila, da je mati stara in grda. Zato so jo zadele tem ostreje besede:
„Kar prideš, pa se šopiriš kakor po svojem —"
Materin obraz je bil zguban in nagrbljen in Tini jo je zbodla z izzivajočim nasmehom:
„Saj me je on peljal sem!"
„Kdo? — Ali nista oče in mati prva?"
, „Seve, kadar gre za kupčijo! Zdaj pa še ni sklenjena", je planilo dekle pokonci in je takoj zopet omahnila nazaj Mati je hotela vrniti z ost»o psovko, toda isti hip se je vrnil gospod:
„Kaj pa je?"
Matilda se je umaknila in je želela pojasnjevati nehvaležnost svoje prvorojenke. Gospod ni rekel ničesar, le njegov osorni pogled je materi ukazal, da nai izgine.
Tinica je iskala s tistim zapeljivim jokom, ki ga poznajo ženske, kadar iščejo pomoči pri moških. Vsak vzdihljaj in vsako najieznat-nejse drhtenje razodeva čare in slutnje. Gospod je stal pri durih in ogle»lova! deklico. Kakor v velikem razumevanju je zaprl vrata in je prisede! k njej Počasi j' je ovil desno roko okoli pasu in ni rekel ničesar. Tini se je prestrašila njegove bližine, vendar mu ni kratila svobode. Gospod pa je ovil roko tesneje in se je sklonil k njenemu licu.
„Tako —u
Nič več. Tini pa je čutila, kako jo je poščegetalo in zaskelelo in je zamahnila z roko po njem. Gospod je vrnil hudo z dobrim in se je zagrohotal, da je Tini začela prestrašena strmeti vanj.
„Začetek ni slab," je ponavljal tujec venomer in je dostavil nenadoma:
„Zato pa, da se poznava. — Jaz sem Anton Lomnik."
Komaj je končal, je Tinica zopet začutila poljub na licu. Kakor je bila zbegana in prestrašena, se ji je vendar zdelo, da je strastnejši od prvega. In vse, kar je bilo v njej bolesti, dvoma in trpljenja — vse se je združilo v tistem trenotku v eno samo branečo silo in je kričalo po odporu. Skozi solze se je ozirala po Lomniku in je videla njegove oči, ki so gorele in pile oblike njenega telesa. Zahotelo se ji' je krika in obrambe, borenja proti pošasti, ki se plazi za njo in jo lovi. Sama groza je bila v njenih mislih in občutila je stud do vsega, kar je kdaj videla ir slišala na svetu.
„Nočem," so hotela klikniti usta — toda glas je bil le kakor šepetanje in bolesten vzdih. Lomnik jo je popustil in je menil pokroviteljsko:
„Saj se ne mudi —"
Tini se je zvila v krčeviti boli in je zdirjala iz sobe Kakor da se podira svet, tako ji je bilo, ko je naletela v kuhinji na mater. Ta pa se je nasmehnila in jo je opozorila prijazno:
„Je videti, da si ga že premotila! Če je tako, se ga le oprimi!"
Tinici ju hušknila vsa kri v glavo in od sramu ni vedela, kam naj bi skrila obraz in oči. Kakor se je otresala in branila — vedno hujše jo je morila misel in občutek, da stoji povsem gola pred tolpo poltenih ljudi. Z dlanmi je zakrivala grudi in med hojo je drobila in se je naklanjala naprej — vse samo zato, da bi zakrila vsaj najtajnejše tajnosti svoje.
V tem je Lomnik zapel pesem, dišečo po žganju in po beznici. Tini je posluhnila in je omahnila na mater. Matilda jo je skoraj od-
nesla v kuhinjo. Tam jo je posadila na stol in ko si je Tini oddahnila, je stopila mati prednjo.
„Kako je rekel," jo je bodla z ostrim pogledom, toda dekle je molčalo. „Ali si —"
Tini je vstala in je odstopila: „Mati —"
V takih razmerah je mineval Gornikovim čar svetega večera. Niti ena sama minuta ni mogla prizvati veselja v duše. Kakor izpod bremena se je oglasil Tomi: „Spat pojdem —"
Tinici so napravili ležišče v kuhinji. Tomi pa je modroval v sobi z ženo:
„Je videti, da se je polasti —"
Matilda je bila istih misli in zelo vesela, vendar je oporekala iz previdnosti:
„Saj ona je še otrok —"
„Zgodaj skrbiš, zgodaj ležiš," je branil Tomi svoje stališče. — „Kaj pa misliš! Takih fantov ne seje luna —"
„Seve," se je vdala Matilda s prikrivanim zadovoljstvom. „Vse zna, kar hočeš —" „Seve —"
„Še do ravnatelja pride v tovarni," je hitel puškar s svojimi načrti. „Skoraj bi —"
„Nič skoraj! Kaj pa misliš — saj je učen! V latinske šole je hodil," je utemeljeval Tomi — „in kaj vem, kam še. Ce je potem pustil — kaj bi to!?"
„Tisto že," se je komaj zadrževala Matilda. „Kar je komu namenjeno, je namenjeno! Vidiš pa lahko, da ve in zna toliko, da mu zlodej ne pride na kraj —"
„Če mu le ne Domo premalo," je slednjič ušlo ženi. „Moraš pač naravnati njo tako, da bo prav —" Premišljevala sta oba in sta molčala. Hči, ki jima je bila še pred kratkim odveč, je vzrastla v njunih mislih kakor zakleta devica v sanjah paslirjevih. Nenadoma sta uvidela, da imata v svoji lasti in oblasti živo blago, ki ga ljudje občudujejo in dobivajo skomino nanj. Še celo on, Lomnik, gospod in pomožni pisač v tovarniški pisarni. Nikdar ni umazan in nikdar ni črn — najvišji gospodje govore ž njim
kakor z enim svojih ... Če bo Tini pametna. — Pa kaj! Saj mora biti pametna — živa kri njune krvi...
V sobi je zopet zapel Lomnik pesem, ki je nosila dih zakotnih ulic v zavrženih predmestjih. Pel je kričeče, toda tako razločno, da je Tini razumela vsako posamezno besedo.
Dekle je vzdi iitevalo .. .
„Pojdem," je razmislila trudno in se je dvignila na bornem ležišču. Kam daleč v svet, kjer bi ne čula niti sluha o domu. -. Med jokotn si je začela urejevati obleko.
„Dom — ti prekleto ime," je občutilo trpeče srce v nemi boli —
Lomnik je utihnil in Tini je oprezno stopila v vežo. Hotela je izginiti brez sledu, toda i?, teme je seglo po njej in jo je zagrabilo tako, da ji je zastalo dihanje. Ko pa se je zavedla, je stala v sobi pred razigranim Lomnikom. Kolena so se ji šibila in kakor pred Bogom je pokleknila preden j:
„Samo nocoj ne —"
Tako drhteče je molil glasek in tako iskreno je prosil zbegani pogled, da se je moral pisač zateči k smehu po pomoč. Kljub tridesetim leiom in neštetim pustolovščinam v minulosti, se mu je zdel prizor nekaj posebnega in izbranega.
„Kaj bi," jo je dvignil pokroviteljsko in je dostavil s prijaznim pogledom:
„Saj ti smem reči — Tini? Je vse bolj domače, ali ne?"
Deklica je bila kakor bilka.
„Vse smete. — Ne, nič ne smete! Samo pustite me, da grem —"
„Kam?"
„Po svetu!"
„Saj je svet pri nas," se je smejal pisač in jo je odvedel na klop.
„Verjemite — Ali, gospod, kričala bom —"
„Kaj govoriš, ko vem, da ne boš —"
Tini je bila popolnoma ob moč.
„Pa bom," je še skušala hlastno.
„In če" — je menil Lomnik malomarno, je zaklenil duri in je spravil ključ v žep:
„Tako —"
Deklica je ostrmela in skoro steklene so bile njene oči od groze. A najbolj strupena je bila misel, da bi je morda niti lastna mati ne branila.
„To znamo mi," je rožijal pisač z drobižem in je prisedel. „Kaj boš otepala — saj vem, kaj se spodobi... In — saj je povsod tako! Kar poglej po vsem Sv Jožefu! Ali je ena, ki bi ne bila pametna?"
Tini skoro ni več vedela zase in tudi njene besede so bile samo grgljanje:
„Jaz pa nočem take pameti —"
„Ej, dete," je obšlo pisača tiho pomilovanje, a zraven je podražil naglas:
„Pa prašaj mamo!"
Tedaj je oirok kriknil, da je zaječalo po vsej koči. l.omnik je za-škrtal z zobmi in je planil proti durim. Ko je Tomi prišel z lučjo, je že stala Tini v veži in pisač je prišel kakor slučajno, da bi pogledal, kaj mu kali svečanost tega večera.
„Kaj je," se je čudil puškar.
Lomnik je igral po svoje:
„Menda straši," je motril Tinico z ostrini pogledom.
Dekle je s silo zadrževalo jok in je reklo samo:
„Strah me ie —"
Godrnjaje jo je odpeljal puškar za seboj. Mimogrede jima je še voščil pisar lahko noč, potem se je umaknil v sobo in je bil zadovoljen s svojim uspehom. Potisnil je roke v žep in je koračil od kota do kota. Življenje je bežalo mimo njega — vsi dogodki od tistega dne, ko ga je njegov oče peljal v Celovec v gimnazijo. Oče je bil kmet, pa je hotel imeti učenega sina. In sin je študiral, da je bilo veselje. Poznal ie vse skrite gostilne v mestu in lepo vrsto brhkih natakaric. Zraven učenja in drugih poslov se je brzo otresel kmetiške šare in nerodne govorice materine. Toda kliub temu ga niso umevali niti njegovi vodniki Tako je prišlo polagoma do tega, da so mu dali na gimnaziji slovo, ker se kliub -dveletnemu naporu ni mogel skobacati preko tretjega gimnazijskega razreda.
Skušal je pregnati nadležne podobe in je segel po smrdečem žganju — in zelenkasta tekočina mu je zbudila malce omagujoči ponos. Kaj bi s starim in z minulostjo! Danes je pisač in gospod. — Pa naj se kdo postavi z dekletom kakršna je Tomijeva Tini!
„Nunc est bibendum." je porabil ostanek iz nekdanjih krokarskih večerov. Razkrenil se ie po postelji in je zaspal v prijetni zavesti, da bo najvažnejša božl:na govorica po vsem Sv. Jožefu nova ljubezen. On, gospod — Anton Lomnik in Tomijeva Tini---
(Konec prihodnj4Č)
LTSRJ
PASTOŠKIN:
KORČKI IN PODLESEK.
Glej, korček, živ, kot ni zdaj cvet noben, in bledi cvet podleska-modrijana v zeleno mahovino sta ubrana kot umno delo gibkoprstih žen.
Kaj smo že tam, kjer leto in jesen se stikata, že na konceh srpana, da s korčki in podleskom je pretkana vsa loka pod nogami strmih sten?
Kaj sva že tam, kjer silni kres ljubezni ne plameni več kakor prej živo in ga pomisleki gasijo trezni?
Ozriva se drug drugemu v oko in vse krog naju se v nebit pogrezni: še nisva tam in to nikdar ne bo!
<Ž2Š>
ALOJZIJ GRADNIK:
OJ HODI, HODI ...
Oj hodi, hodi, hodi kamor koli! Jaz sem potrgala tvoj prvi cvet, jaz sem izsrkala tvoj prvi med, ki druga ga ne najde več nikoli.
Kaj je ločitev? Smrt? Samo spomini življenje pravo so. A ne, ki smeh življenje dal jim je v veselih dneh — le tisti, ki so zrasli v bolečini.
KNJIŽEVNA POROČILA.
Reči o svečoveku. lzdanje S. B. Cvijanoviča. Beograd 1920. 338 str.
Knjiga je izšla brez avtorjevega imena, toda naši čitatelji že vedo, da je pisatelj „Vsečloveka" O. Nikolaj Velimirovič. Med vojsko je živel pisatelj (father Velimirovitch!) kot profesor bogoslovja v Oxfordu. Izčrpati v kratkih besedah to po vsebini in obliki nenavadno delo ni mogoče. Pri čitanju se zazdi človeku, da je stopil v samo svetišče vesoljstva (vasione): vse je tako široko in neizmerno, nepregledno in neurejeno. Vse žive in nežive stvari nastopajo v spričevanje novega blagovestja: „zeleni borovi in žute lesice"; vse docira in se pobija od ene strani do druge. Poleg vzvišenih in v resnici dragocenih idej najdete vsakdanje domiselke kot: „svečovek u tajnosti zna, da su svi dani pojednaki paketi u koje smrt upakuje (!) svoje darove večnosti (str. 9)"; ali pa: „jer mu Indija beše mila kao teletu krava (str. 100)". Upajmo, da ne bo iz kraljestva vsečlove-kovega izključena lepota in smisel za lepoto. V sredini te oduševljene „vasione" se kreta zagonetna postava: Ananda Vran Gavran, učitelj in prerok nove dobe. Filozofski podstavki te ogromne zgradbe niso dovolj točno izdelani; pisatelj obnovi stari panpsihizem. ki ga pa v tej stilizaciji ni z lahka razločevati od pan-teizma: „svečovek vidi u svakoj stvari jedno dvojstvo od Boga i sebe samog" (str.8) toda: „Svečovek je razpeti Bog u svemu". Tragična usoda slovanskega (ali mogoče vsakega) misleca se mi zdi, da ga pogon njegovih umstvenih operacij dovede v neki dobi do panteizma in njegove logične posledice, nauka o večnem povratku vsega (str. 5). Kakor se vsečlevek strne na eni strani z Bogom, tako na drugi s principom zlega: z Luciferom: „Svečovek je majka Luciferova" (str.6), toda ta nehvaležni sin je ponižal, vpropastil svojo mater. „Ja (Vran Gavran) hoču, da uspostavini majku, da je saberem, omočam, osvemočam i vaskrsnem... NadČovek (namreč Nietzschejev!) je zidao kule na neravnim temeljima spoljainje razlike svega, zato su mu se kule survale. A mi čemo zidati kuhi novog sveta nove istorije na temelju unutrašnje — najunutrašnje — jednakosti svega ili ras-petog Boga" (str. 6); „razpeti Bog" je univerzum mišljen kot Bog. Naše delo je potemtakem mišljeno kot nekak pendant Nietzschejevemu Zarathustri, ki ga pisec • posnema v pesniški dikciji in obliki razprave.
Ta življenjska lilozofija je seveda neodvisna od empiričnih zakonitosti: „ne svračaj u dučan krompiravih enipiričara da kupuješ kadifu" (str. 130). Kot organ spoznavanja deluje v takih sistemih notranje oko, intuicija; priprava za to metodo razglabljanja je pa „post, bdenje i molitva" (str. 303).
Pisateljev postopek obstoji v rezki kritiki sedanjih razmer in v razmotri-vanjih o vzgoji in nalogi vsečloveka: „ne toliko kao ideal od sutra koliko duž-nost od danas". Kot vodilni motiv stoji ob izhodišču teh izvajanj misel: „He možete meni (Gavranu) ni sebi pomoči, ako ne pomognete svemu. A svemu čete pomoči misleči o Svečoveku". V resnici pove avtor marsikatero uvaževanja vredno misel, n. pr. „Ne htede ipak Vran živeti samo od svojih reči i zabranjivaše sva-kome da zaradjuje novac provadjanjem reči i misli. Nego nalagaše, da svaki živi čovek radi neki posao neki sazidni posao i tako radi. Jer on sraatraše reči
i misli ne kao zanimanje nego kao životvornu muziku svakog zanimanja." Tudi Vran Gavran izvršuje kot marsikateri drugi učitelj človeštva rokodelski poklic (lončarstvo). Marsikateri nauk pa se mi dozdeva ?ieprikladen kot vzgojni princip za večje socijalne skupine. Ker vidi človek v drugem „i sebe samoga, on simpa-tiše do samožrtvovanja svakoj stvari" (str. 3). Kot posledica tega se nam nalaga kot dolžnost neskončna popustljivost, milosrčnost... Taki nauki so odsev plemenitega pojmovanja etičnih zahtev. Ako se pa ozrem v domačo zgodovino, moram reči, da so vplivali skrajno neugodno na naš razvoj. S takimi nauki so nas mamili tuji premeteni mogočniki na usta domačih poslušnih učenikov in nam zastirali pogled v realnost; udarec za udarcem smo pospravili mirno: molčimo, potrpimo! (Levstik.) Ako sestavimo sedaj bilanco našega tisočletnega obstoja, vidimo da smo zgubili tri četrtine naše zemlje! Toda kakor rečeno, se to nanaša na posebne razmere. Na obče pa pogrešam v nauku o brezmejnem usmiljenju proti vsakemu državotvorne moči. Do tistih dob, ko se bodo (po pisateljevih naukih) prelile in pretvorile sedanje socijalne skupine v višji tip vsečloveštva, je še daleč — do tedaj preostaja kot neposredna naloga, privzgojiti v sedanjih mejah narodu plemenski in nacijonalni egoizem, ki nas uči dobro pretehtati domačo in tujo korist. Moralni zakoni so formalno povsod isti, njih praktično uporabljanje pa se regulira od enih mej do drugih.
Pisateljevi nauki imajo deloma meniško asketično noto: aseksualnost vodi do prave ljubezni dobrega principa (str. 5b)! To so ideali za anahoretske celice; naj se presodi vsakdo sam, kaj mu je zapisano na dnu duše: življenje ali odpoved. Večji del etičnih nazorov v tej knjigi se strinja s krščanskimi — brez dogmatičnih predstav krščanstva; nasprotstva v subjektivnih predstavah o verskih rečeh so pisatelju nebistvena; glej odstavek: „O izmirenju bogova" (235ss.).
Približujemo se dobi novih verskih pokretov. Psihološki moment je dan v nekem omehčanju duhov, ki je sledilo silnim naporom in nečloveškemu trpljenju vojske. Zanimanje za verska prašanja pronica v širše kroge. Preprosti narod, kateremu je dosedaj govorila vera v nerazumljenih simbolih, si skuša vsled pridobljene pismenosti po svoje prikrojiti njih vsebino; drugod vidimo, kako se meša nacijonalni moment z verskim. A vsako tako gibanje mora biti in ostati zgolj zadeva posameznikov brez obveznosti za celokupnost. V celi knjigi ' ne najdem sicer, kar bi nasprotovalo tej zahtevi. Tukaj imate poskus samotnega misleca, utreti si novo pot, najti nove oblike, v katerih bi zadostil svoji srčni potrebi. Religija mu je kot Schleiermacher ju „okus in smisel za neskončnost". Da je to dragocen poskus, bo rad priznal tudi oni, ki gleda z racijonalnega stališča skeptično apokaliptičnega Vrana Gavrana.	X. Y.
Cervantes de Saavedra: Tr; novele. Iz španščine preložil dr. Ivo šorli (^ Prevodna knjižnica 3). V Ljubljani 1920. 95 str. Založba Tiskovne zadruge.
Med prvim in drugim delom Don Quixota je priobčil Cervantes leta 1613. svoje Novelas exemplares, kar se prevaja kot vzorne (poučne) povesti; iz vsake izmed njih se da izvajati kaka „koristna resnica" (morala). Ta zbornik novel (v originalu jih je 12) pomenja v španski literaturi novost, ker pisatelj ne obravnava v njih starih, mednarodnih snovi, temveč jih zajema neposredno iz življenja. Zato poudarja avtor v predgovoru sponosunvda^ je.prvi,JtLje^isa 1 v ka^ilskem narečjt| noYcle; „kajti one številne novele, ki so izšle v tem narečju doslej v tisku, so vse prevedene iz tujih jezikov; te so pa moja last in ne iz-
posojene ali ukradene." Vsebina teh novel, ki stoje umetniško na različni stopnji, je prešla po raznih potih v mednarodno slovstvo; tako je podala „Madridska ciganka" snov za dramo (in opero) „Preciosa".
Sorli nam je prevedel tri povesti; o motivih, ki so bili pri njegovi izbiri merodajni, poroča v predgovoru; le ta prinaša tudi kratek opis Cervantesovega življenja in delovanja. Povesti so sledeče: Prevara z ženitvijo (El casamiento enganoso); zelo realistična slika življenja srednjih slojev. Nadaljevanje te povesti nam pa Sorli-pridrži, „ker so v njem celi odstavki, ki bi današnjega bralca le težko več zanimali, dočim je prevajalcu na tem, da zadovolji „uživajočega bralca". Mogoče bi se pa tudi med nami našlo ljudi, ki bi z užitkom čitali, o čem se menita ponoči Scipio in Berganza, dva špitalska psa. Govoreče živali — ta Cervantesov domislek — so dale pobudo kesnejšiin avtorjem; pes Berganza se nahaja pri F.. T. A. Hoffmannu. 2.) Rinconete in Cortadilo; povest nas popelje v lopovsko-tatinsko romant'ko Sevilje. Nečedno delovanje teh krogov tvori ne izčrpen vir španskemu pustolovskemu romanu. 3.) Moč krvi (La luerza dela sagre) nam prikazuje ijubavni zapletek v aristokratski družbi, šorli prevaja iz originala in povabi tuintam čitatelja na sodelovanje pri interpretaciji težjih mest. Zanimiva vsebina zajamči tem povedkam hvaležni čitateljski krog.
V predgovoru omenja šorli v nekoliko meglenih besedah, da bifcsejie^branil „te/kega, p. ^l^vs^J^jjetiiega posla, prevesti Don Quixota, ako% bi Jjotel# dobri Bog". Upajmo, da se mu strnejo in zgoste te vabljive misli v dejanje. Slovenski Don Quixote bi bil v Šorlijevih rokah dobro preskrbljen. Pričakujmo tedaj, da se kmalu pojavi na našem pozorišču blodeča zvezda viteštva, bistroumni plemič in \itez žalostne postave Don Quixote. Krpanova kobila bo dobila sodruga — Rosinar.to.	J. A\
Rus Jože: Glavni statistički podaci o državi Srba, Hrvata i Slovenaca. Prema stanju od 1910., odnosno 1914. godine. 1920. Učiteljska tiskarna v Ljubljani.
Drobna knjižica, v največji meri dobrodošla vsakomur, ne le onemu, ki ga geografske zadeve brigajo bolj ko druge stvari, marveč vsakomur, kdor hoče spoznati sebe in svojo državo. To je treba posebe naglasiti, kajti neodpustljiva indolenca je, kar opažamo damiadan glede poznavanja lastne države. Ne le posamezniki, tudi redakcije časopisov navajajo brez kritike vsakršne statistične podatke o narodnosti, verstvu iu dmgem v naši kraljevini, brez izbire, kakor prepišejo i/, kakega zmazka. Nihče se ne potrudi, da bi pogledal v svrho kontrole na pr. v predležečo knjižico, ki donaša statistične podatke po uradnih virih.
Rusova statistika prinaša v XIII tabelah pregled naše države glede površine, prebivalstva, narodnosti, verstva, po pokrajinah, pregled razdelitve po okrajih z važnejšimi navedbami administrativnih edinic. V deset strani dolgem uvodu navaja avtor vire svojih navedb ter opozarja na njih današnjo relativno vrednost, povzročeno po globoko segajočih spremembah dobe osvobodilnih vojn.
' Glede obsega naše države, kakor je služil Rusu za okvir pri sestavljanju statistike, je pripomniti, da se je v poslednji dobi žalibog že spremenil. Kajti izven naše kraljevine je ostal — za enkrat — glasovalni pas A na Koroškem in ozemlje"?"	<
med Wilsonovo črto in mejo, določeno v St. Margheriti Ligurski. ki ju je Rus že vračunal v Jugoslavijo. Napram Rumuniji je računal sedanjo demarkacijsko
Črto, vračunal pa je že obmejne korekture napram Bolgariji, dočiin je napram Albaniji vzel za podlago mejno črto izza leta 1913. Njegov rokopis je bil namreč zaključen 9. maja 1920. — V predgovoru navaja število prebivalstva vseh naših mest, broječih nad 10.000 oseb, na podlagi štetja leta 1910., oziroma 1914. (Slednje za Črno goro in južno Srbijo, t j. osvobojeno leta 1912.—1913.)
Dasi nas bo o dejanskem stanju poučilo šele novo ljudsko štetje, imajo vendar navedeni statistični podatki vrednost, to tem bolj, ker nam kažejo kolikor je sploh mogoče najverjetnejše številke. Dobrodošle so nam tem boLj, ker o rezultatih novega štetja bržkone iie bomo tako kmalu točneje poučeni. —
1	Anton Metih.
ševic Milan: Stara i nova pedagogi ja. Beograd & Sarajevo 1920. Izdan je I. Dj. Djurdjeviča. 150 str. 5 din.
Ševič je plodovit in mnogostranski pedagoški pisatelj. Izmed njegovih razprav omenim tukaj prevod „Filozotijskih problemov" Haralda Höffdinga (II. izd. Beograd 1920) in pa posebno studijo: „Harald Höffding, njegova filozofija i pedagogi ja" (Zagreb 1911). Proučevanje filozofskih prašanj je zapustilo ugodne sledove na pedagoškem pisateljevanju Ševiča: svojo snov premotruje z višjih vidikov in daje izsledkom filozofsko formulacijo. Dočim se vrši v strogo empiričnih vedah napredek v premagovanju zmotnih predstav in odkrivanju novih dejstev, se suče filozofija (in teoretična pedagogika) v enomer okrog določenih prašanj; odgovori, ki jih nanje daje, so dostikrat izraz družabnih razmer in potreb kakega časa; odtod izvira, da se pečajo z istimi prašanji filozofi (in pedagogi) dandanes kot so se bavili njih vrstniki nekoč. To velja tudi o prašanj ill, ki jih načenja avtor v pivem poglavju: razred kot organizem, vpoštevanje individualnosti, diferencijacija ciljev in metod pri posameznikih... Amerikanska struja v pedagogiki nam je prinesla pojmovanje šolskega razreda kot občine (School-City), ta občina se naj vlada sama; učitelj je v njej bolj primus inter pares, ne pa mrk izprašujoč uradnik. Kako se bodo obnesle te metode pri nas, ki poznamo demokratizem bolj iz knjig, in pri naši mladini, vzgojeni v neomejenem spoštovanju avtoritete — mi ni jasno. Prehod k takim metodam se bo pač moral vršiti postopoma. Vse vzgojevanje se mora vršiti v ozkem stiku z rodbino, povsod naj \lada ljubezen: to so pač že stara (in preizkušena) načela.
Cilj šole je med drugim, vzgojiti posameznika za državljana, ki ima smisel in čustvo za dolžnosti in pravice, izvirajoče iz njegovega članstva v državni družbi. Nalogo, ki je stavljena narodnemu učiteljstvu spričo naše mlade državnosti, začrtuje avtor s temi tehtovitimi besedami: „danas, kada čitavo čovečanstvo skida uniformu, treba da je skidne i škola. To odgovara ne samo duhu vremena «opšte nego i duhu našega mesta i prilika, sred kojih se nahodi naš narod ula-zom svojim u novo doba. Jer ujedinjenje naroda ne znači nivelisanje, ne znači mešavinu svih raznih boja u jednu, ne znači ukidanje svih osobenosti. Naša je zemlja razgranata, bogata i raznolika, svaki je kraj njezin dao osobeuo obeležje onorau delu naroda, koji hrani njegova gruda; mnogostruki su i socialni i isto-rijski uticaji, koji su, u vezi s onim geografskim, od svakoga dela narednog uänili ono, što je; skup našega narodnog života postaje s tim pun, izrazit, mnogolik i raznobojan, i sve odlike njegove treba održati u jednoj celini, načiniti od svega jedru kompozicijo — u što večoj mnogoetrukosti Što čvršče jedinstvo — i u tom znaku treba da se izvodi ujedinjenje narodno..." (str. 30). /. K.
Gopčevič, Spiridion. Serbokroatisches Gesprächsbuch verbunden mit kurzer Sprachlehre und Wörterverzeichnis. Heidelberg. Julius Oroos. 1920. 350 str. 15 Mk.
Dolgi vrsti svojih knjig, ki so ga naredile na zapadu celo v neki meri slavnega, je Sp. Gopčevič pridružil sedaj še to slovnico srbohrvaščine za samouke. Hotel je dati nekaj novega, originalnega, kar se mu je tudi v polni meri posrečilo. Razume se samo po sebi. da so bili slovničarji pred njim šušmarji in da je bil skrajni čas, da je prišel on s svojimi „reformami". Skoda samo, da niso nove: i namesto e, je, ije kot refleks starega „jata" so uvedli že hrvaški in slovenski „Ilirci" — stvar pa je davno že uredil .književni dogovor* iz 1. 1850. — -ah v gen. pl. (nam. ien&), ki ga Gopčevič zopet pogreva, pa je zadnji še branil Kurelac! S svojim e hoče Gopčevič tujcem učenje olajšati in premostiti razliko med ekavci in (i)jekavci, pa jim bo s tem slabo postregel, saj sam ne ve, kje ga je treba staviti in kje ne! V slovniških pravilih in paradigmih vlada konfuznost. da si ni mogoče misliti večje. Acc. pl. mu je pri mase. „immer i" (15), zgled čilim pravi res čilimi (17). Otac ima pri njem plur. ocevi, oceva, čovjek: ljudi, ljuda;• or ah. or asi, or asa, orasima, or ase; zemlja: zemlje, zemlja. Med primere za „Abwandlungen sächlicher Hauptwörter" (Mehrzahl) je po-taknil tudi substantive telad, čeljad, prasad, bur ad kot pluralne oblike (!) za tele etc.! O akcentu, ki je bas v tem jeziku tako važen, ne najdeš v knjigi nobenega pouka; da je piscu tajco hjstven element srbohrvaščine, kakor sta aorist in imgerfekt, popolnoma tuj in neznan, kažejo ne samo številni pogrešeni primeri, ampak jasno tudi njegovo besedičenje o razliki „zwischen pletah in ple-tchu (str. 62)!!! CJovefcj^m^aji^	če čita par strani kesneje
(82) Gopčevičevomodrovanje: „Eine Eigentümlichkeit des Serbokroatischen, die den Deutschen sehr unangenehm ist, ist der Umstand, daß so viele serbokroatische Zeitwörter zwei Formen haben: eine vollendete (einmalige) Handlung und eine dauernde (wiederholte)." To ni neprijetno samo za Nemce, ampak tudi za ljudi, ki skušajo drugim pojasniti reči, ki njim samim niso jasne! Da ima tudi srbohrvaščina futurum exaetum, dokazuje Gopčevič z eliptičnim stavkom „biče peginuo er wird zugrunde gegangen sein" (84) !
Klasična je Gopčevičeva razlaga (16), zakaj je izpustil lokal. Klasično njegovo modrovanje (20), da so Srbi končni -Z v besedah, kakor sohö itd. izpystili „ays_5pMchiaulheit". Dva, tri, četiri čovjeka, toda pet, šest itd. ljudi se govori • v srbščini zato, „weil die Zahlwörter dva, tri und četiri immer den Genitiv Singular is nach sich ziehen, wo immer sie stehen, während erst von pet ab das Hauptwort im Genitiv Plurnlis folgt" (str. 44)!! In res ima pozneje v pogovorih za „zwei weiche Eier" prevod „dva rovitoga jajfta" (134)! Čudno se mu zdi (61), „wie es kommt, dass... aus der Wurzel uz (nicht uzeml) die Präsens-fonn uzmem statt uzem entstehen kann (abgesehen davon, dass dann die Wurzelendung nicht m, sondern z.ist), oder wie man bei einer Wurzelendung klc zu einer Präsensform kunem kommt?" Komur take reči niso jasnega naj. se gre najprej sam j>ouČit, predno bp_šel j>outevat_ druge»
Drugi del („Gespräche") je tudi poln raznovrstnih kurijozitet. Tam beremo „neinam baš sada vreme" (103), „neka me poseduje (er soll mich besuchen)" (105), „Sie halten mich zum besten" se po njegovem pravi kajpak: „Vi me držiu za budalu" (109), „kupovaju negotinsko vino" (142); pilad in krmad
sta mu sedaj (148) maskulina! „Protiv sve, što je srpski" beremo na str. 202. Da ne pozna razlike med perfektivnimi in imperfektivnimi glagoli in da mu je stava pomožnega glagola prava skrivnost, za to imamo v teli pogovorih, ki po večini razodevajo golo portirsko-židovsko srbščino, primerov na^ucate.
Krivico bi delali knjigi, če bi ocenjevali samo njeno jezikovno vrednost, ki ni niti nje glavni namen. Nje glavni namen je glorifikacija Gopceviča; za to je poskrbel izdatno in spretno. Že naslovna stran se kar šibi pod naslovi mnogih raznojezičnih del, ki jim je Gopčevič oče, v uvodu pa izvemo bistvo njegovega poslanstva in njegovo — genealogijo: „Durch meine Mutter habe ich... auch deutsches Blut in den Adern, wenn auch alle meine Vorfahren bis zum Jahre 63b hinab Serben waren und ebenso fast alle ihre Gattinnen. (Denn die paar by zantini_schen Pruizessinne 11 meiner königlichen Ahnen des Mittelalters und die zwej^^venezianischen Gräfinnen .meiner Ahnen des_JJ. Jahrhunderts fallen, nicht ins Gewicht.)" Strašil^ s$ra|uo! Kolika gospo^čjjja! „I. Teil" začne z besedami „Wie ich in meinem Werke...4' — „Lesestücke" pa ne prinašajo mogoče vzorcev iz literature, ampak žurnalistične članke, ki pojo slavo — Gopče-viču! Da se govori o Gopčeviču tudi v .»Pogovorih", kdo bi se po vsem tem še čudil. VseJij^jTrnior^m^gloriain Go^čej/iča! V enem onih žurnalističnih člankov pravi Gopčevičev panegirist (str. 93), da piše_ Gopčevič 13 jezikov! Knjiga je dokaz, da jih pozna pač samo^Jucat; srbščine namreč ne zna. In kako je še s tem ^ucatom, o tem naj sodijo drugi!
Čemu pa potem toliko besed o tako ničvredni stvari? Prvič, ker si to njegov založnik izrecno želi (dasi mu bo s tem komaj ustreženo). Drugič, da obvarujem nepoučene ljudi, ki bi jih zapeljalo znano ime založnika, da bi kupili s tako filolobko šarlatanščino mačka v^žaklju. Tretjič in ne zadnjič pa zaradi sledečega: Topolovški, 2 mikov i či, Premroui in enaki Gopčeviči ne bodo nikdar izumrli, našemu imenu pa smo dolžni, da jih tudi sami energično odklonimo, predne bodo tujcem za merilo naše znanstvene in kulturne nižine. J. A. G.
U^lJ
^ KRONIKA. ^
PROF. ANTON KASPRET f
Od sodobne generacije bo pač mnogo slovenskih inteligentov hranilo Antona Kasprcta v najboljšem spominu kakor svojega profesorja zgodovine. Drugi se bodo spominjali vsaj njegovega imena, ker je spisal troje knjig o zgodovini starega, srednjega in novega veka, pp katerih so se učili v srednjih šolah. Nestor slovenskih zgodovinarjev Anton Kaspret, rodom iz Pilštanja na Štajerskem, je služil za gimnazijskega profesorja v Ljubljani, živel za tem nad 20 let v Nemškem Gradcu in prišel po Rrevratu umret vsvojo domovino. Preselil se je najprej v Maribor, letoi v juniju kot betežen starček blizu 80 let pa v Črno pri Preval ju k svojim sorodnikom. Tam so ga dne 29. oktobra 1920. pokopali. Najini poti sta se srečali šele v öradeu. kjer je tedaj še poučeval zgodovino in slovenščino, ob skupnem delu za slovensko pravno zgodovino. Naj mu posvetim
nekoliko vrstic v spomin, da se oddolžim njegovim manom za pobudo in pri-£omoč, ki mi jo je nudil pri mojih pravnozgodovinskih raziskovanjih. —
Ko je Kaspret še protesoroval v Ljubljani, je priobčil nekaj člankov o zgodovini Kranjske v „Izvestjih muzejskega društva". Kmalu pa je krenil iziazito na pot proučevanja pravnih in socijalnih. odnošajev med Slovenci. Prvi plod njegovega znanstvenega delovanja v tem pogledu je bila razprava „Razmere gorenjskih kmetov okoli leta 1500''. (Lj. 7-von 1891 in posebni odtisk.)
Tu nam odkriva po arhivnih virih pestre, toda tožne slike izza gospodarskih in socijalnih bojev med kmeti in vlastelini. Kaspretov spis ni baš povest o pripravah na veliki prvi kmetski upor leta 1515.. ki se je odigral v glavnem na Dolenjskem. Vsekakor pa lahko generaliziramo razmerje med vlastelini in kmeti na Gorenjskem in zato rečemo, da nam je Kaspret mojstrsko orisal tisti milieu, v katerem_je. sijajnorala roditi odpor injjrivesti do boja la ^staro pravdo". Razprava je strogo znanrtvtno pisana in tudi pozneje Kaspret ni napisal nikdar niti ^'rsticef ki ne bj bila oprta na zgodovinsko izpričanih listinah. V tem pogledu je bil strog znanstvenik. Znal se je vglobiti v arhivalije, izluščiti iž njih uporabne stvari in jih znanstveno predelati. Veliko mu je pri tem seveda pripomoglo vsestransko poznanje zgodovine ob prelomu srednjega veka, za katero je bil speci jalist.
Nadaljnji plod takih arhivalnih študij sta bili majhni razpravi, priobčeni najprej v „Laibacherici", pozneje tudi v posebnih brošurah: „Die Burg Oberstein" (1399) in pa „Die landesfürstlichen Forste und Jagdgebiete in Krain" (1900.).
Ime zgodovinarja Kaspreta je zaslovelo medtem preko ozkih meja domovine. Tiste čase se je sprožila na Dunaju v učnem ministrstvu misel, da se naj nariše historični zemljevid deželnih sodišč alpskih dežel. Kakor je dobil vseučil. prof. A. Meli nalogo, da sestavi takšen zemljevid in mu poda primeren komentar za štajersko, tako se je poverila enaka častna naloga Antonu Kaspretu za ostalo slovensko ozemlje (Kranjska s slovensko granico — marko — doli do Kastavščine). Lahko si mislimo, kako težavno delo ie bilo, dognati po arhivnih virih meje vseh, prav mnogoštevilnih deželnosodnih vlastelinstev in pa njihove pravice. To delo je bilo Kaspretovo življenjsko delo! Zemljevid je Kaspret dovršil in, če sem prav poučen, se baš te dni tiska na Dunaju;.žal, da ga sain ni več doživel. Nadaljevalno delo, izpričanje zemljevidnih meja po listinah (kar sfa opravila za Štajersko Anton Meli in Hans Pirchegger leta 1914, za Koroško pa Martin Wutte leta 1912.) pa je prepustil veščim rokam vseuč. j
Da je pri tem ogromnem življenjskemd^.Kasp/eto^^ desetletja, raziskujoč arhive križem doi^vine in izven nje, odpadlo tudi mnogo raziskovanj na druge znanstvene probleme, leži na dlani. V tem pogledu pa se je Kaspret osobito zanimal in polagal največjo važnost na pravne in splošne prosvetne momente iz zgodovine našega naroda. Njegovo delo ga je privedlo osobito tudi v. arhiv, katerega je turjaški knez ustanovil v gradu Losenstein-leiten na Zg. Avstrijskem in ki je brez dvoma najbogatejša zakladnica arhivaiij za kranjsko deželo in slovensko granico.
Za vse te svoje najdbe je potreboval Kaspret seveda posebnega znanstvenega glasila. V njegovi mapi se mu je nabralo gradiva, velezanimivega,, jx>pol-
Hauptmana.
noma novega, deloma v^originalih, deloma v.Ygstnih prepisih, deloma v fotografijah. ki je kričalo po obdelavi, izdaji. Zato se je z vso vnemo oprijel misli, da se naj ustanovi za Slov. Štajersko posebno društvo, ki bi proučevalo domačo zgodovino. In ko se je tako društvo v Mariboru dne 28. maja 1903. ustanovilo, mu je takoj postal odbori,ik in tudi prvi urednik društvenega glasila ,.Časopis za zgodovino in narodepisje".
Sedaj je imel Kaspret glasilo za uspehe svojih raziskovanj. Priobčil je tukaj sam mnogotero razpravo Vse P0čajojo_njegoyi^visoki znanstvenosti, vse so pa tudi pisane v skrbno epiljenem jeziku. Naj' navedem naslove večjih kaspre-tovih člankov iz tega časopisa: „Podelitev deželnega maršalstva na Štajerskem leta 1560." (leta 1904.); „Letina — die landgerichtliche Gebühr" (leta 1903.); „O večah. Donesek o uredbi kmetskih in trških sodnih zborov okoli leta 1500." (leta 1906.); „Slovarske drobtinice, nabrane iz starih aktov in listin" (leta 1906.); „Navodilo kranjskima poslancema škofu T. Hrenu in rlerbertu Turjaškemu za obč. deželni zbor v I incu" (leta 1908.); „Tiranstvo graščaka Frana Taha in njegovega sina Gabrijela" (leta 1911.); „Oplenitev kunšperških in podsredskih podložnikov leta 1573." (leta 1911.); „Juri Dalmatin kot zagovornik škocjanskega župljana" (leta 1914.).
Naslovi sami že povedo, da se je Kaspret znanstveno zasidral v pravne in socijalne probleme razdobja med obema ktnetskiina uporoma 16. stoletja. Glede te debe je bil pač že radi svojega glavnega dela, sestave historičnega atlanta deželnih sodišč o času okoli potrditve po deželnem redu iz leta 1574. (štajerska Carolina) najbolje poučen. Da, iz tega časa mu je gradiva še preostajalo za druge! Ko se je povrnil iz svojega vsakoletnega znanstvenega potovanja, pa sva se kje srečala na cesti, mi je poinignil, naj pridem k njemu. In ko sem prišel, mi je kazal žarečih lic svoje nove zaklade in zraven skrivnostno namigaval, kako jih je izkopal. Kar ni mogel obdelati sam, je prepustil drugim delavcem. Težko, da bi tfila „Oblega Sigeta v sodobnem hrvatskem opisu" (Časopis za zgodovino in narodopisje leta 1912.) dr. frana Kidriča ali pa moje „Pravosodstvo kosta-njeviške opatije v letih 1631. do 1655." (ibid. leta 1914.) že izšlo ali pa sploh moglo kdaj iziti, da ni Kaspret dotičnega arhivaličnega gradiva izkopal in dal •nama na razpolago. Da, on je vedel še za marsikatero velevažno "listino, katero je še hotel rešiti za nas; žal, da ga je prehitela pri tem svetovna vojna — iu slednjič smrt. Domenjena sva bila n. pr., da mi pribavi iz Losensteinleitena velevažne zapisnike gorskih pravd žužemberške graščine iz 16. stoletja. On je imel dostop do njih, ker mu je bil posestnik, turjaški knez, naklonjen. Ali bo mogoče pod sedanjimi razmerami dobiti te arhivalije, da jih obdelamo, kdo ve?
Naj navedem zgodbico, kako skrben in oprezen je bil Kaspret, če je šlo za arhivalije, ki so govorile nam v prilog! V arhivu višjega deželnega sodišča v Gradcu, pri katerem sem služboval, sem iztaknil knjigo s formularji zapriseg fevdnikev, med njimi tudi nekaj v slovenskem in hrvatskem jeziku. Izrazil sem pri predsedništvu željo, da priobčim te dokumente, saj so bili zame dokaz, da so živeli v 17. in 18. stoletju vlastelini fevdniki, ki niso bili vešči nemščine in so se morali zaradi tega zaprisegati na zvestobo in pokorščino deželnemu knezu v slovenščini. Ali dovoljenja nisem dobil; nasprotno, priobčitev se je meni iz-rečno prepovedala. Prav tisti čas pa je, kakor sem izvedel, zahteval tedanji, Slovencem skrajno neprijazni višji sodni svetnik dr. Alois Feldner od predsed-
ništva višjega deželnega sodišča, naj se tiste listine uničijo, raztolčejo. Mene ( je obšel strah, da se ta barbarizem izvrši in takoj sem prosil Kaspreta pomoči. On si je nato tiste knjige pri meni izposodil za 24 ur, dal med tem časom sloven sko-hrvatski del fotografirati, in strah pred posledicami naju je kolikortoliko minil. Zahtevani barbarizem se vendar ni izvršil, kar bodi tedanjemu šefu višjega deželnega sodišča šteto v dobro! In ko je poslej nekaj vode po Muri proti naši domovini odteklo, sem priobčil na Kaspretovo dreganje „Dvoje slovenskih fevdskih priseg" v njegovem „Časopisu" — na tihem — pod psevdonimnimi začetnicami ,,dr. J. J.". A Kaspret mi je slovesno zatrdil, da bo za primer po-zvedovanja vzel avtorstvo za ta članek nase. — Ta zgodbica naj bi dala tudi pobudo, da se rešijo med njegovo ostalino vsi prepisi in fotografije arhivalij. Kar jih je spravil, gotovo niso brez važnosti.
Z uredništvom Časopisa za zgodovino in narodopisje" je imel tudi svoje križe in težave. Da opomore suši, ki je večkrat grozila mlademu znanstvenemu podjetju, je povabil med drugimi tudi vseučiliškega profesorja dr. Karla Streklja, naj prispeva s svojimi članki. Sjrekelj se je odzval in napolnil „dober d^.pryih_.pet_je.tiiikov s svojiipi naravnost i^bprnimi fjlološkimi razpravami. Deloma iz mržnje zoper filologijo sploh, deloma iz osebne protivnosti napram uredniku, se je začela neka]t|na agitacija zoper Štrekljeve spise in s tem tudi gonja zoper urednika Kaspreta; vsaj on sam je to tako čutil. Vse to je dobilo sčasoma tako ostre oblike, da se je^rahločutni Štrekelj pismeno odpovedal j)d-borništvu zgodovinskega društva. Kaspreta je to dejstvo gtoboko užalilo in pomiril se je vsaj nekoliko šele tedaj, ko je prodrl s predlogom v odborovi seji 4. januarja 1911., da se naj Štreklju pošlje odborova pismena zahvala za njegovo sodelovanje z zatrditvijo, „da je odbor vedno čislal in priznaval veliko vrednost njegovih liloloških spisov". Vse to se je tudi do pičice izvršilo in vendar je ostala ost, ki je Kaspreta poslej vedno še bolela. On si je razlagal vse tisto metanje polen in polenčkov, ki je po njegovem prepričanju prihajalo od nekaterih odbornikov zdaj tu, zdaj tam, deloma kot nerazumevanje stroge znanstvene smeri glasila s širokim obzorjem, deloma kot izliv strankarsko-političnega antagonizma. V tem pogledu pa je bil Kaspret sila občutljiv. Ne vem, ali je imel upravičenega povoda za take tožbe ali ne, resnično pa mi je opetovano tožil, da bi nekateri „v Mariboru samo kapelice opisovali, ker nimajo smisla za kulturnozgodovinske, tem manj za pravnozgodovinske probleme". . . .
„ S takimi in enakimi tožbami mi je leta 1914. utemeljeval svoj sklep, da ostane le še to leto urednik, poslej pa ne več.
Odrinil sem leta 1914. na bojno bolje. Ko sem ga_na,dopustu, iz Rusije prihajajoč, v juniju 1916. zopet obiskal v njegovem prisolučnem, udobnem stanovanju v Gradcu, se mi je zdel ves izpremenjen. Mladostno navdušen mi je spet ^ kazal svoje zaklade arhivalij, razkladal mi svoj, tedaj skoro dokončani historični zemljevid in naznanil, da se je odpovedal uredništvu .,Časopisa za zgodovino in narodopisje", da pa bo izdajal v družbi z drjem. Fr. Kidričem in vseučiliškim profesorjem R. Nahtigalom nov „Časopis za slovenski jezik, književnost m zgodovino". Iskreno me je vabil, da naj že za prvo številko kaj napišem, gradiva mi hoče sam preskrbeti. Mislila sva žužemberške zapiske o gorskih pravdah v Losensteinleitenu. Ali vojska se je vlekla in tudi ideja novega „Časopisa" se ni dala kar tako nagloma oživotvoriti. Sele na Krasu aprila 1917., baš pred de-
seto soško bitko sem dobil od Kaspreta prospekt za novi „Časopis"... I-'a niti 0:1 ni mogel več obljubiti pribavc tistih žužemberških zapisnikov, niti nisem imel tedaj jaz časa in prilika, da bi njegovi želji kako drugače ustregel.. „Časopis za slovenski jfczik" pa je izšel šele majnika meseca i 91».! Kaspret se je v njem oglasil 7. razpravo „Prispevek k rodovniku Franceta Prešerna". Pokazal je tu, da so Prešerni vsaj od konca petnajstega stoletja do smrti Simona, očeta slavnega pesnika, domovali v Vrbi in imeli v posesti prvo in najvišje obdačeno kmetijo.
Ko se poslavljam s temi vrsticami od Jjjlagega" Antona Kaspreta, naj le se poudarim, kako velika izguba zadene slovensko pravno zgodovino, ker mu je smrt za vedno ustavila pero in ukinila njegova nadaljnja raziskavanja naše pravne zgodovine, za katero se je zadnja desetletja v prvi vrsti zanimal. On nam je pojasnil za 16. stoletje kulturne in socijalne razmere med kmeti in vlaste- ,. lini, njegova velika zasluga je odkritje naših „več" (gorskih pravd), ki so pač * edina, čeprav iz germanske kali izvirajoča tvorba ljudskih sodišč. Seveda so nam danes znani samo drobci pravnega delovanja teh sodišč in še ti niso docela proučeni. Ali to bo stvar, ki ne more izostati, ker to ne sme biti. Vse to je Kaspret sam trdno pričakoval, saj je že v omenjeni društveni izjavi v opravičbo Strekljevih člankov (glej „Časopis za zgodovino in narodopisje" 1911, str. 120) h* a^fVJdejal. da trdno upa, da se bo želja Slovencev po veliki slovenski šoli izpolnila.
In če tam nadaljuje Kaspret, da je preverjen, da bodo rodoljubni zastopniki Slovencev, vprašani od merodajnih krogov: „Kaj pa je vaš narod ustvaril na polju znanstev?", le-tem lahko in ponosno predložili med drugim dotedanje letnike „Časopisa za zgodovino in narodopisje", onda moramo, če smo pravični, pripoznati, da gre zasluga za tako opravljeno znanstveno delo v prvi vrsti — Antonu Kaspretu samemu!	Dr. Metod Dolenc. ,
L^Ü
^ NOVE KNJIGE. —*
Uredništvo je prejelo v oceno sledeče knjige (z zvezdico * označene so natisnjene v cirilici):
Cankar, Ivan. Mimo življenja. Ljubljana. Ig. pi. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1920. 230 str. 20 K, vez. 30 K. Na lesa prostem papirju lično vezano 40 K.
Cankar, Izidor. Obiski. V Ljubljani. Nova založba. 1920. 176 str. 4-12 portretov. 48 K, vez. 60 K. (Nova knjižnica, 5.)
Lirika, Slovenska narodna. Izbral in uredil Janko Glaser. V Ljubljani. Zvezna tiskarna. 1920. 140 str. 25 K, vez. 30 K. (Narodna knjižnica, 25-26.)
Mole, Vojeslav. Tristia ex Siberia. V Ljubljani. Nova založba. 1920. 137 str. 30 K.
Puškin, A. S. Pikova dama. Poslovenil dr. Vlado Borštnik. V Ljubljani. Zvezna tiskarna. 1920. 54 str. 10 K. (Narodna knjižnica, 24.)

w	I	-------?--------t
$	Največja zaloga raznovrstnega papirja, kancelijskega, ovijalnega, razuih iolskih in	&
V	pisarniških patrebččin. Razglednice en gros et en dčtail.	_	2}
S	Velika knjigoveznica, v kateri se izdelujejo vezi od najpreprostejše do najfinejše.	^
w	Platnice in vezi za razne hramlnioe in posojilnice.
J5 Tisk na trtkove, razne reklamne table v zlatu, aluminiju itd., passepartout v mnogo- Jj> 5	vrstnih izvršitvah. Tisk na žalne (pogrebi») trakove se ta*oj izvrši.	*
I Tvomics papirne in iMm industrije ]. SCHUH SiR, Čopova ulica. UilljiM. |
Vljudno priporoča Ivan Bonao. Jj
-o.
r^üviirrmmm
Narodna knjigarna
in trgovina s papirjem
v Ljubüani PreSernova ul. št 7
sprejema naročila na vse tu- in inozemske časopise, revije ter vse knjige

uJLucccn
Založnistuo umetniških razglednic
fTlarija Tičar Ljubljana
1 I
Manufaktura * moda * konfekcija
Vedno v zalogi: prvovrstno to- in inozemsko nrnnofakiarno in modi.o blago; wolidae obleke, zimske in športne suknje, površniki, za gospoda In dečke pel*r!ne lastnega izdelka ter po najnovej&b krofih. dežni in cestni pla$*J, športne kepico, perilo itd.
Prva kranjska razpošiljalnica SCHWAB & BIZJAK
v Ljubljani, Dvorni trg 3 (pod Narodno kavarno)
PB&** Lastni modni atelje ^
M
Tiskovna zadruga v Ljubljani
Sodna ulica itev. 6 ^ Novo!	NOVO I
Cika jova zmaj-gradnik.-
Kalarnandarija. Otroške pesmi.
Vez. 16 K, po poŠti prip. i K 80 v vei. AN ATOL FRANCE -DEBELJAK: Plrigvlnski otok. Roman.
IV. zvezek Prevodne knjižnice. BroS. 42 K, po poŠti prip. 2 K 49 v vei.
IGO KAŠ: Dalmatinske povesti.
Prosveti in zabavi. I. zvezek. BroS. 12 K, po poŠti i K 20 v vei.
Cehov-pogačnik:
Sosedje ir druge novele.
BroS. iS K, po pošti l K SO v vel ŠORLI: Bob in Tedl. Mladinski spis. BroS. 24 K, vez. 30 K.
SHAKESPEAREŽUPANClC: Sen kresne noči.
, Broš. 22 K, vez. 28 K, po pošti prip. 1 K 80 v vet.
SIMON JF:NK0: Pesmi. Uredil dr. J. Glonar.
BroS. 10 K, vez. it K, po pošti prip. i K 80 v vet. DOSTOJEVSKIJ: Besi, roman v 4 delih (I. zvezek Prevodne knjižnice.) Broš. 86 K, vez. 46 K, po pošti prip. 4 K 60 v vet. GONCOURT: Dekle Zllza, roman. (II. zvezek Prevodne knjižnice.) Broš. 10 K, vez. 16 K, po pošti prip. 2 »vet. CERVANTES-ŠORLI:	/
Tri novele.	»	!
Broš. 10 K, vez. 16 K, po pošti prip. i K 80 v vei.
Stritarjeva antologija z obširnim uvodom dr. Iv.
Prijatelja.
Broš. 18 K, vez. 22 K, po poŠti prip. 2 K 60 v vet.
Josipa 'Jurtlta zbrani splsL Druga izdaja. Uredil dr. Iv. Prijatelj.
I.	zvezek. Broš. 18 K, po pošti prip. 8 K vet.
II.	zvezek. Broš. 22 K, po pošti prip. 2 K 60 v vet. ANTE DEBELJAK:
Solnce in sence.
Broš. 10 K, vez. 16 K, po pošti prip. t K 80 v vel. ANTON MELK: Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev. I. del 16 K. II. del, 1. snopič, 21 K, Z snopič 21 K, vsak po
pošti prip. t K 80 v več. Dr. BOGDAN DERČ: Dojenček, njega negovanje in prehrana. Broš. 6 K, po pošti prip. 1 K 60 v vel. Dr. J. DEMŠAR: Spolne bolezni.
Broš. 10 K, po pošti prip. t K 60 v vet. Dr. STEFAN SAGADIN: NrJ so.daSnji ustavni položaj.
Broš. 16 K, po pošti prip. 1 K 80 v vei. LEONID PITAMIC: Pravo in revolucija.
Broš. 8 K, po pošti prip. 1 K to v vet. Dokumenti o jadranskem vprašanju.
BroS. 18 K, po pošti prip. i K 80 v vei. Ljubljanski Zvon, letnik 1919.
Broš. 60 K, po pošti kot zavitek 10 K vet.
OMiAMNA
LjlbljajÄ, predal št. 87.
Nove publikacij«! Neve publikacije 1
Žnpančič Oton:	\ *
Mlada pota. - b™*. 12 — .
Petronij - Dr. Glonar: "
Pojedina Dri Trimalhijonu.
B/oš. « -. T« IT—.
Dr. Ivan Prijatelj: s Aškerčeva čitanka.
Broš. 12*—^ tez. 17—. Oton Žnpančič: /
Sto ugank......3 —
Vladimir Levstik:
Zapiski Tine Gramontove.
Broš. 7'—•, vez. 11'—.
Flanbert-Žnpančič:
Tri povesti. Broš. 7--, vez. U -.
Chesterton - Žnpančič:
četrtek. Fantastičen roman.
Broi. 7-—, vez. 11;—.
Fran Albrecht:
Mysteria dolorosa.
/ Broš. b'—, vez. t --.
Tagore:
. Rastoči mesec.....vez.io-.
Dr. Ježa Glonar:
Naš jezik. . . Bro«. 8 -,%«. Milko Brezigar:
Osnutek slovenskega narod nega gospodarstva, b™ « -. Dr. R. Nachtigall: Južnoslovansko - italij anski
Spor. ......... Br*i. 1'—.
Spominu Ivana Cankarja.
v« Brei. T—.
Navedene cene veljajo le pri direktai it roeitvi. — Po pošti pošIljaUT K l it tm