AUCTA. mt TOBAČNE DELAVSKE ZVEZE Št. 31. V Ljubljani, dne 3. avgusta 1917. Utaja Tsak petak Pretailtve: Kopitarjeva nUea • Naročnina znaša: celoletna . . K 4*— pololetna . . K !•— čotmatM. . K 1— Leto X. Gospodarska beda. Če govoriš z ljudmi, se kmalu prepričaš, da ne govore o vojski na suhem in na morju, govore le o gospodarskih rečeh, ki jih tlačijo. Govore, da jim vsega primanjkuje, o strašni draginji, o boju oblasti proti navijal-cem cen, ki ga noče biti konec, ker je premalo blaga, o verižni kupčiji in o tistih, ki so postali po vojski milijonarji. Nekaj opomb: Predvsem gre za meso. En brezmesni dan so odpravili; oblasti so imele dober namen, a kaj so dosegle? Naj bo še toliko mesa, kaj je pomagano delavcu, saj ga ne more kupiti. Na Dunaju so nedavno izdali zanimivo statistiko o razmerju obdavčencev. Med 2,000.000 prebivalci jih je približno 800.000 :330.000 rodbin, ki plačujejo sploh direkten davek. Med njimi je 31.000 rodbin, 75.000 oseb, katerih dohodki presegajo na leto 10.000 kron. Vsi ostali prebivalci na Dunaju, torej nad 1,900.000 oseb nima toliko dohodkov. Vsi ti v sedanji strašni draginji trpe pomanjkanje. Vprašanja mesa ni mogoče tako rešiti, da ga sme prebivalstvo uživati, radikalno se mora odpraviti draginja. Saj se je nekaj storilo. A cenenega ljudstvu namenjenega mesa so deležni le omejeni krogi in sloji; večina ga pa le ne dobi. Dokler se bo prodajal kilogram mesa po 10 kron in višje na drobno, dokler bodo razne centrale delale Pri nakupu živine tako ogromne dobičke, kakor zdaj in bodo še lahko milijone nakazovale v dobrodelne namene, dokler se bodo prekupovalci živine valjali ta_korekoč v preobilici, toliko časa se v piskrih ogromne večine prebivalstva ne bo kuhalo meso. Glede na vprašanje moke trapa-mo tudi v popolni negotovosti. Vedno bolj jo primanjkuje. Ljudstvo ne ve, kaj je ž njo. Seveda, z lepimi beseda-so nam povedali, da je potrebščina osrednjih velesil do bodoče žetve z obstoječimi zalogami pokrita. Upamo, da ne bo vsaj še slabše, kakor je bilo hi je še. Riža na trgu že zdavnaj ni. Nedavno smo pa ogorčeni čitali, da so v Libercih nedavno zasačili nekega trgovca, seveda je bil zopet cesarski svet- nik, ki je, da bi navijal cene, nakopičil in zadržal več tisoč kilogramov riža. Svojo domoljubnost je v sedanji vojski na poseben način dokazalo res veliko cesarskih in komerčnih svetnikov. Prav bi bilo da bi proti takim hijenam družba nastopila. Kar tiče sadja, je to tudi posebno čudna reč. Ljubi Bog skrbi, da zori med vojsko in v mirnih časih. Letošnjo sadno letino je Bog posebno blagoslovil. Na ljubljanskem trgu ga pa ni. In kar ga je, je drago in slabo. Delavčev otrok naj se mu kar odpove. In živimo v deželi, ki ima toliko sadja, ampak Ljubljančan ga vidi, kadar gre na deželo, na trg ga pa ni. S sladkorjem morajo biti pota tudi zelo čudna. Za inozemstvo ga imajo seveda veliko, da izvršujejo tisto carino, ki ji pravimo valuta, in ki zdaj med vojsko, ko smo takorekoč zaprti od ostalega sveta, le še bolj bogati tiste ljudi, ki so že itak bogati dovolj. In tobak? Ko so očka Scheuchen-stuel ali kako se že piše tisti modri mož, ki je, ko je že zelo manjkalo tobaka, otvoril novo tobačno fabriko v Monakovu, doma pa grozil, da bo fabrike zapiral in res zelo omejeval delo, mesca marca podražil tobak, je tobačna režija v vseh časopisih napovedovala, da se prodaja ne bo znižala. Kadilci, ki so verjeli, saj veliko jih ni bilo, so debelo gledali, ko so letali po trafikah, a ničesar dobili niso, razen seveda gotovih gospodov, ki se jim nosijo viržinke domov. V inozemstvo je pa gospod direktor tobačne režije pridno pošiljal tobak in vse, še cene mu ni zvišal. Res, sedanji glavni ravnatelj tobačne režije je že tako zaslužen mož, da ne zasluži samo ene, ampak še petindvajset modrih pol na vrh. Tobaka ne dobi dovolj ne soldat na bojišču, ne dobi ga ne civilist v zaledju. In pijače! Vojaštvo je nakupovalo svojčas vino za vsako ceno. In podražilo ga je. Ampak nam, ki smo le na svete kvatre pokusili včasih kapljico vina, ni na tem dosti; ampak liter vina, ki je stal pred vojsko 40 do 48 krajcarjev, stane zdaj 2 goldinarja do 2 goldinarja petdeset krajcarjev. Glede na mast! Skoda, da bi izgub- ljali besede. Kdor je bogat, jo dobi, kolikor hoče. Mleko. V Ljubljani so še nekateri tako srečni, ampak malo jih je, ki so jim stare mlekarice iz okolice ostale zveste in ki ga plačujejo po 40 do 50 vinarjev liter, drugod plačujejo za liter mleka že tudi po 70 vin., reci 35 krajcarjev. Večina Ljubljančanov in Ljubljančank pa le še včasih sanja, da so bili časi, in od takrat še ni prav posebno dolgo, ko se je plačevalo mleko po 16 vin. liter. Bili so, če so se pa plače komu tudi zvišale v tem času za 500 odstotkov, kakor cene mleku, zelo dvomimo. Delavstvu se že niso. In to se godi v kranjski deželi, v kateri je še vedno mleka čez potrebo dežele in bi ga delavstvo tudi dobilo po pravični ceni, če bi kdo vso reč vzel res resno v roke. Najhujše je pa vprašanje kurjave. Smo že pisali o tem, ampak še enkrat: ta reč grozi, da postane prava katastrofa. Veda še ni tako napredovala, da bi znali kuriti in kuhati s solncem, z zrakom in z vodo; četudi bodo to morebiti še tudi ljudje znali, kadar bo kemija, o kateri so nekateri rekli, da je coprnija, tako napredovala, da bo znala to reč praktično izrabiti. A ker kemija kljub vojski in njenim iznajdbam v kemiji še ni tako napredovala, znajo naše gospodinje in žene in kuharice in samice in kuharji kuriti in kuhati le pri takem ognjišču, ki se kuri z drvmi in s premogom. V velikih mestih so še nedavno v prav nobel gospodinjstvih kuhali in kurili tudi s petrolejem, a petrolej je danes že tako redek kakor riž. Pod zaporo je, ker ga prodajajo v inozemstvo, da ohranijo pri dobri volji tistih par inozemskih bogatincev, od katerih mi ničesar ne dobimo, sami se pa bogate z našim sladkorjem, z našim petrolejem in tudi z našim premogom. Premoga ni. To nam je povedal, dasi smo že to sami znali, ljubljanski podžupan. Ga tudi ne bo; to nam povejo tudi naši poslanci, ki so si brusili dovolj pete, da bi ga bili našim delavskim organizacijam dobili. Kaj bo brez kuriva, ljudje božji? Pozimi? Ali bodo ljudje jedli surove jedi? Drva! Dobro? Preskrbite jih! V Ljubljano se vozi zdaj veliko drva. Ampak kupičijo si jih le tisti, ki so bogati. Kupičijo jih tudi tisti, ki jih zdaj ne prodajo, ker čakajo, da bodo delali z njimi velikanske dobičke, kadar bo zapadel sneg. Seženj drva plačujejo že danes v Ljubljani s 120 kronami in še več; dobe se sicer ludi ceneje, a kje? Kako naj si jih nabavi delavec, delavka? Ljudje brez kuriva bodo pozimi umirali. Delavstvo, a ne samo delavstvo, tudi srednji stan je danes v Ljubljani brez premoga, brez drva. Verujemo, da bo ljubljanska občina storila, kar bo mogla. A če bo tudi kos svoji nalogi, je pa drugo vprašanje. Mi prosimo naravnost gospoda kranjskega deželnega predsednika grofa Attemsa, ki je za prebivalstvo v teh težkih časih storil, kar je mogel, naj stori vse, kar le more, da bo dobilo prebivalstvo kurivo. Glavno, za kar danes gre v Ljubljani in drugih delavskih krajih: Prebivalstvu kuriva! IV. Iz državljanskega zakonika. Lastninsko pravico na stvareh, ki so vpisane v zemeljiški knjigi, se pridobi ne samo s kupom, kakor marsikdo misli, ampak šeie z vpisom v zemljiško knjigo. Lahko se zgodi slučaj, da lastnik proda svoje posestvo dvema kupcema. Lastninsko pravico pridobi torej ne oni, ki je prvi kupil, ampak oni, ki je prvi izposloval vknjižbo v zemljiški knjigi. Pri okrajnih sodiščih stranka tako vknjžbo, kakor sploh vse vknjižbe, lahko izposluje ustno v zemljiškoknjižnem uradu, ne da bi se ji bilo treba posluževati kakega notarja ali odvetnika. Pač pa je potrebno, da sestavi zemljiško-knjižno listino, na primer kupno pogodbo prdva vešča oseba. Zadnje čase se množe slučaji, da zida ta ali oni stavbo na tujem svetu. Novela določa, da setudi na taki v zemljiški knjigi nevpisani premičnini lahko pridobi samostojna lastninska pravca, če se pri sodišču založi pravilna listina. Na enak način se ustanovi pri takih nepremičninah tudi zastavna pravica in pravica služnosti. Ker je bilo doslej mogoče na take stvari posegati v eksekucijskem postopanju po določbah izvršilnega reda o premičninah, po katerih določbah vsak rubež zastara tekom enega leta, določa novela, da dotična določba o zastaranju glede takih nepremičnin nima veljave. To določbo je narekovala predvsem potreba po cenili delavskih stanovanjih. Marsikdo bi si zidal hišo, pa nima zato potrebnega stavbišča. Občine, ki imajo smisel za vprašanje cenih delavskih stanovanj, bodo pokupile obsežna zemljišča ter zgradile na njih male delavske stavbe ali dovolile stavbo graditelju, ne da bi prešla lastninska pravica stavbišča na graditelja. Graditelju bo mogoče tudi na take stavbe najeti posojila. Hiša se bo pri rednem odplačevanju amortizacijskih obrokov v daljšem številu let popolnoma izplačala in bo pripadla po poteku med lastnikom zemlje in stavbe določene dobe, lastniku zemljišča, ki jo bo vporabil v očigled svojega javnega do-brodehiega značaja tudi zanaprej v iste splošno-koristne namene. Na enak način bodo postopale tudi zadruge, ki se bodo ustanovile z namenom pospeševati cena delavska stanovanja. Graditelj bo imel zagotovljeno celo vrsto let udobno lastno stanovanje in bo plačeval najemščino v obliki amortizacije, po preteku pogodbene dobe pa bo prešla tudi hiša v last dotične zadruge, ki jo bo vporabila v skupne društvene namene ali pa jo vnovič oddala v uporabo istemu članu. IMasmi. Avcrtzijsk® krščanske tobačne delavske zveze. Nove draginjske doklade. V seji poslaniške zbornice dne 13. julija t. 1. so sprejeli brez razprave predloge odseka državnih uslužbencev glede na povišanje draginjskih doklad, in sicer, kakor so se že prej dogovorili, brez razprave. Sklepi, ki so merodajni za nas, slovč: 1. Nova dragiajska doklada za delavce bo znašala okroglo 125 odstotkov od 1. decembra 1916 izplačane draginjske doklade. 2. Draginjske doklade vpokojen-cev vseh kategorij, oziroma svojcev državnih naslovljencev znašajo dvakrat toliko, kolikor so izplačali 1. decembra 1516. 3. Nove doklade se uveljavijo od-redhenim potom in veljajo za nazaj od 1. julija 1917. Pot, da naj se uveljavijo doklade z odredbo, se je dogovoril zato, da se lahko doklade hitrejše izplačajo. Nove doklade bodo ostale v veljavi, dokler se ne bo končala vojska in dokler ne bodo končnoveljavno uredili temeljnih plač. Po novih sklepih o povišanju draginjskih doklad dobimo, če zaračunamo 125odstotni prebitek, sledeče nove zneske: Vrsta rodbine 1: dosedanja doklada 5 K, nova doklada 11 K 25 vin. Vrsta rodbine 2: dosedanja doklada 6 K 30 vin., nova doklada 14 K 20 v. Vrsta rodbine 3: dosedanja doklada 7 K 60 vin., nova doklada 17 K 10 v. Vrsta rodbine 4: dosedanja doklada 9 K, nova doklada 20 K 25 vin. Draginjska doklada za vpokojence je znašala do zdaj mesečno 10 kron; od 1. julija dalje bo znašala na mesec 20 kron. Zvišanje za penzijoniste velja do 30. junija 1918. H. Conscience: Revni plemenitaš. »Všeč mi je to,« je rekel trgovec, »ob petih se pripelje moj voz, z nečakom moram v mesto Grinzelovo in bil skoraj zapustil, ne da bi si ogledal Vaš vrt. Izprehajajmo se, za slovo izpijmo še dobro steklenico na naše prijateljstvo.« Ponudil je roko Lenori, ki jo je z veseljem sprejela. Poredno je gledal nečaka, ki se je pa veselil, ker je bil stric nasproti njegovi ljubljenki tako pozoren. Pričeli so se izprehajati. Govorili so o poljedelstvu, o obdelovanju polja, o lovu in drugih rečeh. Lenora, ki je postala na strani trgovca zopet prostodušna, si ni delala nobene sile. Nravna njena veselost se je spajala z deviško nedolžnostjo. Liki razposajena srna je hotela prisiliti trgovca, da bi bil tekel za njo. Skakala je in se radovala. Gospod Denecker se je očividno zabaval na poredni govorici dekleta. Malo je manjkalo, da ga ni zapeljala plesati z njo. Občudoval je njen obraz, ki je žarel sreče. Reči si je moral, da nečak nima slabega okusa. Medtem ko je plemič svojemu gostu nekaj razlagal, risal načrt v pesek, sta pa Lenora in Gustav odšla. Živahno sta se razgovarjala. Ko sta šla oče in njegov gost naprej, sta bila mlada človeka pač že 50 korakov pred njima. Bodisi namen ali slučaj: razdalja se ni manjšala. Dekle je kazalo Gustavu svoje cvetlice in svoje zlate ribice — vse, kar je v svoji samoti ljubila in negovala. Ni poslušal njenih otročjih pojasnil, kar je rekla, se mu je zdelo nebeško petje, kateremu se je divil; sanjal je. Gospod pl. Vlierbecke je storil vse, da je zabaval gosta in preprečil, da se ne bi vrnili k — mizi. Pripovedoval je mikavno, izkušal je najti najskrivnej-še stvari trgovčevega značaja, šalil se je, kar se ni popolnoma skladalo z njegovim plemenitim, resnim značajem. Bližal se je že trenutek, ki ga je bil določil gospod Denecker, da se od- pelje. Plemič se je iz dna svoje duše zahvaljeval Bogu, ki mu je pomagal, da se reši iz mučnega položaja, — ko je zaklical trgovec: »No, Gustav, vrnimo se v hišo! Ali ne boš pil ob slovesu vina z nami? Požuri se. Ura je že pet.« Gospod pl. Vlierbecke je zopet obledel. Tiho in vidno prestrašen je gledal trgovca, ki ni umeval, zakaj da so njegove besede tako učinkovale: »Ali Vam je slabo?« je vprašal. »Moj želodec se skrči, če le slišim besedo vino,« je jecljal gospod pl-Vlierbecke. »Posebnost mojih slabih živcev . . .« Kar se mu je razjasnilo obličje; s prstom je pokazal proti vratom in rekel: »Slišim v drevoredu Vaš voz, gospod Denecker.« Res, kočija se je pripeljala skozi vrata v Grinzelovo. Trgovec ni več govoril o vinu. Zelo čudno se mu je zdelo, da se skoraj vesele, ker odhaja. Užaljen bi bil, Če bi ga ne bil plemič tako prisrčno, Iju- Letne izdatke za nove draginjske doklade in za višje izdatke je preračunala vlada tako-le: 1. Uradniki, poduradniki, sluge itd.: stroški draginjske doklade 160 milj. kron, višji izdatek 198 milj. kron, izdatek novih draginjskih doklad 358 milijonov kron. 2. Vsi državni delavci: stroški draginjske doklade 44 milijonov K, višji izdatek 56 milijonov kron, izdatek novih draginjskih doklad 100 milijonov kron. 3. Pcnzijonisti in njih svojci: stroški draginjske doklade 37 milijonov kron, višji izdatek 37 milijonov kron, izdatek novih draginjskih doklad 74 milijonov kron. Vsota: Stroški draginjske doklade 241 fnilijonov kron, višji izdatek 291 milijonov kron, izdatek novih draginjskih doklad 532 kron. • iz poročila poročevalca poslanca Heineja posnemamo: Draginjske doklade, ki so se do z