AVSTR. KAŠČ. TOBAČHE DELAVSKE ZVEZE
lllllllllllllllllllllllllllllllllllll
Izhaja vsak petek
Uredništvo: Kopitarjeva ulica B
Naročnina znaša: celoletna . . K 4*— polnletna . . K 2'— četrtletna. . K 1—
Posamezna ktevUka stane 10 vin.
Št. 41.
V Ljubljani, dne 13. oktobra 1916.
Leto IX.
Slovensko krščansko socialno delavstvo o položaju.
Izvršilni odbor slovenskega krščansko .socialnega delavstva je sklenil soglasno tole izjavo:
Najvažnejše koristi slovenske krščansko socialne delavske organizacije zahtevajo, da se skliče avstrijski državni zbor. Tega ne zahtevajo edino koristi slovenskega krščansko socialnega delavstva, marveč tudi koristi našega slovenskega rodu, ki je s krvjo svojih sinov dokazal zvestobo državi v taki meri, da si je pridobil tisti armadni zbor, kateremu pripadajo slovenski vojaki, ime železnega zbora. Junaštvo vojakov, volilcev po splošni volilni pravici državnih poslancev, bi redno zasedanje državnega zbora v čast in v slavo naše države in njene svitle vladarske hiše, ki ji je slovenski rod neomaj-Ijivo in zvesto vdan, vzplamtilo dejstvo, da sami po svojih izvoljenih poslancih sodelujejo pri postavoldaji za koristi njih svojcev in v blagobit skupne in ožje naše domovine.
|V prvi vrsti je poklican državni zbor, da se peča z velevažnim vprašanjem aprovizacije, da bomo prebili siečno in slavno sedanjo svetovno vojsko. Druga reč je boj proti sedanji grdi diaginji, ki more uspeti le z vsestranskim sodelovanjem ljudstva po svojih Poslancih izvoljenih po načelih splošne in enake volilno pravice.
Izpopolnitev delavskega zavarovanja prepotrebna stvar! Reformirati se mora bolniško zavarovanje, ž njim zavarovanje svojcev, skrb za matere in dojenčke; razširiti se mora nezgodno zavarovanje; nujna potreba veleva uvedbo starostnega in invalidnega zavarovanja.
Fujna potreba veleva, da se državni zbor takoj peča z nujnim vpraša-
njem o skrbi, da se takoj po vojski začne redno industrialno življenje in zagotovi delavstvu kruha in zaslužka.
Izvršilni odbor slovenskega krščansko socialnega delavstva.
XXX
V zadevi penzijonistov in penzijo-nistinj tobačnih delavcev in delavk, ki
niso bili deležni draginjskib doklad, je posredoval posl. dr. Krek pri finančnem ministrstvu. Upati je, da se bo ta reč rešila tako, kakor to žele upravičeno prizadeti. V tej stvari bo posredovala pri finančnem ministrstvu tudi deputacija krščansko socialnih poslancev.
XXX
Izvršilni odbor slovenskega kršč. soc. delavstva je poslal ravnateljstvu državnih železnic v Trstu in železniškemu ministrstvu sledečo vlogo:
Slov. kršč. soc. delavska stranka vlaga na visoko ravnateljstvo državnih železnic v Trstu sledečo
spomenico:
S 1. oktobrom letošnjega leta je zopet začel voziti na progi Jesenice — Ljubljana jutranji gorenjski vlak, ki prihaja na postajo Ljubljana glavni kolodvor ob 7. uri 43 minut zjutraj. Kakor zelo pozdravljamo novi vlak, si le usojamo prositi, naj bi sc vožni red jutranjemu gorenjskemu vlaku priredil tako, da bi ta vlak prihajal v Ljubljano vsaj eno uro prej. S sedanjim voznim redom je pač ustreženo dijaštvu in tistemu uradništvu, ki stanuje izven Ljubljane; ustreženo je tudi tistim meščanskim in kmetskim plastem prebivalstva na Gorenjskem, ki imajo opraviti v Ljubljani bodisi pri oblastih ali ki prihajajo v glavno mesto vojvodine Kranjske po drugih opravkih. Nikakor pa ne odgovarja novi vozni red interesom delavcev in delavk, stanujočim v ljubljanski okolici, ki prihajajo vsak dan na delo v Ljubljano. V poštev prihajajo glede na gorenjsko progo po-
sebno občine Št. Vid nad Ljubljano, Tacen in Medvode, oziroma postaje Vižmarje in. Medvode in deloma tudi postaja Škofja Loka. Naše organizacije so svoj čas že prosile, bilo je to pred sedanjo vojsko, naj vozi v Ljubljano gorenjski vlak tako zgodaj, da se bo moglo voziti z njim delavstvo na delo V Ljubljano. Reklo se nam je v rešitvah tozadevnih vlog naših organizacij, da se bodo pri sestavi bodočih voznih redov ozirali na želje delavstva. Če je bilo potreba prejšnjega dohoda jutranjega gorenjskega vlaka že pred sedanjo vojska zelo nujna, je to sedaj tudi že zato še perečejše vprašanje, ker so se obuvala strašno podražila in ker se je tudi kvaliteta usnja iz raznih razlogov poslabšala. Delavstvo prihaja iz zgoraj navedenih občin v Ljubljano na delo, tako da hodi po eno uro ali pa še tudi po dve uri v Ljubljano. Bojimo' se, da bodo slaba obuvala povzročevala bolezni med delavstvom: prehlajenje, bolezni na sopilih itd., delavski rod bo oslabel še bolj, kot že slabi iz znanih vzrokov radi prehrane. Končno opozarjamo še na okolnost, da se pri sestavi voznih redov jutranjim vlakom železniške uprave na celem svetu ozirajo na to, da ustrezajo jutranji vlaki koristim industrijskih središč čs tem, da se lahko vozijo zvečer delavci in delavke z dela domov v okolico in da sc lahko vozijo tudi zjutraj z doma na delo v industrijsko središče. Glede na to okolnost, ki je velike socialne higijenske važnosti: splošno stremljenje na celem svetu meri danes na to, naj se naseljuje delavstvo na deželi in da se dela proti nakupičenju delavskih množic v posameznih krajih, tudi govori za našo željo. Praksa pri sestavi voznih redov na celem svetu se ozira no to, da se omogočuje vožnja delavcem zjutraj in zvečer tako', da se pri delu ne zamude delovne dobe. Glede na najvažnejše industrijsko središče na Kranjskem ustrezajo interesom delavstva popolnoma vozni redi zjutraj in zvečer kamniške in vrhniške 'železnice. Deloma ustrezate tem interesom tudi večerna vlaka na gorenjski in dolenjski progi državnih železnic. Delavskim koristim in koristim industrije pa ne ustrezajo vozni redi jutranjih osebnih vlakov. Iz navedenih razlogov
prosimo:
Visoko ravnateljstvo c. kr. državnih železnic v Trstu se blagovoli pri sestavi bodočih voznih redov ozirati na koristi delavstva in industrije po zgoraj obrazloženih načelih.
Izvršilni odbor „slovensko krščansko socialnega delavstva v Ljubljani.
L j u b 1 j a n a, 4. oktobra 1916.
XXX
Prepis te vloge je doposlal izvršilni odbor slovenskega krščansko socialnega delavstva predsedniku Slovenskega kluba, poslancu dr. Korošcu, s prošnjo, naj se kot šef naše državnozborske delegacije zavzame za to reč; dalje smo prosili za intervencijo v tej reči tudi poslance dr. Kreka, Jarca in Gostinčarja. Prepis vloge smo poslali tudi trgovski in obrtni zbornici za Kranjsko s prošnjo, naj podpira to našo zadevo, ker to delavsko zadevo krijejo tudi koristi industrije in obrti. Končno smo obvestili v zadevi jutranjega gorenjskega vlaka tudi županstva občin Št. Vid nad Ljubljano, Ta-cenj in Medvode s prošnjo, naj nastopijo tudi one v tej zadevi.
Eksekutiva katoliško slovenske organizirane delavske demokracije.
Slovenski svetec dobroljivosti.
Dr. Krek nam je povedal pred nekaj leti na svojih predavanjih v Slovenski Krščansko Socialni Zvezi to-le resnično povest ob priliki, ko nam je predaval o krščanski milosrčnosti. Da se ne pozabi, jo zapišem; ker je od takrat preteklo že nekaj let, bilo je to predavanje še v »Unionu«, tam kjer se nahaja sedaj gostilna »Abstinenta«. Ne morem jamčiti za vsako besedo, če si
EkOpilh.	H. Conscience.
Komaj je izginil skozi vrata, pa je Cecilija vstala, zarigljala vrata, se nato vrnila v sobo, kjer se je zgrudila na kolena in s povzdignjenima rokama molila, naj jo preljubi Bog varuje.
Tišina, moreča, je v tem prostoru. Njeno srce se ji je zlajšalo v tihoti, grenko je plakala, ko je goreče molila.
Od časa do časa je zažvižgal skozi dimnik veter ali je pa zaškripala kaka stara deska. Ustala je in šla proti vratom, kjer je prisluškovala; obledela je od strahu; a prisluškavala je le.
Kar sliši lahno trkanje: skrivnostno in zamolklo; skoraj ga ni slišala. Vstala je in šla proti vratom. Trkanje se je ponovilo.
»Kdo je tu,« je ravno tako tiho vprašala Cecilija, kakor da jo nadvladuje glas od zunaj.
»Ali ste sama, ljuba Cecilija,« je čula razločno skozi luknjo ključavnice?
»O ljuba Kaet,« je odgovorilo dekle, ko jo je izpoznala po glasu, »za Boga svetega, pojte, pojte proč od naše hiše.«
nisem kaj prav zapomnil, naj pa dr. Krek popravi v našem listu:
»Omeniti moram nekega moža, ki mi je ostal globoko v spominu. Bil sem takrat še mlad kaplan; stanoval sem v šenklavškem župnišču. (Predno je bil imenovan dr. Krek za profesorja bogoslovja, je bil šenklavški kaplan in je takrat med drugim ustanovil slovensko krščan. social, delav. organizacijo, Ljudsko posojilnico, prvo slovensko krščansko socialno glasilo »Glasnik«, katerega je sam urejeval, spisal je tam tudi »Črne bukve kmečkega stanu«, delo, ki je izhajalo kot podlistek »Slovenca« itd.) Moj sosed je bil rajni kanonik Luka Jeran: oče revežev in dijakov. Nekega dne je prišla prosit neka beračica k meni; poznalo se ji je, da je nekaj pila. Mislil sem si, da,sem dolžan, da jo okregam. Nahajal sem se takrat na hodniku. Reva je šla tudi h kanoniku Jeranu; potrkala je na vrata, gospod je prišel ven, ji nekaj stisnil v ro_-ko s tistim dobrohotnim godrnjanjem, ki se mu je tako podalo, kadar je občeval z reveži. Meni, mlademu kaplanu se je to čudno zdelo. Stopil sem h gospodu kanoniku in rekel:
»Niste li, gospod kanonik, zapazili, da je bila pijana?«
Dobrovoljen smeh se je pojavil na častiljivem obrazu starega moža, ne da bi bil pomislil, je rekel:
»Kaj hočete, reva je, potrebna; če si ga privošči, saj drugega veselja na svetu nima.«
Zardelo mi je lice sramu, ko sem
čut to besedo neizkušeni mladenič moža, prepojenega po duhu krščanske ljubezni, ki se je tako visoko povzpel v popolnosti.«
Tako dr. Krek.
Rajni kanonik Luka Jeran je bil svet mož. Ko je umrl, smo vsi Ljubljančani rekli: svetnik je umrl. Kaj je bil ljubljanskim revežem, smo slišali iz
»Sama ste? Saj nekaj minut me spustite v sobo,« je prosila Kaet.
»Ne smem. O, odstranite se. Tresem se groze, če pomislim, da bi vas on lahko videl!«
Tišina, precej časa; a kmalu nato se je milo tožeče čul glas od zunaj:
»O, Cecilija, moja uboga Miken leži tu na vašem pragu, ona umira lakote; košček kruha jo lahko reši; boste li otroku odrekla ta košček kruha?«
Dekle se ni več obotavljajlo in* premišljevalo, če je to, kar je slišala, resnično ali izmišljeno. Pričela se je tresti in strmela proti zapahu; počasi je stegovala roko, da ga. odpahne. A nekaj časa se je še obotavljalo, kakor da se boji, če bi si ne opeklo prstov ob zapahu.
»Hitro, hitro!« je stokal glas od zunaj. Prepozno ji boste sicer pomagala-«
Cecilija je nato zelo hitro odpah-nila zapah, a odprla je vrata le na pol; a beračica, ko je to zapazila, je s silo udrla notri- Ko je videla, da jo Cecilija vprašajoč gleda in da se hoče naglas čuditi, ji je položila roko na usta in ji je skrivnostno šepetala:
ust profesorja dr. Kreka. Posebno velik dobrotnik je pa bil dijakom. Še zdaj jih živi veliko na dobrih mestih, ki bi ne bili to, kar so, če bi rajnega Luke Jerana ne bilo. Bil je v pravem pomenu besede oče revežev in dijakov. Poznala ga je cela dežela- Kmečki očanec, ki je pripeljal sina na ljubljanske šole, je že doma izvedel: pojdi h gospodu Jeranu. Umrl je kot revež. Če se prav spominjam, mu je stolni kapitelj preskrbel pogreb. Spoštovalo ga je vse: tudi tisti, ki sicer vihajo nosove, kadar od daleč zagledajo duhovnika, če so morebiti postali tudi le s pomočjo duhovnikov visoki gospodje in če so tudi morebiti podedovali kake strice župnike. O njegovi pobožnosti ne bomo pisali; samo to: s pobožnostjo je združeval globoko ponižnost in veliko ljubeznivost. Za vse kar je bilo lepo in dobro, je bil sveti mož navdušen. Ni pa bil samo človekoljub, bil je navdušen Slovenec, odločen in neustrašen ravno tako za pravice svojega materinega jezika, kakor za svetinje tiste svete vere, ki nas jo je učila naša mati. Nemškutarijo je ta sv,eti mož ostro obsojal, dasi so mu bile kake osebne mržnje popolnoma tuje in se je boril proti njej z besedo in s svojim ojstrim peresom.
Kot časnikar je izdajal in urejeval »Zgodnjo Danico«, list, ki je visoko dvigal sveto zastavo naše stvari; naše stvari, pravim:	naša stvar je večna
resnica, ljudje se menjajo, se starajo in umirajo, stranke so od danes do jutri; naša sveta resnica, naša stvar, ta bo pa ostala, ker ona je na skalo zidana.
Rajni Jeran je bil navdušen Slovenec, ki je za naše narodne pravice zelo odločno nastopal. A tudi kot navdušen narodnjak svojega verskega prepričanja ni nikdar skrival. Zapiše se zdaj včasih beseda, da je bila »Jeranova« struja nasprotna lepi umetnosti, recimo svobodnemu razvoju lepo-
»Molčite! Moj otrok je zdrav in se mu dobro godi na Kapeličnem dvoru. Varala sem vas, da dobim pristop k vam, ker morala sem govoriti z vami. Kje je vaš stric? Dobro, on naju ne sme slišati.«
»O, odstranite se za sveto Kriščevo voljo! Tis se lahko vrne v nekaterih minutah,« je boječe prosilo dekle.
Kaet je šla k jedilni omari, vzela je hleb iz nje, kakor da bi bila doma, odrezala je kos kruha; nato je zopet zaprla jedilno omaro in je rekla Ceciliji:
»To je miloščina, ki ste mi jo dala; drugega mu ne recite. Videla sem ga; k notarju je šel. — Ne prosite me, naj grem. Tri mesece sem prežala na ta trenutek; da vas vidim in da govorim z vami, sem stala vsak dan od jutra do večera blizu samostanskega dvora in hodila okoli. Znati moram, kaj se godi tu. Brez namena J is ni šel k notarju:	gotovo gre za resne in važne
stvari, ki potrebujejo svoj čas. Kmalu se zato ne bo vrnil domov. A ljuba deklina, bleda ste in shujšala ste liki mrlič. Govorite, povejte, kaj se je zgodilo, da ste se tako strašno izpreme-nila?«
slovja. Saj to ni res. Tisti, ki tako pi-šejoj se pač niso vglobili v tiste čase, v katerih je živel Luka Jeran in tisti ožji njegov krog, o katerem se včasih zelo neokusno zapiše, da so bili starokopitni. Naše kulturne povestnice so se precej polastili tisti, ki niso našega duha. In njih predsodki proti našim kulturnim stremljenjem povzročajo, da se, recimo, Jeranova struja po nekaterih ne presoja s tisto nepristranosti o, s kakršno bi se morala. Samo mimogrede: kdo je znašal skrbno kamenčke naše slovstvene povestnice skupaj in ji gradil temelj: ni li bil to rajni častni kanonik profesor Marn, o katerem je prav dobro znano, da je bil velik občudovalec dr. Prešerna. Če ni želela »Jeranova« struja takega razvoja našemu leposlovju, s kakršnim osrečujejo sedanji rod gotovi »klafači« celo v »Slovanu«, jim moramo v tem oziru le pritrjevati.
Ozračje je bilo v Jeranovih časih zelo ugodno gotovim izrodkom. Razen duhovščine je bilo narodno misleče slovenske inteligence le malo; in kar je je bilo, se seveda ni zapirala svetu in je vplivalo nanjo klafaštvo, ki je takrat celo v nemškem dnevnem časopisju v tistih kulturnobojnih časih 'bujno cvetelo; hvala gre »starokopdtarjem Jeranove struje«, da se je pričelo v našem leposlovju klafati šele v zadnjih dveh desetletjih. Bili so pa ti »starokopitar-ji« učeni Ijudje;.morebiti bolj globoki, kot sedanji rod, idealni za verske in za narodne svetinje, neupogljivi, pripravljeni prinašati velike žrtve in so jih tudi prinašali. Zato so pa tudi imeli pravico, da so povedali, če jim ni bilo kaj všeč.
Delavstvo posebno je ohranilo rajnega svetega moža, kanonika Jerana, v uajhvaležnejšem spominu. Bil je nekaj časa tudi kaplan v Trnovem, pravi fari ljubljanskih revežev. In spominjam se, da mi je pripovedovala neka delavka iz
te fare, zdaj je že pod rušo, kako dobri da so bili gospod Jeran v Trnovem kot kaplan. Od hiše do hiše so obiskovali revne delavske družine; otročičem so prinašali kruha, jim kupovali čevlje obleko ..., o, vsakega reveža so poznali. No, še zdaj me ustavijo, če me srečajo in vprašajo: »No, ti, ali si pridna? Vidim, da si, kako ti gre —«, naji’ajši bi mi kaj stisnili v roko; a ker jih poznam, jim odgovorim: »O, saj služim, lahko se preživim«, in z veselim smehom so odšli: »Le pridna bodi!« Solze so rosile rajnici, ko mi je to pripovedovala po pogrebu svetega moža.
In o tem svetem možu, velikem dobrotniku revežev, o velikem pospeševalcu posebno afriških misijonov, o očetu dijakov, o velikem delavcu na versko-kulturno-narodnem polju našega naroda še nimamo obširnega životopisa. Skoraj obupavam; da ga bomo kdaj dobili; tistih, ki so ga natančno poznali, je vedno manj in kar jih je, so preobloženi z drugim vsakdanjim delom. Obupavam, če bomo dobili nar tančen životopis o rajnem tudi za našo stvar prezaslužnem in nesebičnem politiku kanoniku Klunu in o rajnem prezaslužnem kardinalu Misiji. In morebiti nas bodo tudi na tem polju prehiteli svobodomiselni krogi in morebiti bodo s svojo nehote pristransko sodbo podali poznejšemu rodu in tudi našim ljudem napačne predstave o možeh, katerih zaslug se še mi kmalu ne bomo več spominjali, ker slabost človeka je, da pozna hvaležnost in zvestobo le, dokler mu koristita.
Kako delajo vojne pošte?
Važnost vojne pošte se v splošnem ne ceni v tisti meri, ker jo občinstvo dovolj ne pozna. Vojska je dokazala, da ne zmaga le množica, marveč konč-
no vedno le tisti duh, ki preveva armado. Topla obleka in dobra hrana sta moči armade neobhodno 'potrebni stvari, a tudi duša potrebuje svoje hrane. Prinaša ji jo vojna pošta: pisma iz domovine spominjajo borilca njegove domačije in rodbine, za kateri se vojskuje; časopisi ga pouče, kaj se godi na raznih bojiščih.
Vojna pošta prične poslovati šele med vojno. Naloga ji je posebne vrste: v mirnih časih se naslavljajo vsa pisma na gotov kraj, zdaj pa potuje pismo v kraje, ki so pošiljatelju popolnoma neznani, ker je bivališče naslovljenca odvisno od raznih okolnosti.
Peti dan po mobilizaciji je napravila vojna pošta svoje prve korake, ki so bili seveda začasni; trdno se je ustalila šele čez nekaj dni, ko je došlo dovoljenje višjega armadnega poveljstva. Dobila je novo, postavno ogrodje. Dopisovanje vojakov in vojakom je oproščeno poštnine, smatra se takorekoč kot »poštnine prosti službeni predmet«, ket se nahaja pač vsak posamezni vojak v službi domovine. Nova navodila poučujejo, da je vsako vojakovo bivališče tajnost, katere ne sme nihče izdati, da se zabrani vohunom in sovražniku izvedeti, kaj se strategično namerava.
Državni poštni uradi sodelujejo roko v roki z vojno pošto, ker primerno urejajo pošiljatve in preskrbe, da se pošljejo naprej. Pismo naslovljeno v najoddaljenejšem kraju države kakemu svojcu na bojišču, potuje predvsem k bližnjemu poštnemu uradu, od-tam potuje pa na »prebiralno mesto vojne pošte«, ki ga pošlje zbiralnici vojne pošte. Naše pismo dozdaj še ni prekoračilo državne meje. Pri vojno-poštni zbiralnici, zadnjem osrednjem mestu za etapsko črto, se bo nakazalo »glavnemu vojnemu poštnemu uradu«, odtam se šele pojšlje vojnemu poštnemu uradu dotične armade in divizije.
»Ket, ljuba Ket, ne smem govoriti/ je odgovorilo dekle.
»Kaj ? Govoriti ne smete ? Česa li sc bojite? Saj gleda že smrt iz vaših oči Umevam, lump Tis vam je zapovedal da molčite. Uničil bi vas rad. Vseem mu je, samo da bi dobil vašo dedišči no. Vi, vsled vašega dolgotrajnega trp ljenja upognjena, vi mu hočete s svojt bojazljivostjo pomagati, da bi zmagal' Se li ne bojite, da boste razjarili Boga ker dopuščate, da bi se proti vam na Perjena zloba uresničila? Odgovoriti mi lahko na to, da ste sama gospoda nca svojega življenja. Mogoče! A če bc
Hr?,!LSmrt Poročila, še smrt kakeg« diugega, ki gine ljubezni do vas. ?<
• '"Bog! Bog!« je vzdihnilo dekle, Val le Bart zbolel?«
»Kako morete še vprašati, Cecili-ja?« je Ket nadaljevala. »Gotovo niste Mislila nanj, niste žalovala zanj, od ai Va^e hišo več videle?« Dekla se je zgrudilo na stol in je PGčclo Plakati.
»Ket,« je stokalo, »morebiti ni prav, da vam odkrivam svoje srce! O, več em trpela, kakor je trpel on; on nam-reč še vidi solnee, polja, luč; čuje gla-
sove prijateljev; mater ima; in jaz? Drugega ne slišim, kakor psujejo me in preklinjajo; ne vidim drugega, kakor te štiri stene moje ječe in ... njegovo podobo pred mojimi zaplakanimi očmi.«
iVeselo se je beračica zasmehljala; nežno je stisnila dekletovo roko in jo vprašala:
»Torej ga ljubite, Cecilija?«
Dekle je sklonilo glavo, da prikrije sramežljivo rdečico, ki je hitro pobarvala njeno lice.
»O, Cecilija, povejte mi, da ga ljubite!«
»Ne smem, Ket, vi bi ne ohranili skrivnosti mojega srca.«
»A Cecilija, če lahko s tem rešite življenje enemu človeku?«
»O, potem naj pa ve, kar sem dozdaj še sama sebi prikrivala. Najbolj me je dozdaj žalostila ločitev oddijega v celem mojem življenju; če bom umrla, bo vzela moja duša spomin nanj k Bogu.«
Ket je vstala in gledala čez polje v prosto naravo. Nato se je vrnila in rekla:
»Tisa še ne vidim. A pogum, Cecilija; uprite se grožnjam in ljuti nasilnosti tega lopova!«
»O, Ket,« je dekle šepetalo, kakor da bi ne bilo čulo, kar je rekla prijazna žena, »recite, če je Bart res bolan?«
»Bolan pravzaprav ni,« je odgovorila Ket, »a bled je, upadel je in hira ravno tako, kot vi, ljubo dekle. A kljub temu se hitro bliža grobu in gotovo bo umrl, če se mu ne dobi tolažbe. A zdaj, hvala Bogu, zdaj sem našla mazilo njegovemu ranjenemu srcu. Cecilija, čujte, povejte, kaj se je tu godilo?«
»Povedala bom, a Ket, obljubite mi, da ne bodete nobenemu ničesar povedala! Vpraša se večkrat, kaj je še hujše kot smrt; jaz pa poznam to reč: Tis pritiska na to, da bi ga poročila.«
»To sem si mislila,« je žena tiho zašepetala.
»Moj stric zahteva to vsak dan; a rajši tisočkrat umrjem, kakor da bi mu bila v tem slučaju pokorna! Preganjajo me zato: psujejo, stradajo; ginem strahu in bojazni; a prosim vas, kakor se le Bog prosi: ne recite Bartu o tem niti besedice: sujejo me, pretepajo me in delajo z menoj kot z živaljo.«
Tudi ta »glavni vojni poštni urad« se še nahaja pri železnici in napreduje z ofenzivo. Pismo je potovalo do zdaj kakor potuje v mirnih časih. V železniških vozovih se prebirajo: vreče v neprekinjeni dnevni in nočni službi, da se lahko pisma nakažejo vojnim poštnim postajam.
Pravo .vojno in težavno pošiljanje se prične šele na koncu železniške proge. Vreče se prelože na vozove, ker lastni poštni avtomobili ne zadoščajo za velikanske množine pošiljatev, morajo nastopiti tudi stari poštni vozovi in tudi druga vozila. Ti poštni oddelki se morajo kretati za če.tami in prično tudi med najkrajšimi odmori takoj poslovati. Primeren uradni prostor se seveda komaj dobi; najboljše hiše je večinoma že zasedel štab; v kakem skednju ali v kakem skladišču prične poslovati vojna pošta. Napisna deska se hitro pritrdi na kako drevo ali na brzojavni drog; poslovati prično med korakajočimi, počivajočimi ali vojskujočimi se četami.
To je zadnja postaja, ki pošilja po-šiljatve že naravnost v bojno črto. Tja seveda ne vozi več poštni avto in noben poštni voz. Vreče se nalože na vojne kuhinje, ali pa pridejo častniki in ordo-nance sami ponje. Zadnji jih razdeli pri stotniji častnik, ki vsakega posebej pokliče imenoma, naj pride po pošiljatev. Kolikokrat se zgodi, da se poklicani ne more več prijaviti, takrat potuje pošiljatev nazaj s trdim kolkovim od-tiskom »pogrešan« ali »v bolnišnici«.
Drobiž.
Protialkoholne demonstracije na Irskem. Protialkoholne demonstracije prirejajo na Irskem. V Befforstu je priredilo nad 30.000 žensk demonstracijski izprevod proti javni prodaji žganja. Na čelu demonstrantinj je šla grofica Hillmorcy.
— Napadalec na pokojnega prestolonaslednika umrl. Pred par dnevi je umrl v vojaškem zaporu v Mollersdorfu eden izmed tovarišev atentatorja Principa na pokojnega prestolonaslednika in njegovo soprogo — Mitar Kero-v i ć j kateri je bil obsojen v dosmrtno ječo.
Izdajatelj Fran Ullreich, Dunaj. —	Odgovorni ured-
nik Jože Gostinčar. — Tisk K.at. Tiskarne.	
	
	
Najboljša in najcenejša zabava
v Ljubljani je v
v deželnem gledališču.
Obiskujte vedno »Kino Central«, kjer se za ma! icoar dobi bogato razvedrilol
Gospodarska mm v Ljubljani
ima^v zalogi
jedilno olje, riž, čaj, kakor tudi vse drugo Špecerijsko blago.
Oddaja na debelo 1
Za Ljubljano in okolico je otvorila
mesnico
v semenišču v Šolskem drevoredu kakor tudi
špecerijsko trgovino
na Dunajski cesti štev. 30.
Kdor pristopi kot član h „Gospodarski zvezi", dobi izkaznico, s katero ima pravico do nakupa v mesnici in trgovini.
1	35ogata zaloga ženskih ročnih del in zraven spadajočih potrebščin.	1
S- -o o N D. tri	F Mprffll LJUBLJANU 1 . U1G1 «901 Mestni trg 18. Trgovina z modnim in drobnim blagom. Vallka izber vezenin, čipk, rokavlo, nogavic, otroško obleke in perila, pasov, predpasnikov, žepnih roboev, ovratnikov, zavratnlo, volne, snkanoa Itd.	'*• * \ '» S
i	JPredtiskanje in vezenje monogramov in vsakovrstnih drugih risb.	1
Priporočamo cenjenemu občinstvu edino domačo tvrdko
»Ipec Vok
. specijalni trgovina šivalnih s'rojev in koles Ljubljana, Sodna ul. 6,
katera ima po ugodnih cenah In obrokih od strokovna-kov priznano najboljše šivalno stroie v Evropi in to soPFAFF zalogi, roletna pismena garancija)
Polili o voženju vsali ds brezplačno. Pridni posredovalci se iSčejo
1 7/	7/	7/	7/	7/	7/	7/	7/	//	7/	VC ~VC 'ČT \\	\\ W Vv \\ 'X \V~T	
j A. &	ens ABEMMlf ^ H Velika zaloga manufakturnega blaga, različno £ sukno za moške obleke, volneno blago, kakor a S ševijoti, popelin, delen, itd. za ženske obleke. — | Perilno blago, cefirji, kambriki, balisti v bogati £ izbiri. Različno platno in šifoni v vseh kako-J “ vostih in širinah; potrebšine za krojače in šivilje. * » Flanelaste in šivane odeje, različne preproge za s postelje, kakor tudi cele garniture. — Novosti = v volnenih in svilenih robcih in šalih. Namizni Z prti, servijeti in brisalke iz platna in damasta. J J;	Priznano nizke cene!	k M©§tai trg 11®1® Posebni oddelek za pletenine in perilo. Vse =; vrste spodnje obleke za ženske in moške, kakor: š srajce, hlače, krila, bodisi iz Sifona ali pa tudi 5 pletene iz volne ali bombaža. — Največja izbira S. v nogavicah v vseh barvah kakor tudi v vseh f? velikostih za otroke. — Predpasniki najnovej- * ših krojev iz pisanega blaga, Sifona, listra in 3 klota. Stezniki ali moderci od najcenejših do naj- a finejših. Fini batistasti, platneni in šifonasti |. žepni robci. — Zaloga gosjega perja in puha. § Vedno sveže blago!	S
Najboljša, najsigurnejša prilika zaštedenjel
Ljudsko Posojilnica
registrovana zadruga * neomejeno zavezo
v Ljubljani, Miklošičeva cesta št. 6
pritličje, r lastni hiši, nasproti hotela „Union" za frančiškansko cerkvijo
sprejema hranilne vloge in vloge v tekočem računu, za katere jamčijo ne samo njeni zadružniki, temveč tudi
cela dežela Kranjska
in jih obrestuje po 3| Ol
4
brez kakega odbitka, tako da sprejme vložnik od vsakih vloženih 100 kron čistih obresti 4’75 kron na leto. Stanje vlog je bilo koncem marca 1913 čez 22 milijonov kron. Za nalaganje po pošti so poštnohra-nilnične položnice brezplačno na razpolago.
Načelstvo.