NORVEŠKA, SLOVENIJA, PORTRETI JOŽE GREGORIČ (K Jakčevi razstavi v Jakopičevem paviljonu) Na Miklavževo nedeljo 1936 je odprl v Jakopičevem paviljonu razstavo svojih najnovejših del Božidar Jakac. Neposredni povod za to razstavo je dalo njegovo poto vanje na Norveško. Na povabilo znamenitega norveškega komponista Ha- ralda Saeveruda, čigar portret visi v naši Narodni gale riji, se je odpeljal 13. julija preko Miinchna, Berlina, Malmo, Goteborga v Oslo. Pot je nadaljeval z nenavadno zanimivo alpinsko železnico 1222 m visoko v Bergen, nek danjo prestolico Norveške, kjer je bil gost komponista Saeveruda, ki stanuje v nekaj kilometrov oddaljenem Fjoesangerju. S komponistom sta naredila več izletov z avtomobilom po Hardanger fjordu. S teh izletov je pri nesel slikar mnogo pastelov in risb. (Katalog št. 31—35.) Obiskal je Kvamskogen in Norheimsund. (Katalog št. 59 do 71.) Tretjega avgusta se je odpeljal z ladjo Irma proti severu. Šest dni ga je vodila pot ob norveški obali v nevihti in dežju, kar je še podvojilo mogočnost nordijske nature in je bil vtis s te poti močnejši kakor Da povratku skozi s soncem obsevano pokrajino. Ustavil se je v Aalesundu, Molde, Trondhjemu, kjer je srečal znance z našega dvora. Od tu dalje se je na svoji poti ustavil v Bordoe in obiskal znamenite Lofotske otoke, mesta Stamsund, Svolvaer in Harstad. Skozi nešteto ozkih in širokih fjordov s fantazijo presegajočimi oblikami je prišel v Tromsoe, od tu v Ha- merfest, nekdaj najsevernejše mesto na svetu. Nekaj ur se je mudil na Nordkapu. Mimo Nordkvna, najsevernejše točke na kontinentu, je prispel v Vardo, na skrajno vzhod no točko Norveške, izhodišče Nansenove ekspedicije. Obiskal je še Vadso v Varangerfjordu in dospel na končno postajo Kirkenes, ki leži skoraj ob finski meji, nedaleč od Rusije. Kirkenes je rudniško mesto in izhodišče za lapon- ske naselbine v notranjost dežele. Bolezen mu je prepre čila nadaljnje potovanje k Laponcem in moral se je vrniti zopet nazaj po isti poti. Pot od Kirkenesa v Bergen je dolga preko 2500 km. Parnik vozi šest dni. V Hammerfestu se je mudil nekaj dni in kljub močnemu prehladu slikal in risal. (Katalog št. 43 in 44.) Hammerfest je po velikosti enak Novemu mestu, je leseno, sivo, ribiško naselje, ki živi od ribolova v Severnem ledenem morju. Po prevratu se pozna v mestu občuten zastoj in trgovski propad. Ham merfest nima nobene vegetacije, edina drevesa sredi me sta tvorijo nekak gaj, v katerem stoji spomenik komponi sta Olsena, ki je bil rojen v Hammerfestu. Šel je tudi k predstavi zvočnega kina, kjer so dajali avstrijski legiti- mistično - propagandističen film iz časov Franca Jožefa. Silno oddaljenost mesta od ostalega sveta je občutil, ko je iz dunajskega pomladnega okolja stopil v hladno, belo severno noč. Z ladjo Princes Bagenhild se je peljal po novno na Lofote in se izkrcal v Svolvaeru, kjer je hitel naslikati najbolj značilna severnjaška doživetja tega fan tastičnega otočja in koničastih granitnih gora. (Katalog št. 46 do 56.) Z Lofotov se je odpeljal z ladjo »Polnočno sonce«, ki ga v resnici ni videl, zašlo je že 28. julija. Svo jevrstne so bele severne noči, ko rože in obrazi bleste v čudni luči in je tema še bolj žalostna in črna. Norveška je dežela tisočih slapov, brzic, tišinskih kotičkov in demonsko divjih prepadov. Srečaval je ljudi, ki so naredili nanj najboljši vtis karakterja, ki ga je obli kovala resna in tiha severna natura. Ljudje se zavedajo svoje nacije in kulturnih tradicij in ne čutijo prevelike potrebe učiti se tujih jezikov kljub temu, da je Norveška turistična država. Nemščino obvlada malokdo, več angle ščino, sem in tja ruščino. Ljudje so trezni, grobosti ne poznajo. Na umetnosti so zelo bogati in želeti bi bilo, da bi njih umetnost natančneje spoznali. To je bil eden glavnih namenov umetnikovega potovanja: izmenjava kul- 5* nazobčanih gora, razjedenih fjordov in mest, mimo ka terih se je vozil. Vse pa je le majhen izvleček iz bogatega dnevnika, ki ga je prinesel s potovanja. V desni dvorani je razstavil motive iz Slovenije, pred vsem z ljubljene Dolenjske. Popolnoma drug svet. Tu vriskajoča sončna pokrajina, tam mrka sivina mrzlega severa. Jesen je zamikala umetnika. Tople jesenske barve sijejo s podob in zdi se, da jesensko sonce s poslednjimi žarki ogreva obiskovalce v mrzlem zimskem popoldnevu. Čudovita so tudi bežna nastrojenja, hipna doživetja, ki jih je slikar mimogrede ujel na papir: Sončni žarek, Ve čer nad Krko, etc. (Katalog št. 111, 112.) V srednji dvorani je razstavljenih 30 portretov. Naj večjo pozornost vzbuja nedvomno veliki oljni portret Franceta Prešerna, ki ga je tudi naša kritika sprejela z odobravanjem, če izvzamemo nekaj napadov po naših revijah in časopisih (»Sodobnost«, »1551«). Mimogrede povedano Jakac ni nikjer napisal oziroma izjavil, da je ustvaril podobo pesnika Prešerna. On je samo na podlagi fotografij Prešernovih ožjih sorodnikov in opisa njegovih poznavalcev in častilcev poizkusil rekonstruirati leta nje gove moči 1833. Sicer pa za končno formo odgovarjajo dr. Kidrič, dr. Ramovš in drugi. Med portreti zavzema prvo mesto oljni portret slikar- jeve matere. Živi in prepričevalni so dalje portreti kano nika Sušnika, monsignorja Steske in pokojnega Dragotina Hribarja. Med risanimi portreti zopet ugaja najbolj portret sli- karjeve matere. Dalje naj omenim le portrete Tatjane, univ. profesorjev dr. Prijatelja in dr. Ramovša, pesnika dr. Gradnika, slikarjev Tratnika in Smrekarja. Prisrčen je otroški obrazek Janezka. Razstava je pomemben dogodek v našem umetniškem življenju. turnih vrednot. Norvežanov je komaj enkrat toliko kot nas, vendar imajo prebogato kulturno tradicijo. V gleda lišču je opazil po hodnikih nešteto portretov igralcev, režiserjev in muzikov — nekaj, kar bi pri nas zastonj iskali. Po kolodvorih vise poleg običajnih turističnih slik in fotografij tudi reprodukcije največjih umetnin norve ških umetnikov. Pri nas še nismo prišli do tega, da bi na ta način poudarjali svojo umetnost. Zainteresiral je glas bene kroge za našo glasbo in jih skušal pripraviti do tega, da bi se izmenjavali koncerti. Delo, ki ga je pričel v tej smeri, je moral prekiniti in ga bo nadaljeval pri prihod njem obisku naslednje leto. Tako je Božidar Jakac v kratkem opisal svojo pot. Sa dove tega potovanja je zbral slikar v levi dvorani Jako pičevega paviljona: 52 pastelov norveške pokrajine. Fan tastične oblike gora — človek bi ne verjel, da eksistirajo — njih vrhovi zaviti v težke, sive oblake, globoki fjordi, siva, trda nordijska narava, kakršna je možna samo na severu. Z gorskih grebenov grme v dolino mogočni slapovi, hite neštete brzice. Na severu gole granitne stene divjih oblik, v dolinah bujno severno mahovje prečudne zelene barve. »Še nikjer nisem srečal tako izrazite zelene barve kot tu na severu, kjer po močvirnih tleh klije mah in severna praprot«, tako je povedal Božidar Jakac. Zeleno- inodra barva morja, v njem odsevajo obrežne luči v belo severno noč. Vse to nam prikazujejo čudovito nežni in mehki toni Jakčevih pastelov. V stranski dvorani je razstavil pod steklom celo zbirko risb s poti na sever. V risbi je Jakac mojster. Z neznat nimi sredstvi — le nekaj črt — in že nam poda slikar karakter krajine, mimo katere se vozi. Nepozabne so skice 6*