OBRTNO ZDRUŽENJE KRANJ organizira v nedeljo, 8. maja 1988, ob 8. uri na strelišču v Struževem pri Kranju tradicionalno 9. tekmovanje v streljanju na glinaste golobe in v tarčo srnjak za pokal Zveze obrtnih združenj Slovenije in memorial Franca Grašiča Sodelujejo ekipe in posamezniki. Ekipa šteje 3 člane. Vsako obrtno združenje lahko prijavi neomejeno število ekip in posameznikov. Tekmovalci streljajo na 25 glinastih golobov in 10 strelov v tarčo srnjak. Pismene prijave sprejema do 6. maja 1988 Obrtno združenje Kranj, Likozarjeva 1, telefon (064) 27470. Podrobnejše informacije dobite na svojih obrtnih združenjih. Pokrovitelj tekmovanja je Zveza obrtnih združenj Slovenije. Vabljeni! PUŠKARSTVO Iztok PODKRIŽNIK Ljubno ob Savinji 61 63333 Ljubno DELOVNI ČAS: Vsak dan od 7. do 15. ure v sredo od 7. do 18. ure vsako prvo soboto odprto - izdelujem in popravljam lovsko orožje vseh vrst (novo - bokarice kal. 243 win./16 ali 20) - vedno imam na zalogi osmerokotne in okrogle boroveljske risane cevi vseh kalibrov - izdelujem puškina kopita po meri in želji naročnikov - odkupujem staro, nerabno orožje - skrajšal sem rok za izdelavo suhlskih montaž - izdelujem zanesljive varovalke za karabinke (na vratu kopita) - opravljam tehnične preglede orožja Lovci, orožje preglejte in popravite še pred lovno sezono! Vse usluge so po ugodnih cenah! Se priporočam! LOVCI POZOR! Z novim letom sem začel izdelovati nov program lovskega orožja - za vsak žep. Izdelujem • posebno kratke karabinke (cevi so dolge od 48 cm naprej), primerne predvsem za lov na divje prašiče. Puške so primerne tudi za vodnike psov krvosledcev; • posebne merilne naprave za hiter strel (neposredno proženje, ki se ga naravna poljubno): • kombinirane puške iz vrhunskega boroveljskega jekla; • puške prelamače krogla - krogla in prelamače - enocevke (krogla); • karabinke s hladno kovano osmerokotno cevjo in kratkim zaklepom (sako) kalibrov: .222. .222 rem., .17 rem., .223, 5,6 x 50; • vse vrste montaž za strelne daljnoglede (na zalogi imam potisne montaže za češke bokarice in z objemko schvenk za sistem mauser). • Restavriram staro orožje, odkupujem stare slike z lovskimi motivi, starinski lovski pribor in potrebščine ter lovsko literaturo. • Posredujem pri prodaji in nakupu rabljenega lovskega orožja. • Opravljam tehnične preglede orožja. Se priporočam! Puškarsko delavnico imam za stranke odprto: ponedeljek, torek, četrtek in petek od 9. do 16. ure; v sredo, soboto, nedeljo in ob praznikih - zaprto. PUŠKARSTVO. MILAN ŠTEH 61352 PRESERJE Z Kamnik pod Krimom 120 " sTel.: (061) 766109 pchob // P° Poteh partizanske tjufctjane in TRAP SEKCIJA DOLOMITI - VRHNIKA prirejata na prenovljenem strelišču v Tomačevem pri Ljubljani 7. maja 1988 ob 7. uri TEKMOVANJE V STRELJANJU NA GLINASTE GOLOBE IN V TARČO SRNJAK Tričlanske ekipe (posameznik) bodo streljale na 15 golobov in 10 + 3 poskusne strele z MK v malo tarčo srnjak. Najboljše ekipe in posamezniki bodo dobili pokale, medalje in praktične nagrade, najboljša ekipa pa prehodni pokal Pohod po poteh partizanske Ljubljane. Vabljeni' IZ VSEBINE O/EC glasilo Lovske zveze Slovenije, revija za lovstvo letnik LXXI, št. 4 april-mali traven 1988 Lovca izdaja Lovska zveza Slovenije Tiska ga Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. Poštnina je plačana pri pošti 61102 Ljubljana UREDNIŠKI ODBOR: Predsednik Borut Ingolič Odgovorni urednik Boris Leskovic Ada Bitenc, Lojze Černe, Branko Galjot, Jelo Gašperšič, Ivan Nečemar, Mitja Rebec, Konrad Sajdl in Bojan Vomer Lektor in korektor Sončika Lorenci Tajnica uredništva Vanja Bartol Lovec izide praviloma vsak mesec Prva številka letnika izide v začetku leta, v januarju. Ta številka je izšla v 24100 izvodih. Po mnenju Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto SRS, št. 421-2/72, je LOVEC oproščen prometnega davka. Izvod revije stane 1800 din. Za druge naročnike je letna naročnina 18500 din, za inozemstvo 40000 din. Naročnino je treba plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije. Vse gradivo za objavo pošiljajte Uredništvu glasila LOVEC, Župančičeva 9 - p. p. 505, 61001 Ljubljana. Telefon (061) 214 948. Nenaročenih rokopisov in slik ne vračamo. Cene malim oglasom: do 15 besed 2400 din, od 15 do 25 besed 3600 din, od 25 do 30 besed 6600 din. Za vsako nadaljnjo besedo 180 din. Za člane lovskih organizacij v SR Sloveniji velja polovična cena. Male oglase je treba plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije, Župančičeva 9, Ljubljana: 50101-678-47158. Miran Brence 98 Ali je ekologija dolgodobna ekonomija Marijan Sotlar 99 Rekviem za lovsko strelstvo? Boris Leskovic 100 Kako živali vidijo Gorazd Tomič 104 Nova repetirka crvena zastava M 85 Valter Dvoršek 106 Nove vrste montaž strelnih daljnogledov Biotehnična dela v lovišču Lojze Černe 108 Izravnavanje razritin od divjih prašičev 108 Drevesa in grmičje v loviščih (bezeg) Vprašanja za lovskega pripravnika France Cvenkel 110 Kaj je brakada in kako jo izvedemo Na kratko - načini skupnega lova Po lovskem svetu 111 Prispevek k ekologiji in lovskemu gospodarjenju s pižmovko Nikolaj Lapuh 113 Balada med zarjo in svitom Koristni praktični nasveti lovcem 115 Dvojne hlačnice Zavarujmo termovko Lovska organizacija 116 Na Gorenjskem je zaživelo novo strelišče -J. Troha 117 Petnajst let prvih slovenskih lovskih rogistov-F. Poredoš Jubilanti 120 Alojz Glavan - 75-letnik 120 Edi Šuster-75-letnik Lovski oprtnik 121 Vrhunska jelenja rogovja iz Karavank -B. Galjot 121 Številčnost zajca čedalje bolj ogrožajo strupi - S. Kovač 122 Nova disciplina v streljanju na glinaste golobe -S. Strmole 123 Prvoaprilska zgodba narave - J. Perko V spomin 123 Jakob Dolenc 123 Ivan Jakič Literatura 125 Velika divjad sveta (VVerner Trense) Ukana 5 (Tone Svetina) - B. Leskovic Lovska kinologija 125 Mednarodni izpit kdl. ptičarjev -1. Caf 126 Predvidena legla - KZS SLIKA NA NASLOVNICI: Na sliki je medvedka z dvema medvedkoma v drugem življenjskem letu. Paritveno obdobje pri medvedu je dokaj prikrito, najpogosteje julija ali avgusta. Medvedka po 190-200 dnevih brejosti v brlogu poleže navadno dva, redkeje več mladičev. Ob rojstvu so mladiči skoraj goli in slepi in tehtajo dobrih 500 gramov. Prve tedne se hranijo izključno z materinim mlekom. Ko maja prvič pridejo iz brloga, tehtajo okrog 5 kg, jeseni, pred ponovnim zimskim dremežem, pa 30 do 40 kg. Medvedka ima mladiče praviloma vsako drugo leto. Medvedki ostanejo z materjo do tretjega življenjskega leta, potem pa začnejo samostojno in negotovo življenje. Doraščanje pod materinim vodstvom je izredno pomembno za vse medvedovo življenje. - 4 Foto Janez Černač, Diana Ali je ekologija dolgodobna ekonomija Miran Brence Na to vprašanje moramo odgovoriti pritrdilno, posebno, če se poglobimo v misli in podatke predsednika skupščine LZS, ki so bili objavljeni v Lovcu št. 1/88. Količinski odstrel posameznih vrst divjadi nam že sam po sebi nakazuje usmeritev našega dela v prihodnosti, odpira pa nam tudi široko delovno področje, ki ga moramo opraviti z različnimi biotehničnimi opravili. To pa zato, ker vemo, da vse lovno gospodarstvo temelji na biološki produktivnosti, ki je najpomembnejša lastnost populacije. Čeprav primerjalni podatki uvrščajo SR Slovenijo po vrstah in kvantiteti odstrela v sicer solidno povprečje, pa s podatki o uplenitvi male divjadi (fazan, zajec) ne moremo biti povsem zadovoljni. To pa že kaže na posledice ekološko napačnega razvoja na gospodarskem področju. Zlasti sodobno kmetijstvo je v nasprotju s tradicijo in tudi morebitnimi današnjimi prepričanji postalo pomemben dejavnik rušenja ekološkega ravnotežja in uničevanja naravne dediščine. Vplivi ekološke degradacije okolja na naravno dediščino so znani zlasti v Pomurju, Podravju in Posavju, zadnje čase pa tudi na Vipavskem (M. Jež - Naše okolje 3-4/86). Tako iz Pomurja in Podravja že opazno izginjajo nižinski sistemi z značilnim rastlinstvom in živalstvom. Prekinitev hidroloških procesov in izguba vodnih ekoloških sistemov sta izmaličila tudi značilno obvodno krajino. Če tržno-gospodarskemu sistemu (velja tudi za lovstvo) manjka ekološko usmerjevalni okvir, potem ni mogoče prilagojevati energetsko-industrijske-ga, vodnogospodarskega in agrarnega kompleksa ekološkim in biološkim potrebam in zakonitostim. Iz tega lahko sklepamo, da sta ekonomija in ekologija populacij lovnih vrst divjadi prvi pogoj za uspešno gospodarjenje. Iz tega sledi tudi to, da je za nas edina sprejemljiva ekonomija samo dolgodobno in ekološko usmerjeno gospodarjenje z naravo. Kljub vsem težavam pa lahko trdimo, da LGO Pomurje prednjači pri odstrelu srnjadi in male divjadi na enoto lovne površine, čeprav številčnost male divjadi upada, prav tako kot drugod po Sloveniji. Zapišemo lahko, da je znašal povprečni letni odstrel na približno 103 000 ha lovne površine pri srnjadi 2,28 glave, pri zajcu 1,30 glave, pri fazanu pa 5,07 ptičev na 100 ha. Pri slednjem izstopajo LD, ki že dalj časa izpuščajo fazane v svoja lovišča. Ti podatki bi morali biti za značilna nižinska lovišča vsekakor ugodnejši, saj je izkoristek lovišč po tej populaciji odločno premajhen. Ta trditev pa zagotovo velja tudi za druga nižinska območja v Sloveniji. Ustvarjanje novih bivalnih območij (arealov aktivnosti) za divjad bi morala biti skupna naloga LGO, v sodelovanju s povzročitelji sedanjega stanja, ali pa skupna naloga v okviru lovskogojitve-nih bazenov. Če bi se zgledovali po starih Grkih, ki so »presajali« fazana v Evropo, potem bi na mejah naših posameznih lovišč marsikdaj odpadla huda kri in bojazen, da bo sosed odstrelil »mojega« fazana! Zasajanje novih površin v Pomurju s plodonosnim grmovnim, drevesnim in pritalnim rastlinjem je v večini primerov mogoče le še na brežinah večjih vodotokov, ob gozdnih robovih, ki so v družbeni lasti, in nasipih ali pa na odkupljenih manjvrednih družbenih zemljiščih. Druge kmetijske površine so za lovstvo praktično nedosegljive, saj je več kot 80 % zemljiškega fonda v zasebni lasti. Morebitna odprava zemljiškega maksimuma pa bo te procese še bolj zavrla. Ker je za rast primernega rastlinja potreben določen čas (od 3-20 let), se moramo obenem osredotočiti na tiste obstoječe biotope, ki bodo z minimalnimi posegi in stroški zagotavljali osnovne razmere za preživetje in razplod male divjadi. Brežine vodotokov in nasipov se bodo brez znatnih stroškov le stežka rekulti-virale. Mogoč način ozelenitve takih površin z zmernimi stroški, kot ga priporočajo strokovnjaki (glej Begrunung der Od-flachen-Unvvelt Report. avg./85. s. 17), je »ozelenitev z mokro setvijo«. Pri tem pod visokim pritiskom z brizgalnim topom brizgajo tekočo mešanico vode, semena in dodatkov na izbrane oziroma gole površine. Tekoča mešanica je sestavljena iz surove celuloze, šote, sečnine, alginata, semena in biološkega lepila. Lepilo je potrebno zato, da obdrži mešanico tako dolgo na setveni površini, dokler rastline ne poženejo in ne prevzamejo te naloge. V poštev pridejo tudi semena različnih grmovnic; metoda je preizkušena. Na vsak način je treba ustvariti razmere za trajno izvajanje reprodukcije v lovno-gospodarskem smislu in razmere za lažje usklajevanje in prilagajanje z družbeno ekonomskimi razmerami. Z optimalizacijo izkoristka posameznih ekoloških sistemov in lovišč in z intenzivnejšim proučevanjem ekologije populacije bomo dosegli tudi večje ekonomske in lovno-gospodarske učinke, ki v večini primerov že zdaj niso zanemarljivi. Opažamo, da je raznolikost prehranskih možnosti za divjad in drugih življenjskih združb vedno skromnejša (Pomurje), zato moramo vedeti, da zadostne in zdrave prehrane ne določa le količinska navzočnost, ampak tudi njen kakovostni sestav. Zato je poznavanje hrane za divjad in zmogljivosti gozdov, travniških in kmetijskih površin nujna. Slovenija je razmeroma bogata z gozdovi, slabše je v Pomurju (18-23%), zato je tu biomasa (teža gozdnih rastlin v kg/ha) veliko skromnejša kot morda v drugih LGO. Divjad, ki objeda listje in se pase pri tleh, pride v glavnem do pritalnega rastlinja, grmovnic, odpadnih plodov in različnih semen. Pomanjkanje hrane in kritja v teh gozdovih in na njihovem obrobju že postaja očitno, kar lahko pripisujemo degradaciji okolja, različnim boleznim, kmečko-prebi-ralnemu načinu gospodarjenja z njimi, steljarjenju in sušnosti. Slednja se kaže kot posledica nasilnih prekinitev stikov (obrobni jarki) med travniško-poljskimi in gozdnimi ekosistemi. V takšnih razmerah pa divjad izgublja dobršen del bivalnega območja, v katerem bi lahko zadovoljevala svoje življenjske potrebe. REKVIEM ZA LOVSKO STRELSTVO? Prvenstva Lovske zveze Slovenije v streljanju tudi letos ne bo. Tako so odločili delegati na zadnji seji skupščine. Molče, brez oporekanja. Enotno in soglasno. Zaradi pomanjkanja denarja ... Kako kruta in obubožana si, sedanjost! Kako nepremostljiva! Odločali ste tudi v mojem imenu, tovariši delegati. Malodušno, da ne rečem neodgovorno. Zato sem ogorčen, pa tudi zaskrbljen in vznemirjen hkrati. Malokatera novica mi je segla tako globoko do srca. Mar smo res že prišli na usodno križpotje, ko ne vemo več za smer, v katero naj krenemo? Je res najbolje, da se na tem križpotju obrnemo in pozabimo na vse klance in ovire dosedanje težko prehojene poti? In na trmaste, vztrajne popotnike, ki so nam kazali in utirali to pot? Na stotine jih je bilo, skupaj z nami, ki smo jim sledili, z upanjem in upornostjo; z močjo volje in s trdim delom v prostem času -ko smo tlakovali to pot. Pot razvoja lovskega strelstva v Sloveniji. Napredovali smo počasi, korak za korakom, toda odločno in vselej naprej - k določenemu cilju, ki smo ga poimenovali množičnost. Potrebo po lovskem strelstvu smo razpredli v vse lovske organizacije, v zavest slovenskega lovca in lovskega pripravnika. Zapisali smo jo celo v samoupravni sporazum, ki so ga sprejele vse lovske družine, in v izobraževalni program za lovske pripravnike. Danes z veseljem ugotavljamo, da bi v Sloveniji težko še našli lovsko družino, ki pred začetkom lovske sezone ne organizira obveznega preskusa risanic. Toda cilj lovskega strelstva ni samo preskus orožja, temveč predvsem preskus lovca in njegovih strelskih sposobnosti - kako zna ravnati z orožjem. To je bilo vedno naše vodilo: naučiti in preveriti slehernega člana lovske organizacije in lovskega pripravnika v pravilnem in odgovornem ravnanju z lovskim orožjem in ga uriti v strelskih disciplinah. Vsaj enkrat na leto, na družinskem prvenstvu, smo zapisali v sporazum. Toda brez motivacije za takšno aktivnost smo že takrat vedeli, da ne bo šlo. Zato smo se odločili za razvejan in organiziran tekmovalni sistem z možnostjo napredovanja na višjo kakovostno raven. Uspelo nam je. Na družinskih prvenstvih, pn/enstvih zvez lovskih družin in na prvenstvu Lovske zveze Slovenije v streljanju je sodelovalo iz leta v leto več tekmovalcev. Ta tekmovalni sistem, ki se je kakor jeikina krošnja razraščal in ožil proti vrhu, je nenadoma ostal brez vrha. Odlomila ga je roka, ki bi ga morala negovati. Za vrhom pa so že začele usihati veje. Bo za njimi usahnilo tudi celo drevo? Zanj me skrbi, za korenine tega drevesa, ki smo jih toliko let z ljubeznijo zalivali. Bodo še dovolj močne, da bodo zmogle pognati nove kali? Ali jih bo dokončno zatrla Cena, ta neizprosna spremljevalka današnjih dni, ki je ne zmoremo (ali nočemo) več plačati. Tudi za ceno človeških življenj, ki ugašajo na lovu zaradi malomarnega ravnanja z orožjem. Grozljivi podatki, o nesrečah v zadnjih letih pri nas, bi vsekakor zahtevali poglobljeno strokovno analizo, toda tudi brez nje smemo sklepati na usodno povezanost lovskega strelstva z nesrečami na lovu. Zato, tovariši delegati, pustite nam, naj se urimo v strelskih sposobnostih, naj sodelujemo na vseh tekmovanjih, ki smo jih že sprejeli za svoja - v vsesplošno korist. Za večjo varnost na skupnih lovih, pa tudi v korist divjadi, ki vse prevečkrat žalostno poginja zaradi slabega strela. Vrednost človeških življenj in v mukah izgubljene divjadi pa je neprecenljiva v primerjavi s ceno nekega programa lovskega strelstva. Samo toliko sem hotel podrezati v vest in zavest vseh, ki vas lovsko strelstvo poklicno in moralno obvezuje. Marijan Sotlar Zadnje čase pa znanstveniki trdijo, da je delno izginjanje mikoriznih gob povezano z naštetimi škodljivimi dogajanji. Gobe, ki žive v sožitju s koreninami gozdnega drevja in ki so tudi pomemben del prehrane divjadi (npr.: srnjadi - po Adamiču 38 %), gozdnemu drevju dobavljajo hranljive snovi, vitamine in nekatere hormone rasti, zadrže pa strupene težke kovine ali bakterije in glive, ki bi drevju škodovale. Zato se lahko vprašamo, kakšna je vsebnost težkih kovin v mesu divjadi, izhajajoče iz te prehranjevalne verige? Če vemo, da potrebuje srna za svoje aktivnosti približno 6000-10000 kcal energije na dan, potem je degradacija gozdne prehrane v Pomurju že kar občutna. Dopolniti jo mora s travniškimi zelišči in kulturnimi rastlinami ter z zadostno količino biogenih elementov. Ker vplive in načine forsirane kmetijske proizvodnje poznamo, lahko tudi tu z gotovostjo trdimo, da so dobre prehranske možnosti za optimalno številčnost divjadi že močno okrnjene, posebno v pozni jeseni in zimskih mesecih, ko se kmetijska pokrajina spremeni v kulturno stepo. Tu pa se moramo že zamisliti, posebno še, če vemo, da ekološki in biološki dejavniki, zlasti tisti, ki določajo podnebje območja in rastlinstvo, odločajo tudi o razširjenosti in uspevanju živalskih vrst. Tla in rastline so zasičena s škodljivimi snovmi iz odpadnih plinov, odplak in odpadkov. Zaradi čezmerne porabe gnojil in pesticidov se v rastlinah pojavljajo njihovi ostanki v neželenih količinah. Ko stopajo v prehranjevalno verigo, ogrožajo zdravje vseh živih bitij. Med onesnaževalce tal, talnice oziroma pitne vode prištevajo nemški strokovnjaki tudi gnojnico in izcedne silaž-ne sokove, s katerimi se srečujemo pretežno v kmetijstvu. Za odpravo spodrsljajev na tem področju pa so potrebni dragi sanacijski ukrepi. Monokulturna proizvodnja zožuje izbor in raznolikost kulturnih rastlin, ki naj bi divjadi služile kot dodaten vir prehrane. Grozeče iztrebljanje številnih vrst in s tem povezano zmanjševanje genetske raznolikosti je ena najresnejših groženj za prihodnost našega planeta (Naše okolje 1-2/85 po Ambio N 3/84 str. 171-174). Genetski viri teh vrst (5-30 milijonov), s katerimi si deli človek prostor na tem planetu, zagotavljajo bistvene snovi za poljedelstvo, zdravstvo, industrijo, energijo in druge ekonomske potrebe. Če upoštevamo številne koristi, ki jih že uživamo, je genetski rezervoar eden izmed najbogatejših virov, s katerimi se lahko postavimo po robu neznanim izzivom prihodnosti. V svojem sestavku sem želel v grobem opozoriti bralce našega glasila na to, da je v razmerjih okolje-kmetijstvo-divjad-lovstvo še veliko nedorečenega, zato nas čaka še veliko dela. Prepričan pa sem, da nas bodo strokovnjaki, ki se poklicno ukvarjajo s temi področji, še naprej seznanjali z domačimi in tujimi dosežki ter nam tako pomagali pri našem praktičnem delu v lovskih organizacijah. To pa zato, da ne bi ostal način lovnega gospodarjenja zaradi kratkoročnih uspehov samo na videz napreden in nam dajal varljiv občutek varnosti. Kako živali vidijo Živalsko oko - občutljiv in zamotan organ Boris Leskovic Sposobnost ptičev in sesalcev, da zaznavajo sliko okolja, je posledica občutljivosti in sposobnosti dojemanja (percepcija) visoko razvitega organa za vid - očesa. Živali sprejemajo z očesom več kot 80 % vtisov iz okolja. Oko skupaj z drugimi čutili organizmu omogoča, da je povezan z okoljem, v katerem živi. Plenilcem, na primer, vid omogoča, da plen vidijo in ga ulovijo, da pravočasno zaznajo naravnega sovražnika in se skrijejo, da se pravilno orientirajo v prostoru, da določijo velikost, obliko in barvo kakšnega predmeta, njegovo osvetljenost in razdaljo do njega. Živali vidijo vse, kar se dogaja okrog njih, spoznavajo naravo in njeno različnost, spoznavajo predmete in njihovo barvo. Vse to je mogoče zato, ker oko sprejema svetlobo in prenaša svetlobne dražljaje po živčnih poteh do možganskih centrov za vid. Pri vretenčarjih ležijo oči v očesnih jamicah v lobanji. Oko je sestavljeno iz očesnega zrkla in pomožnega aparata (veke, očesnih mišic, fascije, ležišča z maščobnim tkivom in solzil), krvnih žilic in živcev. Trdni ovoj zrkla je beločnica (sclera), ki v sprednjem delu prehaja v prosojno roženico (cornea). Pod beločnico leži sloj, bogat s krvnimi žilicami, žilnica (chorioidea), ki spredaj prehaja v ciliarnik (corpus ciliare) in šarenico (iris). Pri živalih in človeku daje količina pigmenta v šarenici očem barvo (svetlo modro, rjavo, zeleno). Lev npr. ima rumene oči, večina naših vrst divjadi rjave, divja mačka pa zeleno rumene (jantarne) barve. V sredini šarenice je odprtina - zenica (pupila), skozi katero prihaja v oko svetloba. Če je svetloba močna, se zenica zoži, pri slabi pa se razširi. Poleg tega se zenica razširi tudi pri močnem dražljaju bolečine ali strahu. Oblika zenice je pri raznih vrstah živali različna. Za zenico leži očesna leča, ki jo obdajajo drobne nitke, povezane s ciliarnikom. Ta sistem lečo tanjša ali debeli in spremeni njeno lomnost (akomodacija). Notranjost zrkla je napolnjena s koloidno maso, steklovino, ki pritiska na steno zrkla - na mrežnico (retina). Svetloba je pravzaprav elektromagnetno valovanje, podobno radijskim valovom ali rentgenskim žarkom. Dolžina radijskega vala srednjevalovnega območja je 200-600 m, ultrakratkih valov 3-3,5 m, val vidne svetlobe pa je dolg samo 0,004-0,008 mm. Glavni svetlobni vir na zemlji je sonce. Njegovi žarki osvetljujejo vse, kar je na našem planetu. Odbijajo se od predmetov, pridejo v oko in v njem ustvarijo sliko, ki jo zaznamo v vidnem centru v možganih. Pri tem potujejo odbiti žarki skozi očesni sistem: roženico, sprednji očesni prekat, lečo, steklovino do mrežnice, v kateri so občutljive čutne celice; za svetlobo so občutljive paličice, katerih je pri človeku okrog 75 milijonov, za barve pa čepki, ki jih je 3,5 milijona. Ko svetlobni žarki pripotujejo do teh celic, izzovejo tam fotokemično reakcijo in tako nastane dražljaj (biotok), ki se prek posebnih bipolarnih celic prenaša v ganglijske živce mrežnice. Iz mrežnice tečejo živčna vlakna, ki sestavljajo vidni živec (pri človeku je v vidnem živcu 1-8 milijonov živčnih vlaken), po katerem potuje dražljaj v središče za vid v zadajšnjem delu skorje velikih možganov. Živali imajo pod mrežnico še posebno plast (tapetum lucidum), ki pomaga pri nočnem gledanju. V mrežnici leži pri človeku in sesalcih slepa pega. To je mesto, kjer se zberejo nitke vidnega živca. V slepi pegi ni ne paličic ne čepkov. Blizu nje leži še rumena pega, mesto najboljšega vida na mrežnici. Človek ima v središču rumene pege majhno poglobitev (globelico) - centralno jamico, v kateri so samo čepki. Čim dlje od rumene pege gledamo (pod mikroskopom seveda), tem več je paličic in tem manj čepkov. Na obrobju za svetlobo občutljivega dela mrežnice pa so samo paličice. Pri živalih je v osrednji jamici rumene pege mesto, v katerem so samo čepki. Če je svetlobe malo, pa tudi v mraku in ponoči, delujejo samo paličice, čepki pa delujejo podnevi, pri močni svetlobi. Te celice oprav- K razpravi Kako živali vidijo Biološka znanost je razvozlala že mnoge uganke narave, tudi kar zadeva vlogo čutov pri živalih, ali je vsaj približala našo vednost območju domnev. Vse to je zanimivo tudi za lovca, ki pozorno opazuje življenje v naravi in si išče odgovorov na mnoga vprašanja. Na splošno najbrž lahko rečemo, da, kar zadeva čute divjadi, lovci veliko vemo o vlogi voha pri živalih. Že manj pa navadni smrtniki vemo o vlogi vida pri divjadi v njenem boju za obstanek, preživetje in sporazumevanje. To seveda ne pomeni, da znanstvena misel tudi na tem področju ne napreduje. Toda spričo pomanjkanja piscev, ki bi se ukvarjali s to zahtevno temo, se pisanje o tem v naši lovski publicistiki le redko pojavi. Novejša dognanja o tem, kako živali vidijo, so dokaj razpršena po mnogih, zlasti tujih razpravah. Vendar ponujajo mnoge presenetljive, trdne znanstvene ugotovitve ali pa vsaj verjetne domneve, ki bodo najbrž še dobile svojo potrditev. V pričujoči razpravi »Kako živali vidijo«, je avtor povzel in strnil pravkar omenjeno, večinoma tuje izkustveno gradivo, ga pregledno razvrstil in podal v svoji stilni in jezikovni interpretaciji ter ga opremil z ustreznimi ponazorili. Ni odveč pripomniti, da se nekatere ugotovitve pri nas objavljajo prvič in da dopolnjujejo vrzel v dosedanji lovski publicistiki. Tematika je nekoliko zahtevnejša in je navzlic izredni zanimivosti pač ni moč brati kot lahkotno zgodbico iz Lovskega oprtnika. Zahteva nekaj zbranosti in potrpljenja kot sleherno izobraževanje, vendar pa neprimerno manj kot avtorsko delo in brskanje po tuji publicistiki. Avtor se je potrudil, da je sproti pojasnil tujke, manj znane izraze in pojme, katerih pomen navsezadnje lahko razberemo tudi iz samega, poljudno in razgibano pisanega besedila. Vsekakor bomo bogatejši za nekatera zanimiva spoznanja in morda si bomo celo znali odgovoriti na kakšno vprašanje, ki smo si ga doslej zastavljali pri opazovanju divjadi. Slej ko prej bomo popravili tudi kakšno zmotno mnenje ali pa našli potrditev za tisto, kar smo izkustveno domnevali. Ljudje se pač nagibamo k temu, da svoje lastnosti radi pripisujemo tudi divjadi in ne pomislimo, da je narava stvari uredila malo po svoje. Za marsikoga bo npr. presenetljivo, da srnjad ob nenadnem srečanju z nami in tudi sicer ne vidi vrlega lovca, denimo pogojno, Martina Mokrodolnika v vsej »veličastni barvitosti«, pač pa zaradi astigmatizma (nepravilne upognjenosti roženice) popačeno, le v žarišču jasno sliko neke človeške prikazni. Zaradi nazornosti bomo rekli, da vidi nestabilizirano televizijsko sliko v črno-beli tehniki. Ali pa sposobnost plenilske ujede, da očesni instrumentarij hipno prireja po potrebi, za daljinsko videnje ali pa gledanje iz bližine, kar avtor posrečeno primerja z dolgimi in kratkimi avtomobilskimi žarometi. Ujeda ima nekaj prednosti tudi v tem, ker gleda »barvno televizijo«. To so izumi narave; več jih poznamo, manj bomo gospodovalni, naše prijateljevanje z naravo bo trdnejše. Toliko za pokušino, drugo je v besedilu, j Q Ijajo tudi barvno gledanje pri ljudeh in ptičih (manj pri sesalcih). Pri živalih - sesalcih se oči razlikujejo od človekovega očesa po barvi, obliki in velikosti ter sposobnosti vida pa tudi po tem, da so na glavi različno nameščene. Pri opicah (primatih) in človeku ležijo v očesnih votlinicah na lobanji tako, da sta obe vidni osi skoraj vzporedni. Pri drugih živalih pa potekata vidni osi pod določenim kotom: pri levu - 10°, pri divji mački - 18°, pri psu in volku - 50°, pri jelenih 100°, pri žirafi - 140° in pri divjem zajcu -170°. Od tega kota je odvisen tudi obseg vidnega polja: pri človeku npr. znaša okrog 160°, pri volku in psu pa 250°. Pri živalih, ki imajo oči nameščene bočno, npr. pri zajcu in kljunaču, je vidno polje večje kot pri tistih živalih, ki imajo oči spredaj na glavi. Seveda je tudi to ekološka prilagoditev, plod dolge evolucije živalskih vrst in posledica naravnega izbora. Pri plenilskih vrstah je vidno polje ožje kot pri plenskih vrstah. To je tesno povezano tudi s stereo-skopskim vidnim poljem (razvid), ki nastane pri prekrivanju levega in desnega vidnega polja in ki je zelo važno za natančno določanje razdalje pri lovu plena (npr. za dolžino skokov do plena ipd.). Stereoskop-skost vida pri psu in volku je 90°. Pri človeku sega meja vidnega polja za belo barvo nekaj čez 90°. Kunci in zajci lahko gledajo okrog in okrog sebe. Ker imajo oči nameščene bočno in izbuljene, je njihovo vidno polje veliko, in sicer do 360°. Toda stereoskopskost vida sestavlja pri kuncu pravzaprav 30°, če gleda naprej in samo 9°, če gleda nazaj. Sicer pa je pri kuncih in zajcih zanimivo tudi to, da lahko gledajo naprej in nazaj. Seveda pa ta ugodnost žival velikokrat tudi prevara. Če zajca preganja lisica in jo med begom gleda nazaj, lahko hitro pade v kremplje drugi živali, če se pojavi na njegovi poti. Podobno se dogaja, kadar lovimo zajce s psi goniči. Poleg tega divji zajec bolje vidi premikajoče se predmete kot tiste, ki mirujejo. Zato se tudi tolikokrat zgodi, da se ustavi le nekaj korakov pred nami, ko stojimo na stojišču. Na splošno lahko za živali trdimo, da zelo hitro zaznajo naše hitre premike (gibe), za mirujoče ljudi ali za naše počasnejše gibe pa niso tako občutljive. Pri proučevanju vida in sestave očesa živali in človeka je znanost zelo napredovala. Za nova odkritja se moramo zahvaliti izumom različnih zelo občutljivih naprav za podrobno proučevanje fotokemičnih in živčnih procesov. Tako so znanstveniki med drugim lahko proučevali usposobljenost oči za različne osvetlitve in zaznavanje frekvence menjavanja svetlobe in teme. Sposobnost za sprejemanje teh frekvenc je zelo različna. Človek navadno ne more sprejeti več kot 16-18 slik v sekundi; več se mu jih že zlije v eno sliko, medtem ko lahko oči ptičev in žuželk sprej- očesna mišica (zgornja) mrežnica žilnica beločnica steklovina optični živec mrežnična arterija in vena rumena pega očesna mišica (spodnja) Zgradba očesa sesalcev (človeka) mejo 100 in celo 200 slik v sekundi ter jih vsako posebej ocenjujejo. Seveda ni treba posebej omenjati, kako pomembna je ta sposobnost za ptiče, kadar hitro letijo. Vsi vozniki dobro vedo, kaj so to dolge in kratke luči. Mnogi ptiči morajo velikokrat videti (gledati) zelo daleč ali pa zelo od blizu. Zato se jim je v očesu razvil poseben mehanizem, zaradi katerega vidijo predmete na različnih razdaljah. Človek in drugi sesalci dosežejo to s spremembo bočenosti (debeline) očesne leče (z lečinimi nitkami) in ciiiarnikom (akomodacija)). Oko doseže poljubno debelino leče z zategovanjem in popuščanjem mišic. Pri ogledovanju predmeta, ki je bliže, je leča debelejša, kar zmanjša goriščno razdaljo do mrežnice, tako da je slika na mrežnici čista in jasna. Kadar pa napenjamo oči, da bi videli bolj oddaljene predmete, se očesna leča splošči in je zato manj izbočena. Ptičem je pri letenju nujno potrebna sposobnost, da vidijo zdaj dalje, zdaj bliže, npr. ribjemu orlu, ko lovi ribe. Seveda tak lov zanj ni težak, ker prav tako lahko poljubno spreminja debelino leče v očesu. Nasprotno pa npr. pingvin vidi pod vodo bolje in dalje, na kopnem pa je kratkoviden. Ptičje oko je v grobem dokaj podobno očesu sesalcev in drugih vretenčarjev, le da je razmeroma večje, manj okroglasto in se pri nekaterih pticah ne more obračati v očesnih jamicah (sove). Zato morajo ptice toliko bolj aktivno obračati glavo na dolgem in gibljivem vratu. Samo tako lahko namreč svoj vid prilagajajo potrebnemu vidnemu polju. Svetlobno občutljiva mrežnica je opremljena s čutnimi celicami - paličicami (za dojemanje svetlobe) in čepki (za barvno gledanje). Ker ptiči odlično razlikujejo ban/e, posebno v rdečem delu barvnega spektra, imajo predvsem dnevne ptice v mrežnici veliko čepkov. Posebnost ptičjega očesa pa je glavniček - dobro prekrvavljen organ, ki visi z mrežnice v notranjost očesa v bližini vidnega živca. Ta organ je poln krvnih žilic. Lega oči na glavi je zelo odvisna od načina življenja in navad posamezne vrste ptičev. Rastlinojede ptice, ki se morajo zelo paziti pred plenilci, imajo oči ob strani glave, kar jim omogoča veliko vidno polje. Predstavniki plenilskih ptičjih vrst, npr. sokoli in sove, pa imajo oči bolj spredaj (frontalno). Rumena pega, območje najostrejšega vida na mrežnici, leži pri ujedah pa tudi pri nekaterih drugih pticah v globelici, ki omogoča natančno sprejemanje slike. Mnoge ptice (skoraj večina vrst) pa ima kar dve rumeni pegi, nekatere pa celo tri. Osrednja (centralna) rumena pega v očesu ima vlogo natančnega gledanja z enim očesom (monokularno gledanje), z rumeno pego, ki leži zadaj, pa ptice lahko gledajo z obema očesoma hkrati. Gozdne kure po vsej verjetnosti gledajo z obema rumenima pegama naprej in nazaj. Vidna sposobnost sokolov in jastrebov pa je najbrž kar 8-krat natančnejša od človekovega očesa. Ptiči Predstavniki plenilskih ptičjih vrst, npr. sove in ujede, imajo oči bolj spredaj (frontalno) Foto P. Vovk Očesno ozadje mačke po vbrizganju fluo-resceina v žile. Opazen je svetli del »tape-tum lucidum«, ki pomaga živali pri gledanju ponoči. imajo zmožnost prilagoditve gledanja na bližino 40-50 dioptrij, človek pa manj. Pri tistih vrstah ptičev, pri katerih se očesi lahko premikata, pa se v nasprotju z očesom sesalca ali človeka, pri katerih se očesno zrklo premika med vekama, premikata z okroglima vekama vred. Zenica tako vedno ostane v sredini. Sesalci zapirajo oko predvsem z zgornjo veko, ptice pa s spodnjo. Kemizem vida V pigmentnih celicah mrežnice se tvori vidni škrlat (rhodopsin). Celice segajo s svojimi izrastki med čepke in paličice. V teh izrastkih se tvori vidni škrlat. V temi je pigment v zadnjem delu celice, ob osvetlitvi pa se premakne v izrastke. Seveda pa tudi tiste živali, ki so sposobne razlikovati in dojemati barve, lahko ponoči »gledajo« le s čutnicami - paličicami. V nasprotju s človekom, ki lahko bolj ali manj vidi podnevi ali ob luninem svitu, pa so nekateri sesalci in ptiči specializirani samo na dnevno ali nočno svetlobo. Izrazite nočne živali imajo »vidni« del mrežnice opremljen samo s paličicami (za črno-belo gledanje). Izrazito dnevne živali, npr. veverice in nekateri ptiči, pa imajo na mrežnici skoraj samo čepke, zato so te živali ponoči skoraj popolnoma slepe. Barvno gledanje Marsikdo se je že spraševal, kako oko sploh zaznava in razlikuje ban/e. Glede na trikromatično teorijo barvnega sprejemanja razlikujemo 3 vrste čepkov. Vsaka od teh treh vrst ima samo svoj pigment, ki je občutljiv za rdečo, zeleno oziroma vijoličasto svetlobo. Zaznavnost barve se kaže z intenziteto dražljaja teh treh različnih vrst čepkov. Dražljaji se prenašajo po živčnih podaljških v mrežnici in nadaljujejo pot v središče za vid v velikih možganih. STEKLINA NA OBMOČJU SR SLOVENIJE Od 1. do 31. januarja 1987 je bilo z območja 23 občin laboratorijsko preiskanih 79 živali in sicer. 69 lisic, 4 psi, 2 mački, 1 kuna, 1 srna, 1 ris in 1 podgana. Odsek za virologijo VTOZD za veterino Biotehniške fakultete v Ljubljani je ugotovil steklino pri 12 lisicah v naslednjih občinah: Cerknica (1), Grosuplje (2), Kamnik (2), Krško (1), Litija (4) in Ribnica (2). Od 1. do 29. februarja 1988 so z območja 42 občin laboratorijsko preiskali na steklino 269 živali, in sicer: 191 lisic, 22 psov, 32 mačk, 8 jazbecev, 7 glav srnjadi, 1 govedo, 5 kun, 1 miš, 1 zajca in 1 jelena Odsek za virologijo VTOZD za veterinarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani je ugotovil steklino pri 79 živalih z območij 23 občin in sicer: Brežice (4), Črnomelj (2), Dravograd (3), Grosuplje (1), Idrija (22 lisic in 1 mačka), Kamnik (1), Kranj (4), Krško (4), Litija (1), Ljubljana-Siška (3), Ljubljana Vič-Rudnik (2), Logatec (1), Maribor (2), Metlika (1 lisica in 1 kuna), Novo mesto (7), Postojna (2), Ribnica (1), Škofja Loka (5 lisic, 1 pes in 1 mačka), Šmarje pri Jelšah (1), Tolmin (2), Tržič (1), Vrhnika (2). Republiški veterinarski .inšpektor: dr. Armin Tomašič Delegacija Lovske zveze ČSSR je obiskala Lovsko zvezo Jugoslavije Novembra 1987 je delegacija Lovske zveze ČSSR obiskala Lovsko zvezo Jugoslavije. V okviru tega obiska je bil organiziran tudi obisk nekaterih republiških in pokrajinskih lovskih organizacij (Vojvodina, Hrvaška, Slovenija in Srbija) in tako je 19. 11. 1987 obiskala tudi slovensko lovsko organizacijo. Najprej se je mudila v Triglavskem narodnem parku, kjer sta jo sprejela predsednik Lovske zveze Slovenije ing. Bruno Skumavc in direktor TNP Niko Fabjan. Pogovarjali so se predvsem o gojitvi divjadi v planinskih in visokogorskih območjih, zlasti pa o stanju divjega petelina, ruševca in alpske jelenjadi. Ko so se gostje od tam odpravili proti kočevskim loviščem, so si med potjo ogledali tudi slovenski lovski muzej v Bistri, po katerem sta jih vodila Bruno Škumavc in Blaž Krže. V Kočevju jih je sprejel tudi direktor GL Medved ing. Ciril Štrumbelj. Po ogledu odprtega in ograjenega lovišča so nadaljevali pogovor, iz katerega povzemamo nekaj bistvenih misli. Zelo so se zanimali za naše napore za zaščito sedanje številčnosti ruševca, katerega osnovni številčni fond je v SRS zadovoljiv (ni velikih nihanj), v ČSSR pa se njegova številčnost naglo zmanjšuje. Poleg tega so se zanimali za'naše zaščitne električne ograje (pastirje) in za uspelo naselitev risa, ki izvira iz slovaških Karpatov. Češkoslovaški delegaciji pa je tudi veliko do tega. da dobi rezultate končanega slovenskega raziskovalnega projekta o ekologiji velikega petelina (Adamič). Sami pa so predstavnike LZS seznanili z njihovimi izkušnjami v majhnih fazanerijah, z vzgojo in varstvom poljskega zajca in z izkušnjami pri varstvu gozdnih kultur pred škodami od divjadi, ki jo pri njih dela jelenjad (ta zadeva je v ČSSR gotovo najbolje rešena v Evropi). Zadovoljni s pogovori sta se obe delegaciji razšli, saj so bili naslednji dan že najavljeni na sedežu Lovske zveze Hrvaške. R , t v Očesno ozadje človeka, kot ga vidimo z očesnim zrcalom (oftaimoskopom) Barvno gledanje je pravzaprav značilno za večino vretenčarskih skupin, toda nas zanimajo predvsem ptiči in sesalci. Ptice imajo dokaj dobro zmožnost barvnega gledanja, presenetljivo pa je, da so mnogi sesalci (kar večina vseh) slepi za barve, razen opic in še nekaterih izjem med posameznimi vrstami sesalcev, kot so npr. veverice in konji. Pomen vidnih znakov divjih živali Tako kot se ljudje pogovarjamo v enem ali več svetovnih jezikih, uporabljajo tudi divje živali poseben jezik - jezik gibov, telesne drže, mimike in vonjav. Celo rep ima pri živalih svojo vlogo pri sporazumevanju v okviru vrste. Vse te vidne znake, ki jih dopolnjujejo še različne vonjave posebnih žlez vonjavnic, ki ležijo na različnih delih telesa, imenujemo vidne (vizualne) znake. V tropu jelenjadi, divjih prašičev itd. sporočajo vsem živalim v tropu neko za življenje pomembno sporočilo. Najbolj pogosti so znaki vznemirjenja, ki kmalu poženejo vso skupino živali v beg. Seveda pa v takšni socialni združbi opazimo tudi znake strahu, grožnje, miroljubnosti, podrejenosti, ljubezni, materinstva ipd. Med tistimi divjimi živalmi, ki stalno ali le občasno živijo v tropu, lahko socialno stopnjo posamezne živali ugotovimo po njenem vedenju. Volkovi se sporazumevajo z obrazno mimiko, držo vratu, uhljev in repa, predstavniki mačk z držo uhljev, brk (vibris), repa in izraza oči. Več različnih vrst živali, ki živijo skupaj v ujetništvu, se hitro nauči enega samega, skupnega jezika. Dobro vedo, kdaj je katera razpoložena za igro in kdaj ni. Zelo podobno je tudi v naravi. V šali bi lahko rekli, da se tudi divje živali učijo Zahvaljujem se prof. dr. Stanetu Stergarju za strokovno pomoč in slike očesnega ozadja B. Leskovic »tujih jezikov«. Vidni znaki pa imajo najverjetneje največji pomen pri dvobojih dveh vrstnikov, ki slabšemu omogočijo, da si pravočasno reši življenje oziroma, da se izogne ponovnemu napadu, ki bi ga ugonobil. Je že tako, da mora v vsakem spopadu premaganec priznati svoj poraz. Pri ljudeh je v vojni to pomenila bela zastava, pri živalih pa to nadomešča posebno ritualno vedenje, ki zmagovalcu pove, da se je nasprotnik vdal. Vsaka živalska vrsta ima svoja pravila za vedenje, po katerem nasprotnik ve, da se je slabši že vdal. Nekatere živali pokažejo to preprosto z begom, druge pa, tudi če ne zbežijo, nasprotniku jasno pokažejo, da si ne želijo več meriti moči. Pri volkovih poznamo primere, ko premaganec nastavi zmagovalcu svoj najobčutljivejši del telesa (vrat) in se mu tako preda na milost in nemilost. To opažamo tudi pri vedenju psov, npr.: velik pes je prišel na teritorij majhnega psa in ta ga je brez obotavljanja napadel. Ker je teritorialnost pri živalih »sveta stvar«, je večji pes majhnega le boječe povohal, z zadnjimi nogami razgrebel zemljo in se naježen umaknil. Če pa bi se večji pes spustil v boj, bi lahko majhnega z enim samim ugrizom pokončal do smrti. Važno vlogo vidnih signalov igrajo tudi barva (pigmentiranost) telesa in odznaki na njem. To velja predvsem pri ptičih, ki dobro razlikujejo barve. Sesalci namreč le pogojno razlikujejo nekaj barv. Viri: 1. Ober W. C.: Integrated principles of zoology; Crozet, Virginia, ZDA, 1979 2. Clark M. E.: Contemporary biology, San Diego State University, California (ZDA), 1979 3. M. Zei. Vretenčarji, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1961 4. Lovačke novine 8/1980 Nova repetirka crvena zastava M 85 Gorazd Tomič Proizvodnja repetirk ima v Kragujevcu dolgoletno tradicijo, saj je Artiljerijski tehnični zavod (predhodnik današnjih Zavodov CZ) začel izdelovati vojaške puške sistema mauser po licenci belgijske tovarne FN že leta 1929. Po 2. svetovni vojni so proizvodnjo vojaških mavzeric obnovili, sredi petdesetih let pa so v Crveni zastavi začeli izdelovati tudi lovske repetirke. Te so bile po ustroju praktično enake vojaškim repe-tirkam, le zunanjost je bila prilagojena lovskim potrebam. Najstarejše take puške so bile M 56, sledili pa so modeli LK62, LK67 in končno M 70, ki ga izdelujejo še danes, in sicer za celo vrsto različnih krogelnih nabojev od kalibra 5,6 do 11,4 mm. Srce puške -zaklepni mehanizem - je pri M 70 enak kot pri stari vojaški repetirki mauser M 98, le da ga zaradi precej različnih dolžin lovskih nabojev izdelujejo z nabojniki treh dolžin. Repetirke CZ so se uveljavile tudi zunaj naših meja, zlasti v ZDA, saj je ljubiteljev klasičnih mavzeric še povsod dovolj. Pred nedavnim pa je Crvena zastava predstavila novo repetirko, M 85, ki se razlikuje od sistema mauser M 98 in je skonstruirana nalašč za majhne naboje s centralnim vžigom. Puškica je z 51-centimetrsko cevjo dolga 100,5 cm, tehta 2,9 kg in je tudi po videzu zelo kompaktna in priročna. Izdelujejo jo s kratkim in dolgim olesjem, v prvem primeru je kopito oblike »svinjski hrbet« ali »monte carlo«, v drugem pa je kopito zgoraj ravno (skica 1). Puška z dolgim olesjem ima cev dolgo le 46 cm in je zato še priročnejša. Novinko izdelujejo za tri različne sodobne malokalibrske naboje: .222 remington, .222 remington magnum in .223 remington, ki so primerni zlasti za odstrel lisic, srnjadi itd. Vsi trije naboji imajo izstrelke kalibra 5,6 mm, tulce z dnom premera 9,6 mm in po dolžini merijo okoli 5,5 cm. Tem razmeroma majhnim meram je prilagojen ves mehanizem nove puške. Zaklepišče je krajše, manjšega premera (0 30,3 mm) in lažje, temu ustrezno je drobnejši tudi valjasti zaklep. Telo zaklepa ima premer 13,9 mm in je dolgo le 120,5 mm, medtem ko sta ti meri pri klasičnem mau-serju 17,7 oziroma 160 mm. V strelnem položaju je zaklep blokiran z dvema zobcema na sprednjem koncu, koren ročice zaklepa pa deluje kot varnostni zob. Zadnji konec zaklepa M 85 je pri korenu ročice odebeljen na premer mauserjevega zaklepa in tudi spojnica je na zunaj skoraj enaka, le da so notranji deli (igla, udarna vzmet) seveda manjši. Bistveno spremembo vidimo na čelu zaklepa, ki ga prikazujemo na skici 2. Starega, močnega, ob boku zaklepa ležečega mauserjevega izvle-kača ni več! Namesto njega ima nova puškica izvlekač vgrajen v zaklep, in sicer nad desni zaklepni zob. Novi izvlekač je širok le 3,9 mm, torej kar za polovico manj, kot bi pri tej puški meril izvlekač mauserjeve izvedbe. Čelo zaklepa je poglobljeno, tako da dno naboja v celoti obdaja venec, kar skupaj s prej opisanim izvlekačem pomeni, da zob izvlekača prime naboj šele takrat, ko zaklep povsem zapremo. Če pri repetiranju zaklep potisnemo naprej le toliko, da naboj uide iz nabojnika v cev in nato repetiranje ponovimo, pride do zastoja, saj drugi naboj udari v prvega, ki je že v cevi. Še posebej je nevarno, če pri tem konica drugega naboja zadene netilko naboja, ki je že v cevi. Tak zastoj, ki ga imenujemo »dvojno polnjenje«, je pri starem širokem bočnem mauserjevem izvlekaču mogoč le izjemoma. Zanimivo je, da je dvojno polnjenje mogoče pri večini sodobnih lovskih repetirk, kar kaže, da so se na račun nižjih proizvodnih stroškov konstruktorji in uporabniki orožja sprijaznili z manj varno tehnično rešitvijo. Izme-tač M 85 z utrjevalom zaklepa je enak kot pri mauserju, zaradi česar je tudi levi zaklepni zob prerezan vzdolžno po sredini. Delni prikaz zaklepa male repetirke. Številke pomenijo: 1 - letvica za vodenje zaklepa, 2 - obročasto nosilo letvice, 3 - telo zaklepa, 4-luknjica za sproščanje pritiska pri morebitnem preboju netilke, 5-levi zaklepni zob, 6-izvlekač, 7-zareza v levem zaidepnem zobu za prehod izmetača. Zaklep se po ustroju razlikuje od klasičnega mauserjevega in je po zasnovi enak zaklepu finske repetirke sako. SKICA 2 Nova domača repetirka CZ M85 kalibra 5,6mm, s kratkim in dolgim olesjem. V obeh primerih ima kopito plastično kapo, enaka obloga je tudi na dnu pištolskega ročaja. Spodnja puška ima ročico zaklepa sploščeno. SKICA 1 Srednji del puške M 85. Kompaktnost mehanizma je očitna. Varovalka je na običajnem mestu (ob spojnici), utrjevalo dna nabojnika je v obliki prečno premičnega čepa na sprednjem koncu branika sprožilca. F f r T Novost pomeni še letvica ob desnem boku zaklepa, ki je pritrjena na zaklep na enak način kot izvlekač pri mauser-ju. Naloga te letvice je, da dodatno vodi zaklep in s tem zagotavlja bolj mehko repetiranje. To letvico že vrsto let opazimo na zaklepih finskih pušk sako, ki slovijo po gladko tekočem mehanizmu. Resnici na ljubo moramo povedati, da zaklep še nerabljene puške M 85, ki smo si jo ogledali, ni tekel gladko. Hod udarne igle pri M 85 je skrajšan na borih 6,4 mm (pri mauserju M 98 znaša 12,8 mm), kar zaradi zmanjšanja časa od pritiska na sprožilec do dejanske izstrelitve ugodno vpliva na natančnost zadevanja. Sprožilni mehanizem obstaja v dveh izvedbah, v obeh pa je sprožilec en sam - bodisi navaden ali pa popolnoma nastavljiv. Naprožila za M 85 Zastava nima v programu, kar je običaj zlasti pri ameriških proizvajalcih repetirk. Varovalka je enaka kot pri dosedanji repe-tirki M 70 - torej v obliki vzvodka ob desni strani spojnice. Varovalka ne blokira neposredno udarne igle, pač pa le sprožilni mehanizem, kar je pri današnjih lovskih puškah zelo pogosta, a ne najboljša rešitev. V nabojniku so naboji v dveh vrstah, proizvajalec pa v navodilu svetuje, da se v puško vloži največ tri naboje. Dno nabojnika je v obliki vratič, enako kot pri večji puški M 70. Poudarimo naj, da imata tako M 85 kot najnovejša izvedba M 70 utrjevalo dna nabojnika izdelano kot prečno premični čep, nameščen v braniku pred sprožilcem (slika 3), medtem ko so imele dosedanje puške M 70 to utrjevalo v obliki vzdolžno premične- ga vzvoda, katerega spodnji krak je segal v notranjost branika sprožilca. Za uporabo puške so seveda odločilnega pomena še namerilne naprave. Pri M 85 so te v dveh oblikah - kot nenastavljive ali nastavljive po smeri. Muha je kroglaste oblike, zareza na preklopnem merku pa ima obliko črke »U«. Razdalja med muho in merkom je 34 cm. Na glavi in mostičku za-klepišča so tudi že zvrtane luknje za pritrditev montaže strelnega daljnogleda. Kot je bralec lahko že sam ugotovil, izdelujejo novo repetirko M 85 v celi vrsti izvedb, kar tudi vpliva na ceno. Okvirno se ta suče okoli 350 000 dinarjev, torej je nekoliko višja kot cena večje repetirke CZ M 70. Ponovimo naj, da je novinka priročna, lahka in privlačnega videza, njena uporabnost v naših lovskih razmerah pa je dokaj omejena z zmogljivostjo nabojev kalibra 5,6 mm. Za konec velja še poudariti, da imamo žal bolj redko priložnost predstaviti kako novo puško jugoslovanske izdelave, zato je pomen kragu-jevške novinke M 85 toliko večji. V APRILU zakon dovoljuje lov na vso nezaščiteno divjad (lisica, pižmovka, siva vrana, sraka, šoja) ter na tu navedeno in prikazano divjad. Če je odstrel seveda planiran in lovska organizacija (LD, ZLD, LZS, OZD) s svojim sklepom lovne dobe na kako divjad ni skrajšala oziroma lova ni povsem prepovedala. 'im m divji prašič medved ... . v gojitvenem območju le prašiči, težki do 60 kg 11. IV. vzide ob 5.14 in zaide ob 18.51 © = 6. IV., C = 9. IV., © = 16. IV., = 23. IV. /S-taT 26. IV. vzide ob 4.56 in zaide ob 19.03 Moker in bel april Kadar se zima v svojih mesecih ne izkaže posebno, se ponavadi ne da še tako večjih padavin takrat ne bo. In kot se muhastemu aprilu spodobi, bo od zadnjega kmalu odgnati. Po naših vremenskih napovedih se bomo morda še aprila spet srečali luninega krajca naprej (9. aprila) najbrž obdobje padavin, če bodo le pihali nad nami s snegom. To bodo seveda zadnji vzdihljali zime, kajti sonce je zdaj že tako močno, južni ali zahodni vetrovi. V tem času lahko pričakujemo dež, pa tudi sneg. da se ji lahko pošteno postavi po robu. Od druge polovice aprila dalje je po Herschlovem vremenskem ključu že poletje. Čeprav se bomo morda še srečevali s snegom, pa snežna odeja tudi v dolinah ne Vendar od 16. aprila naprej (mlaj) še ne moremo pričakovati poletnega vremena, bo več mogla za dolgo obležati. Za primerjavo naj povemo, da smo imeli lani v kajti prav mlaj nam do začetka prvega luninega krajca namenja veliko dežja. Lepo Ljubljani snežno odejo 96 dni, sneg pa je povsem izginil šele 24. marca. pa naj bi bilo v dneh od 23. aprila naprej (prvi krajec) in vse do prvomajskih praznikov Po Herschlovem vremenskem ključu naj bi bili prvi aprilski dnevi (v dneh od 2. aprila ter še dlje. Tega dela napovedi, če se bo uresničila, se bomo zagotovo vsi močno dalje, ko nastopi polna luna) hladni in naj bi jih spremljali mrzli vetrovi, se pravi, da razveselili. Nove vrste montaž strelnih daljnogledov Valter Dvoršek Včasih je imela skoraj polovica suhl-skih montaž predore skozi nosilce montaž. Ti predori so bili visoki največ 10 mm in široki največ 5 mm. Služili naj bi za strel na premikajočo se in letečo divjad. Skozi takšen predor je bilo precej zapleteno poiskati že divjad, ki je mirovala, kaj šele, če se je premikala. Takšni predori so bili bolj v okras, kot pa praktično uporabni. Že v Lovcu št. 7/8, 1987 sem zapisal, da takšne predore opuščajo, ker nimajo praktične vrednosti in da počasi prihajajo k nam nove konstrukcije iz ZDA, ki imajo nosilce z velikimi predori 0 20 do 25 mm, vendar pa z njimi še nimamo izkušenj. Takšne montaže z velikimi okroglimi predori sem videl pri zasebnem uvozniku. V evropskih katalogih znanih firm jih za zdaj še ni. Vendar pa jih imamo tudi pri nas, in sicer jih izdelujeta kar dva proizvajalca v zasebnem sektorju, ki sta vprašanje predorov odlično rešila. Letos, lani in predlani je te nove montaže oglaševal v Lovačkih novinah obrtnik Rozalija Peič, puškar, Lazareva 6, 21000 Novi Sad. Letos sem Peiča prosil za podatke, pa mi sploh ni odgovoril (to je razmeroma pogosta slaba poslovna poteza, ki tudi družbenemu sektorju ni tuja). Skoraj ob istem času pa sem prišel prek znanca, na lovu v Vojvodini, do montaž, ki so po njegovi oceni Peičeve. Tri od teh montaž je prinesel s seboj in od tega je nekaj montaž že montiranih; lastnik je z njimi zelo zadovoljen. Montaže so zelo lepo oblikovane in vlite iz aluminija. Zaščitene so s črnim vžganim lakom. Namenjene so risani-cam za strelne daljnoglede 0 25,4 in 26 mm. Os strelnega daljnogleda je od osi cevi oddaljena 50 mm, kar je popolnoma v mejah normale, ker so vse osi razen pri kombiniranih puškah oddaljene druga od druge 40 do 50 mm. Pri kombiniranih puškah pa znaša ta raz- Montaže za strelne daljnoglede iz delavnice Univerza! zasebnega obrtnika Mihajla J. Milojeviča iz Svetozareva. dalja kar 70 do 80 mm, če so risane cevi spodaj. Predor je obenem oblikovan kot nosilec in je širok 50 mm, visok pa 20 mm ter omogoča zelo veliko vidno polje na premikajočo se in letečo divjad. Zaradi takšne velikosti predora lahko uporabljamo vse vrste strelnih daljnogledov s povečavami od 4 do 6-krat, torej daljnoglede, ki nimajo prevelikih objektivov. S tem lahko velikokrat odpadejo montaže specialnih daljnogledov z majhnimi povečavami od 1,5 do 3,5-krat in velikih vidnih polj, pa tudi montaže raznih super pointov in podobnih naprav, ki se uporabljajo za strel na premikajočo se divjad. Pri teh montažah se strelni daljnogled pritrdi v polobroče z vijaki imbus, podnožje nosilcev pa v puško z navadnimi kovinskimi vijaki. Priloženi so vsi vijaki in tudi ključ za vijake imbus. Montažo lahko opravi vsakdo sam, vendar bi moral kupec proizvajalca obvestiti, za kakšno znamko in tip puške želi montažo, ker so luknje za pritrditev nosilcev na puško različno nameščene. Priporočam, da ob pritrditvi napravite stične dele nekoliko hrapave in jih zalepite še s posebnim lepilom. Če bi se strelni daljnogled ob pritrditvi v obroče nekoliko premikal, podložimo podenj majhen košček smirkovega papirja; to velja tudi za druge montaže. Težave bi utegnila povzročiti samo zlitina aluminija, iz katerega so vlite montaže, zaradi česar bi lahko bile montaže nekoliko manj trpežne. Vendar lastnik takšne montaže po enem letu nima Montaže iz Vojvodine Foto V. Dvoršek nobenih težav. Sicer pa se pojavljajo že montaže iz posebno čvrstih plastik. Seveda so kovinske montaže zelo poceni (pozno jeseni 1986 je stal komplet 10000 dinarjev). Drugi proizvajalec, ki sem mu pisal takoj po oglasu v Lovcu in ki mi je tudi takoj odgovoril ter poslal tudi pričujoče fotografije, je Univerzal, puškarsko ma-šinska radionica Mihajla J. Milojevi-ča, 35000 Svetozarevo, Sindjeličeva 22, tel. (035) 222 341. Sodeč po fotografijah so gabariti približno enaki, vendar pa so montaže videti nekoliko robustnejše in morda tudi čvrstejše. Imajo elipsasto obliko, obroči in nosilci pa so morda nekoliko debelejši. Materiala, iz katerega so montaže vlite, ne poznam. Milojevič pa je šel še nekoliko dlje; tako ima tudi potisne montaže za žlebove, ki pa imajo za pričvrstitev strelnega daljnogleda izvirno rešitev. Sicer pa velja za to montažo vse, kar sem že zapisal. Obe montaži sta na pogled brezhibno izdelani. Ne vem, ali se v obeh primerih še izdelujejo montaže za strelne daljnoglede cevi 0 19 in 30 mm. Cene v tem primeru ne poznam, vendar pa me je proizvajalec obvestil, da je njegova proizvodnja omejena in da se bo kmalu upokojil. Naj omenim še to, da ne prva ne druga montaža nista primerni za kombinirane puške. Ker te montaže niso nastale danes, bi jih lahko imela trgovska mreža, ki oskrbuje lovce, že zdavnaj v prodaji, če bi se ljudje, ki skrbijo za prodajo, potrudili in prebirali tudi druge jugoslovanske lovske revije in seveda tudi oglase v njih. 27. MEDNARODNI SEUEM GOZDARSTVA IN KMETIJSTVA KRANJ, 8.-17. 4.’88 • gozdarska in kmetijska mehanizacija Demonstracije razstavljene gozdarske in kmetijske mehanizacije. 16. aprila - razstava konj slovenske hladnokrvne pasme B rodovnika • priključki in rezervni deli • ročna, motorna in električna orodja 16. aprila ob 10. uri • lovski pribor, strelivo, orožja in lovska Strokovna predavanja na temo prepreče- oprema vanje širjenja stekline Predavali bodo strokovnjaki iz domovine in tujine Lovska razstava, prodajno-informativna ponudba odstrela divjadi v Sloveniji in v drugih jugoslovanskih loviščih Sejem je odprt od 9. do 19. ure Prodaja blaga široke porabe Informacije: PPG Gorenjski sejem Kranj Za organizirane skupine lovcev lovskih Stara cesta 25, 64000 Kranj, y^družin 10% popusta pri vstopnini ^tel. (064) 22234, 21 580, telex: 34657 Biotehnična dela v loviščih Izravnavanje razritin od divjih prašičev Divji prašiči se zlasti konec zime in zgodaj spomladi precej hranijo z ličinkami, koreni in odebeljenimi koreninami, ki jih z ritjem izkopavajo izpod travne ruše. Z ritjem travne ruše pa seveda nastaja škoda. Obseg te škode je v različnih letih zelo različen, odvisen od obroda gozdnega drevja in razvojne stopnje ličink majskega hrošča - ogrcev. Ogrci so v štiriletnem razvojnem obdobju različno globoko v tleh in so šele zadnje leto tik pod površino travne ruše. Zato je travna ruša različno poškodovana; včasih je na travniku prerita le površina in je ruša samo zavihana ali odtrgana, včasih pa je dobesedno preoran in je zemlja kar nakopičena. Ocenjevanje razritih travnikov je razmeroma težko, saj je treba oceniti delo, ki je potrebno za izravnavanje, stroške za seme, setev in gnojila ter še morebitni izpad pridelka ene košnje. Da se izognemo neprijetnemu ocenjevanju škod in razmeroma visokim odškodninam, ki jih zahtevajo oškodovanci, lahko lovci veliko ceneje izravnavamo razrite travnike sami. To delajo nekatere LD in OZD že dalj časa in se je doslej zelo dobro obneslo, zlasti, če delo opravijo lovci prostovoljno oziroma v okviru predpisanih obveznih delovnih ur. Glede na obseg škode določimo manjšo ali večjo delovno skupino s traktor- jem in nekaj traktorskimi priključki, npr. travniško brano, travniško vlačo in fre-zo. Za izravnavanje razritin potrebujejo lovci še motike, rovnice, lopate, grablje in samokolnico. Poleg orodja je potrebna še določena količina semena, travniške mešanice in umetnega gnojila. Za dosetev močno razritih travnikov potrebujemo okoli 25 kg/ha travniške mešanice in okoli 400-600 kg NPK gnojila za travnike. Vse le delno prerite travnike najhitreje in tudi najbolj preprosto izravnamo ročno, ročno tudi posejemo travniško seme in potresemo gnojila. Pri tem ravnamo tako, da najprej izravnamo razritine, poškodovano površino pograbimo in odstranimo odpadlo travno rušo. Ko so razritine izravnane, posejemo seme in potresemo gnojilo ter vse skupaj plitvo zagrabimo. Travnike, ki so poškodovani v večjem obsegu, vendar le površinsko, najprej prebranamo, nato pa pograbimo in odstranimo odmrlo travno rušo. Če je potrebno, travnik izravnamo še s travniško vlačo. Nato posejemo seme in potresemo gnojila ročno in travnik še enkrat pobranamo. Seme in gnojila trosimo v glavnem le na plešasta mesta. Močno prerite travnike, na katerih je zemlja narita v gomile, izravnamo najlepše s traktorsko frezo. Nekatera mesta moramo prefrezati celo večkrat. Narito zemljo največkrat dovolj dobro izravnamo že s samim frezanjem. Če pa zemlja po frezanju še ni dovolj izravnana, uporabimo še travniško vlačo. Na izravnano zemljo posejemo seme in potresemo gnojila ter plitko zabranamo. Posejano seme in gnojila lahko zagrebemo v zemljo tudi s frezo, vendar moramo posejano zemljo sfre-zati največ do 3 cm globoko, kar pa lahko napravimo le na popolnoma ravnih travnikih. Zelo koristno je, če travnike po setvi še povaljamo, vendar to za dober uspeh setve ni nujno. Lojze Černe Drevesa in grmičevje v loviščih Bezeg - Sambucus sp. Bezgi so zelo odporni listopadni grmi (tudi majhna drevesca ali večletne zel-nate rastline), poznamo pa okoli 20 vrst. Spadajo v družino krovačnikovcev - Caprifoliaceae. Lesne rastline tega rodu imajo skromne zahteve in so primerne za saditev od nižin do planin, in sicer tam, kjer razmere za drugo drevje in grmovje niso primerne. Tako jih lahko sadimo na vlažna in suha rastišča, torej tja, kjer morajo prenašati močno sončno pripeko, pa tudi veliko zasen-čenost. Bezgi spadajo med najprimernejše hitro rastoče lesne rastline za fazanerije, remize, vetrobranske pasove in robove gozdičev (listnatih) kot podrast. Slaba stran verjetno kar vseh vrst bezgov pa je njihova sposobnost razraščanja in s tem samostojnega širjenja, ki je lahko škodljivo. Ta grm pa ima to slabo lastnost, da pod seboj zaduši vse drugo grmičje in mlada drevesca pa tudi zelnate rastline. Zato večje skupine bezgovih grmov dajejo divjadi (posebno pticam, ki gnezdijo na tleh) primerno zavetje. Njihovi plodovi, ki so okroglaste jagodice s 4-8 mm premera in s 3-5 enosemen-skimi oreški, so priljubljena hrana ptic. Cvetovi so v velikih belih socvetjih in zelo dišijo. Bezgi so odporni za onesnaženost ozračja in za nizke temperature. Primerni so za saditev na sipine, jalovino, pobočja ob prometnicah in ob kanalih. Najbolje jih je saditi posamič in pustiti, da se sami razširijo, po potrebi pa njihovo širjenje omejiti. Črni bezeg pogosto vidimo ob daljnovodih in na po- Konec zime in zgodaj spomladi divji prašiči iščejo pod travno rušo (predvsem tam, kjer je zemlja zračna in rahla) ličinke hroščev in drugih žuželk. Pri tem včasih nastanejo občutne škode na travnikih. Če je travnik globoko razrit, moramo površino ponovno zravnati in zasejati s travo. Del saniranih razritin v lovišču LD Lukovica (1987). Foto B. Krže p* V*1 s ,v ■. • M-* Ijih, na mestih, ki jih morajo obiti traktorji. S tem se širijo v širino. Grmi so za poljsko malo divjad in ptice pomemben vir hrane, obenem pa so zanje primerno zavetje, poleg tega pa tudi važna orientacijska točka za fazane in poljske jerebice. Za naše razmere je najzanimivejši črni bezeg (Sambucus nigra), ki v naravi raste v Evropi, severni Afriki in zahodni Aziji, in sicer do 1000 m visoko. To je hitro rastoči grm, ki zraste do 7 m visoko in približno toliko tudi v širino. Olista se maja, rumeno beli cvetovi v širokih, sploščenih socvetjih pa se pojavijo junija in močno dišijo. Plodovi so okrogle črne jagodice s tremi semeni. Dozorevajo avgusta, obiramo pa jih septembra. Semena moramo takoj stratificirati, sejemo pa jih čez mesec dni. Če črni bezeg razmnožujemo s potaknjenci, jih odrežemo junija ali decembra. Na njih morajo biti tudi enoletni poganjki. Črni bezeg ima med bezgi najskrom-nejše zahteve glede rastišča in prenese celo slana tla. Ima plitve korenine, a veliko prebojno moč. Raste na soncu, v polsenci in celo v razmeroma globoki senci. Navadno je že sam po sebi v vetrobranskih pasovih, v remi-zah in gozdovih, vendar v njih ni dobro nadzorovan, načrtovan in ga ne razmnožujejo namenoma. Ta vrsta grma ni pomembna le za divjad, ampak tudi za ljudi. Cvetove ljudje že stoletja uporabljajo za pripravljanje sirupov, sokov, jih cvrejo, sušijo za čaj, ki pospešuje odvajanje vode ipd. Manj pogosto pa uporabljajo tudi plodove (marmelada). Bezgove jagode so včasih uporabljali celo za barvanje vin in sokov. Kuhan bezgov sok pozna ljudska medicina kot blago sredstvo za odpiranje. Poleg socvetja in jagod uporabljajo ljudje kot zdravilo tudi skorjo, korenine in popje. Vendar pa moramo vedeti, da so nezrele jagode in listi strupeni! Divji bezeg (rdeči bezeg) (Sambucus racemoza) je druga najbolj razširjena vrsta tega rodu, ki raste v naravi v Evropi in Aziji do severne Kitajske vse do 1500 m visoko. To je prav tako hitro rastoči grm, ki v hribih doseže pas ruševja. Zraste 4 m visoko in do 3 m na široko. Ima plitve korenine, ne prenese pa apnenčastih tal, čeprav je sicer skromen glede zemljišča in prenaša sušo še bolje kot črni bezeg. Najbolje uspeva na soncu ali v polsenci. Primeren je za ozelenitev novih površin, tudi na sipinah ipd. Olista se aprila, že maja pa lahko vidimo rumeno zelena, dišeča, jajčasta socvetja. Plodovi so koralno rdeče in bleščeče jagodice, ki dozorevajo julija. Takrat je čas za obiranje in stratificira-nje, ki naj traja tri mesece. Na grmih včasih videvamo plodove kar po tri mesece. Potaknjence za razmnoževanje pripravimo junija ali decembra. Naravno se razmnožujejo z razraščanjem. Za divjad je ta grm pomemben, ne glede na to, ali raste posamič ali v skupinah, ker ji daje dobro zavetje. Pticam daje ustrezno hrano, medtem ko za parkljasto divjad ni preveč pomemben. Divji bezeg je primeren za fazanerije, remize, vetrobranske pasove in robove gozdičev. Plodovi te vrste bezga so za človeka prehransko pomembnejši kot plodovi črnega bezga. Semenska ovojnica je strupena, zato jo moramo odstraniti. Kanadski bezeg (Sambucus cana-densis) pri nas ne raste v naravi. To je visok grm, ki je doma v Severni Ameriki, v naših razmerah pa zraste do 5 m visoko in 2m v širino. Olista se aprila, rumeno bele in dišeče cvetove pa vidimo junija. Okroglaste jagodice so pur-purno črne. Kanadski bezeg je primerno saditi na suhih rastiščih, na težkih tleh pa imamo enake uspehe kot s prejšnjima vrstama. Med bezge, ki rastejo pri nas, spada tudi trajna zelnata rastlina apta (Sam- bucus ebulus), ki jo pravilno imenujemo smrdljivi bezeg. Raste dokaj počasi, in sicer na sončnih, vlažnih in boljših rastiščih vse do nadmorske višine 700 m. Cvete junija, črne in smrdeče jagodice pa dozorevajo septembra, ko tudi stratificiramo seme, in sicer za 6 mesecev. Lahko ga razmnožujemo tudi s koreninskimi potaknjenci - navadno februarja in novembra. Smrdljivi bezeg se najbolje obnese v fazanerijah ali v remizah ali vetrobranskih pasovih, včasih tudi na prisojnih mestih v gozdovih, kjer daje zavetje vsem vrstam divjadi. Plodovi te vrste so odlična hrana za ptice, čeprav so za človeka strupeni. Cvetove, korenine in liste uporabljajo v ljudski medicini. Pri vseh vrstah bezgov moramo paziti, da se ne razmnožujejo v velike in goste skupine. Če bomo bezeg uspešno nasadili v loviščih, bomo precej povečali prehransko ponudbo. Zaradi razmeroma hitre rasti moramo vsakih nekaj let posekati nekaj vej ali celo grmov. Fazani radi prenočujejo na bezgovih vejah, saj imajo bezgi debel stržen in so veje zato pozimi veliko toplejše od drugih vrst dreves in grmov. Zaradi vseh teh ugodnosti bezgov (posebno črnega in divjega) razmislimo o sajenju in vzgoji teh grmov na primernih mestih v loviščih, predvsem tam, kjer gojimo fazana in poljsko jerebico. Z.T. Vprašanja za lovskega pripravnika Kaj je brakada in kako jo izvedemo? Brakada je najpogostejši skupni ali skupinski lov na Slovenskem. Na brakadi sodelujejo vsaj trije lovci-strelci in vsaj dva lovska psa za glasen lov (ki glasno gonita). Brakada je torej lahko manjši ali večji skupinski lov. Glavno odgovornost za pravilno izvedbo brakade - kakor vsakega skupnega lova - ima vodja lova ali lovovodja. Ta že nekaj dni pred lovom napravi s sodelavci načrt, koliko bo pogonov in kje bodo, koliko bo stojišč (strež), kdo jih bo oštevilčil in kateri lovci (postavljači) bodo povedli lovce-strelce na stojišča ter jih po pogonu privedli na zbirališče itd. Povabljeni - domači in tuji lovci - ob napovedani uri pridejo na zborno mesto. Ko lovovodja zapove »tovariši lovci in gonjači, zbori«, se ti postavijo predenj v eni ali dveh vrstah. Na levo pred lovovodjo (desno krilo) strelci, na desno predenj (levo krilo) pa gonjači s psi. Puške so na levi rami s cevmi spredaj in navzgor, psi pa so ob levi nogi. Vsi utihnejo in ne kadijo. Vodja lova pozdravi vse navzoče, obrazloži potek brakade, pove, koliko bo pogonov, kje se bodo pomikali gonjači s psi, koliko časa bo predvidoma trajal vsak pogon in opozori na previdnost z orožjem. Udeležencem lova tudi obrazloži, kaj pomenijo določeni znaki z lovskim rogom. Brakada je skupni lov predvsem na zajce in lisice. Sicer pa lovovodja v svojih navodilih udeležencem v zboru tudi pove, katero divjad je poleg zajca in lisice še dovoljeno streljati (fazana, sivo vrano, kragulja itd.). Od parkljaste divjadi je na brakadi dovoljeno streljati le divjega prašiča. Če so stojišča (streže) oštevilčena, potem lovci-strelci pred lovom zanje žrebajo. Vodja lova jim ponudi v svojem klobuku žrebne listke, da vsak izvleče številko svojega stojišča. Nato lovovodja še vpraša, ali komu v zvezi z lovom ni kaj jasnega, in na vprašanja da pojasnila. Potem odredi, da postavljači odvedejo strelce na stojišča, odloči tudi, kdaj bo vodja gonjačev povedel braki rje na njihovo izhodno črto in vsem zaželi »dober pogled« ali »ravne cevi«. Po stari šegi lovcu, ki gre na lov, sreče nikdar ne voščimo. Enkraten znak z lovskim rogom pomeni začetek pogona, trikraten pa konec. Vodja lova in vodja gonjačev imata praviloma vsak svoj rog. Prvi trobi lovski zbor (več zaporednih kratkih zvokov ali ustrezno melodijo), če je potrebno, začetek in konec pogona, drugi pa daje signale med pogonom, npr. »gonjači, stojte!« -»gonjači, naprej!« - »divjad je padla« - itd. V izjemnem primeru nadomesti signal iz lovskega roga trobljenje na puškino cev. Če glas roga ne doseže strelcev na oddaljenih stojiščih, lahko lovovodja da drugačen znak za začetek in konec pogona (npr. strel, točno določen čas po uri). Po pravilu lovec-strelec napolni puško, ko pride na stojišče. Izjemo lahko dovoli lovovodja. Lovec lahko strelja šele, ko natančno razloči, kaj je pred njim. To še zlasti velja za strel s kroglo, če so npr. v pogonu divji prašiči. Za uplenitelja s šibrami ustreljene divjadi velja lovec, ki je zadnji streljal nanjo, če je žival še tekla oz. letela in ni bila več v strelnem območju prejšnjega strelca. S kroglo ranjena divjad, ki bi verjetno padla brez nadaljnjih strelov, pa pripada strelcu, ki jo je tako obstrelil. V vsakem primeru velja pravilo: prva krogla, zadnje šibre! Za uplenitelja nikakor ne velja lovec, katerega krogla ni zadela nobene kosti oz. samo smrček ali nogo pod zapestnim (»kolenom«) ali skočnim sklepom. V dvomljivih primerih razsodi vodja lova. Naloga vodje gonjačev je predvsem, da gonjo gonjačev ali brakirjev usmerja po navodilu lovo-vodje. Če gonjač dvigne divjad, zakliče npr. »zajec - desno naprej!« Ko pes dvigne divjad, ki jo je dovoljeno streljati, gonjači utihnejo in počakajo na mestu, dokler psi gonijo v območju pogona. Če pa npr. pes dvigne srnjad, ga takoj odpokličejo oz. ga karajo in mu po možnosti preprečijo gonjo. Nedopustno je, da udeleženec brez tehtnega razloga in brez opravičila lovovodji predčasno odide z lova domov ali v gostilno. Brakado in vsak drug skupni lov sklenemo s pozdravom lovini (glej predmet Lovske šege in običaji)! Na kratko opiši načine skupnega lova -razen brakade! Tihi pogon ali pritisk - gonjači tiho, brez hrupa in psov, plašijo in pritiskajo divjad proti strelcem na stojiščih ali strežah. Ta način lova se uporablja zlasti za nekatere vrste velike divjadi. Pogonski lov - je najprimernejši način skupnega lova na preglednem ravnem ali gričevnatem svetu s poljem in gozdiči. Gonjači v premikajoči se vrsti plašijo divjad, pomagajo jim primerni psi (ptičar, šarivec, jamar). Divjad poganjajo proti strelcem, ki čaka- jo na stojiščih v vrsti na koncu predela, ki ga zajema pogon. Vrsto gonjačev spremlja na obeh straneh nekaj strelcev (desni in levi bok), ki streljajo le na divjad, ki beži iz pogona. Ker so pogoni izvedeni v razmeroma majhnih predelih, tak skupni lov sestavlja razmeroma veliko pogonov (npr. pet, šest). Sicer je pa vsak skupni lov sestavljen iz enega ali več pogonov. Ni bistveno število pogonov, pač pa, da so dobro pripravljeni in izvedeni. Lov v strelcih ali lov v črti je skupinski lov, ko se po razmeroma ravnem svetu s poljem ali nizkim grmičevjem pomika vrsta lovcev-strelcev in gonjačev. Med strelcema sta po eden ali dva gonjača. Strelci so vsaksebi po kakih 80 korakov in streljajo praviloma le predse. Lov v strelcih je izrazit poljski lov. Lov na grablje je nekoliko spremenjen lov v strelcih. Izvaja se na ravninskem oz. preglednem svetu, poraslem z nizkim grmičevjem. Nekoč je bil to znan način lova zlasti na Primorskem, na kraškem svetu. Strelci se razvrstijo v vrsto do 80 korakov vsaksebi. Kakih 20 korakov za vrsto strelcev so razporejeni v drugi vrsti gonjači, in sicer tako, da po en ali dva gonjača izpolnjujeta praznino med strelcema. Pogon se premika naprej kakor grablje in strelci smejo streljati le na divjad, ki beži naprej. Viličasti ali vilasti lov je izrazit poljski lov. Izvajajo ga lovci, razporejeni v dveh krakih, v obliki vil ali vilic z dvema rogljema oz. v obliki črke »V«, ki tvori ostri ali pravi kot. Vodja lova je v konici »V« in od tu »poveljuje« obema krakoma sodelujočih na lovu. »Vile« se pomikajo v smer, ki jo nakazujeta »roglja« in tako zajemata širši ali ožji predel. Ponekod ta lov imenujejo tudi klinasti lov, kar pa je napačno, saj se lovci ne pomikajo kakor klin, ampak nasprotno, kakor škarje. Na prepodeno divjad streljajo v kot in iz kota. Ko pa se na ukaz lovovodje trikotnik začne ožiti in se kraka približata drug drugemu, streljajo samo še iz trikota. Češki ali U-pogon je zelo podoben viličastemu lovu, le da lovci niso razporejeni v obliki črke »V«, ampak črke »U«. Lovci se torej kakor vreča pomikajo po prostranem polju oz. ravnini z nižjim grmičjem ali majhnimi gozdi. Krožni lov je tudi izrazit poljski lov. Lovci in gonjači obkrožijo določen ravninski predel in se pomikajo proti središču kroga. Na dvignjeno divjad streljajo v krog in iz kroga. Ko se krog zoži in streljanje v krog postane nevarno za udeležence lova na nasprotnem delu krožnice, lovo-vodja da znak, da je dovoljeno streljati le iz kroga. Pri tu opisanih načinih skupnega lova - razen pri tihem pogonu - se uporabljajo primerni psi (ptičar, šari- vec, jamar), udeleženci pa lovijo malo divjad (zajca, lisico, fazana, jerebico). Spričo številčnega nazadovanja male divjadi je pri nas več načinov skupnega lova že povsem opuščenih. Poleg braka-de in tihega pogona prirejamo le še: pogonski lov (Pomurje), lov v strelcih (Štajerska, Prekmurje), vili časti lov (Krško polje). F. Cvenkel Po lovskem svetu Prispevek k ekologiji in lovskemu gospodarjenju s pižmovko Pižmovka (Ondatra zibethicus) je predstavnik malih sesalcev - kožuharjev in Čehom jo je kot neavtohtono živalsko vrsto uspelo vnesti v Evropo, kjer se je lepo razmnožila. Vse pižmovke v Evropi so torej potomci samo nekaj parov teh živali. Kot nearktična vrsta imajo te živali v Evraziji dobre življenjske razmere za razširjanje in razmnoževanje; postale so ne samo nov element divjega živalstva, ampak tudi cenjene kožuharice. Za pižmovke se močno zanimajo tudi na Slovaškem (ČSSR), zato so avtorji Branislav Soviš, Oldrich Ptaček in Tomaš Gyur-csek v njihovem zborniku Folia venatoria 16/86 o tej voluharici objavili znanstveno razpravo pod zgornjim naslovom. Iz razprave smo povzeli vse tisto, kar je zanimivo tudi za naše lovce in za naše naravne razmere. Pižmovka je cenjena zaradi izredno kakovostnega kožuha, ki je uporaben vse leto, glede na kakovost kože pa je najboljši od decembra do konca marca (rdeči bizam). Ima krajšo dlako, ki je zelo elastična, mehka, se ne lomi, prenese pritiske z vseh strani, je dobro higroskopna in čvrsta. Poleg tega kožuh ni lahek zaradi izredne gostote. Kakovost pižmovkine dlake je vse leto enaka, vendar je zaradi večje kakovosti kože pod dlako, večje telesne teže in večje uporabne površine kožuha najbolj primerna za odstrel od decembra do aprila Konec jeseni in zgodaj spomladi pižmovke navadno m igri rajo v zanje manj ustrezne habitate, kar opazimo po značilnih stopinjah v blatu na bregovih voda Krzno pižmovke pa je tudi zelo primerno za izdelovanje imitacij drugih dragocenih krzen. Pri raziskovanju dolžine in mehkobe nadlanke in podlanke so ugotovili, da ima pižmovka vse leto enako kakovostno dlako, vendar različno kakovostno kožo! Koža je najkakovostnejša od decembra do začetka aprila. Zato bi bilo treba loviti pižmovke za krzno samo v tem obdobju, saj imajo v tem času tudi na splošno največjo telesno težo in večjo uporabno površino, niso se še poškodovale z medsebojnim grizenjem in zato spadajo v najvišji kakovostni razred krzen. V literaturi lahko preberemo podatke, da znaša telesna teža pižmovk od 0,7 do 1,6 kg (nemalokrat tudi 2,4 kg). Omenjeni trije avtorji so v območju Nitre pri nedoraslih (sub-adultnih) pižmovkah (zeleni bizam = nezrela koža) ugotovili telesne teže od 500 do 940 g (povprečje 718 g), kadar je v populaciji še več primerkov iz prvega in drugega legla. Pri subadultnih (rdeči bizam = zrela koža) pižmovkah, kadar je v populaciji že več telesno zrelih živali, pa se giblje teža od 838 do 1200 g (povprečje 942 g). Pri odraslih (zeleni bizam) je bila teža od 760 do 1195 g (povprečje 1043 g) in (rdeči bizam) 975 do 1440 g (povprečje 1075 g). Površina kožuha pri nedoraslih pižmovkah (zeleni bizam) znaša jeseni od 524 do 779 cm2 (povprečje 724 cm2), pozimi z zrelo kožo (rdeči bizam) pa od 689 do 999 cm2 (povprečje 844,5 cm2). Pri odraslih pižmovkah (zeleni bizam) znaša ta površina od 799 do 1150 cm2 (povprečje 977cm2) in (rdeči bizam) od 731-1020 cm2 (povprečje 977cm2). Nižjo vrednost pri odraslih pižmovkah z zrelim kožuhom (rdeči bizam) razlagamo s tem, da je v zgodnjem spomladanskem obdobju razmeroma manj starih in velikih živali in več mladih in manjših. Iz tega torej sledi, da moramo za lovsko sezono določiti v glavnem zimski in spomladanski čas. Čeprav imajo kožuhi pižmovk jeseni (zeleni bizam) večjo uporabno površino, niso tako kakovostni in krzno ni tako cenjeno kot pri razmeroma manjših zimsko-spo-mladanskih pižmovkah (rdeči bizam). Aprila pižmovk naj ne bi lovili! Glede uporabe pižmovk moramo poznati starostno in spolno sestavo populacije v nekem območju, na osnovi katere lahko ugotovimo višino letnega prirastka in določimo tudi najvišje število odvzema (lov s puško, lov s pastmi). Na osnovi poskusnih odlovov pižmovk so na Češkem ugotovili, da se pozimi in zgodaj spomladi ulovi več mladih, dozorevajočih pižmovk kot zrelih, obenem pa več samcev kot samic. Jeseni so ujeli na pasti razmeroma več mladih živali z manj kakovostnim krznom, obenem pa se navadno ujame več samic, ki pa so v populaciji pomembne zaradi nadaljnje reprodukcije v naslednji sezoni. V literaturi navajajo, da se pižmovke razmnožujejo od februarja do novembra in da imajo na leto 3 do 4 (5) legel in v njih od 1-14 mladičev (v enem leglu). Za južno Češko navajajo, da traja cikel razmnoževanja od februarja do avgusta oziroma septembra. Povprečno število legel na Češkem je 3 (pri 40 % samic), v enem leglu pa je povprečno 6,9 mladiča. Število mladičev na samico je v letu dni 17,5, število mladih pižmovk, ki jih zredi ena samica do začetka lova, pa je 14,7 živali. Raziskovalci so pri 6 samicah ugotovili 7, 8, 9, 11, 13 in 14 zarodkov. Povprečno število mladičev je bilo 10,33, kar je razmeroma veliko v primerjavi z navedbami drugih avtorjev iz drugih območij Evrope. Število mladičev na eno samico ocenjujejo na 10 do 20, pri čemer v času lova samica izgubi vsaj 6 nedoraslih mladičev. Iz vsega tega lahko sklepamo, da preživi na Češkoslovašem 30 % (največ pa 50 %) mladih pižmovk do časa razmnoževanja (zrelosti). Spolni cikel pižmovke v južni Slovaški se začne v prvi polovici marca in se konča konec septembra. V drugi polovici aprila pižmovk ne bi smeli loviti! Najustreznejši habitati za življenje in razmnoževanje pižmovk so agrocenoze, v katerih prevladuje gojenje koruze in kjer se opravljajo hidromelioracijska dela za pridobivanje več plodne zemlje. S tem so v veliki meri zajeti vodni biotopi z naravnimi in umetnimi vodnimi tokovi in akumulacijami, v katerih so bile dotlej optimalne življenjske razmere za pižmovke. Velika melioracijska dela začasno sicer porušijo primerne razmere, saj ostanejo pižmovke brez skrivališč, vendar so te v najkrajšem času spet nadvse ustrezne za obstoj in prehrano teh živali. K temu lokalno veliko prispevajo tudi drugi antropogeni vplivi, posebno onesnaževanje vode zaradi kemizacije v poljedelstvu in industriji, nenehno nihanje vodne gladine, interesi ribištva in sistemov za odvajanje vode. Abiotični vplivi, pri katerih pižmovke dosežejo največjo populacijsko gostoto in optimalno širjenje, so naslednji: srednja temperatura ozračja v vegetacijskem obdobju 16°C (absolutne minimalne temperature okoli-17 do -20°C), srednja letna temperatura od 8,5 do 10°C, maksimalna temperatura ozračja 33 °C, višina snežne odeje do 50 cm, dolžina vegetacijskega obdobja pa prek 140 dni. Škode od pižmovk so v poljedelstvu in gozdarstvu zanemarljive Navadno proti koncu jeseni in zgodaj spomladi pižmovke migrirajo v zanje manj primerna stanišča. Vendar pa se seli le del populacije, in sicer živali pod vplivom populacijskega pritiska zapuščajo prejšnje družinske teritorije in osvajajo (začasno ali trajno) nova stanišča. Včasih se pižmovke pojavljajo tudi na dvoriščih gospodarstev, v Pižmovka kot vodni sesalec naseljuje navadno plitvo obrežje naravnih in umetnih vodnih tokov in stoječe vode, kjer zaradi nagiba bregov lahko koplje hodnike in bivališča. V plitvih litoralnih plasteh, v katerih je širši pas mehkega ali trdega rastlinstva in kjer si pižmovke ne morejo izkopati v obrežje bivališč, si napravijo kopasta bivališča, v glavnem iz vodnega in obvodnega rastlinja. zgradbah, v kupih kamenja ali zemlje, v skladiščih, v živinorejskih objektih, seveda le v bližini vode. Do takšnih preseljevanj pride skoraj vedno takrat, kadar se spremeni višina vodne gladine v vodotokih (izpuščanje vode iz ribnikov, bajerjev, pri delih na vodnih tokovih, pri infekcijskih boleznih itd.). Prostorsko pa je takšno preseljevanje omejeno in odvisno od mreže kanalov, potokov, sistemov za od-vodnjavanje ali navodnjavanje. Na Slovaškem so ugotovili, da se živali pri teh selitvah ne selijo dlje kot 2-10 km na leto, čeprav v literaturi nekateri avtorji navajajo tudi do 90 km. Poleg tega so ugotovili, da lahko povzroči preseljevanje tudi človek, in sicer tako, da pižmovke preganja, razkopava in uničuje njihova bivališča (pižmine) in sisteme rovov, jih lovi z izganjanjem in tudi žive. Z vsem tem lahko resno poruši bogato socialno, predvsem pa spolno in starostno sestavo teh živali, in to tako zelo, da se morajo odseliti v manj vznemirjena območja. Pižmovka kot aktivni sesalec navadno naseljuje plitvo plast litorala (obrežja), po katerem tečejo naravni vodni tokovi in so stoječe vode, kjer prerez in nagib obrežja omogočata, da si izkoplje rove. Bregovi morajo segati vsaj 40-60 cm nad vodno gladino. Naseljuje pa tudi druga vodovja, kjer lahko v obrežje koplje rove. Vse vhode v rove, ki ostanejo pri znižanju vodne gladine na suhem, pižmovke zamašijo z raznim vodnim rastlinjem. Strokovnjaki so ugotovili, da se lahko hodniki pižmovkinih rovov dvigajo od 45 do 210 cm nad vodno gladino. Premer kotla, v katerem živali spijo, se giblje med 40 in 55 cm, visok pa je od 28 do 39 cm. V plitvem litoralu, kjer je širši pas mehkega ali trdega rastlinstva in kjer si pižmovke zaradi neustrezne podlage ne morejo izkopati svojih bivališč, si zgradijo kopasta bivališča, in sicer iz vodnih in obvodnih rastlin. Takšna bivališča gradijo z vodnega dna navzgor in so lahko plavajoča ali pa jih pričvrstijo na trstičje. Te »stavbe« imajo okroglo obliko, s premerom 1,10-1,60m, kopica pa je visoka od 0,65 do 1,20 m. Kotel v njih je širok od 45 do 60 cm, visok pa od 22 do 35 cm. Od brega so oddaljena navadno 10-40 m. Imajo 2 ali 3 hodnike (eden se vedno začne pod vodno gladino). Na takšnih stavbah se pižmovke rade sončijo in sušijo, nanje pa prinašajo dele zelnatih in lesnih rastlin (Phragmites, Juncus, Carex, Potamogeton, Salix, PopuIus ipd.), ki so jih odgriznile pod vodo. V zapuščenih nadvod-nih naseljih pižmovk rade gnezdijo divje race in črne liske. Kar zadeva poljedelstvo, je pižmovka neškodljiva, ne glede na to, da bi lahko bila v bližini vodovij potencialni škodljivec. Uživa žita, oljno repico, sladkorno peso, koruzo in vrtno zelenjavo, vendar so škode, ki jih s tem napravi, za zdaj zanemarljive. Ker se hrani z mehkim in trdim rastlinstvom v litoralu ribnikov, čisti vodno gladino, povečuje kislost vode in pospešuje tvorbo planktona, s katerim se hranijo ribe. Prenosa zoonoz na človeka in domačo živino pri njih v širšem smislu ne opažamo. Opravljajmo le pravičen lov Pižmovke naj lovijo samo tisti, ki poznajo biologijo te vrste, njeno ekologijo in pravične načine lova nanje. V gozdarstvu povzroča pižmovka zelo majhne škode, in sicer s tem, da obgrizuje dele hitro rastočih dreves. Nekaj škode naredi tudi na poljedelskih in gozdarskih melioracijskih objektih, vendar največkrat le zaradi izkopavanja sistemov rovov v nasipe in zato, ker zamaši cevi, da bi imela počasnejši pretok vode ter zato, ker se zaradi njenega kopanja udirajo bregovi. Takšne škode pa marsikje naredijo tudi tisti nelovci, ki lovijo pižmovke brezpravno (pri nas v Vojvodini), saj razkopavajo njihova bivališča in rove. Pižmovke so opazili tudi v bližini ribogojnic, kjer so delale škodo na mrežah ribjih kletk, v katerih so gojili postrvi. Vendar tja niso hodile po ribe, kot so menili neuki ljudje, pač pa so uživale granulirano hrano, s katero so hranili ribe. Tudi na Češkoslovaškem je bila pižmovka dolgo uvrščena med divjad brez določene lovne dobe, torej je veljala za nezavarovano divjad (tako je pri nas še danes - op. prev.) in so jo lovili neomejeno vse leto in na vse mogoče načine. Kljub vsemu pa je niso mogli iztrebiti in je svoj življenjski prostor nenehno širila (številčno se je vedno dobro držala). Od leta 1975 pa so jo tudi v tej državi zavarovali z lovopustom. Lovna doba traja od 1. oktobra do 15. aprila, obenem pa so tudi močno omejili dotedanje nehumane načine lova nanjo. Uvedli so le lovno pravico za lovce (člane lovskih organizacij) in tako se je precej zmanjšalo tudi število lovcev, ki so jo lovili. Pižmovke je dovoljeno loviti samo s puško šibrenico in kovinskimi pastmi, ki živali takoj ubijejo. Pasti za lov na pižmovke morajo imeti premer odprtih čeljusti najmanj 22 cm, kar zadeva šibrenice, so primerne le tiste z majhnimi kalibri, lovec pa mora streljati na žival na majhno razdaljo, tako da je raztros šiber majhen in zadetek v glavo smrten. Uporabni naboji so samo tisti s šibrami 3 in 3,5 mm, manjše šibre na majhen plavajoč cilj nimajo dovolj učinka, debelejše pa imajo preveliko energijo. Vsem tistim, ki jim niso mar usode drugih... Tam zgoraj je sonce zgnalo mraze v najgloblje grape in severne strani, spodaj, v dolini, pa je vzcvetelo cvetje in oznanilo vstajanje v prebujenje novega življenja. Takrat je kuna zlatica iskala v prisojah jelovega gozda dom, kjer bo v najlepših materinskih občutjih dala naravi tisto, kar hoče od nje. Nemirna je iskala gnezda, preskakujoče iskajoča iz krošnje v krošnjo starih dreves. Ustavila se je in izbrala košato, umirajočo jelko. Popravila je gnezdo, ga postlala in omehčala za nežne mladiče z mehko oblogo. Potem se je umirila. Veter je potegnil z gore navzdčl, dvigoval sneg, ga drobil v snežinke in nosil v pod njo kljubujoči gozd. Ko je lepa kuna rojevala, je zima zadnjič zmagovala pomlad. Gnezdo je pokril ledeni sneg, postalo je belo in mrzlo. Materino dolgo, vitko telo pa je grelo par drobnih mladičev, ki jima je dajalo toploto z njenega srca in lesketajoče se obleke. Pomlad je tudi z gore zrinila zimo. Gnala jo je prek osoj čez grebene in ostajala za njo, da ji ni pustila vrnitve. Mladička mesec in več nista odprla oči, zato pa sta toliko bolj pridno sesala materino mleko in vedno večja sta postajala v premajhnem domu. Takrat je tudi do tja zgoraj prihitela pomlad, vzburkala liste in jih odpirala, dramila zgodnje cvetove in jih poganjala v razcvet. Potem so ju noči začele vleči iz gnezda. Začela sta s potjo do konca veje in se hitro vrnila v toplo gnezdo. Ko je postala prej srpasta luna okrogla, sta že postala drzna v preskakovanjih, plezanju in svoji hitrosti v mladostni igri. Igrice so postajale vedno hitrejše in daljše in se neopazno spreminjale v neizprosno vzgojo in vajo za surovo življenje. Avtorji tega članka poudarjajo, da je lov na pižmovke le za tiste, ki znajo ceniti te živali tudi žive, ki se zanimajo za njihovo življenje, ki nikoli ne zavržejo uplenjene živali in cenijo pravične načine lova. Samo takšnim lovcem lov na pižmovke daje lovski užitek, ki ga tisti s predsodki in »streljači« ne bodo nikoli poznali. Po tujem viru priredila: Z. Timarac B. Leskovic Očnice so odcvetele, jerebike so obarvale svoje jagode rdeče. Potem so listi bukev začeli rumeneti in se po prvih slanah premešali v premnoge barve. Trave so postale rumene, potem temnejše. Polegle so. Planina je ostala prazna in mirna. Nebesna modrina se je z dneva v dan bolj spreminjala v kodraste oblake, ki so sedali v vrhove gora kot v visoke zvonike. Zemlja se je ohlajala, z njeno toploto pa se je vse bolj grel mrzli sever. Ko je večerno zvonjenje postajalo vse zgodnejše, je v planini zapadel sneg. Za njim je prišel lovec. Z nagonsko previdnostjo je ostal pred odprto leso v planino, kjer sta se lomili strmina in planja. Ostri in vešči očesi sta lovili v svoji zenici jelene. Izmed vseh le enega. Starega, ki je bil okras po svoji kroni, posebnost lepote in dolgosti proti hrbtu segajočega rogovja. Ni ga opazil med tropom jelenov. Potem, ko je močno odrinil leso bolj v potešitev svoje jeze kot konca svoje poti, je zagledal v dalji prihajajočo željo. Jelen. Tisti, po katerega prihaja že nekaj let. Počasen je, lovcu pa prsti postajajo prehitri; ne umirijo se. Lesa. Prej z jezo odrinjena, postaja odrešitev v krajšanju razdalje. Žival postoji in vleče veter v nosnici. Z naslonom se puška umiri in ob rezkem poku bliskovito poleti krogla v natančno smer. Mogočni jelen se je vzpel. Samo še zadnji skok v začetem umiranju in skoraj slišal je, kako se je mehko zgrudil v belo odejo. Potem se je kot studenec rdeče zlilo iz njega življenje. Njegov konec se je vse bolj začenjal v lovčevem srcu. Razdelil je vejici in vzravnano postal ob premaganem starcu, kot bi molil daritvi v zahvalo v temno nebo. Iztrebil ga je. Del vsebine je prihranil za kune... Ko se je z začetkom zime dan zdaljšal za deset svojih najmanjših delcev, se je lovec vrnil v mejo gozda in prazne planine. Tokrat je prihajal zaradi zimskih lepotic, vitkih kun, ki nosijo barvo zlata skozi drevja in veje, po deblih in skozi grmovja. Skrbno je iskal prostora, kjer bi namestil vabo. Poznal je navade kun in iskal njih sledi. Izbral je mlad smrekov gozd ob zapadli poti, prehojen z dlakavimi šapicami, ki so zapisovale romane v snegove zimskih noči. Po prečkanju novega poglavja zapisa kune, ki se je začenjalo v skrivno dogajanje skokov in začetku moritve in nadaljevalo z odstavki, za katerimi je vselej postavljala rdečo piko, je postal. Razgledal se je v krošnje sosednjih visokih jelk in smrek, spuščal poglede po deblih in se z njimi spet vračal med zasneženo vejevje. Potem se je obrnil v drugo stran svoje sledi. Lakomno je priprl oči, okrog ust pa se mu je ob ozkem razpotegu ustnic posmejalo ujedljivo zadovoljstvo. Menil je, da je dobro izbral. Takrat je sonce zašlo, ne da bi ga lovec videl. S sivine nad njim so poskušale snežinke prihajati na speči gozd, v katerega je že zlezel globok mraz. Občutje zamujenega časa ga je začelo priganjati v željo po hitri vrnitvi v dolino. Spretno je spravil nahrbtnik z ramen, ga položil v sneg, razpotegnil vn/ico in ga odprl. Izvlekel je drobno jekleno verižico, potem pa vabo, ki jo je hranil od zadnjič uplenjenega jelena. Ko je v tretje segel proti dnu odprtine, mu je hip vesti ustavil gib in sklenil prste. Potem je hitro odgnal voljo in vest, razklenil pest in zgrabil okroglo že-lezje. V krogu je steptal sneg ob drobni smreki, potem pa v videzu zanke namestil množico spojenih drobnih členov k ročaju mrzle sto-palke. Drugi konec je obvil med venca dveh poletij smreke. Mraz je vse huje začel tiščati z visokih, zasneženih glav velikanov v obleko lepote pod njimi. Surovo je lezel in se razlival v prostor, ki ga je začrtal gozd s svojo razsežnostjo v smeri neba, svoje širine in spremljajočega časa. Ko se mu je zazdelo, da v dalji sliši zvonove, je že razklenil čeljusti lačnih zob stopalke in občutil, da mu je tople prste prilepila nase mrzla moč železja. Z bolečino jih je razlepil, potem pa položil na ploščico vabo, s snegom prikril nastavo in svojo vest, oprtal nahrbtnik in se pognal v dolino... Mlada kuna je zrsla v lepotico mrzlih zimskih noči. Odeta je bila v najlepše rjavo krzno, ki se je na grlu prebarvalo v široko zlato ogrlico. Glava je bila lepih, skladnih oblik, okrašena s široko in zaobljeno krojenimi uhlji. Da bi bila še lepša, se ji je z dna obraza lesketal moker črn nosek, njeno krmilo pa je bilo za njo dolgo in košato. Balada med zarjo in svitom Nikolaj Lapuh Najlepša je bila v svojem prostoru gozda in sten, jam in zaraščajočega skalovja. Ko je sonce stemnilo desno polovico lune, je lepotica prihajala z zgornjega dela svojega življenjskega gradu v vsej svoji izbranosti. Nenehno je spreminjala smer: ovinkarila, plezala in preskakovala, stekla v kratki ravni črti proti zahodu in potem dolgo navzdol v osrčje prostranega gozda. Brezskrbno in nagajivo je nadaljevala z igro in srečo za plenom. Nadaljevala je z igro, sreča pa se ji je začela izmikati. Nizko v krošnji je sedela uharica. Rumeni očesi sta ugledali plen, hitro premikajoč, razpotegnjen v začrtano smer svoje poti. Neslišno je prhnila za živo senco v belem snegu. Ko je priletela v njeno bližino, je široko razprla kremplje in dvignila krila v ustavljanje. Tisti hip se je v kuni zbudil odsvit povratnega odziva ob prileteli senci. Z enim samim skokom se je rešila v splet gostega koreni-nja podrtega orjaka. Skrita je čakala globoko za gosto mejno črto med zasledovalko in seboj, potem pa s prepričanjem o varnosti in s svojim pogumom odhitela naprej. Ure je križarila po prostoru svojega domovanja. Potem ji je prihajajoči rahel veter prinesel v nos prijeten vonj. Visoko je dvignila glavo, jo obračala, in spet znova. Ko je ugotovila približno smer, se je odpravila sreči naproti. Vmes je postajala, z nosnicama preskušala varnost in smer in se skokoma pa spet počasneje približevala k svoji potešitvi. Ustavila se je ob preseku starega in mladega smrekovja, kjer je vabeči vonj postajal vse močnejši po najslastnejšem njenega okusa. Prav do sem jo je prignala lakota, skoraj na koncu, kot vedno, pa sta se ji pridružili še previdnost in radovednost. Iskajoča že v neposredni bližini je skrajšala dolžino korakov in močno upočasnila svoje premikanje. Odkrila je vabo. Ker ni mogla verjeti odkritju, je sede obračala glavo, jo stegovala v smeri opoja potešitve gladil in spet hitro zvlekla nazaj v ravnotežje svoje vzravnanosti. Z radovednostjo se ji je podvojila lakota in mednju je vskočila še previdnost. Pred vabo je obstala z naraščajočim nezaupanjem v resničnost ponudenega. Lakota je zmagovala previdnost in ko se je odločila še za srečo in zaupanje vase, je prvič skušala bolj z vonjem in previdnostjo zgrabiti želeno slast. V daljnem zvoniku spodaj v dolini je odbilo polnoč, sneg pa je vse bolj začenjal pokrivati gore, planine in strehe planšarij in svisli. Padajoč je šumel droben in gost skozi iglice jelovja in smrečja. Lunino polovico so požrli oblaki in zavesa padajočega snega. Debelina bele odeje je začela rasti. Kuna ni vzdržala. K vabi jo je še bolj priganjal padajoči sneg. Potem je kot v premislek odskočila, se gnala v sveži sneg, plezala po deblih in se vrnila v stečino. Stekla je nazaj do zadnjih sledi svojih šapic. Previdno je potegnila zalogaj z nastave. Ko je drugič zgrabila zmrznjeno črevesje starega jelena, je hkrati z močjo potega glave navzgor pritisnila z nogo navzdol v oporo svoji moči. Takrat pa sta zobati čeljusti skočili druga v drugo. Zgrabili in vklenili sta nogo kraljice noči. Lakoto je potešila bolečina, kuna pa je ostala sama na najmanjšem prostoru svoje prostranosti. Sprva ni razumela in ne verjela, da ne more oditi. Spet je poskušala z močjo zadnjih nog izvleči prednjo, potem z vsemi hkrati. Znova in znova in še in še. Želela si je resnice poskusa pobega v svobodo. Mladostno moč je z lepe kune začel tiščati mraz. Obmirovala je, da bi se ji znova stekle moči za poteg noge iz čeljusti surovega železja. Vse gostejše sneženje jo je začelo zdramlja-ti v nagonsko misel o rešitvi svojega obstoja. Hotela je svobode svojih poti, svojih pote-šenj in svojih iger in puščanja zapisov svojih dejanj v svežem snegu. Sneg je sipal z neba, kot bi hotel oznanjati neskončno zimo. Z urami je rasla njegova bela višina, sipka sestavljenka kristalov lažne lepote. Kuna ni poznala svoje smrti, poznala je le življenje in svobodo. Zato ni mislila o svojem nehanju, le nagon jo je tiščal nazaj v šele začeto življenje. Še vedno je ostajala ujeta. Vse napore za rešitev je sklenila močna past, ki ji je pomagal še gosto padajoči sneg. Moč ji je stekla. Obmirovala je. Samo šumenje padajočega snega je še vzburjalo njeno hotenje po vrnitvi v svoj prostor. Nenehno je snežilo. Zlatica je v suženjskem polkrogu teptala padajoči sneg. Nasprotna polovica polkroga pa je rasla, se posipala in spet rasla v še vedno prevelik nasproten izsek. Mraz ji je hladil bolečino. Nenehno vrtenje v polosi, stiskanje snega pod seboj in spoznanje o krutem začetku svojega konca ji je izpilo zadnjo življenjskost in misel, da bi še kdaj razigrano splezala v krošnje dreves, križarila skozi gozdove in lezla v jame dišeče zemlje, da bi se približala nebu vrh gore in stekla nazaj med suhe trave pod mejo očnic. Dano ji je bilo eno samo poletje, s pridejano jesenjo in polovico prve zime. Postala je mirna. Brezupje je pognalo iz nje moči, ki jih je še hotela zbrati. Razlile so se po obrobjih vkleščene svobode in mejami njene smrti. Sneženje je krepilo svojo moč. Veter je padli sneg dvigoval, ga vlekel, pa hladil in tiščal po zasneženem gozdu. Kuna je še zadnjič hotela zvleči bolečino iz sklenjenih zobatih čeljusti. Ostale pa so železno mrzle, ozke in trde, hoteče smrti. Kot lovčevo srce... Metež snega jo je začel prekrivati. Njeno lepo temno barvo je izničil v belino, njeno zlato grlo pa s svojo težo pritisnil ob robove njenega konca. Potem je nagonsko zgrabila zgornji del noge z zobmi. Ugrizi v bolečino so ji vzbujali lažno moč in le kri ji je stekla v požrešen padajoči sneg. Ujeta in sama, umirajoča in izgubljena si je zahotela spoja s svojim koncem... Do jutra je sever zgnal oblake proti mrazu vzhoda, razjasnil nebo v modrino in pripravil svitu pot v napoved soncu, da bi ob svojem vstajenju globoko pod snegom obsijalo zadnji zapis lepe kune o njenem brezupnem boju, da bi prek roba svoje usode zvlekla najkrajše nitke svojega življenja in skozi zimsko noč stekla svoji drugi pomladi naproti ... Koristni praktični nasveti lovcem Dvojne hlačnice Kadar gremo na lov v škornjih, nam vanje velikokrat zaide listje, blato, sneg, plodovi trav ipd. Če hlače spustimo čez škornje, pa se umažejo in premočijo. Za to nadlogo je našel rešitev sovjetski lovec J. Timotejev, ki si je naredil »dvojne hlače«. Na hlačnice je našil še ene hlačnice, ki segajo nad kolena. Te hlačnice so iz nepremočljivega materiala. Prišite hlačnice potegnemo čez škornje in tegob z nesnago ne bo Zavarujmo termovko Na lov, pa tudi sicer, nosimo v naravo v hladnih dneh termovko s toplim čajem ali kavo. Seveda se nam lahko termovka mimogrede poškoduje, zdrobi, zmoči nahrbtnik... Da bi se temu izognil, J. Timotejev vstavi termovko v poseben kos plastične cevi. Cev mora biti za 1-1,5 cm širša od steklenice. Dno cevi je zaprl z mrežo iz vrvi. Da bi bila cev lažja, je napravil v njej še velike odprtine. To je dobra zaščita za termovko v avtomobilu, čolnu in drugod. 7 T Naboji z dvema debelinama šiber Remington multi - range duplex Shell naboj za puško šibrenico, napolnjen s šibrami dveh debelin (velikosti), je najnovejši izdelek znane tovarne Remington. Učinkovitost teh nabojev za šibrenice kalibra 12 in s standardnim ležiščem naboja (2 in 3/4 inče = = 6,96 cm) in magnum (3 inče = 7,62 cm) z navadnimi in železnimi šibrami je večja kot pri drugih nabojih s svinčenimi oziroma kovinskimi šibrami. Večja energija debelejših šiber lomi kosti in zadeva življenjske organe, manjše šibre pa povzročajo živčni šok; tako oboje skupaj povzroči hitro in zanesljivo smrt divjadi. Nemalokrat novim izdelkom ne zaupamo preveč, ta novost pa se je takoj uspešno dokazala v praksi, čeprav so imeli nekateri pomisleke glede polnjenja z dvema velikostima šiber. Mnogi lovci v ZDA namreč zelo radi sami polnijo naboje in pri tem velikokrat kaj izboljšajo in rešijo po svoje. Pri polnjenju nabojev doma so navadno napolnili tulec s šibrami z enako težo, vendar v dveh različnih velikostih. Strokovnjaki tovarne Remington pa se niso ravnali po tem pravilu, ampak so uporabili za polnjenje manj velikih šiber, skupno polnjenje pa je po teži večje kot pri standardnih nabojih. Pri tem je najvažnejše, da sta obe velikosti šiber, ki so ju uporabili, ločeni, saj je samo tako lahko učinek zelo dober. Večje šibre imajo večjo hitrost, zato morajo biti zgoraj. Na tak način ti debelini šiber ne motita druga druge po aktiviranju naboja. Da ne bi prišlo do mešanja kasneje, so šibre nameščene v Skica prikazuje naboj remington multi - range duplex: 1 - debelejše šibre so zgoraj, 2 - manjše šibre so spodaj, 3 - granulirana tamponska zmes, ki preprečuje trke šiber, 4 - čep - kontejner, ki nekoliko ublaži odsunek puške, 5 - zeleno sivo obarvan tulec, 6 - zadimljena črna kapa naboja. granulirani tamponski zmesi. Velike šibre so tudi pobakrene, kar jim poveča trdnost, poleg tega pa se tudi manj izmaličijo pri udarcu ob divjad in imajo zato večji učinek. Tako divjad zadene zadostna količina manjših šiber ob dodatnem zadetku večjih šiber. Poleg vsega tega so mislili tudi na maskiranje - tulec je temen in zadimljen, kovinska kapa pa je črno oksidirana. Seveda pričakujejo, da bodo tudi drugi - večji in manjši proizvajalci lovskega streliva - posnemali to novost, kot je pri dobrih rešitvah že v navadi. Po besedilu Jima Carmicheia za ameriški časopis Outdoor Life, VIII/87, pripravil Z. Timarac. NAJLAŽJE PUŠKE Naposled se je na ameriškem trgu pojavila prava lahka puška za lov na veliko divjad. Vsaj verjamemo, da se je, kajti tisti, ki pišejo o orožju, omenjajo lahke puške že četrt stoletja, tako da je teža puške največkrat relativna stvar. Teža puške je važna zlasti za planinski (visokogorski) lov, ki je napornejši. Z najrazličnejšimi zmanjševanji teže pa za zdaj niso mogli dobiti puške, lažje od 2,7 kg, kolikor tehta mauser mod. 70. Kasneje se je pojavila puška remington mod. 700, ki je tehtala nekoliko več kot kilogram v kratki in 142g v dolgi izvedbi; seveda s plastičnim kopitom. S takšnimi rešitvami in lesenim kopitom pa teže niso mogli zmanjšati pod 2,5 kg (brez strelnega daljnogleda). Kazalo je, da so težo zmanjšali že na najmanjšo mogočo mero. Takrat pa se je pojavil Melvin Forbes s svojo firmo Ultra Light Arms (ULA). Forbes se je lotil konstruiranja puške tako, da jo je okrepil samo tam, kjer je to zares potrebno - v predelu zaklepa in ležišča naboja - druge dele mehanizma pa je radikalno zmanjšal. Taka puška ni izgubila nič drugega razen teže. Tako je začela Forbesova firma Ultra Light Action izdelovati puške v vseh standardnih in tudi v nekaterih magnum kalibrih. Forbes pa ni zmanjševal teže »za vsako ceno«, ampak jo je tam, kje je bilo to potrebno, celo dodal, npr. cevi njegovih pušk so presenetljivo debele in dovolj dolge, da krogla ohrani vse svoje balistične odlike. Poleg tega so odlične tudi za streljanje! Avtor je preskusil puško ULA kal. 7 mm/08 in prve tri krogle, izstreljene na 100 jardov, so pokrile krog s premerom 1 inče. Puška je skupaj s strelnim daljnogledom težka manj kot 2 kg. Najlažja puška ULA je v kal. .358 vvinch. (z lesenim kopitom) in tehta 4'/4 funta, med najtežjimi pa je puška v kal. .338 vvinch. mag, ki skupaj s strelnim daljnogledom tehta 61/4 funta (1 funt = = 453,59 g). Poleg tega je izvedba magnum tako dobra, da pri močnejšem polnjenju nima praktično nobenega odsuna. Lažje puške izdelujejo tudi druge tovarne, vendar so za zdaj najlažje puške ULA Melvina Forbe-sa. Pri tem pa se postavlja vprašanje, koliko je lahka puška sploh lahko lahka? Ali bo sodobna tehnologija lahko prinesla puško, ki bo lažja od 4 funtov? Posamezne dele pušk že izdelujejo iz titana, super lahke, a zelo čvrste kovine. Ena izmed rešitev so tudi plastična kopita iz novih plastičnih mas. Proizvajalci strelnih daljnogledov pa ohišja in leče že izdelujejo iz plastike, ki se je doslej uporabljala samo v astronavtiki in ki ima odlične optične lastnosti. Teža takšnih leč je kar za polovico manjša kot steklenih. Vse to skupaj bo v prihodnosti verjetno prineslo puško, ki bo s strelnim daljnogledom tehtala manj kot 5 funtov. Po članku Jima Carmicheia v ameriškem časopisu Outdoor Life, 109/87, pripravit Z. T. Lovska organizacija Na Gorenjskem je zaživelo novo strelišče Dolgoletna želja strelcev Gorenjske, da bi imeli urejeno strelišče, se je naposled uresničila. Zaživelo je novo strelišče v Struže-vem, v samem središču Gorenjske, v Kranju. Vsa zgodovina lovskega strelstva na Gorenjskem je povezana z nekaj osebami, ki so ta šport gojili od vsega začetka do danes. Leta 1970 je zraslo prvo strelišče na glinaste golobe s tremi metalnimi stroji, in sicer v lovišču LD Kovor in LD Križna gora. Za njim je zraslo strelišče tudi v LD Udenboršt in nazadnje v LD Storžič. Ta strelišča so bila bolj ali manj zgrajena in opremljena z domačimi stroji za metanje glinastih golobov ter ročnim ali »tono« proženjem. Dosežki strelcev so se iz leta v leto izboljševali, rasla pa je tudi želja po osrednjem strelišču, ki naj bi bilo nekje v središču Gorenjske. V Kranju je bilo že pred vojno strelišče, ki pa se je zdaj uporabljalo samo še kot strelišče za pristreljevanje risanic in za streljanje s pištolo. Z njim je upravljal kranjski štab za TO. Želja, da se strelišče uredi in razširi (možnost treninga in tekmovanja tudi za druge strelske in lovsko-strelske discipline), je pripeljala do projekta za preureditev strelišča Struževo. Izvedba rovov na 200, 100 in 50 m s strelnico 1 omogoča tekmovanja z vojaško in MK puško. Strelnica 2 služi za tekmovanja z MK puško na 35 m in za pištolske discipline. V sklopu strelišča ena in dva je tudi strelišče za streljanje na »bežečega merjasca« in olimpijsko trap strelišče. Na strelišču se je mogoče posvečati vsem trem lovskim strelskim disciplinam hkrati, pri čemer so strelna mesta pokrita in med seboj ločena zaradi varnosti. V sklopu objektov so tudi objekti za odmor tekmovalcev, sodniški in energetski objekt. Preureditev strelišča ni bila majhna naloga, zahtevala je mnogo truda in veliko finančnih sredstev se je zlilo na žiro račun, namenjen zgraditvi strelišča. Delovne ure, ki so jih opravili pri delu lovci-strelci, pa so bile odraz njihove želje, da bi bilo strelišče čim prej končano, da bi tako čim prej pripravili prvo tekmovanje in začeli tudi trenirati. Brez dobrega vodstva tega strelišča, Zvoneta Reška, in brez pomoči nekaj strelcev - članov komisije - ta projekt zagotovo ne bi bil zgrajen v letu dni. Toda maja 1987 je bilo že prvo tekmovanje v streljanju na glinaste golobe, v tarčo srnjak in bežeči merjasec, pod pokroviteljstvom Obrtnega združenja Slovenije. Junija je ZLD Gorenjske organizirala tekmovanje za prehodni pokal Janeza Prestorja v lovskih strelskih disciplinah. To tekmovanje je potekalo v izjemnem razpoloženju, saj so tako mlajši kot starejši lovci pokazali veliko zanimanja za ta šport. Ob tej priložnosti je ZLD Gorenjske podelila plaketi Zvonetu Rešku in Janku Trohi kot zahvalo za ves trud pri graditvi strelišča. Vsem drugim članom gradbenega odbora in članom posameznih LD, ki so pomagali s svojim delom, pa je izrekla pohvalo. Leta 1988 nameravamo urediti Pregled in analiza odstrela jelenjadi, uplenjene v letu 1987 na območju Koroške, ZGD Kozorog-Kamnik, ZLD Gorenjske in GG Kranj, sta bila na Jezerskem 18. 2. 1988. Na tem območju, ti. Karavanške lovne skupnosti (ustanovljene s posebnim samoupravnim sporazumom že pred 14 leti), so pri pregledu ugotovili naslednji odstrel: 40 jelenov pri nas in 16 na avstrijski strani, 48 košut, od tega 43 na naši strani, in 115 telet obeh spolov, od tega 92 pri nas. Skupen odstrel je torej znašal 255 glav jelenjadi. To strokovno srečanje lovcev in gozdarjev z obeh strani državne meje je vsako leto namenjeno pregledu in kontrolnemu ocenjevanju lovskih trofej (rogovij), obenem pa je to tudi izhodišče za določanje načrta odstrela jelenjadi za naslednje leto. Z upoštevanjem gozdarskih in lovskih stališč je bil izoblikovan predlog - načrt odstrela -za leto 1988. Po pravilni spolni in starostni sestavi naj bi na tem območju letos odstrelili skupno 280 glav jelenjadi. Na srečanju so ugotovili tudi nekaj nepravilnosti na naši strani pri količini in sestavi odstrela jelenjadi v letu 1987. Franr Fkar Na strelišču Struževo pri Kranju Foto J. Troha Najboljši lovci - strelci iz ZLD Gorenjske v letu 1987 še elektrifikacijo objektov, telefonske povezave med posameznimi rovi in ozvočenje v vseh strelnicah. Vsega verjetno ne bomo mogli končati v letošnjem letu, že zaradi pomanjkanja denarja, trudili pa se bomo, da bo Gorenjska čim prej dobila enega najlepših in varnih strelišč v Sloveniji. Po programu za leto 1988 bo potekalo tudi nekaj strelskih tekem na tem strelišču. Upam, da bomo z objektom in dobro organizacijo pri izvedbi teh tekmovanj pripomogli k širjenju te lovsko-strelske panoge, koristne tako za lovce kot za SLO. Janko Troha Petnajst let prvih slovenskih lovskih rogistov V soboto, 19. decembra lani, so rogisti ZLD Prekmurje v gostilni Verban v Tropovcih pod pokroviteljstvom sozda ABC Pomurka, DO Zunanja trgovina, skromno in prisrčno praznovali petnajstletnico organiziranega delovanja. Razen rogistov so se slavnosti udeležili starešine LD, iz katerih so rogisti, predsednik izvršnega odbora ZLD Prekmurje Branko Radišič, član sveta za vzgojo, izobraževanje in propagando pri Lovski zvezi Slovenije in vodja aktiva lovskih pevskih zborov in rogistov Slovenije Dane Namestnik, član izvršnega odbora Lovskega kinološkega društva Pomurje in kinološki sodnik Vladimir Pfeifer, predstavnik občine Radgona (Radkersburg, Avstrija) g. Ernest Landschauber, lovski rogisti iz Obrajne (Halbenrain, Avstrija) z njihovim vodjem Hansom Maierhofferjem, in Feri Poredoš, tajnik skupščine ZLD Prekmurje, ki je povezoval spored. Slavje se je začelo z zvoki lovskih rogov, nato pa je Jože Grlec, strokovni vodja zbora, udeležence jubilejne prireditve toplo pozdravil in jim zaželel prijetno počutje. O petnajstletnem delovanju zbora je spregovorila članica zbora Melita Šebjanič. V poletnih mescih leta 1972 se je prekmurska lovska organizacija intenzivno pripravljala za proslavitev svojega zlatega jubileja. Tedanja lovska zveza je že leto poprej ustanovila osrednji odbor KOLEDAR PRVENSTVENIH STRELSKIH TEKMOVANJ V LETU 1988 LOVSKO-STRELSKE DISCIPLINE april 23.-24. 1. zvezni pozivni turnir v trapu v Zagrebu, 30. 1. kolo v republiški trap ligi v Novi Gorici; zadnji rok za izvedbo prvenstev strelskih družin; maj 7.-8. 2. zvezni pozivni turnir v trapu v Kazljah, 14. 2. kolo v republiški trap ligi v Kranju, 15. zadnji rok za izvedbo prvenstev lovskih družin, 21.-22. 3. zvezni pozivni turnir v trapu v Osijeku, tekmovanje treh dežel - Doberdob - Kazlje; junij 2.-6. svetovni pokal in grand prix Evrope v trapu in skeetu v Osijeku, 5. zadnji rok za izvedbo prvenstev zvez lovskih družin, 11. 3. kolo v republiški trap ligi v Kazljah, 18.-19. prvenstvo Lovske zveze Slovenije (?); julij 2. 4. kolo v republiški trap ligi v Ptuju, 10.-16. evropsko prvenstvo v trapu in skeetu v Carigradu, 31. 42. tradicionalno srečanje strelcev Hrvaške in Slovenije; avgust 20. 5. kolo v republiški trap ligi v Tomačevem, 27.-28. republiško prvenstvo v trapu v Tomačevem; september 10.-11. državno prvenstvo v trapu in skeetu v Osijeku, 17. republiško prvenstvo v streljanju v premično tarčo divjadi v Kranju; oktober 2. republiško prvenstvo veteranov v trapu v Tomačevem. Na 24. olimpijskih igrah, ki bodo od 17. septembra do 2. oktobra v Seulu, bo streljanje na sporedu od 18. do 24. septembra. Odbor za lovsko-strelske discipline pri SZS Lovci LD Vipava so že leta 1984 (29. 9.) proslavili 35-letnico obstoja svoje LD in razvili družinski prapor. Njihova LD je bila ustanovljena 1949. leta. Na proslavi so odkrili spominsko ploščo - v spomin na kurirje iz karavle P-5A. Ker je spominsko obeležje pritrjeno na lovsko kočo, tudi njihova koča nosi ime Na karavli P-5A. za organizacijo proslave, ki se je trudil za pester in kakovosten spored jubilejnih prireditev. Temu odboru je Vladimir Pfeifer predlagal, da bi ustanovili zbor lovskih rogistov. Kot vodnik psov in kot kinološki sodnik je namreč večkrat sodeloval na kinoloških prireditvah v Avstriji in Nemčiji, kjer so se te prireditve vedno začenjale z zvoki lovskih rogov. To je po njegovem tem prireditvam dajalo poseben čar in prispevalo k pravemu lovskemu razpoloženju. Osrednji odbor se je za predlog navdušil, težava pa je bila, kako dobiti rogove in kako zbrati rogiste. Dan proslave se je naglo bližal, vse težave pa je pravočasno rešil glasbeni pedagog, član LD Murska Sobota, Jože Grlec. Priskrbel je štiri male rogove, ustanovil kvartet rogistov in jih naučil melodijo Pozdrav. Drugega septembra lani je minilo petnajst let, kar so v Murski Soboti in nasploh v Sloveniji oziroma Jugoslaviji prvič zadoneli lovski rogovi. To je bilo pred začet- kom slavnostne seje upravnega odbora Lovske zveze Prekmurje v počastitev zlatega jubileja Prekmurskega lovskega društva, ki je bilo ustanovljeno 7. marca 1922. Širši slovenski javnosti so se naši rogisti predstavili še istega leta. Nastopili so 7. oktobra na otvoritvi Slovenske lovske razstave Maribor 1972. Naj navedem še nekaj pomembnejših nastopov iz prvih let njihovega plodnega delovanja: 10. maja 1975 ob otvoritvi slovenskega lovskega muzeja v gradu Bistra pri Vrhniki, 11. junija 1977 na četrtem srečanju lovskih pevskih zborov v Ribnici na Dolenjskem, ko so prvič nastopili na teh srečanjih in od tedaj naprej stalno sodelujejo, 24. septembra istega leta na osrednji proslavi 70-letnice slovenske lovske organizacije v veliki dvorani A Gospodarskega razstavišča v Ljubljani, 8. decembra istega leta v Zagrebu ob proslavi 75-letnice Lovačkega vjestnika LZ Hrvat-ske, 27. januarja 1978 na sveča- Prekmurski rogisti ob svoji 15-ietnici Foto D. Namestnik Program proslave ob 15-letnici slovenskih lovskih rogistov je povezoval Feri Poredoš, tajnik skupščine ZLD Prekmurje. Levo od njega je zaslužni nestor slovenskih lovskih rogistov in vodja Prekmurskih rogistov Jože Griec. M Foto D. Namestnik ni akademiji v dvorani hotela Union v Ljubljani v počastitev 200-letnice prvega vzpona na Triglav, 1. julija 1979 na planini Golobar pri Kobaridu ob odkritju spomenika padlim borcem Gradnikove brigade, 7. septembra istega leta v Bohinju na proslavi 30-letnice gojitvenih lovišč Slovenije itn. Kmalu po ustanovitvi kvarteta so ne le lovske, pač pa tudi mnoge nelovske organizacije vabile naše rog iste na nastope. Tako niso igrali le na otvoritvah lovskih koč in domov, na lovskih plesih, pogrebih lovcev, pri pobratenju lovskih družin, otvoritvah strelišč in jubilejih v Prekmurju in dobršnem delu Podravja, temveč tudi na prireditvah gasilskih društev, krajevnih skupnosti, občinskih zvez kulturnih organizacij itn. Kvartet je obstajal le dve leti, leta 1974 pa so se mu pridružili trije novi rogisti, ki še danes aktivno delajo v zboru. V jesensko-zim-skem času leta 1976/77 je obiskovalo tečaj za lovske rogiste, vodil ga je J. Griec, dvanajst rogistov. Žal noben rogi st iz tega tečaja danes ne sodeluje več v zboru, čeprav so vrsto let dosegali lepe uspehe na tem področju lovske kulture. Tudi dva rogista iz pn/otnega kvarteta ne sodelujeta več. Zadnja generacija tečajnikov se je vključila v zbor leta 1982, bilo jih je šest. Štirje rogisti gornjeradgonske ZLD so se vključili v zbor leta 1984 in na vseh nastopih z ramo ob rami sodelujejo z našimi. Naši rogisti pa ne nastopajo le v Sloveniji, temveč tudi v Italiji, na Madžarskem in v Avstriji. O njihovem mednarodnem delovanju govori članek v lanski septem- brski številki našega glasila. In tako so na svoj jubilej naši rogisti povabili rogiste iz sosednje Obrajne, ki so se povabilu vljudno odzvali in v eni točki sporeda nastopili skupno z našimi. Minilo je petnajst let. Težko je strniti v nekaj stavkov čas, tako bogat po delu, naporih, odrekanju, požrtvovalnosti, pa tudi po doživetjih, zadovoljstvu in uspehih. Težko si je predstavljati, da so naši rogisti kljub odmaknjenosti od slovenskega središča imeli v petnajstih letih več kot dvesto nastopov. Pot do uveljavitve nikakor ni bila lahka. Rogisti so v priprave za nastope vložili veliko truda in prostega časa in upravičeno lahko rečemo, da so idealisti, ki za svoj idealizem zaslužijo našo iskreno pohvalo in zahvalo. Zlasti pa velja to za njihovega vodjo, Jožeta Grleca, ki je prvi v naši domovini ustanovil zbor lovskih rogistov. Naši rogisti so bili vseh petnajst let deležni posebne pozornosti LZ Prekmurje oziroma ZLD Prekmurje, pa tudi Lovska zveza Slovenije je njihovo pionirsko delo pravilno ocenila. Leta 1976 je finančno pomagala pri nabavi dveh velikih lovskih rogov - par-forcev, leta 1982 pa je ob praznovanju 75-letnice ustanovite slovenske lovske organizacije, 60-letnice ustanovitve Prekmurskega lovskega društva in 10-let-nici ustanovitve zbora prekmurskih lovskih rogistov odlikovala Jožeta Grleca z redom za lovske zasluge II. stopnje. Rogistom so ob praznovanju 15-letnice s krajšimi nagovori čestitali in zaželeli še nadaljnjih uspehov v lovski kulturi prisotni predstavniki oziroma funkcionarji: Člani LD Bovec so 4. 11. 1987 s helikopterjem milice z Brnika prenesli pod Skutnik na Kal, na višini 1350 m, 3500 kg tovora za postavitev zavetišča. Zidave v tem visokogorskem območju ni mogoče opraviti brez helikopterja. Bivak bo služil lovcem, ki bodo tod lovili, ter omogočil še boljši pregled nad divjadjo v sektorju Žaga lovišča LD Bovec. D ^ Besedilo m foto Bojan Žagar Branko Radišič, Dane Namestnik, Vladimir Pfeifer, Ernest Landschbauer in Hans Maierhof-fer. Skromno, morda res preskromno jubilejno prireditev naših rogistov smo končali ob spoznanju in v zadovoljstvu, da se je drobno stebelce, zasajeno pred petnajstimi leti v nezorano ledino prekmurske lovske kulture, razraslo v krepko drevo, katerega veje danes segajo čez vso Slo- venij°! Feri Poredoš Praznovanje z delovnimi uspehi LD Bled je praznovala 40-letni jubilej v začetku letošnjega leta predvsem z delovnimi uspehi. S požrtvovalnim delom je članstvo uresničilo dolgoletno željo, da si je pod blejskim gradom sezidalo svoj lovski dom. Dom je projektiral član družine, priznani arhitekt ing. Rado Jemc, tako da je postavil stavbo v ambient arhitekture blejskega gradu, h kateri je nekoč spadala zgradba, katere ostanki so bili osnova za novi dom. Stavba bo kot gospodarski in kulturni objekt služila potrebam skoraj stočlanske lovske družine, ki se trenutno še trudi, da bi dom tudi dokončno opremila. Za priložnost, ko je bil dom januarja letos slavnostno odprt, je LD Bled izdala tudi almanah, ki je obenem kratka kronika nastanka in dela LD Bled. Članke za uvodni del sta prispevala sedanji starešina družine ing. Vinko Golc in dolgoletni predsednik, sedanji častni starešina Miloš Kelih. Članek Kako smo gospodarili v lovišču v zadnjih 11 letih, pa je napisal Zdenko Cund. Domiselno opremo ovitka, fotografijo skupine kapitalnih muflonov, srno, divjega petelina in fotografijo Plakete LD Bled v sredini, pa je prispeval član Kluba Diana - triglavska sekcija TNP Rado Jemc. Brošura nas seznanja z osnovnimi problemi, z delovnimi uspehi in z gospodarjenjem v lovišču LD Bled. Naj omenimo, da leži del lovišča na obrobju Triglavskega narodnega parka, ki ima z zakonom določen način gospodarjenja z divjadjo in krajino ter tudi z gozdovi na svojem območju. Družina je imela z delovno organizacijo TNP dobre odnose, saj se je del divjadi, predvsem muflonov in jelenjad, preseljeval v južne dele lovišča na prezimo- Z N Oktobra bo v Ljubljani simpozij CIC o gamsu Lovsko zvezo Slovenije je 1. 2. 1988 obiskal predsednik komisije za veliko divjad palearktične regije CIC dr. Heinrich Prinz Reuss. Obiskal nas je z namenom, da se dogovorimo o organizaciji simpozija CIC o gamsu, ki bo 25. in 26. 10. 1988 v Cankarjevem domu v Ljubljani. Lovska zveza Jugoslavije oziroma po njenem pooblastilu Lovska zveza Slovenije je koordinator CIC za gospodarjenje z gamsi v palearktični regiji. Zato se je s predsednikom komisije CIC ^a veliko divjad pogovarjal predsednik IO LZS Peter Šuler. Simpoziji o gamsih v okviru CIC so že dolgoletna in ustaljena navada, potekajo pa vsaka štiri leta. V Ljubljani smo jih organizirali že dvakrat, omenjeni simpozij pa bo že tretji v naši republiki. Posvetovanje je interno, kar pomeni, da se ga lahko udeležijo le člani CIC oziroma strokovnjaki, ki jih povabi CIC. V okviru Lovske zveze Jugoslavije smo se dogovorili, da bodo opazovalci lahko tudi po en predstavnik vsake republiške ali pokrajinske lovske zveze, na katere območju živijo gamsi. To bo veljalo tudi za območje SR Slovenije, kar pomeni, da bo lahko kot opazovalec navzoč na posvetovanju tudi po en predstavnik iz tistih ZLD in OZD za lovstvo, v katerih imajo gamse. O tem bo LZS zainteresirane pravočasno obvestila. Na simpoziju bosta uradna jezika nemščina in francoščina, kar pomeni, da bodo opazovalci iz SFRJ oziroma SRS morali znati vsaj enega od obeh jezikov. Obravnavali bodo naslednje teme: 1. Populacija gamsov v svetu, 2. Številčnost in odstrel gamsov v raznih deželah, 3. Bolezni gamsov (garje, slepota in druge bolezni), 4. Biologija gamsov (genetika, razmnoževanje, poletna in zimska prehrana, izraba stanišča, sezonske migracije), 5. Ekologija gamsa (gams v odnosu do rastlinstva, sestava populacije, reakcija na probleme v okolju), 6. Vedenje gamsov (etologija) glede na populacijo in na naravne antagoniste, reakcija na turizem in na opravljanje lova, 7. Gospodarjenje in smernice za gojitev gamsov. Pričakujemo, da se bo tega simpozija udeležilo okoli 100 strokovnjakov in znanstvenikov, ki se ukvarjajo z gamsom. Mednarodni svet za lovstvo in ohranitev divjadi (CIC) bo izdal posebno publikacijo, v kateri bodo objavljeni vsi referati s tega simpozija. Publikacija bo v nemškem in francoskem jeziku. Istega dne je uredništvo glasila Lovec obiskala tudi dr. Susan-ne Linn, tiskovna predstavnica mednarodnega sveta za lovstvo in ohranitev divjadi (CIC), ki je zadolžena za stike s sredstvi javnega obveščanja. Dr. Linnova je odlična poznavalka lovstva in je v ZRN edina ženska, ki je opravila zahteven izpit za poklicnega lovca, na univerzi v Ženevi (Švica) pa je opravila tudi znanstveni doktorat s področja etologije jelenjadi. Z odgovornim urednikom Lovca se je dogovorila, da bo občasno pošiljala kratka poročila in obvestila o dejavnosti vseh komisij CIC oziroma kratke strokovne članke. Domenili smo se, da bo urednik Lovca skrbel za posredovanje teh gradiv tudi drugim uredništvom lovskih časopisov v Jugoslaviji. V. Varičak - B. Leskovic v______________________________________________________________y vanje, kjer jih je družina tudi krmila in opravila del odstrelnega načrta. Avtohtona in glavna divjad v lovišču je srnjad, ki jo v zadnjem času izpodrivajo mufloni. Številčnost srnjadi je bila v preteklih letih precenjena, tako da se je začela številčnost nižati in je morala LD znižati načrt odstrela. Sedaj ocenjujemo, da živi v lovišču 160 glav srnjadi. Družina gamsov je že lepo napredovala na 50 živali, dokler je niso začele redčiti gamsje garje in je zato prav tako potrebna varstva. Kolonija muflonov se je razširila na 100 živali, zato moramo številčnost omejiti, ker srnjadi odvzema življenjski prostor in hrano. Jelenjad in divji prašiči so prehodna divjad, ki pa že povzroča precej škode. Zajci izginjajo kot povsod drugod, lisice pa ogroža steklina. Divji petelin je zavarovan. Na jezeru so se namnožile race mlakarice, ki so na jezo ribičev lep, toda nadležen okras. Življenjske razmere za divjad so dokaj ugodne, čeprav so gozdovi močno prepraženi s cestami in vznemirjeni zaradi turizma. Lovska družina posveča precej skrbi ureditvi lovišča. Sto članov je svojevrsten problem, vendar je večina delavnih in discipliniranih, odnosi so znosni, čeprav se porajajo, kot povsod, posamezne skupine z različnimi pogledi na gospodarjenje. Lovskemu izobraževanju in kulturi spričo dovolj strokovno podkovanih lovcev posvečajo precej pozornosti. Za večjo strokovnost se moramo zahvaliti našemu častnemu predsedniku Milošu Kelihu, ki je uspešno prenašal svoje izkušnje na mlade lovce in kinologe, in je zato dobil vsa lovska in kinološka odlikovanja v Sloveniji. Čeprav ima že več kot osem križev, je še vedno zdrav in aktiven - vsestranski lik neuklonljivega slovenskega lovca, ljubitelja narave, dobrega tovariša, ki pomaga na vsakem koraku in žanje spoštovanje in priznanje vseh, s katerimi se srečuje na lovskih stezah. Tone Svetina Proslava v Brezovcu Tudi na haloških gričih lovci opravljajo svoje poslanstvo že štiri desetletja, kar so lani tudi proslavili. To je bila prava priložnost, da so se lovci LD Cirkulane v Halozah spomnili vsega tistega, česar v zgodovini te LD ne bo mogel nihče spregledati. Svoj jubilej so proslavljali v Brezovcu, kjer stoji obnovljeni lovski dom, ki so ga lovci postavili z velikimi napori in odpovedovanjem. Skrb za primerne prostore je bila pravzaprav poleg lova vedno najpomembnejše gibalo pestrega življenja v tej družini. Ko so leta 1947 ustanovitelji LD prijavljali občinskemu odboru na Ptuju, so morda že tudi razmišljali, kako bi prišli do prostora za delo družine. Prvi predsednik Anton Žuran iz Gruškovca in njegovi somišljeniki, od Antona Arbaj-terja do Slavka Furmana, pa so pripomogli, da je družina že leta 1959 dobila prvi lovski dom na Hofarovem. V njem je bilo veliko posvetov o lovskem življenju, opremi, o divjadi, lovskih trofejah in podobnem. Vendar je bilo pozimi do doma težko priti in leta 1976 so od kmetijskega kombinata Ptuj kupili staro hišo v Brezovcu, v znani Kurežovi grabi. Tam so si začeli urejati ustrezen dom, obenem pa so tako rešili pred propadom značilno stavbo. Ob njej so dokupili še pol hektara zemlje in uredili remizo za fazane. Med vsem tem delom pa niso zanemarjali lova in dela v lovišču, in po obnovi doma, dograditvi strelišča za glinaste golobe, ureditvi remiz in drugega so se na »svojih« 3200 hektarih lovne površine lahko bolj posvetili lovu. LD Cirkulane je nekaj let gospodarila še z več hektari, saj je imela lovišče tudi v najbolj vzhodni haloški krajevni skupnosti Zavrč. Z ustanavljanjem novih LD, katerih lovišča so se v glavnem pokrivala z mejami krajevnih skupnosti, pa je bilo treba nekaj lovišča odstopiti tudi LD Leskovec. »Zaradi učinkovitejšega varstva, gojitve in gospodarjenja z divjadjo so lovišče razdelili na devet revirjev in v vseh postavili precej lovskih prež in drugih lovsko-teh-ničnih objektov. Tako zdaj mnogo laže spremljamo stanje divjadi in njeno številčnost in tudi laže odstreljujemo. V tem haloškem Člani LD Cirkulane v Halozah lovišču je najštevilnejša srnjad. Spomladansko številčnost ocenjujemo na 200 živali. Od male divjadi pa lovišče bogatijo zajci in race, žal pa sta skoraj povsem izginila fazan in poljska jerebica,« je ob jubileju družine povedal njen sedanji predsednik Anton Podhosnik. Ko so v Brezovcu pred svojim domom razvili še svoj prapor, so cirkulanski lovci obljubili, da si bodo še naprej prizadevali za gojitev divjadi in varstvo narave, ter da bodo pri teh nalogah še naprej tesno sodelovali s sosednjimi LD in kmetovalci. Posebej tesne in prijateljske vezi so doslej spletli z Lovskima družinama Trakoščan in Lepoglava, kajti njihovo lovišče se s svojo južno mejo naslanja na republiško slo-vensko-hrvaško mejo. Franc Milošič Jubilanti Letos praznuje 75-letnico zaslužni član LD Krka - Alojz Glavan. Rodil se je 11. 7. 1912 na Sušici pri Muljavi. Prvih lovskih korakov se je učil pri svojem očetu, izvrstnem učitelju in mentorju, kar je odločilno vplivalo na njegovo življenjsko pot, saj je tudi sam postal lovec v pravem pomenu besede, pošten in pravičen pri lovu in v vsakdanjem življenju. Poleg vzorno urejenega malega posestva je imel v svojem življenju še dve dejavnosti: lov in čebelarstvo, dve strasti, katerima je namenil vso svojo skrb in veselje. Pri lovu je bil preudaren in Alojz Glavan Vinko Mesec Edi Šuster gospodaren, gojitelj in varuh naših naravnih vrednot. Po končani vojni in postavljanju temeljev novemu lovskemu gospodarstvu se je najprej vključil v takrat ustanovljeno LD Šentvid pri Stični, v kateri je bil dve leti član UO (1948-50). Ob reorganizaciji in ustanavljanju novih lovskih družin je postal član LD Krka. Na prvem občnem zboru je bil izvoljen v UO LD Krka, v kateri je bil član kar deset let (1954-74), od tega je bil dve leti gospodar družine (1970-1972). Pri svojem delu je vesten, preudaren in gospodaren, vzornik in učitelj mladim članom-lovcem. Lovska družina ga je odlikovala z diplomo in zlato plaketo. Ob njegovi častitljivi obletnici mu člani LD Krka želimo še dolgo življenje in obilo lovskih uspehov! Lovci LD Krka Vinko Mesec je 2. 1. 1988 dopolnil 70 let. Rodil se je na Trnju pri Škofji Loki. Izučil se je mizarskega poklica. Leta 1941 so ga zajeli Nemci in ga odpeljali v ujetništvo. Ko se je po končani vojni vrnil domov, se je takoj vključil v obnovo domovine, nato pa je služboval v lesnem obratu Jelovica, kjer je delal do upokojitve leta 1980. Ker je imel veselje do narave in gojitve divjadi, se je leta 1959 vključil v lovske vrste. Tu se je zlasti izkazal pri pokončevanju plenilcev in gojitvi fazanov, saj ima krmišče le za lučaj daleč od doma. Kot marljivega člana z veliko izkušnjami smo ga izvolili za gospodarja lovske koče na Križni gori (1960-1966), nato pa za člana NO (1966-1974). V letih 1974-1982 je bil predsednik NO, v letih 1982-1985 pa član NO. Izvršni odbor družine ga je imenoval za častnega člana družine. Lovci Križne gore ti čestitamo k jubileju, želimo mnogo zdravja in še veliko lovskih užitkov. Lovci LD Križna gora - A. P. Avgusta lani je Edi Šuster v krogu svojih prijateljev in lovcev praznoval svoj 70. jubilej. Rodil se je 25. 8. 1917 v Založah pri Polzeli v kmečki družini. Po osnovni šoli si je začel služiti kruh v bližnji tovarni nogavic. Že prvo leto okupacije je Edijev oče umrl v taborišču, mater s sedmimi fanti pa so izgnali na Hrvaško. Po osvoboditvi se je Edi spet zaposlil v tovarni nogavic v Polzeli. Je član SZDL, ZK, ZZB in še danes prizadeven družbenopolitični delavec, za kar je dobil več pohval in priznanj. Leta 1946 je bil med ustanovnimi člani LD Polzela in postal prvi tajnik družine (1946 do 1973). Pozneje je bil v izvršnem odboru (1974 do 1982) in član disciplinskega razsodišča (1983 do 1985). Bil je tudi zgleden vodja lovskega revirja Slatina (1965 do 1985). V svojem revirju je skrbel, da so bila krmišča in solnice pravočasno založeni. Edi je tih, skromen in preudaren ter velik ljubitelj narave. Bil je predsednik gradbenega odbora pri zidavi lovske koče v Založah. Skrbel je za gradbeni material in tudi sam opravil nešteto prostovoljnih delovnih ur. Za požrtvovalno delo v LD ga je LZ Slovenije odlikovala z znakom za lovske zasluge, dobil pa je tudi več priznanj ZLD Celje in LD Polzela. Ob njegovem prazniku se mu -sicer nekoliko pozno, vendar enako iskreno - zahvaljujemo za marljivo in zgledno delo v lovstvu ter mu želimo še veliko zdravih let in zadovoljstvo na lovskih ste- zah' Lovci LD Polzela - L. O. Ferdo Kolenc je 14. 10. praznoval 85. rojstni dan. Rodil se je 14.10.1902 v Lokvah pri Gorici. Kot zaveden Slovenec se je pred italijansko fašistično oblastjo umaknil na Koroško. V letih 1946-1950 je bil član LD Šentjanž, nato pa od leta 1951 do danes član LD Strojna. Bil je ustanovni član naše lovske družine, v LD pa je opravljal tudi nekatere pomembne funkcije. Od leta 1954 do 1971 je bil lovski čuvaj, v letih 1956, 1957, 1967 in 1968 gospodar, član disciplinske komisije pa je bil kar osem let. Za svojo zvestobo in predanost lovstvu je dobil tri priznanja LD Strojna, LZS pa ga je odlikovala z znakom za lovske zasluge in z redom za lovske zasluge III. stopnje. Za nesebično delo v LD Strojna se mu toplo zahvaljujemo. Želimo mu še mnogo zdravih let in da bi še dolgo zahajal v naša lovišča! Lovci LD Strojna - O. S. Lovski oprtnik Vrhunska jelenja rogovja iz Karavank Karavanška jelenja lovišča postajajo vse bogatejša s trofejno močnimi jeleni, katerih rogovja so danes med najmočnejšimi v Sloveniji. To je eden izmed sklepov letnega posveta, ki so ga imeli udeleženci dogovora o gojitvi jelenjadi v Karavankah letos 18. februarja na Jezerskem. Ta dogovor so pred štirinajstimi leti sprejeli DO Kozorog - Kamnik, Zveza lovskih družin Gorenjske in Koroško lovstvo iz okrožja Velikovec. To dejstvo znova potrjuje, da je mogoče tudi v za jelenjad osiromašenih naravnih okoljih, kakršen je alpski svet s slabimi naravnimi razmerami zanjo, s pravilnim biološkim in ekonomsko prilagojenim načinom gospodarjenja vzgojiti trofejno in telesno močno jelenjad. Eden najvažnejših pogojev pa je dosledno spoštovanje in izvajanje dogovorjenih gojitvenih ukrepov, tako po višini in sestavi odstrela (zlasti pri jelenjadi ženskega spola), kot tudi popolno izvajanje biotehničnih ukrepov v loviščih (zadostno dopolnilno krmljenje, zimovališ-ča, ureditev pasišč za jelenjad). Na letošnjem pregledu in kategorizaciji odstrela je bilo ocenjenih tudi 25 rogovij uplenjenih jelenov z obeh strani Karavank iz razreda srednje starih in starih jelenov (delež odstrela jelenov teh dveh kategorij znaša 10,4% celotnega odstrela). Od teh rogovij jih je 7 kandidatov za medalje - 4 za bronasto, 1 za srebrno in 2 za zlato medaljo. Na razstavi trofej je zbujal posebno pozornost »zlati« šestnajste-rak, o katerem je v letošnjem februarskem Lovcu pisal že J. Vester. Rogovje je bilo na Jezerskem ocenjeno z 215,30 CIC točke in ocena seveda še ni mednarodno verificirana. To rogovje je po moči najmočnejše med rogovji doslej uplenjenih jelenov v dogovornem območju in na Gorenjskem. Jelen je bil star znanec jezerskih lovcev (LD Jezersko, ZLD Gorenjske), saj so o njem vedeli skoraj vse, in sicer tudi zato, ker je stalno »zimoval« v jelenjem zimovališču Olipje nad Jezerskim. Značilno za gospodarjenje z jelenjadjo v karavan- Gospodar LD Jezersko Ignac Nahtigal (desno) in Lojze Primožič (ZGD Kozorog - Kamnik) držita mogočno jelenje rogovje. Pod njima 8 parov odpadlih rogovij tega jelena. F p E škem življenjskem prostoru je namreč tudi to, da dobro polovico jelenjadi pozimi zadržijo v različno velikih ograjenih oborah (zi-movališčih), kjer jo vsak dan primerno krmijo. V prvem večjem snegu jelenjad sama vskoči v oboro, kjer ostane do začetka vegetacije. Tak izjemen način zi-movanja jelenjadi v Karavankah uporabljajo že od leta 1970 z večjim ali manjšim uspehom, za-snesljivo pa ta ukrep bistveno pripomore k zmanjšanju gozdnih škod. Ta jelen je preživel v zimovališču kar enajst zim. V prvem snegu je vedno prvi prišel oziroma vskočil v oboro Olipje in bil seveda »gospodar« nad vso jelenjadjo v obori. Gospodar LD Jezersko in dolgoletni oskrbnik obore, Ignac Nahtigal, ima shranjenih 8 parov odpadlih rogovij tega jelena, ki jih je zadnja leta skoraj praviloma odvrgel 28. februarja. Zanimiv je razvoj njegovega rogovja: vse do 4. rogovja je bil trofejno »b« kakovosti in šele od 5. »rogovja« do 8. je bil letni »prirastek« tudi do 20 CIC točk, zadnji dve leti pa bistveno manj. R p .. Divji petelini na krmišču za divje prašiče Že 25 let sem član LD Sovodenj in v teh letih sem v tem prelepem lovišču doživel veliko lepega. Že vrsto let krmim divje prašiče, ki delajo občutno škodo po njivah in košenicah. S krmljenjem se je škoda nekoliko zmanjšala. Druga stvar pa je, da imaš resnično natančen pregled nad tropom, ki prihaja na krmišče. Krmili smo jih na več mestih in vsa krmišča so bila odlično obiskana. Na moje krmišče je hodilo 13-14 prašičev. Prihajali so skoraj natančno ob isti večerni uri in marsikdo mi ni verjel, da je to res, pa sem ga povabil s seboj, ko sem jih šel krmit in se je lahko sam prepričal. Toda napisal bi rad nekaj drugega. Pred dvema letoma sem opazil na krmiščih iztrebke divjega petelina. Dve leti sem bil tiho in sem samo opazoval krmišča, posebno tistega, ki sem ga bolj redno zalagal. Letos, ob prvem snegu, pa se je stvar potrdila. Ko sem dopoldne okrog 9. ure šel s prijateljem, ki me je obiskal, na krmišče, da ga založiva, se je s krmišča dvignil starejši petelin. Pregledal sem okolico; divji petelin je vse prehodil. Nametal sem koruzo in odšla sva. Komaj sem dočakal jutra, da sem lahko odšel preverit, ali je to res. Krmišču sem se približal z druge strani in imel sem kaj videti. Dva petelina, starejši in mlajši, sta složno zobala koruzo, na drugem krmišču pa sem naletel kar na 3 peteline. Zdaj, po dveh letih, lahko mirno rečem, da tudi divji petelini radi obiskujejo krmišča, na katerih potresamo koruzo. Želel bi, da bi mi strokovnjak s tega področja svetoval, kako krmiti, oziroma, ali krmiti ali ne in kaj polagati, seveda, če je to potrebno. Kaže, da je potrebno, saj divji petelini obiskujejo krmišče! .... , Milan Pisek Številčnost zajcev čedalje bolj ogrožajo strupi Med številnimi razlogi za upadanje številčnosti zajca, ki jih poznamo, je eden najmanj raziskanih zagotovo dovzetnost in občutljivost oziroma neodpornost zajcev za bolezni zaradi zastrupitve s težkimi kovinami, arzenom, fluorom, PCB, pesticidi itd. Lani so na pobudo veterinarjev preiskali manjše število divjadi iz lovišč v celjski okolici na vsebnost težkih kovin, PCB, fluora in arzena. Med preiskovanimi vzorci so bile tudi divje race, fazani in zajci. Niti en vzorec ni bil neoporečen. Raziskava je povsod pokazala večje ali manjše količine vseh naštetih strupenih snovi, ki se kopičijo v organizmih naše divjadi. Pri tem moramo upoštevati še to, da v preiskavi niso iskali sledov pesticidov in drugih strupov, ki jim je izpostavljena naša divjad. Poleg industrije, ki zastruplja okolje, je največji zastrupljevalec kmetijstvo. S strupenimi pripravki škropijo vse, od sadnega drevja do trte, od koruze in pšenice do krompirja, fižola in korenja. Škropljenje je večinoma nestrokovno in v prevelikih koncentracijah. Če opazujemo kmetijce pri tem delu, vidimo, da večina ne ve, s kakšnimi pripravki delajo, saj ne zavarujejo niti sebe. In prav zaradi nevednosti škropijo s premočnimi koncentracijami strupenih škropiv. Spomladi in poleti videvamo zajce, ki se parijo, zato upamo, da se bo številčnost popravila. Toliko večje pa je razočaranje jeseni, ko zajcev ni in ko kljub ugodnim Kdo je označil poljskega zajca Avgusta 1987 je bil v Gornjem Logatcu povožen poljski zajec, ki je imel v uhlju aluminijasto značko (skica). Kdor bi o tej označbi vedel povedati kaj več, naj sporoči na Lovsko zvezo Slovenije ali na uredništvo glasila Lovec, tel.: (061) 214948, 214947, 214950. Uredništvo |*r- 16mm — Odstrel poljskih zajcev na območju S K ZLD Celje v zadnjih 40 letih vremenskim in prehranskim razmeram začnemo pobirati poginule dolgouhce. Značilno je, da je večina teh živali v odlični kondiciji, kar je znak, da jih je pobralo na hitro. Lovske družine, ki pošljejo poginule zajce na pregled, dobijo običajno izvid s pripisom, da je vzrok za pogin »virusna pljučna kuga«. Do nedavnega je bil na izvidu tudi poduk, da se bolezen pri zajcih pojavlja tam, kjer je številčnost te divjadi previsoka ali kjer zima močno poslab- ša življenjske razmere. Opazovanja so pokazala, da to staro pravilo ne drži več. Zajci poginjajo tudi tam, kjer je številčnost zelo skromna in tudi jeseni, ko so idealne vremenske razmere. Tako je bila npr. jesen 1986 dolga, suha in topla, z obilico naravne hrane, pa tudi pretekla jesen in letošnja zima za divjad nista bili hudi. Bolezni poznamo pri zajcu že od nekdaj, vendar si je ta živalska vrsta vedno hitro opomogla in dosegla normalno številčnost. Menim, da je vzrok, da si zajec številčno toliko let ne opomore, ta, da je njegov organizem zaradi številnih nakopičenih strupov neodporen proti boleznim in za-jedalcem. To je seveda za zdaj le domneva, ki bi jo bilo treba potrditi z raziskavami. Verjetno je, da je poljski zajec, v nasprotju z raco mlakarico, občutljivejša živalska vrsta. Je nekakšen biološki indikator, ki nam pokaže, po kakšni poti bo šlo vse živo, s človekom vred, če se ne bomo pravočasno zavedli in začeli živeti bolj zdravo. s|avko Kovač Nova disciplina v streljanju na glinaste golobe - dvojni trap Poleg dveh znanih disciplin streljanja na glinaste golobe, trap in skeet, je mednarodna strelska zveza UIT zato, da bi zmanjšala stroške in še bolj popularizirala streljanje na glinaste golobe, po- trdila novo strelsko disciplino v streljanju na glinaste golobe -dvojni trap. Tehnična komisija UIT je to disciplino uvedla zaradi vrste prednosti: 1. skrajšan čas tekmovanja in s tem nižji stroški, 2. cenejši naboji (12,5 % manj šiber v naboju) in manjša poraba streliva, 3. možnost video in TV snemanja, in s tem prenašanja tekmovanj prek TV, 4. polna izraba strelišč, 5. manj hrupa zaradi izboljšave sestave naboja in zmanjšanje intenzivnosti poka, 6. primerno za začetnike in mladince, ker manjša količina streliva in izolacija zmanjšujeta odsun orožja. V bunkerju sta nameščena dva stroja za metanje glinastih golobov, oddaljena drug od drugega 1,2 m. Levi stroj je fiksen in meče golobe pod kotom 0°. Višina leta goloba 10 metrov od rova je 3.5 m. Desni stroj meče golobe pod različnimi koti, od 15° levo do 15° desno. Višina goloba 10 metrov daleč od rova je 3-4 m. Dolžina leta golobov je od 65 do 72 m. Koti desnega goloba in dolžine letov so določeni z različnimi shemami. Stojišče je za desnim metalnim strojem. Oba goloba morata zleteti hkrati in nepoškodovana, sicer se strela ponavljata. Strelec strelja na oba goloba, za rezultat pa šteje število zadetih golobov (2), (1) ali (0). Strelja v seriji na 25 dvojnih golobov. V mednarodnem programu streljajo v ekipi trije strelci, vsak po 150 golobov (3 serije po 25 dvojnih golobov). Posamično naslednji dan strelja 24 najboljših strelcev še dve seriji po 25 dvojnih golobov, najboljših 6 strelcev pa nato finalno serijo 25 dvojnih golobov. Golobi v finalni seriji so zaradi privlačnosti in zanimivosti polnjeni s fluorescentnim prahom. Če imata dva strelca enako število zadetkov, odloča število dvojnih zadetkov, nato pa število dvojnih zadetkov v zadnjji seriji in na koncu število zadetkov z drugim strelom. Za prva tri mesta streljajo strelci dvojne golobe na izpadanje z istega stojišča. Streljajo s puškami kalibra 12, 16, 18 in 20, teža šibre v naboju je zmanjšana na 28 gramov (toleranca + 0,5 grama), premer šiber pa ne sme biti večji kot 2.5 mm (toleranca + 0,1 mm). Golobi morajo biti v skladu s tehničnimi predpisi, torej enaki kot za trap. Položaj strelca ni določen, torej začne streljati s puško v rami. Prvo tekmovanje Srnjaček, delni albin v zimski dlaki, ki ga je jeseni 1986 v lovišču LD Vič uplenil Aljoša Leban. Dve leti pred tem je bil v istem lovišču, v istem predelu in ob isti srni-materi odstreljen prav takšen srnjaček. Foto A. Leban po teh pravilih bo izvedeno na tekmi za svetovni pokal v trapu in skeetu, ki bo 13. junija 1988 v Bologni v Italiji. Na osnovi tega praktičnega preskusa bodo po potrebi in na osnovi predlogov drugih članic mednarodne strelske zveze UIT dopolnili pravila te nove discipline. Povzeto po članku v reviji UIT -Journal - Savo Strmole Prvoaprilska zgodba narave Lani je bilo, na prvega aprila dan, ko že po tradiciji, odkar sem tudi ribič, vzamem dopust. To je namreč prvi ribolovni dan na postrvi v letu. Tokrat je bila Ljubljanica na Vrhniki previsoka, zato sem misel na ribolov opustil, na dopust pa ne. Nisem hotel (ker sem kljub skoraj štirim križem še vedno precej lahkoveren), da bi me na »šihtu« kdo »naaprilil.« Sklenil sem, da grem na logaško smetišče streljat srake in vrane, ki jih je tam obilo. Prejšnji dan je zapadlo za kake 3 cm snega na ponekod že kopno zemljo, ponekod pa še globoko sneženo podlago. V avto sem spravil češko bokarico in ruski flobert. Toda bilo je tako kot ponavadi ob takih priložnostih. Ravno to jutro ni bilo ne na smetišču ne na širšem obzorju nobene vrane, še manj srake ali šoje. Resno sem premišljeval o tem, ali mi bogovi niso namesto Diane ali Huberta za lovskega zaščitnika dodelili Hudiča, saj imam vtis, da imam zmeraj, predvsem pa pri lovu, hudičevo smolo. Toda nisem vrgel puške v koruzo oziroma na smetišče. Bokarico sem spravil v prtljažnik, flobert pa vrgel na ramo in se odpravil na pohod za že zdavnaj obljubljenim ženinim ovratnikom, ki teka okrog smetišča v obliki živih lisic. Komaj sem pod daljnovodom krenil po dolinici, sem na desnem pobočju sredi jase zagledal žival. Ker je bila precej daleč in dokaj velika ter med drevjem, sem mislil, da je srnjak. Toda ko sem pogledal skozi daljnogled, sem videl, da je na jasi ženin ovratnik osebno! Pa kakšen! Hudič naj vzame Hudiča! Diana, moja zaš-čitnica, ne zapusti me! Mož lisjak, tako velik in lep, da ni mogel biti ženskega spola, je bil obrnjen od mene in pozorno gledal v zasneženo travo. Pazil sem, da je bil med mano in njim gaber z več debli iz iste korenine, ki je stal na robu jase, in se mu tiho Približal. Dalje nisem mogel, lis- jak pa je bil še vedno kakšnih 60 metrov od mene. Poskusil sem z mišjim cviljenjem. Dvignil je glavo in pogledal proti meni, bliže pa ni prišel. Spet se je posvetil (polni?) mišji luknji, jaz pa spet: »Civ, civ.« Ista pesem in nato še trikrat. Spet sem pozabil na Diano in se spomnil Hudiča, ker sem s seboj vzel flober-tovko, sicer z daljnogledom, vendar nastreljeno na 35 m, namesto bokarice. Odločil sem se in pomeril nekoliko čez lisjaka. Pok! Žival je začudena odskočila proti gozdnemu robu. Pomeril sem še enkrat, tokrat predenj, da bi se obrnil, toda izginil je v smrečju. Odšel sem na »nastrel«. Nič krvi, nič dlake... NIČ! Zlezel sem z brega nazaj v dolinico in spotoma klel vse tri, Hudiča, Diano in lisjaka. Nisem naredil več kot 150 m in ni še minilo 10 minut od zadnjega strela, ko sem v strmen bregu, desno nad mano, komaj 100 m zračne črte naprej, v isti višini, kjer mi je zbrisal lisjak, zaslišal presunljiv zajčji vek, da mi je zledenela kri. Tulil je ubogi revež, jaz pa mu nisem mogel pomagati. Slišal sem, kje je, videl pa ga nisem. Po kaki minuti vreščanja se je iz grma privalila dvodelna živa kepa na rob čistine, kakih 70 m nad mano. »O ti pesjan predrzni!« sem pomislil, ko sem videl, da lisjak drži zajca za vrat. Komaj je sam ubežal Morani, že kolje druge! Toda v istem trenutku sem spoznal, da to ni tisti, saj je bil zajec skoraj večji kot on. Pomeril sem skoraj 30 cm čez lisjaka, da ne bi zadel zajca. Lisjak je (ne vem zakaj) skočil skoraj pol metra visoko v zrak in po »pristanku« presenečen obstal in gledal za zajcem, ki je v trenutku izginil v grmovju. Bil je popolnoma zbegan. Ker sem stal za košatim drevesom, sem z usti zacvilil kot miš. Tisti trenutek jo je ucvrl proti meni. Imel sem ga v križu vso dirko. Ko se mi je približal na 15-20 m, sem pomeril nekoliko pred njega in pritisnil na sprožilec. Padel je kot spod-sekan. Spomnil sem se na lisjaške ukane in na čudni datum ter na to, kako sem že bil ob lisico na podoben način, ko je vstala in ušla, zato sem ga takoj še enkrat ustrelil, toda res je bil pokojnik že po prvem strelu. Zbrcal sem ga v vrečo za smeti, ki sem jo imel s seboj, ker ga zaradi kraljevanja stekline v tistem času na našem območju nisem maral prijeti, in se odpeljal do tovarne, kjer je (na srečo) gospodar družine Andrej delal v dopoldanski izmeni, pa še celo k telefonu sem ga zlahka dobil. Povedal sem mu, da sem ustrelil lisjaka in da ga nesem v pregled veterinarjem na Vrhniko ter naj ga pride pogledat. Na njegovo vprašanje, kakšen je (lisjak namreč, ki je bi res »on«, saj je imel rep v drugi luknji, lisica pa ga ima v tretji!), sem mu povedal, da je tak kot lev. Seveda mi ni verjel, ko pa je bil 1. april. Na srečo sem ga spomnil, da sem eden redkih jagrov v Logatcu, ki (glede jage) ne laže, zato je vseeno sprejel vlogo mrliškega oglednika in prišel. Ko sem odprl vrečo in mu pokazal plen, mi je očital, ko je videl, kako majhen je mrtvec, da še zdaleč ni tak kot lev. »Seveda je, kar dobro ga poglej!« Od sredine hrbta skoraj do konca repa je bil garjav, brez dlake, le v koncu repa je imel šop dlake, tako kot lev! Žena zato še vedno čaka na svoj ovratnik, jaz pa po hitrem postopku končujem to nenavadno zgodbo, ker je današnje popoldne kot nalašč za lov na lisice. Jože Perko V spomin Jakob Dolenc nas je za vedno zapustil 11.5. 1987. Poslednjič smo se od njega poslovili z vsemi lovskimi in vojaškimi častmi 15. 5. 1987 na pokopališču v Selcih. Le s težkim srcem smo se lovci LD Selca sprijaznili z dejstvom, da je smrt iztrgala iz naših vrst iskrenega in delovnega lovskega tovariša. Jakob Dolenc Jakob se je rodil 11.7. 1922 v vasi Stirpnik v številni družini na majhni kmetiji. Takoj po končani osnovni šoli se je zaposlil na večji kmetiji. Spomladi leta 1937 je začel delati pri posestniku Filipu Gartnerju, ki je imel pred vojno svoje lovišče in tako je Jakob pri njem začel spoznavati lov. Za NOB je začel delati že leta 1941, leta 1942 pa je odšel v partizane. Po končani vojni je ostal v JLA kot aktivni oficir. Zaradi pogostega menjavanja bivališč se mu je bilo zelo težko vključiti v lovske vrste. Ko je prihajal na dopust v svoj rodni kraj, je z veseljem spremljal lovce na lovu. Takoj po upokojitvi se je preselil v Kranj in stopil v našo LD, saj je lovišče že poznal. Zaradi delavnosti in pravilnega odnosa do varstva, gojitve in lova smo mu kmalu zaupali razne funkcije v LD. Od leta 1975 do 1981 je bil predsednik NO in od leta 1982 do 1985 član 10. V tem času je kot član 10 zelo uspešno vodil komisijo za kadre, vzgojo in propagando. Leta 1986 je bil imenovan v komisijo za SLO in DS. Čeprav so v naši LD lovci, stari nad 60 let, oproščeni aktivnega dela, je bil pripravljen prijeti za vsako delo, pa naj je šlo za lovske naprave v lovišču ali za zidavo lovskega doma. Dragi Jakob, hvala ti za vse. Mirno počivaj v domači zemlji! Nam boš ostal v svetlem spominu kot človek, tovariš in lovec! Lovci LD Selca - P. P. Ivan Jakič je umrl 27. 5. 1987. Rodil se je 4. 6. 1913 v zavedni slovenski družini v Smerjanju pri Ljubljani. Pot ga je vodila v Ljubljano, kjer se je kot gradbeni delavec pridružil organiziranemu boju za pravi- Ivan Jakič ce delavstva, ob začetku druge svetovne vojne pa zavednim Slovencem v boju proti okupatorju. V narodnoosvobodilni vojni je opravljal vrsto odgovornih vojaških dolžnosti. Med drugim je bil tudi komandant Tomšičeve brigade in načelnik odseka za zveze pri GŠ NOV za Slovenijo. Upokojil se je kot generalmajor JLA. V lovske vrste se je vključil takoj po osvoboditvi, saj je bil leta 1946 med ustanovitelji Lovske družine Rakovnik in član izvršilnega odbora Lovskega sveta LRS. Njegovo lovsko udejstvovanje se povezuje s kraji, v katerih je služboval, in to v Beogradu in na Reki, od koder se je 1956 vrnil v Ljubljano, kjer je postal aktiven član LD Rakovnik in od leta 1955 tudi član LD Rob, sedanja LD Mokre. V lovstvu je opravljal tudi vrsto vodilnih funkcij in bil med drugim tudi starešina (1956-58), tajnik (1960-62), gospodar (1967-70) in predsednik disciplinskega razsodišča (1985-86) v lovski družini. Za lovsko udejstvovanje je bil odlikovan z znakom za zasluge in redom za lovske zasluge III. stopnje. Lovska družina Mokre in Lovska družina Bistra pa sta mu podelili naziv častnega člana. Spomin na njegovo delo in lik vzornega lovca bo med nami ostal še dolgo živ. Lovci LD Mokre - R. P. Osemindvajsetega novembra 1987 smo se na Krki poslovili od zaslužnega člana LD Krka Antona Dragarja. Rodil se je 27. 11. 1923 v Padežu. Imel je težko mladost, kot večina ljudi v predvojni Jugoslaviji. Leta 1941 se je med prvimi v svojem kraju vključil v OP, leta 1942 pa odšel v partizane v Krimski odred, kasneje je bil v Tomšičevi brigadi in nato v Šercerjevi brigadi. Bil je udeleženec pohoda XIV. divizije na Štajersko. Za zasluge v NOB je dobil več odlikovanj in partizansko spomenico 1941. Po odhodu iz JLA se je vključil v lovsko organizacijo in zaposlil kot lovski čuvaj v Gojitvenem lovišču LZS - Ljubljanski vrh (Pokoji-šče). To delo je uspešno opravljal kar 12 let (1960-1972). Bil je izreden poznavalec lovišča in divjadi v svojem revirju ter skrben gojitelj divjadi in dober lovski tovariš in so ga vsi, ki so ga poznali in lovili v tem lovišču, ohranili v lepem spominu. Ko je pustil služ- Anton Dragar Franc Ocepek bo v GL Ljubljanski vrh, je prišel na Krko in se vključil v LD Krka. Tudi v tej LD je bil izreden lovski tovariš in vsi smo ga poznali kot dobrega človeka. V družini je nepoklicno opravljal dolžnost lovskega čuvaja (1973-1981). Nesebično je prenašal svoje bogate izkušnje poklicnega lovca iz gojitvenega lovišča na mlade člane v LD. Posebno skrb je posvečal gojitvi divjadi, lovski etiki in lovsko upravičenemu in pravičnemu odstrelu. Z njegovo smrtjo je v naši LD nastala velika praznina. Zvestega lovskega tovariša bomo ohranili v trajnem spominu! Lovci LD Krka - J. M. Franca Ocepka, ki je umrl 3. 6. 1987, smo člani LD Senožeti in številni lovci sosednjih LD pospremili k zadnjemu počitku na zagorsko pokopališče. Franc se je rodil pred 65 leti v vasi Jablana nad Zagorjem. Otroška in mladeniška leta je preživljal na očetovi kmetiji. Med 2. svetovno vojno so ga kot te-renca ujeli in ga mučili in je le po naključju ostal živ. Po vojni se je zaposlil v Rudniku Zagorje in rudarskemu poklicu ostal zvest do upokojitve. Leta 1946 je bil med ustanovitelji LD Senožeti. Od leta 1959 do 1961 je bil gospodar družine, od leta 1961 do 1981 pa starešina LD. Poleg tega je bil dve mandatni obdobji član IO ZLD Zasavje, zadnjih pet let pa častni predsednik LD Senožeti. V času, ko je Franc vodil našo družino, smo sezidali lovski dom, razvili družinski prapor in zgradili strelišče. Za delovanje v lovski organizaciji ga je LZS odlikovala z znakom za lovske zasluge in redom III. stopnje. Njegovo plemenito delo nam bo vodilo za prihodnost, spomin nanj pa bo ostal v naših srcih. Lovci LD Senožeti - G. S. Franc Brzek je sklenil svojo bogato življenjsko pot 6. 6. 1987. Rodil se je 1. 4. 1912 v Osredni-ku na Vidovski planoti. Svoja mlada leta je preživljal v veliki družini. Skopa zemlja ni dajala dovolj kruha za vsa lačna usta, zato je moral tudi France po končani osnovni šoli po svetu. Delal je kot gozdni delavec na Štajerskem, kjer se je seznanil z naprednim delavskim gibanjem. Zaradi preganjanja takratnih oblastnikov se je leta 1939 odpravil na delo v Nemčijo. Med vojno si je iskal delo v raznih deželah, ki še niso bile pod nemško oblastjo, v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, vendar so ga Nemci nazadnje odpeljali v taborišče. Pobegnil je in si našel delo v rudnikih na Češkoslovaškem, kjer je dočakal svobodo. Ko se je vrnil domov, se je zaposlil pri Kmetijski zadrugi v Žilcah. Po reorganizaciji je delal pri GG Postojna do upokojitve. France je bil velik ljubitelj narave in zagovornik divjadi. Lovec je postal leta 1947. Bil je med ustanovitelji Lovske družine Cajnarje. Na njegovo pobudo je bila ta družina leta 1957 razdeljena na LD Cajnarje in LD Žiice. V novo ustanovljeni LD Žiice je opravljal delo starešine od ustanovitve leta 1957 do leta 1962, pa spet v letih 1965-1969. Od leta 1969 do leta 1974 je opravljal dolžnost predsednika nadzornega odbora lovske družine. Za svoje delo je dobil tudi več lovskih odlikovanj in priznanj. V svojem aktivnem in plodnem delu je bil France tudi uspešen mentor mnogim mladim lovcem, ki so šele stopali na lovske steze in stečine. Bil je tudi prijeten in zanimiv sogovornik. S svojo »lovsko latinščino« in opisi lovskih doživljajev je pritegnil v zanimiv prijateljski pogovor vsakega lovca. Člani LD Žiice se mu za marljivo in pošteno delo lepo zahvaljujemo. Ohranili ga bomo v lepem spominu! č|anj LD žiice-M. F. Iz lovskih vrst so za vedno odšli tudi: Izidor Seljak, LD Logatec, *26. 4. 1936, f 20. 2. 1988. Leon Kranjc, LD Gornji grad, ‘9. 3. 1915, t 1. 3. 1987. Rudi Lukman, LD Gornji grad, * 13. 9. 1918, t 3. 5. 1987. Ivan Fricelj, LD Gornji grad, ‘21.5. 1927, t 12. 10. 1987. Rudi Tevž, LD Gornji grad, * 13.4. 1949, f 25. 11. 1987. Maks Končan, LD Pogorevc, * 26. 9. 1931, f 18. 2. 1987. Viktor Jenič, LD Domžale * 8. 9. 1928, t 28. 2. 1987. Milan Komadina, LD Domžale, * 5. 10. 1926, t 9. 7. 1987. Janez Marčun, LD Domžale, * 2. 3. 1933, t 15. 10. 1987. Branko lljaš, LD Bizeljsko, * 12. 4. 1959, t 15. 8. 1987. Ivan Benkovič, LD Bizeljsko, * 4. 5. 1905, t 27. 9. 1987. Anton Možgan, LD Libeliče, * 9. 5. 1925, t 5. 8. 1987. Ivan Možgan, LD Libeliče, * 5. 3. 1951, t 7. 10. 1987. Franc Jevševar, LD Gabrovka, * 26. 3. 1935, t 28. 11. 1987. Ivan Horvat, LD Idrija, * 30. 11. 1933, f 27. 11. 1987. Franc Zakšek, LD Senovo, * 13. 12. 1930, t 1. 6. 1987. Alojz Kozole, LD Senovo, * 23. 10. 1920, f 30. 11. 1987. Rudolf Metelko, LD Studenec, * 12. 4. 1907, t 20. 3. 1987. Jože Čerič, LD Fram, '20.4. 1912, f 24. 2. 1987. Peter Mom, LD Fram, * 17.4. 1901, t 23. 6. 1987. Umrlim časten spomin! Literatura Velika divjad sveta (VVerner Trense) Založba Paul Parey bo letos septembra izdala knjigo The big Game of the VVorld (Velika divjad sveta), avtorja VVernerja Trenseja, generalnega sekretarja CIC in znanega lovskega biologa. Knjiga daje popoln pregled vseh vrst velike divjadi sveta! Obravnava nekdanjo in današnjo razširjenost vrst, sistematiko in oceno stabilnosti populacij v ho-larktičnem, afro-tropskem, neo-tropskem, indomalajskem, avstralskem, antarktičnem in oceanskem območju sveta. Knjiga vsebuje približno 400 strani besedila in je opremljena s 100 ilustracijami Clarea Abbota iz Johanesburga, s 30 ilustracijami A. B. Bubenika iz Ontaria, s 40 C. Franza iz Flellenthala, 150 preglednicami razširjenosti posameznih vrst, ki jih je izdelal M. Merz iz Hamburga, in s 50 barvnimi fotografijami različnih fotografov. Vsebuje pa tudi popoln spisek imen vseh vrst velike divjadi v približno 100 jezikih in narečjih sveta. Knjiga bo velika 270 x 200 mm, izdali jo bodo v nakladi 2000 primerkov, stala pa bo približno 160 ameriških dolarjev; 250 izvodov bo vezanih v zeleno usnje (za zbiralce); cena takšne knjige bo 360 ameriških dolarjev. Knjigo, ki bo napisana in natisnjena v angleškem jeziku, lahko naročite na naslov: Verlag Paul Parey, Spitalerstr. 12 D-2000 Hamburg 1, FR of Germany. B. L. Tone Svetina: UKANA 5 Slovenski lovci poznajo Toneta Svetino tudi kot dolgoletnega urednika Lovca in predsednika Kluba Diana. Poleg vojnega romana se je vse življenje posvečal tudi lovski literaturi. Njegove prve najbolj uspele črtice in novele iz zbirke Orlovo gnezdo so bile objavljene v Lovcu, prav tako kot prva lovska povest, Lovčeva hči. V Ukani 5 je ob vojni zgodbi nanizal probleme povojnega življenja junakov - partizanov in tudi nekdanjih vojnih nasprotnikov, ki prihajajo na lov kot gosti in lovski turisti v ista lovišča. Za tiste slovenske lovce, ki so v zadnjih 20 letih brali Ukano, bo poleg osnovne zgodbe zanimiv tudi lov, bodisi v Afriki ali na Aljaski ali pa v naših elitnih loviščih, kamor lahko prihajajo na lov navadno le bogati 'lovci, ki so pripravljeni plačati odstrel, povezan z velikimi stroški, bodisi v Belju, Kočevju ali v Triglavskem narodnem parku. Ljubezen do narave in lovska etika, ki druži svetovno zeleno bratovščino, je obdelana iz različnih zornih kotov. Poudarjena je osnovna ideja - »kultivirajmo lov«. Naša lovišča širom Jugoslavije se s svojo organiziranostjo v državnem sektorju ali v lovskih družinah lahko primerjajo z najboljšimi dosežki v svetovnem merilu. Tudi našemu lovstvu je uspelo ohraniti primerno število divjadi in tako kultivirati lov, da smo tudi komercialno zanimivi za najbolj zahtevne goste iz tistih držav, v katerih je lovstvo že tradicionalno visoko razvito. Zato v romanu ni odveč primerjava našega lova z lovom drugod po svetu, kajti brez lovske kulture in etike ne moremo govoriti o odgovornosti lovca do žive in mrtve narave. Z užitkom se berejo tudi poetsko obdelani doživljaji z lova. To je dediščina lovske kulture, ki je trajala tisočletja in se še danes ni spremenila, ali pa pri primitivnih ljudstvih, ko govorimo o mitologiji in umetnosti, ki jo je tako ali drugače navdihnil lov, ta prvobitni človekov odnos do narave. Boris Leskovic Lovska kinologija Mednarodni izpit kratkodlakih ptičarjev IKP = Internationale Kurzhaarpriifung V mednarodni kinološki organizaciji (FCI) in v lovstvu sploh ima nemški kratkodlaki ptičar po količini in po kakovosti dela pomembno vlogo. Vrhovna organizacija je Zveza kratkodlakarjev v ZRN, v katero so včlanjene tudi organizacije iz drugih držav. Letni prirastek v matični državi znaša od 1500 do 2000 mladičev (od teh jih je rjavo se rasti h približno 65%, enobarvnih - rjavih 20%, črno serastih 13%, popolnoma črnih 1 % in belih 1 %). Da bi se kakovost te pasme telesno ali delovno izboljšala, prireja zveza kratkodlakarjev mednarodni izpit (IKP), ki ima namen dvigniti kakovost teh psov. Zato so tekmovalni pogoji zelo zahtevni. Več kot 50 let sem rejec te pasme, zato sem budno spremljal poročila o teh in podobnih prireditvah. Pred 20 leti je takratni predsednik Društva ljubiteljev ptičarjev V. Pleničar sprejel moj predlog, da pošljemo takratna najboljša vodnika, Petra Pečnika in Vladimira Pfeiferja, s psoma na IKP v Krems (Avstrija). Leto dni pozneje je bil Pfeifer tudi sodnik na takšni prireditvi v Wal-lersteinu v ZRN. Od takrat se je zanimanje za ta najzahtevnejši mednarodni izpit za to pasmo psov povečalo tudi pri nas in lani je sodelovalo na IKP kar 6 vodnikov s sedmimi psi. Dosegli so vrhunske uspehe (kar šest prvih in en drugi nagradni razred). Od teh psov so kar trije dosegli maksimalno število točk, zato je bila to najboljša ekipa na prireditvi. Prijava na IKP je bila sprejeta, če je vodnik ptičarja s prijavljenim psom pred tem opravil že PNZ in jesensko tekmo s prvim nagradnim razredom, in če je imel pes vsaj prav dobro telesno oceno. Prireditelj je poslal tudi pripročilo, naj sodelujejo na tej tekmi »lovsko« pripravljeni psi, saj je le to zagotovilo za nemoten potek izpita. Prireditev je bila od 18. do 20. septembra 1987 v okolici mesta Baden, južno od Dunaja. Prijavljenih je bilo 197 nemških kdl. ptičarjev iz 13 držav (od teh jih 15 ni prispelo), 182 pa so jih najprej telesno ocenili, nato pa preskusili pri delu na polju in v vodi. Po ocenjevanju so podelili 96 prvih in 53 drugih nagradnih razredov, 30 psov pa se delovno ni uvrstilo. Telesno ocenjevanje je potekalo v 4 krogih (ločeno za pse in psice) in je bilo komisijsko (zbor treh sodnikov). Sodeloval sem v krogu za psice, s sodnikom iz severne Nemčije in sodnikom iz Avstrije. Vsi psi z odlično oceno iz prvih krogov so bili predstavljeni tudi drugi komisiji, ki je med njimi določila lepotni vrstni red (ločeno za psice in za pse). Ker je bil pogoj za sprejem vsaj prav dobra telesna ocena, se je tudi zgodilo, da je prav dobro ocenjeni pes dobil le dobro oceno. Tudi psi, ki jim je bila ocena znižana, so prišli pred »superkomisijo« in med petimi psi, ki so dobili znižano oceno, so dvema oceno prav dobro vrnili. Pri tem se mi zdi vredno pripomniti, da so bili psi z odlično telesno oceno iz oddaljenih krajev in celo iz raznih držav, kar dokazuje, da so napredni rejci že pravilno selekcionirali pse in psice za paritev iz raznih genetskih linij, kar je bilo ob sklepu prireditve tudi poudarjeno. Izjemno bogata izmenjava mnenj o kinologiji, o lovu s psom, o zreji itd. je že dovolj utemeljen vzrok, da tudi slovenski kinologi sodelujejo na takih prireditvah. Po tem sodeč lahko trdim, da smo pri tej pasmi, gledano delovno, na pravi poti, pri ocenjevanju zunanjosti pa smo še popustljivi! Devetnajstega septembra je bil ob 7.30 zbor in odhod v lovišča (nekatera oddaljena tudi do 40 km). Kar zadeva malo divjad, je bil večji del vodnikov presenečen nad dobro številčnostjo. Perjadi in zajcev je bilo dovolj. Večje težave pri takih veleprireditvah povzroči navadno pomanjkanje primernih, pravilniku ustrezajočih vodnih površin. Za pse in psice, ki so poljsko in vodno delo vzorno opravili, je sodniški zbor predlagal, naj pokažejo številnim opazovalcem zgledno iskanje - slog iskanja (teh je bilo 18). Nekateri psi so »natezali« tudi 100 metrov, preden so zaprli pot bežečemu fazanu. Kljub težavam z vetrom so psi pokazali lep slog iskanja, odlično natezanje in trdno stojo. O vsakem tekmovalcu je predsednik sodniškega zbora napisal (soglasno s sosodnikoma) jedrnat opis dela. Predstavljam vam le opise tistih psov, ki so zbrali maksimalno število točk (136). Del slovenskih vodnikov, ki so lani sodelovali na IKP v Badnu. Na sliki Jože Štebih, Mile Budič, R. Rakuša, Rakuša ml. in V. Pirher. Foto R. Krstič Psica Goca, JRP ki 61252, vodnika Mileta Budiča iz Ljubljane, je na polju pokazala načrtno in prostorno iskanje tako, daje znala zelo dobro izkoristiti zračne tokove. Kmalu je stala na zajca, ob katerem je pokazala tudi popolno vzdržljivost. Pri nadaljnjem iskanju je pokazala značilno stojo pred fazanom, po strelu pa je ostala mirna. V vodi je natančno sledila sled race, jo našla v trstiki, jo zgrabila in prinesla vodniku. Šarjenje za drugo raco je bilo vzorno. Raco je vodnik ustrelil in psica jo je pravilno prinesla. Dosegla je maksimalno število točk, 136, in prvi nagradni razred. Amor von der Oesevviesen, JRPki 61055, vodnika Vojka Pirherja iz Ljutomera, je pokazal široko samostojno in načrtno iskanje in je dobro izkoriščal nos glede na veter. Dvakrat je prepričljivo stal na fazana. Prvotni vtis zanesljivega iskanja je ponovil tudi v nadaljevanju. V vodi je raco zanesljivo sledil, jo zgrabil in pravilno oddal. Ta ptičar je zbral v vseh predmetih vse možne točke, zato je dosegel prvi nagradni razred in maksimalno število točk. Arno, JRPki 61084, vodnika Mirka Korošca iz Ptuja, je temperamenten ptičar, ki je iskal z dobrim skokom in visokim nosom široko in načrtno. Pokazal je zelo dobro povezanost z vodnikom. Prepričljivo je stal na zajca in je poslušen. Daleč nateza za fazanom in stoji prepričljivo. Tudi v vodi ni imel težav. Zbral je maksimalno število točk, 136, in dosegel prvi nagradni razred. Tekmovalo je 182 vodnikov iz 13 držav, kar podčrtuje mednarodni sloves primerjave zunanjosti in delovne sposobnosti. Pri pregledu vseh 182 delovnih opsov je lepo videti, kako so se posamezni tekmovalci prilagajali terenu, kako so upoštevali hitrost struja-nja zraka in pri tem lovili dah divjadi, voljo najti divjad in sodelovanje z vodnikom. V nekaterih predelih je bila številčnost male divjadi tako velika, da je bilo iskanje moteno, saj je neka psička v pičlih 20 minutah kar osemkrat stala na zajca. Naši vodniki in njihovi psi, ki so sodelovali na IKP, so po zunanjosti, še bolj pa pri delu, zbudili pozornost. Vodniki so se v tej veliki družbi kratkodlakarjev odlično vživeli in tudi dostojno predstavili vodniško spretnost in znanje psa. V sklepni besedi je predsednik matične zveze kratkodlakarjev poudaril, kako je zadovoljen, da kljub velikim zahtevam na takem izpitu število psov s prvim nagradnim razredom narašča, kar je dokaz izboljšanja dedne zasnove psov in strokovnosti vodnikov pri šolanju. Predsednik avstrijske organizacije za to pasmo, g. Anton Zanki, se je zahvalil za vzorno organizacijo in disciplino na prireditvi, saj pritožbena komisija ni imela dela! Zahvalil se je tudi vsem vodnikom in omenil tisoče kilometrov poti, ki se je niso ustrašili. Vsem lastnikom lovišč, vsem sodnikom in zaslužnim ter dolgoletnim rejcem (med katerimi sem bil tudi sam) pa je podelil zlati znak za zasluge. Ivan Caf, kinološki sodnik PREDVIDENA LEGLA V skladu z obvestilom v Lovcu 1/88, str. 32 in sklepom Sveta za lovsko kinologijo pri LZS, da bomo v Lovcu objavljali predvidena legla le za tiste lovske pse, katerih oba starša imata izkazane delovne in telesne odlike, rejce obveščamo, da smo v prijavi legel izpustili 23 prijavljenih legel lovskih psov, za katere nam pisarna KZS ni sporočila zahtevanih podatkov o telesni in delovni kakovosti staršev (plemenjakov). Svet za lovsko kinologijo LZS Uredništvo. Baset houndi (JRBH): o: I/0, m: I/0, leglo 13.3. Rejec Albina Ošljak, Bezjakova ul. 31, 62341 Pekre-Limbuš. Istr. kdl. goniči (JRGki): o: 5/I, m: 4/I, leglo 5.4. Rejec Anton Šraj, Glogovica 13b, 61296 Šentvid pri Stični, o: 4/I, m: 3/III, leglo 4.4. Rejec Anton Primc, Rečica 17, 66250 Ilirska Bistrica. o: 5/I, m: 4/II, leglo 27.2. Rejec Ivan Korun, Trnova 22, 63302 Gomilsko. o: 5/I, m: 5/I, leglo 27.3. Rejec Jože Bodlan, Roška 64, 61330 Kočevje. Na vsestransko uporabnostni preizkušnji ptičarjev (VUP) za leto 1987 so se z nemškimi žimavci uvrstili naslednji člani LKD Pomurje: Vojko Pirher s psom Marcom v. Hercogstadtom (dosegel je 317 točk in I. nagr. razred), Štefan Tarnaš s psom Grafom v. Eggerbachtallom (dosegel je 297 točk in I. nagr. razred) in Franc Kosi s psico Emo - domače zreje (dosegla je 303 točke in lil. nagr. razred). Iz Jugoslavije se je uvrstil še Karel Ingolič s psico Anči Gomajnsko, ki je dosegla 281 točk in lil. nagr. razred. F . T .. . . Lovsko kinološko društvo Ljubljana obvešča vse vodnike ptičarjev, da bo PZP (spomladanska zrejna preizkušnja) ptičarjev, ki so se skotili po 1. 11. 1986, 1. 5. 1988 in ne 14. 5. 1988, kot je bilo objavljeno v Lovcu 1/88. Prosimo, da spremembo upoštevate. Zbor bo ob 8. uri pred gostiščem Tavčarjev dvor na Ježici. Prijave pošljite do 20. 4. 1988 na LKD Ljubljana. o: 5/1, m: 5/1, leglo 8.3. Rejec Jože Benedičič, Na plavžu 93, 64228 Železniki, o: 5/1, m: 4/11, leglo 1.4. Rejec Dante Velikonja, Zakraj 2, 65283 Slap ob Idrijci. o: 5/1, m: 4/11, leglo 16.3. Rejec Jože Papež, Kuzeljevec 8, Ljubljana. Res. istr. goniči (JRGri); o: 5/1, m: 5/1, leglo 7.4. Rejec Franc Furlan, 65272 Podnanos 19. o: 5/1, m: 5/1, leglo 23.3. Rejec Alojz Pantar, Podpreska 5, 61319 Draga. o: 4/1, m: 4/1, leglo 15.2. Martin Turk, Dol. Mokro polje, 68310 Šentjernej. o: 5/1, m: 4/11, leglo 8.3. Rejec Anton Tanšek, Primož 35, 63230 Šentjur pri Celju. Posavski goniči (JRGp): o: 5/1, m: 5/1, leglo 15.3. Rejec Milan Drnovšek, Praproče 42, 61410 Zagorje. VVestfalski brak-jazbečarji (JRVVbj): o: 5/II, m: 5/I, leglo 25.3.Rejec Franc Križnik, 63212 Vojnik, Kašo va 9. o: 5/1, m: 4/1, leglo 26.3. Rejec Ciril Jurčič, Muljava n. h., 61295 Ivančna gorica. Brak-jazbečarji (JRBj): o: 4/H, m: 5/I, leglo 2.5. Rejec Franc Levičnik, Cesta heroja Vasje 16 B, 61251 Moravče, o: 5/I, m: 3/II, leglo 4.5. Rejec Peter Jakopin, 61384 Grahovo n. h. Legenda: o -= oče, m = mati, (5, 4, 3) = ocena zunanjosti, I, II, III = zrejna oziroma delovna ocena pri ptičarjih pomenijo navedbe PZP = spomladanska zrejna preizkušnja JZP = jesenska zrejna preizkušnja PP = poljska preizkušnja ŠPP = širša poljska preizkušnja VUP = vsestranska uporabnostna preizkušnja Obvestilo rejcem goničev, brak-jazbečarjev in barvarjev Na zboru sodnikov 27. 2. 1988 je bil sprejet sklep, da se v revijah Lovec in Kinolog objavijo vsi člani zrejenih komisij, ki morajo na svojih regijskih območjih potrjevati prijave paritev in svetovati rejcem pri izbiri plemenjakov, na osnovi ugotovitev z zrejenih pregledov. Člani zrejne komisije za vse goniče Predsednik: Stane Hribernik, Puštal 82, 64220 Šk. Loka - za Gorenjsko člani: Savo Vovk, Šarhova 30, 61000 Ljubljana - za Dolenjsko Darko Grošelj, Dešen 11, 61281 Kresnice - za Zasavje, Posavje Mirko Leiler, Pod hrasti 64, 61000 Ljubljana - za Ljubljano z okolico Jožko Kalan, Kajuhovo naselje 16, 6130 Kočevje - za Kočevsko Alojz Azola, Gašperjeva 12, 63325 Šoštanj - za Koroško, Štajersko Ivan Udovič, Unec 115, 61381 Rakek - za Notranjsko Štefan Božič, Krebljeva 4, 65271 Vipava - za Primorsko Alfred Tavčar, Klaričeva 14, 66000 Koper - za Koprsko Člani zrejne komisije za brak-jazbečarje Predsednik: Alojz Mlakar, Suha 5, 64220 Šk. Loka - za Gorenjsko Člani: Peter Dimic, Severjeva 2, 61000 Ljubljana - za Ljubljano in Dolenjsko Anton Sirk, Ivana Regenta 25, 65000 N. Gorica - za Primorsko Ludvik Brence, Mlahorna 32, 62317 Oplotnica - za Koroško Franc Vidmar, Videm 42, 61380 Cerknica - za Notranjsko Silvo Pavline, Marijagraška, 63270 Laško - za Štajersko, Zasavje Niko Mrak, 65281 Idrija 74 - za Idrijsko-Tolminsko Alfred Tavčar, Klaričeva 14, 66000 Koper - za Koprsko Člani zrejne komisije za barvarje Predsednik: Ivan Bartol, Bukovica 13, 61310 Ribnica-za Kočevsko Člani: Vojtek Kikel, Visole 23, 62310 Sl. Bistrica - za Štajersko Franc Vidmar, Videm 42, 61380 Cerknica - za Notranjsko Peter Paradiž, Oljčna pot 53/c, 66000 Koper - za Koprsko Rafko Borensšek, Babno 3, 63000 Celje - za Štajersko Darko Hauptman, Groharjevo naselje 65, Šk. Loka - za Gorenjsko Anton Oseli, Kidričeva 16, 65000 Nova Gorica - za Primorsko Leo Fabiani, Cesta 11/18, 61260 Ljubljana-Polje - za Ljubljano Ps: Zrejni pregled za bavarske in hanovrske krvosledce bo ob mednarodni tekmi v Bohinju 22. 10. 1988, za goniče in brak-jazbečarje pa v Ljubljani pred halo Tivoli 12. 11. 1988. KINOLOŠKA ZVEZA SLOVENIJE Vsem lastnikom jazbečarjev! Avstrijska organizacija za pse jazbečarje prireja 1. maja 1988 od 10. ure dalje na gradu Falkenburg na Fal-kenbergu (blizu Celovca) CAC zrejni pregled za vse pasme jazbečarjev Zaradi primerjave kakovosti naših psov in psic je priporočljivo, da se pregleda udeležijo tudi naši vodniki s psi. Pojasnilo oz. prijavnico dobite pri kinološkem sodniku za jamarje - Ivan Caf, Ob Dravi 1, 62000 Maribor, Tel.: (062) 512003. Zrejna komisija za jamarje KZS o: 5/I, m: 5/I, leglo 10.4. Rejec Branko Puc, V. Reharja 7, 65271 Vipava. o: 5/I, m: 4/II, leglo 12.4. Rejec Jože Bučar, Bušinec 5, 68350 Dol. Toplice. o: 5/11, m: 4/1, leglo 30.3. Rejec Rok Podpečan, 64243 Brezje 17d. o: 5/1, m: 4/1, leglo 22.3. Rejec Bogdan Rener, Gradišče pri Štjaku 2, 66222 Štanjel, o: 5/1, m: 5/11, leglo 20.4. Rejec Martin Maček, Savinjsko nab. 8, 63270 Laško. o: 5/1, leglo 10.4. Rejec Polona Terčelj, Herbersteinova 14, 61000 Ljubljana. o: 5/11, m: 5/11, leglo 26.4. Rejec Tomo Ivančič, 62313 Fram 15 b. o: 5/1, m: 5/11, leglo 14.4. Rejec Janez Gale, Adamičeva 45, 61290 Grosuplje. o: 5/1, m: 5/1, leglo 17.3. Rejec Jože Pirnat, Praproče 20, 63305 Vransko. o: 5/11 m: 4/111, leglo 15.3. Rejec Franc Kogovšek, Velika Loka 43, 61290 Grosuplje, o: 5/11, m: 3/111, leglo 15.3. Rejec Ivan Stegne, Tinjska gora 50, 62315 zg. Ložnica, o: 5/M, m: 5/II, leglo 2.3. Rejec Ivan Žurga, Martinjak n. h., 61380 Cerknica, o: 5/1, m: 5/111, leglo 17.3. Rejec Franc Štimec, Rudarska 2, 61412 Kisovec. Bavarski barvarji (JRBb): o: 4/1, m: 3/111, leglo 20.4. Rejec Boris Komac, Bevkova 24, 65220 Tolmin. o: 5/11, m: 5/111, leglo 10.4. Rejec Mirko Kacjan, Dupleška cesta 110, 62000 Maribor. o: 5/11, m: 5/11, leglo 4.4. Rejec Franc Čander, Cankarjeva 23 a, 61240 Kamnik. o: 5/1, m: 4/11, leglo 26.4. Rejec Jože Habjan, Vrh pri Višnji gori 18, 61294 Višnja gora. Hanovrski barvarji (JRHB): o: 5/I, m: 5/II, leglo 7.4. Rejec Jože Šporar, Občice 8, 68350 Dolenjske Toplice, o: 5/I, m: 5/II, leglo 27.4. Rejec Jože Vester, 4. julija 23, 64290 Tržič. o: 5/I, m: 5/I, leglo 26.4. Rejec Andrej Švab, Krnice 2/b 64247 Zg. Gorje. o: 5/I, m: 5/III, leglo 22.4. Rejec Jože Nučič, Predole 9, 61290 Grosuplje. o: 5/I, m: 5/I, leglo 22.3. Rejec Stane Hribernik, Puštal 82, 64220 Škofja Loka. Foksterierji (JRFos): o: 4/0, m: 5/0, leglo 8.4. Rejec Zvone Zelenjak, Ukova 12/a, 64260 Bled. o: 5/0, m: 4/0, leglo 22.4. Rejec Janez Klemenc, 61352 Preserje, Rakitna 66. o: 5/0, m: 3/0, leglo 19.3. Rejec Božidar Okorn, Levstikova 5, 61000 Ljubljana. Lovski terierji (JRLT); o: 5/I, m: 4/II, leglo 26.3. Rejec Jože Kogelnik, Podklanc 5, 62370 Dravograd, o: 5/I, m: 4/II, leglo 20.4. Rejec Ivan Gale, Adamičeva 45, 61290 Grosuplje. o: 5/1, m: 4/11, leglo 4.3. Rejec Franc Ažbe, Sp. Luša 7 a, 64227 Selca. o: 5/1, m: 4/11, leglo 21.3. Rejec Anton Prešern, Gorica 17, 64240 Radovljica. o: 4/I, m: 4/II, leglo 16.4. Rejec Martin Lakner, Bodrež 16, 63231 Grobelno. o: 5/1, m: 5/11, leglo 5.4. Rejec Jaka Logar, Mislinjska Dobrava 66, 62382 Mislinja. o: 5/1, m: 4/11, leglo 14.4. Rejec Henrik Korelc, Podkraj 7b, 63320 T. Velenje. o: 4/1 m: 5/11, leglo 11.4. Rejec Jože Zofič, Podgračeno 7, 68261 Jesenice na Dol. o: 5/1, m: 3/1, leglo 27.3. Rejec Jakob Ačko, Zg. Bistrica 38, 62310 Slov. Bistrica. o: 4/1, m: 4/1, leglo 24.3. Rejec Marjan Gajšek, Vrbno 21, 63230 Šentjur. o: 4/1, m: 5/11, leglo 26.3. Rejec Leopold Gorjanc, Sp. Ponikvica 5/a, 63231 Grobelno, o: 5/I, m: 4/II, leglo 3.4. Rejec Stanislav Petek, Ločka cesta 17, 68340 Črnomelj o: 4/II, m: 4/II, leglo 3.3. Rejec Jože Bračan, Zg. Draga 29, 61294 Višnja gora. Kdl. jazbečarji (JRJki): o: 5/11, m: 5/11, leglo 29.4. Rejec Marijan Slak, 68230 Mokronog 200. Res. jazbečarji (JRJri): o: 4/11, m: 4/11, leglo 3.5. Rejec Viktor Drgan, Marno 23, 61431 Dol pri Hrastniku, o: 5/II, m: 5/II, leglo 16.4. Rejec Franc Svetec, Gorjanska 15, 68311 Kostanjevica na Krki. o: 5/1, m: 4/11, leglo 10.4. Rejec Konrad Majal, Bratov Kanclerjev 5, 62310 Slov. Bistrica, o: 5/11, m: 5/11, leglo 3.4. Rejec Emerik Fras, V Prelogih 1,62000 Maribor. Koker španjeli (JRKŠ): o: 5/I, m: 5/0, leglo 17.3. Rejec Drago Jazbec, Goriče 71,64204 Golnik. o: 5/1, m: 4/0, leglo 10.3. Rejec Drago Jazbec, Goriče 71, 64204 Golnik. o: 5/0, m: 4/0, leglo 23.4 Rejec Boris Šurbek, Jakšičeva 2, 61000 Ljubljana, o: 4/I, m: 3/I, leglo 22.2. Rejec Ljubo Zupančič, Ul. prvih žrtev 45, 62204 Miklavž, o: 4/0, m: 5/I, leglo 14.4. Rejec Franc Gros, Gradiška 43 E, 62211 Pesnica. o: 4/0, m: 4/0, leglo 20.4. Rejec Igor Voljč, Dol. Grič, cesta 1/19, 61310 Ribnica. o: 4/0, m: 4/0, leglo 8.4. Rejec Darja Klasinc, Prušnikova 44, 62000 Maribor. o: 4/I, m: 4/II, leglo 28.3. Rejec Jože Kelbič, Trčova 22 c, 62000 Maribor. Lovska družina Toško čelo vabi na tradicionalno meddružinsko strelsko tekmovanje v počastitev dneva O F Tekmovanje bo 27. 4. 1988 ob 8. uri na strelišču pri lovski koči LD Toško čelo. Tekmujejo tričlanske ekipe (15 glinastih golobov in v tarčo »srnjak«). Najboljše tri ekipe bodo dobile pokale, prvi trije posamezniki spominske medalje, petnajst najboljših pa tudi praktična darila. Dan pred tekmo bo uradni trening, popoldne, od 14. ure dalje. Poskrbeli bomo za prijetno počutje! LD Toško čelo o: 5/I, m: 4/0, leglo 26.3. Rejec Jože Pangerl, Miklošičeva 1, 63000 Celje. o: 4/11, m: 5/0, leglo 7.4. Rejec Bojan Deberšek, Stari trg 139, 62380 Slovenj Gradec, o: 5/I, m: 4/0, leglo 13.4. Rejec Jože Raspor, Dolga Poljana 22, 65271 Vipava. o: 4/1 m: 5/1, leglo 8.4. Rejec Borut Brezovšek, 62312 Orehova vas 65. o: 5/1, m: 4/0, leglo 1.3. Rejec Drago Jazbec, Goriče 71, 64204 Golnik. o: 5/0, m: 4/0, leglo 15.4. Rejec Andrej Manče 1, 65271 Vipava, o: 5/3, m: 4/I, leglo 14.4. Rejec Branko Černigoj, Lokavec 1 b, 65270 Ajdovščina, o: 5/li, m: 5/1, leglo 21.4. Rejec Ivan Bartol, Bukovica 13, 61310 Ribnica. o: I/0, m: 4/0, leglo 6.4. Rejec Janja Baršek, Del. naselje 43, 61360 Vrhnika. Angleški špringer španjeli (JRŠŠ): o: 5/II, m: 5/11, leglo 25.3. Rejec Marko Vilfan, Iška vas 97, 61292 'g- Nem. prepeličarji (JRPr): o: 4/11, m: 5/1, leglo 9.4. Rejec Rajko Rutnik, Završe 12b, 62382 Mislinja. o: 5/1, m: 4/11, leglo 23.4. Rejec Savo Strmole, Sp. Jarše 17 a, 61230 Domžale, o: 5/I, m: 4/I, leglo 18.4. Rejec Janko Ferjan, Ribno 89, 64260 Bled. o: 5/11, m: 4/11, leglo 21.4. Rejec Vili Krušni, Ihan 142, 61230 Domžale. o: 5/I, m: 4/II, leglo 15.4. Rejec Andrej Štiftar, Volčji potok 32, 61235 Radomlje, o: 5/1, m: 4/11, leglo 22.4. Rejec Jože Verbnjak, Breg 74, 63313 Polzela. o: 5/1, m: 5/1, leglo 14.4. Rejec Franc Lesjak, Zg. Kostrivnica 19, 63241 Podplat. o: 5/I, m: 5/I, leglo 10.4. Rejec Rafko Kranjc, Presladol 62 a, 68280 Brestanica. o: 5/I, m: 4/I, leglo 28.3. Rejec Mirko Slemenšek, Dol. Brezovo 33, 68283 Blanca. o: 5/II, m: 4/I, leglo 24.2. Rejec Niko Šuštaršič, Marjana Kozine 22, 68340 Črnomelj. o: 5/I, m: 4/I, leglo 2.4. Rejec Lado Jelušič, Hrašče 151,66230 Postojna. o: 5/1, m: 4/111, leglo 29.3. Rejec Tone Markič, Krakovo 35, 64202 Naklo. o: 5/1, m: 4/11, leglo 30.3. Rejec Stanislav Zupančič, Gubčeva 13, 262250 Ptuj. Nem. kdl. ptičarji (JRPki): o: ll/ll, m: lll/lll, leglo 5.4. Rejec Božidar Spasojevič, Bazoviška 6, 66210 Sežana, o: l/JZP, I. oc., m: ll/P.P.II.oc., leglo 11.4. Rejec Slavko Kozar, Pristava 17 a, 69240 Ljutomer, o: ll/PZP, m: ll/l, leglo 1.4. Rejec Dušan Lipej, 68259 Bizeljsko. Nem. ostrodlaki ptičarji (JRPos): o: 4/II, m: 5/I, leglo 25.3. Rejec Andrej Oštrbenk, Čatež 9, 68250 Brežice. KINOLOŠKA ZVEZA SLOVENIJE Mali oglasi Prodam lovsko bokarico suhi 16/7 x 65 R s strelnim daljnogledom. Informacije dajem po telefonu (068) 81 877 - Vresk. Prodam vložno cev kal. .22 winch. mag za šibreno cev kal. 12. Peter Muhič, Škrjanče-vo 10/b, 61235 Radomlje. Prodam lovsko karabinko CZ kal. 7 x 64 z montiranim strelnim daljnogledom lion 3-9 x 45 (suhlska montaža). Alfonz Pregelj, Cankarjeva 34, 65000 Nova Gorica, tel. (065) 25863, po 19. uri. Prodam vezane revije Lovec, od letnika 1953/54 do 1970/71 in nevezane revije od leta 1971 do 1972. Norma Bizjak, Kidričeva 34, 65000 Nova Gorica. Tel.: (065) 21-679. 16.1.1988 je bila ukradena psička pasme angleški špringer španjel. Psica je izreden primerek rejca in kinol. sodnika Milana Do-kiča iz Bosanskega Samca (Bulevar revolucije 17). Je črno-bele barve z ožigi na značilnih telesnih delih in v izredni kondiciji. Stara je 6 mesecev in razume na ime Pegi. Najditelja psičke čaka visoka nagrada. Če kaj veste o njej, sporočite na Lovsko organizacijo »Fazan«, Bosanski Šamac, ali neposredno lastniku po telefonu: (076) 61 908 ali 63033. Izdelujem najrazličnejše lestence iz svojih (najdenih) in prinešenih jelenjih rogov. Za naročilo se priporočam! Jože Janežič, Špin-dlerjeva 1, 62310 Slovenska Bistrica. Tel.: (062) 812355. Prodam novo boroveljsko bokarico, izdelek Franz Sodia, kal. 7 x 65 R/16. Montiran je strelni daljnogled habicht-svvarovski (suhlska montaža). Prodam tudi lovsko karabinko sava - Kranj, kal. 7 x 64. Cev je boroveljska. Nanjo je montiran strelni daljnogled habicht-svvarovski (6 x 42) - suhlska montaža. Anton Kelbl, 64263 Bohinjska Bela 99, tel.: (064) 82160. Izdelujem lovske kravate z vezenim emblemom srnjaka, fazana, kozoroga in divjega petelina. Naročeno pošiljam po povzetju. Cena kravate je 4500 din + poštnina. »Modna kravata« Gjergjek, 69000 Murska Sobota, Ivana Regenta 29, tel.: (069) 22326. Kupim lovski rog. Silvo Jurkošek, 61434 Loka pri Zidanem mostu, Loka 4. Prodam nov samokres vvalter, mod. PP, kal. 7 x 65. Informacije po telefonu (068) 67-055 - Kežman (zvečer). Prodam češko bokarico super brno, kal. 12/7 x 65R, z menjalnimi cevmi 12/12 in strelnim daljnogledom zeiss 4 x 32 (suhlska montaža). Ivan Leskovar, Štrekljeva 60, 62000 Maribor. Tel.: (062) 411 762. Zamenjam ali kupim (z doplačilom) menjalne cevi za češko bokarico ZH 321 kal. 16/16 za menjalne cevi 12/7 x 57 R. Informacije in ponudbe po telefonu: (061) 59047. Prodam kranjsko karabinko, kal. 7 x 64. V Borovljah sem zamenjal cev - bdhler rasant in montiral strelni daljnogled zeiss diavari 1,5 - 6 x 42. Informacije po telefonu (061) 451 135. Prodam boroveljsko tricevko (dobro ohranjeno), kal. 16-16/7 x 65 R s strelnim daljnogledom 6 x 42 falke. Puška je izdelek Johanna Fanzoja iz Borovelj. Tel.: (061) 786104, od 18.-20. ure, Kožar. Prodam novo suhlsko bokarico kal. 12/7 x 65 R ter 400 krogelnih nabojev zanjo. Rado Zgaga, Podbrdo 65243, tel.: (065) 88010. Prodam suhlsko bokarico, kal. 16/7 x 65R, z ejektorji in montiranim str. daljnogledom habicht nova. Tel.: (065) 75302, zvečer -Božič. Kupim eno leto starega špringer španjela odličnih staršev. Milan Dokič, 74230 Bosanski Šamac, Bulevar revolucije 17. Prodam tricevko suhi, kal. 16-16/7 x 65 R, s strelnim daljnogledom zeiss (4 x 32) -suhlska montaža. Adolf Zupanek, Kovičeva 27, 61230 Domžale. Informacije po telefonu: (061) 721711 (med 8. in 10. uro); zvečer (061) 340-938 (med 20. in 21. uro). Temperamentnega resastega istrijanca, starega 3 leta, s prav dobro telesno oceno in opravljenim PNZ prodam, ker nimam več pogojev za lov z goničem. Informacije po telefonu (064) 70008. Prodam naslednje nove puške: bokarico kal. .243 win./16, karabinko z osmerokotno boroveljsko cevjo kal. 6,5 x 68, karabinko z okroglo boroveljsko cevjo kal. 7 x 64. Puškar Iztok Podkrižnik, Ljubno ob Savinji 61, 63333 Ljubno. Ugodno prodam lovsko obleko rjave barve (loden), velikost 56 in 2 plašča hubertus zelene barve, velikost 56. Vse je popolnoma novo. Informacije po telefonu (061) 221 811. LOVSKA SOBA lesni kombinat Novo mesto-Straža, tozd Blagovni promet BLP, Komandanta Staneta 38, tel.: (068) 25 081 LOVSKA SOBA OTVA CM marles je marles