pogledi umetnost kultura družba WWW.POGLEDi.Si štirinajstdnevnik 25. april 2012 letnik 3, št. 8 cena: 2,85 € ¥ » v v w ^ ^ ^ » _ V » » v » » v _ ir t Prenova v 'kulturi Mitja Rotovnik, Uroš Grilc, Luka Novak CLUGOV POKLON STRAviNsKeMu Novi vrhunec bleščeče kariere Problem razumevanja Fojbe v knjigi Jožeta Pirjevca Vsi smo udbovci O »proletkultovskem« etiketiranju Dobra glasba je tam zunaj Pogovor z Juretom Longyko Naša republika in naš tisk 9771855874009 MARIB0R2012 Evropsfea prestolnico bulture Moribor • Munho Sobota • Velenje PtMi • Novo mesto • Skxjenj Gradec IZPOSTAVLJENO med 25. 4. in 9. 5. Četrtek, 26. APRiL SUSTainART Razstava Snujemo prihodnost Kraj: Velenje Lokacija: Po mestu V uvodnem delu projektnega programa SUSTainART so organizirali 1. mednarodno poletno šolo VŠVO s poudarkom na kakovosti bivanjskega okolja (kakovost življenja, bivanjska kultura, avtohtone rastlinske vrste, semenska banka, prehranska samooskrba). Ugotovitve in ideje raziskovalne skupine, ki se je ukvarjala z okoljskimi tehnologijami, so jih vzpodbudile k nadgradnji zbranega gradiva s postavitvijo razstave Snujemo prihodnost - okoljske rešitve v Šaleški dolini, s katero želijo predstaviti že izvedene, pa tudi načrtovane primere dobre prakse oziroma patente uspešnih okoljskih izboljšav iz Šaleške doline. Postavitev večmedijske razstave bo imela več prizorišč (del eksponatov bo postavljen tudi na prostem), sledila pa bo naslednjim tematskim področjem: kultura bivanja, pridelava in predelava hrane, energetika in tehnologije, turizem in drugo. ČETRTEK, 3. MAJ V NOVI LUČI Arheološka dediščina Štajerske iz Univerzalnega muzeja Joanneum, otvoritev Kraj: Maribor Lokacija: Dvorec Betnava - Viteška dvorana Ura: 18.30 Od ustanovitve leta 1811 do konca prve svetovne vojne je Univerzalni muzej Joanneum iz Gradca zbiral in raziskoval arheološke spomenike z območja slovenske Štajerske, vključno s številnimi arheološkimi in numizmatičnimi najdbami z znanih najdišč, kot so Libna, Ruše ali Ptuj. Univerzalni muzej Joanneum bo ob 200-letnici svojega obstoja v sodelovanju z Evropskim kulturnim in tehnološkim centrom Maribor prvič v Sloveniji predstavljal najpomembnejše najdbe s prostora sedanje Slovenije iz svoje zbirke. Razstava, ki odpira vrata prihodnjim skupnim projektom predstavljanja zgodovine avstrijske in slovenske Štajerske, bo do konca oktobra na ogled v razstavnih prostorih dvorca Betnava. V okviru razstave V novi luči bo oktobra 2012 potekala mednarodna konferenca z naslovom Komu pripada zgodovina?/Wem gehört die Geschichte? na temo hranjenja predmetov kulturne dediščine zunaj aktualnih političnih meja. Kustosinja razstave je Barbara Porod. Razstava in konferenca sta del projekta InterArch-Steiermark, ki je financiran iz Programa Slovenija-Avstrija 2007-2013. PETEK, 4. MAJ UMETNOST ZMERAJ ZMAGA Otvoritev razstave Umetnost me je obranila zapora! Kraj: Maribor Lokacija: Umetnostna galerija Maribor Ura: 19.00 Razstava Art Kept Me out of Jail! predstavlja umetniško ustvarjanje belgijskega multimedijskega umetnika, dramatika in mednarodno priznanega oblikovalca odrske scene Jana Fabra, enega redkih živečih umetnikov, čigar dela so razstavljena v slovitem pariškem muzeju Louvre. Razstava bo edinstvena priložnost za ogled posnetka Fabrovega performensa z Marino Abramovič, Virgin/Warrior, izvedenega v Palais de Tokio v Parizu, na ogled pa bodo tudi dokumentarni posnetki drugih najpomembnejših Fabrovih uprizoritev. Razstava bo na ogled do 27. maja. SOBOTA, 5. MAJ HYDE PARK Kraj: Maribor Lokacija: Slomškov trg V okviru dogodkov Evropske prestolnice kulture bo na izbrani dan v maju Slomškov trg zaprt za promet, prazna bodo tudi parkirišča. Trg se bo spremenil v javno tribuno, zato bodo na različnih koncih trga postavljeni govorniški odri, označeni z oznakama ZA in s PROTI. Namen dogodka je obuditi javno razpravo o arhitekturni usodi Slomškovega trga tako, kot to počnejo v londonskemu Hyde Parku - z javnim argumentiranjem. Študentje in profesorji mariborske katedre za arhitekturo bodo v uvodnem nastopu orisali problematiko trga in predstavili stališča ZA in PROTI. Prikazali bodo različne arhitekturne rešitve Slomškovega trga in - s pomočjo prostorske intervencije - tudi njegov potencial. S tem javnim dogodkom bodo študentje in profesorji Fakultete za gradbeništvo razširili okvire javne razprave o arhitekturi Maribora. Da bo dogodek lahko spremljala kar najširša javnost, bo z radijskim prenosom poskrbela najbolj poslušana radijska postaja v severovzhodni Sloveniji, Radio City. Danes imajo ljudje tako občutljive živce ANDREJ NiKoLAiDis Ce sem si prav zapomnil, kar mi je povedal pisatelj Dragan Radulovič, je Stalin nekoč ob treh zjutraj telefoniral Bulgakovu. Premišljujem, mu je rekel, zakaj v naših gledališčih ne igrajo več vaših komadov? Igrali so jih, je rekel Bulgakov, ki je vedel, da je prav Stalin prepovedal nekatere njegove komade. Da, vem, ampak ne igrajo jih več, o tem govorim, je rekel Stalin. Veste, kaj, poklical bom direktorja enega od moskovskih gledališč in vam sporočil, kaj mi bo odgovoril. Direktor moskovskega gledališča ni imel priložnosti za spektakularen poslednji monolog. Vse, kar je rekel, ko ga je pet minut čez tretjo zjutraj zbudilo zvonjenje telefona, je bil trivialen »halo«. Potem je slišal: »Tukaj tovariš Stalin« in umrl za srčno kapjo. Stalin je potrpežljivo čakal na liniji. Slišal je, kako soproga zaman kliče direktorja. Slišal je njen jok. Ko je žena končno dvignila slušalko s tal, se je Stalin spet predstavil in zahteval tovariša direktorja. Mrtev je, je rekla žena, pravkar mu je odpovedalo srce. Dobro, je rekel Stalin. Potem je spet poklical Bulgakova in mu rekel: Ne boste verjeli, kaj se mi je pravkar zgodilo. Poklical sem človeka, da bi ga povprašal glede vaših komadov, on pa je v istem trenutku umrl. Strašno je, kako imajo ljudje danes občutljive živce. Lahko noč. Tam, kjer politiki pisce jemljejo resno, kjer imajo napisano za nevarnost, tam se totalitarizem še ni povsem umaknil pred demokracijo. Umetniških del niso prepovedovali zato, ker režimi ne bi cenili moči umetnosti - nasprotno. Če vas ima nekdo za nevarnega sovražnika, če se vas boji, je to vedno tudi svojevrstno priznanje. Po drugi strani pa se človek vpraša: če imam svobodo reči, karkoli hočem, ali to morda pomeni, da je oblasti vseeno, kaj bom rekel, ker je na noben način ne morem ogroziti? Se vam ne zdi, da je umetnost danes zvedena na performativni izraz? Da je, celo kadar je šokantna in vznemirljiva, performativno šokantna, torej vznemirljiva na dovoljen, vnaprej pričakovan, družbeno kodiran in, naposled, sprejemljiv način? Zato danes umetnost, ki nas hoče šokirati, deluje predvsem kot ponaredek, pa tudi preračunljivo. To vsekakor vzemite s ščepcem soli, kot še enega od konservativnih performativnih izrazov. Od hipijevskega prepričanja, da lahko ena pesem spremeni svet, smo hitro prišli do prepričanja, da nič, še posebej pa ne umetnost, ne more spremeniti ničesar. Če verjamemo, da je tako, če zanikamo moč intervencije določenega izraza, ga vnaprej določimo kot performativnega. To je preprosto stvar protokola: v civiliziranih družbah se ve, kaj govorijo politiki, kaj analitiki, kaj eksperti, kaj filozofi in kaj umetniki. Med besedami predsedujočega (začenjam sejo), analitika (kritiziram vlado in korupcijo), eksperta (ekonomska kriza zahteva odločno vodstvo), filozofa (grozote kapitalizma!) in umetnika (moja umetnost opozarja na diskriminacijo v srcu naše družbe), med vnaprej pripravljenimi replikami, ki jih izgovarjajo maske, v tem smislu ni razlike: politično korektni govor vsak izraz zreducira na performativni. Predpostavimo, povsem performativno, da nas zanima nekaj drugega - alternativa takšnemu govoru. Tako pridemo do tistega, kar Foucault postavlja kot opozicijo performativnemu izrazu: do parezije, torej (gr. parrhesia: retorična figura, ki označuje prostodušen govor). Spomnimo se, kako je Foucault razlagal pojem pare-zija na predavanjih, ki jih je imel v začetku osemdesetih na College de France. Za primer je vzel Plutarhov tekst, ki govori o tem, kaj sta Dioniziju, sirakuškemu tiranu, rekla najprej Platon in nato Dion. Platon je tiranu govoril o vrlini, kar je slednjega razbesnelo in je filozofa vprašal: Kaj iščeš tukaj? Platon je odgovoril: Iščem dobrega človeka; s tem je namignil, da ga v mogočnežu ni našel. Dion pa je Dioniziju razkril, da je slabši od predhodnika, in s tem tvegal vladarjevo milost in privilegije, ki jih je užival na dvoru. Ko je Platon zapuščal Sicilijo, je Dionizij svojim ljudem ukazal, naj ga ujamejo in predajo v suženjstvo, saj filozofa tako vzvišenega duha verige, ki ga bodo vezale na zemljo, ne bodo motile. od hipijevskega prepričanja, da lahko ena pesem spremeni svet, smo hitro prišli do prepričanja, da nič, še posebej pa ne umetnost, ne more spremeniti ničesar. Parezija je torej svoboden, odkritosrčen, resničen govor. A ne kakršen koli resničen govor. To ni poziv k dialogu, niti nista njegov cilj vzgoja in izobraževanje. Parezija je incident: to je govor, ki ni izrečen izza maske, ne spoštuje maske tistega, komur je namenjen, tistega, ki je (vse)mogočen; to je govor, ki je vržen v obraz, zaradi česar bo razumljen kot izzivanje in žalitev. Parezija običajno izzove bes, v katerem ta, ki odgovarja na v obraz povedano resnico, zapušča logos in se zateka k nasilju. Parezija je torej specifičen način govorjenja resnice. Vnaprej je jasno, da ima izrečena resnica resne posledice za tistega, ki jo izgovarja, in da on to ve. Vnaprej je jasno tveganje za govornika, ki vključuje tudi smrt. Po moji presoji ima umetnost, ki hrepeni po realnem, učinek parezije. Kdor poskuša z umetnostjo doseči realno, zavestno tvega (samo)uničenje: poskuša izreči ne le to, česar ne sme, temveč tudi tisto, kar ne more biti rečeno, vsekakor ne brez posledic (spomnimo se, da Badiou 20. stoletje, z vsemi njegovimi grozotami, opisuje kot stoletje hrepenenja po realnem). Stvar je v tem, da se realno, ki v moji (mogoče še-pavi) analogiji političnega in umetniškega govora (in kateri umetniški govor ni tudi političen?) funkcionira kot resnica sama, izmika vsaki simbolični ureditvi, tudi jeziku. To je edina umetnost, ki me zanima. To pomeni, da je moj učinek porazen: če še nisem uničen, je to samo dokaz, da sem udarjal mimo in da še vedno udarjam mimo. Parezija je svobodni govor tam, kjer svobodni govor ni zaščiten z demokratičnim konsenzom. Da bi neki govor bil parezija, potrebujemo tirane. Ti pa, na srečo ali ne, še obstajajo. Pisatelj Andrej Nikolaidis (1974) se je rodil v Sarajevu v mešani črnogorsko-grški družini. Do šestega leta je živel v Ulcinju, kamor se je vrnil leta 1992, potem ko se je v Bosni in Hercegovini začela vojna. Od leta 1994 piše za neodvisne regionalne medije in kulturniške revije. Mnogi ga imajo za enega najbolj vplivnih intelektualcev mlajše generacije v regiji, znanega predvsem po protivojnem aktivizmu in zavzemanju za pravice manjšin. Nikolaidis je prav tako javno branil žrtve policijskega mučenja in bil s tem podvržen številnim grožnjam, med drugim tudi grožnji s smrtjo med nastopom na radiu. Prevedla Zulejka Javeršek Besedilo objavljamo v sodelovanju z EPK - Maribor 2012. Nastalo je znotraj programskega sklopa Življenje na dotik, kjer so dnevno objavljena besedila najvidnejših evropskih intelektualcev. Več na www. zivljenjenadotik.si 2 EPK - MARIBOR 2012 Andrej Nikolaidis: Danes imajo ljudje tako občutljive živce 4-5 DOM IN SVET ZVON 6 Novi VRHUNEC BLEŠČEČE KARIERE Nižinski, Bejart, Batsheva - velika imena, ki so soustvarjala sodobni ples, so našla izziv v Posvetitvi pomladi ruskega skladatelja Igorja Stravinskega. S svojo inovativno interpretacijo glasbene mojstrovine se jim je zdaj pridružil še umetniški vodja mariborskega Baleta Edward Clug. 6 Na temni strani Lune Dvajsetega aprila se je v ljubljanskem Kinu Šiška (dan zatem pa tudi v Mariboru) zgodil posrečen double-bill paket: dve premierni, z nagovorom režiserja pospremljeni projekciji utrgane finske znanstvenofantastične črne komedije Jekleno nebo in pod večer še tradicionalno udaren koncert skupine Laibach, ki je za film spisala glasbo in domači oder izkoristila kot postanek na turneji, posvečeni izidu albuma We Come in Peace. 7 Povest o dobrih ljuDEh Najbolj bran in slavljen pisatelj srednje generacije, pove zavihek Beletrinine izdaje Svobode. Franzen je literarna zvezda, je eden izmed tistih avtorjev, ki jim ni treba moledovati za pozornost, eden izmed tistih, za katere se zdi, da jih je zgodovina dobrodušno sprejela in bodo v stoletjih, ki prihajajo, predstavljali spomenik temu, kako smo se imeli v času visokega kapitalizma. 8 Velika retrospektiva filmov MAtjAžA Klopčiča Slovenska kinoteka v začetku maja pripravlja retrospektivo filmov enega najprodornejših avtorjev slovenske kinematografije, Matjaža Klopčiča (1934-2007). Veliki cineast pa tudi dolgoletni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je režiral več kot trideset filmov različnih dolžin, velikoplatnih in televizijskih, z njimi premikal trende v domačem filmu, skorajda dvajsetim je napisal scenarij ter se pod dva svoja filma podpisal tudi kot scenograf. To bo prva priložnost po maestrovi smrti, ko bo mogoče videti prav vse njegove filme. WWW.POGLEDi.Si Tatjana Rejec: TIGR in (ne)atentat na Mussolinija Stanislav Koblar: Dva pianista - ni zlato vse, kar sije Kritika/Oder: William Shakespeare: Sen kresne noč (Vesna Jurca Tadel) Kritika/Razstava Jože Slak Doka: Kmetske slike (Peter Rak) Kritika/Oder: Simfoniki RTV Slovenija: Okra (Stanislav Koblar) NASLOVNICA Foto Jože Suhadolnik 9 Čopiči iN kravate Tihomir Pinter je svojo prvo knjigo, Umetnik v ateljeju, objavil leta 1984; letos je izšla najnovejša, Atelje in umetniki. Gre torej za skoraj trideset let, za več kot generacijo razlike: veliko ustvarjalcev, ki nastopajo v prvi knjigi, je umrlo in nekateri so iz takšnih ali drugačnih razlogov prenehali delati, v najnovejši knjigi pa srečujemo kar nekaj takih, ki so bili v času izida prve nežni otročiči. 10 VpRAšANjE poznavANjA iN proBLEM RAzuMEvANjA Knjiga Jožeta Pirjevca in četverice njegovih sodelavcev Fojbe s poznavanjem nima nadpovprečnih težav. Za študijo, ki se ponaša s samozavestnim reklamnim sloganom najboljše predstavitve tematizirane problematike, so številne napake sicer sitne, toda nikakor še ne usodne. Težje so stvari z vednostjo, ki je neposredneje povezana z razumevanjem. 11 Uvozni artikel za domačo publiko Dobro veče, je občinstvo v ljubljanskem Kinodvoru na premieri dokumentarca Onstran žice nagovoril njegov režiser Dorino Minigutti. Kljub ljubeznivi voljnosti, da spregovori v enem od slovanskih jezikov, ni bilo mogoče preslišati, da je izbral napačnega. Tako nekako je bilo tudi s filmom: z vsem spoštovanjem do angažiranega izbora in obdelave teme ni bilo mogoče spregledati, da je film namenjen predvsem italijanski publiki. 12-16 PROBLEMI Prenova javNEGA sEKtorjA v kulturi V zadnjih dvajsetih letih še noben minister ni prišel pred zainteresirano javnost z dokumentom, v katerem bi bila na podlagi opravljenih analiz natančno predstavljena prenova sistemsko podprte kulture in z njo tudi njeni konkretni cilji. Katera so torej tista področja delovanja javnega kulturnega sektorja, ki so najbolj potrebna posodobitve? Odgovore smo poiskali pri dolgoletnem direktorju Cankarjevega doma Mitji Rotovniku, načelniku za kulturo Mestne občine Ljubljana dr. Uroš Grilcu in založniku Luki Novaku, avtorju najbolj izdelanega strankarskega programa za področje kulture v času lanskih predčasnih volitev. 17 RAZGLEDI ALjoŠA harlamov - GGRAN schmidt: Dominik Smole MANCA G. renko - URoš zupan: Visoko poletje na provincialnih bazenih 18 DIALOGI Dobra glasba jE tam zuNAj Pogovor z radijcem Juretom Longyko 20-21 KRITIKA KNJIGA: Marko Kos: Slike v zrcalu (Barbara Jurša) KINO: Imamo papeža, r. Nanni Moretti (Denis Valič) KINO: Viharni vrh, r. Andrea Arnold (Tesa Drev) PLOŠČA: Jure Tori: Tisti (Jure Potokar) RAZSTAVA: Sašo Sedlaček: Supertrash (Asta Vrečko) 21 AMPAK Dr. Gregor Pompe se odziva na besedilo dr. Boruta Smrekarja Še o Kogojevih Črnih maskah (Pogledi, 11. aprila 2012) 22-23 BESEDA Ženja Leiler: Naša republika in naš tisk Drago Bajt: Vsi smo udbovci pogledi Pogledi issn 1855-8747 Leto 3, številka 8 štirinajstdnevnik za umetnost, kulturo in družbo izhaja vsako drugo in četrto sredo v mesecu odgovorna urednica: Ženja Leiler namestnik odgovorne urednice: Boštjan Tadel urednica: Agata Tomažič lektorica, redaktorica: Eva Vrbnjak tehnični urednik: Matej Brajnik oblikovna zasnova: Ermin Mededovic izdajatelj: Delo, d. d., Dunajska 5, L ubljana predsednik uprave: Jurij Giacomelli tisk: Delo, d. d., Tiskarsko središče oblikovanje glave časopisa: Matevž Medja naslov uredništva: Pogledi, Dunajska 5, 1000 Ljubljana tel. (01) 4737 290 faks (01) 4737 301 e-pošta: pogledi@delo.si www.pogledi.si Število natisnjenih izvodov 6.000 naročnine in reklamacije tel. 080 11 99, (01) 4737 600 e-pošta: narocnine@delo.si oglasno trženje sonja.juvan@delo.si tel. (01) 4737 515 nina.kinkela@delo.si tel. (01) 4737 560 Vse pravice pridržane. Ponatis celote ali posameznih delov na katerem koli mediju je dovoljen samo s predhodnim pisnim dovoljenjem izdajatelja in navedbo vira. 0 Mestna občina Ljubljana ' ' ' ^ • republika Slovenija ministrstvo za liuituro Poglede sofinancirata Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Pogledi so začeli izhajati 7. aprila 2010 v okviru projekta Ljubljana - svetovna prestolnica knjige 2010. Meceni Pogledov so Cankarjev dom, Festival Ljubljana in Slovensko narodno gledališče Maribor. Kaj je sreča in koliko je je? Prvih 5 ... V blogu Newsbook na spletni strani tednika The Economist se bolj ali manj kislo posmehujejo vedno bolj ambicioznim meritvam sreče, za katere opažajo, da jim gre v času krize in zategovanja pasu presenetljivo dobro - in celo, da se z njimi zdaj ne ukvarjajo več populistični filozofi tipa Alain de Botton, temveč v vedno večji ekonomisti. Tako je za konferenco Združenih narodov na temo sreče posebno poročilo z zvenečim naslovom World Happiness Report pripravila ekipa z newyorške univerze Columbia pod vodstvom znanega profesorja in svetovalca Jeffreyja Sachsa (na kolumbijski univerzi vodi tudi še bolj zveneče poimenovani Earth Institute), ki sta mu pomagala dva strokovnjaka za srečo, Richard Layard z London School of Economics in John Helliwell s kanadske Univerze Britanske Kolumbije. Najbrž bi tudi brez sodelovanja teh mednarodnih avtoritet marsikdo uganil, da je največ sreče na evropskem severu (Danska, Norveška, Finska, Nizozemska), najmanj pa v centralni Afriki (Togo, Benin, Centralnoafriška republika, Sierra Leone). Po poročanju časnika Washington Post pa raziskovanje sreče financira tudi vlada ZDA. Decembra se je prvič sestala delovna skupina pod vodstvom Daniela Kahnemana, psihologa in Nobelovega nagrajenca za ekonomijo: naloga te skupine je opredeliti merila za »subjektivno dobro počutje« (»well-being«) in če se bodo ti kriteriji izkazali za zanesljive, utegnejo postati sestavni del uradnih statističnih poročil. Francija je tovrstne podatke začela objavljati že leta 2009, spremlja jih tudi britanski Državni statistični urad (Office for National Statistics), nihče drug kot OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, katere članica je zadnja leta tudi Slovenija) pa prav tako pripravlja metodologijo, po kateri bodo članice lahko zbirale »podatke o dobrem počutju svojih državljanov«. Po teh stvarnih podatkih pa se pisec bloga začne šaliti: podlaga vsega tega dogajanja je »razvoj znanstvenih raziskav sreče«, ki srečo delijo na »afektivno«, ki vsakodnevno niha, in »evalu-ativno«, kjer gre za širši pogled na lastno življenje. Znanstveni temelj teh konceptov so anketna vprašanja tipa: »Kako srečni ste bili včeraj?« in »Če daste vse na tehtnico, kako zadovoljni ste s svojim življenjem zadnje čase?« To sta vprašanji iz angleške oziroma evropske ankete, globalna World Values Survey (Globalna anketa o vrednotah) pa gre v svoji temeljitosti še korak dlje: »Če pogledate z vseh strani, bi rekli, da ste: zelo srečni, kar srečni, ne ravno srečni ali sploh ne srečni?« Številni srečoslovci so prepričani, da se da srečo objektivno izmeriti. Trdijo, da se med kraji in časi objektivno spreminja ter da je predvidljivo povezana z določenimi spremenljivkami, kot so denimo premoženje, dohodkovna enakost, zdravje in delovanje političnih institucij. To kajpak vodi v sklep, da bi vlade na osnovi teh podatkov lahko ustvarjale razmere, v katerih bi se sreča lahko še posebej razcvetela -in samo korak je še do priporočila, da bi se morala politika odslej ravnati ne po številkah bruto domačega proizvoda (BDP), temveč po stopnji sreče državljanov. A čeprav so tako politiki kot ekonomisti zadnja leta precej nerodni v svojih prizadevanjih za rast BDP, bi bilo morda še slabše, če bi si za cilj svojega delovanja postavili srečo; pri tem pa bili prepričani, da boljše kot posamezni državljani vedo, kaj sreča je in kako jo iskati. B. T. Pulitzerja za roman ni, kresnik gotovo bo Pisateljica in knjigotržnica Ann Patchett iz Nashvilla v ameriški zvezni državi Tennessee se je s člankom v časniku New York Times ostro odzvala na odločitev Pulitzerjeve žirije, da letos ne podeli literarne nagrade za prozo. Leta 1963 rojena pisateljica, njen roman Belkanto (Bel Canto, 2001) imamo že od leta 2004 tudi v slovenskem prevodu Jožeta Stabeja, ki je bila doslej dobitnica kar nekaj nagrad, delala pa je tudi v medijih, svojo kritiko poantira prav z zamujeno priložnostjo za prisotnost resne književnosti v medijih širokega dosega. Pulitzerjeve nagrade so pač zveneče; seveda je v ZDA še več pomembnih nagrad, morda tudi uglednejših (denimo nagrada National Book Critics Circle ali PEN/Faulknerjeva), ampak gre prav za to, da je pulitzer nekje vmes med nagrado kritikov (ki jim povprečni bralec morda tudi ne zaupa, da niso izbrali nečesa »zateženega za specialiste«) in med lestvicami prodaje ter priljubljenosti. Kajpak, v osnovi so pulitzerji novinarske nagrade, v idealnem svetu pa so novinarji tisti, ki skrbijo za nepristransko obveščenost. Patchettova primerja pulitzerje s filmskimi oskarji: čeprav se je Pulitzerjeva žirija od leta 1917 kar desetkrat odločila, da nagrade ne podeli, pravi, da letos res ni manjkalo dobrih knjig. Resnici na ljubo je bila med njimi tudi njena State of Wonder (Stanje čudenja, dogaja se v amazonskem pragozdu), že finalistka za nagrado Wellcome Trust. Na ameriškem književnem trgu gre seveda za precej denarja, Patchettova pa je v domačem Nashvillu tudi solastnica knjigarne. Prizadeta j e torej kar dvakrat: kot avtorica je bila spregledana, saj se ni uvrstila med tri finaliste, kot podjetnica pa tudi občuti, da v času objave rezultatov ni prišlo do običajnega povečanja zanimanja za nagrajeno knjigo. In potegne vzporednico z oskarji: ti ne obstajajo zato, da bi delili nagrade, pač pa delijo nagrade zato, da ustvarjajo zanimanje za filme, dajejo ljudem teme za pogovor - o filmih, igralcih, podelitvi, celo o režiserjih in zgodbah ali specialnih efektih, kar vse spodbuja gledanje filmov in obiske kinematografov. Patchettova si privošči tudi družbene medije, saj napiše, da je sledenje zapleteni zgodbi za možgane precej večji zalogaj kot sporočilce s 140 znaki, ki jih z enako lahkoto tako požreš kot pozabiš. Branje leposlovja je pomembno, v času družbenih sprememb po vsem svetu, v ZDA pa tudi, še toliko bolj, saj zaradi domišljijskega poglabljanja v življenja drugih postajamo bolj sočutni. Našteje več potencialnih kandidatov, med katerimi je bil s svojim posthumno objavljenim romanom The Pale King (Bledi kralj) tudi David Foster Wallace (1962-2008). Patchettova opozori, da je bila to kajpak Wallaceova zadnja priložnost za nagrado in pripomni, da si bo ta komisija morala pripisati krivdo za to, da med Pulitzerjevimi nagrajenci nikoli ne bo imena tega velikana. Resnici na ljubo je bil tokrat finalist, s svojim glavnim delom, romanom Brezkončna burka (Infinite Jest, 1996), pa se leta 1996 ni uvrstil niti med finaliste. Bledega kralja Patchettova sicer razglasi za »mojstrovino«. Preostala dva finalista sta bila še Train Dreams (Sanje o vlakih) Denisa Johnsona in Swamplandia (Močvarija) Karen Russell: za prvo besedilo Patchettova pravi, da »v njem ni niti stavka, ki ne bi bil do popolnosti izdelan, in da njegova klasično ameriška zgodba povsem ustreza Pulitzerjevi tradiciji«, Russellovo pa pohvali zaradi »izjemne, čudaške domiselnosti«.Omeni pa še enega pisatelja, ki ga imamo tudi v slovenskem prevodu in bi z nagrado postal prvi pisatelj, Ameriški pisatelj grškega porekla Jeffrey Eugenides ostaja pri eni Pulitzerjevi nagradi za Middlesex, čeprav je lanska Poročna zarota izjemen roman. ki je pulitzerja prejel za romana, ki sta izšla drug za drugim: Jeffrey Eugenides je zmagal leta 2003 z Middlesexom (2002; slovenski prevod Irene Duša je iz 2004, dve leti prej so pri nas izšli še Deviški samomori - Virgin Suicides, 1993 - iste prevajalke), lani pa je izšel njegov zelo dobro sprejeti tretji roman The Marriage Plot (Poročna zarota; gre za klasično strukturo ženske literature, ki se srečno konča s poroko - v romanu se z ženskimi romani z začetka 19. stoletja ukvarja glavna junakinja). Gre za zgodbo treh bolj ali manj bližnjih znancev, dveh fantov in enega dekleta, ki se začne na univerzi Brown v zgodnjih osemdesetih, ko je tam študiral tudi Eugenides, eden med njimi pa ima kronično depresijo, kar so kritiki takoj povezali z že omenjenim Wallaceom (pisatelja sta bila dobra prijatelja), sicer dve leti mlajšim od Eugenidesa (1960), ki je več kot pol življenja trpel za depresijo. V tedniku The Economist so zapisali, da gre v Poročni zaroti za pravcati klinični prikaz te bolezni, pa tudi, da je seveda neizmerno težko napisati naslednji roman po tako izjemnem, kot je bil Middlesex (v istem stavku sta bila omenjena še romana Popravki in Svoboda Jonathana Franzna; Popravki so bili med Pulitzerjevimi finalisti leta 2002). No, razburjenja zaradi nepodelitve nagrade pa v primeru domačega kresnika, Delove nagrade za najboljši roman preteklega let, ne gre pričakovati: konec maja bo razglašenih pet finalistov, 23. junija pa bo zmagovalec na Rožniku prižgal kres. Z gotovostjo lahko zapišemo le, da to ne bo Goran Vojnovič, čeprav je njegov roman Jugoslavija, moja dežela izšel v lanskem letu - založba ga je namreč prijavila z letnico 2012, tako da bo v konkurenci šele prihodnje leto. Letošnja žirija (Miran Hladnik, Valentina Plahuta Simčič, Igor Bratož, Tina Vrščaj in Alojzija Zupan) pa so za zdaj izbrali deseterico. Po abecednem redu avtorjev gre takole: Cvetka Bevc, Potovci (Franc&Franc), Aleš Čar, O znosnosti (Študentska založba), Milan Dekleva, Svoboda belega gumba (Cankarjeva založba), Avgust Demšar, HotelAbbazia (Sanje), Evald Flisar, To nisem jaz (Vodnikova družba), Zdenko Kodrič, Opoldne zaplešejo škornji (Študentska založba), Dušan Merc, Pedagoški triptih (Študentska založba), Andrej Skubic, Koliko si moja? (Študentska založba), Lucija Stepančič, V četrtek ob šestih (Študentska založba) in Irena Velikonja, Naj počiva v miru (Mladinska knjiga). B. T. ZBiRNi KOVČEK ZA KRAVATE iN PRiPONKE V izložbi Modrijanove knjigarne na Trubarjevi ulici v Ljubljani bo do 28. maja (bolj ali manj) konceptualna razstava Poln kufer! Gre za projekt kulturno-ekološkega društva Smetumet, ki se ukvarja z umetniškimi izdelki iz recikliranih materialov in ki izhaja iz dvojice poln/ prazen kufer: »Poln kufer strahu, nesmiselne birokracije, bezljanja, zanič vode, tega-se-ne-da, budilke, nestrpnosti, političnih puhlic, godrnjačev, smrdljivih parfumov, ignorance, prisilne vljudnosti, materializma, preresnih ljudi, leporečja, dolžnikov, jamranja ... Prazen kufer (no, ja - kufer z veliko manevrskega prostora) petja, plesa in poljubljanja na ulicah, čarobnega brezdelja, optimizma, širine v glavah, spoštovanja različnosti, angažiranih ljudi, picajzlasto pripravljenega kosila, otroške iskrenosti ... « Obema pa dela družbo »Zbirni kufer odsluženih predmetov, ki imajo potencial, da ponovno zakrožijo v drugi obliki in z novo namembnostjo« - zbirajo kravate in priponke.« REVOLUCiONARJi V LjUBLJANi iN NA PTUJU Ko je Georg Büchner (1813-37) sredi tridesetih let pred-prejšnjega stoletja napisal dramo Dantonova smrt (Dantons Tod), je bila francoska revolucija oddaljen spomin, pomlad narodov ali celo pariška komuna pa nepredstavljivi. Fast-forward skozi 20. stoletje in 24. aprila bo ta igra v kopro-dukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Mestnega gledališča Ptuj še tretjič uprizorjena v Sloveniji, ponovno v prevodu Bruna Hartmana, nastalem za uprizoritev v Mariboru leta 1970 (slovenski krst je igra doživela že leta 1929 v Ljubljani). Ptujska premiera bo 16. maja. Predstavo režira Jernej Lorenci, za katerega je to tretja režija v tej sezoni po igri Martina Crimpa Kako jemati njeno življenje v Prešernovem gledališču Kranj in Nevihti Ostrovskega v Mestnem gledališču ljubljanskem. Ker je Ptuj partnersko mesto EPK Maribor 2012, je predstava tudi del prestolničnega programa, v publikaciji EPK Življenje na dotik pa je objavljen zanimiv pogovor Tanje Petrič z režiserjem, ki je med drugim povedal, da »gre po eni strani za historično predstavo, po drugi za poetično, pol-historično interpretacijo, tretji element pa smo mi s svojo sedanjostjo, ki interpretiramo interpretacijo«. Izpostavi še intimni vidik zgodovinske oziroma dramske predloge: »Vse izhaja iz tega, da se vsi glavni revolucionarji med sabo izjemno dobro poznajo, da izhajajo iz prijateljskih vezi. Nič drugače ni kot pri današnjih vladajočih elitah v katerikoli državi. V drami gre za prijateljsko druščino, ki se na koncu pomori, ker dobijo posamezniki preveč moči.« Lorenci je povedal še zanimivo misel, da vse bolj čuti nujnost revolucije, hkrati pa ji niti malo ne zaupa. »Tako pravzaprav ne vem, kakšen predznak naj bi imel končni obračun, končni izid drame.« V naslovni vlogi bo nastopil Matija Vastl, med bolj znanimi jakobinci pa nastopata še Blaž Šef kot Robespierre in Marinka Štern kot Saint-Just. fabre se vrača Dolgoletni znanec slovenskih progresivnih scenskih umetnikov, multidisciplinarni flamski ustvarjalec Jan Fabre, se bo, potem ko je bil lani kurator ljubljanskega festivala Exodos, v okviru EPK 2012 pojavil še v treh vlogah: v petek, 4. maja, bo v Umetnostni galeriji Maribor otvoritev razstave Umetnost me je obranila zapora!, 7. maja bo v Kazinski dvorani SNG Maribor sodeloval v projektu Dvanajst, dva dni pozneje pa bo v Stari dvorani iste ustanove še svetovna premiera plesnega sola Droge so me obdržale pri življenju, v katerem sicer nastopa ameriški performer Antony Rizzi, Fabre pa je naveden kot avtor. Ker gre za projekte za mednarodno festivalsko mrežo, imajo kajpak tudi angleške naslove. Fabre je s predstavo Moč gledaliških norčij v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma nastopil že leta 1984. Šlo je za več kot štiriurno repetitivno strukturo, ki je pojasnilo dobila šest let pozneje, ko je Moderna galerija razstavila Fabrove risbe s kemičnim svinčnikom, med katerimi je bila ... prihodnjih 14 dni ena opremljena z napisom: »Art as Cultivated Boredom«. Vsekakor ne Fabru ne njegovemu fascinantno doslednemu ljubljanskemu učencu Emilu Hrvatinu (zadnja leta bolj znan kot Janez Janša) ni mogoče očitati pomanjkanja domiselnosti pri izumljanju vedno novih vragolij, ki pa resnici na ljubo bolj ali manj ostajajo v konceptualnih okvirih visokega modernizma. To dobro ilustrira tudi stavek iz Fabrove predstavitve v publikaciji EPK avtorice Ane Schnabl: »Še zlasti pomemben je odnos, ki ga ima subjekt do tiste vlage, ki jo proizvede - kakšen pomen daje človek solzam, potu, vaginalni tekočini, spermi, urinu in krvi ter kako z njimi ravna.« Itak. Mimogrede, ta citat se nanaša na predstavo The Crying Body (Jokajoče telo) iz leta 2004, Janez Janša pa je leta 2010 predstavil projekt Zid objokovanja v sodelovanju z Anton Podbevšek Teatrom iz Novega mesta. LJUBEZEN DO TVEGANJA V ZAGREBU V zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti so včeraj odprli razstavo z naslovom Ljubav prema riziku (francosko L'amour du risque, slovensko Ljubezen do tveganja), v okviru katere so na ogled dela sodobnih francoskih umetnikov. Vseh ustvarjalcev, katerih stvaritve so razstavljene, je štiriintrideset, dela pa so na posodo iz petnajstih francoskih muzejev sodobne umetnosti. Gre za umetnike, ki so »mednarodne zvezde umetniške scene in prepoznavne medijske osebnosti, ustvarjajo in neprestano živijo na robu, pri čemer tvegajo ne le svoj umetniški status in ugled, temveč tudi lastno življenje. Ne pomišljajo, ko je treba razkrivati črne luknje sodobne družbe in politike, ne spoštujejo mitov in tabujev, opozarjajo na naše zablode in stranpoti. Njihova dela govorijo o tem, da je umetnost zadnja oaza zavestnega in premišljenega tveganja, kajti naš vsakdan je tako negotov, da se oklepamo vsakršne gotovosti, čeprav je ta namišljena,« so zapisali v spremnem besedilu k razstavi, katere kustodinja je Leila Topič. Ljubezen do tveganja bo odprta do 17. junija 2012. SRBSKi ETNO V KiNODVORU Očitno je etno v modi: Rusijo bodo letos na izboru popevke Eurosong predstavljale gospe v najboljših letih iz republike Udmurtije, ki bodo na evrovizijskem odru nastopile oblečene v narodne noše in zapele nekaj iz nabora ljudskih pesmi. Tudi Svetlana Spajič, izjemna srbska vokalistka, nastopa v narodni noši, le da njeni nastopi še malo niso komedijantski (kar bi lahko očitali babicam iz Buranova). Pravzaprav srbsko tradicionalno pesem interpretira na nov način, ljudsko glasbo zbira od devetdesetih let prejšnjega stoletja, hodi po vaseh na Balkanu in se uči od vaških pevcev. Najbolj jo zanimajo starodavne tehnike a capella, nastopala pa je z nekaterimi najboljšimi etno izvajalci, kot so Hronis Aidonidis, Domna Samiou, Yanka Rupkina in Bokan Stankovič, sodelovala je s performerko Marino Abramovič (v novem gledališkem projektu režiserja Roberta Wilsona z naslovom Življenje in smrt Marine Abramovič, kjer glavni vlogi igrata Abra-movičeva in Willem Dafoe, bo pela srbske ljudske pesmi), Borisom Kovačem, zasedbo Balkan Beat Box in Bobanom Markovičem. Tako so jo predstavili na spletni strani Kina Šiška, kjer bo nastopila 3. maja. Dokler bo trajala ta krizna situacija, ki zahteva zelo poglobljene odločitve, bodo strankarske vlade zelo nestabilne. Izkazalo se bo, da mnogi na oblasti in birokracija takih odločitev niso sposobni sprejemati, zato bodo voilici prisiljeni poklicati druge, da vladajo. Možno je, da še nekaj časa nobena vlada ne bo vladala cel mandat. In zakaj ne bi jemali mamil? Ko se je Irvine Welsh pred dvajsetimi leti lotil pisanja, ni imel pojma, kako naj bi bil videti roman. Sedel je za računalnik, naklepal prvih sto tisoč besed, v katerih si je skiciral, o čem naj bi njegov roman govoril, nato pa jih je pustil ležati nekje pozabljene. Potem je napisal Trainspotting - in požel nesluten uspeh. Po šestih romanih se je Welsh domislil, da bi pobrskal za tistimi prvimi sto tisoč besedami. Ni si delal utvar, da jih bo še kje našel, zapiski so bili shranjeni na gibkem disku in poiskati je moral računalniškega strokovnjaka, da jih je pretvoril v sodobno digitalno obliko. »Bilo je, kot bi po dolgem času spet srečal stare prijatelje,« pravi Welsh danes, ko je izšel njegov novi roman Skagboys, ki je nekakšen predhodnik Trainspottinga, saj bralec v njem izve, kaj je Rentona, Sick Boya, Begbieja in ostale edinburške džankije gnalo v svet mamil. Nova Welsheva knjiga je zanimivo, a zaradi avtorjeve znane nagnjenosti k ignoriranju vseh narativnih pravil tudi rahlo zmedeno branje, piše Guardian. Komur pa je Welshevo požvižganje na literarne konvencije ljubo, bo verjetno še bolj vzljubil njegove književne junake. Welsh si je pravzaprav tudi sam zgradil imidž nekoga, ki je samo z eno nogo v književnem svetu, medtem ko z drugo še vedno tiči globoko v zanikrnih predmestjih Edinburga. Guardianov novinar, ki se je ob izidu nove knjige z njim sestal v nekem edinburškem baru, je zapisal, da pisatelj ta imidž menda še vedno skrbno neguje, saj je bil v pogovoru z njim »presenetljivo neartikuliran«, nemalo stavkov niti ni dokončal oziroma so se končali, ko je govorca zajel krohot. Nekoč je v neki knjigarni k meni pristopil moški, ki mi je povedal, da je prebral čisto vse moje knjige, je pripovedoval Welsh. »Potem pa je dodal: 'In niti ene nisem plačal, vse sem ukradel!' To se mi je zdelo sijajno, ha ha ha ha!« Kam bi bolj sodila njegova fotografija - na poster, ki pro-movira rekreacijsko uporabo drog, ali na letak, ki svari pred kvarnim vplivom mamil? Še sam ne vem prav dobro, se smeji Welsh. In dodaja, da se mu še zdaj dogaja, da mu ljudje na literarnih večerih stisnejo v roko kakšno drogo. »Malo moram paziti pri tem, ker zdaj pogosto letim čez Atlantik, zadnjič sem sedel na letalu, segel z roko v žep in zatipal nek zavojček „« Še vedno se noče javno izreči o drogah, o tem se mora vsak človek odločiti sam, pravi škotski pisec. »Pravzaprav me en k**c briga, kaj drugi ljudje počno z drogami.« Vendar se v svojem najnovejšem romanu hočeš nočeš ukvarja prav s to temo: kaj mladeniče iz škotskega predmestja zvabi v objem heroina? Pravzaprav se to kar zgodi, razlaga Welsh, noben prelomen dogodek jih ne pahne v odvisnost, ne bi mogli reči, da so recimo odpuščeni iz kakšne tovarne, pa si rečejo 'Oh, zakaj pa zdaj ne bi začeli jemati mamil?'. Njihovo razpoloženje bi lahko primerjali z razpoloženjem kupa ljudi, ki se na božič znajdejo v isti hiši in se božičnega vzdušja veselijo, potem pa se izkaže, da se nič ne dogaja in da jih bo od dolgčasa pobralo, razlaga pisatelj, ki meni, da vsakdo v svojem življenju potrebuje nekakšno dramo. »V bistvu bi morali spremeniti perspektivo in se vprašati, zakaj ne bi jemali drog, saj nam drugega niti ne preostane?« Welshev novi roman je s svojo socialno noto in breziz-hodnostjo osemdesetih, thatcherizma in naraščajočo brezposelnostjo kot nalašč za današnje obdobje, v katerem prav tako prevladuje pesimizem. No, tega nisem mogel ravno Sociolog dr. Frane Adam v Objektivu o dinamičnih časih, v katerih živimo. predvideti, se zareži Welsh. Pisatelj sam je, glede na okolje, iz katerega je izšel, preživel dokaj neproblematično otroštvo. »Nisem bil recimo žrtev spolne zlorabe petih stricev,« pravi. V rodnem Edinburgu je opravljal nekaj fizičnih del, dokler se ni v sedemdesetih letih odpravil v London, kjer je delal kot uslužbenec na mestnem svetu v Hackneyju. A se mu je vendarle uspelo potopiti v odvisnost od heroina. V nasprotju s svojimi prijatelji je imel v življenju še mnogo stvari, na katere se je lahko oprl, da se je heroina otresel. Danes njegov vsakdan v ničemer ne spominja na eksistenco junakov iz Trainspottinga ali Skagboys. Živi med Chicagom, Miamijem in Los Angelesom, pred kratkim se je drugič poročil, in to z žensko, ki je od njega mlajša 22 let in se ukvarja z dresur-nim jahanjem. V kratkem bo na filmska platna prišel še en izdelek, posnet po njegovem romanu Filth. Glavno vlogo bo igral James McAvoy. Kako je nanj vplivalo dejstvo, da je bil že njegov prvenec tako uspešen? Je uspeh občutil kot mlinski kamen okoli vratu pri pisanju naslednjih romanov? Welsh odkimava, in se nasploh zdi - v nasprotju s temačnostjo njegovih književnih junakov - izjemno sproščen in ekstrovertiran. Sicer pa mislim, da sem napisal mnogo boljših knjig, kot je Trainspotting, pravi. »Napisal pa sem tudi nemalo pravega sranja,« se zasmeji. Oh, kaj res, in kateri so bili ti romani, zanima novinarja. »Tega vam pa res ne bom povedal, saj jih moram še spraviti v promet!« se odreže pisatelj, ki priznava, da piše tako, kot popiva: kampanjsko. Po abstinenci sledi „ Pisanje je odvisnost, pravi Irvine Welsh. V slovenščino so prevedena njegova dela Trainspotting, Porno in Posteljne skrivnosti kuharskih mojstrov (vse je prevedel Andrej E. Skubic). A. T. Koliko knjigarn bomo imeli doma? V zadnjih tednih v ZDA poka okrog e-knjigarnarske-ga monopola, zadeva pa je nadvse zapletena: pravosodno ministrstvo je namreč vložilo tožbo proti Applu, lastniku in upravitelju spletne knjigarne iBooks, in šestim velikim založnikom zaradi kartelnega dogovarjanja o cenah. Pri tem pa presenetljivo ni šlo za to, da bi se tožene stranke dogovarjale o tem, da cen ne bodo spustile pod dogovorjeno mejo, temveč obratno. Z drugimi besedami, kupci cenovno niso bili na slabšem, temveč celo na boljšem. Zakaj se torej vlada vmešava, če založniki domnevno sklepajo takšne dogovore v svojo škodo? Na tem mestu se vse skupaj šele zakomplicira: založniki svojo potezo upravičujejo z željo po ohranitvi vsaj dveh močnih e-knjigarn, poleg Applove iBooks še vodilnega spletnega trgovca Amazona in njegove e-knjigarne za bralnike Kindle. Dva trgovca sta založnikom kajpak v interesu zato, da imajo večjo pogajalsko moč - tožba pa to ogroža, saj po mnenju številnih predvsem vzpostavlja Amazonov bodoči monopol. V pogojih tega monopola pa se številne založbe bojijo za svojo prihodnost. Tudi komentatorka angleškega dnevnika Guardian Alison Flood se sprašuje, »če je vredno za e-knjigo plačati nekaj manj, s tem pa ogrožati prihodnost založnikov - in posledično tudi količino naslovov, ki jo omogoča prav široka paleta različnih ponudnikov.« Pisatelj Scott Turow, predsednik Authors Guild (ameriško društvo književnikov, ki ne vključuje le piscev, temveč tudi založnike in pravnike, ki se ukvarjajo z avtorskimi pravicami), je šel še dlje: »Kot kaže, se je vlada namenila ubiti realno konkurenco zato, da bi ohranila videz konkurence. Če bo do tega res prišlo, bo to resnično tragično za vse nas, ki cenimo kulturo, katere eden temeljev so knjige.« Najdejo se seveda tudi zagovorniki vladne poteze. Te verjetno spodbuja dejstvo, da je Apple s svojo spletno glasbeno trgovino iTunes še v večji meri prestrukturiral glasbeno založništvo, kot je Amazon prodajo knjig. Zato posredno zagovarjajo možnost vzpostavitve še enega tako močnega igralca, kot je Apple, in se navdušujejo nad novimi priložnostmi onkraj tradicionalnega založništva ter trgovskih poti iz tako rekoč Gutenbergovih časov. Resnica je verjetno nekje vmes, težko pa je tako Applu kot Amazonu pripisovati posebej plemenite nagibe. Oba imata svoje prodajne kanale in svoje ekskluzivne naprave, dejstvo pa je, da tako kot je Apple nov ponudnik na trgu knjig, je Amazon edini pravi Applov tekmec v spletni prodaji vsebin. Kupci pa imamo največ od čim bolj zagrizenih konkurenčnih bojev na kateremkoli področju od burgerjev, športne opreme in avtomobilov - pa vse do knjig. pogledi 25. aprila 2012 V v NOVI VRHUNEC BLEŠČEČE KARIERE Nižinski, Bejart, Batsheva - velika imena, ki so soustvarjala sodobni ples, so našla izziv v Posvetitvi pomladi ruskega skladatelja Igorja Stravinskega. S svojo inovativno interpretacijo glasbene mojstrovine se jim je zdaj pridružil še umetniški vodja mariborskega Baleta Edward Clug. TiNA SROT e krstna koreografija Vaclava Nižinskega na to glasbo (1913) je zaradi svoje drznosti in neupoštevanja klasičnih zapovedi sprožila preobrat v baletu. V po-klon kontroverznemu plesalcu ter koreografu, ki je postavil temelje za moderni ples, se je Edward Clug idejno naslonil na njegovo različico, a ustvaril popolnoma novo delo z močnimi temelji klasičnega baleta (a brez plesa na konicah prstov). Posvetitev pomladi nam Cluga predstavlja v novih odtenkih človeškosti, romantike, drame, čutenj in čustev, obenem pa jo preveva njegov prepoznavni koreografski jezik. Zanj običajni IGOR STRAVINSKI, BORUT KRŽIŠNIK Hommage ä Stravinsky Koreograf Edward Clug Balet SNG Maribor 13. 4. 2012 NA TEMNI STRANI LUNE O tem, kako so Laibachi v finski film pretihotapili slovenski valček, pa tudi o tem, kako Fincem v savnah padajo na pamet najbolj nore ideje in kako vse je mogoče zbrati denar za film. Spela barlič Dvajsetega aprila se je v ljubljanskem Kinu Šiška (dan zatem pa tudi v Mariboru) zgodil posrečen double-bill paket: dve premierni, z nagovorom režiserja pospre-mljeni projekciji utrgane finske znanstvenofantastične črne komedije Jekleno nebo in pod večer še tradicionalno udaren koncert skupine Laibach, ki je za film spisala glasbo in domači oder izkoristila kot postanek na turneji, posvečeni izidu albuma We Come in Peace. Ideja o sodelovanju Laibachov pri nastanku filma o nacistih na Luni se je rodila v finski glavi, in to v trenutku, ko se je ta pregrevala v savni. Je torej iz tega sploh lahko nastalo kaj drugega kot zabavna mešanica norosti in predrznosti, ki se bori za pozornost vsakovrstnih dram in vsakdanjih banalnosti naveličano občinstvo po vsem svetu? Jekleno nebo Režija Timo Vuorensola Finska/Nemčija/Avstralija, 2012, 93 min. Ljubljana, Maribor, Celje, Koper, Kranj, Novo mesto, Kolosej in Planet Tuš, od 10. 5. 2012 Pojdimo lepo po vrsti. Zgodba o filmu Jekleno nebo se namreč začne že pri prvencu njegovega režiserja Tima Vuoren-sole, filmu Star Wreck: In the Pirkinning, parodiji na seriji Star Trek (Zvezdne steze) in Babylon 5, ki so jo sedem let snemali v kleti producentove mame in jo nato leta 2005 lansirali na splet, od koder si je film na domače računalnike naložilo več kot osem milijonov uporabnikov. Vuorensoli je uspelo nepredstavljivo - z ničelnim proračunom je ustvaril najbolj gledan finski film vseh časov in na svojo stran pridobil zavidljivo število oboževalcev, ki so komaj čakali na njegov naslednji izdelek. Potem se je zgodila savna in padla je ideja o zgodbi o vesoljskih nacijih, ki so se leta 1945 umaknili na Luno in se leta 2018 vračajo na Zemljo, da bi ponovno zavladali svetu. Vuorensola je sklenil graditi na svoji internetni slavi in fanovske baze ni aktiviral le v vlogi zagotovljenega občinstva svoje nove vesoljske odiseje, ampak jih je pozval tudi k sofinanciranju filma. Ideja se je obrestovala, saj so gledalci v 7,5 milijona evrov težak proračun prispevali kar milijon (!) evrov. Množični podpori navkljub pa je film, ki je premiero doživel na letošnjem berlinskem festivalu, naletel tudi na negativne odzive - mnoge od njih nič manj bizarne od filma samega. Seveda so se našli puritanci, ki se jim zdi neokusno, da se film norčuje iz nacizma (in so pri tem spregledali razliko med norčevanjem iz antisemitizma, ki v filmu ni niti omenjen, in zasmehovanjem nacizma, ki si kot totalitarna ideologija posmeh pač zasluži, poleg tega pa je v filmu plasiran tako, da se mu bodo znali nasmejati tudi Nemci, saj nacisti po novem ne prihajajo več iz Nemčije, ampak z Lune), vedno paranoični teoretiki zarote, ki so v njem uspeli videti celo pronacistično propagando, in rezervirani kritiki, ki so se preveč osredotočali na njegovo na prvo žogo trapasto površino in pri tem zgrešili marsikatero trpko, pod klišeje podtaknjeno poanto. Film sicer lahko brez posebnih težav gledate tudi tako, da pustite možgane doma, in se prepustite njegovi bizarni zgodbi in stripovski znanstvenofantastični estetiki. S tem seveda ni čisto nič narobe, a bi bilo v resnici škoda, če bi videli samo to. Zakaj ga recimo ne bi mogli gledati kot nekakšne malo manj arty in malo bolj trashy paralelo Chaplinovemu Velikemu diktatorju (1940), ki ga Jekleno nebo tudi neposredno citira? Primerjava se morda zdi predrzna, ampak prav tako kot Veliki diktator tudi Jekleno nebo pod šminko komedije skrije cel bataljon pikrih, politično nekorektnih bodic, ki nastavljajo ogledalo človeškemu pohlepu in svetovni politiki nasploh, ob tem pa predrzno namiguje, da se ameriška (ali katera koli druga) politična propaganda bore malo razlikuje od tako osovražene nacistične. Jekleno nebo je, skratka, zabavna, satirična, s stereotipi nabasana znanstvenofantastična distopija z narativnim izhodiščem, ki je bilo že obdelano v šund literaturi in stripih, še nikoli pa na filmu. Glede na povedano si najbrž ni težko predstavljati, zakaj so bili na kakršno koli predalčkanje odporni Laibachi s svojim surovim industrijskim zvokom, v katerem odzvanja tako staro kot novo, ter s svojo kritičnostjo, temačnim smislom za humor in občutkom za nekaj odrske teatralnosti, prva glasbena asociacija na koncept filma. In treba je priznati, da so sproducirali zares vrhunski soundtrack, ki kot ulit leže na wagnerjansko pompoznost, pikro ironijo in retroavantgarden slog Jeklenega neba. Če ste se pred davnimi leti zaljubili v po-plesavanje vesoljskih plovil na Straussovo pogledi 25. aprila 2012 eksplozivni, natančni gibi so tokrat nekoliko mehkejši, razosebljenim telesom, ki so zaznamovala nekaj njegovih zadnjih projektov, je zdaj vdihnil še dušo. Dosedanje predstave, ki so bile ustvarjene kot niz posameznih sekvenc, ta nadgrajuje z zelo jasno zgodbo, ki ji brez težav sledimo zaradi dobre koreografije, prepričljive igralske interpretacije baletnih plesalcev in učinkovite dramaturgije. Clugova Posvetitev pomladi se vsebinsko vrača k izvirniku, opira se na legendo iz poganskega časa v starodavni Rusiji. Ta pripoveduje o ritualu žrtvovanja device, ki mora plesati do smrti v poklon pomladnemu božanstvu, da bi povečalo rodovitnost clug dobesedno cuti glasbo, predvsem pa zna njen pomen in vsebino povsem izvirno prenesti v gib. zemlje. V vlogi device je plesala Evgenija Koškina, ki redno nastopa v Clugovih sodobnih delih. Ne le da je vešča Clugovega specifičnega koreografskega jezika, očitno je, da tudi zelo dobro razume sporočilo, ki ga je hotel koreograf posredovati z njeno vlogo. Zgodba žrtvovane device, ki se prebija skozi paleto čustev, nad katerimi dominira strah pred zapečateno usodo, nas večkrat pretrese, še posebej na koncu, ko jo družba izžene in prisili v smrt. V tem lahko vidimo vzporednico z današnjim časom, z današnjo družbo, ki lahko tako brutalno izloči posameznika. Sporočilnost je mojstrsko stopnjevana skozi dinamiko koreografije in svetlobe. Clug dobesedno čuti glasbo, predvsem pa zna njen pomen in vsebino povsem izvirno prenesti v gib. Manj se je izkazal oblikova- Na lepi modri Donavi v Kubrickovem 2001: Odiseja v vesolju (1968), vas bo gotovo zabavalo tudi pozibavanje ameriške osvajalske rakete na v vršace zazrti in s citrami pospremljeni oberkrajnerski valček, ki so ga otvoritveni sekvenci Jeklenega neba namenili Laibachi. Metafilmske reference Jekleno nebo razsipa tudi na nivoju zgodbe in se pri tem sprehodi skozi filme, ki so se nacizma lotili že pred njim - poleg že omenjenih Velikega diktatorja in Odiseje so tu recimo tudi namigi na filma Dr. Stran-gelove (Stanley Kubrick, 1964) in Propad (Oliver Hirschbiegel, 2004), če omenim samo nekaj najbolj očitnih. Vizualni stil Jeklenega neba temelji predvsem na posebnih efektih in računalniški lec svetlobe Tomaž Premzl pri poudarjanju dežne zavese in gladine vode na odru ter pri osvetlitvi lepote teles in izraznosti baletnih plesalcev, čeprav je Clug prav element vode v koreografiji uporabil zelo spretno - in obenem izjemno inovativno. Plesalke, ki so drsele po tleh, so ustvarjale občutek lebdenja, lepote, nežnosti, ženstvenosti in krhkosti. V koreografijo je spretno vpletel tudi plesne elemente, ki asociirajo na koreografijo Nižinskega (tolčenje s stopali ob tla, strigi rok, dvigi rok v loku proti nebu) in spolne simbole (ženske kitke in rdeče ličnice ter moško brado). Čeravno bi dodatno energijo prineslo igranje orkestra v živo, so se v Mariboru odločili za uporabo posnetka Orkestra Mariinskega gledališča z dirigentom Valerijem Gergijevim. Čeprav Hommage ä Stravinsky temelji na Posvetitvi pomladi, je Clug v prvi del večera kot protiutež zdaj že »klasičnemu« Stravin-skemu uvrstil koreografijo Pesmi zaparitve-no obdobje na glasbo sodobnega slovenskega skladatelja Boruta Kržišnika. In če je Posvetitev pomladi dramatična in pretresljiva, je celotni prvi del preveval igrivi humor. Koreograf je duhovito prikazal domnevno superiorno človeško raso, ki pa v svoji osnovi ni nič drugačna od živali: poslovne gospe v visokih petah in gospodje z aktovkami so pod svojimi maskami le prvinska bitja, ki jih vodi nagon. Slogovno se je Clug nekoliko bolj oziral na svoja zgodnejša dela in ponovno ustvaril vznemirljive, tehnično dovršene in inovativne plesne izpeljave. Mariborski baletniki so plesali tehnično odlično in s prepričljivo igralsko interpretacijo, ki je bila nujna v obeh koreografijah. Scenografija Marka Japlja je bila minima-listična, a učinkovita, kostumi Lea Kulaša pa zadržani. Edward Clug je dokazal, da v njem kar vre od inovativnosti, jasne vizije in vztrajnosti ter da ga strokovnjaki upravičeno uvrščajo vse višje med najbolj iskanimi evropskimi koreografi. ■ grafiki, ki ustvarja imaginaren, pretiran svet, prežet z elementi filma noir. Proračun filma je še vedno daleč pod nivojem kakšnega holivudskega apokaliptičnega filma, zato mu nikakor ne gre zameriti, če je včasih videti rahlo neprepričljivo - čeprav je glede na precej skromen budžet narejen zelo korektno, za odtenek manjša spoliranost pa mu daje očarljiv šarm B-produkcije. Tak film tako ali tako nikoli ne bi mogel nastati v Hollywoodu. Jekleno nebo namreč udari po vseh, od rodnih Fincev do Severnokorejcev, še najbolj mastno pa si privošči Američane. Nujno ga morate videti ravno zato, ker je tako simpatično utrgan, samosvoj in popolnoma brez rešpekta. Nacisti z Lune v Sloveniji pristanejo 10. maja. ■ POVEST o DOBRIH LJUDEH Najbolj bran in slavljen pisatelj srednje generacije, pove zavihek Beletrinine izdaje Svobode. Franzen je literarna zvezda, je eden izmed tistih avtorjev, ki jim ni treba moledovati za pozornost, eden izmed tistih, za katere se zdi, da jih je zgodovina dobrodušno sprejela in bodo v stoletjih, ki prihajajo, predstavljali spomenik temu, kako smo se imeli v času visokega kapitalizma. KATJA PERAT Svoboda je njegov zadnji roman. Tehta dobrih sedemsto strani in pripoveduje o nekaj generacijah Američanov od polovice 20. stoletja do njegovega izteka, z velikim zamahom opisuje usode slehernikov, specifičnih primerkov neke geo-socialne situacije, nekega kulturnega prostora. V uvod v vprašanje, kaj je na Franznovem ustvarjanju specifičnega, si bom drznila podtakniti dotrajan koncept, s katerim redko kdo še operira: mimezis. Avantgarde z začetka prejšnjega stoletja so kruto obračunale z idealom, da bi morala umetnost pričevati o čemerkoli dejanskem, osvobodile so jo okvirov resničnosti in jo poslale na neskončno romanje v neopredeljeno. Po tem, ko si je 20. stoletje privoščilo vse sorte estetskih preobratov, ki jih tu ne gre obnavljati, se zdi, da se je ponovno pojavila potreba po vzpostavitvi neposrednega odnosa med življenjem in pripovedjo o njem. Franznovo literaturo je bralna publika sprejela kot nekaj, na kar so čakali in česar so si želeli. Kot nekaj, kar je zadostilo duhu časa. Za vse, ki Franzna poznajo že iz njegovih prejšnjih del - Svoboda je pisana v zelo podobnem tonu kot Popravki, na neki način ponavlja isto pripoved, le da je tokrat še malo bolj jasna in gladko berljiva. Izposodimo si frazo iz nekega drugega realizma in recimo, da Svoboda pripoveduje povest o dobrih ljudeh. Tisto, kar pri Franznu prepriča, je, da osebe, o katerih pripoveduje, poznamo. Pripoveduje o predmestnih ljudeh, malo-meščanih, gospodinjah, o zelo konkretnih likih iz zelo konkretne socialne mreže kot o ljudeh, ki si zaslužijo, da bi nekdo povedal njihove zgodbe, katerih življenja potrebujejo naracijo, ki bi jih kontekstualizirala, ki bi njihovi usodi dala obliko. O ljudeh, o katerih se redko pripoveduje, ker se z razdalje ne zdijo dovolj spektakularni, ker smo navajeni in naučeni idealizirati oddaljeno. Če obrnem, Franzen nas je naučil pripovedovati o sebi. Naučil nas je, da se da našo lastno usodo interpretirati kot zelo polnopomensko in izjemno, čeprav je strukturno ponovljiva, čeprav smo samo droben člen v družbenem kolesju. Da ne bi prihajalo do nesporazumov, ljudje, ki so snov za Svobodo, niso skrčeni na svoja mesta v socialni strukturi, ampak so zelo določeni posamezniki, z zelo niansi-ranim intimnim svetom želja, nagibov, odločitev. Tisto, kar je pri načinu, na katerega je Svoboda pripovedovana, zares izjemno, je to, da hkrati gleda na ljudi z dveh zornih kotov; z dokumentarno splošnega in z zelo intimnega - in na nobeni od ravni ne popusti pri natančnosti in globini. Da je hkrati sociologija in psihologija, ne da bi s tem prenehala biti umetnost. Svoboda je roman o svobodi z vsemi njenimi podpomenkami: izbiro, odločitvijo, odgovornostjo in krivdo. O tem, izjemen roman, ki je iznašel jezik, v katerem se da spregovoriti o tem, kako kompleksna in pomenljiva je banalnost. kako inovativne so nove generacije pri odkrivanju vedno novih načinov, kako si zakomplicirati življenje. O tem, kako se vse, kar se je kadarkoli zgodilo v življenju nekega posameznika, nekje kopiči in nikdar zares ne izgine. O niansah odnosov med starši in otroki. O tem, kaj motivira ljudi za ljubezen, zakon, prešuštvo, za posel, dobiček, za podplačano delo. O depresiji in njenih različicah. O alkoholizmu in obsedeni abstinenci. O tem, kako ima, ne glede na iluzijo o samolastnosti, življenje vedno pravico, da poseže v naše načrte. O ljudeh, ki so drug drugemu vedno znova zmožni prizadejati neskončno mnogo bolečine, svoji dobroti navkljub. Rečeno na kratko, Svoboda je izjemen roman, ki si zasluži vso pozornost, ki jo dobi, ker je iznašel jezik, v katerem se da spregovoriti o tem, kako kompleksna in pomenljiva je banalnost. ■ REŽISER, KI GA IMAM RAD Čeprav je zaradi kronične diskontinuitete in celo sporadičnosti pri predstavitvi nacionalne filmske dediščine vsak celoviti pregled avtorskega opusa posameznega domačega filmskega ustvarjalca svojevrsten »dogodek«, pa velja retrospektivi filmov Matjaža Klopčiča nameniti prav posebno pozornost. Zakaj? DENiS VALiČ Slovenski film je z Matjažem Klop-čičem (1934-2007) dobil eno najbolj celovitih in kompleksnih ustvarjalnih osebnosti, mednarodno priznanega avtorja, čigar dela še danes vzbujajo pozornost in občudovanje, nenazadnje pa tudi predanega pedagoga, ki je številnim generacijam študentov posredoval svoje izjemno poznavanje zgodovine in aktualnih trendov na področju filma. Tako ne preseneča, da se v Slovenski kinoteki pri pripravi poklona Matjažu Klopčiču niso odločili le za klasično retrospektivo, pač pa bodo ob tej priložnosti izdali tudi zbornik, v katerem poskušajo različni avtorji čim bolj celostno predstaviti njegovo vsestransko ustvarjalno osebnost in znova opozoriti na njegovo publicistično dejavnost, že pred leti predstavljeno v knjigi Filmi, ki jih imam rad (Slovenska kinoteka, 1998). Rekli bi lahko celo, da bi Matjažu Klopčiču delali krivico, če bi ga označili »le« za filmskega režiserja. Klopčič je namreč z med slovenskimi cineasti le redko videno strastjo vse svoje življenje posvetil filmu. Kot piše v spominih, ga je film očaral že kot otroka, dokončno pa se mu je zavezal, ko se je še kot študent arhitekture znašel na snemanju filma Jara gospoda (1953) Bojana Stupice. Kmalu je sledila pot v Pariz, kamor se je odpravil kot štipendist francoske vlade in se v letih med 1963 in 1965 posvetil študiju PARIŠKA LETA SO ODLOČILNO VPLIVALA NA KLOPČIČEVO AVTORSKO FORMIRANjE. TO jE BILO OBDOBjE, KO SE jE NA ENI strani z OsuPLjivO INTENZIVNOSTjO sezNANjAL z deli NAjvečjiH mojstrov, NA drugi pa jE prišel v stik s takratnimi modernističnimi tendencami znOTRAj avtorske PRODuKcijE. filma. A veliko pogosteje kot v predavalnice univerze je zahajal v dvorano slovite Francoske kinoteke. Vedel je namreč, da pravi študij filmske režije poteka v temi kinodvoran, v neposrednem soočenju z deli največjih mojstrov sedme umetnosti (pozneje je na to vseskozi opozarjal tudi svoje študente, a žal so ga poslušali le redki). In težko bi si bilo zamisliti boljšo učilnico, kot je dvorana, za katere program je skrbel legendarni Henri Langlois. Ta je kmalu postal pozoren na enega najzvestejših obiskovalcev kinoteč-nega programa in ga povabil v svojo družbo, Matjaž Klopčič Retrospektiva Ljubljana, Slovenska kinoteka od 3. do 15. 5. 2012 Matjaž Klopčič marca 2005 med snemanjem svojega poslednjega filma Ljubljana je ljubljena prek katere je Klopčič prišel v stik tudi z nekaterimi mladimi francoskimi cineasti, na primer z Jean-Lucom Godardom, ikono takratnega novovalovskega gibanja, ki ga je povabil na snemanje svojega filma Bande ä part (1964). In prav ta, pariška leta so odločilno vplivala na njegovo avtorsko formiranje. To je bilo namreč obdobje, ko se je na eni strani z osupljivo intenzivnostjo seznanjal z deli največjih mojstrov (v poznavanju zgodovine filma mu med slovenskimi cineasti preprosto ni bilo enakega), med katerimi je največji vtis nanj naredil Jean Renoir - nikoli se ni naveličal občudovati režijske popolnosti njegovega filma Pravilo igre (La regle du jeu, 1939) -, na drugi pa je prišel v stik s takratnimi modernističnimi tendencami znotraj avtorske produkcije. Slednje so pečat na njegovem lastnem ustvarjanju pustile predvsem na začetku njegove filmske poti. Klopčičev celovečerni prvenec Zgodba, ki je ni (1967), »pripoved« o eksistencialni krizi sezonskega delavca, odrinjenega na družbeni rob, ki tava po mestu, medtem ko kamera beleži utrinke njegovega življenja, premore tisto za novovalovsko estetiko tako značilno fragmentarnost in neposrednost »zgodb«, ki je očiščena vsake dramatičnosti in ob kateri skorajda ne moremo več govoriti o »zapletu«. Še isto leto je Klopčič posnel svoj drugi »prvenec« - Na papirnatih avionih (1967). Tudi tu imamo opraviti z razdrobljeno pripovedjo o hrepenenju, ki pa je prav tako nenavadna ljubezenska zgodba, v kateri se režiser domiselno poigrava s prepletanjem navideznega in realnega ter pri tem razmišlja o naravi filmske podobe. Tako nas v film vpelje prizor, v katerem skrivnostni moški sledi paru in vse napoveduje nekakšen kriminalni razplet, po možnosti celo umor. A prav v trenutku največje napetosti se razkrije, da gre le za prizor snemanja reklame za modna oblačila. Če je Klopčič s svojima prvima dvema »modernističnima« filmoma navdušil, pa mu je v tretjem poskusu spodletelo. Čeprav je z Oxygenom (1970) poskušal biti družbeno aktualen, se zdi njegova zgodba o sporu med posameznikom in oblastjo vse preveč naivna. Prav tako ni mogoče spregledati, da nekako ni zmogel slediti igrivosti, fantastiki in hiperintelektualnosti scenarija Dimitrija Rupla. Oxygen tako še danes velja za njegov edini resnično spodleteli filmski projekt. Morda je Klopčič to čutil tudi sam in se je prav zato odločil za radikalno spremembo smeri. Njegovo naslednje delo je bilo namreč Cvetje v jeseni (1973), priredba slovenske literarne klasike, s katero se je obrnil proč od družbene aktualnosti in se lotil brezčasnih, univerzalnih tem. Ta obrat je bil za takratno kritiko celo tako zelo radikalen in presenetljiv, da je njegovo delo - vzporejajoč ga z deli takratnega jugoslovanskega črnega filma - označila za inavguralno delo t. i. rožnatega vala (T. Kermauner). S tem so kritiki želeli poudariti predvsem odmik od slikanja temačnih, sivih družbenih razmer, ki je bilo tako značilno za dela črnega vala, praviloma usmerjena na družbeno obrobje. Kermauner je, denimo, govoril celo o vstopu živega kolo-rita na ravni same fotografije ter predvsem o drugačni tematski usmerjenosti. Tudi Klopčičeva poznejša dela so bila zaznamovana s to tematsko (a nenazadnje tudi estetsko) brezčasnostjo in popolnim odmikom od aktualnosti. Temu pa se je na formalni ravni pridružila vse bolj dodelana stilizacija. Ta pride morda še najbolj do izraza v njegovem Strahu (1974), v katerem predstavi dekadenco findesieclovske družbe, prek nje pa se s satiro loti narave slovenskega nacionalnega karakterja. Strah je Klopčiču na nacionalnem filmskem festivalu v Pulju prinesel prestižno nagrado za najboljšo režijo, njegovo naslednje delo, Vdovstvo Karoline Žašler (1976), pa tudi prva priznanja v mednarodnem prostoru. A Vdovstvo je pomembno tudi zaradi nečesa drugega: prek zgodbe o ljubezenskem razmerju med poročeno Karolino in nekim mladeničem, s katero je Klopčič podal nekakšno kritiko provincialne morale, je v njegovem opusu prvič v ospredje stopil močan, izstopajoč ženski lik, ki bo pozneje postal stalnica njegove filmske prakse. Mnogi celo menijo, da je Milena Zupančič kot Karolina Žašler odigrala eno najpre-tresljivejših ženskih vlog v slovenskem filmu. Sledili sta dve deli, pri katerih se je znova oprl na slovensko literaturo -Iskanja (1979) po predlogi Izidorja Cankarja ter Moj ata, socialistični kulak (1987) po predlogi Toneta Partljiča. V času med njima je posnel Dediščino (1984), ki je postala eden njegovih mednarodno najodmevnejših filmov, saj je bila leta 1985 premierno predstavljena v canneskem programu Poseben pogled. Sledil je desetletni premor, ki ga je prekinilo eno morda njegovih temeljnih del, Triptih Agate Schwarzkobler, čudoviti poklon »njegovim« ženskim likom in kompleksna avdiovizualna pripoved, ki pa v času nastanka ni požela odobravanja in je kljub drugačnim Klopčičevim pričakovanjem ostala le na televizijskem formatu. S tem delom je na nenavaden način povezan zadnji celovečerec njegovega opusa, Ljubljana je ljubljena (2005), kar je nenazadnje nakazal tudi Klopčič sam, saj ga je posvetil svojemu dragemu prijatelju Rudiju Šeligi. Kot se je izkazalo kmalu zatem, je bilo to delo o življenju v medvojni Ljubljani, posejano s številnimi avtobiografskimi elementi, tudi Klopčičev labodji spev, saj je kmalu zatem umrl. In čeprav je od njegove smrti minilo šele pet let, je prav zdaj, ko so nekatera njegova dela deležna ponovne mednarodne pozornosti, pravi trenutek, da se vrnemo k njemu in njegovim čudovitim filmskim delom. ■ COPICI IN KRAVATE ihomir Pinter je svojo prvo knjigo, Umetnik v ateljeju, objavil leta 1984, letos je izšla najnovejša, Atelje in umetniki. Gre torej za skoraj trideset let, za več kot generacijo razlike: veliko ustvarjalcev, ki nastopajo v prvi knjigi, je umrlo in nekateri so iz takšnih ali drugačnih razlogov prenehali delati, v najnovejši knjigi pa srečujemo kar nekaj takih, ki so bili v času izida prve nežni otročiči. LEV MENASE Pinterjeve knjige pa nas lahko vodijo še precej prek meja svojih letnic, včasih v svetove, ki so izginili že davno pred njihovim izidom. Takšna sta v prvi knjigi objavljena portreta Rika Debe-njaka, ki je Pinterju poziral s paleto in čopiči, a v brezmadežni obleki in s kravato: slikar kot gentleman, kakršne lahko srečamo na portretih s preloma 19. v 20. stoletje. Tako se je na Avtoportretu iz leta 1905 denimo upodobil Franz von Stuck; njegov ovratnik je sicer višji (zanimiv pa tudi zato, ker gre za »boemsko« odpeto varianto zloglasnega »morilca dedov«) in obleka je črna, a to ni bistveno - bistven je ideal, ki (si) ga je postavil in ki mu je še vedno sledil tudi Debenjak. Seveda pa je k temu treba dodati, da je bila takšna poza anahronistična ne samo v času nastanka Pinterjevega portreta, ampak tudi v Stuckovem obdobju in, če premislimo še nekoliko bolj natančno, v večini drugih. Kravate so zato na Pinterjevih delih redki gosti; prominentno se - v kompletu z oblekami - pojavijo samo še enkrat, na skupinskih portretih Irwinov, najprej na onem iz leta 1983 in potem še na tistem iz leta 2001. V prvem primeru so bile provokativne (spomnimo se, da obdobje hipijev takrat še ni bilo zelo oddaljeno in je kar nekaj punkerjev še vedno migalo), v drugem pa so iste (ali enake? - ni pomembno) kravate in obleke postale integralni del svojih nosilcev. Dobri portretisti so torej bitja, ki jih ni varno spuščati v svojo bližino; ni naključje, da so bili elegantno prijazni Rembrandtovi DOBRI PORTRETISTI so BITjA, KI JIH NI VARNO SPUŠČATI V SVOJO BLIŽINO. PINTER JE še toliko bolj nevaren, ker učinkuje nadvse MIRNO; OD portretiranca pričakuje samo to, da GA BO spustil v svojo bližino, in še, da ga bo vsaj enkrat pogledal. učenci svoj čas precej bolj priljubljeni in uspešni od svojega mojstra, seveda pa je to samo najslavnejša od številnih podobnih zgodb, tudi slovenskih. Pinter je še toliko bolj nevaren, ker učinkuje nadvse mirno; od portretiranca pričakuje samo to, da ga bo spustil v svojo bližino, in še, da ga bo vsaj enkrat pogledal. Proti portretistu - oziroma predvsem proti gledalcu - usmerjeni pogled je seveda star pripomoček, ki utrjuje gledalčevo povezavo s podobo, vendar lahko, kadar se preveč ponavlja, postane utrudljiv. (To so včasih najbolje dokazovala izložbena okna poklicnih fotografov, ki pa so danes žal že skoraj vsa izginila.) Te nevarnosti se Pinter zaveda in zato takšne fotografije vedno pomeša z drugimi, na katerih portretiranec dela, kar pač hoče delati; fotograf je zgolj načeloma naklonjena priča - »načeloma«, ker v primeru, ko ga portretiranec skuša voditi, postane razdražljiv in se potrudi, da ga ujame v nepričakovanem, pa čeprav - kakor vedno - psihološko značilnem položaju. Ob psihološki pronicljivosti pa je za Pin-terja značilno tudi, da hitro zna zagrabiti to, kar bi še najlažje poimenovali »pomenljivi trenutek«. Takšni trenutki niso nujno pomenljivi samo za umetnika (»premikajoči se portret« Žiga Kariža iz leta 2001 po eni strani zaznamuje umetnika, priča pa tudi o širši problematiki dela sodobne umetnosti) in tudi niso pomenljivi samo v poučnem smislu; nekateri so vsaj na prvi pogled docela absurdni. Kaj se pravzaprav dogaja na portretu Arjana Pregla, ki ga je Pinter naredil leta 2009? Zgodbo je sicer mogoče pojasniti, vendar bi pojasnilo učinek portreta samo pokvarilo; veliko bolj zanimive bodo tiste razlage, ki se jih bodo gledalci domislili sami. ■ 'T»HO(