F. Golar: Pesem o liščku.
321
Pesem o liščku.
I\ot dleto v kraške skale v spomin se je zajedlo —
Gora v strupenih dimih in ognju, toča železna iz črnega šuma — grot? se odpira pred mano grmeči, ptič smrtonosec je kamen brenčeči — temen in divji sem kakor iz uma.
In zagledal sem tebe,
moj solnčni vrt —
rosna pomlad te je rožno objela
z jabolčnim cvetjem, in češnja prebela
drhti vsa polna čebelic in petja,
in stara se hruška blesti mladoletja,
kot deklica se zagrnila v snežni je prt.
Lišček imel je gnezdo v grmovju
nizko pri tleh, iz maha spleteno,
verno gojil je v zelenem domovju
svoj žametni rod
in ljubeče razgrinjal
kožušček nad njim
in se ves izpreminjal
kot mavrica. Polna jih zibka je bila —
v tenčico zlato povitih,
kot s solnčnim bliščem oblitih.
Že so jim rasla nežna krila,
in očesca, zrnca črna,
so se bleščala,
in sapica jim je pihljala vonjave
iz gloga in šmarnic ponižnih s planjave.
322                                      F. Golar: Pesem o liščku.
Nad sinjim gozdnim se vencem preliva jutranja zarja kot mleko srebrno, in škrjančki so že pred blestečimi durmi, kjer stvarnik prebiva — Vriskajo, kličejo: „Vstani, ljubi Bog, vstani in poglej, kako raste pšenica, lilijo belo poglej na poljani, ali šla je k maši naša Marica?"
Skoro bi jutro zamudil —
in liščkov še nisem pozdravil,
za slovo jih bom danes poljubil.
Mogoče so godni, prelepo popiseni,
mogoče se kmalu izpeljejo —
že vstajajo, na pot se napravljajo,
treba se bo posloviti:
zbogom liščki moji!
Veseli hodite po logih in gajih
in v zori namakajte kljunčke
in mislite name na lepih rajih —
o, dajte se vrniti!
Gostoljubno vas sprejmem
v najlepši grmiček,
kjer je senčica hladna,
in rožnat vršiček.
Brez sape, brez diha sem pri gnezdu, in v njem leži v pisanem svitku mrzel gad.
•