zahteva življenje od njega, da je ob prvem koraku v svet že cel človek, zmožen, da nadaljuje lam, kjer je njegov prednik končal. Zato med drugim tudi tega ne morem razumeti, zakaj nimajo vadnice na učiteljiščih niti enega oddelka, ki bi imel več kot en razred. Toliko časa porabijo učiteljiščniki v vadniei, niti enkrat pa nimajo prilike viduti, kako poteka delo v oddelku z več razredi, katerega bo moral marsikdo brez vodstva sam učiti, ko bo zapustil šolo.
Statistični podatki iz leta 1938. nam povedo, da imamo v naši banovini nad tri četrtine šol, kjer se poučuje v oddelku po več razredov istočasno, pa vendar ni dano niti enemu učitelju, da Iii se že na učiteljišču mogel poglobiti v to delo. Zato pa novince v takem oddelku hlasta in išče kod i ti kam, zgublja čas in se do konca šolskega leta v oddelku ravno znajde. Kakšni naj bodo uspehi7 ludi tu živimo v predsodkih in pomislekih, siccr ne hi moglo tako biti!
Če se kaj takega ne da napravili v šoli za učitelje, bi morda mogla v la namen kaj ukreniti naša pmzkusna šola. Ali ne bi mogla biLi ludi /a to stran pouka poizkusna šola? Ta stran šole se mi zdi za večino naših ljudskih šol predvsem važna.
Tole sem smatral za vredno iu potrebno omeniti v tem času, ko se v organizaciji ljudskega šolstva čuti p o v pogon, ki utegne roditi zadovoljive uspehe.
N.ahoxLna kužtuKa
Prof. Ema Deisiiiger Psiha slovenskega naroda
(Nadaljevanje.)
Kakor luč, ki se rodi iz grobe in slepe snovi, je vznikla na naših lieh narodna pesem. Romala je od usl do ust, skozi hrup in šum življenja, ga spremljala v družbi, v cerkvi, na romanjih in sejmih. Vsali košček naše zemlje ima v ljudskih srcih svojo posebno vsebino pesmi.
Kakor pojeta danes v dobi moderne tehnike po lokalih in poljih, po krčmah in hotelih, v mestih in vaseh gramofon in radio, tako jc nekdaj orila L od narodna pesem. D oči m gramofon in radio dražita živce, kajti njihova muzika je glasna, šumnu, preračunana na lo, da človeka mami, da mu nudi čim večji užitek v svetu čutov, je narodna pesem, ki jo gramofon iu radio izpodrivata, v vse drugačnem odnosu do življenja, je živa tvorba ljudske duše, v najožjem stiku s kraljestvom narave, z njenimi prirodni mi fenomeni in krajevnimi dogodivščinami. Saj opaja človeška srca z radostjo, razplemteva v njih ljubezen do domače zemlje; ona je doživetje in kulturna lastnina slovenske duše, v njej je vonj spominov, v njej živi duh davnine in tradicije. Narodna pesem je v kozmičnem smislu sestavni del naše zemlje. Vsakemu koščku naše zemlje je namreč ljudstvo pripesnilo mitološko pomenljivo«t; vsak košček zemlje je torej živ v ljudski duši in ima v njej svojo idealizirano podobo in svojo posebno vsebino.
Gorske hrbte Triglava in njegove gorske skupke jc ljudska domišljija ovenčala z mitološko gSoriolo,
Ze samo ime za najvišji vrh Julijskih Alp spominja na starega slovanskega boga Triglava, ki je imel tri glave v znak, da je vladal nad-zemeljski in podzemeljski svet. Posvečen mu je bil črn konj,
Kraljestvo planinskega sveta in njegova veličastna samotna lepota nista ostala brez odziva v ljudski duši.
Kdor hoče razumeti bajeslovno lepoto naših planin, je ne sme gledali z očmi po meščan j ene ga hribolazca, ki išče v gorah le oddiha, še manj z očmi suhoparnega, analitiku jočega prirodoslovca, ampak mora globlje v življenje, v bolečino in bolest našega ljudstva, razumeti njegove sanje, -Če bo postal tako preprosto človeški, tako neposredno topel in iskren kakor jc gorsko ljudstvo, bo ž njim vred občutil naravo globlje, njegovo čustvo se bo zvezalo z njo, odkril bo tudi on, da so med življenjem in življenjem v prirodi morda še drugačne, skrivnostne vezi. Tudi v njegovem srcu se bodo morda razgibale zveneče strune o skrivnostih in tajnah v naravi) občutil bo tudi on tiste nevidne utripe narave, ki gredo preko naših razglabljanj, tudi njemu bo se zdelo, da je v tišini gorskega sveta nekaj več kakor le nemo str men je gorskih vrhov in tiho molčanje gora. V gorski samoti bo tudi on občutil, da ima somrak neko posebno mistično moč, da je v gorskih nočeh nekaj bolj skrivnostnega kakor gre po njegovih razumskih računih, imel bo nemara skušnjo preprostega ljudstva, da ima noč svojo moč*. Tedaj ne bo Lako prezirljivo in pomilovalno gledal na bajeslovne podobe, ki so kakor hiser, spočet v skrivnosti planinske narave, zrasle i2 src našega ljudstva.
Čudovito romantični car izvira iz iskrenega in spontanega včustvo-vanja v prirodo, iz povezanosti ž njo, iz subjektivnega genija ljudstva, ki je ustvaril alpskemu objektivnemu svetu šc posebno, bajeslovno obliko življenja, Dušcvnost naroda, ki si je v trdi in grobi realnosti alpske prirodo ustvarjala nov, bajesloven svet, je globlja in širša; kajti narod je kot umetnik našel globoko podtalno zvezo med seboj in naravo. Gorske vile, škratje, gozdni palčki, katerih so polne gore, divji mož itd, so tako bajeslovno romantična mišljenja prirode. Ali utrip ljudske duše gre še globlje; ona ujame v svojo bujno imaginacijo ne samo te bajeslovne gorske prebivalce, ampak vidi, ustvarja in prestvarja vso naravo v mitološko grandioznost.
Tudi »Zlatorog. (iti nadzemsko lepe bele žene, triglavska roža, ki vzcvele iz vsake kaplje Zlatorogove krvi in ki je Zlalorogu Iek, da takoj ozdravi, čim lo rožo použije) je sicer bajeslovni motiv, a dobi mitološki pomen, če upoštevamo v tej zvezi ljudsko dušo, hrepenečo po neranlji-vosli, večni mladosti in nesmrtnosti. Ta prastari sen človeštva je ljudstvo preneslo na planinski svet in ga simboliziralo v kralju gorskih pečin.
Kakor je kralj Matjaž simbolna in vizionarna pesem ljudske duše, hrepeneče po svobodi, odrešenju, zmagi, moči in vstajenju, prav tako je »Zlatorog« simbolna pesem pračloveškega sna, le da je prenesen na planinsko naravo in ga jc ljudska duša utelesila v nadzemski lepoti belih žena ter v kralju gorskih grebenov in pečin, v Zlato rogu, ki čuva zaklad pod Bogatinom in pase bele ovčice. V »Zlatorogu« je v bistvu le preskok iz človeške sfere na planinsko. Mit je torej osredotočen na svobodnem
predstavniku planinske narave, na divjem kozlu z zlatimi rogovi, »Zlato-rog« ima nc samo bajeslovno lepoto, ampak tudi simbolično vrednost.
Tudi zgodovinskih motivov se slovensko ljudstvo ne polašča zgolj umski, ampak z vsem svojim bitjem. Ce preiskujemo zgodovinske motive v naših narodnih pesmih, najdemo tudi dovolj gradiva za analizo slovenske psihe. Vzemimo kateri koli zgodovinski motiv v naših narodnih pesmih, vedno bomo našli, da ima slovenska psiha neko skupno, dominantno potezo. In la najznačilnejša poteza je veličina. Zgodovinski motiv, ki se ga je ljudstvo polastilo s svojim čustvovanjem, vedno tudi simbolično odraža la osnovni element slovenske psi be.
V	podzavest odrinjena čustva vzkale tem lepše tam, kjer si ljudska duša lahko poišče olajšanja, da tako vnanjo nazorno obliko, ki je simbolično izrazilo njenih čustev.
V	gorenjskem zgodovinskem motivu o Ajdovskem gradcu vidimo, da jc ljudska domišljija s svojim organskim psihičnim merilom ludi označila postavo Ajdovskih deklic; odmerila jim je namreč nadpovprečno, orjaško postavo.
Ajdovski gradeč1 naj bi ležal v Triglavskem skupku planin, in sicer v goratem hrbtu Bohinjske MisLrice, ali da še točneje označim, v Bohinjski dolini, blizu bitenjske cerkve. Nu to mesto misli tudi Prešeren v svojem uvodu v Krslu pri Savici , kjer navaja:
Reži tja v Bohinj, v Bistriško dolino, v trdnjavo, zidano na skalo sivo, še dandanašnji vidiš razvalino,
ki Ajdovski se gradeč imenuje,	(Uvod, 14—18.)
V	Bohinjski dolini so sc namreč odigravali zadnji in najhujši boji med kristjani in pogani. (Premagani vodja Slovencev je bil krščen potem pri izviru Savice.)
Rebro Ajdovskega moža je bilo shranjeno v Gornjem gradu v cerkvi, kakor pravi ljudsko izročilo. »Od rebra Ajdovskega moža vsako leto enkrat kane, n kadar bo čisto na zemljo skapalo, tedaj bo sodni dan.
Rebro je res svoje dni viselo v vdolbini zidu gornjegrajske cerkve, a je kasneje nekam izginilo, ko so cerkev belili.
O tem rebru, ki je viselo od stropa cerkve v Gornjem gradu, poroča prof. J, T. Suppantschitsch v svoji brošurici »Ausflug von Cilli nach Solzbach , Maribor 1У26, naslednje: »Ko so za novo cerkev v Gornjem gradu temeljne rove kopali (spomladi leta 1752), so našli v zemlji oni dve velikanski kosti (rebro in ključnico), koji sem spravil v Joanneum v Gradec. Pač ne vem, od katere živali bi neki oni dve kosti bili.«
Ajdovska deklica je, kakor pripoveduje narodna pripovedka, pobrala kmete-kosce na travniku, jih kol igračo odnesla na dlani roke domov v
1 Glej tudi razpravu v broiurici dr. Josipa Tominäka: Kje leži Ajdovski jiradeu. Ljubljana 1911.
grad. V gradu so daii kmetom-kose eni velikanski hleb kruha, deklici pa naročili, postaviti jih nazaj.
Slovenski narod ljubi orjaškost in veličino — in ta poteza orjaškosli, kakor jo vidimo na liku Ajdovskih deklic, jc izvirna specializacija slovenske psihe.
O orjaškosli Ajdovskih deklic pripovedujejo še druga ljudska izročila. Tudi v Cr n grobu blizu Škofje Loke, v cerkvi sv. Martina nad stranskim oltarjem je tako rebro orjaške Ajdovske deklice. Ljudsko izročilo pravi izrecno o tem rebru, da »izvira od velikanske Ajdovske deklice, ki je stala z eno nogo na ^marjetni, z drugo pa na Šmarni gori ,
Jugovzhodno od Brda je na vznožju h riba studenec, ki ga ljudstvo še dandanes imenuje »Ajdovski aH zlati studenec«. Iz tega studcnca so velikani Ajdje zajemali vodo, zlat pa se imenuje zato, ker so imeli Ajdje v njegovi bližini zakopane zlate zaklade.	(Dalje.)
Fran Cumilar KuUurun silita prcLmursltc vasi
Premoženjske razmere.
Posestno razmerje Lipovcev je zaradi lokalnega malthušianstva skrajno neugodno. Vas je pred izvedbo agrarnega zakona posedovala 983 oralov zemlje. Tedanje posestno stanje je bilo sledeče:
Število posestnikov, ki so imeli					
0-5—3	3—6	6- 9	9—12	12—15	nad 15 oralov Zemlje
54	45	23	18	9	6
Iz te tabele je razvidno, da je od 156 posestnikov bilo bajtarjev, to so oni, ki so imeli manj od 6 oralov zemlje, in 57, ki so bili v nekoliko boljšem gospodarskem položaju. Prvi so se morali stalno boriti za vsakdanji kruli, drugi pa so bili vsaj za silo preskrbljeni.
Po izvedbi agrarne reforme so se posestne razmere izpremenile takole:
Številu posestnikov, ki imajo					
0'5-—3	3- 6	6--9	9—12	12 [5	nad 15 era-lov zemlje
20	58	37	25	9	6
Po agrarni reformi se je torej posestno stanje povečalo za 217 oralov, kar se je razlastilo iz beltinskega in rakičanskega veleposestva. Število bajtarjev je padlo za pičlo število 21. Število malih kmetov, to so oni, ki imajo nad 6 oralov zemlje, se jc povečalo i s to t ako z majhnim številom 21. Agrarna reforma torej ni izpolnila nade, ki so jib gojili agrarni interesenti. Na drugi strani, zemlja je bila dodeljena v najtežjih gospodarskih konjunkturah, tako da se je