iz raziskav
LEV KREFT'
Sentimentalno popotovanje k vzvišenemu
Laurence Sterne, skrit pod imenom Yorick, je izrazil svoje mnenje o francoski ideji vzvišenega v Sentimentalnem popotovanju skozi Francijo in Italijo tako. da je povedal zgodbo o brivcu in lasulji.'
Ko je prispel v Pariz, je za shakespearovskim imenom skriti avtor začutil, da se je znašel nekje, kamor ne spada, in tako pokazal pretanjenost čustvovanja, s kakršno se le poredkoma srečamo v našem času industrializiranega turizma. Ker pa mu je bilo oddati pismo gospe de R .... se je odK)čil, da počaka nanjo, in si dal medtem oščetkati plašč in urediti lasuljo. Pa je francoski brivec odklonil, da bi imel kaj opraviti z njegovo lasuljo, in mu vsilil enega od svojih lastnih lasatih izdelkov. Ko je naš Yorick izrazil dvom, da bi določen pramen zmogel ohraniti ponosno držo, je brivec odvrnil: »Lahko ga potopite v ocean, pa bo še vedno trden.« Poglobivši se v razlikovanje v izrazoslovju med tem česalcem in svojim angleškim izdelovalcem lasulj, ki bi pri svoji najboljši metaforični naravi zmogel izreči nekaj o tunkanju pramena v šeflo vode, se je Yoricku zdelo, da primerja čas z neskončnostjo. In tu nastopi tisto, kar nam ima izpovedati o svoji lastni ideji vzvi.šenosti in sublimnosti:
»Priznam, da sovražim vse hladne pojme, tako kot neplodne ideje, ki jih rojevajo; in da me veliki proizvodi narave tako ganejo, da bi jih, kar se mene tiče. nikdar ne primerjal s čim manj kot z goro. Vse, kar je mogoče reči proti francoskemu vzvišenemu na tem mestu, je: da je veličina bolj v besedi in manj v stvari. Ni dvoma, da ocean izpolni dušo z veličastnimi idejami, toda Pariz je tako globoko v notranjosti, da se mi ni zdelo poslati po kočijo, da bi po stomiljski vožnji naredil preizkus: pariški brivec ni mislil resno.«'
Podobno kot je to storil Boileau v 17. stoletju, je tudi v našem času moral Francoz Jean-François Lyotard predstaviti vzvišeno in sprožili razpravo o njem.' Vzvišeno' je povezal z modernim in modernostjo in z zamislijo umetnika kot
*	Di. txv Kreft, doccnt a ntetiko lu F>fc>»rftki fikuheti v LiuMiani
' G« a (»cvod referata A Scntimcnul luuriKV to SuNime. ki ga je artoi imel na Mednarodnem kongresu estetike v Maditdu septembra m:
^ A Sentuncnul Jounie> ihrough France anditalv: to «hicfa are added Tlie Letcrs to Elisc- B> Vonck.- Pans. Printed by P Oidot the EMci. bighth Vcar(IMOi. Slercotype F.dition. str. S2-53:utcm glei tudi Kcnneih Mact ean John Locke and Engitsh Liurature ol the Eightecnth Centurs. Vale Umvenity Preu. Ne» Ilaven 1936. sir S8
' Poleg nune l.a Conditnn Postmoderne u leta 1979 gle| tudi lean FranfoisLvolard Le poslomoitemc cipli<|ue aui enfants. Galike. pans 19K6. pismo Augustinu Nancyju; glede drugih s-iros preporoda vn-Henega gle) ludi Paul Crowlhei The Cantian SuMime From MoralHy to Art. Clarendon Pren. Olfofd I9S9. Uvod. sir. M
*	Že uradi utrditve kategoriK v sJovcnUini bom uporabljal aru »v-niteno« kol oznako za esletski pojav, ki je NI prviC opisan pravzaprav v 1 stoletju natega itetja pod gitkim -hvpso««; griki izraz je bližji vzvitenosti kot latinski prevod v sublimno, ki K je preko Boikaajevega francoskega prevoda gr<kcga spisa pnjel tudi v Angliji (pred tem so pogosteje rabih za sorodne estetske uCinke, razlitnc od ufulkov lepega, izraza -Mfy). medtem ko Nemci uporabljajo izraz -Erhabene-. o tem glej tudi moio Hudijo >Vzvtleno med Kantom in Longinom-. Filozofski vestnik 1/1990, str 77-711.
genija in stvarnika, ki proizvaja svoj lastni svet. s tem pa priča o božanskih sposobnostih napredka, ki so skrite v človeSkem bitju in se razkrivajo s časom, razumljenim kot posebni trenutek tu in zdaj. v katerem trajanje prihaja do večnih zaključkov. Očitno gre tu spet za kontinentalno idejo vzvišenega, povezano z napredkom, ki ju postmodemisti, kot je Lvotard. kritizirajo kot izraz modernosti in njene spodletelosti. Georeges Canguilhem je skušal na podoben način pokazati, kako je bila ideja napredka iznajdena v francoskem razsvetljenstvu, nato postala načelo za presojo zgodovine, da bi kočno postala dekadentna ob soočenju z nasiljem in samouničenjem industrijske in kulturne modernosti.' V svojem Postskriptu h grozi in vzvišenem' je Jean-François Lyotard razložil, da politike vzvišenega ne more biti. ker je to lahko samo Teror, in da v politiki lahko naletimo le na estetiko vzvišenega, ker občinstvo nedvomno goji taka čustva o drami političnega. V tem smislu nam je razumeti, pravi, tako pogosto vzporejanje med francosko revolucijo 1798 in gledališčem.
Toda kljub temu se da pokazati, prvič, da obstajajo pomembne in značilne razlike med raznolikimi idejami vzvišenega v 17. in 18. stoletju v Franciji. Angliji in Nemčiji, ki dokazujejo, da vzvišeno ni bilo povezano z idejo napredka ves čas in v vsakem podnebju, in drugič, da sta različna pogleda na francosko revolucijo 1789. izpovedana pri Edmundu Burku in Immanuelu Kantu, neposredno povezana z njunima različnima estetikama vzvišenega, kar dokazuje Lyotardovo tezo o vlogi estetike vzvišenega v drami politike, toda hkrati kaže tudi, da vsi sedeži na strani občinstva niso bili zasedeni z enakim čutenjem vzvišenega.
1.
Res je, da je vzvišeno pripotovalo v estetsko rabo v Anglijo iz Francije s pomočjo Boileauja" in njegove oživitve Longina" in da je Kant nekaj lastnega navdiha našel najverjetneje v Burkovih primerih vzvišenega.' Nedvomno pa je res tudi. da so na obeh straneh Kanala razpravljali o dveh različnih vrstah vzvišenega. V Franciji najdemo na ozadju t. i. klasicizma kartezijansko tradicijo poštir-kanega ločevanja razuma od strasti, ki je bilo prisiljeno določiti v zvišenem mesto že takoj od začetka med onimi »je-ne-sais-quoi«, kot presežek in izgred, ki bi ga bilo treba po možnosti udomačiti v primeže elegantnega okusa in znanih pravil. Tu res lahko zasledimo zvezo z idejo napredka že pri Boileaujevem uvodu k Lon-ginu in vzvišenemu, pa tudi kritiko te povezave, kot jo je Charles Perrault razložil 27. januarja 1678 v svojem akademijskem govoru Stoletje Ludvika Velikega,
' C>«K(|C5 Canguilhcni Ij deoMicncc Jc I nke dc progris. Rcsuc dc iiicuph»%iqiic et de nuwale. »2mine annče. No 4.oct -dec 1987. «t .«.<7-454
*	Jean Fnn^t Lralitd: Le Poumnderne eipluju« aux enfants. Galilee. Pans 1986. su 112-11}
' O «plivu m spieiemu Boileauja v Angliji glej Samuel H Monk Tlic SuMime A Study of Critical Theories in XVIII C entury England, the University of Michigan Press. Ann Arbor 1960. in do te knjige kritičnega Theodora E. B Wooda The Won! Sublime and Its Conicn 1650-1760. Moulo«. The Hauguc/ParH 1972: iirii kontekst ima A F B Clark: Boileau and the French CUsslcal Cntics in England (1660-18.10). Ubrane Anaenne Edouard Champion. Pans 1925
' O .Longinovcm' »plisu v Angliji glej T R Henn: tjonginus and English Criticism. Cambridge Urasersity Press. Cmahndge 1934
*	-Prvič. n>o2no je. da je bil Kani vsaj ptnredno scmanjem l Burkovo teonjo s jiomočjo obiimcga prikaza, ki ga jc Mendelssohn napisal leta 1758 . iPaul Cioolher: The Kantun Subhme From Morality to An. Clarendon Press. Olford 1989. str 11) O enakem stalilču se lahko prepnčamo ludi v Prcdgosoni J T Boultona v izdaji EJmunda Burka: A PhilosophKal Enquiry into the Oripn ol our Ideas ol the SuMiroe and Beautiful. Basü Blackwell. London 1987. str. XIVII-XIVIII
namreč, da je sodobnost večja od katerega koli starodavnega cesarstva in da v takem imperiju pač mora tudi vse drugo postati veliko in veličastno.'"
Toliko, kot sta francoski racionalizem in rjizsvetljenstvo bila odvisna od Des-cartesa, je bilo angteSko razsvetljenstvo navezano na Johna Locka in njegov Esej o človeškem razumevanju (1690). Mar ni povsem nasprotujoče kartezijanski zamisli, ko ugotovimo, da sta cogito in subjekt prikazana kot - mračna izba:
»Ne delam se. da poučujem, sprašujem se, in zato tu ne morem drugače, kot da znova priznam, da sta zunanja in notranja čutnost edini poti. kar sem jih sposoben najti, znanja k razumevanju. To sta edini okni. kolikor sam lahko odkrijem. ki skoznju prodira svetloba v Temnico. Menim namreč, da razumevanje ni dosti drugačno od izbe. povsem zaprte za svetlobo z eno samo majhno odprtino, ki propuSča noter zunanje vidne podobe ali ideje zunanjih stvari; ko bi podobe, ki so po tej poti prišle v Temnico, tam tudi ostale in bi tam ležale urejeno in tako da jih ob priliki najdemo, bi to bilo zelo podobno človekovemu razumevanju v odnosu do vseh predmetov, ki jih vidimo, in do idej o njih.«" Nikakršnih vrojenih idej Boga ali moralnosti ni najti v kakem skritem predalčku te Temnice in v naših sposobnostih ni zapisano, da bomo napredovali od izbe do stanovanja, od stanovanja do vile, od vile do dvorca in tako do neskončnosti. Nc, naše možno (spo)zna-nje ima določene meje. Seveda sta bili tudi tedaj v Angliji dve frakciji, ki ju je ločeval pogled na človeka, kot nam je razložil tudi Hume.
»Obstoje nekakšne sekte, ki se na skriven način oblikujejo v svetu učenjakov, tako kot frakcije v političnem svetu; in čeprav med njimi od časa do časa pride do odkritega preloma, imajo vpliv na različna stališča pri načinu mišljenja pristašev na obeh straneh. Najbolj opazni sekti take vrste sta tisti, ki sta nastali na različnih občutkih glede dostojanstva človekove narave, kar je točka, ki je, se zdi, razdvajala filozofe in pesnike kot tudi božje služabnike od začetkov sveta do dandanašnjega. Eni povzdigujejo našo vrsto do neba in predstavljajo človeka kot vrsto človeškega polboga, ki mu je izvor iskati v nebesih in ohranja očitne znake svojega izvora in nastanka. Drugi vztrajajo pri slepi strani človekove narave in ne morejo najti ničesar, razen nečimrnosti, po čemer bi človek presegal druge živali, ki jih tako prezira. Če pisec ima talent retorike in deklamacije, se običjano pridruži prvi. če pa njegov talent sodi k ironiji in posmehu, se vrže v drugi ekstrem.«'-
Na Lockovem terenu bi bilo težko mogoče, da bi postavili na noge estetsko teorijo vzvišenega kot izraz moralnega navdušenja in neskončnih zmožnosti za napredek; in »zdaj je splošno sprejeto mnenje«", da je bil Lockov vpliv na estetiko osamnajstega stoletja izreden.
To se kaže tudi pri teoretični obdelavi vzvišenega, tudi če pustimo ob strani
" Glq NicoU» Boileau: L'An Pocliquc. Wilhelra' Fink Verlaj. Munchcn 1<»70. l uvodom ui opomKami Auftusla Bacha, prav tako Thcodoetc A Liiman: Sublime en Kranct. Nirei, Para 1971
" An Evvav Concerning Human Underuanding. m Four Book» Written by John Locke. Gent The fifteenth Edition Vol. I . London 176«. Mr 123 (Dniga knjiga I>eveto poglavje. 817)
'• Glej Kenneth Macl.ean: John Locke and English Literature of the Eighteenth Centur>. Yale Univenity Pre». New Haven 193«. su U (navedba u Davida Huma: E»ayi Moral. Political, and Literary L. izdaU Green and Grose, str 150-151) Sicer pa )e spor o doslo)anstvu človekove narave star skoraj toliko kot filozofsko miUienje samo. saj je Platon trdd. da ie «ovek najboli nebogljeno bitja pod soncem, ko pa Je na svet prrtel gol in bos u razliko od «vali. ki jih je narava obdanla s tistim, kar potrebujejo za pretivetje Aristotel je temu ugovarjal, reko«, da li dovek pač naredi obutev m oMcko. in da se tudi sezuje. ko gre spat. medtem ko gredo iivali s čevlji v posteljo
" Dabney Tosvnsend: -Lockean Aesthetics.. The Journal of Aesthetics and An Criticism. Vol. 49. No 4. Jesen 1991. su 349; glede I.ockovega vpUva na Francna Hutchcsona -kot vira estetike kot modeme stroke. g)ei tudi Emily Michael: •Francis Hutcheson on Aesthetic Perception and Aesthetic Pleasure-. The British Journal of Aesthetics. Vol. 24. No 3. Poletje 1984. su. 242. Lockov pomen je seveda posebej poudarjen v že navedeni knjigi Kennetha MacUana (opomba 12).
Monkovo tezo. da se estetske teorije od recepcije Longina v Boileaujevi interpretaciji pa do konca 18. stoletja napredovale »h Kantovemu subjektivizmu«."
Kar je umanjkalo pri francoski vzvišenosti (vsaj po Stemovem mnenju), ker je to bilo bolj svetovljansko in hladno, je cvetelo v Angliji: vzvišeno kot entuziastična strast, ki je skozi špranjo pronicala v našo Temnico. John Dennis je ugotovil obstoj šestih navdušujočih strasti: občudovanje, groza, strah, veselje, žalost in poželenje. Velika poezija se naslanja na pesniški entuziazem, pesniški entuziazem se naslanja na entuziastične strasti, entuziastične strasti pa so najmočnejše, ko se naslanjajo na verske ideje, in vsa ta zgradba je odgovorna za učinke vzvišenega v nas. Tako je tudi pri grozi, kjer je užitek bolečine treba razumeti kot .. razburjanje duha, ki izhaja iz ugotovitve bližajočega se Zla, ki grozi z uničenjem ali z velikimi težavami nam ali našim. In ko razburjenje pride presenetljivo nepričakovano, mu recimo groza, in nato, postopoma, strah. Stvari torej, ki imajo moč ali so nas zmožne prizadeti, so vzroki običajne groze, in čim močnejše so in čim verjetneje nas ranijo, bolj postajajo vzroki groze; in ta groza, čim večja je, bolj je povezana z začudenjem, in bližja je zaprepadenosti: tako smo pokazali, da so predmeti duha vzroki entuziastične groze...«"
In spet je največja entuziastična groza izvedena iz religioznih idej kot najmočnejših objektov, jezni Bog pa je zato nekaj najbolj grozljivega. Osnova groze je v instinktu samoohranitve in temelj vzvišenega je. da se nam zdi veličastno vse. kar nas navda z grozo.
Burke je bolj ali manj sekularizirani Dennis. Kar se je v Franciji začelo kot ponovno rojstvo Longina" na osnovi p<jzitivnega čustva ekstaze (stopiti iz samega sebe. biti prenesen iz sebe in gledati na samega sebe od zunaj, tudi pozabiti samega sebe), se je razvilo v Angliji kot negativno čustvo groze." Z racionalistič-nega stališča Burke navrže pelin na rano, ko povezuje grozo in mrakobo (Da bi naredili stvari zelo grozljive, se zdi, da je v glavnem potrebna mračnost.)" Do škandaloznega sklepa: »Jasna ideja je potemtakem drugačno ime za majhno idejo.«" Kjer bi Kant vztrajal pri vzvišenem učinku neba, posutega z utripajočimi zvezdami, se mora Burke boriti z Lockom za mrak. Locke je trdil, da mrak kot tak ni grozljiv. Mraka se bojimo zavoljo zgodb, ki so nam jih pripovedovali o skritih duhovih. Burke je sklepal »... če bi mrak ne bil na noben način boleč ali grozen za kogar koli, ki ne bi bilo njegovemu duhu zavdano že v zgodnji dobi z vraževernost-jo, bi ne bil vir vwišenega zanje.«®
Toda če imamo pred očmi samoohranitev kot osnovo vzvišenega, uvidimo, da je mrak grozljiv, ker se ne moremo počutiti varne v nečem negotovem in neprosoj-nem. »... kajti v čistem mraku ni mogoče vedeti, do katere mere smo varni; ne poznamo predmetov, ki nas obkrožajo: vsak trenutek lahko zadenemo ob kako
" Samuel II Monk Thc Sublime Ann Arbuf I960, «r 4; Monk daje anglciki eueliki 19 «oietia ptednosi picd IBlo a 18 . »Veliko obdobje estelike leorije [e bilo seveda develnajslo uoleljc. ko je nem«ka misel prevladala lako na Angleškem ko< drugod • (na isiem mestu. str. 1).
" Navedeno pri Samuelu M. Monku. na »tem mestu. str. 52.
" Danes obiiagno govivrimo o Psevdo-Longinu; glede ra/prave o avtorstvu dela -Peri Hipsos. glej D A RusseOov Uvod v knjigo .Lunginus' On the Sublime. Clareodon Press. Otford 1964. sir .XXII-.X.XX
" o ekstazi in vzvnienem g)ej I. r Henn: Longinus and English Criticism. Cambndgc I'mvetsily Pre». Cambridge 19J4. sir 19
" tdmund Burke A Philosophical Enquir>' into the Origin o( Our Ideas of The Subbmc and Beautiful. Basil BlakcivoU. tendon 1987. stt 58.
" Fdmund Burke, na islem mestu. sir. 63
^ Edmund Burke, na isiem mestu, sir 143: Dabney Toiknsend obravnava razliko med Lockom in Burkom. vendar v drugI smen (>Lockean Aesthetics-, the Journal ol AeslbelKS and An Cnticnm. Vol. 49. st. 4. Jesen 1991. str 354
nevarno oviro; pademo lahko v prepad ob prvem koraku; in če se nam približa sovražnik, ne vemo. na katero stran naj se branimo; v takem primeru moč ni sigurna obramba; modrost lahko deluje le kot ugibanje; najdrznejšim zastaja korak, in kdor ne bi nikdar prosil za pomoč pri lastni obrambi, je prisiljen prositi za svetlobo.«-' Tema je grozna po svoji lastni naravi. Vse vraževerje, ki se nas drži, lahko pojasnimo po razumni poti, in vse svoje napačne predstave o Škratih in duhovih lahko razkrinkamo, razumno lahko tudi dokažemo. da se teme ni bati - pa se bomo Se vedno bali in občutili celo grozo, ker lahko v temi preži na nas kaj nevarnega in nam streže po življenju. Očitno so dane meje naSemu razsvetljevanju in napredku, in te meje so del naSe narave.
VzviSeno. zasnovano na grozi, ki jo čutimo, ko smo soočeni z nečim, kar bi lahko bilo nevarno za samoohranitev, ni dober dokaz za neskončno napredujoče sposobnosti človeSkega bitja. Bolj pride prav pri dokazovanju omejenosti človeka in pri ugotovitvi, da nismo bitja, narejena iz čistega razumskega testa. Burke, ki se predstavi prej kot opazovalec in raziskovalec in manj kot sodnik človekovi naravi, bi najveijetneje dodal, da je lahko čista racionalnost nevarna in ni posebej pametna v vseh primerih. CloveSko bitje je vse prej kot vzvišeno bitje, če upoštevamo njegovo naravo ali njegove lastne sposobnosti. Prevod k Drugi izdaji je glede tega povsem odkrit in tudi o nekaterih posledicah Burkove neradikalne. ponižne (skromne) inačice razsvetljenstva:
»Naravini znaki se dajo prebirati, to je res; niso pa dovolj enoznačni, da bi bili čitljivi tistim, ki hitijo. U|xuabiti moramo zadržan, celo previden način sklepanja, bi dejal. Ne smemo poskušati z letenjem, ko pa nam komaj uspeva, da lezemo. Pri tehtanju katere koli zapletenejše snovi moramo razmotriti vsako različno sestavino v sklopu eno za drugo in reducirati vsako stvar povsem do preprostosti; pogojenost naše narave terja od nas trdna pravila in zelo ozke meje. Kasneje moramo ponovno proučiti načela glede na učinek, ki ga imajo na celoten sklop, in kompozicijo glede načel. Morali bi primerjati svojo temo s podobnimi drugimi zadevami; kajti lahko da kaj odkrijemo (in pogosto je res tako) po kontrastu, ki bi nam pri enem samem pogledu ušel. Več primerjav naredimo, bolj splošno in gotovejše se bo izkazalo naše znanje, ker bo zgrajeno na ekstenzivnejši in popolnejši indukciji.
Če je bila raziskava tako pazljivo izvedena, pa je kljub temu končno ustrelila mimo resnice, vendar lahko ustreza prav tako koristnemu smotru, da nam razkrije slabost našega lastnega razumevanja. Če nas ne more obvarovati pred napako, nas lahko vsaj od duha napake, in nas naredi oprezne, preden bi izrekli kaj s prepričanjem ali z naglico, ko pa se lahko tolikšno delo konča v taki negotovosti...
In četudi se ne bi nikoli sprijaznili z učinkom takih podob na naša načela, to ne more postaviti na glavo teorije same. da je le zasnovana na gotovih in neizpodbitnih dejstvih. Teorija, zasnovana na eksperimentu in ne na podmeni, je vedno toliko dobra, kolikor razlaga. Naša nesposobnost, da bi jo raztegnili do neskončnosti, ne govori nič zoper njo...
Če lahko usmerimo luč. ki jo pridobimo iz tako privzdignjenih špekulacij, na ponižnejše polje imaginacije, medtem ko preiskujemo vrelce in sledimo smerem naših strasti, morebiti ne bomo okusu prenesli zgolj določene filozofske trdnosti.
" Edmuiul Butkc. ni islem mnlo. «l 143; pn i«) Buikovi «»umenliKiji gtc ludi M odmev nj Longini. ki navaja ko« heiO|sko VTviiino« pasalo iz Homencvc llijadc. kjer bogovi jproftjo bilko v megleni noft. lako da Ajakv pfo« za svetlobo, ne zato da b< prelivel. ampak da bi padel pri luči. kol «e heroju spodobi
ampak se lahko zgodi, da bomo vzvratno preslikali na stroge znanosti nekaj gracije in elegance okusa, brez česar bo tudi največja prodornost v teh znanostih vedno videti kot nekaj ncsvobodnega.«"
II.
Očitno je. da imata Burke in Kant različne zamisli o vzvišenem in da sta njuna pogleda na francosko revolucijo neposredno nasprotna". Ali sta ti razliki in neskladji na kakršen koli način v zvezi? V radikalnem razsvetljenstvu, kakršno se je razvilo na celini, je imela estetska teorija poseben status kot posrednik pri vzgoji človeštva za politično svobodo. Seveda ne bomo trdili, da je Kant isto kot Schiller in da je njegova estetika hegemonija na drugačen način'', prav tako pa nam tudi ne gre za sodelovanje pri takem ponovnem branju zgodovine, ki poskuša vmestiti krivdo za vse napake modernizma in civilizacije na določeno preteklo časovno točko ali miselni pojav (podobno kot Nietzsche za propad grške klasičnosti pravzaprav krivdo zvali na filozofijo, na Sokrata in Platona, ki naj bi bila odgovorna za rušenje tragedije kot zaveze polisove skupnosti). Tako ponoMio branje je bilo zelo popularno pri totalitarnih ideologijah, kjer je na primer ortodoksni marksist našel klice fašizma pri Kantu in posebno pri Heglu. Bilo je zelo razširjeno tudi med intelektualci kot pri nemških razumnikih v emigraciji, ki so se prepirali, ali je ekspresionistična umetnost rodila fašistični duh časa, ali mu je le sorodna, ali pa je samo neprimerna za spopad s fašizmom. Zelo priljubljen je tak odnos do preteklo-.Nti tudi pri kritikih totalitarnih ideologij, saj so eni našli Nietz.scheja kot Hitlerjevega duševnega očeta, drugi pa so pri iskanju krivde za stalinizem prišli takoj do Lenina in nato do Mar,xa. da bi se končno priključili reki. ki je nastala iz potočnih pritokov iskalcev krivde in stekla do vira vsega zla: do modernizma 18. stoletja. Ta zvrst »ponovnega branja« zgodovine je bila posebej v modi v osemdesetih letih, ponekod pa cveti tudi še sedaj, kot protiraz-svetljenska vrsta postmodernizma, katerega privrženci raziskujejo preteklost v iskanju izvirnega greha modernizma. Nam ne gre za kaj takega. Zanima nas le ugotovitev razlike in njena čim natačnej-ša vmestitev in v razliki tudi teoretično uživamo, kajti razlika razpira možnost različne interpretacije. Tudi različne od postmodernističnih.
Zato ni zares zanimivo pri vsej stvari kar preprosto to. da obstaja očitna zveza med političnim in estetskim. Očiten stik med obema je seveda predpostavljena zmožnost umetnosti, da reformira in vzgaja človeštvo v človečnosti in svobodi, in odtod izvedeno poslanstvo umetnosti, da razglaša in priobča možnost človekove svobode. Vendar je res zanimiva spona med estetikama vzvišenega in odzivoma Kanta in Burka na francosko revolucijo v vzvišenem značaju dogodka samega in v estetskem temelju njunih pogledov, ki sta bila pogleda od zunaj, iz občinstva. »Kaj-naj-si-o-tem-mislim« se je začelo dobesedno s »kako-naj-na-to-gledam«, in prvi odziv na dogodek je bil fa.scinacija s tem .Phetarum mundi'. Na začetku odnosa do francoske revolucije je bil pri opazovalcih od zunaj ta odnos estetski problem in pogled-na-svet je bil tako sprva dobesedno vzpostavljen z razgledišča
F-dmunO Burke. A Ptiilmopllicll Inquiry into The Origin of our Ide« o/ Ihe SuWime jnd Beautiful Wilh an Introductory Dikouik Ctmerning laMe. and Several Other Addition» A New lidilion. Basil 1792. mr V/VI. Vtl ui WX Predgtn'ora
Gk) Imnianiiel Kant: -Spor lakullet-. v Veuniku Initituta m marksistične (tudije SAZb'. str I.I-37. -Schillcricva .estetika' je v Icm pogledu Grantscijesa hegemonija na dnig.i<cn na6n m oba pogleda sla dožiscla pohlKno roistso i/ mrafnega propada revolucionarnih upanj • (Teny Ivagloton The Ideology of the Aesihetic. Basil Blackwell. I.ondon 19911. str Klfc; gle| tudi Manina Jaya •Estetska ideologija kot ideologija all kaj potneni esleli/jrati pohliko.. prevod predavanja v (.juMjani 1«. 9 1990. Filozofski vestnik 2/1991. sir. 1JJ-N7
kot pogled. Gledati na francosko revolucijo je bila vzvišena izkušnja, povzročena (če sledimo Burku) z grozljivostjo zgodbe ali (če pritegnemo Kantu) z moralnim entuziazmom, ki ga je zgodba vzbujala. Martin Shee se je odvrnil od vse tradicije vzvišenega v letu 1809. češ da gre za »zmešano točko kritičnega kompasa«", in če vzamemo v obzir, da sta točki, ko vam kompas ponori, nekako nad magnetnima poloma, se lahko z njim povsem strinjamo. Vzvišeno je najprivlačnejša točka estetske teorije v sedemnajstem in osemnajstem stoletju, ki je natančno nad točkami njihovega smotra kot njihova polarna zvezda ali pa naravnost pod njihovimi smotri v deveti izbi njihovega hrepenenja.
Kant in Burke sta razsvetljenska filozofa različne vrste. Kjer na politični ravni Kant priporoča pogodbo med racionalnim despotizmom in svobodnim razumom-» kot najboljšo možno rešitev za odločilni človeški korak iz nedoletnosti in neskončnemu napredku naproti, govori Burke nasprotno o politični moči kot razumni omejitvi človeških skomin in strasti, ki jo upravičuje nepopravljivost človeške narave. Kant verjame, da se ljudje lahko razsvetlijo, če jim je dan določen delež svobode, namreč svoboda izraza in objave lastnih misli. Burke pa najde v svoboščinah in prostostih določene nevarnosti. Motivacija Kantove politične teorije je v neskončnem napredku k visoko razviti človečni skupnosti, motivacija Burkovega političnega čreda pa je ravnotežje, zgrajeno na družbenih in državnih omejitvah človeških poželenj in strasti. Kant je v entuziazmu nevpletenih opazovalcev videl zgodovinski znak človeške zmožnosti napredovanja. Burke pa je v pogledih angleških zagovornikov revolucije odkril nevarne destruktivne strasti, ki so zrasle na zmotni predpostavki, da lahko človek do.seže popolno svobodo od vsakega zatiranja in omejenosti. Za oba pa velja, da jima je pogled od zunaj, »voverstvo outsi-derja«, prikazovalo nekaj vzvišenega, da sta se njuna pogleda razlikovala v skladu z njunima že od prej znanima različnima pogledoma na vzvišeno. Morebiti bi lahko govorili kar o ločnici med »sublime« in »Erhabene«. Kjer so drugi s Kantom vred videli moralni entuziazem, je Burke našel grozo in strah samoohranitve. Kjer so drugi, tudi Dennis s svojim religioznim sublimnim, gledali iz oči v oči. Vsemogočnemu in njegovim delom ali pa božanskim zmožnostim človeka je Burke razkril bližnje srečanje s smrtjo kot človekovo usodo, kajti strah in nevarnost sta samo njena znanilca. Radost je povezana s smrtjo tako, kot je veselje povezano z ljul>ez-nijo. S tako zamislijo vzvišenega pač ne bi bilo mogoče streljati kot s puščico v srce sedanjosti", če pa smo tu soočeni z večnim breznom in mrakom večnosti - s tem, kar uzremo, če si drznemo pokukati skozi špranjo v naši izbi, da bi videli, kaj leži onstran. In »kadar nevarnost ali bolečina pritiskata preblizu, nista zmožni vzbujati radost, ampak sta preprosto grozni; na določeni razdalji in ob določenih prilagoditvah pa sta lahko in tudi res sta radostni, kot skusimo vsak dan.«" Če se znajdemo iz oči v oči z grozo in nevarnostjo, vendar z določene razdalje, smo sposobni čutiti radost bivanja^ in radost nad našo sposobnostjo, da prenesemo pogled na grozo niča. Burku ne manjka moralne zasnove vzvišenega: odsotnost neposredne nevarnosti za naše prežisetje je samo nujni pogoj za občutek vzvišenega. dejanski vzrok pa leži v naši strasti po družbi, v naši družabnosti, »ki nam jc skupna ljudem in drugim živalim in ki jo delimo na določen način tudi z neživim
SimucI H Monk. ru Mltm rocMu. w 3 " GlejMK-hcIFouc«uli -Kajjcrimciljcmlvo?-. Vt«mklnJiiiuuMiiu»kM$iiö)cSiiKli)cSAZU 1987/1.«r 38-49 ^^ Gk) Jurgcna Hjbcrmau -S piričico v uce »«lanfOMt-. na wem mestu. Ur 57-60 " Edmund Burke, navedena delo. udafa i2 leta 1987. ur 40
^ O pretresenoMl ali ladeloui od mia glej Du4an Pirjtvec; Metafuika in teonja romana Nova revija, Ljubljana 1992. zlasti strani 112 in dalje
svetom.«'" Ob pogledu na grozljive stvari, ki se godijo nekje drugje in nekomu drugemu, izkusimo grozo in strah, a tudi ponižno človečnost svoje naravne vrste.
Kanta fascinirata revolucija in odziv nanjo, ki so ga sposobni sicer neprizadeti opazovalci, in odkrije v pisnih in govorjenih zgodbah o tem dogodku instantno zgodovino, namreč teleoloSki znak moralnega temelja vsega napredka. Burke je videl stvari skozi medije - čez Kanal, in ob pogledih drugih na francosko revolucijo je čutil melanholijo, ne pa entuziazma. Entuziazem tu moralno po njegovem mnenju sploh ne bi bil na mestu, saj je treba razlikovati med gledališkimi deskami in realnostjo. Tragedija na odru seveda ne more imeti take moči kot resnično dogajanje", toda realnost revolucije je vzvišena zato, ker je njena ambicija, da bi prekoračila vse meje na poti človeškega napredka, hkrati nekaj grozljivega in nevarnega. Umor kralja dokazuje in hkrati predstavlja simbolizacijo te mračne strani revolucije. Kjerkoli Burke naleti na vzvišeno ljubezen do svobode, postane sumničav, in če stopa ta vzvišena ljubezen z roko v roki še s hladnim in racionalnim zakonodajalcem, zgrožen ugotavlja, da razum brez srca v potezah zakonodajalca mora proizvesti moralni teror-grozo.
V	svojih Razmišljanjih o revoluciji v Franciji je Burke uporabil estetske funkcije in trope vzvišenega stila, zajete v parodiranje na račun navdušencev nad Francijo, da bi si omogočil razsvetljensko kritičnost, osvobojeno modernizma. Burkova teorija vzvišenega kot vir njegovih protirevolucijskih stališč je tudi vir konzervativnega razsvetljenstva. Dokazuje, da moramo ločiti med razsvetljenstvom in modernostjo. Estetika ima kaj povedati o tej ločnici. Po brezmejnih ekstazah in utopijah moderne in avantgardne umetnosti, ki so hotele narediti ali vzgojiti novega človeka. celo nadčloveka, in postale hote ali nehote vpletene v politično, celo totalitarno prakso, lahko sklenemo:
»Ločnica, v^jpostavljena med estetskim in političnim - kar je isto kot ločnica v samem estetskem, ločnica, ki sem ji nadel ime paraestetska - je prostor, v katerem se razgrnejo hkrati omejitve teorije, in zmožnosti, da te omejitve presežemo. Paraestetska ločnica znotraj in navzven teoretskega torej ne označuje toliko konca vsake teorije - četudi bi se dalo razglasiti tak konec, da bi ločili umetnost od znanja - ampak prej možnost kritičnih oblik teorije, pri kateri so vprašanje umetnosti ali pa problemi političnega in pravičnega vztrajno zasledovani, a nikdar razrešeni.«"
To ustreza tako Burku kot Lyotardu.
V	estetiki ni moralne amortizacije in tudi v svetu idej na.sploh ni česa podobnega, kajti v tem svetu ni neskončnega napredka teorije v smeri sklenjenega in zaključenega sistema in v teoriji navezava na najnovejše ne more biti nikakršnega jamstva za boljšo teorijo.
Če primerjamo angleški čas s celinsko večnostjo, bomo morebiti danes ugotovili. da je bilo Stemovo negodovanje nad brivčevimi vzvišenimi primerami na mestu, medtem ko Burku sploh več ni bilo treba iti na sentimentalno potovanje čez Kanal, da bi to še enkrat potrdil. Vzvišen pogled z one strani je zadoščal.
" Edmund Buikc. na lUcm m«lu. Mi 40 " Edmund Burke, na »lem mestu, «ran 40
" David Carixill: Paraesthetka Foucault-Lyotard-Denida, Melhuen. Ne» York/Iumdon 19S7. ur. 1*4 237 Teonja ui praku. let JO. <t J-4. Ljubljana 1993
VIRI
Knjig.
NicoUt Baikau L'An Poétique. Wilhelm Fink Veriag. München l«70
Edmund Burke: A Fhlknophical F^nquirv into the Origin of our Ideas of the SuMime and Beautiful. Basil Blacksrell. London I9g7; in: A Philowphica] Inquiry into the Origin al our Ideas of the SuMimc and Beauulul With and Introductors' Discourse Concermng Taste, and Seseral Other Additions A New F^ditioa. lUvl 1792
A F B Clark: B4iileau and the French CUssical Critic» in England (1640-183«). IjbrairK Ancienne FAward Champion. Paro 192$
Paul Cnnrther The Kantian SuMime From Morality to Art. Clarendon Press. Otford 1989 Terry Eagleton: The Ideology of the Aesibeiics. Basil BUckstcU. London 199U T R Henn: Longinus and English Cliticisn. Cambridge University Pre». Cambridge 1934 Theodore A Litman Le SubUme en France. Nitet. Pans 1971
An Essay Concerning Human Understanding, in four Books Written by John Locke. Gent Hk ftftcenih Edition Vol. I . London 176«
.I^ginus' On the SuMime. Oarendon Press. Osfoid 1964
Jean-FraiKots Lyotard: Lc post modeme expliquCe aua enfants. GaliUe. Paris I9H6
Kenneth MacUan: Lohn Locke and English Literature of the Eighteenth Century. Vale I'mversity Press. Nes> Haven
1936
SamuelH Monk : The Sublime A Study of Critical Theories in XVIII Century England. The University of Michigan Press. Ann Arbor 196«
Du(an Pirjevec. Metafizika in teorija romana. Nova trvija. Ljubljana 1992
A Sentimental Journey through France and Italy: to «iiich ate added The Stiers to Elisa By Vnrick Paris. Pnnted by P Didoi the Elder. Eight Year (1800). Stereotyp Edition (Ijiurence Sterne)
Theodore E. B Wood: The Word .Sublime- and Its Contest I650-I760. Mouton. The Hague/Pans 1972 Clanki
Georges Canguilhem: »La decadence de I kke de progrès». Revue de oKtaphysiquc et de morak. 92mnK annee. No 4.oci.-dec 1987, sir 437-454
Michel Foucauh 'Kaj )e raavelljenslvo^.. Vestnik InitituU ta marksiuitne ttudije SA7.U I987/I. su 38-49 Jürgen Habermas: »S puijico v srce sedanjosti-. Vestmk Initituta ra marksistične Itudije SAZU 1987/1. su 57-6« Martin Jay: »Estetska ideologija kot ideologija ali kaj pomeni estetizirati politiko-, prevod jnedavanja v l.juMjani 18. 9. 1990. Filozofski veštnik 2/1991. str 133-147
Immanuel Kant: »Spor fakultet-. Vestnik Initituta za marksistične «tudije SAZU 1987/1. str 14-37 Lev Kreft: «Vniteno med Kantom in Loagino-. Fikmifski vcsuik I/I990. str. 77-87
Emily Michael: -Francis Hutcheson on Aesthetic Perception and Aesthetic Pleasure-. The British Journal o( Aesthetics. Vol 24. No 3. Poktje 1984. str. 242 in dalje
Dabney Tomisend. -Lockean Aesthetics-. TIk Journal of Aesthetics ai^ Art Criticnm. Vol. 49. No 4, Jesen 1991. sir 349 in dalje