iz prakse za prakso 31 How to determine leg dominance? Abstract Leg dominance determination plays an important role in sports science, but there are still divided opinions about the true mean- ing of leg dominance and a correct way of its determination. Determination of leg dominance has a significant impact on op- timal movement technique and interpretation of motor test results. Nevertheless, to date, there is no clear method to reliably determine the dominant leg for different movement tasks. The purpose of this article was to review the literature on reliably determining leg dominance for various movement tasks and to provide recommendations for determining leg dominance prior to testing various motor skills. After reviewing the literature, we found that methods for determining leg dominance fall broadly into five categories: stability and/or balance, push-off (vertical or horizontal component), manipulation, kicking, and strength dominance. This article presents eight tests selected for their accessibility, complexity of performance, and low time and energy requirements. The tests can be used to determine leg dominance prior to athletic skill training or motor skill testing in research. In the future, it would be necessary to standardize the testing procedures, which would allow generalization of the results of motor skill tests considering leg dominance. Keywords: push-off, jump, asymmetry, balance, unilateral Izvleček Poznavanje dominantnosti noge ima v športni znano- sti velik pomen, vendar se še danes pojavljajo različna mnenja o tem, kaj dominantna noga sploh je in kako jo natančno določiti. Ugotavljanje dominantnosti noge pomembno vpliva na optimalno tehnično izvedbo gi- banja v športu in interpretacijo rezultatov pri testiranju gibalnih sposobnosti. Kljub temu do danes še ni bila ugotovljena metoda za zanesljivo določanje dominan- tne noge pri različnih gibalnih nalogah. Namen članka je bil pregled literature, ki govori o načinih določanja do- minantnosti noge, in strniti osnovna priporočila za do- ločanje dominantnosti noge za potrebe testiranja raz- ličnih gibalnih sposobnosti. Ugotovili smo, da metode določanja dominantne noge lahko v grobem razdelimo na: stabilnostno-ravnotežne, odrivne (v vertikalni in ho- rizontalni smeri), manipulacijske, udarne in močnostne. Za določanje dominantne noge predstavljamo osem testov, ki so bili izbrani na podlagi dostopnosti opreme, enostavnosti izvedbe ter časovne in energijske ekono- mičnosti. Z njimi si lahko pomagamo pri določanju do- minantnosti noge pred učenjem tehničnih prvin v špor- tu ali pri raziskovanju določenih gibalnih sposobnosti. V prihodnje bi bilo treba z vidika posplošitve rezultatov raziskav, ki se v rezultatih sklicujejo na izvedbo gibanja samo z (ne)dominantno nogo, standardizirati postopke določanja dominantne noge. Ključne besede: odriv, skok, asimetrija, ravnotežje, unilate- ralno Sara Besal, Nejc Bončina, Darjan Spudić Kako določiti dominantno nogo? 32 „ Uvod Poznavanje dominantnosti noge ima v športni znanosti velik pomen, vendar se pojavljajo dvomi o tem, kaj dominantna noga sploh je in kako jo natančno določiti. Določitev dominantne noge je pomemb- na z vidika uspešnosti učenja tehnike športnega gibanja in pozneje pri izvedbi tehničnega gibanja v športu, saj nam omo- goča optimalnejšo izvedbo in s tem večjo možnost za uspešnost. Dodatno nam pra- vilna določitev dominantnosti noge glede na gibalno sposobnost, ki je predmet raz- iskovanja, omogoča večjo verodostojnost rezultatov raziskav. V preteklosti je bilo ugotovljeno, da se lahko pri različnih gibal- nih nalogah kot dominantna noga izkaže nasprotna od pričakovane oziroma poro- čane s strani merjenca (van Melick, Medde- ler, Hoogeboom, Nijhuis-van der Sanden in van Cingel, 2017), zato je smiselno pred izvedbo testiranja izvesti standardiziran protokol določanja dominantne noge ali uporabiti standardiziran vprašalnik, s kate- rim z večjo gotovostjo določimo nogo, ki je dominantna pri izvedbi preiskovane gibal- ne sposobnosti. Med preiskovanjem, ali je lateralizacija prirojena ali pridobljena lastnost, je Pre- vic (1991) zapisal, da je dominantnost nog posledica asimetričnega prenatalnega ra- zvoja srednjega ušesa, v katerem je center za ravnotežje. Zaradi položaja fetusa naj bi se leva stran bolj razvila kot desna, kar bolj vzdraži ipsilateralne antiekstenzorske miši- ce (gastrocnemius in soleus). To naj bi bil vzrok, zaradi katerega leva noga navadno zagotavlja boljše vzdrževanje ravnotežja v vlogi oporne oziroma stojne noge. Če bi ta teorija držala, bi bila dominantnost noge prirojena lastnost in bi bila pri vseh ljudeh enaka. V nadaljevanju bomo videli, da to ne drži. Prav tako obstaja teorija, da je leva hemisfera možganov, ki nadzoru- je desno stran telesa, dominantna, kar se izraža tudi pri gibanju. Najverjetnejša pa je predpostavka, da ima vsaka hemisfera edinstveno vlogo pri opravljanju različnih vrst gibanja (npr. ohranjanje ravnotežja, razvoj največje sile, natančnost izvedbe giba) (Velotta, Weyer, Ramirez, Winstead in Bahamonde, 2011). Dominantnost roke ali noge pa je lahko tudi priučena in je torej posledica gibalnega učenja (Ocklenburg in Güntürkün, 2012). Katera roka je dominantna, zase ve prav vsak in o tem ni veliko dvomov. Drugače je pri določanju dominantne noge. V lite- raturi najdemo različna mnenja in različne definicije o dominantni nogi, saj je bilo v primerjavi z raziskovanjem dominantnosti rok raziskavam dominantnosti nog name- njeno veliko manj pozornosti. Že v prete- klosti so se avtorji spraševali, ali lahko na podlagi dominantne roke določimo tudi dominantno nogo oziroma ali sta ti kako povezani. V 19. stoletju je veljalo prepri- čanje, da se dominantnost udov izraža na celotni polovici telesa – torej, da sta do- minantna roka in noga na isti strani telesa. Pozneje je von Bonin (1962) odkril, da ima večina ljudi dominantno desno roko in levo nogo. Peters (1983) je zapisal, da je vloga nog večinoma podrejena delu dominan- tne roke. To trditev je podkrepil s primerom meta kamenja. Če želi desničar vreči kamen z boljšo, tj. desno roko, mora z levo nogo stopiti naprej, z desno pa nazaj. Le tak po- ložaj namreč omogoča izkoristek delovanja mišic celotne kinetične verige. Peters (1988) je definiral dominantno nogo kot nogo, ki jo uporabljamo za manipulacijo predmeta (na primer vodenje, udarjanje žoge), med- tem ko ima nedominantna noga podpor- no oziroma stabilizacijsko vlogo (služi kot stojna noga med manipulacijo zunanjega objekta z dominantno nogo). V praksi se izkaže, da se lahko dominantna noga glede na tip naloge, ki jo želi posameznik izve- sti, zamenja (van Melick idr., 2017). Zaradi tega se zdi ustrezneje dominantno nogo določiti kot nogo, ki jo posameznik izbere, ko želi najučinkoviteje izvesti določeno gi- banje (skok v višino ali daljino, vzdrževanje ali vzpostavljanje ravnotežnega položaja, upravljanje nogometne žoge, sprememba smeri pri preigravanju v skupinskih špor- tih, manipulacija s predmetom itd.). Zara- di specifičnosti vloge nog (kadar želimo z eno nogo opraviti določen gib, mora dru- ga medtem zagotavljati ravnotežje) je torej smiselno govoriti o dominantnosti noge glede na tip izvedbe gibalne naloge (van Melick idr., 2017). V literaturi najdemo mnogo testov za dolo- čanje dominantne noge, vendar noben ne ponuja stoodstotne zanesljivosti. Težave se pojavijo zaradi neustrezne izbire testa za določanje dominantne noge glede na gibalno sposobnost, ki jo avtorji v raziskavi dejansko raziskujejo. Z drugimi besedami to pomeni, da je določitev dominantne noge s testom udarjanja nogometne žoge pri preiskovanju odrivne moči merjencev verjetno neustrezna. Težave pri določanju dominantne noge se pojavljajo tudi zaradi velike neusklajenosti med poročano do- minantno nogo in dejanskimi izmerjenimi lastnostmi (van Melick idr., 2017). Med vzdr- ževanjem ravnotežja v stoji na eni nogi se namreč izkaže, da kar 41–62 % merjencev izbere (in test izvede boljše) drugo nogo kot pri bilateralni izvedbi gibanja (npr. uda- rec žoge na gol) (Hart in Gabbard, 1997). Ugotovitev potrjuje tudi raziskava van Melicka in sodelavcev (2017), ki so ugoto- vili, da ima večina merjencev desno nogo dominantno takrat, ko izvaja bilateralno manipulacijsko vajo (npr. udarjanje žoge), levo pa pri izvajanju unilateralne vaje (stoja na eni nogi). Najpogostejši načini določanja dominan- tne noge temeljijo na testih unilateralne odrivne moči v vertikalni ali horizontalni smeri, parametrih stabilnosti oziroma rav- notežja ali enostavnih testih, kot je potisk merjenca od zadaj (medtem ko ima zaprte oči), natančno zadevanje cilja z žogo, sto- panje na stopnico, zaporedni poskoki na agilnosti lestvi, troskok z mesta, skok v da- ljino iz zaleta in skok v višino iz zaleta (Iya- guchi in Emura, 2010; van Melick idr., 2017). Po pregledu literature smo ugotovili, da metode določanja dominantne noge lahko v grobem razdelimo na stabilnostno-rav- notežne, odrivne (v vertikalni in horizontal- ni smeri), manipulacijske, udarne in močno- stne. V znanstveni literaturi, predvsem pri preiskovanju incidence poškodb, športne učinkovitosti in ugotavljanju telesnih asi- metrij, se pojavljajo različni načini določa- nja dominantnosti nog, kar vpliva tudi na interpretacijo rezultatov in praktične usme- ritve. Namen tega članka je bil a) opraviti pregled literature, ki govori o načinih do- ločanja dominantnosti noge, b) predstaviti osnovne ugotovitve o vplivu dominantno- sti noge na pogostost poškodb, ravnotežje in moč ter c) strniti osnovna priporočila za določanje dominantnosti noge za potrebe testiranja različnih gibalnih sposobnosti. Ker do zdaj še ni bila ugotovljena metoda za zanesljivo določanje odrivne noge samo s poročanjem merjencev in ker bi dodatno fizično obremenjujoče testiranje odrivno dominantne noge lahko vplivalo na druge testne rezultate, smo v članku povzeli raz- lične metode določanja dominantne noge s poudarkom na različnih gibalnih sposob- nostih. „ Vpliv dominantnosti noge na pogostost poškodb V kontekstu tveganja za poškodbe se gle- de dominantnosti noge v literaturi poja- vljajo različna mnenja. Nazoren primer je iz prakse za prakso 33 poškodba sprednje križne vezi (ACL). Pri smučarkah naj bi bila poškodba ACL po- gostejša na nedominantni nogi (Promsri, Longo, Haid, Doix in Federolf, 2019), enako naj bi veljalo za rekreativne smučarke, pri teh naj bi bila možnost poškodbe ACL na nedominantni nogi kar dvakrat večja (Ru- edl idr., 2012). Pojavnost poškodb ACL na nedominantni nogi je večja zaradi manjše mišične moči (Steidl-Müller, Hildebrandt, Müller, Fink in Raschner, 2018). Promsri in sodelavci (2019) pa navajajo, da je glavni dejavnik tveganja bilateralna asimetrija v živčno-mišičnem nadzoru med nogama. Lanshammar in Ribom (201 1) poročata tudi o statistično značilno manjšem razmerju H : Q (razmerje v jakosti zadnje lože in kva- dricepsa) na dominantni nogi pri ženskah v mlajši odraslosti, kar bi lahko vplivalo na večje tveganje za poškodbe ACL. Na drugi strani pa Sinsurin, Srisangboriboon in Va- chalathiti (2017) pri odbojki navajajo razliko med dominantno in nedominantno nogo pri strategiji pristanka (dorzalna fleksija gle- žnja, sila reakcije podlage), iz česar sklepajo, da je pri odbojki poškodbam kolena bolj podvržena dominantna noga. Podobno je v kontekstu preobremenitvenih poškodb, kjer naj bi bila poškodbam bolj podvržena dominantna noga. Pappas, Paradisis in Va- genas (2015) ugotavljajo, da sta pri tekačih za dominantno nogo značilna 3,98 % daljši čas leta in 1,75 % večja maksimalna sila re- akcije podlage v fazi opore, kar lahko vpliva na večje tveganje za preobremenitev meh- kih tkiv. Avtorji v kontekstu poškodb navajajo še, da dominantnost noge naj ne bi imela vpliva na potek in uspešnost rehabilitacije ter na vrnitev v šport po poškodbi in rekonstruk- ciji ACL (Boo, Howe in Koh, 2020). Podobne vzporednice so potegnili tudi Othman in sodelavci (2019), ki navajajo, da pri otrocih med unilateralnim treningom po poškod- bah pride do enakega učinka navzkrižne edukacije ne glede na dominantnost noge. Glede na dosedanjo literaturo težko skle- nemo, kako dominantnost noge vpliva na pojavnost in tveganje za poškodbe, saj raziskave glede postopka določanja domi- nantnosti noge med seboj večinoma niso skladne. Tako je treba pri vsaki raziskavi posebej preučiti postopek določanja do- minantnosti noge in glede na to kritično ovrednotiti verodostojnost pridobljenih re- zultatov. Dominantnost noge naj bi se na- mreč določala glede na tip naloge, s kate- rim določeno gibalno sposobnost merimo. Pri odbojki se torej lahko kot dominantno nogo označi tisto, s katero bi posameznik udaril nogometno žogo, a je ta nasprotna odrivni nogi, zato so lahko rezultati rela- tivno dvoumni. Če so postopki določanja med seboj različni, lahko dajo povsem različne rezultate ter zaključke posamezne študije. „ Vpliv dominantnosti noge na ravnotežje Tako kot pri vplivu na pojavnost poškodb se tudi v kontekstu vpliva dominantnosti noge na sposobnost vzdrževanja ali vzpo- stavljanja ravnotežja v literaturi pojavljajo različna mnenja. Paillard in Noé (2020) na- vajata, da iz opravljenega temeljitega pre- gleda literature ne moremo zaključiti, da dominantnost okončin vpliva na ravnotež- je pri stoji na eni nogi. Mnenju se pridružu- jejo tudi Schorderet, Hilfiker in Allet (2021), ki v metaanalizi navajajo, da sposobnost ravnotežja ni odvisna od dominantnosti noge, ter Alonso, Brech, Bourquin in Greve (201 1), ki pravijo, da dominantnost noge ne vpliva na unilateralno sposobnost vzdrže- vanja ravnotežja pri populaciji sedečih od- raslih. Dominantna noga je bila določena s kriterijem izbire noge za strel nogometne žoge. Kljub temu določene raziskave kažejo na razlike med nogama v sposobnosti ravno- težja. Kozinc in Šarabon (2021) navajata, da so se med 30-sekundnim testom stoje na eni nogi pojavile razlike v nihanju centra težišča telesa glede na poročano dominan- tnost noge. V raziskavi so kot dominantno nogo določili odrivno nogo, in sicer po kri- teriju lastne presoje merjenca. Iz ugotovljenih razlik med študijami lahko torej sklepamo, da obstaja stabilnostno- -ravnotežna dominantna noga in da je določitev te odvisna od specifičnosti po- stopka oziroma vprašanja, ki ga raziskova- lec uporabi. „ Vpliv dominantnosti noge na maksimalno moč ali odrivno moč V literaturi se pogosto pojavlja mnenje, da je dominantna noga tudi močnejša. Tako so na primer van der Harst, Gokeler in Hof (2007) dominantno nogo določili s kriteri- jem daljšega enonožnega skoka v daljino. Podobno so z dolžino enonožnega trosko- ka v daljino dominantnost noge določali tudi Pappas idr. (2015). Medtem pa so na drugi strani McGrath idr. (2016) navedli, da dominantnost noge nima značilnega vpli- va na rezultat izokinetičnih testiranj ma- ksimalne moči kvadricepsa in zadnje lože, enonožnega skoka v daljino in vertikalnega enonožnega skoka. V praksi se za določanje moči pogosteje uporabljajo terenski testi (različne oblike skokov) in manj laboratorijska testiranja maksimalne moči (jakosti), kot je izokinetič- no testiranje. Pogosto se izkaže tudi, da je korelacija med odrivno dominantno nogo (noga, za katero so značilni višji enonožni skoki) in izokinetično močjo relativno majh- na. González-Ravé in sodelavci (2014) na primer ne navajajo značilnih povezav med izokinetično močjo iztegovalk in upogi- balk kolena ter višino skokov pri vrhunskih rokometaših. Podobno so na pacientih po rekonstrukciji ACL preverjali tudi Fischer idr. (2017), ki med izokinetično močjo in višino enonožnih skokov ugotavljajo zmerno po- vezanost, a obenem poudarjajo vpliv hete- rogenosti dejavnikov, ki bi na povezanost lahko vplivali. Kot ugotavljamo iz izkušenj v praksi, ni nujno, da posameznik pri enono- žnem skoku z nasprotnim gibanjem skoči višje z nogo, ki se je na izokinetičnih testi- ranjih izkazala kot močnejša. Glede na to lahko znova sklepamo, da sta z vidika do- minantnosti noge to dva različna kriterija, kjer maksimalna mišična moč predstavlja le predispozicijo za boljši rezultat pri testih odrivne moči. „ Povzetek metod do- ločanja dominantne noge V nadaljevanju članka so predstavljene me- tode določanja dominantne noge. Razde- ljene so glede na gibalno sposobnost, ki jo želimo testirati. Po pregledu literature smo ugotovili, da metode določanja dominan- tne noge lahko v grobem razdelimo na: 1) stabilnostno-ravnotežne, 2) odrivne (v vertikalni in horizontalni smeri), 3) manipu- lacijske, 4) udarne, 5) močnostne. V nada- ljevanju so opisani enostavni testi gibalnih sposobnosti in vprašalniki, s katerimi si lah- ko pomagamo pri določanju dominantno- sti noge pred tehnično izvedbo gibanja, ki temelji na raziskovani gibalni sposobnosti. Dominantna noga pri stabilno- stno-ravnotežni nalogi Storkov test stoje na eni nogi je namenjen testiranju ravnotežja v stoji na eni nogi. Merjenec mora imeti roke na bokih ves čas testa. Eno nogo dvigne od podlage ter stopalo položi na medialno stran kolena 34 stojne noge. Nato s stojno nogo stopi na prste. Od trenutka, ko dvigne peto stojne noge od podlage, začnemo meriti čas. Test se konča, če merjenec rok ne zadrži na bo- kih, če umakne ali prestavi zgornjo nogo s kolena stojne noge, če premakne stojno nogo ali če se s peto stojne noge dotakne tal. Test se izvede na obeh nogah v treh poskusih (Hammami, Granacher, Makhlouf, Behm in Chaouachi, 2016). Nogo, na kateri je merjenec v testnem položaju zdržal dalj časa, izberemo kot stabilnostno-ravnote- žnostno dominantno (Slika 1). Slika 1. Storkov test ravnotežja v stoji na eni nogi Odrivno dominantna noga v vertikalni smeri Odrivno dominantno nogo v vertikalni smeri ugotavljamo z unilateralnim vertikal- nim enonožnim skokom, pri čemer nas za- nima dosežna višina skoka. Merjenec stoji enonožno ob steni, na kateri je nameščen meter. Druga noga je pokrčena v kolenu in dvignjena od podlage ves čas testa (Sli- ka 2). Merjenec gibanje izvede tako, da se eksplozivno spusti v enonožni polčep in nato kar se da hitro odrine v višino. Rezul- tat testa predstavlja dosežna višina (Slika 2). Nogo, s katero je merjenec skočil višje, izberemo kot odrivno dominantno. Slika 2. Enonožni skok v višino Odrivno dominantna noga v horizontalni smeri Za ugotavljanje odrivno dominantne noge v horizontalni smeri uporabljamo enonožni skok v daljino z mesta. Merjenec se postavi za linijo z enim stopalom, drugo nogo po- krči v kolenu (Slika 3). Njegova naloga je, da skoči čim dlje in pristane na isti nogi, s katero se je odrinil. Med skokom lahko pro- sto uporablja roke in niha na stojni nogi, vendar pri tem ne sme premakniti stopala. Pri pristanku mora stopalo obdržati v točki pristanka, da lahko merilec odčita rezultat, tj. dolžino skoka (Slika 3). Upošteva se lini- ja pete. Merjenec ima tri poskuse z vsako nogo, upošteva pa se najboljši rezultat. Med posameznimi skoki ima 30 sekund počitka (Swearingen idr., 2011). Slika 3. Enonožni skok v daljino Odrivno dominantno nogo v horizontalni smeri lahko testiramo na še en zelo pre- prost način, in sicer s potiskom merjenca od zadaj. Merjenec stoji vzravnano, ne po- vemo mu, kaj se bo zgodilo (Slika 4). Me- rilec stopi za merjenca, mu položi roko na hrbet in ga potisne naprej tako močno, da mora merjenec z eno nogo stopiti naprej. Slika 4. Izvedba testa s potiskom merjenca od zadaj iz prakse za prakso 35 Tista noga, ki ostane zadaj, je odrivno do- minantna v horizontalni smeri. Test se po- gosto uporablja v praksi, vendar je njegova verodostojnost nezanesljiva in bi jo bilo treba v prihodnje preveriti. Manipulativno dominantna noga Za določanje manipulativno dominantne noge lahko uporabimo enonožni test ma- nipulacije z žogico za golf med sedenjem, ki sta ga ustvarila Hart in Gabbard (1997). Preden merjenec sede na stol, stopi na list papirja, na katerem je narisan krog s pre- merom 25 cm (Slika 5). Na list stopi tako, da je sredina stopala točno nad središčem kroga, nato brez premikanja stopal sede nazaj na stol. Cilj testa je, da merjenec čim hitreje in čim bolj natančno vodi žogico z eno nogo po obodu kroga. Z vsako nogo ima tri ponovitve, dominantna noga pa je tista, s katero nalogo opravi bolj suvereno, natančneje in hitreje. Udarno dominantna noga Za ugotavljanje udarno dominantne noge uporabljamo test udarca žoge na gol. Van Melick je s sodelavci (2017) ugotovil stood- stotno ujemanje med poročano in dejan- sko ugotovljeno dominantno nogo pri te- stu udarca žoge s tal. Dominantna noga je bila tako izbrana na podlagi vprašanja: »Če bi z nogo hoteli udariti žogo v cilj, katero nogo bi izbrali?« Ta način določanja domi- nantne noge se izkaže kot najbolj zanesljiv. Merjenec dobi navodilo, da čim močneje, čim hitreje in čim bolj natančno udari žogo na gol. Udarno dominantna noga je tista, s katero test izvede uspešneje – torej moč- neje, hitreje in natančneje udari žogo in zadene gol. Slika 6. Določanje udarno dominantne noge Močnostno dominantna noga Močnostno dominantno nogo lahko do- ločimo na različne načine, med pogosteje uporabljenimi sta izokinetično testiranje mišične moči in izometrični počep, ki ga Bishop idr. (2021) navajajo kot zanesljivega za odkrivanje maksimalne moči iztegovalk mišic nog. Maksimalno izokinetično moč iztegovalk in upogibalk kolena izmerimo s petimi pono- vitvami iztega in upogiba v kolenu v am- plitudi giba 60° pri hitrosti 60°/s v smeri iz- tega in upogiba v kolenu (Kambič, Lainščak in Hadžić, 2020). Močnostno dominantna noga je tista, s katero merjenec proizvede večji navor v sklepu. Za test enonožnega počepa potrebujemo pritiskovno ploščo, stojala za olimpijsko ročko ali vodila (Slika 6) in olimpijsko roč- ko. Merjenčev začetni položaj je enonožna stoja (stojna noga je pokrčena do 140° v kolenu) na pritiskovni plošči z olimpijsko ročko na ramenih. Merjenec na znak izte- gne nogo z namenom dviga olimpijske ročke. Ker je ta obtežena z maso bremen, ki je merjenec ne more premakniti, merjenec vajo izvede v izometričnem režimu mišič- nega naprezanja. Silo zadržuje 5 sekund, merilec pa po končanem testu zabeleži največjo proizvedeno silo v sekundnem intervalu tekočega povprečja proizvedene sile na podlago. Test ponovimo trikrat z vsako nogo, med ponovitvami se nogi iz- Slika 5. Izvedba testa z žogico za golf Slika 6. Določanje močnostno dominantne noge na izokinetični napravi (levo) in v polčepu (desno) 36 menjujeta. Močnostno dominantna noga je tista, s katero merjenec proizvede večjo silo. Uporaba vprašalnikov Za določanje dominantne noge (roke, oče- sa in ušesa) si lahko pomagamo tudi z vpra- šalnikom LPI (angl. The Lateral Preference Inventory) (Coren, 1993), ki ga sestavlja 16 vprašanj, od tega se 4 nanašajo na določa- nje dominantne noge: 1. Katero nogo bi uporabili za udarec žoge, če bi morali zadeti tarčo? 2. S prsti katere noge bi pobrali kamenček s tal? 3. S katero nogo bi pohodili žuželko? 4. S katero nogo bi stopili na stol? Pogosteje kot vprašalnik The Lateral Prefe- rence Inventory (LPI) pa se uporablja vpra- šalnik WFQ-R (angl. Waterloo Footedness Questionnaire) (Kapreli, Athanasopoulos, Stavridis, Billis in Strimpakos, 2015), ki ga se- stavlja 12 vprašanj o nameri uporabe nog med različnimi gibalnimi nalogami. Glav- na prednost tega vprašalnika v primerjavi z drugimi je, da ugotavlja dominantnost noge na podlagi manipulacijskih in stabi- lizacijskih nalog. Sestavljajo ga naslednja vprašanja: 1. Če bi morali z žogo zadeti tarčo, s katero nogo bi jo udarili? 2. Če bi morali v stoječem položaju z nogo pobrati frnikole in jih odložiti v škatlico, ka- tero nogo bi uporabili? 3. Če bi morali stati na eni nogi, katero nogo bi izbrali? 4. S katero nogo bi pogladili pesek v stoje- čem položaju? 5. Če bi morali stopiti na stol, katero nogo bi nanj položili prvo? 6. S katero nogo bi v stoječem položaju po- hodili žuželko? 7. Če bi morali loviti ravnotežje z eno nogo med stanjem na železniškem tiru, katero nogo bi izbrali? 8. Katero nogo bi izbrali, če bi morali skakati po eni nogi? 9. S katero nogo bi potisnili lopato v zemljo, če bi morali izkopati luknjo? 10. Med sproščeno stojo ljudje navadno več teže prenesejo na eno nogo, manj obremenjeno pa rahlo pokrčijo. Na katero nogo bi vi prenesli več teže? 11. Ali ste v preteklosti izvajali posebne tre- ninge, ki bolj stimulirajo uporabo ene noge med določeno aktivnostjo (v povezavi s športom ali poklicem)? 12. Ali obstaja kakšen razlog, da ste bili prisiljeni zamenjati »boljšo« nogo (npr. po- škodba)? „ Zaključek Pravilna izbira noge se izkaže za pomemb- no pri izvedbi gibalnih nalog, in sicer z rav- notežnostno-stabilnostnega, močnostne- ga, vertikalno ali horizontalno odrivnega in manipulacijskega vidika (Velotta idr., 2011). Izbira dominantne noge je pomembna z vidika uspešnosti učenja tehnike športnega gibanja in uporabe dominantne okončine pri izvedbi tehničnega gibanja v športu, saj nam ta omogoča optimalnejšo izvedbo in s tem večjo možnost za uspešnost. Doda- tno nam pravilna določitev dominantnosti noge glede na gibalno sposobnost, ki je predmet raziskovanja, omogoča večjo ve- rodostojnost rezultatov raziskav. Po pregle- du literature ugotavljamo, da primanjkuje raziskav, ki bi bile specifično usmerjene v vprašanje določanja dominantnosti noge pri različnih gibalnih nalogah. Študije, ki preverjajo bilateralne asimetrije spodnjih ekstremitet, so med seboj zelo heteroge- ne glede protokola določitve dominantne noge in bralec mora biti zelo pozoren na to, da si rezultatov ne interpretira napač- no. Prav tako ugotavljamo, da avtorji ne upoštevajo bilateralnih razlik zaradi do- minantnosti noge pri določanju kriterijev za varno vrnitev v šport po poškodbah (Bahamonde, Weyer, Velotta in Middleton, 2012). Kot najbolj specifičen test za dolo- čanje dominantnosti noge se je izkazal test udarca na gol oziroma vprašanje »Če bi morali žogo na gol udariti čim hitreje in čim močneje, katero nogo bi izbrali?« (van Melick idr., 2017). Udarna noga se izkaže kot nasprotna od odrivno dominantne, zato se v literaturi pogosto pojavlja tudi dolo- čitev dominantne noge kot nasprotne od udarno dominantne (Smajla, Spudić in Ša- rabon, 2021; Spudić, Cvitkovič in Šarabon, 2021), vendar nismo našli raziskave, ki bi to nedvoumno potrjevala. V tem članku pred- stavljeni testi so lahko vodilo trenerjem, ki- neziologom, učiteljem in raziskovalcem pri določanju dominantne noge glede na gi- balno sposobnost, ki predstavlja predmet raziskovanja, predmet učenja tehnike giba- nja ali testiranja trenutne sposobnosti va- dečega ali merjenca. Testi povzemajo do- sedanjo literaturo na področju praktičnih vsebin določanja dominantne noge in so bili izbrani na podlagi dostopnosti opreme in časovne ekonomičnosti izvedbe. Zaradi pomanjkanja zanesljivosti in zunanje ve- ljavnosti predstavljenih testov predlagamo kot končni rezultat testa povprečje več po- novitev (npr. 3). V prihodnje pa bi bilo tre- ba z vidika posplošitve rezultatov raziskav, ki preverjajo razlike med dominantno in nedominantno nogo, postopke določanja dominantne noge standardizirati. S tega vidika bi morale študije tudi podrobno po- ročati o uporabljenem postopku določanja dominantnosti noge. „ Zahvala Avtorji se zahvaljujejo Roku Vertiču za po- moč pri pripravi slikovnega materiala. „ Literatura 1. Alonso, A. C., Brech, G. C., Bourquin, A. M. in Greve, J. M. D. (2011). The influence of lower- -limb dominance on postural balance. Sao Paulo Medical Journal, 129(6), 410 – 413. ht tps: // doi.org/10.1590/s1516-3180201 1000600007 2. Bahamonde, R., Weyer, J., Velotta, J. in Mid- dleton, A. (2012). Effects of leg dominan- ce on the single leg hop functional test in non-injured adults. V 30th Conference of the International Society of Biomechanics in Sports (str. 31–34). 3. Bishop, C., Read, P ., Lake, J., Loturco, I., Dawes, J., Madruga, M., … Turner, A. (2021). Unilate- ral Isometric Squat: Test Reliability, Interlimb Asymmetries, and Relationships With Limb Dominance. Journal of Strength and Conditi- oning Research, 35(1), 144–151. 4. Boo, H. C., Howe, T. S. in Koh, J. S. B. (2020). Effect of leg dominance on early functional outcomes and return to sports after anterior cruciate ligament reconstruction. Journal of Orthopaedic Surgery, 28(1), 1–8. https://doi. org/10.1177/2309499019896232 5. Coren, S. (1993). The lateral preference inven- tory for measurement of handedness, foo- tedness, eyedness, and earedness: Norms for young adults. Bulletin of the Psychonomic Society, 31(1), 1–3. https://doi.org/10.3758/ BF03334122 6. Fischer, F., Blank, C., Dünnwald, T., Gföller, P., Herbst, E., Hoser, C. in Fink, C. (2017). Isoki- netic Extension Strength Is Associated With Single-Leg Vertical Jump Height. Orthopa- edic Journal of Sports Medicine, 5(11), 1–6. https://doi.org/10.1177/2325967117736766 7. González-Ravé, J. M., Juárez, D., Rubio-Arias, J. A., Clemente-Suarez, V. J., Martinez-Valen- cia, M. A. in Abian-Vicen, J. (2014). Isokinetic leg strength and power in elite handball pla- yers. Journal of Human Kinetics, 41(1), 227–233. https://doi.org/10.2478/hukin-2014-0050 iz prakse za prakso 37 8. Hammami, R., Granacher, U., Makhlouf, I., Behm, D. G. in Chaouachi, A. (2016). Sequen- cing Effects of Balance and Plyometric Training on Physical Performance in Youth Soccer At- hletes. Journal of Strength and Conditioning Research (Let. 30). https://doi.org/10.1519/ JSC.0000000000001425 9. Hart, S. in Gabbard, C. (1997). Examining the stabilising characteristics of foote- dness. Laterality, 2(1), 17–26. https://doi. org/10.1080/713754251 10. Iyaguchi, K. A. M. in Emura, S. H. D. (2010). Specific factors that influence deciding the takeoff leg during jumping movements. J Strength Cond Res, 24(9), 2516–2522. 11. Kambič, T., Lainščak, M. in Hadžić, V. (2020). Reproducibility of isokinetic knee testing using the novel isokinetic SMM iMoment dynamometer. PLoS ONE, 15(8), 1–11. https:// doi.org/10.1371/journal.pone.0237842 12. Kapreli, E., Athanasopoulos, S., Stavridis, I., Billis, E. in Strimpakos, N. (2015). Waterloo Footedness Questionnaire (WFQ-R): cross- -cultural adaptation and psychometric properties of Greek version. Physiotherapy, 101(May), e721. https://doi.org/10.1016/j. physio.2015.03.3577 13. Kozinc, Ž. in Šarabon, N. (2021). The Effects of Leg Preference on Transient Characteristi- cs of Body Sway During Single-Leg Stance: A Cross-Sectional Study. Frontiers in Hu- man Neuroscience, 14(January). https://doi. org/10.3389/fnhum.2020.617222 14. Lanshammar, K. in Ribom, E. L. (2011). Diffe- rences in muscle strength in dominant and non-dominant leg in females aged 20-39 years - A population-based study. Physical Therapy in Sport, 12(2), 76–79. https://doi. org/10.1016/j.ptsp.2010.10.004 15. McGrath, T. M., Waddington, G., Scarvell, J. M., Ball, N. B., Creer, R., Woods, K. in Smith, D. (2016). The effect of limb dominance on lower limb functional performance – a syste- matic review. Journal of Sports Sciences, 34(4), 289–302. https://doi.org/10.1080/02640414.2 015.1050601 16. Ocklenburg, S. in Güntürkün, O. (2012). Hemi- spheric asymmetries: The comparative view. Frontiers in Psychology, 3(JAN), 1–9. https:// doi.org/10.3389/fpsyg.2012.00005 17. Othman, A. Ben, Chaouachi, A., Chaouachi, M., Makhlouf, I., Farthing, J. P., Granacher, U. in Behm, D. G. (2019). Dominant and nondo- minant leg press training induce similar contra- lateral and ipsilateral limb training adaptations with children. Applied Physiology, Nutrition and Metabolism (Let. 44). https://doi.org/10.1139/ apnm-2018-0766 18. Paillard, T. in Noé, F. (2020). Does monope- dal postural balance differ between the dominant leg and the non-dominant leg? A review. Human Movement Science, 74(Sep- tember), 102686. https://doi.org/10.1016/j. humov.2020.102686 19. Pappas, P., Paradisis, G. in Vagenas, G. (2015). Leg and vertical stiffness (a)symmetry bet- ween dominant and non-dominant legs in young male runners. Human Movement Sci- ence, 40, 273–283. https://doi.org/10.1016/j. humov.2015.01.005 20. Peters, M. (1983). Differentiation and late- ral specialization in motor development. V G. Young, S. J. Segalowitz, M. C. Cor- ter in S. Trehub (ur.), Manual specializati- on and the developing brain (str. 141–159). New York: Academic Press. https://doi. org/10.4324/9781315742113-9 21. Peters, M. (1988). Footedness: Asymmetries in Foot Preference and Skill and Neurop- sychological Assessment of Foot Movement. Psychological Bulletin, 103(2), 179–192. https:// doi.org/10.1037/0033-2909.103.2.179 22. Previc, F. H. (1991). A general theory concer- ning the prenatal origins of cerebral late- ralization in humans. Psychological Review, 98(3), 299–334. https://doi.org/10.1037/0033- -295X.98.3.299 23. Promsri, A., Longo, A., Haid, T., Doix, A. C. M. in Federolf, P. (2019). Leg dominance as a risk factor for lower-limb injuries in downhill ski- ers—a pilot study into possible mechanisms. International Journal of Environmental Rese- arch and Public Health, 16(18), 1–15. https:// doi.org/10.3390/ijerph16183399 24. Ruedl, G., Webhofer, M., Helle, K., Strobl, M., Schranz, A., Fink, C., … Burtscher, M. (2012). Leg dominance is a risk factor for noncon- tact anterior cruciate ligament injuries in fe- male recreational skiers. American Journal of Sports Medicine, 40(6), 1269–1273. https://doi. org/10.1177/0363546512439027 25. Schorderet, C., Hilfiker, R. in Allet, L. (2021). The role of the dominant leg while asses- sing balance performance. A systematic review and meta-analysis. Gait and Posture, 84, 66–78. https://doi.org/10.1016/j.gait- post.2020.11.008 26. Sinsurin, K., Srisangboriboon, S. in Vacha- lathiti, R. (2017). Side-to-side differences in lower extremity biomechanics during multi- -directional jump landing in volleyball athle- tes. European Journal of Sport Science, 17(6), 699–709. https://doi.org/10.1080/17461391.2 017.1308560 27. Smajla, D., Spudić, D. in Šarabon, N. (2021). Influence of Load and Phase of Contraction on Lateral Symmetries in Flywheel Squats. Symmetry, 1–14. 28. Spudić, D., Cvitkovič, R. in Šarabon, N. (2021). Assessment and Evaluation of Force – Veloci- ty Variables in Flywheel Squats: Validity and Reliability of Force Plates, A Linear Encoder Sensor, and A Rotary Encoder Sensor. Appl. S c i . , 11(22), 10541. 29. Steidl-Müller, L., Hildebrandt, C., Müller, E., Fink, C. in Raschner, C. (2018). Limb symme- try index in competitive alpine ski racers: Reference values and injury risk identifica- tion according to age-related performance levels. Journal of Sport and Health Science, 7(4), 405–415. https://doi.org/10.1016/j. jshs.2018.09.002 30. Swearingen, J., Lawrence, E., Stevens, J., Jackson, C., Waggy, C. in Davis, D. S. (2011). Correlation of single leg vertical jump, single leg hop for distance, and single leg hop for time. Physical Therapy in Sport, 12(4), 194–198. https://doi.org/10.1016/j.ptsp.2011.06.001 31. van der Harst, J. J., Gokeler, A. in Hof, A. L. (2007). Leg kinematics and kinetics in lan- ding from a single-leg hop for distance. A comparison between dominant and non- -dominant leg. Clinical Biomechanics, 22(6), 674–680. https://doi.org/10.1016/j.clinbio- mech.2007.02.007 32. van Melick, N., Meddeler, B. M., Hoogeboom, T. J., Nijhuis-van der Sanden, M. W. G. in van Cingel, R. E. H. (2017). How to determine leg dominance: The agreement between self- -reported and observed performance in he- althy adults. PLoS ONE, 12(12), 1–9. https://doi. org/10.1371/journal.pone.0189876 33. Velotta, J., Weyer, J., Ramirez, A., Winstead, J. in Bahamonde, R. (2011). Relationship be- tween leg dominance test and type of task. Portuguese Journal of Sports Sciences, 11(2), 1035–1038. 34. von Bonin, K. (1962). Anatomical asymmetri- es of the cerebral hemispheres. V V. B. Mo- untcastle (ur.), Interhemispheric relations and cerebral dominance. Baltimore: MD: Johns Hopkins University. Darjan Spudić, mag. kin. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport darjan.spudic@fsp.uni-lj.si