VESTNIK NOTICIERO XXXIII - (Iktober-IVovember-December 1982 - št 4 VESTNIK slovenskih domobrancev in drugih protikomunistov je glasilo slovenskih svobodnjakov, vključenih v ZDSPB. — Izdaja ga konzorcij. Ramon Falcon 4158, 1407 — Buenos Aires. — Ureja uredniški odbor. Naslov uredništva in uprave: Ramon Falcon 4158, sucursal 7, Buenos Aires. VESTNIK (Noticiero) es el informativo de los combatientes anticomunistas eslovenos. Edicion y redaccion: Ramon Falcon 4158. Editor resp.: Rudi Bras. Sucursal 7, 1407 — Buenos Aires. VESTNIK (Noticiero) is the voice ot slovenian anticommunist veterans. Ovitek: arh. Jure Vombergar. Tiska: Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires. Argentina Registre de la Propiedad Intelectual No. 121.138 (21-9-81) C9QGW20& noTtaeRO SiouenSKiH Dono&mncev !H DRUGIM PftOTIKOMUNI STOU XXXIII — OKTOBER-NOVEMBER-DECEMBER 1982 — Št. 4 Praznik boljših dni Vesel in srečen Božič! Tudi letos prav vsakomur nesmrtnih naših legij. Nebeški mir naj skrije dušo v sneg, da v njem se angelov zasveti sled. Da gremo, kjer med smrekami se vije, med hišami naprej, naprej v obzorje. Naprej? Naprej v nebeške slave sij, in kjer razliva se v vesolja dvor. Nekje v tem dvoru Božje Dete spi. Marija z Jožefom ob Njem bedi. In vsi, ki se za Mir Njegov borimo in zdaj morda le še od ran živimo. O, Božič naš je praznik boljših dni, ko ogenj čuvamo za zadnjo zimo. VESELJA IN MIRU V BOŽIČNIH DNEH ŽELIMO VSEM LJUDEM V ZAMEJSTVU, ZDOMSTVU IN DOMA! Emigracija in politično delo Nekaterim beseda politična emigracija kar ne gre prav iz ust. V prvih letih begunstva sploh ni bila v rabi. Označevali smo se preprosto za begunce, žrtve razmer, ki v svetu iščejo razumevanja. Ko smo prišli nekako k sebi, smo se zavedeli, da smo le nekaj več kot odplavina, da smo zavestna emigracija, ki jo kot skupino označujejo idejni pogledi, različni od uveljavljenih v komunistični Sloveniji. Zato smo si rekli ideološka, verska emigracija, šele s težavo se je dokaj pozneje pojavil izraz politična emigracija. Kakšni naj bi bili razlogi za to? Veliki večini med nami so verske vrednote daleč najvišje in se je zdelo, da se razlog in smisel bivanja izven domovine najustrezneje označuje z verskimi utemeljitvami. Politične kategorije so vendar mnogo nižjega reda, kot so take tudi glede na druge duhovno kulturne vrednote. Potem so mnogi čutili, da jih politično označevanje skupnosti, ki ji pripadajo, preveč disciplinsko privezuje na določene politične formacije, s katerimi se niso mogli delovno povezovati, češ da nimajo poklica za politično delo ali ker jih delavnost in postopki raznih vodstev niso zadovoljili. Končno nekateri sprejemajo stališče, da se je treba ogibati vsemu, kar bi očitovalo, da stoji slovensko versko občestvo na dveh bregovih in bi naša oddvojenost mogla predstavljati kako težavo za slovensko cerkveno vodstvo v njegovem posebnem položaju. Zato naj se kot slovenski verniki odpovedujemo širše političnim držam, ki bi poudarjale našo neodvisnost na vseh področjih. Tn vendar je politika krščanska dolžnost. Vsaka človeška dejavnost se lahko slabo usmerja in zlorablja ter se žal tako premnogokrat tudi politika. Zato mnogim že izraz slabo zveni. Vendar je prav motivirano in usmerjeno politično delo, ki pomeni postavitev in ureditev državnih in drugih javnih struktur in njih uporabo za splošni, javni blagor skupnosti, kot tudi razširjanje in utrjevanje idej o tem, naj učinkovitejši način izkazovanja ljubezni do bližnjega. Ljubezen pa je za kristjana prva in najvišja zapoved. Kdor ljubi, ne zmiguje z rameni spričo tegob, ki so naložene ljudstvu v Sloveniji, in ne dvigne rok pred političnim utesnjevanjem verske svobode z izgovorom vdanosti v božjo voljo, sprejemanjem dialogaškega pluralizma ali celo pristajanjem na Kocbekovo zahtevo, naj se kristjani posvečajo samo duhovnemu prekvašanju družbe, svetne zadeve pa prepuščajo komunistom. Kdor ljubi svoj narod, mu ni vseeno, v kateri državi narod živi; če deli njegovega ozemlja niso združeni; če njegova politična organizacija nima prave samostojnosti in ne čim popolnejše politične neodvisnosti ali ne take notranje ureditve, da bi bilo vsakemu prebivavcu zavarovano svobodno doseganje zemeljskih in večnostnih smotrov. V obeh smereh torej slovenske vernike, ki živijo in morejo delovati v svobodi, veže dolžnost dejavne ,,politične" ljubezni, vsakega po njegovih možnostih. Prav 'kot 'kristjani so poklicani, da z besedo in ravnanjem iz- ražajo odpor do nenaravnega javnega reda in družbenega ozračja v domovini in načrtujejo bodoče pogoje za življenje naroda. Pri tem se jim ni treba sramežljivo zatajevati in skrivati pred drugoverci, da imajo namen delati za pospeševanje krščanske omike in civilizacije. če naj krščanstvo preobražuje svet, je za njegovo razširjanje in utrjevanje prvenstvenega pomena, da mu ureditev družbe in javno ozračje v njej ni nenaklonjeno, marveč čim bolj prilagojeno. Za časa preganjanja prve Cerkve je bilo mogoče živeti in izpovedovati krščansko vero samo izbranim ljudem izrednega značaja. Po (Konstantinu pa je krščanstvo začelo zajemati ljudstva na široko. Krščanstvo vendar ni samo za značajske ali intelektualne elite, temveč za vse ljudstvo. Zato je treba, da kristjani preobrazijo družbo v celoti, da bo krščanstvo moglo biti splošno dostopno vsej skupnosti. Dostopnost k veri je eden najvažnejših pogojev za splošno blaginjo: državni ateizem in tudi laicizem nasprotujeta naravnemu pravu, torej ne moreta voditi k splošni blaginji. V kulturnem ozračju, v katerem ni prostora za Boga, in v nekem humanizmu brez smisla za javno bogočastje je skoraj nemogoče, da bi ljudstvo trajno ohranilo življenje po veri. Kjer so ustanove v službi miselne iztirjenosti in brez moči pred moralno izprijenostjo, tam o krščanskem ljudstvu skoraj ni mogoče govoriti. Tako stanje predistavlja politično vprašanje in kliče k politični akciji. Kristjani si morajo po prenovi nravi prizadevati za tako preosnovo ustanov, da bodo dajale primeren okvir in družbene pogoje za največji razvoj celotne skupnosti. Ločitev politike in religije bi bila samomor za človeštvo. Doseči je marveč treba, da isti evangeljski duh, ki naj prešinja zasebne medčloveške odnose, prepaja tudi družbene ustanove. Cerkev k neposrednemu preosnavljanju javnih ustanov sama sicer ni poklicana, poklicani pa so k temu njeni udje kot pripadniki svetne družbe in se tej skrbi ne smejo odrekati. V tem je treba iti do kraja. Skupnost v pluralizmu duhovnih tendenc je utvara, ker morejo skupnost povezovati le skupne duhovne vrednote in ne zgolj interesi in še manj sila. Evropska civilizacija, ki ji pripadamo, je kljub pomanjkljivostim dedinja pristnih krščanskih vrednot. Temu se izne-verjajo tisti, ki trdijo, da je zgradba naše civilizacije v temelju slaba in jo je treba odpraviti. Nasprotno, našo civilizacijo, ki je v osnovah krščanska, je treba čistiti nepopolnosti in jo primerilo prilagajati današnjim razmeram. Proti marksističnemu nauku in praksi je treba uveljavljati v o e-loti krščansko pojmovanje človeka in družbe. 'I o bodo mogli le kristjani, doma in v svetu, ki ne bodo ravnali, kot da so zadušeni. Posebno emigracija, ki ni neposredno pod ipriflskom nesvobode, se ne sme dati dušiti. Njen glas proti današnjim tegobam domovine ho moral biti še krepkejši in osnutki za prihodnost jasnejši. Le tako bo ostala sama trdna in bo mogla vplivati na utrjevanje bratov v nesvobodni Sloveniji. Zvestoba političnemu boju bo za pripadnike emigracije tudi zvestoba njihovemu krščanskemu poklicu. B. F. NAMEN IN SMISEL DRŽAVE Dr. Vladko Maček, predsednik Hrvatske seljačke (.kmetske) stranke in najvplivnejši hrvaški politik po smrti Stjepana Radiča, je v polemiki z ustaši objavil pred svojo smrtjo v časopisu ,,'Hrvatska riječ“ nekako svojo politično oporoko, v kateri je hrvaškim izseljencem nanizal nekaj dragocenih in globokih misli, ki veljajo za vse čase in kraje in za vse pametne ljudi — tudi za Slovence. Dr. Maček pravi, da je že večkrat slišal in bral trditev, da je najvišji ideal suverena hrvatska država, pa naj bo kakršnakoli in naj jo vlada kdorkoli, četudi bi bili komunisti; važna je država, vse drugo ni važno. Na te ustaške besede je dr. Maček takole odgovoril: Razumljivo je, da naši ljudje zahtevajo svojo suvereno državo, ni pa razumljivo gornje stališče nekaterih Hrvatov, in zato bom poskušal pokazati smisel in namen države ter njeno vlogo v narodnem življenju. Predniki današnjih državljanov Združenih držav Amerike so tedaj, ko so se odločili, da se odcepijo od svoje matične države Velike Britanije, objavili „Izjavo o neodvisnosti11. Ta izjava vsebuje naslednje ideje, ki bi jih moral imeti pred očmi vsakdo, ki se hoče resnično bojevati za svobodo svojega naroda: 1. ) Vsi ljudje so po rojstvu enaki. Zato je dal (Bog ljudem določene pravice, katerih nihče nikdar vzeti ne sme. Med glavne pravice spadajo: pravica do življenja, pravica do svobode in pravica biti srečen. 2. ) V namenu, da se te pravice zavarujejo in ohranijo, ustanavljajo ljudje države in postavljajo sebi vlade. Te vlade imajo v.so oblast od ljudi, ki so jih postavili. Tem ljudem, ki so ljubili svobodo, kakor se vidi iz gornjega, ni niti na kraj pameti padlo bojevati se predvsem za državo in sicer za kakršnokoli državo, ampak so postavili kot prvo zahtevo. PRAVICO ČLOVEKA, a država je samo sredstvo, ki naj zavaruje in ohrani ljudske pravice. — To in samo to je pravilno pojmovanje svobodne narodne države. Kajti, kaj hočem z državo, pa naj se ta imenuje „neodvisna“ ali „republika“, pa naj v njej plapolajo hrvatske zastave, bodisi čiste, bodisi s prišitim „U“ (ustalško znamenje) ali z rdečo zvezdo (komunistično znamenje), ako mi niso v tej državi zavarovane najosnovnejše človeške pravice; ako me more kdorkoli brez vsake odgovornosti sredi noči vreči iz postelje in odpeljati v taborišče, ali pe že po nekaj korakih za hišo ustreliti kot psa. Ne bratje! Jaz take države nočem, pa naj ima še tako zveneče ime, pa je tudi me bo maral nihče, ki ima vsaj malo zdravega razuma in košček poštenega srca. Da, tudi mi hočemo državo, toda državo, ki temelji na načelih velikega Washingtoma in Jeffersona in na načelih naših velikih učiteljev, Antona in iStjepana Radiča. To so bistvene misli iz članka dr. Mačka. K tem mislim moremo dodati samo to, da veljajo v polni meri tudi za nas (Slovence. Tudi mi hočemo svobodno in neodvisno slovensko državo, v kateri naj bodo za varnimi mejami združeni vsi Slovenci, naseljeni na strnjenem slovenskem ozemlju im v kateri naj bodo zavarovane vse človeške pravice in pravo človeško dostojanstvo in v kateri bosta vladal« pravičnost in ljubezen. Take države, kot si jo mi želimo, pa ne nudi nobena totaliarna oblast; jo nista nudila niti fašizem initi nacizem, in prav teko je ne nudi komunizem. Rudolf Smersu A los falsos profetas! ( a p . 20. 7 — 10) El comunismo no tiene uma estructura simple, sino muy compleja. Los mas importantes aspectos de este movimiento son los siguientes: La ideologia, organizacion del partido, lealtad. Es un tipo de religion, cierta-mente en sentido negativo, con sus dogmas y sus jerarquias de mando. La ideologia podria ser expuesta breve aproximadamente del modo siguiente: la materia es la unica realidad: existio desde el principio y existira eternamente. A partir de ella se desarrolla la totalidad de las cosas: las plantas, el mundo animal. Al termino de la evolucion esta el liombre. La concepcion comunista del mundo no reconoce ningun Dios, ni la inmortalidad del alma. La materia existe por si mišma, sin necesidad de ningun creador. El orden y la finalidad que rigen en el universo es el resultado de algun „espiritu del mundo". Ese desarrollo se cumple forzosamente en una linea ascendente, se funda en la oposicion dialectica que surge de las contradicciones inherentes a la materia. Los comunistas diferencian con el predicado „dialectico“, su materialiismo del materialismo mecanicista del siglo XVIII. de los enciclopedistas. Segun esa antigua teoria, el universo y en el la vida y el hombre se liabrian desarollado lentamente por etapas sucesivas n partir de cambios espaciales y cuantitativos de las particulas de materia, que ademas de la extension y los cambios cuantitativos, esta animada de movimiento. Este movimiento permanente de la materia es capaz de desarrollar metamorfosis. La materia realiza distintos movimientos en funcion de los distintos agrupamientos de las particulas. En el estrato inferior le son inherentes solo movimientos fisicos y quimicos, luego se autodiferencian estos y surge la vida. En un nivel superior se hace porta-dora de conciencia. Los nuevos estratos del ser, la vida y la conciencia, no surgen como termino de cambios lentos y continuos, sino que se desplie-gan como una irrupcion repentina en el momento propicio, cuando los cambios cuantitativos acumulados se transforman en un cambio cualitativo. Si sc pregunta como intentam fundar los comunistas su materialismo dialec-tico, se encuentra que ellos consideran a muchas de sus afirmaciones como incontrovertibles, que no requieren ninguna demostracion. Ademas consideran que sus afirmaciones estan suficien temen te fundadas en las ciencias naturales. Pero no lo legitiman con razones de peso. Hacen refe-rencia, por ejemplo, a la posibilidad de producir cosas por modios quimicos, que el agua en ebullicion se transforma en vapor, etc. Si observamos su practica en los ultimos člen anos, concluimos que los propagandistas comunistas conoccn los deseos humanos y los tienen en cuenta en su propaganda. A los obreros les prometen, la estatizacion de las empresas, a los campesinos la division de la tierra. Organizan y propagan ayudas sociales, existen personas de buen corazon que toman partido por los pobres y los nacosita-do s y desean un orden social Justo. Estas personas son con frecuencia, sin percibirlo ellas mismas, instrumente de comunistas. Su colaboracion aporta exitos propagandisticos al movimiento marxista. Con frecuencia esos simpatizantes son conquistados con semejantes promesas vacuas acerca de la igualdad humana, la termimacion definitiva de la pobreza, el estado feliz, la sociedad sin clases en un mundo libre. Al mismo tiempo la ideologia comunista puede alcanzar un imflujo duradero s ni o alti donde las bases religiosas de un pueblo estan debilitadas, la fe en Dios y la moral no pueden ofrecer una resistencia vigorosa a semejantes ideas. En los circulos cristianos las doctrinas comunistas pueden prender, si la religion ha perdido su eficacia en la vida social... Se sabe que las personas que ya no tienen una concepcion segura del mundo buscan ansiosamente algo que justifiique la vida. El marxismo aparece en esos casos como salvacion porque el que ha perdido la seguridad piensa que la religion y la metafisica lo han dejado sin respuesta. Por ello en una nacion que no ha perdido todavia las raices de su fe el marxismo encuentra menos posibilidades de alcanzar sus objeti vos. Nuestros compatriotas comunistas formados on Moscu y de regreso de Rusia sabian perfectamente que nuestro pueblo s:> mantendria firmemente inmune frente a sus doctrinas. Por ello ocultaban sus planeš de dominacion y afirmaban solemnemente que de ningiin modo abrigaban el proposito de imponer las doctrinas comunistas. Hablaban de derechos humanos y de libertad de conocimionto exac-tamente en el tono y el estilo de los politicos burgueses occidentales. Tncluso los embajadores sovieticos inducian a error a hombres religiosos. Presen-taban enganosatncnte al comunismo como autčntico partido democratico. De sus discursos podia ccncluirse que tambien los catolicos estrictos podian colaborar con los comunistas sin escrupulos y apoyarlos con su voto. Esta situacion fue tambien tema de nucstra conferencia episcopal. Yo hice consultas con los dirigentes de Accion Catolica. Se trataba de opo-merse a ese trabajo de seduccion del marxismo y de impedir la torna del poder por los parbidos de la extrema izquierda. Cuando con la formacion del gobierno y el proyecto legal de proclamacion de la Republica, se hizo patente que nos quedaba poco tiempo para oponernos a esos intentos, decidi preparal' a nuestro pueblo para una epoca dura de opresiones y dificultades. Le pedi al prelado Zsimond Mihalovics, presidente de la Accion Catolica, que elaborara planeš para una intemsificacion de la vida religiosa y de la conciencia cristiana en todo el pueblo. Intentabamos, on el espiritu del mensaje de Fatima, despertar un sentimiento de penitencia. Queriamos — ya que la mano de Dios habia caido pesadamente sobre nosotros — hacer penitomcia para apelar a la misericordia del cielo y a la vez pedir fuerzas para sobrellevar los golpes del destino. Era neeesario tambien responder a las acusaciones por los comunistas, para justificar la opresion y las ai*bi-trariedades de los sovieticos. Asi declare la vispera de Ano Nuevo, el 31 de diciembre de 1945...“. (Tornado del libro “Jcszef Kardinal Minszenty: Erinnerungen”. Original en aleman; traduccion castellana por M. C., editada por EMECE Edito-res S. A., 1975, Buenos Aires). A. G. Slovenske čeme in teme BISTVENE POTEZE SLOVENSKE POKRAJINE IN SLOVENSKEGA ČLOVEKA Od srede letošnjega avgusta do konca septembra je bilo v koroški dež dni galeriji izpostavljeno 60 del Riharda Jakopiča, Ivana Groharja, Matija Jama im Mateja Sternena. (Slike je predstavila voditeljica galerije dr. Anica Cevc. (Kritičarka lise Bromme je napisala: „Že mogočost primerjanja s koroškimi slikarji te smeri je nekaj očarljivega. In vendar — Slovenci so v svoje podobe vdelali veliko lastnega, deloma tudi ideološkega." Groharja imenuje lirika te skupine (enako kot dr. Ivan Prijatelj ob razstavi avstrijskih slikarjev v dunajski (Secesiji 1. 1905), Jakopiča najmočnejšo umetniško osebnost (Prijatelju je bil ditirambik), Jamo najbolj doslednega impresionista (za 'Prijatelja je idilik), pri Sternenu občuduje tehnično dovršenost (Stele je ugotavljal, da v njegovih slikah ni poezije, zato pa tem več resničnosti). (Slovenski impresionizem je torej spet vdrl v svet in spet obrnil pozornost na slovensko pokrajino im našega človeka. O pokrajini naj navedem oznaki dveh poznejših slikarjev. „Tipično za slovensko pokrajino je agonija kmečkega (življenja. Poseben karakter slovenske pokrajine je v nekakšni notranji dramatični napetosti" (Franc Mihelič). Božidarju Jakcu je slovenska pokrajina ,,pesem zraka in sonca, medoločenij linij, ki so polne dinamičnega in liričnega valovanja. V tem je velika razlika s karakterjem sončne francoske, češke ali ruske krajine, ki so bolj stvarne, mnogo manj poetične — manj lirične" (iGl. France Zupan, Pokrajina v slovenskem slikarstvu). Oboje so razodeli naši impresionisti. Obenem pa so bistro spoznali in izrazili bistvene poteze slovenskega človeka. Po Francetu iSteletu je impresionizem ,prvi zavedno organiziran izraz slovenskega značaja v umetnosti. (...) Ena bistvenih potez slovenskega plemenskega značaja so gotovo liričnost, sanjavost, rahla otožnost v nasprotju z materialno stvarnostjo in racionalistično preračunjenostjo (...). V 'Slovencu je, kakor v Slovanu sploh, vedno tudii tnalo filozofa, človeka, ki ga sam videz ne zadovolji, ampak ki je reflektiven in razmišlja o stvareh in njih bistvu" (Obris zgodovine umetnosti pri Slovench, 2. zdaja, 'Ljubljana 1966, str. 133). Postavimo ob to ozr.amovanje poteze, ki jih je na našem narodu našel Korošec Perkonig, ko se je poglabljal v Ivana Cankarja: „Ta še otročje prostodušni in vendar Se silino razčlenjeni narod, še vedno sanjsko hrepeneč po svojem podeželskem izvoru, od katerega se je komajda odmaknil." Videl pa je Perkonig tudi »zdravo, drzno življenjsko radost, vznemirljivo, naglo vzplamtevajoče srce; brezdajno otožnost; pogumno potrpljivost in vztrajnost, pa tudi mračno teženje k bolečini, da, celo k trpljenju, ki si ga zadaš sam." Koliko je to držalo ? Koliko je držalo med leti velike preskušnje 1941-4'5? Na izredni izziv so se v slovenskem človeku pojavile izredne sile: odločnost, pogum, pobudnost, tovariška, prijateljska povezanost. Predvsem pa je zdrava naravna podlaga, cepljena z živo vero, porodila izredno značajsko trdnost, stanovitno v najtrših preskušnjah in v objemu nasilne smrti. Ilin v slovensko pokrajino je po vsem, kar se je dogajalo na njej, skrito ali očitno, vtisnjeno neizbrisno znamenje. Zaznavala ga bo umetnost pa dušno oko vsakega nepokvarjenega Slovenca. Gotovo oživlja to vtisnjeno znamenje duhovnost ljudi blage volje pod komunistično okupacijo. HLAPCI? — Prijatelj iz zamejstva sporoča: „Te dni mi je nekdo iz SRS pravil o inaših klerikalcih, ki so ostali doli. Že sami, kaj šele potomci, so pridni, verni sodelavci komunizma. Sramota za nas vse!" Včasih so slovenski izobraženci hodili po poti, ki se je zdele naravna: kot je bila tja v novi vek jezik znanosti iin diplomacije latinščina, tako je postajala za naše dežele v novem veku nemščina. Vendar za samostojno misleče duhove ta ..naravnost" ini držala. Ugovarjal ji je kapucin o. Hipolit, ugovarjal bosonogi avguštinec Marko Pohlin; vprav klasičen izraz pa je prikazu te navade in pritožbi zoper njo dal Jernej Kopitar v svoji znameniti, seveda nemško napisani slovnici »slovanske govorice na Kranjskem, Koroškem in štajerskem" 1. 1I8O8. Da razumemo — čeprav ne oprostimo —■ nepotrebne germanizme v govoru in delih naših pisateljev — tako Kopitar —, si predstavimo njihovo pot: „Z osmim ali desetim letom je zapustil očetovski — slovanski dom, da ga v nemškem mestu vzgoje. Svojo slovansko materino govorico, ki je v tisti starosti tako ne more še posedovati v vsej polnosti, mora tedaj pridno pozabljati, da si pridobi naklonjenost vladarice Tevtone." Za Kopitarjem so prišli 'Slomšek, Prešeren, »pomlad narodov". Boj za narodno enakopravnost je razgibal večino. Iz stoletja »razsvetljenstva" smo stopili v stoletje liberalizma in pozitivizma. Naši pisatelji in vodniki Levstik, 'Stritar, Jurčič, Levec, Kersnik, Tavčar so se vladarici Tevtoni uprli, se pa noižalost pri njej naučili liberalističnega nacionalizma in ,,svobodomiselstva". Vzgoja očetovskega vernega doma je bila često pozabljena — do (zelo važne osebe), ki so za hudodelstva soodgovorne in sokrive. Pulitzer ugotavlja, da je bil pliberški mariborski pokol eden najstrašnejših udarcev po protikomunistih. „Iz dvomljivih državnih razlogov sta britanska in ameriška vlada prikrili zgodovino tega rodomora, ki je zadel razorožene vojake in civilne prebežnike pred boljieviškim terorjem. A to sramotno dejanje proti človečnosti (...) se je resnično izvršilo (...). Mrtvih ni mogoče oživiti; kvečjemu se lahko oživi spomin na to, kako in zakaj so morali umreti. Prav tako se zdi komaj mogoče v docela ponorelem svetu krivce postaviti pred mednarodno sodišče." člankar opisuje povezavo ameriške in britanske vlade s sovjeti, zaradi. česar so zahodni zavezniki naravnost sovražno nastopali proti antikomunistom. Tedanjega vrhovnega poveljnika zavezniških sil Eisenhovverja obtožujejo kot krivca ..operacije Keelhaul"; bil pa je tudi odgovoren za „ope-racijo ISlaughterhouse". „Takrat, ko je hrvaška vojska zahodnim zaveznikom ponudila brezpogojno predajo — tako piše Pulitzer — je štela 16 dobro opremljenih divizij z 350.000 preskulšenimi vojaki. Te odločne oborožene sile bi bile sposobne z lahkoto uničiti Titove partizane, ki so od zaveznikov izvlekli astronomske vsote, potem pa so svoje sijajne zmage nad nemškimi zasedbenimi silami izvojevale edino v anglo-ameriškem tisku." osvoboditev človeka. Drugi vidik pa je vera, da ima krščanstvo v sebi moč za pravo oblikovanje skupnosti. Dosedaj smo imeli opraviti s karikaturo skupnosti, ki je posameznika atomizirala in ga osiromašila njegove osebne vrednosti. Krščanski pojem comunio in komunizem sta sicer podobna pojma, ( naša opomba: „ podobna termina “ bi bilo verjetno bolje povedano ), ki pa nimata nič skupnega. To je dobro razložil U. von Balthazar v prvi številki revije Communio, kjer pravi, da je komunizem utopija, ki se nikoli ne da uresničiti, ker je sam v sebi protisloven. Ideja sama je mnogo ljudi zajela, uresničitev pa je vse sanje razblinila, ker se je pokazalo, da je to idejo mogoče uresničiti samo s terorjem in nasiljem. Alternativa je krščanska communio." Pulitzer opisuje prehod hrvaške vojske sedem dni po končani vojni preko avstrijske meje in kako so jih Anglelži razorožili ter po nizkotnem dogovoru s partizani zvijačno predali titovcem. Ti so brezobzirno pomorili rad 150.000 mož, žena in otrok. (Pulitzerjev članek nam je poznan le po izvlečku in delnem prevodu, kot je objavljen v buenosaireškem mesečniku Hrvatski narod oktobra 1982. Ne vemo tedaj, če Pulitzer poroča tudi o slovenskih domobrancih in njih usodi.) ZAKAJ JE DANES V SLOVENIJI TAKO KOT JE... Zato, ker vodilni funkcionarji Komunistične partije in njeni opričniki slepo sledijo članu slovenske tframasonske lože Josipu 'Vidmarju, ki je v svojih spominih „'Obrazi‘‘ .((Ljubljana, 1979) navedel tudi takele misli: „Politične obtožbe so bile v kratkem postavljene z dnevnega reda, zlasti ker je 'bilo med njimi veliko pretiranega in neresničnega" (stran 17). — Zdaj tega ni? Jakopič: „Zame je v umetnosti odločilna umetnikova osebnost, za vse ideologe pa so važne ideologije in nazori, in to tudi v umetnosti" (strain 94). — Zakaj zdaj tako poudarjajo ideološko osveščenost? Jakopič: ,,Zdaj kopljejo grobarji velik grob, ki bo pogoltnil ne le vso slovensko umetnost, ampak vso našo kulturo sploh, če se hitro ne spametuje in me zgane1* (stran 95). — Takrat, leta 1932, je bil Vidmar jugo-slovenar, ki se je hotel rešiti na slovenski avtonomistični liniji; zdaj je spet jugoslovenar prve vrste, vsaj tako sklepamo po Bojanu Štihu. ,,Tak odnos (neprijazna odtujenost ali celo kot nagonska averzija) imam do vseh religij, kolikor jih poznam, in to ne samo zato, ker so ‘opij za človeštvo’, temveč tudi zaradi njihove primitivnosti in neokusnosti za misel širšega razgleda" (stran 163). — Tako tudi lahko razumemo, zakaj božič v Sloveniji ni praznik — verjetno bo šele, ko Vidmarja ne bo več. Lilly Novy: „. . .čeprav smo se zavedali, da pomeni komunizem konec meščanske kulture in začetek nove, ki bo pa vsekakor evropska" (stran 180). — Vidmar je poskrbel, da bo Ljubljana kmalu balkansko mesto, da ne govorimo o Velenju, Kranju, o rektorju mariborske univerze itd. Oton Župančič: „Izbojeval sem v sebi boj... tudi o moji notranji usodi. O usodi literarnega misleca, ki mora hoditi svoja pota, kakor mora svoja hoditi umetnik, in to, če je treba, v nasprotju z vsemi...“ (stran 222). — Komu pa danes dopuščajo svoja pota? 'Oton Župančič: ....takrat je bilo gledališče še najvišja ustanova za kulturo slovenskega jezika, pisanega in govorjenega" (stran 246). — Danes pa branilce slovenščine preganjajo bolj kot v cesarski Avstriji. Juš Kozak: „Gre za sklep OGOOF o uničenju celotnega belogardističnega vodstva, ki bi imelo za nedvomno posledico smrt talcev... (med njimi Kidričev oče prof. dr. France, brata Josipa Vidmarja .Stane in Ciril pa Juš Kozak sam, n. op.)“ (stran 282). — Ko je šlo za „velike“ glave, previd" n ost, ko pa so v smrt pošiljali primorske in štajerske idealiste kot hra-no za strojnice, teh obzirov ni bilo! »Kakšno posebno pamet ali spretnost imaš, da se te 'niso zdavnaj iznebili ?*, je Fran Albreht spraševal Vidmarja — kot ta pove ne strani 297 — in pokazal na tipičen primer meeetarske, oprezne in dosti strahopetne narave ISicer bi se Iže v času bojev za prvo Jugoslavijo vključil v prostovoljski srbski korpus, pa se je le temu po vidmarjevsko izognil (gl. stran 302) in potem vedno tako spretno krmaril, da je končno pristal na predsedniškem stolčku ubijalske 'OF. »Kakšno posebno zaslombo imaš in kakšne posebne usluge si storil, da te korumptirana partija še vedno časti in se te boji?" bi ga pogumneje, in bolje kot Albreht, lahko kdorkoli že vprašal! ,,'KANALJE" — iPonatiskujemo tale dopis, ki je bil pod naslovom ,,-Ka-nalje‘‘ objavljen v »Sokolskem Vestniku", štev. 2/81, kot doprinos enega kamenčka več k mozaiku, ki naj predstavi v vseh možnih odtenkih in čimbolj nazorno vso podlost, zločinsko prevejanost in strahopetnost komunističnih »herojev" v borbi za oblast. Tistim, ki so sami doživljali tisto dobo rdečih »ekscesov*1 (ki jim zdrava pamet še danes daje ime »zločinov"), pač opisani dogodek ne bo razbistril že zdavnaj jasne podobe o tem, za mlajše bravce pa bo verjetno spet eno odkritje več. Tem tudi je ponatis namenjen: »Odstavek Kanalje’ v članku *Samogovor i razmišljanje’ od Savanaro-le, ki ga je prinesel ‘Sokolski Vestnik’ v svoji številki 1/1981, me je pobudil, da tudi jaz iz svoje izkušnje opišem take kanalje. Bilo je v času nemške okupacije Slovenije med drugo svetovno vojno na Dolenjskem, ko je tam divjala državljanska vojna med slovenskimi domobranci in komunističnimi partizani. Kot je znano, so komunisti, da bi povečali svoje redke vrste, prisilno mobilizirali vse moške po nezaščitenih vaseh. Ti 'prisilni mobiliziranci so, seveda, iskali prve prilike, da pobegnejo iz partizanskih vrst. Zgodilo se je, da je bil v peki praski med domobranci in partizani ubit nek tak prisilni mobiliziranec, kar je namestnik komandanta partizanske cdinice sporočil svojemu komandantu, ki je sicer na varnem čepel v svojem skrivališču-bunkerju, zaščiten po pravtakih prisilnih mobilizirancih, kontroliranih po nekaj komunistih. Namestnik komandanta si je že nataknil škornje ubitega, pa mu je komandant dejal, da bi bilo bolje, ko bi si jih zaenkrat še ne. Pa mu je namestnik odgovoril, da je komaj čakal, da tega mobiliziranca f,vzame hudič". (Verjetno ga je celo kar sam ubil, da si lahko prisvoji njegove škornje, kar pa seveda ne morem trditi, ker pri praski nisem ibil navzoč.) Komandant pa je naročil svojemu namestniku, naj ubitega mobiliziranca dobro obdela z nožem in ga nato privleče v skrivališče. To povelje je namestnik tudi izvršil, dobro obdelal mrtveca z nožem in ga privlekel v skrivališče, kjer so ga razkazovali ostalim mobilizirancem, češ, poglejte, kaj so ti »beli hudiči"-domobranci storili z našim ubogim tovarišem. Naravno — prisilnim mobilizirancem so se ob pogledu na razmesarjenega tovariša kar ježili lasje ,ob misli, da se tudi njim kaj takega lahko primeri, isaj nimajo na čelu napisano, da so bili nasilno mobilizirani. Tako so komunistične kanalje iposkušale preprečevati pobege iz njihovih vrst. Da je morda namestnik komandanta sam ubil onega nesrečnega prisilnega mobiliziranca, da se polasti njegovih škornjev, mi je dal misliti kasnejši dogodek: Bilo je to v Ljubljani, v avgustu 1945, torej potem, ko so Ljubljano že ‘osvobodili’ komunistični partizani. jNa Tyrševi cesti sem moral čakati, da se odpre zapora na železniški progi. Ta dan je lilo kot iz škafa. Poleg mene sta stala dva partizana, obadva okinčana s ‘oficirskimi’ odžnaki, ki pa se očividno med seboj nista poznala. Eden izmed njih je imel na sebi lep črn dežni plašč, menda aleatskega ali nemškega izvora, drugi pa je imel na sebi menda angleško uniformo, pa je bil do kože premočen. Ta je od tal de vrha meril s pogledi onega v dežnem plašču. ‘Slednji je to opazil in se obregnil ob njega: 'Kaj zijaš vame? Ali ti diši moj ,regenmontl‘? Pa ga ne boš dobil, hudič! Ali jo vidiš?’ Pokazal je premočenemu ‘tovarišu’ veliko pištolo. Najmanj ju ni oviralo, da smo ta dvoboj med njima rnogi slišati vsi okoli njiju stoječi. TUDI SAVANAROLA." —o— „DIRAGA 82“ SE JE POSLOVILA OD EDVARDA KOCBEKA s tem, da je v njegov spomin objavila izvlečke iz nekaterih (Kocbekovih pisem, ki jih hrami v svoji korespondenci pisatelj Alojz Rebula. Naj nam bo dovoljeno poobjaviti samo tegale: Iz pisma 18. julija 1966 ...Utrujen sem, ko spoznavam grozljivost časa in družbe; sam sebi postajam problematičen sredi vedno bolj nerešenih in nerešljivih vprašanj, ob genskem in potrošniškem človeku, v omrežju demonične organizacije in splošne shicoffrenije, nikomur ne morem pomagati in vedno pogosteje hodim za žalostnimi pogrebi, vrsta mladih ljudi umira, ne da bi jih mogel zaustaviti, Dedijer je izgubil drugega sima in ti zadnji dnevi so bili pošastni. (Povrh pa me ponoči grabita usoda naroda in krščanstva, bojim se, da protokol med našo komunistično birokracijo in neoklerikalno Cerkvijo ne ustreza avtentičnim potrebam množice. Med nami je preveč pokvarjenih nadarjencev in premalo genialnih ekstatikov, ali bomo sploh lahko kaj rešili? Moram Ti priznati, da se resnično bojim tretje svetovne vojne, trezni Jean Rostand me plaši: ..človeška vrsta bo izginila... naša zvezda bo počasi izgubila svojo svetlobo in toplotno moč... nič ne bo ostalo od vse civilizacije... (izginila bo vsaka sled za našo pustolovščino." To se resnično lahko zgodi vsak trenutek... Dovolj zgovorno za vsakogar, ki hoče biti iskren do samega sebe in pošten do tistih, ki so se borili na nasprotni strani — od Kocbekove! PARTIJSKI DIKTAT V KULTURI — Že nekaj let je tega, odkar je V Ljubljani izšel (Leksikon Cankarjeve založbe. Zasluži priznanje v mnogoterih pogledih, izvzemši žalostnega dejstva, da je nastal pod grozotnim vplivom partijske kulturne diktature. Daši so se uredniki v 'Predgovoru po-rudili pojasniti marsikaj, so vendarle tudi zapisali: „Težko je verjeti, da bi leksikon, kakršen je, lahko zadovoljil vse, ki ga bodo uporabljali.. . O odmeri vrstic pa naslednje: ker gre v leksikonu povsod za najnujnejšo informacijo, je dolžina posameznih gesel dostikrat bolj odvisna od dolžine in števila besed, potrebnih /.a. to informacijo, kot pa bi pričakovali po pomembnosti gesla.“ — Kako ta gesla zvene, nekaj primerov (vrste po 5 cm, številka ob geslu predstavlja število vrst): stran 04 Borut 2,33 — Bosanski novi 5,00 3011 'Gorazd 1,33 — Gorazde 2,60 347 'Hotimir 1,38 — Ho ši iMinh 15,66 446 Kocelj 3,33 •— Kocbek Edvard 9,00 138 Ciril in Metod 13,00 — cirkulacijski kapital 10,00 321 dr. Grivec Franc 2,00 — bosanski Grmeč 4,50 348 Tomaž Hren 5,33 — Hoxha (Albanec) '5,00 595 IMissia 1,50 — Živojin Mišič 5,25 613 Lampe Frančišek 2,00 — iLalič Mihailo 2,66 49*2 dr. Albert Kramer 0,00 — Kramer (Stanley 2,25 483 dr. A. Korošec 6,75 — (Sergej P. Korovljov 4,50 (pri dr. Ko-rdšcu omenja, da se ja „zavzemal za trialistično Avstrijo1) 172 dr. Tine Debeljak 1,50 ■— makedonski Debar 5,00 390 Javornik Mirko 0,00 — Javoršek Jože alias Brejc 2,50 667 Novačan dr. Anton '2,00 — (Nova Gradiška 3,50 786 (Pregelj (Ivan 10,00 — predsedstvo CIK ZKS 10,00 742 nadškof dr. Pogačnik Jože tl,20 — Pogačnik J., roj. 1933 2,00 Pogačnik M., roj. 1920 2,25 Pogačič V., roj. 1919 2,20 1014 dr. Aleš Ulšoni črnik 2,00 — (Rus Ušinski 2,75 644 dr. Marko Natlačen 0,00 — (Nemec Natorp 2,25 195 Dolinar Lojze, jurist 0,00 — Dolinar (Lojze, kipar 3,50 598 škof Modest 0,00 — afriški Mobutu 3,-25 336 sv. Hema Krška 0,00 — Libanonec Helou 2,33 10(1 dr. Anton Brecelj 0,00 — sinova Marjan in Bogdan 7,75 109 (Buenos Aires 5,50 — Buharim 7,50 736 arh. Plečnik Jdže 14,50 — Plehanov 116,20 'Komunistična partija (Slovenije je načrtno izkrivila osebnosti in dogodke izpred leta 1945, noben njen vodilni funkcionar pa ne protestira, da v sedanjem grbu (Srbije še vedno blešče vse štiri OOCC ((Samo sloga Srbi-na ispasi) in letnica Karadjordjevega „ustanka“ 1804, ki si ga drznejo primerjati z letom 1941 stran (317); upajo si napisati, da je bil nadškof Jeglič ...klerikalni politik11 (stran 39(1) in da je dr. Rožfrnan „kot škof podpiral klerofašistične ptruje (npr. v SLS), organiziral Katoliško akcijo za boj pro--ti naprednim silam". ‘Istočasno pa z vso mirnostjo še naprej zavestno ležejo, ko pravijo na strani 639-640: „NOB — narodnoosvobodilni (oboroženi) boj narodov Jugoslavije pod 'KPJ (za nacionalno in socialno osvoboditev 1941-45... je KPJ stopila na čelo boja proti okupatorju, proti bratomorni vojni in za socialno preobrazbo (videti samo statistiko o umorih!, n. op) ...22. 6. (na dan nemškega napada na 2?SS'R, n. op.) izdan poziv za splošno ljudsko vstajo... '(od srede aprila 411. do 22. 6. 41 temeljito sodelovanje z nacisti, vprašati dr. Vilfana Jožeta, tedaj uradnika v nekdanjih škofovih zavodih v št. Vidu, in Iše druge, ki jih ni malo! — n. op.) ...JA (jugoslovanska armada) je pod vodstvom KPJ in vrhovnega poveljnika J. Broza-Tita dosegla 1941 zastavljene cilje.“ (Zastavljeni cilji: priti na oblast? ali: osvoboditi primorske in koroške Slovence? — 'Ob morebitni novi izdaji bodo uredniki upoštevali Dedijerjeve popravke? — n. op.) Ko je govora o iSimonu Jenku, ni povedano, da je avtor slovenske nerodne himne „iNaprej, zastava Slave*1 (stran 399), kakor tudi ne, da je njegov grob poleg dr. Prešernovega v Kranju (stran 492); pač pa je na štreni 638 ,,'Naprej‘‘ navedena kot slovenska himna; a pod geslom „himna“ — stran 341 — 'so partijci pokazali svojo resnično barvo, ker pravijo: „. . .slav' nostna, vznesena pesem, ki izraža zavest idejne (Internacionala), narodne (Naprej, zastava Slave), državne (Hej Slovani) ipd. pripadnosti.** — Torej najprej internacionalci! In še: „iSlave“ pišemo z malo začetnico — stran 638, ali z veliko — stran 341? Dokaj dosti prostora je odmerjenega iškofu dr. Mahniču — 11,60 vrstic in dr. Janezu E. Kreku 9,50 (strani 354 odn. 49*5), a pri Jezusu (skoraj 48 vrst — stran 396) junaško povedo, da vendar je obstoj zgodovinske osebe Jezusa skoraj gotov". Za Filozofijo in Religijo je bil v uredniškem odboru dr. Božidar Debenjak, univ. profesor, ki je s to svojo ugotovitvijo brez dvoma zaslužil, da bi ga vključili v leksikonska gesla. — Penta STANOVANJSKE ZASLUGE ..SOCIALISTIČNE DRŽAVE**. Na pr vem zborovanju IKP po Titovi smrti so poročali, kako uspešno gradi država stanovanja: ok. 150.000 na leto. V 50. letih, ko so drugod po Evropi krepko gradili in obnavljali stanovanjske hiše, so v Jugoslaviji na leto zgradili samo '50.000 stanovanj; v 60. letih se je število podvojilo. Tako se je med letoma 1951 in 1979 število stanovanj pomnožilo le za 3 milijone, medtem ko je prebivavstvo naraslo za 6 milijonov. V tem času se je površina na osebo povečala od 9 m2 le na 12 m2. Beg mladih ljudi z dežele je v mestih povzročil dodatne potrebe bivališč, pa jih ni mogeče kriti. iL. 1979 se je na stanovanjskih uradih javilo 3,5 milijonov ljudi. Prevladuje mnenje, da je stanovanjski stiski pripisati številne bole- zni, nesreče pri delu, alkoholizem in druge negativne množične pojave. Posebno slab je položaj ok. 900.000 registriranih brezposelnih in dijakov po mestih. Ti namreč niso vpisani v stanovanjskih listah. Posteljo dobe ali v posameznih domovih ali kot podnajemniki. Za lastnike in najemnike stanovanj postaja to oddajanje vir dohodkov. Plačujejo pa take »brezdelne dohodke" ravno najbolj potrebni: delavci in dijaki, in to za tesne prostore z bednimi posteljami; poleti jih plačujejo tudi letoviščarji. Socialistična država vse to mirno dopušča; sama napravi kaj malo. Tudi če je zadnja leta po 160.000 novih stanovanj, jih večino zgradi zasebna pobuda. Iz »družbenih sredstev" države nastane na leto le po ok. 50.000 stanovanj, in !še to število se naglo manjša. Tistih 3,5 milijonov ljudi, ki iiščejo stanovanje, nima torej nobenega upanja. Gradnja stanovanj je vedno bolj zadeva zasebne dejavnosti, predvsem sezonskih delavcev, ki se vračajo domov. Milijarde v inozemstvu prihranjenih nemških mark, ki naj bi v Jugoslaviji ustvarjale nova delovna mesta, so usmerjene v gradnjo zasebnih hiš im stanovanj; kajti odpiranju zasebnih delavnic in podjetij postavlja socialistična država skoro nepremagljive ovire. IPovratniki iz Nemčije si torej grade hišice, celo z dvigali. Če s tem prihranjeni denar ni izčrpan, si na pokopališču zgrade mavzolej. VSI SO JIH PUSTILI NA CEDILU — Pod tem naslovom je J. K. v »Katoliškem glasu" (št. 37) prinesel obsežnejši komentar o vse obsodbe vrednem poboju palestinskih beguncev v Libanonu. Pri tem pa ne pozabi pokazati tudi na drugo plat zvona, ko govori o »grobih napakah Palestincev" in koder pove tole: »Čeprav so si Palestinci zaradi zadnjih dogodkov pridobili splošno naklonjenost, pa je treba reči, da so si v mnogočem sami izkopali jamo, v katero so sedaj padli. Značilna zanje je bila notranja neenotnost, saj sestavlja PLO osem med seboj sprtih skupin, tako da Jaser Arafat ni mogel nikdar samostojno odločati. Precenjevali so svoje sposobnosti, podcenjevali pa izraelske ter premalo upoštevali povezanost ciljev in interesov ZDA in Izraela. Predvsem pa so precenjevali tehnološko vrednost sovjetske oborožitve in zaslombo s strani Moskve, ki se je v odločilnih trenutkih izkazala za neobstoječo. Tudi bi morali Palestinci kritično presoditi, koliko so s svojim ravnanjem, dostikrat objestnim, odbili arabske države pa tudi arabsko prebivalstvo, zlasti v Libanonu. S tem v zvezi naj omenimo, kaj poroča tednik „11 nostro tempo", ki izhaja v Turinu o izjavi, ki jo je podal turinski občinski svetovalec Giampiero Leo, potem ko se je z občinsko delegacijo vrnil z Bližnjega vzhoda. Njegova izjava se glasi: »Mlad libanonski kristjan, po imenu Ibrahim, mi je dejal: »Ves svet objokuje te dni Palestince nihče pa noče vedeti, -kaj se je zgodilo z nami kristjani. Sprejeli ismo Palestince, ko so jih pobijali v Jordaniji, v Siriji jih pošiljali v taborišča, v Egiptu izgnali. Pa so se Palestinci brezobzirno naredili za gospodarje v naši hiši, začeli pobijati nas kristjane, ki od nekdaj tu živimo, enako zmerne muslimane, ki jim niso šli na roko. Palestinci so mi ubili osem sorodnikov, med njimi starše.** (podčrtal Vestnik) Prav je, da ob zadnjem pokolu v Bejrutu slišimo tudi ta glas. Kri rodi kri, nasilje rodi novo nasilje. Žal plačajo račun navadno nedolžni. Palestinski gverilci so na varnem, ljudstvo pa je ostalo brez zaščite. Vsi so ga pustili na cedilu.** Kri rodi kri, nasilje rodi nasilje... To je skorajda aksiom, ki je imel veljavnost tudi pred štiridesetimi leti. TANJUGU IN NJEGOVEMU DOPISNIKU V Vestniku štev. 1. — 1982, je bilo zapisano (stran 27): „Dasi se bo moral (dr. Šuštar namreč, op. ured.). kot to zahtevajo formalnosti, oglasiti na tukajšnji ambasadi (kar bo seveda zloglasni Tanjug izrabil in se s tem omejil na celotno poročanje, vse drugo tpa zamolčal “ Priznati moramo, da so se ..popravili**. Sicer so 23. oktobra napisali v Delu, da se je srečal z msgr. Ognjenovičem — kar sploh ni res, a v novici, datirani 3. novembra v Buenos Airesu pišejo: „Za povezavo z matično domovino Nadškof in metropolit slovenske katoliške cerkve dr. Alojzij Šuštar o obisku v Argentini. BUENOS AIRES, 3. novembra (Tanjug) — »Moj obisk v Argentini je bil pastirski — učvrstiti slovenske izseljence v njihovih verskih čustvih, po drugi strani pa jim pomagati, da okrepe svojo narodno zavest in povezanost z matično domovino**. Tako je pred vrnitvijo v domovino izjavil ljubljanski nadškof in metropolit slovenske katoliške cerkve dr. Alojzij Šuštar. Poudaril je, da je bil prijetno presenečen nad tem, kako močna je povezanost med Slovenci, ki tam žive, kako dobro so ohranili slovenski jezik in kulturo in kolikšno zanimanje kažejo za staro domovino. Njihova velika želja je navezati stike, še posebej pa bi mladi radi obiskali domovino svojih očetov. „Vračam se z najlepšimi vtisi in zadovoljen s položajem, ki ga imajo slovenski izseljenci med jugoslovanskimi izseljenci v Argentini •ter med samimi Argentinci," je poudaril ljubljanski nadškof. Dr. Alojzija Šuštarja je sprejel tudi poglavar argentinske katoliške cerkve, kardinal Juan Carlos Aramburu. Pogovarjala sta se o možnostih za sodelovanje med cerkvama, da bi ohranili narodnostno identiteto slovenskih izseljencev v Argentini. Iz Buenos Airesa je nadškof Šuštar danes odpotoval v Sao Paolo, kjer tudi ž/ive slovenski izseljenci. Pri njih bo ostal dva dni, nato pa se bo vrnil v Jugoslavijo." Ker je v Delu zdaj že več korajpe, pa naj prihodnjič pove še, če je res ali ne: da na Prula-h v hišnih blokih otroci med seboj govore srbsko? da je bila -uvedena ponovna stroga cenzura pisem in telefonskih razgovorov še posebej? da na Kosovem neprestano eksplodirajo bombe? da so Dolancu ukazali „molk“, ker je hotel narediti red s silo? da ima Franc Leskošek dva Mercedes Benza in dva šoferja? da vojašiki helikopter vozi Pepco -Kardeljevo v hribe, kadar gre nabirat jagode in gobe? da ima Pepca Kardeljeva 26 milijonov pokojnine in gradi ogromno vilo na Bledu? USODA „VZORNE" FIRME ..GORENJE". 'Pred štirimi leti je velenjsko podjetje za gospodinjske naprave ..Gorenje" prevzelo bavarski koncern za elektronske proizvode ,/Korting" v Grassauu. Takrat so zahodnonem-ška občila prevzem bankrotnega nemlškega podjetja in odločitev ..rdečih managerjev" iz Velenja razglašala kot dokaz sposobnosti jugoslovanskega gospodarstva. Bavarska vlada je dajala vedno nove kredite, da tako zavaruje delovna mesta. Kmalu pa je podjetje začelo delati zgolj izgube; do srede tega leta znašajo že 152 milijonov mark. Tudi namen zagotoviti delovna mesta ni uspel. Pred kratkim so spet odslovili 131 delavcev; ostalo jih je le še 450, med njimi veliko sezonskih delavcev iz Jugoslavije. Hudi položaj bavarskega podjetja je toliko bolj brezupen, ker tudi domače podjetje proizvaja samo izgube. Po načrtu bi moralo lani dati sko-ro 0,3 milijarde din dobička, v resnici pa je 1,1 milijarde din (ok. 55 milijonov mark) izgube; velik del le-te je nastal v Velenju. Proizvodna sposobnost doma je bila izrabljena le za '79%, ker je primanjkovalo deviz za 'ivoz surovin in novih strojev; tudi prodaja ni dosegla pričakovane količine in cene se niso dale povečati. Tako je velenjska firma 'Gorenje, ki je veljala za vzorno, komaj v boljšem položaju kot prevzeta nemška Korting. Zanimivo je, da danes nakup Kortinga doma odkrito kritizirajo kot »neodgovorno" in nestrokovno izvedeno dejanje. —o— MATIJA MALEŽIČ PROSI ZA PRIPOMBE — Prav pred kratkim je doma izšla razkošno opremljena monografija »Ribnica skozi stoletja — 1982", ki ima to odliko, da »ustvarjenje sveta" ne postavlja več v leto 1945, ampak »gre v zgodovino" tako kot se spodobi. Vsaj tak je prvi in prijetni vtis. Razumljivo pa je tudi, da imajo leta 1941—45 svoj poseben oddelek, kjer pod naslovom »Narodno-osvobodilna borba v občini Ribnica" Matija Malešič—Ciril, roj. 31.-10.-16. v Gorenji vasi pri Ribnici, med vojno partizanski funkcionar (z neomenjenimi funkcijami), po vojni pa ljubljanski župan, objavlja svoj dnevnik iz tistih let. Tamkaj smo med drugim brali tudi tole; „9. maj Osvobojena sta Ljubljana in Maribor. Nemško vrhovno poveljstvo podpiše kapitulacijo pred zavezniki. 15. maj Zadnja bitka 2. svetovne vojne, že po uradni kapitulaciji, poteka na jugoslovanski strani Koroške. Na področju sedanje ribniške občine od začetka do konca vojne pade na strani partizanov v borbi z Italijani, Nemci, belogardisti, četniki in domobranci ali umre v zaporih in taboriščih okrog 600 rojakov.. . Naj ne bo to nikoli pozabljeno! Še neugotovljeno število rojakov, pade, žal, tudi v službi okupatorja. . . Kronika je zaradi pomanjkanja časa nepopolna. Manjkajo opisi nekaterih pomembnih dogodkov. Prosim za pripombe in dopolnila. Ljubljana, marec 1982.“ Kratko besedilo, ki da mesta za vrsto pripomb. Tele so naše pripombe: 9. maja, na dan kapitulacije, sta bila osvobojena Ljubljana in Maribor. Da ne bi bilo »Osvobodilne Fronte" — koliko dni pozneje bi ta svoboda vstopila v obe slovenski mesti. Kakšno korist je slovenski narod dobil kot protivrednost za (dobesedno vzeto) potoke prelite krvi, da izvzamemo prenaredbo ali ponaredbo »slovenskega narodnega značaja?" 15. maja še se je bila zadnja bitka 2. svetovne vojne. In to na jugoslovanski (???) strani Koroške. Ali ne bi bilo umestno zapisati med kom, čemu in zakaj ta zadnji spopad? In rezultat? Po kakšni metodi tudi je bilo ugotovljeno, da so tisti, ki so pomrli v zaporih in taboriščih, padlii na partizanski strani in tako dopolnili približno (!) številko 600-ih rojakov? Kako to, da tako vzorna ljudska oblast, z vsemi arhivi in dokumenti na razpolago, po 37 letih ni bila zmožna ugotoviti števila rojakov, ki so padli — žal je tudi nam — v okupatorjevi službi? In kar je še huje: mar na strani slovenskih domoljubov — vaških stražarjev in domobrancev — ni bilo žrtev vojne ali, bolje rečeno, prostalinistične komunistične partije, da jih sploh omeni ne? Res, kronika je nepopolna in manjkajo opisi nekaterih pomembnih dogodkov — kot na primer pokoli v prvih letih rdeče svobode. Pa ne samo — zaradi pomanjkanja časa! KRŠČANSTVO JE ŠE VEDNO DUŠA EVROPE Tako je na romanju 21. avgusta na Višarje izjavil škof Kapellari, in kristjani morajo isodelovati pri gradnji, evropske prihodnosti. Nadškof Šuštar se je ustavil ob misli, da morajo meje, ki so nekoč ločevale, povezovati. Na romanju je bil tudi videmski nadškof Batisti. Srečanje verskih pastirjev treh sosednjih pokrajin je dejanje —. drugo leto naj se ponovi na Brezjah, potem pri Gospe Sveti —, ki odgovarja Iželji Janeza Pavla II., naj katoličani dejavno sodelujejo pri združevanju Evrope. To je nakazovala tudi maša. Pesmi in odgovori .so .se vrstili v slovenskem, nemškem in italijanskem jeziku; v pridigi pa je škof Kapellari pokazal, da so zbrani romarji iz treh dežel podoba Evrope v malem. Vesoljno Cerkev je mdr. zastopal še marguettski nadškof Schmitt, deseti Baragov naslednik; udeležil se je Baragove proslave v 'Novem mestu. German Petrovčič: Od kod ime Slovenec? V Vestniku 1982, 3, 188 smo brali pod gornjim naslovom, kako smo Slovenci v korist Hrvatske zgubljali slovensko ozemlje. K članku bi rad dodal nekaj pripomb: Slovenske vasi Vodice, Poljane, Goleč in šterno v Istri so ob popravku meje po 1. 1955 ostale v Hrvatski, ker so Hrvati grozili Slovencem teh vasi, da ne bodo mogli več hoditi na delo na Reko, če se bodo izrekli za Slovenijo. V Bujah so med vojsko slovenski domobranci spraševali ljudi po narodnosti in ti so odgovarjali, da so Slovenci. Hrvati so dobili zahodno Istro do Dragonje, kjer je bilo okrog 80.000 Italijanov, ki so se izselili. V zameno smo mi izgubili Trst, Gorico, Beneško Slovenijo in Kanalsko dolino. Vrh tega so se Italijani iz Istre naselili na Tržaškem ozemlju in še bolj poitalijančili to ozemlje. Pravično bi bilo, da bi Slovenci iz etničnih razlogov in v zameno za izgubo zahodnih predelov slovenskega ozemlja dobili vsaj ozemlje do reke Mirne v Istri, tako pa so Hrvati dobili italijanske vasi in mesta, ki nikoli niso bila hrvatska in povrh ostali še z delom slovenske Istre. Zato ne soglašam z avtorjem, ki slovensko ozemlje odstopa Hrvatom kot ..najboljšim prijateljem, skoraj bratrancem". Slovensko-hrvatska meja se ni izoblikovala skozi dolga stoletja, temveč so nam Hrvati še 1. 1955 odvzeli slovenske vasi. Tudi Zrinjski, ki je priključil čabrsko Hrvatski, je bil Hrvat, ne tujec. Avtor pravi, da tega niso krivi Hrvati. Kdo pa drug? Ali bi avtor privolil tudi v mejo na Gorjancih, ki jo je 1. 1929 potegnil kralj Aleksander, ako bi še obstajala? Hvala Ganglu, ki je dosegel popravek meje! Prav tako še ni zastarala meja v Istri, temveč se moramo še nadalje truditi za pravično razmejitev, če so Hrvati res tako dobri sosedi, naj nam vrnejo, kar je naše in nas odškodujejo za izgubo slovenskega ozemlja, ki je ostalo Italiji, ker je ta zgubila zahodno Istro v prid Hrvatom! Primerjava med Nemci in Poljaki ne drži. Nemci so zgubljena ozemlja nasilno ponemčili in Poljakom delali velike krivice. Zguba teh ozemelj je bila le poprava krivic. Kakšne krivice smo pa mi storili Hrvatom? Dovolj je za Hrvate, da imajo kajkavško Zagorje, ki bi moralo spadati k Sloveniji. Če so Hrvati sprejeli Štokavščino, bi bili morali kajkavce odstopiti Slovencem, ne pa jih siliti, da sprejmejo štokavščino. Znan je primer, da je profesor na zagrebški gimnaziji navajal študente k rabi besede „upotrebljava-ti“ z besedami: »Nemojte upotrebljavati reči ,,rabiti", nego rabite reč „upotrebljavati!“ Avtor pravi, kdo bo popravljal mejo? Slovenci bodo morali storiti svoje, končna odločitev je v božjih rokah. Ne samo z orožjem, tudi z molit* vi jo se premikajo gore in meje. Hrvatom pa recimo: Jasni računi — dobri prijatelji! Pa še to: besede „otec“ SP 62 ne pozna. Pri besedah „preko“ in „isto-časno“ ima puščico in za njo besede: „prek“ ozir. hkrati, obenem, v istem času. — Razlaga imena vasi „Kasoz“ — „Kosez“ je zanimiva. — Razkrižje ni podružnica župnije Štrigova, temveč je župnija v Sloveniji, a spada pod zagrebško nadškofijo, šola je slovenska, župnik je Hrvat. Slovensko petje v cerkvi je zdaj dovoljeno. V SPOMIN 4. septembra 1946 — Ne pozabimo jili nikdar! Obletnica 4. septembra 1946, smrtnega dneva dveh naših velikih mož, generala LEONA RUPNIKA in policijskega upravnika Dr, LOVRA HACINA, tudi letos ni šla nepozabljena mimo. V nedeljo, 5. septembra, smo se zbrali v Slovenski ihiši na R. Falconu k sveti maši za pokoj njunih duš, ki jo je daroval — kot že nekaj let sem — delegat msgr. Anton Orehar in se v priložnostni pridigi poklonil spominu obeh mož, obenem pa navzoče borce opomnil na še neizpolnjene naloge. Po maši )ia smo se zgrnili okoli spomenika padlim domobrancem, kjer je g. Adolf Škerjanec v umirjenem tonu nanizal nekaj svojih misli v slavo in časten spomin generala in njegovih sodelavcev. Tako smo se tudi letos zavedli spodbude iz tiste naše domobranske pesmi, ki nas vabi in kliče: Srca mrtva govorijo — ne pozabite nas nikdar! PROFESOR VINKO LOGAR — UMRL Dne 31. oktobra 1982 je v Ituzaingo pri Buenos Airesu umrl prof. Vinko Logar. Bil je zaveden Slovenec in odločen protikomunist. Med vojno in komunistično revolucijo je bil posebno delaven v protikomunističnih vrstah na Gorenjskem. Nacisti so ga zaprli v Begunjah, kjer je bil v nevarnosti, da ga ustrele kot talca. Po vojni je odšel na begunsko pot in je v taboriščih poučeval slovenske srednješolce. Preselil se je v Argentino, kjer se je tudi javno živahno udejstvoval v raznih organizacijah: v Zavetišču škofa dr. Rožmana, v Slomškovem dotnu in zlasti še v Gibanju za slovensko državo. Bil je srčno izredno dober človek, globoko veren in vedno pripravljen pomagati svojemu bližnjemu. Bil je naročnik Vestnika in prijatelj naše borčevske organizacije. Naj počiva v miru! NOVE KNJIGE KOMUNIZEM — VELIKA PREVARA — Knjiga s tem naslovom* je prva iz vrste že napisanih o razmerah v Jugoslaviji. Znan je tudi že nemški prevod druge knjige iz te vrste: Jaz, Josip Broz-Tito. Napovedani sta angleški in nemški izdaji naslednjih: , Zrušenje idealov ali izpovedi Titovega ministra'* in „Rdeči managerji". Pisec teh del je Stjepan Djurekovie, rojen 1. 1926. Tik pred koncem vojske je odšel k partizanom. Kmalu se je povzpel med managerje. Daši je baje bil član opozicije v ,,hrvaški pomladi", kar je Tito 1. 1971 ,,očistil“, je Dju-rekovic še naprej lezel više in više. Končno je postal eden ravnateljev največjega jugoslovanskega petrolejskega kombinata ENA v Zagrebu. Kot tak je bil pri prazni devizni blagajni neprestano na poti med Bagdadom in Moskvo ter lovil milijone ton petroleja. Zato letos nekaj časa nihče n.i pomislil, da je kaj narobe, ko ga ni bilo doma, dokler žena ni prijavila, da je izginil. Takoj so nastale govorice, da je poneveril težke milijarde in jo pobrisal. -(Partijski listi so celo oznanjali, da je Djurekovie prodal polno petrolejsko ladjo. Postavljali so ga na prvo mesto že znanih goljufov: tistih, ki so po švicarskih bankah nagrmadili milijone dolarjev in si potem poiskali mirno zatočišče kje na Zahodu, npr. v Španiji, kjer so bili na varnem prod izročitvijo, saj je Franco odbil vsako sodelovanje z Jugoslavijo, ali na Francoskem, kjer si je izbral vaško rezidenco ..ljudski heroj" Laza V ra caric; posebno rešitev je našel tovariš Petar Djerasimovi: likvidiral je podružnico podjetja v Zahodni Nemčiji in si z izkupičkom zagotovil „zaslu-ženi‘< pokoj.) Toda proti Djurekoviču ni bilo nobene jugoslovanske terjatve za izročitev. To je v Jugoslaviji zbudilo nove domneve: da so v škandal zapletene še višje zverine in torej ni zaželeno, da bi Djurekovie »pregovoril. Končno jo dolgoletni hrvaški ministrski predsednik Petar F*lekovič, zdaj glavni ravnatelj firme ENA, v parlamentu na vprašanje izjavil, da v podjetju ni zmanjkala nobena vsota denarja, in da o Djurekovidevem bivaliču ne ve nič — to da je stvar policije. Resnica je ta, da je Djurekovie zapustil Jugoslavijo iz političnih razlogov. Že desetletje je zapisoval dejstva o Titu, njegovih drugovih, o rdečih managerjih, o položaju delavstva. Pobegnil je, da svetu razodene resnico. V pismu, ki ga je dal objaviti v Zahodni Nemčiji, pravi: ,.Zaradi nevarnosti pred UDiB-o stalno menjavam dežele, v katerih bivam. Iščejo me, ker poznam veliko državnih skrivnosti." * Izvirni naslov: Komunizam: velika prevara. (Roman). Knjigo lahko naročite na naslov: Kroatisches Buch, iPostfach 12)13, 819 VVolfratshausen, Bundesrepublik Deutschland. 'Cena: 10 'DIM ali US$ 6. Knjigo o Titu (v hrvaškem ali nemškem jeziku pa naročite na naslov Ost-Diensta (gl. letošnji Vestnik str. 227) za ceno 30 D!M. O svojih knjigah pripoveduje v pismu: ,,V njih opisujem pravi obraz Jugoslavije z vsem trpljenjem preprostega ljudstva in razkošnim življenjem vodilne kaste. Moj roman o Titu se začenja pri njegovem prelomu s Stalinom 1. 1948 in se konča z njegovo smrtjo 1. 1980. Gre za škandolozno kroniko dobe, v kateri je Tito brezobzirno obračunal z vsemi tekmeci, tudii s hrvaškim množičnim gibanjem 1. 1971 in končno celo z lastno ženo Jovanko. Ta knjiga se bere skoro kot kriminalni roman in odkriva javnosti doslej neznana dejstva in državne tajnosti. iMoj roman o komunizmu kot veliki prevari opisuje življenje delavcev v neki zagrebški tovarni in dokazuje, da tako imenovano samoupravljanje ni nič drugega kot popolna polomija. Delavci so žrtve izkoriščanja in komunizem sovražijo." O tej Djurekovičevi knjigi je prinesla londonska Nova Hrvatska poročilo prof. Mirka Vidoviča. i(Sedanji predsednik sabora HNV le predobro pozna jugoslovansko ječo in ječe ter jih je mojstrsko opisal, ko se jih je rešil.) Tu nekaj odstavkov iz Vidovičeve kritike: „Ta roman dobro zadene značilne nadrobnosti jugoslovanske stvarnosti (...) v tem strahotnem ozračju, v katerem oblast budno sledi vsak migljaj delavskega razreda in mu ubija zdravi razum. Z ne prevelikimi slovstvenimi zahtevami so dobro opisane in razložene spletke tega poneumljanja. Tam živi vse od pokvar jencsli, sleparstva, kraje in nemorale, pa je tudi zmerjavski jezik kot izraz pojasnitve tega položaja ‘primeren svojemu namenu’." (...) V romanu je prikazan „udbaški cinizem", ki vsako svojo nesposobnost zvali na delavce; vse, kar je zanič, pade na »samoupravljavce", ki slabo opravljajo zaupano jim vladanje nad samim seboj. »Čudno je in točno, kako v glavah krvnikov v titovskih zaporih vsak pameten sklep, vsako pametno dejanje in vsaka resnica, ki prodre na dan, izhaja od — emigracije. Pokaže se, da je edino emigracija pri zdravi pameti, zakaj razni šijeni (znani udbaški mučivec) delajo vse, da v delavcih okrnijo razum." Vidovičeva .strnitev: „Foto-zlepljenka kot tehnika pismenega, prikazovanja pa resnicoljubnost kot bistvo pripovedi narejata iz tega Djureko-vičevega romana klasično delo socialističnega realizma, katerega je v hrvaško književnost uvedel Avgust Cesarec" Prof. Vidovič priporoča knjigo vsem hrvaškim sezonskim delavcem: to branje je najboljše zdravilo, da se rešijo domotožja. Knjiga najbrž ne bo ne n,a Vzhodu ne na Zahodu vzbudila velikega odmeva, „ker je vsebina knjige sestavni del njihove slabe vesti". V romanu se podaja čista resnica, »deluje pa kot prikaz bolnih sanj, zakaj taka je stvarnost, iz katere je prišlo vse, kar knjiga vsebuje." Djurekovič je 7. oktobra objavil odprto pismo predsedniku centralnega komiteja zveze komunistov Hrvaške Juri Biliču. V pismu napoveduje še peto knjigo: »fSinovi orla" — o položaju Albancev v Jugoslaviji in preganjanju, ki so mu izpostavljeni. ■Ostro zavrača obrekovanje, ki so ga sprožili proti njemu. Djurekoviču očitajo vikendsko hišo, ki si jo je zgradil na Krku. A njegova družina je bila med najbolje plačanimi v Jugoslaviji. Zato vprašuje: ,;Kako pa je zgrajenih tistih 70.000 vikendskih hiš po Jugoslaviji? (..t) IKako ste zgradili te vikendice Vi (Bilič) in vaši kolegi na vrhu oblasti? Mogoče želite, da začnem pripovedovati o tem ? Ali želite, da začnem pisati o ljubicah Jure Biliča, Dragosavca, Dolanca in mnogih drugih? Želite, da začnem pisati o Vojku ISantriču, ki je ‘pridelal’ bajeslovne milijone dolarjev v transakcijah s hrvaškimi podjetji...?" '(Gnojnica iz hlevov jugoslovanske jare gospode se je začela polivati po vsej nesrečni deželi in zaudarja po vsem svetu. To, kar je razodel Dedijer, je le majhen del tega, kar ve, in še manjši del tega, kar se j» dogajalo in se dogaja.) Djurekovid končuje tako: „Ako so moje knjige slabe in neresnične, kakor trdijo nekatera javna občila, zakaj se jih bojite ? Zakaj jih morajo 'naši drlžavljani z velikim strahom tihotapiti čez meje in zakaj dobi tisti, pri katerem tako knjigo najdejo, najmanj pet let ječe? (...) Ali je resnica nekaj tako strašnega, da se je bojite kot največjega sovražnika?" —o— IVAN KOBAL, MEN WHO BU1LT THE SNOVY. (MEN WIHHOUT VVOMEN). Newtown (Avstralija), 1982. Založba: The ISaturday Centre. 164 strani s iskrico prizorišča in 9 risbami. Ivan Kobal je eden tistih naših izseljencev v Avstraliji, ki vzdržujejo slovensko in protikomunistično miselnost in krepko delajo za nje uveljavljanje.. Piše v materinem jeziku, v italijanščini in angleščini. Doma je iz Planine, vojno je preživel največ kot študent v severnoitalijanskem zavodu. Konec vojne je odišel domov, pa je čez kako leto zapustil zasužnjeno domovino, živel tri leta v begunskih taboriščih in končno odplul v Avstralijo. V letih 1954 do 58 je sodeloval pri izvedbi enega največjih tehničnih načrtov na svetu. Dela so trajala 25 let; preobrazila so velikansko gorato ozemlje med rekama Murrimbidgee in Murray ter dala temu jugovzhodnemu delu Avstralije 4 milijonov kilovatov toka in silne količine vode za namakanje niže ležečih dolin. (Zamisel kako uporabiti neznanske sile gorskih jezer, je izšla od poljskega izseljenca Strzeleckega, moža, ki je 1. 1840 premagal naj" višjo avstralsko goro in jo poimenoval Kosciuski.) Med inženirji, tehniki, izvedenci, delavci je bilo veliko beguncev iz dežel za železno zaveso. Kobal pripoveduje, kot pravi v predgovoru sir Wil-liam Hudson, voditelj mogočnega dela, „o vsakdanjem življenju nekaterih tujezemskih delavcev v zgodnjih dneh graditve načrta'1 in je tako ohranil avstralski zgodovini marsikateri prizor iz spreminjanja divje narave sredi gorske verige (Great Dividing Range) in marsikatero zgodbo poznanega delavca". Zgodbe pokažejo tudi, kako je lahko uspešno in lepo sodelovanje med ljudmi različnih narodnosti. Med nastopajočimi osebami so v večini Slovenci. Eden teh je rcšenec iz skupnega groba komunistične morije maja in junija 1946. Pisec poroča, kako se je 16-letni Štefan konec vojne umikal z domobranci („Freedom Fighters") pred zmagovito -OF v Avstrijo; kako so jih zavezniki razorožili in jih tisoče poslali nazaj v roke novega režima. /Skoraj vsi so po- mrli v zloglasnih kraških jamah. ,/Štefan je bil v eni izmed njih tri dni dni in noči; dobesedno je plaval na truplih. Slišal je stoke, zadnje molitve umirajočih, preklinjanje morivcev. Ostal je pri življenju. Posrečilo se mu je ohraniti mesto na prezračenem kraju v jami; drugače 'bi ga trohnobni smrad uduišil. četrtega dne, ko je bilo kazno, da je v razdalji ene milje vse pomrlo, je na ves glas klical na pomoč ter napeto poslušal. Nekdo ga je zaslišal in mu .spustil konec vrvi. 'Prišel je spet na zrak, ni pa rešitelju mogel slediti, ker je tam še vedno vladalo nasilje, čeprav se je vojna končala. še teden se je preživljal s travo in gozdnimi jagodami in se ponoči upiral mrazu, dokler ni spet prišel do svojih rojakov v avstrijskem begunskem taborišču." Za knjigo, ki je posvečena »spominu dobrih ljudi, med temi treh Slovencev, ki .so izgubili življenje pri delu za hidroelektrični načrt Snežnih gora“, je Kobal prejel nagrado 1000 dolarjev. Zavednemu rojaku čestitamo. Njegova knjiga je nov prispevek v angleščini k poznanju slovenske stvari v svetu. DRUŠTVENE VESTI OBČNI ZBOIt ZVEZE SLOVENSKIH PROTIKOMUNISTIČNIH DRUŠTEV V soboto, dne 16. oktobra 1982 Se je vršil ob 8 zvečer občni zbor Zveze S. P. D. iv Baragovem domu v Clevelandu. Občni zbor je odprl zvezni predsednik Otmar Mauser z molitvijo za vse žrtve komunizma in za vse umrle člane društev. Po prebranem zapisniku zadnjega občnega zbora, ki se je vršil v Torontu in po overovljenju pooblastil .nenavzočih društev, so sledila poročila odbornikov in poročila krajevnih društev. Posebno navdušeno je bilo Gil-berlsko poročilo, v katerem poudarjajo, da je delo /naših društev še vedno potrebno, morda bolj danes, kot v preteklosti. Tudi invalidski fond je še vedno zelo potreben, so še invalidi, ki /računajo na našo pomoč in tudi bližnji svojci padlih borcev, ki trpe pomanjkanje, so še vedno zapostavljeni in nimajo možnosti, da bi se gospodarsko opomogli. Vse |to delo pa močno podčrtava naše glasilo Vestnik, ki s svojimi članki razlaga, pojasnjuje in poroča zgodovinsko, življenjsko in svetovno nazorna vprašanja jn povezuje člane in somišljenike. Zvezni predsednik je med drugim poročal, da je zvezni odbor po sklepu svoje seje poslal Mohorjevi družbi v Celovec protestno pismo, ker je med rednimi knjigami za 1. 1982 izdala Polanškovo knjigo Križ /s križi. V tej knjigi Polanšek namreč povzdiguje partizanske borbe in blati domobrance. Izdaja take knjige za katoliško založbo ikot je Mohorjeva, gotovo ni primerna. Po razrešnici, ki jo je /dobil stari odbor, je clevelandski predsednik, Vinko Rožman, vodil volitve, na katerih je bil izvoljen naslednji odbor: Predsednik — Anton Oblak. Podpredsedniki — vsi krajevni predsedniki. Tajnik — Lojze Bajc. Tiskovni referent in član uredniškega odbora — Otmar Mauser, Marija Meglič. Pregledniki — Mirko Glavan, Jože Melaher, Anton Meglič. Zgodovinski referent — Janez Sever. Novi predsednik se je zahvalil za zaupanje in se priporočil za pomoč pri delu, ki ga je obljubil vršiti po svojih najboljših močeh v moralno oporo vseh, ki trpe pod komunizmom. Naše .idejne borbe še ne sme biti konec! Marija Meglič ROMANJE V FRANK Clevelandsko krajevno društvo slov. protikomunističnih borcev je izvedlo zelo uspešno romanje v Frank, Ohio, v nedeljo 26. septembra 1982. To romanje je posvečeno pred vsem spominu turjaških in grčariških žrtev iz leta 1943, sv. maša na tem romanju pa se daruje za vse pomorjene Slovence iz težkih časov okupacije in revolucije in vseh že v izseljenstvu umrlih rojakov. Ob tej priliki se v molitvi spominjamo tudi vseh bolnikov. Kmalu po deseti uri se je pričel polniti parkirni prostor na romarskem kraju. Poleg petih polno zasedenih avtobusov so prihajali tudi številni osebni avtomobili, ne le iz Clevelanda, temveč tudi iz drugih mest, ki se ob tej priliki radi pridružijo. Ob 12 sta pristopila k oltarju dr. Pavel Krajnik in p. Fortunat Zorman in darovala sv. mašo, pri kateri se je ljudsko petje vrstilo s petjem moškega zbora. — Pridigo je imel dr. Krajnik. Z zares izbranimi besedami je podal sliko današnjega časa in razložil pomen trpljenja in molitve in nas potrdil v upanju na povračilo vsega v obilni meri. Pred zadnjim blagoslovom je moški zbor zapel žalostinko „Vigred se povrne" tako ginljivo, da so marsikomu stopile solze v oči. Popoldne ob pol treh se je razvila procesija križevega pota po gozdičku, kjer je letos na novo napeljani brezžični ojačevalni sistem omogočil, da so vsi romarji lahko sledili in odgovarjali p. Fortunatu, ki je vodil pobožnost. Procesija je nato krenila nazaj v cerkev, kjer so bile pete litanije, pri katerih je z gospodoma sodeloval tudi moški zbor in vsi romarji so iz polnih grl peli odpeve. Tudi patri, ki vodijo ta romarski kraj, ki ne razumejo slovensko, vsako leto komaj čakajo na naše litanije; take všeč so jim. I * Predno so se romarji razšli, so sc še zbrali pred cerkvijo in poleg domobranskih zapeli tudi vrsto narodnih pesmi, nakar so se zadovoljni poslo-slavljali med seboj z obljubo, da se prihodnje leto ob tem času spet snidejo na tem romanju. Vsako leto večja udeležba je društvenemu odboru prelepo plačilo za trud, ki ga ima z organiziranjem romanja in pobuda, da ta romanja v bodoče ne bodo prišla iz programa. PONATIS General Rupnik in Slovensko domobranstvo V ..Zgodovinskem časopisu1* (35—1981) je Boris Mlakar priobčil krajšo razpravo o naslovni temi, ki — menimo — utegne zanimati naše bravce. 'Ker se naš list ne 'boji glasov ,,z druge strani1* — nasprotno, saj je poslušanje le-teh izredno učinkovita metoda, s katero je možno hitro ugotoviti „kaj je kdo“ in »kakšen je kdo“ in nam je izid takšnih primerjav redkokdaj v škodo — ponatiskujemo prvi del te razprave s temle edinim komentarjem: Ponatis nikakor ne pomeni, da se s trditvami, mnenji in sugestijami pisca, v kolikor nimajo zgodovinske podlage, strinjamo. Pisca samega ne poznamo: ne vemo, kje je in kako je doživljal revolucijo; tudi ne vemo, če ni le enovit produkt povojne socialistične družbe. V enem ali drugem primeru bi prizadelo to vedenje le našo oznako o etiki pisca kot zgodovinarja. Da je revolucijo isarn doživljal, smo upravičeni dvomiti o njegovi poklicni poštenosti; v nasprotnem slučaju pa ga najdemo že od rojstva vklenjenega v kalup nedokončanih litanij o izdajstvu nasprotne strani, iz katerega ne more ali ni zmožen priti ven. — Ured. General Leon Rupnik je bil brez dvoma ena osrednjih osebnosti v okviru protirevolucionarnih in kolaboracionističnih sil na Slovenskem v času 2. svetovne voje. To se je do neke mere potrdilo že v času pred kapitulacij i Italije v zvezi z njegovim delovanjem kot ljubljanski župan in predvsem z njegovimi „strokovno-vojaškimi“ prizadevanji za bolj učinkovito organizacijsko vojaškega,oboroženega boja proti NOG. Seveda je tedaj še večina vzvodov odločanja o tem v protirevolucionarni sferi bila v rokah drugih činiteljev kot so bili Slovenska zaveza, odbor Vaških straž, četniško vodstvo, ministri v Londonu itd. Rupnik je bil do neke mere le izrabljena figura tako s strani okupatorja kot protirevolucionarnega vodstva, saj izrecno ni mogel izvesti nobene pomembnejše iniciative. Z odhodom italijanskega ter prihodom nemškega okupatorja v septembru 1943 se je položaj v tem smislu skoraj takoj korenito spremenil. Vloga Rupnika je v novih razmerah že v prvih dneh pričela rasti, nekaj po zaslugi dejstva, da jo bil župan, dalje zato, ker se je prizadeval vojaško organizirati dele bele garde v Ljubljani; pravtako je njegova vloga relativno porastla zato, ker je bilo strankarsko vodstvo takrat precej dezor-ganizirano in zaposleno z mrzličnim reševanjem vaških straž na terenu. Predvsem pa gre zasluga za Rupnikov vzpon nemškemu okupatorju oiroma vrhovnemu komisarju Friedrichu Rainerju, ki je Rupnika povzdignil v položaj predsednika pokrajinske uprave v Ljubljanski pokrajini, ker je takrat ustrezalo rangu prefektov v ostalih pokrajinah operacijske cone Jadransko primorje. Rainer je po pripovedovanju predlog za imenovanje Rupnika dobil od škofa Gregorija Rožmana, katerega je poprosil za nasvet. Rupnik je nato predlagani položaj po premisleku sprejel, kar je opravičeval s potrebo, da še nadalje odigra svojo vlogo, to je vlogo »advokata naroda".1 Vprašanje je seveda, ali so v -tej formulaciji zajeti vsi in pravi subjektivni motivi Rupnikove odločitve, da svojo kolaboracijo in navsezadnje tudi izdajstvo nadaljuje tudi z novim okupatorjem in na še višji ravni, kot je to delal poprej. Deloma se skrivajo odgovori na to tudi v sklopu njegovega odnosa do domobranstva, o katerem želimo malo podrobneje spregovoriti v tem sestavku. Vsekakor je Rupnik odigral eno od osrednjih vlog že v procesu formiranja Slovenskega domobranstva. Na tem mestu se bomo omejili na omembo najbolj značilnih dejstev in okoliščin. Očitno gre pripisati tudi Rupnikovi pobudi, da se je takoj po kapitulaciji Italije v Ljubljani pričelo zbirati moštvo iz razpadlih Vaških straž in četnikov, iz katerih je župan tedaj hotel ustvariti neko zanesljivo milico ter jo uporabiti za zaporo ljubljanskega bloka, ki je bil po odhodu italijanskega vojaštva nezaseden ter so Ljubljančani prosto lahko odhajali v partizane. Misli] pa je pri tem tudi na potencialno nevarnost partizanskega napada. Pri organiziranju tega moštva sta se predvsem eksponirala njegov zaupnik kapetan fregate Janko Kregar ter njegov zet poročnik Dejan Suvajdžič, omeniti pa gre pri tem še poročnika Danila Capudra in poročnika Miloša Abrama. Pri tem je Rupnik užival podporo poveljstva polka Admont oziroma nemškega poveljnika mesta Ljubljane. To je bil torej L im. 1. domobranski bataljon, ki je vsaj za Ljubljano predstavljal prvo jedro bodočega Slovenskega domobranstva. Rupnik je to svojo »domačo milico" ocenil v jačini nad 1000 mož, vendar drugi glasovi govore le o okrog 500 možeh.2 V tistem času so k Rupniku prihajali vsemogoči ljudje ter ga v skrbi in strahu pred komunistično nevarnostjo prosili, naj kaj ukrene za obrambo. Šlo je za politične in vojaške osebe, za predstavnike strank in »beguncev", posebno potem, ko so se razširili glasovi, da je general prevzel vodstvo akcije proti komunistom. Pozneje je Rupnik v nekem internem govoru omenil, da so tedaj »letali" za njim, „da naj za božjo voljo kaj storim, ker me bodo vsi podpirali".3 Pri tem se seveda Rupnik ni dal preveč prositi, saj se iz njegovega predhodnega in pa poznejšega delovanja in izjav vidi, da je imel precej določno predstavo o tem, kaj bi po njegovem bilo potrebno storiti za uspešnejši boj proti NOG. Mislil je na organiziranje majhne, a kakovostne in elitn narodne vojske, ki bi se oslonila na nemškega okupatorja, pri tem pa naj bi bil povsem izločen »razkrajajoči" strankarski duh, ki je po njegovem poprej vladal v Vaških satržah. Vsekakor je imel o nesposobnosti vodstva le-teh tedaj dovolj očitne dokaze. Ta svoj načrt oziroma želje je potem vedno znova in v različnih odtenkih ponavljal in ga skušal doseči. Ta se je glede čisto formalne vojaške plasti sicer skladal z načrti gije" te vojske mu pa omenjena subjekta sploh nista šla na roko. V začetku je kazalo, da bo Rupnik dejansko prevzel vse niti nove snujoče se protirevolucionarne oborožene formacije v svoje roke. Nanj strankarskega vodstva kot tudi okupatorja, toda glede značaja in „ideolo-se je obrnil Protikomunistični odbor, imel je že neko vojaško zaslombo pri sinu Vuku in v moštvu v ljubljanskih vojašnicah. Prav ob tem so 20. septembra 1943 pri Slovenski legiji ugotavljali, da „med našimi fanti v kasarni je neko gibanje v prid generalu Rupniku. Pričakovati je, da bodo storili kak nepričakovan korak11.4 Nanj sta se obrnila tudi Rainer in Erwin Rosener prvi seveda predvsem zaradi političnega sodelovanja. Toda Rosener, ki Protikomunističnega oziroma kakega drugega odbora ni mogel uradno priznati za enakopravnega partnerja (to pravzaprav tudi strankarsko vodstvo uradno ni hotelo postati), se je na Rupnika obrnil zato, da bi mu utrl pot med slovenske vojaške kroge, med katerimi je kot naj starejši častnik imel pač določeno avtoriteto. Hotel ga je torej le za posrednika, gotovo pa ne za konkretnega izvajalca njegovih zamisli, česar Rupnik v začetku očitno ni razumel. Kronologija pogajanj med njima sicer še ni dovolj jasno razvidna,r' tudi ni jasno, ali je šlo za 'stike med njima neposredno, ali pa le preko „pooblaščenih“. Dejstvo je, da je s pomočjo ilegale Rupnik Višjemu SS in policijskemu vodji preskrbel za začetek nek določen častniški kader in štab, ki mu je najprej načeloval nezanesljivi polkovnik Anton Kokalj. Pri tem je bil Rosener z višjimi častniki celo nezadovoljen, saj kot se je pozneje izkazalo, bi mu kot načelnik štaba zadostoval sposobni -stotnik Vuk Rupnik. Toda general in njegov sin sta hotela upoštevati red starešinstva in Rosener se je v tem pač moral ukloniti, če si je hotel zagotoviti začetno sodelovanje.6 Rupnik je tedaj domneval, da bo on kot predsednik pokrajinske uprave lahko vodil tudi domobranstvo. Dr. Miloš Stare je v tistem času pisal ministru dr. Mihi Kreku v London, da se je Rupnik z Nemci začel pogajati na svojo roko (mimo njih!) ter da je „vzel vse to v svoje roke z nekako ljubosumnostjo".7 Za to se je očitno čutil tudi poklicanega, kar je omenil že pri svojih začetnih stikih z ilegalo kot tudi pozneje v svojih govorih in v povojni izjavi v preiskovalnem zaporu. V zvezi z domobranstvom ponavadi govori v prvi osebi, kot o svojem načrtu, kot o ,,mojem domobranstvu". To je bilo seveda tudi taktično propagandno oziroma retorično sredstvo in podobno je seveda govoril tudi Rosener. Po drugi strani pa bi iz gradiva Protikomunističnega odbora nepoučeni včasih lahko dobil vtis, da domobranstva ne bi bilo brez polkovnika Kokalja. (V tistem času po p zivu Slovenske domobranske legije 23. septembra 1943 pa do prihoda Rosener ja oktobra je tako izdal naredbo, s katero je sebe postavil za koman-ta, Kokalja pa za inšpektorja. Ob tem se do Rosener ja prihoda ni zgodilo nič več pretresljivega. Iz tega časa poznamo še njegovo povelje št. 2 z dne 30. septembra 1943. namenjeno SD. Glasi se takole: „Da se konča pasivno zadržanje domobranstva, ki so ga med italijansko zasedbo pokrajine bado-ljevski štabi uprav kultivirali, ukazujem: Kjerkoli se na področju samostah nih oddelkov domobranstva, t. j. oddelkov, ki niso vezani na neposredno sodelovanje z nemško vojsko ali policijo pokažejo oboroženi banditi, je treba te brez odlašanja napasti in pokončati." itd.8 Vsebina je seveda zanimiva kot verjetno prvi ukaz domobrancem kot takim za boj proti partizanom. Iz nje je tudi razviden značilen položaj domobranstva glede na okupatorjeve enote, ukaz pa je bil dostavljen „vsem aktiviranim postojankam SD“. Najbolj zanimivo pa je pri tem dejstvo, da se je Rupnik pod ta ukaz podpisal kot prezident pokrajinske uprave in ne kot komandant SD. Vprašanje je, zakaj tega ni storil, saj Rosenerja še ni bilo v Ljubljani, da bi mu to preprečil, ali pa je sam slutil, da ne bo ostal kot komandant. Vsekakor je njegov oklic za komandanta ostal verjetno samo v okviru štaba SD in je vprašanje, če so ostala javnost pa tudi zunanje enote domobranstva za to sploh vedele. V časopisju to vsekakor ni bilo objavljeno. Stvar se je vsekakor spremenila že v sredini oktobra 1943. Rosener ga je odrinil od vodstva domobranstva, 11. novembra pa mu je celo izrecno zabičal, da naj se v bodoče vzdrži vsakih poslov z domobranstvom.9 Kljub temu, da je bila očitna glavna Rupnikova značajska lastnost poslušnost svojim vsakokratnim nadrejenim, pa se to pot tega nasveta le ni mogel držati. Pri tem seveda ni šlo zgolj za neposlušnost, temveč tudi za posledice praktičnega delovanja pokrajinske uprave oziroma SD, kjer so se zadeve marsikje prepletale. Rupnik je od tedaj slabo leto v vodstvenem smislu sicer izven SD (drugače je vpisan kot domobranec pod št. 1000!), toda v skladu s svojimi načrti in željami ter s pomočjo svoje avtoritete, ki jo je brez dvoma imel, je tudi kot prezident posredno ali neposredno vplival na razvoj domobranstva. Organizacijski štab SD je tudi po oktobru 1943 imel z Rupnikom stalne stike, saj je npr. le-ta načelniku podpolkovniku Francu Krenerju celo avtoritativno ukazal, da mu mora vedno referirati o dogajanju v okviru domobranstva. Štab je zato v njem kot predsedniku pokrajinske uprave gledal svojega predpostavljenega, vsi domobranci pa so ga imeli za nekakšnega duševnega očeta domobranstva. Organizacijski štab je preko njega tudi skušal izpeljati razne svoje težnje, za kar je Rupnik ponavadi interveniral pri Rosenerju, ki se je pač moral sprijazniti s tem, da starega generala ni moč povsem odtrgati od SD.10 Gledanje na Rupnika v okviru SD značilno odraža npr. dopis nadporočnika Dušana Leščaka, ki se je pozneje „izkazal“ pri primorskih domobrancih, ki je svojemu predpostavljenemu v zvezi z nabavo cigaret pisal, da je možno tobak nabaviti ..po naredhi predsednika pokrajinske uprave in vrhovnega poveljnika SD“.i, Zadeva je iz januarja 1944 in seveda ni šlo za „naredbo“ Rupnika, temveč verjetno le za obvestilo. Izražanja sicer nikdar ni moč povsem poenotiti, toda tu je izraz „vrhovni poveljnik" gotovo izražal neko neuradno splošno mnenje, vzdušje, če že ne kakega formalnega internega navodila. Kot poslušalec se je Rupnik udeležil že prve domobranske ..akademije" 3. oktobra 1943 v Frančiškanski dvorani v Ljubljani. Akademijo so priredili samozvani propagandisti med domobranskimi prostovoljci v šentjakobski šoli. Obveščevalni organ „Vesti“ so prireditev ocenile kot diletantsko glasbeno produkcijo jn za antipropagando za domobranstvo. Posebej jih je motila prevelika vloga (sumljivih) frančiškanov ter izvajanje orjunaške himne, ki jo je za to priložnost predelal Ljenko Urbančič.12 Pomembno vlogo naj bi Rupnik imel tudi pri domobranski povorki po mestu čez teden dni, ki so jo organizirali isti ljudje. Ker se štab ni nič zganil, se je Urbančič obrnil neposredno na generala, ki mu je po obrazložitvi potrebe po taki akciji baje dejal: „Zato vam, domobranec Urbančič, dajem povelje, da prostovoljci nastopite čimprej !‘13‘ Povorko, ki je šla s slovensko zastavo na čelu 400 ljudi, je Albin šmajd ocenil za neuspelo, saj je vzbudila slab vtis zaradi premajhne udeležbe.11 Po drugi strani pa je v kolaboracionističnem časopisju bila deležna pretiranih pohval. General Rupnik je skrbel tudi za številčno oziroma kadrovsko krepitev SD. Že 25. septembra 1943 je imenoval posebno komisijo, ki je presojala zanesljivost bivših ali še vedno interniranih v Italiji glede možnosti vrnitve domov in njihove nadaljne usode. V njej je bil tudi zastopnik SD, ki je z grožnjami oziroma z moralnim pritiskom poskušal dobiti čimveč prostovoljcev" za SD.15 V oktobru je Rupnik pozval vse slovenske častnike, naj store svojo narodno dolžnost in stopijo v vrste SD. Konec meseca je objavil razne olajšave za srednješolske dijake, če bi vstopili v SD, podobno je storil poleti 1944.1,5 Nekatere razglase s pozivi za vstop v domobranstvo je izdala pokrajinska uprava, podpisoval pa jih je Rupnik. Pokrajinska uprava je do konca leta 1943 prevzela tudi neposredno financiranje domobranstva. Prav tako je uprava aprila 1944 zagotavljala vsem ranjenim domobrancem posebno mesečno podporo, dokler se to ne bi uredilo v skladu z Rainerjevo uredbo o ustanovitvi domobranskih oddelkov.17 Stvari, ki so tedaj Rupnika povezovale z domobranci, je bilo še polno, pri čemer so nekatere bile precej banalne. Tako je marca 1944 dovolil pokrajinski socialni ustanovi „Zimska pomoč", da je lahko prodajala svoje tombolske tablice med domobranci,18 priporočal je domobrancem v branje beograjski list „Donauzeitung“, reguliral je službeni status članov SD. odrejal domobranske zdravnike ipd.89 Seveda je Organizacijski štab dobival od Rupnika oziroma pokrajinske uprave tudi razne druge predpise in odredbe, ki niso zadevale le domobranstva. Tako je npr. 28. junija 1944 dobil odredbo o obveznem popisu in pokopu vseh padlih in mrtvih najdenih ..upornikov", kar naj bi storila domobranski sodni organ in domobranski zdravnik.20 Povezava med SD in Rupnikom je bila navsezadnje tudi v dejstvu, da so bili člani policijskega zbora hkrati tudi pripadniki SD, a podrejeni pokrajinski upravi. Seveda pa gre tudi pri tem upoštevati dejstvo, da je bila policija skoraj povsem pod nemško kontrolo.21 Posledice oziroma obeležja te Rupnikove avtoritete ter vodilnega položaja so se kazale tudi na druge načine. Nanj se je obračal tudi del ..javnosti" v zvezi z domobranskimi ali sorodnimi vprašanji. Tako so ,'turjaški borci" svojo spomenico 17. novembra 1943 poleg slovenskemu narodu in SD namenili tudi Rupniku. V izjavi se kot predstavniki mladine zaklinjajo, da bodo borbo proti breznarodnemu in brezbožnemu komunizmu vodili naprej do zmage ter da z veseljem pozdravljajo ustanovitev SD, v katerem naj bi služil vsak Slovenec s ponosom itd. Protestirajo proti strankarski gospodi in apelirajo na narodno zavest proti strankarstvu ter zahtevajo od vodstva uvedbo reda in najstrožje discipline v „vsako najmanjšo narodovo celico". Prav tako so zahtevali, da ima domobranska vojska prednost pred vsemi drugimi poklici. Vsebina je Rupniku bila vsekakor všečna, očitno pa tudi Krenerju, ki jo je dostavil Informativnemu uradu s prošnjo, da se objavi v časopisju,22 kar se je tudi zgodilo. Nekaj podobnega je bilo z izjavo „biv.ših bojevnikov", ki so jo 15. marca 1944 naslovili samo na Rupnika. V njej govore o krivdi komunizma in mednarodnega židovstva, ki sta pahnila slovenski narod v tako veliko nesrečo. Pii tem pozdravljajo prezidentovo delo ter ga podpirajo v njegovem boju proti strankarstvu in v delu za vzgojo nove mladine, za socialno pravičnost, predvsem pa za vzpostavitev reda in miru na slovenski zemlji, za kar naj bi bil potreben učinkovit oborožen nastop. Pri tem hočejo pomagati tudi oni in žele, da se jz njihovih vrst osnujejo ,.vojaške edinice po mestih in na deželi, ki bodo prevzele vso lokalno varnostno službo". Vsi ti in še drugi ukrepi pa bi se morali razširiti tudi po vseh drugih predelih, kjer „morijo in požigajo komunisti, in to je danes vsa slovenska zemlja, torej tudi Primorska, Gorenjska , in štajerska".23 Ob tem izjavljajo tudi svojo lojalnost Adolfu Hitlerju in žele, da njihove želje Rupnik prenese Fuhrerju in ..vrhovnim predstavnikom Narodne socialistične stranke in Oborožene sile". Ob slednji lojalnostni izjavi Hitlerju moramo nujno pomisliti šc na podobno izjavo odbora dolenjskih, notranjskih in belokranjskih beguncev, ki ga je njihov vodja agilni dekan Škulj 19. decembra 1943 pripeljal k Rupniku. Begunci so tedaj Rupniku ..potožili" svoje težave in se mu zahvalili, da je izposloval (?) ustanovitev SD, ki „nam bo spet vrnilo dom in omogočilo pošteno življenje." Nato pa so ga prosili, da naj na „najvišja mesta nemške države" sporoči izraze njihove hvaležnosti in brezkompromisne lojalnosti. Rupnik je to storil tako prek Rosenerja kot Rainerja. Odgovor Hitlerja je spet prek obeh nacističnih funkcionarjev prispel v začetku februarja 1944. Njuni pismi je Rupnik »dragim slovenskim kmetovalcem" prebral na slovesnosti v Frančiškanski dvorani 3. februarja. Po njegovih besedah se je Ftihrer zelo razveselil te izjave in se jim zanjo zahvaljuje Potem je Rupnik očitno ganjenim zborovalcem sporočil še to, da je Fiihrer slovenskim kmetom dovolil tudi ustanovitev njihove stanovske kmečke organizacije kot najvažnejše organizacije takoj za domobranstvom.21 Pri teh, v slovenskem zgodovinskem kontekstu tako neverjetnih dejstvih, bi bilo izr' dno zanimivo vedeti, do kcd je segla »spontanost" teh izjav. Gotovo je šlo za določene direktive in pritiske, a kdo je na koga pritiskal? Je šlo pri tem za oportun rezultat pritiska okupatorskih funkcionarjev na Rupnika, Škulja, častnike itd.? Ali je pobuda prišla od vrhnje plasti slovenske protirevolucije, ali pa celo izmed vrst beguncev? Žal za sedaj na to vprašanje ni moč zanesljivo odgovoriti. Rupnik se je kot prezident pokrajinske uprave ukvarjal z domobranstvom tudi bolj neposredno. Tako je po ustanovitvi Propagandnega odseka pri svoji upravi 27. novembra 1943 že čez nekaj dni izdelal norme, po katerih naj bi se uravnavalo delovanje med SD in tem odsekom v zvezi s propagando. Po njegovem naj bi pri domobranskem štabu stalno deloval propagandni referent, ki bi se vključil v delo Propagandnega bdseka in bi tako tvoril stalno zvezo med obema organoma. Tudi šolanje domobranskih propagandistov naj bi prevzel njegov odsek itd.-5 Ti načrti potem sicer niso povsem obveljali, vendar so značilni za Rupnikovo stalno skrb za notranji ra voj domobranstva. Podobno se je vtikal v vprašanje taktike domobranskega bojevanja proti partizanom. Tu naj bi zagovarjal gverilsko taktiko nastopanja v manjših grupah, hitro pojavljanje in konspirativno premikanje ter takojšnje umikanje na izhodiščne položaje po akcijah. Zavzemal se je tudi za „čiščenje“ terena od terencev.211 Kar se tiče vojaške usposobljenosti domobrancev in njihove siceršnje kakovosti je bil kot poklicen vojak očitno zelo občutljiv ter je po lastni izjavi skušal na to posredno in neposredno vplivati. V tem smislu je imel tudi stike z Rosener-jem, ki mu je očital, da domobranci ničesar ne znajo; ta očitek je zanimiv, saj bi po Rosenerjevein prej šem mnenju Rup n j k ne imel nobenega opravka z domobranstvom. Toda praksa in atmosfera v protirevolucionarnem taboru sta pač kazali drugače. Rupnik je proti temu protestiral ter zahteval še več šel za domobranske rekrute in gojence. Kcnec zime sta se Rbscner in Rupnik zmenila za skupen ogled vojaških vaj nemških ter domobranskih časinikov. Njegovo zanimanje za domobranstvo se kaže npr. tudi v njegovi božični poslanici leta 1943, ki jo je Krener podrejenim enotam razposlal kot naredbo št. 26. V njej Rupnik pravi domobrancem, da jih je usoda v tem „najusodnejšem času svetovne zgodovine1 2 3' postavila na branik svetovne zgodovine ter da nanje ves narod zre s ponosom in zaupanjem, saj v njih vidi zaščitnike reda, varnosti ter čuvarje narodnih svetinj in tradicij. Tudi on je prepričan, da bodo v tej vsiljeni borbi vztrajali do zmage, ki „mora biti dokončna in popolna". Dosežena pa bo z božjo pomočjo.28 To čestitko so morali potem častniki — poveljniki čet prebrati pred moštvom zvečer 24. decembra. Za to vsestransko zanimanje za domobranstvo naj bi Rupnik imel tudi podporo Rainerja, ki mu jo je zagotovil konec leta 1943, ko mu je šel v Trst čestitat za novo leto. (Ro še.) 1 Arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani (dalje: AIZDG), fond za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev, fasc. 925/1II. 2 Ljcnko Urbančič, Ob rojstvu slovenskega domobranstva. Slovenski obzornik v Avstraliji, št. 1, sept. 1975, Ashfield N. S. W., str. 14. 3 AIZDG, fond Slovensko domobranstvo (dalje: SD), fasc. 279/TII (govor pred častniki SD 1. 12. 1944). 4 Arhiv Republiškega sekretariata za notranje zadeve (dalje: ARSNŽ), zbirka Albina šmajda. 5 V svoji povojni izjavi Rupnik nič ne govori o pogodbi z Rosenerjem. 6 AIZDG, fasc. 925/111. 7 AIZDG, zbirka Izidorja Cankarja, fasc. 8/II. s AIZDG, fond SD, fasc. 277/11. » AIZDG, fasc. 925/III. io AIZDG, fasc. 925/IV. n AIZDG, fasc. 277/III. 12 AIZDG, fond Informativni urad, fasc. 111 a/III; Jutro 5. 10. 1943; Slovenski narod 4. 10. 1943. 13 Urbančič, Ob rojstvu SD, str. 14. 1» ARSNZ; Jutro 12. 10. 1943. 15 ARSNZ; Ivan Križnar, Slovensko domobranstvo. Ljubljana v ilegali IV, Ljubljana 1970, str. 243 (dalje: Križnar). 16 Ivan Križnar, Slovensko domobranstvo v boju proti narodnoosvobodilnemu gibanju. Osvoboditev Slovenije 1945, Ljubljana 1977, str. 190; AIZDG, fond SD, fasc. 285/1—IV. 17 AZDG, fasc. 285/1. 18 Prav tam. 19 Prav tam; fasc. 279/11. z« AIZDG, fasc. 285/11. 21 Križnar, str. 252; AIZDG, fasc. 925/III. 22 AIZDG, fond Pokrajinska uprava, fasc. 116/11. 23 Arhiv SRS, fond Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev, fasc. 15. 24 Slovenec 4. 2. 1944; Križnar, str. 251. 2= AIZDG, fasc. 116/11. 20 AIZDG, fasc. 925/IV. 27 ARSNZ; AIZDG, fasc. 925/IIT. 28 AIZDG, fond SD, fasc. 16/L PISMA UREDNIŠTVU Cenjeni g. urednik! S to pesmijo za Božič (gl. naslovno stran — ured.) gredo tudi moja zgodnja voščila Vam in vsem sodelavcem. Ko bi se kdaj izkazalo, da so moje pesmi bolj v oviro kot pa v pomoč odnosno veselje Vestniku, mi morate to sporočiti; vesel bom takšnih odkritih besed, ker nočem biti nikomur v nadlego. Iskren Boglonaj za zvesto pošiljanje Vestnika celo leto. Vaš vdani Vladimir Kos. Svojemu zvestemu sodelavcu bo ostal zvest in hvaležen tudi VESTNIK (in taka je naša odkrita beseda z željo še širšega sodelovanja in z najlepšimi voščili za Božič in Novo leto! — ured.). Imamo za umestno, da na tem mestu priobčimo odgovor g. Ludvika Ceglarja na pismo našega bravca, objavljenega v prejšnji številki. — Ured. Spoštovani g. I. I. Z veseljem sem bral v tej reviji štev. 3. t. L, str. 233 Vaš dopis glede moje rabe besede „vojska" v pomenu »vojna". Iz Vašega cenjenega dopisa se razvidi, da moje članke berete in to celo pod jezikovnim vidikom, kakor delam tudi jaz. Pisatelj Cankar je imenoval jezik ,/naše lepo orodje". Zato smo dolžni in imamo pravico, da gledamo drug drugemu na prste in pisca opozorimo, ako menimo, da tega orodja ne zna prav rabiti. Deloma je na Vaše vprašanje že odgovorilo uredništvo. Ako bo uredništvo blagovolilo rekoč dati zeleno luč, da se »izredno zanimiva razprava prav o tem vpraša-n ju" natisne, me boste že bolje razumeli. Že zdaj Vam povem, da nisem jaz ■ne za ne proti tej besedi. Ravno nasprotno! Jaz te besede ne maram, ker je izposojenka, ki jo je 1. 1870 začel rabiti in vsiljevati Levstik. Prej je bila ta beseda med Slovenci nepoznana. Jaz ji še danes ne priznam domovinske pravice, ker beseda »vojska" v dveh pomenih še ni zgubila državjanske pravice. Profesor Pregelj je rekel: Mi sploh nimamo besede »vojna", temveč le »vojsko" v dveh pomenih. Takih besed z dvema pomenoma imajo vsi jeziki, slovenski n. pr.: cerkev, ura, postava, zakon, zaspati itd. Zakaj bi morali ravno besedi »vojska" ožiti pomen na pomen, 'ki ga ima v hrvaščini. Mi moramo slovenščino descroatizirati (razhrvatiti) ne pa znašati kot srake v slovenščino besede z vseh slovanskih jezikov. Slovenski pravopis ima okoli 20 zvez z besedo »vojsko" v pomenu »bojevanje" n. pr.: med vojsko (str. 166), pred vojsko (655), svetovna vojska (855), vojska izbruhne (303), vojska bo (949) itd. Prešeren, Stritar, Cankar so bili proti vnašanju besed iz drugih slovanskih jezikov. Jaz grem za njimi. Upam, da mi tega ni mogoče zameriti. Naj lepše pozdravljam, vdani Ludvik Ceglar. »...Pošiljam naročnino — zaostalo in za naprej. Zelo radi beremo list. Kaj vse smo izvedeli iz njega! Naj vam vsem Bog nakloni zdravje in trdno voljo služiti in odkrivati resnico. Lep pozdrav Vaš Fr. J. — USA" »V Sloveniji je izšla pred nekaj leti nova Zgodovina Slovencev, pri-pravila jo je skupina univ. profesorjev pod vodstvom dr. Bogota Grafenauerja, dr. V. Melika, dr. F. Gestrina, dr. M. Mikuža in še nekaterih drugih. Delo je obsežno, na splošno objektivno in stvarno, vendar s precejšnjo marksistično tendenco. Potrebna bi bila ocena s podrobnimi pripombami, pojasnili in opozorili na netočnosti in pristranosti. Doslej nisem videl zunaj v tem pogledu nikjer nič objavljenega. Izšlo je tudi več delnih obravnav iz slovenske preteklosti 19. in 20. stoletja. Vse so vredne in potrebne temeljitega študija. Brez temeljitih ocen in dopolnil teh del v svobodnem svetu bo našim naslednikom težko priti do celotne resnice. Akademike in akademske starešine opozarjam na delo ..Slovensko študentovsko gibanje 1919-1941 (459 strani), izdal ga je Slavko Kremenšek." (Izvleček iz pisma rojaka — turista v Zahodni Evropi.) Pripominjamo: o Grafenauerjev! zgodovini je pisal The South Slav Journal, London, letnik 4, štev. 2 — poletje 1981, stran 54—56. Oceno je napisal dr. Jože Velikonja. V Vestniku smo jo registrirali v številki 1, 1982, stran 56. — Ured. Dragi soborci iz Argentine: Vaše pismo sem prejel. Res, zelo sem ga bil vesel, ko sem pa v njem dobil toliko imen mojih starih prijateljev. S Slavcem S. sva „uši pasla" na ljubljanskega gradu, cel mesec, ko nas je dal Krenner zapreti. Po izpustitvi naju je pa po dobrem tednu spet poslal nazaj Milko P. Naj vam vso zgodbo pove Slave sam. — S Francetom G. sva se reševala v Velenjah na kolodvoru preko žičnih ograj in se tudi rešila. Po malem sva si tudi dopisovala iz Argentine. Od mladih nog sva se poznala in dobro razumela. Žal mi je zanj, kot da bi mi bil lastni brat! — Janez S.: To je pa fant od fare! Spoznal sem ga na 18 bloku v Dravljah. Skoraj sami draveljski študentje; ne bom pozabil Ivana K., „Miha‘‘ in šepina — dva neugnana humorista, ki smo se jima vedno tako smejali. Ivan S., prijeten, pa resen fant. Sposoben, pa pogumen v boju. Samo en primer: v januarju 1945 nas je on kot lahovski domobranski poveljnik peljal v patruljo v hribe pod kamniškimi planinami. Gazili smo sneg skoraj do pasu. Naša patrulja je štela 20 mož. Sebe ne računam, ker sem nosil puško na levi rami. Desna rama mi je bila prestreljena '(krogla pa za spomin še tiči v meni — rešila mi je 'življenje. Dr. Janež mi je svetoval veliko hoje in gibanja z desno roko, sicer da bo zarastla narobe in roka bo za nič). Torej, ko smo bili že visoko v hribih, zaslišimo ženski jok, pa preklinjanje in vpitje iz skupine moških. Zaradi megle nismo imeli razgleda. Štefan J., „Osvetnik“, rine sam za glasovi skozi meglo. Skoraj bi butnil v gručo partizanov, ki so razsekava!': kose voliča. Drugi pa so gnali venkaj že drugega junca. Štefan se je umaknil in poročal o dejanskem stanju. Stali smo pred malo vasico Slevno, naseljem treh, štirih hiš. Janez S. takoj zapove polkrožen obhod, bliskovito jih obkolimo, a istočasno so nas opazili in zagnali silen krik in vik. Kaj pa je bilo? Partizani so se gnetli med hišami in gospodarskimi poslopji vse križem kražem. Bilo jih je okoli dvesto, ki so bili namenjeni na Koroško za čez zimo, domobranci pa so jim bili za petami vsepovsod. Vsaka sekunda našega oklevanja bi bila pogubna za nas, niti za zajtrk nas ne bi imeli dvolj. Janez zapove: Ogenj — naprej, v juriš! Kot bi se pekel odprl, je zagrmelo naše orožje. Partizani, napadeni s treh strani, so se popolnoma zmešali, odmetavali orožje in bežali, bežali... Okoli 25 fantov je obležalo, trideset smo jih pa zajeli. Veselja nad padlimi partizani pa ni bilo med nami, saj so bili skoraj sami prisiljeni mobiliziranci in tudi nekaj znancev. Nekateri med ujetimi so imeli polne nahrbtnike. Kaj pa nosite v njih, sem jih vprašal. Velike hlebce kruha, gnjati, suhih klobas, prekajene slanine, masla in podobnega. Jejte, no, sem jim velel, saj ste videti tako sestradani, pa s polnimi nahrbtniki! Saj pa smo tudi lačni, so mi odgovarjali, kajti vse to ni naše, ne smemo se tega dotikati, to je za naše oficirje in politkomisarje. Vaših politkomisarjev in oficirjev nimate več, nič se ne bojte, sem jih bodril in miril. Ne upamo se dotikati teh jedi, so mi odvračali, kajti kdor sc jih dotakne in ga zalotijo, je na mestu ustreljen In res, nihče od ujetih se teh jedi ni dotaknil, strah je gledal iz njih oči, kot bi gledali že samo smrt. Eden na drugega so gledali s popolnim nezaupanjem, neviden teror politkomisarjev je še vedno plaval nad njimi kot mora. Med ujetimi sem naletel na Janeza P. iz naše fare, tudi prisiljeno mobiliziranega; ves zamaščen in črn je bil od umazanije. Poklical me je in mi povedal, kdo da je. Cele mesce se ni nič opral, vedno v istem perilu. Pobirali smo odmetano orožje in drugo. Bilo ga je za dva hribovska voza, to je koša, v katerih razvažajo gnoj. Naložili smo nanj Mirka S., ki zdaj živi v Mendozi, ker ga je eden od naših pomotoma ustrelil v prša. Voliči, vpreženi v ta koša, so vse skupaj odpeljali v dolino. Tudi tisti junec je vlekel voz, ki so mu bile že štete sekunde, da odide v komunistična nebesa, pa se mu je vse skupaj tako lepo obrnilo. Pod hribom smo se ustavili v vasi Stranje nad Kamnikom. Naročil sem pri kmetih kruha in mleka za naših SO ujetnikov. O, kako so jedli sestradani fantje, jedli brez strahu pred svojimi oficirji in politkomisarji, pa s polnimi nahrbtniki mesonice še vedno na svojih hrbtih. Toliko o bratski enakosti Titove vojske! Katera brigada pa je bila to, ki se je umikala na Koroško? Janez bo to najbolje vedel. Jaz se ne spominjam. Ali pa bi vedel tudi Ivan E., ki je pozneje ujel polit-komisarja iste brigade, Andreja Zajca. Na Slevci je bila razbita in razpršena. Drugi dan so stranjski domobranci po sledeh v snegu ujeli še več partizanov, tako da brigade kot take ni bilo več. Po tej vmesni pripovedi pa še nekaj o mojih prijateljih: G. je bil drzen fant; po osvoboditvi" se je pogosto vračal domov in reševal ljudi, ki so hoteli ven na Koroško. Ne bi rekel, da je bil slučaj, ko sem jaz, po svojem beganju in skrivanju po hostah skozi petnajst mesecev, naletel na Franceta prav tam, kamor je prišel po fante, ki so hoteli za svojimi na Koroško (n. pr. Janez K. in Jože II., oba iz Ihana). Skupaj smo marširali „čez tri gore in tri vode" v svobodo. Med nami je bil tudi občudovanja vreden fant France Jerman! Tvegal je v Ljubljano in nosil celo „goro“ knjig za špitalsko begunsko gimnazijo. Z mojim bratom Vinkotom sta bila nekdaj navdušena planinca, športnika, nogometaša. Mestni prah in trušč ga ni mikal. Popihal jo je s svojo mlado ženo med deviške, visoke gore Bariloč. Tudi njega ni več. Spi med svojimi gorami, lci jih je tako ljubil! Vas lepo pozdravlja in še enkrat hvala za prijetno pismo. Bog Vas živi! — Andrej Pučko. Urednik pripisuje: tole pismo osebnih spominov in spominjanja, namenjeno prijateljem, ki so stali na isti strani, širšega kroga bravcev morda ne bo prizadelo. Pozoren brovec pa .si bo znal tudi iz teh prebliskov dopolniti resnično podobo ljudi in dogodkov iz tiste dobe. —o— POJASNILO: V decembrski številki „Smeri v slovensko državo** njen urednik omenja, da naše letošnje 3. številke „ni več dobil v zameno". Zaradi tega imamo za primerno povedati, da smo en izvod tiste številke, namenjene „v zameno**, pomotoma poslali na prejšnji Smerin naslov, to je: Pueyrred|dn 239, 1653, V. Ballester. ISe razume, torej, da ni bil in ni naš namen pretrgati dobrega razmerja s tem cenjenim listom. — Uprava Vestnika VSEM NAROČNIKOM, BRAVCEM IN PRIJATELJEM “VESTNIKA” Katerikoli zdomski, zamejski ali domovinski list želi dobivati “VESTNIK slovenskih domobrancev in drugih protikomunistov” v zameno, naj nam to željo pismeno sporoči na naš naslov in mu bomo to z veseljem ustregli. Doslej smo v zameno hvaležno redno prejemali naslednje publikacije: Iz Argentine: Iz Avstrije: Iz Nemčije: Iz Italije: Iz ZDA: Iz Kanade: TABOR, SMER V SLOVENSKO DRŽAVO, publikacije SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE (tudi v oceno), REPUBLIKA HRVATSKA. NAŠA LUČ, NAŠ TEDNIK HRVATSKA REVIJA, HRVATSKA ZORA, NAŠA REČ KATOLIŠKI GLAS, MLADIKA, HRVATSKA BUDUČNOST SLOVENSKA DRŽAVA, BOŽJA BESEDA Iz Avstralije: MISLI Brezplačno pošiljamo naš list edinole vdovam umrlih soborcev in nekaterim javnim ustanovam doma in po svetu. Za to tudi bomo morali z naslednjo številko ustaviti pošiljanje lista vsem tistim prejemnikom, ki svojih obveznosti do našega lista ne bi pravočasno poravnali. PLAČILA in DRUGA NAKAZILA naslavljajte na ime Rodolfo Bras y / o Luis Dolinar in jih pošiljajte v zaprti ovojnici na tale naslov: “VESTNIK”, Ramon L. Falcon 4158, Sucursal 7, 1407 — Buenos Aires, Argentina. Prav tako se obračamo ob tej priložnosti na vse prejemnike našega lista po pošti, da nam ob prvj priliki potrdijo ali pa dopolnijo dosedanji naslov. Zelo nam bi koristilo, ko bi nam sporočili tudi dan prejema pričujoče številke in nas obvestili o kakršnikoli pomanjkljivosti v dostavljanju. — Uprava “VESTNIKA” GRADIVO K REVOLUCIJI OB 40-LETNICI ARETACIJ S C Z H 3 m oficirjev in podoficirjev bivše jugoslovanske vojske, ki jih je italijanska okupacijska oblast internirala od 19. marca 1942. naprej. Seznam je povzet iz dnevnika pok. majorja Ladislava Križa, živečega tedaj v Ljubljani, Kolodvorska ulica 22, in interniranega v koncentracijskem taborišču 89, sektor A. P. M. 3200 Gonars, kasneje pa v taborišču 15, P. M. 3100 Montemale. — Vrstni red je točen prepis, vključeni so tudi neslovenski oficirji, saj so mnogi ostali na slovenski zemlji in skupaj z našimi vojaki bili boj ter tudi dali svoja življenja. — čini posameznih so navedeni, kot jih je zapisal major Križ. Gornji seznam sta iz prijaznosti pregledala podpolkovnik Emil Cof in kapetan Metod Kraigher, ki sta z navedenimi delila skupno usodo. Obema se uredništvo VESTNIK-a najiskreneje zahvaljuje. Pripis k seznamu: aretacijo vseh oficirjev in podoficirjev je italijanski soldateski „priporočila“ Varnostna Obveščevalna Služba (VOS — kasnejša OZNA) komunistične partije Slovenije, ker je bil to najbolj enostaven na" čin, da spravi s pota vse možne kandidate za vstop v ilegalne odrede narodne linije, ki so se prav tedaj začeli formirati. To je tudi eden izmed glavni^ razlogov, da ni prišlo do močnejše zasedbe pri sestavi prvega ilegalnega oddelka, kasneje imenovanega štajerskega bataljona. Da je KPS to storila, je že tedaj vedel in sporočil kasneje ubiti policijski komisar Kazimir Kukovič v razgovoru z Glavačem Francetom. Tega dejstva tudi ni zanikal pri zasliševanju v aprilu 1945 dr. Vito Kraigher, v letu 1941/42 operativni šdf VOSa. Abram Stanislav k. b. Ačimovič Drago k. II. Adamič Miroslav pit. Adamič Vekoslav k. a. Ahačič Janko ppk. a. Albert Anton k. I. Ambrožič Jože por. Ampovič Vladimir k. I. Andoljšek Vladimir k. b. b. Andjelkovič Andjelko por. Andree Slavko m. a. Antič Nikola k. II. Apih Franc d jak r. Arko Anton v. v. IV. Arko Karlo por. r. Avbelj Pavel ppor Avsenek Franc poor. int. Avšič Mihael k. I. Augustinovič Anton k. a. Ažbe Milan Bajec Vekoslav m. Balanč Stanislav m. a. Bambič Ivan por. Barle Alojz puk. Barle Božidar por. Barle Daniel ppor. Bartol Nenad k. II. Bat Roman por. Bertolino Valentin ppor. r. Bedekovič Janez potp. Bele Ivan por. r. Beltram Hugo kap. I. r. Beniger Viljem potp. r. Benkovič Janez m. a. Berce Boris potp. r. Bergant Janko potp. r. Bergar Danilo por. Bernik Milovan ppor. Bertoncelj Oskar potp. r. Bi-'jak Ivan k. I. Bizjak Oskar por. b. b. I. Bizjak Peter kap. I. Bizjan Franc k, II. Bohte Zvonimir m. a. Bcgojevič Stanko ppk. a. Bogunovič Slobodan por. Bonn Vinko por. Borštnar Marjan djak Božič Socerb kap. II. Brankovič Branko por. Brejc Božidar n. v. VI. Brejc Ivan s. p. IV. Bremec Milko k. I. r. Brezinger Danilo B.I. Brus Franjo n. v. ITI. Brifach Gvido potp. r. Ručin Branko k. II. Bulatovič Vuko k. I. Burja Rikard por. r. Cepuder Ivan Cerkvenik Albin Cerovina Ivan Ciheljka Alojz Cizman Ivan Cizelj Albin Cof Emil Cokan Franc Cotič Ratimir Cotič Vojislav Cvar Andrej Cvar Franc ■Cvirn iStanko Čeh Dušan čerček Vladimir Černe Jože m. a. Černe Mirko ■Čizmek Adolf Čoki Martin Čuček 'Leopold Čuk Ivan Debevec Anton Delak Edo Dermota Franc Dernič Ivan Detter Franc Dežman Josip Djurkin Jovan Djurkovič Borislav Dolar Pavlg Dolinšek Franjo Dolšek Franc ■Dovič Josip Drčar Ivan Drekalovič Dušan Drcnik Alojz Drinovec Vladimir Druškovič Franjo Držan Albin Dudukovič Milan Elsner Aleksander Eržen Viljem Esi Jožef Fajdiga Radivoj Falatov Jovan Forstnerič Jakob Fortuna Vincenc Franc Vladimir Gal Vladimir Gaspari Vladimir Gavrilovič Blajo Gliha Viktor Globelnik iEdmond Glu-šič Andrej Gole Josip Goljar Zdravko Golob Franjo Gomezelj Mirko Gojanc Leopold Gorš!č Adclf Gostič Emil Gostiv Emil Grafenauer Bogoslav Grandovec Janez Grošelj Vincenc Grum Adolf Griinfeld Ivan Guštin Ivan Hlebec Jožef Haj novski Jaroslav Harbič Anton Herman Joško Hi tej c Anton Hofbauer Albin Hojan Andrej Hrast Janko HraSovec Gvido Hren Vilko Hribernik Alojz Hrovat Emil Hudales iSlavko Hude Bogomil Hudelist Vinko Hvatal Venceslav Hočevar Gabrijel Hode Gligorijevič Apostol Ilovar Albert Ivančič Stanko Jaklič Vladimir Janež Ferdinand Janežič Anton Javornik Alojz Jeglič Prot Jelačin Stanislav Jeločnik Hubert Jenko Rudolf Jesenšek (Milan Jedimirovič Aleksander Jedimirovič Aleksandar Jemaš Ivan Jorga Franc Juvan Anton Juvančič Ivan Juvančič Josip iKajcfež Dušan iKajfež Mihael Kajfež Stanislav Kalabata Ivan Kalam Avgust Kandare Vladislav Kastelic Anton Kastelic Josip Kavšek Slavko Kessler Milan Kiler Peter Klinar Anton Ka naj z el Živko Knez Rudolf Kneževič Mane Kobolj Viktor Kogelj Jožef Kolar Franc Kolar Milan Kolar Stanislav Kolavade? Lazar Kolarič Adolf Kokalj Anton Kante Ivan Konvalinka Konstantin Konvalinka Sava Koman Ciril Koplič Svetozar Koprivec Milan Koprivica Danilo Kosec Milan Koselj Mihael Kosovinec Maks Kostanjevec Vladimir Kostevc Peter Košak Martin Košnik Franjo Kotevič Stevan iKovač Avguštin Kovačič Karel Kovačič Stanislav Kozina Janez Kramarlšič Božo Kramer Nikolaj Kranjc Alojz Kralj Jakob Kraigher Metod Kregar Janko Krener Franc Križ Ladislav Kroneger Karlo Krulej Pavel (Krume Ernest (Kuhar Josip Kuharič Aleksandar Kukman Alojz Kunc (Pavel Kunej Franc Kunstelj Maksimiljan Kure Valter Kurtovič Mirko Kilar Riko Lah Ladislav Lapajne Stanislav 'Lavrenčič Pavel Lavrič Alojzij Lerner Julij Legat Julij Legiša 'Ladislav Leman Friderik Lenarčič Anton Leskovšek Branko Levec (Ivan Levičnik Karel Lojk Josip Lončar Leopold Lovše Vladimir Lubec Oton Lubič Bogomir Lušin (Lojze Lužar Josip Madranic Leon Magister -Vinko Majce Jože Matkovič Janez Mali Franc Malič Josip 'Malnarič Milan Malnarič Milen (?) Markovič Petar Marn Rudolf Marak Aleksandar Martinjak Leopold Matek Maksimiljan Matovič Vučič Mazgan Dušan Mazi (Stanko Medvešek Ludvik Meglič Alojz Mejak Karel Meničanin Dušan Merlini Rudolf Mesec Vladimir Mežnarič Drago Mihalič Miroslav Mihalič Tomislav (Miklič 'Radovan -Mirtič Edvard Mirtič Franc Mišič (Mihael Miškovič (Branko Modic Helicdor Molk Anton Momčilovič -Rade Mrčevelič Radosav Mršol Vladislav Mušič Juraj Nagode Josip Naglič Vladimir Nakovič Rista Nanut Franc Nečak Svetozar Oblak Damaz Oblak Ivan Oblak -Steni,slav Okorn Božidar Orlovič Svetozar Ošlak (Anton Pahulje (Stanislav Palčič Branko Papo Marcel Pavič 'Stojan Pavlič Ivan Pavlič Jernej Pavlin Joižef Pavlovčič (Frančišek Pečnik Ivan Pečovnik Branko Pečovnik Ratko Pengov Anton Perhavc -Silvester Perme Jože Perper Gabrijel Pešl 'Rudolf Petelin Bogdan Petelin -Miroslav Petrlin, Ernest Petrnel Jožef Petkovšek 'Nikolaj Petrič Franc Petrič Hinko Petrič Vinko Piki 'Edvard Pipan Franc Pirc Andrej Pirc -Boris Pirc Jožef Pirc Stanislav Pirkovič Alojz Pirš Karel Pirš Rudolf Piši Zoran Poljar IStanko Plantan Alojz Plantom Anton Plaper Pavle Pleiweis Mirko Pleško Hubert Počkaj Božidar Počkar Zdenko Podgornik Ciril -Podkrajšek iMatija Podpac Ljubomir Pogačar Rudolf Pogačnik Boris Pogačnik Edvard Poljane IIj Potočnik Franc Prelovec Ciril Prezelj Ivan Pretnar Jožef Prijatelj Marijan Prodnik Mirko Pucelj Franc Puher Miroslav Puljko Milan Pupis Miroslav Pust Bogomir Paulin Rajko Radakovid Stevan Rabi«; Miodrag Rakočevič Milovan Ravnik Rudolf Razinger Anton Rebec 'Dimitrij Rebula Danilo Reljid Dušan Remic Franjo Remškar Franjo Robič Marko Rome Viktor Ronko 'Ivan Rdš 'Zlatimir Rozman Leopold Rozman Peter Rozman Stanislav Rossman (?) Miroslav 'Rožman Dušan 'Rupnik Evgen m. Rupnik Leon Rupnik Slavko Rupnik Vuk Rusjan Aleksander Rustja Franc Rode Branko Saje Baldomir Saje Jože Saje Radoslav iSalberger Bogomir 'Savelli Emil Semen Albin Semolič Srečko Sever -Otmar Simončič Ivo Sirnik Vladimir pp. Skodlar Leo m. Skrbinšek Marijan Slavajič Kamilo Slobodnik Joško Smndu Marjan Smole Franjo Soban Stanislav Soklič Ivan Sokclovič Tomislav Sosič Josip Srakar Ivan (Sršen Srečko .Snoj Stanislav Stanjko Mirko Stefanovič Ivan Suišnik Aleksander Suvajdjic Dejan Svetlin Ivan m. Šalamun Stanko Šaljič Milorad šašek Alojz -Šefman Stanislav Šenk 'Marjan šijanec Ernest -Škulj Anton Škulj Edvard Škulj Boris Čkrt Oton Šmajdek Vladislav Šonc Milan. Šoukal Hieronim Šprah Otmar Šproc Milan Štor Josip štrencer iEvgen Šturm Pavel k. I. Šuflaj Emanuel pp. Šušteršič Ivan m. Šušteršič Vilihald Šušteršič Ratko Tasič Gradimir k. I. Tauber Karel k. I. Tauzes Vladimir m. Tepli Marijan Tepišič Ivan Terček Alojz Terseglav Franc Tomič Leopold Tič Rafael Topličanin Panta Trampuž Danilo Tratnik Ivan Treo Lovro k. II. Treven Rudolf Ulepič Radovan m. Ulepič Zdenko m. Valentinčič Ludvik Valentinčič Vekoslav Vajs Rudolf Vardjan Miran Varšek Stanislav Verbič Božidar Ver k Maks Vesel Albin Veselič Boris Vesel Janez Veter Igor Vršič Julij Vizjak Fran pp. Vizjak Milko pp. Vodopivec Vladimir pp. Vodušek Valant Volkar Alojz Vrančič Miroslav Vrtačnik Ciril Vujadinovič Mirko Vujnovič Milan Vujoševič Djoko Weble Demeter Zadnik Janez Zajec Boris Zaplotnik Bogdan Zlobec Andrej k. II. Zrimšek Anton Zupanc Aleksander Zver Ivan Zupančič .......... Žabkar Dragotin Žagar Lavoslav k. I. Žagar Liberat Žener Josip Žitnik Maks Žitnik Vincenc Žlindra Otokar puk. Žnidaršič Ervin Žnuderl Bogomir Župančič Rudolf Tiskovni sklati Karla Manserja N. N. (Carapachay) .................................. 100.000.— Dr. M. Benedičič (V spomin pok. Dr. S. Zupana) ...... 500.000.— Rant France ......................................... 80.000.— ZA ZAVETIŠČE ŠKOFA ROŽMANA SO DAROVALI: (od 6. / 2. do 31. / 7. / 82) (v pesih)