GLASILO OSVOBODILNE FRONTE ZA OBMURSKE OKRAJE Štev. 25 — Leto IV. Murska Sobota, 19. junija 1952 Cena din 6.— Ureja uredniški odbor — Odgovorni urednik Jože Petek — Naslov uredništva in uprave: Murska Sobota, Trg zmage 5 — Poštni predal 52 — Čekovni račun: Narodna banka M. Sobota 541-90332-2 — Naročnina: celoletna 300 din, polletna 150 din. Četrtletna 75 din, mesečna 25 din — Tiska Mariborska tiskarna Izhaja vsak četrtek Žene - zadružnice za izboljšanje gospodarstva Preteklo nedeljo so se zbrale v Soboti žene-zadružnice, ki so na občnem zboru zastopale posamezne splošne kmetijske in kmečke delovne zadruge v Prekmurju. Pogovorile so se o dosedanjem delu svojih zadrug, zlasti o težavah na katerih naletijo prav žene. Med takimi težavami je tudi nezaupanje, ki ga še vedno gojijo zadružniki do žena in ki se kaže v tem, da na občnih zborih zadrug sploh niso upoštevali žena in jih v mnogih krajih sploh niso kandidirali v upravne odbore. Žene zadružnice pa so se pogovorile tudi o tem, kako bodo v bodoče skrbele za dvig kmetijske, proizvodnje in pa za njeno pocenitev. Prišle so do zaključka, da bodo to lahko dosegle samo tedaj, če si bodo izpopolnjevale svoje strokovno znanje. Povečana proizvodnja in pocenitev proizvodnih stroškov pa bo nujna potreba vsakega kmeta, posebno sedaj, ko je odpravljena obvezna oddaja in si bo vsak potrošnik nabavljal, blago pač tam, kjer bo lepše in cenejše. Z ozirom na to sp žene-zadružnice sprejele važne sklepe, med drugim, da se bo že v letošnjem letu vsaka zadružnica začela strokovno izpopolnjevati. V ta namen bodo organizirale po vaseh dvodnevne seminarje za perutninarstvo, vrtnarstvo, semenogojstvo in rejo malih doma- čih živali. Po končanih seminarjih bodo s pomočjo upravnih odborov kmetijskih zadrug priredile skupne izlete vzorne kokošnjake, semenogojnice in vrtnarije, kjer bodo videle praktične uspehe. Z njihovo pomočjo bodo žene prirejale tudi strokovna predavanja o raznih obolenjih živine. V traktorske tečaje žena-zadružnic, ki jih prireja republiški odbor sekcije, bodo prekmurske zadružnice poslale večje število tovarišic. Med ženami bodo zadružnice šinile strokovno literaturo, predvsem novi zadružni list »Naša vas«. V jeseni bodo priredile skupno z organizacijo AFŽ v Soboti tečaj za voditeljice praktičnih tečajev po vaseh, da v zimskih mesecih ne bodo ostale brez teh, samo zato, ker bi ne bilo dovolj voditeljskega kadra, kot se je to zgodilo lansko zimo. Poleg čisto strokovnih nalog v kmetijstvu pa žene-zadružnice niso pozabile na ostale naloge, ki jih morajo izvršiti v tesnem sodelovanju z organizacijo antifašistične fronte žena, v okraju. To je predvsem skrb žena za matere in otroke. Tudi v zvezi s tem so žene-zadružnice sprejele na svojem občnem zboru važne sklepe, da bodo skupno z organizacijo AFŽ pomagale v vseh večjih občinah prirejati dnevna letovanja za otroke v poletnih mesecih. S pomočjo zdravstvenega in prosvetnega kadra bodo po vaseh organizirale razna predavanja o negi dojenčkov in vzgoji otrok. Žene-zadružnice so obljubile, da bodo sodelovale pri ustanavljanju pionirskih igrišč in otroških vrtcev povsod tam, kjer so za to dani pogoji. Zadružnice pa bodo skrbele tudi za ustanavljanje novih posvetovalnic za matere in otroke, zlasti, da se bodo same zadružnice teh posvetovalnic v polni meri posluževale in se ravnale po navodilih, ki jih bodo v njih dobile. Po končanem občnem zboru so si zadružnice izbrale nov okrajni odbor, nato pa so vse skupaj obiskale državno posestvo v Rakičanu, kjer so si ogledale tamkajšnji vzorni kokošnjak in vrtnarijo. Pod vodstvom tov. Štefke Brglezove so si zadružnice ogledale v Rakičanu tudi Dom onemoglih, kjer so se prepričale, da je starčkom v njem prav dobro. Z ozirom na važnost tega zbora se človeku ob koncil vsiljuje vprašanje, zakaj je bila udeležba zadružnic iz bivšega soboškega okraja tako zadovoljiva, zakaj še je pa iz vsega bivšega lendavskega okraja udeležila zbora ena sama žena. Nujno je treba ugotoviti, kdo nosi za to odgovornost. Ali je taka udeležba posledica kakšne malomarnosti, ali pa okrajnega zadružnega zbora? Ali so upravni odbori kmetijskih zadrug v bivšem lendavskem okraju zadružnice sploh obvestili o sklicanju občnega zbora? Ali kje je vzrok, da se te zadružnice zbora niso udeležile? -ca. Frontne organizacije se pripravljajo na Prekmurski teden Na zadnjem zasedanju okrajnega odbora OF Sobota so preteklo soboto pregledali delo občinskih odborov OF. Iz poročil povzemamo, da so nekateri občinski odbori dobro prijeli za delo in se lahko pohvalijo s svojimi doseženimi uspehi. Med temi je treba omeniti občinski odbor OF Martjanci, ki je od izvolitve imel že štiri seje, na katerih so pravilno obravnavali razne gospodarske in politične stvari. Vendar bodo morali poskrbeti, da bodo tudi vaški odbori bolj zaživeli. Delavni občinski odbori so še v Šalovcih, kjer so tudi vaški odbori delavni, razen v Šalovcih samih; nadalje, v Prosenjakovcih, Beltincih Polani in drugi. Da bo slika popolna, pa moramo omenit: tudi nedelavne občinske odbore OF Primer takega odbora je v Dobrovniku, kjer se odbor še ni prav lotil svojega dela. Ker občinski odbor ne dela ga zastopa bivši vaški odbor Dobrovnik, ki pa ne more nalog občinskega odbora zadovoljivo spolnjevati. Podobne ali manjše pomanjkljivosti v delu občinskih in tudi vaških odborov OF je najti še po nekaterih občinah in vaseh. Po splošni ugotovitvi pa lahko rečemo, da frontne organizacije bivšega soboškega okraja delajo mnogo bolje od onih v bivšem lendavskem okraju. Na zadnjih sejah občinskih odborov OF, ki so bile v drugi polovici maja, so poleg ostalih nalog razpravljali tudi p pripravah za Prekmurski teden. Na sedežu občin so ponekod že ustanovili pripravljalni odbore, v katerih so zastopniki vseh množičnih organizacij in društev. Do prihodnje seje pa bodo sestavili program, v čem bodo tekmovali in s čim bodo nastopili na Prekmurskem tednu. Drugje so sklenili, da bodo pripravljalni odbor ustanovili do naslednje seje. Pripravljalne odbore pa bodo ustanovili tudi pri mnogih vaških odborih OF. Le tako bo možno pripraviti dobro tekmovanje v občinskem merilu in izbrati najboljše tekmovalce za okrajno tekmovanje. S pripravami pa bodo morali pohiteti, kajti Prekmurski teden se hitro približuje. Okrajni odbor OF je razpravljal tudi o reorganizaciji zadružništva. O tem se po vaseh mnogo govori, kar pa nekateri razlagajo napačno, reakcija pa celo izkorišča, da bi vnesla zmedo med ljudi. Taka zmeda oziroma nerazumevanje se je delno pojavila že v Kamavcih, pa tudi drugje. Ker bo proti koncu tega meseca zasedanje Glavnega odbora OF; ki bo tudi razpravljal o reorganizaciji zadružništva; so sklenili, da bodo prvo nedeljo v juliju sklicali širše konference na sedežih občin. Na teh bodo razpravljali o smernicah, ki jih bo začrtal GOOF. O reorganizaciji zadružništva pa je treba že sedaj razpravljati, po frontnih organizacijah in z ljudmi, da bi kmetijske zadruge postale prvi pospeševelec proizvodnje in bile vodene čim bolj demokratično. Komandiranje mora popolnoma izginiti iz našega zadružništva, kakor tudi, iz drugih organizacij. Po vaseh je nastalo veliko zanimanje za ustanavljanje TVD Partizan. Ponekod se že pripravljajo na ustanovne občne zbore. Vendar mora Fronta paziti, da se društva ne bi ustanavljala nepremišljeno, čez nekaj tednov ali mesecev pa razpadla. Fronta mora poskrbeti, da bodo nova društva »Partizan« dobila tudi dobra vodstva, to je poleg živahne in delavne mladine tudi resnejše ljudi, ki, bodo znali pravilno usmerjati delo. To je tem važnejše, ker v Soboti še ni okrajnega foruma TVD Partizan, ki bi pomagal mladim društvom in pri pripravah za ustanovitev novih. Tak forum pa bodo ustanovili na prihodnji seji pri okrajnem odboru OF. Prav bi bilo, če bi tudi pri občinskih odborih OF, kjer je zanimanje za ustanovitev društva, ustanovili pripravljalne odbore. Kjer pa so TVD Partizan že ustanovili, kot v Dobrovniku, pa Fronta mora pomagati, da bo društvo svojim nalogam kos. Dopisniki bodo tekmovali v čast kongresa Partije Preteklo nedeljo so v Ljutomeru zborovali dopisniki s področja ljutomerskega okraja. Na sestanku so sklenili, da bodo v Času od 6. do 13. julija organizirali teden domačega časopisa, obiskali vaške organizacije Fronte in z njihovo pomočjo podvojili število rednih naročnikov »Ljudskega glasa«. Z rednim dopisovanjem bodo pomagali izboljšati vsebino lokalnega časopisa. Klub dopisnikov bo v tednu tiska priredil literarno-glasbeni večer, ki bo 9. julija ob 20. uri. v jutomerskem Domu kulture. Nastopili bodo domači pisatelji, pesniki in glasbeniki. Da bi teden tiska kar najbolje uspel, so se izrekli za tekmovanje, ki bo trajalo do kongresa Partije. Tekmovali bodo pri zbiranju novih naročnikov in dopisovanju za domači časopis. Zmagovalcem se obetajo denarne in knjižne nagrade. Apaška kotlina - ena zadruga ? Na nedavni seji občinskega komiteja Partije za Apaško kotlino so se pogovorili tudi o reorganizaciji v kmečkih delovnih zadrugah. Na tem področju je dosedaj delovalo sedem zadružnih obratov, v katerih so se večinoma bavili s poljedelstvom in živinorejo, vendar niso povsod enako gospodarili. V zadrugah Žepovci, Stogovci in Nasova, ki so jih sprva prištevali med slabe zadruge, je šepalo gospodarstvo predvsem zaradi neodgovornega dela upravnega vodstva, nediscipline posameznih zadružnikov in pomanjkanja mehanizacijskih sredstev.V zadnjem čašu, zlasti odkar gospodarijo po rehtabilnostnem računu, še tudi v teh zadrugah postavili svoje noge! V boju za rentabilnost v kmetijski proizvodnji in popolnejšo mehanizacijo so zadružniki spoznali koristi skupnega gospodarjenja, in sklenili, da se bodo zavzemali za združitev zadrug. Po prvem predlogu, o katerem so razpravljali tudi člani Partije, naj bi se zadruge združile v tri večje gospodarske enote: Razumljivo, da so proti predlogu nastopili nekateri oportunisti, predvsem iz Segovec in Lutverc, vendar se je večina zadružnikov odločila za ta ukrep, uvidevši, da bo koristil vsej zadružni skupnosti. No, napredni zadružniki so prišli, na dan še s treznejše besedo: »Vsa Apaška, kotlina naj bo ena zadrugah«. Njihovo zamisel je treba pozdraviti, saj so v njej kali neslutenega gospodarskega razvoja, na tem področju. Oglejmo si nekatere gospodarske koristi, ki bodo nedvomno po- sledica uresničenega predloga. Veliki zadružni obrat z nad 2 tisoč ha zemlje; bo lahko skupaj z urejenim živinorejsko-poljedelskim gospodarstvom v Črncih izboljšal kmetijsko proizvodnja v vseh; gospodarskih i panogah, posebno pa v poljedelstvu in živinoreji. Brez dvoma da jim bodo dobrodošle vse dosedanje gospodarske izkušnje, ki so rezultat uspešnega, gospodarstva v po- sameznih zadrugah. Zagotovljena je tudi izdatnejša pomoč kmetijskih strokovnjakov. Nekatere zadruge, ki so bile omejene na manjši okoliš so obdelovale zemljo s primitivnimi sredstvi, če pa so imele stroje, so jih uporabljale le na manjših površinah. Drago in zamudno delo, ki ga v večjih kmetijskih obratih ne poznajo! Tudi živinoreja je; zaostajala za potrebami, saj niso imeli modemih hlevov, medtem ko so bili, proizvodni stroški v živinoreji precej visoki zaradi oddaljenosti posameznih hlevov in — marsikje — pomanjkljive nege živine. Če bodo koncentrirali gospodarsko moč v velikem kmetijskem obratu; bodo lažje izkoristili proizvodno zmogljivost mehanizacijskih sredstev, usmerili gospodarstvo po rentabilnostnem računu in se lotili osnovnih gospodarskih nalog na vsem področju. Zarodek takšne »komune« že lahko najdemo v kmečki delovni zadrugi v Apačah, ki je v zadnjem času ustanovila več obrtnih podjetij in se začela brigati za vso gospodarsko dejavnost v kraju. Poglejmo skozi očala gospodarstvenika, in videli bomo, da je treba vse dosedanje izkušnje pri obdelavi zemlje presaditi na tista področja, kjer je bila zemlja v zadnjih letih slabo obdelana in gnojena ter je dajala le borne pridelke. Da povprečni hektarski donosi v Apaški kotlini zaostajajo za kakovostjo zemlje, nam je, znano. V kmečki delovni zadrugi Janhova, kjer se lahko pohvalijo z ugodno lego in rodovitnostjo zemlja, so v zadnjih letih imeli slabše hektarske donose kot podgorski ali apaški zadružniki, čeprav se zemlja v teh zadrugah ne razlikuje po svoji kakovosti. Tudi stogovški zadružniki bi lahko dvakrat več pridelali, če bi zemljo smotrno obdelali in se pravočasno odkrižali zadružnih nasprotnikov. No, v zadnjem času so se te razmere tudi v tej zadrugi precej izboljšale. Reorganizacija v kmečkih delovnih zadrugah Apaške kotline je potemta- kem življenjska potreba tamkaj živečih zadružnikov, ki so se odločili za veliko kmetijsko gospodarstvo z enotnim vodstvom in hotenjem: Izboljšati kmetijsko proizvodnjo in jo popeljati na pot rentabilnosti. Prav zaradi tega velikega smotra zasluži predlog apaških zadružnikov vso, pozornost in podporo ljudske oblasti. -ih- Vsak za delo sposoben človek naj dela V Prekmurju, je precej ciganov, od katerih se je večina oprijela poštenega dela, s katerim si služijo svoj vsakdanji kruh, kakor ostali delovni ljudje. Nekateri pa se ne morejo odvaditi starih navad, rajši lenarijo, ženske pa beračijo. Prebivalstvo se jezi nad njimi, ne ve pa se jih iznebiti, čeprav bi to samo najlaže storilo. Zato je OLO že na predzadnji seji izdal odlok, s katerim se beračenje prepoveduje. To velja za cigane, kakor tudi za vse druge ljudi. Vsak se naj preživlja z delom - za delo nesposobne ljudi ki nimajo nikogar, ki bi zanje skrbel, pa imamo domove onemoglih. Toda ciganke se ne dajo zlahka ugnati. Čeprav so za kršenje tega odloka predpisane kazni, ciganke še naprej beračijo, le da bolj skrivaj, ker se boje miličnikov. Mnoge pa tudi lotijo, ki so potem kaznovane, Kljub temu je na zadnji seji OLO ugotovil, da tak način odprave beračenja ciganov ni uspešen. Ciganke jemljejo s seboj majhne otroke, da jih zaradi tega ne morejo zapreti ali pa kazen prestanejo in naprej beračijo. Ljudje pa se jezijo, češ da bi bilo treba cigane nekam preseliti. To bi bilo nepravilno. Na cigane je treba vplivati, da opustijo, stare, slabe navade obenem pa jim dati možnost, da postanejo delovni in enakovredni državljani. Zlorabe in lenobo pa jim je treba s preprečevati in nepoštenjake kaznovati. Pri tem pa mora sodelovati vse prebivalstvo. Ko nepošteni in nedelavni cigani ne bodo nikjer našli opore, se bodo hitro razkrinkali. Lenuh ne bo mogel ostati lenuh, Če mu ne bo nihče dajal hrane zastonj in če ne bo kradel. Če bodo ljudje budni in ne bodo od ciganov nič kupovali — kar se je doslej še dogajalo, ko so kupovali razne ukradene predmete — in bodo vse sumljive primere raznih tatvin prijavili oblastnim organom, jim bo tudi kraja onemogočena. Zato se bodo vsi dosedanji lenuhi morali odločiti: ali za delo ali za zapor, če bodo kradli. V takem primeru ne bo treba govoriti o nobeni preselitvi. Zato je treba o tem poučiti vse prebivalstvo. Odborniki OLO so na zadnji seji sklenili, da bodo to vprašanje sprožili na sejah občinskih ljudskih odborov. Ti pa naj to prenesejo na zbore volivcev. Kajti s samimi pisanimi odloki beračenja ni mogoče odpraviti, s sodelovanjem vseh ljudi, ki se bodo s tem iznebili beračev-cigank, pa kaj zlahka. KRATKE VESTI Obvezni odkup žita je odpravljen. — Pretekli teden je vlada FLRJ izdala uredbo, s katero, je odpravljen obvezni odkup vseh vrst žit. Uredba je začela veljati takoj, zato letos ne bomo imeli več obveznega odkupa. Kdor še ni prejel odkupnih bonov za že prodano blago, jih mora dobiti najpozneje do 30. junija, ker se pozneje ne bodo več izdajali kmečki boni. Kmečki boni bodo veljali le do 15. julija — Z odpravo obveznega odkupa kmečki boni ne bodo več potrebni. Že izdani kmečki boni, pa tudi oni, ki jih bodo odkupna podjetja še izdala do konca tega meseca, pa bodo veljali le do 15. julija. Po tem dnevu pa zgube svojo veljavo pri nakupu industrijskega blaga. V Vojvodini pada cena žitu. — Po objavi odprave obveznega odkupa žita je cena žitu na prostem trgu v nekaterih krajih Vojvodine padla 20, 30 in celo več odstotkov. Ponudba žita na trgu pa se je silno povečala. Kmetje ponujajo svoje žito »Žito-prometu«, ki plačuje pšenico po 23 din. koruza pa po 12 din za kilogram. »Žito-promet«, v Baški Palanki je odkupil v enem dnevu 4 vagone; pšenice, to je toliko, kakor prej v enem mesecu. Tudi moko ponujajo, na trgu po znatno nižjih cenah. Še 200 km železniških prog bodo dogradili do konca leta v Bosni in Hercegovini. Na tretji mladinski progi Doboj—Banjaluka bodo dela končana v nekaj mesecih. Na Dan republike bo stekel prvi vlak po normalnotimi progi Pudlogovi — Vareš. Do konca leta pa bodo zgradili tudi progo, ki bo vezala dve majhni mesti severne Hercegovine Konjic in Jablanico. Nad 4000 otrok iz vseh krajev Slovenije bo letos letovalo na morju. Šli bodo tistih ki so potrebni okrepitve na morski obali, pod vročim soncem. Okrog 2000 jih bo letovalo ob naši istrski obali cone B. druga polovica pa v Hrvatskem Primorju. Odobren kredit za nakup premoga na obroke — Podružnice Narodne banke in Mestne hranilnice bodo do konca avgusta odobravale potrošnikom kredite za nabavo kuriva za zimsko dobo 1952-53. Te kredite lahko dobe stalno zaposleni delavci ih uslužbenci državnih podjetij. združeni, uradov in ustanov, zadružnih in družbenih organizacij, osebni in družinski upokojenci ter invalidi. Za en prostorni meter drv ali z aeno tono lignita bo mogoče dobiti 750 din posojila, katero bo treba vrniti v petih enakih mesečnih obrokih. Nov zločin bolgarskih informbirojevcev. — Pretekli teden so v Sofiji z dvorišča jugoslovanskega poslaništva ugrabili našega državljana Momira Šeferoviča, očeta Ivana Šeferoviča, katerega so bolgarske oblasti aretirale pod obtožbo vohunstva in ustrelile po obsodbi bolgarskega sodišča kljub številnim jugoslovanskim protestom. Naša vlada je zaradi tega ostro protestirala. Bolgarski vladi pa ni za rešitev te zadeve. zato je našo protestno noto zavrnila z obrekovanjem in lažmi. Zlati časi za šušmarje V zadnjem času so v Radencih, Radgoni in v Vidmu ob Ščavnici zborovali privatni mojstri in zastopniki, državnih obrtnih obratov, ki so se pogovorili predvsem o težavah v obrtniškem delu in poslovanju. Obrtniki nekaterih strok, zlasti oblačilnih, so se pritožili, da imajo vsak dan manj naročil. Prizadeta je zlasti čevljarska stroka, ki ob močni konkurenci tovarn le životari. Čevlarji so v razpravi dokazali, da veljajo potrebščine za en par čevljev mnogo več, kakor pa izgotovljeni tovarniški izdelki v trgovinah. Na trgu je zabela prevladovati konfekcija, zaradi tega pa so v stiski tudi obrtniki šiviljske in krojaške stroke. Skoraj v vseh strokah se v velikem številu pojavljajo šušmarji, ki, po mnenju obrtnikov, preživljajo »zlate« čase. Mnogo naročil so že »požrli« poštenim obrtnikom. Zato so se zborovalci upravičeno zgražali nad njihovim nepoštenim delom. Žal se predlogi poštenih obrtnikov premalo upoštevajo, Lani so mnogi obrtniki prijavili šušmarje oblastnim organom, ki so često postopek opustili ali pa kršitelje, kaznovali z nizkimi denarnimi, kaznimi; Obrtniki so tokrat zahtevali resen obračun s šušmarji. Ugotovili so celo, da so med strankami, ki dajejo naročila šušmarjem, tudi nekateri okrajni uslužbenci, ki so v prvi vrsti dolžni pomagati pri pregledanju divjih obrtnikov. V teh pojavih je treba, iskati osnovne vzroke težav v nekaterih obrtnih strokah, ki odmirajo, medtem ko se šušmarstvo kot kuga širi na našem podeželju. Oblastni organi se bodo morali zavedati, da šušmar ne škoduje z nelojalno konkurenco samo obrtnim obratom, marveč vsemu gospodarstvu, naši skupnosti. Obrtniki se zelo zanimajo za socialno zavarovanje mojstrov in so pripravljeni sprejeti nase vse obveznosti, samo da bi si zasigurali življenje na stara leta. Govorili so tudi o učencih v gospodarstvu in vzgoji obrtniškega na- raščaja. Nekateri mojstri so trdili, da ne morejo plačati vajancev ker so predpisane mezde previsoke. Večina obrtnikov se je izjasnila za strnjeni pouk v šolah in pri strokovnem delu v delavnici. Vsa vprašanja, ki se do- tikajo življenja in dela obrtniškega naraščaja, po treba bolj življensko reševati. Za čas, v katerem se vajenci šolajo v strokovnih tečajih, naj bi plačali oskrbnino njihovi starši. Ta predlog bi bilo treba uresničiti v primerih ko gre za siromašnega obrtnika in bogate starše vajenca. Neka šivilja iz Vidma je izjavila: »Sem vdova z ne- preskrbljenimi otroki in izvršujem šivilisko obrt. Moja vajenka je hči ve- likega kmeta. V današnjih razmerah zaslužim toliko, da lahko preživim, mojo družino in plačam davek. Za vajenko, ki je bila v pred kratkim v trimesečnem tečaju, sem morala plačati; 10 tisočakov«. Nastane vprašanje: »Kdo v tem primeru lažje plača stroške oskrbnine — kmet ali šivilja?« Brez dvoma pa bomo morali; pri odmeri, davka bolj upoštevati poslovno zmogljivost in; socialne razmere pri posa- meznem obrtniku in za tiste, stroke, ki komaj životarijo zaradi tovarniške konkurence. Obrtniki so se dokaj zanimali za delo v sindikalnih podružnicah. Na področju bivšega radgonskega okraja je, sindikalno delo med obrtniki precej šepalo. V nekaterih obratih državnega in zadružnega sektorja imajo sicer precej delavne sindikalne organizacije, vendar se za privatnike ni nihče brigal. Zato bodo to napako popravili.. Mnogo je -bilo povedanega o gospodarski razstavi, ki bo v jeseni v okrajnem središču. Menda ne bo obrtnika, ki bi odpovedal svoje sodelovanje, saj se Obrtna podjetja in privatni mojstri zelo ogrevajo za plemenito tekmovanje v proizvodnji kakovosti obrtniških izdelkov. Nedvomno pa st bodo na razstavi zagotovili tudi naročnike, saj bodo razstavljali izdelke, ki jih potrošniki najbolj potrebujejo. -jb- Stran 2 »LJUDSKI GLAS« Murska Sobota, 19. junija 1952 Naši vajenci so povedali svojo besedo... V anketi je sodelovalo 127 učenčev v gospodarstvu Nekateri mojstri samovoljno podaljšujejo delovni čas — Kako je s plačami? — Učenci opravljajo nepoklicna dela — Kako se izobražujejo bodoči obrtniki? V preteklem mesecu je Svet za strokovno šolstvo pri Okrajnem ljudskem odboru v Ljutomeru razpisal anketo, v kateri je 127 učencev v gospodarstvu preprosto odgovorilo na mnoga vprašanja in tako od blizu osvetlilo svoje življenje in delo v obrtnih delavnicah, strokovnih šolah in obče v društvih ter množičnih organizacijah. Vzgojni činitelji so dobili z anketo mnogo koristnih podatkov, ki jim bodo lahko služili kot vodilo pri bodočem vzgojnem delu med učenci v gospodarstvu. Človek, ki ljubi resnico, bo po pregledu anketnih listov dejal, da imamo v naši sredini mnogo poštenih obrtnikov, ki se zavzemajo za strokovno Izobrazbe svojih vajencev, hkrati pa v praksi priznajo tudi njihove pravice. To so po večini mojstri, ki so se otresli starih navad, izkoriščanja in zapostavljanja mladih ljudi ter so vskladiti svoje vzgojno delo med učenci s hotenjem naše oblasti: vzgojiti človeka, ki ne bo poznal občutkov tegobe in spominov na težko življenje v vajeniški dobi. Imamo pa tudi, obrtnika, ki so vse zakonske predpise o zaščiti vajencev spremenili v navaden kos papirja, ne meneč se za obveznosti do obtniškega naraščaja. Naj spregovorijo vajenci! Med podpisniki anketnih pol je bilo 47 učencev državnega in 80 učencev, privatnega sektorja, ki so s svojimi delodajalci sklenili učne pogodbe v preteklih treh letih. Nas bo brez dvoma zanimalo vprašanje: »Kje z vajenci lepše ravnajo? Učenci so nam odgovorili; »V državnem sektorju!« Skoraj nikjer ne zasledimo podatkov, da so vajenci v državnih obrtnih delavnicah morali delati po 10 ur dnevno, da go morali po delovnem času pospravljati in čistiti orodje itd. Na vprašanje: »Ali delodajalci upoštevajo osemurni dejavnik?« — Je pritrdilno odgovorilo 73 odst. vajencev, medtem ko je 13 vajencev izpovedalo, da morajo delati po 9 ur dnevno, 21 piscev anketnih podatkov pa se je predstavilo z 10 urami na dan. Slednji so še pripisali: »Pospravljam in čistim orodje po delovnem času.« Potemtakem se ne moremo čuditi Janezu Hanžekoviču, vajencu pri kovaču Janezu Bogdanu na Kamenščaku, da je na vprašanje »Ali imaš dovolj časa za učenje« odgovoril: »Delam 10 ur dnevno, po končanem delu pa moram pospravljati orodje. Nimam časa za učenje in pisanje šolskih nalog, saj moram ves dan naporno delati« Neupoštevanje osemurnega delavnika lahko kvarno vpliva na zavest mladega človeka, ki se želi po napornem delu razvedriti, bodisi v mladinski organizaciji, izobraževalnih društvih, s čitanjem knjig, telovadbo itd. Mojstri, ki gledajo v vajencu zgolj navadnega »robota« so pač ne morejo pohvaliti, da so uresničili vse dolžnosti do obrtniškega naraščaja. V luči teh ugotovitev Je treba ocenjevati odgovore nekaterih vajencev (n. pr. pri Francu Prelogu v Križevcih zaposlenega učenca), ki so odkrito priznali, da ne sodelujejo v nobeni množični organizaciji. Ali bo mojster Aleksič s Ključarovec lahko prepričal prosvetno oblast, da dobro vzgaja svojo vajenko in hčerko, če pa je prav ta mladinka zapisala: »Časopisov nimamo pri hiši, zato jih tudi ne čitam«. Da bomo boljše razumeli vprašanje vzgoje vajencev, si oglejmo nekatere podatke. V odgovorih lahko razberemo, da 75 odstotkov sodelujočih učencev čita knjige (25 odst. vajencev je dalo negativne odgovore), 95 odst vajencev čita časopise, medtem ko so v razne množične organizacije (Ljudska mladina, gasilske čete, Ljudska prosveta, sindikat itd) včlanjeni 104 učenci ali 83 odstotkov udeležencev ankete, 13 učencev pa še ni prestopilo praga svojih delavnic in okusilo blagodati množične vzgo- je. Učenci se najbolj pogosto pritožujejo zaradi napak pri izplačilu mezd Na ljubo resnici je treba povedati, da imamo na tem področju opravka z zmešnjavo, ki koristi samo nekaterim grabežljivim mojstrom, ne pa vajencem ki se morajo nehote sprijazniti z neljubimi krivicami, V večini primerov so privatniki uspeli prepričati svoje učence, da niso upravičeni prejemati bone za nakup industrijskega blaga. Kam so merili, nam je prav dobro znano. Toda le težko bodo upravičili svoje ravnanje pred poštenimi obrtniki, ki se ravnajo po naših zakonih in uredbah. V veržejskem okolišu prejema 20 odst vajencev plačo in bone, 50 odst. samo plače, ostali večinoma sinovi svojih mojstrov pa ne dobijo nobenih prijemkov. Ali je to prav, da se nekateri mojstri okoriščajo na račun svojih vajencev? Oglejmo si dva primera. Vajenec Vladko Ozmec, zaposlen od 26. junija 1950 v ljutomerski mizarski delavnici, prejema din mesečne plače in 1344 dinarjev v obliki, industrijskih bonov. Pravo nasprotje mu je vajenec Franček Gregorinčič, zaposlen pri kovaškem mojstru Antonu Štefancu v Cezenjev- cih, ki mora biti zadovoljen s 1500 din na mesec, čeprav dela 10 ur na dan, po napornem delu pospravlja orodje in mu že tečejo zadnji meseci učne dobe. Brez dvoma, da je mojster Štefanec očitno kršil zakonske določbe, saj je spregledal in opustil osnovno obveznost do svojega vajenca. Takšno početje ne more vzpodbujati vajenca k osvajanju strokovnosti pri poklicnem delu. Nekateri mojstri ne privoščijo svojim učencem potrebnega dopusta (kovač Žibret na Moti), nad 3 odst. vajencev nima časa južinati med delovnim časom, čeprav imajo pravico do krajšega odmora, nad 20 odst. vajencev mora po poklicnem delu opravljati poljska in druga dela v korist svojih mojstrov Itd. Skratka: nešteto je prekrškov, ko nasprotujejo osnovnim načelom delavsko zakonodaje in mečejo senco na obrtništvo kot celoto. Kako se jih bomo Pokrižali? 1 V zadnjem času smo priče mnogim razgovorom o življenju vajencev, razpravi, ki so jo načeli prav obrtniki, združeni v sindikalni organizaciji obranih delavcev. Da so se v razpravi pririnila v ospredje različna mnenja, je povsem razumljivo. Posamezniki še danes moledujejo in dajejo dvomljive na- svete: »Zakaj smo se pa včasih pridno učili? Danes vajencu ne smeš ničesar reči, nekdaj smo jih z »batino« naučili kozjih molitvic.« To so vzgojni recepti, za katere se ogrevajo posamezniki, ne pa pošteni obrtniki, naša prosvetna oblast in skupnost. Pričakovati je, da bodo naši obrtniki dostojno odgovorili tem teoretikom z odločnim »ne«, kakor bodo znali prekrižati izkoriščevalske račune redkih mojstrov, ki se še niso odpovedali izkoriščanju vajencev, No, to je tudi dolžnost vsakega poštenega obrtnika! Pa se naši vajenci dokaj zanimajo za svoj strokovni napredek, dokazuje med drugim tudi visok odstotek obiska pri rednem pouku V šolah učence v gospodarstvu; V zimskem času je obiskovalo pouk 127 učencev, medtem ko je izostalo le 3 odst. vpisanih vajencev. Večje težave imajo z mladlinci ki so oddaljeni od šolskih središč in zaradi tega ne morejo redno obiskovati pouk. Ko pa so vajenci uvideli, da jih nihče kliče v strokovne tečaje, so se okorajžili in stopili v vrste rednih učencev- Za pravilno vzgojo učencev v gospodarstvu je potrebno tesno. sodelovanje, med mojstrom, starši, vzgojitelji in mladinsko organizacijo. Vajenca moramo iztrgati vplivu ceste, alkohola, slabe družbe, Zavedajoč se tega dejstva, je Svet za strokovno šolstvo pripravil načrt za praznovanje dneva učenecev v gospodarstvu, ki bo 23. junija t.l. V Ljutomer bodo učenci razstavljali svoje izdelke. Dramatska skupina mestnega kulturno-umetniškega, društva bo nastopila pred mojstri in vajenci; s primerno igro, predsednik okrajnega ljudskega odbora pa bo povabil v goste in nagradil najboljše vajence. Praznik učencev naj bi zbližal vse vzgojne činitelje in jim dal novih pobud za ker najbolj uspešno delo med vajenci. Člani Sveta so sklenili, da se bodo odslej lahko učili obrti le tisti mladinci, ki so dovršili 6 razredov osnovne šole in 2 razreda nižje glimnazije. Mnogi obrtniki sp po izidu Uredbe o novih plačah vajencev Odpovedali obrt. Svet je odločil, da bo vse odpovedi zavrnil, ker ogrožajo vzgojo vajencev. Mojstrom je naročil, da naj kontrolirajo učenje svojih vajencev in pri tem uporabljajo slovensko terminologijo. Prvo nalogo so častno izpolnili Mnogokrat smo brali o delu in uspehih mladinske organizacije rudarske industrijske šole pri Proizvodnji nafte V Lendavi, vendar marsikdo ni vedel, da se vzgajajo v tej šoli potrebni kadri naše mlade naftne industrije. To so naši bodoči vrtalci, ki bodo zavrtali v globino naše zemlje in dali naši industriji ono, kar najbolj potrebuje. Nafta-kri Industrije, ta parola je spremljala: naše mladince na vsakem koraku pri teoretičnem in praktičnem izpopolnjevanju. Letos bo minulo pet let, odkar obstaja. Rudarska industrijske šola v Lendavi. Peta generacija, ki minulem tednu naredila izpite, je štela 33 dijakov. S požrtvovalnostjo pri teoretičnem pouku in praktičnem delu skozi celo šolsko leto so vsi mladinci v prvem, kakor tudi v drugem polletju uspešno končali razred. Pri polaganju diplomskega izpita so mladinci ponovno potrdili svoje znanje, ki so si ga pridobili v teku treh let. Od 33 dijakov je diplomiralo 29, a 4 imajo popravne izpite Za tako dobre rezultate gre pohvala upravi šole in upravi Proizvodnje naf, te, ki sta dijakom nudili vse možnosti, da se čimbolj usposobijo. Dijaki rudarske šole, pa narodnosti Slovenci, Srbi, Hrvati in Madžari, so poleg svoje glavne ndaloge učenja s pomočjo partijske in mladinske organizacije — utrjevali bratstvo in edinstvo vseh jugoslovanskih narodov. Poglejmo si še njihovo kulturno-prosvetno delo. Dasiravno so imeli poleg teoretičnega pouka trikrat tedensko; tudi praktično delo, na terenu, so aktivno sodelovali na vseh področjih kulturno-prosvetnega , dela. Ob koncu šolskega letajo naštudirali Cankarjevo; dramo »Hlapec Jernej in njegova pravica«, s katero so uspešno gostovali v Bogojini. Sodelovali so na vseh proslavah in akademijah. Pri manifestacijah so korakali vedno na čelu s svojo pesmijo: »Mi smo mladi bušači, vedra čela smeni, udarnici Titovi mladi proleteri...« Ta se je razlegala, daleč naokoli tudi takrat, ko so odhajali na delo. Pri prostovoljnem delu so bili prvi. Predvojaški center razreda že dve leti nosi okrajno predhodno zastavico, kot najboljši center predvojaške vzgoje, (Nadaljevanje na 4. strani) Besede naših bralcev Kako živijo in delajo . . . Ne moremo trditi, da je delo v nekaterih naših vaseh popolnoma zaspalo, čeprav uspehi niso vidni. Prekmurska mladina, ki se nahaja po raznih krajih naše domovino; na sezonskem delu, pri vojakih in v drugih službah, želi slišati nekaj več o življenju in delu organizacij v prekmurskih vaseh. V časopisih pa se piše le o nekaterih vaseh, medtem ko o drugih, kot so Lemerje, Brezovci, Zenkovci, Skakovci, Šalamenci, Moščanci, Mačkovci, Hodoš itd. ni slišati. Zato lahko mi, ki smo daleč od domačega kraja, dobimo vtis, da v teh vaseh sploh nič ne delajo, čeprav ge nam to zdi čudno, skoraj neverjetno. Res, da niso po vseh vaseh enako delavni, vendar smo prepričani, da naredijo mnogo več, kot se on jih izve. Vemo, da so še vasi, kjer se mladina množično udeležuje le plesov, plesnih veselic in slično Prepričan pa sem, de je takih malo. Mnoga vodstva mladinskih aktivov in celotni aktivi pa razumejo svoje naloge in jih bolj ali manj uspešno tudi izpolnjujejo. O teh bi želeli brati v naših časopisih. Pa ne le o uspehih, temveč tudi o težavah, ki jih pri delu premagujejo. Saj brez premagovanja težgv ne gre nikjer.Objavljanje takih izkušeni pa bi koristilo tudi drugim mladincem te nam, ki se bomo čez nekaj časa vrnili v domači kraj in spet aktivno sodelovali v naših organizacijah. Podobno, kot mladinskih organizacijah, bi želeli zvedeti čim več o delu drugih organizacij in društev. Saj mladinci sodelujejo skoro v vseh, najrajši Kako se bodo vzdrževale občine Ko smo razpravljaji o združevanju krajevnih ljudskih odborov v občine, smo povdarjali gospodarsko sposobnost tekih enot, ki se bodo mogle same vzdrževati. Letos, ko so se občine komaj formirale, tega ne moremo tako dosledno izvajati, v prihodnjih letih pa bodo morale s tem računati. Zato te zelo važno, da so te občine čimvečje in gospodarsko močnejše. Iz občinskih proračunov, jih je odobril OLO na zadnjem zasedanju, je razvidno, da so občine soboškega okraja po svoji gospodarski moči zelo različne, Zato tudi prispevek občinam od davkov na kmečko dohodnino ni v vseh enako visok. Giblje se od 11 do 47 odst, Od prispevka na dediščine in darila pa bodo občino dobile 50 odst. Iz tega bodo morale kriti vse svoje izdatke Ustvaritev občinskih proračunov pa bo možna le takrat, če bodo davkoplačevali spolnjevali svoje dolžnosti. Društvo prijateljev mladine v Radgoni V Radgoni so v nedeljo ustanovili društvo prijateljev mladine, ki je menda drugo tako društvo v ljutomerskem okraju. Nabito polna dvorana ljudi, posebno a podeželja, dokazuje veliko zanimanje za to društvo, Radgona sama je bila sorazmerno zelo slabo zastopana. Prot Svojmir Jamšek iz Ljutomera je najprej predaval o problemih družbene vzgoje , mladine, kar so prisotni z zanimanjem poslušali. Po razčiščenju nekaterih pojmov, ki so bili izneseni v diskusiji, so izvolili upravni in nadzorni odbor. Za predsednika društva je bil izvoljen znani vzgojitelj in prijatelj mladine, domači šolski upravitelj Milan Kocuvan. Na ustanovnem občnem zboru je pristopilo k društvu 129 članov. Na zboru so določili višino članarine, se pogovorili o bodočih nalogah in sprejeli tudi pravilnik. Odbor, v katerem je lepo število vzgojiteljev in prosvetnih delavcev, nam Jamči, da bo kos svojim lepim nalogam pri skrbi in vzgoji nase mladine. pa gotovo v strelskih družinah. Tudi o teh bi lahko poročali. Da bi mi, ki se nahajamo daleč od Prekmurja, imeli pravilno sliko, kako živijo ljudje, organizacije in društva v Prekmurju, bi bilo potrebno, da ti o svojem delu, uspehih in težavah več poročajo. Ladislav Horvat iz Lemerja, sedaj v Nišu Opomba uredništva: V celoti se strinjamo z gornjim dopisom in želimo, da bi se naše organizacije in društva tej želji tudi odzvale ter pošiljale poročila našemu uredništvu. Mi jih bomo objavljali in po potrebi tudi »prikrojili«; če jih nekje ne bi vedeli lepo sestaviti. Ni važno kako bodo sestavljena, da bodo le točna in resnična. Kaj rečejo volivci? V Dobrovniku so napravili kaj čuden račun; Proizvodnja v občinskih opekarnah se ne izplača, zato jo je treba dati v najem privatniku. Kdo je napravil tak račun in s kakšnim namenom? Če ge privatniku-najemniku izplača proizvodnja, zakaj ne tudi delovnemu kolektivu, ki bi opekamo opravljal kot celoto? Dobro bi bilo, da bi o tem razpravljali tudi volivci, če občinski ljudski odbor ne more najti boljšega izhoda. -et. Kdo je kriv? KDZ Kramamarovci je poslala Martina Zagorca v kmetijsko šolo v Rakičan, kjer naj bi dobil osnovno znanje o kmetijstvu; o oranju, sejanju, žetvi itd. Zadružniki so upali, da bode po dveh letih dobil domačega, strokovno Sposobnega človeka, ki bi znal voditi zadružno gospodarstvo k napredku. Martin je dokončal šolo z uspehom Kljub temu po povratku iz šole ni ustvaril v zadrugi večjega poleta niti ji ni koristil s svojim znanjem. Njegov oče ni vstopil v zadrugo s poštenim namenom. Morda tudi sin ne. Sicer pa je on še mlad, in človek bi mislil, da takle fant še ni mogel biti pokvarjen niti ga ni mogla mučiti navlaka izkoriščevalskega družbenega reda iz preteklosti. Po vseh uspehih v šoli pa se je fant, ko se je vrnil domov, spremenil. Pod vplivom svojih staršev, ki še danes niso navdušeni za zadrugo, ampak so proti njej in v njej rovarijo, je »ugotovil«, da zanj ni dela v zadrugi. Kakšno delo pa si je zaželel? Odšel je v Ljubljano, kjer dela pri nekem gradbenem podjetju. Kako bo živel v Ljubljani in kaj bo tam iz njega? Gotovo se bo zgubil v kaki slabi družbi in to tem lažje, ker je svoje slabosti pokazal že doma, zakadi katerih je bil izključen iz OK LMS Sobota, katerega član je bil. Ali njegovi starši ne mislijo na njegovo bodočnost? -ina. Obvestilo obrtnikom! Okrajna obrtna zbornica v Ljutomeru obvešča svoje člane, da bo odslej v »Ljudskem glasu« objavljala službena navodila in objave. Ker želimo, da bi prišlo do tesnega sodelovanja med nami in obrtniki, priporočamo vsem članom, da si naroče naš lokalni časopis, ki bo poleg službenih objav prinašal tudi članke z našega delovnega področja Naj ne bo obrtnega obrata, mojstra pomočnika ali vajenca, ki se ne bi naročil na »Ljudski glas« — naše frontno oglasilo. Naročila sprejema tukajšnja zbornica. Predsednik zbornice: Janez Blagovič l. r. Odbor Združenih narodov na Koreji daje najboljše upanje, da bo preprečen izbruh podobnih sovražnosti v drugih delih sveta in s tem tudi izbruh tretje svetovne vojne, je izjavil generalni tajnik OZN Trygve Lie. Da bi preprečili tretjo svetovno vojno, je treba uveljaviti prepričanje, da ne bo nobena država ničesar dosegla, de se bo zatekla k 'oboroženemu' napadu. Prispevek k vprašanju: ,,Ali so Sobočani ostali brez denarjaʻʻ V zadnjem času, ko doživlja naše celotno gospodarstvo niz korenitih sprememb, ki vodijo v naš jasno določen cilj — v izgradnjo socializma, postaja iz dneva v dan važnejša kulturna dejavnost našega človeka. Zategadelj sem mnenja, da vse premalo delamo na kulturni preobrazbi naših ljudi. Toda s tem še nikakor ni rečeno, da so naša kulturna društva nedelavna, — nasprotno; vsa ta društva so v preteklem letu pokazala zelo veliko aktivnost. Toda kaj je potemtakem vzrok za slabo udeležbo na teh kulturnih prireditvah? O tem je bilo precej povedanega v članku: »Ali so Sobočani res ostali brez denarja?« Menim pa, da nas polemika o tem, če imajo Sobočani dovolj denarja, ali ga nimajo, kaj lahko zavede v ulico brez izhoda, v skrajnem slučaju pa do zaključkov zelo dvomljivih vrednosti. Mislim, da je bistveno vprašanje, kako pojmovati naše kulturno življenje in se s tega vidika boriti za potrebno kvaliteto. Pod mislijo, kako pojmovati kulturno življenje, je mišljen način gledanja, dojemanja in ocenjevanja bistvenih kulturnih vprašanj. Tu se moramo vprašati, ali je dovolj predočiti publiki vso ogromno količino truda in naporov, ki se, mimogrede rečeno, dajo krasno izračunati v dinarje, da jo bo nastop neke kulturne družine živo zainteresiral? Tudi ne vem, kako naj se v naših društvih obnese zakon ponudbe in povpraševanja po kulturi, katerega jim že prej omenjeni članek priporoča. Če bi se naša država hotela držati tega zakona, bi najbrže imela težko izbiro, in drugič: kam bi prijadrali s tako kulturo, ki naj bi se občinstvu servirala na osnovi ponudbe in povpraševanja? Ko govorimo o naši kulturi, imamo v mislih novo, socialistično kulturo, kateri naj bo tuja vsakršna primes degeneriranih lastnosti kapitalistične kulture, parolarstvo in komandni sistem kulture tipa Sovjetske zveze. Toda ravno v kapitalistični kulturi vlada ta že prej priporočen zakon ponudbe in povpraševanja. Menda mi avtor članka ne bo oporekal, da so razni, moralno na zelo nizki stopnji in za našo socialistično miselnost nesprejemljivi produkti Hollywooda rezultat kulturne gonje na osnovi ponudbe in povpraševanja. S takim načinom dela izgublja kulturno izobraževanje svoj pomen in namen, in kaj lahko zleze v kup za našo kulturo nesprejemljivih navlak. Drugo nič manj lažje je vprašanje tako imenovane »kalkulacije kulture«. Ali imamo ljudi, ki bi, recimo, tu v Murski Soboti upali preračunati vrednost nekaterih ljudskih talentov? In če bi to vrednost — vzemimo igralce — res tudi lahko ocenili, kakšna bi bila ta vsota in kdo bi jo sploh lahko plačala. To pa se nikakor ne da vnesti v okvir trudour, ki so tako enostavno matematično izračunane. Tak način propagiranja rezultatov kulturnega dela bi bil za našo publiko bore malo oprijemljiv; kajti publika ne ocenjuje količino vloženega dela v kulturo, temveč kvalitativni rezultat tega dela; kjer Je k temu prišteti še naravno nadarjenost poedinih igralcev, in še niz drugih činiteljev, ki vplivajo na občinstvo in ga tudi privlačijo na prireditve. Tako pojmovanje kulturnega življenja in dela naših društev ter publike bi bilo docela napačno. Skoro odveč je tu trditi, da je treba to vprašanje reševati iz kulturno-vzgojnega vidika. Publika ima premalo vpogleda v delo teh društev. Objektivnih, kritik raznih dramatskih in drugih prireditev skorajda ni. Pač pa najdemo le načelne pohvale temu ali onemu društvu za ta ali oni nastop. Tematika in kvaliteta nastopov torej nista dovolj predočena publiki. Poleg tega pa se v zadnjem času pojavljajo skupine, ki le nekoliko podcenjujejo raven kulturne razgledanosti soboške publiko, in torej ni nobeno čudo, da je taka prireditev slabo pripravljena. Tu nikakor ne mislim dajati določenih ocen dela poedinih društev, poudariti mislim le to, da je povojno obdobje kulturnih mitingov za nami (tu niso mišljena razna zborovanja, pač pa na hitrico pripravljeni kulturni nastopi) in da je treba društvu zelo dobrih priprav, če hoče imeti Zaželjeno priznanje občinstva. Če že govorim o zahtevnosti soboške publike po kvalitetnejših prireditvah, se moram nujno dotakniti odstavka v navedenem Članku, kjer avtor za zaključek o denarnih razglabljanjih trdi, da naši ljudje še niso dovolj kulturno vzgojeni in se ne Čutijo velike potrebe po kulturnih prireditvah. Ta trditev je bila pravzaprav zanikana še preden je bila postavljena. Menda avtor ne bo poizkušal dokazovati, da so ljudje v Križevcih, Cankovi, Gradu in še po drugih vaseh kulturno bolj vzgojeni in da čutijo večje potrebe po kulturnih prireditvah, kakor pa Sobočani, ker so v teh vaseh, kot nam tudi zagotavlja avtor, prireditve dobro obiskane. To dokazuje le, da so naše vaške kulturne skupine kvalitativno dorasle vaški publiki. Toda nesmiselno bi bilo trditi, da so vaške kulturne skupine kvalitativno prerasle soboške kulturne družine, prav tako, kot bi bilo nesmiselno trditi, da je vaška publika kulturno bolj vzgojena in da čuti večje potrebe po kulturnih prireditvah, kot pa soboška publika. Zdaj se pa vprašajmo, ali Je zadovoljiva tako enostranska ocena soboške kulturne problematike, kot je to storil avtor navedenega članka? Že sam način ocenjevanja teh problemov da misliti, da tudi naši poedini kulturni činitelji poenostavljajo kočljiva kulturna vprašanja, ko pa ne najdejo poti iz zagate, sl v opravičilo dovolijo jedrnat zaključek: soboška publika je kulturno nevzgojena in ne čuti potrebe po kulturnih prireditvah. Skratka: Sobočani so nedorasli kvalitativno dobrim prireditvam soboških kulturnih skupin! Da se povrnemo k načelnemu vprašanju, ki ga avtor Članka postavlja: »Ali so Sobočani res ostali brez denarja?«, lahko ugotovimo, da to ni res. Kes pa je, da Sobočani nimajo denarja za kvalitativno slabo pripravljene prireditve. Tu ne mislim, da je to edini vzrok za tako slab obisk naših prireditev. Vzrokov za to je več... Poglaviten pa je nedvomno ta, da merodajni kulturni činitelji premalo delajo na tem, da bi našo resnično socialistično kulturo v dovoljni meri približali našemu delovnemu ljudstvu. Obenem, pa se društva vse premalo oslanjajo na publiko in tako premalo store na utrjevanju vezi med amaterskimi družinami in publiko. Več pažnje bi morali posvetiti tudi izbiri repertoarja. Menim, da bi letne sporede nastopov in prireditev morali bolj premišljeno planirati; med resne drame vplesti komične prireditve, kajti izkušnje so pokazale, da se naš delovni človek rad razvedri ob skrbno izbranem in dobro pripravljenem humorju. Ostali razlogi, ki jih v članku navaja avtor, imajo tudi svojo vlogo in vsak po svoje vpliva na udeležbo na prireditvah; toda teh se bo lotil mogoče kdo drug. Namen tega prispevka je vsekakor, sprožiti diskusijo o teh tako perečih vprašanjih posredovanja kulture našemu delovnemu ljudstvu. Saj je dolžnost nas vseh: delati na tem, da bo naš delovni človek vzporedno z rastjo naše proizvodnje in gospodarstva tudi kulturno zrasel in se razvijal v delovno sposobnega, s širokim kulturnim obzorjem napredno mislečega človeka. Ludvik Kerčmar Murska Sobota, 19. junija 1952 LJUDSKI GLAS Stran 3 VESTI IZ NAŠIH KRAJEV Iz naših organizacij MARTJANCI — Občinski odbor OF je na zadnji seji ustanovil pripravljalni odbor za organizacijo tekmovanja za prekmurski teden. Ta je dobil nalogo čimprej izdelali program za tekmovanje. Razpravljali to tudi, kako pritegniti mladino k sodelovanju. Ker mladinskih organizacij tako rekoč ni, bi bilo dobro mladince pritegniti v kmetijske zadruge in druga društva, kjer bi te razživeli. Morda bi takrat začutili potrebo tudi po svoji organizaciji Delavna pa je sekcija žena, ki Je pred kratkim imela svojo konferenco. Razpravljali o tudi o gospodarstvu predvsem o delovnih zadrugah. Ta odbor proučuje in spoznava problematiko svojega kraja. ŠALOVCI — Delo frontnih organizacij šalovskega odbora OF je živahno. Vaški odbori so delavni, rasen v Šalovcih, kar ja čudno, a resnično. Tudi občinski odbor OF je delaven. Na zadnji seji so izvolili štab za pripravo tekmovanja za Prekmurski teden. Razpravljali so tudi o delu odborov kmetijskih zadrug in sploh o zadrugah. ir PROSENJAKOVCI — Frontna organizacijo prosenlakovske občino so med boljšimi. Članarino redno zbirajo, pripravljajo se na Prekmurski teden, skrbijo pa tudi za delo sekcije tena in celo za pionirska organizacije. Vač težav imajo z mladinsko organizacijo in s samo mladino, ki ni nikjer preveč navezana, zato si iščejo zabavo na plesnih veselicah in v pijači, Sklenili so, da bodo v prihodnjih dneh ustanovili TVD Partizan, ki naj bi pritegnil v svoje vrste mladino in jo tako. odtegnil od slabe zabave. BELTINCI — Tudi v Beltincih imajo pripravljalni odbor za sodelovanje na Prekmurskem tednu. Članarino redno zbirajo, razen v Dokležovju in v Beltincih. Do nesporazuma med občinskim odborom in vaškimi odbori pa Je prišlo zaradi delitve članarine. Vaški odbori so zastopali mnenje, naj bi jim občinski odbor pustil, gotov odstotek. Gotovo pa bo bolje, če bo ves denar hranil občinski odbor, vaškim odborom pa po potrebi in možnosti dodelil gotovo zneski, Sr POLANA — Niti Polana noče zaostajati za nekaterimi boljšimi frontnimi organizacijami, članarino zbirajo, tudi na Prekmurski teden se pri- pravljajo. Mnogo skrbi pa jim pozvzro- ča sekcija žena. Zadnjega sestanka ni bilo, ker se je zbralo prav malo žena Morda tudi čas v soboto zvečer ni bil prav izbran. Če bodo vsi odborniki OF prepričali svoje žene, da bodo sodelovale v sekciji žena, bo tudi ta zaživela. TIŠINA — Na Tišini pripravljajo občni zbor TVD Partizan, ki bo proti koncu tega meseca. Doslej se je prijavilo 26 članov. Društvo bo zaenkrat zajemalo področje občine; če so bo pokazala potreba, pa bedo lahko ustanovili več društev za eno ali več vasi skupaj. BELTINCI Pretekli teden sta gostovala v Beltincih mešani zbor in orkester SKUD »Štefan Kovač« iz Sobote. V kino dvorani pred številnimi poslušalci, je zbor izvedel spored narodnih in umetnih pesmi, orkester pa se je predstavil s tremi skladbami. SOBOTA Preteklo nedeljo so v Soboti zaključili dva in pol mesečni kuharski tečaj, katerega je oblikovalo okrog 50 žen in deklet Tečaj je organizirala sekcija žena mesta Sobote vodila pa ga Je učiteljica gospodinjskih ved tov. Krambergerjeva Za zaključek to obiskovalke tečaja priredila razstavo, ki je bila dobro obiskana z ljudsko zabavo v domu TVD »Partizan«, Okrajno posestvo Rakičan je odprlo v Soboti novo zelenjadno trgovino, Bazen vseh vrst zelenjava bodo prodajali tudi zgodnja sadje, jajca ter mlečne in druge proizvode. Cene so nižje, kot jih imajo privatni prodajalci. Pretekli teden je 80 pionirjev in večje število žena iz Sobote napravilo izlet v Lendavo, kjer so obiskali otroški vrtec in šolo lendavskih vrtalcev. Povzpeli to se tudi na lendavski hrib, odkoder je lep razgled na naftno polje. Nedovoljen zaslužek BELTINCI — Ker so cene blagu gibljive, nekateri mislijo, da je na račun potrošnikov treba ustvarjati dobiček. Zato le trgovina KZ v Beltincih, oziroma njeni nameščenci, mislila, da bi pri Jedilnem in bučnem olju, katerega so V sedanjem času ljudje radi kupovali, lahko dobro zaslužila 190 kg bučnega olja so predali po 10 din dražje, kot je z uredbo določena cena, 151 kg drugega jedilnega olja pa so prodali 20 din dražje od določene cene. Tako so oškodovali potrošnike za lepe denarce. Toda trgovinska inšpekcija jih je je prijela za vrat. ČRENSOVCI - V Črensovcih so bili le bolj iznajdljivi. Bučno olje so prodajali po 245 din, to je po 15 din dražje od uradno določeno cene. Tako so pri 556 kg prodanega olja ogoljufali potrošnike za 8340 din. Sedaj se že praskajo za ušesi, zakaj so tako dvignili ceno, pa je prepozno, ker odgovornosti ne bodo ušli. SOBOTA — Tudi nekateri soboški trgovci — poslovodje in prodajalci so hoteli izkoristiti povpraševanje po jedilnem olju. »Preskrba« ja prodala 113 kg za 20 din predrago, to je po 220 din. »Koloniale« je naredila mnogo večji dobiček, prodala je 1010 kg bučnega olja po 10 din dražje, kot bi smela (po 240 din) in 630 kg ostalega jedilnega olja po 20 din dražje. Po enakih cenah Je prodajala tudi trgovina kmetijske zadruge, le da je prodala mnogo manjšo količino in sicer 127 kg bučnega in 20 kg ostalega olja. Koliko denarja so Sobočani izdali po nepotrebnem, si lahko vsakdo izračuna, kogar zanima. ZAČUDENI POTROŠNIKI — Najbolj zanimivo pa je to, da so ljudje olje kupovali, ne da bi se zanimali, če je ta cena upravičena. Ko so prišli člani trgovinske inšpekcije povpraševat po ceni, so še Čudili, če je sploh mogoče, da so jim prodajalci preveč zaračunali. Torej se trgovinski inšpekciji lahko zahvalijo, da bodo krivci klicani na odgovornost. V bodoče pa naj bodo potrošniki bolj pazljivi, saj gre za njihove koristi, za proč vržen denar. Telovadišča TVD »Partizan« Zadnji čas so tudi po vaseh mnogo govori o ustanavljanju TVD Partizan. Kaže, da bo med pripravami za Prekmurski teden ustanovljenih več društev. Zato je OLO sklenil, da je treba bivša telovadišča, ki so jih med vojno uporabljale okupatorske »levente«-organizncije, izročiti novim telovadnim društvom; kjer teh ni in dokler jih ne bo, pa šolam. Če bodo kje težave zaradi lastninske pravice, jih bo treba urediti skupno z gospodarskim svatom. Nastop mlade pianistke Zdenke Novakove Bivša učenka Glasbene šole v Soboti Zdenka Novakova ki sc sedaj nahaja na glasbenem študiju v Zagrebu, bo priredila v soboto, 21. junija 1952 ob 20. uri, celovečerni klavirski koncert v telovadnici nove gimnazije v Soboti. Izvajala bo dela Chopina, Beethovna, Debussyja, Scarlattija, Webra in domačega skladatelja Majerja. Mlada Sobočanka je že nastopala v Zagrebu na javnih društvenih prireditvah in Javnih prireditvah Glasbene šole. V tem letu bo imela v Zagrebu celovečerni klavirski koncert. Ves dohodek te prireditve poklanja maturantom soboške gimnazije za njihovo maturitetno potovanje. Vabimo ljubitelje glasbe, da se polnoštevilno udeležijo koncerta, Kostanjški zadružniki so zborovali V ponedeljek, 2. junija so se na Kostanju zbrali zadružniki in zastopniki množičnih organizacij ter se seznanili z navodili o reorganizaciji kmečkih delovnih zadrug, Tov. predsednik OLO jo nazvočim obširno, a žal nekoliko preveč učeno, pojasnil vzroke, ki nujno zahtevajo reorganizacijo v zadružništvu. Precej ljudi ga ni razumelo, vendar so bili med njimi tudi nergači, ki so nezadovoljstvo zadružnikov skušali izkoristiti v svoje namene. Trezni in razgledni ljudje stvar presojajo, tisti pa, ki sovražijo našo stvarnost, ker jih ovira pri nepoštenem poslu, jo odklanjajo, ne da bi jo skušali od bliže spoznati. Pa jih bo razvoj prehitel in potegnil za seboj. -r- V Ivanjkovcih so odprli zadružni dom Predzadnjo nedeljo so v Ivanjkovcih slavili pomembno zmago: odprli so zadružni dom in ga izročili vsem občanom. Ta uspeh je posebno otipljiv zaradi tega, ker so graditelji dostojno odgovorili vsem, ki so od leta 1948 ovirali gradnjo tega prepotrebnega objekta. Da se delo ni nikamor premaknilo, je brez dvoma zasluga bivšega upravnega odbora kmetijske zadruge in pa nekaterih ljudskih odbornikov, ki so se brigali le za pijačo, ne pa za gospodarski napredek v svojem kraju. Ko pa Je dom prevzela kmečka delovna zadruga »Berce«, je gradbišče oživelo. Na pobudo zadružnega vodstva in občinskega ljudskega odbora so priskočili na pomoč frontovci iz bližnjih vasi in s prostovoljnim delom izvršili svojo dolžnost. Posebno so se odrezali frontovci s Pavlovskega vrha, Strezetine, Cerovca, Stanovna in Ivanjkovec ter gasilci in delavci z državnega posestva Jeruzalem. Na prireditvi je nastopilo kulturnoizobraževalno društvo Ivanjkovci z dramo iz narodnoosvobodilnega boja »Korak s poti«, sodelovala pa je tudi medzadružna godba na pihala. Frontovci so povabili tudi tovariše iz okrajnega ljudskega odbora, ki se pa slovesnosti niso udeležili. Zadružni dom je od tega dne dalje gospodarsko in kulturno središče ivanjkovskih frontovcev in zadružnikov. -dž- Pretekli teden se nam je predstavila v Lendavi dramatska družina SKUD »Miško Kranjec« z Golarjevo veseloigro »Vdova Rošlinka« v režiji tov. Ježeka. Veseloigra osmeši ljubezenska nagnenja vdove Rošlinke do fanta njene hčerke, katerega si poskuša prisvojiti s svojimi izkustvi in s svojim premoženjem, in vaškega barantača, ki prodaja svoje molitve in zagovore pri svetnikih za košček kruha in kupico vina. Sicer pa je ta vloga lepo ponazorilo prejšnje družbene ureditve, ki ni dovolila človeku, da se v starosti nekje spočije po svojem delu. Zdi se mi pa vendar neupravičena sodba vdove, ki je še relativno mlada in razen tega življenjsko močna figura, da jo pisatelj prisili, da mora postati skrbna mati in dobra, toda stroga tašča svojemu fantu Janezu. S tem pa ne mislim trditi, da bi imela pravico do fanta svoje hčere. Veseloigra nima globljih zapletov in je tragika vdove površno zajeta. Družina je temu komadu popolnoma dorasla, to nas je prepričal sobotni nastop na odru v bivši menzi »Nafte«, kjer si je družina napravila skromen, toda okusen oder za svoje delo. Vsebinska interpretacija igre je bila dobra, kar je zasluga režiserja in, vseh igralcev. Priporočal bi režiserju, naj bi bil Janez nekoliko bolj živahen, ker v njegovi osebi sta združeni moč in zdravje mladega rodu, ki si osvaja pravico do življenja v družbi. Janez bi moral takoj od začetka prikazati, da je njegovo bivanje pri vdovi le sredstvo, kako priti do hčerke Manice. V vdovi Rošlinki se nam jo predstavila tov. Flegarjeva kot izredno močna igralka. S svojo igro je zasenčila Manico, ki ni podala določenega Uka, ker je v nekaterih prizorih naredila podobo premetene vaške deklice, v drugih pa nekoliko razneženega mestnega otroka. Prikazati pa bi morala zdravo kmečko dekle, ki se bori za svojega Janeza in pri tem osmeši svojo mater, ki jo pozna kot hinavko, ker se bori proti lastni hčeri na moralno nedopusten način. Tako pa sem nehote, gledajoč igro, skoraj privoščil Janeza prej Rošlinki, kakor Manici, ker je vdova, vendar kmetica, tudi na odru. V vlogi vaškega barantača nas je ugodno iznenadil tov. Banfi, kot dober igralec takih vlog. Imel je zelo posrečeno masko. Omenil bi še, da bi morali barantaču masikrati še zobe Anica je bila bolj prepričevalna kakor Manica. Oba snubca, kateri vlogi sta zaseda tov. Štefanič in tov. Frahm, sta dobro odigrala svoji vlogi ter razveselila občinstvo Tov. Hanželj je bolje rešil svojo vlogo kakor njegov soigralec. Tempo in dinamika igre sta ugajala Pripomnil bi, da bi tempo v tretjem dejanju moral biti nekoliko živahnejši, ker tamkaj se končno odigrava glavno osmešenje vdove, kar mora biti zelo zabavno. Prav tako so kretnje po odru bile opravičene, le da tu in tam ni bila na mestu mimika, zlasti Manice, ker vendar mora upoštevati premetenost svoje matere in ne sme verjeti, da bi poleg matere mogla tako javno koketirati z Janezom. Kar so tiče scene, bi bilo bolje, če bi namesto železne postelje uporabili leseno, a na steni nekaj družinskih fotografij, namesto cele serije svetnikov, ker take so našo kmečke sobe Kostumi so bili dobri. Mogoče je bila Maničina obleka nekoliko preveč meščanska. Žal, da si ni večje število Lendavčanov ogledalo to igro, ker navzoči gledalci so se prav dobro zabavali na prireditvi in si želijo še več takih na novem odru SKUD »Miško Kranjec«. Novak Popravek: V članku »Ubijalec pred sodiščem«, objavljenem v 23. številki, se je vrinila neljuba tiskarska pomota. Zato je treba popraviti pri Canjkarju, da je bil obsojen na dve leti in dva meseca strogega zapora. Dr. VlaJ-Przybylska Vilma, zdravnica v Murski Soboti, Je odprla privatno ordinacijo v Zvezni ulici št. 4. MALI OGLASI Beseda din 5. Za pismeno dajanje naslovov je priložiti din 20. Radio, baterijski aparat znamke »Braun«, prodam ali zamenjam za električnega. — Franc Sinic, mizar, Lemerje, p. Puconci, Spalnico, moderno, nerabljeno, ugodno prodam ali zamenjam za mlado živino. Pojasnila daje Šeruga, gostilničar, Novi Beznovci, p. Bodonci. Prečitajte in povejte drugim! SPLOŠNO TRGOVSKO PODJETJE MLO preje OKRAJNI MAGAZIN - LJUTOMER opozarja vse odjemalce na ponovno znižanje cen nekaterih vrst blaga. Pred nakupom si oglejte zalogo in se prepričajte o ugodnih cenah v vseh našh poslovalnicah: V LJUTOMERU: »Špecerija, manufaktura, izbira-konfekcija«, »Železnina«, »Usnje«, »Steklo-barve«, »Odvišno blago«. V VUZMETINCIH, ŽEROVINCIH, KRIŽEVCIH in MALI NE- DELJI poslovalnice trgovine mešanega balag in nakupa jajc. Priporočamo se za obilen obisk, zagotavlgjajoč najboljšo postrežbo. Ljutomerčani so lahko ponosni na svoje kulturnoumetniško društvo V zadnjih tednih kar 5 prireditev s tisoč obiskovalci Samo bežen pogled na kulturne dogodke v preteklih dneh nam odkrije poznano resnico: mestno kulturno-umetniško društvo »Ivan Kavčiče v Ljutomeru si s svojimi strokovnimi sekcijami uspešno utira pot med množice, jih vzgaja in vzpodbuja k še večjim delovnim zmagam. Tisto, kar smo letos od društva pričakovali, smo imeli priliko videti na uspelih kulturnih prireditvah v zadnjih treh tednih. Društvene sekcije torej na odru zaključujejo letošnjo sezono. Ta ugotovitev pa ne bi bila popolna, če bi prezrli skromnost in odločujočo požrtvovalnost društvenih članov, ki se lahko letos prav posebno pohvalijo z uspehi pri vzgoji podmledkarjev — društvenega naraščaja. Plemenito delo v korist delovnega Človeka jih je pripeljalo na cilj: danes ie lahko poreko, da so dohiteli in v marsičem prekosili predvojne uspehe na kulturnem področju. Ljutomerčani so lahko ponosni na to pridobitev; uspehi društva pa naj bodo krepak odgovor vsem nergačem, ki hočejo zaustaviti kolo napredka. Njim svetujemo: umaknite se v svoje skrivališče in opustite nepotrebno spletkarjenje! Le ustvarjalna kritika je lahko učinkoviti pripomoček za odpravljanje slabosti in napak, ki jih kljub uspehom mimogrede srečamo v kulturnem življenju našega mesteca. Zdaj pa o minulih prireditvah. V sredini maja je društveni orkester priredil uspeli koncert lahko glasbe v počastitev praznika našega vojnega letalstva. Prireditev je obiskalo nad 200 poslušalcev in smo o njej že poročali v zadnji številki našega tednika. Tudi učenci glasbene šole to nas prav prijetno presenetili, ko so 28. maja nastopili v dvorani Doma kulture. Poslušalci so na zaključnem nastopu lahko zasledili napredek v tej vzgojni ustanovi; Posebno so se odrezali mladi godbeniki — pihalci Ivan Žižek na oboi, Joško Kunc na fagotu, učenca za rog Markovič in Bohinec, trobentač Fekonja ter njihovi sotovariši. Prav lepo in ubrano sta odigrali programsko skladbo violinistka Kristina Sandorjeva in klaviristka Nada Nedlnova. Nastopil je tudi mladinski pevski zbor z Adamičevo »Ah, ko mu zvonijo« in slovensko narodno pesmijo »Črni kos«, mladinski orkester pa Je pod vodstvom tov. Kristina zaigral Krenzlinovo skladbo »Svečanost v gradu« in Remauovo skladbo »Le Tambourin« Za zaključek sta se obe skupini predstavili poslušalcem s Simonitijevo »Cvili možek« in Kozinovo himno »Slovenski pionirji«. Prireditev je obiskalo nad 250 ljudi. Navzlic temu. da smo tokrat srečali na odru začetnike, ki so šele začeli dojemati blagodati glasbene vzgoje, je koncert uspel v vzgojnem smislu Tudi glasbeni strokovnjaki — inšpektor Taras Poljanec in profesorji sosednje glasbene šole iz Ptuja — »o pohvalili vodstvo šole. rekši, da je malo sličnih ustanov v Sloveniji, ki bi imele v tvojem učnem programu zastopano tolikšno število raznoterih glasbil, posebno le pihalnih. Mladi glasbeniki so nas s svojim znanjem prepričali, da bodo zvesti nadaljevalci kulturnih tradicij v mestu, hkrati pa dokazali, da se nam ni treba bati za glasbeni naraščaj, ki je potreben našim podeželskim izobraževalnim društvom. V soboto. 31. maja je v Domu kulture nastopila dramatska družina z Gowovo trodejanko »Globoko so korenine« v režiji Slavka Stoparja. Za ameriško dramo, ki opisuje rasno diskriminacijo v Združenih državah Amerike, je bilo. precej zanimanja med gledalci. Zal nam igralci niso dali tistega, kar smo od njih pričakovali. Posamezniki niso obvladali teksta in so se često znašli v zadregi. Zlasti še to velja za pisatelja, ki je venomer iskal pomoč pri šepetalcu, da ne govorimo o njegovem mlačnem izražanju misli. Tudi zamorski poročnik nas ni prepričal, da se bojuje za pravice svojih črncev; njegovo zadržanje in govorica sta zapustila pri gledalcih vtis, da je igral podrejeno vlogo človeka, ki je navajen samo ubogati. Res je, da ga je avtor postavil v svet razočaranja nad ameriško moderno družbo, toda v njem je pustil človeški ponos in druge lastnosti, svojstvene črnopoltim ljudem. Tega pa pri poročniku nismo videli. Gospod senator je s svojo osebnostjo prikazal lik vlastodržca in nosilca rasne diskriminacije, vendar ni obvladal teksta in te mu Je večkrat zataknilo. Tudi možje, ki so nastopali v manjših vlogah, nas niso popolnoma zadovoljili. Nasprotno pa so ženske pokazale več igralske rutine in so tudi besedilo bolje obvladale. Pohvaliti je zlasti tov Maričevo v vlogi Elisse in tov. Medveščkova v vlogi črnke-služkinje, ki sta nas s sproščeno igro prijetno iznenadila Njima kakor tudi soigralkam je treba pripisovati povprečen uspeh prireditve. Scena je odgovarjala okolju in dogodku, k čemer so pripomogle posrečeno izdelane kulise in kostumi. Želeti je, da bi se dramatska skupina vnovič predstavila gledalcem z omenjeno dramo, toda le takrat ko bodo igralci popolnoma doma v svojih vlogah NI dvoma, da so zadnjemu neuspehu krive slabe priprave in neredno prihajanje igralcev na vaje Ta slabost pa se je kot črna nit vlekla skozi vse dogajanje na odru pri zadnjih uprizoritvah. Godba na pihala je predzadnjo nedeljo drugič koncertrirala v mestnem parku in razvedrila redke poslušalce. Zal je treba ugotoviti, da Ljutomerčani premalo cenijo dobro voljo pridnih godbenikov, ki so tokrat igrali le mimoidočim gostom in oddaljenim gledalcem nogometne tekme. Čemu se izogibamo prijetnega užitka v senci košatih hrastov? Godbeniki si pač ne zaslužijo, da jih pustimo na cedilu, ko se brezplačno trudijo v našo korist. Čudi nas, da so koncertne prireditve v dvorani neprimerno bolj obiskane, čeprav je treba plačati vstopnino, medtem ko se na prostem mnogo slabše obnesejo. Mislimo predvsem na udeležbo, ne pa na program, ki ga godbeniki tudi v parku vedo dobro uresničiti. No, morda se bomo prihodnjič premislili, ko bomo zaslišali poskočne melodije v našem parku. Pomemben kulturni dogodek za Ljutomer je bil tudi Adamičev večer, ki ga je priredilo društvo 5. t. m. Na koncertu smo slišali več pesmi iz bogate zakladnice velikega skladatelja; pevci so nam s pestrim programom prikazali njegovo tvorno ustvarjanje za slovenski narod. Da naši ljudje ljubijo ljudsko pesem, so izpričali poslušalci, ki so do zadnjega kotička napolnili dvorano v Domu kulture in s ploskanjem nagradili vsak uspeh nastopajočih skupin. Pionirski pevski zbor nižje gimnazije se nam je predstavil s 5 mladinskimi pesmimi, med katerimi je najbolj uspela »Uspavanka«. V zboru imajo odličen pevski material, zato smo pričakovali, da bo bolj sproščeno zapel. Izvajane pesmi dokazujejo, da je Adamič posvetil svoje delo predvsem mladinskim pevskim zborom. Uspel je tudi nastop sester Kutnjak v duetu. Moški zbor domageča društva je z »Završkimi fanti« in »Vasovalcem« dobil zasluženo priznanje publike kljub slabi zasedbi glasov. Škoda le, da se mu ne pridružijo ostali ljutomerski pevci. Mešani zbor s Stare ceste Je svoje tri pesmi kar dobro naštudiral, vendar nas je pri nastopu motil rezek ženski glas, pa tudi nekateri hreščeči moški glasovi so zmanjšali glasovni efekt zbora. Če bi se posameznik! znali podrediti ostalim glasovom, bi zbor izzvenel kar prijetno. Moški zbor iz Križevec, ki je po številu močnejši od ljutomerskega, je posebno dobro zapel pesem »Luci Peter-Ban«. Ker ima še kratko -življenjsko ‘dobo, je precej nesiguren pri nastopu, pa tudi basi preveč nadkriljujejo ostale glasove. Posebno nas je iznenadil ženski zbor domačega društva s štirimi vestno naštudiranimi točkami. Zbor se lahko ponaša z odličnim glasovnim materialom in, če odštejemo nekaj manjših intonančnih napak, ne bi imeli kaj pripomniti k njegovemu nastopu Prvič se nam je predstavila solo-pevka Milka Seršenova ki na» Je posebno presenetila s pesmijo »Ob zibeli«. Pri tej pesmi je prišel njen prijeten glas do izraza, medtem ko za »Jezdeca«, ki ima večje tehnične zahteve, tega ne moremo trditi. Upamo, da nam bo še večkrat zapela. Mešani pevski zbor iz Veržeja je najprej zapel pesem »Ne maram«, ki zahteva mnogo več ritmične preciznosti in sproščenega podajanja, dočim so ostale pesmi izzvenele kar prijetno. V zaključni točki so kolektivno nastopili vsi pevski zbori in pod taktirko tov. Potočnika zapeli dve pesmi. Omeniti je treba, da smo od tega množičnega kolektiva pričakovali več zvočnosti. Zal je izostal zaključni efekt, ki naj bi bil logična posledica tega nastopa. Ne smemo pozabiti na tov. dr. Janca, ki nam je v uvodnih besedah orisal življenje in ustvarjanje Emila Adamiča, in tov Zacherlove, ki zasluži vso pohvalo, saj je nrav ona organizirala stilni koncert in tudi pomagala podeželj-skim skupinam pri izbiri in študiju programa. Želeti je, da bi še večkrat srečali tolikšno število pevcev na ljutomerskem odru. -kin- Lep uspeh dramatske družine SKUD ,,Miško Kran ec“ Stran 4 »LJUDSKI GLAS« Murska Sobota, 19. junija 1952 PISMA VClUCAMtfAZ VUJDRIMLAKE Ovi den enok sen šteja nekše mesec dni stare cajtinge — ven jih tudi jas fčasih štejen, ka zven, kaj se na sveti godi — pa sen vida, ka majo neki ludje praf čudne skrbi. Tan negi v Istriji premišlavljejo, kakša de letos žetva soli. Poten, kak sen to šteja, nemrem več spati, ven vün no vün štenderan, kak te ali soli gnojijo, jo sijajo, plejejo, morti okopajo no še osipavlejo, ka jo te nazadjo lehko požjejo, zmlatijo no zvejajo. Či majo tijantan, pr morji teko brig s totoj nezarenskoj soljoj, te jih mi nimamo zaj nič maje skorok s fsen ten, kaj smo letos tak naglo posijali no posadili. Ven so bli ledeni možje no jihova sestra s potsü-kanoj jajnkoj še precik milostlivi, ali po enen tedni ti je prifuda s sevra — tan so morti na nas hüdi ~ takši mrzli veter, ka je požeja v eni noči fso mlado, karuzo, šijavi krampir no fižol, papriko, paradajs no naše lepe prleške tikve, paše žiti je negi naškoda. V goricah so, to se zna, spodne grabice šle k vragon — tan ne de treba žeti! Jas pa nan svojo selecionirano šmarnico itak fčista v grabi. Lehko si mislite ka bon na jesen osta brez fsakšfe pijače. Vidin, vidin, hudi cajti se nan obečavlejo! — Srečni so samo tisti, keri majo derektno zvezo s samin hujdičon. Tak pravijo stare, pametne ženske, ven je nekši lotmerški gospodiji najnč en paradajs ne zmrzna pa najnč ena paprika, dere je pri sosidah blo fse rjavo. Te pa naj še što reče, ka nega več coprnije! Coprnija je že f ten, ka je zmrznolo samo pridnin delavnin lüden, vmajühon pa ne. Morti pa je tista srečna gospodija celo v žlahti z ledenimi možmi ali jihovoj sestroj. Dere te mi srmaki znavi orjemo no sijamo, ka bi na jesen želi karuzo, krampir no tikve, pa žjejo drügi drgači. Bujejo ti iceka, keri se je kumaj fčaka sveta, pa ga lepo po foršrifti razmesarijo. Potlan te ponujajo teletino sosidon no znancon malo fale kak v mesnicah. Meni še teletine nihšče ne je ponüja, ven niman nibenega telečjega sosida — pa jas je pr moj duši tüdi ne bi küpa za nibene peneze ne — ven je nihšče ne je pregledna, ne sanitetna inšpekcija ne fetrinar. Jas sploh za fal peneze nič več ne küpin. Zvüčilo me je etan, dere sen küpa f tisten fal štacuni gate no šefto fajn vküper paše —kaj ne? Potlan sen te vida, ka bi gate no šef doba v drugih, dragih štacünih še fale. Leta sen taki nazaj ta f faleši štacün, ka bi vzeli drage gate no šef nazaj, pa so mi rekli: Zakaj pa ste kupili! Nič inači se jas zaj zmiron san spitavlen, dere si šef oblačin ali po gatah šmarnico vlečen. Pa še nekaj! Od kraja je bila neštrna reč resen fal. Či pa si priša kres kakšo vüro še po ene grable, rasohe ali kaj drügoga, je bio vse že malo draže, rasohe pa so, rečmo, ne ble nič dukše kak prle. Tak se te ali človik zmiron zavolo nekšega šmenta svajüvle. Pret enim mescom so lotmerške gospodije mrgotale, ka nega pri nas zadosta teletine, naše teoce pa jejo pre tijantan f Trsti. Zaj lehko dobiš teletine, keko češ, samo dražja je, penes pa je fsakši den maje. Ka je dražje, toga jas praf ne razmin, ven se pri nas na sprotuletje kotijo iceki na veko no smo zaj prat na sredi telečje žetve. Tudi to gospodije svadi, ka morejo zaj po šelato no drugo zejenlat ta gor na Šantavi stari plac. Hüta, kero si je lani postavilo državno posestvo, je letos fčista prazna — leki so že fso šelato poželi, ka nimajo kaj za odavati! Čüja sen, ka se de nehšče skoro notri fsela pa je prle tudi poštriha Fse ženske pač pravijo, či te küpüvlejo ali odavlejo, ka bi rajši šle nazaj ta, ge so prle zmiron bile — tan pre bar več lüdi vidijo no čüjejo, či že druga ne. — Tudi tisti novi park pred nezrajhanin slikoploskon ne je neštrnemi fčista po voli. Blata resen več nega, okolik veke grede rase šekasti pušpan — samo fsakšo oko se spotekne v barako, kakše nanjč tan v Vudrimlaki nimamo. Eni pravijo, ka jo treba podreti, ven si je fsela ta v mlako bres fsakšega dovoljeja — jas pa pravim: püstmo jo tan, siroto! Verštat no kanclije v joj so edine, kere še dozdaj ne so nikan selili! Pa püstmo pisnivi Lotmerk no poglejmo malo tanta gor prta plantavi Mali Nedli! Tan so bli neko zaran v groznih straheh. Po küršinsken bregi je vulilo no pokalo, kak či zlodi s pekla gre Kaj pa je bio? — Lotmerški borci so strahovitno napadli podremane Nedlčane no zavzeli močno prpravleno-trdjavo Konjeslaf, po nemšken Pferdinant, kera pa se je praf za prat precik hitro vdata jihovi žareči žeji. Jas sen glih tisti cajt prdrapa z drüge strani na brek pa sen še vida; kak so se neki korajžno spoprijimali s pratami no litri. Potlan so se na motovilih met grozovitnin strelajon zagnali nazaj v grabo pa prta Tomaži. Zavzeli so pre tüdi jega bres fretaja, samo tan bi jih skorok domača brigada Šmarnica v grabo vrgla; Zato so napravili rikcuk naprej prta zaspanem Ormoži. Tan jih je tak žejalo po rdeči krvi, ka so f svoji jezi podrli preci litrov rožnatega jugobetona. Kumaj v Ivajnkofcih so si te ali majnciko odehnili. ven so bli znavi duma na slobodni zemlji — kaj ne? Dere so se te odegnali dol po malonedelsken bregi, te sen še kumaj zveda, ka se totemi kraji ne pravi več Mala Nedla, pač pa Bučkofci. Po mojen je to že v redi, vida pa sen pofsodik, na fsakšeh štacuni, na školi, pošti pa na milici napisano: Mala Nedla. Meni se le zdi, ka so na tisten cirkvenen bregi zmiron preci podremani pa ka jako plantajo za našin naglin čason. V nečen pa so itak pret drügimi. Namenijo pre napraviti travji zbire, ka bi gverali neki bogi zadružnici travo, kero so ji te pocepetali, dere so na večer pret grozovitnin bitjon kürili kres. Na tisto bitje so bili povableni tüdi Radgončani. Pribunili bi naj tan ot Stare gore, pa so rajši ostali duma pr materi. Eni pa so se zapelali v Radince želocof prat, samo ka so za obet ž žilavoj pratoj ot precik starovične svije plačači skoro za polovico več kak v domačih oštarijah. Či češ tan jesti sir, ga nimajo, ven so še ne mogli zvedeti, ka ga ma lotmerška mlekarna teko, ka ne znajo kan žjin. V Radencih sen tüdi zveda, kak so se tan nekši prosneti delafci vozili ta no nazaj Na fsakšeh kunci duge vožje so püstli eno pajdašico kak za vahto. Prva je lehko celi dan štela karte, kere je küpla za fso pajdajšijo, druga pa je prta večeri mahala z beloj rokicoj za cugon, dokič je neje lübi možek na motori pricüsra nazaj dumu. Z vožjo z našin cugon je zaj sploh vrak. Z Vučje vesi no Bučečovec hodi fsakši den več kak dvajset otrok f Križefce f šolo no nazaj, mimo jih pa fura naš kafemlin gor no dol s skorok praznimi vagoni. Ali se ne bi dalo napraviti, ka bi se tota deca vozili v zaj praznih vagonih za bol fal peneze?... Dere sen se neki den hteja zapelati ta Vüpti. sen rani cuk zamuda, tisti ob ednajstih sploh ne vozi, čeglih ga pre majo v voznen redi, samo ka ma črno piko. Hud kak san vrak sen si vlega za nekšo zgrajo pa sen zaspa še tistega ob treh popodne. Kumaj na zadjega sen se te ali sprava karto sen si že prle küpa — nazadjo pa sen se fajn prespa na Grifčevi, verandi v Ormoži. Tan je pre fsakšo večer kunec sveta za fse lüdi, keri se prpelajo ta po neven voznen redi, s fseh krajof tan ob Müri. Pa püstmo tote žalostne no hempašte štorije! Naj van rajši na kunci poven eno bolj smešno! Dere je to enok nekši miličnik patrolira ponoči po temnen Lotmerki, je vrga svojo ostro oko gor na nekšo streno, ven je tan nekaj škrebetalo. Pa ti zagledne tan gori človeka, kak ti leze z enega okn pot strehoj k drügemi. Čüja ga je tüdi kak je jafka Sanje, sanje! Zato je jega taki pozva, naj že s ten heja, pa si je človik zgovarja, ka je pre hteja samo viditi, kak bi se dala streha »lemontirati«. Za takšo nezaferemano popravljaje strehe je pre drügi den plača prilično kaštigo, ka de zna ka ne treba taki na streho zlesti, či je že jemi kaj pot kapo zlezlo... Van fsen ,pa še to poven: mete jako pasko na lüdi keri bi van radi zlezli na streho! Vaš stari vüjec Balaž. KMETIJSKI SVETOVALEC Krompirjeva plesen — zahrbtna bolezen Prav letos, ko nam je slana poškodovala in oslabila nekaj poljskih kultur, je tembolj nevarno, da bo krompirjeve rastline napadla plesen ali fitoftora. Kakor peronospora na vinski trti, je tudi krompirjeva plesen silno zahrbtna bolezen, ki nenadoma izbruhne in lahko v kratkem času občutno zniža prir delek, če ga seveda popolnoma ne uniči. Spomnimo se leta 1948, ko je krompirjeva plesen prizadela pridelovalce krompirja po vsej Sloveniji in jim zapustila milijonsko škodo. Prvikrat se je bolezen pojavila v letu 1845 v Evropi in Ameriki ter pozneje, vsako leto, razsajala po krompiriščih. Sčasoma so jo omejili, tako da ni zavzemala večjih področij. Ta glivična bolezen se javlja zlasti v. vlažnih poletjih, koncem junija ali v začetku julija. Najprej zapazimo na spodnji strani listov vidne črno-rjave pege, posebno na robovih listov. Pege se naglo širijo po vsej površini lista in tudi na sosednje rastline. Najbolj se razbohoti v času vlažnega vremena, pa tudi rosa je njen prijatelj. Takrat zapazimo na spodnji strani listov rjave pege, obrobljene z belo plesnijo, ki jo sestavljajo trosonosci. Iz plesni se širijo trosi, klice bolezni, na ostale še neokužene rastline, tako da pri ugodnem deževnem vremenu okužijo in uničijo ves nasad. Brž ko nastopi, suho vreme prenehajo razsajati. Enak razvoj zasledimo tudi pri peronospori. Krompirjeva plesen napada tudi gomolje in se na njih pojavlja v obliki, stvorjavih, malče uprtih lis na lupini, pod katerimi je meso porjavelo. Prerežimo gomolji in zasledili bomo bolezen! Skozi udrtine prodirajo gnilobne bakterije v gomolj, zato po pleshi napaden krompir močno gnije v skladišču. Torej imamo opravka z dvojno škodo: posušijo se gornji zeleni deli rastline zaradi česar ustavljena rast gomoljev, napadeni gomolji, pa se naglo razkrajajo. Medtem ko potrebuje peronospora dokaj močno vlago, najmanj 10 mm dežja, je za razvoj fitoftore dovolj nočna rosa ali 1 mm dežja z minimalno nočno temperaturo 10 stopinj C in oblačnostjo v naslednjem dnevu. Pod takimi življenjskimi pogoji se bolezen pojavi v 3 do 15 dneh. Krompirjevi plesni so najbolj podvržene zgodnje sorte krompirja, ker so prav takrat, ko še bolezen najrajši razširi, v stadiju občutljivosti. Sem prištevamo sorte bintje, onerda, rani in pozni rožnik itd, V lanskem letu ji plesen močno napadla krompirjevi rastline in občutno znižala hektarski donose v kmečkih delovnih zadrugah Ljutomer, Mota, Krapje in drugod Škoda, ki jo je lani povzročila muropoljskim zadružnikom, nas opozarja da moramo biti letos posebno budni proti tej škodljivi bolezni. Pozne sorte dosežejo to občutljivo dobo pozneje, ki bolezen ovirajo zunanji vremenski vplivi, zato podležejo le takrat, če je že prej zavzela večje področje. Plesen se naglo razvija na oslabelih in poškodovanih krompirjevih rastlinah. Letos ima zaradi posledic slane ugodno bivališče v krompiriščih, zato moramo biti pripravljeni, da se ji bomo uprli s, vsemi razpoložljivimi sredstvi. Kako se je bomo ubranili? Sadili bomo le zdrav krompir, ki nima v sebi bolezenskih klic plesni. Nasadi občutljivih, to je ranih sort, naj bodo redkejši in ne na zaprtih prostorih, kjer bi se vlaga dolgo zadrževala. Ločimo nasade ranega krompirja od nasadov, poznih: odpornejših sort! Gnojili bomo vedno s kalijem, ki napravi, rastlino odpornejšo proti bolezni. Brž ko se pojavijo prvi znaki bolezni, (rjave pege), je treba rastline škropiti z do l,5% bordojsko brozgo (galica) ali s cenejšim preparatom, 1,5%, bakrenim apnom, ki ga lahko dobite v vseh, prodajalnah. Priporočljivo je škropiti krompirjeve nasade prej ko smo opazili bolezen, kajti, tako se najbolje izognemo nevarnosti okužbe. Na ha zemlje porabimo, 800 do 1000 litrov škropiva. Škropljenje moramo izvršiti zares temeljito tako da bomo poškropili tudi spodnje strani listov. Le tako je zagotovljena učinkovitost škropljenja. Še enkrat: Kmetovalci, nevarnost je pred durmi! Bodimo budni in z bojem proti krompirjevi plesni obvarujmo naše krompirjeve nasade pred uničenjem. Ing. S. M. Prvo nalogo so častno izpolnili (Nadaljevanje s 2. strani) Se nekaj besed o fizkulturi, v katero so bili vključeni vsi mladinci. Med šolskim letom so ves čas tekmovali z ostalimi šolami in predvojaškimi centri v nogometu in odbojki, šahu in teku. Kljub temu, da so zgubili nekaj nogometnih tekem, je značilno, da so v vseh tekmovanjih zmagali. 20 mladincev pa je aktivno sodelovalo v društvu »Partizan« V teh dneh odhajajo naši mladinci, bodoči vrtalci in graditelji lepše bodočnosti na svoja nova mesta širom naše domovine kjer jih čaka druga naloga, to je, da bodo praktično pokazali in izkoriščali svoje znanje pri razvoju naše mlade naftne industrije. Kotiček za pionirje Po piornirski akademiji v Ljutomeru Popravili so jo pionirji, in profesorji gimnazije za konec pouka dne 10. junija. — Malo plakatov, pravijo, je bilo zanjo, po mestu pa nihče ni prodajal vstopnic. Zato na pol prazna dvorana... Za ples, vsako soboto, so dovolj trije, štirje plakati, nikdo ne odklanja kakor pionirjem vstopnic ker jih nihče ne ponuja — kljub temu hrešči ljutomerska varianta zamorskegaodžesa do štirih zjutraj skoro brez prestanka --bum, bum! Prav tako je na večjih ljudskih rajanjih. Pa so vendar nastopili: mladi pevci gimnazije, recitatorji, godbeniki - pogumni, ponosni in hkrati skromni, v službi domače prosvete in kulture, Zapeli so z zvonkimi, mladimi, glasovi celo vrsto ljudskih, umetnih in partizanskih pesmi. Vmes so recitatorji občuteno povedali svoje, celo v učinkovitem zboru skupaj s pevci, pa nadobudni godci so nastopili posamič in naposled združno. Vsi so dokazali, česa so se naučili v dveh, treh letih in koliko dela je ležalo na ramah nekaj odraslih, ki so jih požrtvovalno vzgajali, učili in usmerjali. Poslušalci, med njimi mnogi starši, ki so bili prišli s svojo deco več ko uro daleč ha prireditev svojih otrok so posameznike, skupine in zbor nagradili s toplim, zasluženim odobravanjem. Ves dohodek uspele prireditve je šel za počitniške kolonije. Bil je to torej večer mladine, kulture in socialnosti. In že zato bi bil vreden večje pozornosti in obiska, če že ne zato, ker je prav gimnazijska mladina tista, ki je ne manjka na vzporedu nobene proslave ali, slične prireditve - včasih pa je kar ves spored njen. Ni dovolj, če o kulturi samo govo- rimo, potrebno je, da zanjo tudi nekaj storimo, posebno če se nam prikazuje v lepih zametkih in začetkih. Ne terja od nas, da »prinesemo kozarce s seboj«, ampak samo to da ji dajemo čas, glavo insrce, to je voljo, misel in ljubezen. Pionirski dan na Kostanju Predzadnjo nedeljo je bilo na Kostanju veliko pionirsko slavje, ki so se ga poleg domačih pionirjev, udeležili tudi gostje z Runča in Bučkovec. Dopoldne so pionirji nastopili z deklamacijami zborno recitacijo »Naš pohod«, kombinirano s pevskimi točkami, kolom in simboličnimi vajami. Sodelovali so domačini in Bučkovčani, medtem ko so se Runčani postavili z ličnimi ročnimi izdelki. Sicer maloštevilni gledalci so se na prireditvi bahko prepričali, koliko truda in pridnosti je zahteval nastop od malčkov in njihovih vaditeljev. Pohvalili so zlasti domačine, pa tudi vse goste. Popoldne so se hoteli domači pionirji pomeriti v igri. »Med dvema ognjema«, vendar je ostalo le pri želji in razočaranju nad obljubo bučkovskih, gostov, ki so prehitro zapustili vas. Kljub temu pa so tokrat doživeli nekaj prijetnih uric razvedrila. -š- Pionirji slovenske in madžarske narodnosti so nastopali skupaj Prezadnjo nedeljo so se v Prosenjakovcih zbrali pionirji k proslavi pionirskega dne. Prišli so s svojimi zastavami iz Fokovec, Motvarjevec in Domanjševec. Ko so se zbrali na zbornem mestu, je skupni načelnik Čarni pozdravil predstavnike množičnih organizacij in ljudskega odbora. Po pionirski himni je sledil fizkulturni nastop z letnimi vajami, nato pa tekme« Pionir Škrilec je skočil 3,85 m v daljino, Počič in Taljan pa 1,10 m V višino. Počič ima lep skok, a ne preskoči 1,15 m. V nabito polni dvorani velikega zadružnega doma pa je bil kulturni spored. Nastopili so s pesmimi, recitacijami in igrama v slovenščini in madžarščini, saj so sodelovali pionirji obeh narodnosti. Pionirji iz Motvarjevec so lepo zaplesali in zapeli. Občinstvo je občudovalo , junaštvo prosenjakovskih pionirjev, ki so odnesli grdemu fašistu puško. Ugajala je tudi pesem o bogati županovi hčeri ter fokovski Pavliha in razbojnik, katerima so se morali smejati, pa še sladkosnedni Mihec, ki se je na mamin god naredil , bolnega, da mu ne bi bilo treba iti v šolo. Opoldne je sekcija žena pogostila predšolske in šolske otroke s šunkaricami, malinovcem in bonboni. Največji direndaj pa je bil pri tomboli, kjer si lahko zadel žvižgavke, vrtavke, propelerje, peresnice, tanke in še marsikaj. Janoš se je jezil, mislil je na tank, pa je dobil peresnico. Ne bodi len, še enkrat je smuknil v vrsto. Žene so zbrale za pionirski dan skoraj 14 tisoč din, po nekaj tisočakov pa sta dala občinski ljudski odbor in OF. Popoldne so si pionirji ogledali še film v domačem kinu. . -In. GRIČKI VANC: 23 BRATOVA KRI Za hlevom je bil skedenj s šupo, kjer so imeli čez zimo steljo, nekaj slame, pa tudi plug, brano in drugo orodje. Na južnem koncu so se šupe tiščali svinjaki, tik teh pa je bilo gnojišče. Med sadnim drevjem se je skrivala kopica slame, za katero v malem skednju ni bilo prostora. K hiši je spadal še vodnjak sredi dvorišča in drvarnica na drugom koncu dvorišča. Koruznjaka ni bilo — tega so imeli le veliki kmetje —, saj so vso koruzo, kolikor so je pridelali, lahko shranili na podstrešju. Bila je tipična prekmurska, lesena, kmečka hiša. Jablanc in slive v sadovnjaku pa so bile brez sadja in listja. S posameznimi listi, ki so še ostali na vejah, se je poigraval severnik ter tu pa spet tam odtrgal katerega in ga zavrtel v zrak. Veter je podil čez nebo oblake, ki so zastirali soncu, da ni moglo pošiljati svojih žarkov na zemljo. Zato je bilo še bolj hladno kot druge dni. Kdaj kdaj se je iz oblakov utrgala celo snežinka tor zaplesala v vetru, dokler se ni izgubila med vejevjem ali v travi. Sonce, ki je kdaj pokukalo izza oblakov, ni moglo privabiti ljudi iz hiš. Brez opravka ni nihče postopal zunaj. Btrbaričev Štef je postopal po dvorišču in motril oblake na vse štiri strani neba. Ugibal je, če bi v resnici lahko snežilo ali se neprijetno vreme le šali. Na dvorišču je ležalo nekaj buč, katere je bilo treba shraniti pred snegom, da ne bi zmrznile. Sicer bi sneg lahko zapadel vsak dan, saj je bil že december. Ker pa pod streho ni bilo dovolj prostora, je odlašal, dokler se je le dalo. »Bo kmalu sneg?« ga je zmotil Korenčkov Jože. »Daleč ni več... Nekaj dni pa bi lahko še počakal.« Po razgovoru o vremenu se je Jože hotel opravičiti. »Spet sem pri vas; saj ne boste hudi.« »Zakaj bi bil hud, le zakaj? Taki ste pač mladi ljudje! Tudi jaz sem bil takšen ... Zdaj pa imam drugih skrbi dovolj.« »Da, da,« je Jože pritrjeval vsemu, kar je Barbarič rekel; »zato nas pač morate razumeti«. »Saj sem ti že Tekel, da k nam lahko prideš brez skrbi. Ne zato. ker smo si v nekem daljnem sorodstvu — sicer ne tako daljnem — saj smo komaj v tretjem členu ...« Razlagal je o sorodstvu. nakar je nadaljeval: »Lahko prideš brez skrbi tudi zato. ker spoštujem vse poštene in pridne ljudi. In o tebi sem prepričan, da to zaslužiš .... Zato bodi brez skrbi! Od naše hiše nihče ne bo izdal ničesar.« »Tako se že mnogo govori...« »Eh, pusti ljudi! Nekateri si s tem preganjajo dolgčas. Kadar ni drugih novic, ugibajo tako dolgo, da nekaj uganejo. Nekateri pa se s takim obrekovanjem tudi tolažijo. Kar sami ni- majo niti drugim ne privoščijo... Zato ne smeš biti občutljiv za take govorice,« ga je, učil Barbarič. »Najrajši bi vse preslišal. Včasih me pa le kaj zadene. Posebno Žakličevo Klaro težko prenašam...« »Pusti jo, čeprav ti ne želi dobro! Ona ne da miru svojemu možu pa tudi drugim ne. Ima pač to bolezen, da hoče vse vedeti in povsod biti prva, kakor v cerkvi tako pri obrekovanju. Kako si naj taka revica pomaga, če ne s tem, da resnici doda še nekaj svojega, izmišljenega.« »Ko takih ljudi ne bi bilo na svetu!« je vzdihnil Jože. »Pa bi nam včasih bilo dolgočasno, ker ne bi vedeli nad kom se jeziti,« se je smejal Barbarič. »Včasih pa naredijo tudi kaj koristnega, čeprav bi rajši škodovali. Slišal sem Žakličevo Klaro, ko smo obirali koruzo za potokom, kako je prepričevala Sršenovega Martina, da ti samo zato tako hitro pripravljaš zidanje hiše, ker bi bil rad njegov zet. Sršen pa jo je zavrnil: Pa ti zidaj, če moreš. Sršen je prebrisan, noče povedati, kar misli; toda rekel bi, da ti je s tem dal tiho priznanje. Po zaslugi takih klepetulj se včasih mnogo izve.« »Včasih že včasih pa zlobni jeziki povzročijo mnogo hudega.« »Nič se jih ne boj! Naj klepetajo in si izmišljajo; vsaka resnica se bo enkrat razkrila. Od nas pa ne bodo zvedeli ničesar, niti resnice. Veš. da se s Sršenovimi ne gledamo posebno ljubeznivo, čeprav se ne maramo niti prepirati. Zato se pri nas lahko brez skrbi sestajata z Anico. Hiša pa stoji na takem mestu, da vaju sosedje težko opazijo, ko prihajata Sicer pa sta Ani- ca in naša Rezika prijateljici še iz šole. Pa kaj bi te s tem zadrževal; Anica je v hiši,« se je spomnil Barbarič in odšel v sadovnjak, Jože pa v hišo. Soba je bila majhna, in le ena, zato se Jože in Anica nista mogla zmeniti, kar bi si želela. Ker je bilo zunaj hladno, so še vsi tiščali v hišo. Šele proti, večeru, ko so Barbaričevi šli krmit živino in kuhat večerjo, sta nekaj časa ostala: Sama, vedeli so, da želita biti sama in se pomeniti o stvareh, ki jih zaenkrat še prikrivata pred ljudmi. Zato so odšli iz sobe, čeprav jih delo ni klicalo tako nujno! »Se morava še vedno skrivati?« je vprašal Jože, čim, sta bila sama. »Zaenkrat drugače ne kaže,« je vzdihnila Anica. »Bliža se zima in se bojim za tebe, če te bodo spet silili poročiti se.« »Kakor sem ti lansko zimo ostala zvesta, ti bom tudi sedaj.« Pogledala ga je tako milo, ljubezniva da ni mogel dvomiti v njene besede. Sicer pa ni nikoli dvomil, razen morda kakšen trenutek, ko je podvomil le za hip, pa dvome takoj pregnal. Mučile pa so ga druge skrbi. »Ne bojim se nezvestobe, temveč težav ki bi te pri tem lahko zadele.« »Jože!« Ta beseda in njen pogled sta mu povedala dovolj. Razumel jo je, kakor če bi mu rekla: .Ne boj se! To je v resnici mislila. Razumela sta se kajti ljubezen ne rabi mnogo besed Zato je čez čas nadaljevala: »Tako hudo ne bo, kot je bilo zadnjo zimo. Čuk ne prihaja več motit očeta. Gotovo se je prepričal da je vse zaman in ga je sram pred ljudmi. Oče mi sicer nikoli ni rekel, da smem s teboj govoriti ali misliti na tebe. Vendar mi zadnji čas tega izrecno ne prepoveduje. Kaže, da se ne zmeni mnogo za naju ali pa se ne more odločiti. To je vsekakor dobro znamenje.« »Pa bi morda kazalo, poskusiti pri njem, kaj bi rekel,« ji je Jože segel v besedo. »Zaenkrat rajši ne,« ga je Anica zavrnila zaskrbljeno. »Zakaj misliš, da ne?« jo je vprašal po kratkem molku. »Najbolje bo, če ti povem. Saj si nimava kaj prikrivati. Gotovo ne boš hud.« »Niti najmanj, če ml poveš resnico,« ji je pomagal, ker je opazil njeno zadrego. »Pred dnevi sem slišala očeta, ko se je razgovarjal z materjo. Nista vedela, da prisluškujem. Menila sta se o predpustnem času in o porokah. Oče je dejal, da ne bi bilo prezgodaj, če bi se to zimo poročila; vendar le takrat, če bi dobila primernega ženina.« »Seveda jaz ne pridem v poštev,« ji je pomagal Jože, ker se ji je beseda zataknila. »Zaenkrat ne. Pa le ni tako hudo. Med drugim je rekel, če se to zimo ne poročim in če boš ti sezidal hišo, da nama potem drugo zimo morda ne bi nasprotoval. Vendar je materi rekel, da mi o tem razgovoru ne sme nič povedati, kajti če bi se našel premožen ženin, bi najrajši, da bi se čimprej poročila. Potem je začel ugibati in naštevati, kateri fantje bi prišli v poštev. Pa nisem mogla naprej prisluš- kovati, da me ne bi opazila. Matere pa tudi ne upam vprašati.« (Nadaljevanje sledi)