LETNIK LIX • LETO 2011 ŠTEVILKA 1-2 • ISSN 0353-7455 PREVREDNOTENJE ŠOLSKE ŠPORTNE VZGOJE METODE VREDNOTENJA TELESNE DRŽE PRILOGA PLESPREOBREMENJENOST NA DELOVNEM MESTU PREPREČEVANJE POŠKODB SPREDNJE KRIŽNE VEZI FINANCIRANJE RAZISKOVANJA V ŠPORTU GIBALNA DEJAVNOST ŽENSK V NOSEČNOSTI MORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI KOŠARKARIC REVIJA ZA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA ŠPORTA V tej številki revije so recenzirani naslednji članki: Cescutti Matej, Mojca Divjak, Klemen Stražar – Učinkovitost vadbe za preprečevanje poškodb sprednje križne vezi pri rokometašicah in nogometašicah, Gregor Jurak – Analiza vplačanega davka na dodano vrednost iz športa; Polona Palma, Ina Sok, Nejc Šarabon – Vpliv senzorično motorične vadbe na ravnotežje pri rokometaših; Frane Erčulj, Mitja Bra- čič – Primerjava morfoloških značilnosti najboljših evropskih in slovenskih mladih košarkaric; Anton Ušaj, Nejc Kapus, Boro Štrumbelj in Stojan Burnik – Ali je aklimatizacija bolj pomembna od vadbenih učinkov pri alpinistih na odpravah v visokih gorstvih?; Mateja Videm- šek, Jože Štihec, Maja Meško, Damir Karpljuk, Jera Zajec – Analiza kadrovskih dejavnikov za izvajanje gibalnih/športnih dejavnosti v vrtcu; Jasna Smlatić, Rosanda Rašković Malnaršič, Suzana Mlinar – Gibalna dejavnost žensk v času njihove nosečnosti; Primož Pori, Uroš Moho- rič, Marko Šibila – Razlike v nekaterih parametrih obremenitve in napora rokometašev pri izvajanju treh različnih vaj protinapada in vra- čanja v obrambo; Borut Fonda, Nejc Šarabon, Andrew Greenwood – Spreminjanje sile na podlago kot posledica različnih tehničnih zah- tev pri vertikalnih skokih: študija na baletnih plesalcih. NAVODILA ZA AVTORJE ČLANKOV Uredništvo revije ŠPORT objavlja le izvirna, še neobjavljena dela in zgoščene predstavitve raziskav. Prispevki, ki jih objavljamo v slovenščini, morajo biti napisani jedrnato in strokovno ter jezikovno neoporečno. Izvleček v slovenščini in angleščini naj v največ 200 besedah vsebinsko povzema pomembnejše dele članka (namen, metodo, rezultate). Za prevod izvlečka v angleščino poskrbi avtor sam. Prispevke lektoriramo. Recenziramo raziskovalne, na željo avtorja pa tudi druge članke. Rokopisov in slik ne vračamo. Avtor mora oddati izpis teksta na papirju v enem izvodu (format A4), s širokim razmakom (1.5 vrstice) in 3 cm širokim levim in desnim robom. Izdelan mora biti v programu MS WORD. Prispevek je potrebno oddati tudi v elektronski obliki. Shranjen mora biti na ustreznem elektronskem mediju ali poslan po elektronski pošti na naslov: revija.sport@fsp.uni-lj.si. Prva stran članka naj vsebuje ime avtorja, naslov članka, naslov ustanove, kjer je bilo delo objavljeno. Če je delo skupinsko, naj bodo navedeni ustrezni podatki za vse avtorje. V nadaljevanju navedite korespondenčnega avtorja in njegovo ime in priimek, naziv, naslov stalnega prebivališča, naslov zaposlitve, telefon in elektronski naslov. Sledijo: izvleček, besedilo članka in literatura. Strani morajo biti oštevilčene. Tabele in slike vključite v besedilo. Če so izdelane ločeno od besedila, je potrebno z zaporedno številko označiti njihov položaj v besedilu. Oblikovanje, označevanje in oštevilčenje slik in tabel, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (American Psychological Association). Citati morajo biti označeni tako, da se v oklepaju navede priimek oz. priimke avtorjev in letnica izida vira iz katerega se navaja citat. Na koncu sestavka je zbrana literatura po abecedi priimkov prvih avtorjev. Citiranje med besedilom in navajanje virov na koncu besedila, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (www.apastyle. org). Prispevkov v katerih avtorji žalijo in diskreditirajo druge avtorje ne bomo objavili. Uredništvo si pridržuje pravico, da prekine določeno polemiko, ko ta preide na osebno raven in/ali ne prispeva več k razjasnjevanju vprašanj, ki so pomembna za športno stroko in znanost. Prispevke pošljite ali oddajte na naslov: Uredništvo revije ŠPORT pri Fakulteti za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana. Center za vseživljenjsko učenje Fakultete za šport Revija izhaja od 1949 – 1957 z imenom VODNIK, od 1958 – 1961 LJUDSKI ŠPORT, od 1962 – 1989 TELESNA KULTURA, od 1990 naprej ŠPORT Izdajatelja: Fakulteta za šport v Ljubljani, Olimpijski komite Slovenije – Združe nje športnih zvez Revija je vključena v mednarodni bibliografski bazi SPORTDiscurs in SIRC Založnik: Fakulteta za šport Uredniški odbor: dr. Frane Erčulj (glavni in odgo vorni urednik), Marija Knez-Bergant (pomočnica glavnega in odgovornega urednika), dr. Stojan Burnik, Gorazd Cvelbar, dr. Aleš Filipčič, dr. Matej Majerič, dr. Tomaž Pavlin Uredništvo: Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01/520-77-00, Faks: 01/520 77 30, E-pošta: revija.sport@ fsp.uni-lj.si, Internet: http://www.fsp.uni-lj.si/rsport Naročniška razmerja: Mateja Rakovec, Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01 520 77 52, Faks: 01 520 77 50, E-pošta: zaloznistvo@fsp.uni-lj.si Letna naročnina 25 €, Posamezna številka (dvojna) je 15 € (v ceno je vključen 8,5 % DDV), TR: 01100-6030708477, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana Lektoriranje: Mateja Rakovec; Prevodi v angleščino: Nives Mahne Čehovin Oblikovna zasnova: Mojca Jakopič; Računalniški prelom: FLORIN d.o.o.; Tisk: SINET V letu 2011 revija izhaja s finančno pomočjo Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji, Ministrstva za šolstvo in šport in Javne agencije za knjigo Republike Slovenije Slika na naslovnici: Maja Geršak in Peter Majzelj diplomanta Fakultete za šport, profesionalni plesni par v latinsko ameriških plesih (Foto: osebni arhiv) LETNIK LIX • LETO 2011 ŠTEVILKA 1-2 • ISSN 0353-7455 PREVREDNOTENJE ŠOLSKE ŠPORTNE VZGOJE METODE VREDNOTENJA TELESNE DRŽE PRILOGA PLESPREOBREMENJENOST NA DELOVNEM MESTU PREPREČEVANJE POŠKODB SPREDNJE KRIŽNE VEZI FINANCIRANJE RAZISKOVANJA V ŠPORTU GIBALNA DEJAVNOST ŽENSK V NOSEČNOSTI MORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI KOŠARKARIC REVIJA ZA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA ŠPORTA 1 Kazalo uvodnik/leading article 3 Meta Zagorc – »Marš na ples …« / Let's dance! intervju/interview 6 Diana Hudolin – Ples je njena ljubezen in njeno življanje: intervju z dr. Meto Zagorc / Dancing through the life: interview with dr. Meta Zagorc aktualno/current topic 8 Gregor Jurak – Kako naprej pri financiranju raziskovanja v športu? / How to proceed in the financing of sport research? športna vzgoja/sports education 14 Silvo Kristan – Šolsko športno vzgojo je treba prevrednotiti / School physical education should be revalued iz prakse za prakso/from practice for practice 21 Lovro Beranič – Košarkarski napad »5 mest« proti osebni obrambi / Basketball attack “5 positions” against player to player defence 27 Jernej Kapus – Kakšno je plavalno znanje kandidatov pri sprejemnem postopku za vpis na študij Univerze v Lju- bljani, Fakultete za šport? / What is the level of swimming skills of candidates at the admission procedure for the enrolment at the University of Ljubljana, Faculty of Sport? športna terminologija/sports terminology 31 Silvo Kristan – Tudi izrazje je kazalec odličnosti / Terminology is also an indicator of excellence športna rekreacija/sports recreation 40 Herman Berčič – Doživetja preobremenjenosti na delovnem mestu in njihovo obvladovanje / Work overload experiences and coping with them športna medicina/medicine of sport 49 Ana Tratnik, Nejc Šarabon – Pregled metod za vrednotenje telesne drže / Review of the methods for body posture evaluation 55 Cescutti Matej, Mojca Divjak, Klemen Stražar – Učinkovitost vadbe za preprečevanje poškodb sprednje križne vezi pri rokometašicah in nogometašicah / Effect of training on the prevention of anterior cruciate ligament injuries in female handball and soccer players nove knjige/new books 62 Herman Berčič: »Šport v turizmu« 63 Sergio Tavčar: Jugoslavija, košarka in televizijski reporter (La Jugoslavia, il basket e un telecronista) glas mladih/ 64 Janja Bučar, Maja Pori – Zakaj se udeležujemo množičnih rekreativnih tekaških prireditev? / Motives for participation in recreational running events raziskovalna dejavnost/research work 70 Gregor Jurak – Analiza vplačanega davka na dodano vrednost iz športa / Analysis of paid value-added tax arising from sport 75 Polona Palma, Ina Sok, Nejc Šarabon – Vpliv senzorično motorične vadbe na ravnotežje pri rokometaših / Influence of the sensory motor training on handball players' balance 80 Frane Erčulj, Mitja Bračič – Primerjava morfoloških značilnosti najboljših evropskih in slovenskih mladih košar- karic / A comparison of the morphological characteristics of elite europeanand slovenian young female basketball players 2 uvodnik 86 Anton Ušaj, Nejc Kapus, Boro Štrumbelj in Stojan Burnik – Ali je aklimatizacija bolj pomembna od vadbenih učinkov pri alpinistih na odpravah v visokih gorstvih? / Is acclimatization more important than training effects during high-altitude alpinist expedition? 90 Mateja Videmšek, Jože Štihec, Maja Meško, Damir Karpljuk, Jera Zajec – Analiza kadrovskih dejavnikov za izvajanje gibalnih/športnih dejavnosti v vrtcu / Analysis of human resource factors in the implementation of motor/sport activities in kindergartens 97 Jasna Smlatić, Rosanda Rašković Malnaršič, Suzana Mlinar – Gibalna dejavnost žensk v času njihove nosečnosti / Physical activity of women during their pregnancy 102 Primož Pori, Uroš Mohorič, Marko Šibila – Razlike v nekaterih parametrih obremenitve in napora rokometašev pri izvajanju treh različnih vaj protinapada in vračanja v obrambo / Differences of some loading and effort variables in execution of three different fast-break and quick retreat exercises in team handball šport–dok/sport–doc Diplome, magistrska dela, doktorske disertacije Fakultete za šport 2010 PRILOGA: Ples / SUPLEMENT: Dance 119 Meta Zagorc, Tina Jarc Šifrar, Petra Zaletel, Nataša Lovše Pepelnak, Leon Šimenc – Ustvarjalno-gibalna improvizacija / Ustvarjalno-gibalna improvizacija 126 Petra Zaletel, Meta Zagorc – Osvajanje ritma kot začetkaplesno-gibalnih dejavnosti / Learning of rhythm as the beginning of dance movement activities 130 Mateja Videmšek, Petra Zaletel, Tina Jarc Šifrar, Meta Zagorc – Plesne dejavnosti v vrtcu / Dance activities in kindergartens 135 Petra Zaletel, Jernej Čamernik – Telesna sestava plesalk in plesalcev / Body composition of sport dancers 139 Tina Jarc Šifrar, Petra Zaletel, Sojar Voglar, Bor, Meta Zagorc – Vpliv motoričnih in morfoloških spremenljivk na kriterij uspešnosti športnih plesalcev / Effect of motor and morphological variables in sports performance of dancers 145 Tina Jarc Šifrar, Valerija Rahle, Petra Zaletel, Meta Zagorc – Gibalne sposobnosti plesalcev standardnih plesov / Physical skills of ballroom dancers 151 Borut Fonda, Nejc Šarabon, Andrew Greenwood – Spreminjanje sile na podlago kot posledica različnih tehničnih zahtev pri vertikalnih skokih: študija na baletnih plesalcih / Changes in ground reaction force as a result of different technical requirements regarding vertical jumps: study on ballet dancers 156 Petra Zaletel, Meta Zagorc – Aerobika v kondicijski pripravi plesalcev / Aerobics in physical preparationof sport dancers 163 Nastja Kanduč Zupančič,Meta Zagorc – Pomembnost razvoja gibalnih sposobnosti jazz plesalcev– koordinacija / Developing of motor abilities in jazz dance – coordination 168 Petra Zaletel, Meta Zagorc – Osebnostne lastnosti plesalk in plesalcev različnih plesnih zvrsti / Personality traits of male and female dancers in different dance styles 175 Katja Farčnik, Petra Zaletel, Maja Pori – Zakaj se odločimo za obisk plesnega tečaja? / Why do people visit dance classes? 179 Jerneja Prosen, Petra Zaletel, Tina Jarc Šifrar, Meta Zagorc – Salsa – najpopularnejša oblika družabnega pelsa / Salsa – najpopularnejša oblika družabnega pelsa 184 Tina Jarc Šifrar, Primož Pori – Nova dimenzija uravnoteženega gibanja – Gyrotonic Expansion System® / The art of exercising and beyond®- Gyrotonic Expansion System® uvodnik 3 Meta Zagorc »Marš na ples …« … Začenjam s »povabilom«, ki je pred leti blestelo na velikih reklamnih panojih po mestu. Navdihnilo me je ob pregledovanje rezultatov letošnjega Šolskega ple- snega festivala – projekta, ki letno zajame že več kot 6.000 mladih in je po mne- nju Ministrstva za šolstvo in šport eden najobsežnejših šolskih projektov. Letos že deveto sezono zapored združuje mlade po osnovnih ter srednjih šolah in ko jih vidim plesati, ali jih imam priložnost soditi, me vedno znova navdajo s ponosom, samozadovoljstvom nad »žetvijo« in prepričanjem, da se delo v plesu vedno znova obrestuje. Kajti ples … … sodi med najstarejše človekove izrazne oblike. Želja po plesu je med osnov- nimi potrebami, še posebej želja po ritmičnem gibanju oz. gibanju v ritmu. Prvinski človek je plesal ob vsaki priložnosti: ob smrti, rojstvu, praznovanju, prehodu iz ene- ga v drug letni čas, plesali so za dež in dobro letino, za dober ulov, da bi odgnali bolezen … Ples je bil obred. Dandanes poznamo plese, ki so stari tisočletja, drugi stoletja, nekateri so se pravkar rodili. Pojavnih oblik plesa je pravzaprav neskonč- no; ples je otroško rajanje in poskakovanje, pa tudi vrhunska izvedba gibanja pri baletu, je topotanje plemena za dež in je umetelno vrtenje Freda Asterja, je šegavo osvajanje vaškega dekleta in je šport, tekma, karneval, bleščeča predstava za publi- ko ... Poznamo ples širokih ljudskih množic (etnični, ljudski, družabni, karnevalski), ples izbranih vrhunskih umetnikov (balet, scenski ples, sodobni ples, jazz, musical) in tudi ples vrhunskih športnikov (športni ples). Ples je ponekod in v različnih zgo- dovinskih obdobjih del izobrazbe, del vsakdanjih ali prazničnih doživetij, je kultura, religija, poklic, zdravilstvo in terapija, vzgoja, zabava, predstava, umetnost ... PLES, nemško – tanz, francosko – danse, angleško – dance, italijansko – danza, san- skrtsko – tanka (»sla po življenju«), rusko – plesjaf, je pojem, ki obsega vse vrste plesa z osnovnim pomenom: željo po gibanju, po ritmičnem plesu, po življenju, po uži- vanju življenja. Besedo ples uporabljamo večinoma v zvezi s človekovim telesom, označuje pa lahko tudi vsako ritmično gibanje, npr. ples ognja, ples lutk, ples animi- ranih likov na ekranu itd. Zares o plesu lahko govorimo šele, ko naravne gibe obvla- da ritem; tega so si ljudje vedno dajali s topotanjem, ploskanjem, glasom, pozneje z bobni in z drugimi glasbili. Ples se začne navadno iz nezaznavnega vzgiba naše notranjosti in preraste v eksplozijo energije ali zgolj v neumorno veselje v gibanju. Včasih je ujet v gibalne forme, včasih je ena sama improvizacija, odraz trenutnega občutenja, spajanja z glasbo, z zvokom, s partnerjem, s soplesalci in tudi z gledalci. Zlasti ritem ter njegova neločljiva povezanost z glasbo in raznovrstnimi načini gi- banja zagotavljajo obstoj plesu vse od prazgodovine pa do danes. Z ustvarjanjem “vedno manjših razdalj” med ljudmi širom sveta, z zbliževanjem raz- ličnih kultur se povečuje možnost razumevanja in tolerance do sočloveka, s tem pa možnost premostitve barier in nerazumevanja med kulturami. V ta proces integra- »Začel se boš dotikati neba, Jonatan Galeb, tisti trenutek, ko boš dosegel popolno hi- trost. In to ne pomeni leteti dva tisoč kilometrov na uro, ali milijon, ali leteti s hitro- stjo svetlobe. Vsako število je namreč meja, popolnost pa nima mej. Popolna hitrost, moj sin, je to, da si tam.« Richard Bach 4 uvodnik cije je ples vtkan kot arhetip, kot svetovni jezik, kot najbolj razširjena neverbalna komunikacija. Je »govorica« telesa onstran besed – ko te ne zadoščajo več, ali jih ne razumemo, se pojavi ples … Če samo pogledamo otroka, ki se do onemoglosti guga na gugalnici, teka od stene do stene, se neutrudno vrti, ena- komerno poskakuje, bomo našli potrditev, da prav ritmično zasnovano gibanje sproža v nas sile, ki so arhetipske za človekovo bivanje. R. F. Miller (iz Pediček, 1970) piše: »Ritmično vrtinčenje vrača človeka k njegovemu izvoru, naročju vesoljstva, da se mu zdi, kakor da bi se znova združil s stvarstvom. Mogočne kozmične sile ga prešinjajo, da čuti, kakor bi se strnil z rajanjem krožečih ozvezdij. V svojem plesu začuti večne zakone začetka in konca, vstajanja in padanja, privlačevanja in odbijanja ... telo čuti večni ritem sveta.« Skozi svoje telo torej doživljamo svet, skozenj se zrcali odnos do sebe, do drugih, z gibanjem izražamo svoja čustva, misli, doživetja. Pri plesu je telo »inštrument«, na katerega plesalec »igra«. Telo deluje kot sprejemnik, posredovalec in izvajalec, ko sprejema kinestetične, ritmične in socialne dražljaje ter se odziva nanje. Nanj je vedno potrebno gledati iz več zornih kotov hkrati, saj gre sočasno za gibanje, veselje, sprostitev, komunikacijo, estetsko doživetje ... Otroci imajo vsepovsod po svetu prirojeno potrebo po gibanju. Plešejo. Gibljejo se svobodno, igrajo se s svojim tele- som, sposobni so improvizirati na spontan in ustvarjalen način. Izražanje s telesom je otrokom naravno; jih sprošča, zadovoljuje in osrečuje. Začenjajo se zavedati svojega telesa in raznovrstnosti svojega gibanja, časa in prostora ter predvsem različnih možnosti za izrabo energije. Z razvojem motorike se hkrati razvija celotna sposobnost kontrole telesa, ki pa je v veliki meri odvisna od obvladovanja gibanja ter pogojuje kognitivni, čustveno – socialni in psihomo- torični razvoj. Kadar plešemo, v telesu pospešimo delovanje cele vrste funkcionalnih sistemov, kot so srčno-žilni, dihalni, prebav- ni, vegetativni, senzomotorični, hormonski idr. S hkratnim obremenjevanjem različnih mišičnih skupin in ustreznimi dražljaji se usmerjajo aktivnosti fizioloških procesov celega telesa. Vzpodbuja se rast kosti, trdnost sklepnih vezi, kar omogoča stabilizacijo sklepov in učinkovito delo mišic, ki neposredno izvajajo gibanje. Pri plesnem gibanju, kjer se ne- nehno igramo ter premagujemo silo teže in druge zunanje sile, se še posebej povečuje tonus v mišicah ob hrbtenici, to pa v veliki meri vpliva na držo telesa. Razvijamo gibalne sposobnosti (koordinacijo, moč, gibljivost, hitrost, ravnotežje, preciznost), aerobne in anaerobne sposobnosti ter senzomotorične sposobnosti na eni strani, na drugi pa specialne plesne sposobnosti, kot so ple- snost, preciznost izvedbe, virtuoznost vrtenja, dojemljivost za ritem, za odnose v paru ali skupini itd. Otroke zlasti skozi ustvarjalni ples učimo zavedati se svojih čustev (veselje, jeza, strah, zaskrbljenost, radost), izražati občutja in doživljanja z gibanjem, istočasno pa jih opozarjamo na spoštovanje čustev drugih. Skozi ukvarjanje s tele- som poskušamo vplivati na zadovoljstvo s samim seboj, na povečanje samozaupanja ter pozitivno samopodobo. V psihologiji je znana vzročna povezava med otrokovim čustvenim doživljanjem in govorico telesa oziroma njegovim izrazom telesa, telesno držo, zato se danes veliko uporabljata ples in kot način pozitivnega bega od vsakdanjih priti- skov, ki se kažejo v agresivnih oblikah vedenja, psihosomatskih težavah in boleznih ali v umiku v svoj svet. S plesom otrok razvija zavedanje telesa, perceptivne in kognitivne funkcije: govor, višje mentalne funkcije, spo- min, predstavljivost, ustvarjalnost, sposobnosti za učenje, za komuniciranje in interakcijo. Preko telesnega stika razvi- jamo socialne sposobnosti, spodbujamo torej stike z drugimi: zaupanje, občutljivost, sodelovanje otrok v skupini in skupinsko reševanje problemov, delitev pozornosti, empatijo, vodenje in podrejanje. Ples je za otroka igra, povezana z veliko »intelektualnega dela«, istočasno pa delo v skupini omogoča spoznavanje tistih življenjskih vrednot, ki pri- našajo zadovoljstvo s samim seboj, sproščenost in veselje, prijateljstvo. Vzgajanje s plesom je kompleksno in velikokrat povezano še z drugimi umetnostmi: z glasbo, likovno umetnostjo, gledališko in literarno umetnostjo, filmom ... Pravzaprav zelo redko razvijamo zgolj otrokove gibalne sposobnosti. Ve- dno je prisoten določen ritem, glasba, soplesalci, predmeti, s katerimi lahko plešemo, morda pripoved, pesem, slika. S tem razvijamo posebno otrokovo občutljivost za druge umetniške oblike, s čimer v veliki meri razvijamo predstavlji- vost in logično mišljenje, sposobnosti dojemanja časa in prostora ter druge umske sposobnosti in funkcije. Vse to je del estetske vzgoje, ki vpliva na otrokovo estetsko tenkočutnost, lastno umetniško ustvarjalnost in odnos do umetnosti ter kulture nasploh. Evropska civilizacija je namreč razvila ideal racionalnega človeka, ki ne izraža svojih čustev in zapostavlja gib kot sredstvo izražanja. Ustvarjanje z gibanjem, glasba in umetniška igra omogočajo tudi vsestransko izobrazbo otroka na umetniškem področju, razvijajo smisel za lepo, usklajeno gibanje, doživljanje glasbe- nega ritma, širijo otrokovo sporočilno območje, njegovo lastno predstavo, identifikacijo. uvodnik 5 Ples se ne dotika le našega telesa in čustev, ampak tudi našega duha in sanj. Navadno gre za doživljanje sedanjosti v gibu. Občutenje in zaznavanje sta stik telesa z lastno zavestjo, vseh pet čutil pa pot do »podatkovne baze«, ki omogo- ča doživetja. Zaznavanje položaja telesa, poteka gibanja, ritma, dotika, prostora, morda zvoka, drugih v prostoru itd. so »sestavine«, na katerih temelji raznovrstnost našega doživljanja gibanja. Še zlasti, kadar je gibanje povezano z glasbo, se poveča moč, barva doživljanja, obseg in tudi pomen doživetja. Skozi ples imamo možnost povečati intuitivni občutek za univerzalne zakone. Največji cilj je priti na POT (TAO), ki je pot, po kateri deluje univerzum. To je pot, ki je ni mogoče opredeliti z besedami. Sebe in druge lahko pri plesu doži- vljamo še na intuitiven način, ki ima enake lastnosti kot čutenje. Takšno gledanje poudarja občutenje in osvobajanje notranjega toka energije, intuitivno senzibilnost in sposobnost harmoniziranja, kjer se »notranje borbe« spremenijo v »ples gibajočih občutij«. Sodobna svetovna misel, v nasprotju s tradicionalno, teži k holističnemu pristopu, kar pomeni, da povezuje vzhodno modrost in zahodno znanost, povezuje umetnost in védenja, dopolnjuje logično z intuitivnim mišljenjem, povezuje telesno z duševnim in duhovnim. Ugotovitve raziskav kažejo, da celostne metode učenja in poučevanja, med katere sodi tudi ustvarjalni gib kot metoda pouka, delujejo razbremenilno oz. zmanjšujejo obremenitve in njihove posledi- ce ter delujejo preventivno. Kot razlagata ta pojav Torrance in Rockenstein (1988), ustvarjalni, efektivni in kognitivni procesi aktivirajo in podpirajo drug drugega in drug drugemu olajšujejo potek. Med poukom torej istočasno poteka kognitivno učenje in razumevanje ter svobodno čustveno, telesno in umetniško izražanje (Kroflič, 1999). Notranji svetovi otroku pomenijo prvo izkušnjo skladnosti, celovitosti in smiselnosti. Ustvarjalnost je eden nosilnih stebrov celostnega poučevanja in pridobivanja znanja. V učni proces vstopajo novi odnosi, zbližujejo se znanstvene in umetniške discipline, zbližujejo se učenci in učitelji. Ustvarjanje s telesom in gibanjem deluje kot komunikacija, učna metoda, preventiva, terapija, ki zadovoljuje otrokove potrebe po gibanju in omogoča samouresničevanje v so- cialni interakciji. Ples kot ekspresija človeka, ki jo upravlja transcendentalna energija, je namreč najstarejša oblika umetnosti. Še pre- den je človek svoje izkušnje izražal skozi različne materiale, je to počel s svojim telesom. Za mnoge teoretike umetnosti je ples najbolj občutljiva in najlepša umetnost, skozi katero hlepi po ponovnem izzivanju tistih čustev in spoznanj, ki ga dvigujejo v »ekstatični vzpon«, v zamaknjenost, v podoživljanje doživetij giba. Če ostajamo ravnodušni do umetno- sti plesa, je to zato, ker nismo uspeli razumeti ne le najvišje manifestacije fizičnega življenja, temveč tudi ne najvišjega simbola duhovnega življenja. Ples ima prav tako, kot igra, čudežno moč: otroka in odraslega osvobaja, snema maske, izziva čustva ugodja, urav- noveša organizem. Je umetnost srca, ki je velikokrat ne moremo dojeti razumsko. Včasih zaznamo zamaknjenost, ekstatično inspiracijo, poteze notranjega nasmeha, poseben žar v očeh, ki je enak pri osem- in osemdesetletniku. Kot vzgojitelji in učitelji imamo najlepše poslanstvo na svetu – možnost, da otroka vpeljemo v svet ustvarjalnosti in lepote, da oblikujemo tu in tam kakšen pogled na stvarnost in da s svojo srčnostjo »oblikujemo« zametke celovitih mladih osebnosti. Kajti v življenju je pomembno, da zaznamo vez med redom in svobodo, med napetostjo in spro- stitvijo, med močjo razuma in svobodnostjo duha in duše ..., »da smo svetli, da smo svobodnih tal, da lahko letimo … » (Sachs, 1997), »da lepota obstaja takrat, ko naša zaznava in srce občutita ljubezen« (Krishnamurti, 2003). … Zato … »Marš na ples …« Literatura „ Krishnamurti, J.(2003). Krishnamurti's Notebook . New York. Publisher Krishnamurti Publications of America Publication . Kroflič, B. (1999). Ustvarjalni gib – tretja razsežnost pouka. Ljubljana: Znanstveno publicistično središče. Pediček, F.(1970). Pogledi na telesno vzgojo, šport in rekreacijo. Ljubljana: Mladinska knjiga. Sachs, C. (1997). Svetovna zgodovina plesa. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Torrance,E.P., Rockenstein Z.L. (1988). Styles of thinking and creativity. V R.R.Schmeck, Learning strategies and learning styles. New York: Plenum Publihing Corporation Zagorc, M., Šimenc, L. in Lovše Pepelnjak, N. (2008). Ustvarjalno gibalna improvizacija. Ljubljana: Fakulteta za šport. Zagorc, M. (2006). Ples – ustvarjanje z gibom in ritmom. Ljubljana: Fakulteta za šport. dr. Meta Zagorc, docentka v pokoju E-pošta: meta.zagorc@guest.arnes.si 6 intervju Diana Hudolin Ples je njena ljubezen in njeno življanje: intervju z dr. Meto Zagorc Predstojnica katedre za ples, učite- ljica plesa na Fakulteti za šport, av- torica mnogih knjig, člankov, bivša predsednica Plesne zveze Sloveni- je, plesna strokovnjakinja ... vse to in le ena ženska – dr. Meta Zagorc. Kot vemo, je veliko naredila za to, da je Slovenija prepoznavna po ple- su. S televizijsko oddajo Euroritem je na tisoče žensk spravila v telova- dnico. V pogovoru razkriva, od kje izvira vsa ta njena energija. Mnogi vas opisujejo kot plesno strokovnjakinjo. Zanima me, kdo vas je navdušil za ples ozi- roma kakšni so bili vaši plesni začetki? Moji začetki plesa segajo v Gimnazijo Novo mesto, kamor je prihajal plesni učitelj Tone Arko. Ob sobotah ni bilo večjega dogodka, kot so bile njegove plesne vaje, na koncu leta je bilo tudi plesno tekmovanje. Ko sem odšla v Ljubljano študirat, sem s plesom za nekaj časa prekinila, v 3. letniku pa sem po- novno po malem začela. Za vrhunski tekmo- valni ples sem imela priliko šele po končani fakulteti. Poleg tega sem se v mladih letih ukvarjala tudi z atletiko, in sicer metala sem kopje. Tega verjetno niste pričakovali (smeh). Bila sem tudi članica dolenjske atletske re- prezentance, vendar sem se morala v študij- skih letih odločiti med življenjem v troje in atletiko. Tako sem se odločila za ljubezen. Zanima me, od kod črpate vso to energijo. Bila sem priča vašim plesnim uram in zdi se mi, da vsak dan znova žarite. Energijo človek jemlje iz odnosa do življenja, mogoče se nekateri tudi rodimo z več ener- gije. Energija izhaja iz pohlepa po življenju, ali pa iz tega, koliko si predan kakšni stvari na tem svetu. Kadar imaš delo rad, potem ti to ne predstavlja nobene težave. In jaz čutim oziroma se mi zdi, da je moje poučevanje moje poslanstvo, potem je vse zlahka. To povem tudi vsem študentom, kadar jih vi- dim, da se vlečejo okrog kot megle, zunaj pa je lep in sončen dan. Glede na to, da ste avtorica več knjig, profesorica na Fakulteti za šport, bivša predsednica Plesne zveze Slovenija in še bi lahko naštevali, me zanima, kako vam uspe vse te aktivnosti usklajevati? Ples ti vedno da neko disciplino, neko orga- nizacijo. Katarina Venturini nam je predsta- vila, da je plesni dan zelo discipliniran; ve intervju 7 se, kdaj se vstaja, kako poteka celotni dan in kako si razporedimo delo. Z leti ugotavljam, koliko svojega časa sem posvetila karieri in kje je bil tisti primanjkljaj časa, ki bi ga lahko posvetila svoji družini, pa ga nisem mogla. Takrat, ko smo še plesali, sem imela majhne- ga otroka in še danes imam slabo vest, ker se mu nisem posvečala v taki meri, kot se sedaj posvečam svojim vnukom. Kaj menite o slovenskih plesalcih. Imamo izredno dobre plesalce; to kažejo re- zultati, bodisi na evropskih, svetovnih prven- stvih in to v vseh plesnih zvrsteh. V Sloveniji imamo svojevrstni sistem, da gre lahko vsak šolar skozi nek sistem plesnega šolanja, kjer je ples vpleten v učne načrte, kjer se vsak- do sreča z valeto in potem z maturantskim plesom. Predvsem pa imajo plesni klubi mo- žnost, da izberejo veliko število otrok, ki se danes začnejo ukvarjati s plesom že v zelo mladih letih. Seveda, če hočeš dobiti vrhun- ske rezultate, moraš zelo dolgo časa vztrajati v plesu. Če hočemo doseči dobre rezultate, moramo imeti odlične domače strokovnja- ke (kar jih je pri nas v Sloveniji veliko in tudi slovijo vse naokrog). Potem pa moraš imeti določene pogoje, prostore, plesne studie, plesne učitelje in kar je najpomembnejše, plesalec mora imeti določen motiv, zakaj plesati. Bi mogoče osebno izpostavili katerega od slovenskih plesal- cev ali par, ki vam je najljubši? V letošnjem letu je Plesna zveza prvič po- delila priznanja dvema plesalcema, ki smo ju proglasili za ambasadorja plesa. To sta Anže Škrube in Nika Kljun. Tudi vsi tisti, ki so postali svetovni prvaki, so neverjetni plesal- ci. To so plesalci, ki zaplešejo tako dobro, da meni stopijo solze v oči in me spreleti srh. Gotovo med take plesalce spadata tudi Šku- fca in Venturini, ki sta vrhunsko promovirala slovenski ples. Potem imamo tu še vse hip hoperje, breakerje, ki prodirajo v svetovno špico. Se vam zdi, da so slovenski ple- salci dovolj cenjeni s strani naše države? Zato, da se nekoga ceni in pozna, je potreb- no prodreti v medije. To je že 10 let ali pa še več problem te zveze, ki je sicer med najbolj uspešnimi športnimi zvezami, ne samo tukaj pri nas, tudi v svetovnem plesnem prostoru. Problem je nepokritost medijskega prostora. Vzgojili smo že nekatere novinarje na podro- čju plesa, pa se je potem vedno znova izka- zalo, da jih bolj rabijo na drugih področjih. Mogoče bo treba narediti tudi korak naprej v tej smeri. V plesu je gotovo najslabša točka to medijsko pokrivanje in sponzorstvo. Bolj kot si medijsko prepoznaven, več imaš mo- žnosti, da dobiš sponzorja, ker vsak sponzor mora videti tudi tvoj učinek. Letos ste se upokojili. Dolga leta ste poučevali na Fakulteti za šport, zato me zanima, kaj boste počeli zdaj? Ne boste nič pogre- šali vsakodnevnega posredova- nja znanja in poučevanja plesa? Seveda bom pogrešala, ampak zaenkrat mislim, da bom še vedno malo učila, ker to zelo rada delam. Drugače me pa čaka kita- ra, ki sem si jo kupila že pred leti, zato da se bom naučila nekaj akordov in da bom lah- ko prepevala. Potem imam tudi že slikarsko orodje in slikarsko stojalo za platna. Vabijo me tudi v svetovno plesno zvezo, da bi iz- peljali izobraževanje trenerjev in sodnikov v večji meri. Rada tudi kaj preberem, grem v kino, v gledališče, kjer imam še tudi nepokri- to polje. Tudi jogo si želim spraviti v življenje na Fakulteti za šport. Misel, katero bi delili z bralci revije Šport za konec: Hmm … mogoče od Malarmeja: »Ples je večna interpretacija poljuba«. Ali pa »lajf je magic«. Magic je gibanje, sinonim za energi- jo, da se zaveš trenutka tukaj in zdaj. Veseliti se moramo svojih dosežkov. Nekateri veliko- krat pozabijo na to. Zato bodimo pozitivni in začutimo magic v sebi. 8 How to proceed in the financing of sport research? Abstract Based on an analysis of financing research in sport we established that the scientific field of kinesiology has received modest funding over the past decade: the average number of research hours corresponded to the full-time equivalent of 14.2 researchers. In Slovenia, 85 researchers were registered in two kinesiological institutes in 2010. The research groups are constantly competing for a limited amount of research funds, thus creating friction and hindering the transfer of scientific findings amongst researchers and into sports practice as well as the use of research equipment. Responsibility for the current situation falls on the Faculty of Sport. According to our proposal, this is the institution which should formulate a sport research strategy and co-ordinate it with other implementers and the key sport protagonists in Slovenia. Such a co-ordinated strategy could serve as a basis for negotiations with the Slovenian Research Agency (ARRS) about finding a proper place for kinesiology in the Slovenian research sphere. Key words: kinesiology, ARRS, FTE. Gregor Jurak Kako naprej pri financiranju raziskovanja v športu? Izvleček Na podlagi analize financiranja razisko- vanja v športu ugotavljamo, da je bila veda kineziologija v preteklem dese- tletju skromno financirana: v povprečju z obsegom raziskovalnih ur 14,2 polno zaposlenih raziskovalcev. V Sloveniji je bilo v letu 2010 v dveh kinezioloških inštitutih sicer registriranih 85 razisko- valcev. Za majhen obseg raziskovalnih sredstev stalno poteka tekmovanje raziskovalnih skupin, ki ustvarja trenja, ki ne pospešujejo prenosa znanstve- nih spoznanj in uporabe raziskovalne opreme med raziskovalci in v športno prakso. Odgovornost za nastali položaj v najve- čji meri nosi Fakulteta za šport. To je po našem predlogu tudi institucija, ki bi morala pripraviti strategijo raziskova- nja v športu, ki bi jo uskladila z drugimi izvajalci in s pomembnimi nosilci špor- ta v Sloveniji. Usklajena strategija bi lahko bila podlaga za pogajanja z ARRS o ustreznejšem umeščanju kineziologi- je v slovensko raziskovalno polje. Ključne besede: kineziologija, ARRS, FTE. aktualno 9 Uvod „ Slovenija se je zavezala k uresničevanju Lizbonske strategije, ki daje znanju in ustvarjalnosti vlogo glavnega gibala rasti in zaposlovanja. Ker smo nosilci in merilo razvoja ljudje, mora razvoj družbe izbolj- šati možnosti vsakega človeka za dolgo, zdravo in kakovostno življenje ob spošto- vanju načel trajnostnega razvoja. Šport s svojimi značilnostmi izpolnjuje ta merila, postavljajo pa se vprašanja, kakšen je vložek v njegov razvoj. V tem prispevku se bomo omejili na vidik raziskovanja v športu, ki lahko pripomore k novemu znanju in ustvarjalnosti. Veda, ki preučuje šport in druge oblike gibanja človeškega telesa, je kineziologi- ja. Kineziologija ima po klasifikaciji Agen- cije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (v nadaljevanju: ARRS) tri vidike (pedagoški, medicinski in biomehanski oz. biometrični), sodi pa pod podro- čje družboslovnih ved in podpodročje vzgoje in izobraževanja. To je področje, ki ni izdatno financirano iz strani ARRS (www.arrs.gov.si/). V času izida tega prispevka bo potekalo vrednotenje raziskovalnih programov (bolj znanih kot programske skupine) na ARRS. Raziskovalni programi predstavlja- jo javno službo na področju raziskovalne dejavnosti, in sicer kot zaokroženo podro- čje raziskovanja, za katerega je pričakova- ti, da bo aktualno in uporabno v daljšem časovnem obdobju, in je takega pomena za Slovenijo, da obstaja državni interes, opredeljen v nacionalnem raziskoval- nem in razvojnem programu, za dolgo- ročno raziskovanje programske skupine na tem področju (www.arrs.gov.si/). Raz- iskovalni programi se tako po vsebinski plati kot po finančnem obsegu uvrščajo med ključne programe javnega financi- ranja znanstvenoraziskovalnega dela pri nas, zato bo vrednotenje in posledično financiranje raziskovalnih programov po- membno opredelilo srednjeročni razvoj raziskovanja tudi na področju športa. Drugi javni viri financiranja raziskovanja v športu so sicer še raziskovalni projekti, financirani prek ARRS, evropskih sredstev in nacionalnega programa športa (MŠŠ, Fundacija za šport in lokalne skupnosti). S financiranjem prek nacionalnega progra- ma športa naj bi se zagotovil predvsem ustrezen prenos znanstvenih spoznanj v prakso. S pričujočo analizo smo želeli dobiti od- govore na vprašanja, kako uspešno je bilo raziskovanje v športu v preteklosti, kaj so raziskovalci preučevali, kakšna finančna sredstva so bila vložena vanj in kako so bile financirane posamezne raziskovalne dejavnosti. Analiza raziskovalne „ dejavnosti v športu v obdobju 2000–2009 Raziskovanje v športu smo analizirali na podlagi razpoložljivih podatkov Informa- cijskega sistema o raziskovalni dejavnosti v Sloveniji (2001–2009), podatkov Inšti- tuta za kineziologijo Fakultete za šport Univerze v Ljubljani (2001–2009), Inštitu- ta za kineziološke raziskave Znanstveno raziskovalnega središča Koper Univerze na Primorskem (2001–2009) ter lastnega poznavanja problematike. V preteklem desetletju sta na podro- čju športa delovali dve raziskovalni skupini. V raziskovalni skupini Inštituta za kineziologijo na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani deluje 74 razi- skovalcev in 11 strokovnih ali tehnič- nih sodelavcev (http://sicris.izum.si/ search/grp.aspx?lang=slv&id=1945), v raziskovalni skupini Inštituta za kinezi- ološke raziskave Znanstveno razisko- valnega središča Koper Univerze na Primorskem pa trenutno deluje 11 raz- iskovalcev (http://sicris.izum.si/search/ grp.aspx?opt=2&lang=slv&id=2934). V preglednici 1 je predstavljena raziskoval- na uspešnost obeh inštitutov. Ugotovi- mo lahko, da je ljubljanski inštitut kadro- vsko precej večji in posledično absolutno Preglednica 1: Znanstvena uspešnost v športu v Sloveniji (2000–2010). IK FŠ UL IKR ZRS KP UP skupaj Število raziskovalcev 74 11 85 Število strokovnih in tehničnih sodelavcev 11 0 11 Točke znanstvene uspešnosti (2005–2010) 4.789,62 815,48 5.605 Točke strokovne uspešnosti (2005–2010) 10.032,26 640,47 10.673 Točke znanstvene in strokovne uspešnosti (2005–2010) 11.784,88 1.063,82 12.849 Število čistih citatov v zadnjih 10 letih (2000–2010) 384 29 413 Normirano število čistih citatov v zadnjih 10 letih (2000–2010) 456 17 473 Znanstvena uspešnost na raziskovalca (točke) 64,7 74,1 65,9 Čisti citati na raziskovalca 5,2 2,6 4,9 Vir: Sicris (2001–2009). gledano uspešnejši, vendar je v kazalcu znanstvene uspešnosti na raziskovalca (Sicris točke) koprski inštitut celo uspe- šnejši. Ta uspešnost se sicer še ne kaže v čistih citatih na raziskovalca. Vzroke gre iskati v krajšem delovanju koprskega in- štituta in njihovih manj referenčnih znan- stvenih prispevkih. V preteklem desetletju je bilo izpeljanih 32 temeljnih, aplikativnih in podoktor- skih raziskovalnih projektov na področju športa (preglednica 2). Iz naslovov je mo- goče razbrati pestrost obravnavanih raz- iskovalnih problemov. Teme aplikativnih raziskovalnih projektov so sicer odvisne od financerjev, tako da pregled ne kaže na celoten spekter kineziološkega razi- skovanja. Tega bi dobili z analizo vsebin znanstvenih del. Redno raziskovanje je do leta 2003 pote- kalo v treh raziskovalnih programih Fakul- tete za šport; leta 2004 je bil en razisko- valni program Fakultete za šport ukinjen, tako da je imela Fakulteta za šport do konca desetletja samo dva raziskovalna programa, ki se jima je leta 2009 pridružil še en program Znanstveno raziskoval- nega središča Koper (preglednica 3). Na področju kineziologije so tako danes fi- nancirani trije programi v skupni vredno- sti 4,98 FTE1 (preglednica 5), kar pomeni zgolj slabih 5 raziskovalcev letno. Po številu sicer kar obsežna raziskovalna dejavnost je bila v povprečju letno sofi- nancirana iz vseh javnih virov s skromnih 1 FTE predstavlja plačo ter materialne stroške raziskovalca in se izračuna iz določenih višin cen raziskovalnih ur raziskovalne dejavnosti posa- meznega koledarskega leta. 10 Preglednica 2: S strani ARRS sofinancirani raziskovalni projekti (2000–2010). Naziv projekta Trajanje Raziskovalna skupina Utrujenost pri najbolj intenzivnih športnih gibanjih 1. 7. 1998 – 30. 6. 2001 IK FŠ UL Fiziološki mehanizmi motenj živčevja 1. 7. 2001 – 30. 6. 2004 IK FŠ UL Spremljanje sprememb biomehanskih karakteristik skeletnih mišic v zgodnjem otroštvu in obdobju adolescence 1. 7. 2001 – 30. 6. 2004 IK FŠ UL Medkulturna primerjava temeljnih osebnostnih dimenzij v otroštvu: stabilnosti in spremem- be 1. 7. 2001 – 30. 6. 2004 IK FŠ UL Vloga osebnosti v razvoju psihosocialnega stanja pri dolgotrajnem naporu 1. 5. 2009 – 30. 4. 2012 IK FŠ UL Učinek metode z neprekinjenim naporom na vzdržljivost 1. 1. 1999 – 30. 6. 2001 IK FŠ UL Šport v funkciji zdravja izbranih skupin prebivalstva 1. 7. 1998 – 30. 6. 2001 IK FŠ UL Modeliranje potencialne uspešnosti v izbranih športnih panogah in transformacijskih po- stopkov s pomočjo ekspertnega sistema »Sport manager« 1. 1. 1999 – 30. 6. 2001 IK FŠ UL Razvoj in dejavniki športne identitete in uspešnost v športu 1. 7. 2001 – 30. 6. 2004 IK FŠ UL Vplivi športne vadbe na živčno-mišični sistem 1. 1. 2003 – 31. 12. 2005 IK FŠ UL Modeliranje uspešnosti v izbranih športnih panogah in transformacijskih postopkov s pomočjo ekspertnega sistema »Sport manager« 1. 7. 2004 – 30. 6. 2007 IK FŠ UL Psihološke značilnosti in stili vodenja v slovenskem športu 1. 7. 2004 – 30. 6. 2007 IK FŠ UL Analiza razvojnih trendov gibalnih sposobnosti in telesnih značilnosti ter povezave obeh s psihosomatičnim statusom slovenskih otrok in mladine med 6. in 9. letom starosti v obdo- bju 1970–1983–1993/94–2003/04 1. 7. 2004 – 30. 6. 2007 IK FŠ UL Vadba za šport in zdravje 1. 7. 2004 – 30. 6. 2007 IK FŠ UL Vadba za zdravje in rehabilitacijo 1. 9. 2005 – 31. 8. 2008 IK FŠ UL Analiza vpliva okoljskih dejavnikov na športno in telesno dejavnost na podlagi merjenja porabe energije pri 11- do 15-letnih otrocih 1. 2. 2008 – 30. 1. 2011 IK FŠ UL Biopsihosocialni dejavniki uspešne rehabilitacije športnika po poškodbi 1. 5. 2009 – 30. 4. 2012 IK FŠ UL Vadba za starejše osebe in stabilno stopalo 1. 5. 2009 – 30. 4. 2012 IK FŠ UL Oblikovanje in vrednotenje nacionalnega preizkusa znanja v športni vzgoji 1. 7. 2000 – 30. 6. 2002 IK FŠ UL Zdravstveni, socialni status, motivacija in pogoji za trening vrhunskih, perspektivnih in nekdanjih vrhunskih športnikov 1. 7. 2000 – 30. 6. 2002 IK FŠ UL Razvoj plavalne didaktike in učne tehnologije v predšolskem obdobju in prvem triletju osnovne šole 1. 7. 2000 – 30. 6. 2002 IK FŠ UL Modelne značilnosti in celovita ocena nacionalnih panožnih športnih zvez v Sloveniji 1. 7. 2000 – 30. 6. 2002 IK FŠ UL Šport v vlogi narodne identitete Slovencev 1. 11. 2001 – 31. 10. 2004 IK FŠ UL Didaktična posodobitev programov športne vzgoje z vidika povečanja učinkovitosti pro- mocije športno – gibalne aktivnosti in osvajanja zdravega življenjskega sloga 1. 1. 2002 – 31. 10. 2004 IK FŠ UL Športno nadarjeni učenci in dijaki v šoli: analiza nekaterih organizacijskih modelov in pripra- va strokovnih podlag za nekatere posebne oblike 1. 10. 2002 – 30. 9. 2003 IK FŠ UL Preprečevanje športnih poškodb v Republiki Sloveniji 1. 10. 2006 – 30. 9. 2008 IK FŠ UL Merske značilnosti in aplikacije geometrijskih lastnosti stopala v industriji 1. 9. 2005 – 31. 8. 2007 IK FŠ UL Analiza elementarnih gibalnih vzorcev in adaptacija skeletnega mišičnega sistema na neka- tere dejavnike sodobnega življenjskega sloga otrok med 4. in 7. letom starosti 1. 5. 2009 – 30. 4. 2012 IKR ZRS KP UP Vadba za šport in zdravje 1. 7. 2004 – 30. 6. 2007 IKR ZRS KP UP Višinska aklimatizacija 1. 1. 2007 – 31. 12. 2007 IKR ZRS KP UP Otrok med vplivi sodobnega življenjskega sloga – gibalne sposobnosti, telesne značilnosti in zdravstveni status slovenskih otrok 1. 10. 2006 – 30. 9. 2008 IKR ZRS KP UP Vloga gibalne aktivnosti v otrokovem socialnem razvoju v obdobju poznega otroštva 1. 1. 2007 – 31. 21. 2008 IKR ZRS KP UP Vir: Sicris (2001–2009). aktualno 11 14,2 FTE (preglednica 4). Za primerjavo, ARRS je v letu 2009 namenila vsem raz- iskovalnim projektom 39,620 mio EUR, raziskovalnim programom 28,615 mio EUR, usposabljanju in razvoju znanstve- nih kadrov pa 32,320 mio EUR (www.arrs. gov.si/sl/finan/letpor/Report/fin-por. aspx?Leto=2009). Daleč največji delež sredstev za razisko- vanje v športu je zagotavljala ARRS, sledi- jo pa sredstva letnega programa športa (Ministrstvo za šolstvo in šport ter Fun- dacija za šport). Raziskovalne dejavnosti so glede na javno financiranje med se- boj zelo izenačene: raziskovalni projekti 36 %, mladi raziskovalci 34 % in razisko- valni programi 30 %. Vidno je, da je že siceršnji skromen ob- seg sofinanciranja raziskovalne dejav- nosti v športu v omenjenem obdobju nihal (preglednica 4), precejšnji padec pa je viden v odnosu do BDP, saj je le-ta v obdobju 2001–2008 zrasel za 89 %, cena raziskovalne ure2 pa za 33 %. Slovenija je v zadnjem času povečevala vlaganja v raziskovalno razvojno dejavnost (www. stat.si/), zato je relativni padec sredstev za kineziologijo še toliko večji. Za tako majhen obseg raziskovalnih sredstev stalno poteka tekmovanje razi- skovalnih skupin. Razrez sredstev temelji na različnih dejavnikih, zato jih ni mogo- 2Cena raziskovalne ure za projekte se je v letu 2010 gibala od 27,64 € do 39,69 € (www.arrs.gov. si/sl/progproj/cena/cena-10-jan.asp). če vedno pojasniti z merili znanstvene uspešnosti. Kot je vidno iz predstavljenih kazalnikov iz preglednice 5 in prikaza 1, obseg financiranja ni primerljiv z znan- stveno uspešnostjo posameznih skupin. Znanstveno najbolj učinkovita program- ska skupina glede na obseg financiranja s strani ARRS (FTI) je z naskokom skupina programa Bio-psiho-socialni konteksti kineziologije. V zadnjih treh letih so vse skupine povečale število citatov, vendar pa niso uspele povečati točk za vodenje projektov. Na splošno torej niso izboljšale svojega položaja pri pridobivanju doda- tnih raziskovalnih ur. Podrobnejši pre- gled bi sicer lahko razkril posebnosti, ki so vezane na posamezne raziskovalce. Preglednica 3: S strani ARRS sofinancirani raziskovalni programi (2000–2010). Naziv programa Trajanje Raziskovalna skupina Biopsihosocialni temelji kineziologije 1.1.1999 – 31.12.2003 IK FŠ UL Kineziologija monostrukturnih, polistrukturnih in konvencionalnih športov 1.1.1999 – 31.12.2003 IK FŠ UL Biologija telesne aktivnosti 1.1.1999 – 31.12.2003 IK FŠ UL Bio-psiho-socialni konteksti kineziologije 1.1.2004 – 31.12.2008 IK FŠ UL Kineziologija monostrukturnih, polistrukturnih in konvencionalnih športov 1.1.2004 – 31.12.2008 IK FŠ UL Bio-psiho-socialni konteksti kineziologije 1.1.2009 – 31.12.2012 IK FŠ UL Kineziologija monostrukturnih, polistrukturnih in konvencionalnih športov 1.1.2009 – 31.12.2012 IK FŠ UL Kineziologija za kakovost življenja 1.1.2009 – 31.12.2011 IKR ZRS KP Vir: Sicris (2001–2009). Preglednica 4: Sofinanciranje raziskovanja v športu v Sloveniji (2000–2010). razisko- valna dejavnost FTE raziskovalni program FTE temeljni, aplikativni,CRP-i, podoktorski projekti FTE mladi raziskovalci SKUPAJ skupina IK FŠ UL IKR ZRS KP IK FŠ UL IKR ZRS KP IK FŠ UL IKR ZRS KP IK FŠ UL IKR ZRS KP skupaj Leto/sofi- nancer ARRS ARRS ARRS MŠŠ FŠO DRUGI (MZ, MORS, MG, Thenapa) skupaj ARRS TIA skupaj 2000 4,66 1,73 1,89 0,26 5,32 13,86 0,00 13,86 2001 4,66 1,59 0,95 0,46 0,56 6,24 13,90 0,56 14,46 2002 4,66 1,67 0,41 0,75 1,52 4,32 11,81 1,52 13,33 2003 4,66 1,02 0,50 0,79 1,27 4,48 1,00 11,45 2,27 13,72 2004 3,80 1,71 0,13 0,91 0,53 1,53 2,98 1,00 10,07 2,53 12,60 2005 3,80 1,53 0,24 0,93 0,28 1,78 2,40 0,04 1,00 9,22 2,78 12,00 2006 3,80 4,61 0,23 1,01 0,28 4,11 2,49 0,04 0,20 12,46 4,31 16,77 2007 3,80 3,27 0,30 0,73 0,22 3,41 3,66 0,04 1,00 12,02 4,41 16,43 2008 3,80 1,60 1,13 0,01 0,88 5,33 0,20 1,00 12,07 1,88 13,95 2009 3,80 0,95 2,34 0,79 0,02 0,93 4,41 0,20 1,47 11,56 3,35 14,91 SK. 41,44 0,95 21,07 4,65 7,75 1,34 15,99 41,63 0,52 6,67 118,41 23,61 142,02 12 Preglednica 5: Primerjava znanstvene uspešnosti raziskovalnih programov v kineziologiji. Program Kineziologija monostrukturnih, polistrukturnih in konvencionalnih športov Bio-psiho-socialni konte- ksti kineziologije Kineziologija za kakovost življenja Raziskovalne organizacije UL FŠ, UKC LJ UL FŠ, UL MF, Alpina, Visport UP - ZRS KP, UM PF Vodja skupine Milan Čoh Janko Strel Rado Pišot Število doktorjev znanosti v skupini 20 23 6 Točke znanstvene uspešnosti za vodenje projekta (Z1 + Z2) v 2006–2010 7192,40 8675,92 2801,74 Točke znanstvene uspešnosti (družboslovje) v 2006–2010 3156,09 3337,86 1633,46 Število čistih citatov znanstvenih del v zadnjih 10 letih (2001–2011) 170 377 75 Normirano število čistih citatov v zadnjih 10 letih (2001–2011) 216 354 65 Obseg financiranja (FTE) 2,4 1,4 1,19 Vir: Sicris (2010). Prikaz 1: Primerjava znanstvene učinkovitosti raziskovalnih programov v kineziologiji glede na prejeta sredstva ARRS. Točke za vodenje projekta na FTI 0 200 400 600 800 1000 1200 1400 1600 2008 2009 2010 Točke družboslovja na FTI 0 100 200 300 400 500 600 2008 2009 2010 Število čistih citatov na FTE 0 50 100 150 200 250 300 2008 2009 2010 Normirano število čistih citatov na FTE 0 50 100 150 200 250 300 2008 2009 2010 Vir: Sicris (2008–2010). aktualno 13 Razmišljanje „ o vzrokih in izhodiščih za naprej Šport s svojimi značilnostmi izpolnjuje merila za uresničevanje Lizbonske stra- tegije, vendar mu v preteklem desetletju znotraj nacionalne raziskovalne strategi- je financiranja ni bil dan temu primeren položaj. Vzrokov je veliko, zdi pa se, da kineziologija ni prepoznana kot družbe- no pomembna znanstvena disciplina. Odgovornost za to v največji meri nosijo odgovorne vodstvene strukture največje in dolga leta edine raziskovalne instituci- je v Sloveniji – Fakultete za šport. V med- sebojnem notranjem dokazovanju (ne) pomembnosti raziskovalnih in drugih problemov fakulteta ni postavila ustre- zne strategije raziskovanja v športu in pridobivanja ustreznih virov zanjo. Ta ne- učinkovitost se je odrazila v še večji mar- ginalizaciji kineziologije znotraj domače- ga raziskovalnega polja in ustanavljanju drugih raziskovalnih skupin, v katerih v veliki meri sodelujejo prav ljudje iz Fakul- tete za šport. Zdi pa se, da dno sploh še ni doseženo, saj se fakulteta prepočasi odziva na spremembe v pogojih in me- rilih za financiranje raziskovalne in študij- ske dejavnosti. Kje torej iskati rešitve? Najbolj logično bi bilo, da bi Fakulteta za šport, kot vo- dilna slovenska raziskovalna institucija v športu, pripravila strategijo raziskova- nja v športu, ki bi jo uskladila z drugimi izvajalci (Znanstveno raziskovalno sre- dišče Koper, Univerza v Mariboru) in s pomembnimi nosilci športa (OKS in na- cionalne panožne zveze, MŠŠ, Fundacija za šport), ki bi opredelili vsebino razisko- valnih projektov in s tem ustrezen prenos znanstvenih spoznanj v prakso ter doda- no vrednost financiranja raziskovanja iz športnoproračunskih virov (mreženje z nacionalnim programom športa). Stra- tegija bi morala opredeliti tudi dostop do obstoječe raziskovalne opreme in nabavo nove. Tako usklajena strategija bi bila lahko podlaga za pogajanja z ARRS o njenem ustreznejšem umeščanju v slo- vensko raziskovalno polje. Kineziologijo bi bilo potrebno opredeli kot interdisci- plinarno znanost, ki je pomemben del prednostnega raziskovalnega področja »zdravje in znanost o življenju« znotraj naravoslovja in več raziskovalnih podro- čij znotraj družboslovja in humanistike.3 V ta namen bi morali biti postavljeni cilji z vidika doseganja kakovosti raziskovanja in njenega povečanega javnega ter za- sebnega financiranja. Po drugi strani pa bi morala strategija opredeliti dejavnosti za promocijo in večjo družbeno prepo- znavnost kineziologije. Strategija bi lahko bila dobra podlaga za pripravo projekta, s katerim bi razisko- valne institucije kandidirale za evropska raziskovalna sredstva, in pa za vrsto lokal- nih raziskovalnih projektov, ki bi jih lah- ko prek nacionalnega programa športa financirale lokalne skupnosti. Te namreč predstavljajo zelo slabo izkoriščen poten- cial (Kolar, Jurak in Kovač, 2010). Kljub skupni raziskovalni strategiji bi osta- lo precej manevrskega prostora za stra- tegije posameznih raziskovalnih skupin, ki se lahko udejanjijo skozi povezovanja z gospodarstvom, tujimi raziskovalnimi organizacijami in drugimi znanstvenimi področji. 3Resolucija o nacionalnem raziskovalnem in ra- zvojnem program za obdobje 2006–2010, Ura- dni list RS, št. 3/06. Če takšna ali podobna strategija ne bo sprejeta, lahko pričakujemo nadaljnje drobljenje virov in še večjo marginali- zacijo kineziologije znotraj slovenskega raziskovalnega prostora. Po tej formuli bo raziskovanju v športu namenjena po- dobna količina sredstev kot sedaj, znotraj teh omejenih sredstev pa bomo razisko- valci tekmovali z znanstvenimi referen- cami, ki opredeljujejo znanstveno odlič- nost malo oziraje se na športno prakso in njene realne probleme. Nekako tako bodo verjetno ovrednoteni raziskoval- ni programi v aktualnem razpisu. Komu koristi takšen model? Zdi se, da razvoju slovenskega športa ne! Viri „ Kolar, E., Jurak, G. in1. Kovač, M. (ur.) (2010). Analiza nacionalnega programa športa v Re- publiki Sloveniji 2000–2010. Ljubljana: Zveza za šport otrok in mladine Slovenije. Prido- bljeno 21.1.2011 iz http://www.fsp.uni-lj.si/ COBISS/Monografije/Analiza.nac.prog.spor- ta2010_1.pdf. Raziskovalni projekti in raziskovalci na po-2. dročju športa od leta 2001 do 2010 (2010). Pridobljeno 8. aprila 2010 iz www.sicris.izum. si. Razporeditev sredstev Fundacije za šport od 3. leta 2000 do 2009 (2009). Pridobljeno 15. no- vembra 2009 iz www.fundacijazasport.org. Realizacija letnih programov športa od leta 4. 2004 do 2007 (2009). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Direktorat za šport. izr. prof. dr. Gregor Jurak, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za šolsko športno vzgojo e-naslov: gregor.jurak@fsp.uni-lj.si 14 School physical education should be revalued Abstract The fact that school physical education cannot be equated with any other school subject (the only exceptions are perhaps music and art education) calls for the identity of this subject to be redesigned. The fundamental educational philosophy should be re- defined. First and foremost, there is a need for humanisation of the subject which, in turn, calls for a reconsideration of the basic educational objectives and pertaining educational strategy. Didactics alone is not up to this task since it is caught in an educa- tional, often inhumane, model. Knowing that the VALUES of an individual person serve as their basic guidance in life, the strategy of the educational process should focus on establishing appropriate values. If physical education teachers succeed in teaching the young to conceive of motor hygiene (sport) as a value, we are on top. Yet we will be even more successful if physical educa- tion becomes humane. What is unpleasant (inhumane) cannot become a value. Therefore, it is not enough that school physical education is controlled by a complacent and self-sufficient theory of teaching (didactics), as other sciences dealing with values should also contribute their findings. These sciences include pedagogics, psychology, sociology, philosophy with axiology and some others. Unfortunately, in Slovenian schools where sport experts are produced these sciences are not loud enough. Their contribution to the establishment of the identity of school physical education is lacking. Key words: school physical education, values, didactics. Silvo Kristan Šolsko športno vzgojo je treba prevrednotiti Izvleček Dejstvo, da šolske športne vzgoje ni mogoče enačiti z nobenim drugim vzgojno-izobraževalnim predmetom1 (izjema sta mo- goče le glasbena in likovna vzgoja), kliče po prenovi identitete tega predmeta. Potrebna bi bila sprememba temeljne vzgojno- izobraževalne filozofije. V prvi vrsti se kaže potreba po huma- nizaciji5 predmeta, kar zahteva ponovni premislek o temeljnih vzgojno-izobraževalnih smotrih in temu primerni vzgojno-izo- braževalni strategiji. Zgolj didaktika tega ne bo zmogla, ker je ujeta v kvantifikacijski vzgojno-izobraževalni model, ki je po- gosto tudi nehuman. Če vemo, da so VREDNOTE posameznika njegova temeljna življenjska vodila, je treba strategijo vzgojno- izobraževalnega procesa osredotočiti na oblikovanje ustrezne vrednote. Če nam uspe, da mladi sprejmejo gibalno higieno (šport) za vrednoto, smo športni pedagogi dosegli največ, kar je mogoče. In uspešnejši bomo, če bo športna vzgoja humana. Kar je neprijetno (nehumano) ne more postati vrednota. Zato ni dovolj, da šolsko športno vzgojo obvladuje zgolj samovšečna in samozadostna teorija poučevanja (didaktika), ampak mora- jo svoja spoznanja prispevati tudi druge vede, ki se ukvarjajo z vrednotami. To so pedagogika, psihologija, sociologija, filozo- fija z aksiologijo in najbrž še katera. Žal na slovenskih športnih kadrovskih šolah te še niso dovolj glasne. Pogreša se njihov de- lež pri oblikovanju identitete šolske športne vzgoje. Ključne besede: šolska športna vzgoja, vrednote, didaktika ht tp :// os -g lo bo ko .ja lb um .n et / športna vzgoja 15 Kratek zgodovinski „ prelet identitete šolske športne vzgoje V mojem zgodovinskem spominu za- znam več ideologij,3 ki so obvladovale šolsko fizkulturo, nato telovadbo, potem telesno vzgojo in končno športno vzgojo. V osnovni šoli in nižji gimnaziji smo naj- prej fizkulturo in nato telovadbo razumeli kot zadevo spretnosti, veščinarstva. In nič več. Ne spominjam se, da bi nas učitelj poskušal ozavestiti, zakaj je to dobro, kar počnemo. Zaradi prevladujoče ideologije veščinarstva je bilo dobro, da med dvema ognjema izločiš iz igre nasprotnega igral- ca, da dobro delaš sklece, ročkaš na visoki bradlji in narediš skrčko ali celo preval na telovadni kozi. Tisti, kdor je naredil salto naprej, je bil kralj, povezan premet nazaj s salto nazaj pa je bila že domena božan- stva. Čemu je vse to zares namenjeno, mulci nismo vedeli. Tudi o tako imeno- vanih prostih vajah, ki smo jih ure in ure ponavljali, smo vedeli le to, da je to po- trebno za javni nastop. Največkrat je bilo treba sodelovati zaradi grožnje s slabo oceno ali neopravičeno uro, zato takšna telovadba tudi ni bila priljubljena. Edini motiv za vadbo nepriljubljene vsebine je bilo na primer potovanje v Prago ali Beo- grad. Veliko bolje ni bilo niti na kadrovski Srednji fizkulturni šoli v drugi polovici štiri- desetih let prejšnjega stoletja, kjer smo se izobraževali prihodnji učitelji telovadbe. S kakšno posebno teorijo o visokih ciljih šol- ske telovadbe in o športnem življenjskem sloga nas profesorji niso nadlegovali. Ena od temeljnih ideoloških trditev v tistem času je bila, da je telovadba pač dobra za zdravje, kar je bilo v tistih časih zgolj treba verjeti na besedo avtoritete. Žal še nekate- ri dandanašnji ideologi kar povprek širijo to dvomljivo posplošeno resnico. Predmet je nekaj časa obvladovala tudi etatistična ideologija. V 6. členu takratne jugoslovanske ustave je bilo namreč za- pisano, da ''država skrbi za telesno kultu- ro zaradi krepitve delovne in obrambne sposobnosti'' državljanov. S to ideologijo smo bili na srednji kadrovski šoli 'posilje- vani' prihodnji učitelji fizkulture oziroma telovadbe. Podpisani je na maturi dobil vprašanje o 6. členu takratne ustave. Sa- moumevno je, da se takšna ideologija ne more prijeti odraščajoče mladine. Etati- stično ideologijo je leta 1967 temeljito načel Branko Polič s knjigo Humanizacija fizičke kulture, kar je bilo za tiste čase prav- zaprav smelo dejanje. Zasejal je namreč misel, da je telesna kultura (danes športna kultura) namenjena v prvi vrsti celostni ra- sti posameznika, ne državi. Država pa naj jo podpira zato, ker mora skrbeti za svoje državljane. S preimenovanjem telovadbe v telesno vzgojo (1973) smo vlogo predmeta na videz prevrednotili. Zanikali smo zgolj ve- ščinarstvo in s samostalnikom vzgoja po- udarili višjo vrednotno vlogo predmeta. Žal se je spremenila samo forma (ime), ne pa tudi vsebina in vzgojno-izobraževalna strategija. S formo (z imenom) je bila do- mnevno dobljena bitka za enakopravnost 'telovadbe' z drugimi učnimi predmeti. Ta bitka je bila seveda bolj kot učencem po- trebna izobraževalcem, učiteljem ter ideo- logom in uradnikom 'telesne vzgoje'. (Ne- kaj podobnega se dogaja danes z zahtevo po 5-številčnem ocenjevanju predmeta.) Takrat so telesno vzgojo uvrstili v kategori- jo vzgojni predmeti,7 kar je še ena ideo- loška oznaka. Kot da 'telesna vzgoja' nič ne izobražuje, ampak samo vzgaja. Žal ozna- čevalni pridevnik 'vzgojni' ni spremenil nič bistvenega v razumevanju tega šolskega predmeta. Tudi v nadaljnjih letih je ostalo zgolj pri formi (imenu), ne da bi globinsko razčlenili, kaj pravzaprav v resnici vzgaja- mo. Telesa se namreč ne vzgaja, lahko ga krepimo in urimo. Toda vzgoja4 je veliko več kot zgolj urjenje in krepitev. Poleg tega se je kmalu zatem, ko smo predmet označili z zvenečo oznako 'vzgojni', pojavil telesnovzgojni karton (pozneje imenovan športnovzgojni in- formativni sistem), v katerega so učitelji vpisovali storilnostne gibalne dosežke učencev. Telesnovzgojni karton je bil oznanjan kot velik znanstveni dosežek, zato je postal osrednje vprašanje šolske športne vzgoje. Ideologija je učila, da je treba o 'slabih' testnih izidih obveščati starše in hkrati za 'slabe' učence organi- zirati posebno vadbo. Podatke (testne izide) iz telesnovzgojnega kartona so uči- telji uporabljali za ocenjevanje predmeta. Začela se je 'hajka' na izboljševanje testnih izidov, kajti 'veliki brat' je telesnovzgojne kartone statistično obdeloval in kakovost športne vzgoje na posameznih šolah, ob- činah in regijah 'znanstveno' ocenjeval po testnih izidih učencev. Nekatere šole, ki niso imele telovadnice, so se osredotočale na vadbo testnih nalog v šolskih hodnikih, namesto da bi učenci odšli na zrak in se vsaj sprehodili. Znano je tudi, da so neka- teri učitelji 'na pamet' beležili in popravljali izide testiranj za informativni sistem, da jih 'veliki brat' ne bi ocenil za neuspešne. In tako je talesnovzgojni karton kljub oznaki predmeta 'vzgojni predmet' okrepil sto- rilnostno ideologijo predmeta. Ker vemo, da je več gibalnih sposobnosti precej pod vplivom genetskih dejavnikov, smo v bi- stvu vrednostno ocenjevali učenčeve ge- netske sposobnosti in tako vpeljevali 'ra- sistično razlikovanje'. Na srečo je takrat že veljala humanejša besedna ocena. Takšna praksa je seveda daleč od pomena pojma vzgoja, čeprav je samostalnik vzgoja v nazivu predmeta. Svetla točka šolske reforme leta 1973 je bil začetek razmišljanja, da šolska športna vzgoja ne potrebuje ocenjevanja.6 Dose- žen je bil kompromis in dobili smo 3-sto- penjsko besedno oceno (manj uspešno, uspešno, zelo uspešno). Ta način ocenje- vanja je bil prvi večji premik k humanizaciji šolske športne vzgoje, ker noben učenec ni bil več stigmatiziran kot neuspešen. Vsi so bili uspešni (eni manj, drugi bolj). Žal je bil ta premik le polovični, kajti pred- met je še vedno obvladovala težnja po vrednostnem razvrščanju normalnih na- ravnih individualnih razlik, le da smo oceni 'nezadostno' in 'zadostno' odpisali. Kljub temu da ni storilnostna ideologija nikoli popustila, se je mogoče 3-stopenjski be- sedni oceni vendarle zahvaliti, da športna vzgoja ni delala večje pedagoške škode. Utemeljeno smo domnevali, da bo na- slednja šolska reforma naredila še korak naprej v procesu humanizacije in ukinila sleherno vrednostno ocenjevanje narav- nih in normalnih različnosti otrok. Žal se to ni zgodilo. Telesna vzgoja se je preimeno- vala v športno vzgojo, tako da je pred- met končno dobil vsebinsko, semantično, logično in jezikovno utemeljeno ime, saj je vendar logično samoumevno, da se predmet, ki izobražuje in vzgaja na po- dročju športa oziroma športne kulture, ne more imenovati drugače kot športna vzgoja. (Žal tega še danes nekateri ne razumejo.) Dobili smo torej smiselni termi- nus technicus, še vedno pa nismo globin- sko in interdisciplinarno razčlenili, za kaj (s kakšnim namenom) pravzaprav v resnici vzgajamo4 (ne le urimo in krepimo). Zato je predmet še naprej obvladovala sto- rilnostna ideologija, h kateri je bistveno pripomogel takratni šolski minister Slavko Gaber. Ob kimanju storilnostnih 'kinezio- logov' je namreč spet uvedel 5-številčno ocenjevanje predmeta (z negativno oce- no!) in tako bistveno zavrl proces njegove 16 humanizacije. Ponovni vpeljavi 5-številč- ne ocene se je začela prilagajati identiteta predmeta. Zdajšnja identiteta „ šolske športne vzgoje Po Gabrovi avtoritarni vpeljavi 5-številč- ne ocene so si storilnostno obremenjeni ideologi začeli izmišljati 'znanstveni' sis- tem ocenjevanja, ki ga ni nikjer v svetu. Vrnitev 5-stopenjske številčne ocene je okrepila storilnostno ideologijo in kult kvantifikacije. Merimo vse, kar je mo- goče. Vrednostno ocenjevanje gibalnih sposobnosti in telesnih značilnosti je osrednje vprašanje. Pomembni so centi- metri, minute, sekunde, število ponovitev kakšne vaje, uvajamo merljive normative in pojem 'pričakovani izidi'. Pojem 'pri- čakovani izid' je v procesu humanizacije športne vzgoje res majhen korak naprej, ker je individualno opredeljen, toda v bistvu je to še vedno spopadanje z mer- skimi enotami. Nasploh uspehe in neu- spehe pri šolski športni vzgoji izražamo s številkami. Spet se pojavljajo nezadostne ocene. Razčlenjevanje športnovzgojne- ga kartona in vrednotenje gibalnih te- stnih izidov je alfa in omega proučevanja šolske športne vzgoje. Namesto vrednot ocenjujemo in razčlenjujemo vrednosti. In z javnim poročanjem o vrednostih čedalje bolj v osredje šolske športne vzgoje postavljamo vrednosti in kvan- tifikacijo, ne pa vrednote. Med obema pojmoma je bistvena procesna razlika: vrednosti dosežemo z 'drilom', vrednote pa z vzgojo. Toda o tem pozneje. Izjemen razmah šolske tekmovalne de- javnosti je še okrepil storilnostno ideolo- gijo, ki je v resnici filozofija selekcijskega tekmovalnega, poklicnega, vrhunske- ga, gledališkega, gladiatorskega špor- ta. Identiteta šolske športne vzgoje je marsikje in čedalje bolj (p)ostajala 'mali brat' selekcijskega tekmovalnega športa in se odvračala od načela 'šport za vse', ki temelji na humanizacijski vlogi špor- tnega življenjskega sloga. Šolske tekme postajajo kopija gledališkega športa z nastopi mažoretk. Favoriziranje šolskih zmagovalcev še posebej osvetljuje šport kot zadevo najboljših, ne pa kot vsebino kulturnega in zdravega preživljanja pro- stega časa slehernika. 'Šolski šport' se po- stavlja nad ustaljeni šolski red in razpisuje tekmovanja kar med poukom. Učenci, ki tekmujejo za šolo, so posebna 'kasta' in so med tekmovanji opravičeni od pouka. Ustvarja se kult športnega zvezdništva po vzoru selekcijskega tekmovalnega športa. Mnogi športni pedagogi bolj cenijo po- kale, kot svoje vzgojno-izobraževalno poslanstvo, ki je namenjeno VSEM učen- cem. Tudi ravnatelji cenijo predvsem pokale, ki jih njihovi učenci prinašajo s tekmovanj, čeprav pokali še niso kaza- lec uspešne športne vzgoje na šoli. Tudi 'strokovna' javnost športne pedagoge pogosto ocenjuje po tem, na koliko tek- movanj pripeljejo svoje učence, ne pa po vzgojno-izobraževalnem procesu, ki je namenjen VSEM učencem na šoli. Špor- tni pedagog, ki ne pripelje učencev na 'dirko' v odročni kraj, je takoj pribit na sra- motilni steber kot lenuh in ignorant. Resda se v teoriji šolske športne vzgoje včasih pojavlja načelo ''prijetno doži- vljanje športa'' (kar naj bi bilo osrednje vzgojno-izobraževalno vprašanje šolske športne vzgoje), toda v trenutku, ko na- ravne značilnosti in različnosti učencev vrednostno ocenjujemo, je za del učen- cev konec 'prijetnega doživljanja'. Takšna športna vzgoja postaja nehumana, ne- priljubljena, necenjena, nespoštovana in nadležna marsikateremu učencu z levega repa Gaussove krivulje. Zato tudi ne opravlja poslanstva, ki bi ga mora- la. Športna vzgoja, pri kateri prevladuje kult kvantifikacije, za marsikoga ne more biti vabljiva, privlačna in učinkovita, zato imajo nekateri učenci nočne more, ko pomislijo na urnik naslednjega dne in napovedano ocenjevanje, mnogi pa sploh bežijo od športne vzgoje, tudi ob pomoči starševskih opravičil in 'prijaznih' zdravnikov. Na deklarativni ravni resda poudarjamo, da se ocenjuje le gibalno znanje (ne pa sposobnosti), namerno ali nenamerno pa pozabljamo, da sle- herno gibalno znanje vendarle temelji na gibalnih sposobnostih, ki so bolj ali manj prirojene in v populaciji normalno razpršene. In tako šolsko športno vzgojo še kar naprej, resda bolj prikrito, obvladu- je kult 'gibalnih sposobnosti'. To seveda spodbuja tudi statistična obdelava špor- tnovzgojnega kartona in javno oznanja- nje teh izidov. Na srečo je med športnimi pedagogi nekaj izvrstnih pedagogov, ki niso zasvojeni s storilnostno ideologijo in kultom kvantifikacije in so zato korak pred uradno ideologijo. Uradna ideologija „ 3 šolske športne vzgoje Športni ideologi zaradi ''sprememb v družbi zahtevajo novo(!) konceptualno zasnovo športne vzgoje''.10, 13 Naj mi bo dovoljeno, da iz logičnih in jezikovnih ra- zlogov v nadaljevanju uporabljam izraze ''zasnova'', ''vzgojno-izobraževalna zasno- va'' in ''idejna zasnova'' športne vzgoje. Vsaka zasnova učnega predmeta teme- lji na osrednjih vzgojno-izobraževalnih smotrih in ciljih, ki naj bi jih predmet ude- janjal. Zato je pomembno, da osrednje vzgojno-izobraževalne smotre in cilje kar najbolj natančno in stvarno opredelimo. Zasnova, ki ne temelji na natančno in stvarno opredeljenih vzgojno-izobraže- valnih namenih, je dvomljiva. Poglejmo, kako natančno in stvarno so opredeljeni vzgojno-izobraževalni smotri in cilji, ki naj bi utemeljevali ''novo(!) konceptualno za- snovo športne vzgoje''.10 … poleg številnih pomembnih funkcij ima (športna vzgoja, op. S. K.) številne pozitivne vplive na zdravje, nevtralizira številne nega- tivne posledice današnjega pretežno sedeče- ga načina življenja in neustreznih prehranje- valnih navad, oblikuje zdrav življenjski slog, oblikuje pravilno telesno držo; oblikuje skla- dnost gibanja, vzdržljivost, moč, hitrost, gi- bljivost; učinkovito uravnava telesno težo in količino podkožnega maščevja, pripomore h gradnji kostne mase, pozitivno učinkuje na številne druge mladostnikove funkcionalne sisteme, učenci pridobivajo ustrezne socialne spretnosti in samozavest, povzroča močna emocionalna doživljanja; razvija se smisel za sodelovanje, odgovornost, delavnost, samoobvladovanje, disciplino, poštenost, kritičnost … ''Naštete značilnosti so predvsem del(!?) osmišljevalne funkcije športne vzgoje,'' še zapišejo avtorji teh napovedi. Šolska športna vzgoja ima torej, poleg naštetih, še vrsto drugih(!) učinkov. In vse to naj bi športna vzgoja udejanjila v dveh ali treh urah tedensko, pri tridesetih učencih v razredu in empirično ugoto- vljeni približno 10-minutni stvarni fi- zični dejavnosti učenca na uri!? Kakšna demagogija!11 Tako smo govorili, pisali in učili že pred pol stoletja, ko o znanosti v športu še niti sanjali nismo. Kaj je tu nove- ga, na katerem bi zrasla ''nova(!) koncep- tualna zasnova''? 'Nova zasnova', ki temelji na starih, hipotetičnih in nestvarnih ideo- loških ciljih, zagotovo ne more biti 'nova'. Predvsem pa bi težko pritrdili, da so nave- športna vzgoja 17 dene 'osmišljevalne funkcije' natančne in stvarne. Tudi če bi nam zaradi boljše organizacije vzgojno-izobraževalnega dela uspelo 10 minut stvarne telesne aktivnosti posa- meznega učenca povečati na 20 minut, se zadeva bistveno ne spremeni. Danda- našnji zdravniki in športni strokovnjaki za zdrav način življenja priporočajo vsak dan eno uro telesne dejavnosti ustrezne in- tenzivnosti, ideologi šolske športne vzgo- je pa bi vse navedene učinke dosegli kar v 30 ali 60 minutah vadbe na teden. Ob takšnem 'nakladanju' zardevam. Sploh pa je ''nova(!) konceptualna zasnova'', ki je v tem zapisu omenjena, protislovna sama v sebi. Hkrati ko napoveduje čudežne učin- ke šolske športne vzgoje v dveh ali treh urah na teden, na drugem mestu prebe- remo, da bi morali biti otroci ''deležni vsaj dveh ur različne gibalne oziroma športne dejavnosti dnevno''. In hkrati, ko ideologi (v poševnem tisku) napovedujejo čude- žne učinke v odpravljanju slabosti sodob- nega sveta, zapišejo: ''Športna vzgoja ne more odpraviti vseh slabosti sodobnega sveta …'' Bralcu je prepuščeno, kateri trdi- tvi bo verjel ... Čeprav je to tema najmanj za doktorat, če ne za večletni raziskovalni opus, je nekaj ugovorov takšni demago- giji (zapeljevanju) vendarle treba na kratko zapisati. Scripta manet! Ugovor napihnjenim „ ideološkim trditvam Zdravje je tako zapleten pojem, da ga je nemogoče kar povprek lahkotno ideolo- ško povezovati s šolsko športno vzgojo, natančneje z okoli 30- ali 60-minutno vadbo v enem tednu. Zlasti ne, če pojem zdravje razumemo, kot ga opredeljuje Mednarodna zdravstvena organizacija.12 Ni treba biti ne vem kako razgledan, da dvomimo v to, da bi okoli 30- ali 60-mi- nutna vadba na teden povzročila ''sta- nje popolne fizične, duševne in socialne blaginje''.12 Hkrati vemo, da so 'zdravi' lahko tudi učenci, ki imajo slabo športno vzgojo ali je sploh nimajo. V prispodobi je šolska športna vzgoja kratkoročno bliže 'prehranskemu dopolnilu' kot 'zdravilu'. Z znanstvenih vrhov bi pa le pričakovali ne- koliko manj ohlapno zlorabljanje pojma zdravje. Namesto zdravja je smiselno go- voriti o izobraževanju za zdrav (športni) življenjski slog, kar je v prvi vrsti dolgo- ročni vzgojno-izobraževalni smoter šol- ske športne vzgoje. Za udejanjanje tega smotra je seveda potrebna tudi ustrezna vzgojno-izobraževalna strategija. Kvantifi- kacija šolske športne vzgoje, ki temelji na filozofiji selekcijskega tekmovalnega špor- ta, je pisana na kožo predvsem učencem z desnega repa Gaussove krivulje, zato za- gotovo ni prava idejna zasnova predmeta, ki nima selekcijske funkcije. Učencem, ki se športne vzgoje bojijo in bežijo od nje, ni- smo izoblikovali pozitivnega odnosa do športa, zato je manj verjetno, da bodo šport sprejeli v svoj življenjski slog. Zdrav (športni) življenjski slog je v glavi, ne v ka- zalcih Gaussove krivulje in šolski oceni. Športna vzgoja menda tudi nevtralizira številne negativne posledice današnje- ga pretežno sedečega načina življenja in neustreznih prehranjevalnih navad. Ne nas hecat'! Dve ali tri ure šolske špor- tne vzgoje na teden, pri katerih so učenci stvarno dejavni skupaj 30 ali mogoče celo 60 minut, naj bi nevtralizirale številne(!) negativne posledice današnjega pre- težno sedečega načina življenja in ne- ustreznih prehranjevalnih navad. Kako naj 30 ali mogoče celo 60 minut tedenske vadbe nevtralizira 7, 8, 9 ali 12 ur sede- nja na dan? In kako naj enak odmerek vadbe nevtralizira posledice neustre- znih prehranjevalnih navad? Posledice neustreznih prehranjevalnih navad je mo- goče 'nevtralizirati' zgolj doma, od koder prehranjevalne navade prihajajo, ne pa s 30 ali 60 minutami vadbe v šolskih okoli- ščinah. Kdor trdi, da šolska športna vzgoja (s 30 do 60 minut stvarne aktivnosti na te- den) uravnava telesno težo in zmanjšu- je podkožno maščevje, je veledemagog. Velikost energetske porabe pri šolski špor- tni vzgoji nima te moči. Predvsem pa tako uravnavanje telesne teže kot zmanjše- vanje podkožnega maščevja temelji na obsežni metodologiji, ki ne vključuje le telesnega gibanja. Če se spustimo na ze- mljo, je navedene trditve videti kot dobro- hotno (vendar nestrokovno) nakladanje. Tudi trditev, da šolska športna vzgoja obli- kuje pravilno telesno držo, je laična. Do- kazano je, da je telesna drža, ki ni patološko spremenjena, v prvi vrsti konstitucionalna posebnost, tako kot telesna višina, velikost noge, dolžina prstov, barva las in oči, na- ravni naklon medenice in podobno. Tisto, kar pogosto oznanjamo za slabo držo, je tako imenovana ohlapna drža, ki je v prvi vrsti stvar navade. Nanjo je mogoče vpli- vati z motiviranjem učencev za vzravnano držo in nenehnim opominjanjem ''24 ur na dan''. Tako se slaba navada postopno odpravlja in oblikuje se 'navada pokončne zravnane drže'. Premajhni šolski odmerki, ki niti niso usmerjeni na ustrezno mišičje, nimajo pri tem nikakršne vloge. V zadregi so celo fizioterapevti, ki trikrat tedensko izvajajo ortopedsko gimnastiko in nimajo zanesljivih, objektivnih in veljavnih meril za ugotavljanje razlik, ki naj bi z vadbo nastale. Če pa nimamo ustreznih meril in veljavnih empiričnih potrditev, lahko nekaj trdimo le 'na pamet'. Toda tisto, kar se nam zdi 'na pamet', ni ravno najboljša podlaga za 'novo konceptualno zasnovo' športne vzgoje. Hkrati ortopedi ugotavljajo, da se v času adolescence tako imenovana ohla- pna drža sama od sebe – brez posebne vadbe – popravlja. Zato so nenehna opo- zorila v tem razvojnem obdobju bolj učin- kovita kot 10 ali 20 minut 'splošne telesna vadba' v sklopu šolske športne vzgoje. Tudi avtoritarno napovedovanje obliko- vanja skladnosti gibanja, vzdržljivosti, moči, hitrosti, gibljivosti, gradnje ko- stne mase in pozitivnega učinkovanju na številne(!) druge mladostnikove funkcionalne sisteme je predvsem sle- pilo (blef), če poznamo nekatere genet- ske dejavnike (npr. o prirojenosti gibalne skladnosti in hitrosti), teorijo treniranja (čas trajanja vadbe, intenzivnost vadbe, pogostost dražljajev), zakonitosti aerob- ne vadbe in tako naprej. Kdor v šolskih okoliščinah obeta čudeže, živi v oblakih. Toliko slabše, če živijo v oblakih doktorji giboslovja. Še posebej zbuja pozornost trditev, da otrok pri športni vzgoji razvija svojo sa- mozavest. To je seveda polresnica. Vre- dnostno ocenjevanje naravnih prirojenih lastnosti in sposobnosti, ki so na levem repu Gaussove krivulje, znižuje samoza- vest in oblikuje negativno samopodobo. Športni vzgoji pripisujejo še močne emo- cionalne doživljaje. Tudi to je polresnica. Emocionalni doživljaji so namreč lahko pozitivni in negativni. Negativni doživljaji niso najbolj primerni za oblikovanje pozi- tivnega odnosa do vsebine, ki povzroča negativne emocije. Žal imamo pri špor- tni vzgoji prevečkrat opravka z negativ- nimi doživljaji. Stigmatiziranje učencev z vrednostnim ocenjevanjem njihovih naravnih, normalnih in pogosto priroje- nih lastnosti in sposobnosti pač ne more vedno oblikovati pozitivnega čustvenega odnosa do športa. Prej obratno. Tisti, ki pred šolskim krosom, ki je obvezen (za oceno ali z grožnjo neopravičene ure), ali pred napovedanim ocenjevanjem do- 18 življajo nočne more, zagotovo športne vzgoje ne doživljajo prijetno. Kar precej pričevanj imamo o tem, kako so učenci negativno doživljali športno vzgojo in se zato oddaljevali od športa. Pred kratkim so mediji pisali o dijakinji srednje šole iz Ma- ribora, ki je dobila pri športni vzgoji neza- dostno oceno. Zagotovo je to bil močan emocionalni doživljaj, vendar z nega- tivnim predznakom, kar je za oblikovanje pozitivnega odnosa do športa zagotovo škodljivo. Resda pisci ''nove konceptualne zasnove'' dodajajo, da je za oblikovanje samozavesti potreben pravilno voden vzgojno-izobraževalni proces, s čimer pa se športnovzgojna stroka premalo po- globljeno in interdisciplinarno ukvarja. Kdor se z ustreznim znanjem (zadostu- je tudi že zdrava pamet!) resno poglobi v prenapihnjeno napovedovanje vseh učinkov šolske športne vzgoje, ne more pritrditi tem pravljicam. S to 'teorijo' je nekaj hudo narobe. Tudi če bi ob najboljši organizaciji pouka dosegli dejansko po- lurno telesno aktivnost učencev na vsaki uri (več v šolskih okoliščinah zagotovo ni mogoče iztisniti), bi to pomenilo uro in pol na teden. Ali je res mogoče vse na- vedene čudodelne učinke iz prenapih- njenega balona pričakovati v uri in pol na teden, če vemo, da športni trener v klubu skrbi samo za 2, 3 ali 10 otrok, ki jim indi- vidualno načrtuje vadbo, hkrati pa vadijo od 4- do 5-krat ali 6-krat na teden po uro in več (torej 5 do 7 ur)? In če vemo, da je nekaj gibalnih sposobnosti prirojenih, je napovedovanje njihovega spreminjanja v pogojih šolske športne vzgoje prav tako dvomljivo. Napovedi tudi empirično niso dokazane. Kar ni empirično dokazano, je ideologija oziroma demagogija. Po do- mače temu pravimo nakladanje. Nekaj več verjetnosti o udejanjanju nekaterih prenapihnjenih učinkov bi seveda bilo, če bi bila športna vzgoja na urniku vsak dan. Večji del učinkov, ki jih ideologi pripisujejo šolski športni vzgoji, podpišem za redno, sistematično, strokovno, dovolj pogosto in dovolj intenzivno večletno vadbo, na primer v športnem klubu – ne pa za šol- sko športno vzgojo. Avtorji ''nove konceptualne zasnove športne vzgoje'' so pri navajanju učinkov lahkotno pomešali večletno sistematično strokovno vodeno športno vadbo, deni- mo v klubu, in šolsko športno vzgojo. Pri ideološkem napihovanju učinkov so do- kazane in nedokazane učinke večletnega sistematičnega in k storilnosti usmerjene- ga ukvarjanja s športom preprosto prile- pili šolski športni vzgoji. Tako preprosto to seveda ni. In 'konceptualna zasnova', ki temelji na napačnih (prenapihnjenih) vzgojno-izobraževalnih ciljih, ne more biti ne stvarna ne uspešna. Zasnova predme- ta mora vendar domiselno temeljiti na stvarnih ciljih. Resnični prispevek k urav- novešanju psihofizičnega razvoja šolarjev je dvomljiv, dokler ne bo športna vzgoja na urniku vsak dan. Zato je večjega pome- na dolgoročni cilj šolske športne vzgoje. In o tem kaže temeljito razmisliti ter na tem premisleku graditi novo zasnovo šolske športne vzgoje in novo vzgojno-izo- braževalno strategijo. Če torej dvomimo v vse (pre)napihnjene učinke šolske športne vzgoje, se seveda postavlja vprašanje, kaj pa zares lahko na- redimo pri šolski športni vzgoji. Največ, kar lahko naredimo oprijemljivega v šoli, je to, da učenci športa ne zasovra- žijo. In to naj bi bil osrednji vzgojno-iz- obraževalni smoter (in uspeh!) šolske športne vzgoje. Še drugače poveda- no: treba je narediti vse, da bodo imeli šolarji radi športno vzgojo in šport nasploh. To je najboljša življenjska popotnica, ki jo šolska športna vzgo- ja lahko dá učencem. To je poslanstvo šolske športne vzgoje. Seveda sem šteje tudi ustrezna raznovrstna gibal- na izobrazba (seznanjanje z različnimi športnimi zvrstmi), ki spodbuja inte- res za dejavnosti, ki so posamezniku bliže. Toda zgolj gibalna izobrazba ne šteje veliko, če učitelju ni uspelo pri učencih izoblikovati pozitivnega odnosa do športa. Razvoj gibalnih in funkcionalnih sposobnosti je v šolskih okoliščinah omejen, zato ga ne gre postavljati v osredje idejne14 zasnove šolske športne vzgoje. Zagotovo pa je tudi ta delež lahko večji, če učenci športa ne zasovražijo in zato bolj vne- to sodelujejo. Filozofija selekcijskega tekmovalnega športa nima kaj iskati pri redni šolski športni vzgoji. Ta mora temeljiti na načelu 'šport za vse'. Naj- bolj vreden 'pričakovan izid' oziroma kazalec uspešnosti šolske športne vzgoje je, če čez desetletje ali več sre- čujemo svoje učence pri različnih špor- tnih dejavnostih. To se lahko zgodi z večjo verjetnostjo, če učenci med šo- lanjem dejavno ukvarjanje s športom sprejmejo v svoj vrednotni sistem. Za dosego tega cilja šolska ocena iz tega predmeta ni potrebna. Zato se čeda- lje bolj krepi prepričanje, da je treba v osredje vzgojno-izobraževalnih na- menov postaviti šport kot VREDNOTO in delati na tem, da to res postane. Po- jem VZGOJA4 v nazivu predmeta nas obvezuje. Resda večkrat tudi pišemo in govorimo, da je šport vrednota, vendar v izobraževalnem procesu ne delamo z njim, kot z vrednoto. Poznam nekoga, ki bi z levo roko tudi navedeno optimistično zasnovo šolske športne vzgoje ozmerjal z ideološkim konstruktom. Če poznamo opredelitev pojma ideologija,3 je takšno podtikanje treba zavrniti. Če medicina, športoslovje in še nekatere druge vede ugotavljajo, da se homo sedens v življenju premalo giblje in mu to škoduje na različne načine, je treba šolarje izobraziti in vzgojiti za takšen način življenja, ki se bo uspešno upiral negativ- nim posledicam zasedenosti in drugih civilizacijskih 'pridobitev'. In če psihologija uči, da ''vrednote usmerjajo naše inte- rese in naše vedenje'', je najbrž res treba v osredje šolskih športnovzgojnih priza- devanj postaviti šport kot vrednoto. Za- snova predmeta, ki temelji na spoznanjih različnih ved, že po definiciji ni ideologija. Vloga vrednot „ v življenju Včasih v govoru in pisani besedi zasledi- mo, da govorci oziroma pisci ne ločijo med pojmoma vrednost in vrednota. Zlasti pri rabi pridevnikov niso natančni. Pridev- nik od 'vrednosti' je vrednosten, pridev- nik od 'vrednote' je vrednoten. Razlika je res zelo majhna, toda prav po majhnih stvareh se največkrat spozna odličnost. Ločevanje obeh pojmov je utemeljil filo- zof France Veber (1890–1975). Predlagal je, da izraz vrednost uporabljamo na go- spodarskem, vrednota pa na idejnem in nravnem področju.8 Pojem vrednota izra- ža človekov odnos in interes do nečesa, vendar ne v smislu nominalne vrednosti oziroma cene, ki jo je mogoče plačati s ta- kšnim ali drugačnim plačilnim sredstvom. Vrednota je prepričanje o stvareh, ki so posamezniku estetsko, etično, sociološko, psihološko, spoznavno vredne in so zato pomemben del njihovega življenjskega nazora. Vrednost pa je tržna kategorija, ki navadno pomeni določeno količino denarja v tej ali oni obliki (npr. cena bla- ga, vrednost hiše, vrednost zemljišča ra- ste, zlato izgublja na vrednosti, kalorična vrednost hrane). Vrednote obravnavajo družbene vede in humanistika, vrednosti športna vzgoja 19 pa ekonomija. Nazoren primer ločevanja med pojmoma vrednost in vrednota kaže misel ''gozd je vrednost in vrednota''. Lastnika gozda seveda zanima njegova vrednost, ljubiteljem sprehajanja po goz- du pa je gozd vrednota. V predgovoru obsežne knjige z naslovom Psihologija življenja2 je zapisano, da knji- ga ''predstavlja znanstvena spoznanja na najpomembnejših področjih sodobne psihologije''. Eno od področij, ki jih knjiga obravnava, so vrednote. Če knjiga na- sploh ''predstavlja znanstvena spoznanja'', je mogoče sklepati, da tudi obravnava vrednot temelji na takšnih spoznanjih. Zato strnjeno povzemam nekaj psiholo- ških spoznanj o vrednotah: Vrednote so vodilne smernice posameznikov in kulture … Vrednote so splošno veljavna življenjska vodila … Vrednote so ključ do življenjske orientacije posameznika … Vre- dnote so smerokaz, so vodila, po katerih naj bi uravnavali svoje življenje … Vrednote za- vzemajo sam vrhunec naših motivov … Vre- dnote usmerjajo naše interese in naše vede- nje … Vrednote so med najpomembnejšimi prediktorji nazorskih odločitev … Vrednotne orientacije so med najstabilnejšimi osebno- stnimi karakteristikami. Psihologu najbrž ni mogoče oporekati. Ne nazadnje lahko vsak sam potrdi gornje na- vedbe na podlagi neznanstvene subjek- tivne samorefleksije. Vsak lahko sam sebi potrdi, da mu vrednote uravnavajo življe- nje v tako imenovanem 'carstvu svobode'. Komur glasba ni vrednota, bo težko našel pot v opero ali na koncert. Komur branje ni vrednota, ne bo bral. Vzporednica s športom se ponuja sama od sebe. Zato ni težko navedenih psiholoških spoznanj uveljaviti na področju športne edukacije. Sam od sebe se ponuja analogni9 sklep: pot do športnega življenjskega sloga je tlakovana z oblikovanjem ustrezne vrednote. Kdor bo dejavno športno de- lovanje sprejel v svoj vrednotni sistem, bo za tak življenjski slog motiviran in temu ustrezno bo uravnaval svoje življenje (po J. Museku). Logični sklep je torej samo- umeven: Nova (sodobnejša) idejna14 zasnova šolske športne vzgoje naj bi temeljila na vrednotnih temeljih. Torej na vrednotah, ne na vrednostih (minutah, sekundah, centimetrih, številu ponovitev, ocenah). In to spoznanje je treba vgraditi v vzgojno-izobraževalno strategijo šolske športne vzgoje. Bistvo športne edukacije torej ni število sklec, skrčka, sklopka, prosti prevrat, storil- nost v tem ali onem gibalnem testu, dolži- na skoka v daljino, da ne govorim o številu centimetrov globokega predklona, še naj- manj pa ocena iz šolske športne vzgoje, ampak to, da učenci in dijaki šport kot tak sprejmejo za 'igro', za higiensko navado, za vrednoto (ne glede na to, na katerem delu Gaussove krivulje je njihovo mesto). Ta ali oni storilnostni dosežek z desnega repa Gaussove krivulje, ali odlična ocena iz šolske športne vzgoje še niso zagotovilo, da se bo nekdo ukvarjal s športom v od- raslem obdobju. Kdor pa lastno športno dejavnost ne glede na svoje storilnostne kazalce sprejme za 'igro', za vrednoto, ta bo zagotovo v življenju iskal in našel prilo- žnost, da bo športno dejaven. Kdor glasbo sprejme za vrednoto, jo cel dan posluša, ne glede na lastne glasbene 'zmogljivosti'. Komur hoja veliko pomeni (ker jo je spre- jel v svoj vrednotni sistem), bo vedno in povsod našel priložnost zanjo. Dan za dnem prihajajo informacije od- raslih, kako so zaradi nepedagoškega in nehumanega 'kvantitativnega' ravnanja nekaterih športnih učiteljev zasovražili šolsko športno vzgojo in šport nasploh. In samoumevno je, da kdor neko dejavnost zasovraži, mu ta ne more postati nekaj vrednega in 'prediktor nazorske odločitve' (J. Musek) ter življenjsko vodilo. Če neko- ga odvrnemo od matematike, biologije, kemije, fizike, ali filozofije, prav velike ško- de ne more biti; se pač v življenju s temi dejavnostmi ne bo ukvarjal. Popolnoma nekaj drugega je, če nekoga odvrnemo od športa. In tega šolska športna vzgoja ne bi smela početi. Temeljni vzgojno-iz- obraževalni smoter šolske športne vzgoje je torej doseči, da učenci in dijaki športni življenjski slog sprejmejo v svoj vrednotni sistem, vendar vsi učenci ne glede na nji- hovo različnost, ki je izražena z mestom na Gaussovi krivulji. Bistveno je torej obli- kovanje vrednote, ne pa oblikovanje sto- rilnostnega dosežka ali gibalne odličnosti. Bistvo je v glavi, ne v mišičju. Bistvo je v procesu, ki vodi k spoznanju, da se je v življenju vredno ukvarjati s športom, ne v vrednostnem ocenjevanju pozicije na Gaussovi krivulji, ki izraža NORMALNO razpršenost različnih kazalcev. In če je PROCES vsaj sorazmerno prijeten (emoci- onalna razsežnost) in ga hkrati razumemo (spoznavna razsežnost), smo na najboljši poti do oblikovanja vrednote. Za takšno športno vzgojo lahko rečemo, da se je hu- manizirala.5 Humana bo torej tista športna vzgoja, ki ne bo temeljila na 'vrednostni ideologiji' in kultu kvantifikacije. Humana bo tista športna vzgoja, ki bo učencem vsadila v zavest, da niso slabi, dobri, genialni, am- pak so različni, kot so vse stvari v nara- vi različne. Učenec, ki je na levem repu Gussove krivulje v katerem koli preizkusu, mora spoznati, da ni slab ali dober, ampak različen. In spoznati mora, da je v življenju vsem različnim potrebna ustrezna gibalna higiena. K slednjemu pa vodita emocio- nalna razsežnost vzgojno-izobraževalnih vsebin in ustrezno umsko spoznanje, ne pa globina predklona, dolžina skoka v daljavo ali 30-metrski met žogice (da ne omenjam zloglasnega tujejezičnega vor- teksa) v daljavo. Humaniziranje šolske športne vzgoje in osredotočanje na vrednotno pojmovanje športa ne nasprotuje določenim kvanti- fikacijskim prijemom, vendar naj ti ne bi bili v osredju ter cilj edukacije. Številčni kazalci niso vedno znak kakovosti športne vzgoje, ampak kažejo v prvi vrsti naravno različnost učencev. Zato je kvantifikacijske prijeme treba uporabljati cum grano salis, sploh pa le za individualno rabo (ne za primerjanje z drugimi učenci) in zgolj v in- teresu in v obsegu oblikovanja vrednote. Kadar pa poudarjamo storilnost (energet- sko razsežnost gibanja) pri delu, naj učenci razumejo, zakaj je to potrebno. Predvsem naj bo šport v prvi vrsti igra, ne tekma in še manj 'dril'. Tudi živali se z igro pripravlja- jo na življenje. 'Ideologija tekme' lahko ob- vladuje delo v šolskih športnih interesnih dejavnostih, ki so naravna vez med splo- šno športno edukacijo cele populacije in selekcijskim tekmovalnim športom. Seveda bi bilo odveč pričakovati, da bi kar vsi mladi sprejeli športni življenjski slog v svoj vrednotni sistem, toda vzgojno-izo- braževalni proces mora potekati v to smer, ne pa v smer kvantifikacije, ki že a priori favorizira tiste z desnega repa Gaussove krivulje. Vloga didaktike šol- „ ske športne vzgoje pri prevrednotenju pred- meta Didaktika ali teorija poučevanja je peda- goška disciplina, ki proučuje in obrav- nava splošne pojave izobraževanja, vključno z načrtovanjem, izvajanjem in 20 preverjanjem učinkovitosti pouka. Če je učinkovitost napačno opredeljena, je tudi teorija pouka napačna. Če se za učinkovitost šteje storilnost, sta metoda dela in vzgojno-izobraževalna strategija drugačni, kot če učinkovitost opredelimo z vrednotnimi (ne z vrednostnimi) me- rili. Didaktika športne vzgoje v prvi vrsti proučuje vsebino in organizacijo pouka ter metode sodelovanja učitelja in učen- cev. Zdajšnja didaktika športne vzgoje se osredotoča pretežno na organizacijo pouka in didaktične postopke, ki vodijo k motoričnemu znanju in večanju takšne ali drugačne zmogljivosti, kar nato vse skupaj preverjamo, zapišemo in oce- nimo. Eno osrednjih vprašanj zdajšnje didaktike je ocenjevanje pri predmetu športna vzgoja. Žal se oblikuje le 'teorija' (ideologija) brez raziskovalne podpore. Že opravljeni raziskovalni izidi so pre- slišani in zamolčani. Že tri desetletja je osrednji predmet 'raziskovanja' športne vzgoje razčlenjevanje športnovzgojnega kartona, ki vsebuje izide gibalnih testov učencev. Didaktiko torej obvladuje kult kvantifikacije v tej ali oni obliki, ki je oči- tno v podzavesti 'kineziologov' kot posle- dica enostranskega razvoja empiričnega športoslovja in hkratnega zanemarjanja humanističnih ved in njihovih racional- nih spoznanj. Didaktika se ne poglablja v humanizacijo predmeta in načrtno obli- kovanje pozitivnega prepričanja, ki edino lahko vodita k oblikovanju ustrezne vre- dnote. Te obravnave ni zaslediti ne v stro- kovnem slovstvu ne v edukaciji priho- dnjih športnih pedagogov. Zato je tudi v neposredni šolski praksi ne more biti. In je tudi nikoli ne bo, če bo športno edu- kacijo obvladovala zgolj samovšečna in samozadostna didaktika, ki ni naklonjena interdisciplinarni obravnavi predmeta in je celo v konfliktu s pedagogiko. Športna vzgoja, ki jo obvladuje takšna didaktika, verjetno ne more opraviti svojega vzgoj- no-izobraževalnega poslanstva. S pojmom humanizacija in pripadajočim procesom ter oblikovanjem vrednot se ukvarjajo pedagogika, psihologija, soci- ologija, filozofija z aksiologijo in etiko ter najbrž še katera veda. Te vede morajo obravnavati postopke, ki bodo športno vzgojo humanizirali in vodili k oblikova- nju ustrezne vrednote. Obvladovanje šolske športne vzgoje zgolj z didaktiko je pomanjkljivo, nezadostno. Toliko bolj, če se ima za samozadostno. Žal na sloven- skih kadrovskih šolah navedene vede še niso dovolj glasne. Ne v pedagogiki, ne v psihologiji, ne v sociologiji ni zaslediti ustreznega odmevnega problematizira- nja šolske športne vzgoje. Filozofijo pa smo sploh izgnali iz športoslovja in pri- stojne alme mater. Repetitio est mater „ studiorum Če je prostočasno ukvarjanje s športom in drugimi gibalnimi dejavnostmi prizna- no za zdrav način življenja sodobnega človeka, potem se šteje za osrednji in največji vzgojno-izobraževalni smoter šolske športne vzgoje, da izobrazi in vzgoji kar največ mladih za tak način ži- vljenja. Športna vzgoja, pri kateri učenci zasovražijo šport, ne opravlja svojega poslanstva. Kult kvantifikacije in razne represivne metode za oblikovanje 'ljube- zni' do športa niso najboljše metode. No- bena ljubezen ne vznikne s prisilo. Pot do cilja vodi v prvi vrsti prek glave in 'srca', ne prek mišičja. In temu je treba prilago- diti temeljno zasnovo (filozofijo) šolske športne vzgoje in njeno vzgojno-izobra- ževalno strategijo. Ta mora temeljiti na oblikovanju športa kot vrednote, ne na pehanju za vrednostmi. Za oblikovanje takšne vzgojno-izobraževalne strategije je potrebna interdisciplinarna obravna- va. Samo ta lahko oplemeniti zdajšnjo didaktiko. Opombe „ 1Kristan, S., ( 2001): Šolske športne vzgoje ne gre enačiti z drugimi šolskimi predmeti. Didakta, št. 60/61, str. 52. 2Musek, J., (2010): Psihologija življenja, Inštitut za psihologijo osebnosti, Ljubljana. 3Ideologija, antipod znanosti; sprevrnjena, na- pačna zavest, ki ne temelji na dokazljivih em- piričnih in/ali racionalnih spoznanjih; nestro- kovna oziroma neznanstvena razlaga različnih procesov, pojavov, odnosov, ki temelji bodisi na neznanju ali bolj ali manj prikritih osebni ali skupinskih interesih; največkrat slabšalna ozna- ka za politično (nestrokovno, neznanstveno) urejanje družbenih zadev. 4Vzgoja je duhovno, značajsko in nazorsko celo- stno oblikovanje otroka, ne le urjenje in krepi- tev telesa. Vzgajanje je priprava na življenje, ta pa presega zgolj telesno krepitev in urjenje. 5Humanizacija, etično stališče, da je osrednje mesto v svetu posvečeno človeku; nazor, ki ima za svoje poglavitno merilo potrebe, interese in smotre konkretnih ljudi in vsakega posebej; kratkoročno in dolgoročno načrtovanje proce- sov in odnosov, ki so vedno v korist posame- znemu človeku in njegovi osebni rasti. Huma- na športna vzgoja je torej tista, ki upošteva naravno različnost posameznikov, zato nikogar ne stigmatizira z vrednostnim ocenjevanjem te različnosti, hkrati pa kratkoročno in dolgoročno načrtuje optimalne (najboljše) vzgojno-izobra- ževalne učinke za slehernega učenca. 6Odločno se je zavzemal za takratno telesno vzgojo brez ocenjevanja Jože Beslič, takratni pedagoški svetovalec za ta predmet na zavodu za šolstvo. Od šestih področnih svetovalcev so podobno mnenje imeli še trije. 7Ime vzgojni predmet je nesmisel. Prvič zato, ker vzgajajo vsi predmeti: tudi biologija, socio- logija in matematika. In drugič zato, ker šolska športna vzgoja izobražuje IN vzgaja. Zato je športna vzgoja vzgojno-izobraževalni predmet kot vsi drugi. 8Sruk, V., (1995): Leksikon Filozofija, Cankarjeva založba. 9Analogni sklep, sklepanje po analogiji, sklepa- nje na podlagi podobnosti problema. 10Več avtorjev, (2010): Statusna vprašanja slo- venskega športa, Fakulteta za šport in Enajsta akademija. Pri branju ''nove konceptualno za- snove športne vzgoje'' so velike težave zaradi nesistemske obravnave predstavljene 'zasno- ve'. Pisci namreč niso natančno opredelili, o kateri 'športni vzgoji' pišejo. V interesu odlič- nosti bi kazalo ločiti obvezno šolsko športno vzgojo, interesno šolsko športno vzgojo in zunajšolsko športno vzgojo. V pričujočem sestavku se ne ve natančno, kdaj gre za eno, kdaj za drugo in kdaj za tretjo. Sistematika in terminološka natančnost sta pomembni pr- vini sleherne stroke in vede. Ob urejeni siste- matiki in terminološki neoporečnosti bi najbrž odpadla marsikatera kritična misel o ''novi konceptualni zasnovi športne vzgoje''. 11Demagogija, dajanje lažnih obljub, ki nimajo znanstvene podlage; sleparjenje, zapeljevanje zaradi različnih motivov in interesov. 12Zdravje, po opredelitvi svetovne zdravstvene organizacije: ''stanje popolne fizične, duševne in socialne blaginje človeka''. 13Besedna zveza ''konceptualna zasnova'' je naj- manj pleonazem, če ne celo nesmisel. Pojem 'koncept' pomeni osnutek, zasnova, zamisel, temeljni načrt, okvirni načrt, osnovna zamisel, zgradba, struktura. Vsi ti pomeni so v izrazu 'zasnova'. Izraz 'zasnova' je torej domača so- pomenka za tujo prevzeto besedo 'koncept' (lat. conceptio iz concipere, zasnova, zamisel). Zato je besedna zveza 'konceptualna zasnova' nesmisel, ker označevalni pridevnik 'koncep- tualna' pomeni isto kot podstava 'zasnova'. Smiselno je torej govoriti o novi zasnovi šolske športne vzgoje ali s prevzeto besedo latinskega izvora o novem konceptu šolske športne vzgoje. 14Pojma ideja ne gre enačiti z ideologijo. Ideja ali zamisel je namreč središčna misel o kakem po- javu, procesu ali predmetu in temelji na spo- znanjih; je rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa. dr. Silvo Kristan, izr. prof. v pokoju Podkoren 39 E, 4280 Kranjska Gora silvo.kristan@guest.arnes.si iz prakse za prakso 21 Basketball attack “5 positions” against player to player defence Abstract In attack there are 5 positions (5 on 5). It is usual and sensible for each of the attackers to be able to fill any of the 5 positions. Young players need to learn and improve their relevant attacking skills and knowledge both technically and tactically, when with or without the ball. They also need to learn how to improve their rhythm and timing, especially when playing in parallel and successive tactical elements of center. This offensive team tactics that is presented by trainers on four mediate levels has proved appropriate and useful against player to player in secondary school sport education as well.. By teaching these attack strategies, attacking team performances can be improved regarding more difficult player to player exchanges. It also makes it possible to adapt more quickly and effectively against zoned-defences. Key words: basketball, the youth, offensive team tactics, player to player defence. Lovro Beranič Košarkarski napad »5 mest« proti osebni obrambi Izvleček Značilnost napada »5 mest« proti oseb- ni obrambi je igranje igralcev na vseh igralnih mestih, kar omogoča mladim igralcem učinkovito osvajanje in izpo- polnjevanje polivalentne tehnike ter taktike igre v napadu ter uspešno izpo- polnjevanje gibanj z in brez žoge. Mladi igralci pridobivajo občutek za ritem in timing, posebej ko gre za usklajeno iz- vajanje zaporednih in vzporednih tak- tičnih sestav v napadu med zunanjimi igralci in igralci na poziciji spodnjega centra. Napad, ki ga posredujemo na štirih težavnostnih stopnjah, je prime- ren način igranja proti osebni obrambi tudi pri pouku športne vzgoje v srednji šoli. Tovrstni način igranja omogoča hi- tro in uspešno nadgrajevanje igre proti zahtevnejšim načinom osebnih obramb ter sorazmerno učinkovito prilagoditev proti conskemu načinu branjenja. Ključne besede: košarka, mladi, moštve- na taktika v napadu, osebna obramba. Foto: Rok Klemenčič (arhiv KZS) 22 Izhodišča „ V košarki delimo igralce na zunanje igralce (beki, krila) in igralce pod košem (centri). Zaradi doseganja skupnih ciljev (doseči koš in ga uspešno braniti) so igralne vloge medsebojno prepletene in se učinkovito dopolnjujejo. Uporaba sodobne tehnologije treninga, ki zago- tavlja osvajanje in izpopolnjevanje poli- valentne tehnike1 posameznih igralcev in njihovo igranje na različnih igralnih mestih2 (polivalentna igra), zahteva od trenerja kakovostno strokovno znanje. Pri tem je pomembna predpostavka, da naj bi se košarkarska igra tudi v prihodnje razvijala v smeri hitre menjave igralcev na posameznih igralnih mestih in igralnih vlogah,3 tako v pozicijski kot tranzicijski igri (Trninič, 2006). Pri treniranju najmlaj- ših igralcev (do starosti približno 15 let), ki jih še ne selekcioniramo po posameznih igralnih mestih, je izjemno pomembno, da osvojijo vsestransko tehnično in tak- tično znanje, ki jim omogoča igranje na različnih igralnih mestih. Za ekipe te sta- rosti je primeren gibljivi napad (passing game), kjer so napadalci postavljeni v obliki polkroga oziroma »podkve« (Dež- man, 2000; slika 1). Omenjeni napad (slika 1), ki omogoča igranje na vseh izhodišč- nih igralnih mestih, zagotavlja učinkovito izvajanje številnih taktičnih elementov (odkrivanje, prodiranje, vtekanje, križanje, blokade) in učinkovito pridobivanje tak- tičnega znanja posameznika in moštva v celoti. Slika 1: Gibljivi napad (passing game), osnovna postavitev. 1Pod pojmom »polivalentna tehnika« je mišljena vsestranska tehnična pripravljenost, ki omogo- ča igralcu igranje na različnih igralnih mestih (polivalentni igralci). 2Izjemen vsestranski in eden najboljših igralcev lige NBA je bil Magic Johnson, ki je v začetku igral na igralnem mestu branilca organizatorja, ob koncu kariere pa na igralnem mestu centra. 3Razlika med igranjem na posameznem igral- nem mestu in v posamezni igralni vlogi je v tem, da igralec s tem, ko se postavi na primer na igralno mesto spodnjega centra, še ni osvojil igralne vloge sp. centra. V prispevku bomo predstavili košarkarski napad »5 mest« proti osebni obrambi, katerega temeljna značilnost je nadgra- dnja gibljivega napada (passing game) in je primeren za mlajše starostne katego- rije (pionirji, kadeti). Temeljne značilnosti napada »5 mest« (osnovna postavitev) in enostavnejše taktično znanje (odkrivanje, vtekanje, križanje, prodiranje, ohranjanje ravnotežja v igri) lahko posredujemo tudi pri pouku športne vzgoje v srednji šoli, medtem ko je zahtevnejši načini igranja, kjer izvajamo vse vrste blokad, primeren za šolske ekipe oziroma za dijake in dija- kinje, ki so osvojili višjo raven košarkar- skega znanja. Pomembno je, da športni pedagogi izbirajo taktične elemente, ki so primerni sposobnostim in znanju vadečih, in jih prav tako posredujejo na primernem zaporedju težavnostnih sto- penj. Osnovno postavitev pri gibljivem napadu smo preoblikovali tako, da smo spodnja dva igralca pomaknili na mesto spodnjih centrov in dobili razvrstitev z dvema centroma (slika 2). Slika 2: Osnovna postavitev v napadu »5 mest«. Takšna razvrstitev v napadu zoži obram- bo bližje košu ob čelni črti in omogoča nove razsežnosti igranja in sodelovanja med igralci v napadu, predvsem med igralcema na igralnem mestu 2 in 4 ter 3 in 5 ter med igralcema na igralnem mestu 4 in 5. Znano je, da je igranje proti košu s strani, predvsem pod kotom okrog 45°, zelo učinkovito (prodiranje, odkrivanje, vtekanje, podaje, križanje, blokade). Metodika posredo- „ vanja košarkarskega napada »5 mest« Napad posredujemo na štirih težavno- stnih stopnjah4: 4Glede na značilnosti in zmožnosti moštva (osnovne in košarkarske gibalne sposobnosti, osvojena taktična znanja idr.) lahko trenerji sami določijo zaporedje in število težavnostnih sto- penj. Prva težavnostna stopnja: gibanja v na-• padu brez žoge in brez obrambe. Druga težavnostna stopnja: gibanja v • napadu brez in z žogo, brez obrambe. Tretja težavnostna stopnja: gibanja • v napadu brez in z žogo proti pasivni obrambi. Četrta težavnostna stopnja: gibanja • v napadu brez in z žogo proti aktivni obrambi. Temeljne značilnosti posredovanja in osvajanja napada »5 mest« so: Na prvi in drugi težavnostni stopnji 1. poteka gibanje igralcev v napadu brez obrambe. Na tretji težavnostni stopnji, kjer dodamo pasivno obrambo, dovo- limo v obrambi spremljanje napadal- cev, zapiranje in skok za žogo. Na četrti težavnostni stopnji postane obramba aktivna skoraj v celoti; dovolimo pre- prečevanje meta na koš, zapiranje in skok za žogo, ne dovolimo pa prestre- zanja podaj izven trapeza. Na vsaki težavnostni stopnji si taktični 2. elementi5 sledijo v naslednjem zapo- redju: najprej odkrivanje, vtekanje in preigravanje, nato križanje brez in z žogo, na koncu postavljanje horizon- talnih in globinskih blokad igralcu z in brez žoge. Hkrati z napredovanjem igralcev/lk pri osvajanju taktičnega znanja določimo in dodajamo število potrebnih gibanj (odkrivanj, križanj, blokad in vtekanj) pred zaključkom na- pada. Na ta način postaja igra zanimi- vejša, saj se približuje situacijski igri. Na začetku igralce ne obremenjujmo 3. z natančnostjo izvedbe taktičnih ele- mentov, poudarek naj bo na osnov- nem gibanju (menjava mest), pozneje je poudarek na natančnosti izvedbe posameznih taktičnih elementov. V prosti igri igralci sami izbirajo način re- ševanja igralnih situacij, sodelovanje med njimi poteka s pomočjo verbalne in neverbalne komunikacije. Med vadbo vadeči nenehno menju-4. jejo igralna mesta in pri tem ohranjajo ravnotežje v igri. Uspešno osvajanje taktičnega znanja temelji na kontinui- ranem menjavanju igralnih mest, kjer igralci izvajajo različne taktične ele- mente (odkrivanje, vtekanje, preigrava- 5Med temeljne taktične elemente spadajo pre- igravanja, odkrivanje in vtekanje ter obramba proti njim. Med sestavljene taktične elemente spadajo križanja z in brez žoge, blokade brez žoge in na strani žoge ter obramba proti njim (Dežman, 2005). iz prakse za prakso 23 nje, križanje in blokade), kar omogoča učinkovito izpopolnjevanje in osvaja- nje tehničnih in taktičnih elementov ter njihovih sestav. Igralci zaključujejo napad s pomočjo vtekanja in preigra- vanja v povezavi z ostalimi taktičnimi elementi (na primer: po križanju sledi vtekanje pod koš, sprejem žoge in za- ključek z metom ali po postavljeni blo- kadi igralcu brez žoge, sledi vtekanje, sprejem in met). Vzporedne taktične sestave, kjer priha-5. ja do hkratnega izvajanja taktičnih ele- mentov oziroma do gibanja večjega števila igralcev hkrati, so zahtevnejše od zaporednih taktičnih sestav, kjer si gibanja sledijo v določenem zapored- ju. Na osnovi izkušenj sklepamo, da je smiselno, da igralci osvajajo najprej zaporedne in nato vzporedne taktične sestave. Več uspešno zaporedno izvedenih 6. taktičnih elementov oziroma taktičnih sestav, pomeni učinkovitejše osvajanje znanja in napredovanje igralcev pri posamični, skupinski ali moštveni tak- tiki v napadu. Igralci pričnejo z zaključevanjem v 7. napadu na drugi težavnostni stopnji takrat, ko so sposobni uspešno izva- jati posamezne taktične elemente. Na četrti težavnostni stopnji poteka igra v skladu z taktičnimi načeli igre v obrambi. Kako hitro prehajamo iz ene na naslednjo težavnostno stopnjo in kako hitro igralci osvajajo posamezne taktične elemente oziroma njihove se- stave je odvisno od njihovih sposob- nosti in trenerjeve presoje. Na začetku v procesu učenja opozar-8. jamo igralce, ki se nahajajo na poziciji spodnjega centra, da v trenutku, ko pride na to igralno mesto drugi igra- lec, stopijo korak vstran od trapeza in nato nadaljujejo z gibanjem v smeri izpraznjenega mesta.6 Z napredova- njem je gibanje igralcev učinkovitejše, njihovo prepoznavanje igralnih situacij pa hitrejše. Na slikah od 3 do 20 so prikazana nekate- ra (od možnih) značilna gibanja na posa- mezni težavnostni stopnji. 6To se dogodi v primeru, če igralec ne zazna pravočasno igralne situacije in ne nadaljuje z gibanjem v izpraznjen prostor. Postavitev dveh igralcev na igralnem mestu sp. centra je lahko v igralnih pogojih tudi prednost, saj igralca za trenutek »maskirata« gibanje v napadu in s tem varata obrambne igralce. Prva težavnostna sto- „ pnja, primeri igre 5:0 brez žoge: odkrivanje, vtekanje, menjava mest. Slika 3: Osnovna postavitev 5:0. Slika 4: Odkrivanje in vtekanje brez žoge. Slika 5: Vtekanje, menjava mest brez žoge. Druga težavnostna „ stopnja, primeri igre 5:0; odkrivanje, kri- žanje z in brez žoge, blokade z in brez žoge (slike od 6 do 14). Slika 6: Vtekanje in menjava mest. Slika 7: Zaporedno vtekanje in menjava mest. Slika 8: Odkrivanje, vtekanje, menjava mest. Slika 9: Križanje z in brez žoge in menjava mesta. Slika 10: Zaporedna križanja z in brez žoge, menjava mest. Slika 11: Vzporedna križanja z in brez žoge. 24 Slika 12: Zaporedne blokade brez žoge. Slika 13: Podaja igralcu 1 in blokada igralcu 4, križanje na drugi strani. Slika 14: Hkratne blokade igralcu brez žoge na obeh straneh. Tretja težavnostna „ stopnja, primeri igre 5:5; odkrivanje, blo- kade brez in z žogo (slike od 15 do 20) Slika 15: Igra 5:5, pasivna obramba. Slika 16: Podaja igralcu 2 in blokada. Slika 17: Zaporedne blokade. Na koncu sledi četrta težavnostna gi- banja, kjer ponovimo gibanja v napadu proti aktivni obrambi (najprej odkrivanje, vtekanje in preigravanje, nato križanje in na koncu postavljanje blokad igralcu z in brez žoge). Najzahtevnejša oblika igranja v napadu in hkrati najučinkovitejša je, ko k omenjenim gibanjem na posamezni težavnostni stopnji dodamo še gibanje preko trapeza ob osnovni črti, pri tem ohranimo vsa načela in značilnosti pred- stavljenega napada (slike 18, 19 in 20). Igra v napadu je zahtevnejša, saj vadeči osvajajo gibanja v širino ob osnovni črti, ob tem pa uspešno vzpostavljajo ravno- težje v napadu. Slika 18: Napad začnemo s križanjem. Slika 19: Sledi, da 1 in 5 pretečeta trapez. Slika 20: Nato 2 preteče trapez in križa s 3. Posredovanje in osva- „ janje hrbtnih blokad Igralci osvajajo hrbtne blokade po tem, ko so uspešno osvojili omenjene taktične elemente na vseh težavnostnih stopnjah in učinkovito izvajajo vsa gibanja v igral- nih pogojih. Hrbtne blokade postavljata spodnja centra zunanjima igralcema na poziciji 2 in 3 z in brez žoge, ki sta lahko različno oddaljena od osnovne črte. Lah- ko se nahajata na izhodiščnem igralnem mestu, ali pa se pomikata do osnovne črte (Slika 21, prikaz je brez obrambe). Igranje hrbtnih blokad omogoča razno- vrstnejšo igro v napadu, igralcem omo- goča izvajanje novih igralnih kombinacij, sodelovanje med centroma in zunanjimi igralci je kompleksnejše in zahteva po- trebno taktično znanje. Hrbtne blokade vadimo na dva načina: a/ izvajanje hrbtnih blokad igralcu brez žoge lahko poteka kontinuirano z vse- mi petimi igralci, enako kot osvajanje ostalih taktičnih elementov (Sliki 22 in 23); b/ postavljanje hrbtne blokade igralcu z žogo vadimo situacijsko z manjšim številom igralcev, ponavadi s tremi. Igralci menjajo igralno mesto po vsa- kem metu oz. zaključku akcije, ali po določenem številu ponovitev na po- sameznem igralnem mestu. Slika 21: Možnosti postavljanja hrbtne blokade igralcu z in brez žoge. iz prakse za prakso 25 Slika 22: Zaporedne hrbtne blokade igralcu brez žoge. Slika 23: Postavljanje hrbtne blokade igralcu z in brez žoge. Izpopolnjevanje neka- terih »tipičnih« igralnih situacij s prilagojenim številom igralcev Ko igralci osvojijo osnovno gibanje v napadu na vseh štirih težavnostnih sto- pnjah, lahko omenjena gibanja v napadu razčlenimo na nekatere igralne situacije z manjšim številom igralcev in izpopolnju- jemo tista gibanja, ki se v igri bodisi naj- pogosteje pojavljajo bodisi jih želimo iz- popolniti (na primer igra »preko centra«, igra zgornjih igralcev ipd., glej slike od 24 do 29). Te vadbene vsebine načrtujemo in izpopolnjujemo na treh težavnostnih stopnjah.7 Na vsaki težavnostni stopnji si taktični elementi sledijo v že znanem zaporedju: najprej odkrivanje, vtekanje in preigravanje, sledi križanje z in brez žoge ter na koncu vse vrste blokad igralcu z in brez žoge. Vtekanje in preigravanje se na- vezujeta na ostale taktične elemente, saj ju uporabljamo pri zaključevanju napada (na primer: utečemo po križanju pod koš, dobimo žogo in zaključimo z metom ali preigravamo po blokadi in mečemo). Vadbo lahko izvajamo na dva načina: 7Prva težavnostna stopnja je igra brez obrambe, na drugi je obramba pasivna, na tretji pa aktiv- na. igralci rotirajo oz. zamenjajo igralno – mesto po vsakem zaključevanju, vnaprej določimo število ponovitev – na posameznem igralnem mestu, šele nato igralci menjajo igralna mesta. Primeri prve težav- „ nostne stopnje: kon- tinuirana igra 3:0; odkrivanje, vtekanje, križanje, blokade in met na koš (slike od 24 do 29). Slika 24: Odkrivanje, vtekanje, met. Slika 25: Postavljanje blokade in odcepitev centra pod koš in met. Slika 26: Križanje igralcev 1 in 2, vtekanje in met. Slika 27: Zaporedna križanja z žogo, odkrivanje in met. Slika 28: Križanje centrov, vtekanje in met. Slika 29: Zaporedna križanja centra in zunanjega igralca. Igranje proti coni v „ postavitvi »5 mest« Igra v napadu proti conski obrambi te- melji na enaki osnovni razvrstitvi, kot proti osebni obrambi (slika 30), kar je eko- nomično glede same organizacije in ča- sovnega poteka vadbe. Proti conskemu branjenju je pri igri v napadu poudarek na odkrivanju zunanjih igralcev in hitrih podajah med njimi (igralci 1, 2 in 3), na njihovemu vtekanju v trapez, na gibanju in odkrivanju spodnjih centrov ob črti trapeza in v trapez, ter na blokadah, ki jih postavljata centra zunanjim igralcem (slike 30, 31 in 32). Centra, ki sta stalna, določimo v naprej, navadno sta to naj- višja igralca peterke. V skladu z dogovo- rom se lahko na poziciji centra zvrsti več igralcev. 26 Sklep „ Prikazan način igranja v napadu proti osebni obrambi omogoča mladim igral- cem/kam, da osvajajo značilnosti igre na vseh igralnih mestih in v vseh igralnih vlo- gah. Osvajanje tehničnega in taktičnega znanja je kakovostnejše, sodelovanje in komunikacija med igralci pa je učinkovi- ta. Igralci uspešno izpopolnjujejo različna gibanja z in brez žoge, pridobivajo obču- tek za ritem in timing v napadu, posebej ko gre za usklajeno izvajanje zaporednih in vzporednih taktičnih sestav med zuna- njimi igralci in igralcema na poziciji spo- dnjega centra. Temeljne značilnosti na- pada in osvojeno enostavnejše taktično znanje proti osebni obrambi (odkrivanje, vtekanje, križanje, prodiranje, ohranjanje ravnotežja v igri) lahko posredujemo pri pouku športne vzgoje v srednji šoli, zah- tevnejši način igranja, kjer izvajamo vse vrste blokad, pa je primeren predvsem za šolske ekipe oziroma za dijake in di- jakinje, ki so osvojili višjo raven košarkar- skega znanja. Pomembno je, da športni pedagogi izbirajo težavnostne stopnje in taktične elemente, ki so primerne znanju vadečih. Napad omogoča razmeroma hitro in učinkovito osvajanje skupinske in moštvene taktike, tovrstna osvojena taktična znanja pa omogočajo tudi uspe- šno nadgrajevanje igre v napadu proti zahtevnejšim oblikam osebnih obramb. Osnovna postavitev v napadu omogoča učinkovito prilagoditev in igranje proti conskim obrambam in zagotavlja osvaja- nje in izpopolnjevanje polivalentne teh- nike in taktike posameznih igralcev proti osebnim obrambam ter njihovo igranje na različnih igralnih mestih (polivalentna igra). Po mnenju košarkarskih strokovnja- kov bo ta prvina pomemben dejavnik igralne uspešnosti tudi v prihodnje. Literatura „ Dežman, B., (1999). 1. Osnove košarkarske taktike v napadu in obrambi. Ljubljana: Fakulteta za šport. Dežman, B. (2000a). 2. Metodika učenja košarke v osnovni in srednji šoli. Ljubljana: Zavod ŠKL. Dežman, B. (2000b). 3. Košarka za mlade igralce in igralke. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Fa- kulteta za šport. Inštitut za šport. Dežman, B. (2005). 4. Osnove teorije treniranja v izbranih moštvenih igrah. Ljubljana: Fakulteta za šport. Inštitut za šport. Dežman, B. (2006). Ponavljajoči napadi 3:0 na 5. en koš. Trener ZKTS, 6, 1:79–80. Dežman, B. (2006). Ponavljajoči napadi 3:0 na 6. en koš. Trener ZKTS, 6, 2:67–69. Erčulj, F. (1999). 7. Conske in kombinirane obram- be in napadi proti njim. Ljubljana: Fakulteta za šport. Hauptman, D. (2002). Gibajoči napad »enka« 8. proti osebni obrambi. Trener ZKTS, (2002), 4:31–34. Righter R., (1996). Spreminjajoči napad proti 9. osebni obrambi. Trener ZKTS, (2001), 2:43–50. Krause, J., Meyer, D. & Meyer, J. (2008). 10. Basket- ball. Skills & Drills. Human Kinetics. Champa- ign. Trninič, S. (1996). 11. Analiza i učenje košarkarske igre. Pula: Vikta. Trninič, S. (2006). 12. Selekcija , priprema i vođenje košarkaša i momčadi. Zagreb: Vikta – Marko d.o.o. Slika 30: Osnovna postavitev v napadu proti conski postavitvi. Slika 31: Kontinuiran napad proti coni , vtekanje centra v trapez. Slika 32: Kontinuiran napad proti coni, kontinuira- no odkrivanje centra ob trapezu in menjava mest. Slika 30: Postavitev v napadu je enaka kot proti osebni obrambi. Potek napada proti coni: Igralci koristijo medprostore za odkrivanje in met na koš. Možno zaključevanje: Igralci zaključujejo napad s prodiranjem v med- prostore, hitrimi podajami, z vtekanjem v trapez, s postavljanjem blokad in z metom izven trapeza, tudi za tri točke. Slika 31 Potek napada proti coni: igralec 1 poda igralcu 3, ki poda nazaj in uteče skozi trapez v desni kot na pozicijo za met. Možno zaključevanje: igralec 3 meče, če je pokrit lahko prodira po blokadi, ali vrne žogo igralcu 2, ki lahko meče. Nadaljevanje: – Igralec 5 lahko uteče v trapez, sprejme podajo od igralca 2 in zaključi z metom. – Igralec 1 se odkrije na vrhu trapeza, sprejme žogo od igralca 2, ki lahko uteče na levo stran, kjer je nadaljevanje enako kot na desni strani . – Igralca 4 in 5 zamenjata mesti, igralec 4 lahko pri tem sprejme žogo in zaključi. Če se napad ne zaključi na desni strani, se nadaljuje na enak način na levi strani (slika 31). Slika 32 Začetek napada je enak kot na sliki 31: Dodamo gibanje igralca 5, ki sledi gibanju žoge na drugo stran in uteče pod koš, lahko sprejme žogo in zaključi z metom. Možna zaključevanja: igralec 2 meče, če je pokrit lahko poda žogo igralcu 3, ki lahko meče po odkrivanju v kot. Nadaljevanje: – Igralec 4 spremlja akcijo, lahko uteče v trapez, sprejme podajo od igralca 2 ali od igralca 3 in za- ključi z metom. – Igralec 1 se odkriva in lahko sprejme povratno žogo od igralca 2 ali 3 in meče z vrha trapeza. – Če se napad ne zaključi, igralca 4 in 5 zamenjata mesti. Napad se kontinuirano nadaljuje na desni strani enako kot prej na levi strani (slika 32). dr. Lovro Beranič, prof. šp. vzg. Gimnazija Ptuj e-naslov: lovro.beranic@guest.arnes.si iz prakse za prakso 27 What is the level of swimming skills of candidates at the admission procedure for the enrolment at the University of Ljubljana, Faculty of Sport? Abstract In swimming courses at the University of Ljubljana, Faculty of Sport, students obtain basic theoretical knowledge and practical skills for planning and managing the programmes of swimming learning and training. Exercises in these courses take place in the swimming pool or in the sea. The certain level of swimming is necessary for safe and successful implementation. Therefore, the test of 100 meter free swimming is part of the selection process for entry to the study on the faculty. The criteria for evaluating the swimming time obtained at this test are presented. In addition, there are some suggestions for improving the swimming performance. Key words: selection process, swimming knowledge, swimming equipment. Jernej Kapus Kakšno je plavalno znanje kandidatov pri sprejemnem postopku za vpis na študij Univerze v Ljubljani, Fakultete za šport? Izvleček Pri predmetih plavanja na Univerzi v Ljubljani, Fakulteti za šport, študentje dobijo osnovna teoretična in praktična znanja za varno vodenje programov učenja in vadbe plavanja ter ostalih plavalnih dejavnosti. Vaje pri teh pred- metih potekajo bodisi v bazenskem kopališču, bodisi ob morju in v njem, torej tudi v naravnem okolju. Za njiho- vo uspešno in varno izvedbo je nujno potrebno tudi ustrezno plavalno pred- znanje in sposobnosti študentov, ki se preverjajo s testom 100 metrov prosto pri sprejemnem postopku za vpis na fakulteto. V članku smo predstavili pla- valni test in merila za ovrednotenje do- seženega časa pri tem. Ključne besede: sprejemni postopek, plavalno znanje, plavalna oprema. Foto: Bogdan Martinčič 28 Uvod „ Pri predmetih plavanja na Univerzi v Lju- bljani, Fakulteti za šport, študentje dobijo osnovna teoretična in praktična znanja za varno vodenje programov učenja in vadbe plavanja ter ostalih plavalnih de- javnosti. Vaje pri teh predmetih potekajo bodisi v bazenskem kopališču bodisi ob morju in v njem, torej tudi v naravnem okolju. Za njihovo uspešno in varno iz- vedbo je nujno potrebno tudi ustrezno plavalno predznanje študentov. V štu- dijskem programu si predmeti plavanja sledijo tako, da študentje svoje znanje na tem področju nadgrajujejo. Prvi in izhodiščni predmet je Plavanje z osnova- mi reševanja iz vode 1, ki je sestavljen iz predavanj in vaj. Glavni cilj slednjih je, da študentje razumejo metodiko začetnega učenja plavanja in pomen zagotavljanja aktivne varnosti pri programih plavanja ter spoznajo osnove reševanja iz vode v bazenskih kopališčih. Pri tem se temelji- to seznanijo s procesom prilagajanja na vodo, z metodičnim postopkom uče- nja treh plavalnih tehnik (kravl, prsno in hrbtno) v osnovni obliki, nadvodnih obratov in osnovnega skoka na glavo v vodo ter s postopki reševanja iz vode. Ob spoznavanju teh vsebin študentje iz- popolnijo tudi plavalno znanje, kar pa ni glavni namen vaj! Žal je to pogosto slabo ali celo preslabo, da bi nemoteno sledili glavni vsebini. V takšnih okoliščinah se težje osredotočijo na kaj drugega, kot na lastno učenje plavanja. Dobro plaval- no predznanje je torej zelo pomembno tako za študente, kot tudi za učitelje, saj jim omogoča večjo učinkovitost in lažjo izvedbo vaj tudi v okviru zagotavljanja primerne varnosti v vodi. Potemtakem bi bilo najbolj smotrno v sprejemnem postopku preverjati znanje vseh ome- njenih plavalnih elementov in plavalne sposobnosti nasploh. Vendar bi bilo lah- ko ob velikem številu kandidatov (deklet in fantov) za vpis na fakulteto posamično preverjanje tega znanja zelo zamudno in podvrženo zgolj subjektivnemu kriteriju ocenjevalca. Zato je med testi spreje- mnega postopka tudi test 100 metrov prosto, pri katerem morajo kandidati kar najhitreje preplavati razdaljo 100 metrov brez stopanja na dno bazena. Dosežen čas se skupaj z rezultati ostalih gibalnih testov ter maturitetnih ocen upošteva pri končni izbiri, torej sprejetju ali zavrnitvi kandidata za študij na fakulteti. V nadaljevanju bomo podrobneje pred- stavili plavalni test in merila za ovredno- tenje doseženega časa pri tem. Slednje je lahko v pomoč kandidatom v pripravi na sprejemni postopek. Nasploh svetujemo, da se kandidati pred nastopom posebej osredotočijo na: primerno športno opremo in• izboljšanje plavalnega znanja.• Primerna plavalna „ oprema Plavalno opremo sestavljajo kopalke, pla- valna kapa ter očala. Za dekleta so najpri- mernejše enodelne ali športne dvodelne kopalke. Pri slednjih naj imajo hlačke vrvico v pasu. Bikini kopalke za hitro pla- vanje niso primerne. Fantje naj uporabijo športne kopalke z vrvico v pasu. Takšne oprijete kopalke omogočajo učinkovito plavanje z minimalnim dodatnim upo- rom, brez strahu pred nenadejano izgu- bo med drsenjem po skoku in obratih. Nasprotno bermuda hlače, ki jih kandida- ti pogosto nosijo, ustvarjajo večji dodatni upor in ovirajo učinkovito plavanje. V ba- zenu Univerzitetnega plavalnega centra uporaba plavalne kape ni obvezna, je pa zelo priporočljiva za vse kandidate z daljšimi lasmi. Speti daljši lasje so na- mreč nujen pogoj za neovirano dihanje med plavanjem, pri čemer se je potreb- no zavedati, da spenjanje z elastikami in sponkami običajno ni dovolj čvrsto, da bi ustrezno zadržalo lase med hitrej- šim plavanjem s pravilnim potapljanjem glave. Uporaba plavalnih očal ni nujno potrebna za uspešno plavanje. Če kandi- dati ne uporabljajo očal in so prilagojeni na gledanje pod vodo, potem plavalna očala ne bodo bistveno pripomogla k hi- trejšemu plavanju. Nasprotno je njihova uporaba smiselna za tiste, ki bi radi zaradi svoje slabovidnosti nosili leče tudi med plavanjem in za tiste, ki jim gledanje pod vodo predstavlja težavo in morda doda- ten strah. Pri tem se morajo kandidati zavedati, da je plavalno opremo (in očala sploh) nujno potrebno pred nastopom večkrat preizkusiti med hitrim plavanjem, pri skokih na glavo v vodo in pri obratih. Prepogosto namreč opažamo, da si kan- didati šele neposredno pred plavalnim testom nameščajo popolnoma novo, še nepreizkušeno opremo. To predstavlja dodaten stres pred plavanjem in številne težave med njim. 100 metrov prosto „ Štart Najhitrejši štart je štart s skokom na glavo v vodo. Dobra izvedba omogoča primer- no globoko drsenje s hitrim izplavanjem na vodno gladino. Kandidati, ki ne znajo skočiti na glavo, običajno začnejo iz vode z odrivom od stene. Žal je za slednje po- gosto vzrok tudi bojazen pred izgubo kopalk in/ali premikom očal. Plavanje Rezultat v disciplini 100 metrov prosto je posledica številnih dejavnikov, ki jih lahko združimo v tri večje skupine, kot so plavalno znanje ter telesna in psiho- loška pripravljenost (Olbrecht, 2000). V vrhunskem plavanju so razlike med plavalci v plavalnem znanju minimalne. Torej je končni uspeh v veliki meri odvi- sen od telesne in psihološke pripravlje- nosti posameznika. Sprejemni izpiti so drugačna, predvsem pa bistveno nižja raven tekmovanja. Telesno in psihološko pripravljenost kandidatov spremljamo le posredno s pomočjo testov gibalnih sposobnosti. Ob podobni starosti, špor- tno aktivni preteklosti in želji po vpisu na fakulteto lahko domnevamo, da razlike v telesni in psihološki pripravi med kandi- dati niso pretirano velike. Nasprotno pa je njihovo plavalno znanje običajno zelo raznoliko. V želji, da bi razdaljo odplavali čim hitreje, kandidati namreč plavajo na način, ki ga najbolje obvladajo, ali na na- čin, v katerem predpostavljajo, da bodo najhitrejši. Pri tem uporabljajo plavalne tehnike (hrbtno, prsno, kravl), uporabne plavalne tehnike (reševalni kravl, germa- nija) ali preproste oblike plavanja (žaba). Nekateri plavajo le z enim načinom, spet drugi ga med testom enkrat ali dvakrat zamenjajo (grafikona 1 in 2). Različni na- čini plavanja omogočajo različno učinko- vito in posledično različno hitro plavanje (grafikona 3 in 4). Zaradi te raznolikosti menimo, da je plavalno znanje kandida- ta tisti dejavnik, ki v največji meri določa njegovo uspešnost v testu 100 metrov prosto. Za boljšo predstavo bralca, kakšno je plavalno znanje kandidatov, smo natanč- neje analizirali rezultate plavalnega testa pri lanskem sprejemnem postopku (julij 2010) za vpis na študij Univerze v Ljublja- ni, Fakultete za šport (uporabo rezultatov nam je pisno odobril dekan fakultete). V raziskavo je bilo vključenih 353 kandi- iz prakse za prakso 29 datov (146 deklet in 207 fantov). Trajanje plavanja se je merilo elektronsko. Zače- tek merjenja je sprožil štarter s štartnim signalom. Čas se je izmeril s plavalčevim dotikom table, ki je bila obešena z roba bazena. Za lažjo predstavitev smo do- bljene rezultate zaokroževali na sekun- do natančno. Način plavanja smo med testom opredelili dvakrat, med 25. in 35. ter med 75. in 85. metrom. Ob plavalnih tehnikah, kot so prsno (P), kravl (K) in hrb- tno (H), so kandidati plavali tudi reševalni kravl (R) in žabo (Ž). Kandidate smo gle- de na različne načine plavanja razdelili v skupine, pri čemer je bila posamezna skupina oblikovana le, če je vsaj deset kandidatov odplavalo test na enak način. Pri poimenovanju skupin je prva črka po- menila način plavanja v prvi, druga pa v drugi polovici testa. Le manjši delež (28 %) kandidatov je med testom spreminjalo način plavanja. Največ deklet je test odplavalo v kravlu, žabi ali v prsnem (grafikon 1). Pri fantih sta imeli največji delež skupini KK in RR (grafikon 2). Dobljene skupine smo primerjali v času plavanja. V tej spremenljivki so se sku- pine statistično pomembno razlikovale (analiza variance; p<0,01). Po pričakova- nju so bili najhitrejši tisti kandidati, ki so plavali le kravl (skupini KK pri obeh spo- lih), medtem ko so bili tisti, ki so plavali žabo, najpočasnejši (skupini ŽŽ pri obeh spolih; grafikona 3 in 4). Grafikon 3: Čas, dosežen pri testu 100 metrov prosto po posameznih skupinah deklet. Grafikon 4: Čas, dosežen pri testu 100 metrov prosto po posameznih skupinah fantov. Grafikon 1: Delež posameznih skupin, določenih glede na način plavanja med testom 100 metrov prosto pri dekletih. Grafikon 2: Delež posameznih skupin, določenih glede na način plavanja med testom 100 metrov prosto pri fantih. 30 Ovrednotenje časa, „ doseženega pri testu 100 metrov prosto Doseženi časi pri testu 100 metrov pro- sto dobro opredeljujejo plavalno znanje in sposobnosti kandidatov. Predstavljeni rezultati so namreč pokazali, da lahko kandidate razdelimo glede na način pla- vanja v več skupin, ki se med seboj raz- likujejo tudi v času. Najočitnejša razlika med kandidati je izhajala iz znanja ozi- roma neznanja izdihovanja v vodo med plavanjem: Kravl je najhitrejša plavalna tehnika • (grafikona 1 in 2), pri kateri pa je zaradi sukanja glave in kratkega časa za vdih dihanje najzahtevnejše (Cardelli, Lerda in Chollet, 2000; Kapus, Ušaj in Kapus, 2009). Prsno je plavalna tehnika je počasnejša • od kravla (grafikona 1 in 2), vendar je pri njej zaradi dvigovanja glave in daljšega časa za vdih dihanje enostavnejše. Pr- sno namreč omogoča, da nepopolne izdihe v vodo plavalci lažje dokonča- jo nad gladino in ob tem še primerno vdihnejo. Reševalni kravl in žaba sta uporabna • plavalna tehnika oziroma preprosta oblika plavanja. Od kravla in prsnega se najbolj razlikujeta po tem, da je glava med plavanjem dvignjena iz vode. To omogoča neomejeno dihanje in neo- viran izdih. Zato taka načina plavanja običajno uporabljajo kandidati, ki imajo težave z izdihovanjem v vodo in z zave- slaji skladnim sukanjem ali dviganjem glave za vdih. Zaradi dvignjene glave sta reševalni kravl (Zamparo in Falco, 2010) in žabje plavanje manj sproščena in ekonomična ter počasnejša načina plavanja v primerjavi s kravlom in pr- snim (grafikona 1 in 2). Mišice vratu so bolj obremenjene, hkrati pa je položaj telesa na vodni gladini manj stabilen, saj noge hitreje tonejo. Reševalni kra- vl je sicer del reševalnega plavanja, ali način gibanja pri vaterpolu (pogosto se imenuje tudi vaterpolski kravl). Pri teh dejavnostih seveda glava ni dvignjena iz vode zaradi neznanja dihanja med plavanjem, ampak omogoča vidno spremljanje utapljajočega med pribli- ževanjem oz. dobro vodenje žoge pri vaterpolu. Glede na predstavljene rezultate se nam je zdelo smiselno ovrednotiti čase s štiri- mi kategorijami. Pri tem smo si pomagali z: izkustvenim poznavanjem odnosa • med sposobnostjo študentov sledenja vsebinam vaj pri predmetu Plavanje z osnovami reševanja iz vode 1 in njiho- vim plavalnim predznanjem ter plaval- nimi sposobnostmi, opisno statistiko končnih časov posa-• meznih skupin. Mejne vrednosti posa- mezne kategorije smo določili tako, da je bilo v posamezni kategoriji čim več kandidatov iz določene skupine in čim manj kandidatov iz naslednje počasnej- še skupine. Pri tem smo uporabili pov- prečja in standardne odklone za posa- mezne skupine ter enačbo normalne porazdelitve. Pri skoraj vseh skupinah se namreč porazdelitev spremenljivke čas ni razlikovala statistično pomemb- no od normalne porazdelitve. Predstavljena merila so namenjena kan- didatom, da bi lažje ovrednotili svoj pla- valni dosežek in razmislili o izpopolnje- vanju plavalnega znanja ter sposobnosti še pred vpisom na predmet Plavanje z osnovami reševanja iz vode 1. Pri tem je potrebno upoštevati, da: so kandidati le redko plavali hrbtno • med testom 100 metrov prosto, zato to ni bilo vključeno v merila. Kljub temu je tudi predznanje te plavalne tehnike pomembno, saj je del začetnega uče- nja plavanja, torej tudi programa vaj pri predmetu Plavanje z osnovami reševa- nja iz vode 1; so določene mejne vrednosti kategorij • le približki, pri katerih so možna pozitiv- na in negativna odstopanja. Literatura „ Cardelli, C., Lerda, R. in Chollet, D. (2000). 1. Analysis of breathing in the crawl as a functi- om of skill and stroke characteristics. Percep- tual and motor skills, 90 (3), 979–987. Kapus, J., Ušaj, A., Kapus, V. (2009). Učinki pla-2. valne vadbe, ki so posledica specifičnega di- hanja med plavanjem. Šport (57), 1/2, 47–49. Olbrecht, J. (2000). 3. The Science of winning. Overijese: samozaložba. Zamparo, P., Falco, S. (2010). Head out swim-4. ming in Water polo: a comparison with front crawl in young female players. In: P.L. Kjen- dlie, R.K. Stallman, J. Cabri (Ur.), Biomechanics and medicine in swimming 11. (str. 187–189). Oslo: Norwegian school of sport sciences. Preglednica 1: Merila za ovrednotenje časov, doseženih pri testu 100 metrov prosto. Dekleta Fantje Način plavanja Ocena plavalnega znanja 1. 1:40 in bolje 1:32 in bolje kravl odlično 2. od 1:41 do 1:54 od 1:33 do 1:42 kravl, prsno in reševalni kravl dobro 3. od 1:55 do 2:05 od 1:43 do 2:00 prsno zadostno 4. 2:06 in slabše 2:01 in slabše reševalni kravl in žaba slabo doc. dr. Jernej Kapus, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za plavanje, vodne aktivnosti v naravi in vodne športe e-naslov: nejc.kapus@fsp.uni-lj.si športna terminologija 31 Terminology is also an indicator of excellence Abstract Sport language with its domestic terminology is first and foremost the domain of sport experts, sport scientists and, finally, sport journalists. Sport journalists are an important link in this chain because they write for and talk to a much broader audience than the former two. Slovenian language experts are of course indispensable, especially lexicologists. One should not put one’s trust only in (ordinary) language-editors. Experience shows this. In particular, an (ordinary) language-editor is not competent to pass judgements on the correctness of one technical term or another. Regretfully, they often exercise this right. The mission of a language-editor is to follow developments in technical terminology in a given literature and help disseminate them. Key words: sport, terminology, language-editing. Silvo Kristan Tudi izrazje je kazalec odličnosti Kdor le nekoliko spremlja dogajanje v našem jeziku, mu mora biti jasno, da nujno potrebuje pomoč. Janez Gradišnik, Slovenščina danes, Nova revija Izvleček Športni jezik s svojim domačim izrazjem je v prvi vr- sti zadeva športnih strokovnjakov, športoslovcev in ne nazadnje športnih novinarjev. Športni novinarji so pomemben člen te verige, ker pišejo in govorijo neprimerno večji množici kot prvi in drugi. Seveda ne gre brez slovenistov, zlasti leksikologov. Zgolj (navadnim) lektorjem ne gre slepo zaupati. Tako namreč kaže izkušnja. Predvsem (navadni) lektor ni pristojen, da razsoja o pravilnosti tega ali onega strokovnega izraza. Žal si to pravico večkrat jemlje- jo. Lektorjevo poslanstvo je, da v ustreznem slovstvu sledi razvoju strokovnega izrazja in ga nato pomaga širiti naprej. Ključne besede: šport, izrazje, lektoriranje. 1 „ DIF. Težko razumem, zakaj nekateri Fa- kulteto za šport imenujejo DIF. Celo študent je uporabil to kratico, čeprav se vsak dan neštetokrat srečuje s kratico FŠ. Blagohotno sem se nasmehnil nevedno- sti izobraženca, ki me je vprašal, če sem predaval na DIF-u … in si mislil svoje. Is- kanje izvora tega nesmisla ni rodilo uspe- ha. Vrsta pametnih razlag tega ne more pojasniti. Še najbolj se zdi verjetna teorija o 'lahki izgovorljivosti'. Najbrž je res laže reči 'difovec' kot 'fšovec'. Ko bi bil vsaj sa- moglasnik med 'f' in 'š'. Pa vendar: kravi ne moremo reči bik zgolj zato, ker je mo- goče beseda 'bik' krajša in laže izgovorlji- va. Razumel bi tudi, če bi kakšen osem- desetletni 'fizkulturni učitelj' z nostalgijo omenjal študij na DIF-u. Ko pa je pred kratkim v osrednejm slovenskem časopi- su spoštovani in cenjeni športni novinar pisal o difovcih in DIF-u mi je kapnilo čez rob, hkrati se mi je posvetilo, da je nema- ra vir 'difovskega nesmisla' prav slovenski športni novinar, ki 'na vsake kvatre' enkrat omenja DIF in 'difovce' ter tako ohranja pri življenju nesmiselni in anahronistični športni izraz. DIF je kratica za Državni institut za fiskultu- ru, ki je bil samo v Beogradu. Študij je bil triletni. Nekje v začetku mojega študija v Beogradu (najbrž leta 1953 ali 1954) je šola postala štiriletna, DIF pa se je preimeno- val v Visoku školu za fizičku kulturu in čez 32 čas v Fakultet za fizičku kulturu (FTK). DIF-a torej ni več že pol stoletja, predvsem pa ga v Ljubljani sploh nikoli ni bilo. Difovci so torej lahko samo študenti 'državnega inštituta za fizkulturo' v Beogradu, ki so to šolo končali v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Ljubljanski študenti in diplomanti so lahko le 'fšovci'. Res je nenavadno, da je slovenskemu novinarju všeč anahronistična kratica s svojimi iz- peljankami, čeprav za Slovenijo nikoli ni veljala. Poleg tega tudi večina slovenskih bralcev ne ve, za kaj sploh gre. Preverje- no! Isti novinar pa 'dela silo' športnemu iz- razju tudi drugače. Zgoraj imenovani ljubljanski DIF naj bi po njegovem izo- braževal učitelje telovadbe. Težko je 'krivo vero' pojasniti z nevednostjo. Ali pa tudi. Zato že stotič ponavljam: Šolskega predmeta z imenom telovadba pri nas nimamo že od leta 1973. Tistega leta se je predmet preimenoval v telesno vzgojo, ta pa leta 1996 v športno vzgojo. V Slo- veniji torej nimamo ne učiteljev telovad- be ne profesorjev učiteljev telovadbe (kot novinar imenuje visokošolske učitelje na športni alma mater). Strokovnjaki za športno vzgojo so športni pedagogi. Na vsakoletnih razpisih delovnih mest šole vedno iščejo športnega pedago- ga. Oba izraza, tako športna vzgoja kot športni pedagog, sta v vseh slovenskih uradnih listinah, ki zadevajo to področje. V strokovnem slovstvu pa sta se oba iz- raza uporabljala že veliko pred letom 1996. Težko je verjeti, da je enega vodilni športnih novinarjev čas prehitel za štiri desetletja. Poleg tega izraz telovadba danes sploh ne pomeni več tisto, kar je v sokolskih ča- sih in še desetletje ali dve po osvoboditvi (1945). Izraz telovadba danes pomeni dvoje: gimnastične vaje (jutranja telo- vadba, korektivna telovadba, poporodna telovadba ...) in športno gimnastiko (te- lovadbo na orodju). Neverjetno se zdi, da je novinar v 'svojem' časopisu spregledal, da so njegovi sodelavci tako v naslovih, kot v besedilih, pisali o telovadbi in te- lovadcih, kadar so pisali o športni gim- nastiki in omenjali Mira Cerarja, Mitjo Pet- kovška, Aljaža Pegana, Saša Bertonclja, Adelo Šajn in druge. Vsiljuje se misel, da novinar izraz 'učitelj telovadbe' uporablja kot žaljivko. Tako namreč športni peda- gogi razumemo in doživljamo ta izraz. * * * Zaradi izjemne lahkotnosti pisanja iste- ga novinarja je nujno treba terminološki zapis priložnostno razširiti še zunaj izra- zoslovja na področje novinarske vero- dostojnosti in etike. Težko je verjeti, da urednik osrednjega slovenskega dnevni- ka (zdaj v pokoju) ne pozna študija na Fa- kulteti za šport. Ta nikoli ni izobraževala zgolj športnih pedagogov (po novinar- jevo 'učiteljev telovadbe'), ampak so se študenti v zadnjih dveh letniki posebej usmerjali tako teoretično kot praktično v ožja strokovna področja tako na trenerski smeri, kot na področju športne rekrea- cije, da ne omenjamo učiteljev plavanja in smučarskih učiteljev. Svoje temeljno pedagoško znanje z osnovnega študija so študenti torej nadgradili s tako imeno- vanim usmerjenim študijem v področje, ki jih je še posebno zanimalo, in pri tem dobili ustrezen strokovni naziv. Glede na to, da so se na ta študij največkrat vpiso- vali študenti, ki so se s konkretnim po- dročjem že ukvarjali pred ali med študi- jem, je mogoče trditi, da je šlo za najvišjo možno strokovno izobrazbo v posame- znih športnih zvrsteh oziroma področjih. Strokovnega naziva, ki ga je dobil diplo- mant Fakultete za šport ob osnovnem nazivu športni pedagog, niti približno ne gre vrednostno primerjati z nazivi, ki jih je mogoče dobiti na štirinajstdnevnih strokovnih panožnih tečajih. Športni no- vinar, ki tega ne ve, je res nevednež, ali pa ga pri pisanju vodijo drugi motivi. V obeh primerih je takšno pisanje neprimerno, nekakovostno, pravzaprav je navzkriž z novinarskim kodeksom, ki na prvo me- sto postavlja verodostojnost novinarskih prispevkov. Pisanje o 'učiteljih telovadbe' zagotovo ni verodostojno. Težko je tudi razumeti, da je dolgoletni športni urednik osrednjega slovenskega dnevnika v svojem prispevku nestrpen do tega, da se diplomanti Fakultete za šport pojavljajo na različnih področjih kulturnega pojava, ki mu pravimo šport oziroma športna kultura. Ni mu všeč, da kadri z visokošolsko športno izobrazbo in doktoranti s tega področja vzgajajo tre- nerje in druge strokovne kadre, da vodijo tekmovalne ekipe in so hkrati še dejavni v športni politiki. Sveta preprostost! Ali naj ta dela opravljajo peki, frizerji, elek- trotehniki, medicinci, falirani študenti, pesniki, književniki, novinarji, pravniki? Tudi diplomirani medicinci se zaposlu- jejo v ambulantah, bolnicah, zasebnih praksah, v športnih klubih, v zdravstveni birokraciji, na zdravstvenem ministrstvu in tako naprej. Kje vse najdemo pravnike! Tudi diplomirani slovenisti so raziskoval- ci, pisatelji in pesniki, lektorji, profesorji, 'piarovci', novinarji in še kaj. Zakaj bi bilo drugače z visokošolskimi izobraženci na področju športa? Moje stališče je seveda načelno in ne zadeva posameznih pri- merov iz denimo Olimpa d. o. o. ali Zve- ze za šport otrok in mladih ter zasebnih profesorskih d. o. o. in drugih dvoživk in 'pridobitnih koritnikov', ki imajo svoja imena. Posploševanje nekaj primerov kar povprek na celo izobraževalno insti- tucijo in sramotenje celega ceha špor- tnih pedagogov je velik logični in etični spodrsljaj, ki neverodostojnost takšnega pisanja še potrjuje. 'Lumpi' so povsod, tudi med novinarji. In nisem še zasledil, da bi imenovani urednik kdaj pribijal na sramotilni steber Fakulteto za družbene vede, če nekateri njeni diplomanti slabo opravljajo svoj poklic ali udejanjajo sivo ekonomijo zunaj svoje matične delovne organizacije. Kaže, da tudi za 'slavna novi- narska imena' velja izrek 'ni vse zlato, kar se (na videz) sveti'. 2 „ Smučarski kros je novejša smučarska disciplina, ki je nastala po vzoru deskar- skega krosa. Tudi ime je nastalo po is- tem zgledu. Gre za smučarsko disciplino, pri kateri se štirje smučarji hkrati spustijo po označeni razgibani progi z večjimi in manjšimi valovi, prelomnicami ter skakal- nicami; dva najhitrejša smučarja iz vsake četvorke se uvrstita v nadaljnje tekmo- vanje. Zmagovalec je tisti, ki v finalni četvorki prvi pride na cilj. Izraz kros je zaradi asociacije na skupinski tek v naravi nekoliko dvomljiv, glede na to, da hkrati tekmuje četvorka, pa je sprejemljiv. Vsaj slovenski je. Privrženci te smučarske discipline vztra- jajo pri jezikovnem terorizmu in govorijo o 'fristajlu' in 'fristajlerjih'. Nekateri no- vinarji iz tretje lige pišejo angleški izraz freestyle, dostojnejši pisci pa uporabljajo kalk (dobesedni prevod angleškega iz- raza) prosti slog. Posebej pišejo o alp- skem smučanju in posebej o smučanju prostega sloga. Drugače povedano: smučarski kros (ki so ga klasificirali kot posebno kategorijo, imenovano 'prosti slog') ločijo od alpskega smučanja. Ta- kšna klasifikacija je vprašljiva, ker ne zdrži logične presoje, ki je ena temeljnih me- športna terminologija 33 tod za oblikovanje semantično in logič- no neoporečnih strokovnih izrazov. V prvi vrsti se postavlja vprašanje, kaj je pri tej smučarski disciplini 'prostega' (free- style)? Gre vendar za 'dirko'. Vsi smučarji morajo čim hitreje prevoziti enako progo in za nikakršno 'prostost' ni ne časa ne priložnosti. Vse 'proste' (free) individual- ne različice bi utegnile škodovati hitro- sti. Zakon je, čim prej priti do cilja, in tu je malo prostora, pravzaprav ga za 'free' izražanje individualnosti sploh ni. Tudi izraz slog je napačno uporabljen. Čeprav SSKJ zapiše, da je slog individu- alna različica izvajanja neke temeljne tehnike, pa v nadaljnjem pojasnjevanju tega gesla vse pomeša, tako da se na SSKJ ne gre zanašati. V športnem izrazo- slovju 'se kaže oprijeti' učenja prof. Ulage, ki je že pred štirimi desetletji učil, da je slog individualni, posamezniku lastni način izvajanja kakšne športne disci- pline, kakšnega športnega gibanja. Na podlagi takšne razlage je mogoče reči, da ima vsak tekmovalec smučarskega krosa svoj slog. In nekateri po slogu izstopajo, drugi ne. Zato ni mogoče kar cele smu- čarske discipline poimenovati slog. Za neoporečno športoslovno sistemati- ko je poglavitnejše vprašanje, zakaj naj bi bil smučarski kros nekaj drugega kot alpska disciplina. Po svojem bistvu je smučarski kros v resnici smuk. Tekmoval- ci se v smuku spustijo po označeni progi, ki nima ne veleslalomskih ne slalomskih vratic. 'Dirka' pri smučarskem krosu v bistvu ustreza opredelitvi pojma smuk, ki pravi: ''… je najhitrejša in najdrznejša alpska disciplina, pri kateri tekmovalec smuča po veliki strmini med redko po- stavljenimi vratci s hitrostmi preko 100 km na uro''. V resnici gre torej pri smučar- skem krosu za različico smuka, ki sicer ni 'najhitrejša', je pa skoraj enako 'drzna'. Ne- katere različnosti niso bistvenega pome- na za temeljno klasifikacijsko opredelitev, kam sodi smučarski kros. Tekmovalci, ki se pripravljajo na tekmovanje v smučar- skem krosu, trenirajo smuk. In ker je smuk alpska disciplina (smučarski kros pa sko- raj identičen s smukom), je težko zavrniti sklep, da je smučarski kros ena od (so- dobnih) alpskih disciplin. Ne nazadnje se tudi mnogi 'alpski smučarji', ki se niso uspeli v slalomu, veleslalomu ali smuku uvrstiti v tekmovalni vrh, začnejo ukvar- jati z smučarskim krosom. 3 „ Freeride, freestyle. Modna angleška izraza freeride in freestyle uporabljajo v smučanju, deskanju in kolesarstvu. Isti pisci pogosto mešajo oba izraza, tako da je iz javnih zapisov nemogoče na- tančno identificirati pravo vsebino obeh pojmov. Poleg tega dva različna pisca v različnih občilih enako dejavnost različno imenujeta. Eden piše o 'fristajlu', drugi o 'frirajdu'. V iskanju slovenskega izraza se je začel uveljavljati še dvobesedni izraz prosti slog, vendar ga nekateri pisci en- krat uporabljajo namesto 'frirajda', drugič namesto 'fristajla'. In tako imamo angle- ško-slovensko besedno zmešnjavo, ki jo razni pisci 'papagajsko' širijo in utrjujejo. Hkrati pa ne freeride ne freestyle ne prosti slog semantično ne ustrezajo vsebini, ki se prikazuje pod temi izrazi. Omejil se bom le na 'smučarski freeri- de'. Kalk od angleškega izraza freeride (angl. free, prosto, neovirano + to ride, voziti se, peljati se; a ride, vožnja) je pro- sto smučanje. Ta izraz pa semantično ne ustreza tistemu, kar privrženci te smučarske zvrsti počnejo. Obseg pojma prosto smučanje je namreč veliko širši od različice smučanja, ki ji pravijo 'frirajd'. Izraz prosto smučanje namreč pomeni prosto, neovirano krmarjenje, neomejeno v svobodi gibanja, brez obveznosti (do tega ali onega gibalnega predpisa, postavljenih ovir, posebnih pravil). Če freeride prevede- mo v 'prosto, svobodno vožnjo, prosto krmarjenje, prosto smučanje', potem tak način krmarjenja ustreza tudi nedeljske- mu rekreativnemu smučarju, ki prosto, svobodno, brez kakršnih koli zahtev, omejitev in pravil smuča po svoje, kot pač želi in zna. Včasih hit', včas' počas'. Ali plužno ali paralelno ali 'mešano'. Z dolgi- mi ali kratkimi zavoji. Free! In vsak začetnik prav tako 'prosto' smuča. To pa ni tisto, kar z izrazom 'frirajd' razumejo privrženci te smučarske discipline. Freeride je netekmovalno razvedrilno in/ ali tekmovalno smučanje po neurejenem smučišču(!), kjer si vsak sam po lastnem preudarku izbira pot. Zahtevnost terena je različna, od manj zahtevnega do bolj ali manj vratolomnega in tveganega kr- marjenja po velikih strminah med 45 in 55 stopinjami naklona, tudi z vmesnimi skoki čez skalne pečine. V najvišji težav- nostni stopnji tudi tekmujejo. Sodniki ocenjujejo težavnost izbranega pobočja ter iznajdljivost, drznost, atraktivnost, tehnično znanje, zanesljivost smučarja in estetski vtis. Čas spusta bistveno ne do- loča ocene, ampak jo določata drznost in zanesljivost. Smučarji se navadno vzpe- njajo z obstoječim žičničarskim objek- tom, v tujini večkrat tudi s helikopterjem. Na podlagi opisa se slovenska ustreznica tujega 'frirajda' ponuja kar sama: smu- čanje zunaj urejenih površin. Izraz ustreza terminološkemu načelu nomen est omen (v imenu je pomen). Izraz precej natančno pove, za kaj gre. 'Frirajd' slo- venskemu domorodcu ne pove nič, izraz 'prosti slog' tudi ne, izraz smučanje zu- naj urejenih površin pa skoraj vse. Pre- verjeno! S klasifikacijskega zornega kota je seveda samoumevno, da je smučanje zunaj urejenih površin ena od sodob- nih alpskih disciplin. Res pa je, da večbesedni izraz smučanje zunaj urejenih površin terminološko ni popolnoma neoporečen. Prvič, predolg je. Teorija oblikovanja strokovnih izrazov daje prednost enobesednim in dvobese- dnim izrazom, čeprav tudi večbesednih ne odklanja. Zato dolg izraz niti ni preve- lik spodrsljaj. Formalno napako odtehta že to, da je izraz slovenski in slehernemu razumljiv. Drugič, manjkajo merila za opredelitev zahtevnosti smučanja zunaj urejenih površin. Čeprav to ni termino- loški spodrsljaj, le kaže opozoriti, da bi bilo smiselno, če bi privrženci tega nači- na smučanja osnovali težavnostno lestvi- co bodisi po zgledu klasifikacije gorniških poti (lahka, zahtevna, zelo zahtevna) bo- disi po zgledu alpinističnega ocenjevanja težavnostnih smeri, ali kako drugače. In tretjič, večji logični oziroma semantični spodrsljaj je to, da sta smučanje zunaj urejenih površin tudi turno smuča- nje in alpinistično smučanje. Zato je seveda treba pojasnjevalno opredeliti razliko (differentio specifico) med vsemi tremi pojmi. Smučanja zunaj urejenih površin ne gre zamenjevati ne s turnim smučanjem ne z alpinističnim smuča- njem. Smučanje zunaj urejenih smučišč je smučarska disciplina, vzpon je nava- dno opravljen z motornim sredstvom (žičnica, motorne sani, helikopter), turno smučanje in alpinistično smučanje pa sta gorniški dejanji, ki sta v celoti opravljena 'lastnonožno'. Seveda izraz, ki ga je treba posebej razlagati, ni najboljši. Upati je, da bo prihodnost popravila to 'neodličnost'. Veliko je že to, da nehamo slovenščino 'posiljevati' z barbarizmom freeride. 34 4 „ Giboslovje. Slišal sem ugovor, da se norčujem iz kineziologije, ker sem jo v slovenščini zapisal giboslovje. Če je antropo-logija človekoslovje, den- dro-logija drevesoslovje, dialekto-logi- ja narečjeslovje, eno-logija vinoslovje, entomo-logija žužkoslovje, etio-logija vzrokoslovje, farmako-logija zdravoslov- je, geo-logija zemljeslovje, gnoseo-logija spoznavoslovje, hidro-logija vodoslovje, histo-logija tkivoslovje, ihtio-logija ribo- slovje, kraso-logija krasoslovje, miko-lo- gija goboslovje, morfo-logija oblikoslov- je, ornito-logija ptičeslovje, psiho-logija dušeslovje, socio-logija družboslovje in zoo-logija živaloslovje (vse tuje izrazi do stičnega vezaja je mogoče najti v slovar- ju tujk), je kinezio-logija (gr. kinein, giba- ti + logos, veda, nauk) giboslovje. In da giboslovje ni športoslovje, jih čedalje več razume in priznava. 5 „ Vortex – jezikovni (in še kakšen) tero- rizem. Pozornost mi je vzbudila vest na spletu, da se v šolskem letu 2008/09 na pobudo Atletske zveze Slovenije v šoli ukinja met žogice in se uvaja met 'vor- texa'. O 'posiljevanju' slovenščine s tem tujim izrazom sem slišal že prej, nisem pa vedel, da je zadeva tako nenavadna, nasilna in nestrokovna. Na podlagi doda- tnih informacij se je potrdilo, da trgovci že obvladujejo šolo. Nečedna zadeva 'vortex' ni samo izrazo- slovno vprašanje, ampak je zadevo treba obravnavati s treh zornih kotov. Prvič, po- seganje atletske zveze v šolsko polje je nedopustno. Atletska zveza zago- tovo ni pristojna, da v šoli kaj ukinja ali uvaja. Za to so pristojne strokovne komisije športnih pedagogov, ki sesta- vljajo učne načrte. In pika. O tem ni kaj razpravljati. Če pa že kdo kaj uvaja ali uki- nja v skladu z avtonomijo šole, je to lahko kvečjemu športni pedagog, ne pa ta ali ona športna zveza po scenariju kakega trgovca. Nehote se namreč vsiljuje sum na korupcijo. Izsiljeno 'obvezno' uvajanje novega pripomočka v vse slovenske šole je namreč zelo dober posel. Cena izdelka, ki je primeren za šolo, je 25,90 evra. Če jih vsaka šola kupi samo deset, pri 300 šolah to znese 77.700 evrov. In ker gre za potro- šno blago, je zaslužek neusahljiv. Ni 'vrag', da ima kaj od tega tudi tisti, ki je nekaj 'ukinil in nadomestil z nečim drugim'. Drugič, 'posiljevanje' slovenščine s tujimi izrazi je nespodobno dejanje; toliko bolj, če to počne ena od slovenskih športnih zvez s širjenjem tuje blagovne znamke tujega proizvajalca. Zdi se, da je proda- janje pripomočka s tujim imenom tudi nezakonito, saj ne ustreza predpisom, ki prodajalca obvezujejo, da izdelek opremi s slovenskim napisom. Med navodili v šti- rih različnih jezikih ni slovenskega. Temu pravimo tudi jezikovni terorizem! Corpus delikti hranim na polici. In tretjič, opušča- nje nekaterih vsebin in pripomočkov iz vzgojno-izobraževalne prakse ter zame- njavo teh z drugimi je v prvi vrsti stro- kovno vprašanje. Žal strokovne obrav- nave nisem zasledil nikjer. Kaj sploh je 'vortex'? Angleški izraz vortex pomeni ''a mass of rotating or whirling flu- id, especially when sucked spirally toward the center'', slovensko vrtinec. Po raziskavi, ki ni popolnoma zanesljiva, je vortex ime enega od plovil ameriške NASE (ameriške državne uprave za aeronavtiko). Igrača, ki ima obliko rakete, je seveda vabljiv tržni izdelek. V angleščini pripomoček oglaša- jo kot vortex mega howler new generation, kar je mogoče prevesti v najsodobnejša mega žvižgajoča raketa. Igrača, ki jo prodajajo v treh velikostih, zaradi stran- skih odprtin med letom šumi oziroma nežno žvižga. Kaže, da je proizvajanje glasu tista vaba, ki je premamila celo nekatere športne pedagoge. Na spletu kupcu vortexa ponujajo še brezplačno uro Sigma Onyx Fit. Včasih, ko smo hodili v Italijo po pralni prašek, smo v njem do- bili še ročno uro. Očitno gre za še enega od trgovskih prijemov, kot so skike, no- rdic walking, pilates in podobni. Hkrati se vsiljuje nesramno vprašanje, koliko ur bo dobila atletska zveza ali športni peda- gog, ki bo naročil dvomljiv 'športni' izde- lek s tujim imenom. Toda bolj kot onesnaževanje slovenščine s tujim izrazom in podkupovanje kup- cev s posebnimi darili gre za strokovno vprašanje. Zato je iskanje ustreznega slo- venskega izraza za tuji vortex nepotreb- no, dokler ne bo opravljena strokovna utemeljitev smiselnosti in smotrnosti te igrače za vzgojno-izobraževalni proces. Postavlja se namreč vprašanje, zakaj met žogice sploh opustiti in ga zamenjati z metom 'žvižgajoče rakete'. V čem je ta pripomoček boljši od žogic? V čem je posodobitvena (dodana) vrednost 'rake- te' pred žogico? Menda ne zgolj zaradi 'žvižganja'. To je torej bistveno vprašanje 'metanja raket'. Stališče atletske zveze ni nujno skladno s stališči šolske športne vzgoje. Slišati je bilo, da se atletska zveza ogreva za 'žvižgajočo raketo', ker je men- da prijem pripomočka bliže prijemu ko- pja. Toda v šolskem učnem načrtu nima- mo meta kopja, imamo pa nekaj športnih iger, pri katerih je treba vreči žogo z za- mahom ene roke nad ramo. In met male žogice je najboljši posnetek podajanja in zadevanja v igri med dvema ognjema in priprava na dve temeljni rokometni prvi- ni (podaja, met na gol). Hkrati pa je mo- goče reči, da metalni gib in soudeležba ustreznega mišičja niso bistveno drugač- ni kot pri metu kopja. Zato je z učenjem meta žogice z zamahom nad ramo zelo preprosto presedlati na met kopja. Žvižgajoča raketa ima, kot je za rakete potrebno, mala krilca in smerni stabili- zator. Ti preprečujejo, da naprava med letom ne bi začela rotirati okoli krajše osi in tako zagotavljajo ustrezno dolg let in pravo smer. Krilca in smerni stabilizator so potrebni zgolj delovanju naprave, ne pa stroki. Ne krilca metalnega orodja ne žvižganje nista dodani vrednosti pri vad- bi meta z zamahom roke nad ramo. Za učenje meta z zamahom nad ramo ali za testiranje moči in hitrosti, ki sta potrebni za met, ne rabimo piskajoče rakete. Za temeljni namen zadostuje mala žogica. Mogoče ima metanje piskajoče igrače tudi kako dobro stran. Vendar je to treba empirično razčleniti ter nato ZA in PRO- TI 'dati na tehtnico'. Eden od športnih pedagogov je trdil, da je metanje 'rake- te' varnejše, kot metanje žogice, ker je 'raketa' iz mehkejšega materiala in ker z glasom opozarja nase, tako da je manjša verjetnost, da nekoga zadene v glavo in poškoduje. Ni bil prepričljiv. Ko sem ga vprašal, koliko podobnih zadetkov in po- škodb je imel v svoji praksi, je dejal, da nobenega. Tudi iz svoje prakse ne mo- rem potrditi, da je kdaj žogica koga zade- la v glavo. Če bi argument z nevarnostjo zadevanja 'pil vodo', bi morali prepove- dati igro med dvema ognjema in mete na gol pri rokometu. Predvsem pa je gla- športna terminologija 35 snost piskanja tako majhna, da ne more preglasiti šolskega 'živ-žava'. Poleg tega je glasnost piskanja največja pri začetni hitrosti letečega predmeta, v drugem delu parabole pa se zaradi manjše hitro- sti skoraj izgubi. Resda je 'raketa' iz meh- kejšega materiala kot žogica, toda zade- vanju v glavo s tršo žogico se izognemo z ustrezno organizacijo vadbe in primer- nimi varnostnimi navodili. Nenazadnje je tudi pozorno spremljanje metov z druge strani in 'izogibanje nevarnosti' lahko eden od učnih ciljev. V čem je torej prednost 'rakete' pred žogico? Potrebni sta torej giboslovna in didaktična primerjalna analiza med me- tanjem 'žvižgajočega trgovskega izdelka' in stare dobre male žogice. Za takšno sta- lišče so pristojni strokovnjaki s področja atletike, športnih iger in didaktiki špor- tne vzgoje, ne pa neka športna zveza. Dragocena so seveda lahko tudi stališča športnih pedagogov, ki imajo s tem me- talnim pripomočkom že nekaj izkušenj. Žal vsega tega v strokovnem slovstvu ni bilo zaslediti. Še najbolj preseneča, da tako imenovana stroka mirno gleda, da ji neka športna zveza nekaj ukinja in uvaja nekaj novega. Spet je 'teren' prehi- tel 'stroko'. Šele takrat, ko bo stroka rekla svoje, se bo vredno potruditi za ustrezno domače ime. Do takrat pa je barbarizem 'vortex' treba prenehati širiti v slovensko šolo. Anglo-ameriškega besednega im- perializma je tako in tako že preveč. 6 „ Pojmovne in izrazne nerodnosti. Kaj vse najdemo v strokovnem slovstvu, zlasti tistem, ki ni lektorirano. Včasih tudi lektorji, ki se ne spoznajo na šport, spu- ščajo nesmisle skozi svoja sita. * * * V glasilu Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) Olimpijski krogi preberemo bese- dno zvezo šport in rekreacija. Besedna zveza šport IN rekreacija je logični, se- mantični, strokovni in jezikovni spodrsljaj. Ne preostane mi drugega, kot da se spet ponavljam. Repetitio est mater studiorum. Izraz rekreacija (lat. recreare, razvedri- ti, sprostiti, osvežiti) pomeni sleherno razvedrilo, ki je namenjeno sprostitvi, osvežitvi, zabavi. Tudi igranje taroka je rekreacija. In gobarjenje je rekreacija. Za rekreacijo obdelujemo vrt, gojimo cvetje in pomagamo sosedu pri spravilu otave. Tudi znamke lahko zbiramo za rekreaci- jo, ali pa mizarimo. Nekateri za rekreacijo skačejo čez plot. Zagotovo OKS ne širi vseh navedenih in vseh drugih oblik re- kreacije. Ko pišemo in govorimo o športnem razvedrilu, torej ni dopustna raba eno- besednega izraza rekreacija (ker je pač rekreacija sleherno razvedrilo, ne samo športno). Če pišemo o športnem raz- vedrilu, je treba izrazu rekreacija dodati označevalni pridevnik, ki označuje vrsto razvedrila oziroma rekreacije. Treba je to- rej pisati o športni rekreaciji. Izraz špor- tna rekreacija je v športu in športoslovju strokovni izraz (terminus technicus). Zato se ena od pojavnih oblik športa imenuje športna rekreacija (ne rekreacija), zato se ena od študijskih smeri na športnem področju imenuje smer športna rekre- acija (ne rekreacija) in zato imamo tudi strokovne posvete ali kongrese o špor- tni rekreaciji (ne o rekreaciji). Če že Ur- šula Majcen na nacionalnem radiu vodi oddajo s šlampastim imenom Rekreacija z Uršulo Majcen, bi vsaj od slovenske krov- ne športne organizacije pričakovali širje- nje neoporečnega strokovnega izrazja. Seveda bi bila prav tako napačna bese- dna zveza šport IN športna rekreaci- ja (z veznikom 'in'). Za prepoznavanje napake je potreben le delček znanja o pojmovni logiki. (Žal je pristojna kadro- vska šola filozofijo z logiko spet izgnala iz svoje hiše). Gre namreč za hierarhični odnos med obema pojmoma, za odnos med nadrejenim in podrejenim. Pojem šport je rodni ali nadrejeni pojem (ge- nus proximum) vsem izrazom, ki označu- jejo posamezne izseke ali pojavne oblike športa. Izraz športna rekreacija je torej podrejeni pojem, ki označuje eno od pojavnih oblik športa. Športna rekrea- cija je v resnici imanentni (neločljivi) del športa, zato je ni mogoče z veznikom IN izločati iz športa. Uporaba veznika IN med nadrejenim in podrejenim pojmom (med celoto in njenim delom) logično ni dopustna. Besedna zveza šport IN špor- tna rekreacija je enako nesmiselna kot besedne zveze sadje (nadrejeni pojem, celota) IN hruške (podrejeni pojem, del- ni pojem, vrsta) ali Slovenija IN Ljublja- na. Podobni sta besedni zvezi ''šport IN telesna aktivnost'' ter ''šport IN tek- movanje''. Pojem telesna aktivnost je genus proximum, pojem šport pa je species, podrejeni pojem, vrsta telesne aktivnosti. Povezava rodnega pojma in podrejenega pojma z veznikom IN pa je (ne)logični 'spaček'. Pa tako preprosto je zapisati, kar so pisci verjetno mislili pove- dati: šport IN druge telesne aktivno- sti. V vsakdanjem 'uličnem' jeziku skoraj nepomembno, v strokovnem in znan- stvenem jeziku pa kazalec odličnosti. Pri besedni zvezi šport IN tekmovanje gre za logični spodrsljaj druge vrste. Pojma šport in tekmovanje se v nekem izseku prekrivata (v teoriji množic je to presečna množica) in tvorita presečni pojem, ki je v tem primeru športno tekmovanje. Pomembno je seveda to, da pojmov, ki se prekrivajo, ne moremo ločevati z ve- znikom IN. Tekmovanje je vendar en del športa in ga ni mogoče ločiti od športa z veznikom IN. Preprosto je zapisati, kar so pisci verjetno mislili povedati: športna vadba IN športna tekmovanja (torej vadba in tekmovanja). Ja, v podrobno- stih se kaže odličnost. Obe sporni bese- dni zvezi sta iz evropske Bele knjige (White Paper on Sport, 2007). Pa tako radi se ne- kateri sklicujejo na Evropo in tuje izrazje (podoben 'biser' je Physical Education and Sport, kot da ni Sport a part of Physi- cal Education). Vsaj strokovni usklajevalec besedila (športni filozof M. Hosta) bi se nelogičnim terminološkim nerodnostim lahko izognil. Toliko bolj, ker je logično ubesedovanje domena filozofije. Seveda bi se spodobilo, da sta pri takšnih delih navedena tudi prevajalec in lektor, saj je le tako mogoč 'terminološki dialog'. Z ile- galnimi sodelavci pa je dialog nemogoč. * * * Stični vezaj. V strokovnih besedilih še kar naprej srečujemo besedne zveze športno-rekreacijski program, špor- tno-vzgojni program in specialno-di- daktično priporočilo. Jezikovna men- torica me je naučila, da stični vezaj (-) v navedenih zvezah ni dopusten. Po slovenskem pravopisu pišemo stični vezaj med deli zložene besede takrat, kadar gre za dva različna pojma in bi ju v prosti zvezi lahko pisali z veznikom 'in'. Tak primer je na primer besedna zveza vzgojno-izobraževalni, ker gre v resni- ci za dva procesa, za vzgojo in izobraže- vanje, kar bi lahko zapisali tudi vzgojni IN izobraževalni. Podoben primer je avstro-ogrska oziroma Avstrija IN Ogr- ska, ker gre za državno tvorbo, ki sta jo sestavljali dve državi, Avstrija in Madžar- ska (Ogrska). 36 Pri besedni zvezi športno-rekreacijski ne gre za dva različna pojma, ampak je to pridevnik od têrmina (strokovnega iz- raza) športna rekreacija. Pridevnik od pojma športna rekreacija je športno- rekreacijski (pisano skupaj, brez stič- nega vezaja). Enako velja za druga dva primera. Pridevnik od športne vzgoje je športnovzgojni in pridevnik od speci- alne didaktike je specialnodidaktični (brez stičnega vezaja). Drugi zgledi: pro- sti čas – prostočasna dejavnost, Kranjska Gora – kranjskogorski, Slovenjska bistrica – slovenjskobistriški. Na podlagi zapisa- nega tudi ni mogoče sprejeti besedne zveze telovadno-šolska, ki 'krasi' zapis ob 50-letnici Fakultete za šport (čeprav je šel skozi roke lektorice). Iz sobesedila je nedvoumno, da se nedopustna besedna zveza nanaša na šolsko telovadbo in torej ne gre za dva različna pojma, ki bi ju lahko povezali z veznikom IN oziroma stičnim vezajem. Če nimam prav, sta me 'moja' slovenistka in Slovenski pravopis naučila narobe. Se priporočam za dru- gačno mnenje. Izraz specialno-didaktično oziroma specialnodidaktično priporočilo pa je tudi pleonazem, če gre za didaktično pri- poročilo, na primer pri učenju plavanja. Ločimo namreč občo didaktiko in spe- cialne (posebne) didaktike. Didaktike posameznih učnih področij imenujemo specialne didaktike. Če torej pišemo o didaktiki plavanja, je samoumevno, da gre za specialno didaktiko, ne da bi to posebej omenjali. Zadostuje le raba eno- besednega izraza didaktika oziroma di- daktično priporočilo. Hujša je 'jezikovna cvetka' s stičnim veza- jem v besedni zvezi zdravstveno-tera- pevtski bazen iz plavalnega učbenika. Zagotovo ne gre za enkratno pisno na- pako, ker se ista besedna zveza še enkrat ponovi pri opredelitvi tega bazena, ko je zapisano, da se ''zdravstveno-terapetski bazen uporablja v zdravstveno-terapev- tske namene''. Pustimo ob strani, da je navedena 'definicija' skregana s teorijo, ki obravnava neoporečno oblikovanje definicij, in ostanimo pri 'zdravstveno- terapevtskem' nesmislu. Izraz terapija je prevzeta tuja beseda grškega izvora, ki v izvirnem domačem jeziku pomeni zdravljenje. Pojem zdravljenje je torej sopomenka za tujo prevzeto besedo terapija. Če torej dvobesedno 'cvetko' 'prevedemo' v čisto slovensko obliko, dobimo izraz zdravstveno-zdravstve- ni bazen. Če upoštevamo še pravilo, da stični vezaj pišemo namesto veznika 'in', lahko 'cvetko' zapišemo tudi v obliki zdravstveni in zdravstveni. Komentar ni potreben! Lektorica pa nič. Zardevam, ker prihajam iz hiše znanja, kjer se rojeva- jo takšni nesmisli. * * * V knjigi Statusna vprašanja športa, ki jo je poleg Enajste akademije izdala tudi Fakulteta za šport (2010), sem izpod uvo- dnega peresa uredniške skupine že kar na prvih straneh zasledil terminološki 'ocvirek', ki je skregan s pametnim ube- sedovanjem. Takole piše: ''Pri gibanju, ki je predmet športa, gre za lokomotorno gibanje ...'' Saj ni res – pa je. Izraz loko- motoren je pridevnik od samostalnika lokomocija. Prevzeti izraz latinskega izvo- ra lokomocija je sopomenka za domača izraza premikanje, gibanje. Verbinčev slo- var tujk geslo lokomotoričen pojasni kot gibalen, premikalen. Poglejmo še v dva tujejezična slovarja. Nemški Lokomotion je slovensko premikanje, angleški loco- motion je slovensko gibanje. In zato v ter- minološkem športnem slovarju prebere- mo: ''lokomotorni aparat, sopomenka za gibalni aparat, gibalni sistem, gibalni ustroj ...'' Nobenega dvoma torej ni, da pridevnik lokomotorni pomeni gibalni. Če zdaj besedno cvetko lokomotorno gibanje 'prevedemo v slovenščino', do- bimo nesmiselni zmedeni izraz gibalno gibanje. Lektorica pa nič. Komentar ni potreben. Spet zardevam. Ja, tudi lo- gično ubesedovanje športoslovcev in filozofov šteje k statusnim vprašanjem športa … Zelo je nespodobno, da ima knjiga še celo vrsto jezikovnih in terminoloških spodrsljajev. Ne le za pisce, ampak za urednike in izdajatelje knjige. Poceni za- pravljanje ugleda. * * * V zborniku, ki je izšel ob 50-letnici Fakul- tete za šport, je bila uporabljena besedna zveza znanstvena veda. O tem je sicer že tekla beseda, očitno v prazno. Pojem veda je opredeljen kot ''dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistema- tično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj''. Pojem veda torej že sam zase izraža 'znanstveno dejavnost', zato je v dvobesednem izrazu znanstvena veda označevalni pridevnik (levi prilastek) 'znanstvena' popoln nesmisel. Izraz 'znanstvena veda' bi bil utemeljen, če bi poznali tudi 'neznanstvene vede'. Vendar teh ne poznamo, ker je veda lahko samo raziskovalna/znanstvena dejavnost, ni- koli pa neznanstvena. (In mimogrede še enkrat že večkrat zapisano: znanost se deli na vede, te pa na svoje znanstvene discipline). Podoben besedni spaček je dvobesedni izraz kineziološka znanost, ki se pogo- sto pojavlja v besedilih, ki nastajajo na športni alma mater. Da gre za znanost, kaže že drugi del pridevnika 'kinezio-lo- ška'. Logos namreč navadno prevajamo v znanost (meteoro-logija, psiho-logija, fizio-logija itn.), zato je besedna zveza '-loška znanost' logični, semantični in jezikovni spodrsljaj. Pleonazem. Pojem kineziologija (kinei + logos) že sam zase pove, da gre za vedo. Da se podobni nesmisli pojavljajo tudi v drugih strokah in vedah, na primer sociološka veda, ni opravičilo. Še slabša je množinska oblika kineziološke znanosti, ki prihaja iz iste- ga naslova. Koliko pa imamo teh 'kinezio- loških znanosti'? (Trikrat zašito bolje drži: znanost se deli na vede, te pa na svoje znanstvene discipline). In še enkrat (naj- brž ne zadnjič): kineziologija je le ena od športoslovnih disciplin. * * * 'Plavalne' nerodnosti. Pri sestavljanju športnega terminološkega slovarja sem se opiral na učbenike, ki jih uporabljajo študenti Fakultete za šport. In tako mi je prišel v roke zadnji učbenik Plavanje, učenje (2002). Glede izrazja sem bil več- krat v veliki zadregi. Zaradi nadaljnje raz- prave ali popravkov ponatisa je prav, da so opombe in dvomi v neoporečnost izrazja zapisani. Izgovorjene besede iz- puhtijo, zapisane ostanejo. Toliko bolj je to pomembno, če študente indoktrini- ramo z oporečnim izrazjem. Seveda ne posegam v stroko, ampak v izrazoslovje, ki temelji na semantiki, logiki in vsaj skro- mnem jezikovnem znanju. V zadrego me spravljata dve poglavji: 7.1 Učna načela in 7.2 Didaktična načela. V slovenščino prevzeti izraz didaktika (grško didaktikos iz didaskein, učiti) je opredeljen kot ''pedagoška disciplina, ki proučuje načrtovanje, izvajanje in pre- verjanje izobraževanja''. Bolj ali manj ena- ko opredeljujejo pojem didaktika vsi domači in tuji slovarji. Angleški didactics prevajajo v ukoslovje, kar ni nič drugega kot veda o poučevanju. Prevzeta beseda športna terminologija 37 didaktika ima dve slovenski ustreznici: teorija poučevanja in veda o pouče- vanju. Didaktika torej uči učiti. Zato je besedna zveza didaktična načela sopomenka za besedno zvezo učna načela. Ali še bolj preprosto povedano: izraza učna načela in didaktična načela pomenita isto. Di- daktični pripomočki so torej isto kot učni pripomočki. In didaktična sredstva so učna sredstva. In didaktična priporočila niso nič drugega kot učna priporočila. O tem ni kaj razpravljati, razen o tem, zakaj pisci učbenika in lektor tega ne vedo. Nenavaden je tudi izraz metodična vaja, na primer v navedkih ''metodična vaja za učenje položaja telesa pri kra- vlu'', ''metodična vaja za učenje udarca kravl'', ''metodične vaje za učenje giba- nja glave'', ''metodične vaje za učenje koordinacije'' in tako naprej. Kaže, da gre poleg ubesedovalne nerodnosti še za nekaj več, za nerazumevanje odnosa med pojmoma metodika in didaktika. Pojem metodika pomeni nauk o nači- nu (metodi) opravljanja kakšnega dela. V pedagogiki pojem metodika pomeni ''nauk o metodah oziroma načinih pou- čevanja''. Načini/metode poučevanja so na primer skupinski pouk, individualni pouk, frontalna vadba, obhodna vadba, metoda stopnjevanja in tako naprej, ne pa vadba posameznih vaj in nalog za ta ali oni namen (za obračanje glave, za držo telesa v vodi in podobno). Ker metodika obravnava načine/metode poučevanja, je samoumevno, da je del didaktike, torej teorije poučevanja. Zato je napačna delitev na didaktiko in metodiko. Me- todika je imanentni del didaktike. Žal celo v nekaterih pedagoških besedilih najdemo napačno besedno zvezo di- daktika IN metodika. V mojih časih smo na podlagi posveta s splošnim didaktikom in s pritrditvijo slovenista uveljavili terminus technicus didaktična ali učna lestvica, ki sestoji iz več pripravljalnih vaj (tudi predvaj ali predhodnih vaj). Izraz pripravljalna vaja je logično in semantično utemeljen in v skladu s temeljnim terminotvornim načelom 'v imenu je pomen'. Izraz pri- pravljati pomeni ''delati vse potrebno za uresničitev česa''. Če imamo torej niz vaj, ki pripravljajo učenca na udejanja- nje učnega cilja, je samoumevno, da jim rečemo pripravljalne vaje. ''Metodične vaje za učenje'' tega in onega, ki jih pre- biramo v plavalnem učbeniku, torej niso nič drugega kot pripravljalne vaje za dosego tega ali onega učnega cilja. Izraz metodična vaja je zmeden še z enega zornega kota. Gre za besedno zvezo med podstavo 'vaja' in označeval- nim pridevnikom 'metodična', ki označu- je 'vrsto vaje'. Spodrsljaj najbolj nazorno argumentira primerjalno izrazoslovje. Izraz glasbena vaja pomeni, da nekaj va- dimo v glasbi. Ponavljanje tonske lestvice v C duru je glasbena vaja. Statistične vaje so vaje iz statistike. Gibalna vaja je vad- ba določenega giba ali verige povezanih gibov. Gimnastična vaja se nanaša na gimnastiko. Košarkarska vaja je značilen gibalni vzorec, ki spada h košarki. Strelske vaje se nanašajo na streljanje in plavalne vaje so namenjene vadbi plavanja. Bese- dna zveza metodična vaja potemtakem pomeni vadbo metodike, čeprav si težko predstavljam, kaj to sploh je. Zagotovo pa plavalne vaje niso metodične vaje. V visokošolskem učbeniku bi pričakovali neoporečne opredelitve (definicije) po- sameznih pojmov. Žal ni tako. 'Zanimiva' je naslednja opredelitev pojma bazen: Bazen je vodna površina v bazen- skem kopališču. Bazen seveda ni le površina vode, ampak je to ''obzidan ali s plastičnim materialom ograjen prostor z vodo''. In vsi vemo, da tudi olimpijski bazen ni samo vodna površina. Še bolj je 'zanimiva' opredelitev pojma plavali- šče. Takole beremo: Plavališče je vodna površina, ki je predpisi ne urejajo. Gre za semantični in logični spodrsljaj. Prvič, plavališče ni le vodna površina, in drugič, pojem plavališče sploh ni opredeljen, kot se od učbenika pričakuje. Če sledimo temu opisnemu 'skrpucalu', je plavališče tudi voda v umivalniku, saj ustreza opisu: je ''vodna površina, ki je predpisi ne ure- jajo''. Gre torej za šolski primer napačne (nikakršne) definicije. Vsaka definicija je sestavljena iz dveh de- lov: iz tistega, ki ga je treba pojasniti, in opisa, ki prvi del pojasnjuje, zato natanč- no razložiti vsebino pojma, ki ga je treba razložiti. Na mestu, kjer bi moral pisec opisati vsebino pojma plavališče, je za- pisal ''predpisi ne urejajo''. Informacija, da ''predpisi nekaj ne urejajo'' nima nobene zveze z vsebino pojma plavališče. Vse to uči logika, ki jo je Fakulteta za šport skupaj s filozofijo izgnala iz predmetnika. Če bi pisci učbenika pogledali v SSKJ, ne bi pisali neumnosti. Zbegan sem, ko preberem tribesedni izraz uporabne plavalne tehnike (po- glavje 2. 2. 5.9, str. 40). Pojem uporabna plavalna tehnika namreč ni opredeljen (definiran), tako da z diplomo dveh kadro- vskih šol (srednje in visoke) ne vem, kate- re so uporabne plavalne tehnike. Tudi pojasnilo ''Uporabne plavalne tehnike so nastale v razvoju današnjih plavalnih teh- nik kot njihove predhodnice. Včasih … so jih uporabljali na tekmovanjih'' mi še vedno ne pove, katere so uporabne pla- valne tehnike. Najbolj me moti označe- valni pridevnik uporabne, ker sporoča, da verjetno obstajajo tudi neuporabne plavalne tehnike. Žal tudi te niso nave- dene, tako da bi bralec lahko razvozlal to 'učeno teorijo'. Ne spominjam se, da bi v preteklih sedmih desetletjih kdo pisal o uporabni in neuporabni plavalni teh- niki. Dopuščam možnost, da je 'plavalna znanost' toliko napredovala, da loči upo- rabne in neuporabne tehnike. Kmečka pamet pa mi pravi, da se z neuporabno tehniko utopimo, uporabna pa je sleher- na tehnika, ki prepreči utopitev. ''Prosto, ko pasulj,'' bi dejal moj beograjski sošo- lec. Res pa je, da ne on ne jaz nisva dok- torirala iz plavanja. Dvobesedni izraz letno kopališče je na- pačen. Iz sobesedila je namreč razbrati, da gre za kopališče, ki se uporablja po- leti. Kaže, da ne pisci ne lektor ne ločijo pojma leto in poletje. Letno kopališče deluje 12 mesecev, poletno pa samo v letnem času, ki ga imenujemo poletje. Za tiste, ki v to razlago dvomijo, izpis iz SSKJ: ''leten, nanašajoč se na leto (letni čas, letni prirastek lesa, letna množina padavin, povprečna letna proizvodnja, letno poročilo)''. Pridevnika letno in po- letno torej ne pomenita isto! In s tega zornega kota je treba oporekati klasifi- kaciji, ki kopališča deli na ''poletna, zim- ska in kombinirana zimsko-letna''. Ne gre spregledati, da pisci enkrat pišejo o letnih kopališčih, drugič o poletnih. Šlamparija! Tudi lektorska. Besedna zve- za zimsko-letna (kopališča) je pa sploh (ne)logični 'spaček'. Govori namreč o tem, da se ena kopališča uporabljajo po- zimi, druga pa vse leto (glej SSKJ, leten). Toda pridevnik zimski je vendar že v pri- devniku leten (zima je namreč le eden od letnih časov), zato je besedna zveza vključno s stičnim vezajem sploh zme- dena. Če bi pisalo zimsko-poletni ne bi bilo ugovorov, ker bi razbrali, da gre za dva različna pojma, ki ne sovpadata in ju 38 zato lahko povežemo s stičnim vezajem (in veznikom 'in'). Domačemu strokovnemu izrazju delata silo tudi izraza propulzivna sila (angl. propulsion) in plavanje z onduliranjem (ital. ondulazione, SSKJ: ondulirati, s to- ploto in kemičnimi sredstvi kodrati lase). Če učitelji učiteljev po nepotrebnem 'po- siljujejo' slovenski jezik s tujimi prevze- timi izrazi, bodo pozneje enako počeli njihovi učenci. Oblikovanje domačega strokovnega izrazja je ena temeljnih na- log sleherne stroke in sleherne vede. Ker nimam doktorata iz plavanja, si ne bom drznil sloveniti navedenih tujih izrazov. Pa tako preprosto je: treba je le pogledati v SSKJ, kako se po domače reče propul- ziji in onduliranju. Kaže, da je nekaterim laže plavati ondulirano, kot za to izumiti slovenski izraz. In da je celo laže narediti doktorat, kot nekaj ustreznih domačih strokovnih izrazov. Toliko jezikovne in izrazoslovne šlamparije sem v zadnjem času zasledil samo še v Statusnih vpraša- njih slovenskega športa. Kaže, da lektorica Vilma Šega ni dorasla popravljanju pe- dagoških/didaktičnih/športnostrokovnih besedil. 7 „ Magistrski študijski program ŠPORT IN ZDRAVJE. Pravzaprav ne vem, kako se program imenuje. Na dekanat Fakultete za šport je bil poslan program z imenom TELESNA AKTIVNOST ZA ZDRAVJE, v študijskem načrtu posameznih predme- tov pa se pojavlja ime programa ŠPORT IN ZDRAVJE. Za visokošolsko institucijo nedopustna šlamparija. Predvsem pa delo več za terminologa, ki mora razčlenjevati vse izraze, ker ne ve, kateri je pravi. Če je pravi izraz drugi, bi ga veljalo zapisati kot TELESNA DEJAVNOST ZA ZDRAVJE. 'Aktivnost' je resda prevzeta beseda (lat. activus, dejaven; angl. activity, dejavnost), vendarle pravopis daje prednost doma- čim ustreznicam, kadar jih imamo. Raba prevzetih besed je utemeljena takrat, ka- dar nimamo domače ustreznice. Moti tudi zmešnjava pri rabi izrazov 'kineziterapija' in 'kineziologija'. Pri navajanju študijske smeri je uporabljen izraz 'kineziterapija', pri navajanju oseb, ki jim je ta program na- menjen, pa je omenjen 'program kinezio- logija'. Kdor kaj dá na natančnost, se težko znajde. Še večja zmeda je v spletnem za- pisu (ki ga je razumeti kot uradni predlog programa), kjer so deli študijskega pro- grama nelogično (anarhično) razvrščeni. To seveda ni stvar izrazoslovja, ampak gre za ohlapnost druge vrste. Včasih se zdi, da je na novo zasnovani magistrski program nadgradnja bolonjske prve stopnje na oddelku za kineziologijo. O tem, da sta imeni tega oddelka in njegovega progra- ma nedopustna sistemska in terminološka zmeda, je že tekla beseda (Šport, 2009, št. 3-4). Nadgradnja 'zmede' pa že v temeljih vliva dvome. Očitno si nekdo gradi 'svoj' sistem študija z lastno terminologijo. Toda to ni moj problem. Osredotočil se bom le na ime novega magistrskega študijskega programa. Pri opredeljevanju za en ali drugi ali nek tretji izraz kaže semantično in logično razčleniti tri pojme. To so: šport, telesna dejavnost in zdravje. Iz skromne spletne razprave kaže, da • imajo nekateri razpravljavci še vedno predsodke do pojma šport. Obsežno sem ta pojem že razčlenjeval (Šport 2004, št.1), vendar se nihče ni pridružil s svojimi pogledi. Škoda! V akademskih razpravah je navada, da se drugače mi- sleči oglasijo, saj se je le z dialogom mo- goče približati 'resnici'. Zato ni čudno, če je med naključnimi srečanji mogoče še kar naprej slišati neresnico, da ''povsod v svetu šport razumejo kot tekmovanje''. To seveda ni res. Pred leti sem zbral 52 opredelitev pojma šport, ki se zelo raz- likujejo. Naj ponovim samo nekaj tistih, ki šport razumejo kot neenovit kulturni pojav in zanikajo navedeno enostransko trditev. Že leta 1952 je prof. Ulaga zapisal: ''Po našem pojmovanju je šport psihofizično udejstvovanje človeka, ki naj služi zdravju, stopnjevanju življenjskih sil in v nemajhni meri tudi koristnemu načinu razvedrila''. V tej opredelitvi tekmovalna razsežnost sploh ni omenjena, kaj šele, da bi bilo v osredju stremljenje po tekmovalskih do- sežkih. In tako je profesor učil več kot štiri desetletja. Jugoslovanski športni teoretik D. Tomić je v svoji knjigi Teorija sporta (str. 11) zapisal: ''V sodobnem svetu termin šport pomeni najširši pojem, ki obsega vsa področja, ki v drugih državah pome- nijo telesno kulturo.'' V izvirniku Tomić še zapiše: ''Sport kao termin ima najšire značenje i odnosi se na sve oblike spor- tiranja'' (str. 12). Besedna zveza ''sve oblike sportiranja'' vključuje tako tekmovalne kot netekmovalne dejavnosti. Švedska držav- na komisija za šport takole opredeljuje ta pojem: ''Šport so vse telesne dejavnosti, tekmovalne ali netekmovalne, ki spodbu- jajo človeka k boljšim dosežkom ali k de- javnemu počitku in obnovi moči.'' Sport- wissenschaftliches Lexikon pravi: ''Šport je po vsem svetu razširjena oblika telesne dejavnosti in vadbe iz igralnih nagibov. Pojavlja se neenotno, niha med fenomeni igre, borbe in dela…''. V Mednarodnem športnem manifestu je zapisano: ''Šport je vsaka telesna dejavnost, ki ima značaj igre in obsega možnost boja samega s se- boj, z drugimi, ali s prvinami narave.'' Tudi v uvodu Nacionalnega programa športa v Republiki Sloveniji (2000) je zapisano: ''Šport velja za kulturno samoumevnost in civilizacijsko vrednoto. Predstavljal naj bi način življenja, iskanje in potrjevanje samega sebe, tekmovanje ali zgolj igro.'' Kje je izključna zahteva po tekmovalni športni storitvi? Je ni! Tudi šolska športna vzgoja ne pripravlja učencev na 'tekmo- valni šport', ampak izobražuje in vzgaja za športni življenjski slog, ki seveda ni 'tekmovalni slog'. Webster Comprehensive Dictionary pojem šport najprej pojasni kot ''that which amuses in general''. W. C. Dictionary hkrati navede še 18 (osemnajst) sopomenk za pojem šport: amusement, diversion, entertainment, frolic, fun, gaiety, gambol, game, jollity, joviality, merriment, merrymaking, mirth, pastime, play, pleasure, prank, rekreation. (Za slovensko institucijo, ki na Slovenskem prireja znanstvene po- svete ter ob tem zataji materni jezik in razglasi za uradni jezik angleščino, prevod ni potreben). Tudi etimološko (disportare, desport) pojem šport pomeni kratkočasje, zabavo in ne tekmovanje. Tako Verbinčev slovar tujk kot Veliki slovar tujk Cankarjeve založbe geslo šport pojasnjujeta kot ''te- lesne vaje, igre ali tekmovanja''. Pa tudi športna obleka ni oprava za tekmova- nje. Menda je dovolj argumentov, ki NE potr- jujejo trditve, da ''povsod v svetu šport razumejo kot tekmovanje''. In če se že igramo znanost, je verodostojno le tisto, kar je podprto z argumenti. Pojem šport je rodni pojem za vse pojavne oblike športa. Vsi pa vemo, da tekmovanje ni v osredju vseh. Preseneča, da nekateri celo vaj za raztezanje in vaj za moč ne štejejo za šport. Oboje sem skoraj dve desetle- tji redno uporabljal v sklopu športne(!) vadbe v eni od športnih(!) iger. Hkrati sprašujem, zakaj se na FŠ predava o vajah za raztezanje in vajah za moč, če ne šteje- jo za šport? Krajša ponovitev že znane 'lekcije' o poj- mu šport je bila potrebna za sklep, da športna terminologija 39 s semantičnega in logičnega zornega kota ne bi bilo nič narobe, če bi v imenu študijskega programa bilo ime svetov- nega kulturnega pojava šport. Zakaj bi se tega izraza na fakulteti za šport, ki je hkrati domicilna institucija športoslovja, sramovali? Zamenjava izraza šport z izra- zom telesna dejavnost očitno temelji na predsodkih do pojma šport. Predsodki pa niso in ne smejo biti vodilo akadem- skega dela. Z odklonilnim odnosom do pojma šport se pridružujemo laičnemu ravnanju kurikularne komisije za vrtce, ki je leta 1996 zaradi predsodkov dobesedno prepovedala izraz šport in enak vzgojno- izobraževalni program poimenovala z ne- smiselnim izrazom 'gibanje'. Eden od argumentov za zatajitev izraza šport in njegovo zamenjavo z izrazom 'te- lesna dejavnost' je, ''da se približamo zdra- vstveni stroki, ki ima negativno mnenje o skoraj vsem, kar je športnega''. Takšna trdi- tev je nevzdržna vsaj iz dveh razlogov. Pr- vič, gre za laično posploševanje nekaj zna- nih primerov na zdravstveno stroko kar povprek. Na fakulteti za šport je kar nekaj predstavnikov zdravstvene stroke in težko verjamem, da imajo 'negativno mnenje o skoraj vsem, kar je športnega'. Če vendarle imajo tako mnenje, so na nepravem de- lovnem mestu. Tudi zdravniki, ki jih zadnja leta obiskujem, cenijo šport in se z njim ukvarjajo. In drugič, negativno mnenje zdravstvene stroke do vsega, kar je 'špor- tno' (če bi to seveda bilo res kar povprek) je problem nerazgledanosti zdravstve- ne stroke. In namesto da bi 'zdravstveno stroko' poučili in poučevali o neenovitosti kulturnega pojava z imenom šport, raje zatajimo osrednji terminus technicus svoje stroke in svoje vede. Joj, kam bi del! Dvobesedni izraz • telesna dejavnost v nazivu študijskega programa visokošol- ske institucije je semantično in logično neprimeren. Pojem telesna dejavnost je preširok. Pomeni namreč lahko tek za avtobusom, hojo po stopnicah, delo na vrtu, kidanje snega ali gnoja, grabljenje listja, sprehajanje psa, nabiranje regrata in sploh sleherno telesno gibanje. Ne nazadnje o telesni dejavnosti lahko go- vorimo celo v spanju, zlasti ob slabem spancu, ko se obračamo in prevračamo. Mesečniki pa so sploh telesno dejavni. Zagotovo magistrski študij na visoko- šolski instituciji ne bo obravnaval vseh navedenih in podobnih 'telesnih dejav- nosti'. In če jih ne bo, naziv predmeta ne ustreza temeljnemu terminološkemu načelu nomen est omen. Na tržnici in za točilno mizo s tem ni nič narobe, naro- be pa je za terminologijo neke stroke in vede. O zlorabljanju pojma • zdravje (v kate- dri za športno rekreacijo in zdravje) sem že zapisal (Šport, 2010, št. 1-2): ''… po drugi plati gre za šopirjenje s tujim perjem, z medicino. Vtis je, da gre za 'oslabljeno samopodobo' tega podro- čja športoslovja in zato umetno pritika- nje močnih besed, ki bi poveličevale to področje.'' Zelo podobno je mogoče zapisati o imenu slehernega študijskega programa, ki vsebuje pomensko ohla- pen pojem zdravje. Očitno gre tudi za 'strateško' zlorabljanje ohlapnega pojma zdravje v ideološke namene, kar terja najmanj trojno zavrnitev. Prvič, pojem zdravje ima več pomenov. Navadno pomeni 'stanje brez bolezni'. Toda noben gibalni program in noben študij ne moreta zagotoviti 'stanja brez bolezni'. Kljub telesni dejavnosti za zdravje zbolimo za ošpicami, gripo, aler- gijo, artrozo, ulkusom, kilo in tako naprej. Večkrat nas telesne dejavnosti celo po- škodujejo. Prav tako teh obolenj tudi ne zdravimo s tako imenovanimi telesnimi dejavnostmi za zdravje. Nobena telesna dejavnost ne prepreči starostnih težav, lahko jih le odloži na poznejši čas. Po defi- niciji Svetovne zdravstvene organizacije je zdravje ''stanje popolne fizične, dušev- ne in socialne blaginje in ne le stanje brez bolezni''. Podobno pojem zdravje opredeljuje SSKJ: ''… stanje telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma''. Zago- tovo zasnovani magistrski program ne bo izobraževal strokovnjakov za ''popolno(!) fizično, duševno(!) in socialno(!) blaginjo. Program, ki ni v skladu z mednarodnimi opredelitvami pojma zdravje, ne more v nazivu imeti tega pojma, pa čeprav ven- darle nekaj prispeva k temu stanju (kakor koli ga že razumemo). O zdravju se lahko pogovarjamo na tržnici ali ob točilni mizi, ne more pa to biti terminus technicus ene- ga od visokošolskih programov. Tisto, kar ni mogoče empirično in/ali logično doka- zati, je ideologija. Ideologija pa ne sodi na visokošolsko institucijo. Posplošena 'velika misel' o ''športu in zdravju'' pa je sploh nedopustna ideološka puhlica. Saj vendar vemo, da šport ni vedno zdrav. Povzroča vrsto zdravstvenih težav ter celó invali- dnost in smrt. Pojem zdravje 'kar tako' je uporabljiv v publicističnem jeziku in po- ljudnih zapisih, ne more pa verodostoj- no delovati v jeziku stroke in vede, sploh pa ne v nazivu študijskega programa, za katerega se predpostavlja, da temelji na znanosti. Drugič, program, ki se želi okronati z zdravjem, 'marketinško' razglaša, da je od vseh drugih programov na isti visokošol- ski instituciji edini, ki skrbi za zdravje (kakor koli že ta pojem razumemo). To seveda ni res! Očitno gre za uzurpacijo (nasilno pri- lastitev) vrednote, ki je v osredju študijskih programov tako pedagoške smeri kot smeri športna rekreacija. In tretjič, program, ki se šopiri s pojmom zdravje, bo usposabljal strokovnjake za vadbo posebnih skupin, kot so starostniki, invalidi, kronično bolne osebe in osebe s poškodbami gibalnega ustroja. Program torej ni namenjen zdravim, hkrati pa tudi zdrávil ne bo. Nekaterih bolezni pač ni mogoče (o)zdraviti. Še najmanj pa v smi- slu opredelitve pojma zdravje, ki velja za mednarodno strokovno opredelitev. Prav nenavadno se zdi, zakaj hočejo tvorci ma- gistrskega programa v njegovem naslovu uveljaviti pojem zdravje, ko imamo za cilj- ne skupine, ki jih bo program obravnaval, vendarle priznan in uveljavljen terminus technicus osebe s posebnimi potreba- mi. Zakaj ne ŠPORT OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI? Izraz popolnoma ustreza temeljnemu terminološkemu načelu no- men est omen (v imenu je pomen), če s pojmom 'šport' seveda razumemo, kot je učil prof. Ulaga in kot ga razumejo D. To- mić, Wissenschaftliches Lexikon, švedska državna komisija za šport in ne nazadnje Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji. Če pa avtorji programa že hočejo na vsak način 'zdraviti' in so jim tuji izrazi bolj všeč kot domači, imajo še vedno na voljo mednarodno uveljavljen izraz KINEZITE- RAPIJA. Pred več kot pol stoletja je bil na takratni beograjski Visoki šoli za telesno kulturo študijski predmet z imenom ki- neziterapija. Profesor dr. Smodlaka je na predavanja vodil osebe in skupine, ki jih omenja ljubljanski magistrski program z neprimernim imenom. Zdi se, da bi še bolj ustrezalo ime REHABILITACIJSKI ŠPORT, če bi seveda tudi vsebina študija v skladu s terminotvornim načelom nomen est omen ustrezala takšnemu nazivu. dr. Silvo Kristan, izr. prof. v pokoju Podkoren 39 E, 4280 Kranjska Gora silvo.kristan@guest.arnes.si 40 Work overload experiences and coping with them Abstract Nowadays overloading in the workplace diminishes employees’ psychophysical abilities and their capacity to work. Most wide- spread are different types of stress due to various reasons that negatively affect employees’ health. As a consequence of the re- sponse to stress and the failure to adapt to it, the number of diseases is on the increase. Based on ergonomic findings, companies should be encouraged to introduce different models of motor/sport activities and sport-recreational contents in their work envi- ronment and outside it. The models of disburdening, relaxation, harmonious development and communication are still topical. Moreover, teambuilding activities geared towards building a work group or a team play an important role in relieving the burden on employees. Therefore, sport recreation should again become an integral part of the “motor/sport culture” of employees in a company as well as an element of modern management theory and practice. Key words: employees, work overload, disburdening models, sport-recreational programmes. Herman Berčič Doživetja preobremenjenosti na delovnem mestu in njihovo obvladovanje Izvleček Danes prekomerne obremenitve na delovnem mestu v marsičem krnijo psihofizične in de- lovne sposobnosti zaposlenih. Zaradi različnih vzrokov so v ospredju predvsem raznovrstni stresi, ki negativno vplivajo na zdravje delav- cev. Zaradi reakcije na stres in prilagoditvene motnje raste tudi število bolezni. Zaradi ergo- nomskih spoznanj naj bi v podjetjih spodbudili uvajanje različnih modelov gibalnih/športnih aktivnosti in športnorekreativnih vsebin v de- lovnem okolju in tudi izven njega. Še vedno so aktualni modeli razbremenjevanja, sprostitve, skladne razvitosti in modeli komuniciranja. Tudi tvorna gradnja delovne skupine oz. kolek- tiva »team building« ima pri razbremenjevanju zaposlenih pomembno mesto. Zato naj bi po- dročje športne rekreacije znova postalo sestav- ni del “gibalnih/športne kulture” zaposlenih v podjetju in del moderne teorije in prakse me- nedžmenta. Ključne besede: zaposleni, preobremenjenost, modeli razbremenjevanja, športnorekreativni programi Foto: Arhiv Miran Jerman športna rekreacija 41 1. Uvod „ Znano je, da se je današnje delovno okolje v primerjavi s preteklimi obdobji bistveno spremenilo. K temu je veliko pripomogla uvedba informacijskih pro- cesov in novih tehnologij, kar je psihično in umsko bolj zahtevno. V proizvodnji je veliko avtomatskih strojev in raču- nalniško podprtih sistemov, katerim so se morali oz. se morajo zaposleni prila- goditi. Še posebej se morajo prilagajati novostim, ki so za mnoga podjetja nuja v vse hujši konkurenci na domačih in še zlasti na tujih trgih. Zaradi navedenih in še drugih razlogov so se pričele krhati in slabeti nekdaj trdne vezi med zapo- slenimi, tako da ti postajajo vse bolj izo- lirani. V sedanjem času ideja o popolni zaposljivosti ni realna, spremenil pa se je tudi delovni čas, ki ni več stabilen in je v mnogih delovnih okoljih celo podaljšan. Poleg navedenega (ob recesiji in slabih oz. nestabilnih gospodarskih razmerah) mnogim preti izguba delovnega mesta, ali pa so ga že izgubili. Zaradi opisanega postaja delo vse bolj stresno. Stres pa je tisti dejavnik, ki v marsičem poruši delav- čevo notranje ravnovesje, pa tudi ravno- vesje v njegovem ožjem delovnem in so- cialnem okolju. Ker torej delo postaja vse bolj stresno, se pojavlja neskladje med naravo dela in naravo delavca. Kazalnik takšnega neskladja je preobremenitev z delom (angl. job strain ali high strain), patofiziološko dogajanje pri delavcu pa je stres (Molan, Arnerić, Belović, Berčič, Böhm, Ratkajec in Rus Makovec, 2006). O stresu, njegovih teorijah, vzrokih in posledicah je bilo že veliko napisanega, ne le v različnih strokovnih publikacijah, marveč tudi v posameznih ekspertizah, revijah in drugih strokovnih objavah. Tudi v reviji Šport so avtorji Meško Štok, Me- ško, Videmšek in Karpljuk (2009) govorili o stresu na delovnem mestu, o izvorih stresa (stresorjih) in njegovih posledicah ter posebej o menedžerskem stresu, tako da tega ni treba ponovno osvetljevati oz. opisovati. Ko govorimo o preobremenjenosti na delovnem mestu pa je vendarle treba povedati, da se človek (delavka oz. dela- vec) počuti preobremenjenega (»v stre- su«), ko se ni zmožen oz. zmožna spo- prijeti z zahtevami, ki so pred njega oz. njo postavljene v takem ali drugačnem delovnem okolju. Pri doživetju preobre- menjenosti na delovnem mestu pogo- sto ne gre samo za posamezen neprije- ten dogodek, ampak za daljše obdobje relativno manjših ali blažjih stresov, ki se na koncu »seštejejo« v neobvladljiv stres. Za doživetje preobremenjenosti se je kot najpomembnejše izkazalo pomanjkanje nadzora nad situacijo in nepredvidlji- vost dogodkov, ki so velikega pomena za posameznika (Molan, Arnerić, Belović, Berčič, Böhm, Ratkajec in Rus Makovec, 2006). Teoretična izhodišča za obvladovanje doživetij preobremenjenosti na delov- nem mestu med drugim izhajajo tudi iz modelov aktivnega počitka in gibal- no/športnega oz. športnorekreativnega udejstvovanja zaposlenih, ki so se uvelja- vljali v praski v preteklem obdobju, ven- dar so danes razlogi, zaradi katerih so se uvajale korektivno kompenzacijske vse- bine v delovni proces in športnorekrea- tivne dejavnosti zaposlenih nasploh ena- ko, če ne še bolj aktualni. Intenzivnost in raznolikost stresov sta se v življenju in še posebej na delovnem mestu pomemb- no povečala. Različne preventivne in korektivne de- javnosti ter prizadevanja za zmanjšanje negativnih učinkov preobremenjenosti v Večurno delo stoje je naporno in obremenjujoče. Foto: Arhiv Metoda Dodič Fikfak. Obremenitve na delovnem mestu so raznovrstne. Foto: Arhiv Metoda Dodič Fikfak. 42 delovnem okolju so hkrati tudi prizade- vanja za ohranitev celovitega ravnoves- ja in zdravja zaposlenih. To pa je tesno povezano z rednim in sistematičnim te- lesnim oz. gibalno/športnim udejstvo- vanjem zaposlenih. Gibalno/športna oz. športnorekreativna dejavnost sta po- membna dejavnika pri odpravljanju po- sledic preobremenjenosti na delovnem mestu ter pri preprečevanju in upočasni- tvi zmanjšanja delovne sposobnosti (Mi- šigoj – Duraković, 2003). Navedene de- javnosti pa privedejo tudi do izboljšanja in vzdrževanja motoričnih in funkcional- nih sposobnosti organizma, kar ima prav tako pomembne pozitivne učinke na de- lovne in obrambne sposobnosti organiz- ma ter na doživljanje preobremenjenosti v delovnem okolju. V sedanje modele, ki vključujejo mehanizme obvladovanja doživetij preobremenjenosti v življenju nasploh in tudi na delovnem mestu, se vse bolj vključuje tako imenovani fitnes (physical fitness), kar razumemo kot spo- sobnost, ki posamezniku omogoča, da opravlja svoje poklicne oz. delovne (in tudi druge) obveznosti brez doživljanja občutka preobremenjenosti. Funkcional- ne sposobnosti in zdravje so v tesni po- vezavi, kar je tudi znanstveno dokazano. Iz tega izhaja, da je raven funkcionalnih sposobnosti pomembna tudi pri oceni zdravja ter obrambnih sposobnostih or- ganizma, to pa je povezano tudi z obvla- dovanjem doživetij preobremenjenosti. Zaradi pomena telesnih in gibalno/špor- tnih dejavnosti ter fitnesa za zdravje se je v zadnjem obdobju pojavil pojem zdra- vstveni fitnes (»health – related fitness«). Pri tem gre za sposobnost, ki omogoča premagovanje napornih vsakodnevnih dejavnosti tudi na delovnem mestu. Vse to pa lahko danes povežemo v sodobno ergonomsko obravnavo posameznih problemov v delovnem okolju, kar je lah- ko pomemben prispevek k odpravljanju posledic preobremenjenosti. S prilagajanjem in ustvarjanjem okolja, ki pripomore k učinkovitosti človekovega dela, ter z uresničevanjem gibalno/špor- tnih programov v delovnem okolju pri- spevamo določen delež k ravnovesju in razbremenjevanju zaposlenih in k njiho- vemu boljšemu prilagajanju na različnih delovnih mestih. Dejstvo je, da številni še bolj zaostreni problemi in negativni dejavniki ter stresi, ki spremljajo sodobni delovni proces, pomembno vplivajo na doživljanje preobremenjenosti zaposle- nih. Na določenih delovnih mestih se poja- vljajo problemi dolgotrajnega sedenja in nepravilnega prenašanja različnih bremen ter posledično stalnega pritiska na ledveni del hrbtenice. Na ta način se velikokrat spreminja njena mikrostruktu- ra. Posledično prihaja do bolečin v hrbtu in zmanjšane delovne sposobnosti. Zato mnogi strokovnjaki priporočajo različne preventivne in korektivne dejavnosti ter sprostitvene tehnike (George, 2001) ter primerne telesne oz. gibalno/športne dejavnosti. Zato je uvajanje posameznih gibalnih in športnorekreativnih vsebin v vsakdanji življenjski slog zaposlenih ter tudi v delovno okolje koristno in smisel- no. V zvezi z obravnavo odpravljanja posle- dic preobremenjenosti in vključevanjem gibalno/športnih oz. športnorekreativnih dejavnosti v delovno okolje in izven nje- ga je bilo v zadnjem obdobju več stro- kovnih prizadevanj in projektov. Med temi naj omenimo predvsem dva, in sicer HEPA – projekt (Fras, 2003), ki je vključe- val gibalno/športne aktivnosti na delov- nem mestu, in projekt »Čili za delo«, kot promocija zdravja na delovnem mestu (Molan in sod., 2006). Poleg tega pa je bil v lanskem letu (2010) na Fakulteti za šport v Ljubljani v orga- nizaciji »Enajste akademije« organiziran strokovni posvet »Vadba med delov- nim časom«. Snovalci in organizatorji posveta so sicer v najavi napovedali, da bo pri tem sodelovala tudi Fakulteta za šport, vendar k sodelovanju niso povabili Katedro za športno rekreacijo, ki se je v zadnjih treh desetletjih in pol kot nosil- ka pedagoškega, strokovnega, razisko- valnega in znanstveno-raziskovalnega dela na torišču športne rekreacija pose- bej ukvarjala tudi z vprašanji in problemi športne rekreacije v delovnem okolju. To je v novejši zgodovini Fakultete za šport gotovo edinstven primer takšnega sno- vanja posveta oz. tovrstne obravnave izbrane tematike, ki je bila zaradi tega, gledano s strokovnega gledišča, zagoto- vo okrnjena. Še zlasti zato, ker je bil po- svet namenjen strokovnim utemeljitvam vadbe med delovnim časom. V bistvu je posvet potekal brez temeljnih spoznanj in gradnikov ožje športne stroke – torej športne rekreacije v delovnem okolju. Ne mislim se spuščati v iskanje globljih vzrokov za tako pomanjkljivo strokov- no ravnanje, vendar pa je ob tem nekaj povsem jasno. V tem primeru je šlo za nesprejemljivo in popolno odsotnost strokovnega, raziskovalnega in znan- stveno-raziskovalnega pregleda opra- vljenega dela in tudi novejših člankov, ekspertiz, raziskav, ki so jih pripravili člani omenjene katedre ob obravnavi športne rekreacije v delovnem okolju. V bistvu je šlo za odsotnost vedenja in znanj, ki so bila v preteklih obdobjih že pridobljena in so tako ali drugače objavljena oz. pu- blicirana v strokovnem tisku in bi bila na posvetu pravo ravnovesje in dopolnitev medicinski oz. zdravstveni obravnavi iz- brane tematike. O navedenem govorijo številne reference in posebej tudi članki – v reviji Šport in v drugih revijah, v Zbor- niku 7. slovenskega kongresa športne rekreacije, v gradivu HEPA projekta in v sklepnem gradivu raziskovalnega pro- jekta o preobremenjenosti na delovnem mestu. Katedra je namreč aktivno sode- lovala pri študiji »Preobremenjenost na delovnem mestu. Čili za delo«, skupaj s Kliničnim inštitutom za medicino dela, prometa in športa. Vse to pa bi bilo smi- selno predstaviti tudi na posvetu. 2. Zdrav življenjski „ slog zaposlenih in odpravljanje doživetij preobremenjenosti Številne raziskave, ki so bile opravljene v zvezi z gibalno/športnim udejstvova- njem zaposlenih, so razkrile pozitivno povezanost med njihovim življenjskim slogom in delovno uspešnostjo. V eni izmed preteklih raziskav (Sila, 1991) je bilo ugotovljeno, da imajo zaposleni – rekreativni športniki, ki se redno ukvar- jajo z izbranimi športnorekreativnimi aktivnostmi, boljše zdravstveno stanje, več psihofizične kondicije in sposobno- sti ter hkrati boljše delovne sposobnosti. To pa je posledično pomenilo tudi večjo produktivnost. Pri takih zaposlenih je bil ugotovljen tudi boljši odnos do dela, manj obolevanja, ugotovljena pa je bila tudi manjša odsotnost z dela. Do danes je bilo v posameznih raziska- vah ugotovljenih še več pozitivnih učin- kov zdravega delovnega in življenjskega sloga zaposlenih. Dejstvo je, da imajo podjetja korist od vlaganja v znanje o zdravem delovnem in življenjskem slogu ter spreminjanju delovnega okolja v prid zdravju. Izobraženi delavci, ki imajo več znanja o tem in delajo v kar se da primer- športna rekreacija 43 nem (ali izboljšanem) delovnem okolju, so bolj zdravi in tudi bolj motivirani. Po- sledično pa to pripomore k zmanjšanju stroškov, povezanih z boleznimi, poškod- bami pri delu, bolniško odsotnostjo in delovno invalidnostjo. Vse to prispeva k večji kakovosti izdelkov in storitev, večji produktivnosti ter večjemu zadovoljstvu kupcev oziroma uporabnikov. Vlaganje v učenje in izobraževanje v korist rednega in sistematičnega gibalno/športnega udejstvovanja ter zdravja v bivalnem okolju ter tudi na delovnem mestu pa ima tudi širše ugodne učinke in posle- dice. Na ta način se ustvarjajo pogoji in možnosti za bolj učinkovito odpravljanje doživetij preobremenjenosti na delov- nem mestu. 3. Z gibalno/športnim „ udejstvovanjem do boljšega prilagajanja na delo Boljšo prilagoditev na delo in uspešnejše odpravljanje doživetij preobremenjenosti na delovnem mestu bomo dosegli tudi z vsesplošnim ozaveščanjem zaposlenih za zdrav, s telesnimi in gibalno/športnimi dejavnostmi obogaten življenjski slog. Pri gibalno/športnem udejstvovanju za- poslenih priporočamo dovolj pogosto telesno vadbo, primerno intenzivno, v določenem časovnem obdobju oz. tra- janju in s primernim izborom vsebin, kar posledično pripelje do želenih učinkov (Fras, 2003). Kolikor je mogoče naj bi bili zaposleni dejavni vsak dan ali večino dni v tednu na zmerni ravni vsaj 30 minut ali več. Zmerno telesno aktivnost oprede- ljujemo kot tisto stopnjo intenzivnosti, ki jo posameznik doseže pri hitri hoji, ob kateri se vsaj malo spoti. V skupino aktiv- nosti te intenzitete spadajo še npr. rekre- ativno kolesarjenje, plavanje z zmernim naprezanjem, zmerna vadba aerobike ali pa posamezna hišna opravila, npr. košnja trave z motorno kosilnico itd. Tovrstno udejstvovanje bi vsekakor pripomoglo k boljši splošni delovni sposobnosti za- poslenih, posledično pa tudi k boljšim specialnim sposobnostim in k dvigu adaptacijskih sposobnosti. Kot smo že navedli, redno in sistematično telesno in gibalno/športno dejavnost povezujemo s celovitim zdravjem zaposlenih in tudi z izboljšanju njihovega imunskega sistema (Ihan, 2005) ter njihovimi prilagoditveni- mi sposobnostmi na delovnem mestu. Kot je dokazano, so to v bistvu dejavnosti za odpravljanje stresov in preobremenje- nosti v delovnem okolju. Proti doživljanju preobremenjenosti nasploh lahko uporabimo že do sedaj znane programe in športnorekreativne vsebine pa tudi sodobne »wellness« pro- grame (Berčič, 2003) in izbrane programe oblikovanja ter grajenja delovne skupine (»team building«). V tovrstni vsebinski na- bor spadajo tudi organizacijsko in vse- binsko obogatene ter posodobljene de- lavske športne igre. 4. Vključevanje po- „ sameznih modelov v razbremenjevanje delavcev v različnih delovnih okoljih Vključevanje posameznih modelov oz. gibalno/športnih vsebin v delovno oko- lje mora teči večsmerno, predvsem pa mora temeljiti na ustreznih akcijah, ki se v delovnem okolju vključujejo v sodobni menedžment posameznih podjetij. Zato morajo predvsem poskrbeti delodajal- ci. Delovni in prosti čas zaposlenih sta medsebojno povezana in pogojujeta oz. opredeljujeta njihov bivalni in delovni življenjski slog, ki naj bi bila obogatena z gibanjem oz. gibalno/športnimi dejav- nostmi. Tako naj bi oba postala sestavni Posodobljene delavske športne igre – pot k razbremenjevanju zaposlenih. Foto: Arhiv Miran Jerman. Plavanje je koristna programska dopolnitev športnih iger delavcev. Foto: Arhiv Miran Jerman. 44 del človekove gibalne in delovne kulture ter sestavina sodobnega menedžmenta v podjetju. Na osnovi tako postavljenih temeljev oz. izhodišč naj bi športno udejstvovanje zaposlenih oz. njihovo “gibalno/športno kulturo” razumeli tudi (in ne samo) kot “menedžment proti obremenitvam in stresom” v posameznih podjetjih oz. de- lovnih okoljih. Vključevanje različnih modelov gibalno/ športnega udejstvovanja v menedžment podjetja lahko strateško gledano pomeni določeno kakovost. Ker gre za sestavlje- ne in medsebojno povezane probleme, ki izhajajo iz neposredne proizvodnje, je razumljivo, da je tudi modelov z gibalno/ športnimi vsebinami, s katerimi naj bi se borili proti stresom, več (Berčič, 1997, po Boning, 1991). V zvezi s tem predlagamo štiri modele v okviru sodobnega mene- džmenta podjetja, katerih temeljna iz- hodišča so bila že predstavljena (Berčič, 2005). Model razbremenjevanja s pomočjo gibalnih/športnih aktivnosti Model razbremenjevanja je tesno pove- zan z zdravstvenim stanjem zaposlenih, na katerega lahko vplivamo dolgoročno z različnimi gibalno/športnimi dejav- nostmi. Na ta način naj bi dvignili raven splošnih in tudi posebnih sposobnosti zaposlenih, da bi lažje prenašali obre- menitve in si povečali “odpornost” proti različnim stresom. Pri tem so pomembni različni ukrepi in dejavnosti za zmanjša- nje posledic obremenitev na delovnem mestu, h katerim zagotovo spada načr- tno izvajanje različnih gibalno/športnih oz. športnorekreacijskih programov, med katerimi je tudi program izenačevalnih in sprostilnih gimnastičnih vaj. Pri dia- gnosticiranju je treba v celoti upoštevati naravo dela, mikroklimatske pogoje, psi- hofizične sposobnosti zaposlenih in nji- hovo zdravstveno stanje ter na tej osnovi pripraviti ustrezne programe za gibalno/ športno udejstvovanje. Model sprostitve s pomočjo gibalno/športnih aktivnosti Model sprostitve naj zajema programe s kratkoročnimi vplivi, namenjenimi od- klanjanju negativnih učinkov stresa, ko se ti že pojavijo. Ko se raznoliki in bolj ali manj intenzivni stres pojavi npr. v dopoldanskem času delovnega dne, ne pomaga kaj dosti večerni športnorekre- ativni program. Zato je treba reakcije na stres ali »splošni adaptacijaki sindrom« obogatiti z različnimi sprostitvenimi teh- nikami oz. aktivnostmi (avtogeni trening, sprostitev po Jacobsonu, sprostilne vaje za oči, različne dihalne vaje, različne vaje raztezanja, joga, pilates, gimnastične vaje za posamezne regije telesa ali za celotno telo itd.). Več tovrstnih elementov lahko združimo v posamezne programe za mikro odmo- re, ki imajo predvsem namen sproščati. Pomembno je vsaj za kratek čas “brisati” negativne vplive dela oz. delovnega pro- cesa (enoličje, enostransko obremenitev, zasičenost, lokalno utrujenost). Model skladne razvitosti in gi- balno/športno udejstvovanje zaposlenih V modelu skladne razvitosti želimo z raznolikimi športnorekreativnimi dejav- nostmi in programi uravnoteženo vpli- vati na skladen telesni razvoj zaposle- nih, ne da bi pri tem zanemarili njihovo osebnostno integriteto, ki vključuje še psihično, socialno, duševno in duhovno komponento. V bistvu naj bi preko teh dejavnosti, ki se največkrat izvajajo izven delovne organizacije, zaposlene pripravili na dejavno vključevanje v mikro odmore med delovnim procesom. To pomeni, da poskušamo po različnih poteh dvigniti raven športne kulture delavk in delavcev, kar koristi njim samim in tudi podjetju. Model medsebojnega pove- zovanja (komuniciranja) v so- dobnem podjetju kot dejavnik ravnovesja V okviru tega modela so različni špor- tnorekreativni programi namenjeni tudi vzpostavljanju ugodne “psihične” klime v podjetju ter bogatenju medosebnih komunikacij. S tem se bogatijo socialne vezi in medsebojni odnosi, hkrati s tem pa se povečuje kohezivnost znotraj po- sameznih skupin v delovnih enotah pod- jetja ter v celotnem podjetju. Na ta način se ustvarja in kakovostno bogati pripa- dnost podjetju, kar je za njegov nadaljnji razvoj zelo pomembno. 5. Nekatere organi- „ zacijske in vsebinske oblike gibalno/špor- tnih dejavnosti v delovnem okolju 5.1 Programi privajanja, ogre- vanja ali adaptacije na delov- nem mestu Namen teh programov je vključevanje zaposlenih v uvodno ogrevanje pred- vsem pri tistih delih in nalogah, kjer je v ospredju fizična komponenta dela. Tek na smučeh je programska osvežitev zimskega dela DŠI. Foto: Arhiv Miran Jerman. športna rekreacija 45 Delavec z uvodnim ogrevanjem pripravi organizem na napore, ki ga čakajo v do- ločenem delovnem procesu. Pripravil in ogrel naj bi predvsem tiste mišične skupi- ne, ki naj bi bile v naslednjem delu delov- nega dne obremenjene. Na ta način se spodbudita perceptivni in senzorični del v možganski sferi, ki preko analitičnega in ideomotoričnega dela zbudita ustrezne motorične centre za akcijo (Bravniča- Lasan, 1996). Pripravljen organizem se v začetku delovnega dne lažje spopade z morebitnim stresom, kot nepripravljen. Program izvajanja posameznih telesnih dejavnosti vključuje izbrane ogrevalne gimnastične vaje in druge izbrane gibal- ne dejavnosti, ki izhajajo iz narave dela in obremenitev na delovnem mestu. Pri tem je treba upoštevati razdelitev oz. strukturo delovnih mest (dinamično, sta- tično, sede, stoje, hoja pri delu, dviganje težkih bremen, fizična komponenta, psi- hična komponenta itd.). 5.2 Programiran poseben re- kreacijski (mikro) odmor Mikro odmor je namenjen neposredne- mu odpravljanju doživetij preobremenje- nosti na delovnem mestu in odpravljanju posledic posameznih motečih dejavni- kov, ki negativno vplivajo na zaposlene. V sodobni proizvodnji so to enoličje (monotonija), utrujenost (lokalna ali celo- stna), parcialna oz. enostranska obreme- nitev ter osamelost na delovnem mestu. Poseben rekreacijski ali mikro odmor je taka oblika telesne oz. gibalno/športne dejavnosti, ki jo neposredno uvedemo v delovni proces zlasti tam, kjer gre za lažja ponavljajoča se manuelna (ročna) dela in kjer je v končnem rezultatu dela oz. produktivnosti delež delavčevega dela vsaj 50 % ali višji. Taki odmori v določe- nem času prekinjajo delo, zato morajo biti smiselno vključeni v tehnološki oz. proizvodni proces. Zato je treba opraviti ustrezno analizo in hkrati v posameznem oddelku oz. podjetju ugotoviti smotrnost in ekonomsko upravičenost uvajanja ta- kih odmorov. Strokovnjaki so mnenja, da so taki odmori koristni že v primeru, ko ob njihovi izvedbi ostane produktivnost (kakovost in količina proizvodov) na isti ravni. S takimi odmori odpravljamo po- sledice doživetij preobremenjenosti in številnih motečih dejavnikov, ki spremlja- jo delovni proces, učinkujemo na zmanj- šanje števila spontanih odmorov ali pre- kinitev dela, dvigujemo raven delovnih sposobnosti, zmanjšujemo možnost za nastanek poškodb in nezgod pri delu ter vplivamo na boljšo motivacijo za delo. Delodajalec naj bi preko izbranih stro- kovnjakov poskrbel za ustrezno vodenje in izvajanje navedenih odmorov v nepo- srednem delovnem okolju. Spremljanje, analizo in vrednotenje učinkov posebne- ga rekreativnega odmora med delovnim procesom je mogoče doseči oz. opraviti s spremljanjem proizvodnje oz. produk- tivnosti dela, z analizo mnenj in stališč ter subjektivnih občutkov in počutja zapo- slenih ter analize njihovega zdravstvene- ga stanja. 5.3 Model medicinsko pro- gramiranega rekreativnega oddiha za zaposlene v različ- nih delovnih okoljih Navedeni model v temeljih povezuje iz- sledke in spoznanja medicinske in špor- tne stroke ter znanosti v delovnem oko- lju. Zaradi številnih pozitivnih učinkov ga je ob posodobitvi še vedno mogoče učinkovito uporabljati in izvajati v praksi. V navedenem modelu so bila doktrinarno postavljena izhodišča za organizacijsko, vsebinsko in metodološko izvajanje po- sameznih različic medicinsko-programi- ranega in preventivno-rekreativnega od- diha. Te različice so bile naslednje: MPAO – »Medicinsko programirani aktivni od- dih«, pri katerem je bila v največji možni meri vzpostavljena povezanost medicin- ske in športne stroke in kjer je bila pri za- poslenih v največjem obsegu opravljena funkcionalna diagnostika. Druga različica je bila imenovana MKAO – »Medicinsko kontrolirani aktivni oddih«, pri katerem se je izvajala funkcionalna diagnostika v manjšem obsegu, posebej pa so se pri zaposlenih ugotavljale medicinske indi- kacije in kontraindikacije. Tretja različica je bila poznana pod imenom KPAO – »Ki- neziološko programirani aktivni oddih«, pri katerem pa ni bilo medicinske kon- trole, pod strokovnim vodstvom pa so se izvajale posamezne športnorekreativne aktivnosti. Zadnja različica je vključevala aktivnosti zaposlenih po lastnem intere- su, zato se je imenovala AOLI – »Aktivni oddih po lastnem izboru«. Pri tem je bila pripravljena ustrezna športnorekreativna ponudba z možnostjo izvedbe različnih športnorekreativnih tekmovanj. 6. Razbremenjevanje „ zaposlenih in načrtno grajenje delovnega kolektiva – »team bu- ilding« V sedanjem času se v posameznih pod- jetjih vse bolj uveljavlja in širi tudi načr- tno grajenje delovnega kolektiva oz. tako imenovani »team building«. Tudi ta naj bi pomembno prispeval k razbremenjeva- nju zaposlenih in k oblikovanju oz. gra- jenju medsebojno povezanih delovnih skupin. Dobro izbrane dejavnosti »team Tudi badminton razbremenjuje zaposlene. Foto: Arhiv Miran Jerman. 46 buildinga« imajo lahko mnogotere učin- ke. Če so vključene športne dejavnosti, so učinki le teh vidni pri vključevanju fizične komponente, pa tudi psihične in socialne. Vodeb (2010) sicer ugotavlja, da je glavni cilj »team buildinga« »aktiviranje transfernega čustvovanja oz. da se mora pri zaposlenih »razbiti monotonija v iz- kazovanju rutinskih čustev.« To verjetno drži, vendar pa pri tem ne moremo zane- mariti razbremenjujoče vloge, ki jo imajo posamezne aktivnosti v smislu razvedrila, sproščanja in doživljajskega bogatenja. To pa je nasprotje pojavom stresa, ki v sodobni proizvodnji spremlja delo zapo- slenih na mnogih delovnih mestih. V bistvu gre pri »team buildingu« za vse- binsko nasledstvo nekdaj uveljavljenih organizacijskih in vsebinskih oblik špor- tne rekreacije v delovnem okolju in izven njega. Naj spomnimo – za razbremenje- vanje delavk in delavcev v neposrednem delovnem okolju (torej ob strojih, tekočih trakovih in podobnih delovnih mestih v različnih proizvodnih obratih), so se uve- ljavili programirani rekreativni odmori na delovnem mestu in rekreativne aktivno- sti med 30-minutnim odmorom. Zunaj delovnega mesta pa so bile to opisane različice Medicinsko programiranega rekreativnega oddiha (MPAO), različne oblike dnevnega in tedenskega športno- rekreativnega udejstvovanja zaposlenih in delavske športne igre. »Team building« je »proizvod« sodobne- ga časa in zahodnega razvitega sveta. Avtor se ob zapisu in uporabi tega poj- ma zaveda, da gre za tujko, ki bi jo morali posloveniti. Že tako smo priča poplavi angleških izrazov in tujk na mnogih po- dročjih, še posebej pa tudi na področju športa. V strokovni javnosti in tudi na internetnih straneh se skoraj izključno uporablja navedena tujka. Kot za mno- ge tujke, tako tudi za »team building« velja, da jo je najlaže uporabiti, ne da bi ob tem kaj dosti kritično razmišljali. Is- kanje slovenskih izrazov in prizadevanja za čistost slovenskega jezika očitno terja nekaj več napora, ki ga številni niso pri- pravljeni vložiti. Poleg tega želijo nekateri z uporabo tujk postati bolj sodobni in moderni. V bistvu pa »mnogi s tujkami prikrivajo svojo plitkost« (Kristan, 2011). Navedeni avtor je ob poplavi tujk še bolj kritičen in se sprašuje, ali gre pri njihovi uporabi »za onesnaževanje (slovenskega jezika) iz nevednosti, za jezikovni snobi- zem (vzbujanje pozornosti s tujimi izrazi), ali za načrtno jezikovno nasilje«. Kakorkoli že, poskušajmo sedaj razlo- žiti in posloveniti to tujko. Veliki slovar tujk Cankarjeve založbe (Tavzes, 2002) v zvezi z izrazom team na str. 1141 poja- snjuje, da gre za besedo angleškega oz. anglosaškega izvora, ki v osnovi pomeni verigo ali skupino živali v eni vpregi, pa tudi športno ekipo. Pojasnjuje tudi sopo- menko tim (str. 1161), ki enako pomeni ekipo, delovno skupino ali organizirano skupino strokovnjakov na določenem projektu. Ekipo pa je po navedenem slo- varju (str. 256) mogoče razumeti tudi kot posadko, moštvo oz. skupino športnikov, ki nastopajo skupaj na isti strani v športni igri. Tudi Gradnikov angleško-slovenski slovar (Grad, 1971) prevaja team podob- no, pri čemer dodaja, da je to lahko tudi moštvo, z izrazi »team work« pa pove, da je to skupinsko delo ali soigra. V besedni igri angleškega izraza team pa lahko prve črke navedene tujke pomenijo zanimivo razlago, in sicer – Together – (skupaj), Eve- rybody - (vsak), Achive – (doseže), More – (več), kar bi lahko poslovenili z izrazom »skupaj zmoremo več«. Besedo building pa navedni slovar prevede v izraz gra- dnja. Na osnovi navedenega bi lahko tuj- ko »team building« poslovenili v izraz gra- jenje delovne skupine. Lahko bi uporabili tudi sopomenke snovanje ali grajenje kolektiva ali projektne skupine. Bistvo grajenja delovne skupine (»team buildinga«) je v tem, da se izvaja izven delovnega okolja, torej izven formalnih struktur podjetja. To je sicer organizacij- sko in menedžersko formalno strukturi- rano na različnih ravneh. Spremenjeno okolje (največkrat se različne dejavnosti grajenja kolektiva ali delovne skupine odvijajo v naravnem okolju) je pomem- ben pogoj za uspešno izvajanje izbranih aktivnosti, med katerimi imajo športne dejavnosti še posebno mesto. Grajenje kolektiva in razbremenjevanje s pomočjo aktivnosti v naravi. Foto: Arhiv Borut Jurkovič. športna rekreacija 47 V preteklem obdobju (ponekod pa je tako še danes) so to funkcijo oz. vlogo, kot smo že navedli, v veliki meri opravlja- le tako imenovane delavske športne igre in druge organizacijske in vsebinske obli- ke športnorekreativnega udejstvovanja zaposlenih. Te dejavnosti so praviloma potekale v ugodni psihični klimi zaposle- nih in v sproščenem vzdušju, kar je prav tako eden pogojnih dejavnikov za uspe- šno izvedbo grajenja delovne skupine. Dobra organizacija je bila eno temeljnih vodil organizatorjev in izvajalcev špor- tnih iger delavcev, enako pa velja tudi za izvajanje programov »team buildinga«. Dobro pripravljen model organizacije z vsemi sestavnimi členi zagotovo vodi k skupnemu cilju oz. dosežkom. Snovanje in grajenje delovne skupine ter kolektivnega duha je glavni cilj sodobnih »team building« programov. Ti programi so lahko raznoliki, med njimi pa imajo, kot smo že navedli, športni programi za- radi svojih raznovrstnih učinkov posebej pomembno vlogo. Pri izboru športnih dejavnosti moramo upoštevati kar nekaj dejavnikov, če si želimo zagotoviti konč- ni uspeh. Upoštevati moramo interese zaposlenih, njihovo starost, izobrazbo, znanje posameznih aktivnosti in ustre- znih motoričnih izkušenj, kraj in letni čas izvajanja ter vremenske in druge pogoje. V slovenskem prostoru se je uveljavilo kar nekaj športov oz. športnih vsebin, s kate- rimi lahko pomembno oblikujemo de- lovno skupino oz. delovni kolektiv. Med zanimivimi in priljubljenimi naj omenimo vožnjo z velikimi čolni po rekah (rafting), soteskanje (kanjoning), rečni bob, jadra- nje, lokostrelstvo, jahanje, športno pleza- nje, ledno plezanje, snežni rafting (vožnja s čolni po snegu), vožnja s pasjimi vpre- gami, jadralno padalstvo, pohodništvo, različne oblike orientacije, kolesarjenje in druge. Pri izvajanju teh dejavnosti udeleženci aktivno sodelujejo, sicer ne moremo pri- čakovati kakšnega želenega rezultata oz. uspeha. Potrebna je pravšnja motivacija, tako notranja (intriznična) kot tudi zuna- nja (ekstrinzična). Cilji, ki jim sledijo orga- nizatorji tovrstnih dejavnosti, morajo biti vnaprej izbrani oz. določeni. Dobro delovno skupino (tim) prepo- znamo po določenih značilnostih, med katere spadajo visoka stopnja zaupanja, učinkovita komunikacija, medseboj- no sodelovanje, medsebojna pomoč in konstruktivno reševanje konfliktov (http:www.creator.com). Ker je delo danes v posameznih delovnih okoljih še posebej zahtevno, je potrebno veliko medsebojnega sodelovanja in zaupanja. Zato je v široki izbiri športnih panog (nekatere smo že navedli), mogo- če izbrati tiste, ki še posebej spodbujajo medsebojno zaupanje in sodelovanje v skupini. To tudi zato, ker so člani v de- lovni skupini največkrat odvisni drug od drugega, njihovo delo pa je povezano in prepleteno. Visoka stopnja sodelovanja vodi tudi k visoki stopnji zaupanja. Pri mnogih športnih zvrsteh je pomembno tudi dobro in učinkovito medsebojno povezovanje (komuniciranje), ki se na osnovi posrednega prenosa (transfera) prenaša tudi v delovno skupino. Izkušnjo dobrega komuniciranja si je tre- ba pridobiti. Predvsem je treba uveljaviti načelo večsmerne komunikacije oz. ko- municiranja, saj enosmerna komunikaci- Doživljajsko bogatenje medsebojnih vezi zaposlenih. Foto: Arhiv Borut Jurkovič. Medsebojno sporazumevanje je pomembna sestavina grajenja kolektiva in razbremenjevanja. Foto: Arhiv Borut Jurkovič. 48 ja v dobro povezani in ustvarjalni delovni skupini nima mesta. Skupna značilnost dobro povezane delovne skupine je tudi medsebojna pomoč, ki jo pri izpolnjeva- nju posameznih nalog izkazujejo in uve- ljavljajo posamezni člani. To pomembno vpliva na krepitev njihovih medsebojnih odnosov, kar olajša delo, hkrati pa veliko pomaga tudi pri konstruktivnem reševa- nju posameznih konfliktov, ki se pojavlja- jo. Vse to veliko prispeva k psihičnemu razbremenjevanju zaposlenih. 7. Zaključek „ Probleme preobremenjenosti na delov- nem mestu moramo zaradi njihove na- rave obravnavati z več zornih kotov ter strokovnih in znanstvenih gledišč. Ker sodobni delovni proces največkrat spre- mljajo velike psihofizične obremenitve in posledično stres, ob preobremenjenosti pa se pojavljajo posredni ali neposredni negativni učinki na zdravje zaposlenih, naj bi sodobni podjetniki v menedžment oz. vodenje podjetja vključevali raznolike programe razbremenjevanja. Različne preventivne in korektivne de- javnosti ter prizadevanja za zmanjšanje negativnih učinkov preobremenjenosti v delovnem okolju so hkrati tudi pri- zadevanja za ohranitev celovitega rav- novesja in zdravja zaposlenih. To pa je tesno povezano z njihovim rednim in sistematičnim telesnim oz. gibalno/špor- tnim udejstvovanjem. Gibalno/športna oz. športnorekreativna dejavnost sta po- membna dejavnika pri odpravljanju po- sledic preobremenjenosti na delovnem mestu ter pri preprečevanju in upoča- snitvi zmanjšanja delovne sposobnosti. Te se lahko glede na raznolike okoliščine izvajajo na delovnem mestu ali pa izven tega, predvsem v naravnem okolju. Pri gibalno/športnem oz. športnorekre- ativnem udejstvovanju zaposlenih pri- poročamo dovolj pogosto telesno vad- bo, primerno intenzivno, v določenem časovnem obdobju oz. trajanju in s pri- mernim izborom vsebin, kar posledično pripelje do želenih učinkov. Za celovito razbremenjevanje zaposlenih je predla- ganih več modelov. To so: model razbre- menjevanja s pomočjo gibalno/športnih aktivnosti, model sprostitve z raznolikimi vsebinami, model skladne razvitosti in model komuniciranja, ki se lahko v so- dobnem podjetju pojavlja kot dejavnik napredka in razvoja. K razbremenjevanju zaposlenih in načrtnemu grajenju delov- nega kolektiva lahko veliko prispevajo tudi izbrane športnorekreativne vsebine. 8. Literatura in viri „ Agrež, F., Ambrožič, F., Berčič, H. et al (1989). 1. Povezanost nekaterih dimenzij psihosomatič- nega statusa odraslih občanov SR Slovenije z delovno storilnostjo (II. del). Ljubljana: Fakulte- ta za telesno kulturo. Berčič, H. (1997). Šport v podjetjih – da ali ne? 2. Šport, 45 (1), 14–17. Berčič, H.( 1988). 3. Vadi med delom. Ljubljana: Zveza telesnokulturnih organizacij Slovenije in Telesnokulturna skupnost Slovenije. Berčič, H., Sila, B. et al (1979). 4. Športno - rekre- ativna tekmovanja sestavni del športno - re- kreativne dejavnosti delovnih ljudi in občanov. Murska Sobota: Zveza telesnokulturnih or- ganizacij Murska Sobota, Zveza telesnokul- turnih organizacij Slovenije. Berčič, H., Sila, B. (1981). 5. Programirani rekrea- tivni odmor med delovnim procesom v TOZD TEA, Iskra Kranj. Ljubljana: Visoka šola za te- lesno kulturo. Berčič H. (2003). Stanje in perspektive razvoja 6. športne rekreacije – športa za vse v Sloveniji pred vstopom v Evropsko unijo. V Berčič H. (ur). Zbornik 4. Slovenskega kongresa športne rekreacije, Terme Čatež: Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez. Berčič, H. (2005). Ali se v slovenska podjetja 7. vrača obdobje vlaganja v človeške vire, v športno rekreativno dejavnost, zdravje in delovno sposobnost zaposlenih? Šport 2005, 53 (3), 33–39. Blagajac, M. (1992). 8. Programirani aktivan od- mor. Novi sad: Samozaložba. Bravničar Lasan, M. (1996). 9. Fiziologija športa – harmonija med delovanjem in mirovanjem. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Dodič Fikfak, M., Črnivec, R. (2008). 10. Analiza področja dejavnosti medicine dela. Raziskoval- no razvojni projekt. Ljubljana: KIMDPŠ. Dodič Fikfak, M., Črnivec, R., Franko, A. (2008). 11. Analiza dejavnosti zdravja pri delu v Slove- niji. In: Varstvo pri delu, varstvo pred požari in medicina dela. Posvet z mednarodno udelež- bo, Portorož. Fras, Z. et al (2003). 12. HEPA – Gibanje za zdravje - Predlog nacionalne strategije. Ljubljana: Mi- nistrstvo za zdravje. George, M. (2001). 13. Popolna sprostitev: Spro- ščanje napetosti, premagovanje stresa, osvo- bajanje jaza. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. Grad, A. (1971). 14. Angleško-slovenski slovar. Ma- ribor: Založba obzorja Ihan, A. (2005). 15. Imunski sistem in odpornost. Kako se ubranimo bolezni. Ljubljana: Mladin- ska knjiga. Kristan, S. Nekaj pomislekov ob svetovnem 16. dnevu jezikov. Delo, 25.3.2011. Meško Štok, Z., Meško, M., Videmšek, M., 17. Karpljuk, D. Športne aktivnosti in stresne obremenitve pri menedžerjih v slovenskih podjetjih. Šport, 57 (1–2), 62–67. Mišigoj-Duraković in sod. (2003). 18. Telesna vad- ba in zdravje. Ljubljana: ZDŠPS - Fakulteta za šport. Molan, M., Arnerič, N, Belovič, B., Berčič, H., 19. Bohm, L., Kožuh, M., Ratkajec, T., Rus Mako- vec, M. (2006). Čili za delo. Obvladovanje do- živetij preobremenjenosti (zvezek 7). Ljubljana: Klinični center Ljubljana, Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa. Outdoor Fitness for all. Pridobljeno 15.9.2008 20. iz (http://www.outdoor-fitness.com/fitness/ fitness.htm). Pukl, M., Berčič, H., Modic, S., Gazvoda, T., 21. Prijatelj, A. (1986). Aktivni odmor med delom. Ljubljana: Delavska enotnost. Sila B. Analiza povezanosti nekaterih dejavni-22. kov procesa dela z mnenji, interesi in stališči delovnih ljudi na področju športne rekreaci- je. Šport 1991, 39 (1), 32–35. Sušnik J (1992). 23. Ergonomska fiziologija.Rado- vljica: Didakta. Stergar, E., Urdih Lazar, T. (2005) Pripravlje-24. nost delodajalcev na izvajanje programov promocije zdravja in njihov odnos do zdrav- ja. In: Dodič Fikfak M in Črnivec R. (ed.) Sani- tas et labor. Ljubljana: KIMDPŠ:135–167. Stergar, E., Urdih Lazar, T. (2006). 25. Čili za delo. Uvodna poglavja (zvezek 7). Ljubljana: Klinični center Ljubljana, Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa. Stergar, E. (2005). Telesna dejavnost za zdrav-26. je – tudi na delovnem mestu. V: E. Kraševec Ravnik (ur), Gibanje za zdravje odraslih – Stanje, problemi, podporna okolja. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. Tavzes, M. in sod. (2002). 27. Veliki slovar tujk. Lju- bljana: Cankarjeva založba. dr. Herman Berčič, zaslužni prof. v pokoju Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, – Katedra za športno rekreacijo e-naslov: herman.bercic@gmail.com športna medicina 49 Review of the methods for body posture evaluation Abstract The purpose of this article is to present the review of the most often used methods for measuring and evaluating human body posture. In the short introduction, the aim of evaluating body posture is presented. Review of the methods then follows, which are divided to simple, visual and methods involving the use of electronic sensors. Simple methods, such as examination and the use of simple tools, are useful for rough body posture estimation. Accurate radiological visual methods allow us to see the inside of the body. However, the radiation makes them invasive, so there is a search for alternative methods to replace them. Other visual methods such as photogrammetry, stereophotogrammetry, ISIS, rasterstereography, Moiré fringe topography, laser scanning systems and videographyare taking their place. Methods involving the use of electronic sensors play important role in evalua- tion of body segments relations and moving analysis. Each method is described in a few words, andthen their applicable value is presented. Key words: body posture, testing, evaluation, functional posture abnormalities, measuring characteristics. Ana Tratnik1, Nejc Šarabon2 Pregled metod za vrednotenje telesne drže Izvleček Namen članka je predstaviti pregled najpogosteje upo- rabljenih metod za merjenje in vrednotenje človekove drže. V kratkem uvodu je opisan pomen spremljanja telesne drže. Sledi pregled metod, ki se delijona eno- stavne, slikovne ter metode z uporabo elektronskih senzorjev. Med enostavne metode sodijo opazovanje ter enostavni pripomočki, ki se navadno uporabljajo za grobo ocenjevanje nepravilnosti telesne drže. Sle- dijo natančne radiološke slikovne metode, s katerimi vidimo v notranjost telesa. Ker so zaradi sevanja inva- zivne, se iščejo metode, ki bi jih nadomestile. Njihovo vlogo prevzemajo druge slikovne metode, na primer fotogrametrija, stereofotogrametrija, ISIS, rasterstere- ografija, Moiréfringe topografija, laserski skenerji ter video sistemi. Za spremljanje razmerij med deli telesa ter izvajanje gibalnih analiz so pomembne metode z uporabo elektronskih senzorjev. Vsaka od metod je na kratko opisana, nato sledi predstavitev njene uporab- ne vrednosti. Ključne besede: telesna drža, testiranje, vrednotenje, funkcionalne nepravilnosti drže, merilne značilnosti. 1Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. 2 Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut za kineziološke raziskave, Koper. 50 Uvod „ Sproščena drža telesa v mirovanju je sku- pek položajev vseh sklepov in delov tele- sa ter je individualno značilna. Pokončna stoječa drža celega telesa je osnova hoje in teka, zato je še bolj zanimiva za špor- tno prakso. Nanjo vplivajo biomehanski, anatomski, fiziološki in psihofizični de- javniki, zato se neprestano spreminja. Za normalno držo smatramo postavitev telesa, ko so mišice najmanj aktivne in nosilne strukture najbolj zaščitene pred degenerativnimi spremembami in po- škodbami (Šarabon, Košak, Fajon in Dra- kslar, 2005). Telesno držo vzdržujejo (i) pasivne strukture (kosti in ligamenti), (ii) aktivne strukture (mišice) ter (iii) živčni nadzor. Slednji po načelu povratne zan- ke primerja dejansko in želeno stanje ter izvaja potrebne korekcije. Skozi daljše časovno obdobje seizoblikujejo značilni gibalni vzorci, tkiva pa se prilagodijo po- ložaju telesa. Nenormalnosti v položaju in obliki hrbtenice, zgornjih ali spodnjih okončin imenujemo funkcionalne motnje. Te izhajajo iz nezadostnega in nepravil- nega delovanja mišic, pri čemer kostni in živčni sistem nista okvarjena. Dolgo trajajoča funkcionalna motnja lahko prei- de v deformacijo, strukturno spremembo kostnega in živčno-mišičnega sistema. Če funkcionalno motnjo dovolj zgodaj prepoznamo, lahko z vadbo preprečimo nastanek nepopravljive strukturne defor- macije. Ker smo v življenju izpostavljeni obremenitvam in pasivnim položajem, ki vplivajo na telesno držo, je pomembno, da jo redno spremljamo. S spremljanjem telesne drže je dobro za- četi že v otroštvu, saj se ta vgradi v otro- kove gibalne programe, ki jih je pozne- je zelo težko spreminjati. Funkcionalna motnjalahko pri otrokuzaradi intenzivne rasti in razvoja hitro preide v strukturno deformacijo. Pomembnost spremljanja drže v tem obdobju potrjuje dejstvo, da je imelo pri nas v letu 2009 pred vsto- pom v šolo 5,5 %, v osnovni šoli 12,1 % in v srednji šoli že 16,8 % otrok slabo držo. Strukturne deformacije je imelo 0,3 % predšolskih otrok, 0,8 % osnovnošolcev in 2,4 % srednješolcev (Trdič, Moravec Berger, Pribaković Brinovec, 2010). Dobro bi bilo, da bi držo otrok spremljali špor- tni pedagogi, kilahko z redno korekcijsko vadbo vplivajo na izboljšanje otrokove telesne drže. Pomembno vlogo imajo tudi trenerji v športnih klubih, kjer je vad- ba intenzivnejša in tako še bolj vpliva na držo telesa. Ljudi z nepravilno telesno držo navadno spremljajo fizioterapevti in ortopedi, ki definirajo izražene deformacije ter pred- vidijo zdravljenje. Pri korekcijski vadbi so jim lahko v pomoč osebni trenerji ter va- ditelji skupinskih vadb, če ti pri izdelavi programov upoštevajo posebnosti po- sameznikove drže. Zaradi različnih ciljev, strokovnjaki za analizo drže uporabljajo različne meto- de. Ustrezna se izbere glede na potrebe, sposobnosti in zlasti možnosti. Namen članka je predstaviti pregled najpogoste- je uporabljenih metod za spremljanje in vrednotenje človekove drže, ki je nastal ob pregledu znanstvene in strokovne literature. Razdeljene sona enostavne metode, slikovne metode ter metode z uporabo elektronskih senzorjev. Pregled orodij za opa- „ zovanje drže Pri kliničnem opazovanju drže opazuje- mo simetrijo telesa ter odstopanja refe- renčnih točk (dobro vidnih točk na telesu) od fiziološke drže. Olajšamo si ga lahko z uporabo pripomočkov (svinčnice, lestvic za razvrščanje drž v skupine, optičnih ozadij). Je poceni, neinvazivna ter hitra metoda, primerna za spremljanje velikih skupin ljudi (na primer preventivno pre- verjanje drže). Omogoča celosten po- gled na človekovo držo, iz katerega lahko sklepamo na prenos nepravilnosti z ene- ga dela telesa na drugega. Opazovanje je odvisno od opazovalca in uporablja kvalitativen pristop, zato je objektivnost rezultatov posledica preiskovalčevega znanja. Zaradi slabe občutljivosti ni pri- merno za zgodnje odkrivanje asimetrij pri otrocih. Gibljivo ravnilo, centimetrski trak, inkli- nometer in goniometer uporabljamo za merjenje odstopanj od idealne drže. Z gibljivim ravnilom in centimetrskim trakom merimo predvsem izraženost hrbteničnih krivin, z goniometrom ter inklinometrom pa kote in naklone posa- meznih delov telesa (na primer naklon medenice). Gibljiva ravnila imajo dobro notranjo (zanesljivost meritev, ki jih iz- vaja en merilec) in zunanjo zanesljivost (zanesljivost meritev, ki jih izvaja več različnih merilcev) (Teixeira in Carvalho, 2007; Dunleavy, Mariano, Wiater in Gold- berg, 2010; Greendale, Nili, Huang, See- ger in Karlamangla, 2010). Ker slabokore- lirajo s slikovnimi metodami (Cobbovim kotom1), je njihova veljavnost vprašljiva (Teixeira in Carvalho, 2007; Greendale 1Na rentgenski sliki merimo velikost skolioze s Cobbovim kotom. Dobimo ga tako, da določi- mo zgornje in spodnje vretence, ki še pripadata primarni krivini. Pravokotnici na zgornjo ploskev zgornjega in spodnjo ploskev spodnjega vre- tenca na sečišču tvorita Cobbov kot (Herman, Antolič, Pavlovčič in Srakar, 2006). Slika1. Klinična ocena drže s pomočjo svinčnice. športna medicina 51 in sod., 2010). Inklinometer je v primer- javi z gibljivim ravnilom manj zanesljiv in manj natančen (Thompson in Eales, 1994). Njegova ponovljivost je sprejemlji- va (Prushansky, Ezra, Kurse, Man in Sch- neiderman, 2008). Goniometer je dobro zanesljiv pripomoček za merjenje kotov v sklepih (Nussbaumer in sod., 2010). Ima visoko korelacijo s 3D video analizo (Bru- magne, Lysens in Spaepen, 1999), slabšo pa z elektromagnetnim sledilnim siste- mom (Nussbaumer in sod., 2010), zato je njegova veljavnost vprašljiva. Vsi trije pri- pomočki so zanesljivi. Z njimi lahko ugo- tovitve opazovanjaštevilčno utemeljimo. Slabšo veljavnost si lahko razlagamo (i) z relativno dolgim trajanjem merjenja ali (ii) s taktilno motnjo zaradi polaganja instrumenta na golo kožo, ki vplivata na spremembo drže. Slika2. Merjenje naklona medenice z inklinome- trom. Slika3. Goniometer. Skoliometer, naprava za merjenje hrb- tnih krivin (back-contour device (BCD) (Pearsall, Reid & Hedden, 1992) in Pneu- M.A.P. (Pneumex, inc.; US) je pripomo- ček, prilagojen za merjenje skolioz2. Najbolj znan skoliometer je občutljiv na rotacije hrbtenice, ki so pogosto prisotne pri ljudeh s skoliozami (Pearsall in sod., 1992). Pripomoček zazna samo skolioze 2Z imenom skolioza navadno poimenujemo ideopatsko skoliozo. Ta je najpogostejša defor- macija hrbtenice in za katero so značilne rotacije vretenc okrog svoje osi, ki nastanejo iz neznane- ga razloga. Zarotirano vretence v prsnem delu potegne za seboj rebra in povzroči deformaci- jo prsnega koša, ki je v prečni ravnini vidna kot grba (Herman in sod., 2006).. s kotom večjim od 5° ter ima nizko kore- lacijo s Cobbovim kotom (r=0,20–0,59) (Pearsall in sod., 1992). Ker z njimne mo- remo postaviti natančne diagnoze in je njegova veljavnost vprašljiva, ne more nadomestiti radiografskih meritev (Pear- sall in sod., 1992; Amendt in sod., 1990). Kljub temu ga zaradi enostavne upora- be, hitrosti in nizke cene uporabljamo za grobo oceno prisotnosti skolioz.Ob prisotnosti le teh, hrbtenico rentgensko slikamo in odčitamo Cobbov kot. Slika 4. Skoliometer (Skoliometer, 2010). Poleg enostavnih pripomočkov za vre- dnotenje drže obstajajo tudi naprednej- še slikovne metode. Z njimi pridobimo sliko ali model objekta, kar omogoča primerjavo drže skozi daljše časovno ob- dobje. Med radiološke slikovne me- tode sodijo rentgenografska preiskava, stereoradiografija, računalniška tomo- grafija (CT) in magnetna resonanca (MR). Radiološke slikovne metode omogočajo pogled v notranjost človeškega telesa. Veljajo za natančne (2mm), zanesljive ter ponovljive (Harrison in sod., 2003). Z rezultati meritev radioloških slikovnih metod pogosto preverjamo zanesljivost drugih metod (npr. korelacija rezultatov meritev skolioz s Cobbovim kotom). Ker so (razen magnetne resonance) zaradi sevanja invazivne, se iščejo ustreznene- invazivne metode, ki bi jih lahko nado- mestile. Problem rentgenografije je, da 3D objekt prikaže v 2D sliki (Peterson in sod., 1997). Stereoradiografijata problem odpravlja s slikanjem več rentgenografov pod različnimi koti, s čimer pridobimo 3D sliko objekta. Pri obeh tehnikah se napa- ka lahko pojavi tudi zaradi nihanja osebe med slikanjem (Peterson in sod., 1997). Na običajnih rentgenskih slikah so struk- ture, ki jih slikamo ena nad drugo, zato jih slabo vidimo. CT in MR to izboljšata s prečnimi prerezi delov telesa, vendar sta zelo dragi metodi in za preiskave drže manj primerni. Druge slikovne metode pridobivajo po- datke o drži telesa iz slik ali videoposnet- kov, ki jih lahko neposredno uporabimo ali iz njih izdelamo modele. Metode omogočajo bolj celosten pregled člo- vekove drže in več možnosti za obde- lavo pridobljenih podatkov v primerjavi z opazovanjem ali pripomočki za mer- jenje odstopanj. Slike in modeli so bolj podobni drži telesa (dobimo relief), kot radiogram, kjer je viden le skelet. Prav te metodese danes najbolj razvijajo v želji, da bi z njimi lahko nadomestili invazivno radiološko slikanje. Fotogrametrija in stereofotogrametri- ja pridobivata podatke iz fotografij. Pri prvi fotografije analiziramo s program- sko opremo (PosturePro, PostureScreen, PosturePrint, PostureSoft, Posture zone). Stereofotogrametrija združi prekrivajoče se fotografijeposnete iz različnih položa- jev, kar s pomočjo programske opreme (PhotoModelerScanner, Vicon 612/ 624, TheMegaCapturor 3D BodyDigitizer) omogoča izdelavo modela.Metodi velja- ta za natančni (1,3 mm in 1,1° za vzdolžne oziroma kotne mere), kar je pomemb- no predvsem pri zelo majhnih kotih, kjer majhna napaka predstavlja veliko odstopanje(Janik in sod., 2007). Za foto- grametrijo nekateri menijo, da je zane- sljiva (Niekerk, Louw, Vaughan, Grimmer- Somers in Schreve, 2008; Pownall, Moran in Stewart, 2008; Gadotti in Biasotto- Gonzalez, 2010), drugi, da ni (Dunk in sod., 2004). Stereofotogrametrija velja za zanesljivo metodo (Pazos in sod., 2007). Ker je poleg tega še hitra in neinvaziv- na, je posebej primerna za analize drže otrok. Z odčitavanjem kotov in naklonov iz slik se lahko izognemo napakam, ki so posledica sprememb drže zaradi doti- kanja preiskovanca. Metodi sta cenovno ugodni in zato dostopni širši javnosti. Slika 5. 3D model narejen s foto scaningom (Pho- toModelerScanner, 2010). 52 Nekatere slikovne metode delujejo na principu triangulacije. Na osebo projici- ramo svetlobne žarke,osvetljen del po- snamemo ter iz 3D koordinat množice točk izdelamo 3D model. Tako delujejo ISIS (Integrated Shape Imaging System), rasterstereografija, Moiréfringe topogra- fija ter laserski skenerji. ISIS skener je bil pred leti najboljši ko- mercialno dostopen avtomatski sistem za analizo drže, s katerim smo lahko do- bili model telesa ali ocenili linijo vretenc in iz slike izračunali Cobbov kot (Drerupin Hierholzer, 1994). Danes ga je nadomestil hitrejši sistem ISIS2 z boljšo ločljivostjo (Berryman, Pynsent, Fairbank in Disney, 2008). Slika 6. Slike pridobljene s sistemom ISIS2 (Ber- ryman in sod., 2008). Pri rasterstereografiji s projektorjemna pacienta projiciramo mrežne črte ter iz njihovih oblik rekonstruiramo 3D model površine telesa (Kamal, 2008; Drerup in Hierholzer, 1994; Hackenberg, Hierholzer, Pötzl, Götze in Liljenqvist, 2003). Metoda je natančna (napaka ≤ 0,1mm) in hitra (0,4s), s čimer se lahko zmanjšajo napake meritev, ki nastanejo zaradi premikanja osebe med skeniranjem. Velja za zaneslji- vo (Goh, Price in Leedmanin Singer, 2000; Hackenberg in sod., 2003) in je kljub rela- tivno nizki korelaciji s Cobbovim kotom (r=0,73-0,82) (Drerup in Hierholzer, 1994) zaradi neinvazivnosti uporabna za kon- trolna slikanja po operacijah hrbtenice. Vnasprotju z rentgenografom, CT in MR lahko z rasterstereografijopridobimo tudi model drže stoje. Metoda jedobro pono- vljiva (Crawford,Price in Singer, 2009; We- iss, Dieckmann in Jürgen Gerner, 2003) in ima boljšo resolucijo od ISIS sistema. Za Moiréfringe topografijo je značilen Moiréov vzorec, ki nastane ob interfe- renci mreže projicirane na telo ter fiksne oziroma pri računalniški obdelavi doda- ne mreže (Kamal, 2008; Porto, Gurgel, Russomano in Veras Farinatti, 2010). Ker je metoda poceni in hitra, lahko z njo v kratkem času pregledamo držo veliko preiskovancev. Vendar je pri pacientih s skoliozo slabo natančna (15 %–68 %) (Daruwalla in Balasubramaniam, 1985) in slabo korelira s Cobbovim kotom (r=0,42- 0,80) (Pearsall in sod., 1992), zato je upo- rabna predvsem za zgodnjo zaznavo skolioz in drugih deformacij hrbtenice (Porto in sod., 2010), torej ima podobno vlogo kot skoliometer. Najperspektivnejši in najbolj intenzivno razvijajoči med slikovnimi metodami so laserski skenerji. Spadajo med najbolj natančne optične merilne metode za za- jem 3D oblike teles. Njihova natančnost je odvisna od mehanskih omejitev ter preciznosti prepoznavanja kota projekci- je laserskega žarka oziroma natančnosti elektronike, ki meri čas potovanja laser- skega žarka (Walford, 2010). Nanjo vpliva tudi gladkost površine, saj se od hrapave površine laserski snop odbije difuzno, kar posledično zašumi meritve (Laserski sistemi za merjenje 3D oblike teles in nji- hove aplikacije, 2010). Laserske naprave delujejo z natančnostjo do 0,01mm (La- serski sistemi za merjenje 3D oblike teles in njihove aplikacije, 2010). Pri skeniranju človekove drže se poleg hrapavosti po- vršine srečujemo še s problemom ne- nehnega premikanja človeka (A≈5mm in ν≈1Hz). Ker to lahko izkrivi lasersko sliko, je pomembno, da je slikanje izvedeno hitro (Funatomi, Iiyama, Kakusho in Mi- noh, 2009). Zaradi omenjenih problemov je natančnost slikanja drže okrog 1 mm (Funatomi, 2009; Schwenzer-Zimmererin sod. 2007). Ker je metoda neinvazivna in nekontaktna, se intenzivno razvija, da bi lahko začela nadomeščati radiološke sli- kovne metode. Slika 8. VITUSsmartXXL (Human Solutions; Ger- many) (VITUS 3D Bodyscanner, 2010). Video sistemi delujejo podobno kot fo- togrametrija, le da z njimi lahko posna- memo tako 2D kot tudi 3D človekovo gibanje. S 3D sistemi dobimo več podat- kov in posledično natančnejše rezultate Slika 7. Rasterstereografija prsno-ledvenega dela hrbtenice A) Projekcija mreže na hrbet B) Rekonstrukcija hrbta C) Bočni pogled prsno-ledvenega dela hrbtenice (Crawford, Price in Singer, 2009). športna medicina 53 (≈1mm) (Brumagne in sod., 1999). Po- snetke analiziramo s programsko opre- mo (AUSCAN-3D, 3DPOSTURE, Viconovi sistemi), ki nam poleg spremljanja drže ter orientacije trupa omogoča tudi ana- lize delovanja živčevja ter gibalnega nad- zora. Prav to je njihova prednost pri upo- rabi v športu. Video metoda ima dobro notranjoin zunanjo zanesljivost (Wu in sod., 2007; Gissot, Barbieri, Iacobelis, Pain- davoine in Pérennou, 2007) ter veljavnost (Gissot, Barbieri, Iacobelis, Paindavoine in Pérennou, 2007). Za šport je zanimiva tudi uporaba elek- tronskih senzorjev kot so (i) pospeško- meter, (ii) žiroskop, (iii) elektromagnetni sledilni sistem in (iv) zaznavna vlakna. Senzorji delujejo na podlagi pospeškov, hitrosti, sprememb kotov in drugihfizi- kalnih zakonov. Pogosto uporabljamo več senzorjev v kombinaciji in tako nado- mestimo pomanjkljivosti enega senzorja z drugim. Z njimi ne dobimo natančnih podatkov o obliki telesa, saj en sklop sen- zorjev navadno predstavlja en del telesa. Omogočajo pridobivanje kvantitativnih podatkov o legi delov telesa inrazmerij med njimi, izvajanje gibalnih analiz ali celo trening drže (Wong, Wong in Lo, 2007). Kotne napake meritev senzorjev so majhne (Hansson, Asterland, Hol- mer in Skerfving, 2001; Wong in Wong, 2008), zato so metode uporabne za 3D spremljanje drže ingibanja (Plamondon, 2007). Za merjenje drže in gibljivosti hrb- tenice je zasnovana tudi naprava Spinal Mouse (Idiag, Voletswil, Switzerland). Naprava deluje na podlagi meritev po- speškometrov, vgrajenih v kolesje, s ka- terim drsimo vzdolž hrbtenice. Na pod- lagi meritev lahko grafično prikažemo hrbtenico in izračunamo njene naklone. Rezultati merjenja drže stoje z napravo Spinal Mouse so notranje in zunanje za- nesljivi (Mannion, Knecht, Balaban, Dvo- rak in Grob, 2004; Ripani in sod., 2008; Kellis, Adamou, Tzilios in Emmanouilidou, 2008), vendar slabo povezani z rezultati radiografa, zato je veljavnost metode vprašljiva (Ripani in sod., 2008). Sklep „ Drža telesa je skupek položajev vseh skle- pov in se neprestano spreminja. Da bi preprečili prekomerne spremembe drže (funkcionalne motnje ali deformacije), je pomembno, da jo redno spremljamo. Za to potrebujemo ustrezno metodo, ki se izbere glede na zastavljene cilje. Držo velike skupine ljudi bomo preventivno spremljali s kliničnim opazovanjem, za ka- terega ne potrebujemo pripomočkov. Če bomo hoteli naše ugotovitve potrditi, jih bomo izmerili z enostavnimi pripomočki (na primer gibljivim ravnilom, inklinome- trom, goniometrom, skoliometrom). Ti služijo za grobo potrditev nepravilnosti, njihova veljavnost pa je vprašljiva. Ljudi s težavami z držo bomo slikali z natančni- mi, a invazivnimi radiološkimi metodami, ki omogočajo pogled v notranjost telesa. Predvsem pri otrocih, ki potrebujejo po- gostejša slikanja in je invazivnost radiolo- ških metod še bolj moteča, bomo upora- bili druge slikovne metode. Z njimi sicer ne vidimo v notranjost telesa, pridobimo pa natančen 3D model človekove drže, iz katerega so dobro vidne tudi funkci- onalne deformacije, ki jih vse radiološke metode ne zaznajo. Če nas bo zanimala predvsem lega delov telesa, ne pa toliko oblika telesa, bomo uporabili metode, ki uporabljajo elektronske senzorje, s kateri- mi bomo lahko izvajali tudi gibalne anali- ze ali trening drže. Pregled bo pomagal ciljnim uporabni- kom v športu in športni medicini izbrati ustrezno metodo, ki jim bo pomagala pri izdelavi programov preventivne ter korekcijske vadbe. Ker je v članku pred- stavljen le grob pregled metod, bi bile za natančnejše informacije potrebne doda- tne raziskave in medsebojne primerjave posameznih metod. Viri „ Amendt, L. E., Ause-Ellias, K. L., Eybers, J. L., 1. Wadsworth, C. T, Nielsen, D. H., & Weinstein S. L. (1990) Validity and reliability testing of the Scoliometer. Phys Ther., 70(2), 108–17. Berryman, F., Pynsent, P., Fairbank, J.,& Di-2. sney, S. (2008). A new system for measuring three-dimensional back shape in scoliosis. Eur Spine J, 17(5), 663–672. Brumagne, S., Lysens, R.,& Spaepen, A. (1999). 3. Lumbosacral repositioning accuracy in stan- ding posture: a combinedelectrogoniome- tric and videographic evaluation. Clinical Biomechanics, 14(5), 361–363. Crawford, R. J., Price, R.I.,& Singer, K.P. (2009). 4. The effect of interspinous implant surgery on back surface shape and radiographic lumbar curvature. Clinical Biomechanics, 24(6), 467–472. Daruwalla, J. S.,& Balasubramaniam, P. (1985). 5. Moiré topography in scoliosis. Its accuracy in detecting the site and size of the curve. J Bone Joint Surg Br, 67(2), 211–213. Drerup,B.,& Hierholzer, E. (1994). Back shape 6. measurement using video rasterstereo- graphy and three-dimensional reconstruc- tion of spinal shape. Clinical Biomechanics, 9(1), 28–36. Dunk, N. M., Chung, Y. Y., Compton, D. S.,& 7. Callghan, J. P. (2004). The reliability of quan- tifying upright standing postures as a base- line diagnostic clinical tool. J Manipulative Physiol Ther, 27(2), 91–6. Dunleavy. K., Mariano. H., Wiater. T., & Gold-8. berg A. (2010). Reliability and minimal de- tectable change of spinal length and width measurements using the Flexicurve for usual standing posture in healthy young adults. J Back Musculoskelet Rehabil, 23(4), 209–14. Funatomi, T. (2007). 9. Three dimensional shape modeling of human body in various postures by light stripe triangulation. Doctoral disser- tation, Kyoto: Kyoto University, Graduate School of Informatics. Funatomi, T.,Iiyama, M., Kakusho, K., &Minoh 10. M. (2009). Distortion Correction for 3D Scan of Trunk SwayingHuman Body Segments. Electronic Letters on Computer Vision and Ima- ge Analysis, 7(4), 51–61. Gadotti I. C., & Biasotto - Gonzalez D. A. 11. (2010). Sensitivity of clinical assessments of sagittal head posture. J Eval Clin Pract, 16(1), 141–4. Gissot, A. S., Barbieri, G., Iacobelis, M., Pain-12. davoine, M.,& Pérennou, D. (2007). Measu- ring trunk orientation with a CMOS camera: Feasibility and accuracy. Gait & Posture, 26(4), 603–606. Goh, S., Price, R., I., Leedman, P., J.,&Singer, 13. K. P. (2000). A comparison of three methods for measuring thoracic kyphosis: implica- tions for clinical studies. Rheumatology, 39, 310–315. Greendale, G. A., Nili, N. S., Huang, M. H., Se-14. eger, L., & Karlamangla, A. S. (2010). The re- liability and validity of three non-radiologi- cal measures of thoracic kyphosis and their relations to the standing radiological Cobb angle. Osteoporos Int, v tisku. Hackenberg, L., Hierholzer, E., Pötzl, W.,Götze, 15. C.,& Liljenqvist, U. (2003). Rasterstereographic back shape analysis in idiopathic scoliosis af- ter posterior correction and fusion. Clin Bio- mechanics, 18(10), 883–9. Hansson, G. A., Asterland, P., Holmer, N. G., 16. & Skerfving, S. (2001). Validity and reliability of triaxial accelerometers for inclinometry in posture analysis. Med Biol Eng Comput, 39(4), 405–13. Harrison, D. E., Harrison, D. D., Colloca, C. J., 17. Betz, J., Janik, T. J.,& Holland, B. (2003). Re- petability over time of posture, radiograph positioning, and radiograph line drawing: an analysis of six control groups. Lournal of 54 Manipulative and Physiological Therapeutics, 26(2), 87–98. Herman, S., Antolič, V., Pavlovčič, V. in Srakar F. 18. (2006). Ortopedija. Ljubljana: samozaložba. Janik, T. J., Harrison, D. E., Cailliet, R., Harrison, 19. D. D., Normand, M. C.,& Perron, D. L. (2007). Validity of a computer postural analysis to estimate 3.dimensional rotations and tran- slations of the head from three 2-dimesional digital images. J Manipulative Physiol Ther, 30(2), 124–129. Kamal, S. A. (2008). Pattern Recognition 20. using Moiré Fringe Topography and Raster- stereography. V Proceedings of the Internati- onal Symposium on Biometrics and Security Technologies (IEEE ISBAST 2008). Islamabad, Pakistan: Bahria University. Kellis, E., Adamou, G., Tzilios, G., & Emmano-21. uilidou M. (2008). Reliability of spinal range of motion in healthy boys using a skin-sur- face device. J Manipulative Physiol Ther, 31(8), 570–6. Laserski sistemi za merjenje 3D oblike teles in 22. njihove aplikacije (2010). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za strojništvo, Katedra za optodi- namiko in lasersko tehniko. Pridobljeno 25. 8. 2010 iz http://www.lakos.fs.uni-lj.si/dodi- plomski/fms1/Materiali 0809/predstavitev- Triangulacije.pdf Mannion, A. F., Knecht, K., Balaban, G., Dvorak, 23. J.& Grob, D. (2004). A new skin-surface device for measuring the curvature and global and segmental ranges of motion of the spine: reliability of measurements and comparison with data reviewed from the literature. Eur Spine J, 13(2), 122–136. Niekerk, S. M., Louw, Q., Vaughan, C., Grim-24. mer-Somers, K., & Schreve, K. (2008). Photo- graphic measurement of upper-body sitting posture of high school students: a reliability and validity study. BMC Musculoskelet Disord, 20, 9–113. Nussbaumer, S., Leunig, M., Glatthorn, J. F., 25. Stauffacher, S., Gerber, H., & Maffiuletti N. A. (2010). Validity and test-retest reliability of manual goniometers for measuring passive hip range of motion in femoroacetabular impingement patients. BMC Musculoskelet Disord. 11:194. Pazos, V., Cheriet, F., Danserau, J., Ronsky, J., 26. Zernicke, R. F.,&Labelle, H. (2007). Reliability of trunk shape measurements based on 3-D surface reconstructions. Eur Spine J, 16(1), 1882–1891. Pearsall, D. J., Reid, J. G.,& Hedden, M. D. 27. (1992). Comparison of Three Noninvasive Methods for Measuring Scoliosis. Phys Ther, 72(9), 648–657. PhotoModelerScanner (2010). Eos Systems 28. Inc. Pridobljeno 16.8. 2010, iz http://www. photomodeler.com/products/default.htm Peterson, D. E., Blankenship, K. R., Robb, J. B., 29. Walker, M. J., Bryan, J. M., Stetts, D. M., Mincey, L. M., & Simmons, G. E. (1997). Investigation of the Validity and Reliability of Four Objective Techniques for Measuring Forward Shoulder Posture. The Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy, 25(1), 34–42. Plamondon, A., Delisle, A., Larue, C., Bro-30. uillette, D., McFadden, D., Desjardins, P., & Larivière, C. (2007). Evaluation of a hybrid system for three-dimensional measurement of trunk posture in motion. Appl Ergon, 38(6), 697–712. Porto, F., Gurgel, J. L., Russomano, T., & Fari-31. natti Pde, T. (2010). Moiré topography: cha- racteristics and clinical application. Gait Posture, 32(3), 422–4. Pownall,P. J. &Moran,R. W. & Stewart, A. M. 32. (2008). Consistency of standing and seated posture of asymptomatic male adults over a one-week interval: A digital camera analysis of multiple landmarks. International Journal of Osteopathic Medicine, 11(2), 43–51. Prushansky, T., Ezra, N., Kurse, N., Man, L. & 33. Schneiderman, Y. (2008). Reproducibility of sagittal pelvic tilt measurements in normal subjects using digital inclinometry. Gait Po- sture, 28(3),513–6. Ripani, M., Di Cesare, A., Giombini, A., Agnel-34. lo, L., Fagnani, F., & Pigozzi, F. (2008). Spinal curvature: comparison of frontal measure- ments with the Spinal Mouse and radio- graphic assessment. J Sports Med Phys Fitness, 48(4), 488–94. Schwenzer-Zimmerer, K., Haberstok, J., Kova-35. cs, L., Boerner, B. I., Schwenzer, N., Juergens, P., Zeihofer, H. F. & Holberg C. (2008). 3D su- rface measurement for medical application- technical comparison of two established industrial surface scanning systems. J Med Syst. 32(1), 59–64. Skoliometer 36. (2010). National scoliosis fundati- on. Pridobljeno 5.8.2001 iz http://www.scoli- osis.org/store/scoliometer.php Šarabon, N., Košak, R., Fajon, M. in Drakslar, J. 37. (2005). Nepravilnosti telesne drže-mehaniz- mi nastanka in predlogi za korektivno vad- bo. Šport, 53(1), 35–41. Teixeira, F. A.,&Carvalho, G. A.(2007). Relia-38. bility and validity of thoracic kyphosis me- asurements using the flexicurve method. Rev. bras. fisioter, 11(3), Pridobljeno 8.8.2010 iz http://www.scielo.br/scielo.php?pid=S1413– 35552007000300005&script=sci_ arttext&tlng=en Thompson, S. B., & Eales, W. (1994). Clinical 39. considerations and comparative measures of assessing curvature of the spine. J Med Eng Technol. 18(4), 143–7. Trdič, J., Moravec Berger, D., & Pribaković Bri-40. novec, R. (2010). Zdravstveni statistični letopis, Slovenija 2009. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja republike Slovenije. Walford, A. (2010). 41. A New Way to 3D Scan (Pho- to-based Scanning Saves Time and Money) (A White Paper), Eos Systems Inc. Pridobljeno 10.8.2010 iz http://www.photomodeler.com/ downloads/ScanningWhitePaper.pdf Weiss, H. R., Dieckmann, J., & Gerner, H. 42. J. (2003). The practical use of surface to- pography: following up patients with Scheuermann's disease. Pediatr Rehabil, 6(1), 39–45. Wong, W. Y.,& Wong, M. S. (2008). Trunk po-43. sture monitoring with inertial sensors. Eur Spine J, 17(5), 743–753. Wong, W. Y., & Wong, M. S. (2008). Trunk po-44. sture monitoring with inertial sensors. Eur Spine J, 17(5), 743–753. Wong, Y. W., Wong, M. S.,& Lo, H. K. (2007). 45. Clinical applications of sensors for human posture and movement analysis: A review. Prosthetics and Orthotics International, 31(1), 62–75. Wu, S. K., Lan, H. H. C., Kuo, L. C., Tsai, S. W., 46. Chen, C. L., & Su, F. C. (2007). The feasibility of a video-based motion analysis system in measuring the segmental movements be- tween upper and lower cervical spine. Gait & Posture, 26(1), 161–166. Ana Tratnik, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana e-pošta: anci.tratnik@gmail.com športna medicina 55 Effect of training on the prevention of anterior cruciate ligament injuries in female handball and soccer players Abstract Anterior cruciate ligament (ACL) injury is a frequent injury in female handball and soccer players. Training, that contains different prevention techniqus, is reccomended for an accurate injury prevention. The most used techniques are: muscle strenghtening training, sensorimotor training and pliometric training. The task includes eleven studies, seven of them treates prevention in female soccer players, four of them prevention in female handball players. The analized studies had a different duration and different training programs. Sensorimotor training was used as a independent technique or in combination with strengthening training or pliometric training, it was not used just in two studies. The literary rewiew showed, that ACL injury prevention is pos- sible, if we include in the training process one of the techniques or their combination. Key words: ACL injury prevention, sensorimotor trainig, pliometric trainig, strenght training, female soccer, female handball. Cescutti Matej1, Mojca Divjak2, Klemen Stražar3 Učinkovitost vadbe za preprečevanje poškodb sprednje križne vezi pri rokometašicah in nogometašicah Izvleček Poškodba sprednje križne vezi (SKV) je pogosta poškodba v ženskem rokometu in nogometu. Za preprečevanje poškod- be naj bi bil primeren trening, ki lahko vsebuje različne ele- mente vadbe. Vključeni elementi vadbe so: vadba za mišično moč, senzoromotorična vadba ter pliometrična vadba. V delo je bilo vključenih enajst raziskav, v sedmih raziskavah je bila preverjena učinkovitost vadbe za preprečevanje poškodbe SKV pri nogometašicah, v ostalih štirih vadbah pa pri roko- metašicah. Raziskave so se razlikovale po trajanju in obliki vadbe. Senzoromotorična vadba je bila vključena kot samo- stojna vadba ali v kombinaciji s pliometrično vadbo ali vadbo za moč, uporabljena ni bila le v dveh raziskavah. Pregled lite- rature je pokazal, da je preprečevanje poškodb SKV možno, če v trenažni proces vključimo eno od vrst vadbe ali kombinacijo različnih vadb. Ključne besede: preprečevanje poškodb SKV, pliometrična vad- ba, vadba za moč, senzomotorična vadba, ženski nogomet, ženski rokomet. 1Nevrološka klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana. 2Univerza v Ljubljani, Fakulteta za zdravstvo. 3Ortopedska klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana. vi r: ab le da ta .co m 56 1 Uvod „ poškodba sprednje križne vezi (SKV) je pogosta poškodba v ženskem roko- metu in nogometu, saj predstavlja 28 % vseh poškodb pri športnicah (Jacin- da in sod., 2007). Zaradi morfoloških značilnosti je za to vrsto poškodbe bolj dovzetna predvsem ženska populacija. Za preprečevanje poškodb je potreben ustrezni trening, ki vsebuje več kompo- nent vadbe: senzoromotorična vadba, pliometrična vadba in vadba za mišično moč. Ker ni povsem dokazano, katera od komponent je najboljša, je potreb- no izvesti na tej populaciji športnikov še veliko kvalitetnih raziskav, ki bi ugotovile najbolj ustrezno tehniko preprečevanja poškodb (Jacinda in sod., 2007). Za brezhibno delovanje kolenskega sklepa je ključna njegova stabilnost. Ta je odvisna od mnogih dejavnikov, med katerimi so zelo pomembni: mehanska os sklepa, kostni elementi, zunajsklepne strukture (sinovijalna in sklepna ovojnica s pripadajočimi vezmi, kolateralni vezi, mišično-tetivni aparat) ter znotrajsklepne strukture (križni vezi in meniskusa). Miši- ce so aktivni stabilizatorji, vezi pa pasivni stabilizatorji kolena. Če je katera od teh struktur okvarjena, je stabilnost in s tem funkcija kolenskega sklepa pomembno prizadeta (Travnik in sod., 2004). Primarne funkcije kolenskih vezi so sta- bilizacija kolena, zagotavljanje ustrezne kinematike sklepa ter preprečevanje rotacijskih in drugih gibov, ki bi lahko povzročili poškodbe sklepnih površin in drugih sklepnih struktur. Vezi so najbolj pomembni statični stabilizatorji, ki so se- stavljeni iz kolagena tipa I. Prav usmerje- nost kolagenskih vlaken pa daje vezem moč in elastičnost (Travnik in sod., 2003). 1.1 Mehanizem nastanka po- škodbe sprednje križne vezi Poškodbe kolena predstavljajo večji del poškodb pri športnicah. Pogosta po- škodba kolenskega sklepa je poškodba stranskih vezi, takoj za njo pa je poškod- ba SKV (Ireland, 1999). Obstajata dva tipa poškodbe SKV: kon- taktna in nekontaktna. Več kot 70 % vseh poškodb je nekontaktnih, ostale poškod- be pa povzročijo zunanje sile, na primer nalet nasprotnega igralca, nalet ob vra- tnico ali ob kakšen drugi predmet na igri- šču (Myklebust in sod., 1997). Tveganje za nastanek poškodbe SKV pri nogometu ali rokometu lahko povzroči več dejavnikov, med katerimi so najpo- gostejši: hitra sprememba smeri gibanja, hitro enonožno zaustavljanje ter pristaja- nje iz skoka na eno nogo (Hatzimanouil in sod., 2005; Jacinda in sod., 2007). Način nastanka poškodbe ob pristanku na eno nogo je prikazan na sliki 1c, kjer je vide- ti pristanek igralke na eno nogo, koleno je rahlo skrčeno, kar privede v povečan valgus ter posledično povečano notra- njo rotacijo golenice, ta pa privede do poškodbe sprednje križne vezi. Pri hitri spremembi smeri gibanja pride ponavadi do poškodbe zaradi velikih torzijskih sil med stegnenico in golenico. Te sile nastanejo, ko igralka izvede hitro spremembo smeri gibanja v zaprti ki- netični verigi, kar pomeni, da je stopalo odrivne noge na tleh. Največ poškodb nastane, ko poskuša igralka izvesti spre- membo smeri, ko je stopalo na tleh in je koleno rahlo flektirano (do 20º fleksije). Stopalo je takrat v everziji, golenica v no- tranji rotaciji, koleno v rahli fleksiji, celotni spodnji ud pa v zaprti kinetični verigi. Pri doskoku lahko prav tako pride do po- škodbe SKV, ko je koleno rahlo pokrčeno, golenica pa rotirana navznoter (Hatzima- nouil in sod., 2005). 1.2 Rizični dejavniki za nasta- nek poškodbe Pri ženskah je znanih pet pomembnih ri- zičnih dejavnikov za nastanek poškodbe SKV (Jacinda in sod., 2007), in sicer: anatomski, – hormonski, – okoljski, – biomehanski, – slaba senzoromotorika. – Med spoloma obstaja več morfoloških razlik, ki jih lahko štejemo kot rizične dejavnike. Ugotovljena je bila razlika v velikosti interkondilarnega prostora in v sami debelini križne vezi (Mandelbaum in sod., 2005). Ženski interkondilarni pro- stor je v primerjavi z moškim manjši, tako kot je tudi križna vez tanjša v primerjavi z moško vezjo. Ženske imajo v primerjavi z moškimi tudi bolj ohlapne vezi, pogosto hiperekstenzijo ter valgus kolena, in zato povečan Q-kot, kar lahko pripomore k večji incidenci poškodb (Shelbourne in sod., 1986). K hormonskim dejavnikom pa spadajo neravnovesja vrednosti različnih hormonov med menstrualnim ciklusom. Igralna površina in za šport specifična obutev sta okoljska dejavnika. K biome- hanskim dejavnikom spadajo predvsem nepravilna razmerja moči mišic, ki pote- kajo preko kolenskega sklepa (Jacinda in sod., 2007). 1.3 Preprečevanje nastanka poškodbe sprednje križne vezi Opisani so bili številni programi, ki naj bi učinkovali pri preprečevanju nekontak- tnih poškodb SKV (Bing in sod., 2002). Vključujejo elemente senzoromotorične Slika 1. Poškodba sprednje križne vezi pri enonožnem doskoku (vir: bjsm.bjm.com). športna medicina 57 in pliometrične vadbe ter vadbe za mi- šično moč. 1.3.1 Senzoromotorična vadba Senzoromotorična vadba je vrsta vadbe, ki temelji na senzoromotorični integraciji. Senzoromotorična integracija je komple- ksen živčno-mišični proces, v katerega sta vključena aferentni vnos informacij in eferentni odziv nanje. Informacije se prenašajo v hrbtenjačo preko aferentnih poti, motorični odziv na senzorične in- formacije pa se prenaša preko eferentnih poti. Na živčno-mišično upravljanje vpli- vajo proprioceptivne, kinestetične, vidne in ravnotežne informacije (Palma, 2005). V ta sistem je vključena tudi propriocep- cija, ki je v ožjem pomenu opredeljena kot sposobnost organizma za zavestno in podzavestno prepoznavanje položa- jev delov lastnega telesa v prostoru in njihovega gibanja (zaznavanje smeri in hitrosti giba) (Palma, 2005). Senzoromotorična integracija je del pro- cesa, s katerim je organizem sposoben spreminjati razvoj mišične sile glede na prispele informacije, ki zadevajo zunanje delujoče sile. Poznamo dva nivoja sen- zoromotorične integracije: zavesten in refleksni nivo. Zavesten nivo omogoča ustrezno funkcijo sklepa pri gibanjih, za katere smo se zavestno odločili. Refleksni nivo pa omogoča aktivacijo mišic gle- de na prispele informacije iz prej zgoraj omenjenih receptorjev. Slednji omogoča zaščito sklepa pri nenadnih, nepričakova- nih obremenitvah sklepa. Zavestni gibi so največkrat prepočasni, da bi preprečili ustrezno zaščiten sklep pred poškodbo, saj so njihove živčne poti praviloma dalj- še od refleksnih in zato tudi počasnejše (Palma, 2005). Senzoromotorična vadba lahko vključuje uporabo ravnotežnih desk ter blazin. Na igrišču lahko ta vad- ba vključuje metanje žoge s partnerjem, medtem ko igralec stoji na eni nogi (Owen et al., 2006). 1.3.2 Vadba za mišično moč V program preprečevanja poškodb spa- da tudi vadba za mišično moč, predvsem tistih mišic, ki potekajo čez kolenski sklep. Pri športnicah moramo torej krepiti spre- dnjo in zadnjo skupino stegenskih mišic ter adduktorje in abduktorje. Teorija, da vadba za mišično moč pripomore pri preprečevanju poškodb, sloni na tem, da Slika 2. Nastanek poškodbe sprednje križne vezi pri notranji rotaciji golenice (vir: adamrees.blogspoot.com). 58 lahko z izvajanjem vaj omogočimo pove- čano moč mišic, ki zaščiti vezivni aparat. Poleg tega vadba za mišično moč vzpo- stavi tudi boljši nivo mišične aktivacije, kar dodatno pripomore k boljši sklepni biomehaniki pri gibanju in naporih (Grif- fin in sod., 2000; Mandelbaum in sod., 2003; Olsen in sod., 2003). 1.3.3 Pliometrična vadba za spodnje ude Pliometrični trening je oblika treninga, ki naj bi bil namenjen izboljšanju sposob- nosti hitrega krčenja mišic. Pliometrični trening vključuje hitre gibe, ki mišico najprej podaljšajo (ekscentrična faza) in jo nato skrajšajo (koncentrična faza), kar tvori tako imenovan skrajševalno-iztezo- valni ciklus (ang.: stretch-shortening cycle) (Chmielewski in sod., 2006). 2 Metode dela „ Delo temelji na pregledu literature. Član- ki so bili izbrani s pomočjo podatkovnih baz Pub Med, Science Direct, Cochrane in Cobiss. Glavni vključitveni kriterij za delo je bil, da je posamezna raziskava obravnavala preprečevanje poškodb SKV pri ženskah (iskalni niz: ACL injury prevention in female athletes). Dodatni vključitveni kriterij je bil šport, katerega je raziskava obravnavala. V delo so bile vključene raziskave, ki so obravnavale preprečevanje poškodb SKV v ženskem rokometu in nogometu. Razi- skave so bile izbrane tudi na podlagi teh- nike ali tehnik preprečevanja poškodb. Tehnike preprečevanja, ki so bile vklju- čene, so bile: senzoromotorična vadba, pliometrična vadba ter vadba za mišično moč. Izbrane so bile le tiste raziskave, ki so vključevale vsaj eno od zgoraj nave- denih tehnik ali v kombinaciji z drugimi. Starost športnic ni bila omejitev pri izbiri raziskav, ki so bile vključene v diplomsko delo. Pregled literature je vseboval član- ke od leta 1986 do 2010. 3 Rezultati „ V delo je bilo vključenih enajst raziskav, ki so ustrezale vključitvenim kriterijem. Se- dem raziskav je bilo napravljenih na no- gometašicah (Hewett in sod., 1999; Heidt in sod., 2000; Soderman in sod., 2000; Mandelbaum in sod., 2003; Gilchrist in sod., 2005; Steffen in sod., 2008; Kiani in sod., 2010) in štiri na rokometašicah (Myklebust in sod., 1997 Olsen in sod., 2003; Wedderkop in sod., 2003; Petersen in sod., 2005) (Tabela 1). Raziskavi, ki sta jih izvedla Heidt (2000) s sodelavci ter Hewett (1999) s sodelavci, sta bili edini, ki nista vsebovali senzoromotorične vad- be, vsebovali pa sta kombinacijo pliome- tričnega treninga in vadbe za mišično moč. Vse ostale raziskave so vsebovale komponento senzoromotorične vadbe kot samostojno tehniko ali v kombinaciji s pliometričnim treningom in vadbo za mišično moč. Pri vseh raziskavah so zabe- ležili pojavnost poškodb in jo ocenjevali v procentih glede na velikost populacije, vključene v raziskavo. Pri vseh raziskavah so prikazovali tudi uspešnost s tem, da so primerjali incidenco poškodb v sezonah brez ciljnih treningov in sezon, v katerih so izvajali preprečevalne aktivnosti. V do- ločenih raziskavah so kot mersko enoto uporabljali število poškodb na 1000 ur aktivnosti (št. poškodb/1000 h aktivno- sti) (Hewett in sod., 1999; Wedderkop in AVTOR ŠPORT TRAJANJE RAZI- SKOVANJA OPREMA VADBA ZA MOČ VADBA ZA GIBLJIVOST VADBA AGILNOSTI PLIOMETRIČNA VADBA SENZORO- MOTORIČNA VADBA REZULTATI Myklebust in sod. (1997) 900 rokome- tašic iz I., II. in III. norveške rokometne lige Petstopenjski triletni pro- gram Video material, posterji ravno- težne deske in blazine Ne Da Vaje za boljšo kontrolo mišic Tehnike pristajanja iz poskokov Ravnotežne aktivnosti na ravnotežnih deskah in blazinah Splošno 53 % znižanje KV; v elitni ligi drastično 61 % zmanjšanje števila po- škodb SKV Hewett in sod. (1999) 290 nogome- tašic, kontrol- na skupina - 193, izvajalna skupina 97 Raziskava je trajala eno tekmovalno sezono (9 mesecev) Videoposnetki o pravilnem izvajanju vaj ter brošure Vaje za moč spodnjih udov Ne Spretnost pri izvajanju poskokov Izvajanje poskokov Ne Rezultati so pokazali 100 % znižanje števi- la poškodb, v kontrolni sku- pini je prišlo do 5. poškodb, v izvajalni pa nobene Söderman in sod. (2000) 221 igralk nogometa - 121 izvajalna skupina, 100 kontrolna Enosezonska obravnava: 10 do 15 minut treninga na dan Ravnotežne deske Ne Ne Ne Ne Samostojna vadba na ravnotežnih deskah, vaje različnih težavnostnih stopenj in različnih položajev Zelo slabi, 4 na 5 poškodb so se zgodile v izvajalni skupini Tabela 1: Raziskave na področju preprečevanja poškodb sprednje križne vezi kolena pri nogometašicah in rokometašicah z vadbo. športna medicina 59 AVTOR ŠPORT TRAJANJE RAZISKOVA- NJA OPREMA VADBA ZA MOČ VADBA ZA GIBLJIVOST VADBA AGILNOSTI PLIOMETRIČ- NA VADBA SENZORO- MOTORIČNA VADBA REZULTATI Heidt in sod. (2000) 300 igralk nogometa - 42 izvajalna skupina, 258 kontrolna Sedem tednov priprav pred sezono, enole- tno monito- riranje, trikrat tedensko trening med sezono Tekač, blazine za izvajanje pliometrične vadbe Da Da Da Da Ne 61 % znižanje poškodb SKV proti kontrolni skupini Olsen in sod. (2003) 1837 igralk rokometa evropskih ro- kometnih lig Osem mese- cev - 10 do 20 minutni tre- ningi dnevno Airex ravno- težne blazine, ravnotežne deske Da, počepi in vaje za moč stegenskih mišic Da Vaje za izbolj- šanje kontrole mišic Pravilno izva- janje počepov, pravilna tehni- ka pristajanja iz poskokov Eno ali dvono- žne ravnote- žne aktivnosti na deskah in blazinah 80 % znižanje poškodb SKV Wedderkopp in sod. (2003) 236 igralk rokometa evropskih ro- kometnih lig Sezonska obravnava Ravnotežne deske Da Ne Ne Da Trening na ravnotežnih deskah Zmanjšanje števila po- škodb SKV Mandelbaum in sod. (2003) Nogometašice od 14−18 let, prvo leto: 2946 igralk, kontrolna - 1905, izvajalna -1041; drugo leto 2757 igralk, kon- trolna - 1913, izvajalna - 844 Raziskava je trajala dve tekmovalni sezoni, s tem da so v drugi sezoni izvedli raziskavo na novem vzorcu igralk Videoposnet- ki, ki so prika- zovali pravilno vadbo, bro- šure za vsako igralko, ki je sodelovala Vadba za moč spodnjih udov Raztezanje trupa ter raztezanje mišic spodnjih udov, pred- vsem mišic, ki delujejo na koleno Ne Izvajanje poskokov v različne smeri Vaje na travna- ti površini V prvem letu raziskave so zabeležili 88 % števila poškodb, v drugem letu pa 74 % upad števila poškodb SKV Gilchrist in sod. (2005) Nogometaši- ce od 18 do 22 leta (561 igralk) Enoletna inter- vencija Video materi- al, pripomočki za nogometni trening Vaje za trup, obkolenske mišice, kolčne mišice Da Pojemanje teka, speci- fične vaje za nogomet Več vrst poskokov Vaje na travna- tem igrišču Skupno 72 % znižanje poškodb SKV; 100 % znižanje poškodb v za- dnjih 6. tednih sezone Petersen in sod. (2005) 276 igralk rokometa v nem- ških ligah, kontrolna skupina- 142, izvajalna sku- pina - 134 Raziskava je trajala eno sezono (9 mesecev) Videopo- snetki, ravno- težne deske, brošure Ne Ne Ne Izvajanje poskokov Izvajanje vaj na ravnote- žnih deskah s stopnjeva- njem obre- menitve Rezultati so pokazali 80 % zmanj- šanje števila poškodb, v kontrolni skupini je prišlo do 5 poškodb, v izvajalni do 1 poškodbe Steffen in sod. (2008) 2092 igralk nogometa, do 17 let, kontrolna skupina - 1001, izvajal- na skupina- 1091 Raziskava je trajala eno tekmovalno sezono, 8 mesecev Ravnote- žne deske, brošure Vadba za zadnje stegenske mišice Ne Ne Ne Vadba na ravnotežnih deskah, stopnjevanje vaj Rezultati niso pokazali bistvenih razlik: 4 poškodbe v izvajalni, 5 v kontrolni skupini 60 sod., 2003; Petersen in sod., 2005; Steffen in sod., 2008; Kiani in sod., 2010). 4 Razprava „ Analizirali smo enajst raziskav, katerih cilj je bil ugotoviti, ali lahko specifična vadba prepreči poškodbo SKV. Devet od enajst analiziranih raziskav je pokazalo, da lahko s preventivno vadbo zmanjšamo verje- tnost poškodbe SKV. Izvajanje senzoromotoriče vadbe je uspešna tehnika pri preprečevanju po- škodb SKV. Le dve raziskavi nista upora- bili te tehnike treninga (Hewett in sod., 1999; Heidt in sod., 2000), medtem ko so vse druge analizirane raziskave upora- bljale to tehniko, med seboj pa so se raz- likovale po količini treninga ter po načinu izvajanja vaj. Omenjeni raziskavi sta imeli kljub nevključevanju senzoromotorične vadbe pozitivne rezultate pri prepreče- vanju nastanja poškodb SKV. Ti pozitivni rezultati so posledica kvalitetnega izva- janja ostalih dveh tehnik pod ustreznim strokovnim nadzorom (Hewett in sod., 1999; Heidt in sod., 2000). V vseh razi- skavah, razen treh (Mandelbaum in sod., 2003; Gilchrist in sod., 2005; Kiani in sod., 2010), so senzoromotorično vadbo izva- jali na ravnotežnih deskah in blazinah. Pri ostalih treh omenjenih raziskavah so sen- zoromotorično vadbo izvajali na travnati površini nogometnega igrišča. Razlog je bil ta, da so igralke hoteli čim bolj pripra- viti na neravne travnate površine (Man- delbaum in sod., 2003; Gilchrist in sod., 2005; Kiani in sod., 2010). V raziskavi Sö- dermana in sodelavcev (2000) se je izka- zalo, da senzoromotorična vadba sama ne prepreči poškodbe SKV, kar je lahko posledica nepravilnega izvajanja ali sploh neizvajanja vaj, saj igralke v omenjeni raziskavi niso imele strokovnega nadzora nad izvajanjem vadbe (Söderman in sod., 2000). Pri ostalih raziskavah, pri katerih so uporabljali senzoromotorično vadbo kot samostojno tehniko ali v kombinaciji z drugimi, so izvajali trening pod strokov- nim nadzorom (Myklebust in sod., 2003; Olsen in sod., 2003; Wedderkopp in sod., 2003; Petersen in sod., 2005). V raziska- vah, kjer se je izvajal nadzor nad vadbo, se je ta pokazala kot učinkovita, najbolj učinkovita pa je bila v kombinaciji s pli- ometrično vadbo ali vadbo za mišično moč. Pri preprečevanju poškodbe SKV je zelo pomembno, da se mišice hitro odzivajo v različnih situacijah. Ta odziv je lahko slab zaradi preslabe mišične moči ali prehitrega pojavljanja utrujenosti med aktivnostjo. Glavni cilj raziskave, ki jo je izvedel Heidt s sodelavci (2000), je bil ve- čanje mišične moči in vzdržljivosti. V tej raziskavi so uporabili kombinacijo vadbe za mišično moč in pliometrične vadbe, kjer je vadba potekala po principu pre- obremenjevanja. Začela se je z veliko količino vaj nizke intenzitete in majhne obremenitve, nadaljevala pa z manjšo količino vaj velike intenzitete in velikih bremen. Športnice so trenirale po tem principu trikrat tedensko po devetdeset minut. Avtorji so v zaključku poudarili, da so igralke imele manj poškodb in da so se izboljšale njihove motorične in fizične sposobnosti (Heidt in sod., 2000). V sedemih (Hewett in sod., 1999; Olsen in sod., 2000; Heidt in sod., 2000; Myklebust in sod., 2003; Mandelbaum in sod., 2005; Petersen in sod., 2005; Gilchrist in sod., 2008) od enajstih raziskav je bila v pro- ces treninga vključena tudi pliometrična vadba. Za kolenski sklep je najbolj ustre- zna vrsta pliometrične vadbe izvajanje poskokov. Ta vrsta vadbe je najbolj pri- merna zato, ker poleg samega treninga vključuje tudi komponente določenega športa. Poskoki so namreč sestavni del rokometa, prisotni pa so tudi pri nogo- metu, predvsem v situacijah, ko igralka skoči in udari žogo z glavo. Ko športni- ce osvojijo tehniko osnovnih poskokov, lahko kasneje v trening vključimo tudi poskoke z zunanjo motnjo − poskoke, pri katerih določena oseba izvede motnjo na skakalca, ki jo najlažje izvede z blagim potiskanjem, ko je izvajalec poskoka v zraku. S tem povzročimo izgubo ravno- težja, kar še dodatno oteži trening. Pri rokometašicah lahko vključujemo eno ali dvonožne poskoke, skoke z zaletom ter eno ali dvonožna pristajanja. V te po- skoke lahko tudi vključimo obrate za 90 ali 180 stopinj okoli svoje osi. Količina in intenzivnost vadbe se uravnavata po po- trebi treninga in glede na nivo dojema- nja in pripravljenosti športnic (Hewett in sod., 1999; Heidt in sod., 2000; Myklebust in sod., 2003; Olsen in sod., 2003; Gilchrist in sod., 2005; Mandelbaum in sod., 2005; Petersen in sod., 2005). Iz podatkov, ki so bili zbrani pri pregledu literature, je razvidno, da lahko pravilna oblika treninga vpliva na zmanjšanje šte- vila poškodb SKV pri športnicah. 5 Zaključek „ Preventiva poškodbe SKV pri rokome- tašicah in nogometašicah je možna, če v trenažni proces vključimo naslednje komponente treninga: izvajanje senzoromotorične vadbe, – izvajanje vadbe za mišično moč, – izvajanje pliometrične vadbe, – kombinacijo navedenih komponent. – Rezultati analiziranih raziskav kažejo na to, da so vse raziskave, ki so vključevale kombinacijo vsaj dveh preventivnih teh- nik, pokazale dobre rezultate pri preven- tivi poškodbe SKV pri rokometašicah in nogometašicah. Iz analiziranih raziskav in njihovih rezultatov ter priporočil je razvi- dno, da lahko incidenco poškodb SKV pri AVTOR ŠPORT TRAJANJE RAZISKOVA- NJA OPREMA VADBA ZA MOČ VADBA ZA GIBLJIVOST VADBA AGIL- NOSTI PLIOMETRIČ- NA VADBA SENZORO- MOTORIČNA VADBA REZULTATI Kiani in sod. (2010) 1506 igralk nogometa, 16-19 let, kontrolna skupina - 729, izvajalna - 777 Raziskava je trajala 9 me- secev (ena tekmovalna sezona) vključno s 7 tedenskimi pipravami Brošure o vadbi, plakati ter slikovno gradivo, ki je prikazovalo pravilne teh- nike vadbe Vaje za moč spodnjih udov Ne Ne Ne Tek po ne- ravni površi- ni travnatega igrišča 100 % zni- žanje števila poškodb (vse so se zgodile v kontrolni skupini) športna medicina 61 rokometašicah in nogometašicah zmanj- šamo, če zgoraj navedene vadbene kom- ponente vključimo v trenažni proces vsaj enkrat tedensko, in s tem, da se ti treningi izvajajo pod strokovnim nadzorom. Vsaka komponenta treninga ima svoje ugodne vplive na preprečevanje nastan- ka poškodb. Senzoromotorična vadba ima predvsem ugoden vpliv na živčno- mišični sistem. To se kaže predvsem v hitrejšem refleksnem odzivu mišice v različnih situacijah. Pliometrična vadba učinkuje predvsem na zmožnost mišice, da se hitro in eksplozivno krči, ter na akti- vacijski čas mišice. Učinki vadbe za mišič- no moč pa se kažejo predvsem v obliki povečane mišične moči ter zmanjšanje utrujenosti mišice med naporom. Na podlagi analizirane literature lahko sklepamo, da je izvajanje preventivnih programov treninga koristno, saj so av- torji dokazali, da je število poškodb mo- žno znižati. Kljub temu pa si nobeden od avtorjev ne upa trditi, katera oblika vadbe je najučinkovitejša, zato lahko svetujemo, da v trening vključimo kombinacijo vsaj dveh komponent treninga. 6 Literatura „ Chmielewski TL, Myer GD, Kauffman D, Till-1. man SM (2006). Plyometric exercise in the rehabilitation of athletes: physiological re- sponses and clinical application. J Orthop Sports Phys Ther. 36(5): 308–139. Gilchrist J (2005). ACL injury prevention in 2. the I NCAA female soccer players. Centers for Disease Control and Prevention. http:// clinicaltrials.gov/ct2/show/NCT00140270 <20.10.2008>. Griffin LY, Angel J, Albohm MJ, Arendt E, Dick 3. R, Garret W,Garrick J (2000). Noncontact an- terior cruciate ligament injuries: risk, factors and prevention strategies. J Am Acad Orthop Surg. 8(3): 141–50. Hatzimanouil D, Oxizoglou N, Sikaras E, Hat-4. zimanouil A, Koronas K, Tsigilis N, Abatzides G (2005). Factors related to the incidence and severity of injuries in team handball. Journal of Human Movement Studies. 48: 335–351. Heidt RS, Sweeterman LM, Carlonas LR, Tra-5. ub JA, Tekulve FX (2000). Avoidance of so- ccer injuries with preseason conditioning. AJSM. 28: 659–62. Hewett TE, Lindenfeld TN, Riccobene JV, No-6. yes FR (1999). The effect of neuromuscular training on the incidence of knee injury in female athletes: a prospective study. AJSM. 27: 699–706. Ireland ML (1999). Anterir cruciate ligament 7. injury in female athletes: epidemiology. Jo- urnal of Athletic Training. 34: 150–54. Jacinda H, Mandelbaum B (2007). Prevention 8. of anterior cruciate ligament injury in the fe- male athlet. BJSM. 41: 52–59. Kiani A, Hellquist E, Ahlqvist K, Gedeborg R 9. (2010). Prevention of soccer-related injuries in teenaged girls. Arch Int Med. 1: 43–49. Mandelbaum B, Silvers H, Watanabe DS, 10. Knarr JF, Thomas SD, Griffin LY, Kirkendall DT, Garrett W (2005). Effectiveness of a neuro- muscular and proprioceptive training pro- gram in prventing anterior cruciate ligament injuries in female athletes: 2-year follow-up. AJSM. 33: 1003–10. Myklebust G, Maehlum S, Engebretsen L, 11. Strand T, Solheim E (1997). Registration of cruciate ligament injuries in Norwegian top level team handbal: a prospective study co- vering two seasons. Scan J Med Sci Sports. 7: 289–92. Olsen OE, Myklebust G, Engebretsen L, 12. Holme I, Bahr R (2003). Prevention of knee and ankle injuries among young players in Norwegian team handball. Oslo Sports Trauma. http://www.klokavskade.no/en/ Project/082_Forebygging_av_kne_og_ ankelskader_ I_norsk _ juniorhandball/ <15.11.2008>. Owen JL, Campbell S, Falkner SJ, Bialkowski 13. C, Ward A (2006). Is there evidence that pro- prioception or balance training can prevent anterior cruciate ligament injuries in sthle- tes without previous ACL injury?. Phys Ther. 86(10): 1436–40. Palma P (2005). 14. Vpliv števila stopenj prostosti pri proprioceptivni vadbi na posamezen sklep. Doktorska disertacija, Ljubljana: Fakulteta za šport. Petersen W, Braun C, Bock W, Schmidt K, Wei-15. mann A, Drescher EE, Stange R, Fuchs T, Hed- derich J, Zantop T (2005). A controlled pro- spective case control study of a prevention training program in female team handball players: the German experience. Arch Orthop Trauma Surg. 125: 614–21. Shelbourne KD, Llootwyk T (1986). The rela-16. tionship between notch width and the risk for anterior cruciate ligament rupture. Am J Sports Med. 26: 402–8. Söderman K, Werner S, Pietila T (2000). Ba-17. lance board training: prevention of trauma- tic injuries of the lower extremities in female soccer players, a prospective randomised in- tervention study. Knee Surg Sports Traumaol Arthrosc. 8: 356–63. Steffen K, Myklebust G, Olsen OE, Holme I, 18. Bahr R (2008). Preventing injuries in female youth football- a cluster-randomized con- trolled trial. Scand J Med Sci Sports. 15: 1–10. Travnik L, Košak R (2004). 19. Anatomija in biome- hanika kolenskega sklepa. Bolezni in poškodbe kolena. Ortopedska klinika, Klinični center. 8–18. Wedderkop N, Kalthoft M, Holm R, Froberg K 20. (2003). Comparison of two intervention pro- grammes in young female players in euro- pean handball - with and without ankle disc. Scand J Med Sci Sports. 13(6): 371–75. Matej Cescutti, dipl. fiziot. UKC Ljubljana, Nevrološka klinika E-pošta: cescuttimatej@yahoo.it 62 »ŠPORT V TURIZMU« STROKOVNA KNJIŽNA NOVOST – Herman Berčič Na Fakulteti za šport v Ljublja- ni je ob zaključku prejšnjega leta izšla knjiga z naslovom »Šport v turizmu«. V stro- kovni monografiji so zbrane vsebine štirih avtorjev (dr. Hermana Berčiča, dr. Borisa Sile, dr. Nataše Slak Valek in Damjana Pintarja), ki go- vorijo o povezanosti športa in turizma teh dveh pomemb- nih človekovih dejavnosti, ki v sožitju (o)bogatita človekovo aktivno dopustovanje. Knjiga sledi sodobnim turistič- nim in tudi športnoturističnim tokovom ter bralcem ponuja določena znanja in védenja o športnem turizmu oz. o pove- zanosti športa in turizma ter njunem vzajemnem pogoje- vanju. Daje določena znanja, ki so potrebna za delovanje in vodenje posameznih špor- tnoturističnih središč. Poleg tega bralcem ponuja širšo razgledanost na povezanem področju športa in turizma. Knjiga je vsebinsko zasnova- na tako, da bralcem nudi vpo- gled v dogajanja na področju športa in turizma v polprete- klem obdobju, hkrati pa jim daje spoznanja o sedanjem stanju na presečišču športa in turizma. Vodi jih skozi po- samezna temeljna poglavja, ki so povezana s športom in turizmom. Seznanijo se z modeli športnega turizma, z vrstami in pojavnimi oblikami ter s funkcijami športa v so- dobnem turizmu. Vsebine, ki izhajajo iz razvoja športa in turizma, ter pogledi na posamezna razvojna ob- dobja v Sloveniji, so zanimivi, prav tako pa tudi tiste vsebi- ne, ki razkrivajo začetke in na- daljevanja raziskovalnega dela na tem področju. Strategiji ra- zvoja turizma v Sloveniji, tudi v povezavi s športom, je na- menjeno posebno poglavje, prav tako pa tudi sodobnim tokovom športa in turizma v sedanjem obdobju. Bralci bodo med drugim spoznali bistvo trajnostnega razvoja turizma nasploh in še zlasti športnega turizma ter zah- teve in pogoje, ki izhajajo iz tovrstne obravnave turizma. V knjigi razgrinjamo tudi temelj- na spoznanja o trženju športa v turizmu s primeri iz doma- čega, slovenskega športno- turističnega prostora, pa tudi iz nekaterih drugih turistično zanimivih držav in destinacij. Pojavu wellnessa v turizmu z vsemi razsežnostmi, ki ga opredeljujejo, prav tako na- menjamo potrebno pozor- nost. Mnogi strokovnjaki ga opredeljujejo kot gibanje pri- hodnosti, vendar pa si ga brez izbranih in vključenih špor- tnih vsebin ni mogoče pred- stavljati. Zato upamo, da bo knjiga pospešila razvoj tudi na tem področju. V knjigi smo zapisali, da so ekonomske vre- dnosti športa v turizmu do- kazljive, prav izbrani športni programi pa lahko pospešijo in omogočijo bolj kakovosten razvoj turizma nasploh. Knjiga je namenjena vsem športnim in turističnim de- lavcem ter strokovnjakom različnih usmeritev, ki delujejo na področju turizma, ali pa so z njim tako ali drugače pove- zani. Po njej naj bi segali tudi vsi tisti, ki želijo pridobiti ali si obogatiti znanje na širšem področju turizma in športa ter športnoturistične kulture. Avtorji želimo, da bi jo v roke vzeli tudi menedžerji na po- dročju turizma, ki lahko veliko prispevajo k hitrejšemu razvo- ju športa v turizmu. Hkrati pa upamo, da bo knjiga zapolni- la določeno vrzel, ki jo je bilo na tem ožjem izseku športa v povezavi s turizmom čutiti v zadnjem obdobju. nove knjige 63 Sergio Tavčar: JUGOSLAVIJA, KOŠARKA IN TELEVIZIJSKI REPORTER (LA JUGOSLAVIA, IL BASKET E UN TELECRONISTA) Zgodovina jugoslovanske košarke skozi glas TV Koper-Capodistria 190 strani, mehka vezava. Samozaložba, 15 EUR na www.sergiotavcar.com. Čeprav revija Šport praviloma objavlja recenzije knjig izdanih v slovenskem jeziku, si knjiga Jugoslavija, košarka in tele- vizijski reporter (v izvirniku: »La Jugoslavia, il basket e un telecronista«), napisana v ita- lijanščini, nedvomno zasluži omembo v osrednji slovenski reviji za teoretična in praktič- na vprašanja športa – deloma zaradi njene teme in vsebine, ki se nanašata na polpreteklo zgodovino Slovenije, deloma pa zato, ker jo je napisal slo- venski novinar in športni stro- kovnjak Sergio Tavčar. V zahodni Sloveniji in celotni Italiji zelo znan in priljubljen reporter, ki je prvi glas športa italijanskega programa tele- vizije Koper-Capodistria vse od njenih začetkov daljnega leta 1971 (tako postaja kot Tavčarjeva novinarska kariera letos obhajata 40 let), se je v svojem knjižnem prvencu od- ločil približati (predvsem) ita- lijanskim bralcem zgodovino »vsega omembe vrednega«, kar se je zgodilo v jugoslovan- ski košarki od prvega nastopa reprezentance na olimpijskih igrah v Rimu leta 1960 dalje. Avtor od tedaj za vsako leto posebej bolj ali manj izčrpno- popiše košarkarsko dogaja- nje v nekdanji skupni državi. Pri tem zajame prvo zvezno ligo in pokalno tekmovanje, nastope jugoslovanskih klu- bov v evropskih tekmovanjih ter vsepomembnejše repre- zentančne akcije (olimpijske igre, svetovna in evropska prvenstva). Opise dopolni z osebnimi zgodbami mnogih košarkarjev, ki so sooblikovali športno zgodovino države, ki je umrla pred svojim 46. rojstnim dnem. Pri svojem pi- sanju se torej osredotoča na dogodke in tekmovanja, ki jih je lahko spremljal kot novinar – kolikor mu ta naziv sploh pritiče, saj se sam še danes v košarkarskih krogih predsta- vlja kot »trener, ki je v bistvu posojen na televizijo«. Ob košarkarskih najdejo pro- stor tudi zgodbe o politiki in vsakdanjem življenju v so- cialistični državi. Avtor tukaj predstavlja predvsem lastno videnje oziroma občutenje dogajanja, ki pa je mestoma (tako kot pri vsaki subjektivni pripovedi) sporno (ustrezen izraz bi bil, da je »diskutabil- no«, vendar Slovar sloven- skega knjižnega jezika te be- sede žal ne navaja). Uspehe jugoslovanske košarke de- nimo pripisuje tudi dejstvu, da se v zvezne organe niso vpletali politiki – ob tem pa očitno spregleda podatek, da je Košarkarski zvezi Slove- nije med letoma 1961 in 1967 predsedoval Stane Dolanc (jugoslovansko zvezo pa je dve desetletji kasneje vodil Vasil Tupurkovski, ki je bil v sedemdesetih letih predse- dnik ZSMJ, med letoma 1990 in 1991 pa član predsedstva SFRJ). Subjektivni opisi in politični utrinki so zanimivi in gotovo dobrodošli v knjigi, ki bo za marsikaterega italijanskega bralca eden od redkih »neide- ološko zaznamovanih« stikov z zgodovino Jugoslavije in Slovenije kot njenega sestav- nega dela. Vendar pa tudi ta ne bo vrednotno povsem nevtralen, ampak predstavlja zanimiv pogled na Jugosla- vijo s strani Slovenca, ki v Ju- goslaviji nikoli ni živel. Takšna stališča, ki so v svojem bistvu pogledi zainteresiranega, a vendarle zunanjega opazo- valca, so lahkozelo informativ- ni in koristni tudi za razume- vanje sebe in tistih, ki so v tej športni in družbeni realnosti živeli. S faktografskega vidika je knjiga zelo zanimiva in pred- stavlja natančen dokument treh desetletij jugoslovanske košarke ter kasnejše desetlet- ke samostojnosti nekdanjih jugoslovanskih republik. Av- tor izčrpno podpre svoje na- vedbe z nizanjem podatkov iz zelo bogatega košarkarske- ga arhiva (ki na posameznih mestih prekaša celo uradne podatke mednarodne košar- karske zveze). Knjiga je zato (tudi zaradi tega) nepogrešlji- vo čtivo za ljubitelje košarke, ki razumejo italijanski jezik. Obenem je pomemben opo- mnik, da Slovenci živijo tudi zunaj državnih meja. Simon Ličen 64 Motives for participation in recreational running events Abstract The aim of my study was to investigate the motives for participation in recreational running events and their dependence upon gender. The study was based on a survey of 100 runners with the average 38,3±1,4 years of age. A questionnaire PMQ (Gill, Gross in Huddleston, 1983) with 30 motives was used. Participants accordingly ranged the importance of each motive on a 5-point scale. The average values of the motives were calculated and then presented on a rank of importance. To compare groups of different gender the analysis of variance was used. The results showed that the most important motive of runners to participate in rec- reational running events was to stay physically fit and healthy and the least important was my parents or close friends want to compete. Men evaluated most motives higher, statistically significant changes were gained in 7 motives. If organizers are acquainted with the motives of runners, they could use these reasons to attract an even greater number of participants to recreational running events. Keywords: motives, sport recreation, questionnaire. Janja Bučar, Maja Pori Zakaj se udeležujemo množičnih rekreativnih tekaških prireditev? Izvleček Namen raziskave je bil ugotoviti motive za aktivno udeležbo na množičnih rekreativ- nih tekaških prireditvah ter odvisnost teh od spola. V raziskavi smo anketirali 100 tekačev, povprečne starosti 38,3±1,4 let. Uporabljen je bil vprašalnik PMQ (Gill, Gross in Huddleston, 1983) s 30 motivi. Anketiranci so s pomočjo 5-stopenjske lestvice označili, kako pomem- ben je za njih posamezen motiv. Izračunane so bile povprečne vrednosti motivov in izdelan rang po pomembnosti. Razlike med spoloma so bile dobljene z analizo variance. Rezultati so pokazali, da je najpomembnejši motiv za udeležbo na množični rekreativni tekaški pri- reditvi ostati telesno sposoben in zdrav, najmanj pomemben pa moji starši ali bližnji prijatelji želijo, da nastopam. Moški dajejo večini motivom viš- je ocene, statistično značilne razlike so bile ugotovljene v 7 motivih. Poznavanje motivov tekačev lahko pripomore k večji udeležbi na množičnih rekreativnih tekaških prireditvah, zato so tovrstne informacije zaželene pred- vsem s strani organizatorjev takih dogodkov. Ključne besede: motivi, športna rekreacija, vprašalnik. glas mladih 65 Uvod „ Športna rekreacija je vsebolj pomembna sestavina vsakdanjega življenja večje- ga dela prebivalstva. Po podatkih SJM (2008) se s športno dejavnostjo redno (vsaj 2x tedensko) ukvarja 33,2 %, obča- sno 30,7 % in sploh ne ukvarja 36,1 % od- raslih Slovencev (Sila, 2010). Razlike med spoloma so izjemno majhne in prvič v skoraj štiridesetletni zgodovini raziskav statistično neznačilne. Pori in Sila (2010) sta ugotovila, da na izbiro posameznih športnih dejavnosti poleg osebne pri- ljubljenosti verjetno vplivata tudi sodo- ben hiter tempo življenja in razpoložljiv denar. Ljudje najraje izbirajo dejavnosti, s katerimi se lahko ukvarjajo v neposre- dnem bivalnem okolju, ki imajo značaj aerobnih aktivnosti, so cenovno dosto- pne, s katerimi se lahko ukvarjajo vse leto in tudi do pozne starosti. Tek postaja vedno bolj priljubljena oblika rekreacije, kar potrjuje dejstvo, da je vsako leto vse več tekaških prireditev, na katerih nastopa vedno večje število tekačev. Po podatkih Olimpijskega komiteja Sloveni- je je bilo leta 2002 organiziranih 41 rekre- ativnih tekaških prireditev, leta 2006 74 in leta 2010 103 (Olimpijski komite Slovenije – Slovenija teče, 2010). Tekaške prireditve v Sloveniji niso tako medijsko odmevne kot ostale športnorekreativne prireditve, saj največkrat niso predvajane v najpo- pularnejšem mediju, televiziji. Če hoče- mo prisostvovati tovrstnim prireditvam, moramo biti tekmovalec ali gledalec na samem prizorišču. Tek kot aktivnost je or- ganizacijsko in cenovno zelo dostopen, saj praktično lahko tečemo kjerkoli in ka- darkoli, sami ali v družbi. Zadnji rezultati o športnorekreativnih navadah Sloven- cev so pokazali, da se s tekom ukvarja vsak deseti Slovenec; po priljubljenosti je na 6. mestu, za hojo, plavanjem, kole- sarjenjem, alpskim smučanjem in plani- narjenjem (Pori in Sila, 2010). Tek se je v zadnjih letih pri nas tako razširil tudi za- radi številnih tekaških prireditev. Športna prireditev naj bi bila javni dogodek špor- tnega obeležja (Šugman, 1995). Definicija športne prireditve je težavna, saj nikjer ni mogoče zaslediti enotne opredelitve. Na primer po Zakonu o športu (1998) so športne prireditve organizirana športna srečanja in tekmovanja. Po Zakonu o jav- nih shodih in javnih prireditvah (2002) pa spada med druge javne prireditve, kate- rih edina skupna opredelilna lastnost je, da je dostop dovoljen vsakomur. Tovr- stne prireditve imajo lahko pomembno motivacijsko vlogo, hkrati pa kot neke vrste spektakularni dogodek postajajo zanimive za ljudi. Prisile za športno aktivno udejstvovanje ne moremo izvajati, zato morajo biti silni- ce za udeležbo dovolj močne, še posebej v času, ko se pojavlja vse več snovalcev »industrije« prostega časa, zabave in ce- nenega užitka, ki ponuja različne dejav- nosti brez naprezanja in po načelu ugod- ja (Berčič, 2006). Rekreativni in vrhunski šport izvirata iz iste osnove, vendar sta po svoji »naravi«, namenu in ciljih razno- liki dejavnosti. Kajtna in Tušak (2005) sta ugotovila, da se rekreativni in vrhunski šport povezujeta ter dopolnjujeta. Tako naj bi vrhunski šport posledično vplival na rekreativnega in obratno. S športom se je mogoče ukvarjati zaradi užitkov, za- dovoljstva ali prijetnih izkušenj, prav tako pa tudi zaradi globljih agonističnih moti- vov, ki so povezani z različnimi športnimi nastopi in tekmovanji. V prvem primeru so notranje pobude rekreativne narave, v drugem pa gre za jasno izražene tek- movalne cilje. V vsakem posamezniku se skriva nek drugačen skupek motivacij- skih dejavnikov za ukvarjanje s posame- zno dejavnostjo (Town in Kearney, 1996). Motivi spravljajo v pogon našo osebnost, vedenje in delovanje. V vsakem trenutku deluje na nas veliko različnih motivov. V dani situaciji prevlada konkreten motiv pred drugimi, gre torej za nekakšno hi- erarhijo (Tušak, 2003). Raziskovaci ugo- tavljajo, da so najpomembnejši motivi za ukvarjanje s športom gibalna učinko- vitost, užitek, veselje, dosežek, druženje (Gill, Gross in Huddleston, 1983; Gould, Feltz in Weiss, 1985; McCarthy, 1994; Ebbeck, Gibbons in Loken-Dahle, 1995). Za vztra- janje pri določeni športni aktivnosti so odločilni notranji motivi (Buckworth, Lee, Regan, Schneider in DiClemente, 2007). V Sloveniji je Talan (1997) ugotavljala pre- vladujoče motive za udeležbo v športni aktivnosti rekreativcev, ki se ukvarjajo s fitnesom in aerobiko. Ugotovila je, da so bili najpomembnejši motivi želim ostati v dobri formi, želim ostati telesno zdrav in želim sprostiti svojo energijo; moškim so pomembnejši motivi rad zmagujem, rad tekmujem, rad imam razburljive dogodke in želim ostati v dobri formi. Repe (1997) je raziskovala motivacijo vrhunskih in rekreativnih športnikov. Pri vrhunskih športnikih so višje izraženi incentivi sto- rilnosti, popularnosti in incentiv zabave, kar potrjuje tezo, da vrhunskih rezulta- tov ni brez prisotnosti zabave v športu. Sledeča raziskava je pokazala, da so naj- pomembnejši motivi rekreativcev želim biti telesno sposoben in zdrav, želim ostati v dobri formi in rad se zabavam. Analiza razlik med spoloma je pokazala, da se moški od žensk ne razlikujejo v ciljnih ori- entacijah, vendar pa so našli pomembne razlike v incentivih storilnosti in zdravja ter popularnosti, kjer moški dosegajo višje rezultate, ter na drugi strani v bolj intrinzicnih incentivih napredovanja na višjo raven in incentivu zabave, kjer žen- ske dosegajo višje rezultate. Bučar in Pori (2010) sta raziskovali motive za športno udejstvovanje mladih vrhunskih in re- kreativnih tekačev, njunih razlik ter raz- lik med spoloma. Rezultati so pokazali, da je tako pri vrhunskih kot rekreativnih športnikih najpomembnejši motiv za športno udejstvovanje želim biti telesno sposoben in zdrav. Med skupinama je bila ugotovljena le ena statistično značilna razlika, in sicer v motivu rad tekmujem, ki je bolj pomemben za vrhunske tekače. Rekreativni tekači se podobno, kot v raz- iskavi Repetove (1997), ukvarjajo s špor- tno aktivnostjo poleg vpliva na zdravje, predvsem zaradi zabave. Tema dvema pa sledi želja po ohranjanju spretnosti in sposobnosti ter njihovemu izboljšanju. Primerjava med spoloma je pokazala, da so tekačem pomembnejši motivi izziv, uspeh, ugled, družbeni položaj in nagra- de, medtem ko je razlog tekačic za špor- tno udejstvovanje predvsem druženje in sprostitev napetosti. Jakončič (2010) je raziskoval sistem motivov za udeležbo v športu pri pripadnikih Slovenske vojske. Ugotovil je, da se pripadniki Slovenske vojske ukvarjajo s športno aktivnostjo zaradi podobnih motivov, kot ostali del slovenske populacije, tj. skrb za zdravje in ostati v dobri telesni formi. Veitova (2010) je raziskovala vlogo in pomen vodje pri organizirani vadbi teka. Ugotovila je, da so najpomembnejši dejavniki za udelež- bo v teku želim biti telesno sposoben in zdrav, želim ostati v dobri kondiciji ter rad grem ven iz hiše. Med moškimi in ženska- mi ter prav tako glede na starost tekačev obstajajo razlike v motivih. Moški so bolj tekmovalni od žensk, ženske pa si želijo trdega dela in izboljšanja tekaških spo- sobnosti. Prizadevanja različnih organizatorjev s področja športne stroke so usmerjene v promocijo zdravega življenjskega sloga in rednega ter sistematičnega športnore- kreativnega udejstvovanja. To so tisti pra- 66 vi snovalci pozitivne motivacijske struktu- re in sistema vrednot pri najširšem krogu prebivalcev. Dobro in skrbno organiziran dogodek tako vpliva predvsem na notra- njo motivacijo udeležencev. Posamezniki so v večji meri aktivni zaradi dejavnosti same, saj jih ta privlači, hkrati pa se pri njej tudi učijo novih stvari. Takšna dejav- nost pomeni zanje zadovoljstvo, ki ga ob tem doživljajo in pri katerem neprestano izboljšujejo svoje sposobnosti (Pečjak, 1987). Ta oblika motivacije je tipična za rekreativne športnike. Organizatorji želijo privabiti čim večje število udeležencev, zato k osrednjim športnim dogodkom dodajajo številne spremljevalne dejavnosti, ki ponujajo za- bavo, zanimivost in dinamičnost ter tako ustvarjajo športni spektakel (Flak, 2008). Tako za tekmovalca tek ni le tekmovanje in preizkušanje moči, ampak mu udelež- ba na prireditvi pomeni hkrati tudi zaba- vo in druženje s sebi podobnimi, česar je v sodobni družbi vse manj. Namen pričujoče raziskave je torej ugo- toviti dejavnike, ki naj bi vplivali na mo- tivacijo javnosti za aktivno udeleževanje množičnih rekreativnih tekaških prire- ditev ter odvisnost motivov od spola in starosti. Metode dela „ Preizkušanci Vzorec je zajemal 104 nakjučno izbrane odrasle aktivne udeležence rekreativnih tekaških prireditev, povprečne starosti 38,3±1,4 leta. Dve tretjini je bilo moških tekačev (66 %). Glede na izobrazbo jih je največ končalo štiriletno srednjo šolo (42 %) in visoko šolo oz. fakulteto (31 %). Več kot polovica (54 %) je imelo družino z otroci in so prihajali iz mesta (58 %). Pripomočki V raziskavi je bil uporabljen vprašalnik Participation Motivation Questionnaire – PMQ (Gill, Gross in Huddleston, 1983), ki zajema 30 različnih razlogov za ukvar- janje s športom. Udeleženci so odgovar- jali s pomočjo 5-stopenjske lestvice, pri čemer pomeni 1 povsem nepomemben motiv in 5 zelo pomemben motiv za udeležbo na prireditvi. Postopek Udeleženci rekreativnih tekaških prire- ditev so izpolnjevali vprašalnik na kraju dogodka (trije teki za Dolenjski pokal v sezoni 2010). Zbrani podatki so bili obde- lani z različnimi statističnimi metodami s statističnim paketom SPSS za Windows ter programom Microsoft Office Excell. Izračunane so bile srednje vrednosti za vsak motiv in izdelana lestvica motivov po pomembnosti. Za ugotavljanje razlik v motivih po spolu je bila uporabljena analizo variance (ANOVA). Rezultati „ Pomembnost motivov aktivnih udeležencev rekreativnih teka- ških prireditev V tabeli 1 so prikazani odgovori, ki kaže- jo, kako aktivni udeleženci rekreativnih tekaških prireditev (tekači) vrednotijo po- samezne motive. Tabela 1: Sestava odgovorov, ki kažejo pomembnost motivov, ki so spodbudili anketira- ne k aktivni udeležbi na rekreativnih tekaških prireditvah. Motiv M (1-5) SD Zelo pom. (%) Pom. (%) Srednje pom. (%) Ne pom. (%) Povsem nepom. (%) 1 Želim biti telesno sposoben in zdrav. 4,72 0,62 78 18 3 0 1 2 Želim ostati v dobri formi. 4,46 0,78 59 32 6 2 1 3 Rad grem ven iz hiše. 4,36 0,87 55 31 11 1 2 4 Želim sprostiti svojo energijo. 4,15 0,98 44 37 11 6 2 5 Rad se zabavam. 4,14 0,92 42 37 15 5 1 6 Rad delam tisto v čemer sem spreten. 4,06 0,94 36 42 17 2 3 7 Rad srečam nove prijatelje. 4,05 0,96 38 37 19 4 2 8 Rad imam tovariški duh. 4,05 0,87 33 44 20 1 2 9 Rad nekaj počnem. 3,97 1,06 37 35 21 2 5 10 Rad imam akcije. 3,95 0,96 31 42 21 3 3 11 Želim sprostiti napetost. 3,94 1,08 34 41 16 3 6 12 Želim napredovati na višjo raven. 3,92 1,06 34 38 18 6 4 13 Želim biti s svojimi prijatelji. 3,89 0,91 29 37 29 4 1 14 Rad tekmujem. 3,66 1,20 33 21 31 9 6 15 Želim izpopolniti svoje spretnosti. 3,61 1,10 25 29 33 8 5 16 Rad potujem. 3,58 1,08 21 36 28 10 5 17 Rad imam izziv (kljubovanje). 3,58 1,16 26 28 30 10 6 18 Rad sem v skupini (ekipi). 3,53 1,23 23 36 22 9 10 19 Rad imam razburljive dogodke. 3,53 1,09 23 26 36 11 4 20 Rad imam skupinsko delo. 3,43 1,04 16 33 32 16 3 21 Rad uporabljam opremo in pripomočke. 3,26 1,12 15 26 36 16 7 22 Želim se naučiti novih spretnosti. 3,26 1,11 14 28 35 16 7 23 Rad bi se naučil trenirati. 3,25 1,31 20 27 25 14 14 24 Rad zmagujem. 2,99 1,28 16 19 26 26 13 25 Rad imam nagrade. 2,87 1,29 13 20 26 23 18 26 Rad se počutim pomembnega. 2,69 1,22 6 22 30 19 23 27 Všeč so mi trenerji in voditelji. 2,65 1,25 11 11 32 24 22 28 Želim si pridobiti družbeni položaj oz. priznanje. 2,38 1,17 6 9 31 25 29 29 Želim biti popularen. 2,33 1,14 3 13 29 24 31 30 Moji starši ali bližnji prijatelji želijo, da nastopam. 1,89 1,10 2 9 16 22 51 Legenda: M – aritmetična sredina; SD – standardna deviacija; Sig (F) – statistična značilnost F testa glas mladih 67 Rezultati so pokazali, da so najpomemb- nejši motivi za športno udejstvovanje želim biti telesno sposoben in zdrav (4,72), želim ostati v dobri kondiciji (4,46), rad grem ven iz hiše (4,36), želim sprostiti svojo energijo (4,15) ter rad se zabavam (4,14). Najmanj pomembni motivi za udeležbo tekačev na rekreativni tekaški prireditvi so bili moji starši ali bližnji prijatelji želijo, da nastopam (1,89), želim biti popularen (2,33) ter želim si pridobiti družbeni položaj (2,38). Primerjava motivov aktivnih udeležencev rekreativnih teka- ških prireditev po spolu Rezultati so pokazali, da so razlike med spoloma statistično značilne v 7-ih mo- tivih (tabela 2). Rekreativne tekačice so višje kot tekači ovrednotile le 7 od 30 motivov, vendar razlike teh niso bile stati- stično značilne. Statistično značilne razlike v motivih po spolu so se pojavile predvsem v zunanjih motivih: rad tekmujem (0,00), rad zma- gujem (0,00), rad imam akcijo (0,00), rad imam izziv (0,01), rad imam nagrade (0,01) in želim biti popularen (0,04). Tem so dali moški višji pomen. Rekreativni tekači in tekačice podobno rangirajo motive združevanja: rad sem v skupini/ekipi (1,00), rad srečam nove prija- telje (0,95) ter želim biti s svojimi prijatelji (0,87), razen motiva rad imam tovariški duh (0,01), ki je med spoloma celo stati- stično značilno različen. Razprava „ Aktivni udeleženci rekreativ- nih tekaških prireditev Pomembnost motivov aktivnih udeležencev rekreativnih teka- ških prireditev Motiv želim biti telesno sposoben in zdrav je v naši raziskavi izmed vseh motivov za rekreativne tekače najbolj pomemben (tabela 1). Podobno so v svojih raziskavah ugotovili Talan (1997), Repe (1997), Bur- nik in Doupona Topič (2003), Sila (2006), Jakončič (2010) in Veit (2010). Zdravje je pomembna osebna, družbena in social- na vrednota. Številne strokovne raziskave potrjujejo (Morgan in Goldston, 1987 v Tušak, 1999; Paffenbarger in Hyde, 1988, v Tušak in Faganel, 2004), da je redno in zmerno ukvarjanje s športom zdravju ko- ristno. Še več, da je konstantna udeležba v telesni aktivnosti povezana z boljšim psihičnim počutjem. Skrb za zdravje je vedno prvi cilj ne glede na druge kori- sti, ki jih prinaša športna dejavnost. Žal pa mnogi dejavniki, kot so pomanjkanje časa, utrujenost, občutek zadrege, ne- poznavanje koristnosti gibanja itd. lju- dem preprečujejo redno udejstvovanje v športu zaradi splošnega pomanjkanja motivacije (Berčič, 2006). Aktivni udeleženci strmijo k popolno- sti, vznemirjenosti, zabavi in sprostitvi. Podobno kot v naši raziskavi, sta Kajtna in Tušak (2005) na podlagi analiziranih mnenj rekreativnih športnikov ugotovila, da so užitek, veselje, zadovoljstvo, spro- Tabela 2 Razlike v motivih aktivnih udeležencev rekreativnih tekaških prireditev glede na spol. Motiv M (vsi) SD M moški M ženske Sig (F) spol 1 Želim biti telesno sposoben in zdrav. 4,72 0,62 4,71 4,74 0,86 2 Želim ostati v dobri formi. 4,46 0,78 4,48 4,41 0,66 3 Rad grem ven iz hiše. 4,36 0,87 4,41 4,26 0,44 4 Želim sprostiti svojo energijo. 4,15 0,98 4,21 4,03 0,38 5 Rad se zabavam. 4,14 0,92 4,09 4,24 0,46 6 Rad delam tisto v čemer sem spreten. 4,06 0,94 4,08 4,03 0,82 7 Rad srečam nove prijatelje. 4,05 0,96 4,05 4,06 0,95 8 Rad imam tovariški duh. 4,05 0,87 4,21 3,74 0,01 9 Rad nekaj počnem. 3,97 1,06 4,08 3,76 0,17 10 Rad imam akcije. 3,95 0,96 4,17 3,53 0,00 11 Želim sprostiti napetost. 3,94 1,08 3,86 4,09 0,33 12 Želim napredovati na višjo raven. 3,92 1,06 4,00 3,76 0,30 13 Želim biti s svojimi prijatelji. 3,89 0,91 3,88 3,91 0,87 14 Rad tekmujem. 3,66 1,20 4,00 3,00 0,00 15 Želim izpopolniti svoje spretnosti. 3,61 1,10 3,67 3,50 0, 48 16 Rad potujem. 3,58 1,08 3,53 3,68 0,53 17 Rad imam izziv (kljubovanje). 3,58 1,16 3,79 3,18 0,01 18 Rad sem v skupini (ekipi). 3,53 1,23 3,53 3,53 1,00 19 Rad imam razburljive dogodke. 3,53 1,09 3,55 3,50 0,84 20 Rad imam skupinsko delo. 3,43 1,04 3,48 3,32 0,46 21 Rad uporabljam opremo in pripomočke. 3,26 1,12 3,39 3,00 0,10 22 Želim se naučiti novih spretnosti. 3,26 1,11 3,18 3,41 0,33 23 Rad bi se naučil trenirati. 3,25 1,31 3,32 3,12 0,47 24 Rad zmagujem. 2,99 1,28 3,24 2,50 0,00 25 Rad imam nagrade. 2,87 1,29 3,11 2,41 0,01 26 Rad se počutim pomembnega. 2,69 1,22 2,79 2,50 0,27 27 Všeč so mi trenerji in voditelji. 2,65 1,25 2,79 2,38 0,13 28 Želim si pridobiti družbeni položaj oz. priznanje. 2,38 1,17 2,52 2,12 0,11 29 Želim biti popularen. 2,33 1,14 2,50 2,00 0,04 30 Moji starši ali bližnji prijatelji želijo, da nastopam. 1,89 1,10 2,00 1,68 0,17 Multivarjantni test N=100 N=66 N=34 0,00 Legenda: M – aritmetična sredina; SD – standardna deviacija; Sig (F) – statistična značilnost F testa; N – velikost vzorca 68 stitev in razvedrilo, poleg zdravja in dru- ženja imperativi športne rekreacije. Tekači so visoko ovrednotili motiv rad tekmujem (tabela 1) v primerjavi z mo- tivom rad zmagujem, kar pomeni, da dajejo prednost sodelovanju in aktivni udeležbi na rekreativni tekaški prireditvi, kjer zmaga, uspeh in popularnost nimajo tolikšnega pomena. Tudi motivi združe- vanja (rad srečam nove prijatelje, rad imam tovariški duh in želim biti s prijatelji) so za tekače pomembni, saj dosegajo pov- prečne vrednosti okrog 4,00. Tekači se v šport vključujejo tudi iz socialnih vidikov. Velikokrat je njihova želja sodelovati prav v ekipi oz. biti del nje. Tek daje kljub in- dividualni naravnanosti športne panoge možnost za sklepanje novih prijateljstev. Tek v skupini okrepi njeno pripadnost, privlačnost in notranjo trdnost. Tekaška skupina je skupina ljudi s podobnimi vre- dnotami. V njej se krepijo stiki, znanstva in družabne vezi. Najmanj pomembni motivi tekačev za udeležbo na tekaški prireditvi so bili moji starši ali bližnji prijatelji želijo, da nastopam, želim biti popularen ter želim si pridobiti družbeni položaj oz. priznanje (tabela 1). Tu lahko opazimo nepomembnost zu- nanjih motivov za rekreativne tekače, saj so motive zmaga, nagrada, priznanje, popularnost, počutiti se pomembnega ter želje staršev in bližnjih prijateljev ovredno- stili najnižje. Primerjava motivov aktivnih udeležencev rekreativnih teka- ških prireditev po spolu Rezultati so pokazali, da se motivi med spoloma statistično značilno razlikujejo (tabela 2). Moški so statistično značilno višje ocenili zunanje, storilnostno narav- nane motive (rad tekmujem, rad zmagu- jem, rad imam akcijo, rad imam izziv, rad imam nagrade in želim biti popularen), ki so bolj kot za rekreativne, značilni za vr- hunske športnike. Pri slednjih se zahteva čim boljše premagovanje stresnih situ- acij, soočanje z nasprotnikom pomeni športniku boj za obstanek. Pomembno je zmagati. Od vrhunskega športnika se zahteva čim večja usmerjenost v cilj, v zmago. Podobno je ugotovila Repe (1997), in si- cer da se razlike med spoloma kažejo v incentivih storilnosti, uspeha ter popu- larnosti pri moških ter na drugi strani v bolj intrinzičnih incentivih napredovanja na višjo raven in incentivu zabave pri ne- žnejšem spolu. Ker so ženske po naravi bolj emocionalno labilne kot moški, tudi bolj občutljive na stres in napetost na tekmovanju, so motivu rad tekmujem po vsej verjetnosti pripisale manjši pomen (tabela 2). Tušak in Faganel (2004) sta ugotovila, da ženske bolj cenijo osebne in emotivno doživljajske motive, moški pa hedonske in materialne. Smrdu (2002) je primerjala rekreativne športnike in športnice glede na vrednote, moralno presojanje in fair play ter ugotovila, da so moški višje na lestvici postavili uspeh, moč in vplivnost, medtem ko so ženske med prve tri vrednote ovrednotile vero v boga, znanje in modrost. Rekreativni tekači in tekačice podobno rangirajo motive združevanja rad sem v skupini, rad srečam nove prijatelje ter že- lim biti s svojimi prijatelji, razen motiva rad imam tovariški duh, ki se med spoloma celo statistično značilno razlikuje (tabela 2). Tek v organiziranih skupinah okrepi naše individualne občutke in zavedanje, da vsak zmore doseči svoje cilje sam, še lepše in lažje pa je to storiti v družbi. Sklep „ Poleg motiva zdravja, so tekači visoko ovrednotili motiva želim ostati v dobri kondiciji ter rad grem ven iz hiše. Tekačem niso pomembne želje drugih, popular- nost in pridobitev družbenega polo- žaja. Primerjava aktivnih udeležencev med spoloma je pokazala, da so moški statistično značilno višje ocenili zunanje naravnane motive, bolj značilne za vr- hunske športnike: rad tekmujem, rad zma- gujem, rad imam izziv, rad imam nagrade in želim biti popularen. Raziskava nam omogoča vpogled, kaj ljudem v bodoče nuditi na tovrstnih prireditvah, da se jih bodo še bolj množično udejstvovali. Po- znavanje motivov tekačev lahko namreč pomembno vpliva na organizacijo prire- ditve in njeno gledanost iz ekonomskega vidika. Nobena športna prireditev ne bi dosegla svojega namena, če ne bi vzbu- dila velikega zanimanja javnosti. Podatki raziskave lahko prispevajo k obogatitvi znanja na področju motivov za aktivno udeležbo na rekreativni tekaški prireditvi in s tem dopolnitev znanja o kulturi špor- ta Slovencev. Viri „ Berčič, H. (2006). Športnorekreacijski dogod-1. ki – njihov pomen in odmevnost v sloven- skem in kulturnem prostoru. Zbornik gradiva 5. Konference vodenja in organizacije dogod- kov. (str. 39–47). Ljubljana: Planet GV. Buckworth, J., Lee, R. e., Regan, G., Schneider, 2. L. K. & DiClemente, C. C. (2007). Decompo- sing intrinsic and extrinsic motivation for exercise: Application to stages of motivatio- nal readiness. Psychology of Sport and Exercise 8 (4), 441–461. Bučar, J. & Pori, M. (2010). Zakaj tečemo? V H. 3. Berčič (ur.), Zbornik 8. Kongrea športne rekrea- cije (str. 101–104). Ljubljana: OKS. Burnik, S., Doupona, M. (2003). Some socio-4. demographic characteristics of the Slove- nian mountaineers and their motives for mountaineering = Nekatere socialnodemo- grafske značilnosti slovenskih gornikov in motivi za gorniško dejavnost. Kinesiologia slovenica, 9, 55–65. Ebbeck, V., Gibbons, L.S. & Loken-Dahle, J.L. 5. (1995). Reasons for Adult Participation in Physical Activity. IJSP, 26, 262–275. Flak, N. (2008). 6. Sponzorstvo kot oblika trženj- skega komuniciranja na množičnih športno rekreativnih tekaških prireditvah. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Eko- nomska fakulteta. Gill, D. L., Gross, J. B. in Huddleston, S. (1983). 7. Participation motivation in youth sports. IJSP, 14, 1–4. Gould, D., Feltz, D., & Weiss, M. (1985). Moti-8. ves for participating in competitive youth swimming. International Journal of Sport Psychology, 16, 126–140. Jakončič, T. (2010). 9. Motivi za ukvarjanje s špor- tno aktivnostjo v slovenski vojski. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulte- ta za šport. Kajtna, T. in Tušak, M. (2005). 10. Psihologija špor- tne rekreacije. Univerza v Ljubljani. Fakulteta za šport. McCharty, M.L. (1994). Patterns of Irish Sport 11. Participation. European Journal of Sport Ma- nagement, 1, 68–101. Olimpijski komite Slovenije – Slovenija teče. 12. (2010). Pridobljeno 2. 1. 2011 iz: http://www. slovenijatece.si/. Pečjak, V. (1987). 13. Misliti, delati, živeti ustvarjal- no. Ljubljana: DZS. Pori, M. in Sila, B. (2010). S katerimi športnore-14. kreativnimi dejavnostmi se Slovenci najraje ukvarjamo? Šport, 58 (1-2), 105–108. Repe, V. (1997). 15. Motivacijski sistemi v rekrea- tivnem in vrhunskem športu. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. glas mladih 69 Sila, B. (2006). Leto 2006 in 16. študija o špor-16. tnorekreativni dejavnosti Slovencev : po- gostost športne aktivnosti in delež športno aktivnega prebivalstva. Šport, 55, 3–11. Sila, B. (2010). Delež športno dejavnih Sloven-17. cev in pogostost njihove športne dejavnosti, Šport, 58, (1-2), 89–93. Smrdu, M. (2002). 18. Nekateri vidiki fair playa in etike pri slovenskih olimpijskih športnikih (Sy- dney, 2000). Diplomsko delo, Ljubljana: Uni- verza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Odde- lek za psihologijo. Šugman, R. (1995). 19. Športna prireditev. Ljublja- na: Fakulteta za šport. Talan, M. (1997). 20. Motivi in cilji orientacije z vi- dika športno rekreativnih dejavnosti, kot sta fitness in aerobika. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Town G. in Kearney T. (1996) 21. Plavaj, kolesari, teci. Novo mesto: Samozaložba Janez Penca. Tušak, M. (1999). 22. Motivacija in šport: Ključ do uspeha. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Odde- lek za psihologijo. Tušak, M. (2003). 23. Strategije motiviranja v špor- tu. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Tušak, M. in Faganel, M. (2004). 24. Jaz – špor- tnik. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Veit, T. (2010). 25. Vloga vodje pri organizirani vad- bi teka. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Zakon o javnih shodih in javnih priredi-26. tvah. (2002). Ljubljana. Pridobljeno 02. 01. 2011 iz: http://www.uradni-list.si/1/objava. jsp?urlid=200259&stevilka=2834. Zakon o športu. (1998). Ljubljana. Pridoblje-27. no 02. 01. 2011 iz: http://www.uradnilist.si/ objava.jsp?urlid=199822&stevilka=929. izr. prof. dr. Maja Pori, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, – Katedra za športno rekreacijo in zdravje e-naslov: maja.pori@fsp.uni-lj.si 70 Analysis of paid value-added tax arising from sport Abstract Using a conservative approach and based on data on household expenditure, public expenditure on investments in sport infra- structure and business sector expenditure on sport we assessed the amount of value-added tax paid annually in Slovenian sport. It was assessed that, in 2007, EUR 85.5 million of VAT was paid. The net effect of VAT can be assessed by the competent public services, however we assumed that public expenditure on sport is less than, strictly speaking, the net effect of VAT arising from Slovenian sport. If the government fails to provide a stimulative tax environment for sport in the future, this will directly and in- directly affect fiscal revenues (healthy nutrition, tourism, gambling) as well as cause an increase in budget expenditure on health and social care. Therefore, from the point of public finance it is reasonable for the government to co-ordinate the measures aimed at stimulating sport development, as is prescribed in the proposed new national sport programme until 2020. Key words: VAT, fiscal revenues, tax environment, expenditure on sport Gregor Jurak Analiza vplačanega davka na dodano vrednost iz športa Povzetek Po konservativnem pristopu smo na podlagi izdatkov prebivalstva za šport, javnih izdatkov za investicije v športno infrastrukturo in izdatkov podjetij za šport ocenili velikost letno vplačanega davka na dodano vrednost znotraj slovenskega športa. Ocenjujemo, da je bilo v letu 2007 plačanih 85,5 mio EUR DDV. Neto uči- nek DDV lahko ocenijo za to pristojne državne službe, na podlagi znanih podatkov pa postavljamo domnevo, da so javni izdatki za šport nižji kot je ozko gledan neto učinek DDV zaradi slovenskega športa. Če vlada v pri- hodnje ne bo zagotovila spodbudnega davčnega oko- lja za šport, bo to vplivalo na fiskalne prihodke nepo- sredno in posredno (zdrava prehrana, turizem, igre na srečo), kakor tudi na povečanje proračunskih izdatkov za zdravstvo in socialo. Zato je z javno proračunskega vidika smotrno, da vlada uskladi ukrepe za pospeševa- nje razvoja športa, predstavljene v predlogu novega nacionalnega programa za šport do leta 2020. Ključne besede: DDV, fiskalni prihodki, davčno okolje, izdatki za šport. Uvod „ V Sloveniji že nekaj let preučujemo eko- nomske vidike športa zunaj izobraževal- nega sistema na podlagi raziskovalnega modela Andreffa in sodelavcev (Andreff, Bourg & Halba, 1994), ki je bil uveljavljen za ugotavljanje pokazateljev ekonom- skega pomena športa v Evropi. Na ravni evropskih politik prevladuje spoznanje, da šport z vsemi komplementarnimi dejavnostmi predstavlja pomembno go- spodarsko panogo (Vuori, Fentem, Svo- boda, Patriksson, Andreff in Weber, 1995; EOSE, delovna skupina »Sport & Econo- mics«, 2008). Ekonomska moč slovenskega športa, iz- ražena z javnimi in zasebnimi izdatki za šport, znaša med 1,9 % in 2,3 % BDP (Bed- narik, Kolenc in Močnik, 2001a; Bednarik, raziskovalna dejavnost 71 Kolenc in Jurak, 2010), kar je podobno deležu v razvitih državah (Watt, 2003; Bartoluci, 2004). Prostovoljno delo v civil- nih športnih organizacijah predstavlja še dodatnih 0,311 % BDP (Jurak in Bednarik, 2006). Kljub nekaterim posebnostim je model financiranja športnih organizacij v Sloveniji podoben modelu financi- ranja športa v EU (Bednarik, Petrović in Šugman, 1998). Delež javnih izdatkov za šport je sicer nižji, kot v večini držav EU (Bednarik, Kovač in Jurak, 2001; Montel in Waelroeck-Rocha, 2010; prikaz 1). Ekonomski vidiki športa so tesno poveza- ni s športno dejavnimi prebivalci. Pove- čanje športno dejavnega prebivalstva se namreč odraža v večjih izdatkih prebival- stva za šport (za športne storitve in izdel- ke), tako da šport (tudi v povezavi z dru- gimi družbenimi izseki – turizem, zdravje, izobraževanje) postaja vse pomembnej- ša gospodarska panoga. Več kot 30-letne spremljave športne aktivnosti Slovencev (Petrovič, Ambrožič, Sila in Doupona, 1998; Jošt et al., 1999; Kovač, Starc in Doupona Topič, 2005) kažejo, da delež športno dejavnih Slovencev narašča (s športom se ukvarja 52,4 % Slovencev, en- krat tedensko pa jih je športno dejavnih 37,7 %; Kovač et al., 2005) in je primerljiv z zahodno evropskimi državami in višji od deleža v nekaterih bolj razvitih evropskih državah (http://europa.eu.int/comm/pu- blic_opinion/). Pomembno se zlasti dvi- guje delež športno aktivnih žensk. Ti izsledki kažejo, da v Sloveniji nastaja vedno večji trg športa za vse, ki ustvarja vedno večjo dodano vrednost. V pričujo- či analizi bomo zato ocenili vplačani DDV znotraj športa kot gospodarske panoge. Metode dela „ Vplačani DDV smo ocenili po konserva- tivnem pristopu, tako da smo analizirali izdatke prebivalstva za šport, javne izdat- ke za investicije v športno infrastrukturo in izdatke podjetij za šport. Šport ustvar- ja DDV tudi v nekaterih drugih panogah (npr. prehrana, turizem, izobraževanje) in v sektorju zasebnih vlaganj v športno infrastrukturo (npr. smučišča), vendar pa teh podatkov zaradi omejitev pri prido- bivanju podatkov nismo ocenili. Izdatke prebivalstva (gospodinjstev) za športne storitve predstavljajo športne prireditve, vadnine za športne dejavnosti in najem športnih objektov, športni teča- ji in članarine športnim klubom in dru- štvom, izposoja opreme za šport in re- kreacijo ter žičnice v smučarskih centrih. Izdatki prebivalstva za blago predstavlja- Vir: Montel in Waelroeck-Rocha, 2010. Prikaz 1: Javno financiranje športa v Evropi. Javno financiranje na prebivalca 10 84 6 57 14 110 47 136 155 62 4 25 294 40 29 16 143 10 57 11 39 4 32 35 6 73 43 0 50 100 150 200 250 300 A vs tr ija Be lg ija Bo lg ar ija Ci pe r Če šk a re pu bl ik a D an sk a Es to ni ja Fi ns ka Fr an ci ja N em či ja G rč ija M ad ža rs ka Ir sk a Ita lij a La tv ija Li tv a Lu ks em bu rg M al ta N iz oz em sk a Po ljs ka Po rt ug al sk a Ro m un ija Sl ov aš ka Sl ov en ija Šp an ija Šv ed sk a Ve lik a Br ita ni ja € na le to Opomba: podatki za Grčijo in Španijo so nepopolni. 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 izdatki prebivalstva za športne storitve 60.739.591 58.111.041 63.389.798 72.872.030 79.397.294 79.743.257 76.492.356 86.446.508 izdatki prebivalstva za športne izdelke 240.895.593 232.940.440 241.359.295 242.641.170 270.328.688 274.081.309 279.286.122 287.580.399 0 50.000.000 100.000.000 150.000.000 200.000.000 250.000.000 300.000.000 350.000.000 400.000.000 EU R Prikaz 2: Izdatki prebivalstva za športne izdelke in storitve v EUR. Viri: SURS (2002–2008), MŠŠ (2002–2008), FŠO (2002–2008). 72 jo izdatki za oblačila, obutev, kolo (ne tricikel), večja oprema za šport in prosti čas ter oprema za šport, lov, kampiranje in rekreacijo na prostem. Podatki o izdat- kih gospodinjstev za športne storitve in blago so pridobljeni od SURS. Vzorec je reprezentativen, torej stratificiran po re- giji in tipu naselja. Javni izdatki za šport predstavljajo izdatke za programe športa in investicije v špor- tne objekte iz lokalnih skupnosti, ki so jih posredovale občine v svojih letnih poro- čilih o uresničevanju nacionalnega pro- grama športa, iz državnega proračuna in izdatki Fundacije za šport. Izdatki podjetij za šport predstavljajo oceno, ki temelji na podlagi razlike med celotnimi prihodki športnih društev, pri- hodki športnih društev iz naslova dotacij iz proračunskih in drugih javnih sredstev ter izdatkov gospodinjstev za prireditve, tečajnine in članarine. Izdatke podjetij sestavljajo v pretežni meri storitve spon- zoriranja. Izdatki prebivalstva „ predstavljajo 2/3 vseh izdatkov za šport Celotni izdatki za šport so v letu 2007 predstavljali 597,5 milijonov EUR oz. 1,93 BDP Slovenije. Od tega je bilo slabo polo- vico vseh izdatkov namenjenih za špor- tne izdelke (48 %), za športne programe 41 % in za vlaganja v športne objekte 11 % vseh izdatkov. Delež javnih izdatkov v strukturi vseh izdatkov na področju špor- ta je znašal 17,4 odstotkov, zasebni izdatki pa predstavljajo 82,6 odstotkov (pregle- dnica 1). Izdatki prebivalcev za „ šport naraščajo Iz prikaza 2 je vidno, da prebivalci Slove- nije vedno več potrošimo za šport. Od tega namenimo okoli ¾ teh izdatkov za nakup športnih izdelkov (športna obla- čila in obutev ter oprema za športe na prostem), okoli ¼ pa jih namenimo za športne storitve (športni tečaji, članarine športnim klubom, vadnine ter smučarske vozovnice in vstopnice za športne prire- ditve). Povprečno gospodinjstvo je špor- tu v letu 2005 namenilo 496 EUR (2,88 % celotne porabe gospodinjstva), od tega 375 EUR za športne izdelke in 121 EUR za športne storitve. Delež izdatkov prebi- valstva za športne storitve je primerljiv s članicami EU-15 (Eurostat, 2005), vendar nižji kot v Avstraliji (Australian Bureau of Statistics, 2004). Proračunski izdatki „ za športne programe so polovico nižji, kot vplačani DDV za špor- tne izdelke in storitve Po konservativni oceni je bilo znotraj slovenskega športa v letu 2007 plačanih 85,5 mio EUR DDV (preglednica 2). Če se omejimo zgolj na izdatke za športne izdelke in športne storitve (prebivalstvo in podjetja), ugotovimo, da je bilo vpla- čanega DDV enkrat več, kot je bil v istem letu proračunskih sredstev1 za športne programe (preglednica 1). Sklep „ Na letni ravni prebivalci Slovenije zaradi športnega udejstvovanja vplačajo 54,7 milijonov EUR DDV. Z zdravim načinom življenja, ki ga v prvi vrsti predstavlja re- dna telesna dejavnost, se povečuje po- raba izdelkov in storitev za takšen način življenja (npr. zdrava prehrana, športni turizem). Ocene o fiskalnih učinkih zaradi slednjega nimamo, prav tako pa v Slove- niji ne razpolagamo z nekaterimi izračuni, ki v razvitih državah predstavljajo trdne dokaze o vplivu redne športne dejavno- sti prebivalstva: športna dejavnost ima posredno učinke na zdravje prebivalstva in posledično na zdravstveno blagajno (Colditz, 1999; Katzmarzyk in Janssen, 2004), produktivnost ljudi (Gratton in Tice, 1989) in njihovo socialno vključe- vanje; v Sloveniji ugotavljamo tudi velik pomen vrhunskih športnih rezultatov na nacionalno identifikacijo Slovencev (Ko- vač et al., 2005). Najbolj razvite evropske države zato vlagajo znatno višja javna sredstva v šport (prikaz 1). Neto učinek DDV lahko ocenijo za to pristojne državne službe, postavljamo 1Všteti so lokalni in državni proračun za šport. Sredstva Fundacije za šport predstavljajo fiskal- ni mehanizem, po katerem šport, kot vedno po- membnejši dejavnik iger na srečo (zlasti špor- tnih stav), pridobiva še dodatna javna sredstva. Preglednica 1: Struktura izdatkov za šport v letu 2007. izdatki za šport 2007 SKUPAJ (EUR) % za športne stori- tve oz. programe (EUR) v % za investicije v športu (EUR) % za športne pripomočke, opremo, oblačila in obuvala (EUR) % CELOTNI IZDATKI 597.521.712 100,0 244.807.553 100,0 65.133.760 100,0 287.580.399 100,0 javni izdatki skupaj 103.941.672 17,4 38.807.912 15,9 65.133.760 100,0 izdatki iz državnega proračuna 19.338.079 3,2 9.365.546 3,8 9.972.533 15,3 izdatki iz proračunov občin 76.491.426 12,8 25.305.161 10,3 51.186.265 78,6 loterijska sredstva 8.112.167 1,4 4.137.205 1,7 3.974.962 6,1 zasebni izdatki skupaj 493.580.040 82,6 205.999.641 84,1 287.580.399 100,0 izdatki podjetij 119.553.133 20,0 119.553.133 48,8 izdatki prebivalstva 374.026.907 62,6 86.446.508 35,3 287.580.399 100,0 izdatki prebivalstva za blago 287.580.399 48,1 287.580.399 100,0 izdatki prebivalstva za storitve 86.446.508 14,5 86.446.508 Viri: SURS (2008), MŠŠ (2008), FŠO (2008). raziskovalna dejavnost 73 pa domnevo, da so javni izdatki za šport nižji, kot je ozko gledan neto učinek DDV zaradi slovenskega športa. To pomeni, da slovenski šport že samo s svojo porabo predstavlja neto vplačnika državnega proračuna, kljub temu da lahko šport zaradi svojega pomena in širšega vpli- va uvrstimo med dobrine posebnega družbenega pomena, za oskrbo s takimi dobrinami (take dobrine so še npr. zdra- vstvo, šolstvo, storitve socialnega zavaro- vanja) pa obstaja javni interes, ki omogo- ča javno financiranje oz. sofinanciranje (Stanovnik, 1998). Zaradi navedenega predlagamo, da Mi- nistrstvo za šolstvo in šport ter Ministr- stvo za finance vzpostavita mehanizem, po katerem vlada vsako leto v državnem proračunu za šport dodatno nameni delež sredstev glede na pobrani DDV. Podobno ureditev je država sprejela že pri dejavnosti gasilskih društev. Z za- gotavljanjem spodbudnega davčnega okolja lahko šport ustvari (sedanji pogoji spodbujajo razraščanje sive ekonomije v športu) in pomaga soustvarjati (prehra- na, turizem, igre na srečo) večje fiskalne prihodke, s svojim vplivom na druge dele družbe pa lahko zmanjša proračunske iz- datke (npr. za zdravstvo in socialo), zato je z javno proračunskega vidika smotrno, da vlada uskladi še druge ukrepe za po- speševanje razvoja športa, predstavljene v predlogu novega nacionalnega pro- grama športa do leta 2020 (Jurak in sod., 2010). Literatura in viri „ AJPES (2001). 1. Podatki o poslovanju pravnih oseb v letu 2000, ki izvajajo dejavnost na po- dročju športa Ljubljana: Agencija za javno- pravne evidence in storitve. AJPES (2002). 2. Podatki o poslovanju pravnih oseb v letu 2001, ki izvajajo dejavnost na podro- čju športa Ljubljana: Agencija za javnopravne evidence in storitve. AJPES (2003). 3. Podatki o poslovanju pravnih oseb v letu 2002, ki izvajajo dejavnost na po- dročju športa Ljubljana: Agencija za javno- pravne evidence in storitve. AJPES (2004). 4. Podatki o poslovanju pravnih oseb v letu 2003, ki izvajajo dejavnost na po- dročju športa Ljubljana: Agencija za javno- pravne evidence in storitve. AJPES (2005). 5. Podatki o poslovanju pravnih oseb v letu 2004, ki izvajajo dejavnost na po- dročju športa Ljubljana: Agencija za javno- pravne evidence in storitve. AJPES (2006). 6. Podatki o poslovanju pravnih oseb v letu 2005, ki izvajajo dejavnost na po- dročju športa Ljubljana: Agencija za javno- pravne evidence in storitve. AJPES (2007). 7. Podatki o poslovanju pravnih oseb v letu 2006, ki izvajajo dejavnost na po- dročju športa Ljubljana: Agencija za javno- pravne evidence in storitve. AJPES (2008). 8. Podatki o poslovanju pravnih oseb v letu 2007, ki izvajajo dejavnost na podro- čju športa Ljubljana: Agencija za javnopravne evidence in storitve. Amis, J., Slack, T., Berrett, T. (1999). Sport spon-9. sorship as distinctive competence. European Journal of Marketing, 33 (3-4), 250–72. Andreff, W., Bourg, J.-F., Halba, B. (eds.) (1994). 10. The economic importance of sport in Europe: Financing and economic impact. Brussels: Commitee for Development of Sport of the Council of Europe. Australian Bureau of Statistics (2004). 11. Ho- usehold expenditure on sports and physical recreation, Australia, 2003-04. Retrieved De- cember 1, 2009 from: http://www.ausport. gov.au/__data/assets/pdf_file/0005/276917/ ABS-Household_Expenditure_on_Sport_ and_Recreation.pdf. Bartoluci, M. (ed.) (2004). 12. Management in Sport and Turism. Zagreb: Faculty of Kine- siology, Graduate School of Economics & Business. Bednarik, J., Kolar, E., Jurak, G. (2010). Analysis 13. of the sports services market in Slovenia. Ki- nesiology, 42(2), 142–152. Bednarik, J., Kline, M. (1997). Gibalna dejav-14. nost ter nekatere značilnosti TV gledalcev in obiskovalcev športnih prireditev – do- godkov. V: Sila, B., Ambrožič, F. (ur.). Gibalna aktivnost odraslih prebivalcev Republike Slove- nije. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. Bednarik, J., Kolenc, M., Močnik, R. (2001a). 15. Analysis of Expenditure in Sport in Slovenia. In J. Bednarik (ed.)., Some economic aspects of sport in Slovenia, pp. 83–89. Ljubljana: Com- mittee for the Development of Sport of the Council of Europe & Faculty of Sport. Bednarik, J., Kolenc, M., Petrović, K., Simoneti, 16. M., Šugman, R., Mostnar, V. (1998). Ekonomski pomen slovenskega športa, vidiki organizirano- sti in financiranja športnih organizacij v Slove- niji. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. Bednarik, J., Kovač, M., Jurak, G. (2001b). The 17. Slovenian model of sports funding. In J. Bed- narik (ed.)., Some economic aspects of sport in Slovenia, pp. 48–59. Ljubljana: Committee for the Development of Sport of the Council of Europe & Faculty of Sport. Bednarik, J., Petrovič K., Nyerges, M. (1997). 18. Exchange value of top level sports results and its comparative marketing advantage in Slovenia and Hungary. Kalokagathai 35 (1-2), 25–32. Bednarik, J., Petrovič, K., Šugman, R. (1998). 19. Funding of Slovenian sport during transiti- on. Kinesiologia Slovenica, 4 (1), 12–16. Bednarik, J., Petrović, K. (1998). Transparency 20. of the function of sport offered to spectators and TV viewers and to those active in sports recreation : the case of Slovenia. Kinesiology, 30 (1), 52–56. Bednarik, J., Petrović, K., Potočnik, J., Simone-21. ti, M., Šugman, R. Štrumbelj, B. (1999). Social and economic characteristics of region and significance of sport activities : the case of Slovenia. Kinesiology, 31 (1), 54–60. Bednarik, J., Remih, A., Močnik, R., Simone-22. ti, M., Štiblar, F., Šugman, R. (2000). Nekatere značilnosti financiranja in organiziranosti Slo- venskih športnih organizacij. Ljubljana: Fakul- teta za šport. Bednarik, J., Simoneti, M., Petrović, K., Štrum-23. belj, B. (1998). Objectives of Sport Sponsor- ship in Slovenia. Kinanthropologica, 34 (2), 31–37. Bednarik, J., Šugman, R., Urank, J., Kovač, M. 24. (2007). Segmentation of sports consumers in Slovenia. Kinesiology (Zagreb). [English ed.], 2007, vol. 39 (no. 1), str. 74–84. Chelladurai, P. (1994). Sport Management. 25. Defining the Field. European Journal for Sport Management, 1(1), 7–21. Colditz, G. (1999). Economic costs of obesity 26. and inactivity. Medicine & Science in Sports & Exercise, 31(11 Suppl), S663–667. Copeland, R., Frisby, W., & McCarville, R. 27. (1996). Understanding the sport sponsorship process from a corporate perspective. Jour- nal of Sport Management, 10, 32–48. Cornwell, T.B., & Maignan, I. (1998). An inter-28. national review of sponsorship research. Jo- urnal of Advertising, 27(1), 1–21. Preglednica 2: Ocena vplačanega DDV pri izdatkih za šport v letu 2007. izdatek za šport EUR stopnja DDV DDV izdatki prebivalstva za športne izdelke 287.580.399 20 % 47.930.067 izdatki prebivalstva za športne storitve 86.446.508 8,5 % 6.772.307 javni izdatki za investicije v športu 65.133.760 20 % 10.855.627 izdatki podjetij za šport 119.553.133 20 % 19.925.522 skupaj 85.483.522 74 Eurostat (2005). 29. Consumers in Europe. Facts and figures. Luxembourg: Eurostat. Retrieved December 1, 2009 from: http://epp.euro- stat.ec.europa.eu/cache/ITY_OFFPUB/KS- DY-04-001/EN/KS-DY-04-001-EN.PDF. Eurostat (2009a). 30. GDP per capita in Purchasing Power Standards. Luxembourg: Eurostat. Re- trieved November 25, 2009 from: ttp://epp. eurostat.ec.europa.eu/tgm/table.do?tab=ta ble&init=1&plugin=1&language=en&pcode =tsieb010. Eurostat (2009b). 31. Real GDP growth rate. Luxembourg: Eurostat. Retrieved November 25, 2009 from: http://epp.eurostat.ec.europa. eu/tgm/table.do?tab=table&init=1&plugin= 1&language=en&pcode=tsieb020. Fundacija za šport (2009). 32. Pregled realizacije sredstev Fundacije za šport v obdobju 2000- 2008. Retrieved December 2, 2009 from: http://www.fundacijazasport.org/index. php?option=com_mosaccess&view=year. Gratton, C., Tice, A. (1989). Sports participati-33. on and health. Leisure Studies, 8(1), 77–92. Hardman, K. (2002). 34. European physical edu- cation/sport survey. Reports of summary of findings. Strasbourg: Council of Europe. Irwin, R. L., Sutton, W. A. (1994). Sport spon-35. sorship objectives: An Analysis of their Rela- tive Importance for Major Corporate Spon- sors. European Journal for Sport Management, 2, 93–101. Jones, H. (1989). 36. The economic impact and importance of sport: a European study. Stras- bourg: Committee for the Development of Sport, Council of Europe. Jošt, B., Sila, B., Leskošek, B., Tušak, M., Dou-37. pona, M., Cecić Erpič, S., Močnik, R. (1999). Analiza spremljanja športnih panog v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kine- ziologijo. Jurak G. (2006). 38. Značilnosti vodenja prostovolj- cev v športnih organizacijah v Sloveniji. Magi- strsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Jurak, G., Bednarik, J. (2006). Econommic 39. strength of voluntary work in non-gover- nmental sports organisations in Slovenia. V Abstract book of 11th World sport for all con- gress. Physical activity: benifits and challenges. Havana: Cuban Olympic Committee. Jurak, G., Bednarik, J., Kolar, E. (2008). 40. Spon- sorship potentials of Slovenian sport (in print). Jurak, G., Kovač, M., Strel, J., Majerič, M., Starc, 41. G., Filipčič, T. et al. (2003). Sports activities of Slovenian children and young people during their summer holidays. Ljubljana: University of Ljubljana, Faculty of Sport. Jurak, G., Kolar, E., Kovač, M., Bednarik, J., 42. Štrumbelj, B., Kolenc, M. (2010). Predlog naci- onalnega programa šport v Republiki Slove- niji 2011-2020. Šport, 58(1/2), 133–172. Katzmarzyk, P., Janssen, I. (2004). The econo-43. mic costs associated with physical inactivity and obesity in Canada: an update. Canadian Journal of Applied Physiology, 29, 90–115. Kolar, E. (2005). 44. Model vrednotenja športnih panog v Republiki Sloveniji z vidika vrhunskega športnega rezultata. Doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za šport. Kovač, M., Starc, G. & Doupona Topič, M. 45. (2005). Šport in nacionalna identifikacija Slo- vencev. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. Lobmeyer, M. A. (1992). Commercializem as a 46. dominant factor in the American sport sce- ne: Sources, developments, perspectives. International Review for the Sociology of Sport, 27(4), 309–324. Montel, J., Waelbroeck-Rocha, E. (2010). 47. The different funding models for grassroot sports in the EU. Brussels: Amnyos & Eurostrategies. MŠŠ (2009). 48. Realizacija Letnih programov športa iz državnega proračuna in proračunov lokalnih skupnosti v obdobju 2001-2008. Lju- bljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. Musante, M., Milne, G. R., & McDonald, M. 49. A. (1999). Sport sponsorship: Evaluating the sport and brand image match. International Journal of Sports Marketing and Sponsorship, 1, 32–37. Petrović, K., Ambriožič, F., Sila, B., Doupona, 50. M. (1998). Športnorekreativna dejavnost v Sloveniji 1998 (primerjalna študija 1992-1997). Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kine- ziologijo. Sever, I., Bednarik, J., Šugman, R. (2000). The 51. financing of sports organisations in Croatia and a comparison with Slovenia. Kinesiologia Slovenica, 6 (1-2), 51–56. Stanovnik, T. (1998). 52. Javne finance. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Ekonomska Fakulteta. Statistični urad RS (2009). 53. Povprečna porablje- na denarna sredstva gospodinjstev v Sloveniji v letih 2001-2007. Retrieved November 29, 2009 from: http://www.stat.si/pxweb/Dialog/var- val.asp?ma=0811201S&ti=Povpre%E8na+po rabljena+denarna+sredstva+gospodinjstev %2C+Slovenija%2C+letno&path=../Databa- se/Dem_soc/08_zivljenjska_raven/08112_ poraba_gospodinjstev/&lang=2. Strel, J., Kovač, M., Jurak, G. (2004). Study on 54. young people's lifestyles and sedentariness and the role of sport in the context of educa- tion and as a means of restoring the balance. The case of Slovenia. Ljubljana: University of Ljubljana, Faculty of Sport. Retrieved June 30, 2004 from: http://www.sp.uni-lj.si/didak- tika/english.htm. Vuori, I., Fentem, P., Svoboda, B., Patriksson, 55. G., Andreff, W., Weber, W. (1995). The signifi- cance of sport for society. Strasbourg: Council of Europe Press. Watt, D. (2003). 56. Sports management and ad- ministration. London, New York: Routledge, Taylor & Francis. Žugič, Z. (1999). 57. Sport kao big Busnis: izvori profita, spektakl, gladiatorstvo. Ekonomski aspekti sporta i turizma. Zagreb: Fakultet za fizičku kulturo. izr. prof. dr. Gregor Jurak, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za šolsko športno vzgojo e-naslov: gregor.jurak@fsp.uni-lj.si raziskovalna dejavnost 75 Influence of the sensory motor training on handball players' balance Abstract introduction: different positive effects on neuro-muscular system are obtained by sensory motor training (SMT) to ensure opti- mal awareness of posture, movement and changes in the balance. Purpose: to establish the influence of the SMT on balance at handball players after eight weeks of regular SMT. Methods: the research included 22 handball players aged between 15 and 23, divided into two groups. The subjects in the experimental group trained handball and in the same period performed SMT three times a week for 20 min. We tested balance with the test on wooden spoke, the test of tandem stance on the Airex pad and the test of one-foot or both-feet balancing on an inherently unstable tilt-board. Measurements were undertaken before and after eight weeks of SMT. Results: in the experimental group the number of contacts during standing on a wood ladder decreased from 2.8 ± 1.9 to 1.3 ± 1.2 (p = 0.009), time of standing on the Airex cushion increased from 6.8 ± 3.8 s to 20.6 ± 10.5 s (p = 0.001) and the time of active balancing during both feet stance on a tilt-board increased from 59.7 ± 8.3 % to 66.4 ± 4.6 % (p = 0.045). Sta- tistically significant differences in the pre-post changes between both groups were observed for the test using the Airex cushion (ANCOVA, p = 0.001).Conclusion: SMT combined with handball training have positive effects on balance. Key words: balance control, balance tests, sensory motor training, handball. Polona Palma1, Ina Sok1, Nejc Šarabon2 Vpliv senzorično motorične vadbe na ravnotežje pri rokometaših Izvleček Uvod: S senzorično motorično vadbo (SMV) dosežemo različne pozi- tivne učinke na živčno-mišični sistem in s tem zagotovimo optimalno zavedanje drže, gibanja in spremembe ravnotežja. Namen: Ugotoviti vpliv SMV na ravnotežje pri rokometaših po osmih tednih rednega izvajanja. Metode dela: V raziskavi je sodelovalo 22 rokometašev, sta- rih med 15 in 23 let, razdeljenih v dve skupini. Preiskovanci v ekspe- rimentalni skupini so poleg treninga rokometa izvajali še SMV trikrat tedensko po 20 min. Ravnotežje smo testirali stoje na leseni letvi, s tandemsko stojo na Airex blazini ter s sonožno in enonožno stojo na nagibni ravnotežni deski. Testiranje smo izvedli pred začetkom in po osmih tednih izvajanja SMV. Rezultati: V eksperimentalni skupini se je število dotikov med stojo na leseni letvi zmanjšalo iz 2,8 ± 1,9 na 1,3 ± 1,2 (p = 0,009), čas stoje na Airex blazini se je podaljšal iz 6,8 ± 3,8 s na 20,6 ± 10,5 s (p = 0,001) in delež časa aktivnega balansiranja med sonožno stojo na nagibni ravnotežni deski se je podaljšal iz 59,7 ± 8,3 % na 66,4 ± 4,6 % (p = 0,045). Skupini sta se v spremembah med za- četnim in končnim stanjem statistično značilno razlikovali v rezultatih testa na Airex blazini (ANCOVA, p = 0,001). Zaključek: SMV v kombina- ciji z rokometnim treningom vpliva na ravnotežje. Ključne besede: nadzor ravnotežja, ravnotežni testi, senzorično motorična vadba, rokomet. 1Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta, Zdravstvena pot 5, Ljubljana. 2 Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut za kineziološke raziskave, Koper. 76 Uvod „ Za rokometno igro so značilne števil- ne hitre spremembe smeri, neposredni kontakti, skoki in doskoki, pri katerih so možni različni padci, kot tudi nenadne zaustavitve ter gibanja z velikimi ampli- tudami v sklepih. Agilen značaj igre je povezan s številnimi nepričakovanimi situacijami in zunanjimi motnjami gi- banja, zato je pogosto potrebno izvesti eksplozivna in hkrati natančna gibanja v pogojih slabega ravnotežja. S senzorično motorično vadbo (SMV) lahko posredno vplivamo na izboljšanje drže in ravnotež- ja. Sredstva SMV so vaje na ravnotežnih deskah in drugih nestabilnih podpornih površinah, ki povzročajo dinamično ne- stabilne položaje ciljnih sklepov oziroma sklepnih sistemov. Zahtevnost osnovne izvedbe lahko povečamo z dodatno ko- ordinacijsko nalogo, predhodno motnjo ravnotežnega organa, izključitvijo vida ipd. Bistveno je, da je sistem izzvan, kar pomeni, da med vadbo ravnotežje ne- nehno vzpostavljamo, in ne, da ga vzpo- stavimo (Horvat, 2002; Kisner in Colby, 1996). SMV izboljša držo in ravnotežje celega telesa pri zdravih osebah (Hoffman in Payne, 1995; Gollhofer in sod., 2000). Roz- zi in sod. (1999) so spremljali učinke štiri- tedenske vadbe na mehansko vodenem disku (Biodex) pri osebah s funkcional- no nestabilnim gležnjem ter pri zdravih osebah in ugotovili, da se je po vadbi ravnotežje izboljšalo v obeh skupinah, vendar pa je bil večji napredek viden v skupini oseb s funkcionalno nestabilnim gležnjem. Prav tako so rezultati študije Baloguna in sod. (1992) pokazali znatno izboljšanje ravnotežja in moči mišic spo- dnjega uda pri zdravih osebah po šestih tednih treninga na ravnotežnih deskah. Na podlagi dosedanjih spoznanj je bil namen pričujoče raziskave ugotoviti vpliv SMV na ravnotežje pri rokometaših po osmih tednih rednega izvajanja do- polnilne SMV. Predvidevali smo, da bo skupina, ki je poleg osnovnega treninga rokometa izvajala še SMV, imela boljše ravnotežje v primerjavi s kontrolno sku- pino. Metode dela „ Preiskovanci V raziskavi je sodelovalo 22 rokometašev iz rokometnega društva Moškanjci-Gori- šnica, starih med 15 in 23 let (18,7 ± 2,7 let). Vsem udeležencem je bil pred testi- ranjem in izvajanjem SMV razložen potek in namen te raziskave. Prav tako je vsak podpisal pisno izjavo, da je seznanjen z zahtevami in cilji raziskave, morebitnim tveganjem in prostovoljnim sodelova- njem v raziskavi. Naključno so bili razde- ljeni v dve skupini po 11 preiskovancev. V prvi skupini so preiskovanci poleg treninga rokometa izvajali še SMV (eks- perimentalna skupina), druga pa je bila kontrolna skupina, ki je imela le trening rokometa. Raziskava je bila izvedena v skladu s Tokij- sko-Helsinško deklaracijo in jo je odobrila Komisija RS za medicinsko etiko. Opis merilnih naprav in meri- tev Za testiranje ravnotežja smo uporabili Airex blazino (Airex Balance-pad elite; Alcan Airex AG, Switzerland), leseno le- tev in nagibno ravnotežno desko (Clever Balance Board – CBB; Wise Technologies, Ljubljana). Poleg teh omenjenih pripo- močkov smo uporabili še kronometer za merjenja časa pri testu na Airex blazini in testu na leseni letvi. Airex blazina je posebna mehka blazina debeline 6 cm in velikosti 50 × 41 cm, pri kateri se teža telesa enakomerno poraz- deli po blazini in ima tridimenzionalni učinek nestabilnosti. Na Airex blazini smo izvedli test tandemske stoje z zaprti- mi očmi (poostreni Rombergov test z za- prtimi očmi). Preiskovanec je stal bos na Airex blazini z dominantnim udom pred nedominantnim, roke je imel prekrižane na prsih in oči zaprte. Merjenje časa je potekalo s kronometrom. Čas merjenja se je začel na znak in zaključil, ko je prei- skovanec odprl oči, premaknil katerokoli nogo ali prestopil, spustil prekrižane roke ali dosegel maksimalen čas stoje 30 s. Vsak merjenec je opravil tri ponovitve. Lesena letev je širine 2 cm, višine 7 cm in dolžine 50 cm in omogoča gibanje v me- dio-lateralni smeri med stojo na eni nogi. Pri testu na leseni letvi preiskovanec stoji obut z eno nogo na letvi, drugo nogo pa pokrči v kolku in kolenu ter jo dvigne od tal. Izbere poljubno nogo, s katero bo stal na letvi, roke ima v odročenju za boljše ravnotežje. Test se izvaja 60 s. Me- rilec šteje dotike tal z nestojno nogo. Če je v prvih 15 s več kot deset dotikov je test pretežek. V tem primeru je rezultat nič. Rezultat testa je število dotikov tal z nestojno nogo (Engström in sod., 1993). Meritev smo izvedli 1-krat. Zabeležili smo število dotikov v 60 s. Nagibna ravnotežna deska je izvirno di- namično ravnotežno diagnostično orod- je, ki je bila registrirana kot patent Repu- blike Slovenije za intelektualno rabo. CBB je sestavljena iz kovinske deske prekrite z nedrsečo gumo, ki se vrti v frontalni ravnini preko osi, nameščene na spo- dnjem delu kovinskega ogrodja. Nagib- na ravnotežna deska omogoča gibanje v antero-posteriorni ali medio-lateralni smeri, odvisno od položaja preiskovanca na nagibni deski. Elektronski kotni senzor in mikroračunalnik sta vgrajena v CBB in omogočata izračun različnih parametrov. Iz parametrov, ki so prikazani na zaslonu, smo izračunali delež časa aktivnega ba- lansiranja, ko se preiskovanec z robom deske ni dotikal tal. Test na nagibni deski smo izvedli na dva načina. Prvi način je bila sonožna sto- ja. Preiskovanci so stopili na desko bosi, simetrično na vsako stran deske (širina med stopali 25 cm). S tem smo testirali ravnotežje v medio-lateralni smeri. Pri drugem načinu so preiskovanci s poljub- no nogo stali bosi pravokotno na sredini deske. S tem smo testirali ravnotežje v antero-posteriorni smeri. V obeh prime- rih so imeli roke ves čas testiranja v bokih. Meritev je trajala 40 s in vsako meritev so ponovili 3-krat. Preiskovanec je moral za- drževati ravnotežni položaj kar se da mir- no in stabilno, brez nepotrebnih dotikov tal z robovi deske. V primeru dotika tal je moral preiskovanec hitro in učinkovito ponovno preiti v »aktivni del merjenja«. Test se je začel in končal na znak. Zaporedje merilnih postopkov Testiranje je potekalo v večnamenski športni dvorani, kjer preiskovanci treni- rajo rokomet, po njihovem osnovnem ogrevanju. Z meritvami smo začeli s skupino, ki je izvajala SMV. Najprej smo izvedli test na Airex blazini, 3-krat z 1 minutnim odmorom med ponovitvami. Nato smo izvedli test stoje na leseni letvi. Ta del meritev je potekal prvi dan. Drugi dan smo izvedli še ostali del meritev na nagibni ravnotežni deski. Prva meritev je bila sonožna stoja. Pri tej meritvi je med vsako ponovitvijo imel vsak preiskova- nec 2-minutni odmor. Temu je sledil 5 minutni počitek. Nazadnje smo izvedli še drugo meritev na nagibni ravnotežni raziskovalna dejavnost 77 deski, stoja na eni nogi. Tudi pri tem testu so imeli preiskovanci med vsako ponovi- tvijo 2 min pavze. Enako zaporedje je po- tekalo pri kontrolni skupini, pri kateri so bile meritve prav tako razdeljene v dva dneva. Potek senzorično motorične vadbe Vadba je potekala v večnamenski špor- tni dvorani v sklopu osnovnih treningov 3-krat na teden. Natančen opis posame- znih postaj SMV je predstavljen na Sliki 1. Statistične metode Za vse spremenljivke smo izračunali osnovno statistiko. Za ugotavljanje razlik pred in po vadbi znotraj posamezne sku- pine smo uporabili Studentov t-test. Za ugotavljanje razlik med skupinama smo uporabili Studentov t-test relativnih vre- dnosti. Pri testu stoje na Airex blazini smo s Studentovim t-testom ugotovili, da se skupini razlikujeta v začetnem stanju, zato smo za ugotavljanje razlik med sku- pinama pri omenjenem testu uporabili analizo kovariance. Statistično značilnost smo sprejeli ob 5 % napaki alfa. Rezultati „ Testiranje je uspešno zaključilo 22 roko- metašev, 11 v eksperimentalni skupini (starost 21,1 ± 1,5 let, teža 87,9 ± 9,4 kg, vi- šina 182 ± 5,4 cm) in 11 v kontrolni skupini (starost 16,5 ± 1,1 let, teža 85,9 ± 12,0 kg, višina 183,8 ± 3,7 cm). V kontrolni skupini so bili preiskovanci pomembnejše mlajši v primerjavi z eksperimentalno skupino. Stoja na leseni letvi Število dotikov v 1 min se je v eksperi- mentalni skupini zmanjšalo iz 2,8 ± 1,9 na 1,3 ± 1,2 (p ≤ 0,01), pri kontrolni skupini pa iz 2,9 ± 2,2 na le 2,2 ± 2,1 (Graf 1a). Stoja na mehki podlagi Maksimalni čas stoje (30 s) so po koncu SMV dosegli trije rokometaši eksperimen- talne skupine v vseh treh poskusih, med- tem ko v kontrolni skupini to ni uspelo nikomur. V eksperimentalni skupini se je čas stoje podaljšal iz 6,8 ± 3,8 s na 20,6 ± 10,5 s (p ≤ 0,001). V kontrolni skupini se je čas stoje prav tako rahlo podaljšal, in sicer iz 7,4 ± 2,8 s na 8,6 ± 4,3 s; kar pa ni pomenilo statistično značilne spremem- be. Posledično je ANCOVA pokazala stati- stično značilne razlike med skupinama (p ≤ 0,001) (Graf 1b). Stoja na nagibni ravnotežni deski Pri sonožni stoji na ravnotežni deski se je delež časa aktivnega balansiranja po SMV v eksperimentalni skupini povečal iz 59,7 ± 8,3 % na 66,4 ± 4,6 % (p ≤ 0,05), v kontrolni skupini pa iz 47,4 ± 8,3 % na 54,7 ± 6,7 % (Graf 1c). Pri enonožni stoji na ravnotežni deski se je delež časa aktivnega balansiranja po SMV v eksperimentalni skupini minimal- no povečal (iz 58,5 ± 15,3 % na 59,7 ± 10,9 %), medtem ko je v kontrolni skupini ostal praktično nespremenjen (iz 59,8 ± 14,1 % na 59,3 ± 12,4 %) (Graf 1d). Razprava „ S SMV dosežemo različne pozitivne učinke na živčno-mišični sistem in s tem zagotovimo optimalno zavedanje drže, gibanja in spremembe ravnotežja. Ugotovljeno je bilo, da pri kontroli drže Slika 1: Natančen opis posameznih postaj SMV. Legenda: SS = sonožna stoja; ES = enonožna stoja; AP = v antero-posteriorni smeri; ML = v medio-lateralni smeri. 78 obstaja tesna medsebojna povezanost med senzoričnimi in motoričnimi pro- cesi (Nashner in sod. 1988). Uporabljene reakcije drže so lahko odvisne ne le od mehanskih omejitev za izvedbo določe- ne naloge, ampak tudi od razpoložljivo- sti senzoričnih informacij. To potrjujejo tudi rezultati pričujoče raziskave, saj smo ugotovili, da se je ravnotežje izboljšalo v skupini, ki je poleg rokometnega trenin- ga izvajala še SMV, ki zagotavlja dodatne aferentne informacije v pogojih motene- ga ravnotežja. Po osmih tednih vadbe smo pri testu sto- je na leseni letvi ugotovili, da je v eksperi- mentalni skupini prišlo do statistično zna- čilnega napredka, saj se je število dotikov zmanjšalo iz 2,8 ± 1,9 na 1,3 ± 1,2, vendar pa ni prišlo do statistično značilnih razlik med skupinama. Pri testu stoje na mehki podlagi je prav tako prišlo do statistično značilnih razlik v eksperimentalni skupini, kjer so dosegli povprečni čas stoje 20,6 ± 10,5 s ter bili statistično značilno boljši (p ≤ 0,001) v primerjavi s kontrolno skupino, ki so v povprečju stali 8,6 ± 4,3 s. Predvi- devamo, da smo s SMV vplivali na izbolj- šanje delovanja živčno-mišičnega nad- zora, kar se odraža v boljšem ravnotežju. Posledica senzoričnih prilivov iz različnih receptorjev so reakcije drže, ki zmanjšu- jejo nihanje telesa in obdržijo težišče te- lesa nad podporno ploskvijo. Izboljšanje stabilizacije telesa v pokončnem položa- ju so po štiritedenski SMV ugotovili tudi Gollhofer in sod. (2000), kar se pozna v manjših nihanjih telesa, izmerjenih na pritiskovni plošči. Prav tako so se zmanj- šale tudi komponente medio-lateralnih in antero-posteriornih premikov na priti- skovni plošči. Pri testu sonožne stoje na nagibni ravno- težni deski se je pri preiskovancih v eks- perimentalni skupini izboljšal delež časa aktivnega balansiranja, kar nam nakazu- je, da je prišlo do izboljšanja ravnotežja predvsem v medio-lateralni smeri, kar se je že pokazalo tudi pri testu stoje na lese- ni letvi. V rokometni igri je veliko gibanja v medio-lateralni smeri, predvsem pri pre- igravanju in igri v obrambi, vendar pa je iz rezultatov razvidno, da sam rokometni trening bistveno ne vpliva na ravnotež- je v medio-lateralni smeri, v kombinaciji s SMV pa je do izboljšanja prišlo. Iz tega lahko sklepamo, da so se proprioceptivni priliv, živčno-mišični nadzor in ravnotež- je izboljšali pri preiskovancih, ki so poleg rokometnega treninga izvajali še SMV. To sta dokazala tudi Hoffman in Payne (1995), ki sta po desettedenski vadbi na komercialni deski BAPS (biomechanical ankle platform system) ugotovila zmanj- šanje odklonov telesa od vertikale, tako v sagitalni kot v frontalni ravnini, kar kaže na izboljšanje drže in ravnotežja. To lah- ko rokometašem omogoči kvalitetnejšo igro tako v fazi napada pri preigravanju, pri doskokih, ko vržejo žogo na gol, kot tudi pri igri v obrambi. Ravnotežje v antero-posteriorni smeri smo testirali s stojo na eni nogi na nagib- ni ravnotežni deski. Pomembnih razlik pri deležu časa aktivnega balansiranja zno- traj skupine, kot tudi med skupinama ni- smo ugotovili. To sovpada z ugotovitva- mi Holma in sod. (2004), kjer je 35 elitnih rokometašic izvajalo tri različne tipe SMV. Po osmih tednih je prišlo do izboljšanja dinamičnega ravnotežja (p = 0,01), niso pa se pokazale pomembnejše spremem- 0 10 20 30 40 50 60 70 80 eksperimentalna skupina kontrolna skupina ča sa a kt iv ne ga b al an si ra nj a (% ) GRAF 1D: ENONOŽNO NA NAGIBNI RAVNOTEŽJNI DESKI 0 5 10 15 20 25 30 35 eksperimentalna skupina kontrolna skupina ča s st oj e (s ) GRAF 1B: STOJA NA MEHKI PODLAGI *** *** 0 1 2 3 4 5 6 eksperimentalna skupina kontrolna skupina št ev ilo d ot ik ov GRAF 1A: STOJA NA LESENI LETVI ** 0 10 20 30 40 50 60 70 80 eksperimentalna skupina kontrolna skupina GRAF 1C: SONOŽNO NA NAGIBNI RAVNOTEŽNI DES DESKI * ča sa a kt iv ne ga b al an si ra nj a (% ) Graf 1: Absolutne vrednosti in standardni odkloni ravnotežnih testov. Legenda:  začetno stanje; „ končno stanje; * p≤0,05; ** p≤0,01; *** p≤0,001. raziskovalna dejavnost 79 be pri statičnem ravnotežju, propriocep- ciji in mišični moči. V pričujoči raziskavi smo testirali le statično ravnotežje, kljub temu da je v rokometu pomembno do- bro dinamično ravnotežje. Zato bi bilo v prihodnje smiselno testirati tako statično, kot dinamično ravnotežje. Poleg že ome- njenega pa lahko predpostavljamo, da je bil test enonožne stoje na nagibni ravno- težni deski za nekatere preiskovance pre- zahteven, saj so rezultati zelo različni, na kar kažejo veliki standardni odkloni. Na podlagi dobljenih rezultatov lahko zaključimo, da SMV v kombinaciji z ro- kometnim treningom učinkovito vpliva na ravnotežje, zato bi bilo priporočljivo vadbo izvajati tako v pripravljalnem ob- dobju, kot v tekmovalni sezoni. Glede na podatke iz literature in rezultate pri- čujoče raziskave lahko predpostavljamo pozitivne učinke pri nadaljnjem izvajanju SMV. Pokazalo se je, da je bila vadba pra- vilno zasnovana, saj so rokometaši izvedli in osvojili najprej osnovne in lažje vaje na različnih ravnotežnih deskah in blazinah, nato pa smo težavnost vaj počasi sto- pnjevali. Menimo, da bi s takšno vadbo imeli rokometaši boljše ravnotežje v raz- ličnih igralnih situacijah, kar bi posledič- no vplivalo tudi na kvaliteto igre. LITERATURA „ Balogun, J.A., Adesinasi, C.O., Marzouk, D.K. 1. (1992). The effects of a wobble board exercise training program on static balance performan- ce and strength of lower extremity muscles. Physiotherapy Canada, 44 (4), 23–30. Engström, L.M., Ekblom, B., Forsberg, A., v. 2. Koch, M., Seger, J. (1993). Livsstil-prestati- on-Hälsa. LIV 90. Rapport i motionsvanor, fysisk prestationsförmaga och hälsotillstand bland svenska kvinnor och män i aldrarna. Stockholm: Folksam, högskolan för lärarut- bildning, Idrottshögskolan, Karolinska insti- tuten, Korpen, Riksidrottsförbundet, 20–65. Gollhofer, A., Gruber, M., Alt, W., Lohrer, H. 3. (2000). Functional adaptation following pro- prioceptive training for ankle and knee joint stabilization. V Abstract of the second congress »Skiing and science« (str. 88–89). St. Christoph am Arlberg. Hoffman, M., Payne, V.G. (1995). The effect of 4. proprioceptive ankle disk training on helthy subjects. Journal of orthopaedic & sports physical therapy, 21 (2), 90–93. Holm, I., Fosdahl, M.A., Risberg, M.A., Friis, A., 5. Myklebust, G., Steen, H. (2004). Effect of ne- uromuscular training on proprioception, ba- lance, muscle strength, and lower limb func- tion in female team handball players. Clinical journal of sport medicine, 14 (2), 88–94. Horvat, D. (2002). 6. Proprioceptivna vadba. Diplomska naloga, Ljubljana: Fakulteta za šport. Kisner, C., Colby, L.A. (1996). 7. Therapeutic exer- cise, foundations and techniques. Philadelphia: F. A. Davis Company, 488–494. Nashner, L.M., Shupert, C. L., Horak, F.B. 8. (1988). Head-trunk movement coordination in the standing posture. Progress in brain resear- ch, 76, 243–251. Rozzi, S., Lephart, S.M., Sterner, R., Kuligo-9. wski, L. (1999). Balance training for persons with functionally unstable ankles. Journal of orthopaedic & sports physical therapy, 29 (8), 478–486. dr. Nejc Šarabon Univerza na Primorskem, Znanstveno- raziskovalno središče Koper, Inštitut za kineziološke raziskave, Garibaldijeva 1, 6000 Koper e-pošta: nejc.sarabon@zrs.upr.si 80 A comparison of the morphological characteristics of elite european and slovenian young female basketball players Abstract The study chiefly aimed to compare the morphological characteristics of elite European and Slovenian female basketball play- ers aged between 14 and 15, and to establish the similarities and differences in their morphological profiles. For this purpose, a sample was formed, consisting of 62 female basketball players aged 14.79 (±0.41) years, of whom 35 were from different European countries competing in Division A of the European Championship and 27 were Slovenian players competing in Division B of the European Championship. The results show that, on the whole, the Division A players were statistically significantly taller and heavier than the Slovenian players. A more detailed analysis shows that the Division A players were taller on average than the Slovenian players in all three playing positions. In terms of individual somatotype components, the smallest differences were observed among forwards, whereas the differences between guards and particularly centres are particularly large. Although the guards and centres of Divi- sion A perform better, they have a higher share of fat mass and a lower share of muscle mass on average compared to the Slov- enian players. Evidently, in the area of morphological dimensions, body height is the dimension which most clearly differentiates between high-performing players and those with lesser playing ability. Key words: basketball, girls, anthropometry, playing positions Frane Erčulj1, Mitja Bračič2 Primerjava morfoloških značilnosti najboljših evropskih in slovenskih mladih košarkaric Izvleček Osnovni namen raziskave je bil primerjati morfološke značilnosti najbolj- ših evropskih in slovenskih košarkaric, starih 14 in 15 let, ter ugotoviti po- dobnosti in razlike v njihovem morfološkem profilu. V ta namen smo izbrali vzorec 62 košarkaric, starih 14.79 (±0.41) let, od katerih jih je 35 iz različnih evropskih držav, nastopajo v A diviziji evropskega prvenstva, 27 pa je slo- venskih košarkaric, ki nastopajo v B diviziji evropskega prvenstva. Rezultati kažejo, da so igralke A divizije gledano v celoti statistično značil- no višje in težje od slovenskih igralk. Bolj podrobna analiza pokaže, da so igralke A divizije v povprečju višje od slovenskih igralk na vseh treh igral- nih mestih. V posameznih komponentah somatotipa se med seboj najmanj razlikujejo krilne igralke, medtem ko so razlike pri branilkah in še posebej pri centrih precejšnje. Kljub temu da so igralno bolj uspešne, imajo branilke in centri A divizije v povprečju višji odstotek maščobne mase in nižji odsto- tek mišične mase kot slovenske košarkarice. Očitno je v prostoru morfolo- ških razsežnosti telesna višina tista razsežnost, ki najbolj očitno diferencira igralno bolj uspešne od manj uspešnih košarkaric. Ključne besede: košarka, dekleta, antropometrija, igralna mesta. 1Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. 2Center za Medicino in šport, Zavod za varstvo pri delu, Ljubljana. raziskovalna dejavnost 81 Uvod „ Preučevanje antropometričnih oz. mor- foloških značilnosti športnikov ima velik pomen pri razumevanja celostne proble- matike uspešnosti v večini športih panog. Ena od športnih panog, pri katerih imajo morfološke značilnosti pomemben po- sredni in neposredni vpliv na uspešnost, je tudi košarka. To potrjujejo številne raziskave, ki obravnavajo problematiko morfoloških značilnosti košarkarjev in košarkaric različnih starostnih kategorij (Dežman, 1988; Piechaczek, 1990; Erčulj in Dežman, 1995; Erčulj, 1996; Erčulj, 1998; Trninić, Dizdar in Fressl, 1999; LaMonte in sod., 1999; Dežman, Trninić in Dizdar, 2001; Carter in sod., 2005; Ostojić, Mazić in Dikić, 2006; Karpowicz, 2006, Erčulj in Supej, 2010). Košarka je športna panoga, ki zahteva predvsem ekstremno izraženo telesno vi- šino in tudi druge vzdolžne mere. Vzdol- žne razsežnosti zato v veliki meri diferen- cirajo košarkarje od nešportnikov, pa tudi od športnikov večine drugih športnih panog. Predvsem vplivajo na učinkovi- tost izvajanja nekaterih specifičnih ko- šarkarskih gibanj, pri katerih je izražena vertikalna komponenta (skok za odbito žogo, različni meti na koš, podaje, blo- kiranje metov, skok pri sodniškem metu …) (Erčulj in Supej, 2010). Poleg vzdol- žnih vplivajo na učinkovitost izvajanja tehnično-taktičnih elementov v košarki in s tem na uspešnost igranja tudi dru- ge morfološke razsežnosti. Prečnim raz- sežnostim in voluminoznosti pripisujejo raziskovalci sicer nekoliko manjši pomen, kot vzdolžnim razsežnostim, medtem ko je vpliv podkožnega maščevja negativen predvsem pri košarkarjih in košarkaricah, ki igrajo na zunanjih položajih, tj. pri bra- nilcih in krilih (Dežman 1988; Erčulj, 1996; Erčulj in Bračič, 2009b). V košarki poznamo več različnih tipov igralcev oz. igralk, ki se med seboj v pre- cejšnji meri razlikujejo v morfoloških zna- čilnostih (Trninić, Dizdar in Fressl, 1999; Erčulj, 1998; Dežman, Trninić in Dizdar, 2001; Jeličić, Sekulić in Marinović, 2002). Najbolj očitne so razlike v vzdolžnih raz- sežnostih, do določene mere pa lahko pri posameznih tipih košarkarjev govo- rimo tudi o specifični strukturi prečnih razsežnostih, obsegih in tudi maščobne- ga tkiva. Na Fakulteti za šport v Ljubljani že več let sistematično spremljamo morfološke značilnosti najboljših mladih slovenskih košarkarjev in košarkaric. Ustvarili smo si bogato bazo podatkov in na osnovi teh oblikovali reprezentančne oz. nacionalne norme za različne starostne kategorije in različna igralna mesta, ki nam omo- gočajo oblikovanje modelnih vrednosti za različne tipe košarkarjev in košarka- ric. Na ta način lahko različne generacije igralcev in igralk primerjamo med seboj in ustrezno ovrednotimo rezultate, ki jih dosegajo na testiranjih. Vse do nedavnega morfoloških značil- nosti najboljših slovenskih košarkarjev in košarkaric nismo mogli primerjati z mor- fološkimi značilnostmi njihovih vrstnikov iz drugih, košarkarsko razvitih držav in jih ovrednotiti v mednarodnem merilu. Z organizacijo Fibinega mednarodne- ga košarkarskega tabora za košarkarice do 15. leta starosti pa se nam je ponu- dila priložnost tudi za to. V dogovoru s košarkarsko organizacijo FIBA Europe in Košarkarsko zvezo Slovenije smo v letih 2008, 2009 in 2010 skupaj testirali 122 košarkaric iz številnih evropskih držav, ki so po kakovosti razdeljene v tri skupine (divizije) oz. nastopajo v A, B in C divizijah evropskega prvenstva. Oblikovali smo modelne vrednosti in kakovostne med- narodne norme za različne tipe košarka- ric te starostne kategorije. Osnovni namen raziskave je primerjati morfološke značilnosti najboljših evrop- skih in slovenskih košarkaric, starih 14 in 15 let, ter ugotoviti podobnosti in razlike v njihovem morfološkem profilu. Zanima nas tudi ali znotraj obeh skupin košarka- ric prihaja do razlik med različnimi tipi igralk. Želimo in upamo, da bodo izsledki pričujoče raziskave v pomoč trenerjem klubskih in reprezentančnih selekcij pri vrednotenju morfoloških značilnosti svo- jih košarkaric in primerjavi z najboljšimi evropskim košarkaricami. Metode „ Vzorec merjenk je skupaj zajel 62 košar- karic starih 14.79 (±0.41) let, ki smo jih razdelili v dve skupini. Prvo skupino (N = 35) so predstavljale košarkarice najbolj kakovostnih evropskih reprezentanc, ki nastopajo v A diviziji EP. Drugo skupino (N = 27) so predstavljale najboljše slo- venske košarkarice, ki sicer nastopajo v drugi, tj. B diviziji evropskega prvenstva. Tako prve kot druge smo nadalje glede na njihovo igralno mesto razdelili še na tri podskupine: branilke, krilne igralke in centre. Vse merjenke so bile testirane v sklopu treh mednarodnih košarkarskih taborov v Postojni. Tabori so potekali od 6. 7. do 11. 7. 2008, od 5. 7. do 10. 7. 2009 in od 3. 7. do 8. 7. 2010 pod okriljem mednarodne košarkarske organizacije FIBA EUROPE in Košarkarske zveze Slove- nije. Pred testiranjem so starši oz. skrbniki igralk (merjenk) podpisali formalo so- glasje o sodelovanju. Vse igralke so bile zdrave in brez poškodb. V raziskavi je bila uporabljena baterija 23 standardnih morfoloških mer, tj. poka- zateljev vzdožnih in prečnih razsežno- sti, obsegov ter maščobnega tkiva. Na osnovi teh smo izračunali 7 morfoloških indeksov, in sicer vse tri komponente so- matotipa, % kostne, maščobne in mišič- ne mase (po Mateigki) ter indeks telesne teže. Podatke smo obdelali s statističnim pro- gramskim paketom SPSS 19.0 za Win- dows. Za celoten vzorec merjenk smo izračunali naslednje podatke opisne statistike: srednjo vrednost, standardni odklon, standardno napako, minimalni in maksimalni rezultat. Za ugotavljanje razlik med skupinama košarkaric smo uporabili t-test za neodvisne vzorce. Testiranje sta- tistične značilnosti razlik smo ugotavljali na ravni 5-odstotnega tveganja. Tabela 1. Starost merjenk po divizijah in igralnim mestih. Igr. mesto N Mean Std. Dev. Std. Error Min. Max. starost (leta) A divizija B 11 14,82 ,405 ,122 14 15 K 13 14,69 ,480 ,133 14 15 C 11 14,73 ,467 ,141 14 15 Skupaj 35 14,74 ,443 ,075 14 15 starost (leta) SLO B 14 14,86 ,363 ,097 14 15 K 8 14,88 ,354 ,125 14 15 C 5 14,80 ,447 ,200 14 15 Skupaj 27 14,85 ,362 ,070 14 15 Legenda: B – branilka; K – krilo, C – center. 82 Rezultati in razprava „ Najprej smo za celoten vzorec merjenk ugotavljali osnovne morfološke zna- čilnosti, nato pa preverili, ali obstajajo razlike med košarkaricami A divizije in slovenskimi košarkaricami v celoti in po posameznih igralnih mestih. Kar se tiče osnovnih morfoloških značil- nosti izbranih košarkaric, lahko rečemo, da slednje glede na splošno populacijo izstopajo predvsem, kar se tiče telesne višine in teže, v ostalih telesnih merah pa odstopanja od splošne populacije niso tako velika. Glede na to, da smo za raz- iskavo izbrali ozko selekcioniran vzorec najkakovostnejših košarkaric te starostne kategorije, nas ne preseneča, da so iz- brane košarkarice v povprečju kar 10 cm višje in 6 kg težje od enako starih deklet splošne populacije v Sloveniji (Starc, Strel in Kovač, 2010). Če jih primerjamo s splo- šno populacijo oz. podatki, ki jih navaja Tomazo – Ravnik (1994), lahko rečemo, da so izbrane košarkarice nadpovprečno ek- tomorfne ter podpovprečno endomorf- ne in mezomorfne. Preseneča razmero- ma visok odstotek maščobnega tkiva, ki je na ravni splošne populacije ne glede na to, da smo v raziskavi izbrali vzorec ozko selekcioniranih vrhunskih mladih športnic (Tomazo – Ravnik, 1994; Starc, Strel in Kovač, 2010). V nadaljevanju smo primerjali rezultate igralk A divizije in slovenskih igralk ter ugotavljali morebitne razlike med njimi (tabela 4). Primerjava rezultatov obeh skupin igralk pokaže, da so igralke divizije A statistič- no značilno višje in težje od najboljših slovenskih igralk. Če primerjamo soma- totipe, lahko ugotovimo veliko mero po- dobnosti med obema skupinama igralk in to v vseh treh komponentah. Dokaj iz- enačene vrednosti lahko zasledimo tudi v ostalih spremenljivkah, z izjemo spre- menljivke AMAS (odstotek maščobnega tkiva po metodi Mateigke), kjer dosegajo višje vrednosti igralke divizije A ne glede na to, da so sicer igralno uspešnejše (raz- like sicer niso statistično značilne). V od- stotku kostnega in mišičnega tkiva dose- gajo obe skupini mladih košarkaric zelo izenačene vrednosti. Razlike med obema skupinama igralk lahko analiziramo tudi na grafu, ki prikazuje standardizirane Z vrednosti (slika 1). V nadaljevanju smo razlike med igralkami A divizije in slovenskimi igralkami analizi- rali bolj podrobno, in sicer za vsako igral- no mesto posebej. Najboljše slovenske košarkarice, ki smo jih zajeli v vzorec, so sicer v poprečju viš- je od tistih, ki so bile predmet nekaterih predhodnih raziskav (Erčulj, 1996; Erčulj in Bračič, 2007; Erčulj in Bračič, 2009a), Tabela 2. Opis vzorca spremenljivk morfloških mer in indeksov.* ŠIFRA antropometrična mera/razsežnost AKGB kožna guba nadlakti (biceps) (mm) AKGN kožna guba nadlakti (tricepsa) (mm) AKGH kožna guba hrbta (mm) AKGM kožna guba meč (mm) AKGP kožna guba podlakti (mm) AKGPR prsna kožna guba (mm) AKGS kožna guba stegna (mm) AKGSI kožna guba suprailiakalna (mm) AKGT kožna guba trebuha (mm) AOML obseg meč (cm) AONL obseg nadlakti (cm) AONMAXL obseg nadlakti max. (cm) AOPL obseg podlakti (cm) AOSL obseg stegna (cm) AOSLSR obseg stegna srednji (cm) APKOLL premer kolena (stegnenice) (cm) APKOML premer komolca (nadlaktnice) (cm) APSSL premer skočnega sklepa (cm) APZL premer zapestja (cm) ASM širina medenice (cm) ASR širina ramen (cm) AV telesna višina (cm) AT telesna masa (kg) EKTO ektomorfna kompononenta somatotipa ENDO endomorfna komponenta somatotipa MEZO mezomorfna komponenta somatotipa AKOS % kostne mase (Matiegka) (%) AMAS % maščobne mase (Mateigka) (%) AMIS % mišične mase (Mateigka) (%) BMI indeks telesne teže (kg/m2) * kožne gube, obsegi ter premeri rok in nog so merjenji na levi strani/okončini. Tabela 3. Opisna statistika za celoten vzorec merjenk. Min. Max. Mean Std. Error Std. Dev. AV 160,6 191,0 174,961 1,0521 8,2840 AT 46,8 87,5 64,529 1,2073 9,5062 BMI 16,8 26,5 21,063 ,2782 2,0817 AEKTO ,9 6,3 3,452 ,1392 1,0963 AENDO 1,9 6,4 3,619 ,1126 ,8865 AMEZO ,8 5,9 2,882 ,1270 ,9999 AMAS 9,7 38,1 22,152 ,7180 5,6535 AMIS 36,8 47,1 41,740 ,3075 2,4216 AKOS 13,0 19,3 15,700 ,1556 1,2251 raziskovalna dejavnost 83 kljub temu pa zaostajajo v telesni višini za košarkaricami A divizije in to na vseh treh igralnih mestih (v povprečju od 1.1 do 3.2. cm). Če so bile razlike v telesni vi- šini statistično značilne, ko smo primerjali obe skupini v celoti, pa temu ni več tako, ko primerjamo obe skupini igralk po igral- nih mestih. Pri analizi po igralnih mestih tudi sicer ne zasledimo veliko razlik, ki bi bile statistično značilne, kljub temu da so v nekaterih spremenljivkah pojavljajo kar precejšnje razlike v povprečnih vredno- stih. Te so po našem mnenju kljub vsemu pomembne in jih je potrebno upoštevati pri interpretaciji rezultatov. Za branilke lahko tako ugotovimo po- membne razlike v povprečnih vrednosti, kar se tiče telesne višine in teže, poleg tega pa pri slovenskih branilkah lahko zaznamo nekoliko bolj ektomorfno in manj mezomorfno telesno konstituci- jo, kot pri branilkah A divizije. Branilke A divizije imajo tudi nekoliko višji odstotek maščobnega tkiva, slovenske branilke pa nekoliko višji odstotek mišičnega tkiva. Krilne igralke so sicer v vseh treh kompo- nentah somatotipa zelo izenačene, kljub temu pa razen v telesni višini in teži zasle- dimo nekoliko večje razlike tudi v odstot- ku maščobnega tkiva in mišične mase. Pri slednji igralke A divizije dosegajo celo statistično značilno višje vrednosti. Glede na rezultate v tabeli 7 bi lahko skle- pali, da so slovenski centri bolj »atletsko« grajeni, saj imajo precej bolj poudarjeno mezomorfno komponento in precej višji odstotek mišičnega tkiva, kot igralke A divizije. Veliko višje vrednosti ektomorf- ne komponente pri najboljših evropskih košarkaricah bi morda lahko nakazovale tudi to, da slednje zaostajajo v telesnem oz. biološkem razvoje glede na naše ko- šarkarice. Temu v prid govori tudi višji odstotek maščobnega tkiva pri košarka- ricah A divizije. Povečan delež maščob- nega tkiva je namreč ena od telesnih sprememb, ki so značilne za hiter telesni razvoj deklet v fazi pubertete (Cumming in sod., 2007). Raziskovalci na tem podro- čju ugotavljajo, da je za uspešne mlade športnike in športnice, stare od 11 do 16 let, značilen hiter telesni razvoj (tako skeletni kot spolni) (Malina, Bouchard in Bar-Or, 2004), ter da sistematični trening povzroči specifične spremembe in razli- ke med različnimi skupinami športnikov šele po tem obdobju oz. po končanem obdobju rasti in razvoja (Bravničar, 1988). Glede na to bi morda lahko sklepali, da se Tabela 4. Opisna statistika in razlike med igralkami A divizije in Slovenije. Mean Std. Dev. Std. Error t* Sig.* AV A div 177,254 7,7694 1,3133 2,596 ,012SLO 171,989 8,1125 1,5613 AT A div 66,891 8,4268 1,4244 2,305 ,025SLO 61,467 10,0949 1,9428 BMI A div 21,263 2,1723 ,3672 ,929 ,357SLO 20,729 1,9257 ,4202 AEKTO A div 3,466 1,2127 ,2050 ,114 ,909SLO 3,433 ,9467 ,1822 AENDO A div 3,623 ,8589 ,1452 ,035 ,972SLO 3,615 ,9376 ,1804 AMEZO A div 2,849 1,0774 ,1821 -,300 ,765SLO 2,926 ,9079 ,1747 AKOS A div 15,771 1,3475 ,2278 ,520 ,605SLO 15,607 1,0637 ,2047 AMAS A div 22,963 4,8149 ,8139 1,293 ,201SLO 21,100 6,5297 1,2566 AMIS A div 41,497 2,4898 ,4209 -,899 ,372SLO 42,056 2,3385 ,4501 * t-test za neodvisne vzorce Tabela 5. Opisna statistika in razlike med branilkami A divizije in Slovenije. Mean Std. Dev. Std. Error t* Sig.* AV A div 169,491 6,9909 2,1078 1,438 ,164SLO 166,414 3,5075 ,9374 AT A div 61,464 7,1598 2,1588 2,536 ,018SLO 55,107 5,3891 1,4403 BMI A div 21,373 2,2808 ,6877 1,160 ,260SLO 20,310 1,8717 ,5919 AEKTO A div 2,945 1,2754 ,3846 -1,209 ,239SLO 3,479 ,9316 ,2490 AENDO A div 3,582 ,8976 ,2706 ,882 ,387SLO 3,279 ,8173 ,2184 AMEZO A div 3,500 1,1234 ,3387 1,536 ,138SLO 2,871 ,9244 ,2471 AKOS A div 15,791 1,1175 ,3370 ,647 ,524SLO 15,479 1,2559 ,3356 AMAS A div 22,491 3,8891 1,1726 2,025 ,055SLO 18,464 5,6078 1,4987 AMIS A div 41,236 2,3110 ,6968 -1,298 ,207SLO 42,414 2,2073 ,5899 * t-test za neodvisne vzorce Slika 1. Primerjava med košarkaricami A divizije in Slovenije v Z vrednostih. 84 pri slovenskih košarkaricah faza hitrega telesnega razvoja že zaključuje, medtem ko pri košarkaricah A divizije ta še traja. Zaključek „ Sklenemo lahko z ugotovitvijo, da se tudi v tej raziskavi potrjuje ugotovitev, da je v prostoru morfoloških razsežnosti telesna višina tista razsežnost, ki najbolj očitno diferencira igralno bolj uspešne od manj uspešnih košarkaric. Podobno sta ugotovila Erčulj in Bračič že v neka- terih predhodnih raziskavah (Erčulj in Bračič, 2010; Erčulj in Bračič, 2011), ko sta primerjala košarkarice različnih divizij oz. kakovostnih skupin med seboj. Rečemo lahko, da so slovenske košarkarice, ki jih je zajel vzorec te raziskave, nekoliko višje od predhodnih generacij in po tej plati manj zaostajajo za svojimi vrstnicami iz košarkarsko najbolj uspešnih evropskih držav, kot so v preteklosti (Erčulj in Bračič, 2007; Erčulj in Bračič, 2009a). Glede na to, da je telesna višina pomemben dejavnik uspešnosti igranja košarke, je to vsekakor pozitivno z vidika možnosti doseganja boljših rezultatov slovenskih košarkaric. Pod predpostavko, da naše najboljše mlade košarkarice ne zaostajajo veliko za najboljšimi tujimi košarkaricami v gi- balnih sposobnostih (delno to potrjujejo tudi že omenjene predhodne raziskave), lahko rečemo, da je doseganje boljših rezultatov naših košarkaric odvisno pred- vsem od specialne tehnično-taktične priprave. Vse to bi lahko pomenilo, da imajo trenutne generacije naših mladih košarkaric boljše možnosti za doseganje dobrih rezultatov in preboj v najkakovo- stnejšo skupino evropskih reprezentanc. Glede na nekatere uspehe naših mladih košarkaric, ki so jih dosegle v zadnjem času, lahko rečemo, da se to tudi že po- trjuje v praksi. Zahvala Raziskava je nastala v okviru razisko- valnega programa Kineziologija mo- nostrukturnih, polistrukturnih in kon- vencionalnih športov pod vodstvom dr. Milana Čoha. Avtorja članka se za sodelovanje zahvaljujeva mednarodni košarkarski organizaciji FIBA EUROPE in Košarkarski zvezi Slovenije, kakor tudi vsem merjenkam in njihovim trener- jem. Literatura Bale, P. (1986). A review of the physique and 1. performance qualities characteristic of ga- mes players in specific positions on the field play. The Journal of Sports Medicine and Physi- cal Fitness, 26 (2), 109–122. Bale, P. (1991). Anthropometric, body compo-2. sition and performance variables of young elite female basketball players. The Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, 31 (2), 173–177. Bravničar, M. (1988). 3. Nekatere skupne in po- sebne lastnosti športnikov v izbranih športnih igrah. Doktorska disertacija, Ljubljana: Uni- verza Edvarda Kardelja, Fakulteta za telesno kulturo. Carter, J. E. L., Ackland, T. R., Kerr, D. A. in Sta-4. pff A. B. (2005). Somatotype and size of elite female basketball players. Journal of Sports Sciences, 23 (10), 1057–1063. Cumming, S. P., Standage, M., Gillison, F., in 5. Malina R. M. (2008). Sex Differences in Exerci- se Behavior During Adolescence: Is Biologi- cal Maturation a Confounding Factor? Jour- nal of Adolescent Health, 42 (5), 480–485. Dežman, B. (1988). 6. Določanje homogenih sku- pin na osnovi nekaterih antropometričnih in motoričnih razsežnosti pri mladih košarkarjih. Doktorska disertacija, Ljubljana: Fakulteta za telesno kulturo. Dežman, B., Trninić, S. in Dizdar, D. (2001). 7. Expert model of decision-making system for efficient orientation of basketball players to positions and roles in the game - empirical verification. Collegium antropologicum, 25 (1), 141–152. Erčulj, F. in Dežman, B. (1995). Unterschie-8. dliche anthropometrische und motorische Tabela 6. Opisna statistika in razlike med krilnimi igralkami A divizije in Slovenije. Mean Std. Dev. Std. Error t* Sig.* AV A div 178,185 4,4794 1,2424 1,225 ,236SLO 174,988 7,5641 2,6743 AT A div 66,008 6,1174 1,6967 1,260 ,223SLO 62,613 5,7791 2,0432 BMI A div 20,808 1,9474 ,5401 ,453 ,656SLO 20,450 1,3753 ,4862 AEKTO A div 3,754 1,1450 ,3176 ,086 ,932SLO 3,713 ,9280 ,3281 AENDO A div 3,608 ,7868 ,2182 -,582 ,568SLO 3,800 ,6392 ,2260 AMEZO A div 2,669 ,9827 ,2725 -,131 ,897SLO 2,725 ,8892 ,3144 AKOS A div 15,662 1,1229 ,3114 -,691 ,498SLO 15,963 ,6209 ,2195 AMAS A div 21,846 4,5550 1,2633 -1,336 ,197SLO 24,700 5,0763 1,7947 AMIS A div 42,815 2,3540 ,6529 2,199 ,040SLO 40,788 1,3882 ,4908 * t-test za neodvisne vzorce Tabela 7: Opisna statistika in razlike med centri A divizije in Slovenije. Mean Std. Dev. Std. Error t* Sig.* AV A div 183,918 4,0017 1,2066 ,524 ,609SLO 182,800 3,8503 1,7219 AT A div 73,364 8,1095 2,4451 -,974 ,347SLO 77,440 6,8156 3,0480 BMI A div 21,691 2,4098 ,7266 -,740 ,473SLO 22,867 2,5794 1,4892 AEKTO A div 3,645 1,1656 ,3515 1,311 ,211SLO 2,860 ,9607 ,4297 AENDO A div 3,682 ,9765 ,2944 -,975 ,346SLO 4,260 1,3576 ,6071 AMEZO A div 2,409 ,8972 ,2705 -2,041 ,061SLO 3,400 ,9083 ,4062 AKOS A div 15,882 1,8389 ,5545 ,538 ,599SLO 15,400 1,0909 ,4879 AMAS A div 24,755 5,7797 1,7426 ,558 ,586SLO 22,720 8,7365 3,9071 AMIS A div 40,200 2,2140 ,6676 -2,056 ,059SLO 43,080 3,3708 1,5074 * t-test za neodvisne vzorce raziskovalna dejavnost 85 Dimensionen bei 13- und 14- jährigen Ba- sketballspielerinnen, die auf verschiedenen Spielpositionen spielen. V Proceedings of an international conference on science in sports team games (str. 216–223). Biala Podlaska: In- stytut Wychowania Fizycznego i Sportu. Erčulj, F. (1996). 9. Ovrednotenje modela eksper- tnega sistema potencialne in tekmovalne uspe- šnosti mladih košarkaric. Magistrska naloga, Ljubljana: Fakulteta za šport. Erčulj, F. (1998). 10. Morfološko-motorični poten- cial in igralna učinkovitost mladih košarkarskih reprezentanc Slovenije. Doktorska disertacija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Erčulj, F. in Bračič, M. (2007). Differences in 11. the level of development of basic motor abi- lities between young foreign and Slovenian female basketball players. Kalokagathia, 47 (3-4), 77–89. Erčulj, F. in Bračič, M. (2009a). Differences in 12. the development of the motor abilities of young elite European and Slovenian female basketball players. Kinesiologia Slovenica, 15 (1), 24–32. Erčulj, F. in Bračič, M. (2009b). Anthropome-13. tric characteristics of elite young European female basketball players. V: I. Juhas in V. Ko- privica (ur.), Međunarodna naučna konferenci- ja Teorijski, metodološki i metodički aspekti tak- mičenja i pripreme sportista: zbornik apstrakta (str. 64). Beograd: Fakultet sporta i fizičkog vaspitanja. Erčulj, F. in Bračič, M. (2010). Morfološke zna-14. čilnosti košarkaric, starih 14 in 15 let, ki na- stopajo v skupinah A in B evropskega prven- stva. Šport, 58b(1-2), 63–67. Erčulj, F. in Bračič, M. (2011). Comparison of 15. the morphological profiles of young euro- pean female basketball players from diffe- rent competitive levels. Physical Culture… Jeličić, M., Sekulić, D. in Marinović, M. (2002). 16. Anthroptimetric characteristics of high level European junior basketball players. Collegi- um antropologicum, 26 Suppl: 69–76. Karpowicz, K. (2006). Interrelation of selec-17. ted factors determining the effectiveness of training in young basketball players. Human Movement, 7(2), 130–146. LaMonte, M. J., McKinney, J. T., Quinn, S. M. 18. in sod. (1999). Comparison of Physical and Physiological Variables for Female College Basketball Players. Journal of Strength and Conditioning Research, 13 (3), 264–270. Malina, R. M., Bouchard, C. in Bar-Or, O. (2004). 19. Growth, Maturation, and Physical Activity, Hu- man Kinetics, Champaign, IL. Ostojić, S. M., Mazić, S. in Dikić, N. (2006). Pro-20. filing in basketball: physical and physiologi- cal characteristics of elite players. Journal of Strength and Conditioning Research. 20(4), 740–744. Piechaczek, H. (1990). Body structure of male 21. and female basketball players. Biology of Sport, 7, 273–285. Starc, G., Strel, J. in Kovač, M. (2010). 22. Telesni in gibalni razvoj slovenskih otrok in mladine v številkah. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fa- kulteta za šport. Tomazo – Ravnik, T. (1994). 23. Sestava telesa in človekov somatotip v juvenilnem obdobju. Doktorska disertacija, Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo. Trninić, S., Dizdar, D. in Fressl, Z.J. (1999). 24. Analysis of differences between guards, for- wards and centres based on some anthro- pometric characteristics and indicators of playing performance in basketball. Kinesiolo- gy, 31 (1), 29–36. dr. Frane Erčulj, izr. prof., prof. šp.vzg Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za košarko e-naslov: frane.erculj@fsp.uni-lj.si 86 Is acclimatization more important than training effects during high-altitude alpinist expedition? Abstract Four mountain climbers (age: 45±8 yrs; BW: 75±10 kg; BH: 171±29 cm) were studied prior to and 1 mo after high altitude (8032 m) alpinist expedition. The aim of the study was to ascertainpossible enhancement of acclimatization and/or endurance perform- ance due to living at high altitude and activities during expedition. The results showed a clear acclimatization effect observed on differences in arterial oxygen saturation (SaO 2 ). SaO 2 enhanced form 89±1 (PRE-HYP) to 91±1 % (P< 0.05) (POST-HYP) during similar reference intensity (RO) in hypoxic conditions. Additionally SaO 2 showed a clear tendency for increasing also during rest- ing in hypoxic conditions. Living and climbing reduced body weight of climbers from 75±10 (PRE) to 67± 9 kg (POST) (P< 0.01). It can be concluded that high altitude alpinist expedition increase acclimatization of alpinists but not influenced their performance significantly. Therefore, the successfulness of acclimatization seems more important because alpinists should improved it during expedition. Keywords: normoxia, hypoxia, high-altitude, climbing, training effect. Anton Ušaj, Nejc Kapus, Boro Štrumbelj in Stojan Burnik Ali je aklimatizacija bolj pomembna od vadbenih učinkov pri alpinistih na odpravah v visokih gorstvih? Izleček Štirje alpinisti (starost: 45±8 let, tel. masa: 75±10 kg, tel. višina: 171±29 cm) so opravili testiranje v normoksičnih (NOR) in hipoksičnih (HIP) pogojih z namenom, da bi ugotovili morebitne aklimati- zacijske in/ali vadbene učinke na alpinistični od- pravi v visoka gorstva (8032 m). Rezultati kažejo jasno aklimatizacijo vseh alpinistov. Pri intenziv- nosti referenčne obremenitve (RO) se je saturaci- ja arterijske krvi s kisikom (SaO2) povečala z 89±1 (HIP-PREJ) na 91±1 % (HIP-PO) (P< 0.05). Tudi v mirovanju v hipoksičnih okoliščinah se kaže po- doben, toda manj izražen pojav. Bivanje in vse ak- tivnosti alpinistov so povzročile znižanje telesne mase s 75±10 kg (PREJ) na 67±9 kg (PO) (P<=.01). Lahko zaključimo, da je alpinistična odprava v vi- soke gore učinkovala na aklimatizacijo alpinistov, ni pa spremenila njihove vzdržljivosti. Torej je uspešnost aklimatizacije bolj pomembna, saj jo morajo alpinisti doseči pred ciljnim vzponom. Ključne besede:normokija, hipoksija, visoke gore, plezanje, učinki vadbe. raziskovalna dejavnost 87 Uvod „ Za alpinizem v visokih gorah so značil- nivedno bolj zahtevni vzponi na višinah nad 5000 m. Pri tem je velikokrat dose- ganje vrha gore manj pomemben cilj, medtem ko je najpomembnejši cilj pre- plezati čim težjo, še nepreplezano smer. Pri opazovanju alpinistov, ki zmorejo takšne podvige, je bilo ugotovljeno, da tudi vrhunski alpinisti, po svojih vzdržlji- vostnih kazalcih, predvsem aerobne pre- snove, ne presegajo meja netreniranih v normoksičnih pogojih (Hoppeler in Vogt, 2003). Čeprav je obremenitev med pleza- njem v visokih gorah dolgotrajna, pa gle- de na svojo nizko intenzivnost obreme- nitve morebiti ne predstavlja dovolj velik dražljaj za izražene prilagoditve. Napor je med plezanjem v takšnih okoliščinah blizu največjega možnega (Hornbein in Schoen, 2001). Aerobna moč (Vo2max) se na takšnih višinah namreč znatno zni- ža in alpinist že med plezanjem doseže zgornjo mejo svojih aerobnih zmoglji- vosti (Astrandetal., 2003). Če je to tako, potem se lahko vprašamo, zakaj ni pri- čakovanih prilagoditev pri vrhunskih plezalcih. Odgovor smo poskusili iskati v morebitni boljši aklimatizaciji alpinistov, ki plezajo v visokih gorah. Preveriti smo želeli hipotezo, ki predvideva, da je do- bra aklimatizacija, manj pa vzdržljivost, tisti dejavnik, ki je pri kvalitetnih alpini- stih pomembnejši za doseganje že ome- njenih ciljev. Kakršen koli napor v visokih gorah je namreč nemogoč brez aklima- tizacije. Vzdržljivost, ki vsekakor ne more biti nizka, pa alpinist pridobi z vzponom do baznega tabora (običajno na višinah okrog 5000 m) in aklimatizacijskimi aktiv- nostmi pri postavljanju višinskih taborov. Večjo vzdržljivost morebiti sploh ne po- trebuje, saj napornost plezanja uravnava ves čas »po občutku utrujenosti«, pleza- nje pa lahko prekinja z odmori. Torej je bil cilj naloge ugotoviti, ali obstajajo razlike v kazalcih aklimatizacije in vzdržljivosti pred in po odpravi v visoke gore. Učin- ke vadbe smo opazovali v pogojih nizke nadmorske višine (normoksija). Učinke aklimatizacije posebej, pa tudi skupaj z učinki vadbe, smoopazovali v hipoksič- nih pogojih testiranja. Metode „ V raziskavi so prostovoljno sodelovali štirje izkušeni alpinisti (starost 45±8 let, telesna masa 75±5 kg in telesna višina 171±9 cm). Poskus je odobrila Nacionalna etična komisija za medicinska vprašanja. Vsi alpinisti so dosegli vrh GasherbrumaII (8032 m) isti dan, brez dodatnega vdiha- vanja kisika. Vsak alpinist je opravil 4 teste na cikler- gometru 818E Ergomedic (Monark, Šved- ska). Teden dni pred odhodom so vsi al- pinisti opravili večstopenjski test, in sicer v pogojih normobaričnehipoksije (FiO 2 = 0.15) (PRED-HIP), po prespani noči v teh pogojih. V ta namen so alpinisti bivali v »dušikovi hiši« (Slika 1). Večstopenjski test je začel pri 60 W. Obremenitev se je po- večeval vsake 4 min za 40 W do pojava utrujenosti. Največja dosežena obreme- nitev je definirana kot »referenčna obre- menitev« (RO).To je bila končna obre- menitev tudi pri nadaljnjih testiranjih. Po dveh dneh so alpinisti opravili tudi drugo testiranje do intenzivnosti RO, to- krat v normoksičnih pogojih (PRED-NOR) (običajna nadmorska lega) (Slika 1). Tretji test so alpinisti opravili po približno štirih tednih od dneva, ko so dosegli vrh Ga- sherbrum-a II. To je bila ponovitev prve- ga testa (PO-HIP), zopet po prespani noči v pogojih normobaričnehipoksije. Četrti test je bila ponovitev drugega testa (PO- NOR), opravljen dva dni po tretjem testi- ranju. Slika 1. Testiranje na ciklergometru v pogojih normoksije (NOR, levo) in hipoksije (HYP, desno). Faza vzpenjanja na goro je trajala pribli- žno 1 mesec. V začetku so se alpinisti povzpeli do baznega tabora na 5100 m. V naslednjih 3 tednih so se aklimatizirali s pomočjo vzponov in sestopov pri posta- vitvi višinskih taborov. Vrh je bil dosežen brez vdihavanja dodatnega kisika. Sestop je obsegal 10 dni hoje z dodatnimi lažjimi alpinističnimi vzponi v bližini. Zadnja dva tedna so pretežno počivali, brez redne vadbe, do zadnjih dveh testiranj. Skozi vsa testiranja je bila merjena ven- tilacija (V E ) s pomočjo pneumotahografa (Biopac, Goleta). Arterializirana kapilar- na kri (60-80 µl) je bila odvzeta iz hipe- remičneušesne mečice. Opravljena so merjenje pH, PO 2 in PCO 2 s pomočjo ABL 5 plinskega analizatorja (Radiometer, Co- penhagen). Vsebnost laktata v krvi ([LA]) (10µl) je bila merjena s pomočjolaborato- riskega fotometra LP40 (dr Lange, Nem- čija). Arterijska saturacija s kisikom je bila merjena s pomočjo pulznega oksimetra- TrueSatPulseOxymeter (Patex-Ohmeda, Lousville). Frekvenca srca je bila merjena z merilci srčne frekvence Vantage NV (Po- lar, Oulu). Iz podatkov testa so izračunani laktatni prag (LP) in Ventilacijski prag (VP). LP je določen s pomočjo »log-log« metode (Beaveretal,1985; Ušaj in Starc, 1996). VP je določen s presečiščem dveh premic, ki se najbolje prilegata položnejšemu in strmejšemu delu v diagramu odvisnosti VE od P. Primerjava morebitnih razlik med po- sameznimi vrednostmi kazalcev v mi- rovanju in pri intenzivnosti RO je bila s pomočjo opazovanja številčnih vredno- sti kazalcev, saj je šlo za štiri alpiniste. Namen te primerjave je bilo opazovanje skladnosti ali različnosti v spremembah. Poleg tega so bile razlike opazovane s t-testom med vrednostmi kazalcev pred (PRED) in po (PO) odpravi, bodisi v nor- moksičnih (NOR) ali hipoksičnih (HIP) po- gojih testiranja. Rezultati „ Vrednosti v mirovanju. Telesna masa (TM) je pred odpravo znašala 75±10 kg. Po odpravi je bila TM nižja (P<0.01), saj je znašala 67±9 kg. Znižanje je bilo izraže- no pri vsakem od alpinistov. SaO 2 se ni spremenila v normoksičnih pogojih. V hipoksičnih pogojih se je pri vsakem po- večala, kar je znak uspešne aklimatizacije. 88 Kljub temu da razlike niso statistično zna- čilne (to pripisujemo majhnemu vzorcu) (P<0.09) (Preglednica 1), smatramo po- jav za pomemben.Vrednosti PO 2 se niso spremenile. FS ne kaže nobenih nobenih razlik tako pri posameznikih, kot tudi ne pri primerjavi skupine v različnih okoliši- nah (Preglednica 1). V E se je znižala tako v normoksičnih, kot tudi hipoksičnih po- gojih (Preglednica 1). Spremembe pote- kajo istosmerno pri vseh alpinistih. Kazalci aklimatizacije med naporom, pri intenzivnosti RO. Alpinisti so med inten- zivnostjo RO in v normoksičnih pogojih (NOR) testiranja dosegli pričakovano po- dobne rezultate SaO 2 (Preglednica 2). V pogojih hipoksije (HIP), se je sprva bolj izražena sprememba SaO 2 zmanjšala, torej je bila hipoksija manj izražena (Pre- glednica 2). Spremembe so bile skladne pri vseh posameznikih. Visokogorska od- prava po predvidevanjih ni učinkovala na PO 2 (Preglednica 2). Preglednica 2: Visokogorska alpinistična odprava učinkuje na aklimatizacijo. Vrednosti so aritmetična sredina ± SD, in sicer med RO. SaO2 (%) PO2 (kPa) PRED - NOR 96 ± 1 10.7 ± 0.5 PO - NOR 95 ± 1 11.0 ± 1.2 PRED – HIP 89 ± 1 8.3 ± 0.3 PO - HIP 91 ± 1 * 8.5 ± 0.5 * P< 0.05 (primerjava med vrednostmi pred in po odpravi). Vrednosti kazalcev vzdržljivosti v normo- ksičnih in hipoksičnih pogojih testiranja. Obremenitvi LP in VP se nista spremenili zaradi odprave v normoksičnih pogojih testiranja (Preglednica 3). Spremembe posameznikovih rezultatov kažejo neiz- raženost. Smeri sprememb niso podob- ne. Tudi [LA] in V E , ki ju določata LP in VP, ne kažeta značilnih sprememb (Pregle- dnica 3). Pri posameznikih ni opaziti skla- dnih sprememb. [LA] RO in FS RO ne kažeta spremenjenih vrednosti zaradi učinov odprave (Preglednica 3). Posamezni re- zultati kažejo povečanje [LA] RO pri 3 od 4 alpinistov. Različno pase je V ERO povečala (P< 0.05) (Preglednica 3). Iz navedenega je mogoče oceniti, da gre pri testiranju v normoksičnih pogojih za ohranjajnje vzdržljivosti. Podobno lahko trdimo, če primerjamo vrednosti kazalcev [LA] RO in FS RO v hipoksičnih pogojih testiranja. Ponovno se V ERO poveča (P< 0.05) (Pre- glednica 3). Tudi v hipoksičnih pogojih ni bilo mogoče potrditi učinkov vadbe, niti aklimatizacije. Edini jasen učinek je mogoče zopet opaziti na V E RO . Tega pa želimo pojasniti v nadaljevanju. Zmanjšanje telesne mase, ki smo ga ugotovili kot enega od učinkov odprave, povzroča, da se relativna obremenitev, izražena glede na enoto telesne mase, poveča. Torej se tudi napor pri enaki obremenitvi RO poveča in posledično morebiti povzroči takšne učinke, ki zama- skirajo morebitne učinke na vzdržljivost. Zato je bila opravljena še ena primerjava, tokrat pri enaki relativni obremenitvi RO (Preglednica 4). Ugotoviti je mogoče, da [LA] RO in FS RO ka- žeta nekoliko bolj poudarjeno smer zni- žanja vrednosti, predvsem pri testiranju v hipoksičnih pogojih (PO-HIP). Toda raz- like niso statistično značilne, kljub temu da gre za absolutno nižjo obremenitev (Preglednica 4). Različno od tega pa se spreminjajo vrednosti V E RO . Razlike pred in po odpravi izginejo (Preglednica 4). Torej s temi rezultati ne moremo potrditi učinkov vadbe ali aklimatizacije. Dejanske spremembe V E nastanejo tako zaradi akli- matizacije, kot tudi vzdržljivostne vadbe. Smeri obeh sprememb si nasprotujejo, zato ni mogoče ločiti enega ali drugega učinka. Razprava „ Na zastavljeno vprašanje v naslovu : “Ali je dobra aklimatizacija bolj pomembna od dodatne vadbe vzdržljivosti pri alpinistih na odpravah v visoka gorstva?” lahko od- govorimo z DA. Pri tem se seveda zave- damo, da aklimatizacija pred odhodom na odpravo še ni bila prisotna in da je bil nivo plezalskih zmogljivosti in veščin pred odhodom visok. Alpinisti se namreč na odprave pripravljajo, posebej v ple- zalnem smislu, pa tudi s povečevanjem svojih temeljnih sposobnosti. Alpinisti, ki nameravajo plezati v visokih gorstvih, imajo za seboj več let plezalnih izkušenj, to je specifične vadbe. Alpinisti se na vi- sokogorskih odpravah ne aklimatizirajo že pred samim odhodom (predaklimati- zacija), temveč aklimatizacijo opravijo ob vzpenjanju do baznih taborov (običajno na višinah okrog 5000–6000 m v Hima- laji), z vzponi in sestopi na bližnje ciljne vrhove ter postavitvijo višinskih taborov. Ob tem doživljajo spremembe svojega Preglednica 1: Primerjava kazalcev v mirovanju (sedenje na ciklergometru, pred testira- njem). SaO2 (%) Po2 (kPa) FS (u/min) Ve (l/min) PRED - NOR 95±2 10.8±2 72±10 18±2 PO - NOR 97±1 12.2±2 73±7 12±2 * PRED – HIP 93±1 9.0±0.3 75±8 22±5 PO - HIP 95±1 9.6±1.0 72±8 14±4 * * P< 0.05 (primerjava med vrednostmi pred in po odpravi). Preglednica 3: Visokogorska odprava ne učinkuje na nekatere kazalce vzdržljivosti pri intenzivnosti LP in VP in RO, nekatere pa spremeni. LP (W) VP (W) LALP (mmol/l) VEVP (l/min) [LA]RO (mmol/l) FSRO (u/min) VERO (l/min) PRED - NOR 146±28 144±36 1.5±0.4 53±10 1.7±0.2 152±19 83±9 PO - NOR 143±13 134±16 1.2±0.4 53±5 2.6±1.0 154±15 104±16* PRED – HIP 124±12 132±5 1.2±0.6 61±3 3.5±1.3 156±21 111±13 PO - HIP 131±40 129±43 1.1±0.3 66±21 2.4±1.1 158±20 135±12* * P< 0.05 (primerjava med vrednostmi pred in po odpravi). Preglednica 4: Visokogorska odprava ne učinkuje na kazalce vzdržljivosti, če so opazo- vani pri podobni relativni intenzivnosti RO. P (W) Pr (W/kg) [LA]RO (mmol/l) FSRO (u/min) VERO (l/min) PRED - NOR 202 ± 29 2.7 ± 0.2 1.7 ± 0.2 152 ± 19 83 ± 9 PO - NOR 175 ±26 2.6 ± 0.2 1.6 ± 0.6 142 ± 16 82 ± 17 PRED – HIP 202 ± 29 2.7 ± 0.2 3.5 ± 1.3 156 ± 21 111 ± 13 PO - HIP 175 ±26 2.6 ± 0.2 1.6 ± 0.5 145 ± 19 105 ± 13 raziskovalna dejavnost 89 organizma. Zelo znana prilagoditev na hipoksijo je povečana eritropoeza, ki se pokaže v povečani vsebnosti hemoglo- bina in eritrocitov v krvi (Groover in Bart- sch, 2001). Posledica je višja saturacijaHb s kisikom v pogojih hipoksije (Groover in Bartsch, 2001). V naši nalogi nismo opa- zovali sprememb v hemokoncentraciji. Prvi značilen odziv ob povišanju nad- morske lege je povečana ventilacija (V E ) (Smith etal., 2001; Ušaj in Burnik, 2009). Ta kompenzacija poizkuša sprostiti dodatne količine CO 2 iz krvi in s tem povzročiti bolj alkalne vrednosti krvi terposledično po- večano vezavo kisika (Smith etal., 2001). V naši nalogi smo opazili povečano V E v pogojih hipoksičnega testiranja. Aklimatizacija na višino je med naporom skušala znižati izražen odziv V E , ki je bil zaznan pred začetkom odprave (Astrand, etal., 2003). Bivanje in plezanje na visokih nadmorskih legah zmanjša apetit, način hranjenja, spremenjeno presnovo oglji- kovih hidratov in maščob terizločanje vode iz organizma (Brooksetal., Schols in Westerterp, 2002). Običajen pojav, ki je posledica naštetih dogajanj, je izguba telesne mase, posebej mišične mase (Bo- yer in Blume, 1984; Schols in Westerterp, 2002; Greenetal., 2001; Hoppeler at al., 2003). V naših opazovanjih se je ta po- jav jasno pokazal. Znižana telesna masa povzroči pri testiranju na ciklergometru relativno večjo obremenitev, zato so ne- katere spremembe, ki so nastala kot akli- matizacija in/ali učinek vadbe, zamaski- rane. V naši nalogi je to povečana VE pri obremenitvi RO. V našem primeru se je aklimatizacijski učinek najbolj izrazil kot povečana SaO 2 med testiranjem v hipo- ksičnih okoliščinah. Vadba alpinistov obsegaveč vidikov: plezalnega (skalno, ledno in kombini- rano plezanje), vse bolj pa se vključuje tudi vadba moči in vzdržljivosti. Posebej za vzdržljivost velja, da gre za specifič- no vzdržljivost v najrazličnejših oblikah plezanja in planinske hoje z bremeni. Te značilnosti alpinistov se ne kažejo v povečani aerobni moči njihovega orga- nizma (Hoppeler et al., 2003). V naši na- logi tega kazalca nismo opazovali. Toda dva kazalca vzdržljivosti: laktatni prag in ventilacijski prag ne kažeta na povečanje vzdržljivosti. Tudi same vrednosti ne od- stopajo od tistih, značilnih za netrenira- ne. Pri razlagi teh rezultatov je potrebno opozoriti na dvoje. Testiranje je potekalo na ciklerometrih in ne pri hoji navkreber z dodatnimi bremeni (naloženimi nahrb- tniki). Zato uporabljen način testiranja (kolesarjenje) morebitini bil najbolj ob- čutljiv način testiranja. Žal se temu nismo mogli izogniti, saj smo ciklergometer lahko prevažali iz laboratorija v “višinsko hišo”, tekoče preproge nebi mogli. Učin- kov vadbe pa po naši presoji morebiti sploh ni bilo. Trditev lahko pojasnimo z zmanjšanjem obremenitve plezalcev. Hitrost njihovega gibanja se je namreč zmanjševala z višino. Pri tem pa je bila intenzivnost napora zaradi višine večja ali vsaj podobna. Največja poraba kisika se namreč z višino zmanjšuje (Hornbein in Schoen 2001). Pri povratku domov, ki je trajal 10 dni, so mišice in celoten or- ganizem drugače in manj obremenjena, kot pri plezanju navzgor. Iz ugotovljene- ga lahko pridemo do zaključka, da tako dodatna vzdržljivostna (pa tudi druga) dodatna vadba sploh ni potrebna, saj je že obstoječa, ki jo alpinisti ob takšnih od- pravah uporabijo, zadostna. Zaključno misel naloge namenjamo ugotovitvi te naloge, da je kvalitetna aklimatizacija ob odpravah v visoke gore najpomembnejši dejavnik uspešnega zaključka. Alpinist, ki bo plezal v visokih gorah, ji mora posvetiti posebno pozor- nost (ob drugih vrstah priprave) morebiti tudi tako, da se predhodno, vsaj delno aklimatizira že pred odhodom na takšno odpravo (predaklimatizacija). Viri „ Astrand P O, Rodahl K, Rahl HA, Strom SB 1. (2003) Textbook of work physiology. Human Kinetics, Champaign, Illinois. pp 441–445. Bales B, Hackney AC, Coyne JT, Shaw E, McA-2. ninch G, Kramer A, Brownsberger R (1993) Mountaineering sojourn: effects on body composition of prolonged exposure to high altitude in a cold environment. Journal of Wilderness Medicine 4: 32–39. Beaver, W.L., Wasserman,K., Whipp, B. (1985). 3. Improved detection of lactate threshold du- ring exercise using log-log transformation. J. Appl. Physiol, 60,472–478. Beidleman B, Muzo SR, Pack PB, Fulco LC, 4. Lyons TP, Haty RW, Cymerman A (1997) Extre- me responses after altitude acclimatization are retained during reintroduction to altitu- de. Medicine and Science in Sports and Exerc 19 (11) 1588–1595. Boyer SJ, and Blume FD (1984) Weight loss 5. and changes in body composition at high altitude.J ApplPhysiol 57(5) 1580–1585. Brooks GA, Butterfield GE, Wolfe RR, Groves 6. BM, Mazzeo RS, Sutton JR, Wolfel EE, Reevs JT (1991). Increased dependence on blood glucose after acclimatization to 4300m.J ApplPhysiol 70 (2); 919–927. Dempsey JA and Forster HV (1982) Mediati-7. on of ventilatory adaptations.Physiological Reviews 62(1) 262–246. Green H J, Sutton J R (2001) The effects of 8. altitude on skeletal muscle. In: High Altitude – An Exploration of Human Adaptation. Ed: Hornbein TH and Schoene RB Marcel De- kkerrInc, New York pp 443–492. Groover RF, Bartsch P (2001) Blood. In: 9. High Altitude – An Exploration of Human Adaptati- on. Ed: Hornbein TH and Schoene RB Marcel DekkerrInc, New York pp 493–523. Hainsworth R, Drinkhill MJ, Rivera Chira 10. (2007). The autonomic nervous system at high altitude.ClinAutonom Res 17: 13–19. Hoppeler H, Vogt M, Weibel ER, Fluck M 11. (2003) Response of skeletal muscle mito- chondria to hypoxia.Experiemntal Physiology 88(1); 109–119. Hornbein T H and Schoen R B (2001) 12. High Altitude – An Exploration of Human Adaptati- on. Ed: Hornbein TH and Schoene RB Marcel DekkerrInc, New York. Roach RC (2000) Cardiovascular regulation 13. during hypoxia. In: Exercise and circulation in health and disease. Ed. Saltin B, Boushel R, Se- cher N, Mitchell J. Human Kinetics, 2000. Schols AMW, Westerterp KR (2002) Hypoxia, 14. nitrogen balance and body weight. Eur J ApplPhy 20, 252–253. Smith CA, Dempsey JA, Hornbein TF (2001) 15. Control of breathing at high altitude. In: High Altitude – An Exploraion of Human Adaptation. Ed: Hornbein TH and Schoene RB Marcel De- kkerrInc, New York, 139–150. Terrados N, Jannsen E, Sylven C, Kaijser L 16. (1990) Is hypoxia a stimulus in synthesis of oxidative enzymes and myoglobin? J ApplPhysiol 68 (6) 2369–2372. Ušaj A, Burnik S (2009). Blood oxygen satura-17. tionand heart rate during exercise, a month after a high – altitude alpinist expedition. Kinesiology, 41(2): 156–163. Ušaj A, Starc V (1996). Blood pH and lactate 18. kinetics in the assessment of running endu- rance.Int. J. Sports Med. 17(1): 34–40. Vogel JA, Harris CW (1967). Cardiopulmo-19. nary response of resting man during early exposure to high altitude.J ApplPhysiol 22(6) 1124–1128. prof. dr. Anton Ušaj, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani – Katedra za športno treniranje e-pošta: anton.usaj@fsp.uni-lj.si 90 Mateja Videmšek, Jože Štihec, Maja Meško, Damir Karpljuk, Jera Zajec Analiza kadrovskih dejavnikov za izvajanje gibalnih/športnih dejavnosti v vrtcu Izvleček Namen raziskave je bil ugotoviti stanje kadro- vskih dejavnikov za izvajanje gibalnih/športnih dejavnosti v vrtcih. Pridobili smo mnenja rav- nateljev o usposobljenosti vzgojiteljev za delo, pogostosti vključevanja vzgojiteljev na semi- narje stalnega strokovnega izpopolnjevanja ter smotrnosti zaposlovanja športnega pedagoga v vrtce. V raziskavo smo vključili 37 naključno izbranih vrtcev iz treh območij Slovenije. Vzorec spremenljivk zajema vprašalnik, ki je vseboval 13 vprašanj o kadrovskih dejavnikih za izvajanje gi- balnih/športnih dejavnosti v vrtcu. Podatke smo obdelali s statističnim paketom SPSS. Izračunali smo frekvence posameznih odgovorov. Statistič- no značilnost razlik smo preverjali z analizo vari- ance na ravni 5-odstotnega tveganja. Ravnatelji menijo, da so njihovi vzgojitelji pre- malo ali le primerno usposobljeni za izvajanje gibalnih/športnih dejavnosti. Več kot polovica vzgojiteljev se samo vsakih nekaj let udeležuje stalnih strokovnih izpopolnjevanj. Kljub temu da 89.2 % ravnateljev meni, da bi bilo zaradi ka- kovosti izvedbe in zagotavljanja večje varnosti v vzgojno-izobraževalnem procesu smiselno za- poslovati športnega pedagoga, ga noben izmed izbranih vrtcev nima zaposlenega niti za več enot vrtcev skupaj. Menimo, da bi morali ravnatelji zaradi zagota- vljanja boljše usposobljenosti vzgojiteljev spod- bujati zaposlene k pogostejšemu vključevanju v programe stalnega strokovnega izpopolnjevanja ter k sistemskemu reševanju zaposlovanja špor- tnega pedagoga z usposobljenostjo za predšol- sko vzgojo za vsaj več enot vrtcev skupaj. Ključne besede: predšolska športna vzgoja, vzgojitelj, športni pedagog z usposobljenostjo za predšolsko vzgojo. raziskovalna dejavnost 91 Analysis of human resource factors in the implementation of motor/sport activities in kindergartens Abstract The study aimed to establish the status of human resource factors in the realisation of motor/sport activities in kindergartens. We acquired headmasters’ opinions about their preschool teachers’ qualifications, the frequency of preschool teachers’ attend- ance at seminars in the framework of continuing expert education programmes as well as the expediency of employing physical education teachers in kindergartens. The study included 37 randomly selected kindergartens from three areas of Slovenia. The sample of variables was included in a questionnaire containing 13 questions on human resource factors involved in the running of motor/sport activities in kindergartens. The data were processed with the SPSS statistical software package. The frequencies of responses were calculated. The statistical significance of the differences was verified by an analysis of variance at a 5% risk level. The headmasters believe their preschool teachers are insufficiently or only adequately qualified to implement motor/sport ac- tivities. More than one-half of preschool teachers attend continuing expert trainings every few years. Even though 89.2% of the headmasters believe it would be reasonable to employ a physical education teacher so as to improve the quality of the implemen- tation and safety of the educational process, none of the selected kindergartens employs one, not even jointly for several units. We believe that headmasters should encourage their employees to more frequently attend continuing expert education pro- grammes to improve their qualifications as well as to systematically tackle the issue of employing a physical education teacher, who is qualified for preschool, jointly for several kindergarten units. Key words: preschool physical education, preschool teacher, physical education teacher qualified for preschool. Uvod „ Celostnost otrokovega razvoja se kaže s prepletanjem telesnega, gibalnega, spoznavnega, čustvenega in socialnega področja. Sprememba na enem izmed teh področij vpliva na spremembo na vseh ostalih področjih, zato je treba pri načrtovanju in izvajanju vzgojno-izobra- ževalnega dela vedno izhajati celostno. Harmoničen razvoj predšolskega otro- ka, ki je generalni cilj procesno-razvojno naravnanega kurikuluma, pa zahteva ce- lostnost tudi od vzgojitelja oziroma uči- telja. Specifičnost in številčnost področij (gibanje, matematika, jezik, umetnost, glasba, družba ipd.), ki jih morajo vzgo- jitelji obvladati, da bi lahko kompetentno delovali na otrokov razvoj, od njih zahte- va veliko spretnosti in znanja na vseh po- dročjih. Ta znanja in spretnosti si vzgojite- lji najprej pridobivajo na fakulteti, kasneje pa tudi na programih stalnega strokov- nega izpopolnjevanja ipd. Z dosedanjih raziskav še posebej izstopa pomanjkanje spretnosti in znanj ter problem zagota- vljanja varnosti na področju gibalnih/ športnih dejavnosti (Zajec, 2009). Kadrovski dejavniki za izvajanje gibalnih športnih dejavnosti v vrtcu so večraz- sežnostni, saj med drugim vključujejo usposobljenost vzgojiteljev za izvajanje posameznih vsebin na področju gibanja, njihovo stalno strokovno izpopolnjeva- nje in vključevanje drugih strokovnjakov v vzgojno-izobraževalni proces. Zaradi celostnosti razvoja predšolskega otroka je torej smiselno, da se vzgojitelj pogosto udeležuje seminarjev stalnega strokovnega izpopolnjevanja in tečajev za pridobitev nazivov različnih športnih panog (smučanje, tek na smučeh, ro- lanje …). Raziskava Kavčičeve (2005) je pokazala, da je smiselno vključevati špor- tnega pedagoga tako v načrtovanje in izvajanje, kot tudi analiziranje vzgojno-iz- obraževalnega dela v vrtcu. Združevanje strokovnjakov različnih področji je v smi- slu transdisciplinarnega pristopa logična posledica sistematičnega dela v vrtcu. Dimenzije psihosomatičnega statusa se namreč med seboj prepletajo in so v ne- posredni ali posredni soodvisnosti, zato je v predšolskem obdobju sistematično vključevanje in prepletanje vseh šestih področij kurikuluma bistvenega pome- na (Zajec, Videmšek, Karpljuk in Štihec, 2009). Vzgojitelji predšolskih otrok mo- rajo združiti znanje vseh šestih področij ter jih preplesti z razvojno psihologijo, pedagogiko, didaktiko, sociologijo itd. Hkrati pa jih morajo ustrezno umestiti v geografski prostor, socialni kontekst, tre- nutno aktualnost itd. (Videmšek, Štihec in Karpljuk, 2008). Raziskovalci v longitudinalnih raziskavah ugotavljajo, da je kakovost kadrovskih dejavnikov pomemben dejavnik tudi pri vključevanju otrok iz manj spodbudnih okolij (Burchinal idr., 2000; Lamb, 1997; Loeb idr., 2004; Peiner-Feinberg idr., 2001; Wachs, Gurkas in Kontos, 2004). Kako- vost vzgojnega dela je po oceni avtor- jev (Lamb, 1997; Vandell in Wolfe, 2000; Greenspan, 2003; Wachs, Gurkas in Kon- tos, 2004) ključnega pomena za otrokov razvoj na več področjih, tudi gibalnem. Vzgojiteljeva strokovnost se nato kaže v izvedbenem in tudi prikritem kuriku- lumu, in sicer kot vključevanje oz. inte- gracija vseh navad, spretnosti in znanj (Hartman in Stoll, 1997; Dalli, 2006). Za- radi izredno celostnega in specifičnega razvoja predšolskega otroka, za katerega je značilno, da ima vsak posameznik svoj tempo, ki ga določa »biološka ura« (Gal- lahue in Ozmun, 2006), menimo, da je smiselno vključevati športnega pedago- ga v načrtovanje, izvajanje in analiziranje vzgojno-izobraževalnega dela v vrtcu. Vključevanje športnega pedagoga z ustrezno usposobljenostjo za predšolsko vzgojo je smiselno tudi zaradi ciljno na- ravnanega kurikuluma (Zajec, 2009; Kav- čič, 2005). Kurikulum namreč dopušča, da se iste cilje lahko realizira na različne načine oziroma nasprotno, kurikulum vzgojitelju dopušča, da z istimi naloga- mi uresničuje različne cilje (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008). Tu prihaja vzgojiteljeva oziroma učiteljeva strokov- nost v ospredje, saj lahko mnoge cilje uresničuje z eno ali pa z več različnimi gibalnimi dejavnostmi, metodičnimi pri- stopi itd. Žnidaršič (2008) ugotavlja, da imamo premalo strokovno organizirane in vo- dene gibalne/športne dejavnosti ter da vrtcem primanjkuje ustrezno izobražen kader. Kogovšek (2010) v svoji študiji na vzorcu 74 vzgojiteljev v Sloveniji ugo- tavlja, da se za stalno strokovno izobra- ževanje na področju gibanja odločajo 92 vsakih nekaj let (58.1 %). Tudi ta podatek kaže na primernost sodelovanja vzgoji- telja in športnega pedagoga z ustrezno usposobljenostjo pri vseh etapah vzgoj- no-izobraževalnega dela v vrtcu. Žnidar- šič (2008) meni, da so nekateri vrtci že začeli z uvajanjem športnega pedagoga v vzgojno-izobraževalni proces, in ugo- tavlja, da njegov pristop zagotavlja kako- vost pri vodenju gibalnih/športnih dejav- nosti, skrbi za večjo varnost in omogoča uresničitev zastavljenih ciljev kurikuluma za vrtce. Delo športnega pedagoga v vrtcu naj bi po mnenju Videmškove in Pišota (2007) obsegalo naslednje: V sodelovanju z vzgojitelji bi pripravljal • letni načrt za posamezno skupino otrok (glede na veljavni kurikulum za vrtce, letni delovni načrt ter glede na sposob- nosti, znanja, značilnosti in posebnosti otrok). Pri načrtovanju bi sodeloval s starši in strokovnjaki z drugih področij (psiholog, zdravnik …). Skupaj z vzgojiteljem bi vodil določeno • število ur gibalnih/športnih dejavnosti v skupinah obeh starostnih obdobij (od 1 do 3 in od 3 do 6 let). Vzgojiteljem bi pomagal pri izvajanju • športnega programa Zlati sonček. Iskal bi najugodnejše možnosti za izvedbo dejavnosti, ki jih ni mogoče izvesti v vrtcu. Dogovarjal bi se za sodelovanje s športnimi društvi, organiziral najem športnih igralnic, strokovno ustreznih in cenovno ugodnih tečajev, letovanj, zimovanj itd. Organiziral bi skupne akcije: kros, pla-• ninske izlete, športne dopoldneve in popoldneve, orientacijske izlete, nasto- pe itd. Starše bi ozaveščal o gibalnem razvoju • njihovih otrok in o pomenu ustreznih gibalnih/športnih dejavnosti na otro- kov celosten razvoj. Program gibalnih/športnih dejavnosti • bi udejanjal tako, da bi vsi otroci pri tem doživljali kar najbolj prijetne občutke ter da bi optimalno prispeval k njihove- mu razvoju in zdravju. Glede na to, da je problem izredno ak- tualen, smo želeli ugotoviti trenutno stanje kadrovskih dejavnikov za izvajanje gibalnih/športnih dejavnosti v vrtcih. Ugotavljali smo smiselnost dopolnjeva- nja primanjkljaja na gibalnem področju s pogostejšim stalnim strokovnim izpopol- njevanjem, vključevanjem športnega pe- dagogom z ustrezno usposobljenostjo za predšolsko vzgojo v vse faze vzgoj- no-izobraževalnega procesa in izobraže- vanje vzgojiteljev za ustrezno uporabo danih materialnih možnosti. Metode dela „ Preizkušanci Vzorec anketirancev je bil namensko izbran iz treh širših območij Slovenije (vzhodnega, osrednjega in zahodnega), in sicer glede na odstotek vrtcev v po- sameznem območju. Obsegal je 37 na- ključno izbranih ravnateljev vrtcev – 7 iz zahodnega, 22 iz osrednjega in 8 iz vzho- dnega dela. Odstotek je proporcionalno enak odstotku vrtcev v posameznem ob- močju in deležu vključenih otrok v vzgoj- no-izobraževalni proces. Raziskava je izhajala iz širšega ciljne- ga raziskovalnega projekta z naslovom »Otrok med vplivi sodobnega življenj- skega sloga – gibalne sposobnosti, tele- sne značilnosti in zdravstveni status slo- venskih otrok«, ki je potekal na Univerzi na Primorskem na Inštitutu za kineziolo- ške raziskave v sodelovanju s Fakulteto za šport in pedagoškimi fakultetami v Ljubljani, Kopru in Mariboru. Celoten proces zbiranja podatkov je bil izveden v skladu z zahtevami Zakona o varovanju osebnih podatkov (Uradni list RS, št.59/1999). Pripomočki Vzorec spremenljivk zajema vprašalnik, ki je bil namenjen ravnateljem vrtcev in je vseboval 13 vprašanj zaprtega, odprtega in kombiniranega tipa. V njem so bili zaje- ti sklopi vprašanj o kadrovskih dejavnikih za izvajanje športnih dejavnosti v vrtcu. Vprašalnik smo skonstruirali Šimunič, Videmšek, Pišot, Štihec, Štemberger, Za- vršnik in Zajec (2008) v okviru širšega ciljnega raziskovalnega projekta z naslo- vom »Otrok med vplivi sodobnega ži- vljenjskega sloga – gibalne sposobnosti, telesne značilnosti in zdravstveni status slovenskih otrok« ter preverili njegove merske karakteristike. Postopek Podatke smo obdelali s statističnim pa- ketom SPSS – 15.0 za Windows (Statistical Package for social Sciences inc., Chicago IL). S podprogramom FREQUENCIES smo izračunali frekvence posameznih odgo- vorov v anketnih vprašalnikih. Uporabili smo DESCRIPTIVES (opisno statistika) in ANOVA (analizo variance). Statistično značilnost smo preverjali na ravni 5-od- stotnega tveganja (p=0,05). Rezultati „ Iz Slike1 lahko razberemo mnenja ravna- teljev o usposobljenosti vzgojiteljev za delo v vrtcu. Skoraj petina ravnateljev vrtcev vseh treh območij Slovenije (18.9 %) meni, da ima premalo usposobljene vzgojitelje. Vzgojitelji si usposobljenost med drugim lahko pridobijo tudi na programih stal- nega strokovnega izpopolnjevanja ali usposabljanja za nazive. Odstotke vzgoji- teljev pri posameznih dodatnih usposo- bljenosti razberemo iz Slike 2. Skoraj dve tretjini ravnateljev meni, da so le nekateri vzgojitelji usposobljeni za učenje plavanja in smučanja, 21.6 % jih je celo mnenja, da vzgojitelji nimajo ustre- zne usposobljenosti za plavanje in 32.4 % ne za smučanje. Po mnenju ravnateljev so vzgojitelji slabo usposobljeni za vodenje planinskih sku- pin, saj jih 43.2 % meni, da njihov kader 5,4% 75,7% 18,9% zelo dobro usposobljene/-ni primerno usposobljen/-ni premalo usposobljen/-ni Slika 1. Mnenja ravnateljev o usposobljenosti vzgojiteljev za izvajanje gibalnih dejavnosti. raziskovalna dejavnost 93 za to dejavnost ni ustrezno usposobljen, 56.8 %, da imajo nekateri ustrezno uspo- sobljenost in noben ravnatelj ne trdi, da so vsi ustrezno usposobljeni. Najslabše je v vrtcih zastopan ustrezno usposobljen kader za učenje rolanja, saj kar 81.1 % ravnateljev trdi, da vzgojitelji nimajo te usposobljenosti. Kar 62.2 % ravnateljev tudi meni, da vzgojitelji nimajo usposobljenosti za te- meljno športno vzgojo za otroke do 6. leta starosti (Slika 2). ljic), medtem ko se jih skoraj dve tretjini (59.5 %) udeležuje le vsakih nekaj let. Zaradi stališča ravnateljev, ki so mnenja, da so njihove vzgojiteljice premalo ali le primerno usposobljene za izvajanje gibalnih dejavnosti v vrtcu (Slika 1), smo preverili pogostost stalnega strokovnega izpopolnjevanja vzgojiteljic na posame- znih področjih. Rezultati so predstavljeni v Tabeli 1. Na lestvici Likartovega tipa, kjer 1 pome- ni najmanj pogosto in 5 najbolj pogosto, so ravnatelji odgovarjali o pogostosti izobraževanja njihovih vzgojiteljev na posameznih področjih. Iz Tabele 1 lahko razberemo, da se na prvo mesto med pogostostjo uvrščata narava in ume-Slika 2. Dodatne usposobljenosti vzgojiteljev. 0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% vaditelj/uč itelj plavanja uč itelj smuč anja mentor/vodnik planinskih skupin vaditelj/trener rolanja strokovni delavec 1 – temeljna športna vzgoja od 0–6 let 64,9% 64,9% 56,8% 16,2% 13,5% 21,6% 32,4% 43,2% 81,1% 62,2% 13,5% 2,7% 0,0% 2,7% 24,3% Da, večina Da, nekateri Ne Slika 3. Stalna strokovna izpopolnjevanja in izobraževanja s področja gibanja. Tabela 1: Področja, kjer se vzgojiteljice najpogosteje dodatno strokovno izpopolnjujejo in izobražujejo Področja N min max srednja vrednost standardni odklon Gibanje 37 1 5 3,00 1,08 matematika 37 1 4 2,81 1,18 Družba 37 1 5 3,22 1,03 Narava 37 1 5 3,38 1,30 umetnost 37 1 5 3,38 1,14 Jezik 37 1 5 3,32 1,16 Legenda: N – število odgovorov; min – minimala vrednost; max – maksimalna vrednost. V raziskavi nas je zanimalo, kako pogosto se vzgojitelji izpopolnjujejo na gibalnem/ športnem področju (Slika 3). Iz Slike 3 je razvidno, da se kljub temu da večina ravnateljev meni, da so njiho- ve vzgojiteljice premalo usposobljene za izvajanje gibalnih dejavnosti v vrtcu, stalnih strokovnih izpopolnjevanj in izo- braževanj na področju gibanja vsako leto udeležuje le dobra tretjina vseh zaposle- nih v izbranem vzorcu (37.8 % vzgojite- tnost (srednja vrednost je 3.38), sledi jezik (3.32), družba je na 4. mestu (3.22), področje gibanja se po pogostosti do- datnega izobraževanja in usposabljanja s srednjo vrednostjo 3 in standardnim odklonom 1.08 uvršča na predzadnje mesto, na zadnjem pa je matematika, s srednjo vrednostjo 2.81 in standardnim odklonom 1.18. Zanimalo nas je, kakšen odnos imajo rav- natelji vrtcev do zaposlovanja športnih pedagogov v vrtce (Slika 4). Na vprašanje o smiselnosti zaposlovanja športnega pedagoga v vrtcih s primerno Slika 4. Smiselnost zaposlovanja športnih pedagogov z usposobljenostjo za predšolsko vzgojo v vrtcih. 94 usposobljenostjo so ravnatelji vrtcev v večini odgovorili, da je smiselno zaposliti enega športnega pedagoga vsaj za več enot vrtcev skupaj (64.9 %). Kot občin- skega koordinatorja bi športnega peda- goga, če bi imeli to možnost, zaposlilo 18.9 % ravnateljev. Na nivoju posamezne enote bi ga zaposlilo le 5.4 % ravnateljev (Slika 4). Ravnatelje smo povprašali, ali vidijo prednosti skupnega vodenja vzgojitelja in športnega pedagoga (Tabela 2). Tabela 2: Prednosti skupnega vodenja gibalnih dejavnosti v vrtcu. skupno vodenje N % Ne 4 10,8 Da 33 89,2 Skupaj 37 100,0 Legenda: N – število odgovorov; % – odstotek glede na celoten vzorec Iz Tabele 2 lahko razberemo, da velika večina ravnateljev vrtcev, kar 89.2 %, vidi prednosti skupnega vodenja s športnim pedagogom. Z raziskavo smo želeli tudi ugotoviti, ka- kšno je trenutno stanje zaposlovanja in posledično vodenja ur gibalnih/športnih dejavnosti v vrtcu (Tabela 3). Kljub temu da skoraj dve tretjini ravna- teljev (64.9) menita, da bi bilo smiselno zaposliti športnega pedagoga z usposo- bljenostjo za predšolsko vzgojo vsaj za več enot skupaj (Slika 4), pa v nobenem od izbranih vrtcev ni zaposlenega špor- tnega pedagoga skupaj z vzgojiteljico. V večini vrtcev (97.3 %) gibalne/športne dejavnosti vodijo vzgojitelji sami (Tabe- la 3). Za ugotavljanje kadrovske zasedbe smo skonstruirali tudi kompozitno spremen- ljivko (KZ). Vključuje vse tiste rekodirane spremenljivke, ki zajemajo različne kadro- vske pogoje v vrtcih in so pomemben del izvajanja gibalnih/športnih dejavnosti. Tako vsebuje 9 ustrezno transformiranih spremenljivk, ki se nanašajo na mnenja ravnateljev o usposobljenosti vzgojiteljic, na pridobitev ustreznih nazivov, kot so učitelj oz. vaditelj plavanja, učitelj smu- čanja, planinski vodnik, vaditelj rolanja in strokovni delavec, ter na spremenljivke, ki se nanašajo na mnenja ravnateljev o tem, kdo naj bi vodil in kdo trenutno vodi vadbene ure. Želeli smo ugotoviti, ali obstajajo bistve- ne razlike v kadrovski zasedbi med posa- meznimi območji (Tabela 4). Rezultati analize variance so pokazali, da ni statistično značilnih razlik med skupi- nami (Tabela 4). Kadrovski dejavniki se to- rej med posameznimi območji Slovenije ne razlikujejo. Razprava „ V raziskavi so sodelovali ravnatelji vrtcev, ki imajo pri organizaciji in vodenju vrtca odločilno vlogo. Zaradi vseh pristojnosti in avtonomije, ki jo imajo, je njihovo mne- nje pomembno, saj vpliva na realizacijo ali nerealizacijo sprememb na področju materialnih in kadrovskih dejavnikov za izvajanje gibalnih/športnih dejavnosti v vrtcu. Raziskave dokazujejo, da je dober peda- gog tisti, ki lahko dobro deluje v dobrih in tudi slabih materialnih pogojih. Videm- škova, Pirčeva, Praprotnikova in Karpljuk (2007) so na vzorcu 72 otrok, starih od 3 do 6 let, ugotavljali posebnosti pri izbiri športnih pripomočkov predšolskih otrok in ugotovili, da je za učinkovito vodenje gibalnih dejavnosti poleg ustreznega pri- pomočka potrebno zagotoviti predvsem ustrezno motivacijo, ki jo lahko zagotovi samo primerno izobražen, motivacijsko naravnan in spodbujajoč pedagog. V raziskavi smo ugotovili, da kar petina ravnateljev vrtcev meni, da so njihovi vzgojitelji premalo usposobljeni za izva- janje gibalnih/športnih dejavnosti, zlasti za poučevanje rolanja. Po mnenju skoraj polovice ravnateljev so njihovi vzgojitelji slabo usposobljeni tudi za vodenje pla- ninskih skupin. Podatek je zaskrbljujoč, saj imamo Slovenci planinarjenje med najpomembnejšimi prostočasnimi špor- tnimi dejavnostmi, imamo tudi odlične pogoje za hojo v planine, hkrati pa opa- žamo, da sta znanje in usposobljenost za delo na tem področju pomanjkljiva. Slabo usposobljenost lahko iščemo v ne- zainteresiranosti vzgojiteljev, v potrebni prenovi učnih načrtov za izobraževanje vzgojiteljev, v velikih stroških usposablja- nja za mentorja planinskih skupin ipd. Po mnenju večine ravnateljic vzgojitelji nimajo dodatne usposobljenosti za te- meljno športno vzgojo za otroke do 6. leta starosti, le nekateri pa za poučevanje smučanja in plavanja. Zaradi pomanjkanja znanja, dokvalifika- cij, usposobljenosti in predvsem želje po zagotavljanju kakovostnejšega dela s predšolskimi otroki se vedno več vrtcev odloča za sodelovanje s športnim peda- gogom. Žal pa so ti v večini primerov za- posleni le na delovnih mestih pomočni- kov vzgojiteljev in vzgojiteljev (Žnidaršič, 2008; Zajec, 2009; Bolka, 2010). Na ta me- sta lahko zaposlujejo športne pedagoge po končanem izobraževalnem modulu za vzgojitelje na Pedagoški fakulteti. V praksi se je pokazalo, da so v vrtcih, kjer gibalne/športne dejavnosti koordinira in vodi profesor športne vzgoje z usposo- bljenostjo za predšolsko vzgojo skupaj Tabela 3: Vodenje ur gibalnih/športnih dejavnosti v vrtcih. Kdo vodi gibalne dejavnosti v vrtcu? N % športni pedagog z usposobljenostjo za predšolsko športno vzgojo 1 2,7 vzgojitelj/ica 36 97,3 športni pedagog z usposobljenostjo za predšolsko športno vzgojo in vzgojitelj 0 0 Skupaj 37 100,0 Legenda: N – število odgovorov; % – odstotek glede na celoten vzorec. Tabela 4: Testiranje razlik kadrovskih dejavnikov za izvajanje športnih dejavnosti v vrtcu med tremi slovenskimi območji. analiza variance vsota kvadra- tnih odklonov stopnja prostosti ocena variance F statistična značilnost med skupinami 12,394 2 6,197 2,323 ,113 Skupaj 103,081 36 Legenda: F – F-vrednost; statistična značilnost – hipoteze smo potrjevali oziroma zavračali s 5 % tveganjem (p≤ 0,05). raziskovalna dejavnost 95 z vzgojiteljico, otroci deležni zelo kako- vostne športne vzgoje. Trenutno še ni vzpostavljenega sistema, ki bi vodil evi- denco o tem, koliko športnih pedago- gov je trenutno že vključenih v vrtce. Iz statističnih podatkov zaposlenih v vrtcih lahko razberemo le število zaposlenih v vrtcih, in sicer glede na njihovo delovno mesto in spol. Ker mnogo raziskovalcev poudarja po- membnost sodelovanja vrtcev s špor- tnim pedagogom za zagotavljanje celo- stnega razvoja otroka (Videmšek, Štihec, Karpljuk, Meško in Zajec, 2010), smo v naši raziskavi ugotavljali, kakšno je stališče ravnateljev o sodelovanju med obema strokovnjakoma. Ugotovili smo, da je po mnenju dveh tretjin ravnateljev najbolj primerno, da gibalne/športne dejavnosti v vrtcu vodita skupaj športni pedagog z usposobljenostjo za predšolsko športno vzgojo in vzgojitelj. Kljub njihovemu ve- činskemu mnenju (89.2 %) o pozitivnih učinkih skupnega dela na celosten razvoj predšolskega otroka pa v nobenem od anketiranih vrtcev ni bilo zaposlenega športnega pedagoga skupaj z vzgojite- ljico. V večini vrtcev gibalne/športne de- javnosti izvajajo vzgojitelji sami, čeprav ravnatelji med prednostmi skupnega dela izpostavljajo večjo možnost za indi- vidualno delo in vsebinsko kvalitetnejšo vadbo ter boljše izmenjevanje izkušenj med vodjema in lažjo uresničitev ciljev. Tudi na vprašanje o smiselnosti zaposlo- vanja športnega pedagoga s primerno usposobljenostjo so ravnatelji vrtcev v večini odgovorili, da je smiselno zaposliti športnega pedagoga. Skoraj dve tretjini menita, da je smiselno zaposliti enega vsaj za več enot skupaj, kot občinskega koordinatorja pa bi jih zaposlilo 18.9 % ravnateljev, če bi imeli to možnost. Na ni- voju posamezne enote pa bi ga zaposlilo le 5.4 % ravnateljev. Naklonjenost ravnateljev do sodelovanja je torej opazna. Vzroke za nesodelovanje moramo iskati v finančnih ovirah ter stan- dardih, normativih, zakonih in predpisih. Tudi raziskava Bolke (2010) je pokazala na naklonjenost tako vzgojiteljev kot tudi staršev k skupnemu vodenju organizira- nih gibalnih dejavnosti. Bolka (2010) je na vzorcu 71 vzgojiteljic in 200 staršev ugo- tovila, da 94 % vzgojiteljic meni, da ob- staja potreba po vključevanju športnih pedagogov, medtem ko je takšnih star- šev 98 %. Tako starši kot vzgojitelji pa se strinjajo, da naj bi bilo vodenje skupno; razlog vidijo predvsem v zagotavljanju večje varnosti, kar je bilo ugotovljeno tudi v raziskavi Zajčeve (2009). Le do- bro sodelovanje strokovnjakov pa lahko omogoči harmoničen razvoj predšolske- ga otroka (Greenspan, 2003; Wachs, Gur- kas in Kontos, 2004). Potreba po stalnem strokovnem izpo- polnjevanju in izobraževanju je v času, ko govorimo o družbi, temelječi na znanju, neobhodna (Zajec, 2009). Seminarjev in izobraževanj se slušatelji udeležujejo z željo po razvoju različnih kompetenc, po napredovanju v višje nazive in višje pla- čilne razrede, po spoznavanju novosti, po dvigu motivacije za delo itd. (Majerič, Žvan in Zajec, 2008). Raziskava je poka- zala, da se v izbranih vrtcih vsako leto nekaj več kot tretjina vzgojiteljev udeleži stalnih strokovnih izpopolnjevanj in iz- obraževanj na področju športa in nekaj več kot polovica vsakih nekaj let, kar ga uvršča šele na peto od šestih mest (na- rava, umetnost, jezik, družba, gibanje in matematika). Razloge lahko iščemo v pri- ljubljenosti področij, zainteresiranosti za poučevanje določenega področja, pred- znanje itn. Vzgojitelji raje poglabljajo svo- ja znanja in izkušnje na tistih področjih, kjer so že sedaj bolj kompetentni. Raziskovalci (Kropej, 2007; Videmšek, Štihec, Karpljuk in Debeljak, 2003; Pišot in Planinšec, 2005; Riddoch idr., 2005) poudarjajo, da je okolje tisti dejavnik, kjer lahko kot starši, vzgojitelji oz. športni pedagogi bistveno posežemo v otrokov razvoj in prispevamo k oblikovanju otro- kovega življenjskega sloga, kar spet daje vrtcu, kjer otroci preživijo večino časa, ogromno možnosti v smislu kadrovskih in materialnih pogojev, ravnateljem pa veliko odgovornost pri ustrezni izbiri. Sklep „ Pomembnost dobrih kadrovskih po- gojev za izvajanje gibanja v vrtcih je odvisna od več dejavnikov, med dru- gim od usposobljenosti vzgojiteljev za specifične gibalne/športne dejavnosti, njihove sposobnosti dela v danih mate- rialnih možnostih, možnosti vključevanja športnega pedagoga v nekatere faze izvedbenega kurikuluma itn. Vzgojitelji lahko svojo usposobljenost nadgrajuje- jo z vključevanjem v programe stalnega strokovnega izpopolnjevanja ter v pro- grame pridobivanja ustreznih nazivov za izvajanje športnih dejavnosti. Celoten vzgojno-izobraževalni proces pa lahko na področju gibanja s sodelovanjem s športnim pedagogom doprinese h har- moničnemu razvoju predšolskega otroka ter k zagotavljanju večje kakovosti dela in zagotavljanju varnosti. Literatura „ Bolka, M. (2010). 1. Vloga športnega pedagoga v vrtcu. [The role of physical education tea- cher in kindergarten. In Slovenian.] (Unpubli- shed Bachelor`s thesis). Ljubljana: University of Ljubljana: Faculty of sport. Burchinal, M. R., Roberts, J. E., Riggins, R., 2. Zeisel, S. A., Neebe, E. in Bryant, D. (2000). Relating qality of center-based child care to early cognitve and language developement longytudinally. Child Development, 71(2), 339–335. Dalli, C. (2006). From home to childcare: Cha-3. langes for mothers, teachers and children. In: H. Fabian in A. W. Dunlop (Eds.), Transition in the early years. London, New York: Routlege Palmer. Gallahue, D. L. in Ozmun, J. C. (2006). 4. Under- standing motor development (sixth edition). New York: The McGraw-Hill Companies. Greenspan, S. I. (2003). Child care research: A 5. clinical perspective. Child Development, 74(4), 1064–1068. Hartmann, W. in Stoll, M. (1997). What func-6. tion do Austrian kindergarden teachers ascribe to the kindergarden in the present socioeconomic conditions? European Early Childhood Education Research Journal, 13(2), 75–84. Kavčič, U. (2005). 7. Mnenje vzgojiteljic o vlogi športnega pedagoga v vrtcih. Diplomsko delo, Ljubljana: Fakulteta za šport. Kogovšek, N. (2010). 8. Pogledi vzgojiteljic do pomena gibanja predšolskih otrok. Diplomsko delo, Ljubljana: Fakulteta za šport. Lamb, M. E. (1997). Nonparental child care: 9. Context, quality, correlates. In: W. Damon, I. E. Siegl in K. A. Reninger (Eds.), Handbook of child psihology: Vol 4. Child psyhology in Practi- ce (pp. 73–134). New York: Wiley. Loeb, S., Fuller, B., Kagan, S., L. in Carrol, B. 10. (2004). Child care in poor communities: Early learning effects of type, quality and stability. Child Development, 75(1), 47–65. Kropej, V. L. (2007). 11. Povezanost gibalne/špor- tne aktivnosti otrok z izbranimi dejavniki zdra- vega načina življenja. Doktorska disertacija, Ljubljana: Fakulteta za šport. Majerič, M., Žvan, M. in Zajec, J. (2008). 12. Trend na področju stalnega strokovnega izpopolnje- vanja delavcev v vzgoji in izobraževanju posta- ja vseživljenjsko učenje v učečih se skupnostih. Pridobljeno April 18, 2009 iz: http://izum. 96 izum.si/bibliografije/ Y20081211182044- 20780.html Marjanovič Umek, L. in Fekonja Peklaj, U. 13. (2008). Sodoben vrtec: možnosti za otrokov ra- zvoj in zgodnje učenje. Ljubljana: Science and research institute in Faculty of Arts. Peiner-Feinberg, E. S., Burchinal, M. R., Cliford, 14. R. M., Culkin, M. L., Howes, C., Kagan, S. L. in Yazejian, N. (2001). The relation of preschool child – care quality to children`s cognitive and social developmental trajectories trou- gh second grade. Child Development, 72(5), 1534–1553. Pišot, R. in Planinšec, J. (2005). 15. Struktura mo- torike v zgodnjem otroštvu: motorične sposob- nosti v zgodnjem otroštvu v interakciji z ostalimi dimenzijami psihosomatičnega statusa otroka. Koper: Annales. Riddoch, C. R., Andersen, L. B., Wedderko-16. pp, N., Harro, M., Klasson-Heggebř, L. (2005). Physical activity levels and patterns of 9- and 15- year old European children. Medicine and Science in Sports and Exercise, 17. 36, 86–92. Vandell, B. in Wolfe, B. (2000). Qality child 18. care: does it metter, does it need to be improved. Retrieved November 19, 2010 from: http://aspe.hhs.gov/hsp/ccquality00/ accqual.html Videmšek, M., Štihec, J., Karpljuk in Debeljak, 19. D. (2003). Sport activities and smoking habits among the youth in Slovenia. The acta uni- versitatis Palackianae Olomucensis magazine Gymnica, 33(2), 7–14. Videmšek, M., Pirc, A., Praprotnik, M. in Kar-20. pljuk, D. (2007). Analiza izbire športnih pripo- močkov pri predšolskih otrocih. Šport, 55(1), 63–67. Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). 21. Šport za naj- mlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Videmšek, M., Štihec, J. in Karpljuk, D. (2008). 22. Analysis of preschool physical education. Lju- bljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kinezi- ologijo. Videmšek, M., Štihec, J., Karpljuk, D, Meško, 23. M. in Zajec, J. (2010). Nekateri vidiki športnih dejavnosti predšolskih otrok. Šport, 58(1–2), 11–17. Zajec, J. (2009). 24. Povezanost športne dejavnosti predšolskih otrok in njihovih staršev z izbranimi dejavniki zdravega načina življenja. Doktorska disertacija, Ljubljana: University of Ljubljana: Faculty of sport. Zajec, J., Videmšek, M., Karpljuk, D. in Štihec, 25. J. (2009). The Characteristics of Locomotor / Sport Activities And Specificities In Enco- uraging Movement of Preschool Children. Educational Studies, 60(3). 86–99. Žnidaršič, M. (2008). 26. Analiza športnih dejavno- sti in materialnih pogojev v tržiških vrtcih. Di- plomsko delo, Ljubljana: Fakulteta za šport. Wachs, T., D., Gurkas, P. in Kontos, S. (2004). 27. Predictors of preschool children`s compli- ance behavior in early childhood classroom settings. Journal of Applied Development Psychology, 25, 439–457. Prof. dr. Mateja Videmšek Katedra za predšolsko športno vzgojo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana E-mail: mateja.videmsek@fsp.uni-lj.si raziskovalna dejavnost 97 Physical activity of women during their pregnancy Abstract For pregnant women, it is important to live a healthy lifestyle, which in healthy pregnant women also includes regular physical activity. The study was based on a sample of 130 healthy pregnant women observed their involvement in physical activity. Per- formed were frequencies, Paired Samples Test-t and the Contingency Coefficient. It was found that 9.2% of participants physically inactive, 29.2% of participants are engaged in physical activity of three times a week, 48.5% of participants take 1-2 hours physical activity daily. Participants with a university education are concerned with physical activity 30-60 minutes a day, from 3 to 5 times a week; with secondary school and 1-2 hours per day, from 2 to 3 times a week. We found a statistically significant difference in the duration of physical activity level of education (p = 0.030). Participants in the age group 20-30 years with physical activity engaged in from 2 to 5 times a week, aged 31-40 years is two to three times a week. We found a statistically significant difference in the frequency of engaging in physical activity by age (p = 0.002). Most information about the importance of physical activity in pregnancy, participants obtained from books (79.2%) and family (77.7%). Physical activity during pregnancy is important for maintaining and improving the health of pregnant women, the proper development of the foetus and good preparation for childbirth. Key words: pregnancy, physical activity, sport activities, frequency. Jasna Smlatić1, Rosanda Rašković Malnaršič2, Suzana Mlinar2 Gibalna dejavnost žensk v času njihove nosečnosti Izvleček Za nosečnice je pomembno, da živijo zdrav življenjski slog, ki naj pri zdravih nosečnicah vključuje tudi redno gibalno dejavnost. V raziska- vi smo na vzorcu 130 zdravih nosečnic ugotavljali njihovo ukvarjanje z gibalno dejavnostjo. Izračunane so bile frekvence, t-test za odvisne vzorce in koeficienti kontigence. Ugotovljeno je bilo, da je 9,2 % an- ketirank gibalno neaktivnih, 29,2 % anketirank se z gibalno dejavno- stjo ukvarja 3-krat tedensko, pri 48,5 % anketirank pa traja gibalna dejavnost 1 do 2 uri dnevno. Anketiranke z univerzitetno izobrazbo se z gibalno dejavnostjo ukvarjajo 30 do 60 minut dnevno, od 3- do 5-krat tedensko. S srednješolsko izobrazbo pa 1 do 2 uri dnevno, od 2- do 3-krat tedensko. Ugotovili smo statistično značilno razliko v tra- janju gibalne dejavnosti glede na izobrazbo (p = ,030). Anketiranke v starostni skupini 20–30 let se z gibalno dejavnostjo ukvarjajo od 2- do 5-krat tedensko, stare 31–40 let pa 2- do 3-krat tedensko. Ugotovi- li smo statistično značilno razliko v pogostosti ukvarjanja z gibalno dejavnostjo glede na starost (p = ,002). Največ informacij o pomenu gibalne dejavnosti v nosečnosti so anketiranke pridobile iz knjig (79,2 %) in v dru- žini (77,7 %). Gibalna dejavnost v nosečnosti je pomembna za ohranjanje in izbolj- šanje zdravja nosečnice, pravilen razvoj ploda ter dobro pripravo na porod. Ključne besede: nosečnost, gibalna dejavnost, športne zvrsti, pogostost. 1Jasna Smlatič, dipl. med. ses., Študentka podiplomskega študija Management in ekonomika v zdravstvenem varstvu na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. 2Rosanda Rašković Malnaršič, univ. dipl. def., Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta. 2dr. Suzana Mlinar, prof. zdr. vzg., Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta. Foto: Bose, 2009 98 1 Uvod „ Redna gibalna dejavnost tako fizično kot psihično koristi nenosečim ženskam, zato se priporoča, da ženske telesno aktivnost pred nosečnostjo prenesejo tudi v čas med nosečnostjo in po porodu (Wallace in sod., 1986). Prilagojena gibalna dejav- nost je varna in priporočljiva v času noseč- nosti pod pogojem, da ženske niso imele že prej obstoječih bolezni, ali nimajo no- sečnostnih komplikacij (Benčan-Battelino, 2005). Podlesnik Fetih (2009) ugotavlja, da imajo neaktivne nosečnice v prvem in drugem tromesečju več jutranjih slabosti, bolečin v križnem delu hrbtenice, utruje- nosti, mišičnih krčev, povišanega krvnega tlaka in nespečnosti, kot aktivne nosečni- ce. Baddley (1991) navaja višje samospo- štovanje in zmanjšanje telesnih neugodij pri nosečih ženskah, ki so gibalno aktivne, za razliko od tistih, ki so gibalno neaktiv- ne. 1.1 Pogostost gibalne dejav- nosti Nosečnice, ki so se že pred zanositvijo ukvarjale s športom, ponavadi dobro poznajo športne aktivnosti in zakonitosti športne vadbe. Za tiste nosečnice, ki pred zanositvijo niso bile aktivne je priporočlji- vo, da se vključijo v vodeni program špor- tne vadbe za nosečnice (Petavs, Backović Juričan in Štrumbelj, 2008). Na tem mestu je treba poudariti, da naj se rekreativna športnica, ki zanosi, posvetuje s svojim ginekologom preden nadaljuje z ukvarja- njem z določeno športno panogo. Za zdravo nosečnico je pomembno, da se izvajanje športne dejavnosti prilagodi ginekologovim navodilom. Samostojno se z gibalno dejavnostjo lahko ukvarja le popolnoma zdrava nosečnica (ACOG, 2002). Če ni zdravstvenih ali porodniških zapletov, je priporočljivo, da je nosečnica zmerno gibalno dejavna 30 minut ali več, in to večino dni v tednu. Za nosečnico je primerno, da 2-krat tedensko obiskuje or- ganizirano vadbo, kjer dobiva tudi nove informacije o nosečnosti in vadbi v no- sečnosti. Nato pa se naj še sama ukvarja z gibalno vadbo 2- do 5-krat tedensko (ACOG, 2002). Med vadbo se poraba kisika v telesu v primerjavi s porabo v mirovanju poveča, in sicer v odvisnosti od povečane telesne teže nosečnice ter vrste in intenzivnosti vadbe (Petavs idr., 2008). Dihanje med vadbo je hitrejše in globlje, zato se noseč- nica pogosto počuti utrujeno in zadihano. Zadrževanje dihanja med naporom lahko povzroči manever po Valsalvi, ki v hujšem primeru povzroči srčni infarkt in nezavest (RCOG, 2006). Zato mora nosečnica pri- lagoditi svojim sposobnostim in počutju intenzivnost vadbe, med katero mora normalno, enakomerno ter sproščeno di- hati (Johnson, 2001). Med vadbo se pove- ča delo srca in ožilja, kar vodi v povečanje frekvence srčnega utripa. Povečata se tudi utripni volumen in krvni tlak. Kot posledi- ca aerobne vadbe se pri gibalno dejavnih nosečnicah dodatno poveča volumen krvi. Z rastočo nosečnostjo se vzdržljivost postopoma znižuje, zato je priporočljivo, da v zadnjem trimesečju nosečnice izvaja- jo vadbo v razbremenitvi, kot sta plavanje in organizirana vadba v vodi (Petavs idr., 2008). Gibanje ploda med vadbo nosečnice je tudi eden od kazalnikov njegovega po- čutja. Ob pomanjkanju kisika se plodova dejavnost zmanjša. Pri blagi do zmerno intenzivni telesni dejavnosti se plodovo gibanje začasno poveča, kar jasno kaže, da ni v stiski (Švarc-Urbančič in Videmšek, 1997; Petavs idr., 2008). Pretirana telesna vadba v kombinaciji z nekaterimi drugi- mi neugodnimi dejavniki lahko povzroči nevaren dvig telesne temperature. Nevar- nost usodnega delovanja tega na plod je največja v prvem trimesečju nosečnosti (RCOG, 2006). Ob povišani telesni tem- peraturi matere se zmanjša sposobnost oddajanja toplote plodu prek posteljice, kar lahko posledično privede do okvar živčevja plodu, prirojenih nepravilnosti, spontanega splava in prezgodnjega po- roda (RCOG, 2006). 1.2 Intenzivnost gibalne dejav- nosti Za oceno intenzivnosti vadbe je za noseč- nice priporočljiva subjektivna ocena po- čutja in napora med gibalno dejavnostjo. Nosečnica oceni svoje počutje in napor med vadbo glede na izbrane besedne trditve, ki opredeljujejo napor med aktiv- nostjo po Borgovi lestvici. Tabela 1 prikazuje 10-stopenjsko Borgovo lestvico. Za zdravo nosečnico je primerno območje napora med gibalno dejavno- stjo 4, kar pomeni, da je dihanje zmerno težko (Borg, 1982; Leupoldt, Ambruzso- va, Nordmeyer, Jeske in Dahme, 2006). Subjektivna ocena napora med gibalno dejavnostjo je za nosečnice primernejša od merjenja frekvence srčnega utripa, ker se med nosečnostjo ta fiziološko nekoliko poviša. Nosečnica naj bo posebej pozorna na napor med gibalno dejavnostjo v prvih treh mesecih, ko je največja nevarnost spontanega splava, in po sedmem me- secu nosečnosti, ko povečan napor lahko privede do prezgodnjega poroda (Ham- mes in Inglis, 1994; RCOG, 2006). Med iz- vajanjem gibalne dejavnosti prekomerne intenzivnosti obstaja možnost, da plod ne bi dobil potrebnih snovi za svoj razvoj, ker se sladkor med vadbo porabi v energijske namene (Petavs idr., 2008). Nosečnica, ki je telesno dobro pripravlje- na, učinkoviteje odvaja toploto na površje telesa med vadbo, ima nižjo telesno tem- peraturo in nižji srčni utrip v mirovanju ter lahko dlje časa prenaša temperaturni šok, ne da bi se pri tem kritično dvignila gibalna temperatura (ACOG, 2002; RCOG, 2006). Normalen srčni utrip ploda v miro- vanju nosečnice se giblje od 120 do 160 udarcev na minuto. Med materino vad- bo se srčni utrip ploda poveča za 10 do 30 udarcev na minuto. Dvig srčnega utripa ploda je odvisen od starosti ploda ter vrste, intenzivnosti in trajanja vadbe. Večkratne ponovitve vrednosti plodove- ga utripa nad 160 udarcev na minuto in padcev pod 120 udarcev na minuto po- menijo plodovo stisko. Pri nizki do zmerni intenzivnosti se plodov srčni utrip vrne v normalne vrednosti po petnajstih minu- tah (Johnson, 2001; Petavs idr., 2008). Eden glavnih ciljev vadbe v obdobju no- sečnosti je dobra psiho-fizična priprava nosečnice na porod, zato naj bo noseča ženska gibalno dejavna čez celo noseč- nost (Huch in Erkkola, 1990; Baddley, 1991; ACPOG, 1993). Namen raziskave je bil analizirati gibalno dejavnost pri zdravih nosečnicah pred zanositvijo in v času nji- Tabela 1: 10-stopenjska Borgova lestvica (Borg, 1982; Leupoldt idr., 2006). Kako se počutite med vadbo? Ocena napora oz. dispneje 0 Brez napora 0,5 Ekstremno lahko 1 Zelo lahko 2 Lahko 3 Zmerno 4 Zmerno težko 5 Težko 6 7 Zelo težko 8 9 10 Ekstremno težko raziskovalna dejavnost 99 hove nosečnosti. Zanimale so nas razlike v pogostosti ukvarjanja z gibalno dejavno- stjo pred in med nosečnostjo in razlike v pogostosti in trajanju gibalne dejavnosti, glede na izobrazbo, starost in zakonski stan. Prav tako smo želeli ugotoviti od koga so zdrave nosečnice pridobile infor- macijo o pomenu gibanja med nosečno- stjo. 2 Metode dela „ 2.1 Vzorec anketirank Vzorec anketirank je zajel 130 zdravih no- sečnic. Glavni kriterij vključevanja noseč- nic v raziskavo je bila njihova prostovoljna pripravljenost za sodelovanje. Pri izboru nosečnic je šlo za kombinacijo sistematič- nega in priložnostnega vzorčenja. Anketi- ranje je potekalo v Zdravstvenem domu Šiška v Ljubljani med majem in avgustom 2009 po predhodni odobritvi izbrane- ga ginekologa ter seznanitvi nosečnic o namenu raziskave. Anonimnost je bila zagotovljena. Zdrave nosečnice so izpol- nile anketo v ambulanti po ginekološkem pregledu. 2.2 Vzorec spremenljivk Podatki so bili zbrani s pomočjo anketne- ga vprašalnika Gibalna dejavnost v noseč- nosti, ki zajema 21 spremenljivk. Za spre- menljivke je bila izračunana zanesljivost vzorca na podlagi koeficienta Cronbach alfa, ki je znašal 0,776. V vzorec spremen- ljivk smo zajeli socialno demografske zna- čilnosti (starost, zakon, izobrazba, teden nosečnosti) in gibalno dejavnost (po- gostost gibalne dejavnosti pred in med nosečnostjo, športne zvrsti pred in med nosečnostjo, pogostost in trajanje gibalne dejavnosti med nosečnostjo, organizirana vadba med nosečnostjo, vir informacij o gibalni dejavnosti med nosečnostjo). 2.3 Metode obdelave podat- kov Podatki so bili obdelani s statističnim programom SPSS 17.0. Izračunane so bile frekvence, t-test za odvisne vzorce za ugotavljanje razlik v pogostosti ukvarja- nja z gibalno dejavnostjo pred in med nosečnostjo in koeficienti kontigence za ugotavljanje razlik v pogostosti in trajanju gibalne dejavnosti glede na izobrazbo, starost in zakonski stan. Verjetnost pove- zave med spremenljivkami je bila testira- na na ravni 5 % tveganja. 3 Rezultati „ V raziskavo so bile vključene zdrave noseč- nice, stare med 20 in 47 let (M = 29,65 leta; SD ± 5,01). Poročenih je bilo 70 (53,8 %) anketirank, 59 (45,4 %) jih je živelo v zunaj- zakonski partnerski zvezi, ena je bila sam- ska. Srednješolsko izobrazbo je imelo 49 (37,7 %) anketirank, 30 (23,1%) visokošolsko in 50 (38,5 %) univerzitetno izobrazbo. V prvem tromesečju je bilo 7 (5,4 %) anketi- rank, v drugem 34 (26,2 %) in v tretjem 89 (68,5 %) anketirank. Pred nosečnostjo se je z gibalno dejav- nostjo ukvarjalo 115 (88,5 %) anketirank. Najpogosteje so navedle kolesarjenje (35- krat), sledijo tek (anketiranke so ga navedle 29-krat), aerobika (22-krat) in hoja (13-krat); 11-krat so anketiranke navedle, da so pred nosečnostjo rolale ter plavale; 10-krat so navedle sprehode, ples in fitnes; 9-krat tenis; 6-krat hojo v hribe, badminton ter odbojko, 5-krat pilates, 4-krat športno plezanje in pohodništvo; 3-krat alpsko smučanje, planinarjenje, jogo, surfanje, jahanje ter ritmično gimnastiko; 2-krat borilne veščine in košarko; 1-krat rokomet, tek na smučeh, vadbo na sobnem kolesu, potapljanje ter atletiko. Ena anketiranka je bila pred nosečnostjo vaditeljica aerobike. Med nosečnostjo se je z gibalno dejav- nostjo ukvarjalo 118 (90,8 %) anketirank. Najpogosteje so navedle sprehajanje (37- krat), sledijo hoja (33-krat), plavanje (28- krat) in aerobika (20-krat). Manj pogosto so navedle telovadbo, kolesarjenje, aero- biko za nosečnice, tek, vodno vadbo v ba- zenu za nosečnice, pilates, jogo, vaje, hitro hojo, rolanje, tenis, jutranjo telovadbo, plavanje, ples, badminton, hojo v hribe, vaje za nosečnice, pohodništvo, nordijsko hojo, aerobno telovadbo pod nadzorom fizioterapevta ter vaje za hrbtenico. T-test za odvisne vzorce je pokazal, da ni stati- stično značilnih razlik v ukvarjanju z gibal- no dejavnostjo pred in med nosečnostjo (t-vrednost = ,653; p = ,515; meje 95 % intervala zaupanja – nižja = -,047 in višja = ,093). V organizirano telesno vadbo v šoli za star- še je bilo vključenih 22 (16,9 %) anketirank. V času nosečnosti je bilo redno gibalno dejavnih, kar pomeni, da so se z gibalno dejavnostjo ukvarjale 3-krat tedensko ali pogosteje, 82 (63,1 %) anketirank; 36 (27,7 %) anketirank je bilo občasno gibalno dejavnih, kar pomeni, da so se z gibalno dejavnostjo ukvarjale 1- do 2-krat teden- sko. Z gibalno dejavnostjo, ki traja 20 do 60 minut dnevno, se ukvarja 52 (40 %) anke- tirank, z gibalno dejavnostjo, ki traja 1 do 2 uri dnevno, pa 63 (48,5 %) anketirank (Slika 1). Slika 1: Trajanje gibalne dejavnosti na dan. Slika 2: Pogostost gibalne dejavnosti na teden. 100 Z gibalno dejavnostjo se 27 (20,8 %) anke- tirank ukvarja 2-krat tedensko, 38 (29,2 %) 3-krat tedensko, 17 (13,1 %) 4-krat teden- sko, 19 (14,6 %) pa 5-krat tedensko (Sli- ka 2). Izobrazba statistično značilno vpliva na trajanje gibalne dejavnosti na dan (Koe- ficient kontigence (CC) = ,353; p = ,030). Za anketiranke s srednješolsko izobrazbo je značilno dnevno trajanje gibalne de- javnosti 1 do 2 uri ter 30 do 60 minut za anketiranke z univerzitetno izobrazbo (Ta- bela 2). Izobrazba ima tendenco statistično zna- čilnega vplivanja na pogostnost ukvarja- nja z gibalno dejavnostjo na teden (CC = ,443; p = ,061). Anketiranke s srednješolsko izobrazbo se z gibalno dejavnostjo ukvar- jajo 2- do 3-krat tedensko, z univerzitetno izobrazbo 3- do 5-krat tedensko; 4 pa se z gibalno dejavnostjo ukvarjajo vsak dan (Tabela 3). Starost anketirank nima značilnega vpli- vanja na trajanje dnevnega ukvarjanja z gibalno dejavnostjo (CC = ,198; p = ,503), ima pa statistično značilen vpliv na pogo- stnost ukvarjanja z gibalno dejavnostjo na teden (CC = ,456; p = ,002). Anketiranke v starostni skupini 20–30 let se z gibalno de- javnostjo ukvarjajo od 2- do 5-krat teden- sko, anketiranke v starostni skupini 31–40 let pa v večini od 2- do 3-krat tedensko (Tabela 4). Zakonski stan nima značilnega vplivanja na trajanje dnevnega ukvarjanja z gibalno dejavnostjo (CC = ,170; p = ,693), kot tudi ne na pogostnost ukvarjanja z gibalno dejavnostjo na teden (CC = ,305; p = ,502). Tromesečje nosečnosti statistično značil- no ne vpliva na dnevno trajanje ukvarja- nja z gibalno dejavnostjo (CC = ,164; p = ,731), kakor tudi ne na pogostnost ukvar- janja z gibalno dejavnostjo na teden (CC = ,327; p = ,340). Na sliki 3 vidimo, da je nasvete o gibal- ni dejavnosti iz knjig pridobilo kar 106 (79,2 %) anketirank, od medicinske sestre 61 (46,9 %), od ginekologa 68 (52,3 %) anketirank, od prijateljice prav tako 61 (46,9 %), od družine 101 (77,7 %) in 22 (16,9 %) prek svetovnega spleta. 4 Razprava „ Rezultati raziskave kažejo, da je povprečna starost anketirank 29 let, dobra polovica je poročenih, slaba polovica pa jih živi v zu- najzakonski zvezi. Med anketirankami so prevladovale nosečnice z univerzitetno izobrazbo. Kar 68,5 % anketirank je v tre- tjem tromesečju nosečnosti. Organizirane telesne vadbe v šoli za starše se je udele- ževalo le 16,9 % anketirank. Rezultat kaže pomanjkanje zanimanja nosečnic za vo- deno športno vadbo. V Sloveniji še vedno prevladuje neorganizirana športna vadba (40,2 % prebivalcev). V letu 2006 se je re- dne organizirane rekreacije udeleževalo le 13,9 % Slovencev (Doupona Topič in Sila, 2007). Na področju športne dejavnosti je najbolj cenjena redna in organizirana športna dejavnost, kjer gre za strokovno vodenje. Učinke vadbe je mogoče ugo- Tabela 2: Trajanje gibalne dejavnosti na dan v odvisnosti od izobrazbe. Trajanje gibalne dejavnosti na dan Izobrazba Skupaj Osnovnošolska Srednješolska Visokošolska Univerzitetna Nič 1 5 5 1 12 30–60 min 0 16 11 25 52 1–2 uri 0 27 14 22 63 2–3 ure 0 1 0 2 3 Skupaj 1 49 30 50 130 Tabela 3: Pogostost ukvarjanja z gibalno dejavnostjo na teden v odnosu od izobrazbe. Pogostost gi- balne dejavno- sti na teden Izobrazba Skupaj Osnovnošolska Srednješolska Visokošolska Univerzitetna Nič 1 5 5 1 22 1-krat 0 3 1 5 9 2-krat 0 14 6 7 27 3-krat 0 13 7 18 38 4-krat 0 9 3 5 17 5-krat 0 5 6 8 19 6-krat 0 0 2 2 4 7-krat 0 0 0 4 4 Skupaj 1 49 30 50 130 Tabela 4: Pogostost ukvarjanja z gibalno dejavnostjo na teden, v odnosu od starosti. Pogostost gibalne dejavnosti na teden Starost 20–30 let 31–40 let 41 let in več Skupaj Nič 5 6 1 12 1-krat 4 4 1 9 2-krat 15 12 0 27 3-krat 18 19 1 38 4-krat 9 8 0 17 5-krat 12 7 0 19 6-krat 0 2 2 4 7-krat 4 0 0 4 Skupaj 67 58 5 130 Slika 3: Vir informacij o gibalni dejavnosti med nosečnostjo. raziskovalna dejavnost 101 tavljati, analizirati in vrednotiti v vsakem delu rekreativnega vadbenega procesa, kar je tudi z vidika ohranjanja in pridobiva- nja zdravja cenjeno (Bilban, 2002; Karpljuk, Videmšek, Štihec in Kondrič, 2006). Danes je vedno več žensk, ki so tudi v času nosečnosti gibalno aktivne. Najbolje je, da je ženska v dobri telesni pripravljenosti že pred zanositvijo. Rezultati kažejo, da se z redno gibalno dejavnostjo ukvarja 63,1 % nosečnic. Rezultat je razveseljiv, saj se z redno gibalno dejavnostjo ukvarja le 27 % slovenskih žensk (Sila, 2007). Za zdravo nosečnico je priporočljivo, da živi aktivno vso nosečnost, kar pomeni, naj bo blago do zmerno gibalno dejavna vsaj 30 minut dnevno, večino dni v tednu. Nosečnica naj opravlja lažja domača opravila, se ukvarja z zmerno hitro hojo, s kolesarjenjem na sobnem kolesu, plavanjem in podobni- mi športnimi zvrstmi (ACSM, 1991; ACOG, 2002). Športne zvrsti, s katerimi so se ukvarjale anketiranke pred nosečnostjo (kolo, tek, aerobika, hoja), sodijo med 12 najpogostej- ših športnih panog, s katerimi se ukvarjajo Slovenke (Sila, 2007). V času nosečnosti pa se anketiranke pogosto ukvarjajo s spre- hodom, hojo, plavanjem in z aerobiko. Gre za športne zvrsti, ki so primerne za noseč- nice (RCOG, 2006). Hoja je poleg plavanja najprimernejša športna zvrst, s katero se lahko ukvarja nosečnica (Videmšek, Ši- janec, Karpljuk in Kondrič, 2006). V vodi (28 do 30 °C) ni nevarnosti pregretja, ki je zelo nevarno za plod, predvsem v zgodnji nosečnosti (Artal in Wiswell, 1991; Katz, 1996). Zaradi sile vzgona se navidezno zmanjša sila teže telesa, zato te aktivnosti ne obremenjujejo sklepov, ligamentov in mišic. Torej lahko nosečnica vzdržuje ra- ven motoričnih sposobnosti z manj truda (Katz, 1996; Videmšek idr., 2006). V vodi lahko nosečnica vadi tudi dihanje, ki ji bo ob porodu še kako pomagalo (Videmšek, Švarc Urbančič, Kondrič, Štihec in Karpljuk, 2002). Voda sprošča mišice in masira telo, s svojim pomirjajočim ter sproščujočim delovanjem pa pozitivno vpliva tudi na psihično počutje nosečnice. Rezultati raziskave kažejo, da obstaja stati- stično značilna povezava med izobrazbo in trajanjem ter pogostostjo ukvarjanja z gibalno dejavnostjo. Univerzitetno izo- bražene anketiranke se redno ukvarjajo z gibalno dejavnostjo. Tudi Sila (2007) ugo- tavlja, da se bolje izobraženi pogosteje ukvarjajo z redno gibalno dejavnostjo. Ugotovljeno je bilo, da tromesečje noseč- nosti ne vpliva na trajanje in pogostost ukvarjanja z gibalno dejavnostjo. To potr- juje, da so bile anketiranke zdrave in niso imele nobenih omejitev. Zdrava nosečni- ca se lahko ukvarja z gibalno dejavnostjo, saj zmerna intenzivna gibalna dejavnost (ob ustrezni prehrani) zagotavlja stalen dovod energije plodu, kar posledično pomeni, da ne povzroča zastoja pri nje- govi rasti. Pri zmerno intenzivni vadbi se koncentracija adrenalina in noradrenalina ne poviša do te mere, da bi to povzročilo prezgodnji porod (Petavs idr., 2008). Iz rezultatov je razvidno, da se zdrave no- sečnice zavedajo pomena redne gibalne dejavnosti in z njo nadaljujejo tudi v času nosečnosti. Gibalna dejavnost v nosečno- sti ima vedno večji pomen, saj pozitivno vpliva na nosečnico in plod. Glede na re- zultate raziskave lahko trdimo, da so anke- tiranke gibalno dejavne, vendar je udelež- ba nosečnic pri organizirani telesni vadbi precej nizka. Glede na strokovno vodenje in varnost načrtovane vadbe je zaželeno, da se ta odstotek v prihodnje zviša. Ker je gibalna dejavnost pod nadzorom najbolj varna tako za nosečnico kot za plod naj zdravstveni in športni delavci ustrezno ozaveščajo nosečnice o pomenu organi- zirane telesne vadbe. Literatura „ ACOG. (2002). Exercise during pregnancy and 1. the postpartum period: Committee Opinion No.267. Obstet Gynecol, 99 (1), 171–73. ACSM. (1991). Guidelines for exercise testing 2. and prescription. Philadelphia. Lea and Fe- biger. Artal, R. in Wiswell, R.A. (1991). Guidelines for 3. exercise in pregnancy. In B.L. Drinkwater (Ed.) Exercise in pregnancy (p. 67-98). Maryland: Williams & Wilkinis. Baddley, S. (1991). Exercise in pregnancy. 4. Nurs Today, 78, 66–8. Benčan – Battelino, Ž. (2005). Telovadba v 5. nosečnosti. Moj malček, 72 (4), 46–7. Bilban, M. (2002). Promocija zdravja in njene 6. možnosti za zniževanje bolniškega staleža. Delo in varnost, 47 (6), 308–314. Borg, G.A.V. (1982). Psychological bases of 7. perceived exertion. Med Sci Sport Exerc, 14, 377–81. Bose, M.B. (2009). Exercising during Pre-8. gnancy not Dangerous. Health &sample; Mediciné News. Pridobljeno 9.2.2011 iz http:// trendsupdates.com/exercising-during-pre- gnancy-not-dangerous/. Doupona Topić, M. in Sila, B. (2007). Oblike in 9. načini športne aktivnosti v povezavi s social- no stratifikacijo. Šport, 55 (3), priloga, 12–16. Hammes, A. in Inglis, J. (1994). Keep on run-10. ning. New Generation, 13, 6–7. Huch, R. in Erkkola, R. (1990). Pregnancy and 11. exercise – exercise and pregnancy. Br J Ob- stet and Gynecol, 97, 208–14. Johnson, R.V. (2001). 12. Vse o nosečnosti in otro- kovem prvem letu. Ljubljana: Educy. Karpljuk, D., Videmšek, M., Štihec, J. in Kon-13. drič, M. (2006). The influence of an experi- mental training programme on endurance development among school children in their early puberty age. Int. j. phys. educ., 43 (1), 11–23. Katz, V.L. (1996). Water exercise in pregnancy. 14. Semin Perinatol, 4, 285–91. Leupoldt, A., Ambruzsova, R., Nordmeyer, 15. S., Jeske, N. in Dahme, B. (2006). Sensory and affective aspects of dyspnea contribute diffe- rentially to the borg scale's measurement of dyspnea. Hamburg: University of Hamburg, Psychological Institute III. Petavs, N., Backović Juričan, A. in Štrumbelj, 16. B. (2008). Vodna aerobika, vadba v vodi za no- sečnice in vadba v vodi za seniorje. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Podlesnik Fetih, A. (2009). 17. Vpliv športne dejav- nosti, prehranjevalnih navad in razvad na po- čutje nosečnice in izid nosečnosti. Doktorska disertacija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. RCOG (Royal College of Obstetricians and 18. Gynaecologists). (2006). Exercise in pregnan- cy. London: RCOG. Sila, B. (2007). Leto 2006 in 16. študija o špor-19. tnorekreativni dejavnosti Slovencev. Šport, 55(3), priloga, 3–11. Švarc Urbančič, T. in Videmšek, M. (1997). 20. S športom v zdravo nosečnost. Ljubljana: Fakul- teta za šport, Inštitut za šport. Videmšek, M., Šijanec, S., Karpljuk, D. in Kon-21. drič, M. (2006). Športna vadba za nosečnice pilates. Ljubljana: Fakulteta za šport. Videmšek, M., Švarc Urbančič, T., Kondrič, 22. M., Štihec, J. in Karpljuk, D. (2002). Šport v nosečnosti. Slovenski kongres športne rekrea- cije. Zbornik Slovenskega kongresa športne rekreacije (str. 153–161). Ljubljana: Športna unija Slovenije. Wallace, A.M., Boyer, D.B., Dan, A. in Holm, 23. K. (1986). Aerobic exercise, maternal self- esteem, and physical discomforts during pregnancy. Ypurnal of Nurse Midwifery, 31 (6), 255–262. asist. dr. Suzana Mlinar, prof. zdr. vzg. Inštitucija zaposlitve: Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta, Zdravstvena pot 5, 1000 Ljubljana E-naslov: suzana.mlinar@zf.uni-lj.si 102 Differences of some loading and effort variables in execution of three differ- ent fast-break and quick retreat exercises in team handball Abstract The aim of the study was to analyze response of the players in some physiological and loading variables on different intense interval “fast-break and quick retreat” exercise in Team handball. A group of fifteen well trained team handball players of the third Slovenian handball league(age: 23,3 ± 3,3 yr, height: 184 ± 2 cm, body weight: 87 ± 7,3 kg, training experience: 7,8 ± 3,6 yr) participated in the present study. The sample of variables consisted of six physiological and eight loading variables.It seems that the physiological response of players during the interval “Fast-break with quick retreat” 3vs3 is the most closely related with the results of similar studies, made on the sample of the team handball players during the handball matches. Key words: Team handball, loading and effort, fast-break and quick retreat. Primož Pori, Uroš Mohorič, Marko Šibila Razlike v nekaterih parametrih obremenitve in napora rokometašev pri izvajanju treh različnih vaj protinapada in vračanja v obrambo Izvleček Osnovni namen raziskave je bil analizirati razlike v nekaterih parametrih obremenitve in napora pri rokometaših ob izvajanju treh različnih vaj protinapada in vračanja v obrambo – “1:1”, “2:2” in “3:3”. Skupino merjencev je sestavljalo 15 igral- cev (starost: 23,3 ± 3,3 let, telesna višina: 184 ± 2 cm, telesna masa: 87 ± 7,3 kg, igralne izkušnje: 7,8 ± 3,6 let) amaterske ravni, ki so nastopali v 2. slovenski rokometni ligi. Vzorec spremenljivk je sestavljalo osem pokazateljev obremenitve igralcev in šest fizioloških spremenljivk, s pomo- čjo katerih smo ocenili stopnjo napora vadečih. Rezultati kažejo, da so spremenljivke napora pri vaji protinapada “3:3” najbolj blizu tistim vre- dnostim, ki so jih različni avtorji dobili ob prou- čevanju napora rokometašev med tekmo. Ključne besede: rokomet, obremenitev in napor, protinapad in vračanje v obrambo. raziskovalna dejavnost 103 Uvod „ Za učinkovito izvajanje različnih aktiv- nosti med rokometno igro morajo ime- ti igralci primerno razvite kondicijske sposobnosti. Za razvoj teh sposobnosti pa je potreben dobro načrtovan in sis- tematično izvajan proces treniranja. Tre- ning rokometašev mora biti zasnovan na razvoju tehničnega in taktičnega znanja ob hkratnem izboljšanju različnih psiho- motoričnih (kondicijskih) sposobnosti. Kot posledica večje dinamike igre in vse večjega števila izvedenih aktivnosti med igro je postal rokomet zelo zanimiv tudi za različne vrste znanstvenega prouče- vanja. Glede na strukturo igre lahko rokomet opredelimo kot večstrukturno komple- ksno športno panogo. Gibanja, ki jih igralci izvajajo med igro, so tako ciklične- ga kot acikličnega tipa ali pa kombinacija obojega (Bon, 2001). Proučevanje struk- ture obremenitve v rokometu in optimi- ziranje procesa treniranja je zelo težko zaradi zapletenosti igre. Eden izmed po- membnih problemov je intervalna nara- va obremenitve med rokometno tekmo, ki je posledica spreminjajoče se dinami- ke igre in tipa obremenitve (Pori in Šibila, 2006). V zadnjih letih je bilo opravljenih nekaj raziskav, s pomočjo katerih se je ne- koliko izboljšalo poznavanje strukture in dinamike obremenitev med tekmo (Šibi- la, Vuleta in Pori, 2004). Hkrati so razisko- valci skušali oceniti tudi stopnjo napora med tekmo (Loftin, Anderson, Lytton in Warren,, 1996; Pori, 2003). Določene ne- usklajenosti so se pojavile predvsem pri ocenjevanju napora med tekmo, še po- sebej, ker so lahko absolutne vrednosti frekvence srca in vsebnosti laktata v krvi pri intervalnih obremenitvah zavajajoče (Wilmore in Costill, 2004). Problem načrtovanja treninga v rokome- tu je večplasten. Kadar se trenerji osre- dotočajo na razvoj vzdržljivosti igralcev, uporabljajo pri tem različne metode (Cardinale, 2000). Za optimizacijo treni- ranja je pri načrtovanju posameznih tre- nažnih enot zaželeno, da se ob razvoju vzdržljivosti oz. posameznih energetskih sistemov v trening vključuje tudi tehnič- na in taktična vadba. Pri tem se lahko uporabijo tako kontinuirana kot interval- na metoda. Za poglobljeno razumevanje fiziološkega dogajanja v organizmu igral- cev med specifično obremenitvijo pri različnih vajah na treningu je potrebno opraviti analizo različnih spremenljivk, s pomočjo katerih lahko ugotavljamo ra- ven obremenitve in napora pri teh vajah. V raziskavi, ki jo je opravil Pori s sodelav- ci (2009), lahko zasledimo prve tovrstne poskuse. V tej raziskavi je bil glavni cilj primerjava in analiza nekaterih fizioloških spremenljivk pri rokometaših, ki so izva- jali različne tipične rokometne vaje inter- valnega ali kontinuiranega tipa. Avtorji so se še posebej osredotočili na vprašanje, kateri energetski mehanizem je domi- nanten pri preskrbi igralcev z energijo takrat, kadar izvajajo različno intenzivne vaje kontinuiranega ali intervalnega tipa. Na podlagi njihovih ugotovitev bi lahko zaključili, da nizko intenzivne dlje časa trajajoče vaje kontinuiranega tipa spro- žajo pri igralcih nižji napor kot krajše,a zato intenzivnejše vaje intervalnega tipa. V povprečju so bili fiziološki kazalci pri teh vajah zelo podobni naporu rokome- tašev med tekmo. Avtorji zaključujejo, da so visoko intenzivne intervalne vaje bolj- še pri simuliranju igralnih pogojev, pri katerih igralci doživljajo podoben napor kot med tekmo. Prav zaradi omenjenih dejstev smo se v pričujoči raziskave osredotočili na prou- čevanje obremenitve in napora igralcev pri treh tipičnih rokometnih vajah inter- valnega tipa. Pri vajah smo manipulirali s številom igralcev, ki medsebojno so- delujejo v protinapadu in pri vračanju v obrambo. Ti dve podfazi rokometne igre zahtevata od igralcev velik obseg visoko intenzivnega teka in natančnost pri iz- vajanju tehničnih in taktičnih aktivnosti. V našem eksperimentu smo pri igralcih beležili pojavljanje različnih tehničnih in taktičnih prvin ter fiziološke pokazatelje napora med izvajanjem vaj. Za ugota- vljanje najvišje frekvence srca smo izve- dli tudi testiranje s pomočjo terenskega testa za ugotavljanje stopnje vzdržljivosti rokometašev. Metode „ Vzorec merjencev Vzorec merjencev je zajemal 15 rokome- tašev, ki so v času meritev igrali v drugi slovenski ligi (starost: 23,3 ± 3,3 let, tele- sna višina: 184 ± 2 cm, telesna masa: 87 ± 7,3 kg, igralne izkušnje: 7,8 ± 3,6 let). Vsi merjenci so bili med meritvami zdravi in nepoškodovani. Seznanjeni so bili z na- menom študije in strinjali so se s pogoji sodelovanja. Vzorec spremenljivk Vzorec spremenljivk so sestavljali trije vsebinski sklopi: Fiziološke spremenljivke, pridobljene s 1. pomočjo intervalnega terenskega te- sta “30-15 IFT ” (Buchheit, 2005): VIFT – najvišja aerobna hitrost, ki je de- finirana kot hitrost ob zadnji v celoti iz- vedeni ponovitvi pri omenjenem testu; FS_mir (ud/min) – vrednost srčnega utripa v mirovanju; FS_maks (ud/min) – najvišja vrednost frekvence srca dose- žena v testu “30-15IFT”; VO2 maks (ml. kg-1.min-1) – najvišja vrednost relativne porabe kisika. Spremenljivke, s pomočjo katerih smo 2. ovrednotili obremenitev igralcev v analiziranih vajah protinapada in vra- čanja v obrambo: P (f) – podaje; S (f) – streli na gol; SK (f) – skoki; O (f) – odkrivanje za sprejem žoge v protinapadu; Z (f) – zaustavljanja igral- cev v protinapadu; A (s)– trajanje aktiv- nosti med ponavljanji vaj; P (s)– trajanje počitka med ponavljanji vaj; OB (f) – ob- seg posameznih protinapadov (število ponovitev). Fiziološki spremenljivki za oceno ravni 3. napora igralcev med izbranimi vajami: FS_abs (ud/min) – absolutna vrednost frekvence srca; FS_rel (%) – relativna vrednost frekvence srca. Metode zbiranja podatkov Meritve so bile opravljene v treh delih. Prvi del so opravili merjenci sami, tako da so si deset dni zaporedoma vsako jutro, preden so vstali, izmerili frekvenco srca v mirovanju na radialni arteriji na zapestju (FS_mir (ud/min). Šteli so utripe srca v eni minuti in zapisali rezultate v posebne obrazce. Nato smo izračunali povprečje vrednosti vseh izmerjenih dnevnih rezul- tatov. Drugi del meritev je bil izveden na roko- metnem igrišču. Merjenci so po kratkem vodenem ogrevanju opravili t. i. Interval- ni fitnes test (“30-15 IFT ”)(Buchheit, 2005). Test je v osnovi sestavljen iz kombinacij 30 sekundtrajajočega teka, ki mu sledi 15 sekund trajajoči počitek (odmor). Hitrost teka (obremenitev) z vsako naslednjo ponovitvijo narašča, merjenci pa ga izva- jajo do izčrpanosti oziroma dokler lahko sledijo stopnjujoči obremenitvi. Hitrost (tempo) teka narekuje zvočni signal, ki je 104 daje merjencem orientacijo o ustreznem tempu teka. Začetna hitrost je 8 km/h, vsako naslednjo ponovitev pa naraste za 0,5 km/h. Test je za merjence končan, ko trikrat zaporedne uspejo doseči predvi- dene črte na igrišču (oziroma 3 m tole- rančnega območja pred črto). Kot končni rezultat se upošteva zadnja hitrost, ki jo je merjenec pretekel v skladu z opisani- mi pravili. To hitrost smo imenovali V IFT ali najvišja aerobna hitrost. Frekvenco srca med izvajanjem testa smo spre- mljali s pomočjo merilca frekvence srca Polar (Polar Precision Performance SW, verzija 4.03.040, Finska). Najvišja aerobna hitrost(V IFT ), dosežena v zadnji celovito opravljeni stopnji testa, je služila za iz- račun ocene največje porabe kisika(VO 2 max (ml.kg-1.min-1) s pomočjo formule (Buchheit, 2005): VO 2 maks (ml.kg-1.min-1) = 28.3 – (2.15 x S) – (0.741 x S) – (0.0357 x T) + (0.0586 x L x V IFT ) + (1.03 x V IFT ) Legenda: S – spol (moški = 1, ženske = 2); S – starost ; T = telesna masa; V IFT = najvišja aerob- na hitrost. Tretji del meritev je bil izveden na trenin- gu 48 ur po opravljenem Intervalnem fitnes testu(“30-15 IFT ”). Merjenci so bili naprošeni, da se v tem času izogibajo ve- čjim obremenitvam, ki bi lahko vplivale na njihovo zmogljivost. Hkrati so dobili navodila, da najmanj 3 ure pred trenin- gom ne uživajo nobene hrane ter 24 ur pred treningom nobenih alkoholnih in kofeinskih pijač. Merjenci so bili opre- mljeni z ustreznimi merilci frekvence srca (Polar Precision Performance SW, verzija 4.03.040, Finska). Merilci frekvence srca so bili aktivirani ob pričetku ogrevanja in izključeni pet minut po opravljenem za- dnjem intervalu na treningu. Trening je bil tudi posnet z video kamero za nadalj- njo analizo spremenljivk obremenitve. Na treningu so igralci najprej opravili ustrezno ogrevanje sestavljeno iz 10-mi- nutnega teka nižje, srednje in visoke in- tenzivnosti, iz 5-minutnega sklopa gim- nastičnih vaj in 10-minutnega ogrevanja z rokometnimi žogami v parih. Merjenci so nato 5-minut počivali pred začetkom opravljanja testnih nalog oz. obreme- nitev. Testni protokol je bil sestavljen iz treh, pet minut trajajočih intervalov vaj protinapada in vračanja v obrambo (1:1 – en napadalec proti enemu branilcu; 2:2 – dva napadalca proti dvema branilcema; 3:3 – trije napadalci proti trem branilcem). Med vsakim intervalom je bil 5-minutni odmor brez obremenitve. Igralci so bili pred izvajanjem vaj podrobno seznanje- ni z njihovim potekom. Potek vseh treh vaj je razviden iz prikaza- nih Skice1. Pri vaji “1:1” naenkrat sodeluje- ta dva igralca – eden teče v protinapad in skuša doseči zadetek, drugi igralec pa mu sledi (vračanje v obrambo) in skuša oteži- ti doseganje zadetka. Naenkrat mora to- rej igralec preteči v hitrem teku oz. sprint dve dolžini igrišča. Pri vajah “2:2” in “3:3” je naloga, ki jo morajo opraviti igralci, po- dobna, le da sedaj v protinapadu sodelu- jeta dva ali trije igralci naenkrat, enako pa velja tudi za vračanje v obrambo. Metode obdelave podatkov Podatki, pridobljeni s pomočjo merilcev frekvence srca, so bili obdelani s pomočjo računalniškega programa Polar Precision Performance SW (Polar, Finska). Podatke smo prenesli iz sprejemnika v računalni- ški program s pomočjo ustreznega vme- snika. Za izračun vrednosti relativne fre- Skica 1: Prikaz izbranih vaj protinapada in vračanja v obrambo »1:1«, »2:2« in »3:3«. raziskovalna dejavnost 105 kvence srca smo uporabili Karvonenov model (Fox, Mathews, 1981). Za obdelavo podatkov smo uporabili programski pa- ket SPSS 16.0 (Statistical Package for the Social Sciences). Izračunali smo osnov- ne statistične značilnosti opazovanih spremenljivk. Za ugotavljanje razlik med posameznimi spremenljivkami obreme- nitve in napora smo uporabili večfaktor- sko analizo variance. Statistično značilne razlike so bile sprejete ob 5 % tveganju alfa napake (dvosmerno testiranje). Rezultati in razprava V Tabeli 1 so prikazane osnovne stati- stične značilnosti izbranih spremenljivk, dobljenih pri intervalnem fitnes testu “30-15 IFT ”. Srednja vrednosti frekvence srca v mirovanju je znašala 55,6 ± 4,7 ud/ min,srednja vrednost najvišje frekvence srca pa 190 ± 4,3 ud/min. Vrednost hitro- sti pri zadnji uspešno zaključeni stopnji je v povprečju znašala 19,5 ± 1,4 km/h. Podatki kažejo na solidno kondicijsko pri- pravljenost merjencev (Šibila, Mohorič, Pori, 2010). Na Skici 2 so predstavljene povprečne vrednosti trajanja obremenitve in odmo- ra med izbranimi intervalnimi vajami in povprečen obseg izvajanja posameznih vaj. Povprečno trajanje odmora med po- sameznimi ponovitvami je bilo najvišje pri vaji 1:1 (63,4 ± 3,6 s) in je bilo statistič- no značilno višje kot v vaji 2:2 (38,7 ± 4,2 s) in pri vaji 3:3 (20,7 ± 2,3 s). V trajanju odmora sta se značilno razlikovali tudi vaji 2:2 in 3:3. V povprečnem trajanju faze obremenitve (aktivnosti) so bile med va- jami statistično značilne razlike. Pri vaji 1:1 je bilo povprečno trajanje obremenitve statistično značilno daljše kot pri drugih dveh vajah, pri vaji 2:2 pa je bilo trajanje obremenitve statistično značilno daljše kot pri vaji 3:3 (1:1 – 15,3 ± 0,9; 2:2 – 16,6 ± 1,8 3:3 – 18,6 ± 1,7 s). Kot posledica zmanj- šanega časa odmora med posameznimi ponovitvami v vajah od 1:1 do 3:3 se je sorazmerno zvišal obseg oz. število po- novitev v vajah z večjim številom igralcev (1:1 – 4,3 ± 0,7; 2:2 – 5,7 ± 0,8; 3:3 – 9,1 ± 0,7). Razlika je bila značilna med vsemi analiziranimi vajami. Za dodatno ovrednotenje ravni obreme- nitve igralcev smo uporabili podatke o pogostosti pojavljanja acikličnih aktivno- sti med izvajanjem izbranih vaj (Skica 3). Statistično značilne razlike se pojavljajo med vajama 1:1 in 2:2 v primerjavi z vajo 3:3 v spremenljivkah podaje, streli pro- ti golu in skoki. Pri podajah so bile višje vrednosti dosežene pri vaji 3:3 (2:2 – 5,0 ± 1,7; 3:3 – 8,9 ± 3,4) pri strelih na gol (1:1 – 3,3 ± 0,7; 2:2 – 2,5 ± 0,8; 3:3 – 2,0 ± 0,7) in pri skokih pa pri vajah 1:1 in 2:2. Tudi pri spremenljivkah »odkrivanje za spre- jem žoge v protinapadu« (1.1 – 1 ± 0; 2:2 – 3,3 ± 1,1; 3.3 – 4,3 ± 1,3) in »zaustavljanja Tabela 1: Osnovne statistične značilnosti izbranih spremenljivk dobljenih pri Interval- nem fitnes testu “30-15IFT«. M SD min max pK-S V IFT (km/h) 19,5 1,4 18 22 ,738 FS_mir (ud/min) 55,6 4,7 48 65 ,984 FS_maks (ud/min) 198 4,3 190 206 ,902 VO 2 maks (ml.kg-1.min-1) 50,6 3,1 47 55 ,574 Legenda okrajšav: VIFT (km/h) – najvišja aerobna hitrost pri testu v 30-15 IFT; FS_mir (ud/min) – vredno- sti srčnega utipa v mirovanju;FS_maks(ud/min) – najvišja vrednost frekvence srca ob koncu Intervalnega fitnes testa »30-15 IFT «; VO2 maks (ml.kg -1.min-1) – vrednost ocene sprejema kisika; pK-S – statistična zna- čilnost Kolmogorov - Smirnov testa. 0 10 20 30 40 50 60 70 80 1:1 2:2 3:3 Se ku nd e (s ) 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Fr ek ve nc a (f) A (s) P (s) OB (f) * * * # # # & & & Legenda okrajšav: *(A -trajanje aktivnosti med ponavljanji vaj) - 1:1<2:2, 2:2<3:3, 1:1<3:3 - p<0.05; # (P- trajanje počitka med ponavljanji vaj) - 1:1>2:2, 2:2>3:3, 1:1>3:3 - p<0.05; & (OB - obseg posameznih protinapadov) - 1:1<2:2, 2:2<3:3, 1:1<3:3 - p<0.05. Skica 2: Razmerja med aktivnostjo in počitkom pri uporabljenih vajah protinapada in vračanja v obrambo. 0 2 4 6 8 10 12 14 P S SK O Z Fr ek ve nc a (f) 1:1 2:2 3:3 * * * * * Legenda okrajšav: P – podaje; S – streli na gol; SK – skoki; O – odkrivanje za sprejem žoge v pro- tinapadu; Z – zaustavljanja igralcev v protinapadu. * - Razlike značilne pri p<0.05. Skica 3: Pojavljanje izbranih acikličnih aktivnosti med izvajanjem vaj protinapada in vračanja v obrambo. 106 igralcev v protinapadu« (1:1 – 1,3 ± 0,8; 2:2 – 2,0 ± 0,7;3:3 – 2,4 ± 0,9) lahko za- sledimo statistično značilne razlike med vsemi tremi vajami. Fiziološki pokazatelji, ki govorijo o ravni napora igralcev med izvajanjem različnih vaj protinapada in vračanja v obrambo (FS_abs in FS_rel), so prikazani na Skici 4. Glede na dobljene podatke lahko reče- mo, da je vaja »1:1« z vidika napora manj zahtevna. Med to vajo so bile namreč povprečne vrednosti FS_abs 136,4 ± 8,0 ud/min, kar predstavlja 56,8 ± 6,9 % FS_ rel. Iz vidika napora pa je najzahtevnejša vaja 3:3, kjer so merjenci v povprečju do- segali vrednost FS_abs 177,7 ± 5,3 ud/ min. V relativnem smislu je to pomenilo 85,9 ± 5,8 % FS_rel. Razlike so bile stati- stično značilne. Glavni razlog za takšen fiziološki odgo- vor je verjetno skrit v dolžini odmorov med intervali, ki se pojavljajo pri različ- nih vajah. Pri vaji »1:1« je bil odmor med posameznimi obremenitvami dolg v povprečju eno minuto, medtem ko je bil odmor pri vaji »3:3« samo še okoli 20 sekund. Posledično se je zvišal povprečni obseg individualne obremenitve igral- cev. Med vajo »3:3« je bilo povprečno število ponovitev posameznih intervalov 9,1 ± 0,7, medtem ko je bilo to pri vaji »1:1« samo 4,3 ± 0,7 protinapadov s hitrim vra- čanjem. Glede na dobljene podatke o fizioloških odzivih pri merjencih lahko sklepamo, da je napor dosežen pri vaji »3:3« najbolj blizu tistemu, ki ga dosegajo igralci med rokometno tekmo. Povprečne vrednosti FS_abs se med tekmo pri rokometaših namreč gibljejo med 145 in 190 ud/min, igralci pa so v povprečju več kot 75 % igralnega časa izpostavljeni naporu, ki presega 80 % FS_rel. (Cardinale, 2000). Razpon povprečnih vrednosti FS v ome- njenih raziskavah je v največji meri po- sledica kakovostne ravni merjencev in njihovih nasprotnikov ter pomembnosti tekem (Pori, 2003). Sodobni model rokometne igre zahteva visoko intenzivna gibanja, ki se pona- vljajo ob zelo kratkih obdobjih odmora. Različne aktivnosti, ki jih izvajajo igralci se vezane tako na fazo napada kot na fazo obrambe. Pri tem je potrebno po- udariti pomen igre v protinapadu in pri vračanju v obrambo, saj postajati ti dve fazi rokometne igre vse pomembnejši. Predstavljata tudi zelo pomemben del obremenitve in napora igralcev. Glede na dosegljive podatke lahko sklepamo, da se visoko intenzivne aktivnosti v ro- kometni igri ponavljajo pri posameznem igralcu v povprečju na vsakih 20 sekund (Kotzamanidis, Chatzikotoluas, in Gian- nakos, 1999). Tej ravni obremenitve je glede na rezultate naše raziskave najbliž- je obremenitev, ki jo igralci dosegajo pri vaji »3:3«. Sklep „ Rokometni trener mora razmišljati o učin- kovitosti in ciljih treninga in posameznih vaj. Osnova pri tem razmišljanju morajo biti podatki o obremenitvi in naporu igralcev med tekmo. Temu kriteriju mora nato prilagajati oblikovanje in uporabo različnih vaj, ki zadovoljujejo tako tehnič- no taktične kot tudi kondicijske zahteve. Trener mora torej imeti znanje o načrto- vanju in izvajanju specifičnega rokome- tnega treninga na celostni (holistični) način.Pri vsaki vaji mora ob tehničnih in taktičnih ciljih upoštevati tudi fiziološke, psihološke, sociološke in ostale vidike.To je moderni pristop k metodologiji treni- ranja in vodi k izpopolnjevanju in razvoju igralcev in celotne ekipe. Poglobljeno poznavanje obremenitve in napora igralcev med posameznimi specifičnimi rokometnimi vajami lahko pomaga trenerju pri optimiziranju na- črtovanja in izvedbe procesa treninga. Tako lahko trener natančneje določa stopnjo intenzivnosti in obsega obreme- nitve igralcev na posameznem treningu ali v posameznem časovnem obdobju. Trening lahko tudi natančneje prilagaja ciljem, ki jih želi izpolniti glede na obdo- bje priprave (pripravljalno ali tekmovalno obdobje). Kljub temu je potrebno pou- dariti, da v rokometu ni mogoče doseči tako natančnega doziranja obremenitve kot pri nekaterih cikličnih športih. Indivi- dualizacija in natančnost pri programira- nju treninga pa stakljub temu potrebna. Primer specifičnih rokometnih vaj, ki smo jih analizirali v našem prispevku, pomeni poizkus približevanja omenjenim zahte- vam. Na podlagi analize obremenitve in napora tokom posameznih vaj smo na- mreč prišli do pomembnih zaključkov, ki kažejo na večjo ali manjšo raven primer- nosti posamezne vaje za razvoj določe- nih sposobnosti. Intervalnost obremeni- tve in primerno razmerje med trajanjem obremenitve (in številom ponovitev) ter odmora v vaji je pri tem ključnega po- mena. Literatura „ Bon, M. (2001). 1. Kvantificirano vrednotenje obremenitev in spremljanje srčne frekvence igralcev rokometa med tekmo. Doktorska di- sertacija. Ljubljana: Fakulteta za šport. Buchheit, M. (2005). Le 30-15 Intermittent Fit-2. tenes Test: Illustration de la programmation du travail de la puissance maximale aerobie a partir d'un test de terrain approprie. – 1ere partie. Approches du Handball, 88, 36–46. Buchheit, M., Laursen, P. B., Millet, G. P, Pactat, 3. F., Ahmaidi, S. (2008). Predicting Internittent Running Performance: Critical Velocity ver- Legenda okrajšav: * HR_abs- 1:1<2:2, 2:2<3:3, 1:1<3:3 - p<0.05; # HR_rel- 1:1<2:2, 2:2<3:3, 1:1<3:3 - p<0.05. Skica 4: Absolutne in relativne vrednosti frekvence srca med izvajanjem izbranih vaj. 60 80 100 120 140 160 180 1:1 2:2 3:3 A bs ol ut ne v re dn os ti fre kv en ce sr ca (u d/ m in ) 50 55 60 65 70 75 80 85 90 95 100 R el at iv ne v re dn os ti fre kv en ce sr ca (% ) HR_abs (ud/min) HR_rel (%) * * * # # # raziskovalna dejavnost 107 sus Endurance Index. International Journal of Sports Medicine, 29, 307–315. Cardinale, M. (2000). Handball Performan-4. ce: Physiological Considerations & Practical Approach for the Training Metabolic Aspec- ts. Pridobljeno 17.3.2005 s svetovnega spleta http://coachesinfo.com. Fox, E. L., Mathews, D. K. (1981). 5. The Physiolo- gical Basis of Physical Education and Athletes. Philadelphia: CBS College Publishing. Kotzamanidis, C., Chatzikotoluas, K. Gianna-6. kos, A. (1999). Optimization of the training plan of the handball game. Handball, 64–71. Pori, P. (2003). 7. Analiza obremenitev in napora krilnih igralcev v rokometu. Doktorska diserta- cija. Ljubljana: Fakulteta za šport. Loftin, M., Anderson, P., Lytton, L., Warren, B. 8. (1996). Heart response during handball sin- gles match play and selected physical fitness components of experienced male handball players. The Journal of sports, medicine and physical fitness, 36, 95–99. Pori, P, Pori, M., Zanoškar, M., Šibila, M. (2009). 9. Analiza najznačajnih fizioloških variabla kod dva različita tipa rukometnog treninga. [The analysis of some physiological variables in two different types of handball training]. Ča- sopis za sport, fizičko vaspitanje i zdravlje, Sport mont, 18,19,20./vi, 104–111. Pori, P, Šibila, M. (2006). Analysis of high-in-10. tensity large-scale movements in team han- dball. Kinesiol. slov.,12(2,), 51–58. Šibila, M., Vuleta, D., Pori, P. (2004). Position-11. related differences in volume and intensity of large-scale cyclic movements of male players in handball. Kinesiology (Zagreb), 36 (1), 58–68. Šibila, M., Mohorič, U., Pori, P. (2010). Motor 12. and morphological differences between young handball players from three age gro- ups. V: KOVAČ, Marjeta (ur.), JURAK, Gregor (ur.), STARC, Gregor (ur.). 5th International Congress Youth Sport 2010, Ljubljana, 2-4 December 2010. Proceedings of the 5th Inter- national Congress Youth Sport 2010, Ljubljana. Ljubljana: Faculty of Sport, 335–340. Wilmore, J. H., Costill, D. L. (2004).13. Physiology of sport and exercise – 3rd edition. Human ki- netics, USA. doc. dr. Primož Pori, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za rokomet e-naslov: primoz.pori@fsp.uni-lj.si 108 sport dok 109 DIPLOME, MAGISTRSKA DELA, DOKTORSKE DISERTACIJE FAKULTETE ZA ŠPORT 2010 DIPLOME FŠ 2010 „ AMBROŽIČ, Florijan Vključevanje nordijske hoje in teka v proces treniranja mlajših smučarjev tekačev : diplomsko delo / Florijan Ambrožič. - Lju- bljana : [F. Ambrožič], 2010. BARANAŠIČ, Maja Vpliv 3-mesečnega programa hujšanja na izgubo telesne mase pri debelih ženskah : diplomska naloga / Maja Baranašič. - Lju- bljana : [M. Baranašič], 2010. BELŠAK, Aleš Analiza napadalnih aktivnosti na ženskem evropskem prven- stvu v rokometu 2008 v Makedoniji s pomočjo video tehnike : diplomsko delo / Aleš Belšak. - Ljubljana : [A. Belšak], 2010. BERNARD, Niko Razlike v izvajanju kaznovalne politike v odbojkarski igri pred spremembo uradnih pravil odbojkarske igre in po njej : di- plomsko delo / [Bernard Niko]. - Ljubljana : [N. Bernard], 2010. BORNŠEK, Filipina Vadba v fitnesu med nosečnostjo : diplomsko delo / Filipina Bornšek. - Ljubljana : [F. Bornšek], 2010. BRAČKO, Mojca Izbrani psihološki parametri slovenskih športnih pilotov : di- plomsko delo / Mojca Bračko. - Ljubljana : [M. Bračko], 2010. BRENKUŠ, Mojca Možnosti medpodročnega povezovanja v okviru plesnih de- javnosti za predšolske otroke : diplomsko delo / Mojca Brenkuš. - Ljubljana : [M. Brenkuš], 2010. BREZAVŠČEK, Rok Razlike v aktivaciji mišic pri skokih z nasprotnim gibanjem, iz- vedenih na različne načine : diplomsko delo / Rok Brezavšček. - Ljubljana : [R. Brezavšček], 2010. BRUMEN, Ajda Primerjava igre med zmagovalkami in poraženkami pri mladih teniških igralkah do 14 let : diplomsko delo / Ajda Brumen. - Ljubljana : [A. Brumen], 2010. CIGALE, Lucijan Vadba v fitnesu za ljudi s povišanim krvnim tlakom : diplomsko delo / Lucijan Cigale. - Ljubljana : [L. Cigale], 2010. CIZELJ, Rok Metodika učenja priprave in zaključka napada na osnovi ana- lize igre vrhunskih klubskih nogometnih moštev : diplomsko delo / Rok Cizelj. - Ljubljana : [R. Cizelj], 2010. ČAKŠ, Žiga Struktura igre - priprava in zaključek napada po krilnem polo- žaju moštev v 1. slovenski nogometni ligi : diplomsko delo / Žiga Čakš. - Ljubljana : [Ž.Čakš], 2010. ČAS, Tina Deset let (od 1999 do 2008) Slovenianchallenge turnirja v orga- nizaciji kluba za športno ritmično gimnastiko Šiška : diplomska naloga / Tina Čas. - Ljubljana : [T. Čas], 2010. ČERNIGOJ, Tevž Psihosocialni vidiki športno rekreativnega ukvarjanja s kajakom na divjih vodah : diplomsko delo / Tevž Černigoj. - Ljubljana : [T. Černigoj], 2010. ČOTAR, Sara Kinezioterapija s pomočjo psa : diplomsko delo / Sonja Čotar. - Ljubljana : [S. Čotar], 2010. ČUŠ, Silva Motivi in razmišljanja vrhunskih judoistov : diplomska naloga / Silva Čuš. - Ljubljana : [S. Čuš], 2010. 110 DEBEVEC, Hana Primerjava hitrosti servisa, meta medicinke in maksimalne ja- kosti rotatorjev rame pri tenisačih : diplomsko delo / Hana De- bevec. - Ljubljana : [H. Debevec], 2010. DEREANI, Bor Vpliv utrujenosti na natančnost izvedbe kate : diplomsko delo / Bor Dereani. - Ljubljana : [B. Dereani], 2010. DERNIKOVIČ, Miran Uporabnost gimnastike pri vojaško strokovnem usposabljanju pripadnikov slovenske vojske : diplomsko delo / Miran Derniko- vič. - Ljubljana : [M. Dernikovič], 2010. DEVETAK, Kaja Predstavitev in program predselekcije v smučarskem društvu Novinar : diplomsko delo / Kaja Devetak. - Ljubljana : [K. Deve- tak], 2010. DEŽELAK, Jasna Motivacijske značilnosti mladih kajakašev in kanuistov : diplom- sko delo / Jasna Deželak. - Ljubljana : [J. Deželak], 2010. DOLINAR, Aleša Motivi žensk in moških v alpinizmu : diplomsko delo / Aleša Dolinar. - Ljubljana : [A. Dolinar], 2010. DOLINAR, Urška Analiza gibanja različnih tipov igralcev na tekmi končnice 1. A slovenske lige v sezoni 2005/06 s pomočjo računalniškega sis- tema SAGIT : diplomsko delo / Urška Dolinar. - Ljubljana : [U. Dolinar], 2010. DONČEC, Gregor Nogometni klub NK Aluminij-Kidričevo : zgodovinski oris no- gometne igre v Kidričevem od nastanka 1950 do 2010 : diplom- sko delo / Gregor Dončec. - Ljubljana : [G. Dončec], 2010. DUŠIČ, Aleš Primerjava igre med zmagovalci in poraženci pri teniških igral- cih v članski kategoriji : diplomsko delo / Aleš Dušič. - Ljubljana : [A. Dušič], 2010. ERJAVEC, Andreja, dipl. prof. šp. vz., 1983- Možnosti vključevanja predšolskih otrok v športne programe na Kočevskem : diplomsko delo / Andreja Erjavec. - Ljubljana : [A. Erjavec], 2010. FAJDIGA, Polona Osapske ekološke strategije : diplomsko delo / Polona Fajdiga. - Ljubljana : [P. Fajdiga], 2010. FEFER, Matej Analiza razlogov za vključevanje otrok v vadbo akrobatike : di- plomsko delo / Matej Fefer. - Ljubljana : [M. Fefer], 2010. FERFOLJA, Polona Zgodovinski oris vodenih skupinskih vadb : diplomsko delo / Polona Ferfolja. - Ljubljana : [P. Ferfolja], 2010. FIJAVŽ, Borut Analiza igre starejših deklic na zaključnem košarkarskem turnir- ju 2009 : diplomsko delo / Borut Fijavž. - Ljubljana : [B. Fijavž], 2010. FILIPIČ, Petra Celostni pristop k načrtovanju individualne vadbe za osebo z Downovim sindromom : diplomsko delo / Petra Filipič. - Lju- bljana : [P. Filipič], 2010. FILIPIĆ, Vedrana Rolanje kot vsebina športnega dne za učence drugega triletja osnovne šole : diplomska naloga / FilipićVedrana. - Ljubljana : [V. Filipić], 2010. FONDA, Borut Med-mišična koordinacija pri kolesarjenju v kalnec in pri različ- nih geometrijskih nastavitvah kolesa : diplomsko delo / Borut Fonda. - Ljubljana : [B. Fonda], 2010. FRANJIĆ, Robert Poletna športnorekreativna turistična ponudba v občini Bohinj - stanje in omejitve : diplomsko delo / Robert Franjić. - Ljublja- na : [R. Franjić], 2010. GLAŽAR, Miha Primerjava rezultatov motoričnega statusa starejših dečkov in deklic v alpskem smučanju pred začetkom smučarske sezone 2008/2009 : diplomska naloga / Miha Glažar. - Ljubljana : [M. Glažar], 2010. GOLOB, Blaž Skoki v vodo z velikih višin : diplomsko delo / Blaž Golob. - Lju- bljana : [B. Golob], 2010. GRAH, Roland Vsebinski in organizacijski vidiki delovanja alpske šole pri Smu- čarskem društvu Krka Rog : diplomsko delo / Roland Grah. - Ljubljana : [R. Grah], 2010. GRBEC, Sandra Primerjava športnih dejavnosti v okviru slovenskega in špan- skega kurikuluma za vrtce : diplomsko delo / Sandra Grbec. - Ljubljana : [S. Grbec], 2010. GROSEK, Ana Osebnost in potreba po dražljajih pri alpinistih, vrhunskih špor- tnikih in rekreativcih : diplomsko delo / Ana Grosek. - Ljubljana : [A. Grosek], 2010. HORVAT, Katja Primerjava klasičnega baleta in sodobnega plesa : diplomsko delo / Katja Horvat. - Ljubljana : [K. Horvat], 2010. HORVAT, Polonca Motivacija prekmurskih učencev tretje triade za športno vzgo- jo in šport : diplomsko delo / Polonca Horvat. - Ljubljana : [P. Horvat], 2010. HOTKO, Gregor Zdravljenje poškodb stegna in kolena nogometašev : diplom- sko delo / Gregor Hotko. - Ljubljana : [G. Hotko], 2010. sport dok 111 HRIBAR, Rok Vadba pri kronični bolezni - koronarna bolezen : diplomska na- loga / Rok Hribar. - Ljubljana : [R. Hribar], 2010. HVALEC, Marjetka Primerjava izvenšolske športne dejavnosti otrok prvega triletja mestnih in podeželskih osnovnih šol podravske regije : diplom- sko delo / Marjetka Hvalec. - Ljubljana : [M. Hvalec], 2010. JAKONČIČ, Tibor Motivi za ukvarjanje s športno aktivnostjo v slovenski vojski : di- plomsko delo / Tibor Jakončič. - Ljubljana : [T. Jakončič], 2010. JAN, Jana Športno jahanje oseb s posebnimi potrebami in njihovo udej- stvovanje na tekmovanjih : diplomsko delo / Jana Jan. - Ljublja- na : [J. Jan], 2010. JARNI, Ana Športni program za osebe v tretjem življenjskem obdobju na Kočevskem : diplomsko delo / Ana Jarni. - Ljubljana : [A. Jarni], 2010. JEKOVEC, Andraž Razvoj plavalnega kluba Triglav Kranj med leti 1998 in 2008 : di- plomsko delo / Andraž Jekovec. - Ljubljana : [A. Jekovec], 2010. JOVANOVIĆ, Saša Pogled slovenskih nogometašev na trenerje : diplomska nalo- ga / Jovanović Saša. - Ljubljana : [S. Jovanović], 2010. JUVAN, Tine Možnosti obstoja in razvoja športnega društva Zadvor : di- plomsko delo / Tine Juvan. - Ljubljana : [T. Juvan], 2010. KARPAN, Grega Analiza tehnike branjenja rokometnih vratarjev na svetovnem prvenstvu leta 2009 na Hrvaškem : diplomsko delo / Grega Kar- pan. - Ljubljana : [G. Karpan], 2010. KAVČIČ, Ivan Vpliv masažnih tehnik na živčno-mišični sistem : diplomsko delo / Ivan Kavčič. - Ljubljana : [I. Kavčič], 2010. KERNC, Dejan Kronične bolezni in športna aktivnost : diplomska naloga / De- jan Kernc. - Ljubljana : [D. Kernc], 2010. KERSNIK, Maja Zgodovinski razvoj badmintona v Sloveniji : diplomsko delo / Maja Kersnik. - Ljubljana : [M. Kersnik], 2010. KLEMENAK, Jernej Gimnastika na prostem : diplomska naloga / Jernej Klemenak. - Ljubljana : [J. Klemenak], 2010. KLEMENC, Peter Pregled razvoja plavanja, vaterpola in triatlona v Kamniku od 1995 do 2008 : diplomsko delo / Peter Klemenc. - Ljubljana : [P. Klemenc], 2010. KLEMENČIČ, Jure Razlike v odrivni moči različnih tipov košarkaric starih 16 in 18 let : diplomska naloga / Jure Klemenčič. - Ljubljana : [J. Klemen- čič], 2010. KOBAL, Sonja Načrtovanje in programiranje sodobne športno turistične po- nudbe v blejskem turističnem okolišu : diplomsko delo / Sonja Kobal. - Ljubljana : [S. Kobal], 2010. KOCJANČIČ, Ana Uporaba imaginacije v odbojki na mivki : diplomsko delo / Ana Kocjančič. - Ljubljana : [A. Kocjančič], 2010. KODRE, Mojca Prehranske navade igralk v Ženskem odbojkarskem klubu Ali- ansa : diplomsko delo / Kodre Mojca. - Ljubljana : [M. Kodre], 2010. KORBAR, Irena Vključevanje športnih aktivnosti v programe Društva Projekt človek : diplomsko delo / Irena Korbar. - Ljubljana : [I. Korbar], 2010. KOSMAČ, Jan Vključevanje govornih spodbud v gibalne dejavnosti pred- šolskega otroka : diplomsko delo / Jan Kosmač. - Ljubljana : [J. Kosmač], 2010. KOSTRIC, Tomi Anksioznost v nogometu : diplomsko delo / Tomi Kostric. - Lju- bljana : [T. Kostric], 2010. KOŠIR, Aleš Dejavnosti za razvoj gibalnih sposobnosti otrok s posebnimi potrebami : diplomsko delo / Aleš Košir. - Ljubljana : [A. Košir], 2010. KOTNIK, Natalija Razlike med življenjskim slogom otrok, ki trenirajo judo in osta- limi otroki v koroški regiji : diplomsko delo / Natalija Kotnik. - Ljubljana : [N. Kotnik], 2010. KOVAČ, Ana Mnenja slovenskih ženskih nogometnih reprezentantk o str- pnosti in fairplayu : diplomsko delo / Ana Kovač. - Ljubljana : [A. Kovač], 2010. KOVAČ, Igor Novodobna opredelitev zimskih športnih panog na osnovi različnih kriterijev klasifikacije : diplomsko delo / Igor Kovač. - Ljubljana : [I. Kovač], 2010. KOVAČIČ, Jaroslav Analiza razvoja plavalnih rezultatov in opazovanih dejavnikov na evropskih prvenstvih v malih bazenih za moške in ženske v letih 2007 in 2008 : diplomsko delo / Jaroslav Kovačič. - Ljublja- na : [J. Kovačič], 2010. KOVAČIČ, Miran Športne poškodbe zadnjih stegenskih mišic: načini prepreče- vanja ter njihova obravnava z različnimi terapijami : diplomsko delo / Miran Kovačič. - Ljubljana : [M. Kovačič], 2010. 112 KOZINC, Gregor Športne aktivnosti slovenskih vegetarijancev in njihova stališča do športa v primerjavi z naključno izbrano populacijo : diplom- sko delo / Gregor Kozinc. - Ljubljana : [G. Kozinc], 2010. KOZJEK, Egidij Kvantitativna analiza igre moštev v končnici 1. slovenske držav- ne moške rokometne lige v sezoni 2008/09 : diplomsko delo / Egidij Kozjek. - Ljubljana : [E. Kozjek], 2010. KREFT, Robi Biodinamična analiza skoka v daljino pri 11 do 13 let starih deč- kih in deklicah : diplomsko delo / Robi Kreft. - Ljubljana : [R. Kreft], 2010. KRIŠTOFELC, Jaka Vizija organizacije Smučarskega društva Novinar : diplomsko delo / Jaka Krištofelc. - Ljubljana : [J. Krištofelc], 2010. KRIVEC, Katja Analiza organiziranosti ter učinkovitost delovanja alpskih smu- čarskih šol štajerske regije : diplomsko delo / Katja Krivec. - Lju- bljana : [K. Krivec], 2010. KRIVEC, Peter Sredstva in metode kondicijske vadbe v obdobju vračanja športnika na športni teren po rekonstrukciji prednjega križne- ga ligamenta : diplomsko delo / Peter Krivec. - Ljubljana : [P. Krivec], 2010. KRIŽNAR, Klemen Pregled in uspešnost slovenskih športnikov na svetovnih igrah specialne olimpijade od leta 1991 dalje : diplomsko delo / Kle- men Križnar. - Ljubljana : [K. Križnar], 2010. LAMPRECHT, Sabina Mala fizika plavanja (primer medpredmetne povezave športne vzgoje in fizike) : diplomsko delo / Sabina Lamprecht. - Ljublja- na : [S. Lamprecht], 2010. LAURENČAK, Klemen Dinamika utripnega volumna srca pri različno treniranih ose- bah : diplomsko delo / Klemen Laurenčak. - Ljubljana : [K. La- urenčak], 2010. LEBEN, Andrej Ocenjevanje prehranjevalnih navad pri različnih tipih rekreativ- nih športnikov : diplomska naloga / Andrej Leban. - Ljubljana : [A. Leban], 2010. LIČEN, Vesna Dejavnosti z žogo za predšolske otroke : diplomsko delo / Ve- sna Ličen. - Ljubljana : [V. Ličen], 2010. LONČAREVIČ, Tina Predstavitev športov z vlečnimi psi : diplomsko delo / Tina Lon- čarevič. - Ljubljana : [T. Lončarevič], 2010. LORBEK, Jernej Razvoj študentskega veslanja v Sloveniji in svetu : [diplomsko delo] / Jernej Lorbek. - Ljubljana : [J. Lorbek], 2010. LUZAR, Klemen Kondicijska priprava rokometašev v obdobju pubertete : di- plomsko delo / Klemen Luzar. - Ljubljana : [K. Luzar], 2010. MARČIČ, Zlatko Poučevanje male košarke v drugem triletju devetletne osnov- ne šole : diplomsko delo / Zlatko Marčič. - Ljubljana : [Z. Marčič], 2010. MATELIČ, Tomaž Analiza poškodb v snežnih parkih glede na način smučanja : diplomsko delo / Tomaž Matelič. - Ljubljana : [T. Matelič], 2010. MAVRI, Nina Analiza razlogov vključevanja otrok v tečaj alpskega smučanja na Tolminskem : diplomsko delo / Nina Mavri. - Ljubljana : [N. Mavri], 2010. MEŽNARŠIČ, Aleš Metodika učenja nogometne igre v napadu otrok starih od 8 do 10 let : diplomska naloga / Aleš Mežnaršič. - Ljubljana : [A. Mežnaršič], 2010. MIHALIČ, Sandra Motivacija, samopodoba in mnenja o športnih oblačilih žensk, ki obiskujejo vadbo v fitnes centrih : diplomsko delo / Sandra Mihalič. - Ljubljana : [S. Mihalič], 2010. MIKLIČ, Boštjan Primerjava rezultatov nekaterih motoričnih in funkcionalnih testov pri selekcijah U-14 in U-16 NK Interblock : diplomska na- loga / Boštjan Miklič. - Ljubljana : [B. Miklič], 2010. MIKOLAVČIČ, Mitja Poklicna kariera vrhunskega športnika po končani športni poti : diplomsko delo / Mitja Mikolavčič. - Ljubljana : [M. Mikolavčič], 2010. MILIČ, Martina Psihološki dejavniki v namiznoteniški igri in tehnike izboljšave le-teh : diplomsko delo / Martina Milič. - Ljubljana : [M. Milič], 2010. MLAKAR, Helena Model vadbe z različnimi starostnimi kategorijami v plavanju : diplomsko delo / Helena Mlakar. - Ljubljana : [H. Mlakar], 2010. MLINAREC, David Metode bazične priprave hokejista : diplomsko delo / David Mlinarec. - Ljubljana : [D. Mlinarec], 2010. MUČIĆ, Davor Iz igre do igre - metodika učenja igre v napadu na osnovi ana- lize igre reprezentance Španije - zmagovalca EURO 2008 : di- plomsko delo / Davor Mučić. - Ljubljana : [D. Mučić], 2010. OBREZA, Anže Analiza povezanosti med izometrično močjo in vertikalnim skokom pri smučarskih skakalcih : diplomsko delo / Anže Obre- za. - Ljubljana : [A. Obreza], 2010. sport dok 113 OMERZU, Anita Twirling - nov šport v Sloveniji : diplomska naloga / Anita Omerzu. - Ljubljana : [A. Omerzu], 2010. OSTOJIĆ, Goran Olimpijsko dviganje uteži kot sredstvo za razvoj eksplozivne moči košarkarjev : diplomsko delo / Goran Ostojić. - Ljubljana : [G. Ostojić], 2010. PAHOR, Andraž Zgodovinski pregled vzdržljivostnega teka in njegovih najvi- dnejših predstavnikov : diplomsko delo / Andraž Pahor. - Lju- bljana : [A. Pahor], 2010. PAJENK, Alja Analiza gibalnih sposobnosti štiri- do šestletnih dečkov in de- klic iz Športnega društva Svizec : diplomsko delo / Alja Pajenk. - Ljubljana : [A. Pajenk], 2010. PAJNIK, Marko Projekt športnega centra za urbane športe : diplomsko delo / Marko Pajnik. - Ljubljana : [M. Pajnik], 2010. PALADIN, Stjepan Življenjski slog najkakovostnejših slovenskih košarkarskih sodni- kov : diplomsko delo / StjepanPaladin. - Ljubljana : [S.Paladin], 2010. PAOČIĆ, Zlatan Organizacijsko-metodične oblike kondicijskega treniranja ro- kometašev : diplomska naloga / ZlatanPaočić. - Ljubljana : [Z. Paočić], 2010. PAPEŽ, Boris Vpliv športa na osebe s psihosocialnimi motnjami : diplomsko delo / Boris Papež. - Ljubljana : [B. Papež], 2010. PEČAVER, Valentin Analiza meritev morfoloških, gibalnih in plavalnih sposobnosti plavalcev in plavalk, starih od 11 do 16 let : diplomsko delo / Valentin Pečaver. - Ljubljana : [V. Pečaver], 2010. PETERNEL, Gregor Sodoben pristop k pripravi športnega televizijskega prispevka : diplomsko delo / Gregor Peternel. - Ljubljana : [G. Peternel], 2010. PETROVIČ, Marko Proteini in aminokisline v prehrani vzdržljivostnega športnika : diplomsko delo / Marko Petrovič. - Ljubljana : [M. Petrovič], 2010. PLEVEL, Karmen Gibalne/športne dejavnosti otrok v okviru varstva na domu : diplomsko delo / Karmen Plevel. - Ljubljana : [K. Plevel], 2010. PODMENIK, Nadja Vpliv uvedbe manjše in lažje žoge na natančnost meta na koš pri košarkaricah : diplomsko delo / Nadja Podmenik. - Ljubljana : [N. Podmenik], 2010. POLŠE, Tina Vpliv atletske vadbe na nekatere izbrane gibalne sposobnosti pri otrocih od 7.do 10. leta : diplomsko delo/diplomska naloga / Tina Polše. - Ljubljana : [T. Polše], 2010. PORENTA, Maja Pozitivni vplivi športne dejavnosti pri slepih in slabovidnih otrocih : diplomska naloga / Maja Porenta. - Ljubljana : [M. Po- renta], 2010. PRUSNIK, Rok Izokinetična ocena jakosti mišic stegna pri hokejistih : diplom- sko delo / Rok Prusnik. - Ljubljana : [R. Prusnik], 2010. PUŠPAN, Mojca Program gibalnih dejavnosti za otroke in starše : diplomsko delo / Mojca Pušpan. - Ljubljana : [M. Pušpan], 2010. RADINOVIĆ, Katjuša Šport za starostnike : diplomska naloga / Katjuša Radinović. - Ljubljana : [K. Radinović], 2010. RADJENOVIČ, Nika Pozna rehabilitacija po operativni rekonstrukciji sprednje kri- žne vezi : diplomsko delo / Nika Radjenovič. - Ljubljana : [N. Radjenovič], 2010. RAKUN, Jure Prva pomoč v športu : diplomsko delo / Jure Rakun. - Ljubljana : [J. Rakun], 2010. REBEC, Nejc Analiza doseženih časov predstavnikov različnih proizvajalcev smuči v posameznih delih slalomske postavitve na tekmova- nju za evropski pokal v Kranjski Gori : diplomska naloga / Nejc Rebec. - Ljubljana : [N. Rebec], 2010. ROGELJ, Katja Vključevanje otrok v dopolnilni pouk športne vzgoje na pod- lagi ovrednotenja telesnih značilnosti in gibalnih sposobnosti : diplomsko delo / Katja Rogelj. - Ljubljana : [K. Rogelj], 2010. ROPOŠA, Bojan Vpliv lepil in lepljenja na razvoj namiznoteniške igre : diplom- sko delo / Bojan Ropoša. - Ljubljana : [B. Ropoša], 2010. ROŠELJ, Janko Kinematična analiza krivulje leta smučarjev skakalcev na sve- tovnem prvenstvu v Planici 2010 : diplomsko delo / Janko Ro- šelj. - Ljubljana : [J. Rošelj], 2010. ROZMAN, Mitja Perspektiva ponudbe programov smučarske dejavnosti na Koroškem : diplomska naloga / Mitja Rozman. - Ljubljana : [M. Rozman], 2010. RUPNIK, Zala Partnerski odnosi vrhunskih športnic in športnikov : diplomsko delo / Zala Rupnik. - Ljubljana : [Z. Rupnik], 2010. 114 RUTAR, Monika Analiza usposabljanja za vodnike Planinske zveze Slovenije med letoma 2004 in 2009 : diplomsko delo / Monika Rutar. - Ljubljana : [M. Rutar], 2010. RŽIŠNIK, Katarina Analiza igre RK Zagorje v končnici 1. A ženske državne roko- metne lige v sezoni 2008/2009 : diplomska naloga / Katarina Ržišnik. - Ljubljana : [K. Ržišnik], 2010. SELIŠKAR, Ana Odnos študentov Fakultete za družbene vede do športne vzgoje in športa nasploh : diplomsko delo / Ana Seliškar. - Lju- bljana : [A. Seliškar], 2010. SEVER, Aleš Program kondicijskega treninga v alpskem smučanju na pod- lagi meritev antropometričnih značilnosti in motoričnih spo- sobnosti : diplomsko delo / Aleš Sever. - Ljubljana : [A. Sever], 2010. SIMČIČ, Aleks Analiza športnega turizma v Goriških brdih od leta 1991 do 2009 in možnosti razvoja : diplomsko delo / Aleks Simčič. - Lju- bljana : [A. Simčič], 2010. SITAR, Benjamin Uporaba e-gradiv pri športni vzgoji : diplomsko delo / Benja- min Sitar. - Ljubljana : [B. Sitar], 2010. SKENDER, Mateja Analiza športnorekreativnih navad in mnenj gostov o ponudbi podjetja Kolparaft : diplomska naloga / Mateja Skender. - Lju- bljana : [M. Skender], 2010. SLANA, Tina Sodobni programi športne vadbe za otroke : diplomsko delo / Tina Slana. - Ljubljana : [T. Slana], 2010. SLIVNIK, Bor Model treninga mlajših kategorij tekmovalcev v alpskem smu- čanju : diplomsko delo / Bor Slivnik. - Ljubljana : [B. Slivnik], 2010. SMRKOLJ, Luka Osebnost, agresivnost in anksioznost pri karateistih in karatei- stkah : diplomsko delo / Luka Smrkolj. - Ljubljana : [L. Smrkolj], 2010. SOJAR, Gašper Vpliv reporterja na gledalčevo dojemanje športnega prenosa : diplomsko delo / Gašper Sojar. - Ljubljana : [G. Sojar], 2010. SOVINEK, Maja Prehranjevalne navade plavalcev v Sloveniji : diplomsko delo / Maja Sovinek. - Ljubljana : [M. Sovinek], 2010. SOVINEK, Nina Plavalni klub Olimpija 1987-2010 : diplomsko delo / Nina Sovi- nek. - Ljubljana : [N. Sovinek], 2010. STARČEVIĆ, Vanja Iz igre do igre - metodika učenja branjenja na osnovi analize igre španske nogometne reprezentance v fazi napada - zma- govalca na EURU 2008 : diplomsko delo / Vanja Starčević. - Lju- bljana : [V. Starčević], 2010. STOPAR, Urban Analiza igre slovenske moške mladinske rokometne reprezen- tance na svetovnem prvenstvu leta 2009 v Egiptu : diplomsko delo / Urban Stopar. - Ljubljana : [U. Stopar], 2010. STREL Kosmač, Leda Ugotavljanje predtekmovalnih stanj v moški odbojkarski ekipi ŠDOŠ Brezovica : diplomsko delo / Leda Strel Kosmač. - Ljublja- na : [L. Strel Kosmač], 2010. ŠEGULA, Aljaž Ekstremni šport, adventure race (pustolovska tekmovanja) : di- plomsko delo / Aljaž Šegula. - Ljubljana : [A. Šegula], 2010. ŠEGULA, Tomaž Strategija delovanja ZUTS Slovenije v povezavi s sodobnimi smernicami razvoja različnih ravni smučarskega športa : di- plomsko delo / Tomaž Šegula. - Ljubljana : [T. Šegula], 2010. ŠELEKAR, Boštjan Oris razvoja nogometa do 1. svetovne vojne : diplomsko delo / Boštjan Šelekar. - Ljubljana : [B. Šelekar], 2010. ŠEME, Tjaša Osnove učenja in metodični postopki pri učenju badmintona : diplomsko delo / Tjaša Šeme. - Ljubljana : [T. Šeme], 2010. ŠENK, Tilen Analiza programov športnega društva Svizec in možnosti nji- hovega razvoja : diplomsko delo / Tilen Šenk. - Ljubljana : [T. Šenk], 2010. ŠILJEVINAC, Mirna Program za razvijanje in ohranjanje pravilne telesne drže pri otrocih : diplomsko delo / Mirna Šiljevinac. - Ljubljana : [M. Ši- ljevinac], 2010. ŠINKOVEC, Drejc Primerjava igre med zmagovalci in poraženci pri mladih teni- ških igralcih do 14 let : diplomska naloga / Drejc Šinkovec. - Lju- bljana : [D. Šinkovec], 2010. ŠIRCA, Anja Vpliv 45-urnega programa ples na nekatere morfološke in mo- torične značilnosti študentk in študentov Fakultete za šport : diplomsko delo / Anja Širca. - Ljubljana : [A. Širca], 2010. ŠKRBEC, Hana Veteranski rokomet - razširjena oblika rekreacije med bivšimi rokometaši in rokometašicami : diplomsko delo / Hana Škra- bec. - Ljubljana : [H. Škrabec], 2010. ŠOSTERIČ, Marko Vključevanje otrok s težjo motorično motnjo v programe špor- tne vzgoje : diplomsko delo / Marko Šosterič. - Ljubljana : [M. Šosterič], 2010. sport dok 115 ŠPAROVEC, Tina Presek razvoja sistema tekmovanj smučanja z zarezno tehni- ko : diplomsko delo / Tina Šparovec. - Ljubljana : [T. Šparovec], 2010. ŠTIH, Gašper Oris kolesarstva na Dolenjskem in razvoj novomeškega kole- sarskega kluba : diplomsko delo / Gašper Štih. - Ljubljana : [G. Štih], 2010. ŠTUMBERGER, Luka Primerjava motoričnih in funkcionalnih sposobnosti med 12-le- tnimi alpskimi smučarji in 12-letnimi nogometaši : diplomsko delo / Luka Štumberger. - Ljubljana : [L. Štumberger], 2010. ŠTURM, Denis Preživetje v naravi - možna vsebina šole v naravi : diplomsko delo / Denis Šturm. - Ljubljana : [D. Šturm], 2010. ŠUMI, Jana Strategija odnosov z javnostmi pri Atletski zvezi Slovenije : di- plomsko delo / Jana Šumi. - Ljubljana : [J. Šumi], 2010. ŠVIGELJ, Stanislav Razlike med učinkovitostjo nekaterih metod pri poučevanju vozlov : diplomska naloga / Stanislav Švigelj. - Ljubljana : [S. Švigelj], 2010. TIHI, Andrej Telesna aktivnost ljudi obolelih za multiplo sklerozo : diplom- sko delo / Andrej Tihi. - Ljubljana : [A. Tihi], 2010. TOMAŽIČ, Teja Vsebinski vidiki preventivne vadbe v okviru priprave na smu- čarsko sezono v smislu preprečevanja poškodb pri alpskem smučanju : diplomsko delo / Teja Tomažič. - Ljubljana : [T. To- mažič], 2010. TOMC, Katja Vpliv staršev na vključitev otrok v športno vadbo : diplomsko delo / Katja Tomc. - Ljubljana : [K. Tomc], 2010. TRATNIK, Ana Metode za vrednotenje nepravilnosti telesne drže : diplomsko delo / Ana Tratnik. - Ljubljana : [A. Tratnik], 2010. TRIFKOVIĆ, Radojka Vpliv aerobike na samopodobo žensk : diplomsko delo / Radoj- ka Trifković. - Ljubljana : [R. Trifković], 2010. TROŠT Pižent, Andrejka Pregled in opredelitev raziskav na področju aerobike : diplom- ska naloga / Andrejka Trošt Pižent. - Ljubljana : [A. Trošt Pižent], 2010. URŠIČ, Mitja Vpliv jendrasikovega manevra na spremembo v refleksu H mi- šice soleus : diplomsko delo / Mitja Uršič. - Ljubljana : [M. Uršič], 2010. VEIT, Tadeja Vloga vodje pri organizirani vadbi teka : diplomsko delo / Tade- ja Veit. - Ljubljana : [T. Veit], 2010. VELIKONJA, Nina Vključevanje elementov teka na smučeh v učenje tehnike alp- skega smučanja : diplomsko delo / Nina Velikonja. - Ljubljana : [N. Velikonja], 2010. VIŠNAR, Blaž Timsko delo športnih pedagogov v osnovnih šolah : diplom- sko delo / Blaž Višnar. - Ljubljana : [B. Višnar], 2010. VRHOVNIK, Anej Življenjski slog in navade igralcev 1.A slovenske košarkarske lige : diplomsko delo / Anej Vrhovnik. - Ljubljana : [A. Vrhovnik], 2010. VUČER, Matevž Vpliv kinetične energije na mehanske lastnosti dinamičnih ple- zalnih vrvi pri impulzni obremenitvi : diplomsko delo / Matevž Vučer. - Ljubljana : [M. Vučer], 2010. VUČKOVIĆ, Vojko Vpliv pomanjkanja spanca na psihofizične sposobnosti turi- stičnih vodnikov na daljših potovanjih : diplomsko delo / Vojko Vučković. - Ljubljana : [V. Vučković], 2010. ZAKŠEK, Aleš Analiza članstva Smučarske zveze Slovenije in dolgoročni načrt za povečanje članstva v prihodnosti : diplomska naloga / Aleš Zakšek. - Ljubljana : [A. Zakšek], 2010. ZGUBIN, Jana Pregled slovenskega leposlovja s področja gorništva : diplom- sko delo / Jana Zgubin. - Ljubljana : [J. Zgubin], 2010. ZORKO, Katarina Aerobna vadba za osebe s posebnimi potrebami v tretjem ži- vljenjskem obdobju : diplomsko delo / Katarina Zorko. - Ljublja- na : [K. Zorko], 2010. ZUPAN, Ana Principi reševanja konfliktnih situacij pri učenju smučanja otrok : diplomsko delo / Ana Zupan. - Ljubljana : [A. Zupan], 2010. 116 MAGISTRSKA DELA FŠ 2010 „ GORJUP, Rado Psihične lastnosti in psihične veščine mladih teniških igralcev v visoko storilnostnih okoljih : magistrsko delo / Rado Gorjup. - Nova Gorica [i. e Ljubljana] : [R. Gorjup], 2010. JARC Šifrar, Tina Ujemanje osebnostnih dimenzij, emocionalne inteligentnosti in socialnih spretnosti med plesalko in plesalcem v športnem plesu : magistrsko delo / Tina Jarc Šifrar. - Ljubljana : [T. Jarc Šifrar], 2010. DOKTORSKE DISERTACIJE FŠ 2010 „ BRAČIČ, Mitja Biodinamične razlike v vertikalnem skoku z nasprotnim giba- njem in bilateralni deficit pri vrhunskih sprinterjih : doktorska disertacija / Mitja Bračič. - Ljubljana : [M. Bračič], 2010. SATTLER, Tine Notranji dejavniki tveganja športnih poškodb pri odbojki : dok- torska disertacija / Tine Sattler. - Ljubljana : [T. Sattler], 2010. LONČAR, Mateja Nekatere značilnosti stilov vodenja pri trenerjih ekipnih špor- tov in poveljnikih v Slovenski vojski : doktorska disertacija / Ma- teja Lončar. - Ljubljana : [M. Lončar], 2010. V tej številki revije so recenzirani naslednji članki: Cescutti Matej, Mojca Divjak, Klemen Stražar – Učinkovitost vadbe za preprečevanje poškodb sprednje križne vezi pri rokometašicah in nogometašicah, Gregor Jurak – Analiza vplačanega davka na dodano vrednost iz športa; Polona Palma, Ina Sok, Nejc Šarabon – Vpliv senzorično motorične vadbe na ravnotežje pri rokometaših; Frane Erčulj, Mitja Bra- čič – Primerjava morfoloških značilnosti najboljših evropskih in slovenskih mladih košarkaric; Anton Ušaj, Nejc Kapus, Boro Štrumbelj in Stojan Burnik – Ali je aklimatizacija bolj pomembna od vadbenih učinkov pri alpinistih na odpravah v visokih gorstvih?; Mateja Videm- šek, Jože Štihec, Maja Meško, Damir Karpljuk, Jera Zajec – Analiza kadrovskih dejavnikov za izvajanje gibalnih/športnih dejavnosti v vrtcu; Jasna Smlatić, Rosanda Rašković Malnaršič, Suzana Mlinar – Gibalna dejavnost žensk v času njihove nosečnosti; Primož Pori, Uroš Moho- rič, Marko Šibila – Razlike v nekaterih parametrih obremenitve in napora rokometašev pri izvajanju treh različnih vaj protinapada in vra- čanja v obrambo; Borut Fonda, Nejc Šarabon, Andrew Greenwood – Spreminjanje sile na podlago kot posledica različnih tehničnih zah- tev pri vertikalnih skokih: študija na baletnih plesalcih. NAVODILA ZA AVTORJE ČLANKOV Uredništvo revije ŠPORT objavlja le izvirna, še neobjavljena dela in zgoščene predstavitve raziskav. Prispevki, ki jih objavljamo v slovenščini, morajo biti napisani jedrnato in strokovno ter jezikovno neoporečno. Izvleček v slovenščini in angleščini naj v največ 200 besedah vsebinsko povzema pomembnejše dele članka (namen, metodo, rezultate). Za prevod izvlečka v angleščino poskrbi avtor sam. Prispevke lektoriramo. Recenziramo raziskovalne, na željo avtorja pa tudi druge članke. Rokopisov in slik ne vračamo. Avtor mora oddati izpis teksta na papirju v enem izvodu (format A4), s širokim razmakom (1.5 vrstice) in 3 cm širokim levim in desnim robom. Izdelan mora biti v programu MS WORD. Prispevek je potrebno oddati tudi v elektronski obliki. Shranjen mora biti na ustreznem elektronskem mediju ali poslan po elektronski pošti na naslov: revija.sport@fsp.uni-lj.si. Prva stran članka naj vsebuje ime avtorja, naslov članka, naslov ustanove, kjer je bilo delo objavljeno. Če je delo skupinsko, naj bodo navedeni ustrezni podatki za vse avtorje. V nadaljevanju navedite korespondenčnega avtorja in njegovo ime in priimek, naziv, naslov stalnega prebivališča, naslov zaposlitve, telefon in elektronski naslov. Sledijo: izvleček, besedilo članka in literatura. Strani morajo biti oštevilčene. Tabele in slike vključite v besedilo. Če so izdelane ločeno od besedila, je potrebno z zaporedno številko označiti njihov položaj v besedilu. Oblikovanje, označevanje in oštevilčenje slik in tabel, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (American Psychological Association). Citati morajo biti označeni tako, da se v oklepaju navede priimek oz. priimke avtorjev in letnica izida vira iz katerega se navaja citat. Na koncu sestavka je zbrana literatura po abecedi priimkov prvih avtorjev. Citiranje med besedilom in navajanje virov na koncu besedila, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (www.apastyle. org). Prispevkov v katerih avtorji žalijo in diskreditirajo druge avtorje ne bomo objavili. Uredništvo si pridržuje pravico, da prekine določeno polemiko, ko ta preide na osebno raven in/ali ne prispeva več k razjasnjevanju vprašanj, ki so pomembna za športno stroko in znanost. Prispevke pošljite ali oddajte na naslov: Uredništvo revije ŠPORT pri Fakulteti za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana. Center za vseživljenjsko učenje Fakultete za šport Revija izhaja od 1949 – 1957 z imenom VODNIK, od 1958 – 1961 LJUDSKI ŠPORT, od 1962 – 1989 TELESNA KULTURA, od 1990 naprej ŠPORT Izdajatelja: Fakulteta za šport v Ljubljani, Olimpijski komite Slovenije – Združe nje športnih zvez Revija je vključena v mednarodni bibliografski bazi SPORTDiscurs in SIRC Založnik: Fakulteta za šport Uredniški odbor: dr. Frane Erčulj (glavni in odgo vorni urednik), Marija Knez-Bergant (pomočnica glavnega in odgovornega urednika), dr. Stojan Burnik, Gorazd Cvelbar, dr. Aleš Filipčič, dr. Matej Majerič, dr. Tomaž Pavlin Uredništvo: Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01/520-77-00, Faks: 01/520 77 30, E-pošta: revija.sport@ fsp.uni-lj.si, Internet: http://www.fsp.uni-lj.si/rsport Naročniška razmerja: Mateja Rakovec, Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01 520 77 52, Faks: 01 520 77 50, E-pošta: zaloznistvo@fsp.uni-lj.si Letna naročnina 25 €, Posamezna številka (dvojna) je 15 € (v ceno je vključen 8,5 % DDV), TR: 01100-6030708477, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana Lektoriranje: Mateja Rakovec; Prevodi v angleščino: Nives Mahne Čehovin Oblikovna zasnova: Mojca Jakopič; Računalniški prelom: FLORIN d.o.o.; Tisk: SINET V letu 2011 revija izhaja s finančno pomočjo Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji, Ministrstva za šolstvo in šport in Javne agencije za knjigo Republike Slovenije Slika na naslovnici: Maja Geršak in Peter Majzelj diplomanta Fakultete za šport, profesionalni plesni par v latinsko ameriških plesih (Foto: osebni arhiv) LETNIK LIX • LETO 2011 ŠTEVILKA 1-2 • ISSN 0353-7455 PREVREDNOTENJE ŠOLSKE ŠPORTNE VZGOJE METODE VREDNOTENJA TELESNE DRŽE PRILOGA PLESPREOBREMENJENOST NA DELOVNEM MESTU PREPREČEVANJE POŠKODB SPREDNJE KRIŽNE VEZI FINANCIRANJE RAZISKOVANJA V ŠPORTU GIBALNA DEJAVNOST ŽENSK V NOSEČNOSTI MORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI KOŠARKARIC REVIJA ZA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA ŠPORTA LETNIK LIX • LETO 2011 ŠTEVILKA 1-2 • ISSN 0353-7455 PREVREDNOTENJE ŠOLSKE ŠPORTNE VZGOJE METODE VREDNOTENJA TELESNE DRŽE PRILOGA PLESPREOBREMENJENOST NA DELOVNEM MESTU PREPREČEVANJE POŠKODB SPREDNJE KRIŽNE VEZI FINANCIRANJE RAZISKOVANJA V ŠPORTU GIBALNA DEJAVNOST ŽENSK V NOSEČNOSTI MORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI KOŠARKARIC REVIJA ZA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA ŠPORTA