11. štev.
November — 1893. Letnik XVI.
lili
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja, po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 2 gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije I gold. 50 kr.
Vredništvo in upraviiištvo je v hiši .,Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov",
Poljske ulice št, 10.
Zopet pelje v domačem jeziku pri slovesni maši.
Pravijo, da kdor po svetu hodi, mnogo vidi in sliši, in res je to; prepričal sem se o ti resnici letošnje poletje. Nisem bil daleč okrog, niti mej dežele Kranjske nisem prekoračil in vendar sem marsikaj videl in čul, kar me je veselilo in tudi žalilo. Razven razvedrila iskal sem prepričanja o stanji cerkvene glasbe po naši škofiji in prav te skušnje so mi potisnile pero v roko, da drobtinico spišem za naš dragi „Cerkv. Glasbenik". »Drobtinico" pravim; zato ne pričakuj ali ne boj se, čestiti bralec, da ti bodem popisoval svoje potovanje; celo kakega krajnega imena nočem zabilježiti iz dobrih vzrokov. Tudi osebnih vtisov o kakovosti cerkv. petja tu pa tam nočem po svetu raznašati, kajti le-ti so večinoma presubjektivni in lahko bi se mi očitalo, da komu krivico delam, druzega pa po nepotrebnem hvalisam. Eno stvar pa moram zopet na dan spraviti; ne morem molčati, dasi tudi ninam ni-kakoršnega poslanstva, nazorovati cerkveno glasbo. Stvar je važna, jako važna, in dela se zanjo toliko časa, kolikor deluje naše Gecil. društvo in njega glasilo. Imenuje ti jo pa naslov na čelu tega članka. Koliko je o njej že pisal naš list! Bogu bodi potoženo, da je navzlic temu še veliko slepcev, ki nočejo spregledati, in gluhih, kateri ne marajo poslušati, marveč se trmasto drže nasprotovanja jasnim cerkvenim določbam, češ, tako je bilo, tako naj ostane, to je naša stara, zakonita (?) pravica. Naj kar naravnost povem, da je še velika večina cerkva v naši škofiji, v katerih pri slovesnih ali petih mašah t. j. pri onih, pri kojih mašnik poje, pevski zbor (razven odgovorov) ne poje predpisanih liturgičnih spevov v od sv. cerkve zapovedanem liturgičnem t. j. latinskem jeziku, dasi tudi bi bilo to mogoče. Ni mi volja, tu ponavljati vse piškave izgovore, tudi ne zagovarjati cerkvenih postav o rabi liturgičnega jezika pri slovesni- sv. maši. Priobčim samo govor nekega župnika cecilijanca X, ki ga je imel tam nekje v Y pri cecil. zboru; kdaj? nevein. Morda bode ta pri prosta razprava komu oči odprla. Poslušajte torej; tako-le govoril je g. X:
Ge si dovoljujem v današnji skupščini nekoliko besed o »slovenskem popevanju pri slovesni sv. maši" izpregovoriti, seveda nimam namena, Vas častita gospoda šele o tem vprašanju poučiti. Marveč menim in prepričan sem, da so Vam vsem dotične določbe sv. cerkve dovolj znane. Ako pa

kdo hoče in čuti potrebo, da se o tej točki bolj natanko pouči, priporočam mu: „Paul Krutschek, die Kirchenmusik nach dem Willen der Kiiche" — Regensburg, Fr. Pnstet, I-80 mk; I. j. knjigo, katero bi moral slehern temeljito znati, preden se hoče pečati s „Cantus sacer", s svetim ali cerkvenim petjem. Toda jaz bi rad le znane stvari opomnil, in sladka nada me navdaja, da morda s tem vsaj trohico pripomorem k splošnji izpeljavi tega, kar cerkev zahteva.
Gospoda moja! tu torej gre za vprašanje, ali se smejo pri slovesni ali peti maši t. j. pri oni maši, pri kateri mašnik poje, slovenske pesmi prepevati? Ce se na to vprašanje, kakor dobro veste, z „nikakor ne" odgovoriti mora, moram tudi takoj naravnost poistiniti, da se s tem slovensko petje nikakor iz naših cerkva ne izpodriva. In ako se to cecilijinemu društvu očita, dela se mu velika krivica. Ne, gospoda moja, naših lepih slovenskih pesem, naj že bodo prevodi latinskih hirnnov, ali izvirne, za ljudske pobož-nosti raznih cerkvenih časov nikakor ne moremo pogrešati: cecil. društvu pa gre hvala, da je v prvotni lepoti na dan spravlja in narodu podaja. *)
In dasi tudi se mora vsled cerkvenih predpisov pri slovesni maši edino latinsko peti. nahaja se vendar povodov in prilik dovolj, da slovensko petje more priti do svojih pravic. Pri zgodnjih mašah, pri popoldanskih pobož-nostih, pri slovesnostih raznih bratovščin, šmarnicah, križevem polu i. t. d. — s kratka, vselej, samo pri slovesni maši ne, prosimo in hvalimo s slovenskim jezikom. Vsakdo, kdor rad slovensko poje, naj le prav pridno k takim pobožnostim prihaja; tu mu ni treba veselju do petja c.oklje podložiti, se ve, da le postavljenih mej ne preskoči.
Kar cecilijino društvo zahteva in namerava je to-le: Pri peti ali slovesni maši naj se slovenske pesmi ne rabijo. In zakaj ne? — Zato, ker sv. cerkev tako veleva.
Gospoda moja, tu bi Vam moral po vrsti navesti cerkvene določbe, katere so nam dane o liturgičnem jeziku in petju — često v obliki kategoričnega imperativa. Pa saj so Vam itak znane; in jaz si dovoljujem mesto njih le nekako drastično primero. Mislite si gospoda, na sledeči način ko-stumovanega: Glava pokrita s svilnatim cilindrom, ovratnik in telovnik coiniip il fuut, hlače iz finega toskinga, čeveljci iz loščenega usnja, glace-rokavice golobje barve — vse tako, kakor se spodobi za slovesno avdijenco. ki mil jo je cesar dovolil. Do popolne obleke mu manjka le še suknje, in ta je pri našem k slovesnemu zaslišanju pozvanem gospodu — iz gorenjskega bukovega sukna ali „lodna". Bojim se, gospoda moja. da gospoda v taki obleki ne bodo pustili pred cesarja, in ako bi se jaz Vam predstavil v takem kostumu, gotovo bi s'e javili tihi in glasni pomisleki o pravilni funkciji mojih možganov. No, vprašam Vas, smemo-li zaničevati tkanino, izdelano iz volne naših domačih ovac? Nikakor ne; marveč je želeti, da se oblačimo kot nekdaj, ko je volna domačih ovac dajala še izvrstno obleko. Toda. gospoda moja, s svilo in baržunom se ne strinja naša bukovica, pa tudi ne z otici-jelno avdijenco in gala-predstavo.
Gospoda moja, naše slovenske pesmi so deloma lepe in jaz sem zadnji, ki je btičefodstraniti; a z našimi latinskimi molitvami in pesmimi se ne strinjajo, kajti te so iz popolnem druge tvarine. One so beseda za besedo predpisane od sv. cerkve, vladane po sv. Duhu; one so tkanina izdelana v cerkveni tovarni, koje lastnik in vodja je sv. Duh sam.
Sukno, tkano iz volne naših ovac, je samo za-se dobro, da prav dobro,
—	tudi slovenske cerkvene pesmi so; toda naša bukovica in svila ne greste vkup — slovensko petje in liturgično še manje.
Kmet, oblečen z volno svojih ovac, je navadno krasna prikazen — slovensko petje pri ljudskih pobožnostih je nedomestljivo; obleka iz svile in domače volne je smešna — slovesna maša z latinskimi in slovenskimi pesmimi je, žalibože, še smešnejša. Takrat pa, gospoda moja, kadar gremo v cerkev molit, imamo avdijenco, da, kaj imenitno avdijenco pri najvišem veličanstvu; in kadar smo ob praznikih pri slovesni maši navzoči, je-li to kaj druzega, kot oficijelna avdijenca ali gala-predstava pred našim Gospodom in Bogom, kraljem vsih kraljev.
O takih prilikah vlada na vsakem kraljevem ali cesarskem dvoru najstrožji ceremonije!, kojega se, kakor se samo ob sebi razume, vsakdo natanko drži in vedoma se nikdo zoper njega ne pregreši. Tudi za slovesno avdijenco pri kralju vsih kraljev, za slovesno sv. mašo je ukazan natančen cere-moniel, ki ima zlasti dve važni točki, namreč: 1. dvorni jezik je latinski, in 2. pri posameznih avdijencah so besede, ki se imajo rabiti, za vsaki dan posebej določene — to se pravi, gospoda moja: pri slovesni sv. maši edina latinščina in sicer le to, kar nam misale za vsaki dan podaja.
Ako mi dovolite, da smem nespodobnost in nedostojnost slovenskega petja pri slovesni maši še dalje z izgledi razjasniti, Vam hočem kos take pollatinske slovenske maše predstaviti. — Mašnik zapoje: JJominus vobiscum. Pevski zbor odgovori: In s Tvojim duhom. Mašnik: tSequentia sancti . . . Zbor poje: Hvala Tebi, o Kriste! i. t. d. — Kaj ne, gospoda, to bi pač nikomur ne dopadlo. — Pa pravijo: „Saj tako daleč ne segamo; v misalu predpisani odgovori morajo latinski ostati". Oprostite, častiti, menim da primera zame govori; liturgični tekst v popolnem natančnem prevodu po-pevati, gotovo ni toliko napačno, kakor pa kaj slovenskega postaviti, česar a) cerkev noče in b) kar se večinoma s kontestkom ne strinja.
Morda kdo poreče? „ Za kaj pa Gerkev nam o tem ni dala jasnih in gotovih predpisov?" — O, gospoda moja, teh se ne manjka. Pač pa nikar ne pričakujte, da bode Vam kompetentna cerkvena oblast za vsak slučaj nepokorščine pošiljala svoj „ceterum cmseo, missam solemnem cum cantu litur-gico esse ctlebr mulam"; kadar je postava dana, potem le velja: Glejte, dajo izpolnujete! Izmed mnogih dotičnih cerkvenih določb, (katere se nahajajo tudi v zlati knjižici ^Najimenitnejše cerkv. določbe o katoliški cerkv. glasbi"
—	Mitterer-Dolinar. Ljubljana 1887, izdalo Gecil. društvo. Gena 30 kr.,) le memogrede omenjam dekret, nahajajoč se v začetku vsacega misala, Pija V. od I. 1570 — ki je resen, in strog. Sv. cerkev vedno previdno postopa. Očetje Tridentskega zbora so hoteli s prvega, kakor Benedikt XIV. v svojem delu de Si/nudo Dioecesunu b II c. 7. 6. piše, dati stroge zapovedi o cer-
kvenem petji. Ko se je pa od druge strani povdarjalo, da utegnejo priti nepremagljive ovire, so nekoliko odjenjali; vendar pa je bil a) v posebnem poglavji in tudi v enem kanonu latinski jezik zaukazan in b) papežu prepuščeno, po svojem izpoznanji o tem dati natančneje predpise; — H predpisi pa se nahajajo v zgorej navedenem dekretu Pija V. — Naj to zadostuje! Konečno le še srčno željo izrečem, gospoda moja, naj bi se vsi z novega in združeni trudili, da se bode brez zanemarjenja slovenskega petja v prihodnje povsod slovesna maša popolnem po cerkvenih določbah t. j. brez slovenskih pesem opravljala! — -Jaz, pisatelj teh vrstic, pa je zaključim z: Dal Bog, Amen!
Prijateljski list
n zasebnem glasbenem pouku sedanjega časa.
(Konec.)
Naj morda v salonu nerabljen stoji celo Bosendorfer-jev ali Bechstein-ov klavir: otrok in sreča njegova mora za nas veče vrednosti biti, nego deset takih inštrumentov. — Ce takoj od prvega glasbenega učitelja spretnosti zahtevam, nočem reči, da mora „virtuoz" t. j. posebno odličen igralec biti; a podu če v a ti mora znati, to je potrebno! Po drugi strani pa tudi učitelj nikakor ne sme biti glasbeni ,,rokodelec", ampak mora svojo nalogo in svojo umetnost smatrati resno.
2.)	Ako glasbeni učitelj svojo nalogo resno smatra, bode tudi skrbel, da zgorej omenjene sladkarije učencu želodca ne bodo pokvarile, marveč da mu bode kmalu dišala tečna in zdrava glasbena hrana, katera mlademu organizmu ne dela nikakeršnih težav, najmanj pa še glede znanstvenih študij. Gol predsodek je misliti, da se pravilno vrejeni glasbeni pouk ne strinja z resnimi znanstvenimi študijami.
3.)	Ne prezirajmo, da so poleg klavirja še drugi glasbeni inštrumenti in sicer taki, ki ga glede izraževanja čustev prekose, n. pr. gosli in violončel.
4.)	Pa tudi nikar ne pozabimo, da mora glasba po sluhu razveseljevati in da je vse eno, ali treba pri kaki skladbi boriti se z posebnimi tehničnimi težavami, ali pa ne. Gospodiči in gospodičine, ki so se povspeli nad srednjo vrednost (zlasti pri igri na klavir), trudijo se navadno veliko preveč za gibčnost prstov. Kdor dobro opazuje, najde, da so taki „virtuozi" večinoma jako občutljivi in svojeglavni ter da se hočejo pečati le z jako težavnimi skladbami, dasi tudi pri glasbi ne gre zato, da bi občudovali le urnost prstov, bodi si skladba plitva kakor hoče.
5.	Ravno klavir je gotovo dragocen inštrument za glasbene ljudi, toda prav malo je pripraven, narediti koga v resnici glasbenika. Ako se ima torej glasbeni gojenec, kateri se je že kaj naučil, vpeljati v notranje svetišče glasbene umetnosti, mora mu učitelj po temeljitem teoretičnem na vodu odpreti razumljenje dobrih skladb. Kajti kaj mu pomagajo gibčni prsti, ako pa ne razume skladbe, ako ne ve, kaj da igra.
6.)	Pri nobenem inštrumentu se ne izpremeni razpoloženje duše tako popolnoma v zvok, noben inštrument nima one gibajoče, v človeško srce
segajoče, moči, kakor jo ima človeški glas. Zato se ne čudimo, če nekateri estetiki vrednost posameznih inštrumentov merijo po njihovi podobnosti z glasom človeškim. Nikar toraj ne zanemarjajmo takoj pri nežni mladini izolikati ta najimenitnejši in naj dražji vsili glasbenih inštrumentov — todaj jako strogi in previdni bodimo glede pese m škili tekstov, da vsled obra-zovanja otrokovega grla ne pogine nravna čistost njegova! —
Ako si dragi prijatelj mojemu izvodu doslej trpljivo sledil, bodeš morda tudi mojih misel, da bi se morali glasbenega pouka resno, veliko resnejše poprijeti, nego se v obče godi. Resnega, trudapolnega pripravljanja treba onemu, kateri hoče priti v hram glasbene umetnosti. Toda prizadevanje bode tudi našlo najbogatejše plačilo: ta lepa umetnost — ako prav gojena — bode oplemenitila srca naše razcvitajoče se mladine, ukrepila ji bode čut za pravo lepoto ter ji postala za poznejše zbiljno življenje tolažilna spremljevalka, sposobna razjasniti ji marsikatero mračno in britko uro.
Morda mi bodeš, dragi prijatelj, tudi pritrdil, če rečem: da bode rosen zasebni glasbeni pouk v prid ne le naporu onih zaslužnih mož, kateri z izvrševanjem mojsterskih skladb po mestih glasbo uspešno goje; temno tudi cerkvena glasba bode imela od njega veliko koristi.
Prof. Josip Bohm. f
Brezozirna smrt posegla je z nemilo svojo roko v lepo ubrane strune — učinek pa je grozanska disonanca, katera ne bode še kmalu utihnila. Prof. Josip Bohm, strokovnjak v cerkveni glasbi, duša reformatoričnega gibanja na tem polji, voditelj zboljšane pedagogične meri biva, kot verno upamo, v obližji večnih harmonij in njene zaščitnice sv. Cecilije, kteri je posvetil vse svoje življenje in svoje delo.
Porodil se je Josip Bohm v Kunicah na Moravskem 0. svečana 1841. Oče njegov je bil učitelj, in je oskrboval kot tak tudi cerkveno glasbo v Kunicah. Ker je bil sam v vseh bistvenih strokah glasbinih dohro naobražen, podučeval je tudi svojega sina najpred sam, osobito v teoriji, v petji in igri na orglah. Deset let starega dal je oče na gimnazij v Brno, a potem na Dunaj. Uže v Brnu igral je Josip Bohiri kot 15letni gimnazijec na orglah kot dovršen virtuoz. Leta 1857 stopil je iz gimnazija ter se je posvetil edino le glasbi. Da bi se sistematično izobrazil, vstopil je v akademijo za glasbo na Dunaji; na čelu bil je temu zavodu znani plodoviti skladatelj in dvorni kapelnik Assmayer, a Bohinovi učitelji bili so Bocklet, Hauptmann in sedanji načelnik „Ainbrozijevega društva", prof. Fran Krenil. Bavno ko je bil Bolim najbolj v svojem življi, umrl mu je oče nenadoma; popustil je vsled tega glasbene študije, in šel kot pomožni učitelj na glavno realko v Schonberg na Moravskem. Kmalu potem pa se je preselil na Dunaj, kjer je bil odgojitelj in učitelj za glasbo v svoje dni slovečeni Bilkineni zavodu. L. 1805 izposloval mu je njegov učitelj, prof. Krenn, kteri je bil ob jednem tudi kapelnik v dvorni in mestni župnijski cerkvi pri sv. Mihajlu, službo organista pri tej cerkvi. Istočasno postal je Bohm vodja glasbenega nauka v učiteljski pripravnici c. kr. sirotišnice za dečke na Dunaji. Vodstvo in poduk imajo v tej sirotišnici šolski bratje, ki si naraščaj tudi sarni odgajajo. Dve leti pozneje postal je Bohm regens chori v župnijski cerkvi sv. Mihajla, kjer je bil prej le organist, 1. 186S pozvali so ga na pripravnico pri sv. Ani na Dunaji kot učitelja za glasbo. Leta 1876 postal je učitelj petja v knezo-nadškofijskem semenišči Dunajskem, a v nastopnem letu kapelnik v mestni župnijski cerkvi „am Hof". Ta čas, od 1. 18U5 do 1878 je za njegov lastni duševni razvitek in glede konsolidovanja njegovih idej glede cerkvene glasbe najbolj pomenljiv. Mož bil je vzgojen v duhu svojega časa; če pogledamo skladbe enega tedaj najbolj plodovitih skladateljev za cerkev, namreč Assrnayer-jeve, nam je jasno, ktere meri so morali biti njegovi učenci. A Bohm je hitel pred svojim
časom naprej, na pot reforme in popolnosti. V teh letih približal se je tudi vsim tedaj slo-večitn in imenitnim glasbenikom, in z nekterimi bil je v tesni zvezi. Ranjki dr. F. Witt, F. Liszt in W. Ambros bili so mu osebni prijatalji. Zapuščena korespondenca kaže, da si je s temi možmi (z Wittom in Lisztom) živo dopisaval, z Ambros-em pa je imel priliko osebno občevati Ravno v istem času zastopal je tudi s peresom jako ognjevito potrebno preustrojbo v cerkveni glasbi; s svojima brošurama: „0ber Reform des Gesangsunterrichtes an den offentlichen Schulen Osterreichs" in „Der Zustand der katholischen Kirchenmusik und des kirchlichen Volksgesanges in VVien und Umgebung" nakopal si je bil Rohni, razkrivši brezozirno napake in rane, mnogo in lo mogočnih sovražnikov. A to ga ni motilo v njegovem delovanji. Leta 1880 prevzel je Rohm artistično vodstvo društvene šole; tej ustanovi služil je nad 12 let brezplačno. Vse sitnosti in težave koje prinaša tako vodstvo, prenašal je s čudovito potrpežljivostjo in vstrajnostjo. Razven vodstva prevzemal je redno še podučevanje v harmoniji, kontrapunktu in koralu. Vaje in skušnje za koncerte in produkcije vodil je več-jidel sam. Revne in nadarjene poučeval je sam v svojem stanovanji brezplačno in popolnoma na tihein, brez vsakeršne reklame. En sam ginljiv slučaj naj povem. Leta 1891 privabili so agentje dunajske opere mlado, lepo in nadarjeno Italijanko iz Milana na Dunaj, češ da bode v dvorni operi vsprejeta. Reva prišla je s svojo materjo sem, a tukaj je niso hoteli vsprejeti brez pogoj — delali so jej brezčastne ponudbe. Dekle bilo je pošteno in se ni udalo — a tudi domov ni mogla nazaj, ker je denar pošel. Bolim je to zvedel, pripravil jo z nekterimi arijami na koncert, govoril za-njo pri Bosendorferju, da je dal jej svojo dvorano bolji kup in je tako rešil duševne in gmotne pogube dober talent,- Takih slučajev ve pisec teh vrstic lepo vrsto. — S preustrojbo cerkvene glasbe začel je on sam in prvi v župnijski cerkvi „atn Hof", a postopal je modro; delal je majhne korake, a hodil je dosledno. Njegov izgled vplival je, in počasi so začeli drugi stopati za njim. Učence, vzgojene v svojem duhu, spravljal je počasi na kore raznih cerkva in na ta način vsaj idejo reforme razširil.
Dobro vedoč, da je od odgoje in učenja vsa prihodnjost te preustrojbe odvisna, ustanovil je podučevalne kurze na avstrijskem, katerih se nekateri Slovenci še spominjajo, dunajske kurze je vse sam organizoval. Osobito je zadnja leta mogočno vplival na učiteljstvo. Sam se je vozil zdaj sem zdaj tje, jemal svoje izvežbane pevce seboj in kazal učiteljem praktično, kako naj uče.
Strokovnjaki imeli so va-nj jako veliko zaupanje; avstrijci in inozemci prosili so ga za svet in mu pošiljali svoje skladbe v ceno. In mož je z železno pridnostjo in vstrajnostjo vsakemu ustregel, kolikor mu je bilo moč. — 1'evce in pevkinje zborne akademije „Ambro-zijevega društva" držala je njegova osebna ljubeznjivost in srčna dobrohotnost vkupej; na-nj gledali so vsi z nekakim svetim strahom in odkritosrčnim spoštovanjem.
Vendar je trajalo dolgo časa, da so obmolknili njegovi sovražniki, in da so se priznale njegove zasluge. Piscu teh vrstic je večkrat rekel: „Jaz moram govoriti, kot ranjki Ambros; jaz nimam priznanja, kajti jaz sem rojen Slovan in nad to katolik". Leto 1892 bilo je za tega preziranega moža pomenljivo. Tedaj pokazal se je pred vsim strokovnjaškim svetom, ne le v krogu svojih somišljenikov. V glasbeni razstavi pridobil si je takoj srca vsili; njegovi koncerti so bili zanj triumf za triumfom. Venci in trakovi z napisi, s srebrom vdelana taktirka, priznanje in občudovanje po vsili dunajskih listih brez razločka Opozorili so na-nj in na .Ambrozijevo društvo". — A božja previdnost sklenila je drugače. Letos šel je v Opavo in ondi vodil — uže bolan — podučevalni kurz 7., 8. in 9. avgusta, kojega se je udeležilo nad 180 učiteljev. Ves oslabel liitel je v Karlove Vare in prišel precej boljši na Dunaj nazaj. Tu pa se je ponovila bolezen in od 21. vinotoka ni zapustil več ležišča, dasi sam do zadnjega ni verjel, da so mu dnevi števi. Imel je še neizmerno velike načrte za prihodnjost in je vedno popolnoma živel v svoji stroki. Poročevalec bil je celo zadnji teden pred smrtjo vedno o mraku ob bolniški postelji njegovi in govoril ž njim o načrtih, dokler je bolnik mogel; zadnje dni, ko ni mogel sam več, govoriti, pripovedovati mu je moral pisec o njegovih načrtih. A tudi na višjem mestu so priznali njegove velike zasluge: dati so mu hoteli nadzorstvo nad podučevanjem v glasbi po Avstriji, in da ni ministerska kriza prišla, dobil bi bil Bobni tudi priznanje — visoki red. A smrt ni čakala; (i. listopada preminulo je delavno življenje njegovo. Prvi položil je venec na krsto ranjkega n a dvoj voda E u g e n, koji je Bohma večkrat, osebno obiskal in ž njim proučeval cerkvene skladbe. Sprevod bil je veličasten, ve-
lika cerkev „am Hof" polna. Ob grobu jokalo je vse, mlado in staro, moštvo in ženstvo. - - Kaj da je vsak posameznik izgubil s tem možem, če je imel priliko občevati ž njim, to se da le občutiti; kaj da je cerkvena glasba in njen poduk izgubil, to se ne da slutiti. Mož je bil za Dnnaj vsaj pol stoletja prezgodaj na svetu; njegovih idej nihče izmed ljudstva ni razumel, izmed glasbenikov malokateri. Njegovih zaslug ni moči naštevati; s svojo priprosto ljubeznjivostjo vplival je tudi na svoje sočasnike; da v dvorni kapeli pojo o postu klasične skladbe, je njegova zasluga, kajti ranjkega Hellmersbergerja je on pripravil do tega. Takih zaslug ima Bolim nešteto mnogo, dasi niso znane; vse te poplačal mu bode onkraj le Bog sam. Mi mu pa ohranimo hvaležen spomin! H. i. p.!	M.
Dopisi.
Iz Polj,-meseca novembra. — Kakor čujeni in berem, pripravljajo sena Dunaji nova dobra tla za prih dnje glasbene napore. Pomenljivo je, da celo dunajska „Presse" (29. IX. 93.) z veseljemj pozdravlja nameravani prevrat glede glasbe, zlasti cerkvene; in kakor mnoga znamenja kažejo, utegne se ti bolnici res kmalu na boljše obrniti. Najvišje glasbeno dostojanstvo v našem cesarstvu, mesto prvega dvornega kapelnika, dala se je namreč (kakor je „C. 61." že poročal) Hans Richter-ju, možu, katerega odlikuje genijalnost, ljubezen do resnobnega in vzvišanega, pa tudi razumevanje zgodovinskega pomena njegove visoke službe. Vrhovno vodstvo dvorne kapele, izročeno mu po milosti cesarjevi, bode dalo Richter-jemu umetnijškernu duhu dosti dela, a ojačilo bode njegovo voljo in znanje. Že v posvetni glasbi kot dirigent Reethovenovih in VVagnerjevib umotvorov na najvišji stopinji vedel bode Richter tudi v cerkveni glasbi bistrim oboin ločiti imenitno od malovrednega ter k duhovnim predstavam privesti najbolj vzvišene skladbe starega in novega časa.
Kakor se je na pol dovršena stavba starega cesarskega dvora v občudovanje vsih prijateljev umetnosti letos nadaljeva in izvršila in njih fantazijo s podobami umet.nijske dobe Karola VI. napolnila, tako zamore tudi orjaška natura Richterjeva staro, častitljivo cesarsko kapelo prenoviti v duhu njenih ustanoviteljev in slavnih voditeljev, da bode nadaljevala razcvitanje cerkvene glasbe ob času Fux-a in Galdare, dvornih kapelnikov cesarja Karola VI. — In če k temu.še privzamem od mini.sterst.va za uk in bogočastje oskrbljeno izdajo duhovnih skladb cesarja Ferdinanda III., Leopolda I. in Jožefa l., potem smem reči, da do-vršitev dvorne stavbe, imenovanje Richterjevo in monuinentalna izdaja cesarskih cerkvenih skladb, ni slučajen stik, marveč jasno kaže potrebno zvezo sorodnih uinetnijskih naporov in najbližje sorodstvo med stavbarstvom in cerkvenim petjem. Za novo oživljenje klasičnih stavbarskih oblik moral se je lig mnogo boriti, pa je tudi veliko koristnega učinil. Na skrom liejši način pa so tako zvani .glasbeni renaissance-večeri", o katerih so se že pred 9 leti lepi vsporedi staroklasičnih skladb „a capella" vršili, skušali duha Dunajčanov nagibali na slavno preteklost njihove glasbene umetnosti. Res da še veliko manjka do češčega pope-vanja starih skladb, res. da so stare partiture izročene in dovoljene le umetnijsken^i čustvu zasebnikov; zato bi pa morala dvorna kapela kot strogo konservativen glasbeni zavod poleg modernih cerkvenih skladb skrbeti, da se živ ohrani stari cerkveni zlog a capella. kar se more zgoditi le s tem. da se spravijo večkrat na njen kor. Ker se kritične avtoritete, katerih oči ne segajo dalje nazaj kakor do Rac-h-a in Handel-na, k sreči ne po brigajo za dvorno kapelo, tedaj bode H. Richter s svojo obširno glasbeno vednostjo ter s svojo energijo lahko povzdignil a capella-petje v dvorni kapeli do one stopinje, katera se ujema z imenitnostjo tega hrama božjega.
Prav po tihem se je za prospeh glasbe in njene vednosti še v nekem drugem cesarskem zavodu zadnji čas storil važen korak. Dvorni sovetnik H a rti, novi delavni in glasbeni reformi prijazni vodja dvorne knjižnice, nastavil v glasbenem oddelku te cesarske biblioteke mladega veščaka v glasbeni zgodovini, našega rojaka, gosp. Josipa Mantuani, kateri že dalje časa nabira gradiva za imenitno delo o Jakobu Gallus-u. Kustosu VVober-u, katerega tuji in domači glasbeni raziskovalci po vsi pravici hvalijo kot jako ljubeznjivega in vedno postrežljivega čuvaja starih glasbenih zakladov, stoji zdaj na strani vrl sotrudnik. Ta
prevredba je zelo važna. Čudno je pač, da je glasbenemu oddelku dvorne biblioteke soslej manjkalo pravega strokovnjaka. — Tako vidimo na vseh straneh polno zdravega brstja, ki le čaka ugodnega vremena, da se razrase, cvete in, ako Bog da, tudi sladek sad obrodi.
Razne reči.
f Profesor Josip Biihm, kapelnik pri c. kr. mestni župnijski cerkvi „am Hof", artistični vodja korne akademije, ravnatelj cerkv.-glasbene šole društva sv. Ambrozija i. dr. je umrl na Dunaji dne G. novembra 1893 po dolgi in mučni bolezni, previden s sv. zakramenti za umirajoče. — Ker prinašamo na drugem mestu nekrolog blagega ranjkega, rečemo tu le to, da je njegova smrt za „Ambrozijevo društvo" in za vse gibanje na cerkveno glasbenem polji osodepolni udarec, kajti — Bobru nima naslednika! On je bil dosleden, zmeren in vztrajen, pri vsem tem pa tudi nesebičen. Prejemal je od prvega začetka naš list ter se zanimal za razvoj cerkvene glasbe v naših krajih. — Naj v miru počiva blaga duša!
—	G. J o s. Mantuani, katerega čč. bralci po njegovih študijah o Jakobu Gallus-u dobro poznajo, je nastavljen v glasbenem oddelku c. kr. dvorne knjižnice na Dunaji. Iz srca mu čestitamo ter želimo, da bi mu ta častna in važna služba pomogla izvršiti svoje delo o Gallus-u ter v obče koristili cerkveni glasbi.
—	Dekanijska duhovščina komenska in prijatelji so postavili dne 31. oktobra rajnkemu dekanu Adolfu Harmel-u na pokopališči v Komnu lep, blizo tri metre visok spominek s krasnim reliefom .dobrega pastirja". Da je bil rajnki tudi dober pastir, pokazale so na sv. Svetnikov praznik popoldne zapuščene ovčice, katere so se ob grobu njegovem žalovale.
—	V Bruselj-u je nek skladatelj Louis Barvvolf skoval mašo iz „Lohengrin"-ovih motivov s tem namenom, da bi tudi Wagner-jeva glasba služila cerkvi. Zakaj ne? — Saj je bil Mozart s svojo lastno opero .Ženska zvestoba" ali „Cosi fan tutte" ravno tako naredil; in kako radi poslušajo to mašo — Dunajčanje!
—	Orjaške orgle v londonski „Alberthalle" so prišle dne 24. avgusta z drugimi umetnijskimi izdelki „na boben", ker zavod ni mogel staaarine^pteSrtisNove orglejso veljale nad 80.000 goldinarjev, in zdaj jih je na dražbi kupil nek CK, W!Hfecltb^s za 6250 gld. Lep dobiček in grda izguba!
Oglasnik.
Cerkvene pesnil nabrane med slovenskim narodom. Zvezek IV. Izdalo Cecilijansko društvo za goriško nadškofijo. Tiskal J. R. Milic v Ljubljani. — Zopet je nas marljivi odbor goriškega društva razveselil in glasbeno literaturo obogatil z lepo zbirko cerkvenih pesem. Elegantno opravljen, o bsega ta zvezek 3 mašne pesmi, katere je s primernimi predigrami hartnonizoval Uaniel Fajgelj, dobro znani skladatelj izbornih skladeb za orgle. Istega skladatelja harmonizacijo kažejo še ena adventna, postna, vnebo-hod Gospodov, pesem .Prosim te, o človek", .v čast Mariji", pesem rožnega venca in .•Jezus, Marija, Jožef". Eno božično, postno in velikonočno je harmonizoval J. Kokošar, katerega naši abonenti dobro poznajo uže iz prejšnjih let. Konečno je eno božično, postno, velikonočno in vnebohod Gospodov harmonizoval J. Laha mar, mlajši nadarjeni organist. Večina teh pesmic ima v začetku predigre; in akoravno nimajo nekatere pesmice posebne cene, so vendar vsega priporočanja vredne. In ako še subjektivno ne smatramo ene ali dinjge pesmi za izvirno, marveč je imamo za izdelek najnovejše fakture, ne sme se to soditi na kvar pesmim samim, ker so vse dobre. Ena izmed najlepših pesmic sploh je postna „Oko, jokaj", katera je izpisana iz knjižice .Catholish Kerslianskiga*Vuka Peissme". (V Nemshkim Gradzu 1729), kjer ima naslov „Od pokore" in začetne besede „Miserere, rniserere, Bug se usmili zlies mene". Kako hitro in silno se je uže takrat okus pokvaril, kaže nam isti napev, ki ga obseza knjižica .Osem inu shestdeset sveteh pesm (V Ljubljani 1775 Literis Egerianis) na besede .Buli jest virjem". Še eno varijanto te lepe pesmi nahajamo v Klossovi zbirki .Cantus sacri" na besede .Gredo in te". V štev.^13 bi se bolje razširil napev na .Alleluja" in „0 Marija" na 2 takta; v št. 16. se na^prvi zlog čudno poje skupina dveh osminek s četrtinko kot ligaturo, beseda „Marija" pa ima napačno deklamacijo, kar bi se bolje pelo v 4/4-taktu o Marij a s predhajajočo četrtinsko pavzo. Da sklenemo: zvezek dela vso čast si. društvu goriškemu, posebno pa marljivim gg. skladateljem.
Današnjemu listu pridana je 11. štev. prilog.