J o v a n D u n d j i n Novi Sad J A S N I N E IN N E M I R I Poezija za otroke danes ni samo eden izmed temeljnikov leposlovja, pač pa vse pogosteje mikavno izhodišče v avtonomno domovino igre, duhovitosti in domiselnosti, oživljenje in osvetlitev stvari in pojavov. Zlasti tedaj, kadar na- letimo na nadarjenega pisatelja, ki otroški svet takorekoč nosi v srcu in besedi, ki svojo poetiko literature snuje v akcijskih pokrajinah sodobnosti, kakor jo vidijo otroške oči, dosanjajo otroške sanje. Pisateljevo »podaljšano in obnovljeno otroštvo« je v krogu tistih, h kate- rim se obrača, spodbudilo tako smisel kot nesmisel neposrednih reakcij, to iskri- vo torišče najrazličnejših razraščanj zmerom novih otroških doživetij in senzi- bilnosti. Svoje socialne okvire pa razmika do tistih obzorij, ki do njih seže od- krivanje realnega sodobnega otroka in razpotij resnice ter sanj, percepcije in imaginacije. Zategadelj je tudi sleherna umetniška projekcija stvarnosti otrok, tistega, kar jih obkroža, kar pogojuje njihovo in naše življenje, povezana z ne- ustavljivimi odkriteljskimi hotenji in visoko stopnjo humanosti; z vse večjimi, vse silnejšimi in od ohranjenih nedotaknjenosti in lepot narave vse bolj odvis- nimi viri dobre in lepe besede, zvezdnih ur človeškega duha. Dobra knjiga pomeni danes tudi najprimernejšo človekovo težnjo po osvo- boditvi »obkoljenih vedrin« in vsega tistega, kar je ali kar bi lahko postalo po- ligon morije in rušenja. Dobra otroška knjiga je napolnjena z najbolj avten- tično poezijo, ker ne špekulira niti z večino niti z manjšino po kdo ve katerih tržiščih, pač pa je, izjemni plod ustvarjalnega navdiha, najlepši primer člove- kovega prepričanja o svojem lastnem pomenu in o fantastiki obstoječega in ne- obstoječega, požlahtnjen s samim ustvarjalnim dejanjem in z najglobljo potrebo pa željo, da bi bilo njegovo delo sprejeto, v znamenju najglobljih medčloveških doumevanj. Dobra otroška knjiga je esencialna beletristika, zategadelj tudi lepa in mo- dra v svoji enostavnosti, nasmehi j anosti, usmerjenosti v arabesko ali slikanico, ki jih bralci-risarji, polni domišljije, zmerom lahko obogatijo s svojimi poteza- mi peresa in čopiča, s svojimi besedami — domiselnostjo in svetlobnimi utrinki svojih čustev in doživetij. V vseh nacionalnih literaturah, tudi v imaginarni otroški knjigi sveta, je bilo otroštvo od nekdaj, in je tudi danes, prikazovano v najtoplejših barvah, vabljeno z nežnimi in mehkimi glasovi. V bistvu postanejo povsem navadne, vsem dostopne reči, kot tudi šegave domislice, ki drugujejo z otroštvom in iz- ražajo, reprojektirajo otroško podobo življenja, poetične, v skladu s samo na- ravo neposrednega zlitja z otroško govorico reči. V vsaki takšni pesmi, pa tudi v povesti, romanu, drami — kajpak je treba upoštevati umetniško raven — je bolj ali manj očitno, bolj ali manj prikrito, bolj ali manj bajevno občutiti pišče- vo težnjo, da bi kar najbolj osvetlil l e p š e plati resničnosti, človeka in njego- vih duhovnih prostranstev, časa in prostora. To je prisotno tako pri piscih, ki so pod večjim vplivom šolske ali zunajšolske pedagogike, kot tudi pri današnjih najsodobnejših predstavnikih otroških zabavišč. Ono drugo pa — teater živ- ljenjske surovosti — je povečini postalo področje umetniške in znanstvene psi- hoanalize, filozofije, protestne estradne poezije in publicistike kot tudi meta- forike in simbolike modernih medijev, tako v izdajah za maloštevilne kot tudi v oddajah za omamljanje ali vivisekcijo milijonov gledalcev in poslušalcev. Redko kateri pisatelj si drzne teater surovosti prenesti v otroško književ- nost. »Sodobno pesništvo (za otroke, npr.) na obziren način izbira poti, da svo- jega bralca opozori na surovost, ki v njem (življenju, svetu) vlada« (Bora Cosič). Pisatelji so v nenehnem spopadu, se postavljajo po robu, so uporniki v boju zoper »neugodno podobo sveta«, pa tudi zoper pogrošne izdaje in stripe, ki, takorekoč, oprezujejo iz slehernega pisanega kioska in s svojimi črnimi trnki lovijo otroške duše. Vendar pa je njihov upor vedno manj ekspliciten in dekla- rativen. Glede na otroke, na svoje in tuje otroštvo, čistost in plemenitost, za- upanje v dobroto, pravičnost, v veliko in malo skupnost, v iluzije stvarnosti in v stvarnost iluzij, v nedolžno in naivno igro kot v najbolj verodostojno ustvar- jalnost — ostajajo vse te podedovane vrline, v nekoliko spremenjenem in ne- kodificiranem vidu, veljavne in so skrite v živih podobah besed ali bogatih za- kladnicah podteksta otroške poezije. Čeprav so povsod izbrisane mnoge prepovedi in tabuji, zrušeni razni idoli, odkrite številne skrivnosti, uničene ali razvrednotene mnoge nekdanje vred- note, moralni ali estetski ideali — na enem izmed ustvarjalnih področij, v umet- nosti, otroški poeziji, v kotičku človeškega duha so, ob vsem, ohranjene katego- rije, ki so na vseh drugih plateh prenehale biti večne. Nevihte in orkani tega potresnega in gromkega časa niso uničili zelene oaze. Kolikor bolj so okuženi drugi izviri, toliko bujnejše in bogatejše so, a studenčno čista svetloba poezije otroštva je edini veliki dar narave, brez katerega bi bilo ljudem povsem prazno in ledeno okoli srca. Kaže, da danes ni dobrega otroškega pesnika, ki bi ne menil, da je v knji- ževnosti za najmlajše neogibno po vseh družbenih plateh najti stikala v najgo- stejšem mraku življenjskih notranjščin, zunaj pa pokukati pod oblake, ki nosijo točo in, če ne drugače, s sanjami in izmišljeninami razširiti pisani mavrični lok, razgnati meglo pred soncem. Malo pa je tistih, ki so danes pripravljeni kreniti na pot, odkritjem napro- ti, z golim nemirom tistega otroka, ki je sam in zapuščen na prvi družbeni stop- nici. Tam, od koder se ne more brez žrtev vzdigniti više pred surovim podzem- ljem ah prižemi jem. V naši književnosti, v otroški poeziji, smo komaj dočakali čas za sproščeno širjenje nadarjenosti, za razvozlanje zgodovinskega pletenja, za osvoboditev od konservativnega malomeščanskega družbenega reda, pa tudi od napredne pu- blicistike v uporabnem književnem vidu, za osvetlitev poti kar se da čiste ustvarjalnosti. Po tej poti so prav gotovo krenili predhodniki poezije otroštva, tisti, ki so se v preteklih dveh desetletjih iskreno pomenkovali z otroki »o tem, kako je mogoče razumneje, laže in lepše živeti« in so jih s svojimi otroškimi knjigami učili samo enkrat, »da na stotine vedrih in radovednih oči gleda, se čudi in veseli« (Dušan Radovič). Njihovo tematiko pogojuje vse, kar prihaja do iz- raza pokrajine v malem ali velikem, zdaj vasi, zdaj mesta, dosegu sodobne urba- nizacije ali v njenem središču, pa spet v l e p e m k r o g u otroštva, dopolnjene s tistim, kar si je bilo zlahka zapomniti iz prejšnjih beril. Pri tem je ponekod prihajalo neposredno do polemik s preteklostjo, s prosvetarstvom v imenu viš- jih — socialnih, nacionalnih, moralnih in drugih — smotrov, z različnimi banal- nimi pedagoškimi tezami in njihovo upesnitvijo, pogosto pa do zasmehovanja in posmehovanja kratko in malo v želji, da bi zablestela beseda, da bi se preklalo platno z vedrimi podobami, da bi bil v klobčič smešnega vpleten sleherni »za- četek konca in konec začetka«. Tako ali podobno je nastajala in je nastala nova pozicija, ki jo lahko — po- gojno — označimo kot pozicijo moderne otroške pesmi. Od nekdanjih idil se razlikuje po tem, ker, mimo drugega, ni nacionalno patetična, pastoralna, arka- dijska, jokavo sentimentalna, pač pa napolnjena s pojmovnimi in likovnimi in- verzijami, z recimo — svetovi, s smešnimi besedami in situacijami v poševnem preseku, paraboličnimi predstavami, presenečenji v sinkretističnih krepitvah, pa spet s svetlobo, glasbo, humorjem, dobrodušnostjo. V njenih sferah so se sre- čali, v primeru dobro uporabljene intelektualnosti in mikavnih realnosti ter nadrealnosti, ponovno otroci in odrasli, vnovič je postal ta vid poezije splošna last, zdaj pa tudi kot evokativni predel in kot svetloba obetov. Simboli, tematike in duh moderne otroške pesmi se prenašajo tudi v števil- na prozna dela. Pesniško igrišče je vse prostranejše. Imaginarni kraji so bližji kot stvarni in v njih se domače počutijo tako znani kot novi junaki otroške knji- ževnosti. Basni so včasih popisani zvezki, včasih čisto kratki, ozki traki scena- rija, ki bo šele rodil igro in pripoved. Sproščeno asociiranje v pojmovno-jezi- kovnem obsegu pripelje do novih sozvočij in čudežnih domislic ter ritmov. Preprostost, slikovitost in duhovitost ob interpretaciji besedišča brez kakrš- nikoli predsodkov so omogočili lahko in prijetno zabavo pesništva, pesništva, denimo, ki najbolj ¡misli na to, kako bi ohranilo samo sebe. Kajti tudi njemu kot vsem prejšnjim pesniškim naporom pretijo »sile neizmerljive«, prav tiste, ki so ga menda tudi izzvale — glejte jih, kako napenjajo tetive, kako polnijo akumu- latorje in okvire z naboji! Vendar je treba pripomniti, da niso samo tiste skrajno zunanje, socialne in intersocialne naravnanosti grožnja sodobni, naši kulturi na improviziranih pri- zoriščih literature in umetnosti, zaradi tega pa tudi otroški poeziji in poeziji o otroštvu. Vsiljujejo se ji še mnoge notranje »verižne reakcije« pod večjim ali manjšim, šibkejšim ali močnejšim vplivom konstituirane klime duha dobe, njenega večinskega glasu, izpovedane pa z različnimi »teorijami«, književno kritičnimi absolutizacij ami, ustvarjalnim samozadovoljstvom, nepomembno asociativnostjo, kvazispontanostjo in zapostavljanjem dejstev o pogojenosti slednje ustvarjalnosti in o mejah spontanosti ustvarjalcev samih. Z druge plati pa za njenim preobrazbenim valom prihajajo vse pogostejši drobni valčki, ki bi se radi čimprej vključili v edinstven, usmerjeni tok poezije brez precedensa. Poenostavljeno doumevajoč izvor in značaj otroške pesmi, ki smo njene značilnosti poskušali predstaviti, smo s tem označili tudi njene formalne vred- nosti, »nedogmatičnosti« in podobno. Čeprav so to spremljajoči pojavi, ki se skozi vse dobe pojavljajo enako vsiljivo, njihove možnosti tudi niso majhne. V tržno-zabaviščnih sferah lahko najdejo boljše in vplivnejše položaje za uvelja- vitev uspavalnih dražejev. Na srečo do tega še ni prišlo. Tokovi sodobne poezije niso vklenjeni v ce- mentna nabrežja. Kadriranje podob mirnega življenja v naravi polne duhovne svobode se je šele pričelo, je pa nasprotje posameznim nesrečam, socialnim ne- mirom in kataklizmam, barbarstvu, ki nam neprizanesljivo krade otroško kra- ljevstvo (kar je v srbski poeziji otroštva po Vučevih predvojnih pesnitvah naj- sugestivneje izpovedano v pesmih Miča Manojloviča). Slutnje in opozorila, ki jih je mogoče razbrati iz celotnega pregleda, opo- zarjajo, da tudi v času bujnega razcveta poezije nekje prav gotovo joče kak otrok zaradi bolečin, ki jih ni mogoče ozdraviti z »zmesjo liberalnega humaniz- ma« (Maksim Gorki). Prav tako je sleherno seštevanje socialnih tem in morebit- no razvrščanje literature po nekem določenem redu neumestno, kot je tudi po drugi plati zaradi istega smotra trganje samo posameznih domislic iz konteksta in atmosfere. Nič bistveno novega nam ne pove niti dejstvo, da so vedrine otroštva trajno prisotne v naših spominih vse dotlej, dokler se na vedrem nebu ne pokaže oblak. Toda če se tedaj vse naše latentne bojazni obrnejo k njemu, kot proti samemu sebi, postane pomembno dejstvo pri obstojnosti tako vedrine kot otroštva, da ne izrečemo tudi banalizirane fraze o otroštvu kot »večni svežini sveta«. Spopa- deta se posamezni novi pojav in prejšnja splošna skupna konstanta; zato pri- de do sprememb v odnosih med obema, kar vpliva tudi na našo kritično po- zornost. Nemira, ki se v njem znajde otrok sam, kot tudi to, da je ostal zapuščen na prvi družbeni stopnici, ni mogoče ublažiti s transparentnim vključevanjem v leposlovje, pač pa z bolje urejenim socialnim življenjem. Zategadelj je poezija z izostrenim posluhom in ostrovidno observacijo stvarnosti, ne pa dnevna pu- blicistika, natanko tisto, česar nam včasih manjka. In pri tem je popolnoma vse- eno, ali je namenjena »za otroke« ali »za odrasle«. Prevedla Nada Gaborovič VEDRINE I NESPOKOJI Résumé U okviru razmatranja socijalnih značaj ki u literaturi za mlade, nastojali smo da damo bliže odredenje ovih teza: Poezija za decu danas nije samo namenska osnovica lepe književnosti, več, sve češče, zavodljivo polazište u autonomni zavičaj igre, duhovitosti i domišljatosti, oži- votvorenja i ozarenja stvari i pojava. Dobra dečja knjiga danas predstavlja i najprimarniju čovekovu težnju — za oslo- bodenjem »opsednutih vedrina« i svega onoga što jeste ili što može postati poligon ubojstva i rušilaštva. Dobra dečja knjiga esencijalna je beletristika, pa otuda i lepa i mudra u svojoj jednostavnosti i osmehnutosti. U svim nacionalnim literaturama, pa i u ono j imaginarno j dečjoj knjiži sveta, detinjstvo je oduvek bilo, a i danas jeste, najtoplijim bojama prikazivano, nežnim i mekim glasovima dozivano. Uvek se osečala težnja pisca ka što puni jem osvetlja- vanju lepših strana stvarnosti, čoveka i njegovih duhovnih pejsaža, vremena i pro- Retko se koji pisac-umetnik usuduje da teatar surovosti prenese u dječju knji- ževnost . . . A malo je i onih koji su spremni da u današnje otkrivalačke pohode podu s golim nespokojem onog deteta ko je je sâmo i ostavljeno na prvo j društveno j ste- penici. Tamo gde se od surovog podzemlja ili prizemlja ne može bez žrtava popeti više. Medutim, svako zbrajanje socijalnih tema i eventualno rangiranje literature po tome isto je toliko neuputno kao i izdvajanje samo vrcavih dosetki u istom cilju. Goli nespokoji deteta sâmog i ostavljenog na prvoj društvenoj stepenici ne ubla- žuju se transparentnim uključivanjem u lepu književnost, več u obezbedeniji socijalni život. Ali zato poezija sa istančanim sluhom i oštrovidom opservacijom stvarnosti, a ne dnevna publicistika, upravo je ona koja nam ponekad nedostaje. Svejedno da li je namenjena »za decu« ili »za odrasle«. Zusammenfassung Im Essay über die heutige Kinderpoesie stellt der Autor die Eigenheiten dieser Poesie vor, die immer häufiger zu einem anziehenden Ausgangspunkt in die autono- me Heimat des Spiels, des witzigen Geistes und der Findigkeit, eine Belebung und Belichtung der Dinge und Erscheinungen wird. In ihren Machtbereichen sind sich im Falle eines gut angewendeten Intellektualismus und einladender Gegebenheiten und Nichtgegebenheiten wieder die Kinder und die Erwachsenen begegnet, wieder ist diese Art der Poesie allgemeines Gut geworden. Die Poesie mit verschärftem Gehör und scharfsichtiger Beobachtungskraft der Sachlichkeit ist gerade dasjenige, woran es uns manchmal mangelt.