Poštaina
pavšalirasa.
Uredništvo
In
upravnlštvo lista je v Ljubljani Breg St. 12. Telefon 119.
Kmetsko pismo.
V	obče se misli, da je boj za avtonomijo pri nas in drugod v glavnem posledica dejstva, ker so se združile v eno celoto pokrajine, ki so živele ločene stoletja in so se razvile v individualne kulturne, gospodarske in politične enote z različnimi potrebami, ki jih ni mogoče pregledati in zadovoljiti iz enega središča, ne da bi bila pri tem oškodovana in v razvoju ovirana ena ali druga — ali pa vse.
Brezdvomno dajejo ta jasna dejstva velik razmah želji po avtonomiji — ne tvorijo pa celega razmaha avtonomističnega gibanja; da, reči se mora, da so to ve*č ali manj stvari, ki jih občuti bolj inteligenca, naš pri-prost človek pa ima pri svojih sklepih za izhodišče svetovno vojno in njene nauke.
Pred vojno' je imel ta naš človek svoj deželni odbor, ki ga je smatral za svojega; kaj se je na Dunaju godilo, je sprejemal z nekakim fatalizmom, češ: se ne da pomagati, tako so sklenili, Ljubljana ni mogla tega preprečiti. Dunaj je bil tako n<jkaj, od česar ni bilo pričakovati nič dobrega.
In to nedobro in zlo je prišlo v letu 1914. ko je izbruhnila vojna. Takrat ni nihče nikogar vprašal, ali gre ali ne gre: dobil je puško in šel prodajat svojo kožo.
To se je v začetku prenašalo s stisnjenimi zobmi, kajti Dunaj je bil po vsemogočnosti prvi za Bogom. Ko pa je nas človek v svojem trpljenju videl te predstavnike vsemogočnosti od bliže, Je začel dvomiti nad njimi, zlasti nad njih uvidevnostjo. In ko je ta uvidevnost na koncu vojne doživela krah, je bilo konec vdanosti in poslušnosti in ves ta gnjev, ki ga je rodilo gorje, in vse opazovanje, ki je dozorelo v letih trpljenja, je zahtevalo nekaj, kar je popolnoma nasprotno staremu: odpravo
Padanje vrednosti našega državnega denarja vsebuje veliko nevarnost za slovensko zadružništvo v obče. Zadruge temelje finančno na vplačanih deležih njihovih članov in na kreditu, ki ga ima iz vplačanih deležev sestavljeni kapital. Ti deleži so bili že pred vojno majhni, vendar pa so imeli stalno vred-
LISTEK.
France Ščetina:
Kako je Niko Beračevič molil in se obesil...
Zgodba od včeraj in danes.
Ime mu je bilo Niko Beračevič. Rodila ga je v bolečinah slovenska kmetica, z delom in otroki precej blagoslovljena. Naučila ga je hoditi, govoriti in moliti, jesti in piti se je naučil sam.
Hodil je v domačo ljudsko šolo, Dvakrat na teden pa je šel k gospodu kaplanu, ki mu je vbijal v glavo oblike nemških glagolov binden, band, gebun-den in najpreprostejše oblike domačega abecednika o lepem vedenju, tako da se je Niko Beračevič že po treh mesecih vsekoval v robec in ne več med palec in kazalec. Gospod kaplan je bil dober mož in Niku za svoj trud ni ničesar računal.
še vesel je bil, da je imel tako hitre, oziroma tako „čedne“ uspehe. A Niko se je izkazal hvaležnega. Ko so v jeseni pri Beračevičevih klali, je prinesel kaplanu svinjski mehur, češ, da bo v njem hranil tobak, če zna kaditi.
monarhije, odpravo vojske in vojen. Torej milico in republiko, kajti tam je upal naš človek, da ne bodo sklepali o njegovem življenju brez njega.
Ostalo je sicer vojaštvo, a bilo je vsaj domače, in vlado, ki se je ustanovila v Ljubljani za celo Slovenijo je naš človek sprejel če ne z veseljem tudi ne z mržnjo in je dobival vedno več zaupanja do nje. Kajti instiktivno je čutil, da je to vlada* na katero bo imel nekaj upliva tudi on. In kako občuti naš človek razloček med prejšnjo deželno vlado in sedanjo pokrajinsko upravo, se vidi jasno iz imen, ki jima jih daje: prva mu je bila „naša vlada", sedanja pa mu je »ljubljanska vlada“. Do zadnje nima nobenega zaupanja, kakor ni imel cfo predvojne nemške, in mu je identična z Belgradom.
Kdor hoče torej, da bo do^il naš človek zaupanje do vlade, mu mora dati tako vlado, kot je bil nekdanji deželni odbor: da bo sam volil poslance, ki bodo izvolili izmed sebe predsednika sami in jim ga ne bo postavljal Belgrad. Kajti le tako upa naš priprost človek, da bo dobil upliv na vlado in na njene sklepe. Da bi se še kdaj sklenila kaka vojna brez njegovega poslanca in njega, za to je zgubil v svetovni vojni absolutno vsako dovzetnost. On hoče garancij proti povratku trpljenja, kakor ga je prinesla nad človeštvo svetovna vojna. Zato tudi nima nobenega umevanja za kakšne kandidatne liste, on hoče poslance po okrajih, torej svojega poslanca. Le v tem vidi nekaj resnično ljudskega, kandidatne liste so mu nekaj, kar je bil nekdaj Dunaj, kjer se je sklepalo vse zlo, za kar ni bil potem nihče odgovoren. In zdi se, da se je navzlic razni, nekoliko preveč materialistični primesi, naš kmet največ med nami vsemi naučil v svetovni vojni.
nost, ker je bila vrednost denarja stalna. Po vojni je vrednost deležev padla , z vrednostjo denarja v obče. Čeprav so posamezne zadruge sklenile zvišati deleže, vendar to ni prišlo praktično nikjer do veljave, ker je med tem vrednost vplačanega denarja ponovno padla.
Ko se je Niko naučil po debelem, zakmašnem tisku za silo zlogovati:
„Sobald zur Schul’ die Glocke schlagt" in je imel prve pojme o slovnici, tako da ni več zamenjaval števnika „petindvajset“ in samostalnika „batina“, ga je peljal oče v mesto in ga vpisal v latinsko šolo, da bi postal gospod po njegovi in materini želji.
A Niko Beračevič je šel zgodaj po svojih potih. Pozabil je vse, kar ga je bila naučila mati, in si je ustvaril tako-zv?n9 napre^no mišljenje, po katerem naj^ si človek sam iz sebe utrdi etična načela, ki naj usmerjajo njegovo živ-l.cnje v zvezi z njegovim bližnjim.
Naredil je maturo in oče mu je rekel, naj gre v lemenat, če je pameten, če je pa neumen, naj nikar ne hodi. A Niko je slutil, kaj še čaka zaničevani stan, dasi ni vedel, da bo danes marsikateri duhovnik hodil strgan in gledal, kje je figovo drevo, da si nasmuka ši-jokega listja.
Niko Beračevič ni šel v lemenat, kajti imel je ljubico kakor marsikateri abiturijent, ki misli, da bo po maturi kamenje postalo kruh, voda župa, žena pa ajmoht.
In gospod Niko je preštudiral in prestradal jus, naučil se je iz nemške in češke literature modernih naziranj,
V	splošnem delimo slovensko zadružništvo v dva dela: v denarno za-
4
družništvo in v blagovno zadružništvo. Denarno zadružništvo zbira denar predvsem malih hranilcev, ga nalaga v svojo centralo, ki ga izposojuje potem blagovnemu zadružništvu po zmernih obrestih kot obratni kapital. Za razvoj zadružništva je torej nujno potreben mali hranilec, ki nosi svoje prihranke v posojilnico ali hranilnico. Teh ljudi pa je vedno manj. Ko je imel denar stalno vrednost je vlagalec natančno vedel, da bo prejel isto vsoto z isto vrednostjo, kakor jo jevbil vložil ter da bo dobil poleg tega še pogojene obresti. Mali hranilec je imel torej interes na tem, da hrani in da vlaga denar v posojilnico oziroma v hranilnico. Danes interesa nima več, ker denarna vrednost skoro dnevno pada. Ta mali človek, ki mu ostaja kakšen denar, istega ne nosi več v denarne zavode nalagat, ampak raje kupi zanj kakršnokoli blago, da si ohrani vrednost in premoženje. Vsled tega ima denarno zadružništvo vedno manj vlog, vedno manj razpoložljivega denarja, vsled česar tudi ne more več dajati blagovnemu zadružništvu toliko kreditov kot doslej. Blagovno zadružništvo (konsumi itd.) pa nasprotno rabi vedno večje kredite ker s padcem denarja rastejo cene blagu. ki ga mora navadno plačati takoj ob prejemu, če ne celo poprej. To na-sprotstvo je privedlo naše zadružne organizacije v veliko krizo. Bolezen je načela korenino vse stavbemalega, zadružno organiziranega hranilca. Ta bolezen bo trajala dotlej, dokler se vrednost našega državnega denarja ne ustali; Šele potem bo dobil mali hranilec zopet interes na vlaganju svojih prihrankov v denarne zavode.
Vsled te denarstvene krize, je blagovno zadružništvo primorano iskati potrebnih kredHpv — ne več samo pri
ETBIN KRISTAN VSTOPIL V DRŽAVNO SLUŽBO.
Beograd, 5. sept. (Izv.) V današnji seji ministrskega sveta je bil imenovan za izseljeniškega delegata ministrstva socijalne politike v Newyorku v činu načelnika I. raz. poslanec Htbin Kristan.
Telegrafu „Jutru“ z dne 6. IX. 1922.
da pa izpolni špranje v slovenščini, je s pridom čital prevode Ivana Vesela, Koseskega in Stritarjeve „Lešnike“.
V	cerkev je nehal hoditi, kajti ob nedeljah, pravijo, je čas za spanje, promenado in želodec. Saj je še Bog počival sedtni dan. Potem je promoviral in postal uradnik kakor kdo drugi.
Mati in oče sta ga bila vesela. Oče si je mislil: Hvala Bogu, daleč sem ga spravil. Gnoja ne bo kidal in po znoju ne bo smrdel. Bo že, kar bo. Obesiti se mu ne bo treba. Pa je mož energično pljunil na tla, se useknil zdesnico in si obrisal roko ob hlače. Materi pa je šlo kljub temu vedno po glavi, da se bo Niko izgubil, ker ji je pisala iz mesta njena prijateljica Nežika Brtoncelj, soproga mesarskega pomočnika, da Niko ne hodi več v cerkev, ampak v gledališče.
Komaj je bil Niko Beračevič postal vladni koncipist in si je mogel menjati enkrat na teden ovratnik in nogavice, se je poročil z ljubljeno svojo Marija-nico ter je v petih letih brez ozira na levo in desno rodil pet otrok.
Bil pa je Niko Beračevič delaven človek, ki tudi o prostem času ni držal rok križem in fige v žepu. Hotelo se mu je dela, duševnega in telesnega. Do dna duše je bil tih in miroljuben ter ni
sebi, v hranilnih vlogah svojih članov, ampak pri bankah, to je p« svojem antipodu, pri velekapitalu. Razlika je ko-losalna. Prvič prihaja zadružništvo vsled tega vsaj deloma v popolno odvisnost velekapitala, ne samo glede višine kreditov, ampak tudi v političnem pogledu. Drugič postaja njegova konkurenca s privatnim trgovstvom vedno težja. Zakaj večji trgovec ima navadno več ali manj lastnega kapitala, med tem ko delajo blagovne zadruge večinoma le z najetim kreditom, ki se mora zelo visoko obrestovati. Tretjič morajo imeti zadruge javno in pravilno knjigovodstvo in ne morefc> vsled tega ničesar skriti pred davčno oblastjo, med tem ko privatni trgovec vodi svoje knjigovodstvo lahko po mili volji.
Brez dvoma bo naše zadružništvo v tej dobi silno trpelo. Kakšen večji razmah njegov je v tej dobi izključen. Gre v prvi vrsti za to, da se vsaj ohrani, kar je tu. Vprašanje, ki je akutno, se glasi: kje in kako dobiti denar za obratne kapitale, ki ga blagovno ža-družništvo qujno potrebuje? Danes morejo v tem pogledu pomagati zgolj banke, predvsem one, ki so se rodile iz denarnega zadružništva! Načeti pa bo treba tudi reorganizacijo malega denarnega zadružništva v tej smeri, da postane gibčnejše in se v denarnem poslovanju otrese prevelike okorelosti. Vsaj začasno bo treba zmanjšati kredite na dolgo dobo ali pa na tabulat.
Mi že dolgo opozarjamo na to rak-rano našega narodnega gospodarstva, ki jo povzroča in redi naše slabo državno gospodarstvo. Nič nam ne pomaga, skrivati se pred resnico, temveč treba ji je pogumno pogledati v oči ter poiskati samoobrambnih sredstev. Pozivamo naše čitatelje, ki se za to vprašanje zanimajo, da v našem listu povedo svoje mnenje in misli.
Gorenji telegram kakor blisk v temni noči razsvetljuje dosedanjo politično taktiko socijalno - demokratičnih poslancev v Belgradu. Mi smo že po-novnokrat opozarjali na neresno politično taktiko „socijalističnega“ kluba v Belgradu, ki je zapustil narod, iz katerega je predvsem izšel. Potrtost v srcih pravih socijalistov je velika. Izdaj-
liodil ne v kavarno Evropo ne v Unionsko klet.
Bii pa je centralist in naprednjak do palca na nogi in do las na glavi, če bi ne bil imel pleše. Živel je mirno s svojo Marijanico in petimi otroki. Napredoval je, kakor vsak zmožen uradnik, brez srebrnih pohval in tudi brez dolgih nosov, kajti Niko je bil lojalen človek in je v uradu zaspal samo, kadar drugače ni mogel.
A prišla je vojska, ki jo je najprej začutil želodec, in oni idilični mir v Be-račevičevi družini je začelo motiti zamolklo kruljenje praznega črevesja petih otrok.
Prišla je po vojni draginja in z njo je rastel glad od dne do dne.
Uradniki so začeli stopati na prste in v skrajnem, naravnost lačnem obupu so ustanovili „Samopomoč“, ki je „pomagala“ res „samo“ nekaterim. Prirejali so shode, manifestirali za prag-matiko- in požirali sline. Sklepali so resolucije in jih pošiljali na merodajna mesta sebi v tolažbo, merodajateljem v zabavo.
Niko Beračevič pa je mirno čakal, stradal in veroval v demokratske ideale. Iešč je hodil zjutraj v pisarno, da so otroci laže dobili vsak po eno skodelico pocukranega kropa, kave po ime-
Naše zadružništvo v nevarnosti.
Očitno izdajstvo.
Štev. 36.
Ljubljani, 9. septem
Izhaja vsako soboto
čunljo po 75 p.
Inserati se računajo: pol str. 350 D, tnanjšl sorazmerno. — Pri mallli oglasih beseda ?5 p.
stvo teh ljudi je jasno in brez dvoma. Kaj naj porečemo k temu?
$
Življenje je vsak dan težje. Socialna beda se med ljudstvom razliva kot naraščajoča povodenj. Velekapital slavi triumfe. Vsakdo bi pričakoval v teh razmerah vsaj socialnega odpora. Ta pa je silno majhen. Delavsko gibanje v naši državi je na tleh, vsaj v političnem oziru. Ni čuda. Delavske mase so razočarane nad voditelji, ki iščejo sami sebe. Te dni je odpotoval toraj v Ameriko predsednik »Socialističnega" kluba v parlamentu na vladne stroške. Listi trdijo, da je njegova naloga, spreobrniti mišljenje naših izseljencev. Mandata svojega baje ji i niti odložil. Bivši federalist in republikanec je stopil v službo centralistične vlade in je zatajil, kar je ob volitvah prepovedoval. Ta »sociali-
Kulturna
Dne 3. septembra je zboroval na Bledu »slovenski** del jugoslovanskega učiteljstva in sicer tisti del, ki je organiziran v »Udruženju jugoslovanskega učiteljstva". Na tem zborovanju so gospodje sklenili med drugim tudi sledeče:
„Vsa mladinska društva in šole, ki jih vodijo osebe, pripadajoče po svojem značaju političnim Stankam, borečim se proti ustavi in dinastiji, naj se primerno nadzorujejo.14
To se pravi z drugimi besedami: Pod policijsko nadzorstvo morajo vsi, ki ne trobijo v centralistični rog, ker samo centralizem in ona stranka, ki se bori za centralizem, je »državotvorna44 in ima pravico do obstoja. Vse drugo mora v arest!
Nekaj tako nečuvenega še nismo slišali iz ust tistih krogov, ki se imenuje „napredne, svobodomiselne in demokratične! Zato se moramo s stvarjo pečati nekoliko natančnejše. i
*
Učitelji, ki se sami radi nazivajo »napredne**, govore o ..strankah, ki se bore proti ustavi in dinastiji*'.
Kaj je ustava? Zakon je, kakor vsak drugi zakon. Sicer se ustavi prideva nekoliko večja važnost, ker je ustava temeljni državni zakon, a bistveno ni nič drugega kakor vsak drug zakon.
Ni ga pa zakona in ni je postave na svetu, ki bi bila večna. Zakon je človeško delo in vse, kar je človeško, je minljivo in izpremenljivo. Vsak zakon je izTaz onih tvornih sil, ki trenotno prevladujejo; kadar pa se pojavijo nove tvorne §ile, mora vse staro pasti. Zato se izpreminjajo in padajo tudi ustave.
V	svobodnih in demokratičnih državah vlada ljudstvo. Ljudje pa niso nikdar vsi ene misli, ampak o vsaki še tako vsakdanji zadevi obstoje navadno zelo nasprotujoča si mnenja. V demokratični državi pa ima vsak državljan neospomo pravico ne le svoje mnenje imeti, ampak svoje mnenje tudi javno povedati in svoje mneje širiti in za svoje mnenje agitirati kjerkoli, kadarkoli in kolikorkoli hoče. Zato ima vsak dr-
nu. Tupatam ga je napadla izkušnjava, da bi si kupil „Jutro“, vest pa je rekla: Ne, ne! Doma stradajo, pusti „Jutro“ pri miru! A Niko je segel v žep, zamrmral sam pri sebi: Eppur si muove, plačal list in pil za zajtrk Jutrov napad na Kamenaroviča in Peska. To ga je poživilo in prazni želodec se je umiril. Vse težkoče v družini so izginile, zakrpana obleka se mu zazdela prazniška, strgan čevelj se je zasvetil in demokratski ter centralni ideali so zagoreli v novi, še neznani luči, iz katere se je v bajnem sijaju pokazala postava gospoda Gregorja Žerjava z zlato glorijo okrog glave. Ob strani pa sta plavala, težko sopeč dva keruba: stric Dolef s teletom in očka Vekoslav s skoncentriranimi naprednimi silami.
In tedaj se je Niko Beračevič globoko zamaknil in šepetal: Ali si ti, gospod Gregor? Prosim te, gospod, vščip-ni svoje tovariše ministre, da se zbude in vidijo našo bedo... Intercede pro nobis, domine Gregori Grus, q'uia fa-muli tui taciti ac fideles sumus... Da nobis pecuniam, ut vivere possimus, fac, ut quod dixisti, veritas probet.. .*)
* Slovenski: Posreduj za nas, k. Gre-
cor Žerjav, ker smo Tvoji zvesti in tihi služabniki ... Daj nam denarja, da bomo mogli
stični1* klub je delal za centralizem, večini njegovim članom je bila politika le sredstvo za diskreditiranje socialnih in socialističnih načel. Kaj bodo rekli ljudje, ko pride na dnevni red revizija ustave, kar se bo gotovo zgodilo, o socialistih? Takrat se pokaže, kdo je bil iskren in kdo ne. Kljub tem „vodjem“ pa je treba vedno zopet naglašati, da je potrebno delavski sloj zopet politično konsolidirati, odpraviti škodljivce iz vodilnih mest in preko klik delavsko ljudstvo združiti v eno fronto. Gorje delavskemu ljudstvu, ki ne bo našlo v sebi dovolj odpora proti naskokom velekapitala. Razcepljen, bo delavski stan le igrača v rokah političnih špekulantov in avanturistov. Začeti bo težko delo organizacije povsem na-novo. Delavci, zdramite se, združite se!
sramota.
žavljen v demokratični državi nedvomno pravico, tudi o ustavi, o obliki vladavine, in sploh o vsakem pojavu javnega življenja imeti svoje mnenje in tudi pravico svoje mnenje javno zastopati in zagovarjati. Kaj naj trenotno obvelja, o tem sklepa večina ljudstva oziroma ljudskega zastopa. Ker pa ima vsakdo pravico, svoje mnenje javno zastopati in za isto tudi agitirati, se zgodi prav lahko, da postane manjšinsko mnenje od danes večinsko mnenje od jutri, in iz ..prevratnih elementov** od včeraj se sestavi jutri nova vlada!
Tako je v vseh demokratičnih državah, kjer vlada prava demokracija in resnična svoboda.
Naši vlastodržci pa so si izmislili neko novo teorijo. Oni so si izmislili kar na lepem, meni nič in tebi nič, da so oni in samo oni edini »državna44 stranka! To je debela laž in gnusna izmišljotina, prirejena za varanje onih ljudi, ki ne znajo ali ne morejo misliti. Naj pojasnimo to stvar na primeru iz kmečkega življenja. Kmet Jerovec iz Olšev-ka ima veliko kmetijo. Ima tudi odraslega sina. Oba delata na kmetiji. Nobenega dvoma ni in ne more biti, da želita oba svojemu posestvu kar največji uspeh. Toda oče želi doseči lepe uspehe z gojenjem žita, sin pa z živinorejo. Kdo izmed obeh ima prav? Ali sme oče sinu očitati zaradi njegove posebne vneme za živinorejo sovražnost do po-setva!? Posestvu želita oba najboljše, samo v metodah in v načinu obdelovanja se ne strinjata!
Tako je tudi v državi. Ni ga niti posameznika niti stranke, ki bi smela očitati drugi, da sovraži skupno posest ali državo. Te pravice nima niti naj-večji centraldemokrat! Kakor ima eden popolno pravico smatrati centralizem in kasarno za najboljše sredstvo za pro-speh države, tako ima tudi drugi neovr-žno pravico trditi, da je centralistična kasarna za prospeh države kvarna in škodljiva! In eden in drugi ima isto pravico, svoje mnenje v javnosti zastopati in zanj agitirati — odločuje pa ljudska
In Niko Beračevič je videl in slišal, kako se je stric Dolef sklonil k gospodu Gregorju in ga vprašal: „Kaj pa hoče ta osel?
V	Beračeviča se je zadel čevljarski vajenec in prikazen je izginila.
Nekega dne pa se je pripetilo nekaj nepričakovanega. Ko je gospod Niko prišel zvečer domov, so ga čakali zbrani vsi otroci. Gledal je debelo in tudi otroci so bili v zadregi.
„Papa, daj mi kruha, lačen sem“, je rekel najmlajši sin Gorazd.
„Kaj boš lačen!“ je odgovoril oče, „pojdi telovadit v Narodni dom, boš pozabil na lakoto**. Deček se je nakrem-žil in utihnil.
„Kdaj bo danes večerja?“ je vprašal drugošolec Stojan, »mama pravi, da nima nič več denarja**.
„Pojdi na sprehod** je svetoval gospod Niko, ..razvedril se boš in pozabil. Narava človeka poživi in mu da poguma za življenje**.
„Meni je od lakote slabo, papa“, sc je oglasila osemnajstletna hči Milica, ..poštenje bi dala za kos kruha**.
živeti in naredi, da bo resnica postalo to, kar si rekel...
večina, ki se danes lahko izreče za ta način vladanja, jutri pa za drugega, kakor hoče! Zato je vsaka trditev kake stranke, da je le ona edino zveličavna za državo, navadna samohvala in predrzno samopoveličavanje, ki ne temelji na ničem drugim kakor na neopravičeni samohvali.
Iz doslej povedanega jc dovolj razvidno, da ima vsak državljan v svobodni, demokratični državi pravico boriti se proti vsakemu zakonu in agitirati za njegovo izpremembo, seveda s postavnimi sredstvi. To velja tudi za ustavo, ki ni nič nedotakljivega ampak ravno tako izpremembam podvržen zakon kakor vsak drugi, ako sklene izpremembo ljudska večina.
Čudimo se, da tega ne vedo naši učitelji, ki se imenujejo „napredne“ in da nasedajo takim zmotnim naukom, kakor jih oznanja pri nas lažnjiva cen-traldemokracija! Če bi bilo naše „na-predno** učiteljstvo prožeto pravega demokratičnega duha, nikdar ne bi moglo govoriti o kakih ..državotvornih** strankah, še manj pa zahtevati za pd>-litične nasprotnike — policijsko nadzorstvo! Neverjetna sramota!
»S
Je pa še neko drugo vprašanje, ki se nam pri tej priliki vriva: Ali so »napredni4* učitelji sklenili svoj sklep iz luštnega nagiba?
Upamo, da ne. Kajti da bi se znaten del slovenskega učiteljstva iz svojega nagiba tako daleč spozabil, da bi kot tovariši zahtevali za svoje stanovske tovariše, ki so slučajno njihovi politični nasprotniki, politično in policajsko nadzorstvo v šoli, tega skoro ne moremo verjeti. Mora biti že kaj drugega od zadaj.
Centralistični načrti naših državo-tvorcev in »narodnih ujedinjevalcev** nam niso neznani. Oni hočejoi „narod“, o katerem čudom čudo neprestano trdijo, da je že „eden“, kljub od njih pri-digovani »enotnosti** vendarle še tako »ujediniti**, da bi Hrvatje in Slovenci izginili popolnoma in se pretvorili v en sam narod, in sicer v srbski narod. Naši ujedinjevalci tega sicer nikjer ne povedo, ker so figovci, ki se ne upajo povedati javno svojih namenov in načrtov, ampak se bojazljivo skrivajo za »jugo-slovenstvom**, čeprav dobro vedo, da ga ni bilo Srba, ga ni in ga ne bo, ki bi se odrekel svojega poštenega srbskega imemv! In popolnoma prav imajo Srbi, če ostanejo to, kar so in kar so bili: Srbi. Ravno tako prav pa imajo tudi Hrvatje, če ostanejo Hrvatje in tudi Slovenci bomo ostali Slovenci, kakor nas je mati rodila. Mi nimamo nič proti temu, če smo politično zadinjeni s Hrvati in Srbi v skupni državi, nikdar pa se ne bomo odrekli svojega slovenskega imena kakor se tudi Srbi ne bodo odrekli svojega.
Naši centralisti pa hočejo ravno to: Slovenci moramo postati Srbi oziroma »Jugosloveni**, da bomo »en narod**, čudno je, da od Srbov ne zahtevajo zatajitve svojega rodu in svoje krvi, ampak le od nas in od Hrvatov! Naj-
»Nesramnica**, se je zadrl oče, kaj čenčaš. Trpi za ideale, za narod! Tako trpljenje je pobožnost**.
»Papa, kaj boš govoril o pobožnosti! Pobožen je človek, ki veruje v Boga in dela dobro, ti pa nam nisi o tem nikoli zinil besede. Nikdar nam nisi govoril o križu, pa vendar je mogoče, da je kaj resnice na stvari, drugi ljudje tako pravijo. Pač pa si nam pridigal o demokraciji in njenih idealih. Ali je prazen želodec ideal teh demokratov? Sicer pa je sosedova dekla rekla, da si brezverec, klerikalec Škrbinec pa ti očita, da si vladni podrepnik**.
,Ali boš tiho!*4 se je zadrl Niko Beračevič in zamahnil z roko proti njej: »Jaz že vem, kaj govorim in verujem, in ti, smrklja, me tega ne boš učila. Če stradamo za demokratske ideje, jc to pač naša dolžnost in vera. Kdo ti je vendar ubil v glavo te srednjeveške nazore?“
Tiho je postalo v sobi, kakor bi si ne upal nihče več govoriti. Nazadnje se je oglasil ponižno in skoraj proseče najstarejši sin medicinec Kosta: „Pa£>a, ne bom govoril o lakoti, ker veš, da smo lačni vsi. Toda slišal sem, da nameravajo demokratje ukiniti medicinsko fakulteto v Ljubljani. Ni torej dovolj, da nam ne dado popolne, še to nam hočejo
ložje pa upajo doseči svoj namen preko šole. Potujči otroke in narod bo izginil!
Teh namenov se slovensko ljudstvo dobro zaveda in zato se je v našem narodu pojavil proti centralizmu silen odpor, ki dan za dnem raste. Zaveden narod, kakor je naš, si ne da zlepa zadrgniti zanjke okoli vratu, niti iz strahu pred »klerikalnim zmajem'* ne! Zato je vse, kar danes še čuti in misli slovensko, protivno centralizmu, ni pa protivno državi kot taki, in kdor je danes še Slovenec in se kot tak priznava, ne sme in ne more biti centralist! In če je centralist, kaže s tem, da je nasprotnik svojega lastnega slovenskega rodu in zaničuje mater, ki ga je rodila.
Sedaj pa vprašamo slovensko učiteljstvo: Ali hočete biti vzgojitelji slovenske dece in jo izobraziti v slovenskem narodnem duhu, ali pa hočete biti poslušni hlapci centralističnega vladnega sistema, ki hoče tudi z nasiljem uničiti vse, kar je slovenskega? Kaj hočete? Če se uklanjate vladnim mogotcem iz strahu za svojo eksistenco, potem to odkrito povejte — če pa se zavedno postavljate v nasprotje s celokupnostjo slovenskega naroda, bo, tudi slovensko ljudstvo vedelo, kdo ste!
Najdražje, kar imajo ljudje, so njihovi otroci. Otroci pa so last staršev, in ti starši, ki so tudi davkoplačevalci, ki vzdržujejo državo in šolo s svojim denarjem, imajo edini pravico odločati, kako bodo od njih plačani učitelji vzgajali njihove otroke. Zato je glavna naloga učiteljev, da postopajo v skladu s starši. Če se pa učiteljstvo hoče postaviti proti staršem, naj si brez ozira na »naprednost** ali »nenaprednost** samo pripiše vse posledice. Slovenski učitelji bodo vzgajali slovenske otroke slovensko, če je to vladi in vladnim centralistom prav ali pa ne.	«
*
Kdor vse take in slične nemile pojave pazljivo motri, mora priti do zaključka:	Politika mora iz šole ven!
Učitelj naj uči otroke v šoli branja — črke niso ne liberalne, ne klerikalne, ampak so črke. Uči naj jih pisanja — tinta in svinčniki niso ne klerikalne, ne liberalne. U£i naj jih računanja — Številke in računi niso ne liberalni, ne klerikalni. Uči naj jih telovadbe, ampak šolske telovadbe. Sokolarenje in orla-renje itd. nima mesta med otroci v šoli. Uči naj jih petja — note niso ne liberalne ne klerikalne. Zunaj šole pa naj bo učitelj prost državljan, ki sme svobodno zastopati svoja politična načela, za katera se ogreva. Zunaj šole — to ponavljamo še enkrat.
Država in državna oblast pa naj se ne vtika v vzgojo otrok več kot je potrebno v vzgojnem oziru. Za politiko je izven šole priložnosti dovolj. Potem tudi učiteljstvo ne bo prišlo v skušnjavo sklepati na svojih sestankih resolucij, ki mu ne delajo prevelike časti!
*
Jasno je, da taki nastopi učiteljstva, kakor je bil ravnokar opisani, ne morejo koristiti niti šoli niti učiteljstvu.
vzeti kar imamo. Ali si čital, kaj je pisala tvrdka Omerovič & Štampar? S čim naj grem študirat v Zagreb ali vrag zna kam, ko še doma ne moremo shajati s tvojo uradniško plačo. Ali je uki-njevanje kulturnih zavodov tudi demokratski ideal? Zdi se, da! Po zaslugi demokratov bomo nazadnje izgubili tudi slovenske ljudske šole. Ostala nam bo še edino podkovska šola na »srpski na-cin .
»Ti si kanalja**, ga je nahrulil oče, »izgubi se, če ne, bova zapela drugo pesem. Tako mlad poba, pa že brez idealov. Strašno, strašno! Človek bi postal kar Dolef, tako čuden je ta mladi svet..
Otroci in Niko so se razšli lačni, kakor so bili. Konec je bilo razgovora
o	kruhu in demokratskih idealih.
čez par dni nato se je gospod Niko Beračevič obesil v zgled in posnemanje vsem onim uradnikom, učiteljem in profesorjem, ki tožijo in tarnajo, preklinjajo in zabavljajo, ob volitvah pa zahtevajo s krogljico v roki, da hočejo centralistično stradati.
Svetila mu bo večna luč, centralistom pa Bog daj pamet! Amen.
Zato je pa treba za vsako ceno preprečiti, da se med ljudstvo in med učiteljstvo vriva še neki tretji činitelj, ki mu vzgoja naših otrok ni nič mar.
Zato je za Srbe, za Hrvate in za Slovence krvavo potrebna šolska avtonomija. Srbi naj si urede svoje šole na svoj način, Hrvati na svoj, mi pa tudi na svoj. Do merodajne veljave mora priti volja staršev. Ti so za svoje otroke v prvi vrsti odgovorni in če bodo starši sklenili sokolsko vzgojo, bo sokolska, 'če bodo sklenili orlovsko, bo
»Avtonomist44 in šolska oblast. Nedavno pride učitelj k nekemu visokemu gospodu. Tekom razgovora pripomni visoki gospod: „Pa vi berete tudi „Avtonomista", kaj ne? Ali pa ste celo nanj naročeni? No, pa vsaj to ni nič hudega! To omenim le mimogrede." — Učitelj je seveda razumel, kaj pomeni ta »omenim le mimogrede11. Da ne bo nesporazuma, omenimo tudi mi „tako mimo-grede", naj se gospodje pri deželnem šolskem svetu ali kjer že »svetujejo", prav nič ne brigajo, kaj berejo odrastli ljudje, ampak naj se „mimogrede“ zanimajo za napredke v letalstvu, ker bodo čez 1 leto ali dve imeli priliko udeležiti se mednarodne tekme za frčanje na cesto brez perotnic. Toliko „mimo-grede“.
Kralj v Ribnici. Ko je potoval kralj Aleksander po Sloveniji, je obiskal tudi našo staroslavno Ribnico. Ko so ljudje zvedeli, da jim je namenjen visok obisk, so s patriotsko radostjo vse pripravili za svečan sprejem in izvolili tudi depu-tacijo, ki naj kralja pozdravi. Izvoljenci so hitro prebrskali vse omare im izvlekli na dan že zdavnaj pozabljene frake, klake in lakaste čevlje, gospe soproge in njihove dekle so pa pripravile snežno belo perilo. Tako frakovana in lakovana deputacija je pričakovala kralja Ko je kralj srečno prestal operacijo s pozdravnim nagovorom, je milostno smehljaje — Veličanstva se vedno milostno smehljajo — nekega člana depu-tacije vprašal: »Gospod, ali je to ribniška narodna noša?"
Nova kočevska železnica. Kakor izvemo iz dobro poučenega vira, začno graditi kočevsko (Pucljevo) železnico že prihodnji teden.
Gospod minister Pucelj. Ja, gospod
minister Pucelj...
„Ko me bo narod klical!“ Ko je kraj prišel v Ribnico, so mu predstavili tudi nekega šolskega gospoda, ki je kralju s ponosom omenil, da je begunec. Nato kralj: „Zakaj se pa ne vrnete?“ — Odgovor: „Vrnil se bom, ko me bo narod klical!" — Dotičnemu gospodu povemo, da slovensko ljudstvo v zasedenem ozemlju že zdavnaj nazaj kliče svoje pobegle sinove — zakj se torej ne vrnete?
Moderno. Danes je moderna predvsem telovadba. Kdor ni telovadec, ta ni za nobeno rabo. Za sprejem v vsak slan je telovadba neobhodno potrebna. Kdor ni telovadec, ne more postati uradnik — kako pa naj pleza po uradni lestvi, če ni telovadec? Zato tudi mnogo sedanjih uradnikov, ki niso telovadci, nikamor ne pride naprej. Pri prihodnjih volitvah bodo smeli voliti in kandidirati samo telovadci. Kandidatom ne bo treba nič govoriti, kaj bi to? Vse govorjenje o tistih praznih slamnatih programih bo odtehtal strumen korak ali po starem »maršajns" pred volilci. Tak poslanec bo vsaj imponiral. Če ga ne bo minister ubogal, bo napravil poslanec kar pred njim „rizenvele“ in ysc bo doseženo. To bo trajalo nekaj let. Ko bodo pa vsi ljudje telovadci, pride kaj drugega na vrsto, n. pr. petje. Cvileč tenor ali pa grmeč bas, to bo edino merilo za duševno sposobnost. Inženerji bodo gradili mostove, ampak ne po načrtih, temveč po notah, da bodo mostovi noč in dan lahko peli. In šajtrge bodo izdelovali, ki ne bodo cvilile vse vprek kakor sedaj, ampak iz njih bodo vrele čiste Mazartove melodije. Kadar se bo pa svpt tudi petja naveličal, bo našel zopet kaj drugega, samo pameti nikdar.
.,Idila“. Pod tem naslovom piše .,Jutro" z dne 7. septembra: „Sejmski čas, ti ča$ presneti!" V noči od torka na sredo je eden stebrov skupine „kul-turnih delavcev v silni ginjenosti metal
orlovska, če bodo pa sklenili nepolitično in pametno vzgojo, bo pa pametna. Država se pa nima za nič drugega brigati, kakor da vsi otroci hodijo v šolo, ne bo pa nikomur predpisovala, kakšen duh naj vlada v tej šoli. O tem bodo odločevali državljani sami, in ti ne potrebujejo nobene kuratele in nobenega nadzorstva v tem oziru. V centralistične kasarne pa naših šol tudi centralistično »napredno" učiteljstvo ne bo iz-preminjalo.	,
sredi »Zvezde" svoj dežnik in površnik ob tla, vpil in zmerjal svojega spremljevalca z intimnostjo: »Du jugoslavvi-sches ... loch!" Odlični »kulturni delavec" je sotrudnik »Slovenca", prvobo-ritelj »avtonomije" in doslej (sledi uradni naslov gospoda. »Avtonomist" mu bo gotovo dal častno diplomo". — Želji velecenjenega »Jutra" po diplomi bomo prav radi ustregli in bomo dali izdelati v »avtonomistični kovačnici" krasno, umetniško izdelano diplomo, katere besedilo bo vsebovalo tako mastne svinjarije ne iz političnega, ampak iz popolnoma privatnega življenja raznih centraldemokratskih mož, žena in otrok, da bo cela Slovenija vsaj za 5 let preskrbljena s te vrste svinjsko mastjo. Gospoda »diplomiranca" pa borno naprosili, da nam dovoli objavljati besedilo te diplome že v prihodnji številki. Glavo za glavo, zob za zob! —
„1 on je serbes ministar!“ O gospodu ministru Puclju so začeli priobčevati belgrajski listi razna skrivnostna namigavanja. Pišejo nekaj o izvoznicah, o udeležbi na raznih klavniških podjetjih itd. Ti napadi bi v rednih razmerah primorali vsakega javnega funkcionarja, da ali toži ali pa odstopi. G. ministru Puclju ne pade v glavo ne eno ne drugo, ampak on »serbes ministruje dalje."
Kako je v Ljubljani? V Ljubljani je sedaj velesejm. Ob tej priliki prihaja v Ljubljano mnogo tujcev in »rodoljubov z dežele", ki začudeno gledajo, kako se je nekdaj tako prijazna Ljubljana vsaj na videz izpremenila. Čudijo se ljudje, ker vidijo le zunanjost, ne vidijo pa starega, dobrega jedra v Ljubljančanih. Zunanjost, ki ljudi moti in zapeljuje, pa izgleda tako: Kamorkoli stopiš, vidiš ljudi, ki imajo obrvi strašno nagubančene, kar daje njihovemu pogledu neko neobičajno šrepost. Zdi se ti, da te hoče tak človek kar s centralnim svedrom predreti. Ostrost pogleda povzdiguje po možnosti s cvikerjem, ne z očaji, ker očala so menda »klerikalna", cviker pa je ošabno-gosposka paradna moda. Glavo ti nosi tako člo-veče seveda pokonci, kakor bi imel fižolovo preklo zataknjeno v vrat. Tudi to baje silno »imponira". In če slučajno tako visokoošabno »zver" ogovoriš s ponižnim vprašanjem, ti zabrni v uho debel in surov bas: „Ku-a“? Bas seveda ni pristen, ampak ponarejen, toda mora že biti zelo „modern“. Na take figure naletiš povsod v Ljubljani:	na
cesti, v gostilni, v kavarni, sploh povsod. Mi pa, ki te stvari dobro poznamo, povemo onim, ki jih ne poznajo, na kratko sledeče: Kadar prideš v Ljubljano, prinesi s seboj fižolovo preklo in sicer tako zakrivljeno, da boš z njeno pomočjo spravil glavo ne le pokonci, ampak da boš imel oči že na hrbtu. Ne pozabi dalje s seboj prinesti dveh cvi-kerjev namesto enega in kadar te bo začelo kakšno tako nagode v gostilni bosti z očmi, si natakni oba cvikerja na nos, in gd zabadaj nazaj. Tudi kravji rog prinesi s seboj in na vsak brneči „Ku-a?“ zatuli z rogom neotesancu na ušesa kakor črednik in sicer tako, da se bo približno razumela beseda ..ooosuuu . Kdor uporablja ta recept, bo v par minutah videl, da znajo biti tudi »modemi ‘ Ljubljančanje še vedno zelo ljubeznjivi ljudje, kljub cvikerjem in „Ku-a“.
Licitacija barak. Dne 30. septembra 1922 ob 13. uri se proda potom javne dražbe troje barak invalidskega doma v Dolenjskih Toplicah, in sicer: dva stanovanjska objekta, 32.50 m dolga in 11.30 m široka, in gospodarski objekt, 25.30 m dolg in 6.40 m širok. Barake so zgrajene na zidani podstavi na tujem svetu. Stene so iz lesenega predalčja, Ie-to pa fezidano z opeko. Za strešni krov je uporabljen eternit. V vse
tri objekte sta napeljana vodovod in električna razsvetljava. Stavbno stanje vseh treh objektov je dobro. Izklicna cena je 50.000 dinarjev. Varščina 5000 dinarjev.
Pokrajinski pokojninski sklad za Slovenijo, čegar upravo je poverila pokrajinska uprava vladnemu komisarju in mu dodelila sosvet 8 članov, posluje od 1. t. m. dalje v prostorih barake na Dunajski cesti, kjer je nastanjen tudi stanovanjski urad.
Ali »jugoslavenski« ali »čisto srpski«? V nekem srbskem listu beremo sledeče inserate: »Prodaje se kompletna šnicovana jedača soba. — Prodavat če se u Lagerhauzu putem javne licitacije 100,000 araka finog durhšlag - papira. — ... Izgubljena je jedna! jakna od kostima dunkel-blau, sa dva dugmeta, treče fali, sa lihtblau svilom postavljena, sa strune štepana postava ...«
Volilci, pozor! Kakor vse kaže, bomo imeli mogoče že na. jesen nove volitve. Zato opozarjamo vse naše bralce na njihovo važno dolžnost, da se pravočasno pobrigajo, ali so vpisani v volilni imenik ali ne.. Volitve so edino orožje, s katerim se da priti v okom centralističnemu nasilju. Zalo je vsak volilec dolžan, da se pobriga pravočasno za volilno pravico in da pri volitvah glasuje proti centralistom.
Iz zgodovine. Po belgrajski »lle-.publiki« posnemamo: Carja Nemanjo je napadel njegov brat Tihomir in mu vzel njegovo deželo. Nemanja je napadel Tihomirja in mu je odvzel svo-
Glavni predmeti, s katerimi kupčujejo na efektni (— denarni) borzi, so akcije, devize in valute.
Akcija je vrednostni papir in predstavlja večji ali manjši delež na kakšnem podjetju. Recimo, da najde kdo na svojem posestvu železno rudo. On sam nima dovolj denarja, da bi začel rudnik. Zato poišče še druge ljudi, ki bi bili pripravljeni dati vsaj nekaj denarja na razpolago, ker celega svojega premoženja nihče ne vtakne rad v eno samo podjetje. Na najpriprostejši način dobi denar z ustanovitvijo akcijske družbe. Če je n. pr. potrebno za ustanovitev kakega podjetja 1 miljon kron, se izda tisoč listkov (akcij) in za vsak tak listek ima pravico do svojega deleža na dobičku, če podjetje uspeva, ali pa mora trpeti tudi zgubo. Če nese n. pr. rudnik, ki je veljal miljon kron, čistega dobička na leto 50 tisoč kron, odpade na vsako imed 10 tisoč akcij po 100 kron 5 kron dobička. Akcija se torej obrestuje po 5 odstotkov. Če pa nese podjetje n. pr. 100 tisoč kron. odpade na vsako akcijo po 10 kron ali 10 procentov. Ker pa hranilnice navadno ne nosijo takih obresti, je jasno, da je akcija postala več vredna, kajti za 10 kron obresti je treba v hranilnici imeti že nad 200 kron kapitala. Kdor torej tako dobro akcijo proda, dobi zanjo mnogo več kakor ga je veljala. Borza je pa za nakup in prodajo takih papirjev najpri-kladnejše »sejmišče".
Druga vrsta papirjev so devize.
1	rgovci, ki trgujejo z inostranstvom, dobe za svoje prodano blago navadno menice, ki se glase seveda na tuj denar. Če proda n. pr. slovenski lesni trgovec vagon lesa v Trst, dobi od tržaškega kupca menico (posebne vrste zadolžnico), glasečo se na gotovo število lir. Tako menico, ki se glasi na tuj denar, imenuje „devizo“. Drugi trgovec pa kupi v Trstu riž in ga mora plačati v lirah. Jasno je, da se bo obojestranski obračun najložje poravnal, če kupi trgovec z rižem od lesnega trgovca njegovo menico in jo pošlje v Trst, ker se glasi menica na lire. Posamezni trgovci pa ne vedo drug za drugega, ali imajo in za koliko imajo takih menic v svoji posesti. Pač pa se to dožene na borzi ker tam je tržišče za tako blago. Če se dobi na borzi lahko dovolj menic (deviz), so cenejše, v obratnem slučaju pa dražje.
Valute so pa pravi denar tujih držav, s katerim se na borzi trguje kakor z menicami. Če je ponudba na
jo in njegovo deželo. Tihomir je znova napadel Nemanjo, pri čemur je našel svojo smrt. — Nemanji je sledil njegov mlajši sin Štefan. Njegov brat Vukan ga napade in zasede sam prestol. — Radoslava Nemanjiča je vrgel s prestola njegov brat Vladislav, tega zopet tretji brat Uroš. — Kralja Uroša je napadel njegov sin Dragotin, ki je zaprl svojega očeta v mestu' Draču. — Kralja Milutina je napadel njegov brat Dragotin zaradi neizpolnjenih pogodb. — Milutina je napadel njegov sin Štefan Dečanski, toda oče ga je premagal, zaprl in ga dal oslepiti. — Štefana Dečanskega je napadel njegov sin Dušan, pahnil ga s prestola in ga dal zadaviti v mestu Zvečanu. — Štefana Visokega je napadel njegov brat Vuk in mu odvzel velik del earevine. — Miloš je ubil svojega kuma Karadžordža. — Aleksander Obrenovič je pregnal Bvojega očeta Milana.«
V	belgrajskem listu »Progres« z dne 1. avgusta t. 1. čitamo: »V Eshae-ziji« imamo kralja in devet, milijonov kmetov. Za 1 kralja je predvideno v državnem proračunu (JO milijonov dinarjev, za devet milijonov kmetov pa 110 milijonov dinarjev. — Minister za vojno in mornarico pravi, da mu je premalo 5874 oficirskih »trutova« in jih zahteva še 3322. Proračun vojnega ministrstva znaša 1.132 milijonov dinarjev, torej desetkrat več kakor za kmete.«
„Republika“ je naslov prilogi Radičevega glasila »Slobodni Dom". Izšla je prva številka tega lista.
dolarjih velika in povpraševanje slabo, je dolar cenejši, sicer seveda dražji.	,
Posebna lastnost borzne kupčije je ta, da je mogoče sklepati na borzi kupčije na dolge obroke ali na termine. Recimo, da sodim jaz na podlagi raznih momentov in okolnosti, da bo dolar koncem meseca septembra dražji. Na borzi je pa danes dolar po ceni. Zato bom kupil dolarje že danes, toda prodajalec je obvezan, da mi jih izroči šele na koncu meseca. Ako se je moja ..špekulacija" obnesla in dolar postane koncem meseca res dražji, bom napravil prav lep dobiček. Končni obračun se pa navadno zgodi tako, da jaz od prodajalca ne sprejmem dolarjev v roke. ampak on mi plača samo razliko v ceni (diferenco).
Ravno tako trgujejo na produktni borzi n. pr. z žitom. Če sodim na podlagi vremenskih poročil in raznih uradnih ali privatnih objav o stanju letine, da bo slaba, potem sklepam, da bo jeseni cena žitu skočila. Zato botn kupil žito, dokler je še poceni. Tega žita pa prodajalcu ni treba dati takoj, ampak šele na jesen. Jaz mu tudi ne plačam takoj denarja, ampak samo pogodba je sklenjena. Če se na jesen pokaže res slaba letina in je žito res dražje, mora oni, ki je meni že julija meseca žito po ceni prodal, kupiti žito na jesen mnogo dražje, če hoče izpolniti svojo obveznost na-pram meni. Ali pa pride k meni in mi reče: »Ti si kupil od mene žita za 1 miljon kron. Za to žito bi moral plačati jaz 1 miljon in stotisoč kron. Ti pa meni dolguješ kot plačilo 1 miljon kron. Da sc ne bom po nepotrebnem pehal za žitom, vzemi 100 tisoč kron in kupi žito sam". Na ta način sem jaz ..zaslužil" 100 tisoč kron. Če bi bila pa letina dobrd in žito poceni, bi bil jaz seveda ravnotoliko izgubil.
Na borzi torej ni vedno treba razpolagati z blagom ker se špekulira navadno le na razliko v cenah. In ravno te vrste kupčija je najbolj nevarna, zato pa je ponekod tudi prepovedana, kajti pri tem načinu trgovanja je težko določiti, kje se solidna trgovina neha in začne čisto navadna hazardna igra.
Zato borza in borzna kupčija ni nič za priproste ljudi. Kdor hoče poskušati svojo trgovsko srečo na borzi, mora biti z vsemi mazili namazan trgovec in še takim se rado ponesreči, da pridejo ob vse. Za našega slovenskega kmeta je najboljša borza njegova delavnost in varčnost.
iOta®w®i!e vesti«
Borza.
(Konec.)
/
Obrtna razstava v Mariboru. Od
S. do 17. septembra bo v Mariboru odprta pokrajinska obrtna razstava, ki utegne biti ^na najlepših prireditev te vrste, kar smo jih doslej imeli. Obisk te razstave najtopleje priporočamo. Za stanovanja se je treba prijaviti stanovanjskemu odseku. Obisk razstave se priporoča zlasti kmetom, ker bo razstavljenih mnogo poljedelskih strojev.
Žitne cene v Novem Sadu: Pšenica po 18 kron za kilogram, ječmen po 15 K 29 v, koruza po 15 K 28 v, moka št. 0 pa po 26 K.
Vrednost deiiarja. V Zagrebu je veljal dne 7. t. m.: 1 dolar 304 K, 1 lira 13 K 80 v, 1 češka krona pa do 11 naših kron( — V Curihu je veljalo 100 naših kron 1 frank 55 centimov. Trenotno se je torej naša krona dvignila, toda ta dvig je umeten in malo verjetnosti je, da bo trajen. Pri blagovnih cenah se ta dvig nič ne pozna.
 \_______________________________________________
Izdajatelj: ALBIN PREPELUH. — Odgovorni urednik: J02E PETRIČ. — Tiska: Tiskarna J. BLASNIKA NASL. v Ljubljani.
Vsak
papirni trgovec
Vsaka
tiskarna
Vsalc
knjigovez
m o r a
v svojem lastnem interesu spoznati
„PAPIRŠEFX“
Obiščite ga v srojcm lastnem paviljonu demo pri glavnem vbodu.
LUDOVIK SEi)‘, Maribor, Prešernova ul. 1.
Telefon interurban 148, - Telegrami PAPIHŠEF MARIBOR. = Tot emlika zaloga papirja in lepenke. =
(Sf
Strojne tovarne in liuarne d. d
Telefoni 142 in 230.
Ljubljana Dunajska cesta štev. 35,
-r-
Brzojavi: „STROJ“.
Stroji sa obdelovanje lesa* — Turbine. — Železne konstrukcije
■i
a ■'
sl
in transmisije. — Sesaljke in armature. — Zvonovi.
'ja
Telefon: Pisarne št. 313.
Konfekcijska tovarna „Frande“ d. z o. z. v Ljubljani.
Telefon: Tovarne št. 532.
Tovarna v Stožioah ppi Ljubljani.
Centralno skladišče lE^* 'v Ljubljani, Emonska cesta št. 5.
Vse vrste moških in deških oblačil. Uniformiranje. Prvovrstni izdelki. Konkurenčne cene.
I M
VILJEM TREO
ARHITEKT IN STAVBENIK
Ljublj S& ML
prevzame vsa dela visoke stavbe, kakor adaptacije starih hiš In izvršitev novih stavb, sestavo načrtov in proračunov.
 BBBBBBBBBBEgH
Sli ste se že naročili na revija Joni Zapiski"?
Prometni zavod za premog d. d. ir Ljubljani
prodaja iz slovenakih premogovnikov
W velenjski, šentjanški in trboveljski premog
vseh kakovosti v celih vagonih po originalnih cenah premogovnikov za domačo vporabo, kakor tudi
za industrijska podjetja in razpečava
la SeiiosiotaSki In angleški kohs za livarne in domača vporabo, kovaški premog in črni iiremog.
Naslov: PROMETNI ZAVOD ZA PREMOG d. d. Ljubljana, Nunska ulica 1.
Oblaeilniea za Slovenijo r. z. z o. z. v Ljubljani.
Zadružna centrala za manufakturo en groš en detail.
If#* Zgolj prvovrstni češki in angleški izdelki "VB
Skladišče v „Kresiji“, Lingarjeva uliea 1, prvo nadstropje, Prodajalna na drobno v Stritarjevi uliei št. 5. Podružniea v Somboru (Baeka), Aleksandrova uliea št. 11.
 	—	Upoštevajte	pri	nakupih.	......
Po -• olnoma varno naložite svoj denar v
9Z93EMRI POSOJILNICI V L3UBU9HI
r. 25. 5B O. 35.
sedaj poleg nunske cerkve
I. 1923 v svoji lastni palači ob Miklošičevi cesti poleg hotela „Union“.
Hranilne vloge s8 obrestujejo po S1/27o ^rez odbitka rentnega in invalidskega davka.
Vloge v tekočem računu se obrestujejo po 5°/0.
Hranilne vloge so vezane na dobo četrt leta po 6 %> na dobo pol leta po © 1/4%-
aiiaiiBBaiaiHHBUHBUBBnnmaaHamumnaBaBB»BHBBi
KS	19
Zadružna gospodarska banka d. d,
Ljubljana, Dunajska cesta št. 38/1.
(začasno v prostorih Zadružne zveze).
GBavnica skupno z rezervami nad K 60.Q00.000.
Telefon St. 21.
Telefon št. 21.
Podružnični Djakovo, Maribor«, Sarajevo, Sombor, Split, Šibenik. Ekspozitura a Bied.
Interesna skup-
nost z Sveopčo Zanatlljsko banko d. d. v Zagrebu in njeno podružnico v Karlovcu ter z Gospodarsko banko d. d. v Novem Sadu.
Daje trgovske kredite, eskomptira menice, lombardira vrednostne papirje, kupuje in prodaja tuje valute in devize, sprejema vloge v tekočem računu in na vložne knjižice ter preskrbuje vse bančne in borzne transakcije pod najugodnejšimi pogoji. Pooblaščeni prodajalec srečk Državne razredne loterije.
BBBBB