vsebina Darij Zadnikar 5 ODGOVORNOST RIZKNA DRUŽBA Andrej A. Luk{i~ 9 RIZI^NA SLOVENIJA Niklas Luhmann 11 POJEM RIZIKA Andrej A. Luk{i~ 29 “DAS RISIKO”: RIZIKO ALI TVEGANJE Stojan Sor~an 41 TEHNOLOGIJA KOT MATERIALNA KULTURA Andrej A. Luk{i~ 67 LABORATORIJI SO ZAMENJALI PARLAMENT: POLITIKA, ZNANOST IN RAZVOJNE OPCIJE PRIHODNOSTI Franc Mali 81 ZNANSTVENO-TEHNOLO[KI RAZVOJ IN NJEGOVI RIZIKI Drago Kos 93 REFLEKSNO DOJEMANJE NE-VARNOSTI Breda Luthar 107 SUBJEKTIVITETA SKOZI TEKSTE V “DRU@BI TVEGANJA” Nikolas Rose 131 AVTORITETA IN GENEALOGIJA SUBJEKTIVNOSTI Zdenka [adl 161 SPREMEMBE EMOCIONALNIH STILOV -OD INDUSTRIJSKE MODERNE K VISOKI MODERNOSTI Luk Van Langenhove, Robert Berloznik 177 TO K DRU@BENO KONSTRUKTIVISTI^NEMU OGRODJU TEHNOLO[KEGA OCENJEVANJA PUGWASH Andrej A. Luk{i~, Ljubica Jelu{i~ 191 PREDSTAVITEV GIBANJA PUGWASH 197 RUSSELL-EINSTEINOV MANIFEST Andrej Kirn 203 RUSSELL-EINSTEINOV MANIFEST IN NEZA@ELENE POSLEDICE UPORABE ZNANOSTI Joseph Rotblat 215 50. OBLETNICA HIRO[IME Ljubica Jelu{i~ 221 VARNOST, SODELOVANJE IN RAZORO@ITEV: LAHTI 1996 Ljubica Jelu{i~ 227 LEONARD V. JOHNSON, UPOKOJENI GENERALMAJOR KANADSKE VOJSKE, MIROVNI AKTIVIST IN PRIPADNIK GIBANJA PUGWASH Leonard V. Johnson 231 VOJA[KA POLITIKA ZA 21. STOLETJE Darko Lubi 239 JEDRSKA PROLIFERACIJA recenzije 265 Andrej Pinter FILMSKI REALIZEM V KLJU^AVNICI Andrej Pinter VRNITEV K DEWEYJU MED REKONSTRUKCIJO KONVENCIONALNEGA IN KONVENCIONALNO REKONSTRUKCIJO Irena Štupar IGRA S ^ASOM prikazi in pregledi 273 Frederic Jameson THE SEEDS OF TIME (Klemen Fele) Brane Škerjanc NADVLADA TELETOPI^NEGA MESTA povzetki 281 Odgovornost Minilo je pol stoletja, odkar je bila natisnjena Dialektika razsvetljenstva, ena od najtemačnejših knjig moderne, ki je razbila naivno enačenje znanja in luči. Platon je v svoji prispodobi o jami v sedmi knjigi Države vednost povezal z lučjo. Napredovanje k resnici je enačil z vzponom iz votline k soncu. Rojstvo novega veka je spremljalo optimistično zaupanje v luč znanja. Znanost je zavzela mesto teološke odrešitve. Človek oborožen z znanostjo se je najprej osvobodil prisile narave, potem pa je gojil vztrajno upanje, da ga bo znanost rešila družbene nesreče. Ni dvoma, da je znanost izbojevala številne zmage nad boleznijo, trpljenjem, nesrečo in mukotrpnim življenjem. Bilo pa bi v duhu srednjeveške teološke domišljavosti, če bi verjeli, da lahko reši vse naše stiske. Izsledki znanosti in tehnična dognanja rešujejo vrsto življenjskih težav, vendar hkrati proizvedejo kopico nepredvidljivih problemov. Posledice implementacije jedrske tehnologije, genskega inžineringa, kemičnih snovi v kmetijstvu itd. so se ali pa se bodo, kljub optimističnim zagotovilom “strokovnjakov”, izkazale za nepredvidljive. Ta nepredvidljivost pa je tembolj grozeča, ker ne obstajajo nikakršni družbeni in kulturni mehanizmi, ki bi sankcionirali odgovornost. Pravna država zahteva odgovornost “za nazaj”: ne moremo ukrepati preventivno, kaznujemo lahko le za izvršeno dejanje, povrnemo lahko le dejansko in ne hipotetično škodo ipd. Izsledki znanstvenih dognanj pa nam ne pričajo o možni zlorabi ali nezaželenih posledicah “stranskih učinkov”. Zato se zdi, da sloni znanstveno-tehnološka civilizacija na rizičnih vzorcih obnašanja. Je pa problem globji: medtem, ko se rizičnemu obnašanju lahko izognemo - seksamo s stalnim partnerjem ali pa uporabljamo kondom - se zdi, da smo v znanstveno-tehnološki civilizaciji obsojeni tvegati. Zaradi občutka nemoči in ujetosti v nezaželene posledice znanosti in tehnologije se v zahodni kulturi, kot nekakšno novo praznoverje in sodobni hiliazem, širi nastrojenost proti znanosti in tehniki. Na eni strani imamo naivno vero v vsemogočnost znanosti, na drugi pa njeno nekritično zavračanje. Obe drži pa temeljita na isti logiki patologije moderne: na zavračanju in zvračanju odgovornosti za posledice. V prvem primeru je na delu ideologija o “objektivnosti” znanosti (ta je zato univerzalna in takorekoč Znanost). Znanost pa je zgolj institucionaliziran diskurz, kjer se presojajo razlogi, ki potrjujejo ali pa zavračajo hipotetične izjave, ki tematizirajo “zunanjo”, “predmetno” oz. “objektivno” naravo. Sporazumi, ki jih (vsaj začasno) dosežejo ti institucionalizirani diskurzi, so znanstvene resnice. Znanstvena resnica je diskurzivni konstrukt, čeprav je bolj uveljavljena metafora “odkrivanja” resnice kot lepotice izpod odeje. Od samega začetka je torej na delu normativna logika, pa čeprav je nasprotna imaginariju znanstvene “objektivnosti”. V diskurzu namreč velja le pravilo boljšega razloga, udeleženci so enakopravni, šteje le “teža” njihovih izjav in ne družbene moči. Brez te socialno-normativne podlage ne bi bilo mogoče doseči objektivnih resnic. Znanstvena objektivnost je torej odvisna od “subjektivne” normativnosti. Vsak, ki krši ta normativna pravila (v argumentaciji zlorablja družbeno moč ali ponareja razloge), je upravičeno izločen iz znanstvenega diskurza. Zaradi tega je nenavaden odpor znanstvenikov in tehnikov, ko prizadeta javnost govori o nezaželenih posledicah znanstvenih in tehničnih dognanj. “Objektivistični” razlogi znanstvenega raziskovanja pri implementaciji znanstvenih dognanj nimajo priviligiranega položaja nasproti argumentom ekonomije, politike in “navadnih” ljudi. Ljudje niso praznoverni, primitivni in nevedni že zato, ker nočejo določene tehnologije in jih ne prepričajo “strokovni” dokazi o njeni “nenevarnosti”. V sferi Lebenswelta nas tudi vodijo razlogi, ki niso nič manj nepredvidljivi kot posledice novih tehnologij. Še tako lep, dober, pameten in bogat (vsaj v očeh staršev) snubec ne bo prepričal vsako dekle: če reče “ne”, je to zadosten razlog. Enako velja za voljo ljudstva. Zato se je pri angažiranju strokovnega znanja treba zavedati pomembnega pravila: na področju znanstvenega raziskovanja je znanost povsem avtonomna in odgovorna, pri presoji o primernosti implementacije znanstvenih dognanj pa le eden od sogovorcev. Tu tehnokracija ni alternativa demokraciji, strokovnjaki so odgovorni za veljavne informacije, politiki za zagotavljanje komunikativnih form, ljudje pa za lastne življenjske alternative. Le v tem kontekstu je možno rešiti zvezo luči in znanja. Patriarhalen odnos znanosti do narave in podcenjevalen do ljudi, ki se ne razumejo na kvantno fiziko, razumejo pa svoje vsakdanje življenje bolj, kot katerikoli nobelovec iz ekonomije, pa mnoge vodi v naročje mračnjakov in njihove antiznanstvene histerije. Ljudje, ki ne znajo našteti planetov našega osončja, kvasijo o odrešilnih (včasih pa grozečih) mističnih kozmičnih energijah. Knjigarne so prenapolnjene z ezoteričnimi uspešnicami, v medijih kraljujejo novi odrešeniki, znanstvena skepsa se umika pred aroganco puhloglavcev. Rešitev pa ni v trženju znanosti ali v šikaniranju alternativnih vednosti. Ljudje bodo prisluhnili znanosti, ko bo ta sprejela vlogo odgovornega sogovorca in partnerja, ne pa tistega, ki hoče ljudem in naravi (s pomočjo politike in kapitala) zagospodovati. V bistvu gre za vprašanje, ali pisati “Znanost” z veliko začetnico. Marsikateri akademski krog pri nas dejansko bedo in mezdno hlapčevstvo do državne birokracije nadkompenzira z blodnjami o “odličnosti” (še bolj odlični ji pravijo “ekscelentnost”). Vse pa v posmeh sodobnim epistemološkim dognanjem, ki znanstveni resnici odrejajo bistveno skromnejšo vlogo. Ekscelentni podeželski znanstveniki pa ne potrebujejo epistemologije. Njim je znanost teologija, dvom pa greh. Spomnim se primera, ko je mlad doktorant pri Časopisu objavil pod psevdonimom, da ga ne bi mentor ekskomuniciral. Znanstvenik bi se moral spraševati, kaj je znanost in, kakšne so možne posledice. Znanstvenik naj bi bil hkrati tudi filozof. Drugače pa ne vem, zakaj si naši doktorji na vizitke pišejo “Ph. d.”. Anglosaksonske manire niso vedno najustreznejše - vsaj kar zadeva razumevanje “science” (naravoslovje) je ne gre mešati z “Wissenschaft” (znanost). Amerikanizaciji razumevanja “znanost” oz. njenega enačenja z naravoslovjem pa niso krivi Američani, ampak akademski provincialci, ki bi se lahko naučili še kakšen svetovni jezik. Darij Zadnikar /BZrCNA DRUM Rizi~na Slovenija Za slovenske razmere problematika rizičnih tehnologij ni povsem akademske narave. Zdi se, da je napočil čas, ko je treba tudi v širšem javnem prostoru odpreti nekatera vprašanja, ki jih je pač treba presprašati zunaj ozko strokovnih krogov. Razpravljanje o rizičnih tehnologijah v takem obsegu seveda ne bi imelo nikakršne veljave, če se ne bi v Sloveniji dnevno srečevali s tovrstno tehnologijo. Zavest o tem, da je neka tehnologija rizična, je v razvitih zahodnih industrijskih državah dozorevala postopoma. Glede na posledice, ki jih je uporaba genske, jedrske in kemične tehnologije povzročala okolju, naravi in človekovemu zdravju, se je postopoma spreminjalo tudi razumevanje teh tehnologij, in sicer v znanosti, ki je s svojimi spoznanji pripravila teoretične in tudi socialne osnove za njihovo implementacijo in uporabo, spreminjala pa se je tudi zavest širše javnosti, ki je te učinke doživljala na lastni koži. Tako je na primer v aprilu leta 1986 na milijone Evropejcev s strahom sprejemalo poročila o hitrosti vetra, deževnih padavinah in fizičnih jedrskih delcih. V tej milijonski množici so se skrivali tudi taki, kot je nemški sociolog Urlich Beck, ki pa ga pravzaprav vest o černobilski jedrski nesreči ni presenetila. Prav nasprotno. S černobilsko jedrsko nesrečo se je potrdila njegova teza o tem, da se je latentna stopnja groženj, ki jih povzroča riziko, končala. V veljavo stopa nova raven, kjer nevidni hazardi postajajo vse bolj transparentni. Škoda in uničevanje narave ni več skrito človekovi osebni izkušnji. Kemične, fizikalne, biološke verižne učinke lahko doživlja z lastnimi očmi, ušesi in nosom. V znanstveni skupnosti so skušali tehnološke učinke in posledice sprva razumeti kot stranske, neželene in nenameravane. Takšno razumevanje pa ni v osnovi prispevalo k zmanjševanju rizičnosti teh tehnologij, niti ni pomirilo javnosti, ki se je začela vse bolj odločno oglašati. Šele po močnih javnih protestih in zahtevah javnosti, da sodeluje pri temeljnih odločitvah, ko gre za vprašanje tehnologij, ki so rizične, so se v razvitih industrijskih družbah na različnih ravneh razvili instrumenti javnega nadzora nad proizvodnjo in implementacijo takšnih tehnologij. Znanost pa se je znašla v položaju, ko se je morala soočiti z različnimi strokovnimi pogledi na isto vrsto tehnologije. Do pravega premika je prišlo v sredini osemdesetih let, ko je Ulrich Beck posledice in učinke teh tehnologij postavil v ospredje premišljanja in na tem zgradil povsem novo koncepcijo razumevanja družbe – gre za tako imenovano rizično družbo, ki je prav zaradi rizikov, posledic in učinkov teh tehnologij spremenila svojo dosedanjo temeljno notranjo strukturo. Černobil, meni Beck, je bil opredeljujoč moment. Potrdil je, da znanost postaja hkrati sovražnik in rešitelj, zaščitnik in uničevalec. Na prelomu v 21. 9 stoletje, v pogojih prerazvitih produkcijskih moči, je znanost pogosto hkrati razsvetljenska in antirazsvetljenska - resnična in skrita, osvobojena inherentnih prisil in zaprta v objektivne ovire, ki jih je sama oblikovala. Zagovorniki in kritiki znanosti se nenehno medsebojno napadajo z ene ali z druge pozicije. Za znanost postaja vse bolj veljaven ljubezenski rek: “You can not live with it, but you can not without it either.” Toda razumeti moramo preprosto dejstvo, da danes ne moremo niti z znanostjo, takšno, kot je, niti brez nje. Izhod iz tega začaranega kroga v premišljanju do sedaj konstantnih spremenljivk, med katere sodi najprej metodološka samopodoba, delitev dela v znanosti in obstoječe institucionalne strukture. “Samo tisti, ki lahko vidi in premakne bruno iracionalnosti v očeh znanosti, lahko oporeka drobcu iracionalnosti v očeh kritikov znanosti,” pravi Beck, sicer pa, kaj je pravzaprav iracionalno? Protestiranje proti razvrednotenju okolja ali rizikom jedrske tehnologije ali manipulaciji človekove genetike? Povsem na dnu vsega tega pa je vendarle vse večji občutek nemoči, helplessness international, kot ga je imenoval Beck Tematiziranje rizičnih tehnologij ter njenih predvsem socialnih, političnih in personalnih učinkov je za slovensko strokovno in širšo javnost velikega pomena, še posebno zato, ker ta tematika še ni našla ustrezne pozornosti niti v znanstvenih krogih, kaj šele v širši javnosti. Po drugi strani pa tematika premešča občutek ogroženosti slovenskega naroda, ki izhaja iz njegove maloštevilčnosti, na tehnologijo, ki ogroža ne le male narode, pač pa preživetje človeštva kot vrste in sploh ohranitev življenja na Zemlji. S to številko Časopisa želimo premakniti pozornost javnosti od aktivističnega pristopa k reševanju tako pomembnih vprašanj, kot je jedrska tehnologija (zapiranje JE Krško, iskanje lokacije za nizko in srednje radioaktivne odpadke), na globalnejšo in teoretsko bolj utemeljeno raven. Hkrati želimo opozoriti na slepe pege v zavesti znanstvene in širše javnosti, ko gre za gensko tehnologijo (Slovenija kljub že desetletni tradiciji uporabe genske tehnologije še nima zakonskih normativov) in kemično tehnologijo, ki v slovenski znanstveni, strokovni in širši javnosti sploh še ni navzoča kot praktični problem kakovosti življenja (problem uporabe kemičnih gnojil, pesticidov, zdravil itd.). Morda bo od sedaj dalje veljala tudi za Slovenijo Beckova ocena Velike Britanije, ki jo je povedal v nekem intervjuju. »Tu se pojavlja zelo zanimiva razprava o globalizmu, tudi na sociološki ravni, ki pa je v Nemčiji ni. SPD - nemška socialdemokratska stranka - praktično ni udeležena v takšnih debatah. Situacija pri vas je povsem drugačna.« Po drugi strani pa s to številko želimo tudi prekiniti dosedanjo prevladujočo miselno tradicijo ekološkega gibanja in ekološko ozaveščene javnosti v Sloveniji, jo razširiti in na novo koncipirati. Zdi se, da je v tem trenutku po neuspelem zbiranju podpisov za referendum o zaprtju JE Krško to edino smiselno in trenutku primerno opravilo. Andrej A. Lukšič 10 Niklas Luhmann Pojem rizika i. O riziku govorimo danes na zelo razli~nih znanstvenih podro~jih, celo v razli~nih strokah. Tradicionalno statisti~no obravnavo kalkulacije rizika je za~elo tudi raziskovanje na podro~ju ekonomskih znanosti. Za veliko pomembnih pobud gre zahvala predvsem genialni zamisli Franka Knighta1. Tu je {lo prvotno za utemeljevanje dobi~ka podjetja s pomo~jo absorpcije negotovosti. Ta zamisel sicer ni bila nova, saj jo najdemo `e pri Fichteju v povezavi z zemlji{ko posestjo in stanovskim razlikovanjem. V sodobnem kontekstu ekonomske znanosti pa bi bila lahko ustrezno povezana z makro- in mikroekonomskimi teorijami. Od takrat je Knightovo razlikovanje med rizikom in negotovostjo postalo neke vrste dogma, posledica tega pa je dejstvo, da bi se vsaki pojmovni inovaciji o~italo, da pojma ne uporablja pravilno. Druge panoge pa problema utemeljevanja dobi~ka podjetij sploh nimajo, prav tako nimajo opraviti z razliko v povezavi s tr`nimi in podjetni{kimi teorijami. Zakaj naj bi torej ustrezni pojem ~rpali iz tega vira? Statisti~nim teorijam se je pridru`ila {e raba v okviru teorije odlo~anja in teorije iger, ki imajo opravka z lastnimi polemikami – na primer o stopnji smiselne subjektivizacije pri~akovanj in preferenc. V neke vrste nasprotnem gibanju so psihologi in socialpsihologi ugotovili, da ljudje v resnici sploh ne kalkulirajo tako, kot bi morali, ~e bi `eleli ohraniti tisto, kar statistiki imenujejo 1 Glej Frank Knight, Risk, Uncertainty and Profit, Boston 1921. 2 Glej Terezinha Nunes Carraher/David William Carraher/Analúcia Schliemann, Mathematics in the Streets and Schools, v: British Journal of Developmental Psychology (1985), str. 21–29; Terezinha N. Carraher/ Analúcia Schliemann/ David William Carraher, Mathematical Concepts in Everyday Life, v: G.B. Saxe/ M. Gearheart (izd.), Children’s Mathematics. San Francisco 1988, str. 71–87; Jean Lave, The Values of Quantification, v: John Law (izd.), Power, Action and Belief: A New Sociology of Knowledge?, London 1986, str. 88–111; isti, Cognition in Practice: Mind, Mathematics and Culture in Everyday Life, Cambridge England 1988. RIZIČNA DRUŽBA Niklas Luhmann 3 Med veliko izjavami o tej temi glej tudi Eric Ashby, Reconciling Man With the Environment, London 1978. 4 Glej James G. March/Zur Shapira, Managerial Perspectives on Risk and Risk Taking, Management Science 33 (1987), str. 1404–1413, in tam obdelane empiri~ne {tudije. 5 Za ob{irnej{i vpogled glej Elisabeth Cashdan (izd.), Risk and Uncertainty in Tribal Societies, Boulder 1990. Nadalje tudi Allen Johnson, Security and Risk-Taking Among Poor Peasants: A Brazilian Case, v: George Dalton (izd.), Studies in Economic Anthropology, Washington 1971, str. 143–150; James Roumasset, Rice and Risk: Decision Making Among Low-Income Farmers, Amsterdam 1976, isti et al. (izd.), Risk, Uncertainty, and Agricultural Development, New York 1979; John L. Dillon/ Pasquale L. Scandizzo, Risk Attitudes of Subsistence Farmers in North-East Brazil: A Sampling Approach, American Journal of Agricultural Economics 60 (1978), str. 425–435. 6 Glej Peter Lorange/Victor D. Norman, Risk Preference in Scandinavian Shipping, Applied Economics 5 (1973), str. 49–59. 7 O tem podrobneje v 6. poglavju. 8 Zelo provokativno o tem Mary Douglas/Aaron Wildavsky, Risk and Culture: An Essay on Selection of Technological and Environmental “racionalno”. Nekateri bi rekli, da delajo “napake”, spet drugi, da delujejo v skladu z vsakdanom. Kakorkoli `e, opaziti je, da prihaja do odstopanja. Ta razpoka pa se je `e zelo raz{irila in poglobila. Posamezne discipline se oddaljujejo ena od druge kot geografske celine. Sedaj vemo, da lahko gospodinje v veleblagovnicah in pocestni otroci v Braziliji zelo uspe{no kalkulirajo – vendar ne tako, kot so se u~ili ali se niso u~ili v {oli.2 Vemo, da lahko vrednote predstavimo s {tevilkami, in na koncu sploh ne spoznamo ve~, kaj je bilo prvotno mi{ljeno.3 In ne le zasebniki, da se ne potrudijo, ali pa sploh ne poskusijo. Tudi tam, kjer je racionalnost obvezna in kjer se pri~akujeta posebna preudarnost in odgovornost na podro~ju rizika, namre~ v mened`mentu podjetij, se riziki ne kalkulirajo v {tevilkah, ali pa vsaj ne tako, kot to predvideva tradicionalna teorija odlo~anja.4 ^e pa je `e tako, kak{en smisel sploh imajo teorije o rizikih, ki vsebinsko temeljijo na {tevil~nih kalkulacijah? Ali gre le za to, kot se to dogaja znotraj dolo~enih moralnih teorij, namre~ da se vzpostavi ideal, na podlagi katerega lahko vsak ugotovi, da sam ne ustreza zahtevam – in na sre~o drugi tudi ne? Postopek glede kvantitete in njena prakti~na relevanca so sedaj v igri – vsaj v igri strok in panog. ^e v okvir tega modela {tevil~ne kalkulacije rizika, ki se v splo{nem usmerja po subjektivnih pri~akovanjih u~inka, je treba, kot to vidimo danes, vnesti pomemben popravek. Ozna~ili ga bomo kot prag katastrofe. Rezultate take kalkulacije sprejmemo, ~e sploh, le takrat, kadar se ne dotikajo praga, za katerim se nesre~a (pa naj bo {e tako majhna) ob~uti kot katastrofa. Zato gospodarsko subsisten~no delujo~e dr`ave v veliki meri niso nagnjene k rizikom, saj jim stalno grozi lakota, izguba dr`avnosti, nesposobnost nadaljevanja proizvodnje itd.5 Pod denarno-ekonomskimi pogoji najdemo ustrezne rezultate: podjetja, ki morajo ra~unati z likvidnostnimi te`avami, niso pripravljena tvegati toliko kot tista, ki jih pri dani velikosti rizika ta te`ava ne pesti.6 Najverjetneje je treba tudi upo{tevati, da se prag katastrofe razli~no dojema, pa~ glede na to, ali smo pri riziku tisti, ki odlo~a, ali pa tisti, ki se nas tvegano odlo~anje ti~e.7 To {e ote`i dejstvo, da bi v tak{ne kalkulacije privolili, tudi ~e gre za specifi~ne situacije. Toda to {e ni vse. V tem ~asu so tudi socialne znanosti odkrile problem rizika, vendar ne v lastnem vrtu, ~e lahko tako re~em, temve~ zato, ker sosed svojega vrta ni zadosti negoval in zalival. Kulturni antropologi, socialni antropologi in politologi opozarjajo – in imajo gotovo prav – na to, da ocena rizika in pripravljenost, da bomo riziko sprejeli, ni le psihi~ni, temve~ predvsem dru`beni problem. V takem primeru se obna{amo tako, kot se od relevantnih identifikacijskih skupin pri~akuje, ali pa v skladu z na{o stopnjo socializacije8 – pa naj bo ta v skladu s splo{nim mnenjem ali pa temu nasprotna. Ozadje tega polo`aja je, ~eprav je najprej postavljeno le kot kontroverzno teoriji, bolj{e razumevanje 12 RIZIČNA DRUŽBA Pojem rizika obsega problema, ki ga navdihujejo predvsem tehnolo{ki in ekolo{ki problemi sodobne dru`be. S tem se v ospredje postavlja vpra{anje, kdo ali kaj odlo~a o tem, ali (in v kak{nem stvarnem in ~asovnem kontekstu) se bo neki riziko upo{teval ali ne. Poleg `e ute~enih diskusij o kalkulaciji rizika, zaznavanju rizika, ocenitvi rizika in sprejemanju rizika pride sedaj v po{tev {e izbor med riziki, ki naj se upo{tevajo ali ne. In pano`no specifi~no raziskovanje lahko znova odkrije, da to ni slu~ajno vpra{anje, temve~ da dru`beni dejavniki, ki jih je mo~ navesti, vodijo proces izbora (selekcije). Ves ta trud pa izpostavlja {e eno individualisti~no izhodi{~e – modificira namre~ rezultate psiholo{kih raziskav. ^e se rezultat tega truda predlo`i kot primer, da posamezniki v vsakdanjih situacijah rizike tipi~no podcenjujejo – zato ker jim je do sedaj zmeraj {lo dobro in ker za situacije, ki se jim {e niso zgodile, precenjujejo svoje sposobnosti nadzora nad njimi –, se lahko vpra{amo, kak{na mora biti komunikacija, ki bo zavedanje obstoja rizika pove~ala.9 Brez dvoma so ti socialni konteksti in ravnanja potrebno dopolnilo psiholo{kih vpogledov in gotovo tudi prepri~ljiva pojasnila za primere, v katerih posamezniki v razli~nih socialnih situacijah razli~no reagirajo. Ko pa to védenje nara{~a, pridemo kon~no do to~ke, pri kateri se moramo vpra{ati, ali je ra~unanje na posameznikovo odlo~anje (pa naj bo racionalno, intuitivno, v skladu z navadami itd.) sploh {e obstojno. Ali ne bi raje neodvisno od tega preizkusili strogo sociolo{ko postavko, ki pojem rizika zaobsega v okviru smisla komunikacij, kar seveda vklju~uje tudi komunikacijo posamezno sprejetih odlo~itev. Ne da bi v tej radikalnosti zavzela stali{~e, je tudi sociologija navsezadnje postala pozorna na problem rizika oziroma je besedo riziko vzela pod drobnogled. Po izteku antikapitalisti~ne pristranskosti najde sedaj novo prilo`nost, da svojo staro vlogo, namre~ alarmiranje dru`be, napolni z novo vsebino.10 To se trenutno dogaja {e na precej nepremi{ljen na~in, pri ~emer mislimo nepremi{ljen glede lastne vloge. Kajti ~e sociologija `e ve, da se riziki izbirajo, zakaj in kako potem to sama stori? Zadostno teoreti~no premi{ljanje bi moralo spoznati vsaj “avtologi~no” komponento, ki zmeraj nastopi takrat, kadar opazovalci opazujejo opazovalce. Kar sociologija spozna na pogojenosti vseh do`ivetij in ravnanj, velja tudi zanjo samo. Dru`be ne more opazovati od zunaj, saj deluje v dru`bi; in ravno ona bi morala to vedeti. Lahko si predpisuje moderne teme, podpira protestna gibanja, opisuje dimenzije nevarnosti moderne tehnologije ali svari pred nepopravljivimi ekolo{kimi {kodami. Vendar to delajo tudi drugi. Povzro~iti pa bi morala teorijo selektivnosti vseh dru`benih ravnanj, vklju~no s strukturami, ki ta ravnanja dolo~ajo. Za sociologijo bi – ampak to je spet zelo strokovno specifi~no stali{~e – tema rizika torej spadala v teorijo o Dangers, Berkeley 1982; Mary Douglas, Risk Acceptability According to the Social Sciences, London 1985. Nadalje glej tudi Branden B. Johnson/ Vincent T. Covello (izd.), The Social and Cultural Construction of Risk: Essays on Risk Selection and Perception, Dordrecht 1987; Lee Clarke, Explaining Choices Among Technological Risks, Social Problems 35 (1988), str. 22–35 (s poudarjanjem intervenirajo~ih interesov organizacij); Christoph Lau, Diskurzi o riziku: dru`bena diskusija o definiciji rizika, Soziale Welt 40 (1989), str. 418– 436 (s poudarkom razlike perspektiv med zainteresiranimi in prizadetimi); Aaron Wildavsky/Karl Drake, Theories of Risk Perception: Who Fears What and Why, Daedalus 119/4 (1990), str. 41–60. 9 Raziskovanja o tem so bila opravljena na primer na podro~ju zaznavanja rizika pri reklamiranju izdelka (glej le W. Kip Viscusi/Wesley A. Magat, Learning About Risk: Consumer and Worker Responses to Hazard Information, Cambridge Mass. 1987). Sem spada tudi vsestranski trud, da bi zaradi rizika AIDS-a vplivali na spolno obna{anje ljudi. Na splo{no lahko domnevamo, da ima politika informiranja tukaj bolj{e mo`nosti kot pa jasno opazni nameni vzgajanja. Za nadaljnje napotke glej Douglas n.n.m. (1985), str. 31. Informacija sama posamezniku v dolo~eni meri potrdi njegovo lastno podobo in mu prepusti odlo~itev, medtem ko vse, RIZIČNA DRUŽBA 13 Niklas Luhmann kar je ve~ kot to in kljub temu naslovljeno na posameznika, deluje “pokroviteljsko” in od posameznika pri~akuje, da bo sprejel vzpodbude, ki so v nasprotju z njegovimi nagnjenji. 10 Glej Ulrich Beck, Dru`ba rizika: na poti v drugo Moderno, Frankfurt 1986. 11 Tega sedaj ne gre brati kot opredelitev za “idealisti~no” ali “subjektivisti~no” verzijo spoznavne teorije. Povedalo naj bi le, da mora znanost (in ustrezno tudi dru`ba) svoja lastna ravnanja usmerjati glede na razlikovanje med lastno in tujo referenco, da svojih predmetov raziskovanja ne bi trajno zamenjala s samo sabo. Kot rezultat tak{ne (kot vedno notranje pogojene in evolucijsko vztrajne) razlikovalne prakse “obstajajo” tako za znanstvenega opazovalca povsem objektivne zadeve, ki jih je mo~ ozna~iti s pojmom riziko. Vendar v tem {e ni zagotovila za sovpadajo~o identifikacijo in dojemanje predmetov s strani ve~ine opazovalcev; in to {e toliko manj, kolikor bolj je v dru`bi in njenih pomo`nih sistemih razvito sistemsko razlikovanje. To je edini problem, ki ga `eli besedilo pojasniti. 12 Baruch Fischhoff/ Stephan R. Watson/Chris Hope, Definig Risk, Policy Sciences 17 (1984), str. 123–139, se na primer gibljejo med dvema ravnema: med ravnijo dolo~anja pojma rizika in med ravnijo merjenja konkretnih rizikov. Lawrence B. Gratt, Risk Analysis or Risk sodobni dru`bi, ki bi jo oblikoval njen pojmovni aparat. Toda taka teorija ne obstaja in klasi~ne tradicije, po katerih se ve~ina teoretikov sociologije {e vedno orientira, ponujajo malo opornih to~k za teme, kot so ekologija, tehnologija, riziko, in mol~ijo o problemih lastne reference. Na tem mestu nam ne bi bilo treba razlagati splo{nih te`av interdisciplinarnega raziskovanja. Na posameznih ravneh projektov obstaja sodelovanje in obstajajo tudi podro~ja raziskovanja, ki bi jih lahko ozna~ili kot “interdisciplinarne” stroke, na primer kibernetika in sistemska teorija. Raziskovanje rizika bi lahko bila {e ena mo`nost. Nadalje naredijo vtis tudi negativne posledice sodelovanja velikega {tevila disciplin in strok. Pojem rizika, ki bi zado{~al znanstvenim zahtevam, ne obstaja. O~itno udele`enim strokam kot vodilo zadostuje `e teorija, ki je odvisna od vsakega posameznega konteksta. Zato moramo pri posameznih strokah, zares pa {ele pri interdisciplinarnem sodelovanju, dvomiti o tem, ali sploh vedo, o ~em je govor. Zagotovo `e iz spoznavno teoreti~nih razlogov ne smemo izhajati iz tega, da dolo~ena zadeva pomeni riziko in da ga je treba le odkriti in raziskati. Pojmovnost sestavlja tisto, o ~emer govorimo.11 Zunanji svet kot tak ne pozna rizikov, saj ne pozna ne razlikovanj, ne pri~akovanj, ne ovrednotenj in ne verjetnosti – razen kot lastno udele`bo opazovanih sistemov v okolju drugih sistemov. ^e i{~emo tisto, kar dolo~a pojem rizika, zaidemo takoj v gosto meglo in dobimo ob~utek, da vidljivost ne sega dlje kot pa do naslednjega avtomobilskega odbija~a. Celo v zadevnih prispevkih ni problem niti enkrat ustrezno obravnavan.12 Velikokrat je pojem rizika definiran kot nekak{na “mera”;13 toda ~e bi {lo le za merilni problem, potem ni jasno, zakaj se okoli njega zganja toliko cirkusa. Merilni problemi so problemi konvencije, in riziki merjenja (torej merilne napake) so na vsak na~in druga~ni od tistega, kar se meri kot riziko. Tak{ne primere lahko poljubno mno`imo predvsem za natan~ne znanosti, kar je v bistvu paradoksalno, kajti tukaj o~itno velja domneva, da mora biti to~nost izra`ena v obliki ra~una in da se vsakdanji jezik v skladu s tem lahko uporablja na zelo nemaren na~in. Na splo{no sicer velja kot dogovorjeno, da vpra{anjem definicij ne bomo posvetili preve~ pozornosti, saj le-te slu`ijo le kot omejitve in ne kot primerni opisi (kaj {ele kot pojasnitve) predmetov. Kljub vsemu pa, ~e ni jasno, kateri predmet naj pravzaprav obravnavamo, raziskovanja sploh ne moremo za~eti. In sociolog sme – upravi~eno ali neupravi~eno – domnevati, da ta nejasnost ponuja mo`nost za menjavo tem pa~ glede na trenutno modo in mnenje in glede na naro~nika in dru`beno pozornost. Imamo torej dober povod, da se najprej malo posvetimo razmejitvi med podro~jem predmeta in raziskovanjem rizika. 14 RIZIČNA DRUŽBA Pojem rizika II. Starej{e visoke kulture so za podobne probleme razvile druge tehnike re{evanja in zato niso imele potrebe po besedi, ki bi ozna~evala to, kar ozna~uje beseda riziko. Seveda pa smo imeli ljudje `e od nekdaj opraviti z negotovostjo glede prihodnosti. Prete`no pa smo zaupali prero{ki praksi, ki sicer ni mogla dati zanesljive gotovosti, vendar je vseeno zagotavljala, da na{a odlo~itev ne bo povzro~ila jeze bogov ali drugih vi{jih sil, temve~ zagotovila stik s skrivnostjo usode.14 V veliko ozirih ponuja tudi semanti~ni kompleks greha (obna{anje, ki je v nasprotju z religioznimi navodili) funkcionalno ustreznico, v kolikor lahko slu`i pojasnjevanju o tem, kako pride do nesre~e.15 @e v staroorientalski pomorski trgovini je obstajala zavest o riziku z ustreznimi pravnimi sredstvi16, ki jih je bilo na za~etku komaj mogo~e lo~iti od bo`jih programov, klicanja patronov itd., vendar pa so na pravnem podro~ju, {e posebej pri razdeljevanju vlog financerjev in pomor{~akov, jasno izpolnili svoje zavarovalne funkcije in so relativno neprekinjeno vse do srednjega veka vplivali na pravo pomorske trgovine in pomorskega zavarovanja. Celo v nekr{~anski antiki manjka tudi {e polno razvita zavest odlo~anja. O “riziku” govorimo {ele v dolgem prehodnem obdobju od srednjega veka do zgodnje moderne. Izvor besede je neznan. Nekateri mu pripisujejo arabske korenine. V Evropi najdemo besedo `e v srednjeve{kih listinah, raz{iri pa se {ele s tiskanjem knjig in se najprej pojavi v Italiji in [paniji.17 Iz~rpnej{ih raziskav besede in zgodovine pojma ni18, kar je razumljivo, saj se je beseda pojavila relativno redkokdaj in na zelo razli~nih stvarnih podro~jih. Pomembni primeri uporabe so bili pomorstvo in trgovina. Pomorska zavarovanja so zgodnji primer na~rtovanega nadzorovanja rizika19, toda tudi neodvisno od tega najdemo formulacije, kot so: “ad risicum et fortunam...” ali “pro securitate et risico...” ali “ad omnem risicum, periculum et fortunam Dei...”, in sicer v pogodbah, ki urejajo, kdo mora kriti morebitno {kodo.20 Beseda riziko pa ne ostane omejena le na to podro~je, temve~ se pribli`no od leta 1500 {iri – tudi zaradi za~etka tiskanja knjig. Scipio Ammirato na primer meni, da je tisti, ki {iri govorice, izpostavljen riziku (“rischio”), da ga bodo drugi vpra{ali po izvoru teh govoric.21 Giovanni Botero pravi takole: ”Chi non risica non guadagna” (kdor ne riskira, ne bo zaslu`il) in to na~elo omeji s staro tradicijo proti nekoristnim in vratolomnim projektom.22 Annibale Romei nekomu o~ita: “...non voler arrischiar la sua vita per la sua religione” (no~e tvegati svojega `ivljenja za lastno vero).23 V pismu, ki ga je 15. septembra 1545 Luca Contile pisal Claudiu Tolomeu24, najdemo formulacijo: ”vivere in rischio di mettersi in mano di gente forestiere e forse barbare” (`iveti z rizikom, da bi se zaupali tujim ljudem in morda Assessment: A Proposal for Consistent Definitions, v: Vincent T. Covello et al. (izd), Uncertainty in Risk Assessment, Risk Management, and Decision Making, New York 1987, str. 241–249, pride po obrazlo`itvi nekaterih poskusov definiranja do lastne definicije: ”The potential for realization of unwanted, adverse consequences to human life, health, property, or the environment” (244, 248). Toda: consequences ~esa? In: ali ni mogo~e tvegati tudi ~esa drugega, na primer ugleda? 13 Primer: Robert W. Kates/ Jeanne X. Kasperson, Comparative Risk Analysis of Technological Hazards, Proceedings of the National Academy of Science 80 (1983), str. 7027–7038 (7029): ”A hazard, in our parlance, is a threat to pepole and to what they value (property, environmnt, future generations, etc.) and risk is a measure of hazard”. To teoreti~no verzijo merjenja lahko razvijemo v mno`i~ne variante in stimuliramo {tevilne znanstvene prispevke. Za pregled glej Helmut Jungermann/Paul Sovic, Psihologija kognicije in ovrednotenje rizika, v: G. Bechmann (izd.), Riziko in dru`ba, Opladen (v tisku), str. 3. 14 Vincent T. Covello in Jeryl Mumpower v knjigi Risk Analysis and Risk Management: A Historical Perspective, Risk Analysis 5 (1985), str. 103–120, nekoliko hitro pristaneta na gotovost z religioznim posvetovanjem in avtoriteto. Kakorkoli `e, pa lahko z evolucije zelo RIZIČNA DRUŽBA 15 Niklas Luhmann kompleksnih sistemov bo`anstev v za~etnih pisnih kulturah Mezopotamije in Kitajske razberemo, da negotovost nikakor ni bila odpravljena, temve~ prene{ena v evolucijski razvoj, {e posebej v znanje, ki je postajalo vse bolj zapleteno, v pisne zapiske, v interpretacije potrebne ambivalence in protislovja in nenazadnje tudi v like t.i. self-fulfilling prophecy (tip Ojdipa), ki so svarili pred tem, da bi v lastne kalkulacije vklju~ili napovedi nesre~e, ker bi ravno s tem izni~ili pogoje njihovega nastanka. Veliko materiala o tem lahko najdemo pri Jean-Pierru Vernantu et al., Divination et Rationalité, Paris 1974. 15 Za to primerjavo glej Mary Douglas, Risk as a Forensic Resource, Daedalus 119/4 (1990), str. 1–16. 16 Glej A.L. Oppenheim, The Seafaring Merchants of Ur, Journal of the American Oriental Society 74 (1954), str. 6–17. 17 Za angle{ki jezik nam The Oxford English Dictionary, 2. izdaja, Oxford 1989, XIII zvezek, str. 987, navaja dokaze {ele iz 2. polovice 17. stoletja. Za nem{ki jezik nam nem{ki slovar tujk (Deutsches Fremdwörterbuch, izd. Hans Schulz, kasneje Otto Basler, Berlin 1977, 3. zvezek, str. 452), navaja dokaze iz srede 16. stoletja. Upo{tevati pa moramo, da je novolatinski risicum bil `e dolgo prej v uporabi in to tudi v Nem~iji, tako da imajo tak{ni dokazi prej opraviti z vpra{anjem, ~e in kaj je bilo tiskanega v nem{kem jeziku. celo barbarom). Glede na to, da dani jezik razpolaga z besedami za nevarnost, tveganje, slu~aj, sre~a, pogum, strah, pustolov{~ina (aventuyre)25 itd., smemo domnevati, da se je za~ela rabiti nova beseda, s katero se je ozna~eval problem, ki ga z drugimi besedami ni bilo mo~ dovolj natan~no izraziti. Po drugi strani pa beseda presega izhodi{~ni kontekst (kot na primer v citatu “non voler arrischiar la sua vita per la sua religione”), tako da ni lahko rekonstruirati razloga za nov pojem na podlagi razlogov nekaterih teh slu~ajnih odkritij. S tem pridr`kom domnevamo, da je problem v spoznanju, da je nekatere prednosti mo~ dose~i le, ~e dolo~ene stvari postavimo na kocko. Pri tem ne gre za problem stro{kov, ki jih lahko vnaprej izra~unamo in obra~unamo, nasproti dobi~ku. Veliko bolj gre za odlo~itev, ki jo bomo, kot lahko predvidimo, kasneje ob`alovali, ~e nastopi {koda, za katero smo upali, da jo bomo lahko prepre~ili. Od institucionalizacije spovedi je vera z vsemi sredstvi posku{ala gre{nika pripraviti do kesanja. Pri kalkulaciji rizika gre o~itno za posvetno nasprotje nekak{nega programa minimalizacije kesanja. V vsakem primeru pa gre za v teku ~asa nekonsistentno nastavitev: najprej tako, potem tako. V vsakem primeru gre torej za ra~unanje s ~asom. In za razliko med religiozno in posvetno perspektivo je tudi napetost poznane verske kalkulacije, ki jo je predlagal Pascal26: riziko nevere je v vsakem primeru prevelik, ker damo s tem na kocko lasten du{ni blagor. Riziko vere, da morebiti popolnoma po nepotrebnem padamo na kolena, se zdi v primerjavi z zgornjim zanemarljiv. Ti skopi napotki dajejo prvi vtis, da je v ozadju kompleksen problem, ki motivira iznajdbo pojma, ki pa ga ne ozna~uje na zadosten na~in. Ne gre za golo kalkulacijo stro{kov na podlagi gotovih napovedi, prav tako pa ne gre za klasi~no eti~no supernormo zmernosti (modestas, mediocritas) in pravi~nosti (iustitia) pri stremenju za dobrinami, za katerimi je vredno stremeti. Ne gre za te tako reko~ brez~asne oblike racionalnosti, s katerimi je stacionarna dru`ba upo{tevala spoznanje, da je `ivljenje zdr`alo v polo`aju prednosti in pomanjkljivosti, odli~nosti in korupcije, v kateri zaradi preobilice dobrega ~loveku postane slabo. Ne gre le za poskus, da bi izrazili racionalnost v okviru metafizi~nega pravila, pa naj bo to pravilo optimiranja, pravilo zmerne sredine, ki sku{a kot enoto zajeti razlikovanje med dobrim in slabim in jo nato znova formulirati kot dobro (kot priporo~ljivo). Ne gre za tovrsten na~in re{evanja paradoksa, s katerim smo soo~eni, ko se shematizem dobrega in slabega uporabi na samem sebi. In ne gre niti za vzporedna retori~na igra~kanja, ki v dobrem spoznajo slabo in v slabem dobro.27 Zato odpovedo tudi stare previdnosti, ki so nas u~ile, kako biti kos razli~nim `ivljenjskim situacijam, v katerih varietas temporum in pa me{anica dobrih in slabih lastnosti soljudi igrajo dolo~eno 16 RIZIČNA DRUŽBA Pojem rizika vlogo. Medtem ko je terminologija rizika `e uporabljena, se vsa ta stara sredstva {e enkrat okrepljeno uporabijo – tako v naukih o odlikah vladarjev in njihovih svetovalcev ali pa v pojmu dr`avnih razlogov. Toda hkrati na dramatizaciji teh semanti~nih oblik spoznamo, da jim problemska stanja polzijo iz rok. Od kod je Richeliue vzel na~elo: ”Un mal qui ne peut arriver que rarement doit etre présumé n’arriver point. Principalement, si, pour l’éviter, on s’expose a beaucoup d’autre qui sont inévitable et de plus grand consequences.”28 Razlog za to bi lahko bil, da obstaja preve~ razlogov, zaradi katerih gre lahko nekaj narobe na neverjeten na~in in jih zato v racionalni kalkulaciji ne moremo upo{tevati. To na~elo nas vodi v osredje sedanjih politi~nih polemik o posledicah sodobne tehnologije in ekolo{kih problemov sodobne dru`be. To daje pojmu rizika, ki ga Richelieuju sploh ni bilo treba uporabiti, ~isto druga~no vlogo. Toda kak{no? Zgodovina besede sama nam ne da nobenih gotovih informacij. Da nam nekak{ne oporne to~ke, predvsem to, da je v tem ~asu zahteva po racionalnosti za{la v nara{~ajo~e neugodno razmerje. Oboje skupaj ka`e na to, da gre za odlo~itve, s katerimi ve`emo ~as, ~eprav prihodnosti sploh ne moremo zadostno poznati; in sicer {e najmanj prihodnosti, ki jo bomo povzro~ili z lastnimi odlo~itvami. Od Bacona, Locka in Vica je zaupanje v mo~ razmerij naraslo; v veliki meri domnevamo, da védenje in vzpostavljivost korelirata. Ta pretenzija se v dolo~enih merah popravlja glede na pojem rizika, kakor na drug na~in tudi z na novo iznajdenimi kalkulacijami verjetnosti. Oba koncepta naj bi zagotavljala, da smo tudi takrat, kadar nam gre slabo, naredili dobro. Odlo~anje naredijo imuno na neuspehe, kolikor se le nau~imo, kako se napakam izogniti. Ustrezno se spreminja tudi pomen besede “securitas”. Latinska tradicija je s tem ozna~ila subjektivno razpolo`eno brezskrbnost ali v negativnem pomenu lahkomiselnost posebej pri zadevah du{nega blagna (=acedia), v franco{~ini pa ima ta pojem (sureté, kasneje pa se doda znova subjektivni pojem sécurité) objektiven pomen29 – kot ~e bi moral v razmerju z vedno negotovo prihodnostjo sedaj najti varne podlage za odlo~itev. Z vsem tem se podro~je in pa zahteve sposobnosti nasilno raz{irijo in stare kozmolo{ke omejitve, konstante bivanja in skrivnosti narave, se nadomestijo z novimi razlikovanji, ki spadajo na podro~je racionalnih kalkulacij. In na tem se dr`i razmerje rizika vse do danes. ^e se vpra{amo po razumevanju problema te racionalisti~ne tradicije, dobimo enostaven in prepri~ljiv odgovor: [kodo je treba prepre~iti, ~e je le mogo~e. Glede na to, da bi to na~elo mo~no omejilo mo`nosti ravnanja, moramo dopustiti (kar pomeni tvegati) tudi ravnanja, ki na~eloma lahko povzro~ijo neizogibno {kodo, kolikor kalkulacija verjetnosti {kode in morebitna vi{ina {kode to 18 Alternativa k temu bi lahko bila slikovna in simbolna zgodovinska raziskovanja. Glej Hartmut Kugler, Phaetonov padec v novo dobo: Poizkus zavesti o riziku, v: Thomas Cramer (izd.), Wege in die Neuzeit, München 1988, str. 122–141. 19 Omembe vredna je pravna tipi~nost teh pogodb. Ker sta bila v akcijsko pravnem kontekstu civilno-pravne tradicije za to`bo potrebna nomen et causa, ni bilo mogo~e enostavno ustvariti nove vrste pogodb. Zato se je bilo treba poslu`iti stave, ki je bila `e v rimskih ~asih v ta namen zlorabljena oblika. Poljubnost nekega negotovega dogodka, pri katerem se je lahko sklepalo stave o tem, ali bo do njega pri{lo ali ne, je bilo mo~ prenesti tudi na primer realnih bojazni. Glej Karin Nehlsen-von Stryk, Kalkulacije in hazard v pozno srednjeve{ki praksi pomorskega zavarovanja, Rechtshistorisches Journal 8 (1989), str. 195–208. 20 Glej Erich Maschke, Poklicna zavest srednjeve{kih daljnih trgovcev, v: Carl Haase (izd.), Die Stadt des Mittelalters, 3. zvezek, Darmstadt 1973, str. 177– 216; Adolf Schraube, Resni~no stanje zavarovanja in ~as nastanka zavarovalni{tva, Jahrbücher für Nationalökonomie und Statistik 60 (1893), str. 40– 58, 473–509 (42, 476). 21 Della Segretezza, Venezia 1598, str. 19. 22 Della Ragion di Stato (1589), citirano po izdaji v Bologni iz leta 1930, str. RIZIČNA DRUŽBA 17 Niklas Luhmann 73. O pojemanju moralne kritike na ra~un vratolomnosti, objestnosti, prevzetnosti itd. Glej tudi Kugler n.n.m. (1988). 23 Discorsi, Ferrara 1586, str. 61. 24 Citirano pri Claudiu Donatiju, L’idea di Nobilta in Italia: Secoli XIV–XVIII, Rim 1988, str. 53. 25 Za obe nazadnje omenjeni, z dana{njo rabo “rizika” skoraj pomensko enaki besedi glej Bruno Kuske, Pojma strahu in pustolov{~ine v nem{kem gospodarstvu srednjega veka, Zeitschrift für handelswissenschaftliche Forschung N.F. 1 (1949), str. 547–550. 26 Pensées Nr. 451 po popisu izdaje knji`nice Bibliotheque de la Pléiade, Pariz 1950, str. 953. Pascal govori o hazardu, hazarderju. 27 Za primere glej Ortensio Lando, Paradossi, cioe sententie fuori del commun parere, Venezia 1545; isti, Confutatione del libro de paradossi nuovamente composta, in tre orationi distinta, brez navedbe kraja. 28 Citirano po izdaji: Maximes de Cardinal de Richelieu, Paris 1944, str. 42. Za nadaljnjo aktualnost glej Howard Kunreuther, Limited Knowledge and Insurance Protection, Public Policy 24 (1976), str. 227–261. 29 Za {tevilne napotke glej Emil Winkler, Securite, Berlin 1939. Glej tudi raziskavo Franza-Xaverja Kaufmanna, ki prav tako dokazuje novodobno dopustijo kot sprejemljivo. [e danes se riziko dolo~a z mno`enjem vi{ine {kode in verjetnosti {kode.30 Z drugimi besedami, gre za nadzorovano {irjenje podro~ja racionalnega ravnanja, podobno kot tudi v gospodarstvu tisti, ki operira z lastnim kapitalom in ne s krediti, ne iz~rpa mo`nosti racionalnega ravnanja. V ta namen zadostuje le, ~e razli~ne uporabne funkcije in porazdelitev verjetnosti domnevamo glede na posledice razli~nih odlo~itev in odlo~itev samo ozna~imo kot riskantno glede na razli~nost njenih rezultatov. Pojem rizika, ki izhaja iz tega, je pogre{ljiv in ga v zasnovi te teorije sploh ne bi bilo treba upo{tevati. Racionalisti~na tradicija lahko torej poda dobre razloge in bilo bi neprimerno, ~e bi ji na tej ravni ugovarjali. Odpovedati se riziku bi {e posebej pod dana{njimi pogoji pomenilo odpovedati se racionalnosti. Kljub temu pa ostaja dolo~eno neugodje. Racionalisti~ni tradiciji smo na splo{no o~itali, da ne vidi, ~esar ne vidi, ”...failing to take into account of the blindness inherent in the way problems are formulated”.31 ^e pa `elimo opazovati, kako racionalisti~na teorija opazuje, se je treba najprej re{iti njenih problemov razumevanja. Njej sami je treba prepustiti njene probleme, hkrati pa imeti razumevanje za to, ~esar ne more videti. Teorijo moramo prenesti na raven opazovanja drugega reda. To pa postavlja dolo~ene zahteve za oblikovanje pojma, o katerih ne interdisciplinarni kontekst diskusije ne zgodovina besede in pojma ne dajeta zadostne podlage. III. Na ravni drugega reda, pri opazovanju opazovanja, je potrebno posebno skrb posvetiti oblikovanju pojma. Izhajamo iz tega, da mora vsak opazovalec uporabiti dolo~eno razlikovanje, saj druga~e tistega, kar `eli opazovati, ne bo mogel ozna~iti. Oznake so mo`ne le na podlagi razlikovanja ozna~enca, razlikovanja pa ponujajo mo`nost, da ozna~imo eno ali drugo stran razlikovanja. S temi osnovnimi na~eli sledimo oblikovnemu ra~unu Georgea Spencerja Browna32 in zato ob~asno govorimo o “obliki” takrat, kadar imamo v mislih razlikovanje, ki deli dve strani in terja delovanje (torej tudi ~as) – pa naj bo to zato, da bi ponovili oznako ene strani, da bi zgostili identiteto, ali pa zato, da bi prekri`ali mejo in s slede~im delovanjem za~eli z naslednje strani. To izhodi{~no to~ko smo namesto obi~ajne, pa najsi bo vzro~no teoreti~ne ali pa statisti~ne, metodologije izbrali zato, ker `elimo raziskati opazovanja, le-ta pa niso ni~ drugega kot razlikujo~e se oznake. [e ena opomba pa zadeva razlikovanje med opazovanji prvega in drugega reda. Vsako opazovanje se poslu`uje dolo~enega razlikovanja, da bi ozna~ilo eno ali drugo stran. Za prehod od 18 RIZIČNA DRUŽBA Pojem rizika ene na drugo stran potrebuje ~as. Zato ne more obeh strani opazovati isto~asno, ~eprav je vsaka stran hkrati tudi druga stran druge strani. Prav tako ne more opazovati enotnosti razlikovanja, medtem ko se ga poslu`uje, kajti za to bi moral razlikovati samo razlikovanje, torej uporabiti drugo razlikovanje, za katero bi potem taisto veljalo. Na kratko: opazovanje se ne more opazovati samo, ~eprav ima opazovalec kot sistem ~as, da menja razlikovanja in lahko tako tudi v smislu opazovanja drugega reda opazuje samega sebe. Poleg tega moramo lo~iti med dvema vrstama razlikovanj. Eno ozna~uje nekaj v smislu razlike od vsega drugega, ne da bi specificiralo drugo stran razlikovanja. Kar se specificira s to vrsto razlikovanja, bomo v sklopu na{ega raziskovanja imenovali objekti.33 Pri opazovanju objektov pa oznaka in razlikovanje objekta sovpadeta; izvr{ujemo ju lahko le kot eno. Druga vrsta razlikovanja se pa nasprotno omejuje na to, kar pride v po{tev na drugi strani razlikovanja, na primer mo{ki/`enske, pravica/krivica, vro~e/mrzlo, krepost/greh, hvala/graja. Kondenzate tak{ne prakse razlikovanja bomo imenovali pojme. Tako objekti kot tudi pojmi so konstrukti opazovalca, ki so odvisni od razlikovanj. Pojmi pa opazovalca distancirajo mo~neje kot objekti, ker mo~neje lo~ujejo razlikovanje in ozna~evanje kot dejavnost opazovanja in zahtevajo razlikovanje razlikovanj. Zgodovinsko pozen pojav stanja, ki je ozna~eno z novo besedo “riziko”, je domnevno povezan s tem, da je bilo z njim v enem pojmu ozna~enih ve~ razlikovanj, ki so bila torej ozna~ena enotno. Tu ne gre le preprosto za opisovanje sveta nekega opazovalca prvega reda, ki vidi nekaj pozitivnega ali negativnega, nekaj ugotovi ali nekaj spregleda. Gre veliko bolj za rekonstrukcijo nekega pojava ve~kratne kontingence, ki zato razli~nim opazovalcem ponuja razli~ne perspektive. Po eni strani lahko v prihodnosti nastane dolo~ena {koda – ali pa ne. Gledano s stali{~a sedanjosti je prihodnost negotova, medtem ko je `e sedaj jasno, da bodo prihodnje sedanjosti v `elenih ali ne`elenih ozirih dolo~ene. Le da sedaj {e ne moremo vedeti, kako. Lahko pa vemo, da bomo sami ali pa drugi opazovalci v prihodnji sedanjosti vedeli, za kaj gre, in bomo zadevo druga~e kot sedaj, vendar mogo~e tudi med sabo razli~no tolma~ili. Poleg tega pa je po drugi strani to, kar se bo v prihodnosti zgodilo, odvisno tudi {e od odlo~itev, ki jih je treba sprejeti v sedanjosti. Kajti o riziku govorimo le, kadar se lahko dogovorimo o kaki odlo~itvi, brez katere do {kode ne bi pri{lo. Za pojem to ne sme biti odlo~ujo~e (toda to je vpra{anje definicije), ali se odlo~ujo~i zaveda rizika, ki bo nastal kot posledica njegove odlo~itve, ali pa so tu drugi, ki bodo ta riziko pri{tevali; in odvisen ne sme biti niti od tega, v katerem trenutku se to zgodi – ali ob trenutku odlo~itve ali pa kasneje, {ele v primeru {kode. Za pomensko premeno pojma, z naslovom Gotovost kot sociolo{ki in socialno-politi~en problem: Raziskave o ideji vrednosti v zelo diferenciranih dru`bah, Stuttgart 1970. 30 O tem pa lahko zasledimo tudi dolo~ene kritike, nenazadnje tudi s strani uporabne matematike. Glej Hermann Biondi, Risk in Perspective, v: M.G. Cooper (izd.), Risk: Man-made Hazards to Man, Oxford 1985, str. 8–17. 31 Terry Winograd/ Fernando Flores, Understanding Computers and Cognition: A New Foundation for Design, Reading Mass. 1987, str. 77. Glej tudi str. 97. 32 Glej: Laws of Form, citirano po novem ponatisu iz leta 1979 v New Yorku. 33 Seveda obstaja {e veliko drugih rab pojma objekt. Pomembno je, da se ne ustavimo pri razlikovanju objekt/subjekt, kajti izbira te oblike (recimo oblike subjekta) potem ne bi imela prostora za to, kar `elimo v besedilu ozna~iti kot “termine”, in bi morala zato nastaviti termine kot instrumente za opazovanje “subjektov”, s tem pa bi padla v past nere{ljivega problema “intersubjektivnosti”, ne bi mogla ve~ ustrezno opisati opazovanje opazovalca in verjetno bi za{la v go{~avje suma ideolo{kosti, relativizma, pragmatizma, pluralizma, teorije diskurza itd. 34 V Filozofskih {tudijah iz let 1795/96 po izboru izdaje Hansa-Joachima Mähla in RIZIČNA DRUŽBA 19 Niklas Luhmann Richarda Samuela, Dela, dnevniki in pisma Friedricha von Hardenberga (Werke, Tagebücher und Briefe Friedrich von Hardenbergs), 2. zvezek, Darmstadt 1978, str. 14. Tam tudi: “Shema je sama s sabo v izmeni~nem u~inkovanju. Vsaka stvar je na svojem mestu le to, kar je skozi druge.” 35 Podrobneje: Niklas Luhmann, Dru`beni sistemi: temeljni oris splo{ne teorije (Soziale Systeme: Grundriß einer allgemeinen Theorie), Frankfurt 1984, str. 92. 36 Med drugim je tudi to razlikovanje, ki se lahko povrne samo vase, kajti aktualno je v okviru mo`nega zase mo`no (in ne nemo`no), medtem ko so v mo`nem nakazane tudi druge mo`ne aktualizacije. 37 O tem: Niklas Luhmann, Isto~asnost in sinhronizacija (Gleichzeitigkeit und Synchronisation), Sociolo{ka pojasnjevanja, 5. zvezek: Konstruktivisti~ne perspektive, Opladen 1990, str. 95–130. 38 Tudi tvegane odlo~itve so odlo~itve in jih je treba kot aktualne dogodke opazovati, saj se dogajajo pod pogojem isto~asnosti z drugim. In vse to se dogaja tako, kot se. 39 Za ustrezne probleme in za nujnost ve~vrednostne logike pri njihovi obravnavi glej Elena Esposito, Rischio e osservazione, Ms. 1990. 40 Glej Lola L. Lopez, Between Hope and Fear: pojem, kot ga predlagamo tukaj, je odlo~ilno le, da je kontingen~na {koda kontingen~no – torej izogibno – povzro~ena. In tudi tukaj si lahko zamislimo razli~ne perspektive opazovanja, od katerih ima vsaka svoje mnenje o tem, ali naj se odlo~a o tem ali naj se z rizikom sprijaznimo. Pojem se z drugimi besedami nana{a na visokostopenjski kontingen~ni aran`ma. Opirajo~ se na kantovski pojem v njegovem ~asovnem okviru, bi lahko govorili tudi o kontingen~ni shemi. Ali pa z Novalisom o “vseprisotnosti sheme”.34 Pri tem `e samo dejstvo, da sta dve kontingen~ni stanji, namre~ dogodek in {koda, kot kontingenci (in ne kot dejstvi!) tako tesno povezani, pa ~eprav ni nujno, da so si opazovalci v svojih mnenjih razli~ni. ^asovne kontingence povzro~ajo dru`bene kontingence in tudi ta pluralnost se ne more opisati v formuli obstoja. Lahko se seveda strinjamo o tem, ali naj se odlo~a ali ne; toda to je potem stvar dogovora in stvar védenja. Ko enkrat razpade na ~asovna in dru`bena razlikovanja, ni ve~ vrnitve k nedol`nosti svetovnega védenja. Vrata v raj ostanejo zapahnjena. Z besedo riziko. Kar smo ozna~ili kot kontingen~no shemo, preobremeni smisel, v katerem mora vsako do`ivetje in komuniciranje najti svojo obliko. Smisel lahko definiramo kot sredstvo, ki je nastalo zaradi prese`ka opozarjanj na druge mo`nosti.35 Konec koncev ves smisel temelji na razlikovanju med aktualnostjo in potencialnostjo.36 Pri tem je aktualnost zmeraj tak{na, kot je; in je na svetu vedno dana isto~asno z drugimi aktualnostmi.37 Ker vsi sistemi svoja delovanja izvajajo aktualno (ali pa jih ne izvajajo), ne more nikoli priti do sprostitve poljubnosti.38 Vendar na podro~ju mo`nega, ki sestavlja smisel, se lahko mnogo{tevilnost perspektiv pove~a in iskanje oblike postane ustrezno te`je. To lahko sprevidimo `e pri tem, da nara{~ajo mo`nosti za negiranje rizika – pa naj bo to v smeri gotovosti, ~e domnevamo, da do {kode v prihodnosti ne more priti, v smeri nevarnosti, ~e dolo~eni odlo~itivi zanikamo pripisovanje {kode, ali pa s pomo~jo sekundarnega odlo~anja kot znani/neznani riziki ali komunicirani/ nekomunicirani riziki. Tako kot v modalno logi~nih problemskih stanjih mora biti uporaba negacije torej specificirana.39 Vendar vse to se dogaja in v tem se ka`e tudi prakti~ni u~inek tega prehoda na drugo ali tretjo raven opazovanja, pod pogojem, da je tudi negacija rizika – pa kakr{nekoli vrste `e je – tudi sama riziko. Z vsem tem pa pogoji operativne uporabe pojma riziko {e vedno niso zadostno pojasnjeni. Kaj ozna~uje ta beseda? Katero stran katerega razlikovanja? Katero mo`nost negacije (katero stran katerega razlikovanja) implicira pojem, ~e ga `elimo natan~neje definirati za znanstveno uporabo? ^e `elimo vedeti, kaj meni opazovalec (drugega reda), ko neko perspektivo opazovanja ozna~i kot riziko, moramo znati navesti, v okviru katerega 20 RIZIČNA DRUŽBA Pojem rizika razlikovanja pojem riziko ozna~uje eno (in ne drugo ) stran. Druga~e povedano, spra{ujemo po obliki, ki nekega opazovalca vodi, ko neko zapa`anje ozna~i kot riziko, pod “obliko” pa vedno razumemo nekak{no mejo, nekak{no zarezo, ki lo~uje dve strani, s posledico, da moramo navesti, s katere strani moramo pri naslednji operaciji izhajati. Jasno je, da zgoraj skicirana racionalisti~na tradicija sicer ponuja obliko, vendar ne razlage pojma riziko. Problem, ki bi se mu lahko kljub izrabi racionalisti~ne {kode izognili, prevede v kalkulacijsko direktivo. Kot oblika nato nastane optimalno/ neoptimalno in s tem celotna veriga sekundarnih odlo~itev razli~nih na~inov kalkulacij. [e enkrat: pomena problema in njegove specifi~ne sodobnosti ne gre podcenjevati, nasprotno, treba jih je poudarjati. Vendar v tem ne najdemo oblike, ki bi nam dala pojem rizika.40 Zelo raz{irjena je predstava, da je pojem riziko dolo~en kot nasprotni pojem varnosti. V politi~ni retoriki ima to dolo~eno prednost, namre~ kadar se izre~emo proti zelo tveganim podjetjem, se hkrati zdimo kot nekdo, ki si zelo jemlje k srcu splo{no cenjeno vrednost varnosti. To zelo hitro (in celo prehitro) vodi k predstavi, da si pravzaprav `elimo varnosti, vendar se moramo pri danih okoli{~inah spustiti v dolo~ene rizike. Oblika rizika postane s tem ena mo`nost razlikovanja razveseljiv/ nerazveseljiv. Nekoliko bolj prefinjeno verzijo lahko najdemo med strokovnjaki za varnost. Njihove poklicne izku{nje jih u~ijo, da absolutne varnosti ni mogo~e dose~i. Vedno se lahko zgodi karkoli.41 Prav zato uporabljajo pojem riziko, da bi ra~unsko precizirali svoje stremenje za varnostjo in pa mero dosegljivega na pameten na~in.42 Temu ustreza prehod z deterministi~nih na verjetnostne analize rizika. Podobno velja tudi za literaturo o za{~iti potro{nikov.43 To potrjuje raz{irjeno nagnjenje k temu, da se riziko definira kot nekak{no merilo za ra~unske postopke. Tako lahko s hitrim pogledom na sociologe priznamo, da pojem varnosti ozna~uje socialno fikcijo in da lahko raziskujemo, kaj se v socialni komunikaciji obravnava kot nesporno varno in kako stabilne so te fikcije pri nasprotujo~ih si izku{njah (na primer pri danih ~asih povezanih letov na letali{~ih).44 Pojem riziko kot antonim varnosti ostane v tej konstelaciji prazen, prav tako kot pojem zdravje v razlikovanju zdrav/bolan. Slu`i torej le kot pojem refleksije, ali pa kot nekak{en ventil za socialne zahteve, ki prodirajo v izra~un rizika glede na spremenljive zahtevnostne ravni. Kot rezultat imamo par riziko/varnost, torej shemo opazovanja, ki na~eloma omogo~a, da z vidika njihovega rizika kalkuliramo vse odlo~itve. Ta oblika ima s tem zaslugo, ki je ni mo~ oporekati, namre~: zavedanje o riziku napravi univerzalno. Tako tudi ni le slu~aj, da od 17. stoletja dalje matematiki varnosti in matematiki rizika dozorevajo drug z drugim. The Psychology of Risk, Advances in Experimental Social Psychology 20 (1987), str. 225–295. 41 S tega vidika potem radi re~emo: na podlagi ~love{kih pomanjkljivosti. 42 B.E.N Bjordal, Risk from a Safety Executive Viewpoint, v : W.T. Singleton/Jan Hoven (izd.), Risk and Decision, Chichester 1987, str. 41– 45. Glej tudi Sylvius Hartwig (izd.), Veliki tehni~ni nevarni potenciali: analiza rizika in vpra{anja varnosti (Große technische Gefahrenpotentiale: Risikoanalysen und Sicherheitsfragen), Berlin 1983. 43 Glej Peter Asch, Consumer Safety Regulation: Putting a Price on Life and Limb, Oxford 1988, npr. str. 43: “The prevention of all consumer accidents and injuries – “zero risk” – is neither a realistic nor a useful goal.” Dr`i! Toda kaj sedaj? 44 Tudi prilagoditve na ob~utljivost javnega mnenja igrajo dolo~eno vlogo. Glej npr. Chris Whipple, Opportunities for the Social Sciences in Risk Analysis: An Engineer’s Viewpoint, v: Vincent T. Covello et al. (izd.), Environmental Impact Assessment, Technology Assessment, and Risk Analysis: Contributions from the Psychological and Decision Sciences, Berlin 1985, str. 91–103. 45 Na primeru mened`erskih odlo~itev glej Kenneth R. MacCrimmon/ Donald A. Wehrung, Taking Risks: The RIZIČNA DRUŽBA 21 Niklas Luhmann Management of Uncertainty, New York 1986, str. 11 in dalje. In to kljub temu, da je pojem prilo`nostnih izgub avtorjem znan. (str. 10 in dalje). 46 U~inkovit material o tem pri Dorothy Nelkin (izd.), The Language of Risk: Collecting Perspectives on Occupational Health, Beverly Hills Cal. 1985. 47 Glej npr. Michael S. Brown, Disputed Knowledge: Worker Access to Hazard Information, v: Nelki et al., str. 67–95. 48 Velikokrat se besedi riziko in nevarnost uporabljata kot sopomenki ali pa z nejasnim razlikovanjem. “Risky choices are choices that have an elemnt of danger”, pravi Lopezova (n.n.m., 1987, str. 264). Nicholas Rescher, Risk: A Philosophical Introduction to the Theory of Risk Evaluation and Mnagement, Washington 1983, sicer razlikuje med running a risk in taking a risk (str. 6), vendar se tega razlikovanja komaj kaj poslu`uje. Eksplicitno odklonilen pa je Anthony Giddens, The Consequences of Modernity, Stanford Cal. 1990, {e posebej str. 34, in sicer z utemeljitvijo, da je riziko prav nevarnost, da bo v prihodnosti pri{lo do nastanka {kode; to naj ne bi bilo odvisno od zavesti odlo~ujo~e osebe. In res: to ne bi smelo biti odvisno od zavesti kot ~istega psihi~nega pojava. Kljub temu pa moramo razlikovati glede na to, ali bi do {kode lahko pri{lo tudi brez kakr{nekoli odlo~itve ali ne – pa kdorkoli `e to vzro~no delovanje povzro~i. Ta razmi{ljanja pripeljejo do vpra{anja, ali lahko pride do situacij, v katerih lahko izbiramo ali pa celo moramo izbirati med rizikom in varnostjo, med tveganimi in varnimi mo`nostmi. To vpra{anje sili k ostrej{i nastavitvi pojmovnosti. Ve~krat se o taki mo`nosti izbire lahko domneva.45 Navidez “varna” mo`nost implicira potem dvojno varnost o tem, da ne bo nastala nobena {koda in da smo zamudili mo`nost, ki bi jo morebiti lahko uresni~ili preko bolj tvegane variante. Vendar ta argument vara, saj izgubljena prilo`nost sama po sebi sploh ni bila varna. [e vedno ostaja negotovo, ali smo z odpovedjo dolo~eni mo`nosti kaj izgubili ali ne; in s tem ostaja tudi odprto vpra{anje, ali moramo nagnjenost k “varnej{i” mo`nosti ob`alovati ali ne. Kakorkoli `e, pa je to vpra{anje, na katero velikokrat sploh ni odgovora, ~e mo`nosti nismo pretehtali in dolo~enih vzrokov nismo pognali v tek. Riziko ene variante pa kljub temu obarva celoten polo`aj odlo~anja. Negotovi prednosti se ne moremo odre~i z gotovostjo, saj odrekanja morda sploh ni (~esar pa v danem trenutku {e ne moremo vedeti). Lahko se sicer odre~emo temu, da bi se sploh orientirali po razlikovanjih, ki so povezana z rizikom – recimo v kontekstu primarno religioznih ali kako druga~e “fanati~nih” projektov. ^e pa se oziramo po rizikih, je vsaka mo`nost znotraj repertoarja morebitnih odlo~itev in s tem vsaka alternativa tvegana, pa naj gre le za riziko, da se ne bi zavedali prepoznavnih mo`nosti, ki bi se morebiti lahko izkazale kot prednostne. Strokovnjaki za varnost pa tudi vsi tisti, ki jim o~itajo, da ne storijo dovolj za varnost, so opazovalci prvega reda. Verjamejo dejstvom; in kadar pride do razprav ali obravnav, potem je to tipi~no na podlagi razli~nih interpretacij ali razli~nih zahtev v povezavi s temi dejstvi.46 Zahtevamo ve~ informacij, bolj{e informacije, prito`ujemo se nad pridr`anjem informacij od tistih, ki bi drugim radi onemogo~ili projiciranje druga~nih interpretacij ali ve~jih zahtev do dejansko danega sveta dejstev47 – kot da obstajajo “informacije”, ki jih lahko imamo oziroma nimamo. In kot re~eno: za opazovalca prvega reda je to realen svet. Za opazovalca drugega reda pa je te`ava v tem, da nekaj, kar imajo razli~ni opazovalci za isto, zanje prinese popolnoma razli~ne informacije. Da bi do obeh ravni opazovanja ravnali pravi~no, bomo pojmu riziko dali novo obliko, in sicer s pomo~jo razlikovanja med rizikom in nevarnostjo. Razlikovanje predpostavlja (in se s tem razlikuje tudi od drugih razlikovanj), da v povezavi z bodo~o {kodo obstaja negotovost. Potem sta tu dve mo`nosti. Na morebitno {kodo se lahko gleda kot na posledico odlo~itve in se {koda torej pripi{e le-tej. V takem primeru govorimo o riziku, in sicer o riziku odlo~itve. Na morebitno {kodo pa lahko gledamo kot na nekaj, kar so povzro~ili zunanji dejavniki, in jo torej pripi{emo okolju. V takem primeru govorimo o nevarnosti. 22 RIZIČNA DRUŽBA Pojem rizika V bogati literaturi o raziskovanju rizika to razlikovanje med rizikom in nevarnostjo ne igra nobene omembe vredne vloge.48 Za to lahko obstaja ve~ razlogov. Brezskrbnost pri terminolo{kih vpra{anjih smo `e omenili. Vplivajo lahko tudi jezikovni razlogi. V prete`no angle{ko pisani literaturi so na razpolago besede risk, hazard in danger, uporabljajo pa se skoraj kot sopomenke.49 Sicer je znano, da pri zaznavanju in sprejemanju rizika igra pomembno vlogo dejstvo, ali smo se prostovoljno ali neprostovoljno podali v zelo nevarno situacijo50 in ali menimo, da imamo posledice lastnega obna{anja pod nadzorom ali ne. Vendar so s tem opisane le spremenljivke, s pomo~jo katerih lahko sklepamo in morebiti doka`emo, da imajo vpliv na zaznavanje rizika oz. na pripravljenost na riziko. Pri tem ne gre za dolo~anje oblike pojma riziko. To obliko je treba po tukaj predlagani metodologiji uporabiti za dolo~anje nasprotnega pojma in s tem pri razlikovanju razlikovanj. Prav tako kot razlikovanje riziko/varnost je tudi razlikovanje riziko/nevarnost zgrajeno asimetri~no. V obeh primerih opisuje pojem riziko zapleteno stanje, s katerim imamo vsaj v sodobni dru`bi ponavadi opravka. Ta nasprotna stran slu`i le kot refleksijski pojem, katerega funkcija je, da ponazori kontingenco stanj, ki spadajo pod pojem riziko. To je v primeru riziko/varnost mo~ spoznati pri te`avah merjenja, v primeru riziko/nevarnost pa po tem, da igra odlo~anje (torej kontingenca) dolo~eno vlogo le v primeru rizika. Nevarnostim smo izpostavljeni. Tudi tukaj igra seveda lastno obna{anje dolo~eno vlogo, vendar le v tem smislu, da nekoga pelje v dolo~eno situacijo, v kateri nato pride do nastanka {kode. (^e bi {li po drugi poti, nam opeka s strehe ne bi padla na glavo.) Drug skrajni primer je dan, ~e izbiramo med zelo podobnimi mo`nostmi, na primer med dvema letalskima dru`bama, pri ~emer izbrano letalo strmoglavi. Tudi v tem bomo komaj lahko videli odlo~itev za riziko, saj se vanj ne spu{~amo zaradi dolo~enih prednosti, temve~ moramo izbrati med dvema ali ve~ enakovrednimi re{itvami problemov, saj lahko uresni~imo le eno. Upravi~enost za neko odlo~itev mora torej ustrezati dolo~enim specifi~nim pogojem, med drugim tudi temu, da se alternative lahko jasno razlo~ijo glede na mo`nosti za {kodo. V primeru rizika vodi upravi~enost za odlo~itev k {tevilnim posledi~nim razlikovanjem, k seriji bifurkacij, ki potem vsaka zase spet ponujajo tvegane mo`nosti za odlo~itve. Prvo razlikovanje je: ali {koda {e spada v obi~ajen okvir stro{kov (torej na “obmo~je dobi~ka”) in stro{ke, ki jih je treba vzeti v zakup, le pove~a, ali pa s sabo pripelje dolo~eno situacijo, zaradi katere potem ob`alujemo sprejeto odlo~itev.51 Le za ta primer morebitnih odlo~itev, ki jih ob`alujemo, je bil razvit celoten aparat kalkulacij rizika; in ta oblika racionalnosti slu`i razmahu paradoksa, namre~ dokazu, da je bila napa~na odlo~itev kljub vsemu pravilna.52 49 Ortwin Renn, Risk Analysis: Scope and Limitations, v : Harry Otway/Malcolm Pelt (izd.), Regulating Industrial Risks: Science, Hazards and Public Protection, London 1985, str. 111–127 (113) lahko na neki to~ki, ko bi pri~akovali pojasnitev terminov, preberemo:”Risk analysis is the identification of potential hazards to individuals and society...”. 50 Predmet diskusij od knjige Chaunceyja Starra, Social Benefits versus Technological Risk, Science 165 (1969), str. 1232– 1238. 51 V zadnjem ~asu govorimo o “postdecision surprises” ali “postdecision regret” in ozna~uje tipi~no birokratsko obna{anje kot poskus, da bi predvideli “postdecision surprises” in se jim pod danimi okoli{~inami izognili (kar, kot je `e omenjeno zgoraj, pripelje do izrabe mo`nosti racionalnosti). Glej David E. Bell, Regret in Decision Making Under Uncertainty, Operating Research 30 (1982), str. 961–981; isti, Risk Premium for Decision Regret, Management Science 29 (1993), str. 1156–1166, za matemati~ne postopke in J. Richard Harrison/James G. March, Decision Making and Postdecision Surprises, Administrative Science Quarterly 29 (1984), str. 26–42 ter prilo`ena diskusija. K temu se bomo {e vrnili. 52 Lahko bi ugovarjali, da taka formulacija ne upo{teva ~asovne razlike med odlo~itvijo in nastopom {kode. To dr`i, dr`i pa tudi, da RIZIČNA DRUŽBA 23 Niklas Luhmann asimetri~nost ~asovnega poteka s svoje strani paradokse razre{i. Za prefinjeno kalkulacijo odlo~itev, kot je tipi~na za organizacije, pa to vendar ni dovolj, saj se lahko zahteva, da se ~asovna razlika odra`a s svoje strani. Z drugimi besedami, radi bi sedaj `e bili gotovi, da bomo lahko v trenutku nastopa {kode lahko rekli, da smo se pravilno odlo~ili, ~eprav z vidika {kode odlo~itev lahko ob`alujemo. Z drugimi besedami, gre za kompleks metafizi~nih pravil, ki zagotavljajo konsistentnost kljub inkonsistentnosti vrednotenja odlo~itev. Funkcionalno enakovreden mehanizem je seveda do`ivljenjska slu`ba. 53 K metajezikovnemu razlikovanju para marked/ umarked glede strani dolo~enega razlikovanja glej John Lyons, Semantics, 1. zvezek, Cambridge Engl. 1977, str. 305–311. V tej razpravi si predstavljamo, da ostane neozna~ena tista stran, ki smo ji domnevno bolj naklonjeni in je zato ni treba posebej ozna~iti. Ozna~evanje je nato sredstvo, s katerim pozornost usmerimo tja, kjer le`i problem. 54 Za pregled glej Hans Mayer, Pripisovanje (Zurechnung), @epni slovar dr`avoznanstva (Handwörterbuch der Staatswissenschaften), 8. zvezek, 4. ponatis, Jena 1928, str. 1206–1228. 55 Spro`il ga je predvsem Fritz Heider, preko njega pa se je ta pojem povezal s pravnimi in nacionalno-ekonomskimi problemi metode (tukaj mislimo tudi Pri shemi rizika in nevarnosti ostane interes do varnosti (ali averzija rizika ali ogibanje nevarnosti) predpostavljen, vendar ni “ozna~en”, ker se razume sam po sebi.53 Razlikovanje med rizikom in nevarnostjo omogo~a ozna~evanje na obeh straneh, vendar ne na obeh hkrati. Ozna~evanje rizika nam omogo~a, da pozabimo na nevarnosti, namre~ ozna~evanje nevarnosti v nasprotju z dobi~ki, ki bi jih lahko dosegli s tveganim odlo~anjem. V starej{ih dru`bah se torej prej ozna~i nevarnost, v sodobni dru`bi se je do nedavnega ozna~eval prej riziko, saj gre tu za vedno bolj{e izkori{~anje danih mo`nosti. Vpra{anje pa je, ali bo pri tem tudi ostalo ali pa mora biti aktualna situacija zaznamovana s tem, da odlo~ujo~i in pa prizadeti vsak zase ozna~ujeta razli~ne strani ene in iste odlo~itve in tako prideta v konflikt, saj s svojo lastno previdnostjo in pa s tisto, ki jo pripisujeta drug drugemu, druga~e razpolagata. Teh nekaj zaznamb `e jasno poka`e na nekatere prednosti, ki jih lahko pridobimo, ~e presedlamo s sheme riziko/varnost na shemo riziko/nevarnost. Najbistvenej{a prednost te spremembe oblike je vsekakor v uporabi pojma pripisovanje, saj ta pojem spada na raven opazovanja drugega reda. Pojem ima dolgo zgodovino, {e posebej v pravu in nacionalni ekonomiji. Toda tam je {lo vedno za problem pravilnega pripisovanja – na primer dolo~eno dejanje pripisati nekemu storilcu ali pa pove~anje vrednosti proizvodnim dejavnikom dr`ave, delu, kapitalu ali organizaciji.54 [ele po drugi svetovni vojni uveljavljeno – psiholo{ko raziskovanje atribuiranja55 je doseglo raven opazovanja drugega reda, in to ne da bi s svoje strani razpolagalo s tem pojmom in njegovimi spoznavno teoreti~nimi in metodolo{kimi posledicami. Sedaj lahko opazujemo, kako opazovalec pripisuje, na primer na notranji ali zunanji ravni pri samem sebi in pri drugih, in ali stvari pripisuje stalnim ali pa spremenljivim dejavnikom, strukturam ali dogodkom, sistemom in situacijam. V tej tradiciji raziskovanja se na sam na~in pripisovanja gleda kot na kontingen~nega in se zato posku{ajo najti dejavniki, s katerimi bi na~in pripisovanja koreliral (osebne zna~ilnosti, sloj, zna~ilnosti situacije, konstelacija vlog kot npr. u~itelj/u~enec itd.). Zadnji korak bi bil avtologi~na posledica, torej uvidenje, da so tudi te korelacije pripisovanja, ki korelirajo s pogoji, zna~ilnimi za opazovalca drugega reda. Kajti tudi opazovalec drugega reda je opazovalec in tudi sam spada v podro~je predmetov, ki jih opazuje. Glede na to, da postane razlikovanje med rizikom in nevarnostjo odvisno od pripisovanj, {e nikakor ne pomeni, da je prepu{~eno volji opazovalca, ali bo nekaj razvrstil kot riziko ali kot nevarnost. Nekaj skrajnih primerov smo `e navedli – predvsem tega, da v sedanjosti niso razpoznavni nobeni kriteriji za razli~no odlo~anje, ali pa vsaj ne tisti, ki imajo opraviti z razli~no verjetnostjo prednosti in morebitnimi {kodami. Ve~ji 24 RIZIČNA DRUŽBA Pojem rizika pomen ima drug primer. Ravno pri ekolo{ko povzro~enih {kodah je prestop nekak{en prag, nepovrnljivega spreminjanja ekolo{kih ravnote`ij ali pa za~etka katastrofe pa ni mogo~e pripisati posameznim odlo~itvam. Opazovalci se nato lahko kregajo glede “dele`ev”, na primer pri vpra{anju, ali in v kolik{ni meri so avtomobilski izpu{ni plini odgovorni za umiranje gozda; vendar celo takrat ne bi pri`iganje avtomobilskega motorja {teli za tvegano odlo~itev. Odlo~itve, ki jih lahko pripi{emo neki stvari, bi morali takoreko~ iznajti – na primer odlo~itev, da vo`nje z avtomobilom ne bomo prepovedali. Druga~e povedano, v akumulaciji u~inkov odlo~itve, v dolgoro~nih u~inkovanjih, ni ve~ odlo~itev, ki bi jih lahko identificirali, v nadkompleksnih in ni~ ve~ zasledljivih vzro~nih odnosih pogojev, ki bi lahko izzvali ob~utno {kodo, ne da bi jih lahko pripisali odlo~itvam, ~eprav je jasno, da brez dolo~enih odlo~itev do tak{ne {kode ne bi moglo priti.56 Odlo~itve lahko pripisujemo dolo~enim dejavnikom le, ~e si lahko predstavljamo izbiro med alternativami in o njej tudi domnevamo, ne glede na to, ali je oseba, ki odlo~a, v posameznih primerih videla riziko in alternativo ali pa ne. ^e v okviru teh omejitev sprejmemo tak pojem rizika, potem ta pojem ne ozna~uje dejstva, ki obstaja neodvisno od tega, ali jo sploh kdo opazuje in kdo jo opazuje. Odprto {e vedno ostaja, ali naj na nekaj gledamo kot na riziko ali kot nevarnost, in ~e `elimo vedeti, za kaj v dolo~enem primeru gre, moramo opazovalca opazovati in se, ~e je potrebno, poglobiti v teorije o pogojenosti njegovega opazovanja. Obe strani razlikovanja je mogo~e, pa ~eprav v danih dru`bah z razli~no stopnjo verjetnosti, uporabiti za {e neznano {kodo, na primer za mo`nost, da bo potres podrl hi{e in ubil ljudi, da nas bodo prizadele avtomobilske nesre~e ali bolezni, da zakon ne bo potekal v harmoniji ali pa da bomo zvedeli kaj, ~esar v prihodnosti ne bomo mogli uporabiti. Za ekonomsko oko lahko {koda obstaja `e, ~e ni dolo~enih prednosti, zaradi katerih smo se za investicijo sploh odlo~ili. Na primer: kupili smo avto na dizelski pogon, kmalu zatem pa se davek na to gorivo pove~a. Na~eloma bi se lahko s pravilno odlo~itvijo izognili vsakr{ni {kodi in jo tako pripisali kot riziko, lahko bi se izselili s potresnega obmo~ja, ne bi vozili avtomobila, se ne bi poro~ili itd. In tudi ~e se prednosti, ki jih pri~akujemo, ne uresni~ijo, pade najprej celotna prihodnost pod dihotomijo rizika in nevarnosti. Te pojme lahko obravnavamo kot stvarno poljubno generalizirane. Lahko pa pride do skrajnih primerov. Nevarnost padca meteorja s katastrofalnimi posledicami je primer, katerega verjetnost podcenjujemo le zato, ker proti njemu ne moremo ni~esar ukreniti. Primer nas poleg tega u~i tudi, da sodobna dru`ba gleda na nevarnosti kot na rizike in jih le kot rizike jemlje resno. Kakorkoli `e, pa lahko iz vsakega interesa naredimo dihotomijo, ~e ga le opazujemo. Problem, do katerega nas na Maxa Webra) kot tudi na raziskovanja v smislu ge{taltizem o zaznavanju vzro~nih povezav. Glej predvsem Fritz Heider, The Psychology of Interpersonal Relations, New York 1958, in tudi Felix Kaufmann, Metodologija socialnih znanosti (Methodologie der Sozialwissenschaften), Dunaj 1936, ~igar pomembne izpeljave o pripisovanju (str. 181) niso na{le mesta v angle{ki izdaji (1944) in so zato ostale brez u~inka. (Heider jih je prav gotovo poznal.) 56 Wolfgang Bonß, Negotovost in dru`ba – argumenti za sociolo{ko raziskovanje rizika (Unsicherheit und Gesellschaft – Argumente für eine soziologische Risikoforschung), Ms. nov. 1990, govori v povezavi s tem o nevarnostih drugega reda. RIZIČNA DRUŽBA 25 Niklas Luhmann pripelje tema rizika, se zato zdi, da ni v stvarni dimenziji. Veliko bolj je izrazit – kot `elimo tudi izdatno pokazati – v odnosu med ~asovno dimenzijo in dru`beno dimenzijo. ^e nazadnje primerjamo {e enkrat obe obliki riziko/varnost in riziko/nevarnost, lahko `e iz tega izpeljemo pomembno uvidenje, ~igar opazovanje javne diskusije na temo rizika odvzema veliko nepotrebnega in bi mu lahko pomagalo do elegantnej{e oblike. Za obe razlikovanji velja: ravnanja brez rizika ni. Za eno obliko velja, da ni nobene absolutne varnosti, za drugo obliko pa, da rizikov, ~e se `e odlo~amo, ne moremo prepre~iti, kajti tisti, ki v nepreglednem ovinku kljub spodbujanjem ne prehiteva, je izpostavljen riziku, da ne bo tako hitro pri{el naprej, kot bi lahko, ~e nasproti ne bi pri{el noben avto. Lahko ra~unamo, kot ho~emo, in v nekaterih primerih lahko celo pridemo do jasnih rezultatov. Vendar to je le pomo~ pri odlo~anju in {e ne pomeni, da se bomo, ~e se bomo sploh odlo~ili, riziku lahko izognili. In v sodobnem svetu je samoumevno tudi neodlo~anje o odlo~itvi. ^e ni odlo~itev, ki bi bile zagotovljene brez rizika, moramo opustiti upanje (ki pa ga opazovalec prvega reda {e vedno lahko goji), da bomo z ve~ raziskovanja in znanja lahko pre{li od rizika k varnosti. Izku{nje nas u~ijo ravno nasprotno: ve~ ko vemo, toliko bolj se tudi zavedamo tistega, ~esar ne vemo, in toliko prej se zavest o riziku tudi izoblikuje. Bolj racionalno ko kalkuliramo in bolj kompleksno ko kalkulacijo izrazimo, toliko ve~ izraznih oblik dobimo na vpogled glede gotovosti o prihodnosti in tako pridemo do rizika. Gledano s tega vidika torej ni naklju~je, da se je perspektiva rizika razvila paralelno z diferenciacijo znanosti. Sodobna dru`ba rizika torej ni le rezultat zaznavanja posledic tehni~nih realizacij, saj je podana `e v izgradnji mo`nosti za raziskovanje in pa védenja samega. I V. Za konec tega poglavja je treba pogledati {e problem prepre~evanja, ki na na~in, ki ga je treba {e natan~neje definirati, posreduje med odlo~itvijo in rizikom. Pod prepre~evanjem je treba razumeti ~isto splo{no pripravljanje na negotove {kode, pa naj bo verjetnost nastopa {kode ali pa vi{ina {kode {e tako majhna. Prepre~evanja se lahko poslu`ujemo tako v primeru nevarnosti kot tudi v primeru rizika. Tudi za nevarnosti, ki jih ne moremo pripisati lastnemu odlo~anju, se lahko oboro`imo. Vadimo lahko v uporabi oro`ja, shranimo dolo~ene denarne rezerve za nujne primere ali pa se obrnemo na prijatelje in jih prosimo za pomo~. Tak{ne varnostne strategije pa te~ejo isto~asno. So splo{no motivirane glede na negotovosti poteka `ivljenja na tem svetu. 26 RIZIČNA DRUŽBA Pojem rizika ^e pa gre za rizike, je situacija v pomembnih ozirih druga~na, kajti tukaj vpliva prepre~evanje na pripravljenost za riziko in s tem tudi na pogoje nastopa {kode. Prej smo se pripravljeni spustiti v proces z negotovim izidom, ~e imamo dolo~eno pravno za{~ito. ^e seizmolo{ko gledano obstajajo dokaj varni na~ini gradnje, se bomo prej odlo~ili za gradnjo na obmo~ju, ki ni potresno ogro`eno. Banka bo z ve~jo pripravljenostjo dodelila kredit, ~e se ji lahko v zameno ponudi var{~ina. Za izbiro lokacije jedrskega objekta so mo`nosti hitrega evakuiranja prebivalstva (na tem je pogorel poskus na Long Islandu) zelo pomemben dejavnik. Toda krog zmanj{anja in pove~evanja rizika, ki je pogojen z dejavniki pripravljenosti, sega dale~ izven tega. Kot vemo iz raziskav o obna{anju mened`erjev do rizika, so ti neredko nagnjeni k precenjevanju svojega nadzora nad potekom morebitnih {kodljivih smeri razvoja ali pa se celo opogumljajo z zavra~anjem danih podatkov in s priskrbo drugih, ugodnej{ih ocen. Z drugimi besedami, aktivno gremo v iskanje potrditev za domnevo, da lahko potek nadziramo. Tak{no obna{anje lahko opi{emo tudi kot strategijo za porazdelitev rizika. Prvi riziko odlo~itev bla`i, dopolnjuje in slabi drugi riziko, toda ker je ta drugi riziko tudi riziko, lahko prvega tudi pove~a. Bremenilni in pa razbremenilni riziko lahko obstaja `e s tem, da se mu je popolnoma nepotrebno izogniti: dan za dnem se lahko podimo skozi gozd, da bi ostali zdravi, in pri tem strmoglavimo z letalom. Ali pa se prepre~evanje izka`e za vzro~no neu~inkovito, ali pa je bila le koristna opogumljajo~a fikcija. Riziki, ki odganjajo riziko, ostanejo {e zmeraj riziko. Prvotni riziki so prav tako kot riziki prepre~evanja riziki, v obeh primerih pa se poka`ejo problemi ocenitve in sprejema rizika. Toda vzajemna odvisnost stanje stvari zaplete in ga nato ni ve~ mogo~e napovedati. Lahko se izka`e za dobro, da riziko prepre~evanja vidimo druga~e, in ga rade volje sprejmemo, saj slu`i kot zavarovanje proti primarnemu riziku. I{~emo in najdemo riziko v obliki alibija. Poznamo rizike, ki so povezani s tehni~nimi napeljavami, in se zato toliko bolj zanesemo na ljudi, ki so name{~eni za nadzor teh rizikov. Ali pa za redundantnost druge vrste. Navsezadnje ima tukaj obravnavani problem tudi politi~no stran. Za politi~no oceno sprejemljive in dovoljene rizike igrajo varnostna tehnologija ter vse druge naprave, ki slu`ijo zmanj{anju verjetnosti nastanka {kode ali pa zmanj{anju {kode v primeru nesre~: pomembna vloga, manevrski prostor pogajanj pa bo najverjetneje bolj na tem podro~ju kot pa v razhajanju mnenj o primarnem riziku. Toda prav s tem se politika poda na spolzko podro~je. Ni namre~ izpostavljena le obi~ajnim precenjevanjem in podcenjevanjem rizikov, ki spravljajo v pogon politizacijo tem, temve~ tudi popa~enostim, ki nastanejo s tem, da imamo primarni riziko za takega, da ga lahko nadziramo ali pa ne, kar dr`i glede RIZIČNA DRUŽBA 27 Niklas Luhmann na to, kak{en rezultat si `elimo. Vsako vrednotenje rizika je in bo povezano s kontekstom. Ne psiholo{ko in ne v skladu s prevladujo~imi dru`benimi pogoji ni abstraktne nagnjenosti ali pa nenagnjenosti do rizika. Toda kaj se zgodi, ko je kontekst, ki naj bi pripeljal do ovrednotenja rizika, tudi sam riziko? Navsezadnje moramo v tej povezavi in {e posebej v politi~ni perspektivi {e enkrat osvetliti razlikovanje med rizikom in nevarnostjo. Pa tudi ~e gre le za nevarnosti v smislu naravnih nesre~, postane opustitev prepre~evanja riziko. O~itno pa se lahko politi~no dosti la`je distanciramo od nevarnosti kot od rizikov – in to tudi takrat, ko naj bi bila verjetnost {kode ali pa vi{ina {kode v primeru nevarnosti ve~ja kot pa v primeru rizika; in domnevno celo neodvisno od vpra{anja (kar je potrebno skrbno raziskati), kako zanesljivo dolo~eno prepre~evanje deluje v tem ali pa v drugem primeru in koliko bi stalo. Tudi ~e za obe vrsti situacij obstajajo mo`nosti prepre~evanja, je lahko znova relevantno, ali se primarni riziko ovrednoti kot nevarnost ali pa pripi{e kot riziko. Naj omenimo neki primer na [vedskem: politi~no je bilo bolj ustrezno ve~je {tevilo Laponcev evakuirati s helikopterjem, medtem ko so na njihovem ozemlju izvajali raketne poskuse; in to kljub temu, da je bila verjetnost obsega {kode pri strmoglavljenju helikopterja veliko ve~ja kot pa mo`nost, da bi na zelo redko poseljenem obmo~ju koga zadel ko{~ek rakete. Toda eno je bilo politi~no o~itno {teto za riziko, drugo pa (in to zelo krivi~no) le za nevarnost. Prevedla Katja @umer 28 RIZIČNA DRUŽBA Andrej A. Luk{i~ “Das Risiko”: riziko ali tveganje Povzetek: Avtor se zavzema, da se pojem “das Risiko” (ang. “risk”), ki je v dru`boslovno misel vstopil z Beckovo knjigo “Risikogesellshaft” (1986) sloveni s terminom riziko, ki ga slovenski jezik pozna od preloma stoletja in ki ga dopu{~a tudi Slovar slovenskega knji`nega jezika (1994) in ne s terminom tveganje, ~eprav se je ta `e bolj ali manj mo~no uveljavil v slovenski dru`boslovni misli. Osnovni argument, ki ga avtor navaja za svoj predlog, pa ne i{~e le v jezikovni normi, pa~ pa zanj najde etimolo{ke in teoretske razloge, opirajo~ se na Luhmannovo analizo pojma rizika. Ulrich Beck je s knjigo Risikogesellschaft (1986) vpeljal nov paradigmatski pogled na dru`bene probleme sedanjosti. Antony Giddens pa se je prav tako kot Beck ukvarjal z raziskovanjem osnovne dinamike dru`be. Oba sta pri{la do ugotovitve, da so bili v moderni dru`beni razredi tisti, ki so povzro~ali dru`beno dinamiko, sedaj pa na njihovo mesto stopa riziko. [e posebno Beckova koncepcija rizi~ne dru`be je do`ivela velik odmev tako v Nem~iji kot drugod po svetu. Po ^ernobilu pa so razmi{ljanja o rizikih dobivala vse pomembnej{e mesto v dru`boslovni misli in v sociologiji se je celo razvila posebna veja, “Sociologie des Risikos,” kot jo je poimenoval Luhmann. Z mednarodnim uveljavljanjem Beckovega koncepta rizi~ne dru`be se nenem{ke znanstvene skupnosti sre~ujejo s problemom prevajanja njegovih temeljnih kategorij, {e posebno s prevajanjem RIZIČNA DRUŽBA 29 Andrej A. Luk{i~ pojma rizika kot klju~ne kategorije njegove koncepcije. Pri slovenjenju pa imamo prav tako te`ave tudi z angle{ko terminologijo Antonyja Giddensa. Prevajalec Beckove knjige Mark Ritter je v angle{kem prevodu ohranil besedo riziko: Beckovo temeljno kategorijo in tudi naslov “Risikogesellschaft” je prevedel z “Risk Society” (1992), ~eprav je imel na razpolago ve~ mo`nosti (glej ve~ v okviru 1). Po na~elu analogije bi se lahko tudi pri slovenjenju zatekli k tej re{itvi, {e posebno zato, ker termin riziko slovenski pravopis navaja in dopu{~a. Toda v dosedanji dru`boslovni praksi se zdi, da se je bolj uveljavila sopomenka tveganje, morda prav zaradi vsesplo{ne te`nje po slovenjenju tujk (tudi v dru`boslovnih tekstih) in sicer brez tehtnega terminolo{kega premisleka. Oba na~ina nereflektiranega jezikovnega ravnanja – sklicevanje na analogijo ali izbira sinonimkov, ki zvenijo bolj slovensko – pa za resno teoretsko (in prevajalsko) delo nista sprejemljiva, treba je vendarle nekaj ve~ napora vlo`iti v premislek o obstoje~em pomenskem polju tako termina tveganje kot riziko, kakor se je pa~ v slovenskem jeziku izoblikovalo v dosedanji rabi skozi ~as. S takim pristopom je mogo~e razviti ustreznej{o argumentacijo, na osnovi katere je mogo~e sprejeti s teoretskega vidika kompetentnej{o odlo~itev za uporabo tega ali onega termina. Tveganje V slovenskem jeziku najdemo termin tveganje v razli~nih kontekstih. Za ponazoritev njegove prakti~ne rabe navajam nekaj primerov, ki jih je mogo~e najti v gradivu za Slovar slovenskega knji`nega jezika na In{titutu Frana Ramov{a na ZRC SAZU. V ta namen sem arbitrarno oblikoval nekaj kontekstualnih skupin: 1. svet `ivljenja posameznika v strahu se je odlo~il za tveganje; pri tveganju mu gre predvsem za ~ast in ponos; takega tveganja se nih~e ne loti; ~udna strast do tveganja, uni~evanja in razkroja; privolil je v tveganje; ustvarjalno tveganje; potovanje polno tveganj in o~itnih nevarnosti; neustra{no tveganje; odlo~itev za smrtno tveganje osvobodilnega boja; golo tveganje, v katerem ni ni~ zanesljivega; ni~ dolo~enega in trdnega; po`elenje po tveganju; tveganje je predrznost; postavljanje na kocko; tveganje brez vsakr{nega upanja na kakr{no koli prednost; za sleherno dejanje je potrebno tveganje; ne preostane ni~ razen tveganja; nobenega tveganja no~em priznati; seks brez tveganja je preve~ zmehaniziran (ne uporabljajo kondomov); iskanje daje `ivljenju smisel tveganja; zmo`nost tveganja; juna{ko tveganje; objestno tveganje; usodne odlo~itve in 30 RIZIČNA DRUŽBA “Das Risiko”: riziko ali tveganje skrajno tveganje; pripravljen na tveganje; pogum za tveganje, ki pri~a o sve`ini duha; ni se spu{~al v tveganje; brez prehudega tveganja lahko sklenem svoja razmi{ljanja s tole mislijo; avantura tveganja; tveganje v osebnem in poklicnem `ivljenju; kljub vsemu tveganju se je odlo~il za poklic samostojnega arhitekta; s tveganji se je treba spopasti; vratolomno tveganje, ki se mu pameten pilot raje izogne; moralno tveganje; ustvarjanje v prepadnih vi{inah tveganja (B. [tih, Paradigme, 1973, str. 123) 2. misli o tveganju (prepri~anja): razviti teorijo o tveganju kot o glavnem elementu napredka v zgodovini in `ivljenju sploh; vrednote se ne dosegajo avtomati~no iz drugih vrednot, pa~ pa s tveganjem in s pogumnim riskiranjem ustvarja ~lovek vrednote (Kocbek: Strah in pogum, str.65); mo`nost nastanka konfliktnega tveganja; `ivljenje je eno samo veliko tveganje; oblike tveganja so neskon~ne, toda mene ne privla~ijo banalna tveganja, naprimer ruska ruleta. To bi bil brezploden strah... medtem pa me je tisto, ~esar ni mogo~e dolo~iti, predvideti, omejiti, vedno pritegovalo; psiholo{ko tveganje se ka`e v nezadovoljstvu s kupljenim blagom 3. tehnologija: trenutek najve~jega tveganja je bil takrat, ko je Borman pognal za 4 minute glavni motor servisnega modula, ki {e sploh ni bil preizku{en v vesolju (@iT, 1969, {t.1, str. 6); postopki so zapleteni in dragi, kar pomeni tudi neizbe`no precej{nje tveganje in vedno znova se pojavljajo dvomljivci, ki pravijo, da bi bilo vendar vredno poskusiti {e s pridobivanjem teko~ih in plinastih goriv iz drugih izvirov (M. Tav~ar, @iT, 1977, {t. 6, str. 440). Zelo pomembno je, da znanstvena tehni~na inteligenca razgrne pred dru`bo in strokovno javnostjo najrazli~nej{e alternative in tveganja razli~nih tehni~nih re{itev, ne pa, da vzvi{eno zagotavlja, kako je v znanstvenem strokovnem pogledu vse odli~no re{eno (A. Kirn, NR, 1977, {t.19, str. 489/490) 4. medicina: kolik{no je tveganje, da operacija ne uspe; dejavniki tveganja (povi{an krvni pritisk...) 5. ekonomija: sklad tveganja (za posredovanje v primeru izgub in drugih te`av pri npr. prodaji vina); indeks tveganja (dobimo ga, ~e delimo najbolj{i pridelek/najslab{i pridelek); profesionalno tveganje (`eleznica odgovarja za {kodo, o{kodovancu ni treba dokazovati njene krivde); na podro~ju prodaje obstaja RIZIČNA DRUŽBA 31 Andrej A. Luk{i~ dolo~eno tveganje oz. prodajni riziko, ki predstavlja nevarnost, da z realizirano ceno na trgu podjetje ne krije niti stro{kov prodaje poslovno tveganje) 6. pravo: tveganje storilca kaznivega dejanja, da utegne biti zasa~en 7. {ah: tveganje se ni obneslo, posre~ilo, izpla~alo Iz zgoraj navedenih primerov uporabe termina tveganje se sicer da sklepati o njegovi ve~plastnosti in pomenskih odtenkih, ni pa mogo~e natan~no opredeliti, kaj naj bi termin tveganje ozna~eval. Zgo{~eno opredelitev pomenskega polja termina tveganje sem zato poiskal v Slovarju slovenskega knji`nega jezika (1994, V. del), kjer sem na{el naslednje izpeljav in njihov pomen: tvegati: 1. za dosego cilja iti v nevarnost a.) da se do`ivi kaj neza`elenega, slabega (nikoli ne tvega, igra zelo previdno, drzni, pogumni tvegajo, tvegati napad, ni tvegal priti, zdravniki operacije niso tvegali; tvegati plju~nico, poraz, posmeh) b.) da se izgubi kaj (tvegati premo`enje, tvegati `ivljenje za prijatelja) 2. biti v nevarnosti zmote, o~itkov (tvegati napoved, trditev) tvegaje: preskakoval je ovire, tvegaje, da pade tvegajo~: tvegajo~, da se zadu{i tvegan: (tvegana odlo~itev) tvegav: tisti, ki rad tvega (tvegav ~lovek) tvegavec: tisti, kdor rad tvega Pomensko polje termina tveganje je tu opredeljeno na eni strani kot ciljno usmerjena aktivnost, ki vodi v nevarnost, in sicer da do`ivimo kaj neza`elenega, slabega ali pa da se kaj izgubi, na drugi strani pa ozna~uje stanje, ki mu grozi nevarnost zmote, o~itkov itd. Da bi to opredelitev lahko poglobil in dopolnil, sem pregledal {e druge pomembnej{e starej{e slovarje slovenskega jezika. V Etymologisches Wörterbuch der Slawischen Sprachen (1886: 336) je mogo~e razbrati, da beseda tveganje izhaja iz (nhd) entwegen v pomenu amovare (a-moveo: pro~- premikati; odmakniti, oddaljiti, odstraniti) in da je imela v tistem ~asu obliko utvegati se, tvegati se, in sicer v pomenu sich entschlagen (znebiti se, odre~i se ~esa), entbehren (biti brez ~esa, pogre{ati). V Pleter{nikovem Slovensko nem{kem slovarju (1895, II. del: 704) beseda izgubi pripono “u”, pa tudi pomen se nekoliko spremeni. 32 RIZIČNA DRUŽBA “Das Risiko”: riziko ali tveganje V Deutsch-Slovenisches Wörterbuch (1860: 1839) smo pod wagen na{li naslednje pomene: wagen – vagati, poskusiti alles wagen – vsega se tvegati (vsega se odre~i) eine Bitte wagen – pro{njo poskusiti, drzniti prositi koga wer nicht wagen, gewinnt nichts – kdor ne vaga (tvega, poskusi), je brez blaga weiter wagen ich es nicht – dalje si ne upa, dalje ne drzne etwas auf gut Glück wagen – kaj na dobro sre~o upati, drzniti, skusiti sich an Jemand wagen – lotiti se koga das Leben wagen – `ivljenja se tvegati der Gefähr ausfaßen – v nevarnost postaviti, nevarnost nastaviti, izro~iti tvegati se: 1. wagen, aufs Spiel setzen (tvegati se ~esa tudi v Murnik, Cigale, Jane`i~; tvegati se `ivljenja v Cigale; vsega se tvegati v Cigale) 2. entsagen (tvegati se ~esa v Gutsman, Cigale, Jane`i~) (danes prevajamo entsagen z odre~i se, odpovedati se) Novo spremembo besede najdemo v Glonarjevem Slovarju slovenskega jezika (1963). V II. delu na strani 404 je zapisano: tvegati: riskirati, staviti, tvegati `rtev; tvegati vse V Glonarjevem slovarju – torej {ele leta 1963 – se prvi~ pojavi sopomenka riskirati za tvegati. Sicer pa je beseda riskirati `e na prelomu stoletja na{la mesto tudi v slovenskem jeziku. Poleg tega pa lahko v sinonimni kartoteki za Slovar slovenskega knji`nega jezika najdemo {e naslednje sopomenke za pomensko polje termina tveganje: riskirati zastavljati (ekspr.) zastaviti (ekspr.) zalagati (knji`.: zalagali (zastavljali, zastavili) so svoja `ivljenja) tveganje: nevarnost spustiti se v nevarnost riziko tveganost = tvegavost RIZIČNA DRUŽBA 33 Andrej A. Luk{i~ tvegan: tvegav riskanten rizi~en = nevaren nevaren / umazan posel vpra{ljiv (pot skozi sotesko je v~asih negotova, vpra{ljiva, tvegana) Celotno pomensko polje termina tveganje je torej mogo~e sintetizirano opredeliti, da gre za besedo, ki je nastala iz nem{ke besede entwegen v pomenu sich entschlagen (znebiti se, odre~i se ~esa), entbehren (biti brez ~esa, pogre{ati), in da se je ohranil tak osnovni pomen do danes. Sinonimno je dopu{~ena tudi raba besede riskirati od leta 1963, dejansko pa je v uporabi `e od preloma stoletja. Opredelitev tveganja kot nevarnosti pa prina{a {ele Slovar slovenskega knji`nega jezika iz leta 1994. Iz tega gradiva lahko razberemo, da se je eden od pomenov termina tveganje, t. j. “postaviti vse na kocko” oziroma hazardirati, `e izgubil. Riziko Termin riziko je pri{el v rabo na prelomu stoletja. V gradivu za Slovar slovenskega knji`nega jezika obstaja prvi zapis besede riziko iz leta 1903 v kontekstu : “Moja preselitev v Ljubljano je bila pravi riziko, ker bi se moral `iveti le od zdravni{ke prakse” (J. Vo{njak, Slovan, 1903/04, str. 299). Leto kasneje najdemo v isti reviji tudi tale stavek : “Ako se vam ne ljubi, potegovati se za svoje pravice, dovolili boste vsaj nam v va{em imenu na na{ riziko” (I. Lah, Slovan, 1905, str. 361). Milan Pugelj je leta 1911 zapisal: “^e me kdo za`eli, pa me ima takoj pri sebi. Riziko ni vreden vpo{tevanja” (Mali ljudje, str. 117). Na strani 175 v @enskem svetu pa leta 1923 zapi{ejo: “riziko je riziko, hvale`nost je pa hvale`nost”. Pomensko polje besede se je tudi v sloven{~ini {irilo in beseda riziko se je uveljavljala na razli~nih podro~jih `ivljenja. Uporablja se v zavarovalni{tvu (...prof. dr. St. Cigoj v primerjalnopravni {tudiji “Odgovornost za atomsko {kodo in zavarovanje atomskega rizika navaja, da je vprra{anje odgovornosti in zavarovanja `e delno urejeno s posebnimi zakoni, kot so ameri{ki zakon o atomski energiji, angle{ki zakon o nuklearnih napravah iz leta 1959... V svoji {tudiji se dotika tega vpra{anja tudi z vidika mednarodnega zasebnega prava in pa vpra{anja odgovornosti za nuklearno {kodo v meddr`avnem pravu. V poglavju o zavarovanju atomskega rizika avtor govori o splo{nem zavarovanju. Zavarovanju, ki se v zakonodaji imenuje finan~no varstvo, se pridru`uje ponekod {e odgovornost dr`ave, ki v ta 34 RIZIČNA DRUŽBA “Das Risiko”: riziko ali tveganje namen ustanovi poseben od{kodninski sklad” (A. F., Na{i razgledi, 1965, str. 181), v zavarovalni{tvu (razli~ne stopnje rizika oz. {kode, prenesti riziko za nastalo {kodo na zavarovalnice, vsi riziki (vse nevarnosti) niso zavarovani, mno`i~ni rizi~ni primeri, socializacija rizikov (npr. institut obveznega zavarovanja je mehanizem s.r.), profesionalni riziko, fiziolo{ki riziko, zavarovati ladjo pred raznimi nevarnostmi in riziki, – riziko kot nevarnost, ki ji je predmet ali oseba izpostavljena, se v zavarovalni{tvu malo uporablja. Nadome{~ajo ga s pojmom nevarnost ali zavarovane nevarnosti. – itd. ), v trgovini (cene so se zaradi rizika podeseterile, blago potuje na riziko kupca, riziko za razvrednotenje blaga zaradi po{kodb, riziko prevoza blaga (npr. steklenic vina) itd.), v ekonomiji (riziko zamude pri dobavi surovin, zmanj{ati riziko proizvodnje, minimiranje rizikov, transportni riziko, oceniti riziko in {anse svojega podjetja, poslovni riziko, oblikovanje cen po na~elu ponudbe in povpra{evanja je prevelik riziko za proizvajalce; skladi rizika; graditi stanovanja na riziko; konjunkturni riziko (riziko valovanja cen), komercialni riziko (nevarnost neuspeha v gospodarskem `ivljenju) itd.), v {olstvu (vzgojno delo se izogiba vsakemu riziku itd.), v ban~ni{tvu (kreditni riziko, deliti riziko s partnerji, kritje rizika s poro{tvom, valutni riziko, te~ajni riziko, veliki krediti so riziko za banko itd.), tehnologiji (“kajti, ~e nam je tehnologija iz reaktorjev potrebna, potem tako moramo ra~unati z neko koli~ino ionizirajo~ega sevanja, ki ga pod vsemi kautelami sprejmemo kot vnaprej premi{ljen riziko” (Na{i razgledi, 1960, str. 306) ali “TV mora nositi riziko v iskanju umetni{kih vrednot” (Delo, 1965, {t.117, str. 12), nuklearni riziko itd.), v znanosti (napovedovanje potresov z dolo~itvijo potresnega rizika s statisti~nimi metodami itd.), v gledali{~u (“uprizoritev drame ne bi bil v nikakr{nem slu~aju riziko, marve~ v vsakem oziru gotov uspeh” itd.), v {portu in {ahu (“javnost vidi v plezalcih velik riziko in veliko nevarnost” (Planinski vestnik, 1955, str. 254), “brez rizika `rtvuje figuro” itd.), v medicini (“stra{en riziko, ki so ga bolniki prevzeli”, “rizik ob hormonski kontracepciji naraste”, ves rizik nosi zdravstvena slu`ba itd.), v politiki (riziko in odgovornost za sprejete odlo~itve, prevalitev rizika in odgovornosti, “z rizikom lastne pogube, je vladarju izkazala vdanost” itd.), za ravnanje posameznikov (“riziko svobodnega `ivljenja”, “verjetnost eksisten~nega rizika”, “pla~evati svoj drzni pesni{ki riziko: zaznamovan je bil in izob~en vse do svoje smrti”, “storil je to na svoj riziko (na svojo odgovornost)” – fraza, ki jo zasledimo tudi v drugih jezikih (U~inio je to na vlastitu odgovornost. Er hat es auf einige Verantwortung (Gefähr, Faust) getan. Il a fait cela sous sa propre responsabilite, a ses risques et perils. He has done it at his own risk.), “riziko, ki ga mora vsak tvegati. Nekaj poguma pa je le treba imeti”, “midva prevzemava riziko in najin bo tudi dobi~ek”, RIZIČNA DRUŽBA 35 Andrej A. Luk{i~ “kak{en riziko je to zanj in kak{no pogumno dejanje je, kar je storil”, “ob novem izdelku nekateri ~utijo visoko stopnjo rizika”, vzeti nase ves riziko (tveganje), riziko manipulacije, zamol~ati riziko in napihniti obljubo itd.) in v literaturi (“Riziko zaslu`i svoje ime, kadar so zanke v tihem spletene.” Ferdo Kozak, Pun~ka, 1961, str. 47). V sinonimni kartoteki je prva navedba pridevnika rizi~en iz leta 1963 v naslednjem kontekstu: “zavarovanje ima rizi~en, ne pa {tedni zna~aj”. Danes se uporablja pridevnik v razli~nih kontekstih: tehnologija (novi tehni~ni predpisi za deponiranje predvidevajo, da deponija neprocesiranih oziroma nevtraliziranih rizi~nih odpadkov ni ve~ mogo~a, ~eprav bi bile na geolo{ki varni lokaciji; 4. rizi~ni razred je obmo~je znatno nad toksi~nimi pogoji;), ban~ni{tvo (financiranje po na~elih rizi~nega kapitala, rizi~na kapitalska nalo`ba; rizi~ni denar), zavarovalni{tvo (rizi~na skupnost = zavarovalnice = zavarovalna skupnost; mno`i~ni rizi~ni primeri; neto ali rizi~na premija (del premije, ki je namenjena za kritje {kode); rizi~en sklad ali sklad rizika – sredstva, zbrana iz zavarovalnih premij za pokrivanje {kode zavarovancem; sklad, ki v gospodarskih organizacijah omogo~a pokrivanje izgub, nastalih ob skupnem riziku. V literaturi se oba pojma enakovredno uporabljata. Bistvo sklada je, da so sredstva namenjena za poravnavo eventualne {kode. Oblikuje ga lahko ena ali ve~ organizacij skupaj. Polemika glede pojmov je bila v za~etku osemdesetih let.), medicina (rizi~ni faktor (povi{an krvni pritisk, debelost), ki so pomembni za nastanek bolezni); rizi~ne skupine; visoka rizi~na nose~nost; prekancerogen – predpona “pre” vnaprej izreka sodbo, da bo patolo{ki proces pre{el v karcinom. To pa ni mogo~e vselej potrditi. Dejstvo je namre~, da pogosteje pride do rakaste ra{~e iz navidez klini~no zdravega epiteta kot iz t. i. prekanceroze. Zato smo za te spremembe predlagali termin rizi~ni epitet, ki ni~esar vnaprej ne dolo~a, vendar pove, da moramo biti pri obravnavanju bolnikov s takimi spremembami v grlu previdni.), ekonomija (v kmetijstvu je ~ista specilizacija precej rizi~na; rizi~no blago). ^e povzamemo opredelitev rizika po Leksikonu Cankarjeve zalo`be, pomeni: riziko: tveganje, nevarnost (npr. z vsakim gospodarskim poslovanjem povezana nevarnost izgube) jurist: mo`nost {kode, tveganost, nevarnost izgube a. premo`enjski r. (nevarnost zmanj{anja ali izgube premo`enja); poslovni, transportni r.; ob~inski skladi rizika, sklad rizika trgovskih podjetij za zavarovanje pred rizikom v trgovini s kmetijskimi pridelki; pokritje rizika... b. v pogodbenem zavarovanju: skupnost objektivnih in subjektivnih nevarnostnih momentov za verjetni nastop 36 RIZIČNA DRUŽBA “Das Risiko”: riziko ali tveganje zavarovalnega primera: atomski, avionski, kmetijski, zavarovalni ... nastop zavarovalnega primera. c. v socialnem zavarovanju: (socialni r., zavarovalni r.) V Slovarju slovenskega knji`nega jezika (1994) je pomensko polje besede riziko zgo{~eno opredeljeno kot riziko: 1. tveganje, nevarnost: sprejeti riziko (spodbujal jih je k drznemu dejanju in zamol~al riziko) sodelovali so na svoj riziko (odgovornost) vzeti nase ves riziko (vzeti nase vse posledice dejanj) 2. (ekon.) mo`nost, da pride do {kode, izgube v poslovanju (veliki krediti so riziko za banko; zmanj{ati riziko v proizvodnji; sklad rizika) 3. (jur.) mo`nost, da se zavarovana oseba ponesre~i, zavarovani predmet po{koduje, uni~i (zavarovati blago proti vsem rizikom) riskirati: – tvegati (pri kup~ijah nikoli ne riskira; riskirati pobeg iz tabori{~a) – dati (za odpravo so riskirali veliko denarja) – se je izpostavil smrtni nevarnosti (pri re{evanju je riskiral `ivljenje) – kdor tvega, ima koristi, dobi~ek (kdor riskira, profitira) V Verbin~evem Slovarju tujk (1982) na strani 623 najdemo naslednjo opredelitev termina riziko, ki nas napotuje tudi na besedni izvor: – riziko: tveganje, nevarnost ( v gospodarskih ipd. poslih, kjer obstaja mo`nost {kode ali izgube), izpostavljanje nevarnosti, postavljanje na kocko – risico (ital.) iz risco ({pan.): morska ~er, prvotno nevarnost, ki je pretila ladjam Nadaljnje etimolo{ko preiskovanje pa nas vodi v staro gr{~ino, kjer najdemo besedico “rhidzikon”1 v pomenu: – Würzel eines Berges (korenina gore), – Felsen (skala, pe~ina), – Klippen (~er, greben; zapreka) – oziroma “rhidza” v pomenu – Würzel (koren, korenina, korenika)2 1 Deutsches Fremdwörterbuch, III. del, Berlin, New York, 1977, str. 452. 2 V Gr{ko-slovenskem slovarju, Ljubljana, 1915, str. 682 so naslednji pomeni za – rhidza: 1. korenina; 2.a) mladika, poganjek; b) potomci; c) izvir, rod, koleno, vzrok – rhidzikon: tega izraza v slovarju ni. Ris(i)cos (srednjelatinsko) v pomenu Gefähr (nevarnost) izhaja “od plitvine izhajajo~a nevarnost brodoloma”. Beseda riziko je RIZIČNA DRUŽBA 37 Andrej A. Luk{i~ 3 Za pomo~ pri zbiranju gradiva za pri~ujo~i prispevek se zahvaljujem raziskovalcem In{tituta slovenskega jezika Frana Ramov{a, {e posebno pa g. Janezu Kebru, ki se je ve~krat odtrgal od svojega raziskovalnega dela in me z nasveti in znanjem usmerjal po obse`nem gradivu. tudi v sloven{~ini ohranila ta prvotni pomen “nevarnosti, ki grozi” vse do danes. Sklep: Na{ega jezikovnega preiskovanja ne `elim zaklju~iti z argumentom, da besede riziko in njenih izvedenk, za katere je `e znano pomensko polje, ki obsega zelo {iroka podro~ja `ivljenja, ne slovenimo, kot to predlaga Sinonimna kartoteka In{tituta slovenskega jezika Frana Ramov{a (ZRC SAZU), in sicer: riziko – tveganje; nevarnost; rizi~en – tvegan, nevaren; riskanten – tvegan, in da je treba nem{ko besedo “Riziko” ali angle{ko “risk” sloveniti z besedo “riziko” preprosto zato, ker to dopu{~a Slovar slovenskega knji`nega jezika. S tem argumentom sicer lahko opravimo s slovenskim jezikovnim puritanstvom {e posebno, ~e poudarimo, da je tudi termin tveganja tujejezi~nega (nem{kega) izvora. Uveljavljanje termina riziko kot sinonima v razli~nih evropskih jezikih, kot ugotavlja Luhmann, govori o tem, da so z novo besedo posku{ali ozna~iti kompleksen problem, ki ga z drugimi besedami ni bilo mogo~e dovolj natan~no izraziti. In ta argument se mi zdi teoretsko dovolj tehten in teoretsko produktiven za vztrajanje na tem, da je treba “Risiko” oziroma “risk” sloveniti z besedo riziko, saj ponuja ve~je mo`nosti za opis lastnosti sodobne dru`be, ki jih Beck in drugi dru`boslovci raziskujejo in opisujejo, kot pa termin tveganje. O tem pri~a tudi Luhmannova analiza pojma rizika, ki je objavljena v tej {tevilki ^asopis za kritiko znanosti3. Dr. Andrej A. Luk{i~, zaposlen kot direktor In{tituta za ekologijo, je strokovni javnosti poznan kot raziskovalec dru`benih vidikov ekologije, okoljevarstva, energetike in okolje- in naravovarstvenega mre`ja nevladnih organizacij v Sloveniji. LITERATURA: Slovar slovenskega knji`nega jezika (1994), DZS, Ljubljana, V. del, Etymologisches Wörterbuch der Slawischen Sprachen (1886), Dunaj Deutsch-Slovenisches Wärterbuch (1860), Ljubljana Slovensko-nem{ki slovar (1895), II. del, Ljubljana Slovar slovenskega jezika (1963), II. del, Ljubljana Sinonimna kartoteka za SSKJ, In{titut Frana Ramov{a, ZRC SAZU Gradivo za SSKJ, In{titut Frana Ramov{a, ZRC SAZU 38 RIZIČNA DRUŽBA “Das Risiko”: riziko ali tveganje Angleški prevod Beckove knjige je ohranil prvotni termin, kljub temu da je imel prevajalec na razpolago še druge sinonimne možnosti. Pomensko polje besede “risk” Webster’s New International Dictionary opredeli takole: to risk: 1. to expose to risk, hazard or peril; venture; hazard; as, to risk one’s person or reputation. – transitive. 2. to insure the risk or danger of; to venture upon (something involving risk); as, to risk battle. – transitive. 3. to make a crackling or grating sound (Scot.) – intranzit. hazard; danger; peril (ogrožati, spraviti v nevarnost); exposure to loss, injury, disadvantage, or destruction; as, mountain climbing involves great risks; risk of assassination. In forest-protection usage, any agency that may cause a fire... Insurance: a) the chance of loss or the perils to the subject matter of insurance covered by the contract; also, the degree of probability of such loss. b) short for amount at risk, that is, the amount which he company may lost c) loosely, a person or thing considered with reference to the risk involved in placing insurance upon him or it. d) the character of hazard involved in insurance, – usually with a qualifying word; as, war risk, fire risk, catastrophe risk. riskish (adj.): tending to be risky; somewhat risky risky (adj.): 1. attended with risk or danger; hazardous; 2. incurring risks; venturesome 3. Risqué riskfull = riskfullness = risky (adj.) Pomensko polje besede riziko v nemškem jeziku nam najbolj zgoščeno ponuja Deutsches Fremdwörterbuch, III. del, Berlin, New York (1977) na strani 452. Risiko – pojavi se sredi 16. stoletja (1558 v Meder Handel-Buch) kot strokovni izraz trgovskega jezika. Beseda izhaja iz stare italijanščine risico, risco (danes rischio) v pomenu Gefähr (nevarnost), Wagnis (tveganje). Kasneje se Risiko kot Wagnis (tveganje), Gefähr (nevarnost) omeji na področje trgovanja. Wagnis (tveganje) je razumljeno kot “iz posla izhajoča nevarnost izgube”, torej v smislu “poslovno tveganje”. Risiko kot sodoben ekonomski izraz ima v kontekstu tržnega gospodarstva naslednje povezave: Unternehmerrisiko, Geschäftsrisiko, Betriebsrisiko, Risikoausgleichen... V 20. stoletju si Risiko utre pot tudi na druga področja: – Lebensrisiko, Sicherheitsrisiko, Unfallrisiko, Risikofaktor – ein Risiko übernehmen (podvzeti), auf sich nehmen (nase vzeti), tragen (naprtiti) in v pomenu – ein Risiko eingehen: “wagen” (tvegati), “Gefähr laufen” (obstaja nevarnost), “aufs Spiel setzen” (na igro dati, tvegati), “riskieren” (riskirati). riskieren – glagol se v nemškem jeziku pojavi v poznem 17. stoletju v pomenu “auf sich Gefähr nehmen“ (nase prevzeti nevarnost), “aufs Spiel setzen”, “etwas (Riskantes) wagen” (nekaj tvegati). riskant – pridevnik se pojavi prvič v 19. stoletju v pomenu gewagt (drzen), gefährlich (nevaren); waghalsig (predrzen, vratolomen), mit Risiko verbunden (povezano z rizikom) RIZIČNA DRUŽBA 39 risk: 1. 2. 3. Stojan Sorčan Tehnologija kot materialna kultura V pri~ujo~em tekstu `elim orisati sociolo{ke spremembe razumevanja tehnologije, ki bistveno dolo~ajo njeno razumevanje nasploh. Ost prikazovanja sprememb bo uperjena zoper linearni koncept tehnolo{kega razvoja, ki implicira post-modernisti~no kritiko rizi~nih tehnologij in dru`beno negativnih vplivov oziroma posledic tehnologij. Bistvo tega koncepta je analiti~no razdvajanje tehnologije in dru`be, ki empiri~no sicer ne eksistirata lo~eno. Razmi{ljanje o dru`benih vplivih tehnologije je zato lahko nevarno, saj se pozornost osredoto~i le na tehnologijo in tehnologe, ne pa tudi na dru`bo in javnost. Kot ugotavljajo sodobne sociolo{ke {tudije, je tehnologija namre~ dru`beno konstruirana. Analiza in kritika tehnolo{kega razvoja se mora zato pri~eti v razkrivanju dru`benega konstruiranja tehnologije, se pravi v analizi struktur in odnosov dru`bene mo~i, ki tehnologijo {ele vzpostavijo. Temu pristopu pa je konsistentnej{i koncept razumevanja tehnologije kot materialne kulture, ki je novej{i proizvod ~lovekove misli in predpostavlja, da je tehnologija sestavni del ~lovekove kulture in potemtakem tudi dru`be. Tak{no razumevanje tehnologije pa je v nasprotju s prevladujo~im teoreti~nim biolo{ko evolucionisti~nim in tehnolo{ko deterministi~nim pojmovanjem tehnologije kot kulturno in dru`beno nevtralne celote, ki je kot tak{no tudi prevladujo~e javno razumevanje tehnologije. RIZIČNA DRUŽBA 41 Stojan Sorčan 1. Kaj je tehnologija? Tehnologija se ni nikoli, vse do na{ega ~asa, razdvajala od {ir{e kulture, v kateri je ~lovek deloval. V svojem izvornem pomenu se tehnologija nana{a na celoto ~lovekovega `ivljenja in ne le na delo ali na mo~. Tako tudi klasi~ni gr{ki termin techne, ki pomeni spretnost ali sposobnost spoznati se na to, kako se neka stvar proizvede ali naredi, ni delal nikakr{ne razlike med obrtno proizvodnjo in “lepo” ali simbolno umetnostjo. Razvoj tega pojma je {el v smeri redukcije njegove vsebine, ki se ka`e v moderni osamosvojitvi znanosti, umetnosti in tehnologije. Techne je namre~ v gr{ki kulturi pomenila spretnost kot ve{~ino oziroma umetelnost, ki je bila neposredno vezana na um, torej na neko vrsto znanja. Nana{ala se je na nekaj `ivega in delujo~ega, ne pa na nekaj postvarelega in realiziranega, kot je to v primeru moderne tehnike oziroma tehnologije. Nosilec te sposobnosti oziroma umetelnosti je bil lahko le ~lovek. Techne je bila torej nekak{na prakti~na inteligenca, s katero se je ~lovek po razhodu z mitsko enotnostjo sveta ponovno uvajal v svet. Razumemo jo lahko tudi kot razumno in pronicljivo izigravanje naravnih sil proti ~loveku oziroma tistih sil, ki bi ga lahko ogro`ale (Burger, 1979: 20–24). Tako se je na~in `ivljenja gr{kih mislecev, kot `ivljenjski na~in zro~ih, ki je za Grke v svojem naj~istej{em liku mi{ljenje kot najvi{ja dejavnost, bistveno razlikoval od `ivljenja tistih, ki so se ukvarjali s prakti~nim delovanjem in materialnim proizvajanjem. In ~e so Grki iz moralnih razlogov prezirali tehniko kot obrtno proizvodnjo, ker naj bi le-ta deformirala du{o in telo, ter v nasprotju s kon-templativnim `ivljenjem prepre~evala ~loveku harmoni~en razvoj, pa s koncem srednjega veka, namre~ z renesanso, nastopi povsem druga~na mentaliteta. Francis Bacon je tehnolo{ki razvoj razumel kot bistven za razvoj ~lovekovega duha. In v 18. stoletju tehnolo{ki razvoj res postane klju~en del razvijajo~e se dru`be. Teorija tako ni ve~ “varujo~e zrenje resnice”, temve~ je kot motre~e preu~evanje obdelovalno poseganje v dejansko. Smisel znanosti ni ve~ teorija kot teorija, temve~ teorija kot tehnika. Techne se tako zreducira na abstraktne znanosti, na umetnost kot “lepo umetnost” in na tehniko kot “mehani~no umetnost”. S tem dobi tehnika bolj konkreten pomen, saj ozna~uje “delovno prakso – kako se stvari delajo”, oziroma “v kak{nem razmerju so si ljudje eden do drugega in do materialnega sveta” (Debresson, 1987: 1 in 25). Gre torej za na~ine oziroma metode in sredstva, ki so potrebna za dosego dolo~enega smotra. [ele z zdru`itvijo znanosti in tehnike dobimo tehno-logijo v njenem pravem, se pravi modernem pomenu besede. Tehnologijo kot nauk oziroma znanost o tehniki. Po definiciji bi zato o tehnologiji morali govoriti samo takrat, kadar bi jo tako 42 RIZIČNA DRUŽBA Tehnologija kot materialna kultura povezovali z znanostjo, da bi o njej znanstveno govorili kot o sistemati~no urejenem znanju o tehniki. Toda tehnologija se v tem izvornem pomenu besede skorajda ne uporablja ve~. Pri uporabi pojmov tehnika in tehnologija se namre~ sre~ujemo s precej{njo terminolo{ko zmedo. Lewis Mumford v knjigi Mit o stroju (1986) pravi, da kljub nasprotnim dokazom “{e vedno obstaja tendenca, da se orodja in stroji poistovetijo s tehnologijo: da se del postavi za celoto” (Mumford, 1986: 6). Namesto tega danes raje govorimo o tehnologiji kot o moderni tehniki, se pravi o “prakti~ni aplikaciji znanja in uporabe tehnike v produktivnih dejavnostih” (Jary, 1991: 651). Ali ~e jo definiramo opisno: “Tehnologija vsebuje tiste materialne stvari, tehnike in znanja, ki ~loveku omogo~ijo transformiranje in nadzor ne`ivega sveta” (Westrum, 1991: 7). Tak{na definicija poudarja tehnologijo kot dru`beni produkt, ki vsebuje tako “hardware” oziroma tehni~no-materialni izdelek kot tudi “software” oziroma tehni~no znanje. Tehni~no znanje pa ni nujno odvisno od znanstvenega spoznanja. Retrospektivno je zato tehnika stara toliko kot ~love{tvo. Obstajala je `e davno, preden je znanost pri~ela urejati znanje za izoblikovanje in nadzorovanje narave. Le kako naj si druga~e razlo`imo briljantne tehni~ne dose`ke pri gradnji staroegip~anskih piramid ali pri staro-kitajskih izumih? Prav zaradi zanemarjanja svojskosti tehni~nega znanja pri tehni~nih izdelkih je pogosto prihajalo do napa~nega razumevanja tehnologije kot tehnike. Bistvena je namre~ tehni~nost moderne tehnologije, kar pomeni, da je tehnologija vpeta v tehni~ni kulturni kod modernih dru`b. [ele tehnika kot bistvena lastnost modernih dru`b daje tehnologiji pravi ton. Razmerje med tehniko in tehnologijo je torej razmerje med celoto in delom. O tehnologiji lahko govorimo kot o moderni tehniki, kjer ni poudarek samo na tehni~nem znanju, niti samo na tehni~nem izdelku, temve~, kot ugotavljajo sodobni sociologi tehnologije, tudi in zlasti na dru`bi. Zaradi tega tehnologija pomeni “dru`benotehni~ni sistem” (Hughes, 1991: 22). In prav zato smemo o tehnologiji govoriti kot o ~lovekovi “materialni kulturi” (Debresson, 1987: XI), ki je zgodovinsko dolo~ena s prioritetnim znanjem na eni strani ter dru`bo, ekonomijo in politiko na drugi strani. 2. Od biolo{kega k tehnolo{kemu determinizmu Razumevanje raznovrstnosti materialne kulture je star epistemolo{ki in ontolo{ki problem ~lovekove misli. Dolga stoletja ~lovekovega bivanja je na evropskem kulturnem prostoru odgovor zagotavljala judovsko-kr{~anska teologija s kreacionisti~nim pogledom na svet, ki ga je v sredini 19. stoletja zamenjala Darwinova biologisti~na interpretacija, po kateri je RIZIČNA DRUŽBA 43 Stojan Sorčan raznovrstnost `ivljenja na zemlji rezultat evolucijskega procesa, ki se dogaja z biolo{ko reprodukcijo variacij in z naravno selekcijo. ^eprav Darwin ni nikoli apliciral svoje evolucijske teorije na tehnologijo, so {tevilni njegovi sodobniki iskali analogije med razvojem `ivih bitij in tehni~nih izdelkov. Kot meni Chris Debresson v knjigi Razumevanje tehnolo{ke spremembe (1987), je “razumevanje tehni~nih sprememb naj~e{~e pogojeno z razumevanjem drugih stvari. Pri tem je dominantna analogija ve~ine piscev tehnolo{kih sprememb prav evolucija” (Debresson, 1987: 155). Uporaba Darwinovega teoreti~nega koncepta za razlago tehnolo{kih sprememb izhaja iz prepri~anja, da imamo ljudje in `ivali nekaj skupnih lastnosti, ker se je pa~ ~lovek razvil iz `ivali. Logi~ni zaklju~ek je torej, da je ~lovek biolo{ko determiniran. To pa tudi pomeni, da so naravni selek-cijski procesi pri izbiranju tehnologij primarnej{i od ~love{ke selekcije. Od biolo{kega determinizma do tehnolo{kega deter-minizma je torej le majhen korak. Tehnolo{ke zna~ilnosti so po njihovem mnenju namre~ zelo podobne biolo{kim evolucijskim procesom. Posamezni dogodki v zgodovini tehnologij so urejeni, nepovratni, potekajo enosmerno in kontinuirano ter so kumulativni. [tevilne tehnolo{ke spremembe so zato tudi med seboj povezane. Tako kronolo{ko je tudi akademska zgodovina tehnologije interpretirala njen razvoj, kjer je bil pri~akovani rezultat razvoja tehnologije vedno enak za~etni ideji. Ali kot lahko beremo v takratnih knjigah: “Tehnolo{ko zgodovino moramo razumeti kot geneti~no posledico dogodkov. Tehnologija je jedro v evolucijskem procesu” (Usher, 1954). George Bassala v knjigi Evolucija tehnologije (1988) ugotavlja, da je klju~ni koncept biolo{ke teorije tehnolo{ke evolucije nuja (“necessity”), s katero razlaga raznovrstnost materialne kulture. Gre za prepri~anje, da ljudje izumljajo tehni~ne izdelke zaradi svojih osnovnih biolo{kih potreb. Tak{no razmi{ljanje izhaja iz funkcionalisti~ne antropologije in sociobiologije, ki sta kulturo neposredno izvajali iz zadovoljevanja ~lovekovih prehranjevalnih, reproduktivnih, obrambnih in drugih potreb. Ker imamo ljudje potrebo po vodi, kopljemo vodnjake, zajezimo reke in potoke ter razvijamo hidravli~ne tehnologije. Ker potrebujemo za{~ito in obrambo, gradimo hi{e, utrdbe, mesta in voja{ke stroje. Ker potrebujemo hrano, kultiviramo planta`e in `ivali... Tehni~ni izdelki so torej absolutno bistveni za ~lovekovo pre`ivetje. Toda primerjalno preu~evanje ~lovekovih potreb in posameznih iznajdb je pokazalo, da je biolo{ka “nuja” relativen pojem. Dolo~ena nuja morda za nekatere ljudi, generacijo ali dru`bene skupine sploh nima nobene koristne vrednosti, medtem ko je za druge razko{je, ugotavlja Basalla (Basalla, 1988: 12). Brez tak{ne tehnologije, kot jo imamo danes, verjetno res ne bi mogli po~eti ve~ine stvari, ki jih danes po~nemo. “Toda lahko bi 44 RIZIČNA DRUŽBA Tehnologija kot materialna kultura pre`iveli...” je prepri~an Basalla. In ker tehnologija ne more biti odgovor na ~lovekovo nujo, je filozof Jose Ortega y Gasset (1961), v nasprotju s tem, definiral tehnologijo kot produkcijo nepotrebnega. Gaston Bachelard pa je k temu dodal, da nam osvajanje nepotrebnega nudi ve~jo duhovno spodbudo kot zadovoljevanje nuje, kajti ~lovek je zanj kreacija `elja, ne pa potreb (v Basalla, 1988: 14). Ljudje imamo namre~ druga~no razmerje do naravnega sveta kot `ivali. Dolo~iti specifikum razlo~evanja je seveda te`ko. Ne glede na prevzetno antropocentri~nost je nesporno dejstvo, da razlike obstajajo. Teoreti~ni spor pa je v tem, kak{ne so te razlike. Ne-evolucionisti~ni sociologi jo vidijo v tem, da narava vzdr`uje `ivljenje `ivali in rastlin, ~loveku pa narava slu`i kot vir materialov in energij, ki jih lahko koristno izrabi za bolj{e `ivljenje. Izhajajo~ iz tak{ne predpostavke, tudi Basalla zaklju~i kritiko biolo{ke teorije tehnolo{ke evolucije takole: “Zato ker so naravni viri razli~ni in ker se ~lovekove vrednote in okusi razlikujejo od kulture do kulture, od ~asa do ~asa, od osebe do osebe, ne smemo biti presene~eni nad ogromno raznovrstnostjo tehni~nih produktov. Izdelki, ki konstituirajo narejen svet, niso samo gola re{itev problemov za zadovoljitev ~lovekovih osnovnih potreb, temve~ so materialna manifestacija razli~nih na~inov ~lovekovega definiranja in doseganja eksistence v ~asu. V tej lu~i je zgodovina tehnologije del veliko {ir{e zgodovine ~lovekovih navdihov, kjer je preobilnost narejenih stvari le produkt ~lovekovih mo`ganov, prepolnih fantazij, hrepenenj, zahtev in `elja” (Basalla, 1989: 14). Najzgodnej{i in morda tudi najuglednej{i zagovornik tehnolo{ke evolucijske analogije v 19. stoletju je bil nedvomno Karl Marx. Tehnologijo je postavljal v aktivno razmerje do narave, s katero jo ~lovek izoblikuje. Narava tako postane dejanska razse`nost ~lovekovega telesa. Po drugi strani pa je z minimaliziranjem razlik med narejenim in `ivim svetom Darwinov evolucijski pristop transformiral na zgodovino ~lovekovih produktivnih organov. Trdil je, da lahko pomembne zna~ilnosti ~love{kega telesa razlo`imo z evolucijskimi termini, kakor tudi tehnologijo samo, kot ~lovekov podalj{ek v naravo. Med Darwinovo in Marxovo evolucijo seveda obstaja pomembna razlika. Medtem ko se Darwinova teorija biolo{ke evolucije sama generira, pa je v Marxovem modelu tehnolo{ka evolucija nameren proces, ki ga zavestno usmerjajo ljudje znotraj dru`beno-zgodovinskih sil. Marx je bil namre~ prepri~an, da se, na primer, industrijska revolucija ni zgodila zaradi iznajdb posameznih izumiteljev, temve~ da so te iznajdbe dru`ben proces, ki se opirajo na akumulacijo mnogih predhodnih majhnih izbolj{av in izumov. Sintagma tehnologija kot dru`beni proces pa Marxa naj~e{~e povezuje s tehnolo{kim determinizmom. Toda o tem, ali je bil RIZIČNA DRUŽBA 45 Stojan Sorčan Marx tehnolo{ki determinist, ni enotnega mnenja. Na to opozarja Bruce Bimber v besedilu Karl Marx in trije obrazi tehnolo{kega determinizma (1990). Kajti koncept “tehnolo{kega determinizma” je izmikajo~, saj ga mnogi avtorji uporabljajo pri razli~nih interpretacijah odnosov med tehnologijo in razli~nim vidiki ~lovekovega delovanja (Bimber, 1990: 333). Njegov spekter lahko sega od pozitivisti~nega opisovanja avtonomnosti tehnologije do tehnologije kot dominantnega faktorja dru`benih sprememb. V tem konceptu je bistvena beseda “determinizem”, ki predpostavlja, da “je vse, kar obstaja, podrejeno vzro~nosti, kavzalnosti” (Sruk, 1980: 63). To pomeni, da je zavrnjena vsaka mo`nost svobodne izbire posameznih dru`benih akterjev. Tako vse interpretacije tehnolo{kega determinizma poudarjajo odlo~ilen pomen tehnologije pri dru`benih spremembah, razlikujejo pa se pri razlaganju tega, zakaj in kako je tehnologija tako vplivna. Natan~no pojmovanje tehnolo{kega determinizma pomeni, da so: “vse dru`bene in kulturne spremembe odvisne od tehnolo{kih sprememb; in da so vse tehnolo{ke spremembe neodvisne od dru`benih in kulturnih sprememb” (Chant, 1989: 48). Tehnolo{ke spremembe naj bi torej izhajale iz logi~nega zaporedja inherentno tehnolo{kih zakonov. Izhajajo~ iz tak{nega pojmovanja tehnolo{kega determinizma lahko ugotovimo, da je Marx res postavil tehnologijo, bolj kot kdorkoli do takrat, v sredi{~e dru`bene teorije. Pri njegovem razumevanju tehnologije je pomembno zlasti to, da je poudarjal njeno dru`beno naravo, saj njen pomen izhaja iz ekonomske dejavnosti. Tehnologija pa je bila zanj zlasti sredstvo v boju med dru`benimi razredi. Marx tako poka`e na dru`beno izoblikovanost tehnologije, se pravi na njeno dialekti~no vpetost v obstoje~o dru`bo, s ~imer implicitno zavrne takrat prevladujo~e pozitivisti~no razumevanje tehnologije. Kot njegovo dedi{~ino moramo zato sprejeti zlasti zavra~anje nevtralnosti tehnologije. Tehnologija je dru`beno usmerjena, in sicer v skladu z dolo~enimi nameni. Ron Westrum v knjigi Tehnologija & dru`ba ugotavlja, da iz Marxovega preu~evanja tehnologije izhajajo naslednja temeljna vpra{anja: “Kdo izoblikuje tehnologijo, za kak{en namen je bila razvita in kdo jo nadzira?” (Westrum, 1991: 42). Vpra{anji, ki sta v nadaljnjem preu~evanju sociologije tehnologije dobili centralno mesto. ^eprav je bil Marx mnogo bolj optimisti~en glede znanstvenih in tehnolo{kih potencialov dru`be kot mnogi kritiki dana{nje jedrske in informacijske dobe, ga ne moremo ozna~iti za tehnolo{kega, prej za ekonomskega determinista. Prav “tehni~no branje” Marxa, kot temu pravi Colin Chant v knjigi Znanost, tehnologija in vsakdanje `ivljenje 1870–1950 (1989), je v marsi~em vodilo k “mistifikaciji znanosti in tehnologije, ki kot tandem postajata najmo~nej{i instrument razredne dominacije v razvitem kapitalizmu” (Chant, 1989: 52). 46 RIZIČNA DRUŽBA Tehnologija kot materialna kultura Bolj kot kdorkoli pa tehnolo{ki determinizem utele{a ameri{ki sociolog William F. Ogburn, ki je po Marxu pravzaprav prvi resno preu~eval tehnologijo. Tehnologija je bila zanj neodvisna od mi{ljenja in delovanja posameznikov ter dru`benih namenov. Pomeni nevtralno materialno kulturo, ki je aktivni element v dru`benih spremembah. Dru`ba pa je pri tem le adaptivna, se pravi, da se tehnologiji pasivno prilagaja, ali pa tudi ne, na primer ob kulturnem zaostajanju (“cultural lag”). Tehnolo{ka evolucija je tako vpeta v {ir{o kulturno evolucijo. To je dokazoval s preu~evanjem dru`bene dinamike izumov. Pred njim so izume razumeli kot ob~asne dogodke herojskih izumiteljev. Ogburn pa je pokazal, da so izumi oziroma invencije konstantni, so torej rezultat majhnih sprememb, pri ~emer nobena od njih ne pomeni ostrega preloma s prej{njo materialno kulturo. Invencija je rezultat kombinacije `e obstoje~ih in znanih elementov kulture v skladu z oblikovno zamislijo novega elementa. Posamezniki so pri tem prav tako pomembni kot dru`beno okolje. Na primer, parni stroj je bil neodvisno izumljen na razli~nih krajih v pribli`no istem ~asu. To pomeni, da izum ni izolirano dejanje posameznika, saj je vpet v procese akumulacije, raz{irjanja in urejanja tehnolo{kega znanja posameznih dru`b. To je bil zanj dovolj jasen dokaz kontinuirane tehnolo{ke evolucije, kjer posamezen izum pomeni nujen naslednji korak. Ogburn namre~ trdi, da je podoben odstotek ljudi s superiornimi sposobnostmi iznajditeljev mo~ najti v vsaki dru`bi. Tako kakor raste populacija v dru`bi, tako proporcionalno raste tudi {tevilo potencialnih iznajditeljev. ^e se ti iznajditelji rodijo v dru`bi z razvito materialno kulturo in tehni~nim izobra`evanjem, potem se bo {tevilo iznajdb gotovo pove~alo. Ve~je {tevilo akumuliranih iznajdb pove~a stopnjo nadaljnjih iznajdb, kajti {tevilo elementov za kombinacijo je ve~je. Materialni razvoj je zato za Ogburna neizogiben (razvoj tehnologije je zato mogo~e statisti~no meriti in napovedovati) in kot tak{en ne spro`a moralnih odlo~itev. Na primer, ko je bila izumljena televizija, je zanj postala njena uporaba “naravna”. Sicer pa se je Ogburn ukvarjal tudi z dru`benimi vplivi tehnologije. Ugotovil je, da ima posamezna invencija mnogo u~inkov, ki se v zaporedju hitro raz{irjajo. Vzrok invencije in njen dru`beni u~inek sta pogosto medsebojno prepletena procesa. V Ogburnovo {olo ameri{ke sociologije tehnologije {tejemo tudi Seana C. Gilfillana in Bernharda J. Sterna. Prvi se je na sofisticiran na~in ukvarjal z izumi kot po~asi razvijajo~im se logi~nim razvojem. Zanikal je revolucionarna odkritja tehnologij ter na primeru izuma ladje pokazal njeno stoletno evolucijsko pot od plavajo~ega hloda do moderne motorne ladje. V nasprotju z Ogburnom in Gilfillanom, ki znotraj tehnolo{kega determinizma razvijata “konsenzualno” sociologijo tehnologije (Westrum, 1991: 59), pa se Stern, kljub privzemanju Ogburnovega temeljnega RIZIČNA DRUŽBA 47 Stojan Sorčan postulata o pomembnosti materialne kulture, opira na Marxovo konfliktno teorijo. Stern se je osredoto~il na raziskovanje institucij, ki upravljajo tehnologijo. Trdil je, da razvoj novih tehnologij najpogosteje zavra~ajo mo~ni ekonomski interesi (npr. vloga financerjev), ki so zanj pomembnej{i kot Ogburnova “kultura”. Po Sternovem gledanju je napredek tehnologije dolgoro~no mogo~e res neizogiben, kratkoro~no pa mo~ne institucije krmarijo dru`bo po eni ali po drugi poti. Tehnolo{ki razvoj torej ni avtomati~en, temve~ je rezultanta funkcij razli~nih dru`benih akterjev, ki investirajo vanj. Ni dovolj le izumiti tehnologijo, temve~ jo je potrebno tudi razviti. To pa zahteva denar, ki ga nadzirajo velike in mo~ne institucije. David Dickson na primer pravi, da mit tehnolo{ke nevtralnosti legitimira dru`beno funkcijo tehnologije tako, da jo prikazuje izven politi~nih bojev. Zanj je namre~ vsaka aplikacija abstraktnega znanja na neko prakti~no nalogo `e “politi~no determiniran proces”. Zato je tudi celoten proces tehnolo{kih inovacij politi~no obarvan. V proces so vpleteni tako cilji kot sredstva (Dicksons, 1986). Ravno to, namre~ lo~evanje ciljev in sredstev oziroma ~lovekovih vrednot na eni strani in instrumentalne tehnike na drugi strani, naredi tehnologijo nevtralno in kot tak{no primerno za tehnolo{ko deterministi~no razumevanje. Pod vplivom “tehni~nega branja” Marxa najdemo dolo~ene zvrsti tehnolo{kega determinizma tudi pri drugih, sociolo{ko pomembnih preu~evalcih tehnologije. Zlasti vplivno je bilo delo francoskega sociologa Jacques Ellula Tehnolo{ka dru`ba, kjer je definiral tehnologijo oziroma tehniko (“technique”) kot “celoto racionalnih metod s popolno u~inkovitostjo na vseh podro~jih ~lovekove dejavnosti” (Ellul, 1965: 1). Za Ellula tehnika dominira nad dru`benim, politi~nim in ekonomskim `ivljenjem, kolikor ta podro~ja sprejemajo logi~ne cilje in u~inkovitost delovanja. Znanost, kot oblika dru`benega delovanja, je zato le poseben vidik tehnike. Tehnika je tako avtonomna glede na ekonomijo in politiko, saj je njen razvoj neodvisen od dru`benih razmer, ~eprav ni nujno, da dru`ba vedno reflektira tehniko. Podobna stali{~a najdemo tudi pri branju G. A. Cohena, ki trdi, da tehnologija funkcionira kot neodvisen dejavnik zgodovine, da torej kulturne in dru`bene spremembe izhajajo iz tehnologije (Cohen, 1978). Robert Heilbroner pa na primer dokazuje, da tehnolo{ki razvoj zagotavlja evolucijsko pot, po kateri mora vsaka dru`ba (Heilbroner, 1961). Tudi zanj je tehnologija temeljni dejavnik dru`benih sprememb. O avtonomnosti tehnologije glede na dru`bene spremembe pi{e tudi Langdon Winner. Toda, tehnologija je izven na{ega nadzora (“technology-out-of-control”), iz ~esar sledijo nenamerne dru`bene posledice in dru`bena negotovost (Winner, 1977). 48 RIZIČNA DRUŽBA Tehnologija kot materialna kultura 3. Ideologija tehnolo{kega razvoja Neodvisno od Marxovega in Ogburnovega branja je tehnologija tudi dejansko, se pravi empiri~no postajala inkarnirana “instrumentalna racionalnost”, ki je vse probleme, bodisi naravne, dru`bene ali kulturne, videla kot “tehni~ne probleme”, ki so racionalno razre{ljivi z akumuliranim objektivnim znanjem v vrednotno nevtralni obliki. Tehnolo{ko re{evanje “tehni~nih problemov” je bilo naj~e{~e povezano s pove~ano dru`beno in ekonomsko produktivnostjo. Tehnologija je per se dobra stvar. Tako se po Chantu sre~amo s specifi~no povezanostjo tehnologije in ideologije. “Tehnologija povzro~a nara{~anje ideologije v vsakdanjem `ivljenju; ideologija pa slu`i opravi~evanju ali legitimnosti tehnologije” (Chant, 1989: 30). Gre za ideolo{ki vpliv tehnologije in hkrati za ideolo{ko legitimnost tehnologije. Nekateri kritiki ta pojav imenujejo “ameri{ka ideologija” (Wilson, 1977), ki je v dvajsetem stoletju postal tudi evropsko dominanten pogled na tehnologijo. Po mnenju Debressona ima tehnolo{ki napredek v 20. stoletju podobno vlogo, kot jo je imelo zlato v 15. in 16. stoletju. Zlato je bilo namre~ v merkantilnem gospodarstvu vir bogastva. V industrijskem gospodarstvu pa Adam Smith poudarja, da je neomajna produkcija dobrin {e ve~ji vir bogastva. Dominanten kredo “laisser-faire” pa je danes zamenjano z “laisser-inventure” (Debresson, 1987: 159). Ob pove~evanju dru`bene vloge in mo~i tehnologije se tehnolo{ki determinizem ponovno reaktivira ob njegovi navidezni kritiki v frankfurtski kriti~ni teoriji, ki ob problematiziranju tradicionalnih filozofskih predpostavk zahodnoevropske kulture sku{a izoblikovati nov pogled na krizo sodobnega evropskega uma in s tem evropske usode nasploh. Ost njihovega mi{ljenja je v radikalni kritiki civilizacije in njenega uma. Tako Max Horkheimer in Theodor W. Adorno v procesih civilizacije vidita predvsem proces razsvetljenstva, ki je ljudem odvzel strah pred naravnimi silami in jih postavil za gospodarje narave (Horkheimer-Adorno, 1981). Razum je tisti, ki je premagal praznoverje in pri~el zapovedovati nad naravo, in sicer tako, da je obvladal njo in ljudi. “Tehnika je bistvo tega vedenja (okrepil S.S.). Ne meri na pojme in podobe, ne na sre~o vpogleda, temve~ na metodo, izkori{~anje drugih, kapital” (Horkheimer-Adorno, 1981: 116). Herbert Marcuse gre tu {e dlje. Zanj tehnika ni nekaj nevtralnega, temve~ je zgodovinsko-dru`beni projekt. Sodobno znanost in tehniko obto`i, da je reakcionarna, ker pomaga vzdr`evati obstoje~i dru`beni red. V imenu racionalnosti, ki je inherentna institucionaliziranemu znanstveno-tehni~nemu razvoju, se {iri prikrita politi~na vladavina, kot gospostvo nad naravo in dru`bo. Tehnika je torej instrument kapitalisti~ne dominacije. Sam pojem tehni~nega uma je tako zanj `e ideologija. “Ne samo uporaba tehnike, temve~ `e sama RIZIČNA DRUŽBA 49 Stojan Sorčan tehnika je gospostvo (vladanje nad naravo in nad ljudmi), metodi~no, znanstveno, prera~unano in ra~unano gospostvo. Dolo~eni cilji in interesi gospostva niso naknadno in od zunaj vsiljeni tehniki – ti pridejo vanjo `e pri konstrukciji tehni~nega aparata; tehnika je vedno zgodovinsko-dru`beni projekt; v njej je projektirano to, kar neka dru`ba in interesi, ki v njej vladajo, nameravajo narediti z ljudmi in stvarmi” (Marcuse, 1965; v Habermas, 1986: 54). To pomeni, da tehni~na racionalnost brani, ne pa ukinja legitimnost vladavine obstoje~ih dru`benih odnosov in da si emancipacije dru`be ne moremo zamisliti brez revolucioniranja same znanosti in tehnologije. Na tej to~ki, namre~ pri vpra{anju, ali tehnika lahko pomeni sredstvo za doseganje “racionalnej{e” in “svobodnej{e” dru`bene ureditve ali pa je tehnika prepreka za njeno emancipacijo, je druga~nega mi{ljenja Jurgen Habermas. Namesto Marcusejeve “demonske” vloge znanosti in tehnologije, ki jo je potrebno revolucionirati, postavi Habermas novo osnovo za kritiko instrumentalnega uma, in sicer tako, da zavaruje um. Pri tem Habermas ne govori samo o tehniki, temve~, kot pravi `e v naslovu svojega klju~nega besedila, o “znanosti in tehniki kot ideologiji” oziroma o znanstveni tehniki v poznem kapitalizmu (Habermas, 1986: 72). Filozofiji “subjektivno centriranega uma”, ki vsa svoja spoznanja izvaja na temelju paradigme spoznavnega subjekta, postavlja alternativo komunikativnega uma oziroma intersubjektivnosti. Dosedanji paradigmi proizvajanja postavi nasproti paradigmo sporazumevanja. Njeno bistvo je v tem, da so dru`beni akterji v delovanju usmerjeni k sporazumevanju, da se torej v odnosih s svetom vedejo refleksivno. Jezik tako postane svojevrstno koordinirano delovanje, ki med akterji vzpostavlja intersubjektivnost. Od tod izhaja nova, optimisti~nej{a perspektiva moderne znanosti in tehnologije. Kriti~no zavrne Marcusejev koncept “nove znanosti” in “nove tehnike” ter se zavzame za druga~en, netehni~en odnos do narave, kjer narava ne bo predmet izkori{~anja, temve~ bo enakovreden partner v interakciji. To naj bi pomenilo predvsem spremembo v strukturi delovanja, in sicer iz racionalno smotrnega delovanja naj bi pre{li na simbolno posredovane interakcije. Ker znanost in tehnika ne moreta sami iz sebe proizvesti tak{nih odnosov, je potrebno dolo~eno dru`beno delovanje. To seveda {e ne pomeni, da je razvoj proizvajalnih sil za dru`beno emancipacijo irelevanten, temve~ da sta predvsem z racionalizacijo dru`benih norm, ki naj ne bi zagotavljale zgolj u~inkovitost in produktivnost, mo`ni nadaljnja emancipacija in progresivna individualizacija. Habermas je namre~ preve~ naivno videl realizacijo teh norm v {tudentskih uporih leta 1968, kot spreminjanje dru`bene zavesti v okviru Marxovega modela dru`bene nadstavbe. 50 RIZIČNA DRUŽBA Tehnologija kot materialna kultura 4. Tehnolo{ke spremembe med kontinuiteto in diskontinuiteto Mit tehnolo{kega determinizma in tehnolo{ke nevtralnosti se je pri~el ru{iti hkrati z biolo{kim evolucionisti~nim razumevanjem tehnolo{kih sprememb. [tevilne zgodovinske in sociolo{ke primerjalne empiri~ne {tudije tehnolo{kega razvoja v razli~nih dru`bah dokazujejo, da tehnolo{ke spremembe nimajo nobene lastne logike ali gonilne sile. Tako postaja jasno, da posameznih tehnolo{kih sprememb ne moremo razumeti povsem neodvisno od drugih tehnolo{kih sprememb ter zlasti ne od ne-tehnolo{kih faktorjev. Tako je, na primer, Lewis Mumford dokazal, da se je Marx zmotil, ker je postavil sredstva materialne proizvodnje v neposredno funkcijo ~lovekovega razvoja, in da je bil ~lovekov “odhod” iz `ivalskega sveta ter njegov razvoj odvisen izklju~no od njegovih sposobnosti izdelovanja in uporabe orodja. “V izgradnji orodij ni bilo ni~ edinstveno ~love{kega, vse dokler niso postala modificirana z lingvisti~nimi simboli, estetskimi zamislimi in dru`beno posredovanim znanjem... Tehnika izdelovanja orodja pravzaprav ni ni~ drugega kot del biotehnike: ~lovekove popolne opremljenosti za `ivljenje” (Mumford, 1986: 7–9). Opirajo~ se na knjigo J. Huizinga Homo Ludens, Mumford ponuja ogromno primerov, da bi dokazal, da je bolj kot delo oblikovala ~lovekovo kulturo igra. Torej ne roke, temve~ mo`gani. Mo`gani pa niso mogli biti samo proizvod roke, ker jih lahko najdemo `e pri dobro razvitih {tirino`nih `ivalih, ki nimajo prostih prstov na ekstremitetah. Slabosti biolo{kih analogij so postale o~itne tudi drugje. Ena najpomembnej{ih je po Debressonu “reduciranje zgodovine tehnologije na enostavne kronolo{ke dogodke” (Debresson, 1987: 156), kjer za~etna ideja determinira kon~ni rezultat. Opisovanje kumulativno kontinuiranega tehnolo{kega razvoja, kjer noben tehni~ni izdelek ni enkraten in ~isto nov, temve~ je rezultat predhodnih izdelkov, zanemarja pomembne velike spremembe in prelome v smereh njenega razvoja, ki naj~e{~e nastajajo v posameznih kriznih obdobjih. To je spro`ilo vpra{anje diskon-tinuitete tehnolo{kega razvoja, ki izhaja iz predpostavke o ~lovekovi pomembnosti pri (iz)oblikovanju posameznih tehnolo{kih dogodkov. Naj~e{~e pa je vezan na herojske izumitelje, kot na primer na Thomasa A. Edisona, Henryja Forda, brata Wright itd., katerih delo naj bi bilo zgolj rezultat njihove osebne genialnosti, ni~ pa naj ne bi dolgovali preteklosti in sedanjosti. Teorije o diskontinuiranem razvoju tehnologij se v glavnem opirajo na Kuhnov koncept revolucionarne narave znanstvenih sprememb; {e zlasti v okviru linearno-posledi~nega razumevanja razmerja med znanostjo in tehnologijo, kjer mora vsaka revolucionarna znanstvena sprememba (`e po definiciji) spro`iti tudi RIZIČNA DRUŽBA 51 Stojan Sorčan revolucionarne tehnolo{ke spremembe. Tako je po vzoru Kuhnove Strukture znanstvenih revolucij Edward W. Constant napisal knjigo Izvori turboreakcijske revolucije (1980), v kateri je dokazoval diskontinuiteto med turboreakcijskim motorjem, kot najpomembnej{im letalskim izumom po drugi svetovni vojni, in med propelersko-batnim motorjem. Constant je bil prepri~an, da gre v tem primeru res za revolucijo, saj se turboreakcijski motor v vseh pogledih radikalno razlo~uje od prej{njega motorja. Razvil se je na osnovi najsodobnej{ih znanstvenih teorij o aerodinamiki in v povsem novi skupini strokovnjakov, ki ni pripadala prej{njim skupnostim razvijalcev letalskih strojev. Basalla se s Constantovo argumentacijo ne strinja. Ugotavlja namre~, da turboreakcijski motor ni stroj brez predhodnikov, saj pripada dvesto let stari tradiciji, ki zajema vodne turbine, vodne turbinske tla~ilke, parne turbine... Na ravni tehni~nega izdelka gre zato za kontinuiteto, ki jo Basalla razkriva tudi v drugih primerih navidezne diskontinuitete. Izvore diskontinuiranega interpretiranja tehnolo{kega razvoja Basalla i{~e zlasti v zakrivanju ali nepoznavanju prave zgodovine tehni~nih izdelkov, v nacionalisti~no romanti~nem povzdigovanju posameznih iznajditeljev, v patentnih sistemih modernih dru`b, ki posamezno iznajdbo personificirajo v iznajditelju, ki ga finan~no nagradijo, ter v konfuzni interpretaciji tehnologije in njenih dru`benih in ekonomskih razse`nostih. Tako se, na primer, angle{ka industrijska revolucija poznega 18. in zgodnjega 19. stoletja naj~e{~e razlaga kot posledica pomembnih tehnolo{kih iznajdb, ki so se nato {irile v industrijo. Moderni frazi “druge” in “tretje” industrijske revolucije pomenita isto, namre~ uvajanje elektronike in ra~unalni{tva v industrijo. V bistvu pa je pri industrijski revoluciji {lo za ve~je spremembe v dru`bi, oziroma v strukturi srednjega razreda, ki jih je prinesla tehnologija. V spremenjenem na~inu `ivljenja ve~ine Angle`ev je takrat verjetno res {lo za revolucijo, toda glede strojev tega ne bi mogli trditi. Basalla doka`e, da je parni stroj rezultat evolucijskih sprememb znotraj tehnologije same (Basalla, 1988: 57–61). “Prevrati v dru`beni in ekonomski sferi so tako pogosto interpretirani napa~no, kot pomembne revolucionarne spremembe v tehnologiji” (Basalla, 1988: 62). Se pravi ~isto tehnolo{ko deterministi~no. Za Basallo so torej tehnolo{ke spremembe evolucionisti~ne, saj bolj ali manj sledijo kontinuiranemu razvoju. Toda njegova teorija, sam ji pravi “moderna teorija tehnolo{ke evolucije”, se bistveno razlikuje od klasi~ne biolo{ke teorije tehnolo{ke evolucije, saj ne izhaja iz analogije med organsko in mehani~no evolucijo. Termin “evolucija” uporablja zgolj kot produktivno metaforo. “Moja teorija tehnolo{ke evolucije upo{teva prav tako velike spremembe, ki so ~esto zdru`ene z imeni iznajditeljev, kot tudi majhne spremembe, ki se dogajajo skozi dalj{e obdobje. Zato 52 RIZIČNA DRUŽBA Tehnologija kot materialna kultura sprejemam obdobja hitrih tehnolo{kih sprememb in obdobja relativne stabilnosti” (Basalla, 1988: 25). Ali kot pravi Fernand Braudel v knjigi Strukture vsakdanjega `ivljenja: mogo~e in nemogo~e (1988): “Tehnika je vse: silovito, pa tudi potrpe`ljivo in enoli~no vplivanje ljudi na zunanji svet; nagle spremembe, ki jih malce prehitro imenujemo revolucije (revolucija smodnika, plovbe po odprtem morju, tiskarstva, mlinov na vodo in veter, prvih strojev), pa tudi po~asne izbolj{ave postopkov in orodij ter naposled ne{teti gibi, ki gotovo nimajo novatorskega pomena...” (Braudel, 1988: 95). Za razliko od klasi~ne biolo{ke teorije tehnolo{ke evolucije se Bassalova teorija vrti okoli {tirih analitskih konceptov: raznovrstnost, kontinuiteta, novost in selekcija. “Raznovrstnost lahko razlo`imo kot rezultat tehnolo{ke evolucije, ker tehni~ni izdelki kontinuirano obstajajo; novosti (tehni~nih izdelkov – op. S.S.) so integralni del narejenega sveta, kjer selekcijski proces dolo~a izbiro novih izdelkov kot reproduciranja in dodajanja `e obstoje~i zalogi narejenih stvari” (Basalla, prav tam). Kot vire novosti Basalla navaja ~lovekovo imaginacijo, dru`beno-ekonomske in kulturne sile, raz{irjanje tehnologije in napredovanje znanosti. In ker je tehni~nih inovacij vedno ve~, kot jih lahko dru`ba izkoristi, Basalla navaja tudi klju~ne selekcijske procese, ki se izvajajo v skladu z dru`benimi vrednotami, njenimi potrebami in s tem, kar dru`ba razume s pojmom “dobro `ivljenje”. Ko je Lewis Mumford v knjigi Mit o stroju (1986) oporekal tezi o civilizaciji kot rezultatu tehnolo{kih sprememb, je pokazal, da je osnovni izum civilizacije hierarhi~na dru`bena struktura. S to protitezo dokazuje, da se je celoten tehni~ni razvoj prepletal s psihosocialnimi transformacijami. [e ve~, gre za teorijo, po kateri naj bi dru`bena organizacija pomenila glavno gonilno silo tehni~nih sprememb (Mumford, 1986: 197–198). “Civilizacija je bila namre~ `e od vsega za~etka usmerjena na stroj...” in “...mehaniziranje ~loveka se je zgodilo `e davno pred mehaniziranjem njegovih proizvodnih sredstev, in to v precej starej{i ureditvi rituala” (Mumford, 1986: 199 in 222). Ritual je namre~ zahteval strogo (samo)disciplino in spodbujal kulturo in ustvarjalnost. Mo~ tak{nega “nevidnega stroja”, ki se je kasneje transformirala v avtoritarno mo~, je anticipiral samo stroj, ki pa je tudi terjal mo~no institucionalno kontrolo. Prav zaradi tega se po Mumfordovem dokazovanju tehni~ni in dru`beni elementi civilizacije pojavijo skorajda isto~asno (Mumford, 1986: 199). Potencialne tehni~ne re{itve so obi~ajno res predhodne razvoju razli~nih dru`benotehni~nih sistemov oziroma tehnologij. Na primer, agrokulturne tehnike niso nastale z agrokulturno revolucijo pribli`no 6.000 let pr.n.{t., ~eprav so se z njo uveljavile, temve~ `e davno prej. [ele ko so se takratne nomadske civilizacije zaradi razli~nih razlogov odlo~ile, da se bodo prostorsko ustalile, RIZIČNA DRUŽBA 53 Stojan Sorčan so agrokulturne tehnike postale njihova dejanska praksa (Debresson, 1987: 27). Kljub temu, da je osnovni izvor tehni~nih iznajdb v `eljah, pa so imeli v daljni zgodovini le vladarji, oziroma njihov kult, podprti z (astronomsko) “znanostjo” in religioznimi sankcijami, tisto sposobnost, da so naredili in usmerjali “megastroj” oziroma tehnologijo. Mumford je potrditev tega na{el `e v najzgodnej{em obdobju velikih egip~anskih piramid, kot najpopolnej{em primeru tehni~ne umetnosti vseh ~asov in kultur. “Kjerkoli se je pojavila institucija kraljevanja, se je z njo pojavil tudi neviden stroj... To velja tako za Mezopotamijo, Indijo, Kitajsko, Yucatan in Peru, kot tudi za Egipt” (Mumford, 1986: 224). Samo manj{ina oziroma kraljeva bo`anska mo~ je lahko spreminjala ve~ino ljudi v mehanske predmete. To pa je lahko naredila le s pravim na~inom mobilizacije velikega {tevila ljudi in s strogo koordinacijo njihovega dela v prostoru in ~asu, za to~no vnaprej dolo~en, jasno zami{ljen in prera~unan smoter. Za delovanje tak{ne tehnologije je bila potrebna popolna kontrola v smislu zanesljive organizacije (tajnega) znanja, razgrajene strukture zapovedovanja in izvr{evanja ukazov ter verski zanos. Prvo je zagotavljala duhov{~ina, drugo birokracija, tretje pa kralji kot poosebljeno bo`anstvo. In kjerkoli je bila tak{na tehnologija vzpostavljena, je pove~ala koli~ino energije in opravila delo v do tedaj nezamisljivih razmerah. S sposobnostjo koncentracije mehani~nih sil se je pojavila nova dru`bena dinamika, ki je bistveno presegala rutino takratnih va{kih kultur. Ker so bili prvi kolektivni stroji oziroma tehnologije sestavljeni iz izklju~no ~love{kih delov, so bili prav tako krhki in ranljivi kot njihove teolo{ko-magijske koncepcije. Zaradi tega so skozi ~lovekovo najzgodnej{o zgodovino ~esto propadali. Vendar pa ni propadel tudi njihov arhe-tip. Namre~, “vojska je prena{ala standardni model mega-stroja od kulture do kulture” (Mumford, 1986: 224). Organizacijski strukturi vojske in tehnologije sta v na~elu enaki, ugotavlja Mumford. Na njunem na~elu mora biti neki um s to~no dolo~enim ciljem, ki z metodo prena{anja ukazov in absolutno pokor{~ino vseh organizacijskih delov dose`e cilj. V kolektivni organizacijski naravi vojske in tehnologije tako ne obstaja niti posamezen vojak niti delavec. Med armado vojakov in armado delavcev ni nobene razlike, kakor tudi ne med prekletstvom vojne in prekletstvom rudnikov in tovarn. Iz tak{ne arhetipske narave tehnologije Mumford posname {e dve bistveni lastnosti; prvi~, negativen, prisilen in ~esto uni~ujo~ vidik tehnologij in drugi~, njen pozitiven, `ivljenjski in konstruktiven vidik. ^eprav na za~etku civilizacije obstajata {e dve vrsti tehnologij: “demokratska” ali razpr{ena (obrtno delo skromnega obsega) ter totalitarna ali centralizirana (delo postane prekletstvo), Mumford ugotavlja, da se je z razvojem civilizacije 54 RIZIČNA DRUŽBA Tehnologija kot materialna kultura logi~no razvijala prav slednja, ki {e potencira svojo destruktivno plat. In ~eprav so za razliko od prvih strojev kot naprav za izkori{~anje dela moderni stroji naprave za zmanj{evanje dela, ni ni~ nenavadnega, da avtoritarna industrijska in voja{ka tehnika postaneta temeljni steber civilizacijskega razvoja. Pri tem je potrebno {e posebej poudariti Mumfordov “dokaz o adekvatnosti mega-stroja v primernih okoli{~inah (okrepil – S.S.)” (Mumford, 1986: 266). Prvi mega-stroji oziroma tehnologije pri izgradnji egip~anskih piramid ali velikega kitajskega zidu so lahko uspeli le v nekaterih bogatih poljedelskih podro~jih z velikim {tevilom prebivalstva in razvito urbano kulturo. Drugje se ne bi in se tudi niso uspeli razviti. To pomeni, kot na primer ugotavlja tudi Debresson, da je “bistvo tehnologije dru`beni namen (okrepil S.S.), za katerega je le-ta narejena” (Debresson, 1987: 13). Iz tak{nega sociolo{kega zornega kota zato la`je razumemo, zakaj so bili, na primer, tehnolo{ki dose`ki starega sveta ve~ji na podro~ju statike in ne dinamike; v civilni gradnji, ne pa v strojegradnji, v zgradbah in ne v strojih, in {e zlasti na podro~ju umetnosti, ne pa na ekonomskem podro~ju. Iz dana{nje perspektive so bile zato vse prej{nje kulture neinventivne. Sprva je podro~je invencije `ivelo v umetnosti. Estetska invencija pa je imela prav tako veliko vlogo kot prakti~ne potrebe. Gledano iz estetike in simbolike pa je tudi dana{nja kultura neinventivna. Skratka, tehnika ni nikoli sama, vedno je v dru`bi. Ali kot pravi Braudel: “Najprej je inventio in {ele precej kasneje uporaba (usurpatio), ko dru`ba dose`e `eleno stopnjo sprejemljivosti. Na primer kosa. V 14. stoletju, po epidemijah, ki so zdesetkale Zahod, je postal šSchnitter Tod’, smrt, oboro`ena s koso, vseobsegajo~a podoba. Toda s koso so tedaj kosili zgolj travo na travniku in je bila le redko orodje `anjca. Steble so rezali bolj ali manj visoko s srpom, nepoko{eno strni{~e prepustili ~redam in za steljo uporabljali gozdno listje in vejevje. Navzlic neznanskemu pritisku mest in skr~enju zasejanih polj v Evropi je kosa, ki so jo obto`evali, da razsipava zrnje, postala obi~ajna {ele na za~etku 19. stoletja. [ele tedaj sta potreba po hitrej{em napredku in mo`nost vsaj majhnega zapravljanja zrnja zagotovili prednostno raz{iritev tega hitrega orodja” (Braudel, 1988: 97). In {e sto in sto drugih primerov bi lahko povedalo isto. Vse velike novosti novega veka, od topovskega smodnika, proizvodnje stekla, tiskanja, ure, plovbe po odprtem morju, parnega stroja itd., bi nam razkrile podobno zgodbo. Glavna tehni~na invencija je namre~ vedno dru`bena. Vse te tehnolo{ke spremembe se torej niso zgodile samo zaradi posameznih iznajdb. V ozadju so tako morali biti nujni dru`beni pogoji, od finan~nih resursov do podjetnih posameznikov in zagotovljenega dobi~ka. Zgodovinsko gledano so tehnolo{ke spremembe povzro~ali tisti, ki so obvladovali RIZIČNA DRUŽBA 55 Stojan Sorčan prese`ek ekonomske produkcije. Pa tudi {tevilo ljudi, ki je lahko prispevalo k ustvarjanju tehni~nih izbir, je bilo v zgodovini razli~no, odvisno od posameznega dru`benega oziroma politi~nega sistema. Na primer, v su`enjski dru`beni ureditvi je bila mo~ uvajanja tehni~nih sprememb koncentrirana v majhnih skupinah lastnikov su`njev. V srednjem veku lahko center novega tehni~nega oblikovanja lociramo v samostane, fevdalne gradove in mesta. Tekmovalne tehni~ne opcije so bile o~itne tudi med razli~nimi dru`benimi skupinami; v zgodnjem obdobju kapitalizma zlasti med cehi. Medtem ko so kmetje uporabljali ro~ni mlin za izdelovanje moke, so samostani in vi{je plemstvo `e uporabljali vodni mlin. Zato Debresson tudi meni, da “stopnja nakopi~ene ekonomske in politi~ne mo~i v dru`bi dolo~a tudi stopnjo uporabe tehni~nih izborov” (Debresson, 1987: 15). Posamezne dru`bene skupine namre~ obi~ajno promovirajo tisto tehnologijo, ki podpira in raz{irja tak{no dru`beno organizacijo, ki jim omogo~a dobi~ek. Tehnologija tako manifestira `eljo po mo~i, kajti posamezni tehnolo{ki sistemi so natan~no izbran instrument za tak{no ali druga~no reguliranje medsebojnih odnosov v posamezni dru`bi. Zato je tehnologija tudi predmet razli~nih dru`benih in ekonomskih konfliktov. Pravica do izbiranja posameznih tehnologij pa je pomemben vir dru`bene mo~i. 5. Od hierarhi~nega k interakcijskemu razmerju med znanostjo in tehnologijo Kritika biolo{ke teorije tehnolo{ke evolucije in tehnolo{kega determinizma ter nevtralnosti, kot bistvene lastnosti internalisti~nega preu~evanja tehnologije, se je prenesla tudi na linearno-posledi~no oziroma hierarhi~no razumevanje razmerja med znanostjo kot znanjem in tehnologijo kot tehni~nimi artefakti, kjer je znanost kontekst tehnologije oziroma je tehnologija aplicirana znanost. O tem, da sodobna znanost funkcionira na tehni~en na~in, se pravi kot empiri~no-raziskovalna dejavnost, ki se spozna na to, kako svet obvladovati, nadzorovati in razpolagati, seveda ni in ne more biti nobenega dvoma. Vendar je to tako le v novove{ki kulturi, kjer tehni~ni kulturni kod vzpostavlja klju~ne mehanizme dru`bene in ne le znanstvene proizvodnje smisla. Toda kot pravi Tine Hribar v besedilu Znanost-raziskovanje-znanost: “Znanost kot znanost ni zgolj raziskovanje... Medtem ko se raziskovanje povezuje z metodologijo in se navezuje na tehnologijo (ta se razteza od strojne tehnologije prek genetskega in`eniringa do socialne tehnologije in umetne inteligence), tako da tvori gonilno silo civilizacijskega razvoja, znanost kot teorija vzpostavlja 56 RIZIČNA DRUŽBA Tehnologija kot materialna kultura kulturo” (Hribar, 1991B: 7–9). A kako naj se znanost kot znanost empiri~no razlo~uje od znanosti kot raziskovanja, se pravi znanosti kot tehnolgije, ~e se lahko, ali pa tudi ne, spoznanja ~iste znanosti kot znanosti uporabijo tudi kot izhodi{~e uporabne znanosti kot tehnologije oz. znanstvene tehnologije? Kaj pravzaprav dolo~a njun horizont? Vpra{anja, na katerega ni (bilo) zadovoljivih odgovorov. Teh pa ni (bilo) zato, ker je (bila) tehnologija lo~ena od preu~evanja znanosti, kakor tudi od njunega dru`benega konteksta. Vse dokler se namre~ pojavlja “znanost kot kontekst tehnologije oziroma tehnologija kot preprosto aplicirana znanost” (Hughes, 1988: 9), imamo opraviti z internalisti~nim raziskovalnim pristopom, kjer so prevladujo~e interpretacije znanosti in tehnologije vezane na objektivisti~no epistemologijo, se pravi, na njuno pozitivisti~no razumevanje. Mejo med znanostjo in tehnologijo dolo~ata tak{ni definiciji, kot ju, na primer, John Ziman v knjigi Uvod v {tudije znanosti (1984) povzame takole: “Znanost kot proizvajanje znanja zaradi samega sebe in tehnologija kot skupek znanja, ki zadeva prakti~no tehniko” (Ziman, 1984: 115). Oziroma znanost kot odkrivanje resnice in tehnologija kot apliciranje resnice (Pinch-Bijker,1987: 19). Odsev tak{nega razumevanja se je empiri~no potrjeval zlasti v znanstveni politiki, kjer lahko zasledimo tak{no definicijo razmerja med temeljno in aplikativno znanostjo: “Temeljne raziskave vodijo do novega znanja in tako zagotavljajo znanstveni kapital. Iz njihovih zalog izhaja prakti~na aplikacija znanja” (Bush, 1946: 52–53, v Hughes, 1991: 20). Znotraj tak{nega interpretativnega modela je klasi~na sociologija znanosti pu{~ala ob strani preu~evanje tehnologije (Spiegel-Rosing, 1977: 19). Zakaj je bilo tako, v `e omenjenem besedilu razlo`i T. Hribar: “Problem, ki se je kazal v tem, da teorija kot izhodi{~e raziskovanja ne more biti hkrati v istem odnosu kot rezultat, ste~i{~e raziskovanja, smo re{evali tako, da smo ga razpletli relacijsko (okrepil S.S.), ~e{: to, kar se na kaki ravni, na primer na ravni teoretske fizike, pojavlja kot rezultat, se na drugi ravni raziskovanja uveljavlja kot izhodi{~e” (Hribar, 1991: 7). Se pravi kot izhodi{~e tehnologije. Pri tehnologiji naj bi namre~ {lo za linearno posledi~no razmerje, torej za nadaljevanje znanosti. Zato se je njuno relacijsko razumevanje gibalo v krogu znanstveno zasnovane tehnologije (“science-based technology”) in tehnolo{ko zasnovane znanosti (“technology-based science”). Tehnologija je torej vedno znanstvena, torej znanstvena tehnologija. Prav zaradi tega tehnologija ni bila v sociologiji znanosti nikoli predmet posebne pozornosti, saj je bila kot nekaj izvedenega iz znanosti vedno drugotnega pomena. V tak{nem intelektualnem okolju se je razvijala sociologija tehnologije, ki je bolj ali manj sledila spoznanjem drugih dru`boslovnih disciplin na tem podro~ju, zlasti filozofiji in RIZIČNA DRUŽBA 57 Stojan Sorčan zgodovini tehnologije. Njena glavna naloga je bila, kot ugotavljata Trevor J. Pinch in Wiebe E. Bijker, razlaga uspe{nih tehni~nih artefaktov. Podobno kot sociolo{ke {tudije znanosti, tudi {tudije tehnologije zanemarjajo preu~evanje tehnolo{kega znanja (Pinch-Bijker, 1987: 24). Zato je njihova analiza asimetri~na in nepopolna. “Za sociolo{ko teorijo tehnologije bi le-ta moral biti explanandum, ne pa explanans” (Pinch-Bijker, prav tam). Je pa bila zato tehnologija v sredi{~u raziskovalne pozornosti zgodovine tehnologije, ki se je ukvarjala z mestom tehnolo{kih sprememb v zgodovinski perspektivi. Toda, kot ugotavlja Thomas P. Hughes, njihova dela niso analizirala tehnolo{kih sprememb. “Ti zgodovinarji so bili pozitivisti in redukcionisti, saj so dejansko ignorirali netehni~ne in neznanstvene dejavnike... V prikazovanju moderne tehnologije, kot primarno aplicirane znanosti in ekonomije, so bili implicitno ali eksplicitno tehnolo{ki deterministi” (Hughes, 1991: 7–8). Tipi~en primer tak{nega razumevanja tehnologije najdemo v zborniku Zgodovina tehnologije (1954–1958), kjer so dru`beni vidiki tehnologije povsem zanemarjeni. Tehnolo{ki razvoj se dogaja v hermeti~no zaprtem prostoru izumov, in`eniringa in znanosti, ki s svojimi rezultati povzro~a dolo~en enosmeren vpliv na dru`bo (“social impact”) (Singer et al, 1954–1958). Pri zgodovinskem pristopu k preu~evanju tehnologije predvsem za opisovanje uspe{nega razvoja posameznih tehnologij. Se pravi asimetri~ni fokus analize, podobno kot pri tradicionalni sociologiji znanosti. Tak{na analiza predpostavlja linearno strukturo tehnolo{kega razvoja, ki sugerira, kot pravi Eugene S. Ferguson, da “celotna zgodovina tehnolo{kega razvoja sledi urejeno racionalno pot, kot da bi dana{nji svet bil natan~en rezultat neke zavestne odlo~itve pred za~etkom zgodovine” (Ferguson, 1974: 19). To hkrati pomeni tudi to, da ni potrebno ni~esar ve~ pojasniti. Tudi ekonomske {tudije tehnologije, zlasti tehnolo{kih inovacij, sledijo podoben linearni model: Temeljna Aplikativna Tehnolo{ki Razvoj Proizvodnja Uporaba raziskava —> raziskava —> razvoj —> proizvoda —> —> Shema 1: Šeststopenjski linearno-posledični (op. S. S.) model inovacijskega procesa (Pinch-Bijker, 1987: 23) V svoj raziskovalni fokus skušajo zajeti različne dejavnike, ki vplivajo na uspeh inovacij (na primer obseg raziskav in razvoja, upravljanje, marketing). Zato Edwin T. Layton v znamenitem besedilu Tehnologija kot znanje napade razumevanje “tehnologije kot tehnike in tehnologov kot tehnikov” (Layton, 1974: 31). Po njegovem prepričanju takšen koncept namreč zanika avtonomno in s tem 58 RIZIČNA DRUŽBA Tehnologija kot materialna kultura kognitivno dimenzijo tehnologije. ^e je namre~ tehnologija zgolj aplicirana znanost, potem to pomeni, da je tehnolo{ko znanje v bistvu identi~no z naravoslovno filozofijo in da je to znanje nastalo po letu 1800, se pravi, ko je tehnologija pri~ela terjati znanstveno vsebino. Logi~na dedukcija teh premis pripelje Laytona do absurdnega sklepa: “tehnologija pred letom 1800 ni vsebovala nikakr{nega znanja” (Layton, prav tam). Pa tudi {tevilne zgodovinske {tudije tehnologije dokazujejo, da tehnologijo bolj kot materialni artefakti konstituirajo ideje in informacije. Lo~evanje znanja in tehnologije je zato umetno. Povezovanje tehnologije z znanjem ni namre~ ni~ novega. Layton tak{en koncept odkrije `e pri Aristotelu, pa tudi pri {tevilnih ameri{kih zgodovinarjih, ki so poudarjali vlogo idej v tehnologiji Sam se pri tem oprime Alexandra Koyreja, ki “ne reducira tehnologije na tehniko, ampak nasprotno insistira, da je tehnologija sistem mi{ljenja, ki se kot neodvisen sistem razlo~uje od znanosti... Zato je zanj zgodovina tehnologije nelo~ljivo povezana z intelektualno zgodovino” (Layton, 1974: 35). Koyre ne zanika vpliva znanosti na tehnologijo, ki je zanj indirekten. Znanost in tehnologija imata le razli~en na~in mi{ljenja, ki se bistveno razlikujeta. Koyre ozna~i tehnolo{ko mi{ljenje kot “zdravo razumsko” (Layton, 1974: 36). Bli`je je umetni{kemu kot pa znanstvenemu ali filozofskemu, saj je bolj plasti~no, geometri~no in neverbalno. Koyrejevo razlikovanje med znanostjo in tehnologijo pa izhaja iz Platonovega razlikovanja med episteme (znanje) in techne (umetnost). Gre torej za razlikovanje med vedeti in delati. Glede na Koyrejevo razlo~evanje ima tehnologija svoja neodvisna pravila, ki konstituirajo tehnolo{ke teorije. Tehnolo{ko znanje se sicer transformira pod vplivom znanosti, toda rezultat tega ni preprosta aplikacija znanosti na tehnologijo, temve~ to, ~emur Koyre pravi “technologie”, kar lahko poslovenimo kot tehnolo{ka znanost. Opirajo~ se na Koyreja, je za Laytona skupni imenovalec tehnologije sposobnost oblikovanja. Oblikovanje (“design”) je sredi{~ni namen tehnologije, kar jo razlo~uje od znanosti in filozofije. “Na tehnologijo lahko gledamo kot na spekter, kjer so na eni strani ideje, na drugi pa tehnike in stvari, njen sredi{~ni pojem pa je oblikovanje” (Layton, 1974: 38). Za pravilno razumevanje tehnologije sta torej potrebna oba vidika tehnologije. Tak{no razlo~evanje tehnologije od znanosti rezultira v “simetri~nem modelu znanstveno-tehnolo{kih interakcij” (Layton, 1974: 40). In ~e Platonovo in Koyrejevo razlo~evanje “znanja” in “umetnosti” vodi k stati~nemu modelu, predlaga Layton dinami~en model njunih sprememb, ki izhaja iz spreminjajo~ega se dru`benega konteksta. Nekaj let kasneje Layton zapi{e: “Delitev med znanostjo in tehnologijo ni delitev abstraktne funkcije vedenja in delanja. Delitev je dru`bena” (Layton, 1977: 209). RIZIČNA DRUŽBA 59 Stojan Sorčan Layton je s spoznanjem kognitivne dimenzije tehnologije, v nasprotju s prevladujo~o fizi~no dimenzijo, priznal intelektualno in epistemolo{ko avtonomnost tehnologije kot sistema znanja, ki je lo~en od znanosti. To pomeni, da ima tehnologija svoje zaloge znanja z njej lastno dinamiko sprememb in razvoja. S tem pa se je zgodila tudi pomembna sprememba v razumevanju odnosa med znanostjo in tehnologijo. Namesto podrejajo~ega odnosa med tehnologijo in znanostjo, kjer nosi prvi implikacije drugega, je prihajalo do spoznanja, da sta znanost in tehnologija medsebojno enakovredni ~lovekovi dejavnosti. Obe podro~ji bi lahko obstajali neodvisno eno od drugega, ~eprav se dejansko prepletata v simbioti~nem odnosu, se pravi, v medsebojno koristni interakciji. Kot pravi Govindan Parayil, je razmerje med znanostjo in tehnologijo postalo dialekti~no. “Tehnologija in znanost se medsebojno okori{~ata. Ogromen razvoj v tehnologiji in znanosti, posebno v 20. stoletju, jasno ka`e na proces medsebojnega bogatenja” (Parayil, 1991: 290). Ali kot pravi Layton: “Znanost in tehnologija postaneta medsebojno pome{ani. Moderna tehnologija vklju~uje znanstvenike, ki šdelajo’ tehnologijo in tehnologe, ki funkcionirajo kot znanstveniki” (Layton, 1977: 210). Pri~ujo~o reorientacijo razumevanja je Barry Barnes analiti~no prikazal s konceptom hierarhi~nega in interaktivnega modela razmerij med znanostjo (Z) in tehnologijo (T): KONCEPT RAZMERIJ MED ZNANOSTJO (Z) IN TEHNOLOGIJO (T) PRIMERJAVA INSTITUCIJ “SLABI STARI ČASI” SEDAJ OBLIKA DEJAVNOSTI Z = Odkrivanje Ustvarjanje znanja T = Aplikacija Uporaba znanja Z = Invencija T = Invencija GLAVNI VIRI Z = Narava T = Znanost Z = Obstoje~a znanost T = Obstoje~a tehnologija GLAVNA ZAVEZANOST REZULTATOV Z = Stanju v naravi T = Stanju v znanosti T = Ni ene glavne zavezanosti Z = Ni ene glavne zavezanosti OBLIKE KOGNICIJE Z = Kreacija/konstrukcija T = Rutina/dedukcija Z = Kreacija/konstrukcija T = Kreacija/konstrukcija 60 RIZIČNA DRUŽBA Tehnologija kot materialna kultura NJUNO RAZMERJE SPLO[NA PODOBA Z T Hierarhi~na odvisnost Z <-> T Enakopravna interakcija GLAVNI POSREDNIK DELOVANJA Besede Ljudje REZULTATI a. Za razvoj znanja a. Napovedane posledice. T deducira implikacije Z in jim daje fizi~no podobo. Ni vpliva T na Z. a. Ni napovedanih posledic. T prilo`nostno kreativno uporablja Z. Z prilo`nostno kreativno uporablja T. Med T in Z je interakcija. b. Za razvoj sposobnosti in tehnik b. Z lahko svobodno kreativno uporablja T kot vir v raziskovanju. b. Ni lo~enih vpra{anj. Interakcija. c. Za evalvacijo znanja in sposobnosti c. Z evalvira odkritja v nespremenjenem kontekstu na neodvisen na~in. T je evalvirana v skladu s svojo sposobnostjo izvajanja implikacij Z. Uspeh T je ustrezen uporabi Z; neuspeh T je nekompetentna uporaba Z. c. Z in T sta inventivni, obe sta vklju~eni v evalvacijo. Ni a priori razlogov, zakaj ne bi bilo delovanje T evalvirano z referencami, ki so relevantne za delovanje v Z, ali obratno. Shema: Koncepcija razmerja med znanostjo (Z) in tehnologijo (T), (Barnes, 1982: 167) Barnes pripisuje glavni razlog za vzpostavitev interaktivnega modela tistim intelektualnim gibanjem, ki so pri~ela razumevati znanost in tehnologijo kot posebni obliki kulture, ter tistim, ki so ugotavljali, da znanje nima inherentno logi~nih implikacij. V prvem primeru gre za spoznanje, da se nova znanost ve~inoma razvija iz stare znanosti, ne pa le iz odkritij v naravi, in da se nova tehnologija razvija iz stare tehnologije, ne pa le iz znanstvenih spoznanj. Pinch in Bijker namre~ ugotavljata, da sta znanost in tehnologija dru`beno konstruirani kulturi, katerih meja je stvar dru`benega pogajanja (Pinch-Bijker, 1987). V drugem primeru pa gre za zavra~anje spoznanja, da je tehnologija le rutinsko delovanje, ki znanstvene implikacije deducira in realizira. Gre torej za novo spoznanje, da “kognitivno ni bistvene razlike med ustvarjanjem znanstvenih teorij in njihovimi kasnej{imi aplikacijami” (Barnes, 1982: 168). [e ve~. Mulkay je, na primer, v knjigi Znanost in sociologija znanja (1979) pokazal napa~nost prevladujo~e teze, po kateri prakti~na u~inkovitost tehnologije ka`e na prevladujo~o RIZIČNA DRUŽBA 61 Stojan Sorčan epistemologijo znanosti, kajti tudi napa~na ali delno napa~na teorija se lahko uporabi kot osnova za uspe{no prakti~no aplikacijo. Iz tega sledi, da je resni~nost ali napa~nost znanstvenega spoznanja irelevantna za sociolo{ko analizo tehnologije, kajti znanstveno spoznanje ne more razlo`iti uspeha tehnologij(e). In da bi uspe{nost tehnologij res lahko razumeli, Barnes predlaga, da interakcijski model razmerij med znanostjo in tehnologijo raz{irimo na druge subkulture, zlasti na njun dru`beni, politi~ni ali ekonomski kontekst. Interakcija znanosti in tehnologije namre~ ka`e na obliko ~lovekove dejavnosti, ki se dogaja v nekem dru`benem in zgodovinskem okolju. Toda staro vpra{anje je `e, kako sta znanost in tehnologija “vstavljeni” v dru`bo. 6. Dru`beno konstruiranje tehnologije Sociologija tehnologije se je kot samostojna znanstvena disciplina pravzaprav oblikovala {ele v okviru sodobnih kognitivnih teorij tehnologije in dru`be. Da sociologija tehnologije vznika {ele v tem ~asu, tudi ni naklju~no. Zaradi prevladujo~ih teoreti~nih tokov, kot sta bila zlasti pozitivizem in v okviru njega tehnolo{ki determinizem, ni bilo dru`beno relevantno in zato morda tudi ne intelektualno zanimivo preu~evati dru`benih procesov, delovanj in struktur, ki so povezani s tehnologijo. Ko pa je bilo teoreti~no sprejeto, da dru`beni kontekst mo~no izoblikuje tehnologijo, se je pri~el uveljavljati koncept “dru`benega strukturiranja tehnologije” (Hughes, 1988: 11). In Layton namesto prevladujo~ega makro pristopa k tovrstnemu preu~evanju predlaga mikro pristop. “Potrebujemo razumevanje tehnologije od znotraj, in sicer kot znanje in kot dru`beni sistem... Tehnologijo preve~ pogosto razumemo kot ~rno skrinjo” (Layton, 1977: 198). Tehnologija kot “~rna skrinja” je postala predmet sociolo{ke preiskave v okviru kognitivnih teorij tehnologije in dru`be. Za razliko od nad-osebnih dru`benih sil in trendov Marxove in Ogburnove {ole so le-te osredoto~ene na akterje v delovanju. Poudarjajo izbire, odlo~itve in strategije posameznikov, skupin in institucij pri razvijanju posameznih tehnologij. Namesto poudarjanja dru`benega vpliva tehnologije se ukvarjajo z dru`benim izoblikovanjem tehnologije. Analiti~no lahko prepoznamo tri tak{ne teorije, ki se na posameznih ravneh razli~no medsebojno prepletajo in dopolnjujejo. Gre za sistemsko teorijo, teorijo mre`e in teorijo dru`bene konstrukcije tehnologije. Prehod od hierarhi~nega k interakcijskemu razumevanju tehnologije je v okviru zgodovinskih preu~evanj prvi razvil Thomas P. Hughes. Njegov osnovni pojem je tehnolo{ki ali dru`benotehni~ni sistem kot integrirana mre`a ljudi, tehnolo{kega znanja in na~rtov (Hughes, 1991: 22). S tem je postavil koncept 62 RIZIČNA DRUŽBA Tehnologija kot materialna kultura sistemske teorije, ki vzpostavlja znanost, tehnologijo in dru`bo v razmerje brez{ivnega tkiva (“seamless-web systems”). To pomeni, da so dihotomne analiti~ne kategorije razumevanja, kot so: tehnologija/znanost, temeljno/aplikativno, interno/eksterno in tehni~no/dru`beno v temelju prese`ene, saj so v konkretnem interakcijskem razmerju vstavljene ena v drugo. Tak{ne dihotomije so namre~ tuje razvijalcem posameznih tehnologij, ki pri tem niso sami, saj morajo upo{tevati razmerje tehnologij do dru`benih, ekonomskih, politi~nih, znanstvenih in drugih dejavnikov, s katerimi so si v medsebojnem sistemskem razmerju. Sistemsko naravo ve~ine tehnolo{kih aktivnosti je Hughes ilustriral z Edisonovim primerom. Njegov razvojni problem je bil hkrati ekonomski (kako priskrbeti elektri~no razsvetljavo po konkuren~ni ceni v primerjavi s plinom), politi~en (kako prepri~ati politike, da bodo dovolili razvoj elektri~nega sistema), tehni~en (kako dose~i, da se pri prenosu energije ne bo zmanj{ala njena mo~) in znanstven (kako odkriti `arni~no nit, ki bo visoko odporna proti segrevanju). ^e je torej Edison hotel re{iti probleme, je moral povezati v tehnolo{ki sistem razli~ne elemente, ki so zagotavljali re{itev sistemskega cilja. V besedilu Evolucija velikih tehnolo{kih sistemov (1987) elemente tehnolo{kih oziroma dru`benotehni~nih sistemov razdeli na fizi~ne oziroma tehni~ne artefakte (npr. generatorji, transformatorji, elektri~ne lu~i), organizacije (npr. industrija, trgovina, banke), znanost (npr. knjige, ~lanki, univerzitetni u~itelji, raziskovalni programi) in zakonodajo (npr. zakoni, pravilniki). Pri tem je postavil tudi vzorec njihove evolucije (invencija, razvoj, inovacija, transfer, rast, konkuren~nost in stabiliziranje), ki ni linearno posledi~na, saj se lahko dogaja tudi v druga~nem zaporedju. Klju~no je, da Hughes obravnava tehnologijo in ljudi skupaj. Druga~e od Marxa in tudi Ogburna izhaja iz eksplicitne predpostavke, da tehnologija ne more delovati brez ljudi. In ker so sistemski razvijalci identificirani kot dru`beni akterji, so zato tudi tehni~ni artefakti dru`beno konstruirani. Ena od bistvenih zna~ilnosti sistemskih razvijalcev, J. Law jim pravi “heterogeni in`eniring” (Law, 1987), je namre~ sposobnost, da konstruirajo ali prisilno vzpostavijo enotnost v razli~nosti, centralizacijo v pluralnosti in koherentnost v kaosu. Te konstrukcije pogosto hkrati pomenijo tudi dekonstrukcijo alternativnih sistemov. Zaradi doseganja sistemskega cilja so razmerja med deli sistema podvr`ena medsebojni odvisnosti in centralno hierarhi~ni kontroli. Na podobnem stali{~u je tudi teorija dru`bene konstrukcije tehnologije, ki neposredno izhaja iz empiri~nega programa relativizma v sodobni sociologiji znanstvenega spoznanja. Njena protagonista Wiebe Bijker in Trevor Pinch v besedilu Dru`bena konstrukcija faktov in artefaktov (1987) poka`eta na uspe{en prenos konceptualnih in metodolo{kih vpra{anj in re{itev iz sociologije znanosti na sociologijo tehnologije. Podobno kot RIZIČNA DRUŽBA 63 Stojan Sorčan znanstveno spoznanje je namre~ tudi tehnologija grajena na procesih dru`bene konstrukcije, se pravi na pogajanjih med razli~nimi dru`benimi interesi. Opirajo~ se na evolucijsko epistemologijo Toulmina in Campbella, opisujeta razvojne procese tehni~nih artefaktov kot “spremembo variacije in selekcije” (Bijker-Pinch, 1987: 28). Ta se v nasprotju s prevladujo~im linearnim modelom tehnolo{kega razvoja ka`e v ve~smernem modelu tehnologije, katerega klju~ni kriterij je dru`bena mo~. Mre`a zainteresiranih strank, ki tvori tehnolo{ki okvir, namre~ odlo~a, kaj je pomembno pri posameznem tehnolo{kem na~rtu ali sistemu in kako naj se le-ta razvija. Brez zainteresirane dru`bene mre`e se namre~ ne more razviti nobena tehnologija. Glede na njuno teorijo je tehnologija dru`beno konstruirana, kar pomeni, da je njena narava determinirana z mre`o zainteresiranih strani v dru`bi. Tehnologija se preprosto ne zgodi kar tako, temve~ je v dru`benem procesu izbrana, da privede do dolo~enega rezultata. Invencija novih tehnologij je kot individualna kreacija namre~ `e dru`beni proces. Ne le od posameznika, odvisna je zlasti od dru`benega konteksta, od zahtev in interesov dru`be ter `e od obstoje~ega znanja in ve{~in. Pomen dru`bene pogojenosti kreiranja tehnologij pa postane {e ve~ji, ~e upo{tevamo, da je potrebno invencije preko zapletenih dru`benih mehanizmov transformirati v dru`beno priznane in za`eljene inovacije ter le-te preko trga vpeljati v vsakdanje `ivljenje. Tehnologija tako ne lebdi prosto v dru`bi, temve~ je vdelana v posameznih dru`benih odnosih, skupinah in institucijah, ki jo kreirajo, dizajnirajo, sponzorirajo, proizvajajo, promovirajo, distribuirajo in regulirajo. Skratka, tehnologije izoblikujejo tiste dru`bene institucije, ki so odgovorne za njeno upravljanje in koristnost njenega delovanja. To so naj~e{~e tisti, ki razpolagajo s precej{njo ekonomsko, pa tudi s politi~no mo~jo. Med tehnologijami in tistimi dru`benimi institucijami, ki jih “podpirajo”, je mo~no medsebojno prepletanje. Tehnologije namre~ za svoje delovanje potrebujejo zavezni{tvo v institucijah, institucije pa za svoj obstoj potrebujejo kontinuiteto tehnologije, ki z njihovo pomo~jo sploh lahko funkcionirajo. Spremembe teh institucij zato pomenijo tudi spremembo tehnologije, kakor tudi tehnolo{ke spremembe povzro~ijo spremembe dru`benih institucij ter struktur in odnosov v dru`bi. Prav zato prihaja ob poskusih uvajanja druga~nih in novih tehnologij do tolik{nih institucionalnih odporov, konfliktov in neuspehov. Teorijo akter-mre`a pa so razvili francoski sociologi Michel Callon, Bruno Latour in John Law. Njihova centralna ideja je, da se dru`benotehni~ni sistemi, se pravi tehnologija, razvijajo v povezovanju heterogenih elementov, ki sku{ajo drug drugemu vsiliti in prodati svojo konceptualno shemo. Ustaljene kategorije, kot so znanost, tehnologija, ekonomija, politika itd., Callon abstrahira v splo{en pojem akterjev. Akterji tako pomenijo heterogene entitete, 64 RIZIČNA DRUŽBA Tehnologija kot materialna kultura ki za razliko od tradicionalnih akterjev sociologije vklju~ujejo tudi ne-personalne komponente; tako raziskovalce, in`enirje, uporabnike kot tudi elektrone, akumulatorje ipd. Le-ti so v mre`ni interakciji, skozi katero ustvarjajo sebi koherenten svet. Mre`o je Callon posku{al razumeti s pomo~jo filozofije Michela Serresa, in sicer z njegovo centralno kategorijo “prevajanje” (“La traduction”). Prevajanje je tako “mehanizem in strategija, skozi katero akter – kdorkoli je `e – identificira druge akterje ali elemente in jih vzpostavi v medsebojen odnos. Vsak akter izgrajuje okoli sebe univerzum kompleksnih in spreminjajo~ih mre` z razli~nimi elementi, ki jih sku{a medsebojno povezati in jih napraviti odvisne od sebe” (Callon, 1983: 17). Pri akterjevem konstituiranju mre`e Callon poudarja akterjevo sposobnost gradnje in hkrati redefiniranja `e izgrajenega. Zato nastopajo te`ave pri stabiliziranju mre`e, kajti akterji v mre`i so v nenehnem procesu transformiranja in ustvarjanja novih kombinacij s starimi entitetami. [tevilne mre`e zato tudi propadejo. Callon je prepri~an, da lahko s tak{nim konceptom opi{emo vso heterogenost in kompleksnost tovrstne dru`bene dinamike oziroma “dru`be v nastajanju” (“society in the making”). “Lahko ga apliciramo na celoten proces, saj akterji obsegajo in opisujejo ne le zavezni{tva in interakcije, ki se zgodijo v dolo~enem obdobju, temve~ tudi vse spremembe in razvoj, ki temu sledi” (Callon, 1987: 100). Obi~ajno se namre~ misli, pravi Callon, da so na za~etku inovacijskih procesov problemi zgolj tehni~ni, v kasnej{em procesu pa da pridobijo pomembnost tudi dru`beni, ekonomski, politi~ni in tudi kulturni elementi. Njegova teorija poka`e, da ni tako. Kognitivne teorije tehnologije in dru`be so tako vzpostavile nov jezik in nove koncepte za prikaz novega razumevanja tehnolo{kih sprememb. Le-teh ne razumejo kot vnaprej dolo~en proces, ki se odvija po naravni trajektoriji od temeljnih do aplikativnih raziskav, razvoja, marketinga in proizvodnje, temve~ kot rezultat dinami~nega neravnovesja heterogenosti in kontingen~nosti. Uveljavljanje in stabiliziranje tehnologije je zato mo`no razumeti le, ~e posamezne tehni~ne izdelke postavimo v interakcijsko razmerje s {ir{imi netehni~nimi, se pravi dru`benimi dejavniki. Pri razvoju tehnologije gre za heterogenost dru`benih in tehni~nih razmerij. Nobeno od njiju ni privilegirano. Kot to ka`ejo {tevilne empiri~ne {tudije, ni nikakr{ne osnove za razlo~evanje med svetom tehnologije in svetom dru`be. Tehnologije so dru`beno izoblikovane, oziroma tehnologija je dru`bena. “Na{e tehnologije zrcalijo na{o dru`bo. Reproducirajo in utele{ajo kompleksno kombinacijo profesionalnih, tehni~nih, ekonomskih in politi~nih dejavnikov” (Bijker-Law, 1992: 3). Dr. Stojan Sor~an, sociolog znanosti, svetovalec vlade na ministrstvu za znanost in tehnologijo RIZIČNA DRUŽBA 65 Stojan Sorčan LITERATURA: BARNES, B. (1982): The Science-Technology Relationship: A Model and a Query, Social Studies of Science, zv. 12, str. 166–72. BASSALA, G. (1989): The Evolution of Technology, Cambridge University Press, Sydney. BIJKER, W. E., HUGHES, T., PINCH, T. (1987): The Social Construction of Technological System, Cambridge, MIT Press. BIJKER, W. E., LAW, J. (1992): Shaping Technology/Building Society, The MIT Press, Massachusetts, London. BIMBER, B. (1990): “Karl Marx and the Three Faces of Technological Determinism”, Social Studies of Science, {t. 2. BRAUDEL, F. (1988): Strukture vsakdanjega `ivljenja, Studia Humanitatis, Ljubljana. BURGER, H. (1979): Filozofija tehnike, Naprijed, Zagreb. CHANT, C. (1989): Science, Technology and Everyday life 1870–1950, London in New York. DEBRESSON, C. (1987): Understanding Technological Change, Montreal. DICKSONS, D. (1986): “Technology and the construction of social reality”, v: LEVIDOW, L. (ur.): Radical Science Essays, Free Association Books. ELLUL, J. (1965): The Technological Society, Jonathan Cape. HABERMAS, J. (1986): Tehnika i znanost kao “ideologija”, [kolska knjiga, Zagreb. HORKHEIMER, M., ADORNO, T. W. (1981): “Pojem razsvetljenstva”, v: Kriti~na teorija dru`be, Mladinska knjiga, Ljubljana. HRIBAR, T. (1991): “Znanost-raziskovanje-znanost”, Raziskovalec, {t. 1, Ljubljana. HUGHES, T. (1988): “The Seamless Web: Technology, Science, et cetera, et cetera”, v: BRIAN, E., (ur.): Technology and Social Process, Edinburg University Press. HUGHES, T. (1991): “From Deterministic Dynamos to Seamless-Web Systems”, v: SLADOVICH, H. E. (ur.): Engineering as Social Enterprise, National Academy Press, Washington. JARY, D.&J. (1991): Dictionary of Sociology, Harper Collins Publishers, Glasgow. LAYTON, E. (1974): “Technology as Knowledge”, Technology and Culture, zv. 15, {t. 1. MUMFORD, L. (1986): Mit o ma{ini, Grafi~ki zavod Hrvatske, Zagreb. PARAYIL, G. (1991): “Technological Knowledge and Technological Change”, Technology in Society, zv. 13, {t. 3. PINCH, T., BIJKER, W. (1987): “The social construction of facts and artifacts”, v: BIJKER, W., HUGHES, T., PINCH, T. (ur.): The Social Construction of Technology Systems: New Directions in the Sociology and History of Technology, Mass.: MIT Press. SINGER, C., HOLMYARD, E.J., HALL, A., WILLIAMS, T. (1954–58): A History of Technology, Oxford University Press, New York. SPIEGEL-ROSING, I. (1977): Science, Technology and Society, Sage, London – California. SRUK, V. (1980): Filozofsko izrazje in repertorij, Pomurska zalo`ba, Murska Sobota. VINCENTI, W. (1984): “Technological knowledge without science”, Technology and Culture, zv. 25. WESTRUM, R. (1991): Technologies & Society, Wadsworth Publishing Company, Belmont, California. WILSONS, H. T. (1977): The American Ideology: Science, Technology, and Organization as Modes of Rationality in Advanced Industrial Societies, Routledge & Kega Paul. WINNER, L. (1977): Autonomous Technology: Technics-out-of-control as a Theme in Political Though, MIT Press. ZIMAN, J. (1984): An Introduction to science studies, Cambridge University Press. 66 RIZIČNA DRUŽBA Andrej A. Luk{i~ Laboratoriji so zamenjali parlament: politika, znanost in razvojne opcije prihodnosti V razvitih industrijskih dr`avah se je konec sedemdesetih let kon~ala epoha, v kateri se zaklju~ujeta dva zgodovinska procesa. Politika se je po eni strani borila proti notranjim mejam z ekspanzijo socialne dr`ave, po drugi pa so se mo`nosti za socialne spremembe zna{le v rokah znanosti, tehnologije in raziskovanja. Tako je ob institucionalni stabilnosti in nespremenjenih zakonih organizirana mo~ socialnega spreminjanja pre{la s podro~ja politike v subpolitiko. Razmi{ljanje o prihodnosti in oblikovanje dru`be se je temu ustrezno za~elo seliti iz parlamenta v raziskovalno-industrijske laboratorije. O idejah o alternativni dru`bi se ni ve~ razpravljalo v parlamentu ob razpravah pri sprejemanju novih zakonov, pa~ pa ob razpravah o aplikacijah mikroelektronike, genske tehnologije, in informacijskih medijev. Politi~ne utopije, kolikor jih je bilo, so bile le {e spekulacije o stranskih u~inkih novih tehnologij in zato niso mogle biti druga~ne kot negativne (katastrofi~ne) utopije. Strukturiranje nove prihodnosti je za~elo potekati indirektno in neprepoznavno v raziskovalnih laboratorijih in v pisarnah izvr{ilnih organov, ne pa v parlamentu ali v politi~nih strankah. Vsi drugi – celo najodgovornej{i in najbolje obve{~eni ljudje v politiki in znanosti – bolj ali manj `ivijo od drobtinic informacij, ki padejo z miz na~rtovalcev tehnolo{ke subpolitike. Raziskovalni laboratoriji in mened`ment v prihodnost usmerjenih industrij so pod masko normalnosti dejansko postali “revolucionarne celice”. Tukaj se strukture nove dru`be implementirajo z zahtevo po realizaciji RIZIČNA DRUŽBA 67 Andrej A. Luk{i~ 1 Najbolj jasno se to poka`e tam in takrat, ko stranski u~inki napredka po obsegu in formi postanejo epohalna socialna sprememba. V teh primerih postane povsem transparentna prava narava napredka v vsej svoji grozljivi podobi. 2 Ta politi~na opcija ima ve~insko podporo tako v politiki in znanosti kot tudi v javni sferi. Pod njo izginjajo razlike v zaprise`enih politi~nih pogledih in pozicijah in celo izginjajo nacionalne meje. Pod to opcijo se podpisuje veliko solidnih in uglednih ustanov. 3 Morebitno nasprotovanje in oporekanje tem predpostavkam je ozna~eno kot nezasli{ana ignoranca ali kot mazohisti~no samouni~evanje. ultimativnih ciljev napredka in znanja, ki so zunaj dosega parlamentarnega sistema. Tako pa ni zato, ker bi `eleli nasprotovati parlamentarnemu sistemu, pa~ pa preprosto zato, ker je ignoriran. Nepolitika, ki jo udejanjajo neokonservativisti~ne politi~ne sile in ki nimajo niti zavesti o razvoju niti vpliva nanj, ima od sredine osemdesetih let odlo~ilno vlogo v politiki zahodnih demokracij. Politika postaja javno financirana agencija, ki propagira son~ne strani razvoja, ga pa ne pozna in nanj ne more aktivno vplivati. Politiki sku{ajo s svojim ravnanjem obraniti status quo, dejansko pa s tem pospe{ujejo transformacijo v “alternativno” dru`bo, ki je niti ne slutijo, hkrati pa krivijo “kulturno agitacijo”, ~e{ da sistemati~no spodbuja strah pred prihodnostjo. Na drugi strani pa poslovne`i in znanstveniki, ki se pri svojem vsakodnevnem delu ukvarjajo z na~rti za revolucionarno strmoglavljenje sedanjega socialnega reda, vztrajajo z nedol`nimi obrazi objektivnosti pri tem, da niso odgovorni za ni~, kar prina{ajo njihovi na~rti in odlo~itve. To splo{no nezavestnost utirjenega procesa lahko preseka {ele groze~a nevarnost in tveganje, ki ti~i v njej kot notranji potencial ozave{~anja. Prvi koraki v tej smeri se `e ka`ejo v izgubi kredibilnosti. Kredibilnosti ne izgubljajo le posamezniki, ki igrajo svoje poklicne vloge, pa~ pa tudi poklicne vloge same1, ki jih igrajo posamezniki. V modernizacijskem procesu zahodnih dru`b je delitev oblasti in mo~i zelo fluidna in se giblje znotraj sive cone politi~nega aran`maja med tremi variantami, ki se med seboj ne izklju~ujejo, kljub temu pa ima ena hegemonsko pozicijo: 1. nazaj v industrijsko dru`bo, reindustrializacija 2. demokratizacija tehnolo{ke transformacije in 3. diferencirana politika. Nazaj v industrijsko dru`bo in ugovori Reindustrializacija2 prisega na svoj trezni realizem, ki ga gradi na spoznanju in izku{njah iz zadnjih dvesto let na podro~ju napredka in civilizacije ter njune kritike, katere jedro je zajeto v ocenah ekonomskih razmer in nespremenljivih tr`nih silah3. Zagovorniki te opcije ocenjujejo, da imamo danes opraviti z o`ivljanjem antimodernisti~nih gibanj in argumentov, ki so sicer `e od vsega za~etka kot senca spremljali industrijski razvoj, toda brez realne mo~i, da bi zavrli industrijski napredek. Temu in trendom “nove” ekonomske nujnosti – brezposelnost ali industrijska konkurenca –, ki drasti~no zmanj{ujejo prostor politi~nemu manevriranju, se je ta opcija sposobna uspe{no upreti. Njeno temeljno prepri~anje je, da se bodo stvari naprej odvijale tako, kot so se dosedaj, le da bodo uvedeni {e nekateri 68 RIZIČNA DRUŽBA Laboratoriji so zamenjali parlament: politika, znanost in razvojne opcije prihodnosti ekolo{ki korekturni ukrepi, o ~emer natan~neje govorijo spoznanja o “post-zgodovini” in spoznanja o neizogibnosti razvojne poti v smeri industrijske dru`be. Zdi se, da gre celo pojem napredka tej opciji zelo na roke. Na vpra{anje, “kaj naj bi storili” (vpra{anje, ki si ga postavlja vsaka generacija znova), je odgovor jasen: “Zaupati je treba v napredek. Vse bo tako kot do sedaj, samo da bo vse ve~je, hitrej{e in ve~.” Scenarij ravnanj in misli, ki ga predvideva omenjena opcija, je povsem jasen: gre za ponovno izdajo izku{enj industrijske dru`be od 19. stoletja dalje, ki se projicirajo na dru`bo 21. stoletja. Tveganja, ki jih proizvaja in povzro~a industrializacija, dejansko za to opcijo niso povsem nova vrsta gro`enj, pa~ pa so tako kot v preteklosti izzivi za jutri{nji dan – mobilizirajo nove znanstvene in tehnolo{ke mo~i, in tako se “izdelujejo in postavljajo klini na lestvi napredka”. Opciji reindustrializacije ne gre nasprotovati v njenih zahtevah, da je treba odpirati tr`ne mo`nosti na podlagi uveljavljene stare tr`ne logike, in tudi temu ne, da je sedanje nevarnosti {e vedno mogo~e prepu{~ati kasnej{im generacijam v prepri~anju, da bodo v prihodnosti tehni~no re{ljive in obvladljive. Opozoriti pa velja na dve neizpodbitni pomanjkljivosti pri tak{nem razumevanju dru`be: a) zna~aj industrijske dru`be kot polmoderne dru`be b) da kategorije, v katerih razmi{ljajo (modernizacija – tradicije), in kategorije, v katerih `ivijo (modernizacija industrijske dru`be), pripadajo dvema razli~nima stoletjema in da se je v tem ~asu svet spremenil kot {e nikoli doslej. Zagovorniki te opcije niso uvideli, da se v modernizaciji – to je v konstantnosti inovacij – pojavi kvalitativna diskontinuiteta, in Beck (1986) opozarja na morebitne posledice, ki bodo sledile, ~e danes vztrajamo pri miselnosti, ki ustreza za~etku moderne. Ekonomske prioritete imajo v tej opciji osrednje mesto. Njihov imperativ pa prodira tudi v vse druge predmete in probleme (ekonomska kolonizacija). Tako je tudi zaradi pomena, ki se pripisuje zaposlovalni politiki. Tako skonstruiran osnovni interes seveda sili akterje k slepemu sprejemanju investicijskih odlo~itev, ki pa vzpostavlja in ohranja v gibanju tehnolo{ki in zato tudi socialni razvoj in ne terja spoznanja o tem, kam gredo stvari in zakaj ravno tja. Prakti~ni u~inki opredeljene opcije pa so dvosmerni: – na polju tehnolo{kih subpolitik se kopi~i potencialna mo~ za strmoglavljenje obstoje~ih socialnih razmerij4, – politiko postavlja v vlogo legitimacijskega za{~itnika njej zunanjih odlo~itev, ki pa dru`bo spreminjajo od spodaj navzgor5. S pojavom tveganj in gro`enj se je spremenil celoten kontekst razmi{ljanj in ravnanj. Za politiko postane javno zagovarjanje ne~esa, o ~emer nih~e nikakor ne more vedeti, kak{ni bodo kon~ni rezultati, zelo delikatno. Nepredvidljiv polo`aj je odprt za 4 Marx je sicer potencialno mo~ za strmoglavljenje obstoje~ih socialnih razmerij pripisal proletariatu, neupo{tevajo~ mo`nosti, da bo morda delavski razred lahko pri{el pod za{~ito dr`avne oblasti in da bo izpostavljen kritiki neprijetne javnosti in druga~e organiziranim dru`benim silam, kot so delavski sindikati. 5 Vlada v razmerah popolne demokrati~ne mo~i sama prevzame nase omejujo~o vlogo zagovornika napredka in razvoja, ki ga uradno omiljuje, je pa sama povsem v rokah in vedno v negotovosti elementarne mo~i, to je industrije. Ob mno`i~ni brezposelnosti se {e bolj okrepi omejevanje politike zgolj na legitimacijsko vlogo napredka. Bolj ko se ekonomska politika dr`i svoje usmeritve in bolj ko se stopnjuje mno`i~na brezposelnost, ve~ neomejenih mo`nosti imajo tovarne in manj prostora ostaja vladi, ko ho~e delovati v duhu svoje ekonomske politike. Politika se tako znajde na drse~em pobo~ju samoonemogo~anja. RIZIČNA DRUŽBA 69 Andrej A. Luk{i~ dvome in strahove in velika verjetnost je, da volivci morebitnega “spodrsljaja” na naslednjih volitvah ne bodo spregledali. Zato se politika trudi, da bi tveganja pri{la pod njeno oziroma vladno jurisdikcijo, in postopoma si celo jemlje pravico intervencije v kontekste, iz katerih tveganja izhajajo, to je v industrijsko proizvodnjo. S tem pa dr`ava `e vstopi na podro~je, ki se mu je prej odpovedala. Ravnanje politike je lahko tudi povsem druga~no. Glede na to, da predhodna odlo~itev determinira naslednjo – s tem ostaja opcija sama v sebi konsistentna – , pravi Beck, je zelo verjetno, da bo dr`ava predpostavljala in se delala, da tveganja dejansko sploh ne obstajajo. Tako ostajajo realna tveganja zamol~ana in izrinjena iz odlo~evalnega procesa. Cena, da se ohrani zvestoba do svoje prvotne temeljne predpostavke (tr`nost) in da se ohrani konsistentnost celotne opcije, je lahko zelo visoka, ne bo pa je pla~ala le vladajo~a politi~na elita. V tem kontekstu je razumljivo, sicer pa se zdi paradoksno, da z rastjo ob~utljivosti javnosti za tveganja hkrati raste tudi politi~na potreba po tem, da se raziskovanje te problematike minimalizira. S tak{nim ukrepanjem politika predvideva, da si bo ponovno pridobila jamstvo za svojo legitimno vlogo kot tako. Tveganja kljub vsemu le prodirajo v socialni proces (na primer umiranje gozdov) in zahteve po politi~no ustreznih zdravilih postajajo ~edalje prodornej{e. ^e pa postanejo celo tako pomembne, da lahko odlo~ijo na volitvah, pride na dan samopredpisana impotenca politike, ki ovira njeno aktivnost v smeri oblikovanja ustreznega politi~nega zdravila6. Beckova kritika koncepta reindustrializacije Beck na podlagi tega zaklju~i, da tej opciji ostaja prikrit in nerazpoznaven antagonizem med projektom industrijske dru`be in projektom moderne. Tako kot ni “logika stvari” (course of things) tako nespremenljiva, kot se pogosto ka`e tehnokratom, prav tako tudi alternativa ni v antagonizmu med kapitalizmom in socializmom, kot so domnevali v tem in prej{njem stoletju zagovorniki socializma ali kapitalizma. S tema dvema primerjavama Beck namiguje, da je realne probleme treba pa~ pravilno zapopasti in si postaviti pravo vpra{anje. Morda je bil slepi mar{ v epohi industrijske dru`be nujen, v pogojih rizi~ne dru`be pa bi bila zgodovinsko napa~na presoja polo`aja in razvojnih tendenc lahko usodna. Reindustrializacijska strategija, ki posku{a podalj{ati 19. v 21. stoletje, aspekt tveganja, nevarnosti in mo`nosti prehoda v dru`bo tveganja napa~no zapopade in razume. Izvorna napaka te strategije, trdi Beck, je v tem, da je antagonizem med industrijsko 70 RIZIČNA DRUŽBA 6 Za to impotenco najdemo ilustrativne primere v polemikah, ki so se v zahodnih dru`bah odvijale v prvi polovici osemdesetih let, o vpeljevanju katalizatorja, o najve~ji dovoljeni hitrosti na avtocestah ali ob zakonodajnih razpravah, ki naj bi zmanj{ala onesna`enje in strupe v hrani, zraku in vodi. Laboratoriji so zamenjali parlament: politika, znanost in razvojne opcije prihodnosti dru`bo in moderno ostal prikrit in neprepoznan. Rezultat trajne izena~itve razvojnih pogojev moderne v 19. stoletju, ki so povzete v projektu industrijske dru`be, z razvojnim programom moderne sploh prepre~uje tej opciji pogled na to: a) da v centralnih podro~jih projekta industrijske dru`be obstaja bifurkacija, razcep, b) da privr`enost izku{njam in maksimam moderne ponuja kontinuiteto in mo`nost za premagovanje omejenosti industrijske dru`be. Zato opcija reindustrializacije ni sposobna: prvi~, da bi – z vstopom `ensk na trg dela, z demistifikacijo znanstvene racionalnosti, z izgubo vere v napredek, s spremembami v politi~ni kulturi, ki so se zgodile, in to ne z delovanjem parlamenta, – branila zahteve moderne pred bifurkacijami, ki nastajajo v nedrih industrijske dru`be, in drugi~, da bi predlagala ustrezne institucionalne re{itve za tista socialna podro~ja, ki {e niso ustrezno urejena. V tem pogledu ji potenciali, ki jih nosi v sebi, tveganja in nevarnosti in ki jih tako moderna kot industrijska dru`ba sistemati~no osvobajata, ne da bi jih predvidevali in ne da bi ra~unali na zahtevo po racionalnosti, ne pomenijo izziva za kreativno domi{ljijo. S tem pa zapira mo`nost, da bi pri{le na povr{je ~love{ke sposobnosti o zavestnem oblikovanju dru`be in sveta, v katerem ~lovek `ivi. Za pravilno presojo razmer nam {ele pojem tveganja omogo~a vpeljavo nove strukturne diferenciacije med politiko in ekonomijo, ki poteka onstran njunih obstoje~ih institucionalnih meja. Brez pojma tveganja ostane delitveni polo`aj med njima prav tako prikrit in neviden, kot so prikriti in nevidni razli~ni interesi posameznih sektorjev in skupin. Ko razmere ocenjujemo skozi prizmo tveganja, ni ve~ mogo~e govoriti o poenotenosti ekonomskih interesov. Vedno dobimo na eni strani tiste, ki nekaj dobijo, in na drugi tiste, ki nekaj izgubijo. Zato pojem tveganja ne prepre~uje, pa~ pa omogo~a politi~ne odlo~itve, in je zato zelo u~inkovit instrument za vodenje in izbiranje smeri ekonomskega razvoja. Glede na to je povsem pravilna in tudi statisti~no dobro podkrepljena ocena, da percepcije tveganja nasprotujejo ekonomskim interesom, toda ne v celoti, le selektivno, in tudi ni nujno, da ekolo{ka alternativa terja nevzdr`no visoke stro{ke. Delitev vlog med ekonomskimi interesi in politiko se s pojmom tveganja dokon~no skristalizira. Naj {e enkrat ponovim, da stranski u~inki tveganj padejo pod okrilje odgovornosti politike in ne biznisa. To pomeni, da biznis ni odgovoren za tisto, kar povzro~i, politika pa je odgovorna za nekaj, nad ~imer nima nobenega nadzora. V tem stanju ohranja politika strukturalno neugoden polo`aj: politika nima samo opraviti s svojimi frustracijami (z javnostjo, stro{ki za zdravje ipd.), pa~ pa je tudi RIZIČNA DRUŽBA 71 Andrej A. Luk{i~ 7 Dosedanja izkustva z nepredvidenimi tveganji nam prepri~ljivo govorijo, kako hitro se lahko ta nenadoma spremenijo v dru`beno tvegane situacije ve~jega obsega. [ele v tak{nih trenutkih je v del javne zavesti prodrlo spoznanje, kako skromno so se obravnavali predvsem politi~ni in tudi tehnoznanstveni “skriti potenciali” tehnologije. K tej negotovosti je treba pri{teti {e nara{~ajo~o negotovost na podro~jih socialnega `ivljenja: v poklicih, dru`ini, odnosih med spoloma, zakonu itd., ki zaokro`i celoto in omogo~a uvid v dinamizirano socialno razpolo`enje in ostrino dru`benih razmer. nenehno odgovorna za nekaj, kar je vedno te`je opravi~evati, saj sta vzrok in sprememba le-tega zunaj podro~ja njenega neposrednega vplivanja. Tako dolgo, dokler se vzdr`uje tak{no stanje med politiko in ekonomijo, obstaja med njima tudi tak{na delitev odgovornosti. Izhod iz kroga samoonemogo~anja politike je v novi opredelitvi odgovornosti za tveganja in za stranske u~inke. Z zakonsko opredelitvijo tveganja politika lahko po eni strani opredeli odgovornosti, po drugi pa se v interesu “splo{ne javnosti” ustvarijo podro~ja nezakonitih sistemskih pogojev. Po drugi strani pa lahko pridobi tudi vpliv tako, da vztraja pri percepciji mo`nih tveganj in da jih tudi javno razkriva. Razkrivanje morebitnih tveganj ne hromi politi~ne akcije, in zato tudi ni potrebno, da se za vsako ceno s pomo~jo znanosti, ki je konceptualno slepa ali zunanje nadzorovana, prikrivajo `e tako vznemirjeni javnosti. [e ve~. Vztrajanje pri opredeljevanju mo`nih tveganj odpira mo`nosti za oblikovanje novih politi~nih opcij, ki omogo~ajo, da se ponovno vzpostavi in okrepi demokrati~en parlamentarni vpliv. Navsezadnje pa zanikanje potencialnih tveganj v nobenem primeru ne odstranijo. Prav nasprotno. ^e je bila na zanikanju zgrajena stabilizacijska politika, se lahko kaj hitro zgodi, da se ta sprevr`e v svoje nasprotje in postane vzrok vsesplo{ne politi~ne destabilizacije7. Nara{~ajo~e javne ob~utljivosti za tveganja, ki se je krepila z internacionalizacijo demokrati~nih pravic, se ne da ve~ pote{iti z odmikajo~imi se in dolgoro~nimi demonstracijami politi~ne neu~inkovitosti ali le s simboli~nimi operacijami in kozmeti~nimi popravki. Beck travmati~no ocenjuje, da klima nara{~ajo~e javne senzibilnosti in hkratno zanikanje (nere{evanje) stranskih u~inkov vodita politiko v njeno uni~enje in vzpostavitev re`ima trde roke. Dru`ba, ki je prilagojena na minimaliziranje problemov, je nepripravljena, ko jo udari {ok prihodnosti (Toffler, 1980). [ok bo pri ljudeh {e bolj intenziviral politi~no apatijo in cinizem, `e obstoje~o vrzel med socialno strukturo in politiko (med politi~nimi strankami in volivci) pa samo {e bolj poglobil. Morda se vse skupaj le ne bo ustavilo pri izgubi javnega vpliva na posamezne predstavnike in stranke, pa~ pa se bo izgubil javni vpliv na oblikovanje sistema demokrati~nih pravil sploh. S tem pa bi zagotovo stara koalicija med negotovostjo in radikalizmom ponovno o`ivela. @elja po politi~nem voditelju bi znova zlove{~e odjeknila. Hrepenenje po trdi roki bi raslo, dokler bi lahko ljudje okoli sebe opazovali le razpadanje sveta. @elja po redu in gotovosti bi o`ivila duhove preteklosti. Stranski u~inki politike, ki ignorira stranske u~inke, grozijo, da uni~ijo politiko sploh. In kljub temu to spoznanje ne izklju~uje 72 RIZIČNA DRUŽBA Laboratoriji so zamenjali parlament: politika, znanost in razvojne opcije prihodnosti mo`nosti, da postane neki koncept iz preteklosti mo`na razvojna 8“rMa coi do enranl ii zz aa cc ii jj aa ” j, e ~eprav opcija za prihodnost, ~eprav v druga~ni formi. se v sistemu hkrati dogaja {e nekaj, kar gre prek zavestnega znanja in Demokratizacija tehnoekonomskega razvoja in nadzora. ugovori Demokratizacija tehnoekonomskega razvoja je model razvoja, ki prisega na tradicijo moderne in na njeno idejo o mo`nosti institucionalne samoomejitve. Od samega za~etka moderne so bile tehnoekonomske inovacije razumljene kot motor permanentnih socialnih sprememb in kot take izklju~ene iz javnih razprav, o katerih bi bile mo`ne demokrati~ne konzultacije, monitoring in nasprotovanje. Tako je bilo zato, ker v inventivnem procesu ni bilo institucionalno zagotovljenih mo`nosti za demokrati~no razpravo. Eno temeljnih nasprotij industrijske dru`be je, da v njej ti~i mo`nost, da se odre~e `elji po znanju, ki jo poganja naprej, in da se odpove racionalnosti, razsvetljenskim principom in napredku8. Smo na stopnji razvoja dru`be, za katero je zna~ilna tako vera v progresivni razvoj kot tudi gro`nja in skepticizem vanj. V tej dvojnosti se dru`ba bolj obra~a stran in proti socialni formi, ki ji je bolj kot kateri koli drugi uspelo uveljaviti znanje in ki je postala sposobna, da zapopade osnovo lastnega razvoja. To je mogo~e prepoznati v doktrinarnih konfliktih, tendencah, da se nekaj ozna~uje za hereti~no, da se ponovno postavljajo grmade za se`iganje in da se `elijo na neracionalen na~in re{evati konflikti in izbojevati bitka socialnega razvoja. Tej tendenci se je treba upreti s tem, da se znanost podvr`e odlo~evalnemu procesu, in sicer na ustrezen na~in, ki bo javno dostopen, oziroma uvesti je treba demokratizacijo v znanosti. Presku{ene instrumente politi~nega sistema je treba torej prenesti na polje znanosti. Mogo~e je uveljaviti ve~ modelov: od parlamentarnega preverjanja korporativnega tehnolo{kega razvoja do posebnih “modernizacijskih parlamentov”, v katerih interdisciplinarne skupine strokovnjakov predvidevajo, razvijajo in sprejemajo na~rte, vse do vklju~evanja dr`avljanskih skupin v tehnolo{ko na~rtovanje in procese odlo~anja v raziskovalni politiki. Vsem modalitetam demokratizacije tehnoekonomske subpolitike je skupna misel, da je treba pomo`no ali alternativno “vlado”, ~e na podro~ju znanosti in raziskovanja deluje pomo`na “vlada”, ki je svobodna pri odlo~itvah o investiranju in raziskovanju, podvre~i parlamentarni odgovornosti oziroma terjati od nje, da legitimira svoje odlo~itve “racionalizacijskega procesa” pred demokrati~nimi institucijami. Parlamentarizacija: Zagovorniki te opcije v svojih predlogih o demokratizaciji tehnoekonomske subpolitike tiho vztrajajo pri RIZIČNA DRUŽBA 73 Andrej A. Luk{i~ 9 Politi~na in zgodovinska pot tveganja rev{~ine je {la od grenkega zanikanja rev{~ine, prek boja za percepcijo in priznanje rev{~ine, pa do politi~ne in legalne posledice ekspanzije dr`ave blaginje. Zdi se, da gredo isto pot tudi tehnolo{ka tveganja. 10 Razli~ni zgodovinski primeri tveganj rev{~ine nam govorijo, da se za industrijsko proizvedene primere tveganj nasploh ni treba zatekati k zanikanju kot edini in najprimernej{i strategiji reagiranja. Primeri tveganja so lahko tudi spodbudne okoli{~ine za raz{iritev mo`nosti tako za nove politi~ne akcije kot za oblikovanje zahtev po raz{iritvi demokrati~nih pravic do varstva in za{~ite. predstavi industrijske dru`be in demokracije 19. stoletja. V tem pogledu se v ni~emer ne lo~ijo od zagovornikov reindustrializacije. Demokracija 19. stoletja predpostavlja centralizacijo, birokratizacijo itd. in kot taka ustreza dolo~eni stopnji zgodovinskega razvoja dru`be. Postane pa vpra{ljiva v trenutku, ko ne ustreza ve~ spremenjenim dru`benim razmeram. Cilji, ki naj bi jih dosegli z demokratizacijo, so povsem jasni in prosojni: treba je prekiniti prakso, da pride do javnih politi~nih razprav {ele potem, ko so odlo~itve o raziskovanjih in investiranju `e sprejete. To pomeni, da posledice in organizacijska svoboda delovanja mikroelektronike, jedrske ali genske tehnologije spadajo v parlament, in to preden se sprejmejo temeljne odlo~itve o njihovi aplikaciji. Rezultati uveljavitve te opcije pa ne bi prinesli ni~ drugega kot nove birokratsko parlamentarne ovire pri implementaciji avtomatizacije, tehni~nega znanja in znanstvenega raziskovanja. Socialna dr`ava: Druga mo`nost za prepre~evanje tveganj pa je nadaljnja ekspanzija socialne dr`ave, ki svojo argumentacijo utemeljuje s pri~ujo~imi dejstvi tehnolo{kega tveganja in z analogijo tveganj rev{~ine, zna~ilne za 19. stoletje in za prvo polovico 20. stoletja. Obe vrsti tveganj sta stranska u~inka industrializacijskega procesa, ki si sledita z dolo~eno zamudo. Ob dejstvu, da ima druga podobno politi~no pot kot prva9, je mogo~e od tveganja rev{~ine dobiti kak{ne koristne socialne in politi~ne izku{nje za pravilnej{e ravnanje s tehnolo{kimi tveganji10. Z raz{iritvijo funkcij socialne dr`ave {e na prepre~evanje tehnolo{kih tveganj dobimo pravzaprav ekolo{ko varianto socialne dr`ave, ki posku{a odgovoriti na dva danes temeljna problema: destrukcijo narave in mno`i~no brezposelnost. Za varstvo in za{~ito narave bi se moral z ustrezno zakonsko regulativo in politi~nimi institucijami oblikovati zavarovalni sistem. Agencije bi morale biti oblikovane in opremljene z ustreznimi normativi tako, da bi se lahko u~inkovito uprle izkori{~anju in destrukciji narave. Ta na~in zavarovanja narave bi moral biti v primerjavi s starim na~inom zavarovanja pred rev{~ino oblikovan tako, da bi ohranjal predvsem zdravje, ki ga ogro`ata polucija okolja in hrane. V tem pogledu bi morali nujno spremeniti tudi zakonsko osnovo tako, da ne bi `rtvam poleg njihovih vsakdanjih problemov nalagali {e te`kih bremen dokazovanja. Pri uveljavljanju ekolo{ke variante socialne dr`ave pa je mogo~e pri~akovati odpor pri privatnih investitorjih in pri aktivistih dru`benih gibanj (iniciatorjih od spodaj), ~eprav ni nujno, da se ovire in omejitve ter stranski problemi, ki so nastajali ob intervencijah za omilitev tveganja rev{~ine, ponovijo tudi v pri varovanju in za{~iti narave. Odpor privatnih investitorjev je mogo~e utemeljiti z objektivnimi razlogi: nara{~ale bi pla~e in druge ugodnosti zaposlenih, tako kot so pri varstvu pred tveganji rev{~ine. Po 74 RIZIČNA DRUŽBA Laboratoriji so zamenjali parlament: politika, znanost in razvojne opcije prihodnosti drugi strani pa na podjetnost posredno vplivajo tudi splo{na bremena, ki niso vklju~ena v pobude tehnolo{ke politike. Za nekatera podjetja so splo{na bremena stro{ek, drugim pa odpirajo nove trge. Torej bi se tudi v primeru varovanja in za{~ite narave mo`nosti za ekspanzijo in stro{ki neenakomerno porazdelili med sektorje in podjetja. Kak{na bi bila ta porazdelitev, pa bi bilo seveda odvisno od ekolo{ko usmerjene politike. Interesne skupine biznisa bi se zato selektivno razdelile glede na lastno presojo tveganja. Na tej podlagi bi se oblikovale koalicije, ki bi pomagale politikom, da bi s politi~nimi demokrati~nimi akcijami v realnost vna{ali anonimno kreativno mo~ napredka. Pobude od spodaj pa bi bilo mogo~e pri~akovati tam, kjer bi strupi ogro`ali `ivljenje ljudi in naravo ali kjer bi bili temelji tradicionalnega dru`benega `ivljenja ali kooperativno delo ogro`eni zaradi birokratskih avtomati~nih odredb oziroma ukrepov. V tak{nih okoli{~inah se sistemati~no porajajo pri~akovanja, ki bi se lahko iztekla v ekspanzijo politi~nih demokrati~nih pobud od spodaj. Ekolo{ka varianta socialne dr`ave ne opravi z dvema pomembnima problemoma, ki sta bila zna~ilna tudi za socialno dr`avo: znanstvenim avtoritarizmom in prekomerno birokracijo. Teoretski ugovori Ulricha Becka Beck opozarja {e na eno skupno predpostavko vseh do sedaj opisanih opcij, namre~ da ima industrijska dru`ba vodilni politi~ni nadzorni center, ki pokriva vse njene reprodukcije11. Modernizacija je v teh opcijah razumljena kot avtonomija, diferenciacija in individualizacija. Po drugi strani pa obe opciji i{~eta re{itve za subprocese v recentralizaciji politi~nega sistema, katerega jedro je model parlamentarne demokracije. Beck opozarja, da kritike ne gre usmeriti le v to, da opcija ekolo{ke socialne dr`ave ohranja temeljne plati birokratskega centralizma in intervencionizma, katerega ne`elene strani so zaradi o~itnega javnega zavra~anja `e izklju~ili, pa~ pa predvsem v to, da ignorira dejansko stanje, namre~ dejstvo, da dana{nja moderna dru`ba nima nadzornega centra. Vpra{anje, zakaj je pri{lo do tega, da so se avtonomne tendence bolj razmahnile, kot je dopu{~ala samokoordinacija subsistemov ali enot, prav tako pa tudi vpra{anje, zakaj je pri{lo do umanjkanja politi~nega centra ali usmeritve v moderni, sicer lahko naredimo za predmet razpravljanja in premi{ljanja, je pa zelo nevarno, da se znajdemo v slepi ulici. Ugotovitve, da alternative, sproducirane v procesu modernizacije, vodijo v enosmerno ulico anomij, temeljijo na strahu pred spremembami in neznanim, in zato terjajo krepitev 11 Politi~ni nadzorni center so centralni organi odlo~anja, v katere se stekajo vse nadzorne niti dolo~enega politi~nega sistema. ^e se kaj dogaja proti temu sistemu ali mimo njega, je to razumljeno kot neuspeh politike, demokracije itd. RIZIČNA DRUŽBA 75 Andrej A. Luk{i~ politi~nega nadzornega centra. Mo`no pa je tudi ugotoviti, da se je mogo~e anomiji izogniti z oblikovanjem intermediarne forme vzajemnega nadzorovanja12, ki se izognejo parlamentarnemu centralizmu in ki terjajo parlamentaristi~nemu sistemu podobno obvezno legitimiranje. Ujetost v premise institucionalnih centrov politike seveda ne dovoljuje, da bi nove socialne pojave videli kako druga~e kot nepomembne, insuficientne, neprimerne, nestabilne forme, katerih delovanje je treba prav zaradi tega poriniti na rob neparlamentarne legalnosti. Njihovo vrednotenje se povsem spremeni, ~e se pri analizi opusti premisa nadzornega politi~nega centra in ~e se upo{teva stanje stvari celotnega politi~nega konteksta sodobnih dru`b. V tem primeru novi socialni pojavi, ki so nastali na ozadju obstoje~ih temeljnih pravic in diferencirane subpolitike, dobijo podobo form nastajajo~e eksperimentalne demokracije, saj vpeljujejo nove oblike neposrednega posvetovanja in deljenega nadzorovanja te se odpovedujejo fikciji centraliziranega usmerjanja in celo napredku kot takemu. Diferencirane politike Opcija, ki zagovarja diferenciranost politike, izhaja iz predpostavke, da ne obstaja ve~ en center politike in da tega ni mogo~e ve~ zanikati. Na~rt prihodnosti politi~nega organiziranja temelji na “unbinding of politics”, kar pomeni, da obstaja {irok razpon politike (politics), ki gre od glavne usmeritve politik (politics), sekundarnih politik, subpolitik do aliternativnih politik, ki so sicer `e nastale v razviti demokraciji in v povsem diferencirani dru`bi. Politika se je na dolo~en na~in generalizirala in je zato ostala brez lastnega centra. Tega se ne da spremeniti niti z zahtevo po demokratizaciji. Prehod izvr{ilne politike v politi~ni proces, s katerim je politika izgubila svojo edinost, svoj koncept in svoj na~in delovanja, in to hkrati, je seveda prilo`nost za `alovanje, je pa tudi prilo`nost za pogled v prihodnost. S prehodom se najavlja drugo obdobje modernizacije, obdobje, ki ga Beck opisuje s konceptom refleksivnosti. Zakon funkcionalne diferenciacije, ki je zna~ilen za prvo obdobje, je bil subvertiran z dediferenciacijami, to je s konflikti tveganja in kooperacije, z moralizacijo produkcije, z diferenciacijo subpolitik itd. S to drugo stopnjo racionalizacije se uvaja tudi princip fleksibilnosti, ki nasprotuje principu centralizacije in birokratizacije, skoncentriranem v rigidnosti socialnih struktur. V rizi~nih razmerah in negotovostih, ki smo jim pri~a, seveda fleksibilnost dobiva pri veljavi. 76 RIZIČNA DRUŽBA 12 Beck (1986) odkriva, da so zaradi razvoja politi~ne kulture v Nem~iji v zadnjih petindvajsetih letih nastali naslednji modeli: medijska publiciteta, dr`avljanske aktivne skupine, protestna gibanja in podobno. Laboratoriji so zamenjali parlament: politika, znanost in razvojne opcije prihodnosti Fleksibilnosti ustrezno nastajajo tudi nove, ~eprav {e ne dovolj premi{ljene forme nadzorovalnih (monitored) samokoordiniranih subsistemov13 in decentraliziranih akcijskih enot. Izku{nje za bolj prilagodljivo strukturo demokracije je mogo~e najti `e v dosedanjih transformacijskih procesih, ki so se za~eli z uvajanjem na~ela delitve oblasti (uveljavljeno v modelu industrijske dru`be) in se nadaljevali z na~elom o svobodi tiska. Kljub razpadanju monopolov v razli~nih sferah – tako na primer razpada monopol znanosti nad racionalnostjo, monopol ljudi nad poklicem, monopol zakona nad seksualnostjo in monopol politike (politics) nad politikami (policy)14 –, ki so zrasli z industrijsko dru`bo in so bili vgrajeni v njene institucije, pa fasade nedol`ne realnosti vztrajajo in svetovi se ne zru{ijo. Se pa zaradi razli~nih razlogov vztrajno drobijo v ko{~ke. Razpadanje monopolov nosi s sabo tudi veliko tveganj za kontinuiteto udejanjanja koncepta moderne. Zato so v tem pogledu utemeljeni zagovori v smeri prepre~evanja razcepa (bifurkaciji) njenih na~el, kakor se udejanjajo v industrijski dru`bi. Negotovost, ki jo povzro~a razpadanje monopolov, odpira po drugi strani nove mo`nosti za nadaljnjo {iritev polj svobode, enakosti in samoizpolnitve, ki jih obljublja koncept moderne, kar ravno tako izziva ob~utke negotovosti. Ta na~ela so torej usmerjena proti omejitvam, proti funkcionalnim imperativom in fatalizmu napredka, ki so zna~ilni za industrijsko dru`bo. Vztrajanje fasad nedol`ne realnosti in razloge za to, da se svetovi, ki ustrezajo industrijski dru`bi, ne zru{ijo, Beck i{~e v ravnanju posameznikov, ki zaradi razhajanja dogovorjenih in dejanskih vlog, zaradi delitve na notranje in vnanje v posamezniku itd. popa~eno razumejo razvoj in socialne razmere. Igranje vlog “kakor da” je vgrajeno v industrijsko dru`bo kot na~in ravnanja posameznika, in na {tevilnih podro~jih posamezniki {e vedno igrajo svojo vlogo po besedilu industrijske dru`be, ~eprav ta ne ustreza ve~ socialnim razmeram, v katerih `ivijo. Pa jih kljub temu igrajo zase in za druge. Pri tem vztrajajo kljub zavesti, da se sicer vse odvija povsem druga~e15. Fikcije imajo svoje mesto v funkcionalnem igranju vlog in v strukturi mo~i industrijske dru`be, svoje mesto pa izgubijo v realnosti, za katero je zna~ilna mno`ica nejasnosti, ki so rezultat procesov refleksivne modernizacije. Beck z o`ivljanjem `e nekoliko pozabljene misli o socialnih protislovjih, ki gredo skozi vsakega posameznika in ki so jih prav zaradi tega sposobni tudi razre{iti, ponovno vra~a posameznikom potencialno mo~ kreatorja socialnih razmerij in s tem nadaljuje miselno tradicijo filozofije prakse in njenih predhodnikov. 13 Bistvene spremembe so se na primer zgodile v ekonomskem sistemu. Tudi tu dose`ki niso ve~ rezultati nevidnih interesov posameznikov in tehni~nih “prisil”, pa~ pa je tudi to podro~je regulirano z dolo~eno subpolitiko, ki upo{teva vidike socialnih sprememb, ki pa gredo lahko v razli~ne smeri. V tem pogledu se je “tehnoekonomska prisila” za polucijske emitente (onesna`evalce) dopolnila {e s pritiskom javnosti tako, da se jim je med prej {tevilnimi mo`nimi re{itvami izbor omejil le na nekatere. “Pomo`no vlado” je dobila tudi zasebna sfera, ki sicer fizi~no ne obstaja, je pa dejavna in u~inkovito spreminja pogoje `ivljenjskih form, kar je razvidno iz hitrega nara{~anja variant modelov `ivljenja. Teh sprememb pa ji ni uspelo spodbuditi z zakoni in resolucijami, saj je zakonodajni poti odvzeta pravica in tudi mo`nost, da bi tu smela intervenirati. Mo~ pomo`ne vlade na tem podro~ju se skriva v spoznanju posameznika, da v zasebni sferi ni treba slediti tradicionalnim vzorcem zakona in dru`ine, odnosa med mo{kim in `ensko itd., ki pa je lahko pri{lo {ele potem, ko je imel znanje o splo{ni detradicionalizaciji, oziroma {ele, ko se je odlo~il zanjo. 14 Monopoli so po Beckovi oceni navsezadnje tudi v nasprotju z na~eli, ki so se za~ela uveljavljati s konceptom moderne. Monopol znanosti nad racionalnostjo na primer izklju~uje samoskepticizem, RIZIČNA DRUŽBA 77 Andrej A. Luk{i~ pa tudi profesionalni monopol je v nasprotju z univerzalisti~no zahtevo po enakosti, s katero je moderna sploh stopila na zgodovinski oder itd. 15 Ravnanje “kakor da” je obvladovalo sceno od 19. do 21. stoletja. Znanstveniki delujejo, “kakor da” bi imeli v najemu resnico, in morajo to po~eti za zunanji svet, ker je od tega odvisen njihov celoten socialni polo`aj. Politiki so primorani – {e posebej v ~asu volilnih bojev – simulirati mo~ odlo~anja, ki jim ga nalaga sistemsko zgrajen mit o tem, da mo~ odlo~anja poznajo bolje kot kdorkoli drug itd. Potreba po novi opredelitvi politike Nova opredelitev politike je pogoj, da bi sploh lahko razumeli dose`eno stopnjo diferenciacije subpolitike. Razumevanje politike, ki je bila osnova za specializacijo politike v politi~nem sistemu, namre~ tega ne omogo~a iz preprostega razloga: ta opredelitev je generirala proces od znotraj, in zato z njo ne moremo od zunaj zapopasti rezultatov njenega procesa. Prav zato Beck na novo opredeli politiko kot necenter odlo~anja in nato raziskuje pomen te opredelitve. Spra{uje se, katere izgube in dose`ke prina{a “unbining of politics” politi~ni sferi in mre`am sub- in alternativni politiki, oziroma sku{a opredeliti, kaj sploh obsega. Politike (politics) na noben na~in ne generalizira v smislu {iroko razvejane demokracije. Izhaja namre~ iz zgodovinsko utemeljene zahteve, da mora politika postati kos samoomejevanju. Preden pa na novo opredeli politiko, opravi s fikcijo. Politika ni ve~ edino ali centralno mesto za sprejemanje odlo~itev o aran`majih (na~rtih) politi~ne prihodnosti. Pri volitvah in kampanjah ne gre ve~ za izvolitev “vodje naroda”, ki potem dr`i vajeti oblasti in ki je potem odgovoren za vse dobro in slabo, ki se zgodi za ~asa njegove izvolitve. ^e bi bilo tako, bi `iveli v diktaturi, ki voli diktatorja, ne pa v demokraciji. Vse ideje centralizacije v politiki so obratnosorazmerne s stopnjo demokratizacije dru`be, pravi Beck. To spoznanje je klju~no, saj dejstvo, da operiramo s fikcijo centralizirane dr`avne oblasti, vzpostavlja ozadje, na katero se projicira realna neodvisnost politike, ki se ji pripisuje ve~ja mo~, kot jo dejansko ima. Zato se lahko ob njeni izkazani {ibkosti in neuspehih ka`e “mo~na roka” kot edina korektivna sila, ki dobi mo~ na podlagi rezultatov univerzalnega dr`avljanskega uporni{tva, ki pa po svoji naravi terja aktivno sodelovanje in nasprotovanje. Isto velja tudi za drugo stran istega razmerja, torej za razli~na polja subpolitike. Biznis, znanost itd. se ne morejo ve~ sprenevedati, da ne delajo tega, kar delajo, to je, da spreminjajo pogoje socialnega `ivljenja in da z lastnimi sredstvi oblikujejo politiko. Nobenih zadr`kov in utemeljenih razlogov ni, da bi moralo ostati kaj skrito ali pritajeno. In to je zasluga moderne, ki je odprla mo`nosti zavestnih aran`majev in uporabo cele pahlja~e ravnanj. Beck naredi na tem mestu odlo~ilen obrat, ko ugotovi, da se je tam, kjer je vse mogo~e nadzorovati, kjer je vse produkt ~love{kih naporov, vzpostavila doba legitimiranja. Ni ve~ nobenih dominantnih objektivnih pritiskov, razen ~e jih posamezniki dovolijo in ~e jih naredijo, da jim dominirajo. S tem ko Beck zavestnim posameznikom vra~a mo~ kreacije, pa jim ne daje tudi samovolje: ne morejo vsega narediti tako, kot 78 RIZIČNA DRUŽBA Laboratoriji so zamenjali parlament: politika, znanost in razvojne opcije prihodnosti si `elijo in jim ugaja. Daje jim le mo~, da lahko odvr`ejo krinko objektivnih pritiskov in zavestno uravnote`ijo interese, stali{~a in mo`nosti. V tem kontekstu tudi ni ve~ mogo~e dopu{~ati akumuliranih privilegijev, ki ustvarjajo “faits accomplis” in ki so bili pripeti ali na optimisti~ne obljube napredka ali pa na kozmi~no nespornost (fatalizem). Vse postaja prosojno, ni~ se ne skriva ve~ za ni~imer, ni ve~ razklanosti. Dr. Andrej A. Luk{i~, zaposlen kot direktor In{tituta za ekologijo, je strokovni javnosti poznan kot raziskovalec dru`benih vidikov ekologije, okoljevarstva, energetike in okolje- in naravovarstvenega mre`ja nevladnih organizacij v Sloveniji. LITERATURA: AVERCH, HARVEY A.(1985): A strategic Analysis of Science and Technology Policy. Baltimore/London: Johns Hopkins University Press. BECK, ULRICH (1986): Risikogesellschaft. Weg in eine andere Moderne, Frankfurt /M. BRAND, K.W.(1987): “Propitivanje paradigme industrijskog razvitka u novim dru{tvenim pokretima”, v: Pavlovi}, V.: Obnova utopijskih energija, Beograd. CROZIER, M. J. in drugi (1982): Kriza demokracije i participacije (Izve{taj trilateralnoj komisiji), Zagreb. GLASER, Wilhelm (1972): “Soziales und instrumentales Handeln: Probleme der Technologie bei Gehlen und J. Habermas”. ISIS, str. 47, 1974. KIRN, ANDREJ (1995): “Tveganje kot dru`benovrednotna kategorija”, Teorija in praksa, {t. 3–4, str. 212–219. KIRN, ANDREJ (1988): “Preobrazba instrumentalnega dela v samoudejstvovanje in u`ivanje”, Teorija in praksa, {t. 9–10, str. 1277–1280. LUK[I^, ANDREJ (1991): Neokonservativizem, magistrska naloga, FDV, Ljubljana. NELKIN, DOROTHY (ur.) (1979): Controversy: Politics of technical decisions. (Sage focus editions, 8.) Beverly HillS, Calif.:Sage. ISIS, {t. 260, str. 73, 1980. NELKIN, DOROTHY, POLLAK, MICHAEL (1979a): “Public participation in technological decisions: Realtity or grand illusion”, Technology Review, 81 (8): 55–64. ISIS, {t. 260, str. 73, 1980. OFFE, CLAUS (1987): Nova dru`bena gibanja: izziv mejam institucionalne politike, DE, Ljubljana. OFFE, CLAUS (1985): Dru`bena mo~ in politi~na oblast, Ljubljana. SIEFERLE, ROLF PETER (1985): Fortschrittsfeinde? Opposition gegen Technik und Industrie von der Romantik bis zur Gegenwart. (Die Sozialverträglichkeit von Energiesystem, 5.), München: Beck. RIZIČNA DRUŽBA 79 Franc Mali Znanstveno-tehnolo{ki razvoj in njegovi riziki I. Ulrich Beck, Anthony Giddens in Scott Lash so v predgovoru k svojemu skupnem delu, ki se ukvarja s kontroverzami moderne, zapisali, da se z uveljavljanjem ideje refleksivne modernizacije sodobna teoretska sociolo{ka misel dokon~no poslavlja od predstave linearnega nara{~anja dru`bene racionalnosti in kontrole (U. Beck, A. Giddens, S. Lash, 1996). ^etudi iz razli~nih zornih kotov pojasnjujejo procese modernizacije in racionalizacije, vsi po vrsti odklanjajo predstave, da se spremembe v dru`bi dogajajo na osnovi kumulativne znanstveno-tehnolo{ke rasti. Z oceno uglednih sociolo{kih teoretikov se je najbr` treba strinjati. Tehnokratski koncepti enosmernega dru`beno-ekonomskega razvoja, njegove popolne predvidljivosti in manipulabilnosti, ki izhajajo iz poenostavljenih premis dru`bene tehnizacije in scientizacije, so v pogojih kompleksnih dru`benih strukturah moderne `e zdavnaj pokazali svojo nemo~. Racionalna podstat modernih dru`b izgublja zna~aj gotovosti in rutiniranosti. Na mesto tega stopa negotovost. Skupna poanta razmi{ljanj prej omenjenih avtorjev je spoznanje (enako velja tudi za druge mislece moderne (glej npr.: N. Luhmann, 1992; W. Bonss, 1991; J. F. Lyotard, 1984)), da moderne dru`be negotovosti in tveganja, s katerimi se morajo neprestano soo~ati, v glavnem same producirajo. Zgodovinsko izkustvo nas u~i, da se ~love{ka dru`ba ne spreminja samo na osnovi v naprej zastavljenih ciljev, RIZIČNA DRUŽBA 81 Franc Mali 1 Po Ulrichu Becku Luhmanov teoretski model funkcionalne dru`bene diferenciacije ni odpovedal samo v zvezi z vpra{anjem dru`bene integracije, ko se pojavi problem, kako umisliti in organizirati delne dru`bene sisteme isto~asno kot funkcionalno avtonomne in medsebojno koordinirane, temve~ tudi v iskanju bolj konkretnih odgovorov na probleme ekolo{ke krize, ki nosijo v sebi velik naboj rizi~nosti in konfliknosti (glej ob{irneje: U. Beck, A. Giddens, S. Lash, 1996, str. 47). temve~ tudi vsega tistega, kar je bilo najprej zunaj njenega vidnega polja in se je {ele kasneje pojavilo kot nekaj nepredvidljivega in nenadejanega. Tveganja, negotovosti, nevarnosti, kakr{en koli `e izraz uporabimo, so imanentna lastnost dana{njega znanstveno-tehnolo{kega razvoja. ^esa drugega od tistega podro~ja ~lovekove aktivnosti, ki je tako zelo mo~no zavezana “noviteti”, odmiku od tradicije in izkustva gotovosti, najbr` niti ni pri~akovati. To zna~ilnost modernega znanstveno-tehnolo{kega razvoja je na lapidaren na~in izrazil N. Luhmann: “Nih~e ne more zanikati, da znanost vsebuje rizike in nevarnosti. O ciljih raziskovanja se odlo~amo v pogojih, ko ne vemo v naprej, kaj bo iz tega iz{lo (sicer sploh ne bi bilo potrebno za~eti)” (N. Luhmann, 1991, str. 217). Z razvojem znanosti in tehnologije se izredno pove~uje riziko celotne dru`be. K temu nedvomno prispeva ekspanzivni in dinami~ni razvoj eksperimentalnih znanosti in velikih tehnologij. Nekateri avtorji za opis omenjene situacije uporabljajo kar metaforo “dru`ba kot laboratorij” (W. Krohn/J. Weyer, 1990, str. 89), s ~imer ho~ejo poudariti, da znanstveno-tehnolo{ke inovacije vedno bolj uporabljajo dru`bo in naravo v celoti kot polje svojega lastnega eksperimentiranja. Raziskovalni procesi segajo preko institucionalnih meja znanosti, tako da eksperimentalni laboratorij postaja kar cela dru`ba. To je mogo~e lepo opaziti pri razvoju jedrskih in voja{kih tehnologij, pri ukvarjanju s ~loveku {kodljivimi kemikalijami, pri uvajanju novih zdravil itd. V okviru teh procesov se ru{i ustaljena samopodoba znanosti. Ne izginjajo samo meje med temeljnim in uporabnim raziskovanjem, temve~ tudi meje med “problemom” in “re{itvijo” problema, pa tudi med znanjem in ne-znanjem. Re{itve problemov so vir vedno novih nevarnosti in z domnevno gotovim vedenjem hkrati nara{~a obmo~je (obseg) neznanja. II. Sociologi niso povsem enotni, koliko k pove~evanju dru`benih tveganj prispevajo procesi funkcionalne dru`bene diferenciacije. ^e bomo na eni strani naleteli na oceno, da teoretske pojasnitve sodobnega ustroja dru`b kot funkcionalno diferenciranih dru`b, naj si bo v Parsonsovi ali Luhmannovi ina~ici, izhajajo iz modela enostavne industrijske dru`bene modernizacije, saj mnogovrstne oblike procesov racionalizacije vedno podrejajo sistemsko specifi~nim ciljnim racionalnostim1 , je na drugi strani tem teorijam pripisana glavna zasluga za to, da se problem rizika modernih dru`b danes obravnava v kontekstu splo{nej{ih sociolo{kih kategorij dru`benega delovanja in odlo~anja. S tem je “...formuliran sociolo{ki pojem rizika, v 82 RIZIČNA DRUŽBA Znanstveno-tehnolo{ki razvoj in njegovi riziki katerem se restriktivna povezanost med rizikom in tehniko ukinja” (E. Becker/P. Wehling, 1993, str. 15). Analiza celotnega Luhmannovega teoretskega opusa poka`e, da je nem{ki sociolog pojem redukcije kompleksnosti (je osrednja kategorija za njegovo pojasnitev delovanja dru`benih delnih sistemov v okolju) dosledno povezoval z nara{~anjem alternativnih izbir sistema (glej ve~ o tem: F. Mali, 1994, str. 107). Za Luhmanna problemski horizont delovanja znanstvenega sistema kot kompleksnega delnega dru`benega sistema ni samo spremenljiv in mnogostranski, temve~ tudi kontingenten in neprera~unljiv. Horizont ni samo {irok, je tudi odprt. Luhmann je zapisal: “Kompleksnost pomeni prisilo k selekciji, le-ta pomeni kontingenco in kontingenca je tveganje. Sleherno kompleksno dejansko stanje temelji na selekciji odnosov med svojimi lastnimi elementi, ki jo uporabi, da bi se konstituiralo in ohranilo. Selekcija ume{~a in kvalificira elemente, ~eprav bi bili zanje mogo~i druga~ni odnosi. Ta študi druga~e je mogo~e’ ozna~ujemo s polnim terminom kontingenca. Obenem nakazuje tudi mo`nost, da se najugodnej{e oblikovanje ne izvr{i” (N. Luhmann, 1985, str. 47). Menim, da se je mogo~e tudi na osnovi prej citirane Luhmannove misli strinjati z zaklju~ki tistih avtorjev, ki pravijo, da obstaja tesna zveza med avtopoeti~nimi, funkcionalno izdiferenciranimi sistemi dru`be in moderno produkcijo rizikov. Ali kot pravi Klaus Peter Japp, eden izmed interpretov Luhmannove sociolo{ke kategorije rizika: “V pogojih funkcionalno izdiferenciranih socialnih sistemov je nastop nekega rizika motiviran s {e ve~jim rizikom, ki ga v njem vsebovane mo`nosti ne percipirajo. Riziko `e napotuje na rizik.” (K. P. Japp, 1990, str. 38) Dejstvo je tudi, da v Luhmannovi teoriji funkcionalne dru`bene diferenciacije vsakokratno sistemsko pogojeno delovanje ni podvr`eno kakim splo{no zavezujo~im normam. Ker ni danih kakih apriornih dru`benih oziroma individualnih orientacij, je stopnja kontingentnosti delovanja in nujnost sprejemanja raznovrstnih odlo~itev izredno visoka. ^e je v predmodernih dru`bah rizi~nost odlo~anja bila po mo`nosti prikrita ali vsaj samo latentno prisotna ravno zaradi (najve~krat prisilne) zavezanosti moralno-religioznim normam, v modernih, funkcionalno diferenciranih dru`bah ta prikritost (latentnost) v glavnem odpade. Breme kontingentnih odlo~itev in s tem povezanih tveganj mora nositi vsakdo sam. V lu~i predhodnih izvajanj je treba razumeti tudi sistemsko-teoretsko lo~evanje pojma rizika od pojma nevarnosti. ^etudi gre tako pri riziku kot pri nevarnosti za mo`nost nastopa {kodljivih posledic, in to z ve~jo ali manj{o verjetnostjo, pa se nana{ata na razli~ne dru`bene situacije. Nevarnost pomeni mo`ni dogodek, ki nastopi (ali ne nastopi) neodvisno od nas. Riziko RIZIČNA DRUŽBA 83 Franc Mali 2 Kdor nosi ve~je tveganje v zvezi z uporabo posameznih tehnologij, ni nujno dele`en tudi njenih ve~jih koristi. Celo pri jedrskih centralah, ki pomeniju nevarnost planetarnih razse`nosti, so v primero nesre~ bolj ogro`eni ljudje, ki `ivijo v njihovi neposredni bli`ini, ~eprav pri uporabi njene energije nimajo prednosti pred drugimi. vsebuje akt odlo~itve, v okviru katerega zavestno vzamemo v zakup mo`ne {kodljive posledice, vse z namenom, da pridemo do hotenih ciljev. Sociolo{ko gledano gre pri riziku in nevarnosti za razlikovanje dveh razli~nih procesov dru`benega pripisovanja. Niklas Luhmann pravi, da “... je pri nevarnosti nastop {kodljivih posledic pripisan okolju, pri riziku pa lastnemu delovanju oziroma nedelovanju. Znotraj tega temelji prevzem rizika na predo~enju nevarnosti. Mo`en je vedno potem, ko se pojavijo tehnologije, ki ponujajo alternative, tako da morebitne {kodljive posledice nastopijo kot rezultat izbora (ali ne izbora) med alternativami” (N. Luhmann, 1988, str. 269). ^etudi se na tem mestu ne bomo ukvarjali z vpra{anji zgodovinskih izvorov dru`bene zavesti o navzo~nosti rizikov, o dojemanju le-teh v razli~nih civilizacijskih in kulturnih kontekstih (glej ve~ o tem: H. Luebbe, 1993), naj vendarle omenimo, da se je pojem rizika najprej pojavil v zvezi z ladijsko plovbo. Gotthard Bechmann pravi, da se je to zgodilo v 16. stoletju, ko se je pojavila zahteva po zavarovanju tovora, ki so ga preva`ale ladje na rizi~nih plovnih poteh (G. Bechmann, 1990, str. 124). Kot splo{ni dru`beni problem je postal rizik percipiran {ele z za~etkom industrializacije. Takrat se pojavi vrsta nevarnih situacij, ki nastopijo kot posledica samega ~lovekovega delovanja. In – kar se zdi z vidika rizi~nosti sodobnega znanstveno-tehnolo{kega razvoja {e bolj pomembno – nastopi asimetrija med koristmi in tveganji.2 V tem in {e vrsti drugih dejavnikov je glavni razlog, zakaj vzbuja danes vpra{anje znanstveno-tehnolo{kih rizikov vedno ve~je zanimanje javnosti. Znanstveno-tehnolo{ki razvoj vsebuje vrsto tveganj, ki se v do sedaj zgodovinsko neznanem obsegu in na~inu dotikajo prav vsakega zemljana. To tveganje se {e posebej navezuje na razvoj velikih tehni~nih sistemov. Zanje je zna~ilno, da se pojavljajo na osnovi organiziranih inovacijskih procesov in da se njihov vpliv na strukturo dru`benih odnosov pove~uje zlasti preko povezovanja v kompleksna omre`ja. Producirali so povsem nov tip dru`benih problemov, saj “...so uvedli v difuzni in ohlapno povezani dru`beni svet, ki ga ozna~uje nizka stopnja ireverzibilnosti in visoka stopnja redundance, dejavnike hiperkompleksnosti, nizke stopnje redundance, tako da imajo lahko le-ti v primeru napa~nih odlo~itev katastrofalne posledice za ves svet” (J. Halfmann, 1990, str. 13). Razvoj rizi~nih tehnologij vsebuje visoko stopnjo kontingentnosti. Celotni splet vzrokov in posledic, ki vodi k morebitnim dru`beno-ekolo{kim nevarnostim, je preve~ kompleksen, da bi se jih dalo natan~no predvideti in se jim na osnovi to~ne prognoze tudi izogniti. Enostavni postopki kvantifikacije in kalkulacije tu odpovedujejo. Tudi teoretiki moderne so podali vrsto tehtnih argumentov zoper pojem rizika, 84 RIZIČNA DRUŽBA Znanstveno-tehnolo{ki razvoj in njegovi riziki ki naj bi temeljil na zanesljivih matemati~no-tehni~nih izra~unih (kot da bi bilo mogo~e vse {kodljive posledice natan~no predvideti). Tako na primer tudi za Anthonyja Giddensa tip rizika, ki se pojavlja kot na~in kalkuliranja in vsebuje zanesljive kvantificirane napovedi, pripada svetu, v okviru katerega se ve~ino stvari, vklju~no s prirodnim svetom in tradicionalnimi formami dru`benega `ivljenja, sprejema kot nekaj danega in nespremenljivega. Giddens pravi, da so se zadeve spremenile s pojavom novih problemov, ki so nastopili kot posledica dru`bene podreditve prirodnega sveta (U. Beck, A. Giddens, S. Lash, 1996). Vzemimo primer globalnega segrevanja zemeljske atmosfere. Tu ni mogo~e ve~ ra~unati na ocene tveganj, ki izhajajo iz tak{nih zanesljivih kalkulacij, temve~ samo {e iz vrste “scenarijev”, katerih plavzibilnost je najve~krat odvisna od zmo`nosti prepri~ati javnost o svojem prav. Za temi “scenariji” seveda stojijo razli~ne skupine ekspertov, ki vsaka na svoj na~in razlaga svojo resnico. Pojav ekspertov oziroma ekspertnega znanja je tesno povezan s procesi dru`bene diferenciacije in racionalizacije, s procesi birokratizacije dru`benega `ivljenja na eni in dru`bene funkcionalizacije znanosti (znanstveno utemeljevanje javnih odlo~itev) na drugi strani (glej ve~ o tem med drugim: J. Habermas, 1981; R. Muench, 1994). Je pojav modernega sveta, tako kot je to tudi vedno bolj kriti~no javno mnenje glede ekolo{kih rizikov, ki jih nosi s seboj znanstveno-tehnolo{ki razvoj. Kljub temu ugotovitve ekspertov bolj kot kdajkoli prej izgubljajo zaupanje v javnosti. ^e se je znotraj razli~nih ravni dru`bene komunikacije odnos med javnostjo (laiki) in eksperti v prvi vrsti oblikoval na predpostavki posedovanja obsega informacij, kar je nenazadnje tudi posledica dejstva, da dandanes posameznik celo vrsto na novo nastalih tveganj znanstveno-tehnolo{kega razvoja, ki jim je sicer izpostavljen v vsakdanjem `ivljenju, ne more sam neposredno izkustveno zaznavati (vedenje o tem mu je posredovano preko drugih)3, pa so kontroverze med samimi nosilci ekspertnega znanja – po mnenju nekaterih sociologov se to dogaja vsaj od konca sedemdesetih let naprej (glej: U. Felt/ H. Nowotny/K.Taschwer, 1995) – vodile vedno bolj k prepri~anju, da nastop ekspertov ne pomeni drugega kot neke ritualne in manipulativne intervencije. ^etudi bi bilo mogo~e temu stali{~u o~itati dolo~eno stopnjo poenostavitve4, vseeno ni mogo~e zanikati, da se dru`bena mo~ ekspertov v zvezi z znanstveno-tehnolo{kimi riziki danes zmanj{uje, ne pa pove~uje. Danes prakti~no vsaka velika tehni~na noviteta spro`i obse`ne kontroverze v krogu strokovnjakov, kar vpliva negativno na zaupanje javnosti do teh inovacij. Prihaja do spremenjenega dru`benega zna~aja ekspertnega vedenja, kar se ka`e med drugim tudi v naslednjih okoli{~inah: (1) politika je odkrila znanost kot 3 Celo vrsto tehno-ekolo{kih tveganj je mogo~e zaznamovati samo {e s pomo~jo znanstvenih spoznavnih metod in temu ustreznih tehni~nih aparatur. Neposrednemu ~utnemo izkustvu so nedostopna. Vendar tudi vedenje samih ekspertov o rizikih, ne glede na posedovanje znanstvenih metod – o tem ve~ kasneje – je zgolj hipoteti~no. G. Bechmann v zvezi s tem zastavlja naslednje retori~no vpra{anje: “Kdo bi lahko z razpolovno dobo 240.000 let, ki velja za razkroj radioaktivnih izotopov, sploh {e lahko povezal kakr{nokoli konkretno dru`beno predstavo?” (G. Bechmann, 1990, str. 130). 4 Ekspertno znanje je tako kot sama znanost v ambivalentnem polo`aju. ^etudi sodobni znanstveno-tehnolo{ki razvoj pomeni potencialno veliko gro`njo ekologiji, se znanstveno oziroma ekspertno vedenje, {e posebej ~e je problemsko orientirano,lahko hitro znajde v vlogi neizogibnega dejavnika re{evanja nastalih ekolo{kih katastrof. Kar seveda ne pomeni, kot na to opozarjata Egon Becker in Peter Wheling (E. Becker/P. Wehling, 1993, str. 12), da se v~asih zgodi, da predlagane “re{itve” nastale ekolo{ke probleme zgolj ~asovno ali prostorsko prestavijo, tako da to dolgoro~no vodi celo k njihovi zaostritvi. Kot {e dokaj nedol`en primer zato navajata politiko “visokih dimnikov” v {estdesetih letih, ki je privedla do obse`ne zastrupitve zraka z industrijskimi {kodljivimi RIZIČNA DRUŽBA 85 Franc Mali snovmi, s ~imer je bistveno prispevala k nastanku “kislega de`ja” in “odmiranju gozdov”. 5 Tudi za postsocialisti~ne dru`be bi lahko rekli, da so se po razkroju institucij, ki pokrivajo polje civilne dru`be, in potem, ko je bil javni ogled ekspertnega znanja (vedenja) zaradi njihove podrejenosti partikularnim politi~nim interesom dezavuiran,mediji dru`bene mo~i premaknili drugam. dragoceno sredstvo lastnega legitimiranja, zato meja med znanostjo in politiko izginja5; (2) z industrializacijo znanosti je znanstveni sistem izgubil kontrolo nad dolo~anjem kriterijev, kdo naj bi in kdo naj ne bi veljal za eksperta; ravno v zvezi z velikimi tehni~nimi projekti je nastalo posebno znanje zunaj samega znanstvenega sistema in – kar je {e pomembnej{e – je tudi zunaj njegove kontrole; (3) samo ekspertno znanje je postalo mo~no kontingentno in hipoteti~no, kar pri lai~ni javnosti krepi prepri~anje, da njegova resnica ni absolutno veljavna. Menim, da se morajo predvsem eksperti sami zavedati meja lastnega vedenja (znanja). V ~asu dekonstrukcije ideje absolutno veljavne in zanesljive znanstvene resnice in s tem povezane kumulativne rasti znanstvenega vedenja – tu se je treba spomniti samo na znano Popperjevo misel o tem, da je znanost na `ivem pesku, ne pa na trdih tleh, s ~imer je veliki filozof znanosti hotel poudariti njen hipoteti~ni zna~aj – da je namre~ pripoznanje meja lastnega vedenja prvi korak k vzpostavitvi druga~nega, bolj produktivnega odnosa med eksperti kot nosilci specialisti~nega znanja in kriti~no javnostjo. Ne `ivimo ve~ v svetu vrhovne avtoritete znanosti. Zato tudi pojma “rizika” ni mogo~e zamejiti v enkrat za vselej dan (znanstveni) okvir. Znanost je izgubila velik del svoje nekdanje avre avtoritete. To naj bi med drugim vodilo k temu, da nimamo ve~ iluzij o blagodejnostih, ki naj bi jih ~love{tvu prina{ala tehnika. Odkritje zastra{ujo~e uni~evalne oboro`itve, globalne ekolo{ke krize in drugi negativni pojavi v tem stoletju so zadosten razlog, da celo najbolj vneti zagovorniki neomajnega znanstvenega raziskovanja, ki naj bi vodil k napredku, brzdajo svojo vnemo. III. Kriti~na javnost negativnih ekolo{kih posledic in tveganj, ki jih nosi v sebi nara{~ajo~a tehnizacija dru`benega sveta, {e zdale~ ne opazuje nezainteresirano. Zato se mora znanost bolj kot kdajkoli prej v zgodovini prizadevati za doseganje svoje dru`bene legitimnosti in zaupanja te javnosti. Legitimna pravica znanosti, da svobodno raziskuje – kar ni bilo nekaj samo po sebi umevnega v celotni zgodovini razvoja znanosti – naj ne bi bila v demokrati~nih dru`bah postavljena pod vpra{aj. Vendar je tudi tu pojem legitimnosti svobode znanstvenega raziskovanja dolo~en z okviri delovanja drugih segmentov dru`be, naj si bo politike, gospodarstva, religije itd. Prostor delovanja znanosti dolo~ajo tak{ni dejavniki, kot so razpolo`ljiva sredstva za financiranje raziskovanja in razvoja, pravica svobodnega odlo~anja o njihovi uporabi, vloga ekspertnega znanja itd. Najstarej{i in tudi najbolj raz{irjen na~in vzpostavljanja 86 RIZIČNA DRUŽBA Znanstveno-tehnolo{ki razvoj in njegovi riziki legitimnosti novodobne znanosti se pojavlja na temelju njenih tehni~nih koristi. Galileo, Bacon in Descartes so kot utemeljitelji novodobne znanosti od samega za~etka v povezanosti teoreti~nega vedenja in eksperimentalnih metod videli potencialne tehni~ne koristi znanstvenega spoznanja, ki naj bi na ta na~in preseglo tradicionalne tehnike in sholasti~ne modrosti. ^eprav je {lo bolj za prihodnjo vizijo potencialnih mo`nosti kot pa realni domet znanosti tistega ~asa, njihova argumentacija ni na{la svojega odmeva samo v tedanjih teoretskih spisih, temve~ tudi v tedanjih konstitutivnih na~elih akademij in znanstvenih zdru`enj. Do nastopa znanstveno-tehni~nih revolucij sredi dvajsetega stoletja je mogo~e navesti le redke tehni~ne iznajdbe, ki izhajajo iz znanstvenih eksperimentov in teorij. Tehni~ne iznajdbe, ki so bile odlo~ilne za nastop industrijske revolucije (parni stroji, predilni stroji, statve), so izhajale neposredno iz ekonomije, ne pa iz znanosti. Znani zgodovinar znanosti Cohen je nekje zapisal, da ga je vedno fasciniralo, kako so znanstveniki skozi celotno zgodovino znanosti vedno tako uspe{no prodajali obet o prakti~ni koristnosti svojega raziskovanja, ~etudi postopoma ni bilo nobenih neposrednih mo`nosti, da bodo stro{ki, ki so bili vlo`eni v znanost, kakorkoli povrnjeni. Znanstvenikom je uspelo proizvesti vero v koristnost njihovega po~etja, ki se je lahko ohranjala neodvisno od njihovih prakti~nih uspehov. Mejnik v vzpostavljanju legitimnosti znanosti skozi njene tehni~ne koristi je bil dose`en takrat, ko se pod znanstveno teorijo ni ve~ prote`iralo nekaj, kar ima neposredne koristi, temve~ so se pri~akovanja o potencialnih koristih postavljala v neopredeljen ~asovni horizont. Z nastopom znanstveno-tehni~ne revolucije sredi dvajsetega stoletja je pri{lo do dokon~nega preobrata. Uspe{nost znanosti se meri na temelju njene koristnosti. Vendar obstaja nevarnost, da se potencialne koristi znanosti podvr`ejo ideologiji funkcionalnega utilitarizma. Da bi se izognili tej nevarnosti, so nekateri znanstveniki `e zgodaj – zanimivo, da predvsem tisti, ki so v svojem raziskovanju bili prakti~no orientirani (npr.: Helmholtz, Pasteur) – sledili drugi poti legitimiranja znanosti. Ta, {e danes veljavni argument pravi, da je maksima znanosti “~isto spoznanje”, ne pa njena uporabnost. Najbolj avtoritativno je to pozicijo “~istega spoznanja” formuliral Pasteur z mislijo, da ni nobene kategorije znanosti, ki bi ji lahko dali ime uporabna znanost. Je samo znanost in uporaba znanosti, ki sta tako povezani, kot sta povezana sade` in drevo, na katerem je ta sade` zrasel. Danes vpra{anja dru`benih in ekolo{kih rizikov, ki jih nosi s seboj znanstveno-tehnolo{ki napredek, izredno mo~no zadevajo interes strokovne in lai~ne javnosti. ^etudi je odnos med znanstveno-tehnolo{kim sistemom in javnostjo samo eden izmed elementov, ki dolo~ajo povezavo znanosti in tehnologije s {ir{im RIZIČNA DRUŽBA 87 Franc Mali 6 Konstruktivisti~ne sociolo{ke in antropolo{ke raziskave so razkrile, da obstaja izredno mo~na povezava med posameznikovo percepcijo lastne pozicije in pomenom, ki ga pripisuje znanost. Posameznikova percepcija lastne pozicije ne opredeljuje samo njegovega zanimanja za znanstvene teme, temve~ tudi njegovo zaupanje v znanost oziroma njegovo identifikacijo z znanostjo. Ignoranca je lahko tipi~en znak nezaupanja, ~etudi ni nujno povezana z nerazumevanjem znanstvenih vpra{anj. dru`benim okoljem, je eden najpomembnej{ih. Zaupanje javnosti v znanost in tehnologijo je odvisno tudi od tega, v kolik{ni meri vplivata na dru`bena razmerja in socialno identiteto te javnosti. Zato postaja stopnja informiranosti kriti~ni faktor. Ljudi pozivajo, naj se odlo~ijo na globalni (npr.: `elimo jedrsko energijo ali ne?) in lokalni ravni (ali naj vzamem dolo~ena zdravila?). Vsi ti procesi dokazujejo, da govoriti o javnosti in znanosti konec 20. stoletja pomeni na povsem nov na~in problematizirati tak{ne kategorije, kot so komunikacija in zaupanje, verodostojnost in avtoriteta, podpora in zavra~anje. Raziskovanje odnosa javnosti do sodobnega znanstveno-tehnolo{kega razvoja sledi dvema vrstama pristopov: eno predstavljajo obse`na anketna povpra{evanja javnega mnenja, drugo pa konstruktivisti~na sociolo{ka in antropolo{ka raziskovanja (glej ve~ o tem: B.Wynne, 1994; U. Felt /H. Nowotny /K. Taschwer, 1995)6. Uporaba javnomnenjskih anketiranj za to, da bi razkrili opredelitev ljudi do znanosti in tehnike, hkrati tudi – ~e uporabimo ta vseskozi kontroverzen pojem – stopnjo njihove “znanstvene pismenosti”, pridobiva pomen v zadnjem ~asu. Pri tem je treba lo~iti dve ravni povpra{evanja: en vidik je ob~i interes ljudi za znanost in tehniko, drug vidik predstavlja raziskovanje dejanskega poznavanja (razumevanja) novih znanstvenih spoznanj. Kategorijo javnega mnenja sestavlja ve~ konstitutivnih sestavin in ne samo trenutni posnetek javnih vrednotenj (ocenjevanj) o dolo~enem fenomenu v dolo~eni ~asovni to~ki. Na to so opozorile bolj poglobljene {tudije o javnem mnenju, ki se ne zadovoljujejo z enostavnim produciranjem vedno novih podatkov. ^etudi ni na{ namen ukvarjati se z vpra{anji, ki `e segajo bolj na podro~je metodologije raziskovanja javnega mnenja, je vendarle treba opozoriti, da javnomnenjske ankete o znanosti vse preve~krat pozabljajo, da je treba lo~iti obna{anje ljudi (javnosti) do znanosti v splo{nem (“science-in-general”) in do specifi~nega znanstveno-tehni~nega problema (“science-in-particular”) (glej ve~ o tem: M. Michael, 1992). Slovenski fizik J. Strnad meni, da je mogo~e podpreti nekatere izjave o javnosti in znanosti le z ne~im, kar v pravu ustreza indicem, ne pa z dokazi, ki v pravu ustrezajo strogim preskusom v naravoslovju. Zato moramo biti “...v razglabljanjih, ki zajemajo znanost in javnost, pripravljeni na te`ave” (J. Strnad, 1994, str. 14). IV. Kljub vsem predhodnim opozorilom metodolo{ke narave naj v zaklju~ku na{ega razpravljanja na kratko komentiramo tiste rezultate s Slovenskega javnega mnenja, ki se nana{ajo na oceno “povpre~nih” Slovencev o koristnosti oziroma {kodljivosti razvoja znanosti, pri tem 88 RIZIČNA DRUŽBA Znanstveno-tehnolo{ki razvoj in njegovi riziki pa jih sku{ajmo primerjati z rezultati podobnih raziskovanj v nekaterih drugih, znanstveno in tehnolo{ko razvitih de`elah. V raziskavi SJM iz leta 1995 se je 25 % anketiranih Slovencev strinjalo s trditvijo, da je v celoti gledano razvoj moderne znanosti bolj v {kodo kot v korist, 42 % je bilo nasprotnega mnenja, 20 % se jih glede tega ni moglo odlo~iti, 3 % so dejali, da tega ne vedo.7 V Nem~iji je leta 1989 na vpra{anje “Ali mislite, da bo razvoj znanosti dolgoro~no koristil ali {kodoval?” 41 % vpra{anih odgovorilo, da bo koristil, 12 %, da bo {kodoval, 41 % se jih ni moglo odlo~iti ne za eno in ne za drugo, 5 % pa jih odgovora ni vedelo. V Angliji je v javnomnenjski raziskavi istega leta 44 % vpra{anih menilo, da bo razvoj znanosti prinesel ve~ dobrega kot {kode, 9 % vpra{anih je menilo, da bo prinesel ve~ {kode, neodlo~nost je izrazilo 37 % vpra{ancev, 10 % jih je dalo odgovor “ne vem”. Za Avstralijo pa so podatki za leto 1989 naslednji: 56 % vpra{anih je menilo, da bo razvoj bolj koristil kot {kodoval, 10 %, da bo bolj {kodoval kot koristil, 32 % vpra{anih se ni moglo odlo~iti ne za eno in ne za drugo, 3 % so dejali, da ne vedo.8 @e be`en pogled na prikazane podatke poka`e, da Slovenci v pribli`no enaki meri kot pripadniki drugih narodov, ki se danes odlikujejo z izredno znanstveno in tehnolo{ko razvitostjo, ocenjujejo dru`beno koristnost znanosti. ^e je procentualni dele` tistih, ki v Sloveniji trdijo, da razvoj znanosti povzro~a {kodo, primerjalno {e enkrat ve~ji kot v katerikoli izmed omenjenih treh dr`av (pri teh ne presega 12 % anketirane populacije), hkrati pa je njihova neopredeljenost tako glede koristi kot {kode bistveno manj{a, bi bilo mogo~e pojasniti tudi kot bolj artikulirano obliko javne zavesti glede ekolo{kih rizikov, ki jih vsebuje nadaljnji znanstveni in tehnolo{ki razvoj. Nikakor pa ne kot vzorec predmodernisti~nega mi{ljenja, v okviru katerega je vse, kar vna{a spremembe v ustaljeni dru`beni red `ivljenja, {kodljivo. Da gre za porast kriti~ne zavesti glede rizikov znanstveno-tehnolo{kega razvoja, je mogo~e dokazovati tudi s podatki, ki so bili pridobljeni na temelju merjenja slovenskega javnega mnenja v dalj{i ~asovni seriji (primerjava podatkov SJM za leto 1987 in 1995): bolj kot pred pribli`no desetimi leti “povpre~ni” Slovenec pojem tehni~nega napredka povezuje z nevarnostjo odtujenosti v odnosih med ljudmi in z nevarnostjo novih ekolo{kih onesna`enj. Bolj artikulirano obliko javne zavesti na Slovenskem glede ekolo{kih in drugih dru`benih rizikov, ki jih nosi s seboj dolgoro~ni razvoj znanosti in tehnologije, ne moremo razumeti kot zmanj{evanje podpore slovenske javnosti samemu znanstvenemu raziskovanju. To navsezadnje dokazujejo tudi tisti podatki iz raziskave SJM-95, po katerih najve~ji del Slovencev izra`a prepri~anje, da niso znanstveniki tisti, ki samo zapravljajo denar davkopla~evalcev (55,9 %). Ta dele` je bil bistveno ve~ji od dele`a ocen, ki trdijo, da gre pri znanosti zgolj za dru`beno 7 V letu 1995 je bilo v okviru Centra za preu~evanje javnega mnenja pri In{titutu za dru`bene vede FDV-ja opravljeno obse`no raziskovanje o tem, kak{en odnos ima do razli~nih vpra{anj znanosti, tehnologije, znanstvene politike slovenska javnost. Rezultati raziskovanj so bili objavljeni v raaziskovalnem poro~ilu “Stali{~a o znanosti in tehnologiji “ (glej: SJM, 1995). 8 Podatki omenjenih anketiranj, ki so jih v posameznih dr`avah izvajali Gallupovi strokovnjaki, so bili objavljeni v revijah Physikalische Blaetter in New Scientist, mi jih povzemamo iz prispevka Janeza Strnada Javnost in fizika (J. Strnad, 1994). RIZIČNA DRUŽBA 89 Franc Mali potro{njo (16,9 %). (Dele` tistih, ki se glede tega ne morejo opredeliti, je 21,5 %, tistih, ki nimajo kaj povedati, pa je 5,7 %). V lu~i teh podatkov lahko zaklju~imo, da se javnost pri nas zaveda nujnosti preporoda in uveljavljanja vseh form racionalizacijskih procesov, o katerih je bila beseda na za~etku in ki pomenijo legitimni okvir delovanja vsake demokrati~ne dru`be. Te forme imajo neposreden vpliv na vse vrste institucionalnih transformacij, vklju~no z institucionalnimi transformacijami znanosti, ki se danes dogajajo pri nas. Hkrati tudi ni mogo~e zanikati, da se tudi pri nas uveljavlja kriti~na dru`bena zavest o vrsti vpra{anj, ki zadevajo razvoj znanosti in tehnologije in s tem razvojem povezana tveganja, negotovosti in nevarnosti. Namesto neomajne vere v linearni napredek je tudi v na{i kriti~ni javnosti vedno bolj navzo~e zavedanje, da dana{nji ~as prina{a polno protislovij, ambivalentnosti, paradoksov, tveganj in negotovosti. Vera v apodikti~no resnico znanosti je dokon~no minila. Na piedestal absolutno veljavne in gotove resnice znanosti stopa pojem rizika. Dr. Franc Mali, docent na FDV, avtor knjige Znanost kot sistemski del dru`be (Ljubljana, 1994). Klju~ni pojmi: znanost, tehnika, riziko, funkcionalna dru`bena diferenciacija, javno mnenje, eksperti LITERATURA: BECK, U., GIDDENS, A., LASH, S. (1996): Reflexive Modernisierung – Eine Kontroverse. Frankfurt/M.: Suhrkamp Verlag. BECKER, E. IN WEHLING, P. (1993): Risiko Wissenschaft – Öekologische Perspektiven in Wissenschaft und Hochschule, Frankfurt, New York: Campus Verlag. BECHMANN, G. (1990): “Grosstechnische Systeme, Risiko und gesellschaftliche Unsicherheit”, v: Riskante Entscheidungen und Katastrophenpotentiale (Ur.: J. Halfmann / K. P. Japp), Opladen: Westdeutsceh Verlag, str. 123–150. BONSS, W. (1991): “Unsicherheit und Gesellschaft - Argumente für eine soziologische Risikoforschung”, v: Soziale Welt, Jg.42, str. 65–78. FELT, U. , NOWOTNY, H., TASCHWER, K. (1995): Wissenschaftsforschung – Eine Einführung. Frankfurt, New York: Campus Verlag. HABERMAS, J. (1981): Theorie des kommunikativen Handelns 2. Frankfurt/ M.: Suhrkamp Verlag. HALFMAN, J. (1990): “Technik und Soziale Organisation”, v: Riskante Entscheidungen und Katastrophenpotentiale (Ur.: J. Halfmann, K. P. Japp), Opladen: Westdeutscher Verlag, str. 12–34. JAPP, K. P. (1990): “Das Risiko der Rationalitaet fuer technisch-oekologische Systeme”, v: Riskante Entscheidungen und Katastrophenpotentiale, Opalden: Westdeutscher Verlag, str. 34–61. KROHN, W. WEYER, J. (1990): “Gesellschaft als Labor – Risikotransformation und 90 RIZIČNA DRUŽBA Znanstveno-tehnolo{ki razvoj in njegovi riziki Risikokonstitution durch moderne Forschung”, v: Riskante Entscheidungen und Katastrophenpotentiale (Ur.: J. Halfmann, K. P. Japp). Opladen: Westdeutscher Verlag, str. 89–123. LUHMANN, N. (1985): Soziale Systeme. Frankfurt/M.: Suhrkamp Verlag. LUHMANN, N. (1988): Die Wirtschaft der Gesellschaft. Frankfurt/M.: Suhrkamp Verlag. LUHMANN, N. (1991): Soziologie des Risikos. Frankfurt / New York: Campus Verlag. LUEBBE, H. (1993): “Security. Risk Perception in the Civilization Process”, v: Risk is a Construct - Perception of Risk Perception (Ur.: Bayerische Rueck), Munich: Knesebeck GmbH, str. 23–41. LYOTARD, J. F. (1984): The postmodern condition: An inquiry into knowledge. Manchester: Manchester University Press. MALI, F. (1994): Znanost kot sistemski del dru`be. Ljubljana: Znanstvena knji`nica FDV. MICHAEL, M. (1992) Lay discourses of science: Science-in general, science in particular, and self. Science, Technology & Human Values, 17 (3), str. 313–333. MUENCH, R. (1984) Struktur der Moderne. Frankfurt/M: Suhrkamp Verlag. SJM (1995): Stali{~a o znanosti in tehnologiji. Ljubljana: FDV-Center za raziskovanje javnega mnenja in mno`i~nih komunikacij. STRNAD, J. (1994) “Javnost in fizika”, Razgledi, 9. decembra 1994. WYNNE, B. (1994) Public Understanding of Science; v: S. Jasanoff: Handbook of Science and Technology Studies. London: Sage Publications, str. 361–388. RIZIČNA DRUŽBA 91 Drago Kos Refleksno dojemanje ne-varnosti Za za~etek bi se veljalo vpra{ati, ali vedno intenzivnej{a razprava o ne/sprejemljivosti tveganja v post/modernih dru`bah sploh odpira kak{na res nova vpra{anja. Ali ni problem varnosti, tveganja starodavno temeljno vpra{anje vsega `ivega. Ali ni torej motivacija te razprave pravzaprav banalna zdravorazumska modrost, da je `ivljenje pa~ tvegano in da je eno temeljnih ~love{kih in dru`benih prizadevanj prav zagotavljanje varnosti. V tiso~letjih evolucije je bilo krmiljenje med vsakovrstnimi nevarnostmi osnovna pre`ivetvena strategija, zato tveganja prav gotovo ni mogo~e obravnavati kot posebno zna~ilnost post/ modernih, mo~no tehnolo{ko podprtih dru`b. Ali nimajo torej prav tisti razsvetljenski optimisti, za katere so razprave o tveganju zastarele ali pa vsaj mo~no pretirane in ki se zana{ajo na to, da bo znanost pravo~asno re{ila “manj{e” varnostne zaplete. Bistvena novost oz. posebnost novej{ih razprav o riziku je v tem, da na nov na~in locirajo izvor tveganja (Giddens, 1994: 185). V vsej dosedanji zgodovini so tveganja in nevarnosti izhajale iz neznanja, sedaj pa tveganje povzro~a znanje. Ta daljnose`ni obrat seveda zahteva prepri~ljivo argumentacijo, ker je modernisti~na znanstveno tehnolo{ka racionalnost eden temeljev funkcioniranja sodobnih dru`b. Modernim dru`bam je po za~etnih te`avah uspelo uveljaviti instrumentalno racionalnost, ki temelji predvsem na prepri~ljivosti industrijskih tehnologij. Vzporedni dose`ek teh dru`b je bila potla~itev “stranskih u~inkov” oz. neza`elenih posledic disperzne RIZIČNA DRUŽBA 93 Drago Kos uporabe teh novih tehnologij. Demonstracijski u~inek tehnolo{ke produktivnosti je bil tolik{en, da je za skoraj dve stoletji prekril nekatere manj prijetne “podrobnosti”. Ker pa so nekateri teh stranskih u~inkov kumulativno nara{~ali, jih je bilo vedno te`e prikrivati oz. se jim umikati. Po nekaj “{okih” je rizi~nost modernih tehnolo{ko visoko razvitih dru`b “nenadoma” dosegla percepcijsko obzorje vsakdanjega `ivljenja. Nekoliko cini~no bi torej lahko rekli, da je imel Ulrich Beck pravzaprav sre~o ali pa predvsem dober ob~utek za “timing”. V ~asu “konca velikih zgodb” in predvidenega pri~etka “dolgo~asne” prihodnosti, brez privla~nih eshatologij, je s svojo “rizi~no tezo” {e enkrat obnovil `e dolgo znane frankensteinovske strahove in tako ponovno dvignil zgodovinsko dramati~no napetost. Narcisisti~no senzibilizirana modernisti~na publika je tezo hitro posvojila. Beck je postal izredno vpliven avtor, njegov “citation index” je eksplodiral (Lasch in Wynne, 1992). Po zelo preprosti, vendar uveljavljeni modernisti~ni logiki velikanski odziv dokazuje, da je njegov pristop in {e bolj njegova tema zadela v sam mehki trebuh oz. slabo varovan popek post/modernisti~nih dru`b. V razpravo so se nemudoma vklju~ili drugi najbolje prodajani, torej najvplivnej{i sociolo{ki avtorji, tako da je sedaj mogo~e govoriti o `e kar zelo solidnem publicisti~nem trendu. Tudi ~e odmislimo namig, da gre del uspeha pripisati podobnim razlogom, kot so tisti, ki dvigujejo bralnost ~rnih kronik, je odziv na njegovo tezo nedvomno pojav, ki zaslu`i skrbno obravnavo. Razprava o rizi~nih post/modernih dru`bah je postala popularna, obenem pa se je tudi `e “udoma~ila” in izgubila del za~etne vznemirljivosti. Senzacionalisti~ne poudarke pri odkrivanju vedno novih `ivljenjskih nevarnosti v visoki tehnicisti~ni moderni je nadomestila teoretsko poglobljenej{a razprava o zavedanju nevarnosti v refleksivni moderni (Giddens, 1990). Hkrati se je pojavila tudi teza, da se modernisti~no tveganje ni pojavilo nenadoma, t.j. {ele s ^ernobilom, razvojem genetske manipulacije in drugimi “visokimi” modernimi tehnologijami (Beck, 1992), temve~, da je negotovost, tveganje oz. nevarnost dejansko izhodi{~na, ~eprav do nedavnega “nereflektirana” zna~ilnost modernosti. Razvite dru`be od nekdaj, poleg bogastva, akumulirajo tudi tveganje (Beck, 1992: 19). Problem je seveda v tem, da tako bogastvo kot tudi tveganje izvirata iz istega vira – bolj in manj sofisticiranih tehnologij. Novost torej ni tveganje samo, temve~ predvsem druga~en pogled oz. spoznavanje tveganja. Kljub relativno mo~ni argumentaciji je predvsem v za~etku razprava o rizi~nosti modernih dru`b praviloma naletela na dokaj visoko oviro, ki je posledica “fevdalne” logike modernih “zadiferenciranih” dru`b (Wynne, 1996). Protagonisti “rizikologije” so (bili) ve~inoma dru`boslovci, ki so s poseganjem na “drugi breg”, t.j. na (naravoslovno) tehnolo{ko podro~je, 94 RIZIČNA DRUŽBA Refleksno dojemanje ne-varnosti o~itno kr{ili modernisti~ne principe stroge disciplinarne ekskluzivnosti. V razpravah o ve~inoma tehnolo{kem poreklu tveganja so bili in so {e vedno dru`boslovci sprejeti le kot “preroki drugega reda”. Prav gotovo dr`i, da so obravnave (tehnolo{kega) tveganja mo~no odvisne od informacij in interpretacij z naravoslovnega znanstvenega brega. Presoja tehnolo{kega tveganja brez transdisciplinarnega sodelovanja se zdi zato velikokrat neprepri~ljiva, v~asih celo diletantska. V razmerah modernisti~ne nekooperativnosti oz. celo tekmovalnosti nepovabljeno poseganje preko disciplinarnih meja spro`i “atavisti~ne” cehovske obrambne reakcije, ki zelo ote`ijo pretok informacij. Discipline se obna{ajo kot avtonomni sistemi, med katerimi je informacijski pretok skoraj zaustavljen. Prav to je eden temeljnih problemov modernih “diferenciranih” dru`b, problem ki se {e poglablja in ki mo~no vpliva na razpravo o rizi~nosti modernih dru`b. Z nara{~anjem specializacije se pravzaprav zmanj{ujejo mo`nosti, da bi vpra{anja disciplinarne interpenetracije sploh lahko zastavili kot resen problem (Offe, 1987). Zaradi tega je u~inek “nepoklicanih” dru`boslovnih obravnav tehnolo{kih rizikov, ne glede na upravi~enost in pravilnost ugotovitev, dejansko precej omejen. V lastne kanone zaverovana ekspertna ekskluzivnost se na kritike z drugega brega odziva podobno cini~no, kot se je srednjeve{ka katoli{ka cerkev na reformisti~ne zahteve (Beck, 1995: 120). Prav zaradi te, {e vedno mo~no rigidne disciplinarne zamejenosti nespecialisti~no “~ezmejno” problematiziranje tveganja lahko celo zmanj{a kredibilnost celotne “rizi~ne paradigme”. Skratka, modernisti~na zamejenost je lahko tudi omejenost. Opozarjanje na rizi~ne prakse brez kompetentnih “disidentov” je ne samo zelo naporno, temve~ v~asih celo kontraproduktivno po~etje. To zlasti velja za pristope, ki se ukvarjajo predvsem s fascinantnimi oz. celo senzacionalisti~nimi interpretacijami rizi~nosti v dru`bah visoke moderne. S tem neeksperti tvegajo sistemsko mo~no podprto kritiko, da se spu{~ajo na podro~je, ki ga ne obvladajo, in s tem tudi (ne)hote prispevajo k mno`enju fundamentalisti~no poenostavljenih interpretacij. Prav zaradi tega je smiselno razpravo vrniti na “doma~i” breg. Koncept individualne in institucionalne refleksivnosti, kot samoopazovanje in samoopisovanje dogajanja v modernih dru`bah, v mnogo~em pojasnjuje skaljeno veselje ob modernisti~nih “igrah na sre~o”. O~itno je tudi Beck zgodaj zaznal nevarnost fundamentalisti~nih zlorab rizi~ne teorije, zato je skupaj z Giddensom, Laschom in drugimi v prvi polovici devetdesetih zelo aktivno sodeloval pri poglabljanju koncepta rizi~nosti1. Razprava je tako dobila nove poudarke in novo kvaliteto, predvsem pa se je izognila nevarnosti, da bi ji lahko o~itali 1 Knjiga Refleksive modernization, ki so jo Beck, Giddens in Lasch l. 1994 skupno izdali, je namenjena prav temu – utemeljevanju soodvisnosti rizika in refleksivnosti v modernih dru`bah. RIZIČNA DRUŽBA 95 Drago Kos 2 Tudi navidezno najvarnej{e zavetje, tj. doma~e okolje, “nenadoma” ne nudi ve~ za{~ite pred vedno novimi nevarnostmi. nekompetentno poseganje v tuje loge. Pri obravnavi tveganja z vidika refleksivnosti se sociologija giblje na povsem doma~em terenu. Vpra{anje varnosti oz. tveganja je dejansko arhetipsko dru`beno vpra{anje. “Novost” oz. presene~enje pri odkrivanju tveganja in nevarnosti je zgolj posledica pretiranega razsvetljenskega oz. modernisti~nega optimizma, ki temelji na potla~itvi oz. nekak{ni dru`beni amneziji. Glavna Beckova zasluga je predvsem v tem, da je v ~asu, ko se je zazdelo, da je tveganje v odnosu med dru`bo (~lovekom) in naravo `e skoraj povsem rutinsko obvladano oz. ukro~eno, ponovno glasno radikaliziral to vpra{anje. Na deskriptivni ravni gre torej pravzaprav za {e enkrat reciklirano tezo, ki sta jo odmevno predstavila Adorno in Horkheimer `e pred skoraj petdesetimi leti. Razprava o nihilizmu modernih tehnolo{kih dru`b, v katerih obstaja stalna nevarnost paranoidnih patologij, je s “ponovnim” odkritjem realnega rizika, ki realno ogro`a `ivljenje, pre{la v novo fazo. ^e ho~emo argumentirano govoriti o tesnobi, strahu, nevarnostih `ivljenja v modernih dru`bah, psihoanalitske konstrukcije tako niso ve~ nujno potrebne. Na voljo imamo nazornej{o empiri~no argumentacijo. Ko smo ponovno soo~eni z empiri~no preverljivimi nevarnostmi, se samopomilovanje, strah pred ne-smislom, ob~utek notranje izpraznjenosti, zatrte `elje, samozanikanje, skratka, celoten nabor narcisisti~nih patologij lahko pomakne v ozadje. S tega vidika lahko cini~no govorimo celo o “odre{ilnih” oz. “zdravilnih” u~inkih “realnega” rizika v dru`bah visoke moderne. Kljub temu je razsvetljenska oz. modernisti~na samozavest ponovno na~eta. Mol in Spaargaren (1994) nekoliko preve~ dramati~no govorita celo o “antropolo{kem {oku”, ki je posledica dejstva, da se nova tveganja in nevarnosti pojavljajo tam, kjer jih nih~e ni ve~ pri~akoval2. Vendar {tevilna in dokaj prepri~ljiva evidenca napeljuje na sklep, da ima lahko tudi najbolj dovr{ena modernisti~na “udoma~itev narave” mnoge nenadejane in nevarne posledice. Zaradi modernisti~ne institucionalne in individualne refleksivnosti (Gidens, 1990) postajajo tveganja tako mote~a, da jih ni ve~ mogo~e institucionalno niti individualno “pomesti pod preprogo”. Skratka, modernisti~na zgodba o “cesarjevih novih obla~ilih” glede varnosti ne deluje ve~. Temeljno vpra{anje je torej, zakaj v modernih dru`bah {e nedavno samodejni razvojni optimizem ne uspeva ve~ prikrivati oz. potla~iti modernisti~nih “Scil in Karibd”. Ali se torej refleksivnost, kot ena glavnih “pridobitev” modernosti, “nenadoma” obra~a proti modernosti sami. Enostavna terminolo{ka prekvalifikacija, da smo dejansko {ele na za~etku modernosti in ne `e v postmoderni fazi (Beck, 1992: 10), je 96 RIZIČNA DRUŽBA Refleksno dojemanje ne-varnosti preve~ preprosta oz. dejansko ne pojasni, zakaj je modernisti~no (samo)opazovanje in (samo)opisovanje, kljub vedno bolj sofisticiranim tehnologijam in kljub vedno bolj dognanim varovalnim mehanizmom za~elo producirati tako temne zgodbe. To je dejansko temeljno teoretsko vpra{anje in od odgovora nanj je odvisno, ali odkrivanje novih nevarnosti ozna~imo za patolo{ki narcisisti~ni senzacionalizem ali pa v tem premiku res lahko vidimo znake nove dobe oz. vsaj nove modernisti~ne faze. Moderne dru`be se torej razlikujejo od prej{njih med drugim tudi po na~inu samoopazovanja oz. samoopisovanja. Mitolo{ke oz. religiozne eshatologije (deloma) nadomesti racionalna refleksivnost. Vendar pa ima ta metoda opisovanja in razlaganja sveta v primerjavi s predmodernimi razlagami pomembno slabost. Moderne dru`be so se dejansko {ele z raz{iritvijo oz. socializacijo refleksivnosti soo~ile z negotovimi oz. tveganimi posledicami lastne modernosti. Ko rizi~nost pove`emo s konceptom refleksivnosti, ki najeda zaupanje v ekspertne sisteme in posledi~no v moderne institucije, izpostavimo tudi neracionalne, civilno religijske predpostavke modernih dru`b. Ker je racionalna refleksivnost necelovita, povzro~a motnje in zato dolgoro~no ne more dovolj zanesljivo zagotavljati legitimnosti. Zaradi tega je, tako kot v predmodernih tradicionalnih dru`bah oz. “primitivnih” skupnostih, tudi v modernizmu temeljna dru`bena integrativna vez odvisna od vere oz. od zaupanja. Zaupanje oz. vera v zanesljivost in varnost delovanja mno`e~ih se ekspertnih sistemov je osnovni pogoj, brez katerega je delovanje modernih diferenciranih sistemov zelo ote`eno, lahko pa v posameznih delih popolnoma blokirano. Individualna in institucionalna refleksivnost, ki sicer prispeva k izredni ekspanziji opcij, pa isto~asno na~enja tudi “slepo” vero v ekspertnost ekspertnih sistemov oz. kvari “avtomatizem elitnih diskurzov” (Wynne, 1996: 49), kot temeljnega pogoja modernisti~ne razvojne dinamike. V vedno bolj kompleksnih (tehnolo{kih) sistemih se varnostni ra~un ne izide ve~ (Perrov, 1984). Zaradi tega se pojavlja dvom, nezaupanje in logi~no tudi strah pred nenameravanimi, predvsem pa nepri~akovanimi posledicami. Skratka, spri~o nara{~ajo~e individualne in institucionalne refleksivnosti postajajo ekspertna zagotovila neprepri~ljiva, posledica je “atrofija kompetentnosti”, o kateri govori `e C. Lasch (1979). Ker lahko namesto absolutnih zagotovil eksperti ponudijo zgolj verjetnostni ra~un, gotovost zamenjuje negotovost, tesnoba, strah... Moderne dru`be na ta na~in izgubljajo temeljno oporno to~ko. Ugotovitev, da njeni temelji stojijo na zelo `ivahni (dinami~ni) podlagi, pravzaprav v `ivem pesku, je za mnoge neznosna oz. vsaj zelo te`ko sprejemljiva. Namesto varnosti, reda, determiniranosti, se na mnogih podro~jih pojavlja spolzka in nestabilna verjetnost3. ^e je znotraj tehnolo{ke sfere izra~unljiva 3 Ta klju~na sprememba je `e relativno dolgo v dru`boslovni metodologiji. Res pa je, da je {olam, ki npr. izhajajo iz Webra in njegovega koncepta smotrne racionalnosti, analiza verjetnosti povsem tuja (Beck, 1994: 9). RIZIČNA DRUŽBA 97 Drago Kos 4 To zelo dobro ilustrirajo javne razprave o odlagali{~u za nizko in srednjeradioaktivne odpadke ali pa npr. odpori proti postavitvi meteorolo{kih oz. voja{kih radarjev. 5 Tudi dialog med Beckom, Giddensom in Laschom je o~itno prispeval k bolj teoretskim razpravam. Beck je {e dodatno poglobil svojo argumentacijo npr. s tekstom Ecological Politics in an Age of Risk (Beck, 1995). 6 To je seveda zgolj parafraza Poperjeve davne ugotovitve o znanostih. 7 Ob tem seveda ni mogo~e spregledati Foucaultovega (1987) prispevka, ki je za diskurzom resnice odkrival diskurz mo~i. verjetnost v dolo~enih mejah {e sprejemljiva, pa je na dru`beni in psiholo{ki ravni dojeta kot nekredibilnost oz. nelegitimnost. To se zelo o~itno poka`e vsakokrat, ko lai~na javnost od ekspertov zahteva absolutna varnostna zagotovila, ti pa ji lahko ponudijo zgolj te`ko doumljivi “abstraktni” interval zaupanja4. V tem ti~i eden glavnih vzrokov krize legitimnosti v modernih dru`bah. Teza o refleksivnosti kot temeljni zna~ilnosti modernih dru`b je razpravi o riziku sicer odvzela del populisti~ne alarmantnosti oz. eksplozivnega potenciala, isto~asno pa ta teza omogo~a, da narcisisti~no motiviran aktivizem zamenja resna teoretska debata o vpra{anjih, ki ostajajo brez celovitega odgovora `e od razsvetljenstva dalje5. Klju~no vpra{anje {e vedno ostaja, zakaj se je ob~utek ogro`enosti okrepil prav v ~asu, ko je splahnela bojevitost pripovedovalcev “velikih zgodb”, ko se je nekaterim za hip zazdelo, da ni ve~ pravih ovir za dokon~anje modernizacijskega projekta. Morebiti je treba odgovor iskati prav v tem, da je pravzaprav {ele s “koncem velikih zgodb” nastalo nekak{no kontemplativno zati{je, ki omogo~a, da se moderne dru`be kon~no lahko ozrejo vase in refleksivno soo~ijo z dejstvom, da namesto na trdni `ivi skali dejansko temeljijo v `ivem pesku6. To vpra{anje postane {e te`je, ~e upo{tevamo pripombo, da refleksivno opazovanje modernosti dejansko ni nekaj povsem novega. @e v zgodnji moderni je obstajala napetost med lai~nimi in strokovnimi opisi in interpretacijami (Wynne, 1996). Vtis, da tovrstne divergence ni bilo, je mogo~e iskati predvsem v tem, da med lai~no in ekspertno refleksivnostjo skoraj ni bilo nobene komunikacije. Mo~ elitisti~nih, tj. ekspertnih diskurzov je bila avtomati~na, nasprotja se niso raz~i{~evala z argumentativno mo~jo, pa~ pa z argumentom mo~i7. Po Wynnu (1996) sta napa~ni dve temeljni Giddensovi (1994) predpostavki, a) da je v “zgodnji” moderni obstajalo (popolno) zaupanje v ekspertne sisteme in b) da je refleksivna kritika ekspertov vedno bila odvisna od prostovoljne, tj. avtonomne izbire. Njegova teza je prav obratna: a) disidenti znotraj ekspertnih krogov zberejo pogum {ele tedaj, ko tudi lai~ni krogi postanejo nezaupljivi do prej tako prepri~ljivih ekspertiz, in b) odsotnost nasprotovanj oz. protestov, ki je bila zna~ilna za donedavni modernizem, {e ne pomeni, da je do sedaj obstajalo neomajno zaupanje v modernisti~ne re{itve (Wynne, 1996: 45). Laiki so tudi v zgodnji moderni refleksivno, tj. kriti~no dojemali ekspertne usmeritve in zagotovila, vendar zaradi obstoje~ih dru`benih razmerij niso mogli uveljaviti svojih pogledov. V tej lu~i je mogo~e navidezni nekriti~ni razvojni optimizem interpretirati tudi kot svojevrstni modernisti~ni fatalizem. Tudi po tej interpretaciji je “nenadna” rizi~nost modernih dru`b predvsem posledica spremenjenih dru`benih razmerij in ne realno pove~anega rizika. Seveda pa na ta na~in nismo ni~ bli`e 98 RIZIČNA DRUŽBA Refleksno dojemanje ne-varnosti odgovoru, zakaj se je sprememba v percepciji tveganja pravzaprav zgodila. ^ernobilska nesre~a, ki se ~asovno ujema s to spremembo, je verjetno precej pripomogla k temu, vendar pa se zdi, da Beck (1992) in mnogi drugi nekoliko pretirano posplo{ujejo pomen tega nesre~nega dogodka. Zdi se, da je odgovor na vpra{anje, zakaj je “rizi~nost” modernosti postala problem, predvsem sociolo{ki oz. socialnopsiholo{ki in ne toliko okoljski problem. Obetavna se zdi predvsem teza, da se je ob~utek rizi~nosti nenadoma pove~al tedaj, ko je refleksivnost v modernih dru`bah dosegla horizont vsakdanjega `ivljenja. Stranski, morebiti pa celo eden glavnih u~inkov refleksivnosti na tej ravni pa je ta, da je za~ela razpadati osnovna podlaga vsakdanje rutine, tj. zagotavljanje “ontolo{ke varnosti” (Giddens, 1990). Razprava o rizi~nosti modernih dru`b je dobila torej nove, {ir{e, celo populisti~ne razse`nosti tedaj, ko je individualna refleksivnost omajala zaupanje v modernisti~ne institucije, ki zagotavljajo oz. naj bi zagotavljale varnost vsakdanjega `ivljenja. Ob~utek negotovosti pa se je {e pove~al, ko so posamezniki “refleksivno” ugotovili, da pravzaprav sploh ni mogo~e racionalno preverjati delovanja institucij, pomembnih za varno odvijanje vsakdanjega `ivljenja. Razprava o rizi~nosti modernih dru`b torej neposredno zadeva vpra{anje, kako je na ravni vsakdanjega `ivljenja mogo~e zagotavljati legitimnost modernisti~nih institucij. Prav malo nadpovpre~ne (nekonformisti~ne) radovednosti je potrebno in `e naletimo na meje preverljivosti, t.j. na nezmo`nost avtonomne racionalne presoje tega, kaj je v modernih dru`bah vredno in kaj ni vredno zaupanja. Po Giddensu je vsebina smotrnega vsakdanjega delovanja sestavljena iz akterjevega nepretrganega refleksivnega “opazovanja” lastne dejavnosti. V modernih dru`bah je opazovanje, tj. racionalna refleksija “vzro~no utemeljevanje smotrnosti akterja z vednostjo o samem sebi in z vednostjo o dru`benih in materialnih svetovih, ki so okolje delujo~ega jaza” (Giddens, 1989: 98). ^eprav je v modernih dru`bah vloga ekspertnih sistemov tudi pri vsakodnevnih presojah najpomembnej{a, je “racionaliziranje delovanja tudi s pomo~jo zdrave pameti v vsakdanjem `ivljenju {e zelo pomembno, ker nam daje “ontolo{ko varnost” (prav tam: 132). Brez zaupanja v vsakodnevno rutino je normalno `ivljenje prakti~no nemogo~e (Giddens, 1990: 93). Zaupanje pa je emocionalna kategorija in zato ne more biti racionalno utemeljena. Kdor je torej emocionalno nezaupljiv do vsakodnevne rutine, ki je ni mogo~e racionalno pojasniti, se lahko soo~i z “eksistencialno” tesnobo, ki v skrajnih primerih vodi v hude patologije. Emocionalno ohranjanje okvira “ontolo{ke” varnosti” je tako predpogoj “normalnega” funkcioniranja v vsakdanjem `ivljenju in je zaradi tega tudi zelo prakti~na potreba. RIZIČNA DRUŽBA 99 Drago Kos 8 Zdi se, da je {e posebej veliko neracionalnih vedenjskih vzorcev pri sicer racionalnih ljudeh na podro~jih, ki se navezujejo na zdravo prehranjevanje oz. “zdravo” `ivljenje na sploh. Tega tudi nadpovpre~na sposobnost racionalnega presojanja in delovanja ne more nadomestiti. Laikom torej kljub modernisti~ni refleksivnosti v zelo {tevilnih situacijah ne preostane drugega kot prostovoljno oz. neprostovoljno (Wynne, 1996) upanje oz. zaupanje. V mnogih vsakodnevnih situacijah se lahko opremo le na vero, podobno kot lahko le upamo, da bo “sonce naslednji dan ponovno vz{lo”. Ogromna ve~ina modernih individualcev tega najbolj obi~ajnega vsakodnevnega in eksistencialno nujnega dejstva prav gotovo ni sposobna racionalno pojasniti. Za pragmatiko njihovega vsakdanjega `ivljenja je celo bolje, da tega niti ne poizku{ajo, kajti sprotno preverjanje zanesljivosti vsakodnevne rutine neizbe`no vodi v blokade, ki jih pre`ivetvena pragmatika ne prenese. ^e pa kdo kljub temu poizku{a (avtonomno) kontrolirati ali vsaj razumeti “enostavne” vsakodnevne dogodke in odnose, se njegovo vsakodnevno `ivljenje lahko zelo spremeni, tako zelo radikalno, da je za opis sprememb velikokrat potrebno uporabiti psihiatri~ne termine. Izka`e se torej, da je modernisti~na refleksivnost uporabna in produktivna le, ~e je parcialna oz. selektivna. To pa je kar precej o~iten “contradictio in adjecto” oz. “okrogel kvadrat” in {ele odkritje izhoda iz tega paradoksa bo omogo~ilo prehod iz moderne v postmoderno. Teze, da je ontolo{ka varnost v veliki meri neodvisna od racionalne refleksivnosti, ni te`ko ponazoriti. Tako na individualni kot tudi institucionalni ravni primerov ne manjka. Precej splo{no je znano, da ljudje, ki jih sicer dokazano odlikuje nadpovpre~na sposobnost racionalne presoje, v svojem vsakodnevnem `ivljenju po~nejo stvari, ki jih nikakor ni mogo~e ozna~iti kot racionalno smotrno delovanje. Njihovo `ivljenje je polno anekdot, t.j. bolj ali manj sme{nih dogodkov, ki veliko povedo o “neracionalnosti” oz. nenavadnosti genialnih protagonistov. Znano je npr., da je eden najpomembnej{ih predstavnikov razsvetljenstva Immanuel Kant zgolj z racionalno dedukcijo potrdil heliocentri~no hipotezo. ^e lahko verjamemo njegovim biografom, pa je na bolj prozai~ni vsakdanji ravni prihajal do prav bizarnih sklepov. Tako je tudi nastanek u{i povezoval s son~nim sistemom. Z “logi~no dedukcijo” je namre~ pri{el do sklepa, da nastajajo v odvisnosti od son~ne svetlobe, zato jih je najbolje onemogo~iti tako, da jim prepre~imo dostop do bivalnih prostorov. Tudi najbolj znani balkanski elektrofizik Nikola Tesla je poleg genialnih odkritij znan tudi po nenavadnih vsakdanjih praksah. Pri prehranjevanju je dosledno vzdr`eval izredno visoke higienske standarde, tako da je spravljal v zadrego osebje najbolj{ih hotelov. Zanimiv je tudi primer eminentnega sociologa z obmo~ja nekdanje Jugoslavije, ki je z `ve~ilnim gumijem, zataknjenim v vratne klju~avnice, prepre~eval zdravju {kodljiv prepih8. 100 RIZIČNA DRUŽBA Refleksno dojemanje ne-varnosti Podobnih primerov je toliko, da ~uda{tva in nerazumljive paranoje prav gotovo niso ve~ presenetljiva zna~ilnost “profesorskih” zna~ajev. Presoja ~uda{kih oz. celo zelo nenavadnih `ivljenjskih navad izjemnih ljudi je zaradi njihove izjemnosti sicer dele`na naklonjene prizanesljivosti. Ocena temelji na predpostavki, da imajo izjemni umi pravico do “izjemnih” posebnosti. Nemalokrat je ~uda{ko vedenje interpetirano tudi kot posledica popolne predanosti ustvarjalnemu delu, ki jim prepre~uje obvladovati vsakodnevno rutino. Naklonjena prizanesljivost je seveda dovolj jasno sporo~ilo, ki jih odvezuje od sicer obvezujo~ih socialnih ritualov. Tak{no dobrohotno opravi~evanje pa seveda ne pojasnjuje nenavadnega nasprotja med izrednimi miselnimi dose`ki in velikokrat povsem iracionalno vsakodnevno prakso. Raziskovanje osebnostne strukture genialnih ljudi je proizvedlo tudi precej teorije na to temo. Znanstvene interpretacije iracionalnega vedenja oseb z nadpovpre~no sposobnostjo racionalnega zaznavanja in opisovanja `ivljenja so zato kar {tevilne. Vendar bolj ali manj trdno soglasje obstaja zgolj o izhodi{~nem dejstvu, in sicer, da je pri populaciji genialcev mogo~e zaznati nadpovre~no veliko nenavadnosti in te`av v vsakdanjem `ivljenju. Tako se zdi {e najbolj prepri~ljiva pravzaprav najsplo{nej{a teza, da so izjemne sposobnosti velikokrat slabo integrirane v celotno osebnost, in prav to ote`uje “norim profesorjem” vklju~evanje v “normalno” ~love{ko skupnost. Radikalnej{e so psihoanalitske interpretacije, ki ~uda{tva nadpovpre~no inteligentnih ljudi razlagajo kot simptom ob~asnih infantilnih regresij. Po teh teorijah tovrstno nihanje povzro~a tako izredne kreativne prebliske kot tudi nenavadne, ~uda{ke in celo nore vedenjske vzorce. Trstenjak sicer kreativce brani pred patolo{ko stigmo, ko pravi, da so psihopatolo{ke interpretacije `e nekoliko zastarele. Vendar tudi on pristaja na zvezo med “bogatim notranjim `ivljenjem in mo~nej{imi podzavestnimi vzgibi (Trstenjak 1981: 140). Pravzaprav ve~ina avtorjev i{~e razlago v veliki oz. nadpovpre~ni odprtosti za vzgibe iz zunanjega sveta. Odprtost je tako zna~ilnost kreativnih osebnosti v primerjavi z “zaprtostjo” normalnih ljudi. Zaradi tega so ti tudi precej “slabovidnej{i” pri spremljanju dogajanja v okolici. To z drugimi besedami pomeni, da so bolj konformisti~ni oz. sploh manj motivirani za opazovanje in interpretacijo dogajanja okrog sebe. Barron je pri opisovanju zna~ajskih potez produktivnih znanstvenikov poleg drugega ugotovil, da so: a) bolj opazovalni, b) bolj jih zanimajo nenavadnosti, c) v~asih vidijo stvari druga~e kot drugi, d) zelo cenijo jasnej{e dognanje, e) k opazovanju jih motivirajo razlogi samoza{~ite, f) imajo sposobnost kompleksnej{e sinteze, g) so `ivahnej{i in bolj (`iv~no) ~utni, h) njihovo veselje je bolj sestavljeno, i) radi imajo visoke napetosti, j) RIZIČNA DRUŽBA 101 Drago Kos dobivajo ve~ podzavestnih motivov, fantazijskega do`ivljanja, k) imajo izredno mo~an jaz, ki je toliko mo~nej{i, kolikor globlje gre regresija, l) so ekscentriki, m) imajo {tevilne psihopatske poteze in n) {irok spekter lastnosti, ki se obi~ajno izklju~ujejo pri isti osebi, o) nagnjeni so k samostojnosti, ki se ka`e v nekak{ni nedru`abnosti in osamljenosti. Po Trstenjaku najbolj presti`en raziskovalec osebnostne strukture izjemnih ustvarjalcev Cattel pa je pri{el do tegale opisa: Ustvarjalna osebnost je bolj shizotimna, bolj inteligentna, bolj oblastna, bolj zavrta, bolj radikalna in bolj samozadovoljna, je hkrati introvertirana in podjetna (Trstenjak 1981: 141–151). Ve~jo sposobnost opazovanja in povezovanja oz. ve~jo sposobnost refleksije spremljajo torej tudi mnoge “neprijetnosti”, ki se ka`ejo tudi kot bolj ali manj izrazite in pogoste psihopatologije. To vpra{anje bi seveda zahtevalo ob{irnej{o obravnavo, za na{o razpravo pa bo zado{~ala hipoteza, da je nenavadne `ivljenjske zgodbe nekaterih nadpovpre~no “refleksivnih” ljudi mogo~e pojasniti tudi kot posledico razlik med racionalno, tj. “profesionalno refleksivnostjo” in “zdravorazumsko” emocionalno zaznavo oz. refleksijo na ravni vsakdanjega `ivljenja. “Profesorsko” ~uda{tvo bi torej lahko pojasnjevali kot rezultat konflikta med a) metodi~no racionalno profesijo in b) racionalno emocionalnostjo vsakodnevnega `ivljenja. Prav gotovo ta teza ne pojasni “celotne” variance, je pa na ta na~in mogo~e nakazati kontekstualne vzroke iracionalnega vedenja racionalnih posameznikov. Racionalisti, ki se tudi v vsakodnevnem `ivljenju poizku{ajo avtonomno orientirati na osnovi racionalnih presoj, so tako reko~ obsojeni na po~etje neumnosti. Kljub temu da razpolagajo z nadpovpre~no sposobnostjo opazovanja in opisovanja oz. prav zaradi tega zapadajo v blokade in nenavadne situacije. Njihova racionalnost oz. refleksivnost je zunaj laboratorija oz. delovnega kabineta lahko precej mote~a in in dejansko prepre~uje “normalno” vsakodnevno rutino. Sociolo{ko gledano “profesorska ~uda{tva” razen za psihologijo ustvarjalnosti in sociologijo znanosti niso prav posebej zanimiva. ^e pa neintegriranost refleksivnih, vendar “norih profesorjev” pove`emo s socializirano refleksivnostjo na dru`beni ravni, se nam vsiljuje prav nadle`na analogija. Nenadejana posledica refleksivnosti v modernih dru`bah je lahko tudi {iritev “~uda{tva” oz. sindroma “norih profesorjev”. Pri tem se seveda takoj zastavlja vpra{anje, koliko tovrstne “norosti” lahko konkretno okolje prenese. Vsakdanjosti, ki so bile {e nedavno povsem rutinske, preko refleksivne percepcije postajajo problemati~ne. Vedno ve~ ljudi refleksivno izgublja zaupanje v zanesljivost vsakodnevnih `ivljenjskih opravil oz. v kredibilnost ekspertnih sistemov, ki jih 102 RIZIČNA DRUŽBA Refleksno dojemanje ne-varnosti podpirajo in zagotavljajo. Proces poteka postopoma. Obi~ajno ne prihaja do nenadnih dramati~nih obratov9. Kljub temu je trend dokaj razpoznaven. Nazoren in precej aktualen primer je izgubljanje zaupanja v moderne prehranjevalske sisteme. V razvitih modernih dru`bah je prehranjevanje prav gotovo najbolj rutinska dejavnost vsakdanjega `ivljenja, ki pa je vklju~ena v kompleksne globalne verige oz. omre`ja. Zanesljivost globalnih prehranjevalnih verig je mo~no odvisna od zanesljivosti ekspertnih sistemov, ki naj bi zagotavljali neopore~nost vseh procedur od pridelave, predelave, distribucije do potro{nje. V resnici gre za zelo kompleksen proces, ki ga nih~e, ~e se {e tako trudi, racionalno metodi~no, tj. refleksivno ne more obvladovati. Kot zelo nazorno poka`e Falk (1994), je zavestna presoja o tem, katere substance bomo sprejeli vase, individualno zelo omejena. Podobno nesposobnost racionalne presoje pri prehranjevanju potrjuje tudi raziskava o percepciji kemikalij v hrani (Raats in Shepherd, 1996). Ve~ina “normalih” ljudi se zato brez velikega obotavljanja in premi{ljevanja pri “zdravem” prehranjevanju pragmati~no orientira nerefleksivno, zgolj na osnovi ekspertnih presoj ali pa predmodernega ljudskega (kulturnega) izro~ila. Krmiljenje “krmljenja” je torej odvisno od povsem neavtonomno socializiranega sistema zapovedi in prepovedi. Avtonomna, refleksivna presoja in kontrola procesov, ki pri tem potekajo, je minimalna. Ne/zavedni poizkus raz{iriti stopnjo avtonomije na ravni prehranjevalskega kemizma sili posameznika v dejanja, ki mu pravzaprav prepre~ujejo “normalno” hranjenje. S tega vidika je zaostritev prehranjevalskih higienskih standardov pri nekaterih “genialnih ~udakih” in vedno ve~jem {tevilu “normalnih” ljudi mogo~e razumeti kot (brezupno) prizadevanje kontrolirati procese, ki sicer potekajo v veliki meri izven obmo~ja refleksivnih sposobnosti posameznikov. Ker je to prakti~no nemogo~e, sorazmerno nara{~ajo tudi prehranjevalska ~uda{tva, motnje in strahovi (Mennell Murcott in Otterloo, 1992). Vedno bolj pa se zato {irijo tudi alternativne prehranjevalske prakse. Refleksivno opazovanje prehranjevalskih vzorcev ponovno aktualizira pradavno razliko med “na{o” in “njihovo” hrano oz. niha med neofobijo in neofilijo (Falk, 1994: 80). Pri odlo~anju za druga~ne (postmoderne) prehranjevalske na~ine pa ima prav kriterij kontrole, tj. obvladovanje prehranjevalske verige od za~etka do konca precej pomembno vlogo. Realno je to mogo~e predvsem s skraj{evanjem verige, t.j. s samoprodukcijo hrane, kar postaja ena od “pre`ivetvenih strategij” (C. Lasch, 1984) v razvitih modernih dru`bah. Pri~akovati je mogo~e, da bodo najnovej{e in zdi se tudi vedno pogostej{e kmetijsko prehranjevalske afere ta trend {e mo~no pospe{ile. Nezaupanje v zdravorazumsko oz. neracionalno vsakodnevno 9 Res pa je, da so tudi {oki vedno pogostej{i, npr. angle{ke “nore krave” so radikalno vplivale na potro{njo govedine, podobno, le v manj{em obsegu, se dogaja tudi z drugimi globalno razgla{enimi “kontaminiranimi” `ivili. RIZIČNA DRUŽBA 103 Drago Kos rutino lahko torej privede do hudih individualnih psihi~nih motenj. Vendar pa tovrstna patologija ni omejena na individualno raven. Zaupanje v ekspertne sisteme, brez katerih orientacija v kompleksnih labirintih modernih dru`b prakti~no ni mogo~a, je pomembna tudi z vidika legitimnosti modernisti~nih institucij. Nezaupanje vanje privede do podobnih motenj kot nezaupanje v vsakodnevno zdravorazumsko rutino. To zelo nazorno potrjuje primer, ki je pred ~asom presenetil ljubljansko javnost, ko je neki sladkorni bolnik skoraj umrl, ker je opustil obi~ajno terapijo in poizku{al svojo hudo bolezen zdraviti po kitajski alternativni metodi. Nesre~ni dogodek (s sicer sre~nim razpletom) je dobra ilustracija rasto~ega nezaupanja v zdravstvo kot paradigmati~en modernisti~ni ekspertni sistem. V razviti moderni dru`bi so dejansko vsi modernisti~ni ekspertni sistemi soo~eni s konkurenco, ki je niso (ve~) pri~akovali. Vendar pa njihova temeljna te`ava ni {ok zaradi presene~enja, pa~ pa odzivanje, ki zanemarja osnovi vzrok padanja zaupanja. Opozarjanje na tveganja oz. nevarnosti, ki spremljajo storitve “neracionalnih” alternativnih ekspertov (sistemov), ne more re{iti osnovnega vpra{anja – t.j. iskanja vzrokov za zmanj{evanje zaupanja. Kot smo videli, to ni vpra{anje racionalnosti ali neracionalnosti. Tudi `e dosedanje delovanje “racionalnih” modernih dru`b ne temelji na racionalno preverljivem odnosu, pa~ pa na emocionalno podlo`enem zaupanju v pravilnost vsakodnevne rutine oz. ekspertnih sistemov, ki jo infrastrukturno omogo~ajo. Na osnovi te argumentacije poizku{ajmo izpeljati temeljno tezo te razprave. Problem modernih dru`b prvenstveno niso nevarnosti, ki jih povzro~ajo nove, nedvomno rizi~ne tehnologije, pa~ pa je temeljni problem orientacija, tj. razlo~evanje ne-varnosti. Kljub moderni refleksivnosti je posameznik soo~en z nizko ali pa celo popolno nemo`nostjo razlo~evanja med varnimi in nevarnimi vsakodnevnimi “stanji in procedurami”. Te potekajo rutinsko in vedno bolj dinami~no ter izven dometa avtonomnih kompetenc tudi refleksivno zelo zagnanih ~lanov post/modernih dru`b. Presene~enje je torej predvsem v tem, da se je v dobi, ko je razsvetljenski optimizem obetal zanesljivost, gotovost in varnost, zgodilo nasprotno. Presoje varnosti so postale na ravni zdravorazumske vsakdanjosti nemogo~e, na ravni ekspertnih sistemov pa nekredibilne, ker je skoraj popolnoma izginila komunikacija med obzorjem vsakdanjega `ivljenja in neskon~no diferenciranimi, tj. specialisti~nimi ekspertnimi presojami. To pa seveda logi~no povzro~a padec zaupanja oz. komplementarno porast eksisten~ne tesnobe. Nelagodje in strah se {irita tudi pri stvareh, ki so jih posamezniki v modernih dru`bah {e pred ~asom samoumevno sprejemali. Skratka, v modernih kompleksnih dru`bah, v katerih je proces 104 RIZIČNA DRUŽBA Refleksno dojemanje ne-varnosti diferenciacije in specializacije prakti~no “podivjal”, je individualna in tudi institucionalna orientacija vedno te`ja. Odvisnost od monopolnih ekspertnih specialisti~nih sistemov je tako velika, da spontano spro`a odpore in iskanje obvladljivej{ih alternativ. Temeljni mehanizem, ki je zagotavljal samozavest modernih dru`b, se je torej omajan (Offe, 1987: 17). Alternative, ki se pojavljajo sicer v precej{nem {tevilu, pa {e zdale~ niso tako univerzalne, kot je bila dosedanja mo~na vera v zanesljivost oz. nezmotljivost ekspertnih presoj. ^e torej nezaupanje v vsakodnevno rutino na individualni ravni ogro`a ontolo{ko varnost, pa nezaupanje v ekspertne sisteme ogro`a integrativno sposobnost modernisti~nih institucij. Individualno nezaupanje v varnost vsakdanjega `ivljenja vodi v tesnobo in blokado normalnega `ivljenja, v ekstremnih primerih pa celo v shizofrene patologije. Analogno pa nezaupanje v modernisti~ne ekspertne institucije ogro`a “societalno varnost”, stanje, ki `e spominja na anomijo. S tega vidika se zdi kriza institucij dr`ave blaginje, katerih temeljni namen je prav zagotavljanje (socialne) varnosti, le del krize kredibilnosti diferenciranih modernisti~nih institucij. Ena izmed mogo~ih smeri iskanja izhoda so poizkusi, kako poenostaviti sedaj res `e nepregledno diferenciranost razvitih modernih dru`b. Vendar pa je ta smer bolj revolucionarna, kot se zdi na prvi pogled. Predpostavlja namre~ dediferenciacijo, tj. logiko, ki je v temeljnem nasprotju z dosedanjim modernisti~nim razvojem neprestane diferenciacije. Poleg tega pa se s tem pove~a tudi nevarnost regresivnega zdrsa v fundamentalisti~ne poenostavitve (Keane, 1990). Vendar pa je ta scenarij malo verjeten, ker kot je `e bilo omenjeno, so decentri~ne modernisti~ne institucije zablokirane do te mere, da celo onemogo~ajo zastavitev “pravih” oz. bistvenih vpra{anj. Drugo iskanje gre v smeri “paralelnih prostorov” (Jencks 1985, Harvey, 1989), tj. nastajanja nekak{nih izoliranih enklav ali ni{, v katerih se konsenzualno dogaja dediferenciacija, ki omogo~a la`jo orientacijo med ve~jim in manj{im tveganjem. Nepremostljiva pomanjkljivost te variante pa je seveda v tem, da se mnoga modernisti~na tveganja ne zmenijo za fizi~ne niti simbolne prostorske zamejitve. Zaradi tega je zapiranje v prostorske ali socialne enklave lahko tudi samoslepilen manever oz. taktika z zelo omejeno u~inkovitostjo. Dr. Drago Kos, je docent za socialno ekologijo na Fakulteti za dru`bene vede v Ljubljani. RIZIČNA DRUŽBA 105 Drago Kos LITERATURA: ADORNO, HORKHEIMER (1969): Dialektik der Aufklärung, Amsterdam. BECK, Ulrich (1992): Risk Society, Sage, London. BECK, Ulrich (1995): Ecogical Politics in an Age of Risk, Polity Press, Cambridge. BECK, GIDDENS, LASCH (1994): Reflexive modernization, Polity Press, Cambridge. EYSENCK, Michael, W. (1984): A Handbook of Cognitive Psychology, LEA, London FALK, Pasi (1994): The Consuming Body, Sage, London FOUCAULT, Michel (1987): “Kaj je razsvetljenstvo”, Vestnik, zv. 8, {t. 1, SAZU, Ljubljana. GIDDENS, Anthony (1989): Nova pravila sociolo{ke metode, [KUC/FF; Ljubljana. GIDDENS, Anthony (1990): The Consequences of Modernity, Polity Press, Cambridge. GIDDENS, Anthony (1994): “Risk, trust, reflexivity”, v: BECK, GIDDENS, LASCH: Reflexive modernization, Polity Press, Cambridge. HARVEY, David (1989): The Condition of Postmodernity, Basil Blackwel, Oxford. JENCKS, Charles (1985): Jezik postmoderne arhitekture, Zodijak, V. Karad`i~, Beograd. KEANE, John (1990): Despotizem in demokracija, Krt, Ljubljana. KOS, Drago (1993): Racionalnost neformalnih prostorov, FDV, Ljubljana. LASCH, Christopher (1979): The Culture of Narcissism, Warner Books, New York. LASCH & WYNNE (1992): “Introduction”, v: BECK: Risk society, Sage, London. MENELL, MURCOTT, OTTERLOO (1992): The Sociology of Food: Eating, Diet and Culture, Sage, London. MOL, A. in SPAARGAREN, G. (1994): “Konec narave – narava v okolju refleksivne moderne in dru`be tveganja”, ^asopis za kritiko znanosti, {t. 168/ 169, Ljubljana. OFFE, Claus (1987): “The utopia of zero-option: modernity and modernization as normative political criteria”, Praxis International, zv.7, {t. 1. PERROW, Charles (1984): Normal Accidents, Basic Books, New York. POPPER, R. Karl (1979): Objective Knowledge: An Evolutionary Approach, Oxford. RAATS in SHEPHERD (1996): “Developing a Subject-Derived Terminology to Describe Perceptions of Chemical in Foods”, Risk Analysis, vol 16, {t. 2, Plenum Press NewYork. TRSTENJAK, Anton (1981): Psihologija ustvarjalnosti, Slovenska matica, Ljubljana. WYNNE, Brian (1996): “May the Sheep Safely Graze? A Reflexive View of the Expert-Lay Knowledge Divide”, v: LASH, SZERSZYNSKI, WYNNE (ur.): Risk, Environment & Modernity, Sage, London. 106 RIZIČNA DRUŽBA Breda Luthar Subjektiviteta skozi tekste v “dru`bi tveganja” Vedno je najte`je teoretizirati trivialne prakse. Kako misliti o modi (tako pomembnem delu na{ega `ivljenja, na{e samo-naracije, na{ega prepoznavanja drugih in Drugega), o melodramah iz dru`insko-`enskih revij, o industriji zvezd iz globalne vasi in psevdo zvezd iz lokalne show-biz scene ali o jumbo plakatih velikih tekstilnih korporacij, ki svoj imid` povezujejo z emancipatori~nimi sporo~ili? Teoretska detrivializacija zahteva od avtorja, da je predvsem analitik in manj narator. V nasprotnem primeru se zlahka zgodi, da podobno kot publicist parazitira na zdravorazumskih konceptih in retori~ni argumentaciji. ^e teh tekstov ne `elimo razumeti kot tekstov, ki slu`ijo “samo zabavi”, oz. {e pogosteje kot nosilcev ideologije, je potrebno analizirati kontekst, znotraj katerega nastajajo kot ponudniki smisla. Potrebno jih je obravnavati kot vire konstrukcije identitet za uporabnike, kot vire u`itka in vire, iz katerih ti vzpostavljajo dru`benost/politi~nost. Cela vrsta najbolj raz{irjenih in najbolj vsakdanjih tekstov dru`be tveganja je v tesni zvezi z modernizacijo. Novinarski diskurz, ogla{evanje, nakupovanje in moda so morda najbolj o~itne prakse produkcije smisla v moderni. Obenem imamo v tako imenovani visokomoderni dru`bi ali dru`bi tveganja opraviti s celo vrsto novih ali prenovljenih tekstualnih sistemov. To so nove prakse in teksti, ki segajo od ra~unalni{ko posredovane komunikacije in elektronskega diskurza pa do novih `anrov v klasi~nih medijih. Po drugi strani pa imamo opravka s starimi (ali RIZIČNA DRUŽBA 107 Breda Luthar 1su Pb rj ie mktei vr i theitset ovridz aa lcj i{jie modernimi) praksami in teksti, ki so si v visoki moderni nadeli perspektivi je Ariesova drugo obliko in dobili nov pomen. Omenimo tu le osrednji zgodovina mentalitet. pomen, ki ga ima za posameznikovo identitetno politiko nakupovanje, moda, kultiviranje telesa (ki vklju~uje tako shuj{evalne kure kot druge prehranjevalne re`ime) ali spremenjena oblika in vloga medijev ter njihovega odnosa do realnosti. Ti tekstualni sistemi so postali v visoki moderni eno glavnih referen~nih okvirjev tako za individualno samokonstrukcijo kot tudi za konstrukcijo kolektivitete. Estetsko stiliziranje posameznika, npr., je del samokonstrukcije, obenem pa dolo~a diferenciacijo ali zavezni{tvo z drugimi. Hkrati s transformacijo tekstualnih sistemov – virov, iz katerih posameznik ~rpa material za svojo identiteto – se spreminja posameznikov na~in individualne samokonstrukcije in obenem tudi vrsta sociabilnosti. To pomeni, da se spreminja na~in, na katerega ta sklepa identitetna zavezni{tva z drugimi. Zakaj se zavzemamo za “vrnitev k subjektu”, ko govorimo o tekstih? Menimo, da se popularnih tekstov ne moremo lotevati brez dru`bene teorije sodobne subjektivitete. Kon~na motivacija histori~no-sociolo{kega pogleda na subjektiviteto na naslednjih straneh1 je v pripravi terena, ki nam bo omogo~il razumeti sodobno pomensko delo kulturnih tekstov in praks in njihovo politi~no dimenzijo. Subjektiviteto bomo za za~etek opredelili kot kombinacijo samorazumevanja in interpretacije drugih ali Drugega. Subjektiviteta tako seveda ni zbir lastnosti, ki jih ima tipi~ni subjekt, temve~ konstrukt (tako kot realnost). Pribli`amo se ji lahko tako, da interpretiramo njeno simbolno delo, ki dela njeno izkustvo smiselno. V vsakokratnem histori~nem kontekstu subjektiviteta vklju~uje posebne oblike sociabilnosti, ki ~rpajo material iz tekstualnih sistemov epohe. To pomeni, da refleksija visokomoderne subjektivitete lahko poteka le preko njenega simbolnega dela in obratno – analiza tekstov je nujno utemeljena v (vsaj implicirani) teoriji o subjektiviteti. Subjektiviteta je tako po na{em mnenju dostopna preko tekstov. Po drugi strani pa kulturne tekste razumemo kot izraz sociabilnosti. Z drugimi besedami, teksti so artikulacija ~isto dolo~enega odnosa med posamezniki in dru`bo. V ironi~nem ~lanku bolj intelektualisti~ne trendovske revije o super manekenki v zasebni sferi je impliciran druga~en odnos med posameznikom in “diskurzivno skupnostjo” kot v prijaznem prispevku, ki govori o pravi, zasebni podobi in dru`inski sre~i lokalnega politika, v dru`inski reviji Jana na primer. Teksti so torej sredstva, s pomo~jo katerih je vzpostavljen odnos med individualnim in dru`benim. Tekste torej razumemo kot pripovedi o konstruiranih identitetah in skupnostih, ali druga~e, kot sredstva identitetne eksistence. Ko govorim o tekstih, imam v mislih tako tekste v o`jem smislu – npr. medijske tekste, avto/biografske 108 RIZIČNA DRUŽBA Subjektiviteta skozi tekste v “dru`bi tveganja” naracije, psevdoterapevtsko literaturo ali ogla{evanje... kakor tudi kulturne prakse – recimo popularno religioznost, kultivacijo telesa, modo, prehranjevalne re`ime ... Konstrukcija pomena v komunikaciji je tista, zaradi katere neki “naravni” objekt postane tekst. Na ta na~in lahko govorimo npr. o pokrajini kot o tekstu. Del slovenske pokrajine (npr. travnik s kozolcem in zasne`ene Karavanke v ozadju) je lo~en in denaturaliziran, ko v razli~nih kulturnih tekstih kro`i, da bi ozna~eval npr. tradicionalno slovensko zanesljivost v oglasu za delni~arsko dru`bo, tradicionalno slovensko gostoljubnost v ogla{evanju turizma ali hegemonizira reprezentacijo slovenstva v politi~nem ali popularnokulturnem diskurzu. Konstrukcija pomena v procesu denaturalizacije “naravne” entitete ali prakse v nastajanju teksta je neizogibno vedno politi~na. V dru`bi se stalno odvija pogajanje za pomen in vsaka utrditev ~isto dolo~enega javnega pomena, npr. slovenstva (kot ne~esa, kar je v avtenti~ni in naravni zvezi s katoli{tvom ali/in skupnostno ljudsko tradicijo), materinstva, `enskosti, seksualnosti itd. nujno marginalizira vse druge mogo~e javne pomene. Ali kot pravita E. Laclau in Ch. Mouffe, gre za “zaustavitev toka razlik” in za “konstrukcijo sredi{~a”. Na tem mestu se bomo posvetili le eni izmed dimenzij, ki so povezane s to temo. Zanima nas, kak{na je zveza med novo sociabilnostjo, ki vedno bolj poteka preko estetskih kulturnih praks, in spremembami v samorazumevanju in razumevanju drugih in Drugega. Historizacija subjektivitete in sociabilnosti je potrebna, da se ne bi ujeli v eno od tipi~nih pasti: prvi~, da tekste zaradi nemo~i ali pomanjkanja teoretskih konceptov presojamo z retori~nimi in ne teoretskimi argumenti. Drugi~, da podle`emo tako imenovanemu kulturnemu populizmu, kjer so prakse in artefakti vsaj implicitno pojmovani kot emancipatori~ni, ker so popularni. Ali pa tretji~, da nas pogled na te kulturne tekste kot na ideolo{ke tekste sploh odve`e naloge analiziranja njihove pomenske produkcije in analize zveze te produkcije s sodobno sociabilnostjo, saj je moralizatorsko-politi~no presojo mogo~e dati vnaprej zaradi industrijske produkcije in komercialnega motiva te kulture. Te`ave z novo sociabilnostjo/politi~nostjo bi bilo mogo~e ponazoriti z vrsto primerov kulturnih tekstov. Poskusimo z najbolj razvpitim; Benettonovo/Toscaninijevo ogla{evalno kampanjo, z enim od najbolj o~itnih primerov nemo~i modernisti~ne operacionalizacije “ideolo{kega u~inka” trivialne kulture. Publicisti~nih zdravorazumskih komentarjev v zvezi s “katastrofi~no estetiko” tega ogla{evanja je bilo veliko, teoretskih analiz na drugi strani – z izjemo ekonomskih – pa je presenetljivo malo2. Ve~ina teoretskih tematizacij tekstualnega potenciala tega ogla{evanja ostaja pri obsodbi Toscaninijeve ogla{evalne strategije v smislu: “politika je definirana kot potro{nja podob”, “oblikuje svojo verzijo dru`benega, ki obstaja v harmoniji s tr`no ideologijo 2 Ekonomske analize tematizirajo predvsem t. i. postfordizem oz. benettonizacijo proizvodnje, za katero je zna~ilna skrajna dezintegracija med dizajnom, proizvodnjo in distribucijo. To na kratko pomeni, da firma Benetton ne proizvaja, temve~ ima predvsem distribucijsko in informativno vlogo. Proizvodnja se odvija v malih dru`inskih podjetjih, katerih proizvodnjo Benetton kontrolira, prodaja pa v trgovinah, ki prav tako niso Benettonova last, temve~ so v lasti komitentov, ki pa morajo upo{tevati njegove standarde, npr. glede notranje opreme trgovin. RIZIČNA DRUŽBA 109 Breda Luthar 3v GP.l eGj i nr oa u px r,imD ei srt uo rbbrianvgnavi in tr`nimi pobudami”, “se loti vpra{anj druga~nosti s pomo~jo Pleasures, Routledge 1994 reprezentacij, ki upo{tevajo konvencije spektakla, stila in mode”, ali P. Falk, The Consuming “vklju~i v ogla{evanje politiko in jo tako depolitizira”, Body, Sage 1994. “promocijska kultura, ki uporablja pedago{ke prakse, da bi pozornost speljala od prodaje produktov k prodaji imid`a odgovorne korporacije”, “spektakularni u~inek je priveden do skrajnosti in vzbuja iluzijo šprisotnosti na prizori{~u dogajanja’, kar ni dale~ od pornografskega u~inka...” itd.3 Nobena teh analiz zares teoretsko ne legitimira svojih zaklju~kov in ostaja pri retori~ni argumentaciji. Benettonovo ogla{evanje je dober primer, kako ni mogo~e niti razumeti, kaj {ele analizirati sodobnega simbolnega okolja (od mode do ogla{evanja), ~e vztrajamo na moderni subjektiviteti in sociabilnosti in na tej podlagi presojamo pomenski potencial tekstov. V taki situaciji je potrebna nova konceptualizacija odnosa med politiko, estetiko in potro{njo, da bi bilo mogo~e ugotoviti, kak{ne vrste “socialne integracije” novi teksti omogo~ajo, ali druga~e, kako prepoznati emancipatori~ni ali marginalizirajo~i oz. konzervativni dru`beni, politi~ni potencial kulturnih artefaktov (bodisi `urnalizma, pop kulture ali ogla{evanja). [e eno pojasnilo dolgujemo bralcu: v ~em je v na{em prispevku smisel poimenovanja sodobnosti dru`ba tveganja? U. Beck pojem dru`be tveganja uporablja v dvojnem smislu. Prvi pomen zadeva sistemati~no produkcijo globalnega tveganja nepopravljivega uni~enja vsega `ivljenja na zemlji in gre z roko v roki s tehno-ekonomskim razvojem v visokomoderni dru`bi. Tveganje, ki je praviloma obravnavano tehnolo{ko in naturalisti~no, Beck analizira kot dru`beni, kulturni in politi~ni fenomen. V tem besedilu nas zanima drugi pomen Beckove dru`be tveganja – ta zadeva ~lovekovo subjektiviteto. To je tveganje, ki je po svojem izvoru strukturno, artikulira pa se na osebni ravni. Ko metafori~no uporablja pojem dru`be tveganja na ravni jaza, ima pri tem v mislih tveganje, ki izhaja iz visokomodernih sprememb normalnih biografij, `ivljenjskega stila, oblik in norm ljubezni, oblik znanja, demistifikacije znanstvene racionalnosti in percepcij realnosti... Dru`beno predpisane biografije (ki jih je predpisovala pripadnost tradicionalni skupnosti ali relativno homogeni razredni kulturi v moderni dru`bi) in eksterno dolo~ene identitete se spreminjajo v proizvajane identitete in biografije-samoproizvode, ki jih akterji stalno proizvajajo s celo vrsto odlo~itev, ki jih morajo sprejemati. Posamezniki so se ob odsotnosti tipi~nih predpisanih biografij torej prisiljeni ne{tetokrat odlo~ati in na ta na~in refleksivno konstruirati svojo biografijo. V vsako odlo~itev (glede materinstva, partnerstva, poklicne poti itd.) pa je vedno vpleteno tveganje, da je odlo~itev morda napa~na. Danes je torej tveganje usoda posameznika, tako kot je bil na primer status usoda posameznika v tradicionalni dru`bi srednjega veka. 110 RIZIČNA DRUŽBA Subjektiviteta skozi tekste v “dru`bi tveganja” Refleksivno urejanje vsakdanjega `ivljenja pa vedno bolj prevzemajo ne le znanstveni ali psevdoznanstveni ekspertni sistemi (ki so nadomestili tradicijo in religijo), temve~ estetski ekspertni sistemi. Refleksivnost se preme{~a iz sfere produkcije v sfero porabe. Estetika postaja moralni vir visokomodernega jaza. Z drugimi besedami, polja dru`benih konfliktov ne dolo~ajo ve~ ekonomski konflikti. Nova politizacija poteka kot politizacija “kulture”, “slovnic oblik `ivljenja” , “identitetnih politik”, “ekspresivnosti”. Estetskih ekspertnih sistemov kot virov refleksivnosti Beck sicer sploh ne omenja in je zato predmet kritike bolj “postmodernih” piscev (npr. Lasha in Urryja), ki mu o~itajo, da daje prevelik poudarek kognitivni dimenziji refleksivnosti v sodobni dru`bi. Na{e pisanje bomo temeljili na Beckovi metafori o “rizi~nem jazu” in govorili o spremembah subjektivitete v visoki moderni, vendar z druga~nimi cilji kot Beck. Zanima nas estetsko ekspresivna refleksivnost kot vir posameznikove identitetne politike in tako kot vir novih politi~nih konfliktov. V tem besedilu `elimo pokazati, kaj se s subjektiviteto zgodi v dru`bi tveganja in zakaj je tematizacija visokomoderne transformacije subjektivitete nujna za analizo tekstov sodobne popularne kulture in njihovega “hegemoni~nega u~inka”. Tematizacija sprememb na podro~ju samorazumevanja in interpretacije drugih je potrebna, da bi lahko ugotovili, na kak{en na~in prihaja v dru`bi tveganja do socialne integracije (oblikovanja kolektivitet s pomo~jo kulturnih tekstov), in da bi lahko analizirali vlogo, ki jo v tej integraciji igrajo teksti in prakse, ki dominirajo v novem simbolnem okolju. Najprej bomo obravnavali osnovne ~rte transformacije subjektivitete v visoki moderni, da bi lahko ugotovili, na kak{en na~in poteka samokonstrukcija, politika identitet in sociabilnost v visoki moderni. Ker je socialno tehnolo{ke tr`ne raziskave v najve~ji meri koloniziral pojem `ivljenjskega stila kot oblike nove izbrane sociabilnosti, bomo posku{ali reflektirati uporabo tega pojma v komercialnih raziskavah potro{ni{kih segmentov. Na koncu bomo posku{ali sklepati o tem, ali so lahko `ivljenjski stili, ki se oblikujejo na podlagi estetske refleksivnosti, politi~ni – ali torej lahko tvorijo skupine z izbrano kolektivno identiteto ali pa ostajajo zgolj individualisti~na komercialna fikcija. Subjektiviteta v visoki moderni Nova sociabilnost, o kateri govorimo, izhaja iz transformacije odnosa med objektiviteto (strukturo) in subjektiviteto (interakcijo in identiteto). Subjektiviteta in sociabilnost torej nimata ve~ne narave, nista ahistori~ni, kot implicitno predpostavljajo dominantne dru`bene vede ali zdravorazumski diskurz o sodobni RIZIČNA DRUŽBA Breda Luthar 4 U Beck in E. B. Gernsheim, Individualisation and “Precarious Freedoms”: Perspectives and Controversies of a Subject-orientated Sociology. Slovenski prevod v Teoriji in praksi {t. 4, 1996. dru`bi. Subjektiviteta je v visoki moderni vedno manj omejena s strukturnimi pogoji. To pa pomeni, da za posameznika nara{~a mo`nost izbire sredstev, s katerimi se bo identificiral z neko kolektiviteto, in sredstev, s katerimi se bo razlikoval od drugih kolektivitet. Univerzalnega vrednostnega sistema (kot sta npr. tradicija, naravna danost in religiozna ontologija), ki bi zanj povezoval vse te sfere, ni ve~. Sodobne teorije subjektivitete (~e na{tejemo le znane avtorje: Giddens, Beck, Z. Bauman, Lash, Featherstone) se zato na razli~ne na~ine ukvarjajo predvsem z relativnim osvobajanjem posameznika od njegovih strukturnih dolo~enosti in z njegovimi poskusi osmi{ljanja lastne eksistence v kontekstu relativne neodvisnosti od strukturnih dolo~enosti. Med razprave o na~inih in pripomo~kih “bivanja v svetu” lahko uvrstimo tako razli~ne analize, kot je a.) obravnava sodobnih privatnih konfliktov med mo{kim in `ensko kot “personaliziranih kontradikcij popolnoma modernizirane dru`be”, kjer postane posameznikovo `ivljenje biografska re{itev sistemskih kontradikcij (npr. U. Beck in E. B. Gernsheim, The Normal Chaos of Love, 1994), b.) prou~evanje vzorcev sodobne zavesti skozi prou~evanje diskurza o angle{ki kraljevi dru`ini (M. Billig, Talking of the Royal Family, 1992), c.) prou~evanje kultivacije telesa (M. Featherston et al., The Body, 1991) ali d.) obravnava nakupovanja kot tekstualne konstrukcije predvsem `enske identitete v vsakdanu (npr. H. Radner, Shopping around – feminine culture and the pursuit of pleasure, 1995). Vpra{anje o odnosu med posameznikom in dru`bo v moderni in visokomoderni dru`bi, razli~nih mogo~ih oblikah in transformacijah tega odnosa, je sicer `e nekaj ~asa ena izmed osrednjih razprav v sociolo{ki teoriji in kulturnih {tudijah. Vendar pa {ele zadnje desetletje zares prihaja do kontinuirane tematizacije zveze med spremembami v politi~nih in ekonomskih formacijah na eni strani in subjektiviteto na drugi strani. Vse tematizacije zveze med objektiviteto in subjektiviteto nam govorijo o tem, da je ta zveza pomembnej{a za analizo sodobnih pogojev, kot pa nas prepri~ujejo klasi~ne (ali moderne) sociolo{ke analize modernizacije. Pomembnost raziskovanja subjektivitete, ali kot nekateri raje re~ejo, “pogojev biografije”, “tipi~nih `ivljenjskih usod”, “politike identitet” itd. utemeljujejo predvsem z manj{o pojasnjevalno vrednostjo struktur oz. formacij v visoko moderni v primerjavi z modernimi ali predmodernimi dru`bami. Kar je bilo prej v dru`boslovju vztrajno odrivano kot hrup v ozadju, ki ga je potrebno zanemariti, postaja vedno bolj osrednje.4 Ali z drugimi besedami, delovanja akterjev ne moremo ve~ pojasnjevati predvsem s strukturno dolo~enostjo akterjev. Na kratko to pomeni, da ob tem, ko nara{~a mo`nost akterjevega aktivnega poseganja v lastno biografijo, nara{~a tudi pritisk na akterja – posameznik se je prisiljen odlo~ati. Nobene 112 RIZIČNA DRUŽBA Subjektiviteta skozi tekste v “dru`bi tveganja” mo`nosti nima izogniti se odlo~itvam o poteku lastne biografije in 5istMe at frfeens odlei svics eo rd ou bg no itavlja obenem tveganju, ki je vpleteno v vsako odlo~itev. Za dru`bi, vendar meni, da posameznika to na kratko pomeni, da je njegova biografija le govorijo o zatonu relativno odvisna od njegovega socialnega polo`aja, da se je individualizma. njegova povezanost s tradicionalnimi skupnostmi (dru`ina, sorodstvo, sosedstvo) zmanj{ala. Obenem, ko se zmanj{uje pritisk in kontrola teh skupnosti, se zmanj{uje tudi njihova solidarnost. Individualizacija je v sodobnosti torej institucionalizirana – posameznikova individualna situacija ni poljubno osvobojena vsakr{nega reda in prisil. Institucionalni red posameznike sili v individualizirano obna{anje.5 Nujnost izbiranja nujno implicira tudi tveganje – vedno ko se je potrebno odlo~ati med ve~ mo`nostmi, vsaka izbira vklju~uje tveganje napa~nega izbiranja. V tesni zvezi s spremembo odnosa med strukturo in subjektiviteto (ali kot bi lahko dejali v bolj fundamentalisti~nem jeziku “mainstream” sociologije – s spremembo odnosa med sistemsko in dru`beno integracijo) je sprememba sodobne subjektivitete. Pogoji za oblikovanje subjektivitete se bistveno spreminjajo v procesu dru`bene diferenciacije, torej z modernizacijo ali o`je industrializacijo dru`be in se stopnjujejo v postindustrijski ali visokomoderni dru`bi. V najve~ji meri je ta sprememba povezana z vedno manj{im vplivom dru`benostrukturnih pogojev na izoblikovanje zavesti in na na~in `ivljenja ~lanov dru`be. Spreminjajo se torej pogoji konstitucije in reprodukcije subjektivitete. V tradicionalni dru`bi, na primer, sta primarna skupina in socialna struktura tesno povezani in soodvisni. Za enostavne dru`bene oblike je zna~ilna socializacija v homogenem miljeju. Okolje daje majhno te`o individualni diferenciaciji, uvr{~anja posameznikov so stabilna, saj temeljijo na pripisanih pripadnostih posameznikov. Neposredni `ivljenjski prostori (primarne dru`inske skupnosti) in sekundarni `ivljenjski prostori (delo) so ozko povezani, prav tako primarna skupina in dru`bena struktura. ^lanstvo tako v eni kot v drugi je posledica pripisanega polo`aja (spolne pripadnosti, pripadnosti dru`inski skupnosti). Identiteta posameznika je v veliki meri identi~na identiteti skupine, ki ji pripada, obenem pa je ostro zamejena od zunanjega sveta, od tujcev. Tako je tudi reprodukcija identitete v teh dru`bah eksterno posredovana – odvisna od kolektivne pripadnosti in posredovana prek zunanjega sveta. Posameznikova individualna identiteta je prakti~no identi~na kolektivni identiteti. To pomeni, da je ta individualna identiteta posledica posameznikove pripadnosti skupinam, ki jim “po naravi” pripada, ter da je zato le v omejenem smislu individualizirana. Identiteta omogo~a in dolo~a zunanji svet – zopet dru`inska skupnost in recimo va{ka skupnost – in je v zelo omejeni meri individualizirana. Tako so tudi individualne biografije del dru`benega vzorca. Kadar prihaja do krize identitet, RIZIČNA DRUŽBA 13 Breda Luthar te niso individualno definirane, temve~ kolektivno. Primerno tako kolektivno definiranih in artikuliranih kriz identitet, na primer religiozne sekte, ki so bile zna~ilne za 16. stoletje ob reformaciji, ko ni bila pod vpra{aj postavljena le dominantna religiozna metafizika, temve~ tudi objektni svet (zemlja ni ve~ plo{~ata in ni ve~ sredi{~e vesolja) ter fevdalna struktura in s tem prevladujo~i tipi odnosov in identitet. Ob discipliniranih novih konceptih, ki so izra`ali krizo identitet (protestantske sekte, npr. kalvinizem), so se pojavljale tudi anarhi~ne in utopi~ne milenaristi~ne sekte, kot so bi~arji, prekr{~evalci, anabaptisti itd. Strukturna kriza se torej v tradicionalni dru`bi, kje je identiteta posredovana prek zunanjega sveta, lomi v sferi kolektivnih identitet. Z modernizacijo pa prihaja do nara{~ajo~e razlike med subjekti in okoljem, torej do ve~je razdalje med neposrednimi in sekundarnimi `ivljenjskimi prostori (med dru`beno in sistemsko integracijo). Tendence diferenciacije, heterogenosti in velike dru`bene dinamike se v procesu modernizacije vse bolj radikalizirajo, tako da se tudi razdalja med subjekti in dru`bo vse bolj pove~uje. Spreminjanje odnosa med sistemsko in dru`beno integracijo se ka`e v zmanj{evanju mo~i objektivnih dolo~itev subjektivne strani posameznikove eksistence. Kazalnik tega lo~evanja je na primer lo~evanje seksualnosti od reprodukcije, ki dose`e kulminacijo v visoki moderni. Seksualni odnosi postanejo privatna tema in vpra{anje odlo~itve. Zakon in star{evstvo kot `ivljenjsko prakti~na nujnost in samoumevnost v tradicionalni dru`bi se spremenita v partnerski projekt, ki temelji na odnosu med star{i, ne pa zunaj tega odnosa, torej v skupnosti, ki ji star{a pripadata, ni ve~ metafizi~no legitimiran in naravno dan. Nov odnos med dru`bo in posameznikom, ki ga implicira lo~evanje individualnih svetov `ivljenja od socialnih bli`njih svetov, povzro~a, da postane subjektiviteta samostojna tema in se krepi usmerjenost nase. Subjektiviteta je torej bolj egocentri~na, ne pa tudi egoisti~na. Izguba nujnih pripisanih identifikacij, ki od zunaj vodijo subjektiviteto, in nujnost konstituiranja lastne identitete, nujnost dela za to identiteto, sta namre~ temeljna vzroka za egocentrizem in individualizem. Egocentrizem in individualizem sta tako dve plati iste medalje. ^e prihaja torej do druga~nih povezanosti med objektiviteto in subjektiviteto, imamo opravka z druga~nimi kolektivnimi povezavami oz. kolektivitetami. Na naslednjih straneh bomo sku{ali pokazati, zakaj je analiza kolektivitet, ki nadome{~ajo tradicionalne ali moderne (razredne) pripadnosti, nujna kot podlaga za analizo visokomodernih kulturnih praks in reprezentacij, njihovega “smisla” in njihove vloge v konstrukciji kolektivitet. Identifikacija in diferenciacija sta bolj stvar konstrukcije kot kdajkoli prej. To pa pomeni, da lahko govorimo o identitetni politiki. Z modernizacijo prihaja do ve~je dru`bene diferenciacije 114 RIZIČNA DRUŽBA Subjektiviteta skozi tekste v “dru`bi tveganja” in torej tudi do diferenciacije na razli~ne `ivljenjske podsfere. Dru`ba razpade v razredno specifi~ne svetove `ivljenja, ki so sicer soodvisni in vendar lo~eni obenem. Dru`bena in osebna identiteta posameznika sta sicer povezani, vendar nista ve~ identi~ni kot v tradicionalni dru`bi in se razlikujeta. Zaradi lo~evanja okolja in subjektivitete prihaja do pove~ane notranje ali intrapsihi~ne komunikacije posameznika. Oblikuje se subjektiviteta kot samostojen osebni sistem. Klju~ne strukturne vzroke za “deobjektivizacijo” dru`be lahko i{~emo predvsem v pove~evanju materialnih, informativnih in varnostnih virov, potrebnih za `ivljenje. Gre za zbolj{anje materialne plati `ivljenjskega standarda, pove~anje koli~ine informacij, ki so na voljo ter v spremenjeni naravi eksisten~nega tveganja. Tveganja, kot smo dejali zgoraj, sicer v moderni ali visokomoderni dru`bi ni ni~ manj kot v predmoderni, celo ve~. Tveganje, ki ga nujno implicira ve~ja svoboda odlo~anja in oblikovanje lastne biografije in identitete, dolo~a temeljne zna~ilnosti modernih dru`b. Toda v tradicionalni dru`bi se vrste tveganja razlikujejo od rizikov, ki jim je izpostavljen ~lovek v visoko moderni dru`bi. V tradicionalni dru`bi so riziki povezani z naravnimi nesre~ami, od bolezni do su{e ali de`evja, ali pa nevarnosti povezane s ~love{kih nasiljem, na katere posameznik ne more vplivati. ^e posamezniku v predmoderni dru`bi grozi nevarnost skupnostnega ali religioznega izob~enja, pa skupnostno ali religiozno izob~enje v visoki moderni na osebni ravni nadomesti gro`nja nesmiselnosti `ivljenja, ki izhaja iz samorefleksivnosti.6 Tudi na sistemski ravni ni v sodobnosti ni~ manj tveganja, pri{lo pa je do spremembe vrste rizikov, ki pretijo ~loveku in dru`bi. To je predvsem samoproizvedeno tveganje globalne vojne nevarnosti ter na osebni ravni tveganje, povezano z refleksivnim odlo~anjem posameznika glede razli~nih `ivljenjskih mo`nosti. Naslednja strukturna vzroka za “deobjektivizacijo” posameznikov sta velika mobilnost posameznikov in nara{~ajo~a konkurenca med posamezniki. Omejeni materialni viri, neinformiranost ter visoka stopnja nepredvidljivosti in tveganje so zmanj{evali avtonomijo posameznika. Majhna mobilnost povzro~a prilagajanje ljudi, mehani~na solidarnost kot nasprotje konkuren~nosti vpliva na konformnost obna{anja. Zmanj{anje pomanjkanja in relativno visok `ivljenjski standard, ki pove~uje {tevilo mo`nosti za organizacijo vsakdana, velika mobilnost, ko postane tradicija vedno manj zavezujo~a, ter konkuren~nost med posamezniki omogo~ajo relativno samostojno oblikovanje in izbiro `ivljenjskih oblik. Zapf (1987) navaja {tiri empiri~no dokazane razvojne strukturne tendence, ki pove~ujejo mo`nosti individualne izbire na razli~nih podro~jih `ivljenja: razvoj izobra`evanja, spremembe 6 Po Giddensovem mnenju so v tradicionalni dru`bi sorodstveni odnosi, lokalna skupnost, religiozna kozmologija in tradicija kontekst, znotraj katerega se ustvarja zaupanje. V moderni in visokomoderni dru`bi pa na mesto sorodstvenih ali sosedskih odnosov stopijo osebni odnosi (bodisi prijateljski ali seksualno intimni), na mesto lokalne skupnosti pa abstraktni sistemi (npr. znanost ali psevdoznanost). (Giddens, 1990: 102) RIZIČNA DRUŽBA 115 Breda Luthar 7 J. A. Schülein (1989: 392) navaja {tiri zna~ilnosti, ki vplivajo na konstitucijo in reprodukcijo subjektivitete in so pomembne za analizo subjektivitete: objektni svet, prevladujo~i tipi odnosov in identitet, dru`bena struktura (institucije, polo`aji, norme) in metafizika. Na podlagi teh {tirih tem je po njegovem mogo~e rekonstruirati strukturne spremembe v konstituciji in reprodukciji subjektivitete. v strukturi gospodinjstev, zaposlenost `ensk in pove~anje dohodka. Nekatere od tendenc, ki jih navaja, se neposredno ujemajo s tistimi, ki smo jih navedli zgoraj (pove~anje materialnih in informacijskih virov, mobilnost in konkuren~nost). Spremembe v vi{ini posameznikovega dohodka pomenijo na sistemski ravni praviloma pove~anje materialnih virov sistema. Ve~ja konkuren~nost med posamezniki je delno posledica splo{ne dostopnosti izobra`evanja, prav tako tudi struktura gospodinjstev in zaposlenost `ensk. Splo{na dostopnost izobra`evanja, gospodinjstvo, zreducirano na mo{kega, `ensko in enega ali dva otroka, dostop `ensk do izobra`evanja in njihovo zaposlovanje ter zvi{evanje materialnih virov za pre`ivetje so po Zapfovem mnenju tiste strukturne zna~ilnosti, ki vodijo k individualizaciji posameznikov in k novim oblikam kolektivitet. Razvoj kompleksnih dru`benih struktur gre z roko v roki s pove~evanjem individualnih mo`nosti delovanja in z ve~jimi mo`nostmi za individualizacijo v zasebni sferi. Tu so se mo`nosti lastnega oblikovanja zasebnosti najbolj raz{irile. Na posameznikovo osebno identiteto in individualiteto gledajo kot na stalnico. Subjektiviteta je delno res transkulturna, sicer pa histori~no spremenljiva. Ker torej pogoji konstitucije in reprodukcije subjektivitete v visoki moderni niso enaki pogojem v tradicionalni ali klasi~ni moderni dru`bi, smo pri~a tudi spremenjenim oblikam subjektivitete. Ob spremembah, ki smo jih navajali, je presenetljivo, da se “mainstream” dru`boslovje in publicisti~na ali zdravorazumska kulturna kritika naslanja na fiksni, transhistori~ni model subjektivitete.7 Identiteta politika in boj za pomen Zgodovinskost subjektivitete in oblikovanja identitete lahko ponazorimo z oidipovskim kompleksom. Ta ka`e, da se v sodobnosti spreminja logika intrapsihi~nih procesov potla~evanja. J. A. Schülein meni, da proces lo~evanja od star{ev strukturno pomeni transhistori~ni problem. Ni pa v vsaki dru`beni obliki tako dramati~en in nima tak{nega pomena, kot je to zna~ilno za svet vase usmerjenega me{~ana. “Klini~ne izku{nje ka`ejo, da drame, ki so Freudu posebno imponirale, danes nimajo ve~ tolik{nega pomena in funkcije strukturiranja nagona” (1989: 403). Te drame so namre~ predpostavljale ostre tabuizirane meje v okolju ter nujno represivnost v obravnavi psihosocialnih tem. Ker ne enega ne drugega ni ve~, so v ospredju motnje samoidentifikacije in zamejitve do notranjosti ter do zunanjega sveta. Na te motnje ljudje ne reagirajo s potla~evanjem, temve~ z regresijo, depresijo in spreminjajo~o, nestalno identiteto. Kar je bilo prej zna~ilno za puberteto, je zdaj zna~ilno za identitetni 116 RIZIČNA DRUŽBA Subjektiviteta skozi tekste v “dru`bi tveganja” razvoj nasploh. @ivljenjsko prakti~ne orientacije niso dane in morajo biti vedno znova individualno vzpostavljene ter legitimirane. Smisel za posameznika torej ni ve~ pripravljen, je pa na voljo za individualno prila{~anje, selekcijo in legitimiranje. Rezultat tako spremenjenega odnosa med okoljem in subjektiviteto so visokospecializirani identitetni stili z razli~nimi stili obna{anja, razli~nimi za~asnimi “tripi” (biotrip, karierni trip, {portni trip, alternativni trip itd.). Nove institucionalne postavitve oblikujejo tudi nove mehanizme samoidentitete. Ker diferenciacija in heterogenost razli~nih podro~ij `ivljenja vplivata na identitetno strukturo, zahteva pre`ivetje v modernih dru`bah druga~no oblikovanje identitete kot v tradicionalnih. Intenzivnost menjave s svetom se tako pove~uje v obliki kulturnih praks, pri ~emer imajo mediji in kulturni teksti nasploh v tej izmenjavi pomembno vlogo. Skladno s spreminjanjem odnosa med subjektiviteto in objektivnimi pogoji, z osamosvajanjem subjektivitete od strukturne dolo~enosti in z nastajanjem individualne identitete, ki je sicer {e vedno odvisna od kolektivne identitete, ni pa ve~ identi~na z njo, se spreminja posameznikov odnos do zunanjega sveta. Prihaja do tipi~no visokomodernega pojava – do refleksivnega jaza, do intenzivnega preiskovanja samega sebe in odnosa do drugih. Ta refleksivnost je lahko posameznikova ali refleksivnost institucije ali, po drugi strani, lahko je kognitivna ali estetska. Ta je v visokomoderni dru`bi lahko institucionalizirana preko terapevtskih slu`b. Te se seveda pojavljajo tudi v svoji psevdo obliki: psevdozdravstveni nasveti, psevdopsihologija v popularnih medijih, talk showi o intimnih problemih, ezoterika itd. Od tod tudi iz ZDA prihajajo~i izraz “terapevtska dru`ba” za sodobno dru`bo. Zaradi potrebe po samotematizaciji in tematizaciji odnosov, v katere stopamo, nara{~a tudi potreba po nasvetih in ponudba nasvetov o vplivanju na samoinscenacijo, nasvetov o vplivanju na realnost, na tehnike samopredstavitve. Ta potreba se v “terapevtski dru`bi” institucionalizira. Pove~uje se ponudba `ivljenjske pomo~i, ezoterike in drugih psihosocialnih storitev. Psihosocialne storitvene dejavnosti oz. psihosocialne tehnike pomenijo novo stopnjo ob~evanja s subjektiviteto, ki ustreza njeni novi obliki. Mediji so najpomembnej{i posrednik parazdravstvenih in parapsiholo{kih tehnik vplivanja na realnost. Poglejmo si na primer celo vrsto televizijskih `anrov, nekak{ne me{anice med ezoteriko in psihosocialnimi storitvami (od talk showov o najbolj intimnih problemih, od Maru~inih kristalov do Karme, Dannyjevih zvezd ipd.). Spremenjen odnos med strukturo in subjektiviteto v procesu modernizacije implicira tudi spremenjeno naravo interakcije. Tradicionalni vzorci izgubljajo interakcijsko mo~, tako da je ustvarjena potreba po novih interakcijskih mo`nostih. ^e so RIZIČNA DRUŽBA 117 Breda Luthar sankcije prej dolo~ale izbor alternativ obna{anja, zdaj izbor vodi oblikovanje specifi~nega na~ina interakcije. Za posameznika v visoki moderni je zna~ilna razli~nost (diverzifikacija) kontekstov interakcije – ljudje delujejo v razli~nih miljejih, vsak od teh lahko zahteva razli~ne oblike primernega obna{anja. Posameznik tako prilagodi “prezentacijo jaza” zahtevam posebne situacije. Psihi~na struktura moderne osebnosti je zaradi vseh teh sprememb fleksibilnej{a in bolj diferencirana, saj prevzema razli~ne delne polo`aje, obenem pa je moderna subjektiviteta “osebnost trenutka”, saj mora predelovati veliko {tevilo razli~nih situacij, obvladovati interakcije z razli~nimi partnerji in depersonaliziranimi formalnimi strukturami. Stalno prehaja od dela k “small talk”, od konkurence h kooperaciji in tako naprej. ^e strnemo: ni ve~ nobenega osrednjega polo`aja, ki je dodeljen posamezniku in ki bi dolo~al njegov vsakdanjik, temve~ obstaja cela vrsta posameznih, delnih polo`ajnih segmentov, ki se med seboj ne ujemajo nujno. Vse to ne vpliva le na odnos med subjektiviteto in strukturo, temve~ tudi na intrapsihi~no strukturo – subjektiviteta namre~ ne ostaja identi~na skozi razli~ne situacije. Od stalnega preverjanja okolja je odvisno tudi identitetno ravnote`je. Okolje (ki je v velikem delu medijsko posredovano) se namre~ reprezentira kot ponudnik delnih identitet. To pa pomeni, da je posameznikova identiteta vedno bolj rekonstituirana, “delana”, ne pa enostavno reproducirana na osnovi zunanjega vzorca. Izmenjava subjektivitete z okoljem se pove~uje, je vedno bolj zapletena, krepi se medsebojna odvisnost med okoljem in subjektiviteto, ki ni ve~ enostranska. Subjektna perspektiva je torej pomembnej{a kot prej v zgodovini. Obenem pa je odvisna od strukture in samostojna. Govorimo lahko torej o procesih razdru`evanja strukture in subjektivitete, ki prispevajo k subjektivizaciji zasnov `ivljenja, obenem pa temeljijo na neutrjenem in krizam podvr`enem oblikovanju identitete. Ob vedno manj{i pomembnosti objektivne dolo~enosti dru`benega razlikovanja je konstrukcija razlik in podobnosti vedno ve~jega pomena. Simbolne aktivnosti in sociabilnosti (razli~ne prakse in teksti, od mode, razli~nih kultivacij telesa oz. splo{ne estetske refleksivnosti do re`imov prehranjevanja ali re`imov prostega ~asa) igrajo v tej konstrukciji osrednjo vlogo. Te spremembe povzro~ajo tudi spremenjen odnos posameznika do dru`be – spremenjeni so pogoji vklju~evanja in izklju~evanja, torej identifikacije in diferenciacije. Nove kolektivitete se oblikujejo predvsem na podlagi kulturne diferenciacije in identifikacije. Oblikujejo se torej tudi na podlagi medijskih vsebin – semanti~nega prostora, ki ga oblikujejo medijski teksti, ter semanti~nega prostora, znotraj katerega se ume{~ajo akterji (medijsko ob~instvo). Odlo~itev, kot so: kdo biti, kako se obla~iti, 18 RIZIČNA DRUŽBA Subjektiviteta skozi tekste v “dru`bi tveganja” kako biti, kako se odlo~ati, ne more prevzemati “superekspert”. Zato iz njih nastanejo eksistencialni in ne le trivialni problemi. Pomenijo del odgovora na vpra{anje, kako `iveti v radikalno detradicionaliziranem svetu in transformirani naravi. Ob tem ne moremo mimo vpra{anja, kako da je kljub tak{nim pogojem konstitucije in reprodukcije subjektivitete tradicionalno in naravnopravno legitimiranje `ivljenjsko prakti~ne orientacije (npr. legitimiranje na osnovi rase, naroda, religije) {e vedno tako prisotno in politi~no celo vedno bolj aktualno. Ponovno vzpostavljanje tradicije ali vzpostavljanje “novih tradicij” je kontradiktorna zahteva, saj pomeni vrnitev k moralni fiksnosti v vsakdanjiku, ki ga ne dolo~a ve~ ena avtoriteta, ki jo legitimira metafizika in/ali naravni red, temve~ pluralizem avtoritet. Posameznik sicer lahko tudi v dobi visoke moderne pobegne v tradicionalni svet `ivljenja, toda varnost in redukcija strahu, ki jo ta strategija ponuja, sta omejena. Posameznik se namre~ ne more izogniti zavesti, da je vsaka tak{na izbira le mo`nost med drugimi mo`nostmi. Ali ~e povemo z besedami Zygmunta Baumana: Skupnosti v Tönniesejevem stilu izpuhtijo tisti trenutek, ko se zavedajo samih sebe kot skupnosti. Izginejo takoj, ko re~emo “kako lepo je biti v skupnosti” (1991: 250). @ivljenjski stili v komercialnih raziskavah razlik Individualizacija v dru`bi tveganja pomeni oblikovanje kolektivitet, kjer se pripadnost ne oblikuje na podlagi skupnostnih ali razrednih pripadnosti. Odlo~anje prevlada nad strukturno dolo~enostjo pripadnosti. Za identifikacijo socialnega polo`aja akterja so postale konstitutivnega pomena njegove kulturne orientacije in interpretativne sheme, ki dolo~ajo njegovo kulturno prakso. Subjektivni vidiki diferenciacije (na primer vrednote, politi~na stali{~a, okus ali uporaba jezika) niso ve~ homologni z objektivnim polo`ajem akterja v dru`benem prostoru. Dru`beni polo`aj, zavest in morala se torej le delno ujemajo. Nimamo ve~ opravka s homogenimi razrednimi kulturami, kjer bi bila subjektivna stran razreda (njegova kultura) posledica njegovega strukturnega polo`aja. Obenem je v relativno bogati dru`bi, kjer se neenakosti gibljejo onstran eksisten~nega minimuma, manj o~itnih zna~ilnosti socialne razslojenosti. Analiza neenakosti, nekdaj zavezana ekonomski dolo~enosti dru`benih razredov ali slojev, je danes bolj kot prej zavezana kulturni porabi. Obenem pa ima, obratno, kulturna poraba (v o`jem smislu torej tudi medijska) osrednji pomen za dru`bene konflikte in procese dru`benega diferenciranja. Kulturna poraba, ki diferencira, vklju~uje celo vrsto praks: prakse jezikovne uporabe, obla~enja, dru`enja, politi~nih preferenc itd. RIZIČNA DRUŽBA 119 Breda Luthar 8 Leta 1985 pi{e Habermas o spreminjanju slovnice predanih oblik `ivljenja in avtonomiji `ivljenjskih stilov. V Theorie des kommunikativen Handelns, Suhrkamp, 1981, str. 57 in v Die Neue Unübersichtlichkeit, Suhrkamp, 1985, str. 159. Novi konflikti nastajajo predvsem na podro~ju kulturne reprodukcije, socialne integracije in socializacije. Opravka imamo torej s tretjo ravnijo konfliktov (poleg denarja in mo~i) – to so konflikti, ki se oblikujejo na podlagi boja za definicije. Kdo bo poimenoval in definiral politi~ne probleme ter kak{na vrsta politi~nih zadev bo sploh imela legitimnost v javni agendi, sta vpra{anji najpomembnej{ih sodobnih konfliktov. V konfliktih zaradi poimenovanja in definiranja politi~nih problemov gre torej za to, katera definicija realnosti bo prevladala v javni sferi. ^e bi torej uspelo na primer abortus v Sloveniji definirati in uveljaviti kot “nacionalno substan~ni” problem, bi to pomenilo zmago tradicionalnega moralnega sveta `ivljenja in obenem specifi~ne “slovnice oblik `ivljenja”, ki dolo~a dru`inske oblike, `ensko in mo{ko vlogo, socializacijske prakse, legitimne seksualne prakse, legitimno dru`abnost (sociabilnost) itd. Oglasi, ki nas v letu 1996 opozarjajo na nevarnost oku`be z aidsom, tako o~itno ilustrirajo, kako je mogo~e tekstualno bodisi “zaustaviti tok razlik” ali pa “vzpostaviti tok razlik”, da lahko slu`ijo kot {olsko enostavna ilustracija na{emu argumentu. V prvo skupino spada ~rno bela psevdodokumentarna fotografija heteroseksualnega para v postelji, tekst pa pravi “Samo ti”. Drug oglas prikazuje dve sklenjeni roki (ena mo{ka, druga `enska), v ozadju so vidni obrisi cerkvice na gri~ku, tekst pa se glasi “Zvestoba”. V drugo skupino spada oglas z jumbo plakatov, ki ka`e stilizirano fotografijo kondoma s pripisom “[~itek za varen u`itek”. Re{itev, ki jo za uspe{no za{~ito pred aidsom ponujata prva dva oglasa (prvi kot jumbo plakat, drugi pa kot plakat, distribuiran predvsem po fakultetah ljubljanske Univerze), je heteroseksualnost in monogamna seksualnost. “[~itek za varen u`itek” pa ponuja orodje (kondom) za za{~ito pred oku`bo, ne da bi predpisoval seksualne preference in kvantitete raznovrstnih seksualnih stikov. Obenem implicira, da seksualnost nima smisla onstran nje same (ne i{~e smisla v reprodukciji ali celo v reprodukciji slovenstva-katoli{tva, kot konotira cerkvica na gri~ku). Seveda nikoli ne moremo trditi, da serija oglasov lahko vpliva na percepcijo seksualnosti v dru`bi, vendar pa z vrsto drugih tekstov (od nacionalnega literarnega kanona, dru`inske retorike, popularne kulture, politi~nega diskurza itd.) oblikuje simbolno okolje, ki “konstruira sredi{~e” in utrjuje percepcijo o naravni seksualnosti. Ko povzemamo izraz “slovnice oblik `ivljenja”8, je smiselno uvesti razlikovanje med obliko in na~inom `ivljenja. Sociologija razume pojem na~in `ivljenja kot dru`benoekonomske pogoje neke dru`bene formacije, ki so druga~ni od na~ina `ivljenja v drugi formaciji (npr. socialisti~ni na~in `ivljenja nasproti kapitalisti~nemu, ameri{ki na~in `ivljenja). Obliko `ivljenja K. Knorr Cetina (1988) razume kot simbolno prakso, tok vsakdanjega `ivljenja. Analiza oblike `ivljenja je tako po njenem analiza simbolne konstitucije in 120 RIZIČNA DRUŽBA Subjektiviteta skozi tekste v “dru`bi tveganja” socialne organizacije sveta. Gre za realnost dejanskih postopkov, ne pa za predpise o postopkih in njihove modele. Tu obliko `ivljenja definira kot ovrednoteno stali{~e oz. orientacijo, ki dolo~a delovanje, kot prakticiran svetovni nazor. Homoseksualnost ali urbanost bi lahko navedli kot primera tak{ne `ivljenjske oblike. Homoseksualnost kot spolna preferenca do istospolnih partnerjev sama po sebi {e ni oblika `ivljenja. Kot obliko `ivljenja jo vzpostavlja tako imenovani “coming-out” v jeziku gayevske subkulture. Zna~ilno za homoseksualnost kot obliko `ivljenja je, da se delovanje, ki tradicionalno spada k privatni sferi (kot obleka, glasbene preference, na~in socializiranja), sakralizira kot identitetno relevantno, v tem primeru kot relevantno za homoseksualno identiteto. Urbanost kot obliko `ivljenja, na primer, dolo~ajo pogoji `ivljenja v velikem mestu, kjer morajo ljudje razvijati nove oblike dru`bene interakcije. Podru`bljanje v urbanih pogojih v osnovi dolo~a dnevna vizualna interakcija z neznanci – mimoido~imi. Ta vizualna kultura, kjer pomeni videti in biti viden glavno obliko socialnega stika, povzro~a pove~ano “semiotsko senzibilnost” (Laermans, 1993: 99). Ljudi se presoja po prvih vtisih in takoj{njih vizualnih podatkih. Skrbeti za svoj javni in dru`beni jaz je v pogojih urbanosti pravzaprav identi~no skrbi za svoj videz in tiste podatke o jazu, ki jih je mogo~e hitro dekodirati. Analiza oblike `ivljenja je tako analiza simbolne konstitucije in socialne organizacije sveta. Visokomoderni konflikti se torej vnemajo zaradi oblike `ivljenja kot prakticiranega “Weltanschauunga” – na primer odnosa do tujcev, abortusa, kulturnega okusa, “sredstev identitetne eksistence” itd. Opisane dru`benostrukturne spremembe spreminjajo zgodovinske pogoje dru`bene integracije v sodobni dru`bi. To omogo~a izoblikovanje `ivljenjskih slogov onstran relativno homogenih tradicionalnih ali razrednih kultur. Ta individualizacijski proces formalno razumemo kot nara{~ajo~o diferenciacijo posameznikov glede na dru`beni sistem. To pomeni, da prihaja do selektivne izrabe `ivljenjskih mo`nosti in da je na~in `ivljenja vedno bolj osredi{~en na subjektu. Spreminjajo se mehanizmi podru`bljenja – postajajo bolj partikularni, subjekt je sredi{~e teh mehanizmov. Teorije individualizacije v visoki moderni (med katere spada tudi Beckova dru`bena teorija) trdijo, da prvi~ v zgodovini osvobajanje ljudi obstoje~ih vezi (tradicije, sorodstvenih vezi, razrednih kultur) ne vodi k novim oblikam kolektivitet, k novim razredom. Beckova teorija neenakosti je ena tistih, ki se pri analizi neenakosti zadovolji s tem, da v visoki moderni ugotavlja procese destrukturiranja, razpadanja, ali kot pravi sam, individualizacije. V nadaljevanju bomo podrobneje analizirali obliko podru`bljenja (Vergesellschaftungsform), ki smo jo ozna~evali s pojmom `ivljenjski stil. Tokrat se bomo posvetili le njenemu RIZIČNA DRUŽBA 121 Breda Luthar komercialnemu vidiku – uporabi tega koncepta sociabilnosti v marketin{kih analizah potro{nikov. To je potrebno ne nazadnje zaradi tega, ker ima pojem visoko konjunkturo tako v marketin{kih {tudijah kot pri ozna~evanju individualnih `ivljenjskih stilov v psevdopsiholo{kem, psevdozdravstvenem, trendovskem itd. diskurzu v popularnem tisku. Socialno tehnolo{ko uporabo tega pojma je nato potrebno postaviti ob bok dru`boslovni. V industriji ogla{evanja se raziskovalci trga `e vsaj od za~etka osemdesetih let, v ZDA pa `e prej, pomikajo stran od modelov diferenciacije trgov glede na poklicne in demografske zna~ilnosti potencialnih potro{nikov k `ivljenjskostilni segmentaciji. Obenem pa se behavioristi~no inspiriranemu laboratorijskemu merjenju individualnih kognitivnih zmo`nosti (pomnjenje, bralni testi...) pridru`uje raziskovanje dejavnikov, ki ozna~ujejo specifi~en `ivljenjski stil ali “socio-style” v jeziku francoskih ogla{evalcev. Ta preusmeritev je pravzaprav reakcija na psihologizem (temelje~ na modelu dra`ljaj-reakcija) in ekonomizem (z modelom racionalnega potro{nika) pri raziskovanju potro{nikov. Oba namre~ zapostavljata kulturne spremenljivke, sisteme vrednot, idej in morale. Psihologizmu in ekonomizmu, ki je predpostavljal socialno homogene porabnike, je sledila faza segmentacije, ki je najprej delila porabnike glede na njihov dru`benoekonomski status ali geografski polo`aj. Ena najbolj znanih segmentacij te vrste je britanska segmentacija, ki jo je izvedel Joint Industry Committee for National Readership Surveys. Porabnike deli na {est skupin – od skupine A (vi{ji srednji razred), kjer je “dru`inski poglavar” uspe{ni poslovne`, strokovnjak ali lastnik kapitala, do skupine E, ki zajema prilo`nostne delavce ali nezaposlene, odvisne od socialne podpore. Model te segmentacije temelji pravzaprav na poklicni delitvi potro{nikov. Kolikor to redukcijo {e nekoliko opravi~uje specifi~na britanska povezanost razrednega polo`aja, kulturnih praks in socialnih vezi na eni strani z dostopom do elitne izobrazbe na drugi, pa to v razredno manj stati~nih dru`bah, kot je britanska, z univerzalnej{im dostopom do izobra`evanja pomeni ne le bistveno redukcijo dru`benega polo`aja na poklic in ekonomski kapital, temve~ tudi popa~enje dru`bene strukture. Moores (1993) naslavlja {e dva o~itka na to in podobne marketin{ke modele segmentacije porabnikov: poklic ali dru`beni polo`aj se meri glede na polo`aj “glave dru`ine”. Te raziskave tako napa~no opazujejo dru`ino kot enotno, neprotislovno porabni{ko celico. Po njegovem pa obstajajo znotraj dru`ine generacijske razlike in razlike glede na polo`aj v `ivljenjskem ciklusu (S. Moores, 1993: 126). Znane so tudi raziskave, ki temeljijo na geografski segmentaciji (lahko bi rekli na prostorski razrednosti) porabnikov. Porabnike delijo v sosedstva, podlaga je kombinacija geografskih delitev na urbano in pode`elsko, na etni~no pripadnost in izobrazbo. Tako kot za 122 RIZIČNA DRUŽBA Subjektiviteta skozi tekste v “dru`bi tveganja” britansko poklicno segmentacijo tudi za prostorsko velja, da je smiselna, kadar je regionalna lokacija (poleg delitve na urbano in ruralno) kazalec dru`benega polo`aja. Tem raziskavam so sledile `ivljenjskostilne ali psihografske segmentacije porabnikov. Psihografske zato, ker razlikujejo porabnike glede na njihove “kognitivne stile”, ki dolo~ajo (kulturno) porabo. Kognitivne stile ugotavljajo s podatki o aktivnosti anketiranca, njegovih interesih in mnenjih – tako imenovane AIO (Activities, Interest, Opinions). U~benik za bodo~e ogla{evalce9 navaja `ivljenjskostilne dimenzije, ki jih je mogo~e raziskovati med porabniki: aktivnosti, kot so delo, hobiji, zabava, nakupovanje, {port idr., interese, kot so dru`ina, dom, moda, hrana, mediji, rekreacija idr., mnenja o samem sebi, o dru`benih zadevah, politiki, ekonomiji, produktih, prihodnosti, kulturi itd., ter demografske podatke, kot so starost, izobrazba, dohodek, poklic, velikost dru`ine, velikost mesta prebivanja, stopnja v `ivljenjskem ciklusu idr. Vpra{alniki vsebujejo trditve v okviru AOI, na katere intervjuvanci odgovarjajo pozitivno ali negativno. Tak{ne trditve so na primer: “V{e~ mi je, da me {tejejo za voditelja”, “@enska sodi v dom”, “Zunajzakonski seks je nemoralen”, “Moja dru`ina je zame najpomembnej{a stvar”, “Pripravljen sem pla~ati ve~ za izdelek iz naravnih sestavin” , “Sem impulzivni kupec” ali pa “Veliko stvari kupujem s kreditno kartico”. Na ta na~in psihografska segmentacija uvr{~a porabnike v razli~ne `ivljenjskostilne segmente. Ena najbolj znanih tovrstnih segmentacij je ameri{ka “values and lifestyles” segmentacija.10 Shemo, ki je ameri{ke potro{nike razdelila na devet prepoznavnih `ivljenjskih stilov, je utemeljil Arnold Mitchell (1984). V {tudiji Standford Research Instituta je `ivljenjski stil opredeljen kot “edinstveni na~in `ivljenja, ki ga dolo~a zbir vrednot, motivacij, stali{~, potreb, sanj in posebnih na~inov gledanja na svet”.11 Prva raziskava z ob{irnim vpra{alnikom na {tiriindvajsetih straneh je bila izvedena v marcu in aprilu 1980. Vpra{anja so se nana{ala na sociodemografske podatke, naravnanosti, finan~ne razmere, aktivnosti in vzorce porabe. Porabnike deli na {tiri osnovne skupine (skupina pomanjkanja, skupina zunanje usmerjenih, skupina notranje usmerjenih in skupina integriranih, ki ima tako lastnosti notranje kot zunanje usmerjenih). Shema deli glavne skupine v podskupine `ivljenjskih stilov, ki obsegajo: pre`ivetveni `ivljenjski stil, podporni{ki `ivljenjski stil, pripadnostni `ivljenjski stil, tekmovalni `ivljenjski stil, storilnostni `ivljenjski stil, jaz-sem-jaz `ivljenjski stil, do`ivljajski `ivljenjski stil, dru`beno zavestni `ivljenjski stil.12 Pripadniki pre`ivetvenega `ivljenjskega stila so stari, zelo revni, depresivni in dale~ oddaljeni od povpre~ne kulturne participacije. Uvr{~eni v `ivljenjskostilno skupino pripadnosti, na primer so tradicionalisti, ponavadi starej{i ljudje, domoljubni in konvencionalni. Individualisti (jaz-sem-jaz `ivljenjski stil) so impulizivni, narcisoidni in aktivni, dru`beno zavestni 9 Na primer D. L. Loudon in A. J. Della Bitta, Consumer Behaviour – Concepts and Applications, McGraw Hill, 1993, 4. izdaja. 10 V Avstraliji so razvili SCAN (Segmenting Change and New Values). Prav tako je `ivljenjskostilna segmentacija dobro razvita na Japonskem, kjer v uvodu k raziskovalnemu poro~ilu neke tak{ne raziskave pojem porabnika zamenjujejo s frazo “oblikovalec `ivljenja”. W. Leiss, S. Kline in S. Jhally, Social Communication in Advertising, Methuen 1986, str. 257. 11 A. Mitchell, The Nine American Lifestyles. Who We Are And Where We Are Going, New York, 1984. Definicijo navaja W. Leiss, S. Kline, S. Jhally, Social Communication in Advertising, Methuen 1986, str. 256. 12 Prevod VALS-ovih skupin prve segmentacije iz osemdesetih let smo si sposodili pri Mirjani Ule v M. Ule in M. Kline, Psihologija tr`nega komuniciranja, FDV, 1996. RIZIČNA DRUŽBA 123 Breda Luthar 13 Na primer H. P. Müller, “Lebensstile. Ein neues Paradigma der Differenzierungs- und Ungleichheitsforschung?”, v Kölner Zeitschrift für Soziologie und Sozialpsychologie, 1/1989. `ivljenjski stil pa vodi njihovo poslanstvo, so zreli in uspe{ni. Sam A. Mitchell pravi, da je devet `ivljenjskih stilov dolo~enih, poimenovanih in ozna~enih na podlagi teorije, torej razumevanja ~love{ke narave. @ivljenjski stili predstavljajo razvojne faze ~loveka, kjer je kombinirani notranje-zunanji `ivljenjski stil najvi{ja zrelostna faza. Temeljni elementi te teorije izhajajo iz razvojne psihologije Abrahama Maslowa. Z razvojnimi hierarhijami so `e prej sku{ali pojasnjevati ~love{ke zna~ilnosti, kot so psiholo{ka zrelost, motivacije, osebnost, moralnost, komuniciranje itd. H. P. Müller (1989: 58) ozna~uje Mitchellovo segmentacijo kot razvojno psiholo{ko, ki eklekti~no kombinira teorijo hierarhije potreb (po A. Maslowu) in tipov osebnosti (po D. Riesmanu) glede na usmerjenost vase ali usmerjenost k drugim. A. Mitchell sam priznava eklekticizem in raznovrstnost virov, iz katerih je ~rpal. Poudarja, da uporablja pojem “notranje usmerjen”, ki ga je skoval D. Riesman, druga~e kot v izvirniku, torej ne samozavedajo~, temve~ sebi~en (A. Mitchell 1984: 15). V The Nine American Lifestyles je Mitchell posku{al tudi preliminarno aplicirati svoje `ivljenjskostilne segmentacije na pet zahodnoevropskih dr`av (Francijo, Italijo, [vedsko, Veliko Britanijo in Nem~ijo) in s tem ugotoviti, kako je VALS pristop primeren za kulture zunaj ZDA. Njegov sklep: “Nasploh se zdi, da sta si ameri{ki in {vedski vzorec najbolj podobna, ameri{ki in nem{ki pa sta najbolj dale~ vsaksebi.” (1983: 175). Poglejmo pre`ivetveni `ivljenjski stil na eni strani v ZDA in na drugi v Nem~iji, kot ju opisuje A. Mitchell (1983: 176). Ameri~ani, ki so uvr{~eni v ta stil, so stari nad 65 let, zelo revni, polni strahu, depresivni, obupani, neprilagojeni in oddaljeni od kulturnega povpre~ja. Sedeminsedemdest odstotkov pripadnikov je `ensk, njihov dohodek je pod 7500 dolarji, izobrazba osnovna, {tejejo pa okoli {est milijonov ameri{ke populacije. Nemci, uvr{~eni v to kategorijo (5,9 milijona), so del teh skupin v psiholo{kem smislu, ne pa ekonomskem ali demografskem: so prestra{eni, boje~i in odtujeni, zaskrbljeni za socialni polo`aj, fizi~ni videz, nepodjetni, ve~ina pripadnikov so `enske. To razliko A. Mitchell psihologizira, saj pravi, da izobilje, ki ga je ustvaril nem{ki gospodarski ~ude`, ne zajema psiholo{ke stabilnosti: “Veliko zaupanje Nemcev v lastno dru`bo izobilja spremlja stalen ob~utek nelagodja, vklju~no z latentnimi bojaznimi, dru`benim zavidanjem in apatijo vred pri 60 % populacije” (1984: 194). To stanje pa potem pojasnjuje z zanj nenavadno racionalnimi razlogi (bojazen pred Sovjetsko zvezo in pred naivno, neu~inkovito in nezanesljivo politiko ZDA, strah za demokracijo, strah pred ponovitvijo predvojne ekonomske krize itd.) in se s tem izpostavlja kritiki nem{kih sociologov dru`bene segmentacije.13 Müller (1989) ob tej podobi postavlja vpra{anje o veljavnosti instrumenta VALS in njegovi uporabnosti za raziskovanje sprememb dolgega trajanja in kulturno primerjalne `ivljenjskostilne {tudije. Po njegovem s tem 124 RIZIČNA DRUŽBA Subjektiviteta skozi tekste v “dru`bi tveganja” instrumentarijem ni mogo~e ugotavljati tega, kar na primeru Nem~ije po~ne A. Mitchell: povezave med dru`benostrukturnimi in institucionalnimi spremembami na eni strani ter `ivljenjskostilnimi in vrednotnimi spremembami na drugi. Danes pa obstaja `e VALS2, z `ivljenjskostilnimi skupinami, ki se nekoliko razlikujejo od prvega VALS-a ter vklju~ujejo v diferenciacijo tudi novo kulturno porabo (npr. na~in uporabe interneta). VALS2 ameri{ko populacijo deli v osem `ivljenjskih stilov14, ki jih tudi druga~e poimenuje kot v prvem VALS-u: verniki (believers), k uspehu usmerjeni `ivljenjski stil (achievers), borci (strivers), izkustveni `ivljenjski stil (experiencers), dovr{eni `ivljenjski stil (fullfileds), rokodelski `ivljenjski stil (makers), borci (strugglers), aktivni `ivljenjski stil (actualizers). Segmentacija je dru`beno hierarhi~na z verniki na dnu dru`bene lestvice in aktivnim `ivljenjskim stilom na vrhu. To ka`e tudi podatek o prostorski segmentaciji – na Beverly Hillsu, na primer, `ivi kar 36,5 % aktivnih, medtem ko ima ta skupina sicer 9,8 odstotni dele` v ZDA, verniki pa kar 16,5 odstotni dele` v dr`avi na sploh. Na evropskih tleh je nedavno potekala raziskava evropskih `ivljenjskih stilov (Euro-Styles), ki jo je v Franciji izvedel Centre de communication avancé, in jo v svoji kritiki tr`nih raziskav omenja A. Mattelart (1991). Podatke zanjo so zbrali s 24.000 intervjuji v {estnajstih evropskih dr`avah. Datoteka vsebuje 3000 spremenljivk.15 Za to in vse druge `ivljenjskostilne raziskave trga je tipi~no poimenovanje posameznih `ivljenjskostilnih skupin z metafori~nimi imeni, ki naj bi ozna~evala najtipi~neje v “kognitivnem stilu” posamezne skupine (npr. “Poglej me”, “Moja dru`ina je na prvem mestu”, “Pleme mojega doma”, “Kristalno pleme” itd.). Raziskava evropskih stilov naj bi pokazala na medkulturne razlike v socialnem obna{anju, vrednotnih orientacijah ter potro{ni{ki dr`i. Medtem je nekaj zahodnoevropskih raziskovalnih in{titutov izvedlo raziskave tudi v Vzhodni Evropi. Avstrijska raziskava je pokazala (K. Luger, 1992: 436), da so Avstrijci v primerjavi z drugimi Evropejci precej bolj konzervativni in konvencionalni, previdnej{i in bolj nezaupljivi, manj {irokosr~ni oz. manj pripravljeni za dobrodelne dejavnosti. Prav tako so manj poslovno aktivni, imajo pa nekaj ve~ protestnega potenciala kot evropsko povpre~je. Obenem Fessel GfK Institut v Avstriji letno izvaja `ivljenjskostilne analize na 4000 respondentih. Lo~ijo vrednotno in `ivljenjskostilno tipologijo in dodajajo vpra{anja o medijski porabi. Tako `ivljenjskostilna tipologija {teje “pode`elsko-religiozno skupino”, “etablirane”, “prilagojene”, “doma~nostne”, “mestne upokojence”, “usmerjene k u`itku”, “zainteresirane starej{e ljudi”, “osebnostno usmerjene”, “usmerjene k principom”, “usmerjene k do`ivljanju”. Vrednostno tipologijo pa predstavljajo “tradicionalno vrednostno usmerjeni”, “alternativci”, “tehnokratski šmainstream’”, “za naravo zaskrbljeni 14 Skraj{ana ina~ica VALS2 ima celo “home page” na internetu, kjer se uporabnik lahko sam testira in uvrsti v enega od stilov in obenem dobi osnovne informacije o segmentaciji. 15 Armand Mattelart, Advertising International: The Privatisation of Public Space, Routledge, 1991. Mattelart rezultate ironi~no imenuje “`ivalski vrt evropskih stilov `ivljenja”. Ti so namre~ poimenovani po `ivalih: potepu{ke ma~ke, sloni, sove, morski levi, albatrosi, morski psi, lisice itd. (1991: 168). Luger (1990) za razliko od A. Mattelarta govori o isti raziskavi, ki naj bi bila izvedena v 15 in ne 16 evropskih dr`avah in je skupno delo raziskovalnih in{titutov, zdru`enih v evropski panel. V Avstriji je to Raziskovalni In{titut GfK (Gesellschaft für Konsum-, Markt- und Absatzforschung). RIZIČNA DRUŽBA 125 Breda Luthar tradicionalisti”, “trdni konformisti”, “materialisti, usmerjeni k u~inku”. Dnevni ~asopis, ki ga posamezni tipi prete`no berejo, je ustrezen kognitivnemu stilu posameznih tipov. Zaklju~ek: nova sociabilnost ali komercialna fikcija? Po mnenju Shauna Mooresa so tovrstne psihografske segmentacije kljub psiholo{kemu redukcionizmu ve~ine tr`nih raziskav lahko delno uporabne za analizo kulture porabe: “Ko prou~ujemo vzorce kulturne porabe, bi nas moralo zanimati, kako se sre~ujeta dru`bena demografija in socialna psihologija”16 (1993: 129). Obenem ga kratke indikativne fraze, s katerimi raziskovalci poimenujejo skupine, ter metoda raziskovanja spominjata na Bourdieuja. To, kar Bourdieu poimenuje dispozicije ali habitus, raziskovalci porabnikov pravzaprav imenujejo “skupine naravnanosti” ali “kognitivni stili”. Müller (1989) pa nasprotno kritizira “Values and Lifestyles raziskavo” zaradi njene kulturne neprimerljivosti in neuporabnosti za zgodovinsko razvojni pregled dolgega trajanja. To pomanjkljivost povzro~a razvojno psiholo{ka osnova tega raziskovanja. Meni, da kot model, ki temelji na psihologiji zorenja, lahko sklepa le o individualnih spremembah vrednot, ne more pa sklepati o dru`benih spremembah. Tako tudi ne zmore vzpostaviti povezave med dru`benostrukturnimi in institucionalnimi spremembami na eni strani ter `ivljenskostilnimi in vrednotnimi spremembami na drugi. Obenem pa je prepri~an, da daje VALS in podobno raziskovanje nesporno veliko koristi. Je vseobsegajo~ model z obilo informacij, model je v ZDA dodobra preverjen in veljaven instrument, ima notranji hierarhi~ni red, ka`e na mehanizme spreminjanja, tako individualno kot generacijsko, ter ponuja teoretsko povezavo med konvencionalnimi (zunanje usmerjeni) in alternativnimi (notranje usmerjeni) `ivljenjskimi stili (1986: 60). Luger (1992) pa celo uporablja opisano tipologijo avstrijskega in{tituta Fessel GfK kot veljavno tipologijo socialne diferenciacije v Avstriji in na njej utemeljuje svojo komunikolo{ko analizo medijske uporabe v povezavi z `ivljenjskim stilom pri mladini. Na kratko omeni le nevarnost, ki grozi tr`nim raziskavam, da s tipi skonstruirajo umetne artefakte, ki z realnostjo nimajo nobene zveze. Toda ta, po Lugerjevem mnenju najpomembnej{a slabost marketin{kih raziskav (torej konstruiranje “agregatov” v tehni~nem smislu, ne pa dru`benih skupin) ni rezervirana le za komercialno tr`no raziskovanje, torej za socialno tehnologijo. Ni~ manj kot socialno-tehnolo{ko raziskovanje porabni{kih tipov je tej nevarnosti podvr`eno tudi sociolo{ko raziskovanje dru`bene diferenciacije bodisi na osnovi razrednega, slojevskega ali `ivljenjskostilnega modela. Nasprotno pa Mattelart (1991) v marketin{kem delu 126 RIZIČNA DRUŽBA 16 S. Moores, Interpreting Audiences – The Ethnography of Media Consumption, Sage 1993, str. 129. Subjektiviteta skozi tekste v “dru`bi tveganja” `ivljenjskostilnih segmentacij ne vidi ni~esar, ~esar ne bi 1c7itiAr a. Ms oact it oe ll ao gr ta vN t iecj o il zajsaav i sociologija ali politologija obravnavali `e pred desetletji. Te Herpina (Mattelart, 1991: raziskave naj bi uporabljale sociolo{ki jezik, da bi tako 166). nasprotovale kriti~ni sociologiji, izpodrinile prepri~anje o segregirani dru`bi ter le obnavljale razmi{ljanje o novih oblikah dru`benega izklju~evanja. Mattelartova kritika `ivljenjskostilnih raziskav, tako v tr`enju kot v dru`benih vedah, je po na{em mnenju veliko preve~ impresionisti~na, da bi bila lahko veljavna. Mattelart pa bolj kot na poskusu teoreti~no utemeljene ali/in podatkovno podprte zavrnitve, z veliko mero pogosto neutemeljene ironije, anekdoti~no in splo{no kritizira te raziskovalne modele. Ena~i jih z “dru`beno meteorologijo, podobno `rtvovanju `ivali pred morskimi plovbami v starem veku. @rtvovanje je imelo funkcijo psiholo{ke pomiritve in demonstracije spo{tovanja do bogov trga.”17 “Dru`beni razredi so mrtvi. Naj `ive `ivljenjski stili!” je po mnenju A. Mattelarta moto `ivljenjskostilnih profesionalcev (1991: 167). Ne glede na to, ali menimo, da to geslo pa~i podobo o sodobni dru`beni strukturi ali pa se mu v osnovi tudi kot sociologi pridru`ujemo, zaslu`i socialna tehnologija marketin{kih raziskav, predvsem pa sociologija, ki govori o novih kolektivitetah v visoki moderni, natan~nej{o in ne tako povr{no sovra`no zavrnitev. Ne nazadnje je klasi~na sociolo{ka tradicija, na katero se naslanjajo in upravi~eno sklicujejo nekatere bolj{e raziskave, preve~ prominentna – predvsem gre za Thorsteina Veblena, Maxa Webra in Georga Simmla. Na splo{no pa velja, da nove teorije dru`bene neenakosti, podobno kot tr`ne segmentacije, ugotavljajo mno`itev `ivljenjskih polo`ajev. Oblikovanje novih kolektivitet bolj in bolj ~rpa iz simboli~nih virov in delnih polo`ajev v dru`bi. Znotraj teh novih oblik dru`bene integracije so v raziskovanju dru`bene neenakosti `ivljenjski stili stopili v sredi{~e prou~evanja. Uvajali naj bi posttradicionalno oblikovanje skupnosti, nov psihosocialni organizacijski princip in bili sredi{~e, okoli katerega se zbira sodobno podru`bljenje (v nem{~ini Vergemeinschaftung). Osebna identiteta je latentno nestabilna in stalno producirana ravno zaradi tega, ker so mehanizmi dru`bene integracije neobvezujo~i, kratkotrajni in podvr`eni krizam. @ivljenjski stil kot nova kolektiviteta je ve~ kot le moden in konceptualno prazen pojem. Je psihosocialni organizacijski princip in naslednik tega, kar so v~asih imenovali dru`beni zna~aj ali mentaliteta. V moderni, kjer ni ve~ univerzalnega smisla, ki bi povezoval razli~na `ivljenjska podro~ja, je upravljanje osebne identitete prepu{~eno posamezniku. Postane torej privatna zadeva. Subjektivna konstrukcija realnosti v modernih dru`bah sestoji iz delnih in heterogenih pomenskih elementov, ki si jih posameznik selektivno prisvaja in ureja. Tu se pojavi `ivljenjski stil kot instanca selekcije, ki filtrira dru`bene ponudbe smisla, jih tematsko ureja in interpretativno obdeluje. RIZIČNA DRUŽBA 127 Breda Luthar 18 Pojem miljeja Schulze (1990) definira kot skupino ljudi, ki se razlikuje od drugih skupin (miljejev) po specifi~nih oblikah eksistence in ki imajo pove~ano notranjo komunikacijo. Eksisten~ne oblike znotraj miljeja so kompleksni sindromi: a. `ivljenjske situacije (izobrazba, starost, spol, struktura gospodinjstva, okolje) in b. subjektivitete (vrednostne predstave, estetske preference, osebnostne zna~ilnosti, pomenski vzorec itd.). Pojem miljeja je torej v vseh definicijah omejen na tiste skupine, katerih ~lani ka`ejo posebno komunikativno prepletenost in kjer je izkustveno mo`na vsakdanja interakcija. Za razliko od Hradila (1990) Schulze ne razlikuje med miljeji, `ivljenjskimi stili in subkulturami. 19 Predvsem v raziskovanju volitev in marketin{kih raziskavah do`ivlja iskanje miljejev s kompleksnimi situacijsko subjektivnimi sindromi pravi vzpon. Te socialno-tehnolo{ko inspirirane raziskave i{~ejo subjektivitete, specifi~ne za dolo~en milje. 20 Identiteta se oblikuje prek predstave o nas samih ter znakov, s katerimi se ka`emo pred drugimi, in se usmerja glede na to, kaj velja za normalno. Gre za soglasen obstoj individualizacije in standardizacije. V ~asu diferenciacije, partikularizacije in individualizacije nastajajo novi socialno moralni miljeji in netradicionalni razredni polo`aji – nove kulturno komunikativne segmentacije oz. sodobne oblike kolektivitete. V osnovi teh kolektivitet je 1. sprememba moderne subjektivitete in 2. znotraj te sprememba narave zanimanja za druge posameznike. Na{e zanimanje za druge je bolj do`ivljajsko. Zato je pozornost posameznikov usmerjena na vsakdanje estetske stile ter starost in izobrazbo kot glavna znaka pripadnosti nekemu miljeju. Schulze se v pisanju o transformaciji socialnih miljejev v Nem~iji spra{uje, ali lahko govorimo o obstoju miljejsko specifi~ne subjektivitete.18 Razli~ne institucije namre~ nagovarjajo subjektivitetne tipe, ki so zna~ilni za specifi~ni milje. To so lahko mno`i~ni mediji, ki jih miljeji selektivno uporabljajo, ogla{evanje, politi~na propaganda ali “ponudniki na trgu potro{nje do`ivljanja” (Schulze, 1990).19 Pri konceptualizaciji histori~no in kulturno specifi~ne subjektivitete ima konstitutivno vlogo pomen interesa za drugega posameznika. Ta se je, kot smo omenili, bistveno spremenil. Spreminjanje narave interesa za drugega vpliva tudi na selektivnost socialnega dojemanja. Osrednji element identitete niso ve~ vloge, pozicije, konvencije, temve~ predstave o lastni osebnosti 20. Gre za psihologizacijo dojemanja. Ta pa zaobjema tudi pogled na druge – tudi tu prihaja do psihologizacije in intimizacije zanimanja za drugega. Njegove dru`bene koordinate obstoja, kot je dru`bena vloga, javna vloga, so vedno manj pomembne. Obenem s tem prihaja do estetizacije pogleda na drugega – so~lovek se tematizira kot predmet nekega lepega do`ivetja. Intimizacija (ali bolje, psevdointimizacija) in estetizacija dru`benih odnosov vodita do tega, da psihi~ni in telesni atributi stopajo v ospredje dojemanja drugega. Sindrom takih sprememb je `e omenjena popularizacija psihologije, ki ne bi bila mo`na brez pripravljenosti za psihologiziranje. V popularnem, predvsem `enskem tisku se ka`e v izobilju psevdopsiholo{kih vsebin. Schulze (1990) govori o “sekularni difuziji usmerjenosti na do`ivljanje”. @e Simmel (1908) je ta razvoj opisal kot osrednji moment moderne subjektivitete in ga imenoval popularizacija do`ivljajske orientacije. Da estetika lahko deluje kot znak pripadnosti miljeju, je potreben prehod od “potro{nje nujnosti” k “potro{nji `elja”. Stvari, ki jih kupujemo, tako ne ka`ejo ve~ `ivljenjske potrebe, temve~ ravno do`ivljajske orientacije – blago torej ne odkriva ve~ neenakosti, temve~ subjektiviteto. Poraba postane tako demonstrativna, ljudje uprizarjajo samoinscenacijo preko nakupov, ki imajo do`ivljajsko vrednost. Toda ne moremo govoriti o estetski ali stilisti~ni poljubnosti – raziskave o preferencah v potro{nji ka`ejo na sled dimenzionalne strukture. V estetskih izbirah vsakdanjega `ivljenja (od gledanja televizije, ~asopisne izbire, nakupov obleke, glasbe) delujejo integrirajo~i 128 RIZIČNA DRUŽBA Subjektiviteta skozi tekste v “dru`bi tveganja” principi. Govorimo torej lahko o novih principih oblikovanja socialnih kolektivitet, ne pa o poljubni individualizaciji. V takih razmerah je izbira `ivljenjskega stila vse bolj pomembna. @ivljenjski stil je namre~ vse pomembnej{i v konstituciji samoidentitete in dnevnega delovanja. Osebni odnosi so postali bolj intimni kot kdaj poprej, toda tudi tvegani in negotovi. Na~ini obna{anja v intimnem `ivljenju so mobilni in odprti. Transformacija intimnosti je en pol interakcije med globalnim in lokalnim izkustvom. En vidik te transformacije je gotovo zveza med razvojem telesa in `ivljenjskim stilom. Povezanost med `ivljenjskimi stili in telesom je vidna v razli~nih telesnih re`imih. Izraz re`im implicira pojmovanje telesa kot izraza konstituiranja in kontrole, ne pa kot narcisti~ne kultivacije telesnega videza. Tako kot drugi elementi samoidentitete je telo postalo predmet razli~nih izbir in opcij. Ne nazadnje je to vidno tudi v dru`boslovju – telo je kon~no rekonstituirano kot predmet sociolo{kih obravnav.21 Ravno koncept re`ima ima osrednji pomen za samoidentiteto. Re`im obla~enja na primer pomeni simboli~no razodetje, zunanjo podobo naracije samoidentitete. Podobno je z re`imom prehranjevanja. Re`ime od vsakdanje rutine razlikuje to, da so nau~ene prakse, ki imajo kontrolo nad organskimi potrebami. So osrednjega pomena za samoidentiteto, predstavljajo podobo o sebi, ki jo posameznik(ica) nadzira. Tako na primer obleka povezuje konvencije s temeljnimi vidiki identitete (torej individualizacijo s standardizacijo). Identiteta posameznika tako ni v obna{anju, niti v reakciji drugih na obna{anje, temve~ v mo`nosti vzdr`evati specifi~no pripoved, naracijo. Ta naracija samoidentitete mora biti oblikovana, spreminjana, refleksivno vzdr`evana. Posameznik integrira informacije iz razli~nih posredovanih izkustev z lokalnimi neposrednimi izkustvi. Celo spolna identiteta ali telesni re`im postane stvar mo`nih opcij, telo pa neposredno relevantno za identiteto, ki jo promovira posameznik. Individualizirano oblikovanje identitete se raz{iri tudi z blagovne porabe na tekstualno. Diferencirana poraba je pomembna kot naracijska oblika, ki jo ponuja poraba dobrin, saj predlaga modele za konstrukcijo pripovedi o jazu. Del tega procesa je tudi poraba medijskih vsebin. Prek medijev posredovano izkustvo vpliva na samoidentiteto in organizacijo socialnega `ivljenja. Samoidentiteta in socialno `ivljenje postajata v medijih vedno bolj prepletena. Kulturne tekste torej razumemo kot proizvajalce pomena, subjektiviteta pa se oblikuje z identitetnim delom s pomo~jo tekstov. ^e lahko govorimo o premiku od poudarka na dru`benih identitetah k individualnim v visoko moderni dru`bi, to kljub temu ne pomeni, da je v sodobnosti manj sociabilnosti, pomeni pa, da se sociabilnost (in s tem politi~nost) oblikuje iz drugih virov. Sociologija si zastavlja to vpra{anje takole: kak{na integracija je 21 Od klasikov Goffmana, Foucaulta in Bourdieuja do novej{ih sociologij telesa kot npr. M. Featherstone, M. Hepworth in B. Turner, The Body: Social Process and Cultural Theory, Sage, 1992, ali Chris Schilling, The Body and the Social Theory, Sage, 1993. RIZIČNA DRUŽBA 129 Breda Luthar mo`na v visoko individualiziranih, posttradicionalnih dru`bah? Beck odgovarja, da niti preko skupnih vrednot niti preko skupnih materialnih interesov, temve~ je integracija mogo~a le “v mislih”. Torej, ~e `e, preko samointerpretacije, samoopazovanja, samoodpiranja, samoodkrivanja, pravzaprav je integracija mogo~a le preko invencije same sebe.22 Integracija mora biti torej konstruirana. Ravno narava virov, iz katerih se ta oblikuje, je bistvenega pomena za naravo sociabilnosti in subjektivitete. V tem besedilu se lotevamo historizacije subjektivitete (na~ina samorazumevanja in interpretacije drugih), da bi odkrili, kako se spreminja sociabilnost in da bi na tej podlagi lahko analizirali vire (kulturne tekste), iz katerih se ta sociabilnost oblikuje. Menimo, da nam bo historizacija subjektivitete omogo~ila narediti pomemben korak k presoji o ideolo{kem u~inku (ali bolje, hegemoni~nem u~inku) novega simbolnega okolja, in ne nazadnje, korak k razumevanju politi~nosti v visoki moderni. V dru`bi tveganja namre~ nimamo opravka s staro sociabilnostjo, ki se soo~a z novim simbolnim okoljem (naj si bodo to novi mediji, nova medijska estetika ali ogla{evanje kot kulturno okolje). Ta dru`ba spreminja sociabilnost ob tem, ko se spreminjajo pogoji organiziranja identitete. Dru`benost oz. ~lanstvo v novih “plemenih” ozna~uje “dolo~en tip obla~enja, skupinsko specifi~ni stili obo`evanja in razkazovanje skupnih vrednot in idealov kolektivitete” (R. Shields v Maffesoli, 1996: xi). Dr. Breda Luthar, je docentka za teoretsko komunikologijo na Fakulteti za dru`bene vede. LITERATURA: BAUMAN, Z., Modernity and Ambivalence, Polity Press, Cambridge 1991. BECK, U., Risk Society, Sage, London 1992. BECK, U. BECK-GERNSHEIM, E “Individualization and šprecairous Freedoms’: Perspectives and Controversies of a Subject-oriented Sociology”, v: P. Heelas, Scott Lash & P. Morris, Detraditionalization, Blackwell, Cambridge 1996. BERGER, P. A., HRADIL, S. (Hg.), Lebenslagen, Lebensläufe, Lebenstile – Soziale Welt, Sonderband 7, 1990. BERKING, H., NECKEL, S. “Politik und Lebensstile”, Aesthetik und Kommunikation, {t. 65/66, 1987. FALK, P., The Consuming Body, Sage 1994. GIDDENS, A. Modernity and Self-identity, Polity Press, Cambridge 1991. GIROUX, P., Disturbing Pleasures, Routledge 1994. LASH, S., “Reflexive Modernization: The Aesthetic Dimension”, v: Theory, Culture and Society, {t. 1, 1993. LASH, S., Urry, J., Economies of Signs and Spaces, Sage 1994. MAFFESOLI, M., The Time of the Tribes, Sage 1996 (francoski izvirnik 1988). SCHÜLEIN, J. A. “Veränderung der Konstitutions- und Reproduktionsbedingungen von Subjektivität”, v: König, H., (Hg.), Politische Psychologie heute – Leviathan – Sonderband 9, 1988 130 RIZIČNA DRUŽBA 22 Glej U. Beck in E. B.-Gernsheim, 1996. Nikolas Rose Avtoriteta in genealogija subjektivnosti Uvod Kak{na ~love{ka bitja smo postali? Zdi se, da se je to vpra{anje vrnilo v ospredje dru`bene teorije v obliki {tevilnih preiskovanj subjektivitete, jaza, telesa, `elje in identitete. Ponovno na~enja temo, ki je bila v prvih desetletjih dvajsetega stoletja v ospredju sociolo{ke in antropolo{ke misli. Durkheim, Weber, Mauss, Elias in Simmel so se na razli~ne na~ine posve~ali odnosom med dru`benimi ureditvami in sposobnostmi, moralnimi okvirji, kognitivno organizacijo in emocionalno ekonomijo ~loveka kot bitja z zgodovino in sociologijo. S tem, ko so se v teku 20. stoletja sociologija, psihologija in antropologija lo~ile in postale samostojne veje, je to vpra{anje do`ivelo epistemolo{ko in metodolo{ko preobrazbo: izgubilo je svojo eti~no in politi~no mo~. Dejstvo, da se je sedaj ponovno pojavilo, je torej samo po sebi zgodovinski fenomen. V sami sr~iki ponovljenega vpra{anja se nedvomno nahaja zgodovinska teza: v na{i sodobni izku{nji je pri{lo do ne~esa z zna~ajem dogodka in ta dogodek je povezan z osebami, v katere smo se razvili. Ali te teze ne potrjujejo nekatere o~itne spremembe v na{i kulturi? Gre za precej{en strah, povezan z osebno identiteto, ki se izra`a v na~inih, na katere toliko na{ih sodobnikov `ivi projekt samouresni~itve in neprestano “i{~e same sebe”. V ~asopisih, na televiziji in v {tevilnih knjigah in revijah lahko najdemo jezik `ivljenjskega sloga, ki nakazuje, da se posamezniki in skupine ne Prvi verziji tega poglavja sta bili predstavljeni 3. junija 1993 na Oddelku za sociologijo univerze Open University in decembra 1993 na seminarju o identiteti, modernosti in politiki na [oli za azijske in afri{ke {tudije Univerze v Londonu. Rad bi se zahvalil vsem, ki so mi ponudili svoje mnenje. [e posebej se `elim za nasvete in prispevek zahvaliti Thomasu Osbornu. RIZIČNA DRUŽBA 131 Nikolas Rose identificirajo ne ve~ glede na svoj dru`beni razred ali polo`aj, temve~ glede na to, kako `ivijo: osebni videz, prtljago, imid`, glasbeni okus in podobno. Na nek na~in je politi~ni diskurz vse bolj osnovan na vrednoti nara{~anja osebne svobode in izbire in poziva vsakega posameznika in dru`ino, da prevzame odgovornost in skrbi sama zase – za svoje zdravje (prehrambene navade, kajenje, alkohol), strasti (varen seks, uporaba kontracepcijskih sredstev), nadaljevanje vrste (splav, genetska tehnologija), socialno varstvo za prihodnost (osebno pokojninsko in zdravstveno zavarovanje) in varnost (protivlomne alarmne naprave, osebni varnostni sistemi). Obdaja nas mno`ica “strokovnjakov” za jaz – zdravnikov, svetovalcev, terapevtov, avtorjev ~asopisnih podlistkov in televizijskih programov – ki nam ponujajo vodstvo pri ustvarjanju `ivljenja, polnega osebnega zadovoljstva, u`itka, izpolnjenosti in samouresni~itve, pri nadzoru nad lastnimi strahovi in negotovosti in pri premagovanju udarcev usode. Ali nam to ne pove, da `ivimo izjemno obliko `ivljenja, ki je blagoslovljeno oziroma prekleto, s poudarjanjem vrednote “subjektivnega”? Mogo~e je bil Jacob Burckhardt tisti, ki je leta 1860 prvi raz{iril v javnosti tezo, da je pohod zgodovine rodil novo vrsto posameznika. Medtem ko se je v srednjem veku ~lovek “samega sebe zavedal kot ~lana rase, naroda, stranke, dru`ine ali zdru`enja – le v obliki neke splo{ne kategorije”, je v italijanski renesansi “postal duhovni posameznik in samega sebe kot tak{nega tudi priznal” (1990, str. 98). Burckhardt je pozneje izgubil zaupanje v svojo lastno zgodbo o individualizmu, vendar pa so na podoben na~in svoje zgodovine pisali drugi. Dru`beni teoretiki devetnajstega stoletja so tako uporabili podobo tradicije za definicijo posebnosti svoje lastne dobe. Marx, Weber, Durkheim in {tevilni drugi so razvili {tevilne razli~ice teze, da je “posameznik” oziroma “individualizem” moderen pojav, ki ga je mo~ tako povzdigovati kot zani~evati ter razlo`iti na {tevilne na~ine, obenem pa tudi sociolo{ki pojav – posledica vpliva sprememb dru`bene organizacije kolektivnega `ivljenja na ~love{ka bitja. S svojimi diagnozami na{ega sedanjega stanja so se sodobni sociologi in dru`beni zgodovinarji odlo~ili napisati postmoderni drugi del, v katerem je vse ve~je {tevilo vpra{anj o jazu razumljeno kot posledica, na mikroravni procesa “detradicionalizacije”, s katerim se je za~ela doba poznega modernizma, postmodernizma in rizi~ne dru`be. Vendar pa je po mojem mnenju na{ “sedanji problem subjekta” nemogo~e uporabno razumeti, ~e zgolj dodamo novo poglavje zgodovinski basni, ki so jo misleci v devetnajstem stoletju uporabili za dolo~itev posebnosti svoje dobe. Na~ini, na katere ~love{ka bitja razumejo same sebe in vplivajo nase in na druge, ne spadajo v tak{no linearno zgodbo ter prav tako niso posledica “temeljitej{ih” 132 RIZIČNA DRUŽBA Avtoriteta in genealogija subjektivnosti sprememb kje drugje – v pogojih za proizvodnjo, v dru`inskih oblikah ali v “kulturi”. Subjektivnost ima svojo lastno zgodovino in ta zgodovina je bolj heterogena, bolj prakti~na in bolj tehni~na, kot je v teh zgodbah. V tem poglavju trdim, da se mora kriti~na zgodovina “jaza” osredoto~iti neposredno na prakse, v katerih so se v na{em ~asu in v preteklosti ~love{ka bitja oblikovala kot subjekti: predpostavke o ~love{kih bitjih, ki so jih podprle, jeziki, tehnike, postopki in oblike presojanja, s pomo~jo katerih so ~love{ka bitja pri~ela razumevati sama sebe in delovati nase kot na “jaz” dolo~ene vrste. S tak{no {tudijo ne bi posku{ali napisati zgodovine ~love{ke psihologije; obravnavala bi tiste heterogene avtoritete, ki so v razli~nih obdobjih in na razli~nih mestih problematizirale ~lovekovo vedenje in razvile bolj ali manj premi{ljene programe in tehnike za njegovo oblikovanje in preoblikovanje – avtoritete, ki so tako raznovrstne, kot so raznovrstni voditelji verskih sekt, lastniki popravnih ustanov in nori{nic, sanitarni reformatorji, filozofi, politiki, ekonomisti in sociologi. Preu~ila bi oblike znanja in sistemov resnice, ki so podprli te programe, ter intelektualne in prakti~ne tehnike, ki so bile izumljene in pripravljene za uporabo – od posta do prilagajanja vedenja. Obravnavala bi prakse, ki so jih ti programi rodili, problematizirali ali posku{ali oblikovati – prakse kazenskega in civilnega prava, {olanja, proizvodnje, gospodinjenja, verske vzgoje, rekreacije in tako naprej. Upo{tevala bi na~ine, na katere je ta razvoj ~love{kim bitjem prinesel razli~na sredstva za opisovanje, presojanje, usmerjanje svojega lastnega vedenja v vlogi subjekta, jaza, dr`avljana, posameznika, generala, ljubimca, u~itelja, delavca, `ene, mo`a, kurtizane ali bitja kak{ne druge vrste. Tako bi bila to {tudija povezav med resnicami, zaradi katerih je ~lovek zamisljiv – med vrednotami, ki so pripisane podobam, slovarjem, razlagam itd. – ter tehnikami, instrumenti in aparati, ki predpostavljajo, da je ~lovek bitje dolo~ene vrste, in nanj temu ustrezno delujejo. V tej zvezi je {e posebej pomembno pisanje Michela Foucaulta. Njegove {tudije opisujejo razli~ne vidike na~inov, na katere so se ~love{ka bitja v na{i kulturi pretvorila v subjekte. Obstajala so diskurzivna polja, znotraj katerih je ~love{ko bitje postalo subjekt znanja, re`imov razlag, klasifikacij in interpretacij, ki jim vladajo norme resnice. Nadalje, obstajali so aparati, znotraj katerih je ~love{ko bitje postalo subjekt uravnavanja, praks, ki so posku{ale upravljati vedenje posameznikov, jih usmerjati k razli~nim ciljem in njihovo vedenje oblikovati znotraj razli~nih re`imov nadvlade, prisile, prepri~evanja, podkupovanja in zapeljevanja – v zaporih, {olah, sanatorijih, ubo`nicah, tovarnah, dru`inah in drugih mestih discipliniranja. In obstajale so tehnologije, ki so ~love{ka bitja naredile za subjekte raznih “tehnik jaza”, tehnologij, povezanih z RIZIČNA DRUŽBA 133 Nikolas Rose na~ini pristopa k prakti~ni organizaciji posameznikovega vedenja v vsakodnevnem `ivljenju, glede na to, kak{en naj bi posameznik bil in kako naj bi `ivel. Foucaulteva raba izraza “etika” v zvezi z zadnjim sklopom vpra{anj naj bi preusmerila pozornost od morale kot sklopa idealov k bolj prakti~nim ciljem, sodbam in pravilom vedenja, s pomo~jo katerih se posamezniki izra`ajo o svojem lastnem vsakodnevnem vedenju (Minson, 1993, ponuja odli~no razpravo o tem pristopu k etiki). Svoje poizvedovanje je usmeril k prakti~nim besedilom, ki so ponujala pravila, mnenja in nasvete o tem, kako se je potrebno obna{ati; besedila, ki so bila zami{ljena kot funkcionalna sredstva, ki naj bi posameznikom omogo~ila, da vpra{ajo o svojem vsakdanjem vedenju in jim slu`ila kot vodi~ za vsakdanje `ivljenje. To je bila domena “vpra{anja” o jazu: dolo~eni na~ini za skrbi o sebi, obremenjenost s samim sabo, bojazni o samem sebi, ki so recipro~no povezane s {iritvijo dolo~enih praks “skrbi” zase, negovanja samega sebe, previdnosti glede samega sebe, podreditve samega sebe tehnikam so~ustvovanja in pozornosti. Foucault je svoje {tudije za~el z namenom, da bi razbil na~ine, na katere se je sodobni ~lovek pri~el do`ivljati kot subjekt “spolnosti” z obveznostjo, da se obna{a v skladu z nekak{no hermenevtiko jaza, kjer je zahteva po poznavanju samega sebe razumljena kot dol`nost raziskovanja in odkrivanja resnice o samem sebi v obliki lastnih `elja. Po njegovem mnenju naj bi njegove raziskave gr{ke, rimske in zgodnje kr{~anske etike tvorile del genealogije umetnosti obstoja. Delo o tehnikah jaza bi, z ovinkom k antiki, postavilo pod vpra{aj neizogibnost povezav med resnico, `eljo in zatopljenostjo vase, ki so zna~ilne za na{e lastne na~ine biti ~lovek. Ta re`im jaza bi utemeljilo z vklju~evanjem dolo~enih oblik duhovne prakse najprej “v potrjevanje duhovni{ke mo~i v zgodnjem kr{~anstvu in pozneje v izobra`evalne, zdravstvene in psiholo{ke vrste prakse” (Fucault, 1986a, str. 11). Izraz etika je lahko zavajajo~, ~e pod eti~no razumemo tiste prakse, ki odnos do sebe nasilno uvajajo preko delitev na resnico in neresnico, dovoljeno in prepovedano, za`eleno in neza`eleno. Na primer, zgodovinarji in antropologi so raziskali na~ine, na katere se je intelekt preoblikoval z uvedbo tehnike branja, pisanja in ra~unanja. Drugi so pri~eli pisati zgodovino tehnik, s katerimi se je telo oblikovalo z vklju~evanjem tehnik vedenja, obla~enja in izra`anja ~ustev (Elias, 1978; Bourdieu, 1979). Foucault pa je prou~eval probleme, prakse, tehnike in oblike znanja, ki so posku{ale pove~ati in nadzorovati sposobnosti ~loveka, posameznikov in skupin s pomo~jo normalizacije in nadzora ter podobnih na~inov in s pomo~jo uvedbe odnosa do jaza v obliki norm in discipline. Tehnike intelekta, razkazovanja in telesa so pogosto ukazane, uporabljene in pripravljene kot pomo~ 134 RIZIČNA DRUŽBA Avtoriteta in genealogija subjektivnosti programom moralnega oblikovanja in preoblikovanja ~loveka ali kot sredstvo moralnega razkazovanja. Na primer, nekateri od evropskih estetikov devetnajstega stoletja so plavanje – skupaj z oceno dolo~enega odnosa do tega, kar je naravno – razumeli kot del oblikovanja in razkazovanja dolo~enih romanti~nih oseb. Izredna pozornost, ki so jo urjenju telesnih sposobnosti namenjali v {olah devetnajstega stoletja – na primer glede pisave in dr`e telesa – je bila del prizadevanj, da bi oblikovali sposobnosti, ki bi bile obenem uporabne in ki bi vsebovale nekak{en kultiviran odnos do samega sebe. V Zdru`enih dr`avah Amerike so republikanski u~itelji spodbujali vcepljanje numeri~ne pismenosti, ker so verjeli, da lahko nekatere numeri~ne sposobnosti – {e posebej sposobnost ra~unanja z decimalnimi {tevili – oblikujejo zdrav odnos do slu`enja in tro{enja denarja, in s tem do trgovine, politi~nega udejstvovanja in `ivljenja na sploh. Genealogija subjektifikacije mora torej biti osnovana na teh {tevilnih prese~i{~ih med programi vladanja drugim in prakti~nimi sredstvi, ki so bila ~love{kim bitjem dana za razumevanje samih sebe in delovanje nase. To pa ne zadeva zgodovine “idej” o sebi ali kulturnih pomenov, ki jih dajemo osebnosti ali identiteti. Seveda je mogo~e napisati zgodovino razli~nih pojmovanj ~loveka v kozmologiji, filozofiji, estetiki, knji`evnosti, znanosti in tako naprej. Vendar pa bi bilo nespametno, ~e bi na osnovi teh dokazov prehitro sklepali o organizaciji in predpostavkah mondenih vsakodnevnih praks, ki na dolo~enih mestih posku{ajo oblikovati ~lovekovo vedenje. Saj imajo te prakse prav tako svojo lastno zgodovino. ^lovekovo mesto ni v homogeni domeni predstavitve osebnosti, ki vklju~uje vse prakse in tehnike, prav tako pa z vstopom v sistem pomenov ne prevzame dolo~enega pogleda na samega sebe. Veliko avtorjev je s pomo~jo zgodovine filozofije `e posku{alo napisati zgodovino sodobnih oblik samo-razumevanja (npr. Taylor, 1989). Vendar pa filozofija v genealogiji subjektivnosti ne u`iva nobenega privilegija. Filozofske doktrine ne ka`ejo na dolo~en “duh dobe”, ne podpirajo dogodkov v drugih domenah in praksah in se ne {irijo v dru`bi, ker bi vsebovale ideje, ki bi se v dolo~enem zgodovinskem trenutku zdele privla~ne. Z vidika analize obvladovanja obna{anja so filozofske refleksije o ~love{ki naravi zanimive toliko, kolikor so bolj kontekstualne, prakti~ne ali tehni~ne, kot se zdi na prvi pogled. James Tully (1993) je v rubriki “vladanje nad vedenjem” pokazal, da filozofska in moralna razmi{ljanja o osebi in ~lovekovem obna{anju, kot jih je predstavil John Locke, ne vzniknejo v breztelesnem prostoru meditacije, temve~ jih prikli~ejo dolo~eni zelo specifi~ni problemi, kot na primer tisti, povezani z obvladovanjem delavskega razreda; vpra{anja civilnih in verskih konfliktov, skrb za ravnote`je mo~i in na~ine za{~ite ter RIZIČNA DRUŽBA 135 Nikolas Rose 1 Mesto filozofskih razmi{ljanj v genealogiji subjektifikacije se seveda spreminja. Jeffrey Minson, na primer, govori o pomenu Kantove etike v zvezi s tako razli~nimi temami, kot je osnutek avstrijskega civilnega zakonika in vsebina francoskih priro~nikov za otro{ko pedagogiko s konca devetnajstega stoletja (1993). 2 Medtem ko nekateri predlagajo materialnost telesa kot vedno spreminjajo~o se podlago, na katero se zapisujejo diskurzi in tehnike (glej npr. Butler, 1990; Grosz, 1993; Probyn, 1993), telesnost ~love{kega bitja ne definira prostora, v katerem so si ljudje zgradili svojo ontologijo. Pojem ~loveka kot v temelju utele{enega je sam del dolo~enega sloga razmi{ljanja in delovanja na ~love{ko bitje. poglabljanje poslovnih odnosov v meddr`avni konkurenci. Tully tudi trdi, da je Locke posku{al ta razmi{ljanja preliti v dolo~ene prakse vladanja nad ~lovekom: v “Bo`je-previdnostni aparat” Cerkve in zakona, v “humanisti~ni aparat” izobra`evanja elite, v aparat obvladovanja revnih s pomo~jo Kraljeve mornarice, popravnih ustanov, prisilne vajenske dobe itd.Vendar pa velika besedila filozofskega kanona nimajo nobene prednosti pri prou~evanju vladanja nad vedenjem. ^eprav so se filozofi v preteklosti ukvarjali z vpra{anji vladanja, na{e novo razumevanje nas samih izvira iz bolj mondenega sveta, iz vsakodnevnih filozofij tistih, ki so posku{ali vladati norcem, kriminalcem, bolnikom, nepokornim otrokom, histeri~nim `enskam, parom brez otrok, upornemu delovi{~u ali nevarnemu mestu. Primerna besedila niso tista, za katere velja konvencionalno mnenje, da jim gre “osrednje mesto” v na{i intelektualni dedi{~ini, temve~ tista, ki jim je dodeljeno marginalno mesto: sanjske bukve, frenolo{ki priro~niki, zdravstveni pamfleti o vzgoji otrok, na~rti in programi sanitarnih reformatorjev ali predlogi za novo vrsto zaporov oziroma nori{nic.1 Tako kot druge reprezentacije ~loveka je filozofija za genealogijo obna{anja ustrezna le toliko, kolikor je tehni~na in povezana z oblastmi in tehnikami oblikovanja `ivljenja v raznih okoljih in v raznih praksah. Prav tako osrednje vloge pri prou~evanje genealogije subjektifikacije ne gre pripisati “jazu”. “Jaz” ne tvori splo{nega substrata ali predmeta praks “biti ~lovek”, temve~ predstavlja dolo~en slog ali odnos, ki ga je ~love{ko bitje primorano vzpostaviti do samega sebe in ki genealo{ko povezuje dolo~ene prakse Grka, Rimljana in kristjana s praksami na{ega ~asa.Ta previdnost glede jaza ni povezana “le” z besedami. Kakr{en koli na~in opisovanja nas samih in drugih – v smislu oseb, jazov, posameznikov, zna~ajev, teles dolo~enega spola, ... – je rezultat prou~evanih procesov. ^e bi o teh procesih govorili kot o “sestavnih delih jaza”, bi to pomenilo, da je jaz “se{tevek” teh odnosov – to pa bi bilo izredno dvomljivo.2 Zato analiza, ki jo zagovarjam, ne sku{a oblikovati teorije ali graditi na teoriji jaza v psiholo{ki ali telesni preobleki. Namesto tega po vzoru Foucaultovih razmi{ljanj o “odnosu do jaza” sku{a identificirati in analizirati tipe intelektualnega in prakti~nega dela, ki ga je ~lovek usmeril k sebi in k drugim pripadnikom svoje vrste (Deleuze, 1988, str. 94ss). “Jaz” ni nekaj, kar oblikuje zgodovina, temve~ je dolo~ena zgodovinska raven projekcije dolo~enih projektov in programov, ki naj bi ~loveka obvladovali tako, da ga pripravijo do tega, da na dolo~en na~in razmi{lja o svojem obna{anju in s pomo~jo dolo~enih tehnik vpliva nase. ^love{ko bitje je s tega zornega kota manj kot entiteta, celo manj kot entiteta z zgodovino, temve~ je prizori{~e {tevilnih praks in prizadevanj. Njegova notranjost ni psiholo{ki sistem, temve~ 136 RIZIČNA DRUŽBA Avtoriteta in genealogija subjektivnosti prekinjena povr{ina, mno`ica prostorov, votlin, odnosov, delitev, osnovanih na neke vrste zunanjosti, ki se zliva navznoter. To, kar se zliva navznoter, pa je sestavljeno iz vsega, kar lahko v dolo~enem trenutku in prostoru pridobi status avtoritete: odredbe, nasveti, pomeni, tehnike, majhne miselne in ~ustvene navade, ki ne tvorijo sfere notranjosti, temve~ celo vrsto rutin biti ~lovek. ^lovek je bitje tak{ne vrste, ki ima zgodovinsko ontologijo; njegova zgodovina zahteva prou~evanje heterogenega in lokaliziranega intelektualca in prakti~ne tehnike, ki tvorijo nekak{na “orodja”, s pomo~jo katerih se bitje oblikuje. Le-te pa se ne oblikujejo v nekak{nem abstraktnem miselnem prostoru, temve~ vedno zgolj v povezavi z dolo~enimi praksami: prostori in mesti, aparati, odnosi in rutinami, ki ~loveka ve`ejo na kompleksne sestavljanke vida, dejanja in presojanja: le-te se lahko nana{ajo na doma~o eksistenco, spolne odnose, delo, obna{anje v javnosti ali potro{njo. Zgodovina na{ega odnosa do nas samih ne sme biti osnovana na idejah, temve~ na tehnologijah: na intelektualnih in prakti~nih orodjih in napravah, ki so ~love{kim bitjem vsiljeni za oblikovanje in vodenje njihovih na~inov “biti ~lovek”. Genealogiji subjektivnosti lahko sledimo po {tevilnih poteh.3 Prvi~, problematizacija: kje, v povezavi s kak{nimi pogoji in s pomo~jo kak{nih podob ali razumevanj ~love{kih bitij postanejo dolo~eni vidiki predmet zaskrbljenosti, nadzora, oblikovanja ali preoblikovanja: volja, zna~aj, `elja, nezavedno, jaz? Drugi~, tehnike: kak{nih sredstev se lahko poslu`ujemo za vladanje nad ~love{kim bitjem: vlaganje vrednot in energije v postopke usposabljanja, oblikovanja, prilagajanja, obvladovanja, spremljanja dolo~enih vidikov posameznika – njegove telesne oblike, govora, dr`e, olike, strasti – z namenom, da jih izbolj{amo; da se izbolj{amo? Askeza in disciplina na primer sta dva od {tevilnih na~inov delovanja na ~love{ko bitje. Tretji~, ekspertiza: kak{no avtoriteto so si prisvojili tisti, ki so si pridobili mo~, da govorijo resnico o ljudeh, da ponujajo resni~ne odgovore na vpra{anje, kako naj posameznik `ivi, kam naj posameznik usmeri in kako naj preoblikuje svoje `ivljenje? ^etrti~, kaj so cilji vsega tega dela na ~loveku, kak{no obliko subjekta `elijo izdelati: kaj so podobe ali modeli idealnih posameznikov, ki jih zagovarjajo te prakse – moder, odgovoren, krotek, solidaren, neodvisen, podjeten, aktiven dr`avljan ali kaj drugega? In nenazadnje, kaj so cilji teh praks, kak{ne strategije skrivajo? Na kak{en na~in so posameznikove sposobnosti povezane s poskusi ustvariti dolo~eno vrsto dru`ine, delovne sile, populacije ali dru`be? Kako je vladanje nad obna{anjem povezano z oblikovanjem in {irjenjem omejitev politi~nega aparata ter lo~evanjem le-tega od drugih podro~ij, na primer osebnega `ivljenja ali “javnega mnenja”? 3 Ta vpra{anja so {iroko povzeta iz Foucaultevih razmi{ljanj o tej temi. Kot je nedavno zapisal Mitchell Dean (Dean, 1994), je Foucault predlagal razlikovanje med “ontologijo” (~emu naj vladamo: u`itku, telesu, `elji), “estetiko” (kako naj vladamo, s pomo~jo katerih tehnik: molitvijo, spovedjo, pisanjem dnevnika), “deontologijo” (na~in pokoritve, na{ odnos do teh pravil in norm in razlogi za ta odnos: `iveti plemenito in lepo `ivljenje, pokoritev bo`jim zapovedim, postati razumno bitje, dose~i samouresni~itev) in “teleologijo” (cilj teh praks v smislu ustvarjenja dolo~enega na~ina obstoja: samoobvladovanje s pomo~jo zmernosti, odre{enje s pomo~jo samoodpovedovanja, emancipacija) (prim. Foucault, 1985; 1986; in 1986b). RIZIČNA DRUŽBA 137 Nikolas Rose Sociolo{ka zgodovina individualnosti? Kak{ne vire ponujajo sociolo{ki pristopi zgodovini jaza za tak{no raziskavo? Sociolo{ka “zgodba” o tem, kako si je ~love{ko bitje pridobilo individualnost, ki je bila `e ne{tetokrat ponovljena v pojmu “detradicionalizacije”, je zgodba, v kateri “posameznik” ali “individualizacija” nastopata tako kot zna~ilno “moderen” del posledic razsvetljenstva, proizvod italijanske renesanse 15. stoletja kot tudi prehoda v tr`no in blagovno proizvodnjo od 16. do 18. stoletja. Tako nekako gre. Spremembe, povezane z moderno dobo, so uni~ile fiksne dru`bene in kulturne oblike skupnosti in sorodstva, ki so od zunaj tvorile identiteto subjektov, posamezniku odrejale stabilen statusni polo`aj v transcendentni in neizprosni kozmologiji v dolo~enem – ~eprav imaginarnem – prostoru in ~asu. Te osebe niso bili posamezniki v modernem smislu besede; njihova osebnost je bila osnovana na kolektivnem pomenu identitete, njihova volja je bila usmerjena v skladu s tradicionalnim in nedotakljivim moralnim redom, njihova zavest ni bila zavest enkratnega posameznika temve~ osebe z dolo~eno usodo. Z moderno dobo, s preselitvijo s pode`elja v mesto, s prehodom od stabilnosti in fiksiranosti k spremembi in fluidnosti, od fevdalizma in kmetijstva h kapitalizmu, blagovni proizvodnji in tr`enju delovne sile, je oseba dobila novo obliko: postala je enkraten, zavesten, odgovoren, atomiziran, diskreten, vezan, koherenten, izbirajo~, dejaven posameznik, opremljen z osebno zavestjo in osebno vestjo. Ta oseba je obenem subjekt svobode – z drugimi besedami, usojeno mu je, da izbira in oblikuje svoje `ivljenje z vsakodnevnimi odlo~itvami glede svojega vedenja – in odgovornosti – se pravi, lokusa izvr{evanja moralnih, duhovnih in komercialnih obveznosti, povezanih z vedenjem. V sedanjem ~asu pa se zdi, da ni~ manj temeljna transformacija dru`benih odnosov povzro~a {e eno enkratno transformacijo ~loveka. Te transformacije je mo~ razumeti kot vrh procesov, ki `e so v moderni dobi – v delih Anthonyja Giddensa, ki govori o “pozni moderni dobi”, ali Ulricha Becka, ki govori o “refleksivni moderni dobi”, ali pa jih razumemo kot osnovno mutacijo dru`benih odnosov, ki jo drugi opisujejo z besedi{~em postmoderne dobe (Giddens, 1991; Beck, 1992; Lash in Friedman, 1992). Kljub tem razlikam pa so si opisane teme podobne. “Globalizacija” naj bi odpravila {e zadnje ostanke stabilnosti, ki jih zagotavljajo lokalno okolje, skupnost in tradicija, ter tako zmotila ~asovne in prostorske referen~ne to~ke. Zdi se, da je bila negotovost {e zaostrena s pove~anjem tveganja na osebni, kolektivni in planetarni ravni, kar od vsake sedanje odlo~itve glede obna{anja zahteva upo{tevanje bodo~ih posledic. V pogojih zloma stabilnosti dru`benih razredov in vzorcev delovne sile, pravil udoma~ene nuklearne dru`ine, vlog in delitev mo{kega in `enske – tistih standardnih oblik `ivljenja, ki jih je 138 RIZIČNA DRUŽBA Avtoriteta in genealogija subjektivnosti zagovarjal modernizacijski proces 19. stoletja, je vsa negibljiva tradicija skupaj z uveljavljenimi navadami postavljena pod vpra{aj tako kot nikoli prej. To novo nara{~anje mo`nih oblik `ivljenja pospe{ujejo podobe `ivljenjskega sloga, ki jih objavljajo mediji javnega obve{~anja, in je vra{~ena v nenehni spirali odredb o na~inu potro{nje, ki naj bi oblikoval dolo~eno vrsto ljudi. V tem novem babilonskem stolpu, kjer mno`ica glasov zahteva oblast, je vsak posameznik vpra{ljiv in dvomljiv: nih~e ne more ustvariti svoje hegemonije. Tako se zdi, da so posamezniki prvi~ osvobojeni spon, ki so v preteklosti dolo~ale na~in `ivljenja: od njih se zahteva, da si izberejo na~in `ivljenja v pogojih maksimalne negotovosti. V teh novih pogojih naj bi bile same oblike identitete, ki jih narekuje moderna doba, destabilizirane in transformirane. Identitete ne do`ivljamo ve~ kot naravnega, koherentnega in nespremenljivega atributa posameznika, temve~ kot negotov in razdrobljen rezultat osebnih odlo~itev in na~rtov. Biografija in identiteta postaneta samorefleksivni, nekaj, kar je potrebno zgraditi, oblikovati, rezultat izbire – obleke, poroke, odnosov, prehrane – pri ~emer je sam posameznik samozavedno sredi{~e dejanja. Sodobno nara{~anje {tevila projektov identitete in politike identitete je mo~ pojasniti: simultano prisegata na poudarjanje identitete in njenega temeljnega problemati~nega zna~aja. Popularizacija terapije in svetovanja prav tako izvira v dru`benih in kulturnih spremembah: posamezniki se zatekajo k terapiji in svetovanju po strokovno pomo~ kot sredstvo za na~rtovanje osebnega `ivljenja – strokovni sistemi, ki utrjujejo in ne vdirajo, zahtevajo, da je `ivljenje osebna zgodba samo-odlo~anja. Zgodovinarji pogosto menijo, da dru`beni in kulturni odnosi vsake dobe prinesejo dolo~eno obliko osebnosti tudi takrat, ko dokazi, o katerih razpravljajo, ka`ejo na nekaj drugega. Vzemimo na primer odli~no delo v petih zvezkih History of Private Life (Zgodovina zasebnega `ivljenja), ki sta ga za~ela urednika Philippe Aries in George Duby (Veyne, 1987; Duby, 1988; Chartier, 1989; Perrot, 1990; Prost in Vincent, 1991). Ti zvezki so po besedah enega izmed soavtorjev nastali kot protiute` “heroi~nim zgodovinam posameznika in individualizma, ki so tako pri srcu tradicionalnim zgodovinarjem” (Ranum, 1989, str. 207) – Orest Ranum s tem nedvomno misli na Buckhardta in njegove naslednike. Menim, da so te {tudije pomembne, ker prina{ajo dokaze o izredni heterogenosti praks, prostorov, potez, ekzemplarnih podob in predstavitev oseb, in o na~inih, kako je potrebno le-te portretirati in jih pou~iti o oblikah vedenja, ritualih in tehnikah. Za razliko od velikih filozofskih zgodovin osebe ali jaza ne opisujejo zgodovinskega trenutka, v katerem se je “posameznik” rodil v zahodni kulturi. Namesto tega ka`ejo, da je od poganskega Rima do Bizanca ter pozneje bilo ~lovekovo vedenje s pomo~jo cele RIZIČNA DRUŽBA 139 Nikolas Rose vrste praks, od doma~e arhitekture do zakonske morale in spolnega odrekanja, na {tevilne razli~ne na~ine do najmanj{ih podrobnosti opazovano, opisano, ocenjeno, kodificirano in nau~eno. Ta dru`bena zgodovina “notranjosti” razkriva, da je sam odnos do samega sebe v obliki notranjega prostora – zasebnega, enkratnega, omejenega – stvar razvoja posebnih tehnik na dolo~enih mestih. Raznolikosti oblik `ivljenja v razli~nih zgodovinskih trenutkih prav gotovo ni mo~ povzeti v eni sami obliki subjekta, ki obstaja v eni sami kulturni konfiguraciji. Ne samo, da postanemo zavestni heterogenosti oblik osebe, kot jo poznamo iz razli~nih praks – mestni prebivalec, pode`elski va{~an, delavski reve`, premo`ni lastnik kapitala – temve~ lahko prav tako vidimo raznolikost pravil obna{anja, ki vsakega ~loveka vodijo na razli~nih podro~jih mi{ljenja in delovanja, eroti~nem, duhovnem, ekonomskem, estetskem, doma~em itd. ^e `e potrebujemo dokaze, te {tudije ka`ejo, da na{i sedanji na~ini razumevanja in vzpostavljanja odnosa do samega sebe ne pomenijo vrhunca enotne zgodovine resni~nega ~asa – ene same linearne kronike, ki se kljub napredovanju in zaostankom giblje od fiksiranosti k negotovosti, od navade k refleksivnosti, prek vseh domen obstoja in izku{nje. ^as si moramo predstavljati na na~ine, ki so {tevilnej{i od tistih predstavljivih v ~asovnosti tradicije in detradicionalizacije. Namesto da narativiziramo na~ine biti ~lovek, moramo mogo~e poprostoriti bitje. Tak{no poprostorjenje bi naredilo bitje razumljivo v smislu lokalizacije repertoarjev navad, rutin in podob samorazumevanja in samokultivacije znotraj dolo~enih domen mi{ljenja, delovanja in vrednot – knji`nic in {tudijskih sob, spalnic in kopali{~, trgov in veleblagovnic, dnevnih sob in kavarn. Kot nasprotje navidezne enkratnosti in linearnosti ~asa ter osebe znotraj ~asa lahko vzamemo mnogo{tevil~nost prostorov, ravni in praks, izmed katerih vsak aktivira repertoarje obna{anja, ki jih ne obkro`ajo meje ~love{ke ko`e: notranj{~ine, ki so vedno tudi zunanj{~ine, mre`e napetosti v prostoru, ki ~love{ka bitja usposabljajo tako, da jih povezujejo s slovarji, orodji in pripomo~ki. Ariesovo delo in delo njegovih kolegov izpostavlja skopost sociolo{kih zgodovin jaza, saj razmno`i in poprostori zgodovine odnosov, ki jih je ~lovek vzpostavil do samega sebe. Vendar pa si s sociolo{kimi zgodovinami {e vedno deli nekaj problemati~nega. Nedvomno je mamljivo za zgodovinarja ~love{kega subjekta, da bi v obliki pisanja, slikanja, jezika, obla~enja, arhitekturne ureditve ali ~esa podobnega v dolo~enem trenutku odkril materializacijo dolo~ene zavesti “jaza”. Medtem ko se zgodovinarji zasebnega `ivljenja ponavadi dovolj zavedajo kompleksnosti praks obna{anja, da se lahko izognejo trditvi, da “dolo~en tip osebnosti” oblikuje vsaka zgodovinska konfiguracija, so sociolo{ki zgodovinarji manj 140 RIZIČNA DRUŽBA Avtoriteta in genealogija subjektivnosti izbir~ni. Njihove interpretativne sheme obravnavajo kulturne artefakte kot kazalce, izraze ali izvore notranjskosti. Tako strpajo razli~ne prakse, ki so organizirane z razli~nimi nameni ali s pomo~jo razli~nih pravil, ki se nana{ajo na razne cilje, v izraze “subjektivnosti” ~lanov neke kulture. Vendar pa se na primer podobe osebe v knji`evnosti, slikarstvu, televizijskih programih, filmih, filozofiji in estetiki ravnajo po svojih lastnih pravilih in imajo lastno zgodovino. Poskusi “razbiranja” subjektivnosti iz tak{nih dokazov vsebujejo zapeljivo, vendar naivno hermenevtiko. Poskusi iskanja smisla preteklosti na psiholo{ki na~in neizogibno preslikavajo sodobno samorazumevanje nazaj na zgodovinske sledi. Samo morebitna kontinuiteta ~loveka kot subjekta kulturne zgodovine, kot subjekta z osmisljujo~imi sposobnostmi lahko tem poskusom interpretacije zagotovi transhistori~ni a priori. Kakr{en koli je `e poudarek na zgodovini “dru`bene reprezentacije”, pa iz te zgodovine ne smemo povzemati zgodbe o “transformaciji identitete” ~ez celo dru`bo, kaj {ele ~ez celo dobo. Nadalje velja vztrajati pri tem, da spremembe v dru`beni ureditvi avtomati~no ne transformirajo narave in oblike “biti ~lovek” s pomo~jo neke “izku{nje”, ki jo povzro~ijo. Nespametno bi bilo povzemati subjektivitete iz zna~ilnosti dru`benega `ivljenja, kot so posledice mestnega `ivljenja, nove oblike komunikacije, spremembe v doma~em in zakonskem `ivljenju, trgovinskih odnosih, organizaciji delavske sile, geografski mobilnosti, starosti ob sklepanju zakonskih zvez in smrti, itd. Zgodovine subjektifikacije ne moremo oblikovati tako, da jo izvedemo iz kak{nega drugega glavnega podro~ja resni~nosti, niti je ne moremo odkriti z interpretacijo drugih kulturnih ali dru`benih oblik. Tak{na naloga zahteva raziskavo posebnih besednjakov, tehnik in avtoritet, ki vladajo posameznikovemu odnosu do samega sebe: ki oblikujejo na~ine, na katere ~love{ka bitja razumejo sama sebe in so razumljena od drugih, vrsto osebe, za katero se imajo ali pa za katero jih imajo v razli~nih praksah, ki jim vladajo. Le-te povzro~ajo izku{njo, izku{nja ne povzro~a njih. Zato si moramo zastaviti druga~na vpra{anja. Do kak{ne mere avtoritativni diskurzi – politi~ni, verski, gospodarski, estetski, eroti~ni... – poudarjajo enkratno osebo kot klju~no vrednoto v primerjavi s skupino, ~redo, dru`bo, ljudsko maso, dr`avo? Do kak{ne mere se oblike avtoritete v razli~nih okoljih in v povezavi z razli~nimi sloji in sektorji – mo{ki in `enske, mladi in stari, su`nji in svobodni – posve~ajo posameznikovim zna~ilnostim in posebnostim, notranjskosti in osebnosti in ne kraju rojstva, dru`inskim podatkom, statusu in podobnim? Kateri jeziki naredijo ~love{ka bitja razumljiva samim sebi: nesmrtni duh in meso iz ilovice, podedovana sestava in oblika zna~aja, prirojene zna~ilnosti in socializirana osebnost, nemirna podzavest in RIZIČNA DRUŽBA 141 Nikolas Rose ekonomija projekcij in identifikacij? Do kak{ne mere in na kak{ne na~ine so osebe razumljene in upravljane, od njih samih in drugih, glede na vrednote, pripisane notranjemu jazu? Vendar, ali niso ta vpra{anja zanimiva prav zato, ker delujejo psiholo{ko in oblikujejo razli~ne vrste ljudi? Norbert Elias (1978) je bil najvidnej{i sociolog, ki je posku{al poenotiti in pojasniti zgodovine pravil obna{anja znotraj psihologije. Njegova History of Manners (Zgodovina olike) ponuja zadostne dokaze o fragmentaciji zgodovine jaza v vrsto problemov nadzora nad vedenjem v razli~nih praksah, za razli~ne sektorje dru`be in glede na razli~ne modele, podobe in vzorne oblike obstoja – dvorno plemstvo, pode`elska gospoda, mladi fantje in dekleta premo`nej{ih slojev, vitezi – in zapletene procese, s katerimi so cerkvene in druge oblasti posku{ale te ideje {iriti in jih umestiti v odnose, ki naj bi jih vsaka oseba imela sama s sabo. Elias ni bil edini, ki je posku{al svoje dokaze razumeti v obliki poenotene psiholo{ke narative, torej v obliki nasilnega omejevanja izra`anja nagonov in njihovo ponotranjanje v superego s pomo~jo socializacije. Zdi se, da se ta odlo~enost za poenotenje s pomo~jo psihologije dr`i celo najbolj prefinjenih sociolo{kih zgodovinarjev osebe. Paradoks vseh interpretacij pa je, da morajo tudi te graditi na dolo~eni “teoriji jaza”. Tako gradijo na misli – ki se je oblikovala samo v Evropi 19. stoletja – da je za ~love{ka bitja zna~ilno nekaj podobnega psiholo{ki “osebnosti”, notranje podro~je, kjer se vplivi kulture zapisujejo, organizirajo in oblikujejo v dolo~en razpoznaven zna~aj. Na to kro`nost ne opozarjam zgolj zaradi debate. V tem ~asu so namre~ izumili na~ine razumevanja in prakticiranja na{ega obstoja kot ~love{kih bitij – v obliki enotnosti subjekta, zasidranega v sklopu psiholo{kih procesov; osnovne notranjskosti subjektivnosti, ki je starej{a od svojega izraza v misli, obna{anju, ~ustvu in dejanju; odnosov do znanja in ekspertize, ki jo to prina{a – to~no to moramo razjasniti, ~e `elimo razumeti re`ime, ki nam danes vladajo. Za na{ ~as je zna~ilno, da se, ko posku{amo razumeti, kdo smo in kaj naj naredimo, sklicujemo na epistemologijo, da posku{amo razjasniti lastne izku{nje in mo`nosti tako, da se obra~amo k znanju du{e. Vendar pa se sama kriti~na zgodovina subjektivnosti ne more zana{ati na tak{no resnico. Nasprotno, cilj kriti~ne zgodovine je pokazati pogoje pojava te zahteve, na~ine njenega delovanja in kak{no ceno pla~amo, ~e se do sebe obna{amo na tak{en na~in. Ali je “na{a” izku{nja nas samih res tako druga~na? Sodobni sociolo{ki opisi trditev o jazu se ravnajo po dolo~enem slogu refleksije: nenehno poudarjajo “na{o” druga~nost od vsega, kar je v~asih bilo. Vendar pa mogo~e ne 142 RIZIČNA DRUŽBA Avtoriteta in genealogija subjektivnosti stojimo na pragu nove dobe oziroma nismo pri~e konca stare dobe in ne `ivimo v ~asu, ki naj bi bil tako zelo pozen, nov ali post. @e povr{en pogled po nekaterih zgodovinskih dokazih zadostuje, da vidimo, da je linearna kronologija, zarisana v teh opisih, nesmiselna, vsaj kolikor se nana{a na sloge, ki so zna~ilni za ~lovekov razmislek o sebi in delovanju nase. Primere intenzivnega ukvarjanja s praksami samouravnavanja je mo~ najti v “kulturah” izredno razli~nih oblik. [tudija Petra Browna z naslovom The Body and Society: Men, Women and Sexual Renunciation in Early Christianity (Telo in dru`ba: mo{ki, `enske in odpovedovanje spolnosti v zgodnjem kr{~anstvu; 1989) ponuja prepri~ljive dokaze o tem, da intenzivna problematizacija vedenja jaza ni ni~ enkratnega in da so pogoji, v katerih se ta samoproblematizacija pojavlja, heterogeni in povezani z dolo~enimi praksami. Tako v Rimu v dobi prvih dveh stoletij na{ega {tetja lahko najdemo mnoge zna~ilnosti, ki jih sociologi povezujejo z individualizacijo – problematizacijo odnosov ljudi do njih samih na raznih podro~jih vedenja, skrbi za notranji zna~aj tega odnosa, poudarka na posameznikovi odgovornosti za oblikovanje svojega vedenja. Vendar pa se je ta problematizacija pojavila v dolo~enem sklopu dru`benih odnosov, ki niso bili niti najmanj “individualizirani” v smislu prepoznavanja naklju~nosti jaza vseh ~love{kih bitij, osvobojenosti od tradicionalnih vezi in statusnih odnosov in podobnega. Zanimanje, ki ga dokumentira Brown, ni niti psiholo{ko niti kulturno. Oblikovano je v dolo~enih doktrinah, ki zadevajo osebe, doktrinah, ki si prisvajajo ali pa jim je pripisana vrednota resnice. Povezano je z dolo~enimi oblikami govora, vizualizacije in razlag, s pomo~jo katerih naj bi posamezniki razumeli in problematizirali sami sebe. In to ni le “ideja”, temve~ je del dolo~enih praks – od mehanizmov vladanja do vodenja gospodinjstva – in dolo~enih poskusov oblikovanja ali vodenja vedenja posameznikov, ki se teh praks udele`ujejo. Nekateri trdijo, da je specifi~nost na{ega ~asa v pluralizaciji jezikov samoobna{anja, v potrebi po izbiri med raznovrstnimi duhovnimi voditelji, ki nas `elijo u~iti, kako naj `ivimo, v osebnem odnosu med subjektom in mentorjem. Vendar pa za sedanjost niso zna~ilne niti pluralnost niti izbira ali prostovoljnost. Brown poudarja raznolikost kr{~anskih u~iteljev prvega in drugega stoletja, klju~no vlogo, ki so jo v ustanavljanju in eti~nem oblikovanju razli~nih kr{~anskih skupnosti igrali razli~ni nauki o spolnosti, poroki, vzdr`nosti, prehranjevanju, postu in organizaciji `ivljenja, raznolike tehnike `ivljenja in zavesti, ki so jih ti nauki priporo~ali in ki so jih njihovi prista{i uporabljali, in razli~ne predstave o posamezniku, ki so jih ti nauki razgla{ali. Na{o pozornost usmeri k temu, kako je v drugem stoletju vsak ugleden kristjan “pri~akoval, da je njegova duhovna rast odvisna od zasebne konzultacije na {tiri o~i z njegovim priljubljenim RIZIČNA DRUŽBA 143 Nikolas Rose u~iteljem”, in k intenzivnosti, s katero so si posamezni prista{i posku{ali pridobiti trajen intimen stik z duhovnim voditeljem, namesto da bi poslu{ali suhoparne pridige duhovnikov (str. 104). Kot je dejal Ian Hunter (1993), so bile v teh praksah dolo~ene “tehnike zavesti”, kot na primer problematizacija lastnega vedenja s pomo~jo samokritike ter oblikovanje in prakticiranje tehnik samoobvladovanja, izdelane kot odgovor na to~no dolo~ene probleme vladanja nad vedenjem znotraj dolo~enih slojev in delov prebivalstva. Kaj pa trditev, da sodobne te`ave jaza izvirajo iz zaostritve tveganja in negotovosti in spremljajo~ih okoli{~in in posledic za posameznikovo na~rtovanje `ivljenja? Beck (1992) pravi, da se v dru`bah, sestavljenih iz razredov, posameznikom ni bilo potrebno postavljati v sredi{~e njihovega lastnega na~rtovanja in upravljanja `ivljenja, danes pa si mora vsak izbrati dru`beno identiteto ter izbrati ali spremeniti skupino ali podkulturo, s katero se `eli poistovetiti (str. 88). Ta tema pa ni ni~ novega: pojavlja se izredno pogosto pri avtorjih, ki `e vsaj od dvanajstega stoletja razmi{ljajo o naravi njihove sedanjosti. Tako kot tedaj je tradicija tudi sedaj naraven na~in `ivljenja, ki je izgubljen, in katerega vrednote si lahko ponovno pridobimo z izrecnimi dejanji vladanja in vladanja nad samim seboj. Ta tema je {e posebej zraven pri razpravljanju o mestnem `ivljenju. Spreminjajo~o se naravo sedanjosti – vseh teh razli~nih sedanjosti – in na~ine, na katere mestno `ivljenje trga tradicionalne vezi in ru{i tradicionalno gotovost in tako posameznike sili, da si to, kar jim je prej delila usoda, pridobijo s svojo odlo~itvijo, povezuje vedno znova pojavljajo~ se argument. [tudije avtorjev, kot je Jacques Le Goff (1990), in njegovih kolegov so pokazale, kako je zaradi tak{nih strahov zasebno in javno vedenje v srednjeve{kih mestih – hranjenje, obla~enje, govor, dr`a in podobno – postalo predmet izdelanih ritualov, ki so bili dolo~eni in izra`eni s posebnimi pravili. Nadalje, `ivljenje v tak{nih okoli{~inah je vklju~evalo raznolike izra~une glede primerne starosti za sklepanje zakonskih zvez, vrsto obrti in oblik morale: ti so bili prav tako podvr`eni zme{njavi pravil in avtoritet, ki so posku{ale zagotoviti, da so posamezniki postali sredi{~e na~rtovanega `ivljenja. Drug tak{en primer je dejstvo, da so v Evropi {estnajstega in sedemnajstega stoletja, za katero prav gotovo niso bile zna~ilne politi~ne doktrine “individualizma”, avtoritete obna{anja dajale analogno mo~an in izrazit poudarek na notranje kvalitete samoobvladovanja in samokontrole, razvoj fizi~nih, mentalnih in duhovnih kvalitet s pomo~jo dela na samem sebi, {e posebej od oseb, ki naj bi vladale drugim. Kot dokazuje Gerhjard Oestrich (1982) v svojem delu Neo-Stoicism and the Early Modern State (Neostoicizem in zgodnja moderna dr`ava), to ne obsega niti u~inka spremembe dru`bene organizacije niti spremembe kulture. 144 RIZIČNA DRUŽBA Avtoriteta in genealogija subjektivnosti Dolo~ene doktrine uravnavanja lastnega vedenja so oblikovane v povezavi s posebnimi problemi vladanja, avtoritete tistih, ki naj bi vladali, ter s spremembami oblik izvajanja politi~ne avtoritete v razli~nih politi~nih konfiguracijah. Izvajanje razli~nih dejavnosti je problematizirano iz dolo~enih zornih kotov in v povezavi z razli~nimi te`avami. Boji o resnici se bijejo o tem, kako naj ~lovekovo vedenje najbolje razumemo. Zato, da se oblikujejo v ustrezni smeri, so posameznikom, ki se lotevajo novih nalog – voja{kih, politi~nih – predpisane nove tehnike. Tako se zdi, da periodi~ni porast zanimanja za tehnike uravnavanja lastnega vedenja ni v skladu s kakr{no koli logiko individualizacije ali detradicionalizacije. Namesto tega je potrebno izslediti na~ine, na katere eksplicitni avtoritativni jeziki in tehnike vladanja nad vedenjem – ki se razlikujejo glede na status, spol in problemsko podro~je – zagotavljajo predpisane podobe, norme in ideale za ~lovekovo razumevanje samega sebe. Menim, da ti primeri v zadostni meri prikazujejo, kako je celotna analiza individualizacije zgre{ena. Nima nobenega smisla nasprotovati “tradicionalnim” praksam, ki problematizirajo ~love{ka bitja v smislu povezanosti – s skupnostjo, rodbino ali skupino –, prav tako pa tudi ne “modernim” praksam, ki jih problematizirajo v smislu individualnosti in avtonomije. Upravljanje oseb kot posameznikov vedno vklju~uje identifikacijo subjektov v smislu norm dolo~enih kolektivov – naj si bo to rasa, populacija, spol ali dru`beni razred. Recipro~no posku{ajo projekti upravljanja posameznikov v obliki kolektivov – naj si bo s ciljem oblikovanja naroda, vojske, politi~ne stranke ali delovne skupine – za oblikovanje jaza dolo~iti posebne tehnike in atribute – jezik, obleka, prehranjevalne navade, na~ini govora, olika, kognitivne sposobnosti, spolna etika. Prakse za identifikacijo oseb vedno nastopijo s pomo~jo operacij, ki tako lo~ujejo kot locirajo. Zahteva po dolo~eni vrsti osebe je vedno povezana z dejanjem lo~evanja: da si, kar si, ne sme{ biti to, kar nisi. Zopet je tu pou~no Brownovo delo. Biti mo{ki je bilo za mladeni~a iz privilegiranega razreda rimskega cesarstva v drugem stoletju na{ega {tetja intrinzi~no povezano z druga~nostjo od `enske in `enskosti in je izklju~evalo vse – hojo, ritem govora, samoobvladovanje – kar bi lahko pomenilo “mehkobo” in “`enskost” ali grozilo, da le-to rodi (Brown, 1989, str. 11). Tema spolne vzdr`nosti je slu`ila tako za razlikovanje zgodnjih kr{~anskih sekt od @idov kot tudi kot oblika identifikacije, ki so jo prakticirali domnevno predani. ^e povzamem po Michaelu Taussigu (1993), lahko re~emo, da prakse uravnavanja vedenja obsegajo tako druga~nost kot podobnost – oblikovanje posameznika v obliki kopije, ki je tako podobna kot razli~na od kopij, katerih osebe se nana{ajo na tega posameznika (str. 129). Ta dvojni odnos se je obdr`al celo v klju~nem RIZIČNA DRUŽBA 145 Nikolas Rose individualizacijskem momentu devetnajstega stoletja, v momentu dednosti in rase. V definiranju posameznika v smislu tako razli~nosti kot povezanosti v rodovniku, enkratnost ne obstaja navkljub, temve~ zaradi izdelave posameznika kot nekoga, ki tako kopira atribute svojih predhodnikov (v oblikah, ki dajejo vrednost njegovi “podobi”) kot od njih odstopa (v obliki svoje biografije). Ta igra podobe, vrednosti, kopije in razlike je klju~na tehnika v smislu ekzemplari~nosti, uporabljene za {irjenje raznih verovanj in sekt. Vendar je bil v devetnajstem stoletju ta odnos prenesen v posvetno `ivljenje in na podro~je vlade. Tako v priro~nikih o dostojnem vedenju, ki jih je bilo v devetnajstem stoletju na kupe, beremo, da ustrezno obvladovanje samega sebe in drugih vedno pomeni identifikacijo samega sebe z dobro `eno, materjo ali h~erjo, oziroma z o~etom, pisarjem, lastnikom ali delavcem. Zahteva po poistovetenju z dolo~eno vrsto “osebnosti” – kot so jo pozneje imenovali – z oblikovanjem podobe vredne kopije se ni pojavila v surovem svetu dru`benih odnosov, temve~ v prera~unanih domenah duhovnega vodstva, ki so jih sedaj poleg duhovnikov oblikovali tudi zdravniki. Oblikovanje osebne identitete in identifikacija s skupino, statusom, sektorjem ali slogom si nista intrinzi~no nasprotni: spremembe v identifikaciji niso ontolo{ke, temve~ zgodovinske in tehni~ne. Avtoriteta avtoritete Pri opisovanju zna~ilnosti na{e sedanjosti se sodobni sociologi pogosto posve~ajo problemu, ki bi ga lahko ozna~ili kot “avtoriteto avtoritete” – na{a negotovost glede nas samih, morale in kaj naj ~utimo ali kako naj se obna{amo v dolo~enih situacijah, je zaostrena, saj tisti, ki so neko~ bili, avtoritete na teh podro~jih, ne morejo ni~ ve~ pri~akovati na{e poslu{nosti (prim. Giddens, 1991). V na{i dobi pove~ane refleksivnosti se morajo avtoritete nenehno potrjevati, vendar pa sredstva, ki so jim za to na razpolago, niso ve~ avtoritativna. Seveda, tematizacija na{ih te`av pri uravnavanju na{ega vedenja v smislu zamiranja vere, izgube moralne avtoritete verskih ustanov in politi~nega moraliziranja, ki ga je podpirala cerkev, se zdi znana. Vendar pa vpra{anje, kaj avtoriteti daje avtoriteto, in samokritika avtoritete tako od tistih, ki jo izvajajo, kot onih, ki so ji podvr`eni, ni nova. Za Grke je bilo posebej pomembno, da tisti, ki imajo premo~ nad drugimi, lahko prav tako obvladujejo svoj apetit in strasti. Samo tisti, ki so svobodni na ta na~in – tisti, ki niso su`nji samih sebe – so primerni za polo`aj oblasti v mestu, skupnosti ali v odnosu do drugih. In kot je jasno iz `e omenjenih primerov, je morala tistih, ki vladajo nad drugimi, problem, ki se vedno znova pojavlja. Pravila spolnega vedenja so bila v drugem 146 RIZIČNA DRUŽBA Avtoriteta in genealogija subjektivnosti stoletju na{ega {tetja namenjena tistim, ki naj bi vladali; prefinjenost in samoobvladovanje naj bi v njihovih o~eh ter v o~eh njihovih podanikov ustvarila eti~no osnovo za oblast (Brown, 1989, str. 5–32). Ideje rimskega stoicizma in filozofije Justusa Lipsiusa – humanisti~ne kvalitete “ljubezni, zaupanja, ugleda, prijateljskega prepri~evanja, ne`nega postopanja, pravice, razvoja fizi~nih, mentalnih in duhovnih kvalitet, mo~i in kreposti” – so ponovno o`ivele v Evropi sedemnajstega in osemnajstega stoletja, v voja{kem aparatu, med politi~no elito in v mno`ici okolij in praks, ki so oblastem o~itale okostenelost, podkupljivost ali druge slabe lastnosti. Devetnajsto stoletje je bilo obdobje velike inventivnosti oblik avtorizacije avtoritet, kot na primer pojav oblik akreditacije v profesionalizaciji prava, medicine itd. – uvedba kolid`ev in na~inov usposabljanja za javne slu`be, ki je bilo osredoto~eno predvsem na moralno vzgojo tistih, ki naj bi izvajali oblast: zdravnik, pravnik, kolonialni vladni uslu`benec. Zaradi svoje prenosljivosti je posebej pomemben izum nove etike v uradih v obliki birokracije. Prav moderno je birokrata zani~evati kot neeti~no obliko obstoja. “(B)irokrat,” pi{e Philip Rieff v novem predgovoru k The triumph of the Therapeutic (Triumf terapevtskega; 1987), “sedi za svojo neosebnostjo, je ekspert pri redistribuciji `argona in urejanju kartotek ... mojster organizacije na{e strastne indiference do resni~nih potreb dolo~enih posameznikov”. Vendar, kot je s svojim prou~evanjem birokracije jasno pokazal Weber (1978), je bil izum novih na~inov samorefleksije, samoobvladovanja in samonadzora za tiste na polo`ajih v organizacijah vseh vrst precej{en eti~ni dose`ek, nova tehnologija za opazovanje in delovanje na osebo uradnika, ki je vklju~evala novo razlo~evanje med osebnimi in neosebnimi vidiki administracije, ter nov na~in normalizacije, ki opravi~uje in ocenjuje tiste na pomembnih polo`ajih v javnih in zasebnih organizacijah (str. 956–1005; prim. Hunter, 1994, in Osborne, 1994). V kontekstu ponavljajo~ega se zanimanja za vedenje kompetentnih za izvajanje oblasti na{e sodobne “krize avtoritete” ne moremo ve~ jemati kot posledico “refleksivnosti” poznega modernega ~asa. Moramo jo razumeti v smislu na~inov povezave problematizacije avtoritete s sodobnimi politi~nimi utemeljitvami in eti~nimi prioritetami – birokratskega mened`erja je sedaj potrebno problematizirati v povezavi z opa`enim pomanjkanjem konkuren~nosti industrije; strokovnjaka je sedaj potrebno problematizirati v povezavi s polo`ajem odvisnosti, ki je vsiljena njegovemu klientu; javnega uslu`benca je potrebno problematizirati zaradi njegove zvestobe prav tistim liberalnim humanisti~nim vrednotam, ki naj bi neko~ odgovorile na problem izvajanja uradne avtoritete, itd. Ta problematizacija avtoritete se ujema z izumom {tevilnih novih tehnologij, ki vladajo tistim, ki RIZIČNA DRUŽBA 147 Nikolas Rose imajo oblast nad vedenjem in ki so logiko profesionalne etike nadomestile z izumom novega in kvazi tr`nega prostora konkurence in nadzora: ra~unovodstvo in prora~unska disciplina, proizvod in cilj, spremljanje, ocenjevanje in pregled ra~unov. Cilj te diskusije ni nadomestiti historicizem sociolo{kih ra~unov individualizacije z enako izvedljivo doktrino univerzalnosti. Glede obna{anja ~love{kih bitij pa v teh zgodovinskih besedilih ne odkrijemo dokazov za splo{ne in enosmerne spremembe v oblikah jaza skozi zgodovino. Namesto tega opazimo v razli~nih zgodovinskih trenutkih na~ine vladanja nad ~lovekovim vedenjem, njegove podreditve avtoriteti razli~nih oblik resnice, strokovnim osebam in bolj ali manj racionaliziranim tehnikam (pre)oblikovanja. Pojem “detradicionaliziranega” jaza je malo uporaben, saj se mu ne uspe vklju~iti v na~ine, na katere razli~ne lokalizirane prakse – doma~nosti in spolnosti, porabe in tr`enja, proizvodnje in upravljanja, kaznovanja in popravnih ukrepov, zdravja in bolezni, varnosti in zavarovanja, spora in bojevanja, upravljanja in vladanja – predpostavljajo, predstavljajo in delujejo na ~love{ka bitja, kot da so le-ta osebe dolo~ene vrste. Genealogija subjektifikacije naj bi se dotaknila elementa misli, ki je intrinzi~en vsem na~inom, na katere so ~love{ka bitja posku{ala delovati nase in na druge, avtoritetam misli in tehni~nim oblikam, ki jih je imela misel v povezavi s ~love{kim vedenjem. Politika obna{anja od devetnajstega stoletja do na{ega ~asa Iz tega zornega kota je posebni zna~aj na{ih sedanjih na~inov subjektifikacije potrebno razumeti v kontekstu preobilja novih razlogov in tehnologij za vladanje nad vedenjem, ki so v uporabi od za~etka devetnajstega stoletja. Izumljenih je bilo veliko {tevilo pripomo~kov, ki naj bi programe za re{evanje cele vrste razli~nih problemov – glede gospodarskega polo`aja, nivoja javnih financ, mestnega reda in nereda, padca morale, norosti, rojevanja in umiranja prebivalstva – povezali s pomo~jo tehnik nadzora nad samouravnavanjem vedenja posameznih ~love{kih bitij. Z zakonom uveljavljena doktrina svobode posameznika naj bi se ujemala z zlitjem sklopa avtoritet v tega svobodnega posameznika, ki so bile tako posvetne kot duhovne narave in ki so postavile zahteve po preudarnosti, redu, zmernosti, vzdr`nosti, odgovornosti, stanovitnosti, ubogljivosti in kreposti, ki so se oblikovale v navade in `ivljenjska okolja – v mno`ico majhnih praks iz vsakdanjega `ivljenja in fizi~no organizacijo prostorov, kjer se te prakse odvijajo. Veliki “stroji” morale, ki so bili izumljeni v devetnajstem stoletju, so prevzeli predvsem prostorsko obliko (Markus, 1993).4 Delovali so preko prostorske organizacije ~love{kih bitij, preko 148 RIZIČNA DRUŽBA Avtoriteta in genealogija subjektivnosti instrumentalizacije institucijskega ~asa, preko prakti~nega zbiranja, klasificiranja in delitve ljudi, preko materializiranja odnosov avtoritete v fizi~nih odnosih med delovodjo in delavcem, u~iteljem in u~encem, je~arjem in jetnikom, predstojnikom umobolnice in bolnikom. Kot je `e bilo ve~krat poudarjeno, niti arhitekturne oblike niti organizacijske tehnike niso bile nove – te pripomo~ke so preizkusili v samostanih, nedeljskih {olah, {olah za reve`e in v celi vrsti poizkusov v kolonijah. Vendar pa so v teku devetnajstega stoletja bili ti primeri pogosto posnemani. [ole za majhne in ve~je otroke so bile ve~krat poligon za {tevilne razli~ne programe oblikovanja zna~aja en masse s ciljem vcepiti telesne in moralne navade delavnosti in ubogljivosti v predstavnike delavskih razredov, usposobiti jih, “da postanejo dobri slu`abniki – dobri obrtniki – dobri o~etje – dobre matere, in spo{tovanja vredni dr`avljani”; “intelektualno kultiviran kr{~anski mehanik je najbolj{e zagotovilo za na{ narod, njegova moralna vsebina je sol in kvas civilne dru`be”. Novi re`imi telesa – njegova ~istost, higiena, spolna vzdr`nost – naj bi re{ili probleme, povezane s spolnostjo, boleznimi in krepostjo. Novi re`imi uma – poznavanje {tevil, pismenost, poznavanje ra~unskih operacij – naj bi poskrbeli za jasnovidnost, preudarnost in na~rtovalen odnos do prihodnosti. Dru`bena nevarnost je bila preimenovana v kr{enje norm uglednih dr`avljanov in izumljen je bil nov na~in “za odbiranje in zapiranje tistih, ki bi lahko na tak{en ali druga~en na~in v dru`beni red uvedli kaos” (Markus, 1993, str. 95), za preoblikovanje moralnega zna~aja s pomo~jo ukrepov proti telesu kr{itelja – zapori, umobolnice, ubo`nice. Izumljeni so bili tudi analogni prostori za rekvalifikacijo tistih, ki jih je diskvalificirala bolezen – bolni{nice in sanatoriji – ter za o~i{~enje du{e preko medija telesa – kopali{~a in umivalnice. Prostorsko je bilo potrebno organizirati tudi rekreacijo – ki se ni ve~ odvijala v hrupnem in pregre{nem vrve`u trga, sejma ali {~uvanjem psov na medvede – temve~ v novih moralnih okoljih – javnih parkih, ob~inskih plavalnih bazenih. Znanje naj bi civilizirali, uredili in utelesili kot sredstvo izobra`evanja javnosti – v `ivalskih vrtovih, botani~nih vrtovih, knji`nicah, muzejih, panoramah, dioramah in na razstavah – prostorih, ki obenem zdru`ujejo vljudnost z nadzorom nad zunanjimi znaki zna~aja in urejenim pou~evanjem. Prostor, kjer se odvija delo samo, manufaktura, je bil problematiziran ne samo v smislu neposrednega gospodarjenja s premo`enjem, temve~ tudi v smislu njegovega vpliva na navade delovne sile – zmernost, marljivost, spolna, pristojnost. Delav~ev prostor izven dela pa je postal predmet statisti~nega in knji`evnega prou~evanja, ki je mesto pojasnilo v smislu prostorske delitve. [tevilke, diagrami, zemljevidi, slikoviti opisi izpod peresa raziskovalcev dru`be so pokazali na soprisotnost topografij dru`benih razredov, poklicev, 4 Tu veliko dolgujem odli~ni in podrobni {tudiji Buildings and Power (Zgradbe in mo~; 1993) avtorja Thomasa Markusa. Markus (str. 41) pri opisovanju teh sredstev citira Coleridgea: “Neprimerljiv stroj – ogromna moralna parna lokomotiva”. Kot nam je pokazal Michel Serres, je mehani~ni model ve~ kot zgolj metafora – ~e parna lokomotiva deluje kot splet domi{ljije, znanja, mita in tehnike v podobi vro~ine, vode, cevi, pritiskov, koles in zobnikov, potem je predstava o na{i novi tehnologiji v smislu komunikacijskega prostora – oddajanje, pretvarjanje, podobe, tokovi in podobno – prav tako ve~ kot zgolj metafora. Je primer {tevilnih to~k izmenjave med tehni~nimi znanostmi, znanostmi o ~love{kem bitju, razlogih za vladanje in skrbjo zase (Serres, 1982). RIZIČNA DRUŽBA 149 Nikolas Rose 5z aZ hav at aljuojpe ims vTp hr oa m{ aansjua se morale, kriminala in bolezni. Tako je prostor mesta postal Osbornu. razumljiv na nov na~in, v prostorski domi{ljiji, ki so jo oblikovali vsi tisti, ki so menili, da je za u~inkovitej{i nadzor nad odnosi med ljudmi potrebno te odnose najprej opisati. Na kratko, tako postane o~itno, da je {tevilo “laboratorijev vedenja”, kjer je bila na ~love{kih bitjih izvedena cela vrsta eti~nih poizkusov, raslo.5 Ve~ razlogov imam za poudarjanje prostorskosti teh pluralnih poti, ravni, lokacij, zemljevidov, s pomo~jo katerih naj bi v devetnajstem stoletju povezali avtoritativno problematizacijo s skrbjo posameznikov za same zase. @elim poudariti, da je bilo “moralno oblikovanje” ve~ kot zgolj nedolo~en “kulturni” pojav – obsegal je to~no dolo~ena sredstva, ureditve iz opeke in malte, kanalizacijske cevi in rekreacijska igri{~a, zemljevide in klasifikacije. Za razliko od tistih, ki v tem vidijo delo “dr`ave”, `elim poudariti, da je to podro~je bolj kompleksno, saj vklju~uje aktivnosti cele vrste avtoritet, ki prevajajo splo{ne izjave o problemati~nih zna~ilnostih nacionalnega `ivljenja v dolo~ene tehnike za oblikovanje in preoblikovanje vedenja: avtoritet, ki v velikem {tevilu primerov politikom in zakonodajalcem vsiljujejo na~ine mi{ljenja in delovanja. Nadalje `elim opozoriti na na~ine, ki tega podro~ja niso povezovali toliko s formalnimi povezavami med posameznimi elementi kot preko {irjenja dolo~enega jezika za razumevanje odnosov med vedenjem in okoli{~inami. Sredi devetnajstega stoletja je jezik zna~aja ustvaril sklop mobilnih in produktivnih povezav med politi~nimi problematizacijami vedenja in tehni~nim nadzorom nad osebo: oblikovanje ustreznega moralnega zna~aja je dobilo klju~no vlogo v strategijah za prepre~evanje vseh vrst politi~nih in gospodarskih te`av. Kot je poudaril Stefano Collini (1979), je na razli~nih straneh obveljala trditev, da bi moral razvoj zna~ajskih kreposti – samozadostnost, treznost, neodvisnost, samoobvladovanje, ugled, samoizbolj{evanje – predstavljati pozitivno funkcijo dr`ave: cilj, ki naj bi ga v programih zakonodaje in reform dr`avniki imeli venomer pred o~mi (str. 29ss). Te`ave ~love{kega vedenja so postale izraz moralnega zna~aja, zna~aj je sedaj postal rezultat interakcije med ustavo ali konvencijo in vedenjskimi navadami, ki so se jih ljudje nau~ili z opazovanjem primerov ali pa so jim bile vcepljene, nadalje, dober zna~aj naj bi spodbujale organizacije ~love{kih bitij v razli~nih odnosih bli`ine, hierarhije, vidnosti itd. Tako so med odgovornostmi politikov in obveznostmi politi~nih subjektov nastale nove povezave. Kot govorijo {tevilna teolo{ka, fiziolo{ka in izobra`evalna dela, je obstajala potreba po izvr{evanju oblasti nad vedenjem: vpra{anje moralnega nadzora. To je bilo najbolj intenzivno v otro{tvu. Izobra`evanje delavskih razredov je bilo sredstvo za pove~evanje mo`nosti nadzora reflektivnega uma nad naravo telesa, s pomo~jo katerega naj bi se re{ili izpod su`enjskega jarma predsodkov, zla in 150 RIZIČNA DRUŽBA Avtoriteta in genealogija subjektivnosti trenutnih strasti. Vendar pa je bil boj za nadzor dolgotrajna naloga: pomanjkanje tega nadzora naj bi bil razlog za celo vrsto patologij vedenja, od norosti, napadov na politi~ni red do vpra{anja `ensk. Pojavile so se nove delitve in klasifikacije oseb – od drugih, ne njih samih: delitve med razredi oseb, izra`enih v oblikah `ivljenja, ki tako uresni~ujejo kot ustvarjajo dolo~ene oblike zna~aja; tako Charles Booth deli prebivalstvo na osem razredov, katerih vsak je skupek na~ina zaposlitve, moralnega zna~aja in oblike `ivljenja (Booth, 1892–7; prim. diskusijo v Rose, 1985). Od tega trenutka dalje je bilo potrebno ponovno definirati odnos med avtoriteto in njenimi subjekti; to naj bi dosegli z nasilno vklju~itvijo oseb v prakse, ki so organizirane s predpostavko, da so ~love{ka bitja osebe nove vrste. To delo moralnega oblikovanja, vcepljanje novih oblik posvetne avtoritete v subjekt v obliki zna~aja, ni bilo zgolj vpra{anje “dru`benega nadzora” nevarnih razredov – prav tako je bilo povezano s samooblikovanjem podjetnika, uradnika, me{~anske matere kot z oblikovanjem rokodelcev, revnih delavcev in reve`ev. Tako na primer najdemo povsem nov program preoblikovanja pristojnosti posvetnih oblasti v sklopu urada in v sklopu javne slu`be, oblikovanje novih re`imov samokritike in samoobvladovanja za zaposlene na teh administrativnih polo`ajih, ki je povezano z avtoriteto tako “zasebnih” kot “javnih” oblasti v liberalni dru`bi. Prav tako lahko vidimo preoblikovanje na~inov vedenja v skladu z me{~anskim doma~im okoljem, familiarizacijo in udoma~enje strasti, hkratno erotizacijo odnosov med mo`em in `eno in nadzorovanje nedovoljenih odnosov v doma~em okolju, povezanih z vpra{anji, kot so masturbacija, incest in histerija (Foucault, 1979). To pa je zahtevalo nove povezave med politi~nimi vpra{anji na celotnem dr`avnem ozemlju in vpra{anji jaza, organiziranega v doma~em okolju, ter postalo izvedljivo z novo avtorizacijo zdravnika kot strokovnjaka za blagor naroda in napredovanje posameznika (Donzelot, 1979). Devetnajsto stoletje je bilo tako pri~a mno`ici posvetnih pedagogik za izvajanje vedenja in sekularizaciji cerkvene polemike o morali. Zdravniki, u~itelji in arhitekti predstavljajo tri razli~ne na~ine, na katere vlada dru`be postane odvisna od nove vrste “in`enirjev ~love{ke du{e”, ki modrost povezujejo s tehniko in ki z enim o~esom nepremi~no zrejo k politi~nim ciljem, medtem ko z drugim opazujejo vedenje posameznika – diagnosticiranje, klasificiranje, oblikovanje ali ponovno oblikovanje moralnega reda posameznika s pomo~jo tehnike, osnovane na resnici. Tu pa seveda ni mo~ najti prostora za dogovor – mno`ica glasov tekmuje za mo~ resnice, in poteka veliko pravnih bojev – tako na primer spori v pravnem aparatu med zdravniki in pravniki o tem, kdo naj ima oblast nad RIZIČNA DRUŽBA 151 Nikolas Rose kriminalcem in pod katerimi pogoji naj bo vedenje razumljeno, sojeno in preoblikovano. In temu jeziku preudarnosti, ubogljivosti, marljivosti, jasnovidnosti in zna~aja nasprotujejo diskurzi, izra`eni v {tevilnih oblikah. Sindikati in levi~arske stranke oblikujejo etiko kolektivnosti in vzajemnosti, na~in vedenja, ki je utele{en v {tevilnih organizacijskih oblikah in v vzornosti njihovih voditeljev. Romantiki v knji`evnosti in z oblikovanjem lastnih `ivljenj v umetni{ko delo ustvarijo esteticirano vizijo ~love{kega bitja in zagovarjajo cel re`im samokultivacije in samorazkazovanja. Pluralnost prostorov in glasov, kot sem `e poudaril, ni zna~ilna samo za na{o dobo. Vendar pa je izkori{~anje strokovne avtoritete na mestih za oblikovanje in preoblikovanje vedenja posebnega pomena, saj so se iz vseh teh soo~enj javnih ciljev in tehnik subjektifikacije rodila pozitivna znanja o ~love{kem bitju – kot posamezniku in en masse. Ta pozitivna znanja – klini~na medicina, psihiatrija, kriminologija, psihologija, statistika, pedagogika, sociologija – so na{la temelje za svoje rojstvo v problematizacijah vedenja od raznih politi~nih in ekonomskih sil na razli~nih mestih in v povezavi z razli~nimi vpra{anji. Oblikovala so nove resnice, ki so delovale v skladu s pravili in tehnikami pozitivnega znanja – eksperimentiranje, dokazovanje, akumulacija – in novimi aparati akreditacije – laboratoriji, univerze, znanstvene publikacije. Te resnice so zrasle z vseh tistih razli~nih prizori{~, ki so bila izumljena za nadzorovanje vedenja – {ole, umobolnice, je~e, preoblikovana “javna” mesta za razstave, muzeji, parki in vrtovi. Domenam pa sku{ajo vladati v skladu z njihovimi “notranjimi” zakoni in resnicami in ne v skladu z zunanjimi krepostmi: saj te avtoritete za vedenje vidijo resnico, kako u~i sama sebe o osebi in nadzoru nad osebo. In na tem mestu se pojavi teritorij “jaza” v obliki psiholo{ko enotne domene, o kateri sem govoril prej. Medtem ko se ta psiholo{ka domena oblikuje z lastnimi notranjimi zakoni in procesi, jo poseli vrsta novih “osebnosti” – otrok, norec, kriminalec, mati, najstnik, homoseksualec – ki jih je mo~ spoznati in obvladati s strokovnostjo. Od tod naprej bodo v to domeno usmerjene vse zapovedi in vsa hermenevtika jaza. V devetnajstem in dvajsetem stoletju so te nove avtoritete in norme pozitivnega znanja, ki ga oblikujejo, postopoma kolonizirale druge prakse in razloge za samooblikovanje in samonadzor, {e posebej tiste, ki so povezane z nespo{tovanjem zakonov, kaznovanjem, preoblikovanjem, delom, rev{~ino, spolnostjo in otro{tvom. Diskurzi o degenerativnosti, ki so dosegli vrhunec z evgeni~nim gibanjem v zgodnjem dvajsetem stoletju, so le najbolj o~iten na~in za izra`anje resnice o vedenju v jeziku znanosti. Novo strokovno znanje o ~love{kem vedenju je vzpostavilo kompleksne in tekmovalne odnose z drugimi etikami in praksami osebe, ne samo teolo{kimi, temve~ tudi tistimi, ki so 152 RIZIČNA DRUŽBA Avtoriteta in genealogija subjektivnosti jih oblikovale sodne in obi~ajne oblasti. Ne glede na to, ali so bile te sodbe sprejete ali ne, so dosegle, da je postala njihova prisotnost obvezna na celi vrsti prizori{~ – tako sta psihiatrija in kriminologija postali nepogre{ljivi pri izrekanju sodb na sodi{~ih, pedagogika je postala nepogre{ljiva pri pou~evanju mladine, psihologija pri pastoralni oskrbi, ki jo nudi duhov{~ina, klini~na medicina pri moralnih zapovedih, ki jih politiki ponujajo v povezavi s promiskuiteto in prostitucijo, itd. Nadalje, ti na~ini nadzora nad osebo so povezani s presojanjem, strategijami in obveznostmi politi~ne oblasti in so kodirani v aparatih oblikovanja dr`avljanov: skupaj so dolo~ili nov “dru`beni” prostor, kjer je vlada dru`be intrinzi~no povezana z nadzorom nad samoobvladovanjem odgovornega dr`avljana. Ko so ~love{ka bitja na prelomu devetnajstega v dvajseto stoletje za~ela razumevati sama sebe kot posedovalce psiholo{ke vsebine, ki je obenem enkratna od posameznika do posameznika in podvr`ena splo{nim procesom in zakonom, se je rodil recipro~ni “dru`beni” teritorij. Ta teritorij ni bil dolo~en le geografsko, temve~ v smislu nove topografije kolektivnega ~love{kega obstoja. Odzivni in formalisti~ni mehanizmi prava in pravic sedaj niso mogli ve~ vplivati na novo odkrite dru`bene in gospodarske zakone in procese, ki so medsebojno povezovali ali lo~evali izolirane posameznike: vrsta novih strategij je sedaj posku{ala delovati obrambno in profilakti~no in tako ustvariti solidarnost in varovati pred kolektivnimi nevarnostmi odtujenosti in motenj, s katerimi so grozili rev{~ina, slabo zdravje in nesposobnost oziroma izguba dela. Dru`bene in zavarovalni{ke tehnologije, ki so bile izumljene, niso prenehale upati v vladanje nad posameznikovim vedenjem, in so to posku{ale dose~i s pomo~jo tehnik, ki so se zdele sposobne re{iti obse`nih, kolektivnih in sistemati~nih nevarnosti urbanega industrijskega `ivljenja. Programi za tehnologije blagostanja, osnovane na zavarovanju, na primer, vklju~ujejo argumente o tem, katere oblike dr`avljanstva naj bi tehni~ni mehanizmi kolektivizacije usode vdahnili v posameznike in njihove dru`ine. Etika osebne odgovornosti je bila del jezika demokrati~nega dr`avljanstva, ki se je oblikoval v teku dvajsetega stoletja. Odgovornost do samega sebe, svoje dru`ine, sodelavcev in drugih dr`avljanov je bila od Beveridgevih shem socialnega zavarovanja, preko Reithovega videnja vloge nacionalnega sistema javnih medijev do vrste posegov v doma~i prostor dru`ine in produktivni prostor tovarne ve~ kot zgolj retori~na. Dosegli naj bi jo s pomo~jo tehni~nih oblik nadzora, vcepljenih v osebo z navadami poslu{anja radijskega sprejemnika kot tudi s pomo~jo vsebine oddaj, majhnih ritualov `igosanja kartic nacionalnega zavarovanja in dejavnosti za dvig morale na delovnem mestu, z na RIZIČNA DRUŽBA 153 Nikolas Rose novo nau~enimi na~ini mi{ljenja mater in postopanja z otroki (bolj podrobno obravnavano glej v Rose, 1989). Z vzpostavitvijo tak{nega odnosa do svojih subjektov, z obravnavanjem le-teh kot dr`avljanov demokracije z dol`nostmi in svobo{~inami, mnenji in navadami, ki se ne zatekajo k statusu, temve~ k modrosti, pridobljeni z znanjem, in katerega ubogljivost si je mo~ zagotoviti z izobra`evanjem in informiranjem, so oblasti oblikovale same sebe v skladu z novo demokrati~no vlogo. Te dru`bene povezave med vladanjem nad drugimi in vladanjem nad sabo so individualizirane tehnike za vladanje nad du{o prestavile med nove dru`bene pripomo~ke: naj omenim samo drenj vseh tistih malih sodnikov psihe v {olah, na sodi{~ih, delovnih mestih, v bolni{nicah, zaporih in na drugih mestih, kjer je vedenje posameznika ostalo predmet oblikovanja in preoblikovanja. Poleg tega je med zavarovalni{kimi sistemi vedno obstajal pol, usmerjen proti tistim, katerih vedenje je iz tak{nega ali druga~nega razloga bilo problemati~no. Pluralnost prizori{~ za individualizacijo in diagnosticiranje patolo{kega obna{anja je prevzela obliko vozli{~ v socialnih zavarovalni{kih mre`ah – od testa “razpolo`ljivosti za delo”, ki je bil vedno element sistemov izpla~evanja nadomestil za nezaposlenost, osnovanih na zavarovanju, do slu`benih klubov in podobnih ustanov za zmanj{evanje demoralizacije dalj ~asa nezaposlenih; klinike za vodenje otrok, kjer poteka psiholo{ko diagnosticiranje te`avnih otrok in otrok s te`avami, itd. (Miller, 1986; Walters, 1994). Pedagogike dr`avljanstva so tu prevzele precej neposredno obliko: avtoriteta, ki bolj sloni na svoji politi~ni in pravni avtorizaciji kot na eti~nem nagovoru svojih subjektov. Od tod dalje se, povezave med vladanjem nad drugimi in vladanjem nad samim sabo mno`ijo – “povladenje” etike, virov, h katerim se posamezniki zate~ejo pri razumevanju, na~rtovanju in presojanju vsakodnevnega vedenja, strasti in `elja. Sodoben dogodek v vladanju nad subjektivnostjo? Namesto da bi posebnost na{ega ~asa iskali v “postmodernih” zna~ilnostih, kot so na primer refleksivnost, samokritika, fragmentacija in raznolikost, lahko vpra{anje o nas samih in na{i sedanjosti oblikujemo takole. Ali raznolikost avtoritet jaza v na{em sedanjem ~asu, pluralizacija moralnih pravil, o~itna oslabitev povezav med politi~no vlado in nadzorom nad vedenjem, heterogenost oblik `ivljenja, ovrednotenje odlo~itev in svobode pri oblikovanju `ivljenjskega sloga, simultano slavljenje individualnosti in nara{~anje {tevila tehnik skupinske identifikacije in segmentacije – ali vse to pomeni, da je pri{lo do preobrata v ontologiji, s pomo~jo katere razmi{ljamo o sebi, v tehnikah, s pomo~jo katerih uravnavamo na{e vedenje, v odnosih 154 RIZIČNA DRUŽBA Avtoriteta in genealogija subjektivnosti z avtoriteto, s pomo~jo katerih se distanciramo in identificiramo z dolo~eno vrsto oseb, izra`amo dolo~eno vrsto skrbi zase, s pomo~jo katerih smo vladani in vladamo sami nad seboj kot nad ~love{kimi bitji dolo~ene vrste? ^e so se danes pojavili novi na~ini subjektifikacije, v katerih praksah je pri{lo do tega, v povezavi s katerimi problemi in problematizacijami, znotraj katerih lokacij, v skladu s katerimi pravili resnice, pod okriljem katerih avtoritet, s pomo~jo katerih tehnik, v katerih novih delitvah in v povezavi s katerimi splo{nimi strategijami vladanja? V razmi{ljanju o teh vpra{anjih iz zornega kota na{ega trenutka, po mojem mnenju, ne opazimo globalnega preobrata v oblikah identitete, ki je povezan s preobrati v dru`benih oblikah dru`ine, gospodarstva ali lokalnega okolja. Tako na primer menim, da na{a sedanja problematika tveganja ni vzniknila iz novih eksistencialnih zna~ilnosti na{e sedanje dobe, temve~ se je pojavila kot nov na~in razmi{ljanja o tej izku{nji. Pri poizkusih, da bi naredili nevarnosti prihodnosti izra~unljive v sedanjosti, da bi obvladali usodo tako, da jo dolo~imo s prerokovanjem in upravljanjem, so ti novi na~ini razmi{ljanja obenem pove~ali strah pred posledicami vsakega od na{ih sedanjih dejanj za na{e `ivljenje v prihodnosti. Po eni strani besednjak in tehnike tveganja omogo~ajo nove na~ine za strokovno problematizacijo podro~ij, ki obsegajo vse od odlaganja odpadkov do izpu{~anja psihiatri~nih bolnikov v skupnost. Pojavi se nova vloga zdravstvenih in znanstvenih strokovnjakov, ki sedaj postanejo svetovalci za tveganje, u~itelji o tveganju in upravljalci tveganja – tako na ravni skupnosti kot na ravni posameznika. Po drugi strani pa so posameznikom postali dostopni novi jeziki in tehnike za vzpostavljanje odnosa do njih samih in svojega vedenja, za upravljanje usode s pomo~jo odlo~itev glede prehranjevalnih in pivskih navad, financ, kariere in spolnega vedenja zato, da s svojo sedanjo izbiro `ivljenjskega sloga ustvarijo vtis, da je njihova prihodnost pod nadzorom. Na podoben na~in je potrebno eti~no ovrednotenje dolo~enih potez osebe – avtonomija, svoboda, izbira, avtenti~nost, podjetnost, `ivljenjski slog – razumeti v kontekstu novih razlogov za vladanje in novih tehnologij za uravnavanje vedenja. Na celi vrsti razli~nih podro~ij – ne samo v spolnosti, prehranjevalnih navadah ali promociji potro{ni{kih dobrin, temve~ tudi na podro~ju dela in oblikovanja politi~nih zadev – naj bi bila oseba aktivna, z `eljo uveljavljati z znanjem podprto, avtonomno in posvetno odgovornost za svojo lastno usodo. Jezik avtonomije, identitete, samouresni~itve in iskanje izpolnitve slu`i za okvir nadzornih zamisli, ne v amorfnem kulturnem prostoru, temve~ v zdravnikovi ordinaciji, v tovarni in v pisarni kadrovskega direktorja, pri usposabljanju brezposelne mladine in oblikovanju politi~nih programov. Obenem je ta jezik odgovornega RIZIČNA DRUŽBA 155 Nikolas Rose samonapredovanja povezan z novim pogledom na tiste, ki so zunaj polja vljudnosti – na tiste odrinjene na rob, ki zaradi lastne odlo~itve, nesposobnosti ali neznanja ne morejo ali no~ejo prevzeti tak{ne odgovornosti in ki jih za to izobra`uje ali “poobla{~a” pedagogika mno`ice novih strokovnjakov, ki uporabljajo psiholo{ke tehnike, od oblikovanja socialnih spretnosti do skupinskih odnosov. Te nove problematizacije ~love{kega subjekta so intrinzi~no povezane z novimi na~ini ume{~anja avtoritete v jaz. Raznolike tehnike psiholo{kih znanosti – ne samo tehnike ovrednotenja, klasifikacije in discipline, temve~ tudi tiste, ki oblikujejo znanje socialnih nagnjenj (kot na primer lestvice navad), tiste, ki se ukvarjajo z motivacijami, strastmi in `eljami – oblikujejo celo vrsto tehnik za terapevtske posege pri osebah in skupinah. Imajo posebno sposobnost, da se poglobijo v prera~unljivost in dejanja vseh tistih, ki morajo na vedenje vplivati na {tevilnih razli~nih prizori{~ih – duhovniki, socialni delavci, zdravniki, u~itelji in veliko drugih (Rose, 1989). S tem, ko predlaga na~ine, na katere lahko tisti z avtoriteto le-to izvajajo v povezavi z znanjem o notranji naravi tistih, ki so avtoriteti podvr`eni, je psiholo{ko strokovno znanje na novo eti~no utemeljeno kot vrsta terapevtske dejavnosti. Strokovnjaki s podro~ja psihologije prav tako prispevajo lokalne in prakti~ne tehnike za vladanje nad vedenjem na lokalnih prizori{~ih, ki pa se dobro ujemajo s splo{nej{imi programi razumevanja in delovanja na ~love{ka bitja kot avtonomne subjekte. Obenem je habitat modernega subjekta postal nasi~en z medijskimi podobami vedenja, samooblikovanja in samoproblematizacije. To se ne dogaja le v obliki pedago{kih televizijskih programov in dokumentarcev, temve~ tudi v obliki moralnih zadreg, prikazanih v novicah, dramah in limonadah – ki predpostavljajo dolo~ene repertoarje osebnosti kot a priori oblike `ivljenja, ki jih prikazujejo. Obenem tehnologije tr`enja, ki uporabljajo znanje teorij in tehnik psiholo{kih znanosti, raz{irjajo podobe vedenja v smislu novih odnosov med nakupom dobrin in storitev in oblikovanjem jaza. Tu, na podro~ju potro{ni{tva, lahko opazimo pojav mo~nih novih avtoritet in tehnologij za vladanje nad vedenjem, {irjenjem na~inov, tehnik in podob samooblikovanja in samoproblematizacije, ki delujejo v skladu z negeografsko topografijo, z vodilno logiko dobi~ka in ne v skladu z moralo. Do subjektov ustvarjajo odnos, ki predpostavlja svobodo, svobodo, ki je razumljena v smislu `elje posameznikov, da uravnavajo svoje `ivljenje kot projekte za kar najve~je zmanj{anje tveganj in pove~anje `ivljenja. In ti novi na~ini subjektifikacije so postali v obratni smeri dostopni tehnikam za uravnavanje vedenja, na primer uporaba ogla{evalnih tehnik za promocijo zdravja. Ker postajajo na premi{ljen na~in slogi samorazkazovanja poistoveteni z identifikacijo in razlikovanjem na~inov biti ~lovek, “zrcalni ples” 156 RIZIČNA DRUŽBA Avtoriteta in genealogija subjektivnosti posnemanja in druga~nosti dobiva nove oblike, ki so izredno uravnavane, ki pa obstajajo v zapletenem in pogosto tekmovalnem odnosu do politi~nih, teolo{kih, zdravstvenih in psiholo{kih podob in norm vedenja. Novi na~ini ume{~anja avtoritete v du{o so povezani z revidiranimi problematizacijami politi~ne oblasti. Premiki v politi~ni retoriki, kot na primer premik od socialnega dr`avljana iz diskurzov o socialnem skrbstvu do aktivnega in podjetnega dr`avljana dana{nje dobe, ter premiki v politi~ni tehnologiji, kot na primer premik od univerzalne zagotovitve socialnega zavarovanja do prilagojene razumnosti, kjer mora vsak posameznik in dru`ina poskrbeti za svojo prihodnost z vlaganjem v pokojninske sheme in zdravstveno zavarovanje, ka`ejo na to, da so vpra{anja varnosti, mirnosti in nacionalne blaginje sedaj razumljeni na nove na~ine. Strategije ni~ ve~ ne posku{ajo zagotoviti re{itev teh vpra{anj s krepitvijo “socialnih” vezi, ki povezujejo posameznike, temve~ z aktivacijo samopromocijskih te`enj posameznikov samih, kjer naj vsak postane podjetnik svojega lastnega `ivljenja in upravlja svoj obstoj kot neko vrsto podjetje za svoje napredovanje in napredovanje svoje dru`ine in izra`a svoje zahteve po za{~iti in izbolj{anju lastne “skupnosti”. Pojavlja se cela vrsta novih lokacij, prizori{~, pripomo~kov in tehnik “skrbi zase”, ki so na razli~ne na~ine propagirani med razli~nimi starostnimi skupinami, spoloma, sektorji in segmenti prebivalstva. Iz tega zornega kota, “detradicionalizacije jaza” ne vidimo v na{em sedanjem ~asu, temve~ kot modifikacijo zapletenega sklopa avtoritet, ki vladajo nad odnosi, ki jih morajo sami s sabo vzpostaviti razli~ni sektorji prebivalstva v razli~nih praksah, in kot modifikacijo na{ih odnosov s temi avtoritetami subjektifikacije. Analiza teh novih odnosov ni kritika – izpostavljen ni noben pretekli ali prihodnji trenutek, ko jaz, osvobojen te`e politi~nih pri~akovanj in eti~nih obveznosti, vzpostavim odnos do samega sebe na neposreden na~in. Kljub temu pa ima vladanje nad ~love{kimi bitji vedno svojo ceno. To ni o~itno le v {tevilnih trenutkih, ko oseba z odstopom od njej dolo~ene oblike osebnosti tvega, da bo podvr`ena nasilju – od su`enjstva do inkvizicije – ali drugim na~inom izvajanja prisile – od zakonov za omejitev razko{ja do psihiatrije. Pojavlja se tudi vpra{anje tiso~ majhnih poni`anj, samozatajevanja, prevar, la`i, zapeljevanja, cinizma, podkupovanja, upov in razo~aranj, ki skupaj predstavljajo ceno, drugo stran teh “civilizacijskih” procesov – vpra{anje cene gojenja `ivali, ki se lahko po~uti krivo in nosi odgovornost zase in za svoje vedenje, za kar mora sama nastopati kot porok (Nietzsche, 1956, str. 189). In pojavlja se tudi vpra{anje cene, ki jo v vsakdanjem `ivljenju pla~a katerokoli ~love{ko bitje pri neizogibnem pre~kanju posameznih in pomanjkljivih eti~nih domen s tekmovalnimi in pogosto nezdru`ljivimi zahtevami. RIZIČNA DRUŽBA 157 Nikolas Rose Vendar prav zaradi pluralnosti, nedolo~nosti in heterogenosti jezikov prostori in prakse, ki nam, ~love{kim bitjem, vladajo – tako danes kot v preteklosti – vklju~ujejo diferenciacijo in izbiro moralnih dilem in eti~nih nesoglasij. Vrednost prou~evanja avtoritete in subjektivnosti v na{em ~asu je potemtakem v sposobnosti tehtanja cene in koristi, ne v osvoboditvi izpod vlade, temve~ v vladanju nas samih na druga~en na~in. Prevedla Ljubica Klan~ar LITERATURA BECK, Ulrich (1992): Risk Society: Towards a New Modernity. London: Sage. BOURDIEU, Pierre (1979): Life and Labour of the People of London, (10 volumes). London: Routledge and Kegan Paul. BROWN, Peter (1989): The Body and Society: Men, Women and Sexual Renunciation in Early Christianity. London: Faber. BUCHARDT, Jacob (1990): The Civilization of the Renaissance in Italy. London: Penguin. CASTEL, Robert (1988): The Regulation of Madness. Cambridge: Polity. CARTIER, Roger, ur. (1989): A History of Private Life, Vol. 3: Passions of the Renaissance. Cambridge: Harvard University Press. COLLINI, Stefan (1979): Liberalism and Sociology: L.T. Hobhouse and Political Argument in Dean, 1880-1914. Cambridge University Press. DELEUZE, Gilles (1988): Foucault, Mineapolis: University of Minnesota Press. DONZELOT, Jacques (1979): The Policing of Families. London: Hutchinson. DUBY, George, ur. (1988): A History of Private Life, Vol. 2: Revelations of the Medieval World. Cambridge: Cambridge University Press. ELIAS, Norbert (1978): The Civilizing Process, Vol. 1: The History of Menners. Oxford: Basil Blackwell. FOUCAULT, Michel (1979): The History of Sexuality, Vol.1: The Will to Thruth. London: Allen Lane. FOUCAULT, Michel (1985): The History of Sexuality, Vol. 2: The Use of Pleasure. (prevod R. Hurley). New York: Random House. FOUCAULT, Michel (1986a): The History of Sexuality, Vol.3: The Care of the Self. New York: Pantheon. FOUCAULT, Michel (1986b): On the Geneology of Ethics: An Overviewof Work in Progress, v: P. Rabinow, ur., The Foucault Reader, Harmondsworth: Penguin, str. 340-71. GIDDENS, Anthony (1991): Modernity and Self-Identity: Self and Society in the Late Modern Age. Cambridge: Polity. HUNTER, Ian (1993): The Pastorl Bureaucracy: Thowards a less Principled Understanding of State schooling, v: D. Meredyth in D. Tyler, ur., Child and Citizen: Genealogies of Schooling and Subjectivity, Queensland: Griffity University, Institute of Cultural Policy Studies, str. 237-87. HUNTER, Ian (1994): Rethinking the School: Subjectivity, Bureaucracy, Criticism. St Leonards, Australia: Alien and Unwin. LASH, Scott in Friedman, Jonathon, ur. (1992): Modernity and Identity. Oxford: Blackwell. MARCUS, Thomas (1993): Buildings and Power: Freedom and Control in the Origin of Modern Building Typs. London: Routledge. MINSON, Jeffrey (1993): Questions of Conduct. London: Mcmillan. NIETZSCHE, Friedrich (1956): The Genealogy of Morals. New York:Doubleday. 158 RIZIČNA DRUŽBA Avtoriteta in genealogija subjektivnosti PERROT, Michelle (1990): A History of Private Life, Vol.4: From the Fires of Revolution to the Great War. Cambridge: Cambridge University Press. PROST, Antoine in Vincent, Gerard, ur. (1991): A History of Private Life, Vol.5: Riddles of identity in Modern Times. Cambridge: Belknap Press. RANUM, Orest (1989): The Refuges of Intimacy, v: R. Chartier, ur., A History of Private Life, Vol. 3: Passions of the Renaissance, Cambridge Mass: Harvard University Press, pp. 207-63. ROSE, Nikolas (1989): Governing the Soul: The Shaping of the Private Self. London: Routledge. SERRES, Michel (1982): Hermes: Literature, Science, Philosophy, ur. Josue Harari in David Bell. Baltimore: John Hopkins University Press. TAUSSIG, Michel (1993): Mimesis and Alterity: A Particular History of the Senses. London: Routledge. TAYLOR, Charles (1989): Sources of the Self: The Making of the Modern Identity. Cambridge: Cambridge University Press. TULLY, James (1993): Governing Conduct, v: J. Tully, An Approach to Political Philosophy: Lock in Contexts, Cambridge: Cambridge University Press. VEYNE, Poul, ur. (1987): A History of Private Life, Vol. 1: From Pagan Rome to Byzantium. Cambridge: Harvard Unversity Press. WEBER, Max (1978): Economy and Society: An Outline of Interpretative Sociology, ur. Guenther Roth in Claus Wittich. Berkeley: University of California Press. RIZIČNA DRUŽBA 159 Zdenka Šadl Spremembe emocionalnih stilov -od industrijske moderne k visoki modernosti Uvod Družbenostrukturalne spremembe so povezane s spremembami družbenega vedenja in prevladujočih oblik njegove kontrole, načinov razumevanja v vsakdanjem življenju, značilnih tipov osebnosti, identitetnih koncepcij itd., povezane pa so tudi s spremembami načinov, s katerimi posamezniki upravljanju nove družbene situacije in identitete v svojem vsakdanjem življenju. Historično razumevanje subjektivitete, osebnosti in identitete kot simbolnih konstruktov, iz katerega izhajamo v našem besedilu, pomeni, da je družbeno konstruirana in podvržena procesom družbenih sprememb tudi človeška emocionalnost — čustva so ena od temeljnih dimenzij subjektivitete, so del sleherne identitetne koncepcije (emocionalni jaz) in bistveni element interpersonalnih odnosov ter družbenih interakcij. Predpostavka o družbeni konstruiranosti torej implicira povezanost človeškega čustvovanja, emocionalnih stilov s splošnimi družbenimi procesi, strukturami in družbenimi spremembami. Kljub temu je akademsko proučevanje psiholoških posledic modernizacije oziroma učinkov širših societalnih sprememb na vsakdanje izkustvo ljudi (na moralno, kognitivno, behavioralno-družbeno raven, na zadržanja in življenjske stile) redko namenjalo eksplicitno pozornost emocionalnim dimenzijam spreminjajočih se izkustev.1 Med redke zgodnje sociologe, ki so čustva obravnavali v RIZICNA DRUŽBA 161 1 Treba je poudariti, da govorimo o pomanjkanju eksplicitne pozornosti; z natan~nej{o analizo je mogo~e pokazati, da nekateri osrednji sociolo{ki koncepti (npr. solidarnost, samomor) implicitno zadevajo ~ustva, to je, da v veliki meri temeljijo na emocionalnih procesih, ki pa v sociolo{kih teorijah niso bili eksplicitno obravnavani. Zdenka [adl 2 de Rougement D. (1983), Love in the Western World, NJ: Princeton University Press; Jacoby S. (1983), Wild Justice: The Evolution of Revenge. N.Y.: Harper; Gay P. (1984, 1986), The Bourgeois Experience: vol. I. Education of Senses, vol. II. The Tender Passions, New York: Oxford. kontekstu razvoja in strukture modernih dru`b, sodi Georg Simmel (1977). Avtor je vzpon modernizma povezoval z oblikovanjem denarnega gospodarstva: denar postane dominantna oblika dru`bene konstrukcije realnosti oziroma temeljno strukturirajo~e na~elo modernih `ivljenjskih stilov, dru`benih odnosov, interakcij in kulture. Denar kot dominanten medij komunikacije v modernih dru`bah pomeni prevlado racionalne kalkulacije, ki potla~uje emocionalne vsebine personalnega izkustva, interpersonalnega in dru`benega `ivljenja, zna~ilne za predmoderne, emocionalno strukturirane societalne oblike. Procesi reifikacije in instrumentalizacije – kot osnovni in univerzalni zna~ilnosti moderne – vodijo po avtorju v prevlado analiti~nega in kalkulativnega duha. V moderni kulturi “virtuozi ~ustev” niso ve~ mo`ni. ^eprav je Simmel `e v zgodnjih fazah razvoja dru`benih ved utemeljil sociolo{ko razumevanje ~ustev, so “~ustva” in t.i. “upravljanje ~ustev” (“emotion management”)“ pritegnili eksplicitno pozornost akademskih krogov {ele v sredini sedemdesetih let tega stoletja. Tedaj se je v dru`benih teorijah oblikoval tudi sam koncept “~ustva”, kar je polagoma vodilo v integracijo “~ustev” in “upravljanja ~ustev”, v nekatere teoretske perspektive. Z razmahom novej{ih sociolo{kih in zgodovinskih {tudij emocionalnosti je predpostavka o ~ustvih kot zgolj biolo{kih, ne-dru`benih pojavih (ki je prevladovala v dolgi kulturni in intelektualni tradiciji zahodnih dru`b) izgubila podporo ve~ine dru`benih teoretikov. Predpostavka o ~ustvih je splo{no sprejeta med ~edalje ve~jim {tevilom dru`boslovcev kot histori~na kategorija. Spremembe emocionalnih stilov ali vsaj posameznih ~ustev ter odnos med temi spremembami in drugimi aspekti zgodovinskega obdobja so v zadnjih dekadah pridobili sloves spo{tovane sociolo{ke in zgodovinske topike (Stearns, 1986, 1994; Elias, 1939).2 V sociologiji se je oblikovala teoretska perspektiva, t.i. “sociologija ~ustev”, ki obravnava ~ustva kot simboli~ne, kulturno in histori~no spremenljive pojave in procese (Hocschild, 1975, 1979, 1983; Schott, 1979; Denzin, 1984; Kemper, 1978; Scheff, 1983). ^ustva razumemo v na{em sestavku kot dru`bene prakse, “kulturne pridobitve”, odvisne od okoli{~in in konceptov posamezne kulture, dru`be, skupnosti, v okviru katerih ljudje do`ivljajo in upravljajo svoje ob~utke, razpolo`enja in ~ustva. Povedano druga~e, ~ustev ne pojmujemo kot genetsko dolo~ene “substance v krvi” ali kot univerzalne atribute ~love{ke narave, tudi ne kot individualne pojave oziroma strogo osebne lastnosti posameznikov; izhajamo iz predpostavke o ~ustvih kot izkustvih, ki so v primeru vsakega danega posameznika v vsakem danem trenutku konstruirana z enkratno interakcijo razli~nih dejavnikov: organizem, osebnost, `ivljenjska zgodovina, dru`bena struktura, 162 RIZIČNA DRUŽBA Spremembe emocionalnih stilov – od industrijske moderne k visoki modernosti kultura. V skladu s Simmlovim interpretativnim pristopom (1977, 7) dalje menimo, da je v procesu konstrukcije ~ustev klju~na akterjeva interpretacija dru`beno-strukturalnih pogojev in kulturnih vzorcev interpretacije. ^eprav enkratnost individualnega izkustva ote`uje iskanje pravilnosti in ob~osti ter posplo{evanja (posamezniki z razli~nimi osebnostnimi strukturami ali razli~nimi subkulturami se na pritiske dru`bene organizacije odzivajo razli~no), nas bo v tem sestavku zanimala zveza med kulturnimi in dru`benimi zna~ilnostmi, ki oblikujejo dobo industrijske modernosti oziroma dobo visoke modernosti, in emocionalnimi oblikami `ivljenja. Izhajamo iz teze, prvi~, da so klju~ni konstitutivni procesi modernih dru`b na splo{no oblikovali vsakdanje `ivljenjsko izkustvo ljudi, in drugi~, da dru`beno-ekonomske in kulturne okoli{~ine v dobi visoke modernosti pomenijo hkrati tiste pogoje, ki vplivajo na emocionalno sfero. Zanimale nas bodo torej splo{ne povezave med dru`beno-kulturnimi spremembami na eni strani in ~ustvi, vzorci njihove individualne in dru`bene regulacije in kontrole na drugi strani. Pri poskusu razkrivanja povezav (oblikujo~ega vpliva moderne dru`be in “radikalizirane moderne” na emocionalna izkustva) se bomo osredoto~ili na kulturne vplive danih dru`benih pogojev. Vpliv kulture, razumljene kot kolektivne interpretacijske sheme, na emocionalne oblike `ivljenja poteka preko t.i. “pravil ~ustvovanja” in “pravil izra`anja” (“feeling rules”, “display rules”), ki jih Hochschild (1979, 1983) definira kot interpretativne vzorce, ki dolo~ajo, “kaj ob~utiti in kako izraziti v kak{ni vrsti situacije”. Posku{ali bomo torej identificirati t.im. “kulturo ~ustev”, ki jo Gerhards (1989, 738) opredeli kot “interpretacijo ~ustev, ki jo delijo ljudje v dani dru`bi ali delu dru`be”. Sestavni del “kulture ~ustev” je tudi kulturno kodificiranje identitetnih koncepcij kot nocij o samem sebi, ki vklju~ujejo tudi predpostavke o lastnem emocionalnem jazu. Emocionalni stil moderne Izhajamo iz teze, po kateri spremembe v emocionalni sferi niso posledice klju~nih dimenzij ustvarjanja modernih zahodnih dru`b per se (npr. industrializacije ali birokratizacije), temve~ je treba izvore u~inkov iskati v prevladi zahodnega racionalizma, ki je ozna~eval razvoj teh dimenzij, to je razvoj vseh klju~nih oblik moderne dru`bene organizacije. Ali bolj to~no, spremembe emocionalnih oblik `ivljenja so povezane s prevlado kognitivno-instrumentalne oblike racionalnosti. To omejeno vizijo racionalnosti ozna~uje te`nja po tehni~ni kontroli nad objektivnim svetom, ki vzpostavlja prevlado tehnike, kontrole, kalkulacije in brezosebnosti v modernem `ivljenju. Na~ela u~inkovitosti, RIZIČNA DRUŽBA 163 Zdenka [adl 3 Pred-moderne dru`be opredeli Simmel (1977) kot emocionalno strukturirane; v nasprotju z intelektualizmom modernega psihi~nega `ivljenja omogo~ajo bolj globoko ob~utene in emocionalne odnose. Podobno opisuje te dru`be tudi F. Tonnies, ki govori o intimnih, sentimentalnih in stabilnih odnosih “gemeinschafta” v nasprotju z brezosebnimi odnosi, ki prevladujejo v “gesellschaftu”. Po Eliasu (1939) pomeni proces civilizacije nara{~ajo~o kontrolo ~ustev. ^eprav je civilizacija “proces brez za~etka” (vsaka dru`ba pogojuje na~ine sprejemljivega vedenja), je renesansa tisto obdobje (srednjeve{ki standardi vedenja so relativno stati~ni), ko postane o~iten dolgoro~en trend k ve~jim zahtevam glede upravljanja oziroma kontrole ~ustev. produktivnosti, sistemati~nosti, objektivnosti, nevtralnosti in kalkulativnosti so zajela sfero ~love{ke emocionalnosti in povzro~ila spremembe njenih pred-modernih oblik oziroma zna~ilnosti.3 Participacija v procesih modernizacije oziroma adaptacija na nove dru`bene in `ivljenjske pogoje sta od dr`avljanov zahodnih dru`b zahtevali oblikovanje specifi~nega emocionalnega stila. Ker je preobrazba dru`benega sveta in individualnih biografij potekala na {tevilne na~ine, bomo tezo naslonili na nekaj klju~nih dimenzij ustvarjanja modernih dru`b. Po Webru se vpliv modernizacije ka`e na ravni organizacije osebnosti in je povezan z “metodi~nim na~inom `ivljenja”, ki se je raz{iril med dru`benimi razredi, povezanimi z vzponom kapitalizma v Evropi. Avtor je pokazal na tesno povezavo med puritansko vzdr`nostjo in podjetni{kim stilom `ivljenja v zgodnjem kapitalizmu. S protestantizmom, ki je zamenjal bolj emocionalno in ekspresivno naravo katolicizma, se oblikuje in prevlada kognitivno-instrumentalna dr`a, ki je zna~ilna tako v odnosu do okolja kot tudi do notranjega izkustva in interpersonalnih odnosov (Mommsen, 1987, v Sloan, 1996, 60). V protestantski semantiki se ~ustva pojavljajo kot omejitev pri doseganju dobi~ka in reinvesticiji ustvarjenega bogastva v proizvodnjo. Naravnanost k emocionalno kontroliranemu vedenju, ki so jo zahtevali kalvinisti in puritanci, je po Webru (1988) etiko kapitalisti~nega duha docela oropala vseh evdemisti~nih ali sploh hedonisti~nih vidikov. Racionaliziran na~in `ivljenja zahteva nenehno nadziranje svojih lastnih dejanj in dosledno izogibanje in zatiranje eroti~nih `elja, afektov in ~ustev. Na~in `ivljenja idealnega tipa kapitalisti~nega podjetnika ima, kot pravi Weber, zato pogosto nekak{en asketski pe~at (str. 58). V nasprotju s pred-modernimi oblikami dela, kjer so delovne ritme dolo~ali razli~ni dejavniki (kot npr. obdobje dnevne svetlobe), narekujejo moderne oblike dela v industrijskem kapitalizmu (industrijska delitev dela) disciplino ure. Sinhronizacija dela, tiranija ure, askeza rednega dela zahtevajo, kot je ugotavljal `e Elias (1939), podrejanje posameznikovih trenutnih `elja in potreb bolj pomembnim potrebam medsebojne odvisnosti. Disciplina ~asa in gibanja v tovarnah je, pravi dalje Elias (1939, II, 233), povzro~ila globlje psiholo{ke spremembe. Ljudi je nau~ila odstranjevati nestalnosti iz vedenja in doseganja bolj stalne (zavestne in tudi samodejne oblike) samo-kontrole. Pri delu se mora posameznik torej obvladovati in funkcionirati kot del stroja – na delovnem mestu ni prostora za ob~utke in ~ustva ter ~ustveno izra`anje. “Logika produkcijskega procesa narekuje kontrolo nad svobodno obliko emocionalnosti” (Berger in dr., 1974, 35). ^eprav zahteva participacija v tehnolo{ki produkciji kontrolirano obliko emocionalnosti, dovoljuje delovna situacija tudi “ni{e” za svobodnej{e oblike emocionalnega izra`anja (npr. 164 RIZIČNA DRUŽBA Spremembe emocionalnih stilov – od industrijske moderne k visoki modernosti emocionalno obarvani vzdevki, {ale), ki pa ne smejo presegati meja primernih delovnih zadr`anj oziroma “morale”. To lahko povzro~i “razkol v emocionalni ekonomiji posameznika”, za prepre~evanje katerega je potreben proces “upravljanja ~ustev” (“emotional management”). Proces “upravljanja ~ustev” vodijo na eni strani postopki in slu`be (vklju~no z eksplicitno terapevtskimi postopki in slu`bami), ki jih organizirajo upravljalci tehnolo{ke produkcije (“zunanje upravljanje ~ustev”) in na drugi strani posamezniki sami (“notranje upravljanje ~ustev”). Ti procesi ne vplivajo le na psihi~no `ivljenje posameznika, ampak celo na ~love{ki organizem, v katerega se vtiskujejo visoko racionalne strukture (npr. ~asovni ritmi in funkcionalno u~inkoviti vzorci fizi~nega gibanja). Skratka, novi pogoji dela v modernih dru`bah so nominalno svobodne ljudi podvrgli nadzorstvu, disciplini in regulaciji industrijskega kapitalizma. Kontrolo ~ustev narekuje tudi participacija v svetu birokracije kot tipi~ne racionalne oblike organizacije in ene od osrednjih zna~ilnosti modernih dru`b. Birokratsko organizirane institucije vklju~ujejo specializacijo nalog in predpisujejo dominantne na~ine delovanja, ki predpostavljajo specifi~no emocionalno kontrolo. Glede na svoje jasno dolo~ene dol`nosti in odgovornosti (zahteve vloge) so zaposlene osebe zavezane k strogi kontroli emocionalnih stanj – svoje lastne ob~utke in interese morajo podrediti interesom organizacije. Birokracija celo dolo~a emocionalna stanja zaposlenih (Berger in dr., 1974, 57), npr. preko predpisov, kot so “uokvirjanje” osebnih pristranosti, objektivno razvr{~anje primerov, skrbno upo{tevanje pravih postopkov tudi v stresnih situacijah. Weber (1968, 340) govori v tej zvezi o “prevladi duha formalisti~ne brezosebnosti, “Sine ira et Studio”, brez sovra{tva ali strasti in zato brez ~ustev ali zanosa”. Neosebnim, formalnim pravilom birokratskih postopkov (npr. izpolnjevanje formularjev) se morajo podrejati tudi klienti; v stikih z birokracijo zato vselej do`ivljajo potencialno “emocionalno napetost” (Berger in dr., 1974, 59). Racionalno dolo~eno zavest (zavest, ki je manj neposredno obarvana z emocionalnostjo) spodbuja in zahteva tudi `ivljenje v urbaniziranih okoljih moderne dru`be. Urbanizacija ustvari novo vrsto fizi~nega in dru`benega okolja, ki producira novo dru`beno izkustvo, spremembe na ravni osebnosti, zadr`anj in odnosov. Po Simmlu (1964) ustvarja metropolitansko `ivljenje psiholo{ke pogoje, “intenzifikacijo `iv~ne stimulacije”, pred katero se posamezniki zavarujejo s pomo~jo vi{je stopnje intelektualnosti (varovalno funkcijo intelekta omogo~a njegova manj{a senzitivnost in ume{~enost v “povr{inske plasti osebnosti”). Metropolitanski tip ~loveka “reagira s svojo glavo namesto s svojim srcem” (str. 410). Za ljudi, ki `ivijo v velikih mestih, je zna~ilna brez~utnost (“blase attitude” – ravnodu{nost). Brez~utnost se razvije v pogojih hitro RIZIČNA DRUŽBA 165 Zdenka [adl 4 H kontroli in omejevanju ~ustev so prispevale tudi spremembe v vzorcih vzgoje otrok; vzbujanje nenehnega omejevanja v otrocih je potekalo kot priprava na izvajanje funkcij v odrasli dobi (Elias, N. (1939), II, str. 241–244; Stearns, P. in Stearns C. (1986)). Po M. Schneiderju (Schneider, M. (1975), Neurosis and Civilization: A Marxist-Freudian Synthesis, New York: Seabury) so se socializacijske prakse delavskega razreda spremenile kasneje kot pri vzpenjajo~em se kapitalisti~nem razredu; star{i so pri~eli potla~evati “polimorfno perverznost” svojih otrok v funkciji priprave na tovarni{ko `ivljenje (ki se je v 19. stoletju pogosto pri~elo pri sedmih letih), potem ko je bur`oazija pridobila politi~no mo~ in pri~ela delovni sili vse bolj podalj{evati delovni ~as. 5 V okviru bur`oazne polarizacije spolov so veljali za resni~no racionalne in zato tudi spo{tovanja vredne samo beli heteroseksualni mo{ki (Young, I. M. (1991), Justice and the Politics of Difference, Princeton, New Jersey: University Press, str. 138). 6 Iz`ivetje nagonov in ~ustev dovoljujejo moderne dru`be le v predvidenem ~asovnem in prostorskem okviru, “nekontrolirane afekte v kontroliranih okoli{~inah” (npr. {port) (Elias, N. in Dunning, E. (1986), Quest for Excitement, Oxford: Basil Blackwell). spreminjajo~ih se in zgo{~enih si nasprotujo~ih stimulacij `iv~evja, ki so jim ljudje izpostavljeni dalj ~asa, zato pomeni izgubo sposobnosti reagiranja na nenehno ponavljajo~e se dra`ljaje. Kompleksnost in obse`nost metropolitanskega `ivljenja v modernih dru`bah sta v moderno dru`beno `ivljenje in odnose vnesla to~nost, kalkulativnost, ekzaktnost, brezosebnost in podobne lastnosti, ki izklju~ujejo spontanej{e oblike emocionalnosti in njenega izra`anja. “Intelektualna sofisticiranost” modernega ~loveka ne zapopade intimnih in emocionalnih odnosov in se ne ozira na avtenti~no individualnost. Prevladujejo, skratka, racionalne relacije, kjer ~lovek nastopa zgolj kot {tevilo, element, ki je sam po sebi nepomemben. V tak{nih dru`benih okoli{~inah je tudi ljubezen postala instrumentalizirana in, kot `e re~eno, “virtuozi ~ustev” niso ve~ mo`ni. Moderna zahodna kultura, skratka, pri~akuje od svojih dr`avljanov, da vodijo racionaliziran na~in `ivljenja (“pravila ~ustvovanja”) in kultivirajo kognitivne sposobnosti, ne pa da jih vodijo in obvladujejo ~ustva ali strasti (“identitetne koncepcije”).4 Ljudje z mo~nimi ob~utki in emocionalnimi na~ini “odzivanja in biti” so {teti za iracionalne in nepredvidljive. Racionalni jaz temelji na neosebni, racionalni kalkulaciji, je metodi~en, sistemati~en, natan~en in redoljuben. Racionalna oseba se ne zana{a na slutnje (te izhajajo iz ob~utkov), ne povzdiguje glasu, ozna~uje jo stalnost v mi{ljenju in vedenju, metodi~no pove~uje svoj kognitivni in finan~ni kapital, njena bistvena lastnost pa je vselej emocionalna obvladanost. Omejevanje in zatiranje strasti, `elja, telesnih potreb, impulzov zahteva strogo disciplino in nenehno nadzorovanje vedenja, in samo tisti, ki to dosegajo, so resni~no racionalni.5 Moderna “kultura ~ustev” se ujema z racionalno, kalkulativno, neemocionalno mentaliteto, z brezstrastnim modernim izkustvom oziroma tipom zavesti, ki ustreza Eliasovemu (1939) konceptu posameznika s strogim nadjazom (kontrola ~ustev preko ponotranjenih zunanjih norm). Moderne dru`be namenjajo relativno malo prostora za izra`anje mo~nih ob~utkov, zato jih Elias in Dunning poimenujeta “nerazburljive dru`be”, dru`be, ki ponujajo malo mo`nosti za bolj nereflektirano izra`anje vznemirjenja.6 Delitev izkustva na razum in ~ustva ni bila zgolj intelektualne narave, temve~ strukturirajo~a osnova `ivljenja na societalni in osebni ravni ter temelj celotnega pristopa k vzgoji, moralnemu izobra`evanju in dru`benemu redu. Nekatere {ir{e zna~ilnosti in spremembe v sodobnih dru`bah ter njihovi u~inki na ravni emocionalnosti Po nekaterih avtorjih naj bi bilo za drugo polovico 20. stoletja zna~ilna t.i. “emancipacija ~ustev”. V sodobnosti naj bi ljudje imeli 166 RIZIČNA DRUŽBA Spremembe emocionalnih stilov – od industrijske moderne k visoki modernosti ve~ svobode v izra`anju vse ve~jega {tevila ~ustev kot v preteklosti, ta svoboda pa ni omejena samo na dolo~ene domene (npr. {port in umetnost), ampak zajema ~edalje ve~ `ivljenjskih sfer (Wounters, 1986, 1992). Nasprotna teza pravi, da je za sodobno zahodno, zlasti ameri{ko kulturo 20. stoletja zna~ilna pove~ana te`nja po emocionalnem omejevanju (Stearns, 1994). Po tretji tezi, ki jo bomo posku{ali orisati v nadaljevanju, so stali{~a o “emancipiranih ~ustvih” kot splo{nem trendu, ki da zajema sodobno kulturo v celoti, preuranjena oziroma enostranska; po drugi strani ne sprejema stali{~, ki zagovarjajo zgolj preprosto nadaljevanje kod “emocionalne kontrole”. Tezo bomo posku{ali, v skladu s histori~nim razumevanjem ~love{ke emocionalnosti, nasloniti na nekaj osrednjih zna~ilnosti in trendov v sodobnih zahodnih dru`bah (Beck, 1992; Gergen, 1991; Giddens, 1991; Wernick, 1991; Hochschild, 1983; de Swaan, 1990; Wounters, 1986, 1992). 1. Razpadanje tradicionalnih dru`benih oblik in vezi: odprtost, fleksibilnost, osebna konstrukcija in samo-refleksivnost biografij (Beck, 1992); multiplikacija dru`benih odnosov v pogojih sodobne dru`bene saturacije post-modernih dru`b (Gergen, 1991) Doba visoke modernosti je po Becku zgodovinsko obdobje, katerega stopnja osvobojenosti od tradicionalnih dru`benih omejitev in `ivljenjskih stilov ni primerljiva z nobeno poprej{njo dru`beno formacijo: posamezniki {e nikoli niso bili v tolik{ni meri “prepu{~eni” sami sebi kot akterjem lastnega `ivljenja. Proces osvobajanja od odvisnosti in omejitev, ki so jih nalagale tradicionalne dru`bene oblike in vezi v industrijski dru`bi (dru`beni razred oziroma razredna kultura, dru`ina, spolne vloge, organizacija dela), vodi v t.i. individualizacijo `ivljenjskih situacij. Razkroj organiziranih struktur razumevanja za interpretacijo in asimilacijo tradicionalnega sveta in proces individualizacije sta povzro~ila, da je posameznik sam postal enota dru`bene reprodukcije znotraj `ivljenjskega sveta in poslednja referenca, “izvir” pomenov za interpretacijo tega sveta. Posameznik celo sam izbira, upravlja in spreminja svojo osebno in dru`beno identiteto. V `ivljenju, ki ga mora posameznik voditi sam, kot sredi{~e (na~rtovanja) svojega lastnega delovanja, orientacij, odnosov, odlo~itev in pomenov, so ustvarjeni pogoji za prehod od “standardne” k “do-it-yourself” biografiji. Osebna konstrukcija, samo-refleksivnost, fleksibilnost in odprtost postanejo temeljne dolo~ilnice biografskega `ivljenja v individualizirani dru`bi. Ta proces je o~iten npr. v sferi odnosov med spoloma. Mo{ki in `enske se osvobajajo “fevdalnih diktatov spola”, ki jih industrijska stopnja moderne ({e) ni uspela razkrojiti. Tradicionalno delitev RIZIČNA DRUŽBA 167 Zdenka [adl 7 Po R. Turnerju se novej{e spremembe v kulturni definiciji “pravega jaza” ka`ejo v prehajanju od “institucionalnega jaza” k “impulzivnimu jazu”: institucionalizirana pri~akovanja in vloge kot reference identitetne konstrukcije se vse bolj odmikajo notranjim potrebam in emocionalnim stanjem (“The True Self: From Institution to Impulze”, American Journal of Sociology (1976)81, 986–1007). Gerhards (1989, 743–746) povezuje spremembe v “kulturi ~ustev” s spremembami vrednot, v okviru katerih so ~ustva sama postala prednostna vrednota. Nov odnos do ~ustev v zavesti sodobnega ~loveka pogojujejo ekonomske spremembe (izbolj{anje materialnih pogojev `ivljenja v dr`avah blaginje po 2. svetovni vojni) in proces sekularizacije, ki ga H. Meulemann (1985) povezuje z nara{~anjem vrednot samo-dolo~anja, avtonomije in enakopravnosti med spoloma. vlog po spolu vse bolj nadome{~ajo pogajanja o tem, kdo je kdo in kaj kdo dela. Po Gergenu je saturacija (zasi~enost) osnovna zna~ilnost sodobnih dru`b. Pogoji dru`bene saturacije v post-moderni dru`bi ustvarjajo nove, multiple in spremenljive oblike dru`benih odnosov, kar usmerja akterje v iskanje novih vzorcev in strategij delovanja ter oblikovanje novih identitetnih koncepcij. Spremenljiva situacijska pri~akovanja zahtevajo fleksibilnost za hitro in u~inkovito obvladovanje dru`benih situacij. V pogojih post-moderne, kompeksne dru`be ni drugega jaza kot tisti, ki je konstruiran znotraj neke dru`bene situacije. Klju~en pomen pridobi sposobnost hitrega vstopanja v razli~ne identitete in spremenljive oblike odnosov. Medtem ko so identitete in odnosi v tradicionalnih pogojih utrjene lastnosti danih vlog in pozicij, so v sodobnih dru`bah refleksivno oblikovani v procesu pogajanj, rezultat dialoga med udele`enci interakcije. Novi dru`beni pogoji post-tradicionalnih dru`b postavljajo, skratka, pred individualne akterje nove zahteve in pri~akovanja. Po Becku imajo v dobi visoke modernosti prednost tiste osebe, ki so sposobne fleksibilnega ustvarjanja vtisov oziroma spreminjanja imid`a. Podobno trdi Gergen: senzitivnost za javni imid`, situacijsko-specifi~ne zahteve glede primernega vedenja, sposobnost kontrole in spreminjanja pojavnosti zagotavljajo fleksibilnost za hitro in u~inkovito obvladovanje spremenljivih situacijskih zahtev; ta visoka stopnja samonadzorovanja prina{a posamezniku substancialne nagrade. Sklepamo lahko, da obvladovanje spremenljivih situacijskih zahtev, razli~nih oblik interakcij in pravil ~ustvovanja (“feeling rules”) vklju~uje tudi odprtost in fleksibilnost glede oblik emocionalnosti – fleksibilno samokontrolo (vklju~no z opcijo spontane ekspresije), situacijskospecifi~no upravljanje ~ustev in sposobnost hitrega spreminjanja ob~utkov. Z drugimi besedami, pomembno je “delati na svojih ~ustvih”, kar pomeni, da postanejo ob~utki in emocionalna stanja objekt stalne refleksije. V nasprotju s tradicionalnim vzorcem, po katerem so ~ustva vezana na pri~akovanja glede dane vloge in pozicije, ponuja odprtost biografskega `ivljenja v posttradicionalni dru`bi ve~je mo`nosti za samodefiniranje emocionalnih stanj in s tem manj{o podvr`enost kodam emocionalne kontrole. Konstantno refleksivno ukvarjanje z lastnimi ~ustvi vse bolj nadome{~a eksterno posredovane definicije (emocionalne) identitete (religiozne vezi, dru`beni konformizem), ki so jih vsiljevale tradicionalne oblike `ivljenja in dela. Razkrajanje institucionaliziranih vzorcev interpretacije odpira nove orientacije v procesu konstrukcije identitet: namesto zunanjim pri~akovanjem vlog in potrebam drugih sledijo posamezniki lastnim notranjim potrebam in emocionalnim stanjem7. Z besedami McCarthyja 168 RIZIČNA DRUŽBA Spremembe emocionalnih stilov – od industrijske moderne k visoki modernosti (1989, 64) bi lahko rekli, da so posamezniki v sodobnem svetu ne samo samo-zavedajo~i, ampak tudi “emotion conscious”, to je, zavedajo~i se svojih ~ustev. ^ustvenemu `ivljenju namenjamo ve~ pozornosti kot poprej{nje generacije – temu, kaj in kako ob~utimo, in pa znanju in zavesti o ~ustvih pripisujemo ve~ji pomen; analiziramo posamezna emocionalna stanja, se o tem pogovarjamo z drugimi, v “ukvarjanje s ~ustvi” investiramo vse ve~ ~asa in denarja. Toda ti procesi vodijo po drugi strani v nove oblike odvisnosti. 2. Osrednja vloga ekspertnih sistemov v organizaciji dru`benega `ivljenja in konstrukciji identitete kot refleksivnega procesa v sodobni dru`bi (Giddens, 1991); proto-profesionalizacija kot eksterni u~inek procesa profesionalizacije v sodobnih dru`bah (de Swaan, 1990) Osrednjo pozornost v razpravi o sodobni “kulturi ~ustev” namenjamo institucijam in ljudem, ki {irijo in izvajajo ekspertno znanje o ~ustvih (svetovalci, psihologi, terapevti ipd.). V tej zvezi postavljamo tezo, da refleksivna konstrukcija identitete in emocionalnega jaza (kot njenega sestavnega dela) vklju~uje nara{~ajo~o odvisnost od visoko specializiranega znanja ekspertnih sistemov. Tezo utemeljujemo z ugotovitvijo Giddensa (1991, 32), da segajo ekspertni sistemi celo v samo “jedro jaza”. V primeru ~ustev to pomeni, da “emocionalno zavest” (“emotion consciousness”) vse bolj oblikujejo posredovalci “znanja o ~ustvih”. V zadnjih dvajsetih, tridesetih letih nara{~ajo razli~ne institucionalizirane oblike ukvarjanja s ~ustvi (terapije, posvetovanja), kar se ujema tudi z velikim nara{~anjem trga psiholo{ke oziroma svetovalne literature s podro~ja emocionalnega `ivljenja (Gerhards, 1989, 746, 747; McCarthy, 1989, 64; Stearns in Stearns, 1986)). Knjige8, posvetovanja in terapije9 postajajo vse bolj pomembni usmerjevalci samorefleksije, ali druga~e, refleksivna konstrukcija (emocionalne) identitete vse bolj vklju~uje uporabo “znanja o ~ustvih”, ki ga razvijajo strokovnjaki s podro~ja svetovanja, posvetovanja in terapevtskega zdravljenja. Proces nara{~ajo~e profesionalizacije je povzro~il, da so postale tradicionalne oblike vzajemne pomo~i (med sorodniki, sosedi, sodelavci ipd.) manj pomembne in manj pogoste: pomo~ v te`avah je v sodobnih dru`bah razumljena kot naloga razli~nih strokovnjakov. Posamezniki, ki jim zaupajo znaten dele` svojih te`av, pa se znajdejo pred nalogo: kako izbrati pravo pomo~ za svoje te`ave. Po de Swanu (1990) spremlja profesionalizacijo poklicev, ki so bolj ali manj povezani s psihoterapevtskim na~inom dela, proces proto-profesionalizacije (“profesionalizacije klientov”), v katerem laiki prisvojijo temeljne koncepte strok in postanejo “proto-strokovnjaki”. O te`avah, ki jih do`ivljajo ljudje, 8 Za ilustracijo navedimo nekaj novej{ih naslovov iz naglo razvijajo~e se zvrsti knjig, namenjenih `enskam, ki se sre~ujejo s problemom emocionalno neodzivnih partnerjev v heteroseksualnih zvezah: Women Who Love Too Much; Men Who Hate Women and Women Who Loves Them; Men who Cant Love: How to Recognize a Commitment-Phobic Man Before He Breaks Your Heart; What To Do When He Wont Change; Why Men Dont Get Enough Sex and Women Dont Get Enough Love: With a Ten-Step Great Love, Great Sex Programme Too Transform Your Relationship – and Your Life; If This Is Love Why Do I Feel Insecure; Why Do I Think I Am Nothing Without A Man (Duncombe J. in D. Marsden, D. (1993), “Love and Intimacy”, Sociology, 27, str. 238). 9 Medtem ko je v celotnem modernem obdobju iskanje spiritualnega vodstva oziroma kakr{nekoli pomo~i – v skladu s pri~akovanji glede samoobvladovanja in kljub dostopnosti instituta spovedi – pomenilo {ibkost in priznanje neuspeha, se je za generacijo {estdesetih let tak{no podcenjevanje ~ustev kon~alo. To je odprlo pot svobodnej{emu priznavanju negotovih ob~utkov in potrebe “priti v stik s svojimi ob~utki”. Iskanje strokovne pomo~i in obiskovanje terapij ni ve~ izraz {ibkosti, ampak resni~ne serioznosti. (Toulmin, S. (1991), Cosmopolis: The Hidden Agenda of Modernity, New York: The Free Press, str. 163–164.) Z vsakim desetletjem v tem stoletju RIZIČNA DRUŽBA 169 Zdenka [adl nara{~a {tevilo tistih, ki i{~ejo pomo~ pri psihologih, svetovalcih ali terapevtih in opisujejo svoja `ivljenja v smislu “~ustvenih problemov” (Veroff in dr. (1981), The Inner American: A Self-Portrait from 1957 to 1976. New York: Basic; Veroff in dr. (1981), Mental Health in America: Patterns of Help-Seeking from 1957 to 1976. New York: Basic; Castel in dr. (1982), The Psyhiatric Society. New York: Columbia University Press). 10 Pred samim razvojem psihoterapije kot novega ekspertnega sistema ljudje svojih te`av ali psihi~nih problemov niso prepoznavali in do`ivljali (kolikor so jih sploh opazili in so menili, da je o njih smiselno razpravljati) kot take, ampak na {tevilne razli~ne na~ine. @ivljenje v okoljih, kjer je ozna~evanje vsakdanjih izkustev v skladu s psihoterapevtskimi kategorijami obi~ajna praksa, pomeni ve~jo verjetnost iskanja psihoterapevtske pomo~i (de Swaan, 1990, 101). 11 Pomen stalne refleksije o lastnih ~ustvih, ki razvije posameznika v svojega lastnega eksperta za ~ustva, poudarjajo nekatere terapevtske metode “upravljanja ~ustev”. Na primer, po metodi R. Novaca vodijo pacienti t.i. “dnevnik jeze”, ki jim pomaga odkriti vzorec pojavljanja tega ~ustva glede na dolo~ene situacije, dolo~ene ljudi ali dolo~ene provokacije (Tavris, C. (1989), Anger: The Misunderstood Emotion, New York, London, Toronto: A Touchstone Book). tako pogosto te`ko govorijo druga~e kot s pomo~jo vokabularja, ki ga razvije stroka za svoje problemsko podro~je. Z raz{iritvijo profesionalnih konceptov in kategorij ljudje redefinirajo svoje te`ave10 kot psihi~ne probleme, primerne za psihoterapevtsko zdravljenje (ali kot “zdravstveni problem”, zopet druge kot “primer za odvetnika” itd.), in se razvijejo v strokovnjake za delitev dela med razli~nimi strokami. Psiho-terapevtska proto-profesionalizacija torej vklju~uje, prvi~, dolo~eno mero znanja o tem, katere te`ave zdravijo psihoterapevti, in drugi~, te`njo po prisvojitvi osnovnih stali{~ in konceptov psihoterapije. Sposobnost prepoznavanja vsakdanjih te`av kot “problemov za terapevta” predpostavlja odkrivanje dolo~enega vzorca in ponavljanja v celotnem sklopu delovanj in dogodkov; nujno je tudi, da posameznik prepozna, v samem sebi in vsakem drugem, namere in ob~utke (tudi tiste, ki niso eksplicitno izra`eni ali celo sploh zavestno percepirani) in da ta ~ustva in namere identificira z neko stopnjo to~nosti.11 Proto-profesionalizacija predpostavlja torej opazovanje, refleksijo in razumevanje – kot (delno) zunanje u~inke psihoterapevtske profesije – ~ustev. Proces proto-profesionalizacije kot prisvojitev navad in stali{~ stroke ne pomeni le kognitivne orientacije, ampak vklju~uje tudi spremembe v vsakdanjih vzorcih orientacije in dnevnih navadah laikov.12 “Medikalizacija” (upo{tevanje pravil higiene), “legalizacija” (samo-kontrola v urejanju medsebojnih konfliktov: upo{tevanje splo{nih pravil namesto neposredno svojih interesov ali ob~utkov) in “psihologizacija” (npr. zadr`anje odzivov na lastno ali tuje vedenje) vsakdanjega `ivljenja vplivajo na sama ~ustva in ob~utke ljudi ter na kontrolo teh ~ustev in ob~utkov. Dejanski ob~utki sodobnih ljudi se v primerjavi s poprej{njimi generacijami dosti bolj ujemajo z dru`benim znanjem in idejami o njihovih ~ustvih. Kontrolo in regulacijo ~ustev klientov izvajajo psihoterapevti tudi neposredno v sami terapevtski situaciji. Hardesty (1986) razkriva ustvarjanje emocionalne odvisnosti pacientov v tipi~ni terapevtski interakciji. Terapevti spodbujajo in vodijo ~ustva pacientov, da bi utrdili svojo profesionalno avtoriteto in ustvarili asimetrijo mo~i v razvoju samih terapevtskih odnosov. V procesu “upravljanja ~ustev” izvabljajo, definirajo in celo dolo~ajo ~ustva pacientom ter regulirajo cilje njihovega emocionalnega izra`anja. Dolo~ena ~ustva in ~ustvena izra`anja “zahtevajo”, zopet druga omejujejo; nadzorujejo, katera ~ustva so izra`ena, kdaj in v odnosu do koga. Cilj regulacije in strate{ke kontrole ~ustev je utrditev identitet, skupnih ciljev in pripravljenosti za nadaljnja terapevtska sre~anja. Imaginarna konstrukcija identitete in ~ustev pacienta je v fazi prevzemanja identitet usmerjena v doseganje “emocionalne ranljivosti”, pri ~emer je klju~nega pomena, da pacient sprejme definicijo o emocionalni naravi njegovih osebnih 170 RIZIČNA DRUŽBA Spremembe emocionalnih stilov – od industrijske moderne k visoki modernosti te`av. Pacient postane odvisna oseba, ki govori “s” ~ustvi in “o” njih, medtem ko prevzame terapevt identiteto strokovnjaka, ki definira in interpretira ob~utke pacienta. Pacientu ponudi oznako za opis dogodkov, ki jo ta sprejme.13 Potem,ko so dodeljene identitete in se pri~ne razprava o problemih pacienta, terapevt nadaljuje specificiranje ob~utkov pacienta, pogosto {e preden so ti ob~utki sploh artikulirani.14 Zahteve po visoki stopnji sposobnosti za dialog in “komunikacijskih spretnosti” kot posledica nara{~ajo~ega pomena pogajanj v sodobnem dru`benem `ivljenju (glej (1) zgoraj) opredeljujejo tudi odnose med strokovnjaki in klienti. To, da postajajo identitete in odnosi rezultat pogajanj, pomeni na eni strani ve~je mo`nosti v primerjavi z utrjenimi odnosi in identitetami tradicionalne dru`be, toda na drugi strani tudi ve~ja tveganja in nove vrste odvisnosti, standardizacije in kontrole.15 3. Promocijska narava sodobne kulture (Wernick, 1991); nara{~ajo~e zahteve po “emocionalnem delu” v okviru ekspanzije in sprememb storitvenega sektorja v sodobni dru`bi (Hochschild, 1983) Koncept promocijske kulture povezuje Wernick s posplo{itvijo promocije kot komunikacijske funkcije: diskurz postane sredstvo za prodajo dobrin, storitev, osebnosti, idej. Bolj ali manj odkrit promocijski namen ozna~uje veliko ve~ino diskurzivnih praks, kar vodi v njihovo instrumentalizacijo (doseganje strate{kih u~inkov). Promocija postaja v sodobnih dru`bah orientacija, ki se ji je vse te`je izogniti. V posttradicionalnih dru`bah je samopromocija postala sestavni del konstrukcije identitete v okviru pogajalske narave dru`benih odnosov (glej (1) zgoraj). Pomembno vlogo pa pridobiva promocija tudi v okviru izvajanja {tevilnih poklicev v terciarnem sektorju (“show biznis”, mediji, poklici, kot so prodajalci, socialni delavci ipd.), ki zahtevajo visoko razvite sposobnosti za dialog oziroma t.i. “komunikacijske spretnosti”. V postindustrijski dru`bi nara{~a storitveni sektor, kjer vstopajo ljudje v neposredne stike in odnose; v dru`bi, ki postaja “igra med osebami” in kjer izkustvo realnosti dolo~a primarno recipro~na zavest o drugih, postane “komunikacija” sredi{~en delovni odnos.16 Storitveni delavci, ki imajo neposredne (“face to face or voice to voice”) stike z javnostjo, ustvarjajo in ohranjajo odnos, razpolo`enje, ob~utke, kar Hochschild (1983) poimenuje “emocionalno delo” (“emotional labour”). V okviru ekspanzije terciarnega sektorja so se zahteve po obliki komunikacije, ki predpostavlja visoko stopnjo usposobljenosti za upravljanje lastnih emocionalnih stanj, mo~no pove~ale; poklici, ki zahtevajo “emocionalno delo”, naglo nara{~ajo v sodobni k-storitvam-usmerjeni dru`bi (Paseka, 1994, 48; Gerhards, 1989, 741).17 12 Zunanji u~inki procesa profesionalizacije so pogostej{i in temeljitej{i v okoljih, ki so blizu profesionalnim krogom (klienti in biv{i klienti, ljudje s podobno oziroma vi{jo izobrazbo). K diseminaciji znanja in konceptov strok prispevajo tudi mediji, toda proto-profesionalizacija se v najve~ji meri {iri na neformalen in spontan na~in – v konverzacijah in klepetih si ljudje pripovedujejo o svojih lastnih in tujih (emocionalnih) te`avah, o tem, kaj je mogo~e narediti v zvezi z njimi in kak{ni so rezultati. 13 P: “Danes sem jo sre~al in ona le Oh, hej, Mike, kot da se ni nikoli ni~ zgodilo.” T: “Malo ste `alostni in jezni isto~asno, huh?” P: “Ja (premor), ne vem, res, ja.” (str. 251). 14 Na problem pripisovanja ~ustev pacientom opozarja tudi C. Tavris (ibid, str. 23–24). Terapevti v skladu s svojo posebno {olo terapije in izbiro metod pogosto sami ustvarjajo problem, ki ga diagnosticirajo. Tako neko ~ustvo, pravi avtorica, pogosto “obstaja” samo v o~eh terapevta. 15 V zgoraj omenjeni {tudiji dru`bene kontrole ~ustev se je pokazalo, da so mo`nosti vzpostavljanja emocionalne odvisnosti in kontrole manj{e v tistih primerih, ko pacienti izkazujejo razvite sposobnosti za dialog; tak{ni primeri vodijo obi~ajno v prekinitev terapevtskega odnosa oziroma “zdravljenja” (Hardesty, 1986, 256–260). RIZIČNA DRUŽBA 171 Zdenka [adl 16 Bell, D. (1976), The Cultural Contradiction of Capitalism, New York: Basic, str. 148–49 in (1973), The Coming of Post-Industrial Society, New York: Basic Books. 17 Pojem “emocionalno delo” ima v znanstveni literaturi samostojen status, primerljiv z “manualnim” in “intelektualnim” delom (Battistina, “What is “Emotional Labour”?” (referat), 2nd European feminist Research Conference 1994, Graz/ Austia). Hochschild razlikuje “emotional labour”, ki se prodaja za mezdo in ima menjalno vrednost, od “emotional work” v privatni sferi, ki ima uporabno vrednost (1983, 7). Ve~ino poklicev, ki vklju~ujejo emocionalno delo, izvajajo `enske. Racionalnost maksimalizacije profita in pogoji konkurence zahtevajo od storitvenih delavcev visoko stopnjo prilagajanja potrebam klientov. Definicije primernih ~ustev in ~ustvenih izra`anj niso prepu{~ene delavcem (njihovi aktivni interpretaciji kulturno specifi~nih vzorcev) oziroma pogajanjem o pomenih ~ustev, ampak so del poklicnih vlog, ki jih storitveni delavci prisvojijo s pomo~jo formalnega usposabljanja, navodil in predpisov (institucionalizacija “emocionalnega dela”). To zlasti velja za poklic stevardes, kar je v svoji {tudiji pokazala A. Hochschild (1983). Prijaznost stevardese do vznemirjenega potnika ni “avtenti~na”, ampak je simulirana zaradi doseganja instrumentalnih u~inkov (instrumentalizacija in komercializacija ~ustev). Definiranje pravil ~ustvovanja v skladu s tr`nimi kriteriji in ekonomsko racionalnostjo (kognitivno-instrumentalno obliko racionalnosti), ki pomeni izlo~itev procesa konstrukcije pomenov iz sfere simbolnih komunikacijskih aktivnosti `ivljenjskega sveta, povzro~i “kolonizacijo ~ustev”. 4. Upadanje hierarhi~nih dru`benih struktur in tradicionalnih kriterijev socialnega razvr{~anja v sodobnih zahodnih dru`bah Procesi diferenciacije in integracije v zahodnih dru`bah vklju~ujejo dolgoro~en trend upadanja razlik glede na mo~, status in bogastvo med dru`benimi razredi, spoloma in generacijami. ^eprav neenakosti glede na bogastvo, rojstvo ipd. niso izgubile vloge kriterija socialnega razvr{~anja, pa se je njihova pomembnost – v primerjavi s preteklostjo – zmanj{ala (skupaj z dru`beno in psiholo{ko distanco med ljudmi). Posledica dru`benega izena~evanja je izginjanje skupin na skrajnih polih socialne lestvice ter nara{~anje statusnega boja med ~edalje ve~jim {tevilom ljudi v sredini lestvice. Demokratizacijo in dru`beno izena~evanje spremljajo spremembe kod dru`benega vedenja ali proces “neformalizacije” (“informalization”), rahljanja pravil vedenja. Proces obsega na eni strani nara{~ajo~e zavra~anje vseh tistih na~inov vedenja, ki simbolizirajo institucionalizirane odnose mo~i, in na drugi strani ~edalje ve~jo diferencializacijo in raznolikost dru`beno priznanih na~inov vedenja in izra`anja. Dostop do centrov nasilja in denarja, mened`erskih in komercialnih centrov je po Wountersu {e vedno dominanten kriterij socialnega razvr{~anja, toda v dru`bah blaginje je relativno visoka stopnja fizi~ne in materialne varnosti raz{irila in diferencirala spektrum kriterijev razvr{~anja. V boju za mo~ in status postaja vse bolj pomemben tudi individualni stil upravljanja ~ustev. Egalitarne in demokrati~ne zna~ilnosti sedanjih dru`b ter intenzivirana statusna kompeticija znotraj raz{irjenih in vse bolj gostih mre` medsebojne odvisnosti dolo~ajo nara{~ajo~i pomen emocionalnega 172 RIZIČNA DRUŽBA Spremembe emocionalnih stilov – od industrijske moderne k visoki modernosti `ivljenja – nara{~a pritisk k pogostej{emu upo{tevanju drug drugega, kar pomeni nara{~ajo~o senzitivnost za emocionalno `ivljenje drug drugega. To vodi k {ir{emu dru`benemu sprejemanju vseh vrst ~ustev, razen ob~utkov superiornosti in inferiornosti. Glede na to, da ob~utke in izra`anje superiornosti/inferiornosti inherentno izziva vsaka oblika kompeticije, je individualno upravljanje teh ob~utkov postalo klju~nega pomena pri doseganju in ohranjanju posameznikovega statusa, ugleda in pozitivne samopodobe.18 Statusna kompeticija v dru`bah razrahljane hierarhije (zmanj{evanje nasprotij v vedenju in ob~utkih, izginjanje ekstremnih izrazov dru`bene in psiholo{ke distance) zahteva na drugi strani nov na~in razlikovanja od drugih – odkrivanje in preizku{anje novih vedenjskih in ekspresivnih alternativ, `ivljenjskih stilov, zavest o ~ustvih in upravljanju ~ustev. Nara{~anje dru`beno priznanih emocionalnih in behavioralnih alternativ pomeni rahljanje kontrole ~ustev, kod, ki predpisujejo zadr`evanje, potla~evanje in/ali prikrivanje ~ustev. Rekodiranje pravil ~ustvovanja, ki jih prina{a “neformalizacija”, omogo~a posamezniku, da neposredno izrazi in poka`e svoja ~ustva drugim. Z zni`evanjem praga sramu in zadrege so pridobili priznanje regularnih in normalnih sestavin emocionalnega `ivljenja tudi nasilni impulzi in ~ustva. Medtem ko so bili v preteklosti pojmovani kot vir nevarnosti in nasilja, postajajo v sodobnih dru`bah vse bolj pogosta topika konverzacije, vse ve~je {tevilo ljudi pa jih tudi izra`a preko razli~nih nenasilnih vedenj (kot so npr. psovanje, aluzije na nasilje ipd.). Gre za obliko eksperimentiranja s ~ustvi in impulzi, ki so jih ljudje morali {e do nedavnega strogo kontrolirati, zanikati in potla~iti. Ta “emancipacija ~ustev” predpostavlja po avtorju visoko stopnjo samokontrole, ki prepre~uje, da bi vse bolj neposredno izra`anje in kazanje nasilnih ~ustev vodilo v nasilno vedenje samo. Nov dominanten na~in “upravljanja ~ustev” torej pomeni, da ljudje sami sebi in drugim vse bolj priznavajo nasilna in seksualna ~ustva brez strahu, da bi pri tem izgubili samokontrolo. Tezo o nara{~ajo~i “neformalizaciji” in rahljanju zunanje emocionalne kontrole podpirajo rezultati nekaterih empiri~nih, komparativnih {tudij (Brinkgreve, Korzec, 1979; Wounters, 1986; Clement, 1986; glej Gerhards, 1989). Zgornji poskus identifikacije implikacij nekaterih {ir{ih kulturnih in dru`benih sprememb, trendov in zna~ilnosti sodobnih dru`b na ravni ~love{ke emocionalnosti in njenega upravljanja razkriva heterogene zna~ilnosti in trende v sodobni “kulturi ~ustev”. Rekodiranje ~ustev ka`e na prehod od bolj enotnega kulturnega kodiranja ~ustev v moderni dru`bi k ve~ji raznolikosti (emocionalnih kod) v dobi visoke modernosti. Tip zavesti, ki jo zahtevajo spremembe v “kulturi ~ustev”, ne ustreza ve~ posamezniku s strogim nadjazom, ampak prej lastnostim, ki 18 I. M. Young (Justice and the Politics of Difference. Princeton, New Jersey: University Press, 1990, str. 138–155) trdi, da {tevilne sodobne dru`be spo{tujejo na~ela spo{tovanja in enakopravnega obravnavanja vseh ljudi ne glede na njihovo skupinsko pripadnost in identifikacijo; javno izra`anje ob~utkov superiornosti velja za dru`beno neprimerno vedenje. ^eprav rasizem, seksizem, “klasizem” (“classism”) ipd. niso ve~ dejavni na ravni diskurzivne zavesti, pa ni mogo~e sklepati, da so izgubili vsakr{no mo~. V obliki nezavednih predpostavk, reakcij, ob~utkov, nereflektiranih oblik govora, navad in stereotipov, telesnih reakcij na druge, estetskih ocen, {al, konvencionalnih praks vsakdanje interakcije ipd. obstajajo {e naprej na ravni prakti~ne zavesti in sistema osnovne varnosti. RIZIČNA DRUŽBA 173 Zdenka [adl jih Gergen (1991) opisuje s konceptom “pastiche” osebnosti. ^e v primeru predmodernih oziroma modernih dru`b govorimo o obstoju romanti~ne osebe oziroma racionalnega jaza, je za dobo visoke modernosti zna~ilno izginjanje same kategorije jaza. Kdo in kaj smo, je vse manj odvisno od nekak{ne “osebne esence” (npr. ~ustva ali razum), ampak ~edalje bolj od procesa konstrukcije kot poteka v {tevilnih razli~nih dru`benih odnosih. Spremenljive situacijske zahteve in pravila ~ustvovanja zahtevajo od posameznika fleksibilnost za hitro, u~inkovito in diferencirano obvladovanje heterogenih pri~akovanj. Nasprotno od prevladujo~ega vzorca emocionalno kontroliranega vedenja moderne dru`be zahteva doba visoke modernosti stil vedenja, ki ga z besedami Gergena (1991, 177) lahko opi{emo kot spremenljive prezentacije “rahlo~utnosti in predrznosti, ~ustvenosti in kalkulativnosti, serioznosti in neresnosti”. Sklep Razpadanje tradicionalnih `ivljenjskih kontekstov, vzorcev in praks (glej (1) in (4) zgoraj) omogo~a na eni strani osvobajanje od tradicionalnih spon (dru`beni razred, nuklearna dru`ina) in s tem ve~jo vlogo individualnih akterjev v konstrukciji biografskega `ivljenja. Z besedami Becka (1992, 130): modernizacija je vodila k oblikovanju novih vrst biografskih vzorcev – individualiziranim `ivljenjskim stilom in `ivljenjskim situacijam. Ti procesi oslabijo podvr`enost kodam emocionalne kontrole in ustvarjajo ve~je mo`nosti usmerjenosti individualnega delovanja k individualnim emocionalnim stanjem (samodefiniranje in samodolo~anje ~ustev). Toda, ~e se nave`emo na Beckovo ugotavljanje, da je predstava o “individualni kontroli” v dobi visoke modernosti zmotna in da procese individualizacije spremljajo nove mo`nosti za kontrolo in reintegracijo, potem lahko na drugi strani govorimo o nadaljevanju procesa kontrole ~ustev. Vlogo tradicionalnih vezi in odnosov nadomestijo odvisnosti oziroma omejitve (zunanja kontrola in standardizacija), ki jih vklju~uje vloga potro{nika nasvetov in terapij (glej (2) zgoraj) oziroma proces komercializacije in kolonizacije ~ustev (glej (3) zgoraj). Kako ljudje v sedanji realnosti ob~utijo in govorijo o teh ob~utkih in ~ustvih, je povezano s tem, kaj vedo o ~ustvih. To znanje v sodobnih dru`bah pomembno posredujejo institucije, ki {irijo in prakticirajo “znanje o ~ustvih” – to znanje pa ne le izra`a, ampak tudi oblikuje subjektivno izkustvo ljudi. Procesi proto-profesionalizacije, institucionalizirane oblike ukvarjanja s ~ustvi in komercializacija ~ustev odpirajo mo`nosti nove odvisnosti od institucionalnih struktur razumevanja in interpretiranja, kar bi z besedami Becka lahko opisali kot “institucionalno pogojeno 174 RIZIČNA DRUŽBA Spremembe emocionalnih stilov – od industrijske moderne k visoki modernosti strukturo kontrole individualnih situacij” oziroma kot “nov način reintegracije in kontrole” posameznikov. 2 drugimi besedami, govorimo lahko o “kontrolirani dekontrolizaciji čustev”. Če so zgornja sklepanja pravilna, se človeška emocionalnost razkrije kot eden izmed ključnih in zato nezanemarljivih medijev novega načina reintegracije oziroma societalizacije v dobi visoke modernosti. Zdenka Čadl, mag. sociologije, asistentka, zaposlena na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. LITERATURA BECK, U. (1992). Risk Society. Towards a New Modernity. London: Sage Publications. BERGER, P., BERGER, B. in KELLNER, H. (1974). The Homeless Mind: Modernization and Cousciousness. New York: Vintage Books. A Division of Random House. DENZIN, N. K. (1984). On Understanding Emotions. San Francisco: Jossey-Bass. DE SWAAN, A. (1990). The Management of Normality. Critical Essays in Health and Wefare, London and New York: Routledge. ELIAS, N. (1939). The Civilizing Process. Vol. I: The History of Manners. Oxford: Basic Blackwell, 1978. Vol. II: State Formation and civilization. Oxford: Basic Blackwell, 1982. ELIAS, N. in DUNNING E. (1986). Quest for Excitement. Oxford: Basil Blackwell. GERGEN, K. J. (1991). The Saturated Self. Dilemmas on Identity in Contemporary Life. A Division of Harper Collins Publishers. GIDDENS, A. (1991). Modernity and Self-Identity. Cambridge: Polity Press. GERHARDS J. (1989). “The Changing Culture of Emotions in Modern Society”, Social Science Information, 28 (4): 737–754. HARDESTY, M. J. (1986). “The Social Control of Emotions in the Development of Therapy relations”, v: The Sociological Quarterly, 28 (2): 247–264. HOCHSCHILD A. R. (1975). “The Sociology of Feeling and Emotion”, v: M. Millman in R. Kanter (ur.), Another Voice. New York: Anchor Books (280–307). HOCHSCHILD, A. R. (1979). “Emotion work, Feeling Rules, and Social Structure”, American Journal of Sociology, 85: 551–575. HOCHSCHILD, A. R. (1983). The Managed Heart: Commercialization of Human Feelings, Berkeley, Los Angeles, London: University of California Press. KEMPER, T. D. (1978). A Social Interactional Theory of Emotions. New York: Wiley. MCCARTHY, E. D. (1989). “Emotions Are Social Things”, The Sociology of Emotions: Original Essays and Research Papers. Greenwich in London: Jai Press Inc. SCHEFF, T. J. (1983). “Toward Integration in the Social Psychology of Emotions”, Annual Review of Sociology, 9, 333–354. SCHOTT, S. (1979). “Emotion and Social Life: A Symbolic Internacionalist Analysis”, v: American Journal of Sociology, 84, 1317–1334. SLOAN, T. (1996). Damaged Life. The Crisis of the Modern Psyche. London, New York: Routledge. SIMMEL, G. (1977). Philosophie des Geldes. Aufl., Berlin: Duncker & Humblot. RIZIČNA DRUŽBA 175 Zdenka [adl SIMMEL, G. (1964). “The Metropolis and Mental Life”, v: K.H. Wolff (uredil, prevedel in napisal uvod), The Sociology of Georg Simmel. London, Collier-Macmillan Limited: The Free Press of Glencoe. STEARNS, P. N. in STEARNS, C. Z. (1986). Anger: The Struggle for Emotional Control in America s History. Chicago: University of Chicago Press. STERANS, P. N. (1994). American Cool. Constructing a Twentieth-Century Emotional Style. New York in London: New York University Press. WEBER M. (1988). Protestantska etika in duh kapitalizma. Ljubljana: Studia Humanitatis. WEBER, M. (1968). The Theory of Social and Economic Organization, T. Parsons (ur. in napisal uvod), The Macmillan Company: A Free Press Paperback. WERNICK, A. (1991). Promotional Culture. London: Sage. WOUNTERS, C. (1986). “Formalization and Informalization: Changing Tension Balances in Civilizing Processes”, Theory, Culture &Society, 3 (2), 1–18. WOUNTERS, C. ( 1992). “On Status Competition and Emotion Management: The Study of Emotions as a New Field”, Theory, Culture & Society, 9: 229–252. 176 RIZIČNA DRUŽBA Luk Van Langenhove, Robert Berloznik TO K dru`beno konstruktivisti~nemu ogrodju tehnolo{kega ocenjevanja 1 Smith, R. & Leyten, J. Uvod (1991),Tehnology Assessment: Waakohond of Znano je, da lahko pojav koncepta “tehnolo{kega ocenjevanja” speurhond? Naar een v znanstveni in politi~ni literaturi ter zgodovinski razvoj praks TO integraal obravnavamo kot poskuse oblikovanja nara{~ajo~e potrebe po Technologiebeleid. dru`beno dolo~enih procesih odlo~anja o tehnologijah.1 Prvi val TO v {estdesetih letih je bil ozna~en kot “zgodnji-opozorilni-sistem”, ki je bil namenjen napovedovanju bodo~ih tehnolo{kih razvojev. Oblikovalci politik in znanstveniki so pri~akovali, da bo tako TO generirane informacije in napovedi mogo~e uporabiti pri oblikovanju tehnolo{kih politik. S~asoma je postalo jasno, da je napovedovanje o tehnologijah izjemno te`ko, ~e ne celo popolnoma nemogo~e. Prav tako ni bilo jamstva, da bodo oblikovalci politik dostopne dobre informacije ali napovedi, osnovane na TO, sploh uporabili. Na za~etku osemdesetih let se je pojavil nov koncept TO. Pozornost se je premaknila od problema napovedi na problem, kako in kdaj bi lahko ali bodo informacije o tehnologiji uporabili oblikovalci politik oziroma katera koli stranka, vklju~ena v tehnolo{ko razvojni proces. Smith in Leyten sta novo paradigmo definirala kot proces, sestavljen iz (i) analiz tehnolo{kih razvojev in njihovih posledic ter (ii) diskusij, ki jih te analize porajajo. Cilj analiziranja ali diskusijskih procesov je proizvajanje informacij, ki lahko vklju~enim v tehnolo{ke razvoje pomagajo pri dolo~anju njihovih strate{kih politik. Tovrstno TO je lahko usmerjeno h krepitvi odnosov med R&D in razvojem produkta na RIZIČNA DRUŽBA 177 Luk Van Langenhove, Robert Berloznik 2 C. Daey Ouwens, et al. (1987), Constructief Technologisch Aspecten Onderzoek, Den Haag. 3 Candaele, A. (1992), Constructieve Technology Assessment van Informatietechnologie. Een verkenning en integratieve invulling op inhoudelijk en methodologisch vlak, Brussel; neobjavljena BA teza, Communication Science, Vrije Universiteit Brussel. 4 Za pregled parlamentarnega TO glej Coenen, R. et al. (1991), Parlamentarische TA-Einrichtungen und ihre gegenwertige Themen, TA-monitoring Bericht I, TAB-Arbeitsbericht 5/91, Karlsuhe: AFAS. 5 Maloney, J. D. (1982), How companies Assess Technology, Technological Forecasting and Social Change 22, str. 321–329. 6 Furstenwerth, H. (1993), Technology Management and Technology Assessment in the Chemical Industry. Proceedings of the 3th European Conference on Technology Assessment, Copenhagen 4th–7th november 1992, Copenhagen. eni strani ter uporabnim okoljem na drugi. Smith in Leyten sta to obliko TO poimenovala “konstruktivno tehnolo{ko ocenjevanje” (KTO), ker je usmerjeno h konstrukciji tehnologij.2 KTO posku{a v razvoj tehnologij vklju~iti javni interes, javne zahteve in ali aspiracije. Candaele3 je pred kratkim zapisal, da je obrat od TO “zgodnjega opozorila” KTO potekal vzporedno s paradigmatskim preobratom v dru`benih {tudijah o tehnologijah. [tudije so se od preu~evanja vplivov tehnologij na dru`bo preusmerile k preu~evanju vplivov dru`be na razvoj tehnologij. TO se je kot praksa institucionaliziralo v razli~nih oblikah. Prva oblika je parlamentarno TO s specifi~nimi “institucijami”, katerih namen je svetovanje ~lanom parlamenta. Urad TO Zdru`enih dr`av Amerike (OTA) je bil prvi parlamentarni TO urad, ustanovljen leta 1973 kot analiti~na veja ameri{kega kongresa. [tevilne evropske dr`ave so v zadnjih letih ustanovile podobne urade.4 Druga institucionalna oblika TO so nacionalna ali supranacionalna prizadevanja za promoviranje ali podporo ideji in praksi TO. Ve~je {tevilo vlad vklju~uje TO v svoje nacionalne znanstvene in tehnolo{ke programe. Evropska komisija namenja TO vedno ve~jo pozornost. Program FAST (Napovedovanje in ocenjevanje v znanosti in tehnologiji) je dobro znan, pobude TO pa podpira tudi novej{i program EC VALUE II. Tretja oblika institucionalizacije TO postopoma poteka znotraj univerze v obliki lo~enih oddelkov ali delov oddelkov, usmerjenih k prou~evanju odnosov med znanostjo, tehnologijo in dru`bo. ^etrto obliko pomeni po~asna institucionalizacija “nevidnega kolid`a” oseb, ki so vklju~ene v promoviranje ali izvajanje TO. Evropski kongresi o tehnolo{kem ocenjevanju privabljajo ljudi iz vseh zgoraj omenjenih institucij. Na koncu moramo omeniti tudi obstoj industrijske oblike TO. V zadnjem ~asu uporabljajo v zasebnih podjetjih za pomo~ pri strate{kem na~rtovanju veliko sredstev, ki so podobna TO. Te prakse pogosto niso imenovane TO, temve~ “podjetni{ko na~rtovanje” ali “uporabno TO”5, 6. Kljub nara{~ajo~i institucionalizaciji TO ni soglasja o tem, kaj TO to~no je, kako naj bi se izvajalo ter kdo naj bi bili njegovi poobla{~enci in klienti. Velika razprava te~e tudi o koristnosti TO in o tem, kako naj bi bilo organizirano. Debata je videti nejasna, ker se TO alternativno obravnava kot politi~na in (dru`beno) znanstvena aktivnost. TO tako nekateri {tejejo za del regulativne veje javne politike, drugi pa jo imajo za akademsko disciplino. Razprava o TO je nejasna tudi zato, ker se koncept TO prepogosto obravnava kot “~rna skrinjica”. Vsi pro in contra niso naslovljeni na temeljno vpra{anje: kako naj bo tehnologija ocenjevana? Na “osnovno” metodolo{ko vpra{anje lahko odgovorimo le, ~e TO obravnavamo kot dru`beno prakso na tleh znanstvenih in politi~nih zadev. Razprava za ali proti in reflektiranje o mo`ni organizaciji TO ne more potekati neodvisno od teko~ih diskusij o 178 RIZIČNA DRUŽBA TO K dru`beno konstruktivisti~nemu ogrodju tehnolo{kega ocenjevanja naravi znanstvenih praks in politi~nih sistemov. V tem tekstu bomo delno posku{ali odpreti ~rno skrinjico TO z osredoto~anjem na odnose med TO in dru`benimi znanostmi. Dru`beno konstruktivisti~na smer v dru`benih znanostih in njen pomen za TO V uvodu je bilo re~eno, da moramo TO obravnavati kot dru`beno prakso. TO se nana{a na politi~ni in znanstveni na~in pogleda na realnost in je tako na dva na~ina povezano z dru`benimi znanostmi: (i) kot dru`bena praksa je TO lahko in mora biti prou~evano z dru`beno znanstvene perspektive ter je (ii) kot delno znanstvena praksa tudi del dru`benih znanosti. Zadnje namiguje na dejstvo, da na koncepte o TO nujno vplivajo teko~e razprave v dru`benih znanostih. TO ni vrednostno nevtralno (s tem se danes strinja ve~ina znanstvenikov) in ni neodvisno od teoreti~nih in metodolo{kih izbir. Razumevanje TO in delovanje v smeri ve~ in bolj{ega TO torej ni mo`no brez njegove umestitve v kontekst dru`benih znanosti. Odlo~ilno vlogo pri uspehu ali neuspehu katere koli vrste TO kot znanstvene prakse igra naslednje: (i) projektna uprava TO, (ii) tehnike zbiranja informacij, (iii) metodolo{ki okvir in (iv) teoreti~ni okvir. Vsak projekt ali praksa vsebuje upravna vpra{anja. Uprava je izredno pomembna predvsem v primeru KTO, ker morata biti znanstveni projekt in diskusijski projekt vzpostavljena in med seboj povezana. TO se ne moremo lotiti brez zbranih informacij. Tehnike procesa zbiranja informacij so obi~ajno “izposojene” od dru`benih znanosti. Problem je bil do sedaj predvsem v tem, da je bila izbira tehnik obravnavana kot neproblemati~na. Izbira pa je vendarle odvisna od metodolo{kega in teoreti~nega okvira, v katerem nekdo dela. Kot bo re~eno spodaj, je pozitivizem dolgo bil in je v veliki meri {e zmeraj dominantna metodolo{ka paradigma TO. Obstaja veliko razlogov za opustitev pozitivisti~ne paradigme v dru`benih znanostih in njeno nadomestitev s paradigmo, ki bi bila bolj prirejena dru`benemu svetu, kot ga obravnavajo dru`bene znanosti. Pozitivisti~ni koncepti tehnolo{kega razvoja so sicer res izginili iz novej{ega TO razmi{ljanja, vendar TO skupnost {e vedno ni dovolj dobro spoznala, da je pozitivizem potrebno opustiti tudi na metodolo{ki in tehni~ni ravni. Trdiva, da je TO lahko uspe{no organizirano samo, ~e prevzame ne-pozitivisti~ne koncepte dru`benih znanosti. Le-ti vklju~ujejo uporabo nepozitivisti~nih raziskovalnih metod in tehnik v procesu zbiranja informacij ter namenjajo dovolj pozornosti tudi teoreti~nim vidikom. Pomembna lastnost pozitivizma je od teorije neodvisna uporaba tehnik in metod. Presenetljivo je, da je TO v veliki meri RIZIČNA DRUŽBA 179 Luk Van Langenhove, Robert Berloznik 7 J.Van Boxsel, (1992), The Relevance of Technology Dynamics for the Practise of Constructive Technology Assessment, neobjavljen tekst, MERIT, PO Box 616, 6200 MD Maastricht, Netherlands. 8 J. D.Greenwood, (1991), Relations and Representations: An Introduction to the Philosophy of Social Psychological Science, Routledge, London. 9 Glej 8 in R. Harre, in P. F. Secord, (1972), The Explanation of Social Behaviour, Blackwell, Oxford. 10 P. L. Berger, in T. Luckmann, (1971), The Social Construction of Reality, Penguin, Harmondsworth. 11 R. Harre, (1992), What’s Real Psychology: A Plea for Persons, Theory and Psychology, 2 (2), str. 153–158. 12 K. J. Gergen, (1985), The Social Constructionist Movement in Modern Psychology, American Psychologist, 40, str. 266–275. organizirano brez mo~ne teoreti~ne podpore. Van Boxsel meni, da je podro~je {tudij tehnolo{ke dinamike redka izjema, ki se lahko obna{a kot teorija za KTO.7 Pozitivizem je dolgo dominiral v dru`benih znanostih, predvsem v sociologiji in psihologiji. Uporaba pozitivisti~nega koncepta znanosti v dru`benem svetu rezultira z mehanicisti~nim pogledom na svet, v katerem obstajajo preprosti vzro~ni odnosi med dru`benimi entitetami. Dru`beni pojavi v pozitivisti~ni praksi dru`benih znanosti ~akajo, da jih bodo “odkrili” dru`beni znanstveniki. Greenwood8 je to poimenoval model “spe~e lepotice”, kjer princ-preiskovalec pride mimo in “prebudi” pojav. Stari TO koncept zgodnjega opozorila se dobro ujema s takim pogledom na dru`beni svet in dru`beno znanost. Prvi koncept TO je prevzel takrat prevladujo~i pozitivisti~ni na~in razmi{ljanja, zato ni za~udujo~e, da je bilo TO obravnavano kot instrument za merjenje in kontrolo “u~inkov” tehnologij. Tehnolo{ki ocenjevalec je bil neke vrste “princ-preiskovalec”, ki je sposoben odkriti skrite u~inke tehnologij. Pozitivisti~na “main-stream” paradigma v dru`benih znanostih je znotraj dru`benih znanosti `e najmanj zadnja tri desetletja podvr`ena te`kim kritikam.9 Rezultat kriticizma je, da nepozitivisti~ni koncepti postajajo vedno bolj pomembni. Dru`beni konstruktivizem je danes ena najbolj cveto~ih novih paradigem znotraj dru`benih znanosti. Za~etke dru`benega konstruktivizma lahko najdemo v delu Bergerja in Luckmana10, ki sta trdila, da adekvatno razumevanje “realnosti sui generis” zahteva preiskavo na~ina konstrukcije realnosti. Danes obstajajo razli~ne verzije dru`benega konstruktivizma. Harre11 meni, da je skupna teza vseh razli~ic diskurzivna produciranost psiholo{kih fenomenov in bitij, v katerih so realizirani. K tej trditvi je mogo~e dodati, da si lahko zamislimo diskurzivno producirane tudi dru`bene pojave, prakse in institucije, v katerih se realizirajo. Ena sredi{~nih to~k te paradigme je, da je ~lovek konstruktor (dru`bene) realnosti. Mnenja se razhajajo glede tega, kako in do kolik{ne mere je dru`bena realnost konstruirana. Razlika med “{ibkim” in “mo~nim” dru`benim konstruktivizmom omogo~a u~inkovit prikaz raznovrstnosti dru`benega konstruktivizma. Mo~na oblika dru`benega konstruktivizma trdi, da je “objektiven” opis sveta nemogo~, ker lahko govorimo samo o svetu. Gergen12 pravi, da dru`beni konstruktivisti obravnavajo teorije o svetu kot “izdelek javne izmenjave”. Dru`beni konstruktivizem v svoji {ibki obliki nasprotno trdi, da je mo`en opis realnega sveta, vendar moramo vedno upo{tevati tudi mesto oblikovalca teorij. Poudarek {ibke verzije je na mno{tvu in relativnosti ~love{kih interpretacij realnosti. Mo~ne verzije pa poudarjajo posledice, ki jih dru`bene konstrukcije pu{~ajo na ~love{kem mi{ljenju in delovanju. Gibanje dru`benih konstruktivistov v dru`benih znanostih do sedaj {e ni bilo neposredno povezano s TO, vendar za to obstajajo 180 RIZIČNA DRUŽBA TO K dru`beno konstruktivisti~nemu ogrodju tehnolo{kega ocenjevanja te`nje. Najpomembnej{a je konvergenca med KTO in gibanjem dru`benih konstruktivistov v raziskavi tehnolo{ke dinamike.13 Dru`beno konstruktivisti~ne {tudije znanosti in tehnologije so bile v zadnjih letih pomembne predvsem na podro~jih sociologije znanosti, {tudija znanstveno-tehnolo{kih odnosov in {tudija dinamike tehnolo{kih razvojev.14, 15, 16, 17 Znanstveno prou~evanje znanosti ima svoje izvore v filozofskih teorijah znanosti, kjer so bile subjekt analize najprej znanstvene izjave in teorije (Carnap) ter kasneje znanstvene raziskovalne tradicije (Lakatos, Kuhn). Med razli~nimi pristopi pa obstajata dva klju~na problema. Je znanstveno reprezentiran svet ali na{e izkustvo sveta? Kako lahko razlikujemo resni~ne in napa~ne predstave med seboj? Spoznanje je v prvih poskusih znanosti znanstvenih {tudij igralo pomembno vlogo in produkcija znanstvenega vedenja ni vklju~evala dru`benih faktorjev. Mertonova sociologija znanosti in {e bolj Fleckova analiza dru`benih procesov, vklju~enih v produkcijo “dejstev”, pa sta pozornost preusmerili s kognitivnega funkcioniranja posameznih znanstvenikov k znanosti kot normativno uravnanim produktom strukturiranih dru`benih skupin. Mertonova strukturalno-funkcionalna analiza je postala relativno cveto~e polje v prou~evanju znanosti in v sociologiji znanosti. Sociologija znanosti se je postopoma premaknila k bolj antropolo{kemu stali{~u in izzvala mertonisti~ni ideal znanstvenih norm. Vlogo dru`benih faktorjev v znanstveni produkciji predstav sta poudarili tako edinbur{ka (“mo~an” Bloorov program18) kot “pari{ka” {ola (Bourdieu, Latour, Woolgar, Knorr-Cetina). Dru`beno konstruktivisti~ni pristop, vezan na Latourjeva19, Woolgarjeva in Knor-Cetinova dela, je celo zagovarjal stali{~e, da predstave svet prej ustvarjajo kot reflektirajo. V teh klju~nih {tudijah so uporabili antropolo{ko metodo za prou~evanje dela znanstvenikov v laboratorijih. Njihov najbolj izstopajo~ zaklju~ek je bil, da se znanstvena resnica konstruira v procesu od eksperimenta do objavljenega teksta. Knorr-Cetina je pokazal, da znanstvena besedila lahko razumemo tudi kot “vajo v depersonalizaciji”. Vse dru`bene interakcije, ki so bistveni del znanstvenega eksperimenta, so odstranjene, dokler ne ostane besedilo, ki predstavlja “~isto zgodbo”. Sorazmerno neodvisno od pristopa dru`benih konstruktivistov se je pojavil prenovljeni interes za kognitivne aspekte znanosti.20 Woolgar21 pravi, da je danes glavno vpra{anje znanstvenih {tudij, do katere mere so lahko integrirani dru`beni in kognitivni pristopi. Meniva, da ima gibanje dru`benih konstruktivistov v dru`benih znanostih za TO trojni pomen. Prvi~, zagotavlja teoreti~ni okvir za razmi{ljanje o subjektu TO, namre~ o tehnolo{kih raziskavah in razvojih. Drugi~, zagotavlja epistemolo{ke alternative pozitivisti~nim konceptom TO in tretji~, dopu{~a, da o TO razmi{ljamo kot o dru`beni konstrukciji. Prvi vidik je znotraj TO {iroko priznan, medtem ko sta drugi mo`ni relevanci slabo raziskani. Naslednja razdelka vsebujeta zagovor in delni razvoj 13 T. J. Pinch, in W.E. Bijker, (1984), The Social Construction of Facts and Arte Facts; or how the Sociology of Science and the Sociology of Technology might benefit from each other, Social Studies in Science, 14, str. 399–441. 14 K. D. Knorr-Cetina, (1981), The Manufacture of Knowledge, Pergamon & Press, Oxford. 15 B. Latour, (1987), Science in Action, Open University Press, Milton Keynes. 16 W. E. Bijker, Th. P. Hughes, in T. J. Pinch, (1987), The Social Construction of Technological Systems. New Directions in the Sociology and History of Technology, MIT Press, Cambridge. 17 M. Dierkes, in U. Hoffmann, (1992), New Technologies at the Outset. Social Forces in the Shaping of Technological Innovations, Campus Verlag, Frankfurt/ New York. 18 D. Bloor, (1976), Knowledge And Social Imaagery, Routledge and Keagen Paul, London. 19 B. Latour, in S. Woolgar, (1979), Laboratory Life, Sage Publications, Los Angeles. 20 M. De Mey, (1982), The Cognitive Paradigm, Dordrecht: Ridel. 21 S. Woolgar, (1989), Representation, Cognition and Self: What Hope for an Integration of Psychology and Sociology. V: S. Fuller et al. (Eds), The Cognitive Turn: RIZIČNA DRUŽBA 181 Luk Van Langenhove, Robert Berloznik Sociological and Psychological Perspectives on Science, Kluwer Academic Publishers, Dordrecht. 22 B. Davies, in R. Harre, (1990), Positioning: The Discursive Production of Selves, Journal for the Theory of social Behaviour, 20 (1), str. 43–63. 23 R. Harre, in L. Van Langenhove, (1991), Varities of Positioning. Journal for the Theory of Social Behaviour, 21, str. 393–407. 24 L. Van Langenhove, in R. Harre, (1993), Positioning and Autobiography: Telling your Life. V: N. Coupland in J. Nussbaum (Ed.), Discourse and Life-span Development, Reidel, Dordrecht. 25 L.Van Langenhove, in R. Harre, (1993), Positioning in Scientific Discourse. V: R. Harre (Ed), Reason and Rethoric, The Edwin Mellen Press, Lewiston. 26 Koncepta “pozicije” in “pozicioniranja” izhajata iz podro~ja marketinga, kjer se pozicija nana{a na komunikacijske strategije, ki dovoljujejo “umestiti” dolo~en proizvod med njegove konkurente. Uporaba pojma je blizu militantnemu pojmu “pozicije”: pozicijo se vedno zavzame nasproti poziciji sovra`nika. dru`beno konstruktivisti~nega pristopa k TO, ki obravnava omenjene probleme. Pristop pozicionisti~ne teorije (positioning theory) k TO Dru`beno konstruktivisti~ni pristop k tehnolo{ki dinamiki trdi, da je tehnologija dru`beno konstruiran proces. Rada bi poudarila, da je poleg tehnologije tudi tehnolo{ko ocenjevanje dru`beno konstruiran pojav. ^e se strinjamo, da je potrebno razumeti mnogodelno dru`beno realnost, v kateri se tehnologija pojavlja, da bi razumeli njen razvoj, potem si lahko TO zamislimo kot specifi~no dru`beno dejanje, kjer so dejavniki aktivno vklju~eni v dru`beno konstruiranje tehnologije. Najina trditev je, da moramo TO razumeti kot specifi~no obliko dru`bene konstrukcije tehnologije. ^eprav lahko re~emo, da so vse tehnologije dru`beno konstruirane, pa niso vse TO. Posebnost TO dru`bene konstrukcije tehnologije bi lahko bila, da se v proces vklju~eni dejavniki zavedajo pogledov dru`benih konstruktivistov na njihova dejanja. Pristop dru`benih konstruktivistov k tehnolo{kemu ocenjevanju se za~ne s trditvijo, da je TO specifi~na vrsta diskurza med ljudmi, v katerem je dru`beno konstruirana tehnologija in njene “ocene”. Dru`beno konstruktivisti~na analiza TO vklju~uje vsaj naslednje: (i) identifikacijo oseb, vklju~enih v diskurz TO, in (ii) analizo diskurza TO. Dru`beni konstruktivizem se ukvarja predvsem s tem, kako akterji producirajo diskurze, in z vplivom diskurzov na akterje. V naslednjih razdelkih bova predstavila in uporabila temeljna na~ela pozicionisti~ne teorije kot poskus razvoja takega dru`beno konstruktivisti~nega pristopa k TO. Najprej bodo na kratko prezentirani temeljni elementi pozicionisti~ne teorije, njim pa bo sledila raziskava konceptov “scenarijev TO” in “pozicij TO”. Pozicionisti~na teorija Pozicionisti~na teorija22, 23, 24, 25 predstavlja koncepta “pozicije” in “pozicioniranja” kot metafori zato, da dojamemo, da so osebe znotraj konverzacij “locirane” kot observativno in subjektivno koherentni udele`enci skupno produciranih scenarijev26. Razprava je tekla o tem, da dru`bene sile dejanj govora, pozicij in scenarijev v konverzacijah oblikujejo medsebojno dolo~ujo~e triade. Privzetje “pozicije” vklju~uje uporabo retori~nih sredstev, ki nas same in druge govorce predstavijo v razli~nih vrstah odnosov. Ti vklju~ujejo refleksijo mo~i, odnose sposobnosti (vednost/ignoranca), odnose moralnih pozicij (zaupanja vreden/ 182 RIZIČNA DRUŽBA TO K dru`beno konstruktivisti~nemu ogrodju tehnolo{kega ocenjevanja zaupajo~) in tako dalje. Vsaka pozicija obstaja samo kot recipro~nost druge pozicije. Koncept je bistveno konverzacijski. V diskurzivnih procesih se dogajata dve bistveni stvari: (i) ljudje pozicionirajo sami sebe in (i) druge ter (ii) predstavljajo verzije materialnega in dru`benega sveta s pomo~jo retori~nih re-opisov. Zadnje se pogosto dose`e z diskurzivno produkcijo zgodb o materialnih in dru`benih dogodkih v skladu z dolo~enimi lokalno sprejemljivimi pripovedovalnimi konvencijami. Koncepte pozicioniranja in retori~ne rekonstrukcije lahko uporabimo tudi za razumevanje kreacije razli~nih dru`benih svetov in jazov, ki jih naseljujejo. Pozicionisti~no teorijo tako lahko uporabimo v {tevilnih institucionaliziranih diskurzivnih procesih, kot so pravo, znanost, politika, umetnostna kritika in tako dalje. V vsakem primeru lahko prakse takega institucionaliziranega polja razumemo v terminih pozicionirajo~ih dejanj udele`encev in tega, kako tipi~ne diskurzivne prakse dolo~enega polja proizvajajo specifi~ne re-opise dolo~enih aspektov sveta in jih tako osnujejo. Hitro lahko opazimo, da se ilokucionarna mo~ in pozicija medsebojno dolo~ata. Konverzacije imajo scenarije in z njimi bodo povezane pozicije, ki jih ljudje v pogovoru zavzemajo. Nekdo se lahko obna{a kot u~itelj tako, da njen/njegov glas privzame poznano formo: scenarij in{trukcij, dogajanj v razredu. V`ivljanje v govor in v dejanja osebe s pedago{kimi scenariji vklju~uje privzemanje takih in druga~nih pozicij; isto~asno postanejo besede in dejanja relativno dolo~ena kot dru`bena dejanja in{trukcij, popravljanja, graje, nagrajevanja in drugega. Scenariji TO V na{i dru`bi se pojavljajo {tevilne razprave o tehnologiji. Kadar koli je razvita nova tehnologija ali pa je `e obstoje~a na novo implementirana, se pojavijo specifi~ni scenariji o tej tehnologiji. Scenarije moramo razumeti kot konverzacije med akterji, ki so vpleteni v dolo~en tehnolo{ki razvoj ali implementarni proces. Dejanje “konverzacije” mora biti {iroko definirano. Pisani scenariji v pismih in formularjih (raziskovalni predlogi, pisana komunikacija, osnutki ~lankov...) morajo biti prav tako obravnavani kot konverzacije. Naslednja izmenjava naj slu`i kot primer, kako se lahko razpravlja o tehnolo{kih razvojih: A: “Razvoj tega senzorja je znanstveno izredno pomemben in je lahko koristen za industrijske aplikacije.” B: “Da, strinjam se. Da bi upravni odbor prepri~ali, naj vlaga ve~ v na{o raziskavo, potrebujemo podatke, ki bi podprli na{o stvar. Zato moramo nujno izvesti tr`no raziskavo.” RIZIČNA DRUŽBA 183 Luk Van Langenhove, Robert Berloznik Drugi primer konverzacije o tehnologiji je lahko naslednji: X: “Ta genetsko modificirana rastlina tobaka je kon~no imuna na ve~ino bolezni, ki jih lahko najdemo na tem podro~ju. Bojim pa se, da bi javni odpor do tega lahko prina{al probleme. Zato menim, da potrebujemo {e ve~ raziskav o tveganjih v primeru izpustitve modificiranih rastlin v naravno okolje.” Y: “@al mi je, vendar ta mo`nost ni obstajala na za~etku projekta. Kupec ~aka na rezultate, z javnim nezaupanjem pa bomo opravili kasneje.” Dva kratka primera ka`eta, da se v preprostih konverzacijah o tehnolo{kih razvojih dogaja veliko ve~ kot zgolj “govorjenje”. Te konverzacije prika`ejo, da vsak tehnolo{ki problem obdaja kompleksna mre`a diskurzov z razli~nimi scenariji. Zna~ilnost takih scenarijev je, da vodijo k dolo~enemu “razpletu” (prina{anju odlo~itev). Tehnologije so v teh scenarijih vedno ocenjevane. Ocenjevanja so mnogostranska: razli~ni ljudje bodo ocenjevali dano tehnologijo ob razli~nih prilo`nostih in ob razli~nem ~asu. Vsa ta ocenjevanja pa lahko razumemo samo, ~e so ume{~ena v svoj kontekst scenarijev in razpletov. ^e potrdimo, da sta vsak tehnolo{ki razvoj ali implementacija vedno postavljena v scenarije med ljudmi ter med institucijami in ljudmi, lahko ocenjujemo dve stvari. Tehnologije se skozi konverzacije o tehnologijah “dru`beno konstruirajo”. Po drugi strani pa se znotraj scenarijev neizbe`no postavljajo vpra{anja o tehnologijah. Tehnologije so kot take vedno ocenjevane, ostane nam le vpra{anje, kdaj, od koga in kot del kak{nih vrst scenarijev. ^e pogledamo podrobnosti poteka vpra{anj, lahko re~emo, da obstajata dve {iroki kategoriji: (1) regresijska vpra{anja in (2) progresijska vpra{anja. Temeljni obliki regresijskih vpra{anj sta vpra{anji zakaj in kako. Zakaj se je stroj pokvaril? In “kako je do nesre~e pri{lo?”. Temeljni obliki progresijskih vpra{anj pa sta “kaj se bo zgodilo?” in “kak{ne bodo posledice stvari, ki se bo zgodila?”. Potek vpra{anj o tehnologijah ne vklju~uje le vpra{anj, temve~ ponuja tudi odgovore. Odgovore na regresijska vpra{anja lahko imenujemo poro~ila ali opravi~ila. Odgovori na progresijska vpra{anja pa so vidiki. Tehnolo{ko ocenjevanje vedno vklju~uje potek vpra{anj in odgovorov, ki poraja govorna dejanja poro~ila ali vidika o tehnologiji. Tovrstna govorna dejanja imajo lahko dolo~eno mo~. Ko evalvator R&D predloga re~e “ne”, ima to govorno dejanje mo~, da ustavi dolo~eno linijo fundiranja tehnolo{kega razvoja. Govorna dejanja imajo tudi druge mo~i, kot je dolo~itev nadaljevanja scenarijev, katerih del so, in vpliv na ljudi, ki so vanje vklju~eni. Razumevanje TO v terminih scenarijev prina{a ve~ reda v nejasne razprave, ki so bile omenjene v prvem delu. Razpravam o potrebnosti ali nepotrebnosti TO lahko preprosto odgovorimo z 184 RIZIČNA DRUŽBA TO K dru`beno konstruktivisti~nemu ogrodju tehnolo{kega ocenjevanja izjavo, da je postavljeno napa~no vpra{anje. Scenariji TO se vedno pojavijo, ~e jih tako imenujemo ali ne. Bolj relevantna vpra{anja so vpra{anja, kako, kdaj in zakaj se pojavljajo scenariji TO. K temu se bomo vrnili kasneje. Hkrati lahko potrdimo, da isto~asno obstajajo razli~ni scenariji za vsako dano tehnologijo. Obstoj posameznega scenarija ni mo`en. Tehnolo{kih ocenjevanj je toliko kot teko~ih diskurzov. To nakazuje, da bi med razli~nimi tipi tehnologij lahko obstajale razlike glede na njihovo ocenjevanje. Nekatere tehnologije so subjekt velikega {tevila scenarijev v dru`bi, druge pa le redko dobijo prostor v dru`benih diskurzih. Sprejetost nove tehnologije naj se ne bi ena~ila z majhnim {tevilom teko~ih scenarijev. Za~etek in konec dolo~enega scenarija TO je te`ko natan~no dolo~iti. Posledica tega je, da te`ko govorimo o TO kot o “ne~em”, kar je treba storiti in ~igar “u~inkov” po dovr{itvi ni ve~. Akter lahko v najbolj{em primeru za~ne nov scenarij in ga “uradno” imenuje “TO”. Pomembno je poudariti, da tovrstno “uradno” TO nikoli ni prvo. Vedno obstajajo drugi scenariji TO, preden se pojavi “uradni”. Pred-uradne scenarije TO bi lahko poimenovali “prvovrstne TO” (ocenjevanja v teko~ih razpravah, ki niso ozna~ena s “TO”). Prvovrstni scenariji so bili v pozitivisti~nih konceptih zanemarjeni. Z dru`beno konstruktivisti~ne perspektive pa morajo biti prvovrstni scenariji TO pridru`eni “uradnim” scenarijem TO, ki jih potem lahko imenujemo “drugovrstni scenariji TO”: specifi~ni scenariji delno o drugih preteklih in teko~ih scenarijih. Kadar koli tovarna prevzema novo tehnologijo v produkcijskem procesu, bo nova tehnologija ocenjevana na delovni ravni na upravni ravni ... Vse to so “prvovrstni” scenariji, ki so lahko in naj bi bili pridru`eni kateremu koli “uradnemu” TO. Tako imenovano uradno TO morda najbolje lahko obravnavamo tudi kot poskus zbli`anja razli~nih teko~ih diskurzov. Celo “uradni” scenarij TO je lahko vklju~en v druge vi{je vrste scenarijev. Scenarij “tehnolo{kega ocenjevanja” je lahko tudi sam ocenjen. Pomembna razlika v vseh scenarijih je stopnja, do katere imajo nekatera govorna dejanja dolo~ene mo~i zunaj scenarijev. Pozicije TO Do zdaj smo se osredoto~ali na scenarije TO kot posebno vrsto diskurza, v katerem so tehnologije dru`beno kreirane. Tovrstne scenarije TO izvajajo akterji, ki so vklju~eni v razvijanje ali implementacijo tehnologij. Vsi tak{ni akterji so na dolo~enih pozicijah in so tudi sami pozicionirani od drugih akterjev. Mo`ne pozicije, ki zadevajo tehnologije, reflektirajo dvojni odnos med ljudmi in tehnologijami: osebe so “tisti, ki stavijo” in lahko z implementacijo tehnologij pridobijo ali izgubijo, ter imajo {irok RIZIČNA DRUŽBA 185 Luk Van Langenhove, Robert Berloznik 27 E. Guba, in Y. Lincoln, (1989), Forth Generation Evaluation, Sage Publishers, London. 28 “Evalvacija” je praksa, ki izhaja iz izobra`evanja. Dandanes je veliko ~love{kih dejanj evalvirano na znanstven na~in: posel, terapije, raziskovalni programi... V evalvacijskih {tudijah se bijejo enake paradigmatske bitke kot drugod v dru`benih znanostih. Od leta 1980 naprej pridobivajo podro~je kvalitativne oblike evalvacije. Najbolj obdelano obliko kvalitativne evalvacije sta razvila Guba in Lincoln. Skovala sta izraz “evalvacija ~etrte generacije” za evalvacijsko prakso, ki jo je inspiriral dru`beni konstruktivizem. prostor za prina{anje odlo~itev o tehnologijah. Guba in Lincoln27 sta glede na evalvacije28 identificirala tri {iroke razrede tistih, ki stavijo. Na podlagi njunih dognanj lahko govorimo o naslednjih skupinah le-teh, ki so vklju~ene v razvoj in uporabo novih tehnologij: Zastopniki: osebe, vklju~ene v produkcijo, razvoj in implementacijo tehnologij; to so vklju~eni (a) znanstveniki in in`enirji ter (b) tisti, ki sprejemajo odlo~itve. Uporabniki: osebe, ki jim implementirana ali razvita tehnologija prina{a dobi~ek. Med mo`nimi uporabniki so: (a) neposredni uporabniki; (b) posredni uporabniki osebe, katerih odnos z neposrednimi uporabniki je posredovan, olaj{an, stopnjevan ali pa je nanj druga~e pozitivno vplivano; in (c) osebe, ki pridobijo z dejstvom, da je tehnologija producirana. @rtve: osebe, na katere tehnologija negativno vpliva: (a) skupine, ki so sistemati~no izklju~ene od uporabe tehnologij; (b) skupine, ki trpijo zaradi negativnih stranskih u~inkov, in (c) osebe, ki imajo prilo`nostne stro{ke zaradi opu{~enih prilo`nosti. Navedeni seznam tistih, ki stavijo, ni obse`en in ni tipologija, kar pomeni, da lahko vsaka oseba isto~asno uspe{no igra razli~ne vloge pri stavljenju. Poleg tega so lahko tisti, ki stavijo, pogosto identificirani tudi kot skupine. Vsaka taka skupina ima lastne trditve, skrbi in probleme v zvezi s tehnologijami. “Trditev” je vsaka tehnologiji naklonjena izjava. “Skrb” je vsaka izjava, predstavljena od tistih, ki stavijo, ki tehnologiji ni naklonjena, “problem” pa katero koli stali{~e, s katerim se razumne osebe lahko ne strinjajo. Igra med razli~nimi osebami, ki stavijo, poraja zgoraj omenjene scenarije TO, vendar to {e ne pomeni nujno, da se vsak od njih pozicionira ali je pozicioniran za “tehnolo{kega ocenjevalca”. Izjava, da nekdo izvaja tehnolo{ko ocenjevanje ali da je le-to nujno, pomeni, da se namerno pozicioniramo na dolo~en na~in. To pozicijo lahko imenujemo zagovarjano pozicioniranje TO, ki glede na pozicionisti~no teorijo nujno vklju~uje pozicioniranje drugih, ki stavijo. Z zagovarjanjem TO so nekateri, ki stavijo, pozicionirani tako, da morajo ocenjevanje dovoliti ali izvesti. Preprosto dejstvo, da se v zagovarjani poziciji TO zatrjuje nujnost TO, odpira ne-TO pozicijo, ki lahko hitro dobi negativno konotacijo. Za~ete in ustvarjene pozicije skupaj omogo~ajo dolo~ene scenarije in dolo~ena dejanja. K {tudiju diskurza TO in pozicij TO V prej{njih razdelkih smo zagovarjali mnenje, da lahko TO obravnavamo kot konfrontacijo razli~nih konstrukcij tehnologije z razli~nimi skupinami tistih, ki stavijo. Dejstvo, da imajo te razli~ne skupine razli~ne koncepte TO, ne pomeni, da ima vsaka skupina 186 RIZIČNA DRUŽBA TO K dru`beno konstruktivisti~nemu ogrodju tehnolo{kega ocenjevanja vedno samo en koncept. Nasprotno, koncepti TO nastajajo v diskurzih (znotraj skupine in z zunanjim svetom) in so zato delno dolo~eni z na~inom konverzacij, v katere je vklju~ena skupina tistih, ki stavijo. Druga~e povedano, so koncepti TO kreirani in re-kreirani v diskurzih. Uporaba pozicionisti~ne teorije nam omogo~a koristen pogled na ta proces v kak{ni analiti~ni podrobnosti. ^e TO obravnavamo kot nekaj, kar zbli`uje razli~ne konstrukcije zaradi stopnjevanja pogajalskega procesa, mora biti jasno, da ne more obstajati ena sama “resnica” TO o tehnologiji. Vsaka skupina tistih, ki stavijo, ima svoj lastni diskurz TO. Sistemati~no TO se razlikuje od teh diskurzov TO v tem, da (a) posku{a slediti rigorozni metodi, (b) posku{a zdru`iti razli~ne diskurze TO in (c) posku{a biti kriti~na do lastnega diskurza TO. Tovrsten dru`beno konstruktivisti~ni pristop k TO ne nagla{uje neposrednega ocenjevanja posledic ali prihodnosti tehnologij, temve~ poudarja konceptualizacijo posledic ter razpravljanje o posledicah med posamezniki. Vloga “tehnolo{kega ocenjevalca” v takem pristopu je vloga organizatorja in olaj{evalca, ki prina{a (znanstvene) informacije in omogo~a konfrontacije. Pomembno je poudariti, da tehnolo{ki ocenjevalec ne stoji “nad” ali “pod” tistimi, ki stavijo, temve~ stavi v resnici on sam! Tehnolo{ko ocenjevanje se mora {e naprej razvijati kot orodje za “upravljanje” tehnolo{kih razvojev. Da bi to dosegli, je potrebno spodbuditi razvoj instrumentalnih in metodolo{kih aspektov TO, poleg tega pa bi tudi TO samo moralo postati tema “ocenjevanja”. Na{e prepri~anje je, da so empiri~ni {tudiji TO kot prakse in diskurza ter teoreti~no osnovanje TO v diskurzivni analizi (pozicionisti~ni teoriji) nujno potrebni koraki v vsakem poskusu okrepitve u~inkovitosti in uspe{nosti TO. Robert Berloznik je {tudiral politi~ne vede na Vrije Universiteit v Bruslju (VUB). Na Flamskem in{titutu za tehnolo{ke raziskave je koordinator tehnolo{kega ocenjevanja (VITO, Mol – Belgija). RIZIČNA DRUŽBA 187 Andrej A. Luk{i~, Ljubica Jelu{i~ Predstavitev gibanja Pugwash Smo v najbolj nevarnem obdobju – odkar se je za~ela jedrska doba, obstaja namre~ resna nevarnost, da izgubimo slu`be. (Pugwash Newsletter, julij/oktober 1995) Razumevanje tehnologije se je, kolikor je bila tehnologija sploh predmet socialnega in politi~nega premi{ljanja, v glavnem skr~ilo na idejo, da je tehnolo{ki razvoj poleg drugih zelo pomemben za ekonomski razvoj in sploh za blaginjo celotne dru`be. Tehnologija in njene razli~ne manifestacije so postale v razpravah o politiki in dru`bi resen predmet premi{ljanja {ele v {estdesetih letih. Dru`boslovci, politiki, birokrati, poslovne`i, radikalne {tudentske skupine, pa tudi nekateri naravoslovni znanstveniki in in`enirji so se ~ez ~as poenotili v tem, da je tisto, kar imenujemo “tehnologija”, v jedru pogojev, ki omogo~ajo obstoj na{ega zahodnega sveta. Konsenz o tem, kaj je prava {irina problema, ali druga~e re~eno, strinjanje s tistim, kar mora inteligenca vklju~iti v polje premi{ljanja o dru`bi, je odprl nova obzorja, ki so odsevala tudi v odkrivanju novih razse`nosti samorazumevanja zahodne dru`be kot celote. Premik v razmi{ljanju o tehnologiji in tehniki je imel za razli~ne socialne skupine razli~en pomen. Tako se je znanstvenikom in tehnikom novo spoznanje kazalo v formi moralne dileme, ki presega njihovo neposredno delo. Po drugi svetovni vojni so postali ob~utljivi za dejstvo, da ima lahko znanstvena tehnologija neposredne posledice za ves svet. Nevtralnost tako njihovega poklica kot njihovih spoznanj in rezultatov je postala dvomljiva. Zato so se za~eli intenzivno ukvarjati s politi~nim in moralnim kontekstom, v katerega je vpeta njihova znanstvena dejavnost. Tradicionalno ravnanje znanstvenikov, ki se je kazalo tudi v indiferentnem ob~utku za socialne in politi~ne vplive njihovega raziskovanja, se je spremenilo. K temu je najve~ prispeval nara{~ajo~ ob~utek moralne odgovornosti, ki je terjal od njih, da pomagajo pri omejevanju, in ~e je le mogo~e, pri ukinjanju dejanskih in potencialnih {kodljivih u~inkov znanstvene in tehni~ne eksplozije, ki postaja za{~itni znak na{ega ~asa. Vedno ve~ znanstvenikov se je zavedalo, da so soodgovorni za uporabo znanja, ki ga je treba izkori{~ati v konstruktivne namene, ki so onstran individualnih, skupinskih in nacionalnih interesov, in da se uporabljajo dose`ki znanosti in tehnologije v korist blaginje vsega ~love{tva in ne v njegovo {kodo. PUGWASH 191 Andrej A. Luk{i~, Ljubica Jelu{i~ Gibanje Pugwash je zaradi tega najbolj ~ista odslikava tistega, kar se je po drugi svetovni vojni spremenilo v razmerju med znanstveniki in dru`bo. Gibanje je dobilo ime po vasici Nova [kotska v Kanadi, kjer so se leta 1957 prvi~ sre~ali znanstveniki z Vzhoda in Zahoda, da bi razpravljali o izzivih, ki jih je Russell-Einsteinov Manifest iz leta 1955 naslovil na vso svetovno znanstveno skupnost: porast nevarnosti, ki ji pomeni razvoj oro`ij za mno`i~no uni~evanje, in pomo~ pri prepre~itvi termonuklearne vojne, ki bi uni~ila ~love{tvo in civilizacijo. Gro`nja jedrske vojne in tveganja, ki nastajajo zaradi testiranja jedrskega oro`ja, {e posebno pa izpostavljena vloga, ki jo lahko igrajo znanstveniki pri re{evanju teh problemov, so bile zato osrednje teme prvih sre~anj. Od tod izhaja tudi poimenovanje letnih sre~anj “Pugwash Conferences on Science and World Affairs”. Z vsestransko jedrsko razoro`itvijo kot prioritetno tematiko sre~anj je Pugwash nenehno kazal na navarnosti jedrske oboro`evalne tekme, zavzemajo~ se za popolno in delno prepoved testiranja z jedrskim oro`jem, za zmanj{evanje jedrskega arzenala, za ukrepe, ki bi ovirali proliferacijo jedrskega oro`ja na preostale dr`ave, z obravnavanjem mo`nosti re{evanja kriznih `ari{~ pa je prispeval k prepre~evanju mo`ne raz{iritve konflikta v jedrski spopad. S~asoma je postalo o~itno, da se bodo morale razprave v Pugwashu lotiti tudi dodatnih sorodnih tem, ki so pomembne za ohranitev miru. Agenda se je za~ela postopoma {iriti, vseskozi pa se je ohranjala osnovna poanta, kako se izogniti jedrski vojni. Gibanje Pugwash od samega za~etka deluje v duhu opozarjanja znanstvenikov predvsem na njihovo dru`beno odgovornost. Znanstveniki si preprosto ne morejo dovoliti, da ne bi imeli vpliva tudi na uporabo svojih rezultatov. Kljub temu pa ne smemo pozabiti na mno`ico tistih znanstvenikov, tudi vrhunskih, ki sodelujejo pri izdelavi uni~evalskih oro`ij, ker jih `ene izziv novih znanj in mo`nost svoje tehni~ne koncepte videti v praksi, v dejanskem oro`ju. Tako je npr. v projektu Manhattan ostalo mnogo znanstvenikov, pa tudi ameri{ko reaganovsko Strate{ko obrambno pobudo (Strategic Defence Initiative) – Leta 1995 so podelili Nobelovo nagrado za mir Pugwash Conferences on Science and World Affairs in Josephu Rotblatu, protijedrskemu aktivistu, ki je pomagal pri ustanavljanju organizacije in ji sedaj predseduje – Pugwasheve konference zdru`ujejo znanstvenike, u~enjake in javne osebnosti z Vzhoda in Zahoda, da razpravljajo o jedrskih vpra{anjih in vpra{anjih varnosti – sre~anja koreninijo v letu 1955 napisanem protivojnem manifestu. Manifest je napisal britanski filozof Bertrand Russell – med drugimi ga je podpisal tudi Albert Einstein – na vrhuncu trenj med Vzhodom in Zahodom. Znanstveniki sveta so se s tem hoteli zoperstaviti pogubnemu oro`ju za mno`i~no uni~evanje – dve leti kasneje je bilo prvo sre~anje znanstvenikov v Pugwashu, Nova [kotska, okoli 70 milj od glavega mesta province Halifax, v poletni hi{i kanadskega industrijalca Cyrus-a Eaton-a; na sre~anju je bilo 22 znanstvenikov iz 10 dr`av – Eaton, ki je uspel z ban~ni{tvom in `elezarsko industrijo, je bil rojen v Pugwashu – njegova poletna hi{a je bila va{ka zna~ilnost – {kotski vpliv je tu tako mo~an, da so mnogi cestni znaki napisani v gal{~ini in angle{~ini – ime vasi izhaja iz Indijanske Micmac besede Pagwechk, kar pomeni “plitva voda” ali “plitvina” – Pugwash konference so {e vedno v razli~nih krajih sveta in nekatere so {e tudi v Pugwashu. – od leta 1957 je bilo ve~ kot 500 konferenc, ki se jih je udele`ilo preko 10.000 znanstvenikov, akademikov, politikov in voja{kih osebnosti – udele`enci so povabljeni na osnovi osebnih kvalitet in niso predstavniki vlad ali institucij – sre~anja so zaprta za tisk, da spodbujajo odprto razpravo, zaklju~no poro~ilo pa se sprejme na koncu konference – Pugwash konference so bile temelj za Partial Test Ban Treaty of 1963, the Non-Proliferation Treaty of 1968, and the Antiballistic Missile Treaty of 1972. 192 PUGW ASH Predstavitev gibanja Pugwash so najbolj pozdravljali znanstveniki, ki so v njej videli neomejene mo`nosti raziskovanja in eksperimentiranja, torej tisto, kar jim je bilo zaradi vse manj{ih javnih sredstev, namenjenih raziskovanju, drugod `e onemogo~eno. Znanost ni nevtralna, tudi najbolj tehni~na znanost ne more biti nevtralna. To dejstvo je dokon~no potrdila atomska bomba nad Hiro{imo. Etika zavezanosti razvoju ~love~anstva bi morala znanstvenikom prepovedovati sodelovanje pri izdelavi oro`ij za mno`i~no uni~evanje. ^e bi vsi znanstveniki to sprejeli, bi ne bilo nobene nove jedrske bojne glave, ne novih kemi~nih ali biolo{kih oro`ij. Tudi na drugih podro~jih znanstvenega raziskovanja se lahko odkritja uporabijo v {kodo ~love{tvu, zato bi znanstveniki morali kot del svojega eti~nega kodeksa sprejeti nalogo javnega razkrinkavanja zlorabe znanosti. Joseph Rotblat je v svojem predavanju ob sprejemu Nobelove nagrade za mir dejal, da je pri{el ~as za oblikovanje smernic eti~nega kodeksa za znanstvenike, za nekak{no prostovoljno Hipokratovo zavezo (Rotblat, 1995b: 9). Ta eti~na dr`a je tako Rotblata kot tudi Theodorja Taylorja, glavnega oblikovalca atomske bombe iz Los Alamosa, in mnoge druge zdru`ila v gibanje Pugwash. Ob tem pa si lahko postavimo vpra{anje, ali niso morda za boj proti uni~evalnim izumom v ~love{ki zgodovini najbolj poklicani tisti, ki so pri njih sodelovali. Zdi se nam povsem razumljivo, da je na ~elu gibanja proti atomski bombi Joseph Rotblat, o njeni uni~evalni mo~i in zna~ilnosti ve ogromno, navsezadnje je sodeloval pri odkritju prve atomske bombe, kasneje pa vodil kampanjo proti vodikovi bombi, ki je nastajala v skupnih laboratorijih manhattanskega projekta, in bila je veliko bolj uni~evalna kot atomska. Na ~elu gibanja Pugwash najdemo veliko vplivnih osebnosti tudi iz voja{kega sveta. In spet se nam zazdi samo po sebi umevno, da se v boju proti vojni izpostavljajo tisti, ki so za njeno vodenje najbolj usposobljeni, to je visoki voja{ki poveljniki. Mnogi med njimi so jih dejansko vodili, ~eprav tudi proti svoji volji, nekateri so poveljevali mirovnim operacijam, nekateri so bili v vrhu strate{kih in planskih obrambnih struktur svojih dr`av. Za bolj{i in varnej{i svet se moramo boriti vsi, politiki, javne osebnosti, znanstveniki, posamezniki vseh veroizpovedi in ras, obeh spolov. Mir je blagor ~love{tva, ne domislica najbolj pou~enih. Leonard V. Johnson, upokojeni generalmajor kanadske vojske, tudi eden vplivnej{ih kanadskih pugwashevcev, je dejal, da so mirovni aktivisti ljudje vseh oblik in velikosti, vseh starosti in obeh spolov. Nekateri imajo za seboj profesionalno kariero, ki jim pomaga pri mirovni{kem delovanju, nekateri so pri{li do aktivizma s pomo~jo raziskovanja ali zavesti o dru`beni odgovornosti (Johnson, 27. 11. 1996).1 Ti ljudje so v zadnjih {tiridesetih letih pomembno sooblikovali poglede na jedrsko tehnologijo in na odnos do jedrskih vpra{anj. Na prvem sre~anju je {lo za boj proti gro`nji z jedrsko vojno, na naslednjih Pugwashevih sre~anjih so se bolj osredoto~ili na zmanj{evanje nevarnosti jedrske oboro`evalne tekme, potem so se zavzeli za popolno prepoved poskusov z jedrskim oro`jem, pa iskali pravila za omejevanje razra{~anja jedrskega oro`ja v nove dr`ave, prou~evali sredstva za umirjanje kriz, da ne bi pri{lo do njihove zaostritve v jedrsko vojno, danes je aktualen boj za oblikovanje sveta brez jedrskega oro`ja (nuclear-weapon-free world). S ~asom se je pokazalo, da so z mirom in stabilnostjo povezana tudi druga vpra{anja, ki so ravno tako pomembna za razpravo v gibanju Pugwash (Pugwash, 1990: 3-4). Dnevni red se je {iril na boj proti drugim vrstam oro`ja, proti kemi~nemu in biolo{kemu oro`ju, proti konvencionalnim silam, proti trgovini z oro`jem, danes je v ospredju tema o prepovedi razra{~anja majhnega oro`ja, posebej zaustavitev proizvodnje protipehotnih min, ki iz voja{kega oro`ja prera{~ajo v oro`je proti civilnemu prebivalstvu po kon~anih vojnah. Danes je cilj Pugwasha odprava vojne nasploh, odprava vseh vrst vojne iz ~love{ke skupnosti. Pugwash je kombinacija idealizma in dejanskosti. Ne spu{~a se v populisti~ne javne izjave, v katerih ni upanja za udejanjenje. Kratek pogled na zgodovino procesa razoro`evanja in nadzora nad oboro`evanjem poka`e, da namere gibanja Pugwash niso bile V programu predmeta Mirovne {tudije na Katedri za obramboslovje Fakultete za dru`bene vede je leta 1996 preko elektronskih povezav neposredno sodeloval Leonard Johnson, tako, da je odgovarjal na komentarje in vpra{anja {tudentov, ki so se jim zastavila ob branju njegove knjige A General for Peace (James Lorimer, Toronto 1987). Zgornja navedba je iz enega njegovih pisem {tudentom, poslanega iz Kanade 27. novembra 1996. PUGW ASH 193 Andrej A. Luk{i~, Ljubica Jelu{i~ utopi~ne. Ker je proces razoro`evanja in nadzora nad oboro`evanjem podrobno obdelan drugje, bomo na tem mestu opozorili samo na tiste primere, kjer je imelo gibanje Pugwash neposreden vpliv na proces odlo~anja, pa najsi bo z zaklju~ki, oblikovanimi na sre~anjih, ali pa z vplivom na javne osebnosti, ki so sodelovale na sre~anjih in kasneje soodlo~ale o razoro`itvenih pobudah. Gibanje Pugwash je tako vplivalo na Sporazum o prepovedi jedrskih poskusov (in sicer na delni sporazum iz leta 1963), na Sporazum o nerazra{~anju jedrskega oro`ja iz leta 1968, oblikovalo je ideje o brezjedrskih conah (Sporazum za Latinsko Ameriko in Ju`ni Pacifik, nordijske de`ele, Balkan, danes Srednja Evropa in Bli`nji vzhod), vplivalo na bilateralne pogovore ZDA in Sovjetske zveze o omejevanju strate{kega oro`ja (SALT), o omejevanju razvoja protibalisti~nih izstrelkov (ABMT, 1972), sodelovalo pri nastajanju Konvencije o biolo{kem vojskovanju in Sporazuma o kemi~nem vojskovanju, sooblikovalo obrise evropske varnosti in sodelovanja skozi Helsin{ko listino, posebej intenzivno pa sodelovalo pri Sporazumu o jedrskih silah srednjega dosega v Evropi (1987). Spisek tem, ki se jim Pugwash posve~a, postaja vse {ir{i. Ne gre ve~ samo za zoperstavljanje atomski vojni, jedrski oboro`evalni tekmi ali vojni kot taki. Na vrsti so svetovni problemi, v katerih je uporabljeno ~love{ko nasilje in zaradi katerih umira ~love{tvo, ali pa si zapravlja mo`nosti prihodnjega bivanja na zemlji: okoljevarstvene gro`nje, transfer tehnologije v nerazvite dr`ave, lakota, svetovne migracije. Omenjene tematike so ~lani gibanja Pugwash obravnavali na rednih letnih konferencah, bolj pogosteje pa se dobivajo tudi v manj{ih skupinah (od dvajset do petdeset udele`encev), na simpozijih in delovnih skupinah, ki obravnavajo bolj specializirane probleme. Na za~etku so se, kot smo `e omenili, v gibanje Pugwash vklju~evali le znanstveniki s podro~ja naravoslovja, dejansko le fiziki, danes pa je okoli tretjina udele`encev `e iz vrst drugih znanstvenih disciplin: ekonomije, prava, zgodovine, sociologije, politike. [iritev interesnih podro~ij je povzro~ilo tudi viden porast {tevila udele`encev na konferencah. V letu 1957 je bilo v Pugwashu v Novi [kotski prisotnih 22, sedaj pa rednim letnim konferencam prisostvuje 150 do 250 udele`encev. Udele`enci so na prvo sre~anje pri{li iz desetih dr`av, danes pa prihajajo iz ve~ kot 75 dr`av iz vsega sveta. Konference, simpoziji, delovne skupine so forum za debate o zelo kontroverznih zadevah. Da bi zagotovili svobodno in iskreno izmenjavo pogledov med znanstveniki, da bi pospe{ili pojavljanja izvirnih idej, se morajo debate odvijati v pogojih zasebnosti. To je osnovni modus operandi gibanja Pugwash. Zaradi privatnosti, neoficialnosti in neformalnosti nastajanja dokumentov je te`ko predvideti, kaj bo pugva{ka konferenca, simpozij ali delovna skupina predlagala kot solucijo ogromnih in kompleksnih problemov, ki so se zna{li v njihovi agendi. Jasno pa je, da Pugwash ponuja izjemno mo`nost za komunikacijo med znanstveniki z zelo razli~nimi socialnimi in politi~nimi pogledi, da se predebatirajo mo~no kontroverzne zadeve, ki so pogosto voja{ke ali politi~ne narave, in da se i{~ejo skupni pristopi, osnovani na znanstveni objektivnosti in spo{tovanju. Pugwash je do sedaj identificiral velike probleme, ki so se pojavljali kot nasledki znanstvenih in tehni~nih inovacij, in nanje opozarjal `e v njihovi za~etni fazi. Gibanje Pugwash si poleg tega, da vpliva na vlade s sklepi, do katerih so pri{li udele`enci na osnovi argumentiranih razprav in debat, zastavlja za cilj tudi izobra`evati znanstveno skupnost in sooblikovati splo{no javno mnenje s stali{~i Sveta – gre za poseben tip sre~evanj – in z javnimi publikacijami, ki jih gibanje izdaja. V nekaterih Osnovne zna~ilnosti gibanja pri vodenju in izvajanju aktivnosti: – udele`enci so vabljeni zaradi svojih osebnih kapacitet in na sre~anjih ne predstavljajo nikogar drugega kot le sebe –udele`enci so znanstveniki in u~enjaki –udele`enci pokrivajo {irok (ideolo{ki in geografski) spekter znanstvene skupnosti –ni formalnega ~lanstva, formalizirana struktura je zvedena na minimum –razprave na sre~anjih se vodijo v znanstvenem duhu –kot privatna in neodvisna organizacija Pugwash obi~ajno ne izvaja skupnih akcij z drugimi organizacijami, razen z OZN in njenimi specializiranimi agencijami. 194 PUGW ASH Predstavitev gibanja Pugwash primerih pa velja prepri~anje, da morajo zaklju~ki sre~anj neposredno vplivati na odlo~itve nacionalnih vlad, ki so vpletene v konflikte, posebno ko gre za vpra{anja nadzora voja{ke mo~i in razoro`itve. Mednarodno dejavnost Pugwasha organizira Svet Pugwasha in njegov izvr{ni komite. Za nacionalne dejavnosti Pugwasha so odgovorne nacionalne skupine, ki so povezane s Svetom. Te skupine organizirajo in financirajo konference, simpozije in delovne skupine, ~e se odvijajo v njihovih de`elah, in pomagajo pokriti tudi potne stro{ke znanstvenikom, ki prihajajo iz drugih de`el in se `elijo udele`iti pugwa{kih sre~anj. Nacionalne skupine pokrivajo tudi stro{ke Centralne pisarne. LITERATURA: JOSEPH ROTBLAT (1995a). Reminiscences on the 40th Anniversary of the Russell-Einstein Manifesto, Closing Address by the President of Pugwash. Pugwash Newsletter, julij /oktober 1995. JOSEPH ROTBLAT (1995b). The Nobel Lecture given by The Nobel Peace Prize Laureate 1995, Oslo, 10. 1995. December The Nobel Foundation, Stockholm. LEONARD V. JOHNSON. Elektronsko pismo {tudentom obramboslovja, 27. 11. 1996. A Brief Description of Pugwash Conferences on Sciences and World Affairs (1996). Pugwash Conferences on Science and World Affairs, Geneva, London, Rome. Last updated 13. julij 1996. The Pugwash Conferences on Science and World Affairs (1990). The Pugwash Council, London. PUGW ASH 195 Russell-Einsteinov manifest V tragi~ni situaciji, s katero so soo~a ~love{tvo, ~utimo, da bi se znanstveniki morali zbrati na konferenci, kjer bi ocenili gro`nje, nastale kot rezultat razvoja oro`ja za mno`i~no uni~evanje, in razpravljali o resoluciji v duhu dodanega osnutka. Ob tej prilo`nosti ne govorimo kot ~lani tega ali onega naroda, celine ali prepri~anja, temve~ kot ~love{ka bitja, kot pripadniki ~love{ke vrste, katere nadaljnji obstoj je dvomljiv. Svet je poln konfliktov; velikanski boj komunizma in anti-komunizma pa je tisti, ki zakriva vse majhne spore. Skoraj vsak politi~no zavedni posameznik goji mo~na ~ustva do ene ali ve~ tovrstnih zadev; `elimo, da ~e ste tega zmo`ni, ta ~ustva postavite na stran in nastopite samo kot pripadniki biolo{ke vrste z izredno zgodovino, katere izginotja si nih~e izmed nas ne more `eleti. Trudili se bomo, da ne bi izrekli niti besede, ki bi bolj ugajala eni skupini kot drugi. Vsi so enakovredno v nevarnosti, in ~e jo bodo razumeli, obstaja upanje, da bi jo kolektivno odvrnili. Nau~iti se moramo razmi{ljati na nov na~in. Nau~iti se moramo, kako si postavljati vpra{anja – ne, kak{ni so lahko koraki do voja{ke zmage katere koli skupine, ki ji dajemo prednost; kajti takih korakov ni ve~; vpra{ati se moramo: kaj lahko storimo, da prepre~imo voja{ki spor, zaradi katerega mora zadeva postati katastrofa za vse strani. Ob~a javnost in celo {tevilni vplivni ljudje niso doumeli, kaj bi vklju~evala jedrska vojna. Ob~a javnost {e vedno razmi{lja v terminih uni~enja mest. Razumejo, da so nove bombe mo~nej{e kot stare, in da ~e lahko ena atomska bomba uni~i Hiro{imo, lahko PUGW ASH 197 vodikova bomba uni~i najve~ja mesta, kot so London, Pariz, New York in Moskva. Najve~ja mesta bi bila v vojni z vodikovimi bombami nedvomno uni~ena, kar pa bi bila ena manj{ih katastrof, s katero bi se morali soo~iti. Svet bi si v nekaj stoletjih verjetno opomogel, ~e bi bili pokon~ani vsi prebivalci Londona, New Yorka in Moskve. Vendar predvsem od bikini testa naprej vemo, da lahko nuklearne bombe postopoma {irijo uni~enje po veliko ve~jem podro~ju kot je bilo predpostavljeno. Iz dobro obve{~enega vira izhaja trditev, da lahko danes proizvedejo 2500-krat mo~nej{o bombo od tiste, ki je uni~ila Hiro{imo. ^e tovrstna bomba eksplodira blizu zemlje ali pod vodo, po{lje radioaktivne del~ke v zrak. Del~ki postopoma padajo in dose`ejo povr{ino zemlje v obliki smrtonosnega prahu ali de`ja. Japonske ribi~e in njihov ulov je oku`il prav ta prah. Nih~e ne ve, kako dale~ se lahko razpr{ijo smrtonosni radioaktivni del~ki, vendar najbolj{e avtoritete sogla{ajo, da lahko vojna z vodikovimi bombami pripelje do konca ~love{ke vrste. Obstaja strah, da bi ob uporabi velikega {tevila vodikovih bomb pri{lo do univerzalne smrti – nagle samo za manj{ino, za ve~ino pa v obliki po~asnega umiranja v mu~nih boleznih. Ugledni znanstveniki in vplivne osebe v voja{ki strategiji so Manifest je poziv vsem znanstvenikom različnih političnih prepričanj, naj se zberejo in skupaj razpravljajo o nevarnosti za človeško civilizacijo, ki jo prinaša pojav jedrskega orožja. Manifest je bil javno razglašen 9. julija 1955. Manifest sta sestavila Bertrand Russel, borec za človekove pravice in Nobelov nagrajenec za literaturo, ter fizik Albert Einstein, sopodpisalo pa še devet znanstvenikov. Russell je k podpisu povabil različne znanstvenike. Podpisnikov ni iskal samo med Nobelovimi nagrajenci, pač pa tudi med znanstveniki različnih političnih prepričanj. Žal pa med znanstveniki iz komunističnega in iz tretjega sveta ni bilo veliko nobelovcev, pa tudi večina med njimi ni sprejela pobude. Manifest je podpisal samo en poljski znanstvenik in pa edini zahodni levičarski nobelovec, član Komunistične stranke, Frederic Joliot-Curie. Edini danes še živeči podpisnik tega manifesta je 88-letni Joseph Rotblat (rojen leta 1908 v Varšavi), ki je kot najmlajši njegov podpisnik vodil tudi tiskovno konferenco ob njegovi javni predstavitvi. Na tiskovno konferenco so prišli novinarji z vsega sveta. Zakaj je tiskovno konferenco vodil najmlajši med podpisniki? Russlla je namreč skrbelo, da bi kdo na konferenci postavil tehnična vprašanja o vodikovi bombi, na katera sam ne bi znal odgovoriti. Rotblat pa je bil med podpisniki edini, ki je sodeloval v projektu Manhattan, in bi znal odgovoriti na takšna vprašanja. 198 PUGW ASH Russell-Einsteinov manifest izrekle {tevilna opozorila. Nih~e izmed njih pa ne bo izjavil, da so najhuj{i rezultati nedvomni. Pravijo, da so rezultati mo`ni, in nih~e ne more biti prepri~ani, da ne bodo tudi realizirani. Do zdaj {e nismo ugotovili, da bi bili pogledi strokovnjakov na to vpra{anje kakor koli odvisni od njihove politike in predsodkov. Na{e raziskave so pokazale, da so pogledi odvisni zgolj od stopnje znanja dolo~enega strokovnjaka. Ugotovili smo, da so ljudje, ki vedo najve~, najbolj mra~ni. Tukaj je torej problem, ki vam ga predstavljamo – odlo~en, stra{en in neizbe`en: naj naredimo konec ~love{ki vrsti ali naj ~love{tvo opusti vojno? Ljudje se ne bodo soo~ili z alternativo, ker je vojno tako te`ko odpraviti. Odprava vojne bo zahtevala neza`elene omejitve nacionalne suverenosti. Razumevanje situacije morda bolj kot kar koli drugega ovira nejasnost in abstraktnost termina ~love{tvo. Ljudje si {e v domi{ljiji komaj predstavljajo, da nevarnost grozi njim, njihovim otrokom in vnukom ter ne zgolj nejasno zaskrbljenemu ~love{tvu. Komaj doumejo, da so oni sami in njihovi ljubljeni v nenehni nevarnosti, da preminejo v agoniji. In tako upajo, da bo vojna morda {e naprej dovoljena ob prepovedi dostopnega modernega oro`ja. To upanje je iluzorno. Sporazumi o neuporabi vodikovih bomb, sprejeti v miru, ne bi bili ve~ obvezujo~i v vojni in obe strani bi Ob 40. obletnici manifesta, leta 1995, je Joseph Rotblat ob obujanju spomina na nastanek Manifesta obnovil zgodbo o dramatičnih trenutkih njegovega rojevanja. Ideja za Manifest je bila Russllova, temeljila pa je na njegovi božični poslanici na radiu BBC 23. decembra 1954, ko je v zvezi z jedrsko oboroževalno tekmo in pripravo na jedrsko vojno opomnil človeštvo, da je odgovorno za svojo človečnost: če se je zave in se odpove vojni, je pred njim raj, če pa se vojni ne zmore odpovedati, je pred njim univerzalna smrt. Odmevi na poslanico so bili zelo ugodni, zato je Russell hotel pripraviti javno izjavo, ki bi jo podprli slavni znanstveniki, kajpada dobitniki Nobelovih nagrad. Najeminentnejši živeči znanstvenik tistega časa je bil Albert Einstein, ki je idejo podprl, treba jo je bilo samo še pripraviti za javnost. Russell je božično poslanico popravil in predelal v množinsko obliko in besedilo poslal Einsteinu v podpis. Ko je 18. aprila 1955 potoval z letalom iz Rima v Pariz, je pilot potnikom sporočil, da je ravnokar zvedel za Einsteinovo smrt. Za Russlla je bil to hud udarec, mislil je, da je projekt javne obsodbe jedrske vojne brez Einsteinove podpore propadel. V hotelu v Parizu ga je čakalo presenečenje, Einsteinovo pismo s podpisom k pripravljeni javni izjavi. Dejstvo, da je podpis Manifesta eno zadnjih dejanj v Einsteinovem življenju, daje temu manifestu poseben pomen. Je zadnje sporočilo človeka, ki je bil simbol veličine človeškega razuma. PUGW ASH 199 za~eli proizvajati vodikove bombe, takoj ko bi izbruhnila vojna. Kajti ~e bi bombe proizvajala samo ena stran in druga ne, bi bila stran, ki bi jih proizvajala, neizogibna zmagovalka. ^eprav sporazum o odpravi jedrskega oro`ja kot del vsesplo{nega zmanj{anja oboro`itve ne bi pomenil ultimativne re{itve, bi kljub temu slu`il pomembnim namenom. Prvi~ zato, ker je vsak sporazum med Vzhodom in Zahodom dober, ~e te`i k zmanj{anju napetosti. Drugi~ pa bi odprava termonuklearnega oro`ja – ~e bi obe strani verjeli, da nasprotna stran odpravo iskreno spo{tuje – zmanj{ala strah pred nenadnim napadom v stilu Pearl Harbourja, ki zdaj obe strani dr`i v nervozni pripravljenosti. Tako obliko sporazuma bi zato morali pozdraviti, ~eprav samo kot prvi korak. Ve~ina nas ni ~ustveno nevtralnih, vendar si moramo kot ~love{ka bitja zapomniti, da ~e se bo o problemih med Vzhodom in Zahodom odlo~alo na na~in, ki lahko zadovolji kogar koli, naj bo komunist ali anti-komunist, Azijec, Evropejec ali Ameri~an, ~rn ali bel, to ne more biti odlo~anje z vojno. @eleti bi morali, da bi to razumeli tako na Vzhodu kot na Zahodu. Nenehni napredek v sre~i, znanju in modrosti je pred nami, ~e ga izberemo. Naj namesto njega izberemo smrt, ker ne moremo pozabiti na{ih prepirov? Kot ~love{ka bitja pozivamo ~love{ka bitja: In kaj je bil projekt Manhattan? Verjetno najpomembnejši dogodek za začetek jedrske oboroževalne tekme. Projekt so si skupaj zamislili britanski in ameriški znanstveniki, kmalu po odkritju fizije uranovih jeder. Naključje je bilo, da so se odkritja na tem področju časovno ujemala z začetkom druge svetovne vojne. Znanstveniki univerze v Liverpoolu in v Los Alamosu so od leta 1939 dalje sodelovali pri izdelavi atomske bombe v prepričanju, da morajo prvi izdelati tako bombo. Prepričani so bili, da bombe ne bo treba nikoli uporabiti. Že sama grožnja z bombo naj bi Hitlerja odvračala od morebitne uporabe take bombe. Rotblat, ki je izdelal eksperiment verižne reakcije v fiziji, je pri izdelavi atomske bombe sodeloval od leta 1939, iz projekta pa je izstopil konec leta 1944 in imel zaradi tega težave z obveščevalno službo, ki ga je hotela razglasiti za sovjetskega vohuna. Sredi leta 1945 je postalo jasno, da je ameriški predsednik Truman hotel imeti atomsko bombo zato, da bi jo uporabil, čeprav so mu nekateri znanstveniki in politiki to odsvetovali. Vojne z Japonsko, ki je že bila na tleh, ni bilo treba končati z atomsko bombo, toda uporabljena je bila kot grožnja Sovjetski zvezi. Z uporabo atomske bombe na Japonskem avgusta 1945 se je v resnici začela hladna vojna. Samo znanstveniki, ki so bombo izdelovali, so razumeli, da bodo podobno bombo lahko izdelali tudi na drugi strani. Samo pet let kasneje so denimo izvedeli, da je bila nemška znanost leta 1942 bliže atomski bombi, kot pa so ji bili v manhattanskem projektu. 200 PUGW ASH Russell-Einsteinov manifest Pomnite svojo ~love{kost in pozabite vse drugo. ^e ste tega zmo`ni, vam ostaja odprta pot v novi raj; druga~e vam preti nevarnost univerzalne smrti. Resolucija Pozivamo kongres in preko njega znanstvenike sveta in {ir{o javnost, naj podpi{e tole resolucijo: “Na podlagi dejstva, da bo v kateri koli prihodnji svetovni vojni nedvomno uporabljeno jedrsko oro`je in da tako oro`je ogro`a nadaljnji obstoj ~love{tva, rotimo svetovne vlade, naj uvidijo in javno priznajo, da svojih ciljev ne morejo dose~i s svetovno vojno, ter naj zato za ureditev vseh prepirov med seboj poi{~ejo mirna sredstva.” Max Born, Frederic Joliot-Curie, Joseph Rotblat, Percy W. Bridgeman, Herman J. Muller, Bertrand Russell, Albert Einstein, Linus Pauling, Hideki Yukawa, Leopold Infeld, Cecil F. Powell Prevedla Gita Zadnikar PUGW ASH 201 Andrej Kirn Russell-Einsteinov manifest in neza`elene posledice uporabe znanosti Manifest o zgodovinski alternativi ~love{tva Praviloma vsaka ~lovekova dejavnost prej ali slej postane sama sebi problem. Tako se je zgodilo tudi z znanstveno ustvarjalnostjo. Kriti~ni razmislek ne prihaja samo od zunaj od humanistov, filozofov, dru`boslovcev, ampak tudi iz znanosti same. V spoznavno-ontolo{kem smislu je znanost problem za filozofijo, odkar obstaja znanost. Tej tradicionalni filozofski refleksiji znanosti sta se v 19. in 20. stoletju pridru`ili {e sociolo{ka in eti~na. Ustanovitev gibanja Pugwash v petdesetih letih po drugi svetovni vojni je po moji sodbi prva mednarodna institucionalizacija globoke eti~ne zaskrbljenosti o usodi dru`bene uporabe znanstvenih odkritij. Gibanje Pugwash v bistvu `e naznanja novo postmoderno razmerje med znanostjo in dru`bo, ne glede na to, da je miselno {e silno obremenjeno s tradicionalnim prosvetljenskim optimisti~nim odnosom do znanstvenotehni~nega napredka. Joseph Rotblat, kot je zapisal v svojih spominih ob 40. obletnici Russell-Einsteinovega manifesta, je imel za najbolj pomembno, da se pri ljudeh obnovi vera v znanost, ki je pojemala ob uporabi te znanosti za izdelavo atomskega oro`ja (Rotblat 1995, 48–52). To enostransko prizadevanje za obnovo vere v znanost je globoko zaznamovalo gibanje Pugwash in tudi onemogo~ilo bolj prodoren celostni pregled nad konfliktno naravo znanstvenotehni~nega napredka sploh, in ne samo na njegovo specifi~no in tedaj najbolj PUGW ASH 203 Tekst je prispevek na okrogli mizi skupine Pugwash za Slovenijo, ki jo vodi akademik Zdravko Mlinar. Razprava o temi Nenameravane posledice znanstvenega delovanja je bila na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti 12. junija 1996. Andrej Kirn dramati~no usodno obliko, kot jo je pomenila atomska znanost in atomska voja{ka tehnologija. Ta omejitev je razumljiva z vidika danih zgodovinskih okoli{~in. Druge sen~ne strani znanstvenotehni~nega napredka, predvsem ekolo{ke, tedaj v petdesetih letih {e niso stopile v ospredje. Razumljivo je bilo, da se je zaradi destruktivnega psiholo{ko-vrednostnega u~inka prve uporabe atomskega oro`ja in realne nevarnosti vsesplo{ne jedrske vojne kot protiute` izpostavila mo`na svetla bodo~nost ~love{tva, ~e se odre~e jedrski oboro`itvi in vojni sploh. Russell-Einsteinov manifest, objavljen 9. julija 1955, ki je bil podlaga za ustanovitev gibanja Pugwash, je tragi~no dojel polo`aj, s katerim se soo~a ~love{tvo, in opozoril na naslednjo veliko zgodovinsko alternativo: ali bo ~love{tvo izbralo stalno napredovanje k sre~i, znanju in modrosti, pot v novi paradi`, ali pa tveganje vseob~e smrti. Smo mar to alternativo `e pozitivno razre{ili 40 let po objavi Russell-Einsteinovega manifesta? Moj odgovor je negativen. Kon~ala se je sicer hladna vojna, s katero so se soo~ali pionirji gibanj Pugwash, pri{lo je do delne atomske razoro`itve, do razli~nih sporazumov med jedrskimi velesilami, ki so vsaj delno obrzdali tekmo v oboro`evanju, do sporazuma o ne{irjenju jedrskega oro`ja, do ustavitve jedrskih poskusov, vendar zaradi tega {e ne moremo re~i, da je ~love{tvo `e vstopilo v novi paradi`, kot so upali prvi podpisniki Russell-Einsteinovega manifesta. Jedrsko oro`je je {e tu, in dokler bo, alternativa {e vedno ostaja. [e ve~. Lahko re~emo, da dokler bodo obstajali vzroki voja{kega re{evanja ~love{kih konfliktov, bo vedno obstajala nevarnost, da bo oro`je, ki je sicer prepovedano ali celo uni~eno, ponovno proizvedeno in uporabljeno v konfliktu. V manifestu je ugotovljena bridka resnica, da kar se spo{tuje in velja v ~asu miru, ne velja v ~asu vojne. Veliko je simbolike v tragi~nem naklju~ju, da je bil podpis manifesta Einsteinovo intelektualno dejanje, kar manifestu daje {e posebno te`o. S svojimi znanstvenimi dose`ki Einstein gotovo izra`a izredno vi{ino in veli~ino, ki jo je zmo`en dose~i ~love{ki intelekt. Einsteinov genij je dal neizbrisen pe~at znanosti in ~love{ki kulturi sploh, toda hkrati je njegovo spoznanje omogo~ilo tudi udejanjenje strahotnih destruktivnih mo`nosti. Podpis manifesta lahko razumemo tudi kot Einsteinov poslednji poziv in svarilo ~love{tvu, naj mo~i znanosti ne obrne proti samemu sebi, ker bo s tem uni~ilo ne samo vse dose`ke znanosti in z njimi povezano kulturo, ampak tudi ~love{tvo samo. Usmeritev podpisnikov manifesta je bila v ~asu hladne vojne resni~no vizionarska. Ka`e, da je njihovemu pozivu, naj pozabimo na medsebojne prepire, da bomo lahko izbrali `ivljenje in sre~o, ne pa smrt, {e danes te`ko slediti tako v splo{nem ~love{ko-civilizacijskem kot o`jem nacionalnem kontekstu. Poglejmo samo sami sebe, na{o malo Slovenijo! Raj{i se strankarsko odlo~amo za pogrevanje preteklih zamer in sporov, namesto da bi se zavzemali 204 PUGW ASH Russell-Einsteinov manifest in neza`elene posledice uporabe znanosti za sedanjo in bodo~o blaginjo celotnega slovenskega naroda. Protagonisti gibanj Pugwash se zavedajo, da dokler bodo velike in neznosne socialno-ekonomske razlike med dr`avami in tudi znotraj iste dr`ave, toliko ~asa bodo neizogibni tudi veliki konflikti znotraj dr`av in med njimi. Tradicionalnim voja{ko, ekonomsko-socialno, politi~no, versko, kulturno generiranim konfliktom in nevarnostim so se pridru`ili {e novi: ekolo{ki. Zato ni ~udno, da je gibanje Pugwash v zadnjih letih raz{irilo svojo pozornost k tem trem podro~jem: splo{ni izvori dru`benih konfliktov kot potencialne gro`nje miru, globalne ekolo{ke nevarnosti za ~love{tvo in eti~na odgovornost znanosti, povezana z novimi spoznanji in mo`nostjo njihove uporabe. Manifest je pozival, naj za~nemo ~utiti in misliti univerzalno kot pripadniki biolo{ke vrste in ne zgolj in predvsem kot pripadniki te ali one dru`benopoliti~ne in nacionalne partikularnosti. Einstein in Russell sta spoznala, da se moramo u~iti in misliti na nov na~in, ko smo soo~eni z mo`nostjo popolnega uni~enja. Toda to mo`nost smo ustvarili sami s pomo~jo znanosti. Parcialnost napredka Ekolo{ki in zlasti {e ekolo{ki globalni problemi nas silijo, da ponovno premislimo na{e bolj ali manj ustaljene predstave o splo{ni koristi znanosti in njeni vlogi v ~love{kem napredku sploh. ^e govorimo o napredku, moramo razpolagati z merili napredka in imeti cilj, ob katerem bi lahko nesporno ugotovili, da res korakamo nekam naprej, ne pa nazaj ali vstran. O kak{nem vsesplo{nem napredku ne moremo govoriti. Opravka imamo samo s parcialnimi napredki v prostorskem, ~asovnem in podro~nem smislu. Napredki v dolo~enem ~asu, dolo~enem prostoru, na dolo~enem podro~ju, za dolo~ene ljudi predstavljajo hkrati nazadovanje in izgubo. Kar npr. pomeni napredek za ljudi, gotovo v ekolo{kem smislu ne pomeni napredka za preostalo `ivljenje, ko pa se pogoji za njegov obstoj vedno bolj zo`ujejo. Uporaba znanstvenih spoznanj, ki je vodila ne samo k nepredvidenim, ampak hkrati tudi k ne`elenim posledicam, je zamajala linearno optimisti~no predstavo o napredku in poglobila na{o zavest o njeni konfliktni naravi. Posledice so lahko predvidene ali nepredvidene, predvidene pa `elene ali ne`elene. @elene posledice pa so lahko hotene in namerne ali nehotene in nenamerne. Ne`elene posledice, ki zadevajo same akterje, pa naj bodo to predvidene ali nepredvidene, niso hotene in namerne. Najbolj neprijeten polo`aj je, ~e imamo opravka z nepredvidenimi, ne`elenimi, nehotenimi in nenamernimi posledicami hkrati. Znanost naj bi bila sposobna predvideti posledice svoje uporabe in predvideti njihovo `elenost PUGW ASH 205 Andrej Kirn in ne`elenost. Uporaba znanja v bistvu zajema predvidene `elene posledice. ^e se poleg tega poka`ejo {e nepredvidene, toda `elene posledice, potem je to toliko bolje. ^e bi predvidevali samo ne`elene posledice, potem znanja nih~e ne bi uporabil. Ocene tveganj nam govorijo o tem, da so nam posledice na{ih dejanj do dolo~ene stopnje `e poznane in predvidene. Kdor kadi, bolj ali manj pozna mo`ne posledice za zdravje, toda teh posledic ne izziva namerno in hoteno. Gotovo bi bil vsak kadilec bolj vesel, ~e bi se predajal u`itku brez tveganja za svoje zdravje. Posledice kajenja so torej ne`elene, nenamerne in nehotene, so pa predvidene in ta predvidenost je izra`ena z oceno tveganja. Nepredvidenost in z njo povezana negotovost in neza`elenost posledic ~lovekovih dejanj je konstanta ~lovekovega `ivljenja. Svobodo ~loveka na temelju znanja nujno spremlja nesvoboda ~loveka na temelju neznanja in pomanjkljivega znanja. Asimetri~nost napovedi in razlage Sociolog August Comte je `e v 19. stoletji izjavil: vedeti, da bi predvideli. Predvidevanje naj bi bil torej bistven, nepogre{ljiv konstitutivni element znanstvenega vedenja. Nekateri (Michael Scriven, Adolf Grunbaum) so zastopali stali{~e asimetri~nosti med razlago in napovedjo, kar naj bi pomenilo, da razlaga ne vklju~uje nujno napovedi in napoved ne razlage. Npr. vzroke potresov lahko razlo`ite, ne morete pa jih napovedati. Ljudje so lahko ob hudem mrazu napovedali, da bo voda zmrznila, niso pa dali razlage za ta pojav. Nekateri pa zagovarjajo stali{~e simetri~nega odnosa med razlago in napovedjo, ~e{ vsaka razlaga je implicitno tudi napoved in obratno. Npr. zakon gravitacije je tudi napoved v tem smislu, da iz njega izhaja, da bo vsaka stvar, ki jo vr`emo v zrak, tudi padla na zemljo, ~e ne deluje nasprotna sila. Vsaka napoved pa bi obratno vsebovala tudi neko razlago. Napoved izbruha nacionalizma vsebuje neko razlago nacionalizma. Sodim, da niti znanost niti vsakdanje izkustvo na vsej ~rti ne potrjuje simetrije med napovedjo in razlago. Mislim, da je treba tudi razlikovati napoved nekega pojava na osnovi teorije in zakona od napovedi dogodka, ki izhaja iz evolucijskega procesa. Eno je “napovedati”, da bo vr`eni kamen padel na zemljo, drugo pa npr., kak{en bo razvoj jezikov na na{em planetu zaradi intenzivnih procesov komunikacije in globalizacije. Pri pojavih, ki izhajajo iz evolucijskih procesov, ne obstaja simetrija med napovedjo in razlago. Pri evolucijskih procesih napovedi ni mogo~e preprosto deducirati iz teoreti~nih razlag, ker te nikdar ne vklju~ujejo celotnih kontekstov predvidenih dogodkov. Zaradi tega sodim, da {e tako popolno znanje nikdar ne bo moglo predvideti vseh mo`nih neza`elenih posledic. 206 PUGW ASH Russell-Einsteinov manifest in neza`elene posledice uporabe znanosti Ontolo{ka in epistemolo{ka nujnost neza`elenih posledic Uporaba znanosti bo vedno izvor neza`elenih posledic, hkrati pa bo iskala sredstva in na~ine, kako bi se jim izognila in jih zmanj{ala. Dokler bo znanosti uspevalo to dvoje dr`ati v nekem za ljudi sprejemljivem razmerju, toliko ~asa bo najbr` tudi prevladovalo pozitivno vrednotenje znanosti in njene uporabe. Kakor hitro pa bi se zgodilo, da bi npr. ne`elene dru`bene in ekolo{ke posledice znanstvenih tehnologij dobile zna~aj velikih katastro-fi~nih ireverzibilnih razse`nosti, se bo v temelju spremenil odnos javnosti do znanosti. To bi bila sprememba odnosa do znanosti na temelju tragi~nega in negativnega izkustva. Kriti~na zavest znotraj znanosti same, ki opozarja, da trenutno ne more dati zanesljivega vedenja o mo`nih neza`elenih u~inkih za ~lovekovo zdravje in okolje sploh, pa prispeva k temu, da se v javnosti oblikuje bolj trezen in bolj realisti~en odnos do uresni~evanja znanstvenotehni~nih mo`nosti. Tako znotraj ekspertne znanstvenotehni~ne racionalnosti kot tudi v {ir{i dru`bi bo morala dobiti priznanje stara kitajska modrost, ki pravi: Kdor ho~e imeti samo dobro brez zla, red brez nereda, ta ne pozna na~el nebes in zemlje in ne ve, kako so povezane stvari. Ne samo laiki, ampak tudi strokovnjaki {e vedno mislijo, da lahko ponudijo samo dobro brez zla, red brez nereda. Dosedanji znanstvenotehnolo{ki napredek ne opravi~uje tak{nega pri~akovanja. Mnoge ne`elene posledice uporabe znanja za ~lovekove potrebe in u`itke so sicer rezultat kratkoro~nih ekonomskih profitnih interesov, prometejske ambicioznosti in usodne domi{ljavosti. Toda, ~etudi bodo kdaj v kak{ni bolj ~love{ki dru`bi izginili ti izvori ne`elenih posledic, bodo {e vedno ostali epistemolo{ki izvori, ki so nujni rezultat ~lovekovega nepopolnega vedenja. Ne morejo se vnaprej predvideti vse mo`ne posledice v praksi, ki izhajajo iz uporabe znanja. Vedno obstaja razkorak med spoznanjem in ravnanjem. Vedno so razlike med eksperimentom “in vitro” in njegovo izvedbo “in vivo”. @e Nietzsche je opozoril na nepredvidljivost posledic ~lovekovih postopkov. Pri vsakem delovanju, po njegovem, dose`emo mnogo tega, na kar ne mislimo. Samo za bli`nje posledice po Nietzscheju lahko re~emo, da so koristne. Dolgoro~no pa se po njegovem vsak postopek lahko ozna~i enako kot koristen ali {kodljiv. ^as ne samo da zrelativizira koristnost in {kodljivost stvari, ampak razkrije tudi njihovo slabost, na~elno pomanjkljivost in minljivost. Nietzsche je zapisal, da nas posledice na{ih dejanj dr`ijo za u{esa in jim je PUGW ASH 207 Andrej Kirn presneto malo mar, da smo se med tem `e “pobolj{ali”. V ekolo{kem smislu nas za u{esa dr`i na tiso~e velikih odkritij in na njih temelje~ih inovacij, ki smo jih svoj ~as sprejeli brez zadr`kov in z velikim navdu{enjem. Spomnimo se samo hladilnika in azbesta. Pri vsaki uporabi znanja moramo `e danes misliti na to, kako nas bodo jutri na{a dejanja in uporabljena spoznanja dr`ala za u{esa, pa ~eprav se bomo medtem mogo~e `e pobolj{ali, tako da bomo sprejeli npr. ustrezne okoljske zakone, nove tehnoekolo{ke standarde in podobno. Poleg epistemolo{kih izvorov nujnih ne`elenih ekolo{kih posledic so tu {e vzroki ontolo{ke narave. V koliziji so tri razli~ne ontolo{ke entitete: narava, dru`ba in tehnologija. Tehnologije so po ~loveku in dru`bi realizirane spoznavne mo`nosti. Realizirane tehni~ne konstrukcije, proizvodi in procesi so vedno namensko specializirani, funkcionirajo pa v okolju, ki je izredno kompleksno in mnogofunkcionalno. Predmet gibanj Pugwash so bile do nedavnega predvsem do dolo~enega obsega predvidene in z vidika voja{kih in politi~nih akterjev namerne posledice. ^love{tvo pa se sedaj vse bolj soo~a z obvladovanjem ne`elenih, nenamernih in nepredvidenih posledic, tako {ir{ih ekolo{kih, zdravstvenih kot ekonomsko-politi~nih. Zasluge in “krivde” znanosti Postavlja se vpra{anje o zaslugi znanosti za `elene in odgovornost za ne`elene posledice njene uporabe. Nesporno je, da je uporabljena znanost postala bistvena sestavina materialnega in dru`benega `ivljenja sodobnega ~loveka. Znanost si lasti zasluge, da je v pozitivnem smislu spremenila ~lovekove delovne pogoje, prispevala k izbolj{anju njegovega zdravja, dvignila produktivnost ~lovekovega dela in omogo~ila raz{iritev terciarnega in kvartarnega sektorja, omogo~ila svetovni transport in komunikacije in {e in {e bi lahko na{tevali. Znanost je revolucionirala poljedelstvo s pomo~jo botanike, genetike, kemije, tehnike, tako da 5–10 % aktivnega prebivalstva v nekaterih dr`avah prehrani vse preostalo prebivalstvo. Mar niso sen~ne ekolo{ke strani tak{nega kemiziranega in tehniziranega kmetijstva samo druga stran njenega uspeha? Odmislite njene sen~ne strani, in v veliki meri bo izginil tudi njen uspeh. Razbremenite znanost “krivde” za njene sen~ne strani, in odvzeti ji morate tudi njene zasluge za uspehe. Neposredna ali posredna udele`ba znanosti v vseh teh spremembah skoraj ni predmet spora in dvoma. Moderna znanost je pri moderni tehnologiji nenamerno soudele`ena pri proizvodnji ne`elenih posledic kot tudi pri proizvodnji uspehov. Moderna znanost ne more zanikati svojih povezav s tehnologijo in njenimi proizvodi. Samo ~e bi dokazali, da moderna znanost ni v 208 PUGW ASH Russell-Einsteinov manifest in neza`elene posledice uporabe znanosti nikakr{ni, niti pozitivni niti negativni povezavi s tehnolo{kimi temelji sodobne civilizacije, bi znanost lahko razbremenili soudele`be pri nastajanju nenamernih in ne`elenih posledic sodobnih tehnologij. Uporabljena znanost je postala usodno povezana ne samo s ~lovekovim `ivljenjem, ampak s celotnim `ivljenjem na na{em planetu. Vsi ljudje, skupaj z znanstveniki in in`enirji stojimo pred vpra{anjem, kak{en svet ustvarjamo s pomo~jo znanosti in na njih temelje~ih tehnologijah? Pri dru`benomoralni sporni, toda namerni uporabi ali celo zlorabi znanosti je odgovor nedvoumno jasen: odgovoren je tisti, ki je izpeljal tak{no uporabo znanosti za dru`bene in moralno problemati~ne ali celo o~itno nesprejemljive cilje. ^e so pri tem sodelovali znanstveniki, so pa~ tudi oni odgovorni. V na~elu pa znanstveniki ne morejo biti odgovorni za to, kako se njihova odkritja uporabijo za voja{ke, ekonomske, tehnolo{ke in politi~ne cilje. Za to so odgovorni biznis, vojska, politika. Toda, kdo je kriv za nenamerne in neza`elene stranske u~inke uporabe znanja, ki jih nih~e ni hotel in tudi ne na~rtoval? Ali znanost lahko odvrne: to mene ne zadeva, jaz si lastim samo zasluge za pozitivne hotene rezultate uporabe znanstvenih spoznanj? Iz tega sledi, da ~e so cilji sprejemljivi, potem je vsaka uporaba znanja nujno dobra in ne more pri tem nastati ni~esar slabega in negativnega. Ta aksiom je v o~itnem sporu z vsem izkustvom moderne uporabe znanosti od industrijske revolucije dalje. Ekolo{ko dejstvo je, da so nenamerne in neza`elene posledice za dolo~en ~as tako nelo~ljivo povezane s pozitivno `elenimi rezultati in funkcijami, kot sta nelo~ljivi obe strani bankovcev. Kot ne moremo vzeti bankovca tako, da bi vzeli samo eno njegovo stran, tako moramo vzeti kot celoto tudi tehnolo{ko re{itev, z njenimi `elenimi in ne`elenimi u~inki. ^e ne sprejmemo te celote, tudi ne moremo u`ivati dobrih strani. Seveda pa lahko eno tehnolo{ko re{itev, v kateri je dolo~en splet `elenih in ne`elenih u~inkov, znanstvenotehnolo{ko ustvarjalno zamenjamo z drugo re{itvijo, kjer bo sicer druga~en splet `elenih in ne`elenih u~inkov, toda praviloma nikdar nimamo samo `elenih u~inkov. Obi~ajno smo razo~arani, ~e mislimo, da ne`elenih u~inkov ni. Ta odsotnost je samo navidezna, za~asna, dokler neza`eleni u~inki ne postanejo manifestni oziroma smo jih sposobni identificirati z razpolo`ljivimi raziskovalnimi sredstvi in metodami. Degradacija stratosferskega ozona zaradi freonov v na{ih hladilnikih, zaradi sestavine na{ih sprejev in drugih sredstev je potekala `e davno prej, preden se je ta proces empiri~no raziskovalno nesporno potrdil. Ni tehnolo{kih re{itev s pomo~jo znanosti, ki ne bi bila vsaj v nekem pogledu obremenilna za okolje in v tem smislu neza`elena z vidika ~lovekovih ocen in kriterijev. To dejstvo je biokemik Barry Commoner na literarni simbolni na~in formuliral kot ekolo{ki zakon, ki se glasi: brezpla~nega kosila ni. ^e si znanost lasti PUGW ASH 209 Andrej Kirn zasluge za {tevilne koristi, ~esar ji ni mogo~e odrekati, potem mora biti samo dosledna in nase prevzeti tudi nev{e~no breme nenamernih ne`elenih posledic njene uporabe. Znanost kot izvir hotenega `elenega dobrega je hkrati izvir nehotenega in nenamernega zla. Vlogo znanosti v ~love{ki kulturi bomo dojeli v vsej resnici, ~e bomo razkrili ontolo{ke in epistemolo{ke izvore ne`elenih posledic pri njeni uporabi. Tak{no razkritje nima namena, da bi znanost moralno obsojalo, ampak da bi lahko odkrito in pogumno pogledali tudi v grozljiva tveganja, ki so povezana z na{o ustvarjalno uporabo znanja, ~eprav nas pri tem lahko vodijo vzvi{eni in plemeniti moralni cilji. Pozneje smo odkrili neza`elene in nenamerne stranske ekolo{ke u~inke uporabe pesticidov, herbicidov, umetnih gnojil. Nismo {e odkrili, kak{ni so u~inki na na{e zdravje tiso~ih kemi~nih sestavin, ki so v na{em okolju in v na{i hrani zaradi postopka njene pridelave in predelave. Ne vemo, kak{ne vse bi lahko bile neza`elene posledice uporabe genske tehnologije v kmetijstvu. Domi{ljavo bi bilo re~i, da so dosedanje nenamerne in neza`elene posledice tehnolo{ke uporabe znanosti zgolj posledica splo{ne ekolo{ke nevednosti in neprevidnosti, da pa bo odslej vse druga~e. Znanost je sicer sama sposobna odkrivati neza`elene posledice, toda ne vedno pravo~asno. Uporaba znanja jih bo tudi vedno proizvajala. Mogo~e obstaja celo tale odvisnost med `elenimi in ne`elenimi posledicami: kolikor bolj so radikalne `elene posledice, toliko bolj je verjetno, da bodo tudi bolj radikalne ali celo katastrofi~ne ne`elene posledice. Dru`benomoralna odgovornost znanosti Glede dru`benomoralne odgovornosti znanosti obstajata dva nasprotujo~a si odgovora: zmeren in radikalno-fundamentalen. Zagovorniki zmernega stali{~a sodijo, da obstaja odgovornost samo na ravni uporabnikov znanja, na ravni proizvodnje znanja pa obstaja odgovornost znanstvenikov samo za kakovost znanja. Radikalno-fundamentalno stali{~e pa sodi, da se eti~ni problemi iz sfere uporabe znanosti postopoma selijo in {irijo v sfero samega raziskovanja. Medicina je gotovo najstarej{i primer eti~ne regulacije raziskovanja. Na primeru za~asnega moratorija dolo~enih tipov raziskav se je v sredini sedemdesetih let pojavila eti~na regulacija tudi na podro~ju molekularne genetike. Nekateri ta moratorij celo ocenjujejo kot prvi primer prostovoljne omejitve raziskovanja v zgodovini znanosti od same znanstvene skupnosti, ki je izhajala iz ob~utka odgovornosti do mo`nih tveganj. Dejstvo je, da ne moremo pridobiti kakr{nega koli znanja, npr. na podro~ju psihologije, medicine, pedagogike, sociologije, ~e bi tak{na pridobitev ogrozila in prizadela sociopsiholo{ko 210 PUGWASH Russell-Einsteinov manifest in neza`elene posledice uporabe znanosti osebnostno integriteto ~loveka ali njegovo zdravje. V tem neeksplicitnem in neformaliziranem moralnem okviru v glavnem potekajo raziskovanja na tem podro~ju, in te omejitve se jemljejo kot samoumevne. Ker se ne posku{ajo prekora~iti ti okviri, se te omejitve sploh ne ob~utijo kot eti~ne meje raziskovanja. Gotovo tudi na naravoslovnem, biotehni~nem in tehni~nem podro~ju ne bi bilo moralno izvesti eksperimente, ~e bi ti lahko ogrozili ljudi, njihovo zdravje ali njihovo blaginjo. Moralno bi bilo tudi sporno, ~e tovrstni poskusi sicer ne bi prizadeli sedanjih ljudi, bi pa obremenili s svojimi ~asovno oddaljenimi posledicami prihodnje generacije. Eksplicitni formalni premik eti~ne regulacije v sfero samega raziskovanja v bistvu pomeni, da se mora tudi znanje pridobivati pod dolo~enimi eti~nimi pogoji, kjer pridobitev novega znanja ne more za vsako ceno izstopati kot absolutna, torej od drugih vrednot neodvisna vrednota. V tem smislu ne bi bila posebno sporna eti~na odgovornost znanstvenikov na ravni samega raziskovanja. Na hudo nesoglasje in odpor pa naleti razumevanje znanstvenikove odgovornosti na ravni samega pridobivanja znanja, ~e se razume kot odgovornost za prakti~ne mo`nosti, ki ti~ijo v sami teoriji in v pridobljenem spoznanju sploh. ^e sku{ajo znanstvenike raziskovalno prakti~no anga`irati za o~itne neeti~ne cilje, potem je seveda mo`na eti~na dr`a posameznikov, ne glede na dvomljivost njihovega uspeha, da odklonijo svoje storitve. Tako je Hans Bethe v svojem pismu pozval vse znanstvenike sveta, naj se odre~ejo sodelovanju pri ustvarjanju, razvoju, izbolj{anju in proizvodnji nuklearnega oro`ja (Bethe 1995, 30). Kako pa naj znanstvenik ravna, ~e raziskovanje nima nobenih prakti~nih ciljev, bolj ali manj jasno pa se slutijo tudi njegove mo`ne prakti~ne neeti~ne aplikacije? Naj se mar zaradi tega odre~ejo nadaljnjemu raziskovanju? To za znanstveno skupnost gotovo ni sprejemljiva re{itev. ^e samo raziskovanje ne ogro`a ljudi in njihove blaginje, potem ostane edino to, da tako {ir{o strokovno kot lai~no javnost vseskozi informirajo o mo`nih poteh zlorabe odkritij in da niso ravnodu{ni do na~ina, kako se v dru`bi uporabljajo njihova odkritja. Bertrand Russell je `e leta 1959 zavrnil omejeno pojmovanje odgovornosti znanstvenikov, ~e{ da je njihova edina vloga, da priskrbijo znanje, ne pa da bi se ~utili odgovorne tudi za na~in, kako dru`ba uporablja njihova odkritja. Po Russllu so znanstveniki dol`ni skrbeti, da se njihova znanja uporabljajo v splo{nem interesu. Russell {e ni bil pozoren na to, kako je s problemom odgovornosti znanosti tedaj, ko se znanje sicer uporablja v splo{nem interesu, pa vseeno nastopijo neza`elene in nenamerne posledice. Russella je v tem ~asu skrbela, kar je bilo razumljivo, namerna zloraba znanosti, ne pa nenamerne in neza`elene posledice. Opozoril je, da je bila znanost od vsega za~etka tesno in zlove{~e povezana z vojno. Arhimed je svoje znanje prodal siraku{kemu tiranu, ki ga je PUGWASH 21 Andrej Kirn uporabil za boj proti Rimljanom, Leonardo da Vinci je dobil od milanskega vojvode pla~ilo za utrdbe, Galilea pa je zaposlil veliki vojvoda Toskanski, ker je znal ra~unati pot izstrelkov. Znanstvenike, ki so v francoski revoluciji u{li giljotini, so usmerili k raziskovanju razstreliv. Med ~astne izjeme, ki niso slu`ili vojnim me{etarjem, je Russell pri{tel Faradaya. Med krimsko vojno se je britanska vlada obrnila nanj po nasvet glede uporabe strupenih plinov pri napadu na utrdbo. Faraday je odgovoril, da je stvar popolnoma izvedljiva, da pa je ne~love{ka in sam ne `eli imeti opravka s tem (Russell 1988, 225–226). Da se mora znanost ~utiti odgovorna in prizadeta tudi za na~in, kako se njena spoznanja uporabljajo v dru`bi, izhaja `e iz tega, da spoznanja stalno raz{irjajo svet mo`nega delovanja. Brez znanja ne bi bila mo`na niti njegova uporaba niti zloraba, niti obstoj za`elenih, pa tudi ne neza`elenih posledic. Velika genija dvajsetega stoletja, fizik Einstein in filozof Heidegger, sta npr. do istega zgodovinskega pojava, to je nacio-nalsocializma, pokazala zelo razli~no, ~e `e ne kar nasprotno moralno dr`o. Ko so Einsteina po porazu nacisti~ne Nem~ije leta 1946 povabili, naj se znova pridru`i Bavarski akademiji znanosti, je povabilo zavrnil in zapisal: “Nemci so poklali moje `idovske brate; z Nemci ne maram imeti nobenega opravka ve~” (Hoffmann, Ducas 1980, 229). Ko so Einsteina leta 1949 povabili, naj uradno obnovi zveze z institutom cesarja Viljema, ki se je preimenoval v in{titut Maxa Plancka, je ponudbo takole zavrnil: “Nem{ki zlo~in je v resnici najbolj gnusen v zgodovini tako imenovanih civiliziranih narodov. Nem{ki intelektualci se – kot celota – niso obna{ali ni~ bolje kakor drhal. In {e zdaj ni nobenega znaka kakega ob`alovanja in nobene resne `elje, da bi popravili tisto malo, kar je po mno`i~nem pobijanju {e mogo~e popraviti. Zaradi teh okoli{~in ~utim neukrotljiv odpor do tega, da bi sodeloval pri ~emer koli, kar ima kakr{no koli zvezo z javnim `ivljenjem v Nem~iji...” ( Hoffman, Ducas 1980, 229). Einsteinova sodba v bistvu zadene tudi Heideggerjevo dr`o. Ne glede na to, zakaj, kako in koliko ~asa je bil Heidegger povezan z nacionalsocializmom, je {e bolj tragi~no in nerazumljivo to, da vsaj do sedaj ni znano, da bi po drugi svetovni vojni javno obsodil nacionalsocializem in njegove zlo~ine ter ob`aloval svoje sprege z nacisti~nim re`imom. Tudi za sodobno ekolo{ko zavest je relevantna naravnanost Russell-Einsteinovega manifesta, ki se obra~a na ljudi kot pripadnike biolo{ke vrste, ne pa kot na pripadnike posami~nih dr`av, strank, ver in nacij. Kot je pojav atomskega oro`ja po Russllu in Einsteinu zahteval nov na~in mi{ljenja in u~enja, tako tudi sedanji ekolo{ki polo`aj ~love{tva zahteva nov na~in mi{ljenja, u~enja in ravnanja. Dr. Andrej Kirn, redni profesor na Fakulteti za dru`bene vede v Ljubljani. 212 PUGWASH Russell-Einsteinov manifest in neza`elene posledice uporabe znanosti LITERATURA HOFFMAN, BANESH in DUKAS, HELEN: Einstein. Ustvarjalec in upornik. Zalo`ba Obzorja, Maribor, 1980. The RUSSELL-EINSTEIN MANIFESTO, v: The Pugwash Conferences on Science and World Affairs, The Pugwash Council, London 1990. Pismo by HANS BETHE, v: Pugwash Newsletter, julij/oktober 1995, 30. ROTKBLAT, JOSEPH: Reminiscences on th 40th Anniversary of the Russell-Einstein Manifesto. Pugwash Newsletter, julij/oktober 1955, 48–52. RUSSELL, BERTRAND: Dru`bena odgovornost znanstvenikov, v: Andrej Kirn (ur.) Znanost v dru`benovrednotnem svetu. Delavska enotnost, Ljubljana 1988, 225. PUGWASH 213 Joseph Rotblat 50. obletnica Hiro{ime Bomba na Hiro{imo pred petdesetimi leti je naznanila novo dobo. Nuklearna doba je stvaritev znanstvenikov, vendar je bila zanje grenka `e od samega za~etka. S popolnim omalova`evanjem temeljnih na~el znanosti – odprtosti in univerzalnosti – je bila spo~eta v tajnosti in uzurpirana – celo pred rojstvom – od ene dr`ave, da ji zagotovi politi~no dominacijo. Ob takih kontingen~nih pomanjkljivostih in vzreji vojske dr. Strangelovov ni presenetljivo, da je kreacija prerasla v po{ast; po{ast s sedemdesettiso~imi glavami, nuklearnimi bojnimi glavami; po{ast, ki je sejala strah in nezaupanje ter ogro`ala nadaljnji obstoj ~love{tva na tem planetu. Mi znanstveniki moramo za to veliko odgovarjati. Kar je tako `alostno pri tem, je, da so bili na{i nameni dobri. Znanstveniki v Angliji in Ameriki, ki so za~eli projekt atomske bombe, so bili prepri~ani, da je bila bomba potrebna zato, da ne bi bila uporabljena. Ideja o atomski bombi se je {tevilnim znanstvenikom porodila kmalu po odkritju cepitve urana, in nesre~a zgodovine je bila, da se je to ~asovno ujelo z izbruhom druge svetovne vojne, vojne, v kateri je bilo na kocki pre`ivetje osnovnih civilizacijskih vrednot, velikanski boj med demokracijo in najslab{o obliko totalitarizma. Namen uporabe znanstvenega odkritja za izdelavo oro`ja za mno`i~no uni~evanje bi za znanstvenika obi~ajno pomenilo prekletstvo; ker pa se je pojavilo prav v tistem trenutku, je znanstvenike postavilo pred hudo dilemo, pred kriti~ni test njihove dru`bene odgovornosti. Po drugi strani razvijanje PUGWASH 215 Joseph Rotblat instrumenta uni~enja nasprotuje temeljnim idealom znanosti. Po drugi pa so bili prav ti ideali v nevarnosti, da bodo izkoreninjeni, ~e bi z odklonitvijo izdelave bombe najbolj podlemu re`imu omogo~ili prevzem svetovne dominacije. To je bila resni~no izbira med hudi~em in globokim morjem. Kot je obi~ajno pri ~love{kem vedenju, je prednost dobila neposredna nevarnost. Ve~ina znanstvenikov soo~enih z izbiro, se je odlo~ila nadaljevati raziskavo in utemeljiti izvedljivost atomske bombe. Britanski in ameri{ki znanstveniki so se bali, da bi nem{ki znanstveniki razvili bombo. Ko so na{i izra~uni pokazali izvedljivost atomske bombe, je bila normalna na{a predpostavka, da so nem{ki znanstveniki pri{li do enakega zaklju~ka. [ele ~ez pet let smo izvedeli, da je bil strah neosnovan; zaradi napa~nih teoreti~nih izra~unov in pomanjkljivih eksperimentov so projekt atomske bombe v Nem~iji – zaradi prakti~nih razlogov – prekinili `e leta 1942, {e preden se je zares za~el projekt Manhattan v Zdru`enih dr`avah. Vendar tega takrat nismo vedeli. Bali smo se, da bi Hitlerju oro`je, ~e bi ga dobil, omogo~ilo zmago v vojni. Stra{ljivi vidik nas je prepri~al, da smo projekt za~eli. Do takrat smo izdelali racionalo za samostojno izdelavo bombe. Racionala je enaka tisti, ki se {e do danes uporablja kot razlog za ohranjanje nuklearnih arzenalov: nuklearni strah. Edini na~in, da bi Hitlerja odvrnili od uporabe bombe proti nam, bi bil, da bi jo imeli tudi mi in bi grozili z ma{~evanjem. Potrebovali smo bombo, zato da ne bi bila uporabljena. Izkazalo pa se je, da nismo imeli prav: bomba je bila uporabljena; uporabljena je bila takoj, ko je bila izdelana; uporabljena je bila proti ljudem v Hiro{imi. Petdeset let po teh pomembnih dogodkih je vpra{anje {e vedno pred nami: Je bilo uni~enje Hiro{ime in Nagasakija potrebno? Preprosta dejstva dozdevno nakazujejo pritrdilni odgovor na vpra{anje. Pet dni po nagasa{ki bombi, 14. avgusta 1945, se je kon~ala vojna. Japonska se je predala. Mnoga `ivljenja med oboro`enimi silami na obeh straneh, ki bi bila izgubljena, ~e bi se vojna nadaljevala, so bila re{ena. Smrti v Hiro{imi in Nagasakiju so bile nujna `rtev, da je bilo prizaneseno veliko ve~jemu {tevilu drugih `ivljenj. Odgovor na to vpra{anje, ki je ponujeno otrokom v zgodovinskih lekcijah, je torej: potrebno je bilo uporabiti bombe. Obstaja pa {e druga verzija dogodkov, verzija, ki spravlja ljudi na Zahodu v tako zelo neprijeten polo`aj, da je zamol~ana. Ko je med pripravami na 50. obletnico bombe Smithsonian Institution v Zdru`enih dr`avah nameraval opozoriti na to vpra{anje, je bil dele`en tako izprijenega divjega napada, da je moral opustiti celoten projekt. Ameri{ka legija pa nas kljub svoji mo~i ne more zaustaviti pri zastavljanju vpra{anj. Dokazi, ki podpirajo drugo verzijo, so premo~ni, da bi jih opustili. Za za~etek obstaja nagnusen argument o relativnih izgubah `ivljenj v dveh scenarijih: kon~anje vojne z atomsko vojno ali brez 216 PUGWASH 50. obletnica Hiro{ime nje. Winston Churchill, britanski ministrski predsednik, je v svoji zgodovini druge svetovne vojne – leta 1953 – napisal: “Zadu{itev japonskega odpora s ~lovekom za ~lovekom ... bi prav lahko zahtevala izgubo milijona ameri{kih `ivljenj in polovico tega {tevila britanskih – ali ve~.” Kakor koli `e, je {tevilka v ostrem nasprotju z napovedmi zdru`enega poveljstva Zdru`enih dr`av o `rtvah, ki bi lahko bile posledica poskusov izkrcanja ameri{kih ~et na japonskih otokih. V memorandumu predsedniku Trumanu junija 1945 so podali oceno {tevila `rtev kot posledice treh razli~nih operacij izkrcavanja. Te nihajo od 25.000 do 45.000, kar je veliko manj `rtev kot v Hiro{imi in Nagasakiju. Vendar je bilo po mnenju nekaterih zgodovinarjev celo to {tevilo ameri{kih `ivljenj manj{e, ker bi se vojna lahko prej kon~ala. Japonska je bila voja{ko premagana, preden je bila izdelana atomska bomba, in se je bila pripravljena predati pod pogoji, ki so bili kasneje dejansko sprejeti. Vendar je Truman pogajanje odklonil. Pred analiziranjem razlogov za Trumanovo zavrnitev moramo poudariti, da atomska bomba ni bila potrebna za dokon~anje vojne z Japonsko. Winston Churchill v isti knjigi pravi: “Napaka bi bilo predpostavljati, da je usodo Japonske dolo~ila atomska bomba. Njen poraz je bil nedvomen, preden je padla prva bomba.” [e ve~ pove izjava Dwighta Eisenhowerja, ki je bil takrat vrhovni poveljnik zdru`enih sil: “Izra`am ... resno zaskrbljenost, prvi~ na temelju svojega prepri~anja, da je bila Japonska `e premagana in da je bilo povsem nepotrebno vre~i bombo, in drugi~ zato, ker sem mislil, da bi se na{a de`ela morala izogniti {okiranju svetovnega mnenja z uporabo oro`ja, katerega uporaba ni bila, kot sem mislil, ve~ poobla{~eni ukrep za re{itev ameri{kih `ivljenj.” Potem ko so bile bombe odvr`ene, je admiral William D. Leahy, predsednik zdru`enega poveljstva, takole izrazil svoje mo~ne ob~utke: “Japonci so bili `e premagani in pripravljeni na predajo. Uporaba tega barbarskega oro`ja na Hiro{imi in v Nagasakiju ni pomenila nobene materialne pomo~i v na{i vojni proti Japonski. Kot prvi, ki smo jo uporabili, smo ... privzeli eti~ni standard, zna~ilen za barbare mra~nega veka. Nisem bil nau~en vojskovati se na ta na~in.” Zakaj je predsednik Truman ob tako mo~nih ~ustvih sprejel priporo~ila drugih svetovalcev, naj nadaljuje vojno, dokler bombe ne bodo pripravljene za uporabo? Obstajajo trdni temelji za prepri~anje, da razlog ni bil voja{ki, temve~ politi~ni, namre~ da je bila bomba od za~etka mo~en instrument v ideolo{kem boju med Zdru`enimi dr`avami in Sovjetsko zvezo. Nedavni ~lanek v Biltenu atomskih znanstvenikov nas je PUGWASH 217 Joseph Rotblat spomnil na dejstvo, da je bila Japonska dolo~ena za tar~o pri uporabi atomske bombe skoraj od za~etka projekta Manhattan. @e maja 1943 je memorandum voja{kega politi~nega komiteja priporo~il, naj bi bila tar~a koncentracija japonskega ladjevja. General Leslie Groves, vodja projekta Manhattan, je aprila 1945, ve~ mesecev preden je bila bomba izdelana, rekel: “Tar~a je in vedno je bilo pri~akovano, da bo Japonska.” Znanstveniki, ki so delo za~eli, pa niso nikoli razmi{ljali o Japonski kot tar~i. Argument strahu – glavna motivacija za za~etek projekta – se ni nana{al na Japonsko, ker nismo imeli nobenih dokazov, da Japonska namerava izdelati atomsko bombo. Med politi~nimi voditelji, ki so predsedniku Trumanu svetovali, naj nadaljuje vojno, dokler bomba ne bo pripravljena, je bil dr`avni sekretar James F. Byrnes. Rekel je: “^e bi imeli in demonstrirali bombo, bi to Rusijo naredilo bolj prilagodljivo.” General Groves je bil {e celo bolj jasen glede namena bombe: “... nikoli v pribli`no dveh tednih, kar sem prevzel ta projekt, nisem imel nobene iluzije, Rusija je na{ sovra`nik in projekt je voden na tej osnovi.” Obstaja torej utemeljen razlog za prepri~anje, da uni~enje Hiro{ime in Nagasakija ni pomenilo toliko konca druge svetovne vojne kolikor za~etek hladne vojne, prvi korak v usodno verigo dogodkov, za~etek nore oboro`evalne tekme, ki nas je pripeljala zelo blizu nuklearnega holokavsta in uni~enja civilizacije. Ve~ina znanstvenikov pri manhattanskem projektu je bila nesre~na zaradi dogodkov, ki so sledili: Eden najve~jih znanstvenikov v tistem ~asu, Niels Bohr, je dejansko napovedal, da bo ta politika pripeljala do jedrske oboro`evalne tekme, in predvidel njene stra{ne posledice. Dolgo pred izdelavo bombe je izdelal na~rt za prepre~itev oboro`evalne tekme, vendar je bil ta zavrnjen, kljub temu da ga je predsednik Roosevelt simpati~no sprejel. Ko je bila bomba `e skoraj pripravljena, so znanstveniki izdali memorandum, Franckovo poro~ilo, ki je mo~no nasprotovalo uporabi bombe proti civilnemu ljudstvu in ponovno opozarjalo, da bi taka uporaba pripeljala do oboro`evalne tekme z resnimi posledicami. Poro~ilu je sledila peticija Lea Szilarda, ki je uporabi bombe nasprotovala na moralnih temeljih. Vendar peticije niso podpirali vsi znanstveniki. Eden tistih, ki ji je nasprotoval, je bil Edward Teller. Teller je `e veliko pred izdelavo jedrske bombe delal pri pripravi vodikove bombe v Los Alamosu. V odgovor Szilardu je dejal: “Od najine diskusije naprej sem nekaj ~asa premi{ljeval o va{ih ugovorih neposredni voja{ki uporabi oro`ja, ki bi ga lahko izdelali. Odlo~il sem se, da ne storim ni~esar ... Nesre~a, da smo izdelali to stra{no stvar, naj nam ne bi dajala odgovornosti za izrekanje o tem, kako mora biti uporabljena.” Tu predstavljeni pogled, da naj znanstveniki ne bi imeli 218 PUGWASH 50. obletnica Hiro{ime besede o na~inu uporabe rezultata svojega dela, je v znanstveni skupnosti na `alost {e vedno pogost. Najve~ja hipokrizija pa je, da je to moral izre~i ~lovek, ki je bolj kot kdor koli drug vplival na politi~ne in voja{ke voditelje, da so nadaljevali razvijanje jedrskega oro`ja. @alostno dejstvo je, da so mnogi znanstveniki, dale~ od nasprotovanja jedrski oboro`evalni tekmi, imeli vodilno vlogo pri podpiranju pobude, pogosto preprosto zaradi zadovoljitve lastne radovednosti ali kot izziv njihovi bistroumnosti v izumljanju vedno bolj sofisticiranih sredstev uni~evanja. Theodore Taylor, ki je bil nekdaj glavni konstruktor atomskih bomb v Los Alamosu – in je sedaj gore~ pripadnik gibanja Pugwash – je ustrezno opisal zasvojenost konstruktorjev bomb: “... najbolj stimulativen dejavnik nasploh je bila preprosto intenzivna po`ivitev, ki jo izkusi vsak znanstvenik ali in`enir, ko ima (on ali ona) svobodo, da razi{~e popolnoma nove tehni~ne koncepte in jih realizira.” ^eprav nimam neposrednega citata, sem prepri~an, da isto velja v Sovjetski zvezi, v razli~nih ustanovah ^eljabinsk in Arzamas. Kot sem rekel, moramo mi znanstveniki za veliko odgovarjati. Vendar – in to je potrebno mo~no poudariti – je bilo na Zahodu mnogo znanstvenikov, ki so se od za~etka in vsa leta borili proti zlorabi znanosti in se nepopustljivo trudili, da bi odvrnili nevarnosti, ki izhajajo iz znanstvenih odkritij, predvsem iz razvoja jedrskega oro`ja. Rad bi posebej omenil nenehne in pogumne kampanje Federacije ameri{kih znanstvenikov, ki jih je podpiral Bilten atomskih znanstvenikov. In seveda v mednarodni areni gibanje Pugwash. Znanstvenikom iz 46 dr`av, ki smo pri{li v Hiro{imo na to konferenco, kot tudi na{im japonskim gostiteljem ni vseeno, na kak{en na~in se uporablja znanost – resno jemljemo svojo dru`beno odgovornost. Veliko ~asa in energije posve~amo prepre~evanju zlorabe znanstvenih dose`kov. Opazovanje vladnih politik in opozarjanje javnosti na gro`nje nepremi{ljenih politik {tejemo za svojo dol`nost. Predvsem pa si prizadevamo izkoristiti svoje specializirano znanje in profesionalne spretnosti za prepre~evanje voja{kih spopadov, {e posebej nuklearne gro`nje, in za ustanovitev ozra~ja miroljubnega sodelovanja med narodi. V skladu s to nalogo bomo delovali ta teden v Hiro{imi. Na otvoritvenem zasedanju v po~astitev spomina na hiro{imske `rtve ob 50. obletnici tega dogodka sem govoril s stali{~a znanstvenika. Naslednji govornik, profesor [ui~i Kato, bo predstavil pogled navadnih dr`avljanov, predvsem tistih, ki so v vojni tako zelo trpeli. Vendar bi mu rad povedal, da sem poleg tega, da sem znanstvenik, tudi navaden dr`avljan. Tudi jaz sem med drugo svetovno vojno mo~no trpel: prav zares, celo med prvo svetovno vojno. V vojni vsi trpimo, fizi~no, emocionalno in intelektualno. PUGWASH 219 Joseph Rotblat Vojna ima vedno dehumanizacijski u~inek. Prisili nas, da opravljamo neizrekljiva dejanja. Ne more biti dvoma, da sta obe strani v vojni zagre{ili stra{ne krutosti. Japonsko ravnanje z vojnimi ujetniki je bilo monstruozno; uni~enje Tokia v mno`i~nem letalskem napadu Zdru`enih dr`av je bilo barbarsko. Obe strani bi to morali spoznati in se ena drugi iskreno opravi~iti. Japonskemu ljudstvu bi se kot znanstvenik za atomske bombe tudi rad opravi~il. Njihova uporaba je bila neupravi~ena; njihova izdelava nepotrebna. Ne samo, da so zahtevale tako veliko `ivljenj, tolik{no uni~enje na Japonskem, temve~ so bile hkrati tudi predhodnice nuklearne oboro`evalne tekme in ve~ne nevarnosti, v kateri je vsa na{a civilizacija. Svet ne bo nikoli ve~ enak. Damoklejev me~ bo vedno visel nad na{imi glavami. To nalaga vsem nam, znanstvenikom in navadnim dr`avljanom, dodatno dol`nost nenehne budnosti. Odpraviti moramo vojno, ker lahko tudi tako imenovana konvencionalna vojna prizadene velikansko trpljenje. To moramo storiti, ker se lahko vsaka za~eta vojna stopnjuje v jedrsko vojno. Tragedija tega mesta pred petdesetimi leti, smrt in trpljenje njegovih ljudi bo popla~ano samo, ~e bo imelo za posledico odpravo vojne kot sredstva za re{evanje prepirov, se pravi, ~e bo tlakovalo pot k varnemu in mirnemu svetu. Prevedla Gita Zadnikar 220 PUGW ASH Ljubica Jelu{i~ Varnost, sodelovanje in razoro`itev: Lahti 1996 Lahti, smu~arsko sredi{~e na ju`nem Finskem, je bilo septembra 1996 zbirali{~e znanstvenikov z vsega sveta in iz razli~nih disciplinarnih podro~ij. Na letni konferenci o znanosti in svetovnih zadevah so se `e {estin{tirideseti~ zbrali pripadniki gibanja Pugwash, gibanja, ki je skupaj s svojim legendarnim predsednikom, Josephom Rotblatom, leta 1995 dobilo Nobelovo nagrado za mir. Letna konferenca gibanja Pugwash v Lahtiju je delovala v {estih delovnih skupinah in na ve~ plenarnih sre~anjih (o svetovni trgovini z oro`jem, o mirovnih operacijah OZN, o svetovni varnosti). Posebej zanimive so bile razprave v delovnih skupinah, s katerimi se posameznik lahko seznani le preko pisanega gradiva. Ni v navadi, da bi posamezniki menjavali delovne skupine ali hodili od ene do druge, ker bi s tem motili razpravo v posameznih skupinah. Zavezanost gibanja Pugwash Russell-Einsteinovemu manifestu se ka`e na to~ki presti`nosti jedrskega vpra{anja. Manifest je bil namre~ usmerjen proti vojnam kot pojavu, predvsem pa proti jedrskemu oro`ju in proti morebitni jedrski vojni. Pugwash izvira iz skrbi zaradi uni~evalne mo~i jedrskega oro`ja, zato je to {e vedno njegova prioriteta. Na konferencah Pugwash je tako najpomembnej{a prva delovna skupina, dandanes namenjena razpravi o oblikovanju sveta brez jedrskega oro`ja. [e vedno je najbolj elitna glede na eminentnost znanstvenikov, in {e vedno ima najve~ razpravljalcev oziroma udele`encev. Konferenca v Lahtiju s skupnim naslovom “Varnost, sodelovanje in razoro`itev: nedokon~ani dnevni red za devetdeseta leta” je pokazala, da je skrb za varnost ~love{tva povezana z veliko nejedrskimi problemi in da je napredek na drugih podro~jih varnosti videti celo bolj dejanski, nekako bli`ji, ker je bolj razpr{en na veliko ve~ dejavnikov, kot pa to velja za nadzor in odpravo jedrskega oro`ja. Na zaklju~nem plenarnem sre~anju so bile videti pobude druge delovne skupine o razra{~anju majhnega oro`ja najbolj uresni~ljive. Tretja delovna skupina o bodo~ih sistemih regionalne obrambe na primeru raz{irjene Evropske zveze je bila ujeta v mednarodno uveljavljene politi~ne koncepte Nata, zato pobude niso kazale posebne revolucionarnosti. ^etrta delovna skupina je razpravljala o mo`nosti globalne akcije v porabi energije in pri spreminjanju klime. Peta delovna skupina je obdelovala probleme razvoja nerazvitih v miru. [esta delovna skupina je razmi{ljala o Organizaciji zdru`enih narodov, ob njeni petdeseti obletnici delovanja je morda ~as za njeno preoblikovanje v svetovno vlado. PUGW ASH 221 Ljubica Jelu{i~ O sami konferenci je treba povedati, da se je je udele`ilo pribli`no 150 znanstvenikov, politikov, voja{kih poveljnikov, diplomatov in drugih javnih osebnosti iz vsega sveta, posebej {tevilna je bila udele`ba iz dr`ave gostiteljice ter iz sosednjih, nordijskih dr`av, kar ka`e na veliko popularnost gibanja v tem delu sveta, ter iz Rusije; nekdanje socialisti~ne dr`ave pa se tudi na tem podro~ju vse bolj opazno ka`ejo kot tretji svet – pri{li so posamezniki, zainteresirani predvsem za diskusije o evropski varnosti in prihodnosti zveze Nato. Znanstveniki iz Afrike, Ju`ne Amerike, Bli`njega vzhoda in Azije so videti bolj zainteresirani za razprave o razvoju ter razmerju med energetskimi resursi, klimo in gospodarsko rastjo. Svet brez jedrskega oro`ja (Nuclear-Weapon-Free World, NWFW)1 Temeljno vodilo gibanja Pugwash je bilo in je {e vedno prepre~evanje jedrske vojne. Jedrsko razoro`evanje se je kon~no za~elo in to je najbli`ja pot do onemogo~anja jedrske vojne. V ZDA v zadnjih letih uni~ijo preko tiso~ jedrskih bojnih glav na leto, verjetno uni~ujejo tak{no oro`je tudi v Rusiji, ~eprav podatkov s tega dela sveta ni. Ta proces razoro`evanja poteka izven sporazumov o razoro`evanju, vendar je treba ra~unati, da bi pri pribli`no petdeset tiso~ jedrskih bojnih glavah potrebovali ob zdaj{njem tempu nekaj desetletij do popolnega uni~enja vsega tovrstnega oro`ja. Gibanje Pugwash je izdalo monografijo ve~ avtorjev (uredniki J. Rotblat, J. Steinberger, B. Udgaonkar) z naslovom A Nuclear-Weapon-Free World: Desirable? Feasible?, kjer govorijo o ureditvi sveta brez jedrskega oro`ja z namenom prepre~iti pojav novega jedrskega oro`ja. S tem namenom je bila ob podpori avstralske vlade ustanovljena Canberrska komisija2 ; sestavlja jo 17 intelektualcev in uglednih politikov iz petih dr`av lastnic jedrskega oro`ja ter iz drugih dr`av in organizacij, med njimi tudi Pugwash. V Povzeto po poro~ilu Prve delovne skupine 46-te letne konference Pugwash v Lahtiju, 2–7. 9. 1996. Executive Summary, Report of the Canberra Commission on the Elimination of Nuclear Weapons (1996). Commonwealth of Australia, Canberra, avgust 1996. razmi{ljanju o jedrski razoro`itvi je pred dvema letoma pri{lo do preobrata, kajti dotlej se o popolnem uni~enju jedrskega oro`ja ni razpravljalo kot o resni mo`nosti. Canberrska komisija in drugi vpleteni dejavniki ne razmi{ljajo ve~ o mo`nosti popolne odprave jedrskega oro`ja, temve~ `e o tem, kako to izpeljati. Prakti~ni koraki v tej smeri so: – ratifikacija sporazuma START II3 v ameri{kem senatu in upanje, da bo ruska duma storila enako v bli`nji prihodnosti, – namig ameri{ke vlade, da bi nadaljevala s START III, kjer bi bila opravljena {e ve~ja kr~enja strate{kega oro`ja, – uni~evanje takti~nega jedrskega oro`ja4 , ki temelji na enostranskih izjavah predsednikov Georga Busha in Mihaila Gorba~ova (septembra in oktobra 1991), – ve~ja transparentnost procesa razstavljanja in uni~evanja jedrskih bojnih glav ter skladi{~ materialov, uporabnih za izdelavo jedrskega oro`ja. O zelo veliki odprtosti za javnost zgoraj navedenih procesov ne moremo govoriti, res pa je, da se javnost (Burgers, 19965 : 11)6 ni vedno pretirano zanimala za razoro`itvene pobude. Samo za primer ponovimo, da je Pugwash zanimiral 10.000 ljudi v nekaj manj kot {tiridesetih letih. Jedrsko razoro`evanje ni videti smiselno, ~e se po eni strani uni~ujejo bojne glave, hkrati pa izdelujejo nove, ali pa se uni~ujejo skladi{~a Po sporazumu START II bi se moralo {tevilo strate{kih jedrskih bojnih glav zmanj{ati na 3000 do 3500 do leta 2003. Takti~no jedrsko oro`je je nevarno zaradi mo`nosti uporabe po nesre~i in zaradi ve~je dostopnosti za nepoklicane. Jan Herman Burgers, Foreword. V: Huub Jaspers (1996). Beyond The Bomb. The Extension of the Non-Proliferation Treaty and the Future of Nuclear Weapons. Transnational Institute, World Information Service on Energy, Greenpeace International, Amsterdam 1996. Burgers v predgovoru h knjigi Beyond The Bomb (Jaspers, 1996) o {iritvi Sporazuma o nerazra{~anju jedrskega oro`ja razmi{lja o letih med 1965 in 1975, ko so se nekateri zanesenjaki borili za ta sporazum, medtem ko niti mediji niti javnost niso bili zainteresirani zanj. 222 PUGW ASH Varnost, sodelovanje in razoro`itev: Lahti 1996 jedrskih snovi za fizijo, hkrati pa se {e naprej proizvajajo taki materiali. Po mnenju Prve delovne skupine gibanja Pugwash je treba z mednarodnim sporazumom zagotoviti prekinitev proizvodnje takih materialov oziroma oro`ja. Mednarodni pogajalski forum, ki je namenjen nadzoru nad oboro`evanjem in razoro`itvi, je Konferenca o razoro`itvi, ki se sestaja periodi~no v @enevi. Forum postaja neu~inkovit zaradi svoje velikosti (na pogajanjih sodeluje `e 61 dr`av) in zaradi procedure, po kateri se uspe dotakniti samo ene teme na vsakem sre~anju. Trenutno te~ejo pogajanja za sprejem Sporazuma o vsestranski prepovedi poskusov (Comprehensive Test Ban Treaty, CTBT). Prepoved poskusov pomeni, da ne bo ve~ mo`no odkrivati novih tipov jedrskega oro`ja, temve~ samo na~ine varnega shranjevanja preostalega oro`ja. Prva delovna skupina Pugwasha je na konferenci v Lahtiju podprla prizadevanja `enevske konference o razoro`itvi, pozdravila kitajsko oznanitev moratorija na jedrske poskuse (potem ko je 26. julija 1996 zaklju~ila s serijo jedrskih poskusov) in pripravljenost podpisati omenjeni sporazum. ZDA in Rusiji pripada 95 % vsega obstoje~ega jedrskega oro`ja, vendar morajo v proces jedrskega razoro`evanja vstopiti tudi druge dr`ave, lastnice jedrskega oro`ja. Velika Britanija in Francija sta `e za~eli zmanj{evati zaloge teh oro`ij, ~eprav obstaja miselnost, ki mo~no zavira ta proces. Velika Britanija in Francija bi namre~ radi postali evropska jedrska velesila, nekak{no “jedrsko jedro” Evropske zveze, kajti po razoro`itvenih sporazumih naj bi bilo v prihodnje jedrsko oro`je samo {e na tleh dr`ave lastnice. Tako bi se iz Evrope moralo umakniti vse ameri{ko jedrsko oro`je. Zaradi prepre~itve iracionalnih jedrskih apetitov teh dveh dr`av bi bilo zelo pomembno v delu Evrope oblikovati cone brez jedrskega oro`ja. Pri udejanjenju sveta brez jedrskega oro`ja je treba enakovredno obravnavati {e Kitajsko, Izrael, Indijo in Pakistan, ki `e imajo programe za izdelavo jedrskega oro`ja, pri vzpostavitvi re`ima nerazra{~anja jedrskega oro`ja pa upo{tevati jedrske ambicije Argentine, Brazilije, Ju`ne Afrike, Belorusije, Kazahstana, Ukrajine, Iraka in Severne Koreje. Pomembno je tudi postopno pokrivanje zemeljske oble z brezjedrskimi conami. Razpravljalci v Lahtiju izpostavijo tudi problem nadzora nad potekom jedrskega razoro`evanja oziroma dostopnosti javnosti do podatkov in mehanizmov, ki izvr{ujejo razoro`itvene sporazume. V razpravi prve delovne skupine v Lahtiju je bilo sli{ati veliko navdu{enja na ra~un svetovalnega stali{~a Mednarodnega sodi{~a, da je treba dolo~iti nezakonitost gro`nje z uporabo ali uporabe jedrskega oro`ja kot del mednarodnega prava in kr{ilce nato tudi kaznovati. Skupina je podala predlog za pripravo konvencije o odpravi jedrskega oro`ja. Razra{~anje majhnega oro`ja7 Druga delovna skupina je na konferenci v Lahtiju obravnavala majhna oro`ja, in sicer predvsem lahko oro`je, protipehotne mine, nesmrtonosno oro`je. Po tradiciji je v vseh mirovni{kih in razoro`itvenih konceptih lahkemu oro`ju namenjene malo pozornosti, ~eprav so v zadnjih vojnah ravno ta oro`ja glavni krivec za ubijanje. Lahko oro`je ima stalno ponavljajo~i se vzorec nasilja – ko se namre~ konflikt nekje kon~a, se oro`je prenese v obmo~je novih konfliktov. Obstaja vrsta nacionalnih in mednarodnih pobud za kr~enje, zmanj{evanje zalog lahkega oro`ja, vendar pa niso dele`ne skoraj nikakr{ne pozornosti pri medijih, pri politikih, pa tudi pri javnosti ne. V Zdru`enih narodih obstaja ekspertna skupina za majhno oro`je, spodbudni so videti procesi razoro`evanja v Afriki, v Maliju so denimo uni~ili 3000 kosov takega oro`ja, Komisija o razoro`itvi v @enevi posku{a vzpostaviti nadzor nad trgovino z oro`jem. Napredek je mo`en pri prepre~evanju konfliktov oziroma pri njihovem mirnem re{evanju. Pomembno bi bilo dose~i sporazum o uni~enju prese`kov lahkega oro`ja ali o uni~enju vsega tistega oro`ja, ki je zaplenjeno v kakem konfliktu. Protipehotne mine so oro`je za mno`i~no uni~evanje v po~asnem tempu, pravijo poznavalci. Druga Pugwasheva delovna skupina se je zavzela za prepoved izdelovanja vseh vrst protipehotnih min ter za razvoj bolj{ih tehnik za njihovo odkrivanje, ~i{~enje in uni~evanje. Prizadevanja za prepoved protipehotnih min imajo nekaj Povzeto po poro~ilu in referatih Druge delovne skupine 46-te letne konference Pugwash v Lahtiju, 2– 7. 9. 1996. PUGW ASH 223 Ljubica Jelu{i~ mednarodnih uspehov. V nedavno obnovljeni konvenciji o dolo~enih konvencionalnih oro`jih je protokol o minah raz{irjen na mednarodne in notranje oboro`ene konflikte. Dolo~a tudi, da morajo tisti, ki mine polo`ijo, poskrbeti tudi za njihovo ~i{~enje. O uspehih na tem podro~ju poro~a mednarodni komite Rde~ega kri`a: do julija 1996 naj bi ve~ kot 50 dr`av ustavilo izvoz protipehotnih min, ve~ kot 20 pa jih je prepovedalo proizvodnjo tega oro`ja. Videti je, da bo v prihodnje ravno podro~je prepovedi protipehotnih min tematika, ki bo zdru`evala razli~ne nevladne organizacije, kot so humanitarne organizacije, skupine za nadzor nad oro`jem, znanstveniki, ki se trudijo izbolj{ati na~in odkrivanja in ~i{~enja min. Vsi ti posamezniki `e veliko vedo o protipehotnih minah, zato bo boj s proizvajalci min in polagalci min nekoliko la`ji. Trenutno so za protiminska prizadevanja najbolj pomembne izku{nje iz Ju`ne Afrike, Angole, Mozambika in Hrva{ke ter Bosne in Hercegovine. Afri{ke dr`ave imajo zaradi neodkritih minskih polj razvojne te`ave. Poljedelstvo je namre~ onemogo~eno, kajti postavljene mine je prerasla trava in grmi~evje, `rtve in po{kodbe pa lahko povzro~i `e odhod po dnevnih opravkih. Za minska polja ne obstajajo nikakr{ni na~rti, kajti postavljali so jih kar kmetje sami, tako da so okrog svoje njive z `itom polo`ili mine, potem pa jih je de`evje odneslo drugam. V Mozambiku, kjer se je vojna kon~ala pred {tirimi leti, je vsak mesec 45 ljudi v bolni{nicah registriranih kot ponesre~enih zaradi eksplodiranih min; v tej {tevilki niso v{teti tisti, ki umrejo takoj (ve~inoma otroci), in tisti, ki ne grejo v bolni{nice. Po nekaterih raziskavah naj bi bilo vseh `rtev min osemkrat ve~ od registriranih v bolni{nicah (Dippenaar, 1996: 1)8. Predlogi Druge delovne skupine v zvezi z nadzorom in odpravo majhnega oro`ja vseh vrst zadevajo: oblikovanje regionalnih registrov lahkega oro`ja za la`je ugotavljanje njegovega transferja; uvedbo kodeksa za transfer konvencionalnega oro`ja; podporo delovanju Registra Zdru`enih narodov o konvencionalnem oro`ju. Register vsebuje poro~ila dr`av o uvozu in izvozu oro`ja. Dr`ave so bile za podatke Nola Dippenaar (1996). Landmines – deadly legacy. Referat na 46-ti letni konferenci Pugwash, Lahti, 2–7. 9. 1996. zapro{ene `e ~etrti~, vendar jih ne po{iljajo vsako leto. Doslej je v vsaj enem registrovem letu sodelovalo 120 dr`av, vendar med njimi ni klju~nih dr`av sprejemnic oro`ja. Register ima naravo ukrepa za krepitev zaupanja. Bodo~i sistemi regionalne obrambe: primer raz{irjene Evropske zveze9 Tretja delovna skupina je, kot `e re~eno, privla~ila znanstvenike iz evropskih nordijskih dr`av in iz dr`av nekdanje socialisti~ne Evrope. Tako ene kot druge je prizadevalo vpra{anje {irjenja zveze Nato, vendar je zanimivo, da se ideali znanstvenikov iz teh dveh zemljepisnih obmo~ij mo~no razlikujejo. Znanstveniki iz nordijskih de`el so odlo~no nasprotovali mo`nosti {irjenja Nata brez vzpostavitve dodatnih varnostnih mehanizmov v Srednji in Severni Evropi. Prepri~ani so, da bi morebitno {irjenje Nata na Vzhod pomenilo risanje novih meja v Evropi, vzpostavitev nove `elezne zavese in ve~je gro`nje Rusije sosednjim dr`avam. Znanstveniki iz nekdanjih socialisti~nih dr`av so zatrjevali, da je za varnost v Evropi dovolj dobro poskrbljeno samo pod pla{~em Nata. Ruska nevarnost je {e `iva, srbska na Balkanu pa celo aktivna. Zanimivo je bilo, da so bili zaradi {iritve Nata zaskrbljeni tudi znanstveniki iz Rusije. Povedali so, da rusko javno mnenje razume {irjenje Nata kot novo nevarnost in temu procesu ne re~ejo {irjenje (enlargement), temve~ striktno – ekspanzija (expansion). Znanstveniki iz zahodne Evrope pa so dopovedovali, da si vzhodne dr`ave `elijo vstopiti v Nato, kakr{nega ne bo ve~. Nato se mora ob nameravani {iritvi najprej preoblikovati navznotraj, in sicer iz sistema kolektivne obrambe (to bi rade vzhodne, nekdanje socialisti~ne dr`ave) v sistem kolektivne varnosti. Razpravljalci v Tretji delovni skupini so menili, da bi bilo treba v procese evropske varnosti vklju~iti Rusijo. Veliko pozornosti je bilo namenjene oblikovanju cone brez jedrskega oro`ja v obmo~ju od Balti{kega do ^rnega morja. Ta brezjedrska cona bi v povezavi s {irjenjem Nata na Vzhod Povzeto po poro~ilu in referatih Tretje delovne skupine 46-te letne konference Pugwash v Lahtiju, 2– 7. 9. 1996 224 PUGW ASH Varnost, sodelovanje in razoro`itev: Lahti 1996 pomenila nekak{en varnostni tampon, ki bi pri ruskem javnem mnenju utrdil ob~utek, da jedrsko oro`je nikoli ne bo name{~eno na same ruske meje (~e bi se Nato do tam zares raz{iril). Prihod Nata na ruske meje pomeni za Rusijo ru{enje konvencionalnega ravnote`ja, zato obstaja nevarnost, da bo ta svoj primanjkljaj posku{ala nadomestiti z jedrskim oro`jem. Ali lahko brezjedrska cona s svojimi garancijami nadomesti mikavnost Nata za vzhodnoevropske dr`ave? Verjetno ne. Brezjedrska cona zahteva veliko enostranskih razoro`itvenih akcij, za katere pa ni mehanizmov nadzora ali sankcioniranja. Tak{na varnost je potem bistveno manj vredna od tiste, ki naj bi jo ponudil Nato. Vendar obstaja {e druga nevarnost – ~e se Nato raz{iri na tri ali najve~ {tiri dr`ave, ali ne pu{~a potem drugih {estnajst ali sedemnajst vzhodnoevropskih dr`av samih s svojo ni~ bolj{o, ~e ne celo poslab{ano varnostjo? Globalna akcija o medsebojni odvisnosti energije in klime10 ^etrta Pugwasheva delovna skupina je najprej opredelila sodobne vzorce porabe energije v svetu, pri ~emer 76 % energije izvira iz predelave naravnih virov, preostalo iz umetnih snovi in jedrske fizije, hkrati pa se proizvaja in emitira v zrak dvakrat ve~ ogljikovega dioksida, kot ga atmosfera lahko razgradi po naravni poti. To vpliva na globalni klimatski sistem ter pove~uje atmosfersko nastajanje zelene (tople) grede (pregrevanje zemeljske povr{ine). Posledice naj bi bile vidne `e v dveh do treh desetletjih, in sicer dvig gladine morja, pomanjkanje sve`e pitne vode v predelih, ki so `e sedaj v te`avah s pridelovanjem hrane, mo~nej{a neurja in naravne katastrofe. Vse ka`e, da bodo zaradi pregrevanja zemlje in spremenjene klime najbolj trpeli revni predeli sveta, medtem ko se bodo bogatej{i, sedanji povzro~itelji klimatskih sprememb, najhuj{im posledicam izognili. Pri~akovati je trend pove~evanja porabe energije v prihodnje in sicer tako v industrijskih dr`avah kot tudi v manj razvitih, kar pomeni pove~ano porabo naravnih materialov za predelavo, zato pa tudi {e ve~je koli~ine CO2 in {e 10 Povzeto po poro~ilu ^etrte delovne skupine 46-te letne konference Pugwash v Lahtiju, 2–7. 9. 1996 ve~je pregrevanje ozra~ja. Kak{na konverzija vzorcev energetske porabe je torej mo`na? Recikla`a odpadkov lahko zni`a porabo energije iz primarnih virov, vendar je ne more nadomestiti. Med tehni~no najbolj razvite sisteme hitre proizvodnje visoko kakovostne energije sodijo sistemi za jedrsko fizijo. Vendar se tu pojavi problem ekolo{kega rizika, skladi{~enja radioaktivnih odpadkov, mo`nosti predelave teh odpadkov v jedrsko oro`je ter velik ob~utek nevarnosti v javnem mnenju zaradi jedrskih nesre~. Tehni~ne re{itve za vse navedene probleme so zelo dobre, zato bo preusmeritev na jedrsko energijo dokaj verjetna. Delovna skupina je predlagala pove~ano prou~evanje tehnologij za izrabo obnavljajo~ih se virov energije, kot so veter, sonce in biomase. Razvoj v miru Peta delovna skupina na konferenci v Lahtiju je bila namenjena razpravam o razvoju v miru, pri ~emer so bile izpostavljene teme kot: ekonomski razvoj in globalne finan~ne institucije ter njihovo restrukturiranje; nacionalne in mednarodne politike za prepre~evanje rev{~ine; kriza mednarodne pomo~i; migracije prebivalstva kot posledica rev{~ine in vojn in kot vzrok za nestabilnost ter pomanjkanje ~love{kih potencialov. Etni~no ~i{~enje na Balkanu je bilo samo omenjeno kot primer transfera populacij z vsemi prej navedenimi zna~ilnostmi. Zdru`eni narodi po petdeseti obletnici obstoja – svetovna vlada11 [esta delovna skupina je obravnavala tri sporna vpra{anja OZN: Varnostni svet, zanesljivost znotraj OZN in operacije za vzdr`evanje miru. Razprava je potekala v zavesti, da zelo radikalnih sprememb v bli`nji prihodnosti ne bo. Varnostni svet OZN je postal zanimiv za javnost zaradi zahtev po {iritvi njegovega ~lanstva, seveda v povezavi s pravico do veta. Vpra{anje je, ali s {irjenjem Varnostnega sveta {iriti tudi pravico Povzeto po poro~ilu [este delovne skupine 46-te letne konference Pugwash v Lahtiju, 2–7. 9. 1996 PUGW ASH 225 Ljubica Jelu{i~ do veta kot pravico velesil, problemati~no pa je dejstvo, da med stalnimi ~lanicami Latinska Amerika in Afrika sploh nista zastopani. Problemati~na je vloga Generalne skup{~ine, katere resolucije imajo samo naravo priporo~ila, niso pa obvezujo~e. Vpra{anje zanesljivosti znotraj OZN prihaja do izraza pri stanju ~lovekovih pravic. Pogosto se dogaja, da dr`ave, ki imajo same zelo slabo zagotovljene ~lovekove pravice, gore~e podpirajo akcije proti drugim dr`avam z enako slabo ureditvijo. Potrebni so mednarodni standardi za ~lovekove pravice v praksi. Predlagana je bila ustanovitev novega mednarodnega sodi{~a za vojne zlo~ince, posebej za potrebe Ruande in Bosne in Hercegovine. Zdru`eni narodi imajo o~itne te`ave s financami, pri ~emer je vpra{ljiva posebej zanesljivost ~lanic, ki ne poravnavajo svojih obveznosti. Je pa to povezano z naslednjo obravnavano temo, in sicer z mirovnimi operacijami. Le-te namre~ porabijo veliko denarja, ki pa ga je za vse potrebe tako in tako premalo. V razpravi je bilo odprto razmerje med vzdr`evanjem miru in vzpostavljanjem miru. Za vzdr`evanje miru je bila pomembna nevtralnost mirovnih sil, lo~evanje sprtih strani in nevme{avanje v njihove zadeve. Vzpostavljanje miru pa pomeni izgubo nevtralnosti. Tveganost je velika, tako za `rtve kot za mo`nost odprtja voja{kega, politi~nega in finan~nega podviga brez razvidne re{itve. Potrebno je denimo ve~ civilnih uradnikov kot voja{kih, toda `rtve, do katerih lahko pride, ~lanice OZN odvra~ajo od tovrstnih akcij. Uporaba prostovoljcev je na~in za zmanj{evanje problema `rtev, ravno tako uporaba letalske tehnologije, ki so jo pokazale ZDA v nekdanji Jugoslaviji. Evropske zaveznice so nasprotovale ameri{kemu na~inu poseganja in so zagovarjale samo omejene operacije za vzdr`evanje miru. Kdaj je torej intervencija OZN opravi~ljiva? Ko gre za genocid ali tudi v drugih primerih? Ali ni bolje izpeljati transfera prebivalstva, ~e je etni~no sovra{tvo tako hudo, da lahko vodi v dr`avljansko vojno? Delovna skupina je zaklju~ila z ugotovitvijo, da bo svet moral `iveti s takim sistemom OZN, kakr{nega pa~ dr`ave ~lanice ne `elijo spremeniti. In ker so dr`ave ~lanice mehanizmi za uresni~evanje `elja ljudi, smo torej za OZN, tako kakr{na je, krivi vsi skupaj. Gibanje Pugwash si je tudi s to letno konferenco odprlo celo vrsto front, na katerih lahko preizku{a svoj znanstveni pristop, z veliko mero skepticizma in pripravljenosti za pou~evanje. Splo{na javnost in politiki ter javni uradniki bodo potrebovali {e veliko znanj za soo~anje in odlo~anje o globalnih problemih. Pugwash lahko ponudi veliko argumentov, dokazov in izra~unov, potrebnih v prizadevanjih za bolj{i in varnej{i svet. 226 PUGW ASH Ljubica Jelu{i~ Leonard V. Johnson, upokojeni generalmajor kanadske vojske, mirovni aktivist in pripadnik gibanja Pugwash Leonard V. Johnson se je rodil leta 1929 v Saskatchewanu v Kanadi in odra{~al v ~asu velike depresije ter druge svetovne vojne. Pri 14 letih, januarja 1944, je za {tiri leta vstopil v rezervo kanadske vojske, kasneje je delal kot gozdni nadzorni pilot. Leta 1951 je uspe{no opravil teste za voja{kega pilota in postal pilot pri transportnem letalstvu. Dosegel je vse poveljni{ke ravni kanadske vojske, v letih 1979 in 1980 je bil kanadski predstavnik v skupnem ameri{ko-kanadskem obrambnem odboru, sekretar namestnika ministra za politiko v kanadskem obrambnem ministrstvu ter {ef za evalvacijo obrambnih oboro`itvenih ter Generali za mir in razoro`itev (Generals for Peace and Disarmament) je bila organizacija nekdanjih visokih voja{kih oficirjev Nata, ki so se zbrali kot delovna skupina za oblikovanje idej in predlogov glede re{itve problemov, ki zavirajo proces nadzora nad oboro`evanjem in razoro`itvena pogajanja. ^eprav so bili iz Nata, se niso omejili samo na evropsko situacijo, temve~ so razmi{ljali o odnosih med Vzhodom in Zahodom, o ukrepih za krepitev zaupanja ter o tistih dejavnikih, ki povzro~ajo lokalne vojne in s tem ogro`ajo svetovno varnost kot celoto. Za svoje delovanje niso imeli podpore Natove administracije, posku{ali so jim celo pripisati sodelovanje s Sovjetsko zvezo. Organizacija je pred leti razpadla, nasledilo pa izobra`evalnih programov. Voja{ko kariero je kon~al kot poveljnik [ole za nacionalno obrambo, najvi{je kanadske voja{ke {ole. Dodiplomsko in podiplomsko {tabno in general{tabno {olanje je opravil na ameri{kih voja{kih in {tabnih {olah. Upokojen je bil leta 1984 po 34 letih voja{ke slu`be. Johnson je ~lan organizacij: Generali za mir in razoro`itev1, Veterani proti jedrskemu oro`ju, Skupina 782 ter vrste drugih mirovni{kih in protivojnih gibanj in organizacij. Ve~krat je bil ~lan mirovne misije za Srednjo Ameriko, na kar ima zelo `alostne spomine. Od leta 1984 sodeluje v gibanju Pugwash, od leta 1990 dalje je predsednik jo je zdru`enje z naslovom Svetovno svetovalno zdru`enje upokojenih generalov in admiralov. Slovenski javnosti sta znana vsaj dva ~lana nekdanjih Generalov za mir in razoro`itev: nem{ki generalmajor Gert Bastien, mirovnik in sopotnik Petre Kelly, poslanke Zelenih v nem{kem zveznem parlamentu (oba sta umrla v {e nerazjasnjenih okoli{~inah), ter ustanovitelj organizacije, Michael Harbottle Obe, na~elnik {taba mirovnih sil na Cipru in avtor popularnega Priro~nika za mirovne operacije. 2 Skupina 78 (Group of 78) je neformalno zdru`enje slavnih Kanad~anov, ki si prizadevajo za mir in razoro`itev, enakopraven razvoj vseh narodov in za mo~no Organizacijo zdru`enih narodov. PUGW ASH 227 Ljubica Jelu{i~ kanadske skupine Pugwash. Napisal je {tevilne ~lanke, preglede, pisma in uvodnike in dal vrsto intervjujev za razli~ne kanadske ~asopise, revije in knjige. Je kolumnist pri ~asopisu Rideau Review-Mirror, kjer pi{e o obrambi, miru, nenasilju, strpnosti in mednarodnem razumevanju. Leta 1987 je pri zalo`bi James Lorimer, Toronto, izdal avtobiografijo A General for Peace. To je zgodba o de~ku, ki se iz kanadske tundre prebija po voja{kih stopni~kah, o ljudeh, ki jih je sre~eval, o herojih in pora`encih, o politikih, o voja{tvu. Iz poglavja v poglavje je to vse bolj zgodba o nestrinjanju z voja{kim mi{ljenjem, o zoperstavljanju logiki sile in iskanja sovra`nikov in zgodba o odlo~itvi, da po upokojitvi ostane aktiven – kot mirovni aktivist. V svoji mirovni{ki karieri je obiskal mnogo {ol, univerz, tovarn in drugih ustanov, predaval je o zmotni voja{ki politiki, ki ho~e z zastra{evanjem svojih in drugih ljudi zagotoviti varnost. Na skoraj vsakem javnem sre~anju se je pojavil kdo, ki mu je postavil vpra{anje: “Kaj je iz vas, generala, naredilo mirovnega aktivista?”. Ljudje so pri~akovali, da bo govoril o kakem dramati~nem dogodku, pa tega ni mogel storiti. Razumel je, da vpra{anje izhaja iz predpostavke o protislovju med cilji generalov in cilji mirovnih aktivistov. Predpostavka je zmotna, kajti cilj generalov in mirovnikov je varnost, eni in drugi se razlikujejo samo v izbiri sredstev za zagotovitev varnosti. Johnson zato trdi, da je izstopil iz voja{ke logike oziroma sistema takrat, ko je dokon~no ugotovil, da gro`nja z jedrsko vojno ni pot k miru in varnosti (Johnson, 1987: xi). Pred letom 1980 je bil Johnson klasi~en voja{ki oficir, prepri~an v ideologijo hladne vojne in o mo~i kot zagotovilu miru. Verjel je v instrumentalni profesionalni voja{ki etos, po katerem je vojska izlo~ena iz politike in je podrejena civilni politi~ni oblasti (Johnson, 1987: 66). Vendar je kot kriti~en oficir s samostojnim mi{ljenjem ugotavljal, da vi{je kot slu`buje v voja{ki hierarhiji, manj mo`nosti ima za kakr{nekoli, celo profesionalne spremembe v svojem okolju. Ugotavlja, da dejansko dr`i voja{ka {ala, ki pravi, da imajo poro~niki tovari{e, polkovniki sotekmovalce, generali pa samo {e sovra`nike. V letih poveljevanja [oli za nacionalno obrambo (1980–1984)3 se je njegova miselnost [ole za nacionalno obrambo danes ni ve~, ukinili so jo pred nekaj leti zaradi kr~enja obrambnega prora~una. dramati~no spremenila. Zna~ilnost te {ole je bila, da so bili njeni slu{atelji ne le visoki voja{ki poveljniki, temve~ tudi diplomati, politiki, javni delavci, univerzitetni profesorji, poslovne`i in duhovniki, iz razli~nih dr`av, ve~inoma iz ZDA, Avstralije, Nove Zelandije, Velike Britanije in Kanade. Vsak slu{atelj je v pedago{ki proces vnesel svoja znanja in izku{nje, tako da so se voja{ki poveljniki nau~ili razumevanja civilnih politi~nih perspektiv, civilni slu{atelji pa so globlje spoznali voja{ko profesijo in njene skrbi. [tudij je potekal v obliki predavanj, individualnega {tudija in potovanj po svetu. Na predavanja so vabili ugledne profesorje, tuje politike in diplomate, tudi take, ki so govorili o alternativnih pristopih k varnosti, torej tudi mirovnike. Najpomembnej{i predavatelj iz te stroke je bil Anatol Rapoport, matematik, psiholog, glasbenik, profesor za mirovne {tudije na Univerzi v Torontu. Verjetno je ena klju~nih osebnosti, ki so povsem omajale Johnsonovo vero v pomen voja{ke sile. Zakaj predstaviti Leonarda V. Johnsona slovenski javnosti? Morda zato, ker je generalmajor, ki ne verjame v mo~ voja{ke sile in propagira mirno re{evanje sporov. Morda zato, ker bi preko njega kot simbola radi videli vrsto generalov, s katerimi smo Slovenci imeli opravka v svoji zgodovini, pa se niso nikoli spremenili v mirovnike? Ali pa zato, ker nekateri slovenski generali iz nekdanje jugoslovanske vojske nekoliko spominjajo na Johnsona? Malce zato, ker je eden vidnej{ih ~lanov gibanja Pugwash, v okviru katerega se bojuje proti jedrskemu oro`ju. Morda pa tudi zato, ker je na poseben na~in povezan s Slovenijo. Sodeluje namre~ pri predmetu Mirovne {tudije na Katedri za obramboslovje Fakultete za dru`bene vede v Ljubljani. Preko elektronske po{te po{ilja {tudentom ideje za {tudij, za simulacije, odgovarja na njihova vpra{anja in dvome glede mirovni{tva, razlaga svoje zapisane misli in ideje. [tudentje mirovnih {tudij v {tudijskem letu1996/97 so bili {e posebej prizadevni, kajti pre{tudirali so njegovo avtobiografijo ter mu zastavili vrsto zanimivih in tudi malce nejevernih vpra{anj. V nadaljevanju bomo predstavili nekaj odgovorov in komentarjev, iz katerih je videti Johnsonov dana{nji na~in razmi{ljanja. Za ^asopis za kritiko znanosti smo priredili tudi utrinek iz Johnsonovih spominov na leta jedrskega zastra{evanja, ki ga je napisal v Lahtiju na Finskem, med 46-to letno konferenco Pugwash 228 PUGW ASH Leonard V. Johnson septembra 1996, posebej za slovenske bralce. Prevod ~lanka z naslovom Voja{ka politika za enaindvajseto stoletje je iz zbornika World Security (Toronto, 1994), ki ga je uredilo nekaj ~lanov kanadske nacionalne skupine Pugwash. Objavljen je z dovoljenjem avtorja. Iz elektronske korespondence med Leonardom V. Johnsonom in {tudenti4 [tudentje spra{ujejo: Kaj mislite o herojih, kak{ne vrste herojev priznavate in ali ste jih imeli med svojimi voja{kimi kolegi? Johnson (elektronsko pismo 23. 11. 1996): V mojih letih me heroji ne impresionirajo ve~. Ljudje, ki sem jih med voja{ko kariero najbolj ob~udoval, so postali obi~ajni ljudje, ko so slekli uniforme in izgubili presti` svojega ~ina in slu`be. Voja{ke heroje krasi njihovo pogumno dejanje, toda pogosto jih za heroje razglasijo vlade, ker potrebujejo heroje za dvigovanje podpore javnosti svojim vojnim prizadevanjim. Ko izpolnijo ta namen, so heroji pozabljeni, kar ima zanje v~asih tragi~ne posledice. Od vseh vojakov, ki se jih spomnim, najbolj ob~udujem generala Georga C. Marshalla, na~elnika {taba ameri{ke vojske med drugo svetovno vojno. Po vojni je postal dr`avni sekretar in avtor Marshallovega na~rta za obnovo Evrope. Ob~udujem vojake, ki so inovativni in ustvarjalni, so pred svojim ~asom in so sposobni obdr`ati svoje poslanstvo v humani perspektivi. ^love~nost je pomembna lastnost, tako kot po{tenost, odlo~nost, modrost in pogum. Dobro je, ~e so {ir{e izobra`eni in usmerjeni tudi v humanistiko in umetnost. Ne bi rad videl, da bi moji sinovi in h~ere slu`ili pod generalom, ki ne bi znal jokati na vojakovem grobu. [tudentje spra{ujejo: Ali ste dobili kak{no voja{ko odlikovanje? Johnson (elektronsko pismo 23. 11. 1996): Nisem. Jaz sem antiheroj. Nikoli se nisem vojskoval v vojni. ^e bi se mi to zgodilo in bi bil celo razgla{en za heroja, upam, da bi znal ohraniti ob~utek za treznost in ne bi za~el napihovati svojega pomena. Najbolj{a stvar, ki se lahko zgodi Povzeto po Mirovni mapi za Mirovne {tudije, {tudijsko leto 1996/97, Katedra za obramboslovje, Fakulteta za dru`bene vede v Ljubljani. heroju, je, da je pozabljen in da lahko `ivi obi~ajno `ivljenje. [tudentje spra{ujejo: Ste kdaj pogre{ali dru`beno okolje vojske? Ali je va{a mirovni{ka kariera vplivala na va{o dru`ino? So vas podpirali ali je to ogro`alo njihove kariere? Johnson (elektronsko pismo 27. 11. 1996): Ne moja `ena ne jaz nisva nikoli pogre{ala voja{kega dru`abnega `ivljenja, v bistvu sva bila zelo vesela, ko sva se ga re{ila. Najprej mi je bilo neprijetno zaradi javne pozornosti, ki sem jo vzbudil po upokojitvi, vendar sem se na to navadil. Ni bilo lahko prenesti kritik svojih nekdanjih kolegov. Sedaj, ko se je svet tako zelo spremenil, kot si takrat nisem mogel niti zamisliti, so moje takratne ideje videti prero{ke. Moj starej{i sin, ki je visok voja{ki oficir, me je vedno podpiral, tudi drugi otroci so me, kolikor jih je moje delovanje zanimalo. [tudentje spra{ujejo: Ali ste vojski zamerili, ker vas je izobra`evala v zaprti voja{ki miselnosti? Johnson (elektronsko pismo 27. 11. 1996): Nikoli nisem bil na urjenju na voja{ki {oli. Moja izobrazba je nastajala na osnovi mojih {ir{ih interesov (zato sem {tudiral umetnost), spodbujala so me potovanja, izpopolnjeval sem se z branjem. Kot transportni pilot sem se profesionalno uril predvsem z izku{njami, nau~il sem se raziskovati in sistemati~no na~rtovati. Kot {tabni oficir sem se nau~il poslu{ati druge in odkrivati ideje o izbolj{anju tistega, kar smo po~eli. Pri 17 letih sem se nau~il tipkati in to je ve{~ina neprecenljive vrednosti. Odkril sem, da ni ni~ bolj neuporabnega kot ideja, ki je tako dale~ pred svojim ~asom, da je utopi~na, in da so veliko bolj sprejemljive ideje, katerih ~as ravno prihaja. [tudentje spra{ujejo: Ali bi se znova odlo~ili za voja{ko kariero, ~e bi bilo pred vami novo `ivljenje? Johnson (elektronsko pismo 27. 11. 1996): Voja{ka kariera mi je dala podlago za to, kar sem danes. Zato ne ob`alujem, da sem jo izbral. Morda bi jo spet, le da so mo`nosti danes manj bogate, kot so bile pred {tiridesetimi leti. [tudentje spra{ujejo: Ali ste {e vedno zagovornik enostranske jedrske razoro`itve? Johnson (elektronsko pismo 27. 11. 1996): Da, enostranska jedrska razoro`itev je {e vedno bolj{a kot pa jedrska oboro`evalna tekma. Mislim, da bi jedrsko kr~enje lahko povzro~ilo procese zadr`evanja razvoja in uporabe novih in bolj nevarnih oro`ij. Kar se zgradi, je mo`no tudi poru{iti. Jedrska oboro`evalna tekma je bila prava norost. PUGW ASH 229 Ljubica Jelu{i~ Midnight jet-lag ponderings5 (No~na razmi{ljanja v ~asovnem zamiku) Leta 1979 sem kot kanadski ~lan skupnega ameri{ko-kanadskega stalnega odbora za obrambo opazoval poveljni{ko {tabno vajo, v kateri je bil ra~unalni{ko simuliran jedrski napad na Zdru`ene dr`ave Amerike. Vaja je potekala v okolju podzemeljskega sede`a poveljstva severnoameri{kih letalskih sil, pod gorovjem Cheyenne v Colorado Springsu. Igralci so bili ~lani ameri{kega in kanadskega bojnega {taba pod poveljstvom kanadskega generalpolkovnika Kena Lewisa. Njegova naloga je bila prepoznati napad nasprotnika ter ugotoviti, ali radarji in drugi detektorji zaznavajo prihajajo~e jedrske izstrelke ali samo jato lete~ih gosi. Imel je manj kot trideset minut ~asa za odlo~itev, to je ~as, v katerem je {e mo`no odgovoriti na napad, preden bi bile ma{~evalne naprave uni~ene. Ko so “bojne glave” vstopile na radarske zaslone, je bojni {tab opravil verifikacijo. Ko je pre{tevanje bojnih glav doseglo {tevilko 1000, je Ken Lewis dvignil vro~o linijo in obvestil oficirje, ki so igrali predsednika ZDA, torej vrhovno poveljstvo: “Gospod predsednik, ugotovil sem, da je bil na ZDA izvr{en jedrski napad.” V tem trenutku so se ra~unalniki izklju~ili, ekrani so se spraznili, “napad” je bil kon~an. Tako kot je bilo predvideno, je “predsednik” ukazal izstreliti svoje bojne glave in poslati milijone Rusov v smrt kot ma{~evanje za smrt milijonov Ameri~anov. Takrat sem pomislil, da iz tega ne bo ni~ dobrega. Igralci so se vrnili na svoje dol`nosti in k svojim malicam. Jaz sem se vrnil v svojo zavest. Ne verjamem, da so Ken Lewis ali kdorkoli drug na poveljni{kem mestu sploh pomislili na posledice, v katere jih vodi njihova delovna dol`nost. Tudi zase ne morem trditi, da sem v tistem kratkem ~asu poteka vaje sprevidel, kam vse to vodi. Verjamem pa, da so morali vsi tisti6 , ki so se zavedeli posledic skupnega jedrskega uni~enja, kot ene od jedrskih strategij zahodnega 5 Jet-lag je oznaka za ~asovni zamik pri letalskih potovanjih, ko letalo zamenja ve~ ~asovnih pasov, in ima za Johnsona simboli~en pomen. Ko je potoval s slu{atelji [ole za nacionalno obrambo po vsem svetu, je v ~asu, ki ga je pridobil zaradi ~asovnih razlik, prebral ogromno knjig. V Lahtiju je zaradi podobnega zamika sredi no~i pisal spomine na jedrske ~ase za slovenske bralce. bloka, spoznati voja{ko nesmiselnost jedrskega oro`ja. Ni se mogo~e izogniti zaklju~ku, da so se morali znebiti koncepta jedrskega oro`ja, ker je bilo dale~ preve~ nevarno, da bi se {li igre z njim. Zakaj neki se pet jedrskih velesil tako oprijemlje jedrskega oro`ja? Najbr` ne zato, ker ne bi razumele pomena argumentov za odpravo jedrskega oro`ja. Mislim, da je nekaj drugega za vsem tem. Konference gibanja Pugwash, Canberrska komisija in razoro`itvena skupnost vlagajo veliko ~asa in energije v iskanje tega, kar je {e pred nedavnim predstavljalo trd boj za skope in nepomembne dose`ke. Ali je to morda zato, ker se bojujemo na napa~nem ozemlju, na zgre{enih temeljih? Mislim, da je celo to mo`no. Prizori{~e na{ega boja je teolo{ko. Jedrska oro`ja so fali~ni simbol Baala, idola stare zaveze, ki se je boril za srca, razum in du{e bo`jih izbrancev, izraelskega ljudstva. Jedrski sve~eniki jedrskih velesil vihtijo jedrsko oro`je, opremljeni z njegovo nadnaravno mo~jo, da bi uni~ili bo`je ljudstvo. Morali bomo prekiniti jetni{tvo jedrskega malikovanja, pa ne tako, da bomo iz~rpali ves na{ razum, pa~ pa z nekim novim, morda celo teolo{kim na~inom razmi{ljanja. Zastaviti si moramo vpra{anje, kako izkoreniniti “nuklearizem”? Nekako smo `e dolo~ili cilj – to je svet brez jedrskega oro`ja, vzpostavili smo celo intelektualno osnovo za ta cilj. Kar sedaj potrebujemo, je nekaj novih oro`ij, ki jih ne bomo usmerili v samo jedrsko oro`je, pa~ pa proti sve~enikom, ki ga ~astijo. VIRI: Carl G. Jacobsen, Morris Miller, Metta Spencer, Eric L.Tollefson (ur.) (1994). World Security The New Challenge. Canadian Pugwash Group, Toronto. Leonard V. Johnson (1987). A General for Peace. James Lorimer, Toronto. Johnson misli, da so se ravno zato v Canberrski komisiji zna{li tudi nekdanji vodilni protagonisti jedrskega zastra{evanja, Lee Butler (upokojeni ameri{ki general, poveljnik ameri{kega strate{kega zra~nega poveljstva, odgovoren za jedrske zastra{evalne sile, sodeloval pri razvoju ameri{ke jedrske doktrine), Michael Curver (mar{al britanske armade, na~elnik general{taba in obrambnega {taba Velike Britanije) in Robert McNamara (ameri{ki sekretar za obrambo v Kennedyjevem in Johnsonovem ~asu). 230 PUGW ASH Leonard V. Johnson Voja{ka politika za 21. stoletje Kanadsko varnost bodo na za~etku tiso~letja ogro`ale situacijske gro`nje, ki jih ustvarjajo razmere v globalni vasi. Te razmere so `e dobro uveljavljene: erozija prsti, uni~evanje gozdov, dezertifikacija, iz~rpavanje sve`e vode, prenaseljenost, rev{~ina, bolezni, lakota, dolgovi in neugodni pogoji menjave, ~e omenimo nekatere. Voja{ke re{itve te`av ne re{ujejo, temve~ nasprotno zapravljajo sredstva, potrebna za izbolj{anje razmer. Po drugi strani pa se z globalnimi situacijskimi gro`njami vseeno ne moremo soo~ati brez voja{ke varnosti. Rezultata ne moremo ve~ dose~i z oboro`evanjem proti drugim dr`avam, temve~ zgolj v kooperaciji z njimi. Klasi~ne vloge nacionalnih oboro`enih sil se iz obrambe pred voja{kim napadom spreminjajo v slu`bo multinacionalnim silam Zdru`enih narodov s ciljem izbolj{ati humanitarne in politi~ne razmere, ki so posledica zloma civilnega reda zaradi vojne, ekonomskih neuspehov ali revolucije in politi~nega kolapsa. Ta trend je `e o~iten. Rivalski nacionalizmi v multinacionalnih dr`avah, ki so razdrli Jugoslavijo in se pojavili v nekdanjih sovjetskih republikah, bodo verjetno producirali dr`avljanske vojne in gibanja za neodvisnost, dokler bodo obstajali. S tem, ko dr`ave izgubljajo suvereno kontrolo nad svojimi zadevami v korist ekonomskih in finan~nih globalnih sil, bodo vedno manj sposobne zavarovati kulture svojih narodov. Lojalnost dr`avi se bo tako zmanj{ala med tistimi, ki jim grozijo spremembe, nad katerimi nimajo nobene kontrole. Sveta, v katerem bodo `iveli na{i otroci, po vsej verjetnosti ne bo PUGW ASH 231 Leonard V. Johnson zaznamoval mir ter stabilen in uspe{en mednarodni red, marve~ anarhija in nasilje. Njihov svet bi lahko bil svet ve~nega konflikta, Hobbesova borba za pre`ivetje brez meja ali pribe`ali{~, brez zmag in mo`nih politi~nih ali voja{kih re{itev. Voja{ko posredovanje bo prevzelo obliko za{~ite in pomo~i mednarodnim avtoritetam ter ne-vladnim organizacijam z namenom nahraniti la~ne ter obnoviti politi~ni in ekonomski red. Materialni standardi industrializiranih zahodnih dr`av niso dostopni dr`avljanom Latinske Amerike, Afrike, ve~jemu delu Azije in mikrodr`avam svetovnih oceanov. Ti standardi niso dostopni niti vedno ve~jemu {tevilu dr`avljanov Zahoda, ljudem, ki so bili marginalizirani zaradi tehnolo{kih sprememb, iz~rpanja virov, tr`nih trendov in neuspeha, da se spoprimejo z novimi ekonomskimi razmerami v svetu. Globalizacija svetovne ekonomije bo koristna, vendar je malo verjetno, da bo blaginjo nepristransko razporedila ali prinesla vi{ji `ivljenjski standard ve~ini svetovnega prebivalstva. Sedanje obdobje bi lahko bilo katastrofalno za dru`be s tradicionalnimi in odrejanimi ekonomijami, ki jim primanjkuje ideologija in infrastruktura kapitalizma. Prav to nam zdaj ka`ejo dr`ave, ki so izpostavljene odlokom Mednarodnega monetarnega sklada in Svetovne banke. Razvijajo~a se globalna dr`avljanska vojna je v eni svojih dimenzij vojna med tistimi, ki imajo preve~, in tistimi, ki imajo premalo – med tistimi, ki imajo blaginjo in mo~, ki ju ho~ejo ohraniti in pove~ati, ter tistimi, ki so ujeti v rev{~ino in nimajo ~esa izgubiti. @rtve pa niso nemo~ne: urbano nasilje in teroristi~ni bombni napadi so dokazali ranljivost tudi najmo~nej{ih dr`av. Nobena dr`ava si v tem zadol`enem svetu ne more privo{~iti ekstravagance voja{kih sil, da bi zadovoljila oddaljene ali imaginarne gro`nje. Hladna vojna je priskrbela verjetne gro`nje, ki so opravi~evale voja{ko-industrijske ustanove. Le-te so si kmalu pridobile zaupanje v pripravljenost in interese varovale za {~itom dvoumnosti in polresnic. Zdaj, ko so gro`nje izginile, ponujeno opravi~ilo ni ve~ verjetno. Kanada si ne more ve~ privo{~iti priprav na imaginarne gro`nje, kot so sovjetska opori{~a na Arktiki, bombni napadi preko pola ali priprave na oddaljene hipoteti~ne gro`nje, izmi{ljene za potrebe voja{kih in industrijskih ustanov, ki i{~ejo opravi~ila. Nove naloge se pojavljajo in bodo {e naprej izzivale iznajdljivost voja{kega in politi~nega vodstva. Prihodnost obljublja, da bo druga~na in bolj zahtevna kot preteklost. Bolj zahtevna zato, ker so nove naloge te`je kot stare in poznane, poleg tega pa bo potreben tudi veliko vi{ji standard politi~ne in voja{ke presoje kot v stati~nih razmerah hladne vojne. Te`ke odlo~itve morajo pasti, ker kanadska voja{ka politika ne sme biti su`enj politi~nih, ekonomskih in voja{kih interesov. 232 PUGW ASH Voja{ka politika za 21. stoletje Kak{ne bodo voja{ke naloge v svetu prihodnosti in kak{ne sile bodo potrebne za njihovo izvr{itev? Za~nimo s tem, kako Kanada ne bo delovala. Kanada ne bo del Britanskega imperija kot leta 1914, ko je bila legalno zavezana imperialni obrambi, in ne bo hitela ob stran imperiju, ko ne bo ve~ njegov del, kot leta 1939. Imperialna obramba ne obstaja ve~ in ne bo ve~ imperialnih vojn, ki bi vklju~evale Kanado. Kolaps ruskega imperija leta 1991 je zaznamoval konec velikih imperijev, ki so osvajali, kolonizirali in izkori{~ali tako velik del sveta. Nobena velika mo~ jih ne more obnoviti. Brez imperialnega rivalstva, katerega najbolj sve` primer je hladna vojna, pa ne more biti ve~ svetovnih vojn. Britanija, ~lanica Evropske ekonomske skupnosti, ne bo ve~ balansirajo~a mo~ v Evropi, ki je zavezana prepre~evanju dominacije Nem~ije, Francije ali Rusije. Zaradi neizogibnega slabljenja Nata, Britanija ne bo imela ve~ posebnega odnosa z ZDA, s pomo~jo katerega je posku{ala ohraniti ameri{ko obvezo do evropske obrambe in svoj vpliv na ameri{ko voja{ko politiko, medtem ko se je distancirala od preostalih Evropejcev. Kanada in Zdru`ene dr`ave v Evropi ne bodo imele svojih garnizij ali drugih obvez, ki opravi~ujejo priprave na novo evropsko vojno. Francija in Nem~ija se kot demokrati~ni ~lanici Evropske skupnosti ne bosta ve~ vojskovali kot v letih 1870, 1914 in 1939, tudi v primeru, da Maastrichtski sporazum ne bo ratificiran in bo Evropska skupnost stagnirala ali pa se obrnila v nasprotje. Kljub ponovnemu pojavu neonacizma v Nem~iji nikakor ni verjetno, da bi se ponovile razmere, ki so vodile k Hitlerjevemu vzponu. Potrebna pa je evropska pomo~ rehabilitaciji Nem{ke demokrati~ne republike, predvsem pri olaj{evanju tamkaj{njega ekonomskega in dru`benega pritiska. Demokracijo najbolj ogro`ajo frustrirana pri~akovanja, ki izhajajo iz obljube, da bo osvoboditev od komunizma prinesla bolj{e `ivljenjske razmere. Zahod je morda res zmagal v hladni vojni, vendar mora {ele premagati mir. Zdru`ene dr`ave brez sovjetske gro`nje ne bodo ve~ imele nobenega opravi~ila za voja{ko intervencijo proti {iritvi sovjetskega vpliva ali za zagotavljanje varnosti in voja{ke pomo~i klientelnim dr`avam, kot so Izrael, Ju`na Koreja ter Pakistan. Zdru`ene dr`ave bodo verjetno ostale najmo~nej{a svetovna voja{ka sila, vendar njena mo~ ne bo kupila politi~nega in ekonomskega vpliva, primernega stro{ku njenega vzdr`evanja, niti ne bo varovala lastnika pred posledicami anarhije v svetovnem ekonomskem in politi~nem redu. Zgodovinska naloga oboro`enih sil – varovanje nacionalnega teritorija in tujih interesov – se bo, tam in drugod, zmanj{ala do funkcij obalne stra`e proti teroristom, trgovcem z drogo in ilegalnim imigrantom, ki be`ijo pred lakoto in pritiskom voja{kih gospodarjev z oboro`enimi milicami. PUGW ASH 233 Leonard V. Johnson Japonska brez pritiska Zdru`enih dr`av naj prevzame ve~je breme regionalne obrambe v Zahodnem Pacifiku; verjetno ne bo spremenila konstitucionalnih omejitev uporabe svojih oboro`enih sil zunaj japonskega teritorija, razen morda v omejeni neborbeni podpori Zdru`enim narodom. Celo ~e se Rusija in nekdanje sovjetske republike izognejo groze~emu kaosu, bodo voja{ko verjetno ogro`ale samo sebe in ne drugih. Kitajska in Indija bosta prezaposleni z nastanitvijo in prehranjevanjem svojih mno`ic. Kdo si v tem blokiranem svetu sploh lahko privo{~i zadovoljevanje sanj o zmagi in kdo se bo po~util dovolj ogro`enega, da bo {e naprej `rtvoval skromne vire za neuporabno in nepotrebno voja{ko mo~? Dnevi mno`i~nih voja{kih rekrutacij in velikih flot so nedvomno kon~ani. Velika poplava oro`ja, ki je oboro`evalo klientelne dr`ave med hladno vojno, pa {e ni kon~ana. Prodaja oro`ja je prinesla dobi~ke, ki so produkcijskim dr`avam, predvsem petim stalnim ~lanicam Varnostnega sveta, pomagali nadomestiti stro{ke nacionalne voja{ke nabave. ^eprav se bo izvoz oro`ja zmanj{al, ker se nacionalne oboro`ene sile manj{ajo in so se prenehale oboro`evati, pa bodo M-16 in kala{nikovi {e vedno smrtonosni v rokah zasebnih milic in oboro`enih band, ki i{~ejo dobi~ek v propadu civilnega reda. Ni {e prepozno, da se zaustavi tekma kvalitativnega nuklearnega oboro`evanja med petimi nuklearnimi velesilami, vendar si bodo {e naprej razmeroma lahko celo majhne dr`ave privo{~ile nuklearno oro`je in kri`arske rakete. Tehnologija letal, motorji jetov, avto-piloti in sistemi vodenja so na dosegu vseh, razen najrevnej{ih dr`av, in zanesljive obrambe pred njimi ni. ^e bi bili izstrelki scud, ki so pristali v Tel Avivu, nuklearni, bi se zalivska vojna zagotovo spremenila v nuklearno vojno. ^e nuklearno oro`je ne bo odpravljeno pod mednarodnim nadzorom in verifikacijo, se bo naglo raz{irilo in po mnenju nekaterih spet postalo ultimativna garancija voja{ke varnosti. Dokler pet deklariranih velesil in {tevilne nedeklarirane nuklearne sile ohranjajo svoje arzenale in vztrajajo, da oro`je zagotavlja njihovo varnost, ne moremo obto`evati tistih, ki jim sledijo. Konec hladne vojne in problemi, ki jih je povzro~il v klientelnih dr`avah, so prebudili zadu{ene nacionalizme. Dr`ave se delijo na etni~ne enklave in minidr`avice disidentskih manj{in z `eljo po nacionalni samoodlo~bi. Nobena multinacionalna dr`ava verjetno ne bo pobegnila centrifugalnim te`njam etni~nega nacionalizma, dokler bo etnocentrizem `iv. Centralisti~ne vlade so vedno manj sposobne zadovoljiti regionalne in provincialne zahteve, zato bo mo~ vse bolj te`ila k razpr{itvi v klan, pleme in druge tradicionalne avtoritete, ki se borijo zanjo. Demokracija – ali vsaj `elja po demokraciji, kakor koli jo razumemo – je izbruhnila domala povsod, in demokrati~ne 234 PUGW ASH Voja{ka politika za 21. stoletje dr`ave se ne vojskujejo med seboj. Mo`nost velike meddr`avne vojne je tako majhna kot {e nikoli. Vojne ne bo med stalnimi ~lanicami Varnostnega sveta, ~lanicami Nata, skupine sedmih ali dr`avami OECD. Konferenca 52 ~lanic o varnosti in sodelovanju v Evropi je bolj problemati~na glede balkanskih dr`av in nekaterih na novo neodvisnih nekdanjih sovjetskih republik. Vendar ima konflikt med njimi le malo mo`nosti, pod`gati novo svetovno vojno, preprosto zato, ker niso dovolj pomembne, da bi v vojno potegnile tudi velesile. Angole, Mozambiki, Somalije, Srbije, Hrva{ke, Salvadorji in Nikaragve tega sveta so s koncem hladne vojne izgubile za~asno pomembnost in si pridobile svobodo, da posku{ajo notranje prepire re{iti z lastnimi sredstvi, kar vklju~uje tudi uporabo oro`ja, priskrbljenega od hladnih bojevnikov. Medtem ko demokracije niso nagnjene k medsebojnemu vojskovanju, pa demokrati~ne vlade ne morejo `rtvovati volilcev za oddaljene in negotove koristi. V nasprotju s prvotnimi prebivalci Severne Amerike ne sprejemajo odlo~itev glede na posledice, ki bi jih imele za sedem prihodnjih generacij, temve~ zgolj glede na kratkoro~ne u~inke za volilno uspe{nost vladajo~e stranke. Postopno zmanj{evanje {tevila zasebnih avtomobilov bi zmanj{alo porabo goriva in s tem tudi {kodo v okolju in ~love{ke `rtve, ki negativno presegajo celo `rtve vojne. Posledice pa bi bile nesprejemljive za vse gospodarske dejavnosti, ki so odvisne od avtomobilov. Podobno bi prepoved prodaje alkohola in tobaka zmanj{ala negativne zdravstvene posledice in hkrati vlade prikraj{ala za glavne vire dav~nih dohodkov. Vsak mno`i~ni poskus ponovne razdelitve bogastva bi naletel na oster upor bogatih, ki pa so tudi dovolj mo~ni, da prepre~ijo, zmanj{evanje njihovega privilegiranega dostopa do izobilja. V ~asu propagande, komitejev politi~ne akcije, politi~nih lobijev in mno`i~nih medijev celo svobodne volitve niso zadovoljiv pogoj za demokracijo. Svobodne volitve same tako niso zadosten pogoj za mir in pravico. Generalni sekretar Zdru`enih narodov je v svojem poro~ilu Agenda za mir leta 1992 identificiral {tiri funkcije, od katerih je odvisen mednarodni mir in varnost. V zaporedju so to: preventivna diplomacija, kreiranje, ohranjanje miru in postkonfliktno grajenje miru. Pomembno je poudariti, da se te funkcije pojavljajo v ustanovni listini Zdru`enih narodov, t.j. med suverenimi dr`avami ~lanicami in ne znotraj njih. Humanitarna ali dobra uradna asistenca znotraj dr`av ali nekdanjih dr`av, kot so Somalija, biv{a Jugoslavija, Nikaragva, Salvador, Kambod`a in Namibija, bo bolj dovzetna za usmerjanje pozornosti kot za ohranjanje miru med dr`avami, katerih nove instance so redke. Konflikt ima lastno hitrost, katere smer in pospe{ki so nepredvidljivi, zato posredovanje prina{a neslutena tveganja, stro{ke in nobenega zagotovila za uspeh prej kot v nekaj letih ali PUGW ASH 235 Leonard V. Johnson celo desetletjih. ^etudi bi konflikt lahko obvladovali s silo, ga ne moremo re{iti, dokler ne odpravimo njegovih dru`benih, politi~nih in ekonomskih virov. Kak{no nalogo naj bi v tem kontekstu opravljale kanadske oboro`ene sile? Opravljale naloge obalne stra`e, kot je nadzor in kontrola kanadskega ozemlja in pristopov do njega pred manj{im nadlegovanjem. Druga naloga je lahko pomo~ civilnim silam pri gro`njah avtoriteti oblasti, kot v Oki in Quebecu leta 1991. Ostale naloge so lahko: pomo~ civilni vladi v zagotavljanju varnosti, ko naloga presega zmogljivost civilne policije, pomo~ pri katastrofah, humanitarna pomo~, iskanje, re{evanje in prilo`nostne kontingen~ne naloge, kot je ga{enje po`arov in ~i{~enje okolja. Ve~ino teh povsem doma~ih nacionalnih nalog bi lahko opravile civilne agencije, ~e bi imele sredstva. Ker pa jih nimajo, bo naloge {e naprej izvajal oddelek za nacionalno obrambo, ki sredstva ima. Po drugi strani ni opravi~ila za vzdr`evanje voja{kih sil pri opravljanju civilnih del, ~e ni voja{kih nalog, ki jih morajo izvajati. Razpolo`ljivost oboro`enih sil za te naloge je ultimativno odvisna od opravi~ila zunanjega voja{kega namena. Poveljstvo zra~ne obrambe Severne Amerike je na{lo novi cilj v prestrezanju letalskega transporta narkotikov, ~eprav poleti ne potekajo po polarnih poteh, kjer lahko uporabijo Severni opozorilni sistem. Kljub temu, da se modernizacija Severnega opozorilnega sistema, operativnih baz v severni Kanadi ter komandne, kontrolne in komunikacijske infrastrukture obrambe zra~nega prostora, bli`a popolnosti, je le-ta odve~en brez kredibilne ruske gro`nje z bombniki ali raketami, katere nadaljevanje in nadaljnji razvoj je zelo malo verjeten. To ne pomeni, da bodo Severni opozorilni sistem kmalu opustili, temve~ da verjetno ne bo ponovno moderniziran. Problem se bo pojavil, ko bo obravnavana zamenjava CF-18. Kanadske pomorske sile so {e vedno strukturirane in opremljene za obrambo oskrbovalnih poti v Evropo pred podmornicami v na~rtovani vojni. Tudi to je izgubilo pomen. Omejitev kanadskega patrolnega fregatnega programa – vklju~no s helikopterjem EH-101, nadomestkom za Morskega kralja – ne bi bila enostavna odlo~itev o opremi, temve~ odlo~itev o odstranitvi povr{inskih pomorskih sil. Njihova prihodnja vloga nad kanadskimi vodami bo pomo~ pri krepitvi sankcij Zdru`enih narodov proti dr`avam napadalkam in prepre~evanje nepoobla{~enega posredovanja v konfliktih. Prihodnost kanadskih kopenskih sil je bila do razpada Jugoslavije videti pusta. Umik iz Evrope in groze~e majhno {tevilo bojnih enot, potrebnih za ohranjanje miru, je povzro~ilo, da so oboro`ene sile nameravali zmanj{ati za okoli 5000 ljudi. Kopenske sile naj bi bile pri tem dele`ne najve~jih kr~enj. Pehota je leta 1992 ponovno postala potrebna, zaradi novih obvez na 236 PUGW ASH Voja{ka politika za 21. stoletje Hrva{kem, v Bosni in Somaliji, tako da je sedaj premalo {tevilna za opravljanje obveznosti (okrog 4500). Odhod kanadskih enot s Cipra in iz Nem~ije zadeve ne bo za stalno spremenil. Visoki stro{ki bodo mo~no ovirali kanadsko voja{ko ljudsko silo, zato je pove~anje kopenskih sil malo verjetno. Pojav mirovni{tva je svoje potrebe pove~al z nekaj sto lahko opremljenih opazovalcev, ki so operirali v permisivnem okolju, na tiso~e bojnih sil, zmo`nih premagati oboro`eno opozicijo. Mirovni{kih zahtev v tem trenutku ne moremo zadovoljiti brez bojne sile, organizacije in logistike Zdru`enih dr`av, ki bo breme morala deliti s Kanado in drugimi dr`avami. Domneva, da so popolno opremljene in izurjene bojne enote najbolj{i mirovniki in da naj bi svoj del prispevala tudi Kanada, je vpra{ljiva. Predvsem ne smemo dovoliti, da mirovni{tvo v Kanadi ali kjer koli drugje postane institucionalno opravi~ilo za pove~evanje ali celo ohranjanje voja{kega zapravljanja na ravni hladne vojne. Kvalitativni in kvantitativni pogoji mirovni{tva, izdelani v izkustvenem laboratoriju, nakazujejo mo`nost, da bo kolektivna varnost vsaj tako zahtevna kot kolektivna obramba. Voja{ke zahteve do Kanade bi lahko primerjali z Natovimi zahtevami v zadnjih letih, kar ka`e, da je nadaljnje substancialno zmanj{evanje voja{kega zapravljanja povsem dvomljivo. Tako imenovana dividenda miru je prilo`nost za napredovanje razlogov kolektivne varnosti, ki s tem lahko zadr`i dezintegracijo civilnega reda v svetu. Svetovne oboro`ene sile lahko najdejo skupni cilj v slu`bi miru in varnosti, v sodelovanju pri za{~iti prihodnjih generacij pred {ibo vojne. Prilo`nost je predobra, da bi jo izpustili iz rok. Prevedla Gita Zadnikar PUGW ASH 237 Darko Lubi Jedrska proliferacija Jedrsko razra{~anje in jedrsko {irjenje 1.0. UVOD Med {tevilnimi polstoletnimi obletnicami, ki smo jih obele`evali v letu 1995, je bila tudi tak{na, ki nas navdaja z me{animi ob~utki. Bilo je 16. julija leta 1945, ko je ~lovek dokon~no stopil v atomsko ali jedrsko ero svojega obstoja. Odkritje temeljnih skrivnosti atoma je velikemu delu ~love{tva omogo~ilo velik znanstveno-tehnolo{ki in gospodarski napredek, hkrati pa ga kot biolo{ko vrsto postavilo pred izziv pre`ivetja, ki nima presedana. Nastop jedrske ere se je namre~ najprej in predvsem odrazil v nuklearizaciji voja{ke sile, ki je postopoma dosegla kataklizmi~no sposobnost. Z za~etkom jedrske ere so se na mednarodnem politi~no-varnostnem podro~ju vsi dotedanji pojavi in procesi pokazali v precej druga~ni lu~i, predvsem pa se je mednarodna skupnost soo~ila s povsem novimi problemi. Med njimi je za~ela poleg (jedrske) oboro`evalne tekme med jedrskima velesilama in njunima politi~no-voja{kima zvezama `e zelo zgodaj kot poseben in svojevrsten problem izstopati mo`nost pove~evanja {tevila dr`av posestnic jedrskega oro`ja in zmogljivosti za njegovo izdelavo – t. i. horizontalna jedrska proliferacija. Zgodnje napovedi politikov in strokovnjakov o neizbe`nosti n-{tevila dr`av posestnic jedrskega oro`ja se do danes sicer niso uresni~ile, toda treba se je zavedati, da gre pri horizontalni jedrski proliferaciji za pojav, ki spominja na zgodbo o Pandorini skrinjici. PUGW ASH 239 Darko Lubi 1 Pojem jedrsko oro`je bomo uporabljali v naj{ir{em smislu za ozna~itev “kakr{negakoli eksplozivnega sredstva, ki izkori{~a mo~ atoma” (Ali, 1989: 200). 2 Sredi 80. let naj bi bilo na ta na~in z jedrskim oro`jem neposredno ali posredno pokritih ve~ kot 62 dr`av na vseh celinah sveta, razen na Antarktiki (Udgaonkar, 1989: 249). Zato ne presene~a dejstvo, da tudi v ~asu po hladni vojni {tevilni politiki in strokovnjaki horizontalno jedrsko proliferacijo uvr{~ajo med najbolj pere~e svetovne politi~no-varnostne pojave. V svetovni znanstveno-strokovni produkciji s podro~ja jedrske (ne)proliferacije se pojmovnim razpravam nikdar ni posve~ala posebna pozornost. To in pa dejstvo, da se v slovenski dru`boslovni publicistiki “jedrska era” {ele prav za~enja, sta razloga, da se bomo v pri~ujo~em sestavku osredoto~ili v glavnem na zelo nehvale`no opravilo pojmovnih razlag in iskanja ustreznih definicij. V stanju domala “devi{ke ~istosti” pa je tudi {e pravi ~as, da razmislimo o terminolo{kih vpra{anjih. Tudi temu je namenjen pri~ujo~i sestavek. 2.0. OBLIKE JEDRSKE PROLIFERACIJE Sintagma jedrska proliferacija ozna~uje kompleksen pojav (stanje in proces) na podro~ju jedrskega oboro`evanja, ki nastopa v ve~ oblikah. V literaturi o jedrski proliferaciji in njenem prepre~evanju oziroma zaustavljanju (neproliferaciji) zasledimo razlikovanje predvsem med dvema oblikama: vertikalno in horizontalno. Z vertikalno jedrsko proliferacijo se ozna~uje tako koli~inska rast arzenalov obstoje~ih vrst jedrskega oro`ja kakor tudi izpopolnjevanje starih in razvoj novih vrst (tipov) tega oro`ja. Horizontalna jedrska proliferacija pa najprej in predvsem pomeni sprejemanje jedrskega oro`ja ali drugih jedrskih eksplozivnih sredstev od strani tistih dr`av, ki danes tega oro`ja oziroma teh sredstev {e nimajo.1 Toda po mnenju nekaterih piscev razlikovanje med vertikalno in horizontalno jedrsko proliferacijo pojava jedrske proliferacije ne zajema v celoti. Navedenima oblikama jedrske proliferacije zato dodajajo vsaj {e dve, ki sta po njihovem mnenju prav tako zelo pomembni, ~eprav doslej nista budili domala nikakr{ne pozornosti: • prva je prostorska jedrska proliferacija, ki pomeni predvsem razme{~anje jedrskega oro`ja ter ustrezne opreme, ki omogo~a njegovo uporabo, od `e obstoje~ih jedrskih voja{kih sil na novih geografskih obmo~jih sveta in zunaj njihovega mati~nega dr`avnega ozemlja (Mohan, 1985: 128)2; • druga oblika jedrske proliferacije pa zadeva pove~(ev)anje {tevila subjektov, ki lahko (v zelo zaostrenih varnostnih razmerah) odlo~ijo o bojni uporabi jedrskega oro`ja, in bi jo lahko poimenovali pristojnostna jedrska proliferacija. V tem primeru naj bi {lo za specifi~no in prikrito obliko horizontalne jedrske proliferacije (Subrahmanyam, 1985: 54–55). V nadaljevanju bomo prikazali vsebino in glavne implikacije 240 PUGW ASH Jedrska proliferacija prvih dveh oblik jedrske proliferacije, ki sta s politi~no-varnostnega vidika najpomembnej{i sestavini svetovnega proliferacijskega problema, s tem da bo relativno najve~ja pozornost posve~ena horizontalni razse`nosti jedrske proliferacije.3 2.1. Vertikalna jedrska proliferacija Kot smo ugotovili uvodoma, ozna~uje sintagma vertikalna jedrska proliferacija pove~evanje koli~ine ali kopi~enje in izpopolnjevanje obstoje~ih tipov jedrskega oro`ja ter razvoj kakovostno novih tipov te vrste oro`ja s strani dr`ave, ki ima jedrsko oro`je `e v svojem arzenalu. To pomeni, da so nosilec procesa vertikalne jedrske proliferacije `e obstoje~e dr`ave posestnice jedrskega oro`ja. Med njimi sta imeli v celotnem jedrskem obdobju te`i{~no vlogo obe jedrski velesili – ZDA in SZ (Rusija) – ki sta procesu kakovostnega razvoja in koli~inskega kopi~enja jedrskega oro`ja dajali osnovni ton in tempo. K vertikalni jedrski proliferaciji so po svojih mo~eh prispevale tudi druge tri uradne ~lanice t. i. “jedrskega kluba” – Velika Britanija, Francija in Kitajska. Vendar je njihova vloga v tem procesu vsaj v dveh stvareh bistveno razli~na od vloge obeh jedrskih velesil: prvi~, njihov tempo kopi~enja jedrskega oro`ja je bil delno iz ekonomskih in delno iz varnostno-politi~nih in strate{kih razlogov veliko bla`ji od tistega, ki sta ga druga drugi vsiljevali velesili; drugi~, t. i. drugorazredne jedrske sile so bile in so {e danes v glavnem v podrejenem polo`aju tudi pri kakovostnem razvoju jedrskega oro`ja. Ko razpravljamo o vertikalni jedrski proliferaciji pri obeh jedrskih velesilah, naletimo {e na eno, po 2. svetovni vojni zelo pogosto uporabljano pojmovno konstrukcijo – tj. jedrska oboro`evalna tekma. Oboro`evalna tekma ni posebnost dana{njega ~asa ali na{ega stoletja, ampak je `e dolgo sestavina mednarodnih odnosov, in je pogosta. Tisto, kar je na podro~ju oboro`evalnega tekmovanja med dr`avami novega prinesla druga polovica XX. stoletja, pa je jedrska razse`nost tovrstnega tekmovanja. O oboro`evalni tekmi, ki je poleg vojne najbolj izrazita voja{ka oblika tekmovanja med dr`avami, je na splo{no upravi~eno govoriti le tedaj, ko se tekmovanje (tekmovalni odnos) pojavlja v obliki izrazito intenzivnega (in hitrega) pove~evanja koli~ine in/ali izbolj{evanja kakovosti oro`ja v rokah dolo~ene dr`ave. Tak{no opredelitev oboro`evalne tekme podaja tudi H. Bull, ki v svoji klasi~ni {tudiji o vpra{anjih oboro`evanja, razoro`evanja in uravnavanja oboro`evanja (angl. arms control) pravi, da je oboro`evalna tekma “intenzivno tekmovanje med nasprotujo~imi si dr`avami ali skupinami dr`av, v katerem sku{a vsaka stran dose~i v voja{ki mo~i prednost pred nasprotno stranjo s pove~evanjem 3 Osredoto~enje na vertikalno in horizontalno jedrsko proliferacijo {e ne pomeni, da drugi dve obliki ne zaslu`ita obravnave. Zlasti to ne velja za pristojnostno proliferacijo, pri kateri je lahko na primer sporno `e to, da jo uvr{~amo med oblike jedrske proliferacije. Treba je namre~ natan~no poznati vsebino t. i. aran`majev “dvojnega klju~a” (angl. double-key arrangements). Poleg tega pa se postavlja vpra{anje, ali so omenjeni aran`ma, gostitev jedrskega oro`ja zavezni{ke dr`ave na lastnem ozemlju in sprejem jedrske za{~ite s strani zavezni{ke dr`ave zares dovolj mo~ni argumenti, kot meni K. Subrahmanyam (1985: 54–55), da lahko kaki dr`avi zanikamo status neposestnice jedrskega oro`ja. Po drugi strani obstoj prostorske jedrske proliferacije ni sporen, vendar gre za pojav, katerega vsebina je bila v preteklosti odvisna v glavnem od procesa vertikalne in horizontalne jedrske proliferacije, in enako lahko pri~akujemo v prihodnje. PUGW ASH 241 Darko Lubi 4 Pionirski esej o oboro`evalni tekmi pa je delo Samuela P. Huntingtona iz leta 1958 z naslovom: “Arms Races: Prerequisites and Results”. Public Policy, Harvard University, Yearbook of the Graduate School of Public Administration. koli~ine ali izbolj{evanjem kakovosti svojega oro`ja ali oboro`enih sil” (1961: 5)4. Ker je oboro`evanje obeh jedrskih velesil z jedrskim oro`jem domala ves ~as po 2. svetovni vojni potekalo v skladu s temeljnimi zna~ilnostmi oboro`evalne tekme nasploh, lahko povsem upravi~eno re~emo, da je bila jedrska oboro`evalna tekma tipi~na sestavina njunega voja{kega odnosa. Iz podane opredelitve pojma oboro`evalna tekma je razvidno, da je ta pojem vsebinsko tesno povezan s pojmom vertikalna jedrska proliferacija. Vendar je pojem oboro`evalna tekma nekoliko {ir{i, saj vklju~uje tudi namen oboro`evanja. Udele`enci sodelujejo v oboro`evalnem tekmovanju z namenom, da bi glede stopnje svoje oboro`enosti pred morebitnim(-i) sovra`nikom(-i) dosegli premo~ ali popravili dejansko ali samo dozdevno neenakost. V celoti gledano je torej pojem oboro`evalna tekma uporaben tudi za razlago procesa vertikalne jedrske proliferacije. S tem, ko po eni strani vklju~uje namen kopi~enja in kakovostnega razvoja jedrskega oro`ja, po drugi strani pa tekmovalni odnos, ki nastaja med subjekti oboro`evanja, namre~ dodatno opredeljuje bistvo vertikalne jedrske proliferacije, kot se je kazalo ve~ kot 40 let. Tako se poka`ejo tudi politi~ni motivi in politi~ne ter varnostne implikacije procesa vertikalne jedrske proliferacije. Brez upo{tevanja {ir{ega vsebinskega okvira jedrske oboro`evalne tekme bi lahko nastal napa~en vtis, da sta (bila) kopi~enje in nadaljnji razvoj jedrskega oro`ja pri velesilah apoliti~ne narave in brez pravega smotra, torej sama sebi namen. Sintagmi vertikalna jedrska proliferacija in jedrska oboro`evalna tekma potemtakem nista sopomenki, ampak termina, ki ozna~ujeta pojma, ki sta v razmerju del in celota. Pri tem je treba upo{tevati, da je stopnja odvisnosti “dela” od “celote” bistveno druga~na, kot to velja obratno. “Del”, ki ga tvori vertikalna jedrska proliferacija, je namre~ od “celote” relativno neodvisen in se lahko pojavlja tudi kot samostojna celota. Tako je mo`no, da dolo~ena dr`ava koli~insko in kakovostno sicer krepi svoj jedrski arzenal, vendar hkrati ni zapletena v tekmovalni odnos z drugo (rivalsko) jedrsko silo. Po drugi strani pa je odvisnost jedrske oboro`evalne tekme od vertikalne jedrske proliferacije usodna – brez kopi~enja in nadaljnjega razvoja jedrskega oro`ja v vsaj dveh dr`avah oboro`evalne tekme ne more biti. Dober primer vertikalno jedrsko proliferacijo brez jedrske oboro`evalne tekme najdemo tako v preteklem in (tudi {e) dana{njem jedrskem oboro`itvenem obna{anju treh t. i. drugorazrednih jedrskih sil – Velike Britanije, Francije in Kitajske – kot tudi v ameri{ko-ruskih jedrskih odnosih v obdobju po koncu hladne vojne. ^etudi so Velika Britanija, Francija in Kitajska v preteklosti morda relativno hitro (nasploh je hitrost oboro`evanja zelo relativna kategorija) koli~insko in kakovostno krepile svoj jedrski arzenal, pa pri tem zagotovo niso tekmovale niti med sabo 242 PUGW ASH Jedrska proliferacija niti s katero izmed jedrskih velesil. Za medsebojno tekmovanje bodisi ni bilo potrebe (npr. med Veliko Britanijo in Francijo zaradi v bistvu zavezni{kega odnosa) bodisi objektivnih mo`nosti (npr. zaradi prevelike medsebojne fizi~ne oddaljenosti oziroma prekratkega dometa sredstev za prenos jedrskega oro`ja bi bile gro`nje o uporabi jedrskega oro`ja med Kitajsko na eni ter Veliko Britanijo in Francijo na drugi strani nerealne oziroma nesmiselne5). Za tekmovanje z ZDA ali SZ pa nobena izmed drugorazrednih jedrskih sil ni izpolnjevala pogoja o relativni primerljivosti voja{ke mo~i tekmujo~ih dr`av, ki ga A. Majeed uvr{~a med temeljne pogoje za obstoj oboro`evalne tekme (1991: 149–150). Zaradi pozitivnih tektonskih politi~no-varnostnih in voja{kostrate{kih premikov v mednarodnih odnosih v zadnjih {estih, sedmih letih je jedrska oboro`evalna tekma tudi v ameri{ko-sovjetskih/ruskih odnosih stvar preteklosti. Kako pa ka`e v prihodnje s procesom vertikalne jedrske proliferacije? Sode~ po jedrskih oboro`itvenih programih deklariranih dr`av posestnic jedrskega oro`ja, so po koncu hladne vojne ZDA, Rusija, Francija in deloma tudi Velika Britanija koli~insko krepitev svojega jedrskega arzenala opustile, za Kitajsko pa tega ne bi mogli trditi. Programe za nadaljnji kakovostni razvoj jedrskega oro`ja pa imajo vse jedrske sile, ~eprav so bile prisiljene njihov obseg drasti~no skr~iti in upo~asniti tempo njihovega uresni~evanja. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da v glavnem ne gre za iskanje kak{nih revolucionarno novih jedrskih oboro`itvenih sistemov, ampak predvsem za nadaljnje izpopolnjevanje `e obstoje~ih glavnih vrst jedrskega oro`ja.6 Glede prihodnosti vertikalne jedrske proliferacije lahko zato dokaj utemeljeno pri~akujemo: prvi~, da se bo nakazana razvojna usmeritev s te`i{~em na kakovosti nadaljevala, seveda, v ~e se ne bodo mednarodne politi~no-varnostne razmere bistveno poslab{ale, in drugi~, da bo vertikalna jedrska proliferacija v celoti zaustavljena najverjetneje {ele potem, ko bo jedrsko oro`je iz nacionalnih arzenalov popolnoma odstranjeno. 2.2. Horizontalna jedrska proliferacija V nasprotju z vertikalno (pa tudi prostorsko) jedrsko proliferacijo, kjer je v glavnem jasno, kak{ne procese in kak{no stanje na podro~ju jedrskega oboro`evanja ozna~uje ta sintagma,7 je prvi velik problem v zvezi z razpravo o horizontalni jedrski proliferaciji `e njena definicija. Glede razumevanja vsebine pojma horizontalna jedrska proliferacija (ali na kratko samo jedrska proliferacija, kot se najpogosteje pojavlja v literaturi, s tem da je obi~ajno mi{ljena njena horizontalna razse`nost) namre~ ni konsenza. To je po eni strani posledica kompleksnosti same 5 Ko so omenjene jedrske sile v svojo oboro`itev uvedle podmornice, oboro`ene z balisti~nimi raketnimi izstrelki z dometom ve~ tiso~ kilometrov, so objektivne mo`nosti za tekmovanje sicer nastale, vendar vsaj za zdaj o jedrskem oboro`evalnem tekmovanju med njimi ne moremo govoriti. 6 Glej podrobneje o tem na primer v: Robert S. Norris et al.: Nuclear weapons. V: SIPRI Yearbook 1991, str. 3–40; Richard Fieldhouse: Nuclear weapon developments and unilateral reduction initiatives. V: SIPRI Yearbook 1992, str. 65–84; Dunbar Loockwood & Jon Brook Wolfsthal: Nuclear weapon developments and proliferation. V: SIPRI Yearbook 1993, str. 221– 254; Dunbar Loockwood: Nuclear weapon developments. V: SIPRI Yearbook 1994, str. 277– 307; Frank Barnaby: The Role and Controle of Weapons in the 1990s. London, New York: Routledge, 1992. 7 Dosledno razumljen ozna~uje termin “proliferacija” neko dogajanje, katerega vsebina je v primeru horizontalne jedrske proliferacije odvisna od opredelitve te pojmovne zveze. Toda pogojno lahko ta termin uporabimo tudi za oznako stanja (resni~nosti), ki nastane kot posledica dolo~enega dogajanja (Eighteenth Strategy For Peace, 1977: 3). PUGW ASH 243 Darko Lubi 8 Tako S. R. Ali v svojem slovarju o miru in jedrski vojni razlago gesla “horizontalna proliferacija” in “jedrska proliferacija” za~enja z opredelitvijo, da je to “{irjenje (angl. spread) jedrskega oro`ja v/na nejedrske dr`ave” (Ali, 1989: 99, 188). Eden izmed ameri{kih slovarjev voja{kih terminov, ki podaja hkrati opredelitev ameri{kega obrambnega ministrstva, opredeljuje pojem “proliferacija (jedrskega oro`ja)” takole: “Proces, s katerim postajajo dr`ave druga za drugo posestnice jedrskega oro`ja, ali pridobivajo pravico, da odlo~ijo o uporabi tovrstnega oro`ja, pri ~emer je vsaka sposobna izvesti jedrski napad na drugo dr`avo” (Dictionary of Military Terms, 1990: 313–314). Tipi~ni primer tradicionalnega pojmovanja horizontalne jedrske proliferacije je tudi opredelitev, ki jo je ugledni ameri{ki strokovnjak s podro~ja jedrske (ne)proliferacije G. H. Quester zapisal v svojem tematskem ~lanku v Mednarodni voja{ki in obrambni enciklopediji: “Jedrsko proliferacijo, v~asih imenovano šhorizontalna’ jedrska proliferacija – tj. {irjenje (angl. spreading) jedrskega oro`ja v arzenale novih dr`av – obravnavamo kot vir ogro`anja sveta” (IMDE/4, 1993: 1980). problematike, po drugi pa mo~ne interesne obarvanosti razprav o njej, tudi na znanstveno-strokovni ravni. Tako dr`ave razpravljajo in se pogajajo o pojavu, glede katerega ni niti splo{no sprejete definicije njegove vsebine, kar hkrati nujno pomeni, da razpravljajo o istem problemu razli~nih izhodi{~ (Kapur, 1979: 13). 2.2.1. Klasi~no (tradicionalno) pojmovanje horizontalne jedrske proliferacije Opredelitev pojma horizontalna jedrska proliferacija je navidez tako preprosta stvar, da se zdi, da vsaka dodatna razprava o tem enostavnem vpra{anju vodi k njegovemu nepotrebnemu zapletanju. Morda je treba tudi v tak{nem prepri~anju iskati razlog za dejstvo, da so tako v klasi~ni kot sodobni literaturi o horizontalni jedrski (ne)proliferaciji, katere seznam je sicer zelo obse`en, {tudije, ki se zaustavijo tudi ob vpra{anju definicije pojma (horizontalna) jedrska proliferacija, zelo redke. Uvodoma smo navedli, da ozna~uje horizontalna razse`nost jedrske proliferacije {irjenje jedrskega oro`ja (ali drugih jedrskih eksplozivnih sredstev) od dr`av (ali v dr`ave), ki te vrste oro`ja dotlej niso imele. Temu je treba dodati, da prehod dr`ave iz nejedrskega oboro`itvenega v jedrski oboro`itveni status – oziroma iz statusa dr`ave neposestnice jedrskega oro`ja (angl. Non-nuclear Weapon State) v status dr`ave posestnice jedrskega oro`ja (angl. Nuclear Weapon State) – nakazuje njena izvedba jedrske eksplozije (jedrskega poskusa). To je t. i. klasi~na (tradicionalna) opredelitev horizontalne jedrske proliferacije. Z njo se zadovolijo {tevilni pisci (tudi poglobljenih {tudij) o problematiki jedrske (ne)proliferacije in obi~ajno jo najdemo tudi v raznih bolj ali manj specializiranih priro~nikih (slovarjih, enciklopedijah, leksikonih ipd.) o mednarodni politi~no-varnostni tematiki.8 Za zna~ilni primer tradicionalnega razumevanja horizontalne jedrske proliferacije pisci radi navajajo tudi Pogodbo o neproliferaciji jedrskega oro`ja (angl. Treaty on the Non-Proliferation of Nuclear Weapons ali skraj{ano Non-Proliferation Treaty) iz leta 1968. Vendar je ta ugotovitev to~na samo deloma. Ker v tej mednarodni pogodbi pojem horizontalne jedrske proliferacije eksplicitno ni opredeljen, se o njegovem tradicionalnem razumevanju sklepa na temelju njene 3. to~ke IX. ~lena. Ta med drugim dolo~a, da je “za potrebe te pogodbe dr`ava posestnica jedrskega oro`ja tista dr`ava, ki je proizvedla jedrsko oro`je ali drugo jedrsko eksplozivno sredstvo in opravila eksplozijo tega oro`ja oziroma sredstva pred 1. januarjem 1967” (pod~rtal D. L.). Pogodba o neproliferaciji jedrskega oro`ja resda jasno razlikuje med dr`avami posestnicami in dr`avami neposestnicami jedrskega oro`ja in za temeljno merilo 244 PUGW ASH Jedrska proliferacija razlikovanja jemlje konstitutivni sestavini tradicionalnega pojmovanja horizontalne jedrske proliferacije – tj. javno posedovanje jedrskega oro`ja in izvedbo jedrske eksplozije (poskusa). Res je tudi, da pogodba, ko uporablja pojem proliferacija, le-tega (tudi v naslovu) eksplicitno povezuje samo z `e izdelanim jedrskim oro`jem. Toda po drugi strani ne gre prezreti III. ~lena iste pogodbe, ki govori o prepre~evanju diverzije uporabe jedrskih materialov iz miroljubnih (civilnih) v oboro`itvene namene, in tako premika problematiko proliferacije tudi na ~as pred dokon~no osvojitvijo jedrske eksplozivne sposobnosti. To omogo~a sklep, da je v Pogodbi o neproliferaciji jedrskega oro`ja vsaj implicitno tudi {ir{e razumevanje problema horizontalne jedrske proliferacije. Iz opisanega razumevanja horizontalne jedrske proliferacije logi~no izhaja, da v klasi~nem (tradicionalnem) smislu ta oblika jedrske proliferacije preprosto pomeni pove~evanje {tevila dr`av posestnic jedrskega oro`ja, dejansko pa pride do proliferacije tedaj, ko kaka nova dr`ava samostojno izvede jedrsko eksplozijo ali jedrski poskus. Teoreti~na podlaga klasi~nega razumevanja horizontalne jedrske proliferacije je pojmovanje, da dr`ava na poti k osvojitvi jedrskega oro`ja nujno napravi to~no dolo~eno {tevilo zaporednih korakov, ki pomenijo uresni~evanje njene poprej{nje zavestne odlo~itve za izdelavo jedrskega oro`ja. Vsi koraki skupaj tvorijo nekak{no proliferacijsko lestev. V skladu s proliferacijskim modelom, ki izhaja iz projekta Manhattan, obsega proliferacijska lestev osem stopenj, ki se raztezajo od osvojitve temeljnih znanstveno-teoreti~nih in tehnolo{ko-tehni~nih znanj o jedrskih vpra{anjih do bojne razmestitve jedrskega oro`ja kot sestavine nacionalne voja{ke sile.9 Po klasi~nem gledanju na horizontalno jedrsko proliferacijo je klju~na stopnja izvedba jedrskega poskusa (eksplozije). Z njo proces nuklearizacije voja{ke sile dolo~ene dr`ave zapusti svojo relativno kratko obdobje tajnosti in postane viden, javen. Manhattanski model nuklearizacije in na njem temelje~e klasi~no pojmovanje horizontalne jedrske proliferacije zado{~a za razlago in opis proliferacijskega ravnanja dana{njih javnih (odkritih) posestnic jedrskega oro`ja. Vse ~lanice t. i. jedrskega kluba (ZDA, SZ oziroma Rusija, Velika Britanija, Francija in Kitajska) so namre~ za izdelavo jedrskega oro`ja (ali najprej osvojitev jedrske eksplozivne sposobnosti) vzpostavile poseben jedrski oboro`itveni program, svoj prehod iz dr`ave neposestnice v dr`avo posestnico jedrskega oro`ja in s tem akt proliferacije so izvedle javno z odkrito jedrsko eksplozijo (jedrskim poskusom), ki jo je spremljala ustrezna politi~na deklaracija, nato pa so bolj ali manj hitro nadaljevale razvoj v smeri osvojitve dejanske jedrske voja{ke sposobnosti (nadaljnje izvajanje jedrskih poskusov, razvoj sredstev za prenos 9 Po A. Cohenu in B. Frankelu so te stopnje naslednje: • razvoj temeljne jedrske infrastrukture (temeljna znanstveno-teoreti~na in tehnolo{ko-tehni~na znanja o jedrskih vpra{anjih, zadostno {tevilo strokovnjakov, jedrski reaktor ipd.); • osvojitev sposobnosti izdelave oro`nega fisijskega materiala – tj. postavitev ustreznih proizvodnih objektov bodisi za obogatitev urana bodisi za pridobitev plutonija z reprocesiranjem izrabljenega reaktorskega goriva; • osvojitev sposobnosti za izdelavo konstrukcijskega na~rta jedrskega oro`ja in njegovih nejedrskih sestavin ter sposobnosti za zdru`itev jedrskih in nejedrskih sestavin jedrskega oro`ja v u~inkovito celoto (bombo); • izvedba jedrskega poskusa, ki ji sledi ustrezna politi~na deklaracija; • razvoj in izdelava sredstev za prenos jedrskega oro`ja (bombe); • objava jedrske doktrine kot podlage za opredelitev vloge jedrskega oro`ja v nacionalni varnostno-obrambni politiki in dejavnosti; • izgradnja jedrskega arzenala v skladu z razgla{eno jedrsko doktrino; • bojna razmestitev jedrskega oro`ja in vzpostavitev sistema za u~inkovito vodenje in poveljevanje nacionalnim jedrskim silam, zlasti v primeru kriznih varnostnih razmer (1990: 17–18). PUGW ASH 245 Darko Lubi jedrskega oro`ja, koli~inska in kakovostna krepitev jedrskega arzenala, razglasitev jedrske voja{ke doktrine idr.). Opisani vzorec obna{anja v zvezi z osvojitvijo jedrskega oro`ja predstavlja t. i. “vidni ali o~itni” (angl. visible) model horizontalne jedrske proliferacije in je zna~ilen za prvo generacijo dr`av, ki so izvedle jedrsko proliferacijo (Cohen & Frankel, 1990: 14). 2.2.2. Sodobno pojmovanje horizontalne jedrske proliferacije ^e je klasi~na definicija horizontalne jedrske proliferacije primerna (oziroma povsem zadostuje) za obravnavo (ne)proliferacijske problematike, ki jo prina{a “vidni” model jedrske proliferacije, pa za obravnavo proliferacijske prakse, ki je posledica drugih mo`nih modelov in poti, pojasnjevalna mo~ te definicije ne zado{~a. Na temelju tega spoznanja in kot kritika ozkosti tradicionalnega razumevanja se je v 70. letih pojavilo novo, sodobno pojmovanje horizontalne jedrske proliferacije, ki sicer ni enopomensko, vendar je njegova skupna zna~ilnost ta, da klasi~no pojmovanje bistveno raz{irja. Pretirana ozkost in togost klasi~ne definicije horizontalne jedrske proliferacije se najprej poka`e v opredelitvi vloge in pomena jedrske eksplozije. Klasi~na definicija obravnava izvedbo jedrskega poskusa kot stopnjo na poti k osvojitvi jedrskega oro`ja, ki je nujna predvsem iz operativno-tehni~nih (ugotovitev zanesljivosti dose`ene jedrske eksplozivne sposobnosti), pa tudi politi~nih razlogov (najava vstopa v jedrski klub); poleg tega pa vidi v demonstraciji jedrske eksplozivne sposobnosti zadostni (izlo~ilni) razlog, da se dr`avi pripi{e status posestnice jedrskega oro`ja. Z vidika proliferacijske prakse, ki je sledila vidnemu modelu proliferacije, je opisano sklepanje klasi~ne definicije sporno predvsem iz tehle razlogov: 1. Vsaj od za~etka 80. let naprej v strokovnih in politi~nih krogih prevladuje stali{~e, da izvedba jedrskega poskusa iz operativno-tehni~nih razlogov ni ve~ nujna sestavina jedrskega oboro`itvenega prizadevanja. Danes lahko dr`ava osvoji dovolj zanesljivo jedrsko eksplozivno sposobnost tudi z razli~nimi ra~unalni{kimi simulacijskimi tehnikami, kar spodbija temeljno premiso klasi~ne definicije (Taylor, 1990: 175–176). Po drugi strani pa je vpra{ljiva tudi te`a politi~nih razlogov za izvedbo jedrskega poskusa, saj si lahko dr`ava prizadeva prav nasprotno – tj. da glede svoje jedrske eksplozivne in s tem oboro`itvene sposobnosti vodi dvoumno politiko (npr. Izrael). 2. ^e jedrski poskus ni ve~ nujno potreben, potem izgubimo temeljni kazalnik za posedovanje jedrskega oro`ja kake nove 246 PUGW ASH Jedrska proliferacija dr`ave, to pa nadalje pomeni, da lahko dr`ava poseduje jedrsko oro`je z zadovoljivo stopnjo operativne zanesljivosti, tudi ~e ni izvedla jedrskega poskusa. 3. Primer Indije, ki je maja 1974 izvedla jedrsko eksplozijo, jo razglasila za “miroljubno” in nato ni nadaljevala razvoj jedrske voja{ke sile, spodbija trditev klasi~ne definicije o nujnosti izpeljave vseh zaporednih stopenj na predstavljeni proliferacijski lestvi. Da je razumevanje horizontalne jedrske proliferacije po klasi~ni definiciji za dana{nji ~as preozko, se nadalje poka`e v zvezi z vpra{anjem, kaj je predmet horizontalne oblike proliferacije: ali je to izklju~no `e izdelano in preizku{eno jedrsko oro`je, kot pravi klasi~na definicija, ali je mogo~e (in treba) predmet raz{iriti v smeri stanj pred dokon~no izdelavo in preizkusom tega oro`ja. Z raz{iritvijo predmeta, ki jo neizpodbitno narekuje praksa zadnjih 20 do 25 let, se odpre obse`en in zapleten problem razmerja med zmogljivostjo izdelati jedrsko oro`je in pojavom horizontalne jedrske proliferacije. Zmogljivost izdelati jedrsko oro`je je lastnost, katere vrednost se pojavlja na kontinuumu z dvema skrajnima poloma in velikim {tevilom vmesnih, kakovostno razli~nih stanj. ^e kot najpomembnej{e prvine tovrstne zmogljivosti dr`ave izpostavimo njeno znanstveno-raziskovalno in tehnolo{ko-tehni~no (proizvodno) sposobnost na jedrskem podro~ju nasploh, kar je osnovni pogoj za izvedbo kakr{nega koli zahtevnej{ega jedrskega projekta (civilnega ali voja{kega), v okviru proizvodne sposobnosti pa zlasti obogatitveno in reprocesirno sposobnost,10 ki pomeni glavno pot do oro`nega fisijskega materiala, potem lahko na kontinuumu zmogljivosti za izdelavo jedrskega oro`ja v grobem razlikujemo naslednja temeljna stanja: • stanje brez kakr{ne koli znanstveno-raziskovalne in tehnolo{ko-tehni~ne zmogljivosti na jedrskem podro~ju (tudi civilnem) – lahko bi rekli stanje jedrske “nepismenosti”; • stanje, ko sta na jedrskem podro~ju samo temeljno teoreti~no vedenje in znanstveno-raziskovalno delo v skromnem obsegu; • stanje visoke stopnje znanstveno-raziskovalne zmogljivosti na jedrskem podro~ju (npr. obstoj enega ali ve~ raziskovalnih reaktorjev in raziskovalnih ustanov) brez jedrske proizvodne sposobnosti; • stanje visoke stopnje znanstveno-raziskovalne in proizvodne zmogljivosti na jedrskem podro~ju (npr. obstoj enega ali ve~ raziskovalnih in energijskih reaktorjev) brez obogatitvene in reprocesirne zmogljivosti; • stanje visoke stopnje znanstveno-raziskovalne in proizvodne 10 Obogatitvena sposobnost se nana{a na spreminjanje razmerja v uranovem fisijskem materialu med izotopom U-235, ki ima visoko fisijsko sposobnost in ga je v naravnem uranu samo 0,7 odstotka, in fertilnim izotopom U-238, udele`enim v naravnem uranu z 99,3 odstotka, v korist prvega izotopa. Obogatitev (za potrebe reaktorskega goriva obi~ajno na 3 do 4 odstotke, za potrebe izdelave oro`nega U-235) se izvaja v posebnih tovarnah, kjer z razli~nimi bolj ali manj tehnolo{ko zahtevnimi in energetsko po`re{nimi postopki fizikalne separacije pove~ujejo vsebnost U-235 v uranovem heksafluoridu (UF6 ). Reprocesirna sposobnost pa se nana{a na kemi~ni postopek, s katerim se z razli~nimi bolj ali manj tehnolo{ko zahtevnimi metodami v izrabljenem reaktorskem gorivu za`eleni fisijsko zelo aktivni izotop Pu-239 lo~uje od drugih produktov jedrske reakcije (uranovih izotopov U-235, U-236 in U-238, plutonijevih izotopov Pu-238, Pu-240, Pu-241 in Pu-242, aktinidov neptunija, americija in kurija ter od vrste drugih fisijskih produktov). Plutonij proizvajajo vse vrste jedrskih reaktorjev – namenski (za njegovo proizvodnjo), energijski in raziskovalni. ^eprav se koli~ina proizvedenega plutonija nasploh, zlasti pa vsebnost Pu-239 v njem, z vrsto, tipom in na~inom delovanja reaktorja bistveno spreminja, je reprocesiranje (ali separiranje) izstro{enega reaktorskega goriva v vseh PUGW ASH 247 Darko Lubi primerih nujna sestavina postopka za pridobitev ustrezno (ve~ kot 90 odstotno) fizikalno ~istega plutonija. Ve~ o tem glej na primer v: Rotblat, 1979 in Kokoski, 1995. 11 Jedrski fisijski material je na svoji “`ivljenjski poti” izpostavljen razli~nim postopkom kemi~ne ali fizikalne obdelave. Vse te postopke in ustrezne objekte, v katerih se izvajajo – od rudnikov uranove rude prek tovarn za obogatitev urana in izdelavo reaktorskega goriva, jedrskih reaktorjev do skladi{~ izrabljenega jedrskega goriva – zdru`ujemo pod pojem jedrski gorilni ciklus (JGC). Glede na vrsto vhodnega fisijskega materiala lo~imo uranov in torijev JGC, od katerih je zadnji {e zmeraj samo v teoreti~nih razmi{ljanjih. ^e JGC ne vklju~uje reprocesiranja izrabljenega reaktorskega goriva zaradi njegove ponovne uporabe (v obliki separiranega plutonija) kot reaktorskega goriva, ta ciklus nima povsem cikli~nega zna~aja. V nasprotnem primeru, ko je ciklus sklenjen, pa govorimo o sklenjenem JGC. 12 Mednarodne neproliferacijske norme obna{anja pomenijo oziroma narekujejo sprejemanje in{pekcijskega nadzora nad ob~utljivimi sestavinami JGC predvsem od Mednarodne agencije za atomsko energijo (angl. International Atomic Energy Agency – IAEA) z Dunaja, bodisi na temelju podpisa pogodbe o ne{irjenju jedrskega oro`ja bodisi brez njenega podpisa, lahko pa tudi (ali zmogljivosti na jedrskem podro~ju, vklju~no z obogatitveno in reprocesirno zmogljivostjo – tj. stanje sklenjenega jedrskega gorilnega ciklusa.11 Z razlikovanjem navedenih temeljnih stanj na kontinuumu zmogljivosti za izdelavo jedrskega oro`ja se tudi proliferacijska lestev primerno podalj{a. Tako H. Müller na tej lestvi razlikuje skupno 13 stopenj oziroma korakov. Izvedbo prvega jedrskega poskusa uvr{~a {ele na osmo mesto, pred tem pa razlikuje: 1. stanje brez vsakr{ne zmogljivosti na jedrskem podro~ju; 2. obstoj temeljnih znanj o jedrski tematiki in manj{ega raziskovalnega programa; 3. obstoj obse`nih raziskovalnih zmogljivosti, raziskovalnih in energijskih reaktorjev in skladi{~a izrabljenega reaktorskega goriva pod mednarodnim neproliferacijskim nadzorom; 4. obstoj reprocesirne/obogatitvene tovarne, skladi{~a plutonija in hitrega oplodnega reaktorja pod mednarodnim neproliferacijskim nadzorom; 5. obstoj raziskovalnega(-ih) in energijskega(-ih) reaktorja(-ev) ter skladi{~a izrabljenega reaktorskega goriva brez mednarodnega neproliferacijskega nadzora; 6. obstoj reprocesirne/obogatitvene tovarne in skladi{~a plutonija brez mednarodnega neproliferacijskega nadzora in 7. obstoj razstavljene t. i. “bombe v kleti” (angl. bomb in the basement) (Müller, 1984: 16). Celotna zmogljivost za izdelavo jedrskega oro`ja seveda vklju~uje tudi sposobnost izdelave nejedrskih sestavin jedrskega oro`ja, vendar ta sposobnost z zmogljivostjo izdelave jedrskih sestavin tega oro`ja ni neposredno povezana. Tako lahko vsaj teoreti~no predpostavimo, da je nejedrske sestavine sposobna izdelati celo dr`ava, ki je na splo{no relativno visoko znanstveno, tehnolo{ko in industrijsko razvita, ~eprav se glede zmogljivosti izdelave jedrskih sestavin jedrskega oro`ja uvr{~a v prvo ali drugo prej navedeno stanje. Skoraj zagotovo pa je nejedrske sestavine jedrskega oro`ja brez ve~jih te`av sposobna izdelati dr`ava, ki je na eni od preostalih vi{jih stopenj (tretji, ~etrti ali peti). Poznavanje stopenj oziroma stanj na kontinuumu zmogljivosti za izdelavo jedrskega oro`ja nekaterim avtorjem `e zadostuje za oblikovanje {ir{e definicije horizontalne jedrske proliferacije. Vendar je po na{em mnenju tak{en pristop podobno enostranski (pomanjkljiv), kot je klasi~na definicija. Zanemarja namre~ presojo stanja glede dejanske izrabe zmogljivosti za izdelavo jedrskega oro`ja. Dejansko obna{anje dr`ave v zvezi z izdelavo jedrskega oro`ja odkriva vrsta kazalnikov, prvi in eden najpomembnej{ih pa je zagotovo njeno sprejemanje in spo{tovanje sprejetih mednarodnih ali bilateralnih neproliferacijskih norm obna{anja.12 Upo{tevajo~ tudi to merilo – tj. dejansko izrabo zmogljivosti za izdelavo jedrskega oro`ja – lahko zopet razlikujemo ve~ (kakovostno) 248 PUGW ASH Jedrska proliferacija razli~nih stanj. Z vidika iskanja ustrezne definicije horizontalne jedrske proliferacije so zanimiva zlasti tale: • stanje, ko obstaja na civilnem jedrskem podro~ju sicer relativno visoka stopnja znanstveno-raziskovalne in proizvodne zmogljivosti, vendar brez obogatitvene in reprocesirne sposobnosti, ob~utljivi jedrski objekti13 pa bodisi so bodisi niso pod neproliferacijskim nadzorom, bodisi se (je) dr`ava temu nadzoru uspe{no izogiba (izognila); • stanje, ko obstaja na civilnem jedrskem podro~ju visoka stopnja znanstveno-raziskovalne in proizvodne zmogljivosti, vklju~no z obogatitveno in/ali reprocesirno sposobnostjo, pri ~emer ob~utljivi jedrski objekti bodisi so bodisi niso pod neproliferacijskim nadzorom, bodisi se (je) dr`ava temu nadzoru uspe{no izogiba (izognila); • stanje, ko obstaja na jedrskem podro~ju namenska (ali voja{ka) znanstveno-raziskovalna in proizvodna zmogljivost, vklju~no z obogatitveno in/ali reprocesirno sposobnostjo, pri ~emer ob~utljivi jedrski objekti (seveda) niso pod neproliferacijskim nadzorom; • stanje, ko so `e izdelane vse sestavine jedrskega oro`ja, tako da je le-to bodisi v sestavljeni in nepreizku{eni bodisi v razstavljeni obliki. ^e pri opredeljevanju horizontalne jedrske proliferacije upo{tevamo tudi zgoraj opisana stanja, usmerimo pozornost tudi na ~as pred demonstracijo jedrske eksplozivne sposobnosti in javnim posedovanjem jedrskega oro`ja in tako klasi~no (tradicionalno) definicijo nujno bolj ali manj raz{irimo. To je zna~ilnost sodobnega pojmovanja horizontalne jedrske proliferacije, ki pa, kot re~eno, ni monolitno. Njegova neenotnost (razcepljenost) je v glavnem posledica dejstva, da imamo, opirajo~ se na predhodno opisana stanja, tudi glede obsega {iritve tradicionalnega pojmovanja horizontalne jedrske proliferacije na voljo vsaj {tiri mo`nosti: 1. V najbolj radikalnem smislu lahko s horizontalno jedrsko proliferacijo razumemo (tudi) obstoj oziroma {irjenje znanja (t. i. know-howa) ter znanstveno-raziskovalne in proizvodne (industrijske) zmogljivosti na civilnem jedrskem podro~ju, in sicer ne glede na to, da je celotni jedrski program (tudi obogatitvene in reprocesirne naprave, ~e obstajajo) pod neproliferacijskim nadzorom.14 2. Nekoliko manj radikalno mo`nost pomeni pojmovanje, ki v horizontalno jedrsko proliferacijo vklju~uje (tudi) obstoj oziroma {irjenje znanstveno-raziskovalne in proizvodne (industrijske) zmogljivosti na civilnem jedrskem podro~ju, in sicer pod hkrati) od regionalnih organizacij, kot sta na primer EURATOM (kraj{e poimenovanje za European Atomic Energy Community) in OPANAL ({p. Organizacion para la Proscripcion de Armas Nucleares en la America Latina). V bilateralni obliki so neproliferacijske norme obna{anja obi~ajno zajete v meddr`avnih pogodbah o dobavi jedrskega materiala ali tehnologije ali v sprejemanju in{pekcijskega nadzora nad ob~utljivimi jedrskimi objekti od bilateralnih nadzornih organizacij, kakr{na je na primer leta 1991 ustanovljena Brazilsko-argentinska agencija za merjenje in nadzor jedrskih materialov (s {p. kratico ABACC). Ve~ o tem glej na primer v: Goldblat, 1994. 13 ^eprav natan~na definicija, kateri so z vidika njihove zlorabe v oboro`itvene namene ob~utljivi jedrski objekti, ne obstaja, mednje v glavnem uvr{~amo: tovarne za obogatitev urana, raziskovalne in energijske reaktorje, tovarne za reprocesiranje izrabljenega reaktorskega goriva, tovarne za izdelavo reaktorskega goriva, zlasti iz visokoobogatenega urana in me{anega (uran-plutonijevega) oksida, in skladi{~a izrabljenega reaktorskega goriva. 14 To pojmovanje je ob inavguraciji nove neproliferacijske politike ZDA leta 1977 vpeljal ameri{ki predsednik J. Carter (Kapur; 1979: 13). [irina tovrstnega pojmovanja je na primer lepo razvidna iz tegale stali{~a: “Natan~no PUGW ASH 249 Darko Lubi povedano, katera koli dr`ava, ki ima strokovnjake (ljudi), ki so izurjeni na katerem koli podro~ju jedrske tehnologije ali raziskovalne dejavnosti, ~etudi nima jedrskih naprav per se, se je za~ela premikati v tej smeri (tj. v smeri osvojitve jedrskega oro`ja – op. D. L.), ne glede na svoje dolgoro~ne namene” (Greenwood et al., 1977: 148). 15 Tak{no opredelitev horizontalne jedrske proliferacije na primer podaja {tudija ameri{kega kongresa o problematiki jedrske proliferacije in njenega prepre~evanja, ki uvodoma navaja: “V tem poro~ilu je definicija proliferacije raz{irjena, tako da zajema katero koli dr`avo, ki je pridobila zmogljivost hitro izdelati jedrsko eksplozivno sredstvo, t.j. dr`avo, ki ima za zdru`itev pripravljene `e vse sestavine eksploziva. Kriti~ni element je politi~na volja. Dr`ava, ki se je odlo~ila osvojiti sestavine jedrskega oro`ja, in je to tudi storila, je dr`ava posestnica jedrskega oro`ja, ~etudi postopkov sestavitve, oboro`itve in detonacije sredstva {e ni izpeljala. Seveda pa to ne pomeni, da je dejanska detonacija sredstva nepomembna; prav nasprotno. ...” (Nuclear Proliferation and Safeguards, 1977: 7.) 16 Lep primer, kako razumevanje izhodi{~nega pojma vpliva na ocenjevanje, najdemo v oceni stanja in prihodnosti horizontalne jedrske proliferacije. Tako imamo na eni strani benevolentne ocene, ki svoje zadovoljstvo pogojem: a) da ob~utljivi jedrski objekti (zlasti njene obogatitvene in/ali reprocesirne naprave, ~e obstajajo) niso pod neproliferacijskim nadzorom; b) da v nadzorovanih ob~utljivih jedrskih objektih prihaja do kr{itev sprejetih neproliferacijskih norm obna{anja v obliki t. i. diverzije fisijskega materiala in c) da dr`ava izvaja postopke (npr. izdelava in preizkus nejedrskih sestavin jedrskega oro`ja), ki ji po zagotovitvi ustrezne koli~ine (oro`nega) fisijskega materiala omogo~ajo hiter napredek v smeri dejanske izdelave jedrskega oro`ja. 3. Naslednje manj radikalno je tisto pojmovanje, po katerem pomeni horizontalna jedrska proliferacija (tudi) obstoj oziroma {irjenje namenske (voja{ke) znanstveno-raziskovalne in proizvodne (industrijske) zmogljivosti, vklju~no z obogatitveno in/ali reprocesirno sposobnostjo, potrebno za izdelavo jedrskih sestavin (zlasti oro`nega fisijskega materiala) jedrskega oro`ja, pri ~emer ob~utljivi jedrski objekti (seveda) niso pod neproliferacijskim nadzorom. 4. Najmanj radikalni pristop pa se `e mo~no pribli`a klasi~nemu pojmovanju, saj s pojmom horizontalna jedrska proliferacija razume samo {e obstoj oziroma {irjenje `e izdelanega, vendar nepreizku{enega jedrskega oro`ja in posameznih sestavin (jedrskih in nejedrskih) tega oro`ja, ki jih je treba samo {e zdru`iti.15 2.2.3. Poskus definicije horizontalne jedrske proliferacije Razlikovanje med prikazanimi pojmovanji horizontalne jedrske proliferacije – klasi~nim in sodobnimi – ni samo teoreti~no pomembno, ampak ima tudi veliko uporabno vrednost. Dolo~eno pojmovanje namre~ v veliki meri opredeljuje tudi pristope, poglede, stali{~a, ocene ipd. v zvezi s konkretnimi vpra{anji s podro~ja horizontalne jedrske proliferacije in neproliferacije, kot na primer: kdaj postane proliferacija resni~nost oziroma dejstvo, kak{no je dana{nje stanje glede horizontalne jedrske proliferacije in kak{ni so obeti za prihodnost, kak{ni naj bi bili optimalna neproliferacijska politika in strategija ipd.16 Na tem mestu nam prostorska omejitev ne dovoljuje, da bi se spustili v iskanje “pravega” odgovora na omenjena vpra{anja. Vendar tudi v nasprotnem primeru tak{ne naloge ne bi mogli korektno opraviti, ~e ne bi poprej izoblikovali lastne opredelitve pojmovne zveze horizontalna jedrska proliferacija. Zato se bomo v na{i razpravi zadovoljili s poskusom definicije horizontalne jedrske proliferacije, zavedajo~ se tveganosti tak{nega po~etja, ~etudi gre samo za delovno definicijo. Ob ustreznih predhodnih pripravah je danes dejansko mogo~e jedrsko oro`je dokon~no izdelati oziroma njegove sestavine zdru`iti v relativno kratkem ~asu – nekaj dni, ~e ne celo ur. Zato je 250 PUGW ASH Jedrska proliferacija klasi~na (tradicionalna) definicija horizontalne jedrske proliferacije resni~no preozka in ve~ prikriva, kot pojasnjuje. Pristati samo na klasi~no pojmovanje in prezreti, kaj se dogaja pred manifestacijo jedrske eksplozivne sposobnosti, je znak nevednosti, sprenevedanja ali birokratske okorelosti. Klasi~no pojmovanje je torej nedvomno treba raz{iriti, postavlja pa se vpra{anje obsega {iritve – tj., na kateri stopnji tehnolo{ko-tehni~ne in drugih zmogljivosti za izdelavo jedrskega oro`ja, predvsem pa, v kak{nih spremljevalnih okoli{~inah glede dejanske izrabe teh zmogljivosti in obstoja neproliferacijskega nadzora zaradi prepre~evanja zlorabe civilnih jedrskih raziskovalnih in proizvodnih zmogljivosti v oboro`itvene namene je upravi~eno govoriti o pojavu horizontalne jedrske proliferacije. Odgovor na zastavljeno vpra{anje gre seveda iskati s pomo~jo presoje sprejemljivosti nakazanih {tirih mo`nosti za {iritev tradicionalnega pojmovanja horizontalne jedrske proliferacije, kar bomo na kratko storili v nadaljevanju. Da mora sodobno razumevanje horizontalne jedrske proliferacije vklju~evati tudi ~etrto pojmovanje, ni sporno. Zlasti velja to v primeru stanja t. i. “bombe v kleti”, ko dolo~ena dr`ava izdela jedrsko oro`je, vendar ga ne preizkusi z jedrskim poskusom, in ga nato skladi{~i lo~eno od ustreznih prenosnih sredstev. In tudi {e korak pred tem, ko so `e izdelane vse sestavine jedrskega oro`ja, ki resda niso povezane v celoto, vendar jih je mogo~e sestaviti v operativno jedrsko oro`je samo z nekaj “zavoji izvija~a”, je postavljanje vpra{anja, ali jedrsko oro`je obstaja ali ne, ~ista sholastika.17 Tovrstna oblika horizontalne jedrske proliferacije se od vidne ali o~itne najbolj opazno razlikuje po odsotnosti jedrske eksplozije oziroma jedrskega poskusa, in zato nima teoreti~ne podlage v konceptu proliferacijske lestve. Poleg tega ima v idealni ali ~isti podobi {e te zna~ilnosti: 1. zanikanje posedovanja `e izdelanega jedrskega oro`ja ob so~asnem priznavanju tehnolo{ko-tehni~ne zmogljivosti za njegovo hitro izdelavo; 2. neizra`anje neposrednih jedrskih gro`enj od dr`ave, ki je nosilka te oblike horizontalne jedrske proliferacije; 3. neobstoj jedrske voja{ke doktrine (strategije); 4. jedrsko oro`je ni operativno (bojno) razme{~eno; 5. odsotnost javnih razprav o vlogi jedrskega oro`ja pri zagotavljanju nacionalne varnosti in 6. nepovezovanje jedrskih oboro`itvenih vpra{anj (aktivnosti) z obi~ajnimi vpra{anji (aktivnostmi) s podro~ja zunanje in obrambne politike. Tovrstna proliferacija, ki v ~isti ali idealni obliki razumljivo ne obstaja, je na~in obna{anja v zvezi z jedrskimi oboro`itvenimi vpra{anji, ki je zna~ilen za drugo generacijo dr`av nosilk horizontalne jedrske proliferacije. Med njimi se idealnemu tipu najbolj pribli`uje Izrael (Cohen in Frankel, 1990: 21–23). Tudi obstoj namenske (voja{ke) znanstveno-raziskovalne in z obstoje~im stanjem in optimisti~ni pogled na prihodnost ~rpajo iz dejstva, da kljub ~rnogledim napovedim iz 60. in 70. let o neizbe`nosti obstoja n-{tevila dr`av posestnic jedrskega oro`ja, {tevilo dr`av z manifestirano jedrsko eksplozivno sposobnostjo v celotnem povojnem obdobju ni preseglo pol ducata (ZDA, SZ oziroma Rusija, Velika Britanija, Francija, Kitajska in Indija). Na drugi strani pa zasledimo ocene, ki v skladu s svojim tehnolo{ko-deterministi~nim pristopom k problematiki horizontalne jedrske proliferacije v smislu, da {irjenje civilne jedrske tehnologije `e samo po sebi nujno vodi k proliferaciji jedrskega oro`ja, bijejo plat zvona, ~e{ da se ~as izteka. 17 Ali potemtakem jedrska bomba, ki je poru{ila Hiro{imo in je bila med poletom letala B-29 z otoka Tinian iz varnostnih razlogov razstavljena, naj ne bi imela zna~aja jedrskega oro`ja (bombe) tako dolgo, dokler je niso sestavili, ko se je letalo dovolj pribli`alo cilju (Quester, 1991: 212). PUGW ASH 251 Darko Lubi 18 V nasprotju z drugim je bistvo prvega modela nuklearizacije osvojitev jedrske oboro`itvene opcije in nato njena konverzija v dejansko jedrsko voja{ko sposobnost. 19 Polo`aj Indije je specifi~en, saj je ta dr`ava maja 1974 izvedla jedrsko eksplozijo, vendar nato ni nadaljevala gradnje jedrskega arzenala. Zato uvr{~ajo nekateri pisci Indijo med nosilke vidne proliferacije, drugi izena~ujejo indijski primer z izraelskim, tretji pa pri{tevajo Indijo med “mejne” dr`ave. 20 Avtor te misli je Ernst Bergmann, nekdanji direktor izraelske Komisije za atomsko energijo (povzeto po: Schoettle, 1979: 2). proizvodne (industrijske) zmogljivosti za izdelavo jedrskih sestavin jedrskega oro`ja ob odsotnosti neproliferacijskega nadzora je nedvomno ena izmed oblik ali stopenj proliferacijskega obna{anja. Kapur v zvezi s tem govori o drugem modelu (izmed dveh) nuklearizacije voja{ke sile. Zanj je zna~ilno, da dr`ava sprejme jedrsko oboro`itveno opcijo, katere verodostojnost se ka`e v njeni popolni zmogljivosti izdelati jedrsko oro`je, nato pa izvaja politiko nekonverzije te opcije v smeri dejanske izdelave in posedovanja jedrskega oro`ja (Kapur, 1979: 56–57).18 Dr`ave, ki vodijo tak{no proliferacijsko politiko, se v strokovni literaturi obi~ajno imenujejo “mejne dr`ave” (angl. threshold states) (npr. Pakistan, pa tudi Indija,19 in {e pred kratkim Ju`noafri{ka republika, Argentina in Brazilija). Odlo~itev o tem, kaj sodi k horizontalni jedrski proliferaciji, je relativno preprosta tudi v primeru najbolj radikalne izmed prikazanih mo`nosti. To (prvo) pojmovanje je po na{em mnenju pre{iroko in povsem nesprejemljivo. Res je sicer, da je velik del znanja in opreme, ki je potrebna za uporabo jedrske energije v civilne (miroljubne) namene, mogo~e uporabiti oziroma zlorabiti tudi za izdelavo jedrskega oro`ja. Izdelava preprostega prvega jedrskega oro`ja `e dolgo ni ve~ povezana z odkritjem kak{nih velikih skrivnosti ter ne zahteva ve~ (~e je sploh kdaj) genijev in ogromne vsote denarja. Vendar upo{tevanje teh izhodi{~nih dejstev v zvezi z naravo jedrske problematike, najbolj strnjeno izra`enih v misli, da “ne obstajata dve atomski energiji”,20 {e ne opravi~uje stali{~a, da je {irjenje znanstveno-raziskovalne in proizvodne sposobnosti na civilnem jedrskem podro~ju samo po sebi sestavina oziroma ena izmed pojavnih oblik horizontalne jedrske proliferacije. Tak{no stali{~e je posledica tehnolo{ko-deterministi~nega pristopa k problematiki horizontalne jedrske proliferacije, ki tehnolo{ko-tehni~no zmogljivost za izdelavo jedrskega oro`ja vzro~no-posledi~no povezuje z odlo~itvijo za osvojitev jedrske voja{ke sile ali vsaj jedrske oboro`itvene opcije in zato zanemarja subjektivno oziroma politi~no plat te odlo~itve. ^e pristanemo na tak{no pojmovanje, potem se ne moremo izogniti sklepu, da ima horizontalna jedrska proliferacija veliko bogatej{o prakso, kot se obi~ajno misli: ne obsega samo okoli ducata dr`av, katerih neproliferacijsko obna{anje je (bilo) bolj ali manj sporno, ampak tudi vsaj {e dva ducata visoko razvitih industrijskih dr`av (npr. Nem~ijo, Japonsko, Italijo, Belgijo, Nizozemsko, [vico, [vedsko, Kanado idr.), ki so jedrsko oro`je nedvomno `e dolgo sposobne izdelati, vendar bi jim ve~je kr{itve neproliferacijskih norm obna{anja te`ko o~itali. V tem primeru lahko re~emo samo {e – “credo, quia absurdum!” Kon~no nam preostane {e odlo~itev, ki pa je nekoliko bolj ko~ljiva – kaj storiti glede drugega pojmovanja. Tudi to pojmovanje horizontalne jedrske proliferacije je precej {iroko. 252 Jedrska proliferacija Kljub temu pa je ta pristop v primerjavi s prej obravnavanim (tj. najbolj radikalnim) veliko bolj selektiven, saj vklju~uje dve bistveni omejitvi. Najprej kot bistven izlo~itveni pogoj navaja odsotnost ali kr{itev sprejetih neproliferacijskih obveznosti glede nezlorabe namenskosti civilnih jedrskih znanstveno-raziskovalnih in proizvodnih naprav; poleg tega pa kot dodatni kazalnik obna{anja dr`ave v zvezi z izdelavo jedrskega oro`ja vklju~uje samo tisto dogajanje na nejedrskem podro~ju, ki je neposredno v funkciji izdelave jedrskega oro`ja ali (vsaj) osvojitve jedrske oboro`itvene opcije. Zato je po na{em mnenju stanje, ko dr`ava glede delovanja svojih ob~utljivih jedrskih objektov ni pripravljena sprejeti mednarodnega (ali bilateralnega) neproliferacijskega nadzora ali pa sprejete obveznosti zavestno kr{i in ko izvaja postopke, ki ji omogo~ajo hiter napredek v smeri izdelave jedrskega oro`ja, potem ko pridobi {e zadostno koli~ino oro`nega fisijskega materiala, dovolj utemeljeno obravnavati kot prvo obliko proliferacijskega obna{anja. ^eprav je lahko njena pot do osvojitve jedrskega oro`ja v demonstrirani obliki {e precej dolga, tak{na dr`ava zagotovo ni ve~ ~ista neposestnica jedrskega oro`ja. Da lahko namre~ dr`avi pripi{emo status ~iste neposestnice jedrskega oro`ja, mora po H. Müllerju izpolnjevati vsaj dva izmed naslednjih {tirih pogojev: a) odsotnost tehnolo{ko-tehni~ne zmogljivosti in/ali materiala, potrebne(ga) za izdelavo jedrskega oro`ja; b) odsotnost znamenj ali trdnih dokazov, da se bo v bli`nji prihodnosti (tj. v pribli`no desetih letih) stanje glede prej{njega pogoja spremenilo; c) obstoj zavezanosti dolo~ilom Pogodbe o neproliferaciji jedrskega oro`ja ali druge podobne pogodbe in d) odsotnost znamenj ali trdnih dokazov, da dr`ava kr{i ali namerava kr{iti prej omenjene pogodbene obveznosti (Müller, 1991: 308). Na temelju kriti~ne presoje vsakega izmed navedenih {tirih mo`nih {ir{ih pojmovanj horizontalne jedrske proliferacije lahko na{ poskus definicije tega pojma sklenemo takole: poleg {irjenja jedrskega oro`ja v vidni obliki vklju~uje horizontalna jedrska proliferacija tudi: • {irjenje `e izdelanega, vendar nepreizku{enega jedrskega oro`ja in posameznih sestavin tega oro`ja, ki jih je treba samo {e zdru`iti; • {irjenje namenske (voja{ke) znanstveno-raziskovalne in proizvodne (industrijske) zmogljivosti, potrebne za izdelavo jedrskega oro`ja, ki ni pod neproliferacijskim (mednarodnim ali bilateralnim) nadzorom, ter • {irjenje znanstveno-raziskovalne in proizvodne (industrijske) zmogljivosti na civilnem jedrskem podro~ju ob nesprejemanju ali zavestnem kr{enju sprejetih neproliferacijskih norm obna{anja ter izvajanju tistih postopkov, ki omogo~ajo hiter napredek v smeri PUGW ASH 253 Darko Lubi izdelave jedrskega oro`ja, potem ko se zagotovi ({e) zadostna koli~ina ustreznega (oro`nega) fisijskega materiala. 2.2.4. Poimenovanje posameznih oblik (vrst) horizontalne jedrske proliferacije Stanja glede izpolnjevanja zmogljivosti za izdelavo jedrskega oro`ja in njegove dejanske izrabe, na katerih temeljijo opisana {tiri {ir{a sodobna pojmovanja horizontalne jedrske proliferacije, so v anglosa{ki strokovni literaturi razli~no poimenovana. Prvo, drugo in tretje stanje se obi~ajno poimenujejo s skupnim terminom “latentna” proliferacija, ~etrto stanje pa se ozna~uje s termini “negotova” (angl. ambiguous), “prikrita” (angl. covert), “tajna” (angl. classified) ali “nejasna” (angl. opaque) proliferacija. Cohen in Frankel v svoji obravnavi druge generacije oziroma modela horizontalne jedrske proliferacije na temelju primerjalne semanti~ne analize razli~nih pridevnikov ugotavljata, da se njihov pomen sicer v precej{nji meri prekriva, da pa je to generacijo (model) najustrezneje poimenovati nejasna (mra~na) proliferacija (angl. opaque proliferation) (Cohen in Frankel, 1990: 18–21). Razli~ne oblike oziroma vrste horizontalne jedrske proliferacije zaslu`ijo ustrezno poimenovanje tudi v slovenskem jeziku. ^eprav je v angle{kem jeziku Cohenova in Franklova izbira med navedenimi pridevniki v korist pridevnika “nejasna” (opaque) morda utemeljena, pa lahko v sloven{~ini nejasnost glede obstoja ne~esa {e bolj natan~no poimenujemo z dele`nikom “prikrit”, ki ozna~uje nekaj, kar “obstaja, a se na zunaj ({e) ne opazi, ne vidi” (SSKJ/IV, 1985: 142). Ko gre za obstoj jedrskega oro`ja v sestavljeni in nepreizku{eni ali razstavljeni obliki, imamo torej opraviti s prikrito obliko horizontalne jedrske proliferacije, ali kratko, prikrito proliferacijo. Vendar je z uporabo termina “prikrit” povezana te`ava. Ta termin se namre~ semanti~no prekriva s terminom “latenten”, ki pa naj bi ozna~eval vsebinsko bistveno druga~na stanja. ^e se tako kot pri poimenovanju prikrite proliferacije tudi tukaj opremo na dejanski obstoj jedrskega oro`ja in temu merilu dodamo {e stopnjo (tehnolo{ko-tehni~ne) zmogljivosti in odlo~enosti izdelati jedrsko oro`je, potem lahko nastalo terminolo{ko zadrego razre{imo tako, da: • vse oblike oziroma vrste horizontalne jedrske proliferacije, ki presegajo njeno klasi~no pojmovanje, ozna~imo s pojmom nevidna proliferacija. Poimenovanje resda ni najbolj{e, vendar je privla~no, ker je precej splo{no, tako da lahko z njim zajamemo kakovostno zelo razli~na stanja. Poleg tega pa je nevidna proliferacija nasprotje vidne proliferacije; 254 PUGW ASH Jedrska proliferacija • obliko horizontalne jedrske proliferacije, ki se ka`e v obstoju prepri~ljive jedrske oboro`itvene zmogljivosti in opcije, medtem ko napredek v smeri njene materializacije in s tem prikrite proliferacije pa ni gotov, poimenujemo negotova proliferacija; • obliko horizontalne jedrske proliferacije, ko niti prepri~ljiva jedrska oboro`itvena zmogljivost niti opcija {e ne obstaja, dolo~eni znaki (npr. odsotnost neproliferacijskega nadzora nad ob~utljivimi jedrskimi objekti, izdelava in preizkus nejedrskih sestavin jedrskega oro`ja) pa nakazujejo mo`nost razvoja v tak{ni smeri, poimenujemo mo`na (potencialna) proliferacija.21 Iz ponujenih poimenovalnih re{itev je mogo~e prej navedeno definicijo horizontalne jedrske proliferacije (HJP) prikazati tudi takole: HJP = vidna proliferacija + nevidna proliferacija (prikrita + negotova + mo`na) 3.0. JEDRSKA PROLIFERACIJA: JEDRSKO BOHOTANJE ALI RAZRA[^ANJE IN JEDRSKO [IRJENJE Proliferacija in proliferirati sta termina, ki se v dana{njih politi~no-varnostnih razpravah pogosto uporabljata. Nepogre{ljiva sta zlasti v literaturi in publicistiki o jedrski strategiji, jedrskem oboro`evanju in razoro`evanju, uravnavanju jedrskega oboro`evanja (angl. nuclear arms control), uporabi jedrske energije in tehnologije ipd. Ker gre za termina, ki sta bila na politi~no-varnostno podro~je prevzeta iz biolo{kih in medicinskih znanosti in ved, ne bo uvodoma odve~ nekaj etimolo{ko-semanti~nih pojasnil. To tem manj pri slovenskem jeziku, ker velja trditev o pogostosti pojavljanja besed proliferacija in proliferirati predvsem za tujo strokovno publicistiko, pri nas pa sta, razen v biolo{ki in medicinski terminologiji, omenjeni besedi tako reko~ neznani. Za slovensko politolo{ko, obramboslovno in voja{ko terminologijo tak{no stanje tudi ne presene~a, ~e upo{tevamo dejstvo, da je v na{i strokovni literaturi jedrska problematika, vklju~no ali predvsem s problematiko horizontalne jedrske (ne)proliferacije, zelo skromno zastopana. 3.1. Etimolo{ko-semanti~na razlaga terminov proliferacija in proliferirati Ob razlagi izvora in pomena terminov proliferacija in proliferirati je koristno najprej razlikovati med tistimi sodobnimi jeziki, kjer sta ti dve besedi tako v splo{ni kot strokovni rabi, in jeziki, kjer ju najdemo le kot termina v nekaterih strokovnih PUGW ASH 255 21 Prvo – tj. najbolj radikalno – pojmovanje pa tako ali tako ne potrebuje posebnega poimenovanja, saj smo ugotovili, da je pre{iroko, in ga zato ne gre uvr{~ati pod pojem horizontalna jedrska proliferacija. Darko Lubi 22 Glej npr. razlago v: Diccionario de la Lengua Espanola. Madrid: Real Academia Espanola, 1992, str. 1188. 23 Glej npr. razlago v: Il nuovo Zingarelli: vocabolario della lingua Italiana di Nicola Zingarelli. Bologna: Zingarelli, 1992, str. 1482 ali Dizionario enciclopedico italiano. Roma: Instituto della enciclopedia Italiana, 1958, str. 833. 24 V tem primeru naj bi bila etimon srednjeve{ka latinska beseda (pridevnik) prolifer, nastala s sklapljanjem besed proles in ferre, iz nje pa so nato z dajanjem pripon -ous, -tion in -ate nastali angle{ki pridevnik proliferous, samostalnik proliferation in glagol to proliferate ‘Webster’s New World Dictionary of the American Language (College Edition). Cleveland, New York: The World Publishing Company, 1952, str. 1165; Webster Comprehensive Dictionary (Encyclopedic Edition). Chicago: J. G. Ferguson Publishing Company, 1992, Vol. 2, str. 1008“. 25 Po tej razlagi naj bi bil glagol to proliferate neke vrste derivativ (angl. back formation) samostalnika proliferation, slednji pa naj bi pri{el v angle{~ino s prevzemom francoske besede prolifération. V franco{~ini naj bi samostalnik izpeljali iz glagola proliférer, glagol iz pridevnika prolifére, slednji pa je nastal s sklapljanjem latinskih besed proles in fero, ferre (The Shorter Oxford English Dictionary on Historical Principles, 1956: 1596; Longman terminologijah. V prvi skupini jezikov etimolo{ko razlago terminov proliferacija in proliferirati izpeljujejo iz latinskega jezika. Tipi~ni primer je franco{~ina, kjer je pridevnik prolifére kot etimon za francoski samostalnik “prolifération” in glagol “proliférer” nastal s sklapljanjem latinskih besed proles (slov. nara{~aj, otrok, potomec, potomstvo, pomladek) in fero, ferre (slov. nesti, nositi, na/v/pri sebi nositi etc.) (Le dictionnaire du Français, 1992: 1312). Enako velja za druga dva najve~ja romanska jezika – {pan{~ino22 in italijan{~ino,23 za angle{~ino pa enosmiselne (enotne) etimolo{ke razlage ni mogo~e podati. Po eni razlagi izhajata angle{ka termina “proliferation” in “to proliferate” neposredno iz latin{~ine.24 druga razlaga pa pripisuje posredni{ko vlogo franco{~ini.25 V novej{em ~asu se obravnavani besedi pojavljata tudi v nem{kem jeziku, vendar imata status tujk, ki sta bili prevzeti iz angle{~ine.26 V nasprotju z omenjenimi jeziki se v ru{~ini kot najve~jem med slovanskimi jeziki obravnavani besedi ne pojavljata niti kot tujki.27 Nenazadnje sodi med tiste jezike, ki v svojem besedi{~u, namenjenemu splo{ni rabi, nimajo besed proliferacija in proliferirati, tudi sloven{~ina.28 V vseh obravnavanih sodobnih svetovnih jezikih in tudi v sloven{~ini, (srbo)hrva{~ini in drugih jezikih pa sta termina proliferacija in proliferirati povsem normalni sestavini biolo{ke, zlasti botani~ne, in medicinske terminologije; in povsod se njuna etimologija povezuje z latin{~ino v smislu `e navedene razlage.29 ^e so med posameznimi jeziki dolo~ene razlike glede obstoja besed proliferacija in proliferirati in njune etimologije, pa razlike domala povsem izginejo, ko gre za pomen teh besed. V splo{ni in o`jestrokovni rabi obeh besed se pomenske razlike pojavljajo le v odtenkih. Tako iz primerjalne analize francoskih in anglo-ameri{kih leksikalnih virov izhaja, da ozna~uje termin proliferacija hitro in koli~insko obse`no nastajanje novih delov (npr. celic, potomcev ali brsti~ev), hitro in bujno mno`enje (multipliciranje). V skladu s tem pa proliferirati pomeni nastajati hitro in v velikem {tevilu, hitro in mo~no se mno`iti (multiplicirati), obnavljati (reproducirati) ali razvijati se ali rasti s hitrim in obilnim nastajanjem novih delov (npr. celic, popkov, brsti~ev, potomcev, mladi~ev ipd.) – skratka, obilno se reproducirati v hitrem zaporedju (Grand Dictionnaire Encyclopedique Larousse, 1984: 8/8503; Longman Dictionary of the English Language, 1991: 1282; Webster’s Third New International Dictionary of the English Language Unabridged, 1986: 1814). Pomensko bistvo proliferacije je torej v oznaki, da se (neki proces) odvija hitro in v velikem obsegu, v hitrem in bujnem dogajanju. To zadnjo ugotovitev lepo potrjuje dejstvo, da sta v franco{~ini, kjer je “la prolifération” zagotovo nativna beseda, njeni sopomenki poleg “la multiplication” (slov. mno`enje, pomno`itev; razmno`evanje; pove~anje) tudi “le 256 PUGW ASH Jedrska proliferacija foisonnement” (slov. mno`enje, nara{~anje, mrgolenje; fig. preobilica, pretek) in “le pullulement” (slov. mrgolenje; gne~a; hitra mno`itev) (Grand Dictionnaire Encyclopedique Larousse, 1984: 8/8503). Termina proliferacija in proliferirati imata enak osnovni pomen tudi na podro~ju medicine in biologije, ~eprav je tukaj med posameznimi viri mogo~e opaziti dolo~ene razlike v poudarjanju hitrosti in bujnosti dogajanja.30 Glede pomena na medicinskem in biolo{kem podro~ju velja omeniti {e dejstvo, da ima termin proliferacija lahko tudi negativno konotacijo v smislu oznake za hitro mno`enje malignih, patolo{kih, morbidnih celic, cist ipd. Vendar bi bilo sklepanje, da imata besedi proliferacija in proliferirati na splo{no in nujno pejorativni pomen, napa~no, saj se na podro~ju medicine termin proliferacija uporablja tudi za opisovanje povsem “normalnega” dogajanja, na primer pri menstruaciji ali celjenju rane.31 V angle{~ini sta se tako v splo{ni rabi kakor tudi v patologiji, zoologiji in botaniki termina proliferacija in proliferirati pojavila v drugi polovici XIX. stoletja32 in tako je bilo nato do druge polovice XX. stoletja. Tedaj pa je tudi raba termina proliferacija “proliferirala”. Z za~etkom jedrske ere in nato s postopnim osve{~anjem, da se bo {tevilo dr`av posestnic jedrskega oro`ja nujno bolj ali manj hitro pove~evalo, se je namre~ pojavila potreba po terminu za poimenovanje tega pojava. Problematiki pove~evanja {tevila dr`av posestnic jedrskega oro`ja so zaradi neposredne prizadetosti ZDA prvi za~eli posve~ati ve~jo pozornost v ameri{kih politi~nih in strokovnih krogih ter v ameri{ki politi~no-varnostni literaturi. Pri tem so sprva v glavnem uporabljali nativni nagle{ki besedi “spreading” in “to spread”, nato pa so ju postopoma nadomestili s “proliferation” in “to proliferate”. Tako sta se do danes zadnja dva termina tudi v znanstveno-strokovni literaturi o (jedrski) razoro`itvi in uravnavanju jedrskega oboro`evanja (angl. nuclear arms control) `e povsem utrdila, in to ne samo v angle{kem, ampak tudi v ve~ini drugih svetovnih jezikov. Na politi~no-varnostnem podro~ju se beseda proliferacija najpogosteje uporablja v kontekstu {irjenja jedrskega oro`ja in v zvezi s tem jedrske tehnologije nasploh, tako da `e sam termin proliferacija brez pojasnila “jedrska” asociira na nekaj, kar je na kakr{en koli na~in povezano z jedrskim oro`jem. Ko razmi{ljamo o potrebi in mo`nosti prevoda angle{kega termina proliferacija, bi bilo zelo koristno najti razloge, zakaj je v angle{~ini “spreading” postopoma izgubil dvoboj s “proliferation”. V izredno obse`ni literaturi o jedrski proliferaciji na to vpra{anje ne najdemo odgovora. Lahko le domnevamo, da je bila ta zamenjava posledica pretirano ominoznega ocenjevanja tempa pove~evanja {tevila jedrskih voja{kih sil in vnaprej{nje sodbe o Dictionary of the English Language, 1991: 1281). 26 Glej npr. razlago v: Mackensen Deutsche’s Wörterbuch (Rechtschreibung, Grammatik, Stil, Wörterklarung, Fremdwörterbuch, Geschichte des deutschen Wortschatzs). Köln et al.: Vehling Verlag, 1983, str. 837 ali Duden Deutsches Universalwörterbuch. Mannheim et al.: Dudenverlag, 1989, str. 1186. Da je v nem{~ini splo{na raba terminov proliferacija in proliferirati novej{i pojav, dokazuje odsotnost teh besed v starej{ih nem{ko-nem{kih slovarjih ‘npr. Der Grobe Duden etymologie (Herkunftswörterbuch der deutschen Sprache). München et al.: Dudenverlag, 1963 ali Hermann Paul: Deutsches Worterbuch. Halle: Veb Max Niemeyer verlag, 1961“. Enako je mogo~e ugotoviti na temelju pregleda starej{ih in najnovej{ega nem{ko-slovenskega slovarja. Ob tem pa je zanimivo, da zadnji nem{ko-slovenski slovar (Debenjak, Ljubljana: DZS, 1992) nem{ki termin proliferation razlaga z besedo proliferacija, ki pa je slovenski jezik ne pozna. 27 Besed proliferacija in proliferirati ne najdemo niti v precej obse`nih splo{nih rusko-angle{kih slovarjih (gl. npr.: Russko-angliskij slovar. Moskva: Izdateljstvo “Ruskij jezik”, 1975 ali Marcus Wheeler: The Oxford Russian-English Dictionary. Glasgow et al.: Oxford at the Clarendon Press, 1972). 28 Slovar slovenskega PUGW ASH 257 Darko Lubi knji`nega jezika glagol proliferirati sicer vklju~uje, vendar nas s kvalifikatorjem “medicina” pou~i, da gre za strokovni medicinski izraz (SSKJ/IV, 1985: 239). Ta slovar je tudi edini slovenski splo{ni leksikalni vir, ki omenja vsaj besedo proliferirati. Besed proliferacija in/ali proliferirati namre~ ne najdemo niti v Verbin~evem (1987) ali Bun~evem (1991) Slovarju tujk, niti v Leksikonu Cankarjeve zalo`be (tretja izdaja, 1994) ali Mali splo{ni enciklopediji (1976). 29 Da gre za o`ja strokovna termina, obi~ajno nakazujejo `e navedeni in drugi splo{ni leksikalni viri, zlasti pa je to razvidno iz ve~- ali enojezi~nih specializiranih biolo{kih (botani~nih) in medicinskih slovarjev, kot na primer: 1. Elsevier’s Dictionary of Botany (II. General Terms) in English, French, German and Russian. Amsterdam et al.: Elsevier, 1982, str. 305, 708; 2. E. Veillon:: Dictionnaire medical – Medizinisches Wörterbuch – Medical Dictionary. Berne: Editions Hans Huber, 1950, str. 327; 3. Elsevier’s Encyclopaedic Dictionary of Medicine (Part A: General Medicine) in 5 languages (English, French-German, Italian and Spanish). Amsterdam et al.: Elsevier, 1987, str. 688; 4. Aleksandar \. Kosti}: Vi{ejezi~ki medicinski re~nik (Lexicon medicum polyglottum) (latinsko-nem{ko-angle{ko-francosko-italijansko-rusko-srbohrvatski). Beograd: Nolit, 1987, str. 436; 5. Lexikon der Biologie (in acht Banden). Freiburg et al.: Herder, 1986, zv. 7, str. negativnih varnostnih implikacijah tega pojava v povezavi z mo`no negativno konotacijo termina proliferacija.33 Ker pa so se zgodnje napovedi glede hitrosti pove~evanja {tevila dr`av posestnic jedrskega oro`ja pokazale kot preve~ ~rnoglede, je nastal glede rabe termina proliferacija na jedrskem oro`nem podro~ju protisloven polo`aj. Z njim se obi~ajno poimenuje pojav, pri katerem hitrosti in bujnosti kot klju~nih semanti~nih sestavin proliferacije vsaj za zdaj niso prisotne, tako da je med pojavom in terminom veliko neskladje. Po drugi strani pa se termin proliferacija kot ustrezen redko uporablja za ozna~itev pojava, ki je (bil) navzo~ vse od sredine tega stoletja – tj. hitro koli~insko pove~evanje (multipliciranje) jedrskega arzenala ter nadaljnji kakovostni razvoj jedrskega oro`ja v dr`avah, ki to vrsto oro`ja `e imajo.34 3.2. Prevod terminov proliferacija in proliferirati: Da? Ne? Kako? Kon~no posku{ajmo na temelju vsega doslej povedanega razre{iti v zvezi s terminoma proliferacija in proliferirati dilemo: prevod – da? Ne? Kako? Ta prevodna dilema sestoji iz dveh bistvenih vpra{anj: 1. ali je za tujki proliferacija in proliferirati treba in ali je za`eleno poiskati doma~i besedi? in 2. Ali je ti dve tujki sploh mogo~e ustrezno prevesti? Iskanje odgovora na prvo vpra{anje sodi v veliki meri na podro~je jezikovne kulture in naj bi bilo najprej in predvsem stvar jezikoslovcev. Toda eno izmed jezikovnokulturnih pravil nas zavezuje, da je skrb za nego knji`nega jezika tudi dol`nost vsakega uporabnika tega jezika. Poleg tega v prid prizadevanja za uvedbo doma~ega strokovnega izraza govori na~elno stali{~e, da sta razvoj kake stroke in njeno izrazje medsebojno pogojena. In ~e pri tem upo{tevamo relativno nerazvitost slovenske obramboslovno-voja{ke terminologije vsaj na jedrskem oro`nem in oboro`evalnem podro~ju, potem se nalogi, da na navedeni dve vpra{anji ponudimo tudi lastni odgovor, kljub tveganosti tak{nega opravila, ne moremo oziroma ne smemo izogniti. Navsezadnje pa lahko tudi pri~ujo~a razprava ka`e, da raz~i{~evanje pojmovnega kategorialnega aparata obramboslovne vede najbolje te~e v doma~em jeziku, torej z onomatolo{kimi sredstvi, naslonjenimi na slovenski jezik. Glede rabe tujk je mogo~e sogla{ati s splo{nim priporo~ilom, da naj ima dobra doma~a beseda prednost pred tujko. Toda kako ravnati, ko imamo opraviti z bolj zapletenim polo`ajem, na primer z na~elno izbiro med pomanjkljivo poslovenjeno tujko, ki jo imajo tudi drugi jeziki, in pomensko natan~nim in nedvoumnim mednarodnim izrazom. V takem primeru se lahko z vidika na~el 258 PUGW ASH Jedrska proliferacija jezikovne kulture opremo na dva glavna pristopa: a) funkcijskega, za katerega je zna~ilen racionalni odnos do jezika, in b) puristi~nega, ki izhaja iz emocionalnega odnosa do jezika. Izhajajo~ iz osnovne (sporazumevalne) funkcije jezika, se sodobna jezikovna kultura vedno odlo~a za drugo mo`nost – tj. uporabo pomensko natan~nega tujega (mednarodnega) izraza. Puristi, predvsem skrajni, pa po drugi strani menijo, da nam mora biti (vsaj) ideal, da za vsako tujko najdemo ali naredimo ustrezno doma~o besedo (Urban~i~, 1987: 12, 51). To pomeni, da so skrajni puristi v svojem odnosu do tujk ne samo izrazito konzervativni in ne`ivljenjski, ampak se tudi vnaprej odrekajo nekaterim splo{nim prednostim, ki jih za jezik prina{a uporaba tujk. ^e tujke niso sinonimi (sopomenke), se z njihovo uporabo namre~ pove~uje izrazna sposobnost jezika; zaradi njihove pomenske ozkosti se pove~uje natan~nost izra`anja, kar je zelo pomembno pri ustvarjanju strokovnih terminologij, in obratno, dobre strani prina{a tudi pogosta pomenska {irina tujk (npr. beseda blok); ne nazadnje pa je dobra zna~ilnost tujk tudi njihova mednarodnost, njihova raz{irjenost med kulturnimi jeziki (ibidem, 58, 59). Preden lahko ponudimo na vpra{anje, ali sta tujki proliferacija in proliferirati v slovenski obramboslovno-voja{ki terminologiji (ne)potrebni in (ne)za`eleni, svoj dokon~ni odgovor, moramo seveda preveriti, ali v slovenskem jeziku ustrezni doma~i besedi, ki bi ju lahko uporabili kot termin oziroma sestavino sintagme, sploh obstajata. Upo{tevajo~ splo{ni in strokovni pomen besed proliferacija in proliferirati, kot smo ga natan~no opisali, se zdi, da sta temeljni pomenski zna~ilnosti teh dveh izrazov – hitrost in bujnost – ustrezno zajeti v slovenskih besedah bohotanje oziroma bohotati. Z bohotanjem so termin proliferacija razlo`ili tudi strokovnjaki za slovensko medicinsko terminologijo (^erni~, 1987: 320; del Cott, 1987: 209), temu blizu pa je tudi razlaga “bujno, hitro se razmno`evati”, kakor glagol proliferirati pojasnjuje Slovar slovenskega knji`nega jezika (SSKJ/IV, 1985: 239). Ali imamo torej pri presojanju glede rabe tujk proliferacija in proliferirati v slovenski obramboslovno-voja{ki terminologiji opraviti s preprosto ali zapleteno izbiro? Poglobljeni razmislek poka`e, da gre za dokaj zapleten primer. Glede na navedeno ekvivalentno razmerje med izrazi proliferacija, proliferirati in bohotanje, bohotati lahko navedeno splo{no priporo~ilo glede rabe tujk upo{tevamo in namesto (jedrske) proliferacije/ proliferirati uporabimo (jedrsko) bohotanje/bohotati. S tem sicer izgubimo medjezi~no primerljivost doma~ih terminov in hkrati zavrnemo tujki, ki sta v nasprotju z doma~im bohotanjem/ bohotati pomensko precej manj zasedeni in pomensko bolj natan~ni. Vendar dokon~ne odlo~itve o izbiri med proliferacijo/ proliferirati in bohotanjem/bohotati ne zapleta spoznanje, da z odlo~itvijo za doma~i besedi izgubimo dolo~ene 17; 6. Georg Boros: Botanisches Wörterbuch. Zürich: Hirzel, 1955, str. 142; Ivan [ugar: Botani~ki leksikon (latinsko-hrvatski i hrvatsko-latinski). Zagreb: Jugoslovenska akademija znanosti i umjetnosti, Globus, 1990, str. 256; 7. Stanko Bani~ (ur.): Mikrobiolo{ki slovar. I. izdaja, Ljubljana: Slovensko mikrobiolo{ko dru{tvo, 1994, str. 201; 8. The American Illustrated Medical Dictionary. 22. izdaja. Philadelphia & London: W. B. Sanders Company, 1952, str. 1220; 9. Stedman’s Medical Dictionary. 20th edition completly revised, Baltimore: The Williams & Wilkins Company, 1961, str. 1225; 10. Louis de Vries: German-English Medical Dictionary. Prva izdaja, New York et al.: McGraw-Hill Book Company, Inc., 1952, str. 338.; 11. Wörterbuch medizinischer Fachausdrucke. Stuttgart: Dudenverlag, 1968, str. 473; 12. Enciklopedi~eskij slovar medicinskih terminov. Prva izdanja, Moskva: Izdateljstvo “Sovetskaja enciklopedija”, 1993, str. 337; 13. Medicinski leksikon. Zagreb: Leksikografski zavod Miroslav Krle`a, 1992, str. 679; 14. Rudolf del Cott: Medicinski terminolo{ki slovar. Ljubljana: DZS, 1987, str. 209; 15. Mirko ^erni~ et al.: Slovenski zdravstveni besednjak. Maribor: Zalo`ba Obzorja Maribor, 1987, str. 320. 30 Tako na primer ameri{ki medicinski slovarji geslo proliferacija razlagajo kot rast in {tevil~no pove~evanje z reproduciranjem podobnih tvorb oziroma PUGW ASH 259 Darko Lubi celic, ne da bi hitrost in koli~ino dogajanja posebej poudarjali (The American Illustrated Medical Dictionary, str. 1220; Stedman’s Medical Dictionary, 1961, str. 1225). Nasprotno pa nem{ki splo{ni in medicinski slovarji pri razlagi istega gesla praviloma uporabljajo izraz “Wucherung” – torej bujna rast ali bohotanje, npr. tkiva zaradi celi~ne delitve (Wörterbuch medizinischer Fachausdrücke, 1968, str. 473; Bertelsmann Handlexikon, 1978, str. 966). Podobno Larrousov enciklopedi~ni slovar, ko pojasnjuje pomen termina proliferacija na biolo{kem podro~ju, pravi, da gre za hiter potek celi~ne delitve (Grand Dictionnaire Encyclopedique Larousse, 1984, zv. VIII, str. 8503), medtem ko je opredelitev v Hachettovem francoskem razlagalnem slovarju, da je proliferacija normalna ali patolo{ka multiplikacija (mno`enje) celic, bakterij, tkiva, organizmov nekoliko manj dolo~na (Le dictionnaire du Français, 1992, 1312). 31 S tak{no oceno sogla{a tudi ugledni slovenski fiziopatolog prof. dr. M. Korda{ (ustni vir). 32 Samostalnik “proliferation” se je v splo{ni rabi prvi~ pojavil leta 1858, glagol “to proliferate” leta 1873, nato pa sta oba termina postopoma prodirala v botani~no (1858), patolo{ko (1867) in zoolo{ko (1894) terminologijo. Zanimivo je, da sta bila v ob~em jeziku in na podro~ju biologije pridevnika “prolific” in “proliferous” v rabi `e od sredine 17. stoletja (The jezikovnofunkcijske prednosti, ki jih ponujata tujki, ampak dejstvo, da na ta na~in opravimo le del poimenovalne naloge. Razlog je v `e opisanem neskladju med terminom proliferacija in pojavom, ki naj bi ga poimenoval. Kot re~eno lahko s terminom proliferacija ustrezno poimenujemo samo vertikalno obliko celotnega pojava – tj. koli~insko rast in kakovostno izbolj{evanje jedrskega arzenala v dr`avah, ki jedrsko oro`je `e posedujejo. Za poimenovanje njegove horizontalne oblike pa ta termin ni primeren tako zaradi svoje temeljne pomenske oznake (hitrost in bujnost dogajanja) kakor tudi zaradi odsotnosti oznake, da gre za pojav, pri katerem je pomembna prostorska razse`nost dogajanja. To pomeni, da moramo v slovenskem poimenovanju poleg bohotanja/bohotati vpeljati {e druga dva izraza. Po na{em mnenju sta med doma~imi najprimernej{a {irjenje oziroma {iriti. Morda bi veljalo razmisliti tudi o smotrnosti nadomestitve bohotanja in bohotati z razra{~anjem in razra{~ati se. Glagol bohotati (in njegov glagolnik bohotanje) je namre~ pomensko zelo ozek, saj pomeni izklju~no “bujno in hitro rasti”, pri ~emer pridevnik bujen pomeni, da nekaj “obstaja v zelo veliki meri” (SSKJ/I, 1980: 164, 223). Nasprotno pa imata glagol razra{~ati se in iz njega izpeljan glagolnik razra{~anje {tiri glavne pomene – med drugim tudi “delati poganjke, veje...” in “postajati ve~ji a) po obsegu... b) po intenzivnosti” (SSKJ/IV, 1985: 401). Ta {ir{i in z vidika intenzivnosti dogajanja bolj umirjen pomen bi lahko bil primeren tudi za slovensko poimenovanje tistega, kar `eli ozna~iti sintagma vertikalna jedrska proliferacija. Zlasti danes, ko je znano, da obstoje~i jedrski arzenali bodisi sploh ve~ ne “rastejo” bodisi se le po~asi koli~insko krepijo in da tudi njihovo kakovostno izbolj{evanje nima ve~ zna~aja bujnosti. Po slovensko bi torej lahko rekli, da je nekdanje jedrsko bohotanje danes pre{lo v jedrsko razra{~anje, in upajmo, da ne bo treba kdaj koli zopet govoriti o obratnem procesu. To pa pomeni, da lahko angle{ki sintagmi “vertical nuclear proliferation” in “horizontal nuclear proliferation” nadomestimo z vsebinsko bolj ustreznima doma~ima zvezama jedrsko razra{~anje in jedrsko {irjenje. Na `alost za rabo na politi~no-varnostnem in voja{kem podro~ju niti termin bohotanje niti razra{~anje ni povsem ustrezen, ker je mogo~e z njim zajeti samo ali predvsem koli~insko plat dogajanja; vemo pa, da je (bil) pri razvoju obstoje~ih jedrskih arzenalov zelo pomemben tudi kakovostni vidik. Toda bolj{e ali popolnoma ustrezne besede v slovenskem jeziku ne najdemo. [e vedno pa lahko izbiro doma~e sintagme namesto tuje utemeljimo z dejstvom, da kakovostnega vidika tudi termin proliferacija ne vklju~uje. Lahko, da je izra`ena pobuda, naj se celotna pomenska {irina pojava upo{teva tudi pri poimenovanju, pretirana, skrupulozna. Toda vertikalna in horizontalna jedrska proliferacija sta dve 260 PUGW ASH Jedrska proliferacija razli~ni stvari, “jeziku pa je samo v korist, ~e ima vsak pojem svoje lastno poimenovanje”, pravijo jezikoslovci (Urban~i~, 1987: 15). Poleg tega pa, zakaj bi poimenovalne slabosti iz drugih jezikov prena{ali tudi v sloven{~ino. LITERATURA ALI, R. Sheikh (1989): The Peace and Nuclear War Dictionary. Santa Barbara, Oxford: ABC-CLIO. ARMS CONTROL AND DISARMAMENT AGREEMENTS – Text and History of Negotiations (1975). Washington, D. C.: U.S. Arms Control and Disarmament Agency. BULL, Hedley (1961): The Control of the Arms Race – Disarmament and Arms Control in the Missile Age. New York: Frederick A. Praeger for The Institute for Strategic Studies. COHEN, Avner & Benjamin FRANKEL (1990): Opaque Nuclear Proliferation. V: Opaque Nuclear Proliferation: Methodological and Policy Implications. The Journal of Strategic Studies (Special Issue). London: Frank Cass & Co. Ltd., zv. 13, {t. 3. del COTT, Rudolf (1987): Medicinski terminolo{ki slovar. Ljubljana: Dr`avna zalo`ba Slovenije. ^ERNI^, Mirko et al. (1987): Slovenski zdravstveni besednjak. Maribor: Zalo`ba Obzorja Maribor. DICTIONARY OF MILITARY TERMS – U. S. Department of Defense, Joint Chiefs of Staff (1990). Nova revidirana izdaja. London, California: Greenhill Books, Presidio Press. EIGHTEENTH STRATEGY FOR PEACE. Conference Report, 13.–16. oktober 1977, Warenton, Virginia: Airlie House, sponsored by The Stanley Foundation. GOLDBLAT, Jozef (1994): Arms Control – A Guide to Negotiations and Agreements. London et al.: SAGE Publications, PRIO. GRAND DICTIONNAIRE ENCYCLOPEDIQUE LAROUSSE (1984). Pariz, zv. 8. GREENWOOD, Ted & Harold A. Feiveson & Theodore B. Taylor (1977): Nuclear Proliferation – Motivations, Capabilities, and Strategies for Control. New York et al.: McGraw-Hill Book Company. INTERNATIONAL MILITARY AND DEFENSE ENCYCLOPEDIA (1993). Washington, New York: Brassey’s (US), Inc., zv. 4. KAPUR, Ashok (1979): International Nuclear Proliferation – Multilateral Diplomacy and Regional Aspects. New York et al.: Praeger Publishers. KOKOSKI, Richard (1995): Technology and the Proliferation of Nuclear Weapons. Oxford et al.: Oxford University Press, SIPRI. LE DICTIONNAIRE DU FRANÇAIS (1992). Paris: Hachette. LONGMAN DICTIONARY OF THE ENGLISH LANGUAGE (1991). Harlow, Essex: Longman Group UK Ltd. MAJEED, Akhtar (1991): No Farewell To Arms: Strategic Issues in International Relations. New Delhi: Lancer Publishers. MOHAN, C. Raja (1985): Global Nuclearisation. V: Nuclear Proliferation and International Security. K. Subrahmanyam (ur.), New Delhi: Lancer International, Institute for Defence Studies and Analyses. MÜLLER, Harald (1991): Maintaining non-nuclear weapon status. V: Security with Nuclear Weapons? Different Perspectives on National Security. Regina Cowen Karp (ur.), Oxford et al.: Oxford University Press, SIPRI. MÜLLER, Harald (1984): Nuclear Proliferation: Facing Reality. Bruxelles: Centre for European Studies. NUCLEAR PROLIFERATION AND SAFEGUARDS (1977). New York: Praeger Publishers. Oxford English Dictionary, 1933: 8/1448; The Shorter Oxford English Dictionary on Historical Principles, 1956: 1596). 33 To domnevo v svojem kratkem razmi{ljanju o natan~nosti terminologije na podro~ju jedrske proliferacije posredno potrjuje J. Simpson. Po njegovem mnenju naj bi bil eden od razlog za uveljavitev termina proliferacija konec 50. in na za~etku 60. let `elja razlikovati med pove~evanjem {tevila dr`av posestnic jedrskega oro`ja zaradi lastne (doma~e) proizvodnje tega oro`ja v novih dr`avah ter pove~evanjem zaradi transferja jedrskega oro`ja iz obstoje~ih v nove posestnice tega oro`ja, kar se je ozna~evalo kot difuzija. In termin (jedrska) proliferacija se je pojavil v ~asu, ko se je napovedovalo, da bodo {tevilne dr`ave, zlasti zahodnoevropske, ~e si bodo zagotovile zadostno koli~ino urana, hitro izdelale lastno jedrsko oro`je, in sicer tako zaradi tega, ker so za to postale tehnolo{ko-tehni~no sposobne, kot tudi zaradi “`eleznega zakona” mednarodne politike, po katerem bodo `elele vse dr`ave z osvojitvijo jedrskega oro`ja okrepiti svojo nacionalno mo~. (Simpson, 1984: 175) Na vpra{anje, zakaj so v angle{kem jeziku za poimenovanje tega pojava izbrali termin “proliferation”, ne pa zadr`ali “spreading”, pa tudi ta avtor ne daje odgovora. 34 Eden redkih ali celo edini pisec z mednarodnega politi~no- PUGW ASH 261 Darko Lubi varnostnega podro~ja, ki izrecno priznava in opozarja na neprimernost termina proliferacija za ozna~itev pojava pove~evanja {tevila dr`av posestnic jedrskega oro`ja, je K. Waltz. ^eprav ta avtor ne podaja etimolo{ko-semanti~ne razlage termina proliferacija, `e v naslovu svoje znamenite {tudije o varnostnih implikacijah {irjenja jedrskega oro`ja uporabi termin “the spread”, za~enja pa jo s tole ugotovitvijo: “Kaj bo {irjenje (spread) jedrskega oro`ja naredilo svetu? Raje kot proliferacija (šproliferation’) pravim {irjenje (šspread’), kajti doslej je jedrsko oro`je proliferiralo samo vertikalno, s tem ko so (sta) ga velike(-i) sile(-i) dodajale svojim(-a) arzenalom(-a). Horizontalno pa se je po~asi {irilo v dr`ave in malo verjetno je, da se bo ta hitrost mo~no spremenila. Kratkoro~ni kandidati za vstop v jedrski klub niso zelo {tevilni in verjetno ne bodo drveli v jedrski voja{ki biznis.” (1981: 1; 1995: 1) THE OXFORD ENGLISH DICTIONARY (1933). A new English Dictionary on Historical Principles. Glasgow et al.: Oxford at the Clarendon Press, Vol. 8. QUESTER, H. George (1991): Conceptions of nuclear threshold status. V: Security with Nuclear Weapons? Different Perspectives on National Security. Regina Cowen Karp (ur.), Oxford et al.: Oxford University Press, SIPRI. ROTBLAT, Joseph (1979): Nuclear energy and nuclear weapon proliferation. V: Nuclear Energy and Nuclear Weapon Proliferation. London: Taylor & Francis Ltd. SANDERS, Ben (1986): Preventing the Spread of Nuclear Weapons. V: Coexistence, cooperation, and Common Security – Annals of Pugwash 1986. Joseph Rotblat & Laszlo Valki (ur.), London: Macmillan Press. SCHOETTLE, C. B. Enid (1979): Postures for Non-Proliferation – Arms Limitation and Security Policies to Minimize Nuclear Proliferation. London: Taylor & Francis Ltd., SIPRI. THE SHORTER OXFORD ENGLISH DICTIONARY ON HISTORICAL PRINCIPLES (1956). Third edItion, Glasgow et al.: Oxford at the Clarendon Press. SIMPSON, John (1984): The Nuclear Non-Proliferation Problem: Diagnosis and Treatment. V: John Simpson & Anthony G. McGrew (ur.) The International Nuclear Non-Proliferation System. London & Basingstoke: The Macmillan Press Ltd. SLOVAR SLOVENSKEGA KNJI@NEGA JEZIKA (1980, 1985). Ljubljana: SAZU, DZS. SUBRAHMANYAM, K. (1985): The Real Proliferation. V: Nuclear Proliferation and International Security. K. Subrahmanyam (ur.), New Delhi: Lancer International, Institute for Defence Studies and Analyses. TAYLOR, B. Theodore (1990): Nuclear Tests and Nuclear Weapons. V: Opaque Nuclear Proliferation: Methodological and Policy Implications. The Journal of Strategic Studies (Special Issue). London: Frank Cass & Co. Ltd., vol. 13, No. 3. UDGAONKAR, Bahlchandra (1989): Beyond Non-proliferation. V: Building Global Security Through Cooperation – Proceedings of the 39th Pugwash Conference on Science and World Affairs. URBAN^I^, Boris (1987): O jezikovni kulturi. Ljubljana: Delavska enotnost. WALTZ, N. Kenneth (1981): The Spread of Nuclear Weapons: More May Be Better. Adelphi Paper {t. 171, London: International Institute for Strategic Studies. WALTZ, N. Kenneth (1995): More May Be Better. V: Sagan D. Scott & Kenneth N. Waltz: The Spread of Nuclear Weapons: A Debate. New York & London: W. W. Norton & Company. WEBSTER’S THIRD NEW INTERNATIONAL DICTIONARY OF THE ENGLISH LANGUAGE UNABRIDGED (1986). Springfield, Mass.: Merriam-Webster Inc., Publishers. 262 PUGW ASH v ¦*S8S recenzije Andrej Pinter Filmski realizem v klju~avnici Gregory Currie. Image and Mind: Film, Philosophy and Cognitive Science. Cambridge: Cambridge University Press. 1995. ISBN 0-521-45356-9. L35.00. xxvi + 301 str. Bistvo knjige Gregoryja Currieja, Image and mind, ni toliko v tem, kar izpostavljajo uvodne in spremne študije, kjer piše, da je to predvsem knjiga “o naravi filma”. Nasprotno, bistvo knjige je v tem, kako se vsebina knjige sooča s sebi nasprotno tradicijo pisanja o isti temi. Ne gre torej toliko za to, kaj Currie piše, kot gre za to, kako je to, kar piše, argumentirano in umeščeno v obstoječi korpus razprav. Treba je namreč vedeti, da je Currie filmski realist, oziroma natančneje, da se za filmskega realista prav glasno poimenuje sam, ne oziraje se na to, da takšna oznaka sama na sebi (brez kakršnih koli dodatnih pojasnil) bolj malo zares pove. Dejstvo pa ostaja, da bi takšno poimenovanje le redko kdo izmed filmskih teoretikov etablirane usmeritve sprejel. Vendarle je obstoječa tradicija filmske teorije predvsem psihoanalitična in/ali semiotična in občutek, ki pre- vladuje, je kljub vsemu ta, da se je teorija po Bazinu obrnila in nadaljevala v drugo smer zato, ker lahko s svojim, z drugačnim analitičnim aparatom pojasni in pove več. Morda je zato za trenutek mogoče pomisliti, da je Curriejeva poanta natančno v tem, da se poskusi lansirati in uveljaviti kot avtor, ki razbija konvencije, ki rine v drugo smer samo zato, ker tja nihče več ne pokuka. Toda ne, ker je pred šestimi leti že izdal The Nature of Fiction, kjer se je na enak način spoprijel s ključnim konceptom ustvarjanja in razumevanja kulturnih vsebin, s fikcijo, je treba zaključiti, da je knjiga Image and Mind predvsem nadaljevanje v že začrtani smeri. Filmski realizem torej ni Curriejeva muha enodnevnica, ampak sestavni del metafizičnega projekta tega avstralskega avtorja. Image and mind je zato treba brati na štirih ločenih ravneh: najprej na ravni konkretne vsebine, njene izpeljave in njene argumentacije; zatem na ravni uspešnosti spoprijemanja z nasprotnimi teorijami in uspešnosti umeščanja v obstoječe razprave; hkrati je treba upoštevati tudi raven konkretnih implikacij ponujenega modela razumevanja; in, nenazadnje, knjigo je potrebno brati tudi na ravni realistične metafizike. Moj vtis je, da Currie na nobeni od teh ravni ni povsem uspešen, niti se mi ne zdi posebej prepričljiv v svoji argumentaciji, vseeno pa se mi zdi, da je njegov poskus vreden pozornosti. Sam Currie pravi v uvodu, da želi s “to knjigo postaviti film v razmerje z drugimi stvarmi: z drugimi umetnostmi iste ali drugačne vrste; z načini reprezentiranja, kot so slike ali jezik; s časom in reprezentacijo časa; s pripovedjo in razumevanjem pripovedi; z domišljijo in prepričanjem; z resničnim svetom”. V tem kratkem pojasnilu stoji popolno programsko, celotno epistemološko in vse vsebinsko jedro Curriejevega dela. Medtem ko je vsebinska ideja eksplicitna in verjetno ni sporna, programski del implicitno in na zelo eleganten način odreka obstoječim filmskim teorijam njihovo pojasnjevalno moč. Kot da obstoječe teorije filma ne postavljajo v razmerje z ‘drugimi stvarmi’ in še z vsem drugim, kar našteva tudi Currie. No, težava je, da Curriejeva postavitev ‘razmerij’, kot se izkaže kasneje, ne deluje ravno najbolje. Morda najbolj problematična pa je epistemološka odlo- Čitalnica 265 recenzije čitev avtorja. Če bi lahko vsebinski dimenziji prikimali kot sprejemljivi in če bi pri programski zastavitvi še kdo lahko zatisnil kakšno od očes ali vsaj pogledal skozi prste, je Curriejeva izhodiščna epistemološka premisa nevzdržno paradoksalna. Vsebuje namreč protislovje med dvema izključujočima se ekstremoma, med realizmom in, recimo temu, konstrukcionizmom: po eni strani Currie utemeljuje objektivno eksistenco določenih parametrov, lastnosti in zakonov filmskega medija, po drugi strani ponuja avtorski konstrukt o relacijah (ne o le njihovi kvaliteti, ampak sploh o obstoju ali neobstoju teh relacij), v katere ti elementi vzajemno vstopajo. Ker se Currie tega izhodišča v knjigi trdno drži, je mogoče v analizi avtorjeve argumentacije, zaključkov, predpostavk itn. s tem istim paradoksom posredovati na kateri koli točki, na katerem koli vsebinskem momentu in tako postaviti nepremostljive ovire na poljubnem mestu. Toda, če bi se ustavili na tem mestu z zmagovito karto v roki, bi zamudili marsikaj zanimivega. Samo dejstvo, da se Currie svojega predmeta proučevanja loti precej nespretno, namreč še ne pomeni, da je projekt, kot si ga je zamislil, zanemarljiv ali nezanimiv. Celo nasprotno, problemi, ki se jih Currie loteva, in vprašanja, s katerimi se ukvarja, so kar le mogoče daleč od nezanimivosti. Svojo teorijo o filmu kot mediju postavlja na osnovi esencialistične oziroma metafizične analize fimskega medija; še posebna pozornost pa se v knjigi Image and mind vrti okoli treh propozicij: in sicer, da se a) gledalec ne identificira s pogledom kamere; da sta b) naravni jezik in jezik filmskega medija dve različni stvari; in da c) ni vsak filmski realizem ‘pravi’ realizem. Vrstni red je tu ravno obraten v primerjavi s Cur-riejevim strukturiranjem razprave v knjigi, toda to v tem trenutku niti ni posebej pomembno, saj se zdi, da je mogoče omenjene tri propozicije obravnavati kot avtonomne (čeprav jih avtor veže v skupno teoretsko mrežo). Zanimivo vprašanje, s katerim se Currie ob-sežneje ukvarja, je kritika (semiotičnega) izenačevanja naravnega jezika in jezika filmskega medija. Po njegovem mnenju je takšno izenačevanje nevzdržno in neutemeljeno, da je, skratka, ad hoc in premalo premišljena predpostavka. Ideja je dobra, kajti za uveljavljen pristop k teoriji filma kritična refleksija o tem ključnem postulatu praviloma umanjka. Toda, Currieja argumentacija zanese drugam, kot bi sam najbrž hotel, in čeprav ne gre dvomiti o tem, da obvlada filozofijo jezika, je njegov pristop vsaj metodološko sporen. Ker želi potrditi predpostavko o različnosti naravnega jezika in tega, kar pogojno imenuje jezik filma, enostavno mora izgraditi dovolj trden in dovolj prepoznaven koncept za vsakega posameznega od njiju, kajti šele tedaj lahko med njima nariše neenačaj. In na tem mestu sledi napaka: namreč izmed množice spoznanj o naravnem jeziku, ki je še vedno kontroverzen predmet (ta trenutek morda celo bolj kot kdajkoli prej) akademskih razprav in o katerih še vedno ni vzpostavljenega veliko konsenzualnega znanja, Currie privzame tisto, kar potrebuje za potrditev svoje predpostavljene značilne razlike. Naravo enega elementa, torej filmskega jezika, obdela zelo dobro (pravi, da je vezan na specifičen medij, da ni prevedljiv itd.), vendar svojo primerjavo izpelje iz zelo površno izdelane in slabo argumentirane podobe o naravnem jeziku. Povsem drugačna zgodba pa je z obravnavo realizma oziroma realizmov, ki se je loti Currie. Tu poteka argumentacija usklajeno in razlike med posameznimi (idealnotipskimi) pozicijami realizma, pozicijo transparentnosti (“film je transparenten v tem smislu, da skozi njega vidimo realen svet”), pozicijo istosti (“izkušnja filma je ali bi lahko bila enaka izkušnji realnega sveta”), pozicijo iluzionizma (“film je realističen v tem smislu, da v gledalcu ustvarja podobo o realnosti in prisotnosti fikcijskih oseb in dogodkov, ki so prikazani”), se odkrivajo spontano. V Curriejevem jeziku pomenijo posamezne pozicije metafizična izhodišča pri razumevanju filma, ki so sicer blizu druga drugi, da pa se med seboj, kot pravi avtor, izključujejo (str. 21). Zato je logično, da njegova analiza ne more vsebovati vseh treh, temveč dalje gradi le na eni. Njegova pozicija je pozicija istosti (likeness), za katero pravi, da je edina obranljiva verzija filmskega realizma. Še več, Currie celo radikalno trdi, da filmska teorija sploh ne more brez predpostavke istosti, njegov paradni argument pa sta način reprezentacije prostorskih 266 Čitalnica relacij in časa v filmu. Toda, če bi se Currie ustavil na tej točki, bi bil njegov prispevek neopazno majhen. Kar je pomembno pri njegovi teoriji, je povezanost tovrstnega realizma s problemom interpretacije. Slednjega avtor rešuje v zadnjih dveh poglavjih, pri čemer je njegova teorija interpretacije v bistvu eklektičen kolaž znanih episte-moloških sestavin (Occamovo rezilo, pojasnjevalna moč, potrjevanje, preverjanje etc.), ki so prilepljene klasični inferenčni teoriji interpretacije. Nič dramatično novega v Oceaniji, torej; zanimivo pa je vseeno to, kako so posamezni elementi argumentativno zlepljeni v celoto in od kod ter po kateri poti je avtor do njih sploh prišel. Splošni vtis ob Curriejevem projektu je, da avtorju ni povsem uspelo doseči tistega, kar je bil njegov osnovni namen. Njegova velika teorija o filmskem mediju ni prepričljiva, vsebuje preveč lukenj in ustvari preveč nekonsistenc, da bi lahko bila – taka kot je sedaj – kaj več kot le poskus. Vsekakor pa je tema, ki jo odpira, intelektualno zanimivo in plodno področje, morda pravi izziv za nadaljnje delo. Svoj sklep, da takšen poskus ni zanemarljiv in da ga ne gre kar pozabiti, lahko podprem s tem, da avtor odpira zanimiva in pomembna vprašanja. Naprimer: ker gre v analizi globoko v temelje, odpira debato o tem, kaj sploh so slikovni (pictorial) mediji; ponuja možnost razumevanja različnih variacij realizma; v ospredje razmišljanja postavlja – prepogosto površno obravnavano in samoumevno razrešeno – vprašanje o razmerju med filmskim jezikom in naravnim jezikom; sprašuje po mehanizmih interpretacije fiktivnih vsebin; ukvarja se s ključnima konceptoma podobnosti in konvencije in tako naprej. Po drugi strani Currie tudi metodološko ubira smer, ki bo verjetno kmalo doživela popularen odziv; spoznanja sodobne kognitivistike, filozofije in teorije filma so namreč izjemno komplementarna, hkrati pa združujejo zimzelene, vedno aktualne akademske (in tudi nekoliko manj akademske) probleme. Skratka: Curriejevo delo je, če odmislimo pristop k problemu in način reševanja, ki morebitno rešitev že vnaprej obsoja na neuspeh, povsem simpatično in intelektualno stimulativno in mestoma provokativno branje, ki vsekakor zasluži pozornost. recenzije Andrej Pinter Vrnitev k Deweyju med rekonstrukcijo konvencionalnega in konvencionalno rekonstrukcijo Jim Garrison (ur.): The New Scholarship on Dewey. Kluwer Academic Publishers: Dordrecht, Boston, London. 1995. 236 strani. Veliki miselni sistemi se menjajo – pragmatizem ostaja. Tako nekako je mogoče reči za intelektualno zgodovino pragmatizma vse od njegovega vstopa na prizorišče akademskega dogajanja. Pravzaprav je pragmatizem mogoče opredeliti še bolj natančno. Vselej je namreč nekje vmes, nekje na robu med marginal(izira)no periferijo in med prepoznavnim središčem akademskega diskurza in/ali zanimanja. V posameznih obdobjih se je za pragmatizem spreminjalo zgolj to, da so bili njegovi protagonisti vedno novi avtorji, nič bistvenega pa se ni zgodilo s statusom oziroma s položajem miselnega Čitalnica 267 recenzije sistema samega. V tem smislu torej drži, da se za pragmatizem zgodba ponavlja. Menjajo se le ‘igralci’: premiero pragmatizma so namreč odigrali Peirce, Dewey in James; v naslednji igralski zasedbi najdemo denimo Blumerja ter Quina; v osemdesetih pa je pragmatizem preigral kot mo-nodramo najprej Rorty, šele v zadnjem času pa lahko opazujemo, kako se mu v aktualiziranju pragmatizma pridružuje tudi nekaj mlajših navdušencev za to izvirno idejno tradicijo. Zbornik The New Scholarship on Dewey (TNSD) prinaša prispevke prav te najmlajše generacije. In v tem se skriva tudi ena od pomembnejših odlik knjige, kajti na enem mestu so zbrana besedila avtorjev, ki so (po mnenju urednika, in tu mu lahko kar verjamemo) reprezentativna za celoten post-rortyjevski povratek k Deweyju. S tem pa TNSD ponuja eno prvih, če ne sploh kar prvo enotno predstavitev tega obetajočega sodobnega miselnega sistema, ki ga lahko upravičeno imenujemo neopragmatizem. Za razumevanje vrednosti knjige kot celote pa je po mojem mnenju treba upoštevati tri bistvene in med seboj povezane značilnosti ali pa kar posebnosti te nove generacije (“the new scholarship”). Dovolil si bom malenkosten metodični preskok, ker bom ugotovitve, ki jih je treba z branjem (ali po njem) šele deducirati iz besedil v zborniku, predstavil, preden bom sploh prikazal vsebino samo. Toda, tovrsten preskok v logičnem sosledju opravičujem s tem, da lahko brez upoštevanja značilnosti, ki jih imam v mislih, ob branju TNSD marsikaj pomembnega in vrednega pozornosti uide. Zbornik The New Scholarship on Dewey namreč opredeljujejo tri značilnosti, ki jih je mogoče predstaviti v poljubnem zaporedju, da so le vse tri skupaj, in za katere lahko na osnovi avtorske zasedbe sklepamo, da so določujoče in indika-tivne za celotno neopragmatično teorijo. Prvič, avtorji generacije novega pragmatizma sami dosledno postavljajo eksplicitno distanco do svojega neposrednega predhodnika, “posmodernega liberalnega pragmatista” (str. 1), Richarda Rortyja. Kar izhaja iz tega, je, da se ideje in pogledi Rortyja preprosto ne smejo slepo izenačevati z idejami tistih, ki prihajajo za njim, čeprav je pomen Ror- tyjevega “kreativnega nerazumevanja pragma-tistične tradicije” (str. 105) za revitalizacijo samega pragmatizma neizogibno ključen in čeprav vpliv na neopragmatiste nikakor ni sporen. V tem smislu je nujno upoštevati prepotrebno razmejitveno črto med neopragmatizmom (naprimer) avtorjev iz TNSD in postmodernim pragmatizmom Richarda Rortyja. Drugič, ker neopragmatisti (iz TNSD) zavračajo Rortyjevo razumevanje znanosti kot zgolj terapevtske naracije, vendar pa ne (samo) zaradi tega, sami v razmerju do obstoječih teorij, filozofij, ‘paradigem’ itd. nastopajo s precej bolj eklek-tičnim pristopom. Niti spoznavni horizont niti epi-stemološki domet, ki je (v TNSD) pretežno le impliciten, nista omejena zgolj s tradicijo zgodnjega pragmatizma, in na ta način neopragmatisti ne zmanjšujejo svojih potencialov za vključitev v širši akademski diskurz že vnaprej. Ker sodobno družboslovje in/oziroma humanizem obstaja kot neunitarna diskurzivna sfera, v kateri sobiva več soprisotnih miselnih sistemov, ima tako (neo)-pragmatizem vse možnosti, da ostane enakovreden oziroma enako pomemben partner v akademskem diskurzu kot kateri koli drug miselni sistem. In še tretjič, neopragmatizem avtorjev iz TNSD je značilno različen od preostalih generacij pragmatistov v tem smislu, da nima kakšnih posebno vidnih aspiracij po konstruiranju svoje lastne velike (grand) teorije. Medtem ko zgodnejši avtorji pragmatizma, ki sem jih zgoraj že omenil, niso skrivali svojih ambicij po takšnem tipu teorije – pa naj je bil to Peirce, Dewey, Quine, Rorty ali pač kdo drug –, neopragmatiki veliko teorijo privzemajo že v izhodišču. V tem pogledu so celo bolj pragmatični, oziroma bolje rečeno, bolj zvesti tradiciji od, recimo, Rortyja ali Quina ali Blumerja: medtem ko so le-ti iz pragmatizma povzemali, kar je bilo uporabno za njihovo (sic!) razumevanje pojavnega sveta, neopragmatisti privzemajo tisto, kar naj bi bilo uporabno za (obče) razumevanje pojavnega sveta. S tem implicitno neopragmatis-ti prestavljajo pragmatični kriterij uporabnosti iz (navidezne) subjektivnosti v (navidezno) objektivnost oziroma občosti. Seveda ne trdim, da je kateri koli od obeh načinov, rortyjevski ali neo-pragmatičen, nelegitimen, pomenljiv pa je takšen fragment vseeno, saj se v postavitvi tega kriterija 268 Čitalnica recenzije natančno kaže najprej epistemološko izhodišče, zatem odnos posameznega avtorja do svoje izvorne tradicije, do tradicije zgodnjega pragmatizma, in nenazadnje tudi odnos do svoje lastne teoretske osnove. Menim, da so te tri lastnosti ključne za razumevanje zbornika The New Scholarship on Dewey, kajti vsem skupnim točkam in razlikam med posameznimi prispevki v zborniku navkljub vendarle nudijo dovolj širok in dovolj pomemben skupni imenovalec, da je prispevke same mogoče misliti skupaj. Struktura zbornika sama od sebe namreč govori različne jezike na več različnih ravneh. Tako se ponujajo tile pomembnejši poudarki: razmislek o uporabnosti Deweyjevega razumevanja pedagogike v sodobni pedagoški praksi, poskus osrediščenja Deweyjeve estetike in s tem potreba po reformulaciji razumevanja in vrednotenja celotnega Deweyjevega znanstvenega prispevka, poskusi aplikacije sodobne problematike (feminizem, postmoderna itd.) na De-weyjevo teoretsko ogrodje in še vrsta drugih. Še najbolj očitna, in po moji sodbi tudi najbolj pomembna, pa je zgodba o mestu Deweyja v sodobnem družboslovju. Kot rečeno, je urednik, Jim Garrison, za rdečo nit zbornika postavil kontekst vzgoje, izobraževanja oziroma učenja, toda avtorji se v prispevkih ukvarjajo praktično z vsem, kar stoji pomembnega ob imenu Johna Deweyja. Obravnave namreč segajo na področja estetike (Philip Jackson, Richard Shus-terman), epistemologije oziroma teorije raziskovanja /inquiry/ (John Holder, James Marshall), filozofije religije (Siebren Miedema), politične filozofije (Steven Fesmire, Mary Leach), teorije demokracije (Thomas Alexander, J. E. Tiles), pedagogike (Gert Biesta, Susan Laird, Larry Hickman, Raymond Boisvert) in socialne psihologije (Craig Cunningham). Seveda so obravnave povsem deweyjevske, toda v besedilih ne gre za premlevanje že napisanega, ampak se, zanimivo, pojavlja preplet dveh nasprotnih si prizadevanj. Po eni strani se zdi, da se avtorji želijo vrniti k Deweyju z rekonstrukcijo tega, kar je v družboslovju konvencionalno ali pač to šele postaja, in sicer s pomočjo deweyjevske analize; po drugi strani pa zaradi eklektičnega ra- zumevanja sodobnega družboslovja avtorji izvajajo tudi povsem konvencionalno rekonstrukcijo Deweyjeve velike teorije, katero praviloma privzemajo v izhodišču, ji zlezejo pod kožo in potem raziščejo njeno uporabnost ob aktualnih družbenih problemih. V tem smislu je zbornik The New Scholarship on Dewey nekakšna posebnost na osi med konvencionalnim in rekonstruiranim kar trikrat hkrati. Prvič, Deweyjeve ideje se sicer na posameznih raziskovalnih področjih pojavljajo kar pogosto (predvsem gre, poleg že naštetih področij, za obravnave javnosti in javnega mnenja, filozofijo znanosti itd.), toda reference na Deweyja hic et nunc niso etablirane kot mainstream praktično na nobenem od teh področij. Po drugi strani je sam Dewey precej konvencionalen, zmeren avtor in svojega kompleksnega razumevanja pojavnega sveta okoli sebe ni konstruiral s kakšnimi izjemno radikalnimi stališči. In še tretjič, način obravnave, ki omahuje med rekonstrukcijo konven-cialnega in konvencionalno rekonstrukcijo, je redek in precej neobičajen, vsaj za poskuse aktualizacije posameznih klasičnih avtorjev. Splošen vtis ob TNSD je zelo ugoden in tega ne moti niti dejstvo, da je zbornik v bistvu ponatis (reprint) dvojne tematske številke revije Studies in Philosophy and Education. Celo nasprotno, pogumna odločitev znane založbe Kluwer je hvalevredna, saj je besedila naredila bolj dostopna širšemu avditoriju. Za zbornik je značilna tudi raznovrstna mednarodna zasedba, kar je verjetno porok za to, da neopragmatizem ni kratkega daha, saj je očitno, da nikakor ni zgolj lokalen, prostorsko vezan pojav, izenačen z institucionalnim okvirjem več istomislečih avtorjev. Še več, neopragmatizem, kakor je predstavljen v TNSD, je, prav nasprotno, (bolj ali manj) spontano oblikovan soroden in skladen pogled več različno mislečih in institucionalno nepovezanih avtorjev. Kolikšen je intelektualen potencial njihovega projekta, je razvidno iz zbornika – moja ocena je, da je zelo obetajoč –, toda za oceno tega, koliko bo dejansko realiziran, bo pač treba še počakati kake pol ducata let ali pa še kakšno čez. Čitalnica 269 recenzije Irena Štupar Igra s ~asom The Philosophy of Time uredila Robin le Poidevin in Murray MacBeath Oxford University Press New York, 1993, 230 str. Če mislite, da veste kaj gotovega o času, bo zbir tekstov različnih avtorjev v knjigi The Philosophy of Time več kot primeren, da vam vedno znova dokaže, da se o naravi časa ne da povedati skoraj nič gotovega. Zbrani avtorji namreč od teksta do teksta argumentirano relativizirajo trditve o času, pa naj se pri tem postavljajo proti klasikom: Kantu, Aristotelu, Avguštinu, Newtonu, ali analitičnim filozofom 20. stoletja. Recimo, da sprememba obstaja, je resnična, se dogaja. V kakšnem odnosu sta sprememba in čas? Je čas samostojna, neomejena entiteta, v katero se umešča sprememba? Iz tega sledi, ali da je vesolje vedno že bilo, saj je vesolje tisto, ki se spreminja, ali pa, da je čas sam sprememba. Če bi imelo vesolje začetek, potem bi čas kot samostojna entiteta bival že pred začetkom, 270 Čitalnica torej še preden bi se spremembe začele. Kako bi v tem primeru potem sploh prišlo do začetka vesolja? Torej bi vesolje vedno že moralo biti. Druga možnost je, da je čas sam sprememba, čas povzroča spremembo (kar se spreminja, je čas, ki s tem povzroča spremembo), in za J. M. E. McTaggarta (The Unreality of Time) je to edino pravilno pojmovanje spremembe. McTaggart ne pojmuje sprememb kot nalaganje novih in novih dejstev na že znana, pač pa kot njihovo pomikanje po časovni seriji prihodnost-sedanjost-preteklost. Sprememba se zgodi, če dogodek, ki je bil v prihodnosti, postane sedanji in kasneje pretekli, sedanji postane pretekli, pretekli predpretekli... Vendar, glede na kaj se godi ta sprememba, če so časovni dogodki v nespremenljivi relaciji prej-potem? McTaggart ugotavlja, da bi bilo težko najti tak zunanji X. Še huje je: znajdemo se v razcepu med tem, da noben dogodek ne more biti hkrati pretekli, sedanji in prihodnji, po drugi strani pa mora biti vse troje hkrati. Vzemimo primer: neki sedanji dogodek M ni obenem tudi pretekli in prihodnji, in vendar mora biti pretekli glede na prihodnji čas in prihodnji glede na pretekli čas. Torej smo zašli v očitno protislovje. McTaggart ugotavlja, da če relacija prihodnost-sedanjost-preteklost nujno spada k naravi časa, zaradi protislovja, v katerega vodi, ne more zagovarjati realnosti časa. Filozofi niso enotni v tem, kaj je sprememba in mnogi menijo, da McTaggartova sprememba ni naravna (genuine change). Naravna sprememba je, če se kakemu predmetu spremeni barva, oblika, velikost, teža... Možno je, da se predmet v nekem določenem časovnem intervalu ne spreminja, vendar je nujno, da se v vsakem delu časa zgodi vsaj kakšna sprememba. Tako tudi mi v nadaljnje pojmujmo spremembo. Drugačno pojmovanje časa se umešča med dve trditvi: 1. sprememba vsebuje čas, 2. čas vsebuje spremembo. Prva je očitni truizem, saj se sprememba dogaja v času, pa če ga pojmujemo kot samostojno entiteto ali zgolj kot kon-strukt na podlagi dogodkov. Glede drugega pa: ali je mogoče, da obstaja čas, ko (če) se ne dogaja nobena sprememba, torej da obstaja prazen čas? Pojem praznega časa je tesno po- recenzije vezan z začetkom vesolja, pred katerim bi se odvili eoni praznega časa, in se radikalno postavlja proti konceptu, da ima tudi čas svoj začetek, ki sovpada s prvim dogodkom vesolja. Če zapustimo dogajanje pred eoni časa, se nam glede praznega časa zastavi drugo zanimivo vprašanje: kako si zamisliti svet, kjer bi se periodično za določen čas ustavili vsi procesi in kjer se ne bi zgodila nobena sprememba? Sidney Shoemaker (Time without Change) se zaveda epistemološkega problema, saj neposredno zavedanje praznega časa ni mogoče, ker bi se v tem trenutku mi spremenili, kar se upira sami definiciji praznega časa. Torej je edina možnost sklepanje za nazaj. Shoemaker si zamišlja mogoč svet, sestavljen iz treh področij: A, B, C. Izmenično se na določeno število let v teh področjih dogajajo zamrznitve. Iz shranjenih podatkov zadnjega pol stoletja lahko ugotovim, da nastopi zamrznitev v področju A vsaka tri leta, v področju B vsaka štiri leta in v področju C vsakih pet let. Vsako dvanajsto leto sta hkrati zamrznjeni področji A in B, vsako petnajsto A in C, vsako dvajseto B in C. Izračunam lahko, da bo vsako šestdeseto leto nastopila popolna zamrznitev v vseh treh območjih. Na enak način bi lahko sklepali tudi prebivalci tega sveta. Vendar bi bilo iz danih podatkov mogoče sklepati tudi tako: vsako devetinpetdeseto leto pride do anomalije, s katero se konča stari in začne novi ciklus. Problem v zagovarjanju možnosti totalne zamrznitve (čeprav je ta razlaga bolj preprosta) je v tem, da nam ta ne odgovori na vprašanje, kaj povzroči prvo spremembo po določenem intervalu praznega časa. Relacionizem sledi Leibnizovemu pojmovanju časa. Leibniz pravi, da “izven stvari trenutki niso nič in da ne obstajajo v ničemer drugem kot v njihovem zaporedju”. Relacionistični zapis bi se glasil: Obstaja čas t, ki je n enot pred/za nekim dejanskim dogodkom e, če in samo če je mogoče, da mora obstajati dogodek n enot pred/po e. Relacionisti zanikajo možnost obstoja časa pred morebitnim prvim dogodkom in skonstruirajo čas na podlagi dejanskih in mogočih dogodkov. Trda verzija relacionizma, ki jo je zagovarjal tudi Leibniz, je redukcija časa zgolj na dejanske dogodke. Rezultat je aktualna časovna serija, ki ustreza dejanskemu nizu dogodkov. Zoper redukcionizem se postavlja koncept, da je vedno logično mogoče, da med dvema dejanskima dogodkoma poteče poljubna količina praznega časa, ki nam ni predočljiva zaradi same narave praznega časa. Robin Le Poidevin (Relationism and Temporal Topology: Physics or Metaphysics?) zavrne to možnost s tem, da skonstruira čas iz dejanskih in mogočih dogodkov, tako da si zamisli mogoče vzporedne svetove. Neki dogodek je mogoč le, če je v nekem mogočem svetu aktualen. Npr.: Dogodek F je aktualen dogodek v nekem mogočem svetu Bljk, ta isti dogodek je znotraj časovne serije drugega sveta Mljk mogoči dogodek. Ker gre za isti dogodek F, njegova dolžina ni poljubna, temveč točno določena. Različni svetovi imajo torej lahko skupne dejanske in mogoče dogodke, razlikujejo pa se v svojih svetovnih dogoditvah (world occurrence). Tesna zveza med časom in spremembo spada k sami naravi časa. Temu še najbolj pritrjuje relacionizem, ki si časa ne more predstavljati izven dogodkov in njihovih relacij. Vprašanje, ki se postavlja, je, ali lahko z isto gotovostjo času pripišemo določene topološke značilnosti, tj. ali je čas eno- ali dvodimenzionalen, cikličen ali linearen, omejen ali neomejen, končen ali neskončen, diskreten, zgoščen ali kontinuiran... Le Poidevin usmeri svoj trud v to, da bi iz relacio-nizma a priori izpeljal standardno topologijo, to pa je naloga, ki so si jo na drugačne načine zadali tudi že pred njim, npr. Richard Swinburne (Space and Time, Macmillan, London 1968). Poskus, da bi dokazal, da je čas po nujnosti neomejen, kontinuiran, neskončno raztezajoč se in linearen, mu v končni fazi spodleti. Vendar je topološke značilnosti časa, ki so standardnim nasprotne, prav tako težko pokazati. Kako npr. razviti možnost cikličnega časa? V cikličnem času je relacija prej-potem simetrična. Dogodek, ki bi bil v časovni seriji pred nekim drugim dogodkom, bi bil hkrati tudi za njim; časovna serija se torej sklene v krog. V svetu s cikličnim časom – in ni mogoče vnaprej izključiti, da dejanski čas ne poteka v krogu – je za vsak do- Čitalnica 271 recenzije godek e logično mogoče, da obstaja drug dogodek, e’, tako da bo e’ n enot pred e in n enot po e. Takšna časovna smer nasprotuje drugemu velikemu poskusu: določiti časovno linearnost s smerjo vzročnosti. Ker je vzročni odnos asimetričen, bi uspešna redukcija zavrnila možnost cikličnega časa. V igri med linearnostjo in cikličnostjo časa je mogoče skonstruirati eksperiment, katerega uspešnost bi utrdila ciklični čas. Recimo, da leta 2057 začnem redna časovna potovanja. Na sedmem potovanju se mi zazdi, da sem tu že bila, da sem to že videla, dogodke, ki sem jim pravkar priča, že imam v spominu. Ko preverim, ugotovim, da je to nemogoče, saj sem izbrala popolnoma nov čas. In vendar mi je vse tako znano. V naslednjih potovanjih se mi deja vu še večkrat zgodi. In po mnogih potovanjih pomislim, da se dogodki nenehno ponavljajo, jaz pa blodim in skačem iz enega cikla v drugega. Če bi fiziki prišli do odkritja, da fizikalni zakoni dopuščajo zgolj končno število kvalitativno različnih stanj vesolja in bi to tezo križali z neomejenostjo (no boundary condition; Stephen Hawking: Kratka zgodovina časa, CZ, Ljubljana 1990), bi lahko prišli do podobnega sklepa. Podobno težko je prepričljivo prikazati druge nestandardne topološke značilnosti časa, npr. dvodimenzionalnost, o kateri govori Murray Mac-Beath (Time’s Square), možnost, da bi imel čas začetek (o tem govori W. H. Newton-Smith (The Beginning of Time)) ali da bi bil čas razvejan: možnost, ki jo obravnava tekst Anthonyja Quin-tona (Spaces and Times). Od Gödla naprej velja, da so topološke značilnosti časa naključne. Dober zgled logičnega konstrukta, ki izpostavi topološke značilnosti na podlagi indicov, je denimo MacBeathova izpeljava, kjer je glavni problem, ali je znotraj dvodimenzionalnega časa mogoča komunikacija med osebama, ki živita v različnih dimenzijah. Zgolj na podlagi komunikacije bi ti dve osebi lahko sklepali, da je čas dvodimenzionalen. Torej, v primeru, da komunikacija v teh pogojih ni mogoča, nikakor ne moremo vedeti, koliko dimenzij ima v resnici čas. Takšen način logičnega konstruiranja je kot izrisan za tiste avtorje, ki uvajajo nestandardne topološke značilnosti časa (Michael Dummett, David Lewis, Murray MacBeath). Ti avtorji so zaradi svojih izvirnih zamisli še posebno zanimivi. Obsežnemu referenčnemu polju, na katerega se obračajo teksti, je na koncu knjige dodana še bibliografija člankov in knjig, ki so v ožji povezavi z obravnavanimi temami, ter kratke biografije avtorjev. 272 Čitalnica prikazi in pregledi Frederic Jameson The seeds of time Columbia University Press, New York, 1994 215 str., cena 17.50 funtov Semena časa so zadnje delo Frederica Jamesona, ki je pri nas poznan po prevodu izbranih besedil z naslovom Postmoderni-zem. Na knjigo je opozoril Slavoj Žižek, s tem da jo je označil za najboljše filozofsko delo leta 1994. Jameson omenja Žižka na dveh mestih svoje knjige, a to zagotovo ni vzrok omenjene izjave. Semena časa so bila spredavana v aprilu 1991 na University of California, Irvine in so čez tri leta izšla še v knjižni obliki. Kot predhodno branje si je priporočljivo ogledati nekaj besedil, ki so na razpolago tudi v slovenskem jeziku. Sem spada prevod Platonovega Čevengurja, ki je izšel v zbirki XX. stoletje pri Cankarjevi založbi. S tem utopičnim romanom se Jameson ukvarja v drugem delu knjige Semena časa, ko že prikaže temeljne anti-nomije postmoderne. Ena izmed njih je utopija, ki je na tem mestu brana kot post-modernistično besedilo iz Drugega sveta. Poleg Althusserjevih besedil velja prebrati še knjigo Hegemonija in socialistična strategija Ernesta Laclaua in Chantal Mouffe. Laclau bo v letošnjem letu najbrž obiskal Slovenijo, tako da s tem ubijete dve muhi na mah. Tako opremljeni se spustimo k Semenom časa. Knjiga je sestavljena iz treh delov, ki tvorijo odprt krog za diskusijo. V prvem delu so izpostavljene štiri antinomije postmoderne. Preden se jih lotimo, poglejmo, kako Jameson opredeli pojem antinomije v skladu z dialektično metodo. Kot nasprotje ji postavi kontradikcijo, ki jo bomo na tem mestu poslovenili s protislovjem. Naš čas je bolj naklonjen anti-nomijam kot protislovju. Protislovje vsebuje gibanje, antinomija pa je simptom protislovja. Tako pojem protislovja nima ekvivalenta v pojmu antinomije. Antino- mija kot tudi Identiteta in Razlika so izrazito nedialektične kategorije. Z vidika gibanja pojma je razumljiva vrnitev h Kantu, kar lahko razumemo kot še enkrat ponovljeno nedialektično potezo. Kanta je treba potegniti skozi ogenj Hegla, kot pravi Bloch, pri tem pa dodobra spihati Kantov pepel. Lotimo se torej antinomij, ki imajo nekoliko drugačno postavitev kot pri Kantu, in bi jo lahko poimenovali sled Kantovih antinomij. Prva antinomija je prostor-čas in je povezana z razkrojem dvojice subjekt-objekt. Konec dualizma nas ne privede v neposrednost z objektom, ampak v neposrednost s simulakri, kjer čas postane multikulturalen. Na tem mestu citirajmo Althusserja, ki pravi, da vsak produkcijski način proizvede specifično časovnost. Teledelo gre z roko v roki s pojavom pozitivnega časa, ki je vezan na svetlobno hitrost. Pri tem velja omeniti Jamesonovo poznavanje kiberkulture, ki z Viriliom vpelje pojem hitrosti in trajekta. Sam Jameson omenja kiberpunk v tretjem delu, ko opisuje zadrege postmoderne s pomočjo novih trendov v arhitekturi. Umazani realizem (Dirty Realism) se pojavi kot nasprotje dekonstruktivizma, še točneje, kritičnega regionalizma. Za umazani realizem sta značilna dva pojma, in sicer totaliteta in replikacija. Pojem umazanega realizma je prenesen iz literature v arhitekturo. Pojavi se kot skrajni razvoj kratke zgodbe (Short Stories), ki opisuje značaje iz izrazito neurbanih področij, kjer se prebivalci preživljajo kot tatovi, zvodniki ali cipe. Tako literarni pojav opisuje zagovornik kritičnega regionalizma Buford. Jameson postavi nasproti kiber-punk, ki se razvije iz dveh središč. Prvič kot nadaljevanje naturalizma, ki je v devetnajstem stoletju omogočal varno branje meščanom v naslonjačih in sočutje do razlike s proletariatom. Drugo središče je simptomatična reprezentacija konca civilne družbe, ki se že kaže v arhitekturi Rema Koolhaasa. Politika razlik se je razvila v slabljenje realnosti in objektivne diference. Razvoj, imenovan demokratizacija, je dosegel plebejskost, ki ima posledice v nasprotju med racionalnim in iracionalnim. Ta proces je le slabo nadomestilo za staro etično dvojico Dobro-Zlo. Druga antinomija se nanaša na možnost spremembe sistema kot celote, ki ima največ opraviti s prostorom, kar je do konca izpeljano v navezavi na post-modernistično arhitekturo. Jameson ohranja delitev sveta na prvi, drugi in tretji svet. Če gre v prvem svetu za izginjanje ruralnih področij na račun globalne urbanizacije, pa ostaja vsaj v obdobju hladne vojne drugi svet kot analogon ruralnega. Če sledimo tej razlagi, postmodernizem pravzaprav v drugem in tretjem svetu ni mogoč, dokler ni izpeljana urbanizacija. Pri opisovanju prostora gre za problem homogenosti in heterogenosti. Produkcijski načini prvega sveta narekujejo globalne spremembe vsemu preostalemu svetu. Tu so na delu brutalni procesi poslednjega označevalca. Razvoj poznega kapitalizma distribuira moč tržišča kot zmago duha nad materijo, kar vodi v vir-tualizacijo in globalizacijo celotnega planeta. Heterogenost je z abstraktnim nasiljem in homogenizacijo prisiljena v razpršitev, ki prinaša denar z logiko udobnosti tržišča nazaj v prostor sam. Na ravni življenja v megapolisih urbano skoraj popolnoma prekrije ruralno. Tretja antinomija se tiče narave in človekove narave. Na tem mestu se Jameson opre na Rortyjevo knjigo Filozofija in ogledalo narave, ki je prevedena v sarajevski zbirki Logos. Po kritičnem premisleku izpostavi dve ideološki stališči, in to sta antiesencializem in antifundalizem (foundation = temelj). Sprememba socialnega okolja je privedla do nekakšne vrnitve potlačene Narave. Antiesenciali-zem se pojavi kot vrsta odgovora na Sart-rov eksistencializem, ki je razvil svojevrstno dialektiko, ki jo Jameson poimenuje zaporn(išk)a dialektika (arrested dialectic). Za antiesencializem je značilna stroga delitev forme in vsebine. Na pojem an-tiesencializma se veže tudi del feministične teorije, ki vztraja na egalitarizmu in s tem uničuje to, kar je specifično žens- Čitalnica 273 prikazi in pregledi kega, da bi zagotovil spolno slepoto in demokratično enakost. Rortyjev antifun-dalizem odpravlja analize subjektivnosti in koncept filozofskega sistema. S to gesto zaostri že zdaj prenapeto individualiza-cijo na novo razsrediščenega postmoder-nega subjekta. Tu nastane nevarnost sprevračanja filozofije v neko vrsto zgodovine Collingwoodovega tipa. Postmo-derni pozitivizem je zavzel mesto filozofije in ideologije. S tem pa je ideološka kritika zgubila svoje poslanstvo, in to prav v trenutku, ko je skrajni čas za ideološko in polično aktivnost, ne pa za ukinitev vse filozofske aktivnosti. Obe ideološki stališči sta pravzaprav v nasprotju z informacijskimi tehnologijami, ki prikazujejo nenaravno in arbitrarno strukturo signalov znakov, sporočil, vrednot, čustev in občutkov. Na eni strani imamo zagotovilo, da Narava pravzaprav nikoli ni obstajala, na drugi strani pa močna ekološka gibanja, ki v skrajnem dometu spreminjajo odnos posameznika do Drugega. S tem smo prišli do točke, kjer se narava in človekova narava prekrivata. Četrta antinomija postmoderne je utopija, ki jo Jameson razvije s primerom že omenjenega Platonovega romana Če-vengur v drugem delu knjige z naslovom Utopija, modernizem in smrt. Postmoder-nizem se srečuje z antiutopizmom, še posebej v luči dogodkov v drugem svetu. Zato je analiza utopije še toliko bolj zanimiva. Postmodernistična kritika je uper-jena proti represivnosti, totalizaciji, falo-centrizmu, avtoritarnosti visokega modernizma. Utopični impulz je pravzaprav ignoriran. Na tem mestu Jameson postavi nasproti utopiji distopijo, ki bi jo lahko zamejili z Orwellom, Morissom in Well-som. Enako kot po Deleuzu mazohizem ni nasprotje sadizma (sadist ni tisti, ki ga išče pri zadovoljitvi mazohist), utopija in distopija nista v protivnem razmerju. Dis-topija je večinoma narativne narave, medtem ko je utopija nenarativna in ima izrazito nesubjektivno pozicijo. Po Jame-sonovem mnenju je bila distopija v jeziku znanstvenofantastičnega kriticizma ved- no označena kot stranski lik. Opisuje namreč hipne katastrofe, kot so prenaseljenost, kuga, lakota, jedrska nesreča. Utopija na drugi strani izdela celotne mehanizme delovanja popolne družbe. S tem izpolnjuje svoje mesijansko poslanstvo. Določen odmik iz te konstelacije pa je prav Čevengur, tipični utopični roman, ki je nastal v prvih letih po oktobrski revoluciji. Naj to pisanje zaključim z začetnimi stavki drugega dela knjige Semena časa: O literaturi in kulturi tretjega sveta je bilo hitro kaj žaljivega izrečeno ali namig-njeno; pogosto smo priznali, da obstoj kulture prvega sveta sledi prav iz tega. Kulture drugega sveta pa ni bilo možno razumeti brez preziranja in celo strastnega zavračanja. Z veseljem ugotavljam, da bomo morali priznati obstoj pristne socialistične kulture in socialistične literature, ki je utemeljena na socialističnih značilnostih in pedagoških strukturah, ko so jih socialistične institucije in lastninski sistemi (v katerih je bila psevdosocialistična kultura samo ideološka krinka ali policijska direktiva) po vsej Sovjetski zvezi zavrteli nazaj. Odkrili bomo, pravzaprav že odkrivamo, da ljudje v netržni, nepotroš-niški družbi mislijo drugače kot mi. Če se vzdržimo skušnjave (zdaj povsod ponovno vstajajoče) pripisati te razlike starim stereotipom nacionalizma in etničnim posebnostim - tu so to razlike pravega slovanskega Weltanschauunga - lahko odkrijemo temelje in porajajoče se oblike nove forme socialistične kulture, ki je popolnoma različna od socialističnega realizma in se približuje oddaljeni prihodnosti človeške zgodovine, ki je nismo bili sposobni zapopasti. (Str.74) Klemen Fele 274 Čitalnica prikazi in pregledi Brane Škerjanc Nadvlada teletopi~nega mesta PAUL VIRILIO, Hitrost osvoboditve, (Študentska organizacija Univerze v Ljubljani – Knji`na zbirka KODA, Ljubljana, 1996, 174 str., cena: 2.940 SIT) Po enoletnem zamiku se je na slovenskih knjižnih policah pojavila knjiga Hitrost osvoboditve, najnovejše delo teoretika hitrostnih fenomenov in vodje pariške Ecole spéciale de l’architecture Paula Virilia, ki je na izviren način razvil dro-mologijo kot znanost, katera je nastala kot rezultat sodelovanja številnih različnih disciplin. Vojaška strategija, zgodovina znanosti, urbanistika, estetika, fizika in metafizika so tista izhodišča, na katerih Virilio gradi svojo filozofsko teorijo, oblikovano predvsem z antropološkega in estetskega vidika. Že na začetku moramo poudariti njegovo temeljno zahtevo po povezovanju filozofije in fizike. Hitrosti ni samo ontologiziral, temveč jo razumeva v izrazito fizikalnem smislu in jo tako obravnava na eksakten, naravosloven način. Hitrost osvoboditve je potrebna, da ui-demo zemeljski težnosti in si tako omogočimo beg pred realnim prostorom našega planeta. Ta beg in osvoboditev pa je hkrati tudi izguba, izguba sobivanja, razlike, ... Medijska bližina, ki nas spremlja na vsakem koraku, vse dolguje svetlobni hitrosti in je s svojo prosojno močjo zavladala človeku. Tako se bomo morali privaditi na spremembe pojmovanja perspektive. Sodobna manipulacija je mogoča ravno na principu vseobsegajočega pogleda, za katerega je značilno, da ga je uveljavil že medij panorame (in kasneje diorame), ki opazovalcu omogoča vstop v sliko in s tem “biti v sliki”, to pa je področje, s katerim se je prelomno ukvarjal že Walter Benjamin. Virtualna resničnost pa je s svojo možnostjo daljinske prisotnosti temelj velikega kulturnega preobrata, ki ga je Virilio označil s taktilno perspektivo. Če je podlaga vizualne in avdi-tivne perspektive videti in poslušati iz distance, je na območju kiberprostora bistveno občutiti iz distance, in tako je perspektiva prestavljena v domeno tele-kontakta. Času dolgotrajnosti se pridružuje čas, ki se eksponira trenutno, to je čas krajših trajanj s področja elektroma-gnetizma in težnosti. Privaditi se bomo morali na učinke distorzije videzov, ki jo povzroča perspektiva realnega časa telekomunikacij, v kateri se nekdanje obzorje prikazuje v okviru ekrana, elektroop-tika pa nadomešča optiko naših očal. Svet se je po zaslugi hitrosti osvoboditve zmanjšal, kajti že v nekaj mikrosekundah zvemo, kaj se dogaja na območjih, ki so za nas v tistem trenutku nedostopna. Tu ni več prostora za geografijo narodov, ne majhnih ne velikih, in tako bo družba jutrišnjega dne razslojena na tiste, ki bodo živeli v virtualni skupnosti preskrbljenih, in druge, ki bodo preživeli na robovih realnega prostora mest. Virilio opozarja na krčenje geofizikalnega prostora, katerega nezavedne žrtve postajamo s pospeševanjem komunikacijskih sredstev in se z neustavljivo hitrostjo približujemo kritičnemu prostoru, v katerem se ukinja sleherno trajanje, sleherni zamik prenosa sporočil in podob. S tem niso več kritične samo tri prostorske razsežnosti, temveč predvsem četrta, časovna razsežnost, ki jo poimenuje razsežnost sedanjosti. Vpliv sodobnih tehnologij pa ni negativen samo za naravo človekovega okolja, temveč tudi za naravo posameznika, vse bolj odvisnega od najrazličnejših vmesnikov (tipkovnica, katodični ekran, podatkovna rokavica ali obleka itd.), na katere je človek priklenjen in iz njega naredijo invalida. Aktualna revolucija prenosov pomeni iznajdbo poslednjega vozila, statičnega avdiovizualnega vozila. Časa (trajanja) in prostora (razsežnosti) ne moremo več misliti brez svetlobne hitrosti. Interaktivnost teleakterja tedaj ni več toliko prostorsko določena kot časovno. Priklopljen je na razne sonde in detektorje, ki mu hipno dostavljajo podatke o oddaljeni realnosti. Glede na to lahko sklepamo, “da zmaga realnega časa nad časovnim zamikom pomeni vstop v eks-peditivno proceduro fizične eliminacije objekta in subjekta v izključno prednost trajekta – toda trajekta brez trajektorija, torej nujno neobvladljivega,” kakor zapiše Virilio (Hitrost osvoboditve, str. 31). Če smo do sedaj govorili o urbanizaciji realnega prostora, sedaj lahko sledi urbanizacija samega telesa posameznika, ki postaja “motorični invalid” brez vsake potrebe po fizičnem premikanju, saj lahko kontrolira svojo bližnjo in oddaljeno okolico z minimalnimi gibi telesa. Statičnost fizičnega telesa pa nujno vpliva tudi na posameznikovo psihično strukturo, ki je zmanipulirana v totalni individualizem, v območju katerega ni prostora za “bližnje”, prijatelja, starše ali sosede. Zato Vi-rilio individualizem bolj pripisuje učinku razvoja tehnik urejanja javnega in zasebnega prostora kot pa liberalizaciji nravi. Obdobje podobe v realnem času ni več obdobje konkretne informacije, temveč diskretne, kjer smo priča nenadnemu razmahu paradoksalnega neposrednega spomina, zvezanega z vsemočjo podobe. Učinek stroja časa na okolje je pomem- Čitalnica 275 prikazi in pregledi ben tudi z ekološkega vidika, saj danes ni aktualno samo vprašanje o atmosferskem in hidrosferskem onesnaženju, temveč tudi vprašanje o onesnaženju, ki ga avtor poimenuje dromosfersko (od dromos – dirka) in “dosega živahnost subjekta mobilnost objekta, pri tem pa atrofira trajekt, da ga naredi neuporabnega” (str. 45). Vstopamo v obdobje teletopičnega mesta, metamesta, kjer naravna velikost ne more biti več merilo realnega. Realno se namreč skriva skozi redukcijo podob na ekranu, perspektiva realnega časa pa ni več ujeta v zemeljsko težnost, saj se obzorje TV ekrana izmuzne gravitaciji, ker temelji na sami svetlobni hitrosti. Avtorjev pristop k razumevanju sodobnega sveta je kritičen in eksakten. Na drugi strani pa ne smemo pozabiti na stil-sko bogat in domiseln jezik, ki naravnost očara bralca in ga popelje v svet misli – podob, v svet dvajsetega stoletja, v čas institucije pogleda, kjer se celoten razvoj gledanja in podobe konča v avtomatiziranem videnju, v videnju brez pogleda, ki ni pomembno samo za razvoj vojaških tehnologij, temveč zajame tudi sodobni-kovo vsakdanjost in predvsem v oblikah virtualne resničnosti stimulira tudi njegov otip. Do zagovornikov tehnosfere avtor ni le kritičen, temveč tudi ironično zbadljiv, na trenutke celo groteskno temačen. In knjiga, ki je nastala pod vplivom različnih družboslovnih in naravoslovnih teorij, ni več tradicionalno filozofsko delo, saj s svojim na trenutke kar literariziranim jezikom nenehno vstopa v svet teoretikov kiber-kulture in piscev kiberpanka (npr. William Gibson, Jim Starlin, Pat Cadigan itd.). Poznavanje samih konic vojaške tehnologije – kar avtor dokazuje s svojimi prejšnjimi deli, kot sta knjiga Puščavski veter (Pariz 1991) in pred njo v letu 1988 izšlo delo Stroj, ki vidi, namenjeno problematiki avtomatizirane zaznave – omogoča ilustracijo sodobnikove tesne zveze s stroji, in sicer z napravami tretje tehnološke revolucije (v terminologiji Daniela Bella), ko se zdrav “preopremljeni” človek s pomočjo biotehnologije v obliki mikro- in nanostrojev, ki posegajo v njegovo telo, spreminja v “motoričnega invalida”. Te sodobne tehnologije posegajo v same ontološke koncepte realnosti in omogočajo spremembe na področju zaznavanja. Tako tudi oblika vojskovanja danes dobiva čisto drugačno podobo, saj vojno stvari in predmetov danes nadomesti vojna slik in zvokov. V letu 1983 izšlem delu Čista vojna se seznanimo z drugačnim razumevanjem geografije, ki se zaradi transportnih vektorjev in nosilnih raket spreminja v geografijo časa hitrostnega dneva. Gre za spremembo razmerja med bogastvom in hitrostjo, kajti kdor ima hitrost, ima tudi moč, tako da se moč ne izraža več v smislu bogastva, temveč v smislu hitrosti. Čeprav skušajo nekateri sodobniki Viriliovo misel razumeti v smislu stroge filozofije in celo teh-noplatonizma, je njegov pristop do hitrosti, ki jo ontologizira v dominantno načelo in poveže z dekonstrukcijo realnosti, prej empirističen in pozitivističen, saj v vseh svojih delih sledi profanemu sodobne znanosti in tehnologije. Ravno dekonst-rukcija realnosti pa zadeva tudi vprašanja Levinasove in Heideggerjeve filozofije, s katero je Virilio v nenehnem dialogu. Spomnimo se lahko, kako se Heidegger sprašuje, ali ni ravno tehnika dovršitev metafizike. Viriliu pa bi vseeno lahko očitali predvsem prešibko strogost ob umeščanju teorije glede na druge tradicije, ki je nujna pri odgovornosti filozofskega mišljenja. Virilio v knjigi Hitrost osvoboditve skoraj nič ne citira in se premalo ozira na misli Jeana Baudrillarda, katerega refleksija se odvija v simetričnih tokovih z njegovo. Oba pa pozabljata na Friede-richa Nietzcheja, ki je eden izmed prvih vplival na nastanek tovrstnih oblik sodobnega mišljenja. Na ravni jezika sicer Viri-lio zelo spretno operira s sestavljankami po zgledu nietzschejanskega nadčloveka, npr. nadrazdraženec, nadopremljen zdrav človek, biotehnološka nadvitalnost in nadrazdraženost čutov. Ne smemo prezreti tudi vpliva francoske kulturološke tradicije (npr. Georges Bataill) in pa tudi teorije o zgodovini znanosti, ki jo je prispeval Michel Serres. Tudi njegova redukcija sveta na nič bi si zaslužila širše izdelano konceptualizacijo, pozablja pa tudi na jasnejšo refleksijo o fenomenih mreže in njene urbanizacije, o kateri razmišlja William J. Mitchell v svojem delu Mesto bitov. Institucija pogleda je bistvena za človeka dvajsetega stoletja, saj razmerje med realnostjo in podobo zavzema v povojnem obdobju eno osrednjih mest obravnave teoretičnih in znanstvenih razprav. Po tem, ko si je človek s svojo bistroumnostjo ustvaril številne tehnične pripomočke, ko se je revolucija transportnih sredstev v 19. st. iztekla v revolucijo medijev v dvajsetem stoletju in napoveduje prihodnjo revolucijo transplantacij, je človek začel dvomiti o prvenstvu razuma, ker pač ugotavlja, da mu “osvoboditev sveta” nezadržno beži iz območja kontrole, kjer bo zavladala transnacional-na politika in virtualna ekonomija. O nevarnostih premoči tehnološkega (virtual-nega) razreda je v svojih delih na temo virtualnega kapitalizma razmišljal že Arthur Kroker. Tudi Paul Virilio opozarja na nevarnost delitve sveta v smeri teleop-tičnega mesta in realnega prostora lokalnih mest. Sprijazniti se moramo s podvojitvijo sveta med reprezentacijo in njegovo realnostjo. Človek se je soočil z odkritjem poslednje oblike energije, ki ji Virilio pravi kinematična energija, to je energija v obliki “slik” in “informacije”, ki se je pridružila kinetični in potencialni energiji. Po zaslugi podatkovne rokavice in jutrišnje teletaktilne kombinacije se bliža industrijska produkcija podvojitve osebnosti, instantno kloniranje živega človeka in tako bomo priče tehnični kreaciji mita dvojnika. Tu naj spomnimo na teoretike kiborga (kibernetičnega organizma), ki razvijajo strategije o kopiranju človeškega duha na trajnejše, ne več biološke, telesne nosilce. Tem problemom Virilio posveti svoje mesto tudi, ko napove “ergonomskega dvojnika s spektralno prisotnostjo”. Podvojitev med aktivnostjo in interaktivnostjo, prisotnostjo in telepri- 276 Čitalnica sotnostjo, eksistenco in teleeksistenco zastavlja tudi vprašanje onesnaženosti naravne velikosti. Na to vprašanje pa ne more zadovoljivo odgovoriti zelena ekologija, temveč avtor predlaga izraz siva ekologija, pri kateri gre za onesnaženost distanc in dolžin časa. Virilio v problema-tiziranju onesnaženja na področju infos-fere napoveduje tudi možnost splošne nezgode, grozljive virtualne katastrofe, ki jo primerja z jedrsko. “Če za moderne filozofe velja, da je substanca nujna, ak-cidenca pa relativna in naključna, tedaj postmoderni trdijo, da smo priče prevratu členov enega za drugim, saj zdaj nezgoda, akcidenca, postaja absolutna, substanca, sploh sleherna substanca, pa relativna in naključna,” zapiše v Hitrosti osvoboditve Paul Virilio (str. 81). Nezgoda se sedaj ne more več pripetiti v pro-storu-času, temveč se umesti v svetovni čas in pridobi tako apokaliptično razsežnost. “Bi si mar ne veljalo zamisliti svojevrstne pravice do slepote, kot že obstaja pravica do relativne gluhote, vsaj do znižanja ravni hrupa v skupnih prostorih, na javnih krajih? Bi mar ne morali kar najhitreje zahtevati znižanja intenzivnosti difuzije videzov?” (Str. 103.) To so vprašanja, ki si jih na izviren in domiseln način zastavlja avtor skozi celotno delo. Tako bralca spodbuja v želji po odkritju odgovorov te apokaliptične pustolovščine, ki sploh ni pisana v obliki duhamorne teorije, temveč prej spominja na obliko kakega kiberpank romana. Antropološko gledano pa je za avtorja pomembna tudi problematika razvrednotenja fizične bližine. S telematično tehnologijo je omogočen drugačen odnos do “bližnjega” in na durgi strani “daljnega”, kar ima lahko za človeštvo strahovite posledice: “Imeti raje virtualno bitje – oddaljeno – namesto realnega bitja – bližnjega – pomeni seči po golobu na strehi, preferirati figure in klona namesto sub-stancialnega bitja, ki vam je v napoto, ki ga imate dobesedno na rokah, bitje iz krvi in mesa, ki je le po pomoti tu, tukaj in zdaj, namesto da bi bilo tam” (str. 109– 110). Ob tem pa se njegova ostra vprašanja ne izčrpajo samo na področju erotike in seksa, ampak posežejo tudi na področje (naravne) reprodukcije ljudi, ki z razvojem biotehnologije zgublja svojo prvotno obliko. Ko dejanje ploditve izgubi območje telesa in temelji zgolj še na razumu, je vprašanje obstoja človeške vrste eno izmed prvih, ki bi si ga morali zastaviti. Sam kiberseks, ki temelji na povezovanju preko daljinskih sistemov in mrež, bo pripeljalo svet v situacijo “koz-mičnega bordela, v katerem se bo presenetljivost razvoja vročih linij po zaslugi čudes interaktivne telekomunikacije ponavljala v neskončnost” (str. 119). Na koncu naj omenimo, da je knjiga Hitrost osvoboditve uspela ohraniti distan-co do vseh kulturnih obratov in preusmeritev v znanostih in da ni zapadla pod vpliv raznih ideologij in smernic, ki spremljajo tehnični razvoj, kot se to dogaja številnim delom s podobno tematiko. Baudrillardovo zadnje delo Popoln zločin tudi opozarja na praznino tehnificirane in mediatizirane realnosti, kar pa nas vodi v skrajno kompleksno integralno realnost (Baudrillardov izraz), kjer vlada akcidenca nad substanco, virtualnost nad aktualnostjo in inert-nost nad prostorskim premikanjem. Tako kot tudi v prejšnjih delih, lahko tudi med teoretikovima zadnjima knjigama, izšlima v enoletnem presledku, opazimo veliko podobnosti. prikazi in pregledi Čitalnica 277 1 1 . i ¦ K ,:¦{; CÜ §rl ; iS i ^p-K-^ ¦¦&& % .:i! ' K, r ' jlV * ^¦s^".-. ¦J^Jaj ¦** t %j ^. : .*- ¦ ¦ F9Tm If >«=L*L ^-is1-* ft-äfe* POVZETKI Andrej A. Lukšič, “Das Risiko” RIZIKO ALI TVEGANJE (Povzetek) Avtor se zavzema, da se pojem “das Risiko” (ang. “risk”), ki je v družboslovno misel vstopil z Beckovo knjigo Risikogesellshaft (1986) sloveni s terminom riziko, ki ga slovenski jezik pozna od preloma stoletja in ki ga dopušča tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika (1994) in ne s terminom tveganje, čeprav se je ta že bolj ali manj močno uveljavil v slovenski družboslovni misli. Osnovni argument, ki ga avtor navaja za svoj predlog, pa ne išče le v jezikovni normi, pač pa zanj najde etimološke in teoretske razloge, opirajoč se na Luh-mannovo analizo pojma rizika. Ključni pojmi: Das Risiko, risk, riziko, tveganje, preiskovanje pomenskega polja Stojan Sorčan TEHNOLOGIJA KULTURA (Povzetek) KOT MATERIALNA Razumevanje tehnologije kot materialne kulture je star epistemološki in ontološki problem človekove misli. Tehnologija je namreč zgodovinsko določena s prioritetnim znanjem na eni strani, ter širokim kompleksom kulture in družbe na drugi strani. Razvoj starogrškega pojma techne je šel v smeri redukcije njegove vsebine. O tehnologiji lahko zato govorimo kot o moderni tehniki, kjer je poudarek tudi in zlasti na družbi. To se kaže zlasti v prevladujoči moderni ideologiji tehnološkega razvoja, ki je zasnovan na biološko evo-lucionističnem in tehnološko determinističnem pojmovanju tehnologije. Zlasti Mumfordov dokaz o adekvatnosti mega-stroja v primernih družbenih okoliščinah pa postavlja optiko tehnoloških sprememb med kontinuiteto in diskontinuiteto njenega razvoja. Kritika tehničnosti moderne tehnologije pripoznava kognitivne dimenzije tehnologije, ki vzpostavljajo prehod od hierarhičnega k interakcijskemu razmerju med znanostjo, tehnologijo in družbo. Kot ugotavljajo sodobne sociološke študije je tehnologija družbeno izoblikovana v heterogenosti družbenih in tehnoloških razmerij. In zato tehnološke spremembe niso več ra- zumljene kot vnaprej določen proces, ki se odvija po naravni trajektoriji, temveč so rezultat dinamičnega neravnovesja družbene heterogenosti in kontingenčnosti. Ključni pojmi: tehnologija, družba, tehnološki razvoj, tehnološki determinizem, tehnološki evolu-cionizem, znanost Andrej A. Lukšič LABORATORIJI SO ZAMENJALI PARLAMENT: POLITIKA, ZNANOST IN RAZVOJNE OPCIJE PRIHODNOSTI (Povzetek) Avtor dokazuje, da se je moč spreminjanja družbe preselila iz politike v polje subpolitike in sicer v polje znanosti. Razmišljanje o prihodnosti in oblikovanje družbe se je temu ustrezno začelo seliti iz parlamenta v raziskovalno-industrijske laboratorije. O idejah o alternativni družbi se ne razpravlja več v parlamentu ob razpravah pri sprejemanju novih zakonov, pač pa ob razpravah o aplikacijah mikroelektronike, genske tehnologije in informacijskih medijev. V modernizacijskem procesu zahodnih družb je delitev oblasti in moči med politiko in znanostjo zelo fluidna in se giblje znotraj sive cone političnega aranžmaja med tremi variantami, ki se med seboj ne izključujejo, kljub temu pa ima ena hegemonsko pozicijo: nazaj v industrijsko družbo (reindustrializacija), demokratizacija tehnološke transformacije in diferencirana politika. Od tega, katera varianta zavzema hegemonsko pozicijo, pa govori o stopnji splošne zavesti o tehnološkem riziku in družbenem tveganju kake družbe. Ključni pojmi: opcije razvoja, razmerje znanost -politika, riziko, tveganje, nova politika, industrijska družba, diferencirana politika, neokonzer-vativnost, socialna država Franc Mali ZNANSTVENO-TEHNOLOšKI RAZVOJ IN NJEGOVI RIZIKI (Povzetek) Prispevek se ukvarja s problemom znanstveno-tehnološkega razvoja in družbenim rizikom. Avtor POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN 281 izhaja iz teze teoretikov moderne, da je racionalna substanca modernih družb polna tveganj, nevarnosti in negotovosti. V okviru te izhodiščne predpostavke analizira družbeno vlogo velikih tehničnih sistemov pri produkciji rizikov. Dotakne se tudi vprašanja ustroja modernih funkcionalno diferenciranih družb in (samo)produkcije znanst-veno-tehnoloških rizikov. Njegova glavna teza je, da so kontroverze med eksperti v zadnjih nekaj desetletjih dodatno zmanjšale zaupanje v neomajno rast znanosti in tehnologije. Tudi rezultati raziskovanj v okviru slovenskega javnega mnenja so pokazali, da je prišlo do konstitucije kritične družbene zavesti glede znanstveno-tehnološkega razvoja in njegovih rizikov. Ključni pojmi: znanstveno-tehnološki razvoj, ri-zična družba, moderna Drago Kos REFLEKSIVNO DOJEMANJE NEVARNOSTI (Povzetek) Intenzivne razprave o rizičnosti družb visoke moderne lahko podležejo svojevrstnemu “senza-cionalizmu”. Temu se izognemo, če na rizičnost gledamo skozi koncept refleksivnosti. Na ta način je mogoče pokazati, da je dojemanje ne-varnosti v tesni zvezi z individualnim in institucionalnim opisovanjem dogajanja v modernem okolju. Sociološko je zlasti pomembno vprašanje, zakaj se je razprava o rizičnosti modernih družb tako razmahnila prav sedaj, ko pa je že “od nekdaj” znano, da kompleksne tehnologije poleg bogastva akumulirajo tudi tveganja. Besedilo poizkuša nakazati nekatere okoliščine, ki pospešujejo “rizikologijo” v družbah visoke moderne. Zatišje, nastalo ob “koncu velikih zgodb”, je šele omogočilo osredotočenje na nekatera dolgo zanemarjena vprašanja moderne. V razpravi pa je poudarjeno predvsem dejstvo, da se refleksivni individualec težko sooči s konceptom verjetnosti, ki nujno zamenjuje gotovost. Zaradi tega prihaja do zapletov na ravni rutinskega vsakdanjega življenja. To pa je poleg naraščanja rizičnih tehnologij tudi eden najpomembnejših razlogov, zaradi katerih so teoretske analize rizičnosti v modernih družbah precej oz. vedno bolj odmevne. Ključni pojmi: modernizem, racionalnost, rizik, refleksivnost, vsakdanje življenje Breda Luthar SUBJEKTIVITETA SKOZI TEKSTE V "DRUŽBI TVEGANJA" (Povzetek) Članek govori o subjektiviteti v “družbi tveganja” ali v visoki moderni. Obravnava transformacijo samorazumevanja in transformacijo interpretacije drugih in Drugega v visokomoderni družbi. Meni, da tekstualni sistemi epohe predstavljajo vire za samorazumevanje in sociabilnost. Da bi torej lahko govorili o pomenu kulturnih tekstov in praks značilnih za visokomoderno družbo (tudi njihovem političnem ali ideološkem učinku) se moramo najprej vrniti k subjektu in odgovoriti na vprašanje, na kakšen način poteka individualna samokonstrukcija in sociabilnost v družbi tveganja. Na koncu članek obravnava tržne interpretacije življenskih stilov - novih konstruiranih ko-lektivitet in oblik sociabilnosti, ki temeljijo na estetski refleksivnosti. Ključni pojmi: družba tveganja, visoka moderna, kulturni teksti, subjektiviteta, sociabilnost, ko-lektiviteta, refleksivni jaz, estetska refleksivnost, identitetna politika Zdenka Sadi SPREMEMBA EMOCIONALNIH STILOV (Povzetek) Članek izhaja iz teze, da so družbeno-struk-turalne spremembe povezane s spremembami emocionalnih stilov - to skuša prikazati na primeru procesa modernizacije in vzpostavljanja novih družbenih pogojev v dobi visoke modernosti. Avtorica poskuša najprej orisati nekatere ključne značilnosti moderne eksistence in odkriti zvezo z emocionalnimi oblikami življenja. Ugotavlja, da zahteva participacija v ključnih oblikah moderne družbene organizacije specifičen emocionalni stil, naravnanost k emocionalno kontroliranemu vedenju. V drugem delu članka poskuša pokazati, da predstavljajo nekatere družbene in kulturne okoliščine, ki označujejo dobo visoke modernosti 282 POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN tiste pogoje, ki določajo spremembe emocionalnega stila. Z naslonitvijo na koncept “kulture čustev” ugotavlja, da ta v dobi visoke modernosti vključuje več heterogenih trendov oziroma in-terpretativnih vzorcev. Medtem ko razkrajanje tradicionalnih družbenih oblik in vezi odpira nove možnosti emocionalnega samo-določanja, vodijo procesi individualizacije na drugi strani v nove oblike odvisnosti, standardizacije in kontrole, te pa kažejo nov način reintegracije oziroma societa-lizacije v sodobnih zahodnih družbah. Ključni pojmi: moderna /modernity; die Moderne/ emocionalni stili, emocionalne oblike življenja, kultura čustev Luk Van Langenhove, Robert Berloznik K DRUŽBENO KONSTRUKTIVISTIČNEM OGRODJU TEHNOLOŠKEGA OCENJEVANJA (Povzetek) Besedilo obravnava tehnološko ocenjevanje (TO) /t. assesment TA/ s stališča družbenega kon-struktivizma. Obstaja mnogo različnih praks in diskurzov TO in ne en sam pristop. V prvem delu so analizirane različne institucionalizacije TO, s poudarkom na upravnih in metodoloških problemih. V drugem delu besedila je obravnavan družbeni konstruktivizem in njegov pomen za razumevanje in boljšo organizacijo TO. Osrednja tema tretjega dela je predstavitev orisa pozicionistične teorije (positioning theory), novega družbeno kon-struktivističnega teoretičnega pristopa k TO. Po-zicionistična teorija pravi, da bi začetek študija TO moral biti študij diskurzov TO z uporabo konceptov pozicij TO, dejanj TO in scenarijev TO. Razumevanje odnosa med tehnologijo in družbenimi spremembami predpostavlja boljše razumevanje načinov razvoja scenarijev TO. Besedilo se zaključi z razpravo o praktičnih posledicah teoretičnega pristopa, predvsem o tem, kako lahko institucije bolje organizirajo TO. Ključni pojmi: tehnološko ocenjevanje, družbeni konstruktivizem Andrej Kirn RUSSELL-EINSTEINOV MANIFEST IN NEZAŽELENE POSLEDICE UPORABE ZNANOSTI (Povzetek) Ustanovitev gibanja Pugwash po drugi svetovni vojni je prva mednarodna institucionalizacija globoke etične zaskrbljenosti nad usodo družbene uporabe znanstvenih odkritij. V ospredju gibanja so bile bolj ali manj predvidene posledice rabe in zlorabe jedrskega orožja. Njegove pozornosti še niso pritegnile nenamerne in neželene posledice uporabe znanosti sploh. Znanost je zaslužna tako za uspehe kot tudi „kriva“ za njihove spremljajoče nezaželene, nehotene in nenamerne posledice. Oboje tvori celoto v danih znanstvenotehnoloških in družbenih pogojih. Če se odmislijo neželene posledice, se je treba odreči tudi želenim rezultatom. Znanstvenotehnična ustvarjalnost in družbeno prizadevanje pa lahko en splet želenih in neželenih posledic zamenja za drugega. Sporočilo Russell-Einsteinovega manifesta, da se je zaradi možnosti jedrskega samouničenja potrebno učiti in misliti na nov način, velja tudi za sodobno ekološko krizo. Ključni pojmi: želene in nezaželene posledice, namerne in nenamerne posledice, uporaba znanosti, odgovornost znanosti, napoved in razlaga, epis-temološki in ontološki izvori nezaželenih posledic Darko Lubi JEDRSKA PROLIFERACIJA (Povzetek) Prispevek se loteva zelo aktualnega mednarodnega politično-varnostnega vprašanja jedrske pro-liferacije s pretežno teoretičnega vidika, z dvema temeljnima ciljema: (1) na temelju pojmovne razlage dveh temeljnih oblik jedrske proliferacije (vertikalne in horizontalne) poiskati primerno definicijo njene horizontalne razsežnosti, (2) za omenjeni dve najpomembnejši obliki proliferacije ponuditi primerno slovensko poimenovalno rešitev. V nasprotju z vertikalno jerdrsko proliferacijo, ki preprosto pomeni količinsko in kakovostno rast arzenalov držav odkritih posestnic jedrskega orožja, pomeni prvi velik problem ob razpravi o horizontalni jedrski proliferaciji že njena definicija. POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN 283 Klasi~na (tradicionalna) definicija, po kateri je horizontalna jedrska proliferacija pove~evanje {tevila dr`av, ki so izvedle jedrsko eksplozijo ali jedrski poskus, je za sodobne razmere preozka. Enotna sodobna definicija pa ne obstaja, ker ni soglasja o tem, katere sestavine jedrske tehnolo{ke zmogljivosti in kateri postopki dr`ave na civilnem jedrskem podro~ju `e imajo jedrske oboro`itvene implikacije. Ob upo{tevanju stopenj na kontinuumu tehnolo{ko tehni~ne zmogljivosti za izdelavo jedrskega oro`ja in dejanske izrabe te zmogljivosti avtor ponuja svojo delovno definicijo horizontalne jedrske proliferacije. V njej njeno klasi~no definicijo zdru`uje s tremi kakovostnimi stanji v okviru sodobnega razumevanja tega pojma. Zaradi terminolo{ke praznine v slovenski obramboslovni terminologiji na podro~ju jedrske proliferacije in jedrske problematike nasploh in da se v njej ne bi zasidrali pomensko samo deloma ustrezni tujki proliferacija in proliferirati, je drugi del razprave namenjen iskanju njunega ustreznega slovenskega nadomestila. Na temelju etimolo{ko-semanti~ne razlage terminov proliferacija in proliferirati in upo{tevanja predstavljenega razumevanja angle{kih sintagem „vertical nuclear proliferation“ in „horizontal nuclear proliferation“ avtor ponuja slovenski strokovni javnosti v presojo po njegovem mnenju bolj ustrezni doma~i besedni zvezi jedrsko razra{~anje in jedrsko {irjenje. Klju~ni pojmi: jedrsko oro`je, jedrsko oboro`evanje, jedrska oboro`evalna tekma, jedrska tehnologija, jedrska proliferacija, obramboslovje, terminologija Andrej A. Luk{i~: »Das Risiko« »RIZIKO« OR »TVEGANJE« (Abstract) The author proposes that the term »das Risiko« (English: risk), which was introduced into the social sciences with Beck’s work Risikogesellshaft (1986), be translated into Slovene as »riziko«, a term known in the Slovene language since the beginning of the century and validated in Slovar slovenskega knji`nega jezika (The Dictionary of the Slovene Literary Language; 1994). The author maintains that this translation is more appropriate than »tveganje«, although the latter has become more or less common in Slovene social sciences. The author’s defence of his proposal is not only based on linguistics, but also on etymology and theory, in accordance with Luhmann’s analysis of the term risk. Keywords: Das Risiko, risk, riziko, tveganje, investigation of the plane of meaning Stojan Sor~an TECHNOLOGY AS MATERIAL CULTURE (Abstract) The understanding of technology in terms of material culture is an old epistemological and on-tological problem of human thought. Technology is historically defined by priority knowledge on one hand and a broad complex of culture and society on the other. The evolution of the ancient Greek term techne led towards the reduction of its meaning. Technology can be discussed in terms of modern machinery because the main emphasis is laid on society. This is particularly obvious in the prevalent modern ideology of technological development which is based on the biological evolutionist and technologically deterministic understanding of technology. But Mumford’s proof of the adequacy of the mega-machine in appropriate social conditions, in particular, sets the optics of technological changes between the continuity and discontinuity of its development. The criticism of the technicality of modern technology acknowledges the cognitive dimensions of technology, which create a transition from the hierarchical to the interactive relationship between science, technology and society. According to contemporary sociological studies, technology is socially modified in the heterogeneity of social and technological relations. For this reason, technological changes are no longer understood as a predetermined process taking place along a natural trajectory, but as a result of a dynamic imbalance between social heterogeneity and contingency. Keywords: technology, society, technological development, technological determinism, technological evolutionism, science 284 POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN Andrej A. Luk{i~ LABORATORIES REPLACE PARLIAMENT: POLITICS, SCIENCE AND FUTURE OPTIONS FOR DEVELOPMENT (Abstract) The author argues that society’s power to change has moved away from politics to the sphere of sub-politics, that is to the sphere of science. Accordingly, debates on the future and the forming of society have begun to move from the parliament to industrial research laboratories. The ideas of an alternative society are no longer discussed in the parliament during the adoption of new laws, but during meetings on the applications of micro-electronics, genetic technology and information media. In the modernisation process of western societies, the division of authority and power between politics and science is highly fluid and moves between three options within the grey zone of political arrangement, which are not mutually exclusive, although one of them holds a hegemonic position: return to the industrial society (re-industrialisation), democratisation of technological transformation and differentiated politics. The fact which of these three possibilities holds the hegemonic position points to the level of general awareness of technological and social risk in a certain society. Keywords: options of development, relationship science-politics, risk, new politics, industrial society, differentiated society, neo-conservatism, social welfare state Franc Mali SCIENTIFIC TECHNOLOGICAL DEVELOPMENT AND ITS RISKS (Abstract) The article deals with the problems of scientific and technological development and social risk. By applying the thesis of modern theorists that the rational substance of modern society is uncertain and risky, the author analyses the social role of large technical systems in creating risks. Furthermore, the author touches upon the problem of the functional differentiation of societies and the (self) generation of scientific and techno- logical risk. His main assumption is that the controversies among experts during the last few decades have also reduced public trust in the unlimited growth of science and technology. The results of public polls in Slovenia have shown that a critical social awareness concerning scientific and technological development and its risks has developed. Keywords: scientific and technological development, risk society, modernity Drago Kos REFLECTIVE UNDERSTANDING OF THREAT (Abstract) Heated discussions on the level of risk in the societies of high modernity may fall prey to a special kind of »sensationalism«. This can be avoided if risk is regarded through the concept of reflection. In this way, it is possible to point out that the perception of threat is closely connected with the individual and institutional description of developments in a modern environment. Of particular sociological significance is the question why the debate on the risk level of modern society flared up at this very moment if it has »always« been a known fact that complex technologies not only accumulate wealth but also risk. The article attempts to point out some of the circumstances which in societies of high modernity promote »riskology«. The calm which descended at the »end of the great stories« redirected public attention to some of the long-neglected modern issues. The article emphasises that the reflective individual finds it difficult to face the concept of probability which necessarily replaces certainty. For this reason, difficulties arise at the level of routine everyday life. And, apart from the increase in risk technologies, this is one of the main reasons why certain theoretical analyses of risk in modern society are extremely or even increasingly influential. Keywords: modernism, rationality risk, reflection, everyday life POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN 285 Breda Luthar SUBJECTIVITY AS SEEN THROUGH TEXTS IN THE »SOCIETY OF RISK« (Abstract) The article discusses subjectivity in the »society of risk« or high modernity. It deals with the transformation of self-understanding and the transformation of the interpretation of others and the Other in high modern society. The author maintains that the textual systems of the era represent sources for self-understanding and sociability. In order to be able to speak about the significance of cultural texts and practices characteristic of high modern society (including their political or ideological impacts), we must first return to the individual and answer the question how individual self-construction and sociability is carried out in a society of risk. The author concludes by discussing market interpretations of different lifestyles - of newly-formed collectives and forms of sociability which are based on aesthetic reflection. Keywords: society of risk, high modernity, cultural texts, subjectivity sociability collective, reflective self, aesthetic reflection, identity policy Zdenka [adl CHANGES OF EMOTIONAL STYLES (Abstract) The article is based on the thesis that changes in social structure are connected with changes of emotional styles. The author attempts to illustrate the issue on the example of the process of modernisation and establishing of new social conditions in the age of high modernity. The author first describes some of the key characteristics of modern existence and speculates on the connection between these and the emotional forms of life. She asserts that participation in the key forms of modern social organisation demands a specific emotional style or a tendency towards emotionally controlled behaviour. She proceeds by maintaining that certain social and cultural circumstances which determine the age of high modernity represent exactly the same conditions as those which determine the changes of emotional style. By drawing on the concept of the »culture of emotions«, she asserts that in an age of high modernity, this culture encompasses several heterogeneous trends or patterns of interpretation. On one hand, the disintegration of traditional social forms and ties opens up new possibilities for emotional self-determination whilst, on the other hand, the processes of individualisation lead into new forms of dependence, standardisation and control, which point to a new way of re-integration or socialisation in contemporary western society. Keywords: modernity /die Moderne/, emotional styles, emotional forms of life, culture of emotions Luk Van Langenhove, Robert Berloznik TOWARDS THE SOCIAL CONSTRUCTIVE FRAMEWORK OF TECHNOLOGICAL ASSESSMENT (Abstract) The article discusses technological assessment (TA) from the viewpoint of social constructivism. There exists a number of different TA practices and discourses rather than a single approach. In the first part of the article, different forms of TA institutionalisation are analysed, with the main emphasis on administrative and methodological problems. In the second part of the article, social constructivism and its implications for the understanding and better organisation of TA are discussed. The third part of the article concentrates on the presentation of the positioning theory, this new social constructivist approach to TA. According to the positioning theory, the beginning of the study of TA should in fact be the study of TA discourses through the application of concepts of TA positions, actions and scenarios. The understanding of the relationship between technology and social changes implies a better understanding of the ways of TA scenario development. The article ends with a discussion on the practical consequences of theoretical approach and, above all, on how TA could be better organised by institutions. Keywords: technological assessment, social constructivism 286 POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN Andrej Kirn RUSSELL-EINSTEIN MANIFESTO AND THE UNWANTED CONSEQUENCES OF THE APPLICATION OF SCIENCE (Abstract) The founding of the Pugwash movement after the Second World War represents the first international institutionalisation expressing great ethical concern over the consequences of the application of scientific discoveries in society. The movement’s main concern was the more-or-less foreseen implications of the use and abuse of nuclear weapons. At the time, the movement’s attention was still not directed towards the unintentional and undes-ired consequences of the application of science in general. Nevertheless, science holds the merit for both achievements and their accompanying unwanted and unintentional consequences. In the current scientific, technological and social conditions, the two form an indivisible whole. If we want to ignore the unwanted consequences, the desired results must be renounced as well. Scientific and technological creativity and social efforts can replace one plethora of wanted and unwanted consequences with another. The message of the Russell-Einstein Manifesto - that due to the possibility of nuclear self-destruction, humanity must find a new way of learning and thinking - is also valid in the present ecological crisis. Keywords: wanted and unwanted consequences, intentional and unintentional consequences, application of science, responsibility of science, forecasts and explanation, epistemological and onto-logical sources of unwanted consequences Darko Lubi NUCLEAR PROLIFERATION (Abstract) The article deals with the highly topical political issue of security concerning nuclear proliferation from a mostly theoretical point of view and with two main objectives: (1) to find a suitable definition of the horizontal dimension of nuclear proliferation, based on the notional explanation of its two basic forms (the vertical and horizontal), (2) to propose suitable Slovene terminology for these two main forms of proliferation. Unlike vertical nuclear proliferation, which simply denotes a quantitative and qualitative increase of nuclear arsenals in countries which are officially declared to own nuclear weapons, the mere definition of horizontal nuclear proliferation represents a great problem. The traditional definition, according to which horizontal nuclear proliferation denotes the growing number of countries which have conducted a nuclear explosion or a nuclear test is too narrow for the contemporary situation. Still, there is no single contemporary definition, for there is lack of consensus as to which elements of technological capability and which state procedures in the civil and nuclear sphere have the implications of nuclear armament. Considering the different levels of the continuous technological and technical capacity for the production of nuclear weapons and the actual use of this capacity, the author offers his, working, definition of the horizontal nuclear proliferation. He combines the traditional definitions with three quality conditions within the contemporary understanding of the notion. Due to the lack of Slovene defence terminology with regard to nuclear proliferation and nuclear technology in general and in order to avoid the only partially suitable foreign expressions such as »proliferation« and »proliferate«, the second part of the article concentrates on the search for suitable Slovene terminology. Based on the etymological and semantic explanation of the terms proliferation and proliferate and the understanding of the English terms »vertical nuclear proliferation« and »horizontal nuclear proliferation«, the author proposes to the Slovene public what he considers to be the most appropriate Slovene expressions: »jedrsko razra{~anje« and »jedrsko {irjenje«. Keywords: nuclear weapons, nuclear armament, nuclear armament race, nuclear technology, nuclear proliferation, defence sciences, terminology Andrej A. Luk{i~: „Das Risiko“ RISIKO ODER WAGNIS (Zusammenfassung) Der Autor setzt sich dafür ein, daß der deutsche Begriff „Risiko“ (engl.: „risk“), der durch Beck´s Buch „Risikogesellschaft“ (1986) in die gesell- POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN 287 schaftswissenschaftliche Denkweise Eintritt gefunden hat, durch den slowenischen Terminus „riziko“ (dt.: „Risiko) benannt wird und nicht durch den Begriff „tveganje“ (dt.: Wagnis), der sich mehr oder minder in der slowenischen gesellschaftswissenschaftlichen Denkweise durchgesetzt hat. Der Terminus „riziko“ ist im Slowenischen seit der Jahrhundertwende bekannt und vom Wörterbuch der slowenischen Schriftsprache (1994) zugelassen. Als Hauptargument führt der Autor in seinem Vorschlag nicht nur die Sprachnorm an, sondern auch andere etymologische und theoretische Begründungen, die auf Luhmann´s Analyse des Risikobegriffes basieren. Schlüsselwörter: das Risiko, „risk“, „riziko“, Wagnis Stojan Sor~an TECHNOLOGIE ALS MATERIELLE KULTUR (Zusammenfassung) Das Verständnis der Technologie als materielle Kultur stellt ein altes epistemologisches und on-tologisches Problem des menschlichen Geistes dar. Die Technologie ist nämlich durch das prioritäre Wissen auf der einen Seite und durch einen weiteren kulturellen und gesellschaftlichen Komplex auf der anderen Seite historisch bedingt. Die Entwicklung des altgriechischen Begriffes „techne“ ging in Richtung der Reduktion seines Inhaltes. Unter Technologie kann also die moderne Technik verstanden werden, bei der ein wesentlicher Schwerpunkt auch auf der Gesellschaft liegt, was sich gerade in der vorherrschenden modernen Ideologie des technologischen Fortschritts zeigt, die auf der biologisch-evolutionären und technologisch-deter-minierten Benennung der Technologie begründet ist, und Insbesondere Mumford´s Beweis über die Adäquatheit von Megamaschinen in geeigneten gesellschaftlichen Umständen fixiert technologische Veränderungen zwischen der Kontinuität und Diskontinuität ihrer eigenen Entwicklung. Die Kritik an der Technizität der modernen Technologie erkennt die kognitive Dimensionen der Technologie, die eine Brücke von einem hierarchischen zu einem interaktiven Verhältnis zwischen der Wissenschaft, Technologie und der Gesellschaft schlägt. Wie zeitgenössische soziologische Studien feststellen, wird die Technologie durch die Heterogenität gesellschaftlicher und technologischer Verhältnisse geformt, und deswegen werden technologische Veränderungen nicht mehr als ein im voraus bestimmter Prozeß verstanden, die nach einer natürlichen Trajektorie verlaufen, sondern als Resultat eines dynamischen Ungleichgewichts zwischen der gesellschaftlichen Heterogenität und Kontigentität. Schlüsselwörter: Technologie, Gesellschaft, technologischer Fortschritt, technologischer Determinismus, technologische Evolution, Wissenschaft Andrej A. Luk{i~ LABORATORIEN ERSETZEN DIE POLITIK: POLITIK, WISSENSCHAFT UND ENTWICKLUNGSMÖGLICHKEITEN DER ZUKUNFT (Zusammenfassung) In diesem Artikel beweist der Autor, daß sich die gesellschaftliche Macht von der Politik in die Wissenschaft verlagert hat. Überlegungen über die Zukunft und über die Gestaltung der Gesellschaft verlagern sich dementsprechend von den Parlamenten in industrielle Entwicklungslaboratorien. Über Ideen über eine alternative Gesellschaft wird nicht mehr im Parlament bei Gesetzesvorlagen diskutiert, sondern bei Diskussionen über elektronische Applikationen, bei der Gentechnologie und bei Debatten über Massenmedien. Im Mo-dernesierungsprozeß entwickelter Gesellschaften ist die Verteilung von Gewalt und Macht zwischen Politik und Wissenschaft in einem sehr fluiden Zustand, wobei sie sich in einer Grauzone des politischen Arrangement zwischen drei sich nicht ausschließenden Varianten bewegt. Dennoch nimmt eine der folgenden Varianten eine hegemonistische Position ein: zurück zur Industriegesellschaft (Reindustrialisierung), die Demokratisierung der technologischen Transformation und eine differenzierte Politik. Aufschluß über das allgemeine gesellschaftliche Bewußtsein gegenüber technologischen und gesellschaftlichen Risiken gibt jene Variante, die die hegemonistische Position einnimmt. Schlüsselwörter: Entwicklungsmöglichkeiten, Verhältnis zwischen Wissenschaft und Politik, Risiko, 288 POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN Wagnis, neue Politik, Industriegesellschaft, differenzierte Politik, Neokonservatismus, Sozialstaat Franc Mali DIE WISSENSCHAFTLICHTECHNISCHE ENTWICKLUNG UND IHRE RISIKEN (Zusammenfassung) Der Artikel befaßt sich mit dem Problem der wissenschaftlich-technischen Entwicklung und dem gesellschaftlichen Risiko. Der Autor geht vom Standpunkt der Theoretiker der Moderne aus, daß die rationale Substanz moderner Gesellschaften voller Wagnisse, Gefahren und Unsicherheiten ist. Im Rahmen dieses Ausgangspunktes analysiert der Autor die gesellschaftliche Rolle großer technischer Systeme bei der Schaffung von Risiken, wobei auch das Problem der Verflechtung moderner funktional differenzierter Gesellschaften und der (Selbst-)Produktion wissenschaftlich-technologischer Risiken betrachtet wird. Seine Hauptthese geht davon aus, daß die Kontroversen zwischen Experten in den letzten Jahrzehnten zusätzlich dazu beigetragen haben, daß das Vertrauen in das unbeirrbare Wachstum von Wissenschaft und Technologie gesunken ist; auch die Resultate der Meinungsumfragen in der slowenischen Öffentlichkeit haben gezeigt, daß es zu einer Konstitution des kritischen gesellschaftlichen Bewußtseins gegenüber dem wissenschaftlich-technologischen Fortschritts und seinen Risiken gekommen ist. Schlüsselwörter: wissenschaftlich-technischer Fortschritt, Risikogesellschaft, Moderne Drago Kos DAS REFLEXIVE ERFASSEN DER UNSICHERHEIT (Zusammenfassung) Lebhafte Diskussionen über die gesellschaftlichen Risiken in der Hochmoderne können einem eigenartigen „Sensationalismus“ unterliegen, den man vermeiden kann, wenn man die Risiken vom Standpunkt der Reflixivität aus betrachtet. Auf diese Art kann man darstellen, daß das Erfassen der Un-Sicherheit in einem engen Zusammenhang mit der individuellen und institutionalisierten Darstellung des Geschehens in der modernen Umwelt steht. Aus soziologischer Sicht ist vor allem die Frage von Bedeutung, warum gerade jetzt sich die Diskussion über die Risiken in modernen Gesellschaften so ausgebreitet hat, wo doch „seit jeher“ bekannt ist, daß komplexe Technologien neben Wohlstand auch Risiken akkumulieren. Der Artikel versucht einige Umstände aufzuzeigen, die die „Risikologie“ in den Gesellschaften der Hochmoderne vorantreiben. Die Stille, die am „Ende großer Geschichten“ entstand, hat es erst ermöglicht, daß man sich auf einige lange vernachlässigte Fragen der Moderne konzentriert. Die Abhandlung betont die Tatsache, daß sich das reflexive Individuum schwer dem Konzept der Wahrscheinlichkeit gegenüberstellt, weil dami gezwungenermaßen die Gewißheit wegfällt, was dazu führt, daß es zu Komplikationen auf der Ebene des alltäglichen Lebens kommt. Das ist neben dem Anwachsen von risikohaften Technologien einer der Hauptgründe, weshalb theoretische Risikoanalysen in modernen Gesellschaften stark bzw. immer stärker widerhallen. Schlüsselwörter: Moderne, Rationalität, Risiko, Reflexivität, alltägliches Leben Breda Luthar SUBJEKTIVITÄT IN TEXTEN DER „RISIKOGESELLSCHAFT" (Zusammenfassung) Der Artikel behandelt die Subjektivität in der „Risikogesellschaft“ bzw. in der Hochmodernen, bzw. die Transformation des Selbstverständnisses und die Transformation der Interpretation der anderen und des Anderen in der Hochmoderne. Die Autorin ist der Meinung, daß Textsysteme dieser Epoche Quellen für das Selbstverständnis und die Soziabilität darstellen. Um über die Bedeutung kultureller Texte und Praxen (aber auch ihren politischen und ideologischen Wirkungen), die typisch für die Hochmoderne sind, sprechen zu können, muß man zunächst zum Subjekt zurückkehren und die Frage beantworten, wie in der „Risikogesellschaft“ die individuelle Selbstkonstruktion und Soziabilität verläuft. Zum Schluß behandelt die Autorin Marktinterpretationen ver- POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN 289 schiedener Lebensstile - neue Formen der Kollektivität und Soziabilität, die auf der ästhetischen Reflixivität basieren. Schlüsselwörter: Risikogesellschaft, Hochmoderne, kulturelle Texte, Subjektivität, Soziabilität, Kollektivität, reflexives Ich, ästhetische Reflexi-vität, Identitätspolitik Zdenka [adl VERÄNDERUNGEN IN EMOTIONALEN STILEN (Zusammenfassung) Der Artikel geht von der These aus, daß ge-sellschaftlich-strukturellr Veränderungen mit Veränderungen von emotionalen Stilen verbunden sind, was an Beispiel des Modernisierungsprozesses und der Errichtung neuer gesellschaftlicher Bedingungen in der Hochmoderne gezeigt werden soll. Die Autorin versucht zuerst, einige bedeutende Charakteristika der modernen Existenz zu umreißen und die Verbindung mit emotionalen Formen des Lebens aufzudecken. Sie kommt zum Schluß, daß die Partizipation in Schlüsselfunktionen der modernen gesellschaftlichen Organisation einen spezifischen emotionalen Stil verlangt, der auf die Kontrolle des emotionalen Verhaltens gerichtet ist. Im zweiten Teil des Artikels versucht die Autorin darzustellen, daß einige gesellschaftliche und kulturelle Umstände, die die Hochmoderne kennzeichnen, jene Bedingungen vorstellen, die die Änderungen des Emotionsstils bestimmen. In Anlehnung an das Konzept der „Kultur der Gefühle“ stellt die Autorin fest, daß dieses Konzept in der Hochmoderne mehrere heterogene Trends bzw. Interpretationsmuster miteinschließt. Während der Zerfall traditioneller gesellschaftlicher Formen und Bindungen neue Möglichkeiten der emotionaler Selbstbestimmung einerseits ermöglichen, führen Individualisirungs-prozesse anderseits zu neuen Formen der Abhängigkeit, Standardisierung und Kontrolle, die eine neue Art der Reintegration bzw. Sozialisierung in modernen entwickelten industriellen Gesellschaften zeigen. Schlüsselwörter: Moderne, emotionale Stile, emotionale Lebensformen, Kultur der Gefühle Luk Van Langenhove, Robert Berloznik ZUM GESELLSCHAFTLICHEN KONSTRUKTIONISTISCHEN GERÜST DES TECHNOLOGICAL ASSESSMENT (Zusammenfassung) Der Text behandelt das Technological assessment (TA) aus der Sicht des gesellschaftlichen Konstruktionismus. Hinsichtlich des TA liegt nicht nur ein Ansatz vor, sondern viele verschiedene Praxen und Diskurse. Im ersten Abschnitt werden verschiedene Institutionalisierungen des TA analysiert, unter besonderer Berücksichtigung administrativer und methodologischer Probleme. Im zweiten Teil wird der gesellschaftliche Konstruktionismus und seine Bedeutung für das Verständnis und eine bessere Organisation des TA behandelt. Im dritten Teil des Artikels wird die „Positioning Theory“ umrissen - ein neuer gesellschaftlicher konstruktionistischer theoretischer Ansatz zum TA. Die Positioning theory besagt, daß am Anfang des TA-Studiums ein Studium der Diskurse zum TA stehen müßte, der die Konzepte der Positionen hinsichtlich des TA und die Akte und Szenarien des TAs mitberücksichtigt. Das Verständnis der Beziehung zwischen der Technologie und gesellschaftlichen Veränderungen setzt ein besseres Verständnis für die Art der Entwicklung verschiedener Szenarien voraus, die das TA betreffen. Eine Abhandlung über die praktischen Folgen des theoretischen Ansatzes, vor allem des Aspektes, wie aus institutineller Sicht das TA besser organisiert werden könnte, schließt den Artikel ab. Schlüsselwörter: Technological assessment, gesellschaftlicher Konstruktionismus Andre Kirn DAS RUSSELL-EINSTEIN-MANIFEST UND DIE UNERWÜNSCHTEN FOLGEN DER VERWENDUNG DER WISSENSCHAFT (Zusammenfassung) Die Pugwash-Bewegung nach dem Zweiten Weltkrieg ist die erste Institutionalisierung der tiefen ethischen Besorgtheit über das Schicksal der Verwendung wissenschaftlicher Entdeckungen seitens der Gesellschaft. Im Vordergrund der Be- 290 POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN wegung standen die mehr oder weniger vorhersehbare Folgen des Gebrauchs und Mißbrauchs von Atomwaffen. Das bedeutet, daß unerwünschte und unabsichtliche Folgen der Verwendung der Wissenschaft noch nicht behandelt wurden. Der Wissenschaft kommen sowohl die Erfolge als auch die Schuld für ihre unerwünschten, ungewollten und unabsichtlichen Begleiterscheinungen zu. Beide Aspekte bilden eine Ganzheit in den gegebenen wissenschaftlich-technologischen und gesellschaftlichen Umständen. Denkt man sich die unerwünschten Begleiterscheinungen weg, so muß man auch auf die gewünschten Ergebnisse verzichten, denn der wissenschaftliche Einfallsreichtum und die Bestrebungen der Gesellschaft können ein Netzwerk erwünschter und unerwünschter Folgen durch ein anderes ersetzen. Die Botschaft des Russell-Einstein-Manifests, daß wegen der Möglichkeit der Selbstvernichtung durch atomare Waffen eine neue Form des Denkens und Lernens notwendig ist, ist auch heute, zur Zeit der ökologischen Krise, von großer Bedeutung. Schlüsselwörter: erwünschte und unerwünschte Folgen, gewollte und ungewollte Folgen, Verwendung der Wissenschaft, Verantwortung der Wissenschaft, Vorhersagen und Erläuterungen, epi-stemologische und ontologische Ursprünge ungewollter Folgen Darko Lubi ATOMARE PROLIFERATION (Zusammenfassung) Der Beitrag beschäftigt sich mit dem hochaktuellen internationalen sicherheitspolitischen Problem der atomaren Proliferation aus überwiegend theoretischer Sicht mit den folgenden Zielen: 1. Auf Grundlage der Begriffserklärung zweier Grundformen der atomaren Proliferation (sowohl der vertikalen als auch der horizontalen) soll eine geeignete Definition für die horizontale Größenordnung gefunden werden. 2. Für die zwei wichtigsten Formen der atomaren Proliferation sollen geeignete slowenische begriffliche Erklärungen gefunden werden. Im Gegensatz zur vertikalen atomaren Proliferation, die die quantitative und qualitative Zunahme des Atomwaffenarsenals von Ländern darstellt, die in Besitz von Atomwaffen sind, stellt das erste Problem bei der Diskussion über die horizontale atomare Proliferation schon allein die Definition dieses Begriffes dar. Die klassische (traditionelle) Definition, wonach die horizontale Proliferation die Zunahme jener Länder darstellt, die Atomwaffentests oder atomare Versuche durchführen, ist den derzeitigen Verhältnissen nicht angemessen. Eine zeitgenössische allgemeingültige Definition existiert nicht, weil es keine Übereinkunft darüber gibt, welche Bestandteile der atomar-technologischen Möglichkeit und welche staatliche Schritte auf dem Gebiet der zivilen Nutzung der Atomenergie schon eine atomare Rüstung implizieren. Unter der Berücksichtigung der Stufen auf dem Kontinuum der technologischen und technischen Möglichkeiten zur Herstellung von Atomwaffen bietet der Autor seine Arbeitsdefinition der horizontalen atomaren Proliferation an, die neben der klassischen Definition drei qualitative Zustände zusammenschließt, die im Rahmen des zeitgenössischen Verständnisses dieses Begriffes stehen. Da es in der slowenischen Wehrwissenschaft an Termini auf dem Gebiet der atomaren Proliferation und der atomaren Problematik im Allgemeinem fehlt, ist der zweite Teil für die Bestimmung eines slowenischen Begriffes bestimmt; dies geschieht auch deshalb, daß sich begrifflich nur bedingt angemessene Fremdwörter wie Proliferation und proliferieren im Sprachgebrauch nicht verankern. Auf der Grundlage etymologisch-semantischer Erläuterungen der Termini Proliferation und proliferieren und der Berücksichtigung des vorgestellten Verständnisses der englischen Sintagmen „vertical nuclear proliferation“ und „horizontal nuclear proliferation“ stellt der Auto der slowenischen fachkundigen Öffentlichkeit zur Beurteilung die Begriffe „jedrsko razra{~enje (dt.: atomares Anwachsen)“ und „jedrsko {irenje (dt.: atomare Verbreitung)“ vor, die seiner Meinung nach angemessener sind. Schlüsselwörter: Atomwaffen, atomare Rüstung, atomares Wettrüsten, atomare Technologie, atomare Proliferation, Wehrwissenschaft, Terminologie POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN 291