





PREVODI

IZ SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI

ZALOŽILA IN IZDALA

„MATICA SLOVENSKA"

VII. ZVEZEK

JAN MARIJA PLOJHAR

SPISAL JULIJ ZEYER

V LJUBLJANI ::: 1910
NATISNIL IV. PR. LAMPRET V KRANJU

Jan Marija Plojhar

ROMAN

ČEŠKI SPISAL

JULIJ ZEYER

PRELOŽIL

PODLIMBARSKI

V LJUBLJANI ::: 1910
NATISNIL IV. PR. LAMPRET V KRANJU

37340

030o0č>3h^

Predgovor.

„S smrtjo Julija Zeyerja (= Zajerja) je ugasnil
pesniški ognjemet, kakršen dosle še ni bil vzplamtel
s tako čarovito močjo in s takšnim mavričnim žarom
v našem slovstvu," tako začenja literarni kritik Krejči
svojo obsežno študijo o Zeyerju*).

Kratka označba Zeyerja iz peresa češke žene se
nahaja v „Slovanu“, 3. letniku, 1904—5. Poprej njegovo
ime menda najinteligentnejšim našim ljudem ni bilo
znano.

Julij Zeyer se je rodil 26. aprila 1841. 1. v Pragi.
Njegovi starši so se prištevali praškim patricijem, ded
pa je bil nemški Alzačan, ki se je za francoske emi¬
gracije preselil v glavno mesto češkega kraljestva.
Njegova mati je bila iz veljavne trgovske rodbine,
njegov oče je imel veliko lesno trgovino. V hiši je
vladala nemščina.

Učil se je na realki v Nikolandrovi ulici Stare
Prage. Ker je stari Zeyer želel, da postane sin njegov
naslednik, torej lesni trgovec, se je moral pravilno
naučiti tudi tesarstva. 21 let starega je poslal oče po

*)  F. V. Krejči: Julius Zeyer. Kriticka studie, 1901. Moj pred¬
govor se opira na to knjigo. Podrobnosti Zeyerjevega životopisa pa
so mi preskrbeli oni češki visokošolci, ki so posetili meseca sep¬
tembra 1909. I. Ljubljano.

5

starem običaju na potovanje in Julij je mora[ kot
tesarski pomočnik na več krajih Nemčije in Švice
opravljati najtežavnejša dela. Ko se je povrnil domov,
se je zopet posvetil naukom, s posebno vnemo pa se
je učil jezikov. V otroških letih mu je njegova varu¬
hinja Beta razgrevala domišljijo z domačimi češkimi
pravljicami, pozneje kot učenec je slastno čital bajke
iztočnih narodov, v svojih zrelih letih pa se je ogreval
ob visoki dramski umetnosti Francozov, Angležev in
Nemcev. Njegov duh se je nenavadno zgodaj vgiobil
v resnost življenja, a umetnik plava pozneje v večini
svojih del nad resničnim življenjem v nekih fantastnih
sferah.

Ker je bil iz premožne rodovine, se mu ni nikdar
trebalo boriti za vsakdanji kruh, ni ga tiščala k zemlji
tista beda, ki so jo čutili skoraj vsi drugi češki pisa¬
telji, porodivši se iz preprostih revnih ljudi. Odtod
izvira aristokratizem, ki se javlja v njegovih delih in
se je kazal tudi v njegovi postavi ter v njegovem
vnanjem življenju. Iskal je vedno poti, po kateri se
pride k najvišjim blaginjam in ciljem človeškega duha
in življenja. Prostodušen in odkrit kot človek in kot
pesnik, je ostal do konca svojih dni plemenit v miš¬
ljenju. Skraja je bil nemški vzgojen, pa kmalu je
prišla reakcija in ni mogel odoleti silnemu češkemu
okrožju, v katerem je živel.

Zeyer je šele v svoji zreli moški dobi stopil na
književno polje, ko se je bil že mnogo naučil in se
je bil že nekoliko ogledal po svetu in je bil že spoznal
svojo bogato dušo. Škraja se je poizkusil v nemškem
jeziku, pa ta začetek je bil malenkosten in jalov. Šele
v svojem 30. letu se je popolnoma zavedal svojih
talentov, ki so ga silili v literarni poklic. To se je
zgodilo v Petrogradu, kjer je prišel v dvorec ruskega
ministra grofa Valujeva kot družabnik in vzgojitelj
njegovih sinov. Ta plemeniti mecen je spoznal Zeyerjevo
veliko nadarjenost in mu je svetoval, naj se loti pisa-
teljstva. Prvo njegovo delo, ki je obudilo pozornost,
je bila novela „Mavrični ptič". Odšle je vedel, katera
je njegova prava življenska pot. Dolgo vrsto novel,
epskih pesnitev, romanov, legend in dram je podaril

6

njegov genialni duh češkemu svetu. Mnoga potovanja,
ki so se vrstila z resnim učenjem ali bila spojena ž
njim, so mu oplojevala duha in čuvstvo. Nenavadno
je bilo njegovo literarno znanje; znal je več jezikov,
ki so ga vodili v tuje, daljne kraje. Tako je potoval
po Rusiji, Nemčiji, Italiji, Tunisu, Španskem, Grškem.
Posetil je Carigrad in Anatolijo; dolgo časa je živel
v Parizu in v Bretanji, naposled se je 1893.1. napotil
še enkrat v Rusijo, potoval po njenih južnih krajih,
po Kavkazu, Armeniji notri do mej Perzije. No
ni se šetal po svetu kakor drugi banalni turisti z
Baedekerjevimi občutki. Kar je modernega, ga ni
zanimalo, pač pa se je poglabljal v starodavnost,
zamišljen je korakal po grobovih starih kultur. Njegova
dela so po večini vzeta iz pravljic romanskih narodov
in iz starih mitov azijskih od Palestine pa do Japonske.
Le malo je porabil češke (Višegrad, Neklan), slovaške
(Raduz in Mahulena) ter ruske motive; nameraval pa
je obdelati, kakor naznanja v nekem predgovoru sam,
epski krog Kraljeviča Marka. Nemških pravljic, nemške
zgodovine ni porabil. Tendenčne narodnosti, ki se
nahaja n. pr. v Sienkievičevih romanih, pri Zeyerju ni.

Svojih poslednjih 15 let je živel v južnočeškem
mestecu Vodnjanu v idealnih prijateljskih odnošajih s
pisateljema in pesnikoma Mokrim in Heritesom. Nje¬
govo idilno, ob vodi ležeče stanovanje je bilo takorekoč
muzej samih redkih, dragocenih in originalnih stvari,
ki jih je s svojih potovanj nanosil domov. Umrl je za
srčno boleznijo 29. januarja 1901. 1. v Pragi v hiši
svoje ljubljene, skrbne in požrtvovalne sestre.

Zeyer je šel vedno svoja pota in češkemu svetu
je veljal dolgo za tujca, v  eksotika in posebneža. Šele
po njegovi smrti so ga Čehi pričeli šteti k svojim naj¬
večjim pesnikom in pisateljem. Dela tega poslednjega
viteza romantike, kakor ga imenujejo, čitajo z veliko
vnemo, posebno dijaki in rahločutno ženstvo. Čudijo
se njegovi ogromni fantaziji, brez katere ni umetniškega
dela. Obrazotvornost in sanjavost sta bili glavni peroti
njegovega idealnega poleta. V njegovih delih se raz-
valovita občutek in strast do skrajnih mej, do neverjetne
višine. Ljubil je in slikal samo to, kar se mu je zdelo

7

grandiozno. Umel je oživotvoriti in predočiti svoje
junake. V pripovednem pesništvu korenini njegova
moč; v tej pesniški obliki se nam sijajno javlja njegova
fantazija in energija.

V romanu „Jan Marija Plojhar" je stopil ta eksotik
in kozmopolit v sedanjost, na moderno polje, no i tu
ne ostane na domačih tleh čeških, i tu gleda vseskozi
iz dejanja kolorit starodavnih časov. V to delo je
spravil Zeyer vso svojo osebnost, mnogo spominov na
svojo mladost in jedro svojih plemenitih nazorov.
Dejanje se vrši po večini v Rimu in na rimski kam¬
panji, kjer biva Plojhar kot prostovoljen češki eksulant.
Plojhar je dekadent-aristokrat, čigar roki ne vesta, kaj
je delo. Sanjav človek, mehkužnež, ki noče doma nositi
svojega križa, dekadentna natura iz višjih slojev. Gre
skozi panteizem in budizem in naposled obleži pod
križem. V pretepu s častnikom ranjen v prsi, se je
prišel lečit v Italijo; deloma pa je bežal iz domovine,
ker ni našel tam svojih idealov. Globoko ljubi svojo
rodno zemljo, a ta strastna aristokratska ljubezen se
suče bolj okrog nekdanje češke slave, o kateri je sanjaril
že kot otrok ob starih pravljicah svoje varuhinje Bete.
Toda ko se vroče spominja domovine, nima za rodo¬
ljubno delo svojih rojakov nobene besede priznanja
ter jim o priliki vrže polno pest blata v obraz. Seda¬
njost ga polni z jezo in zasmehom, ljubi le starodavnost.
To vrsto pesimistne domovinske ljubezni so imenovali
Čehi „Plojharstvo“. V jedru je Plojhar podoben deka¬
dentnim hlapcem in beračem, ki jih je polna češka
knjiga in jih je tudi v naši dosti.

Naposled zasije na tleh stare Etrurije po mnogih
prevarah v njegovo duševno in telesno bolezen, v brezup
izgubljenega življenja, v mrzlotno pritipavanje smrti
idealna ljubezen Katarine di Soranesi. In tu uhajajo
Zeyerju-Plojharju misli na polja davno zapadlih kultur,
k delom zamrlih rodov. V razvaljenem grobu na kam¬
panji so našli na okostju hčerke ali žene etrurskega
lukumona (kralja ali prvaka) zlato nakitje; ona mlada
ženska je šla morda prostovoljno s starim lukumonom
v grob. Tako premišljuje Katarina, ko že vroče ljubi
bolnega Plojharja. Še bolj pa pripravlja umetnik s

8

krasnim vrivkom iz indske Vede zaljubljeno dvojico
na smrt.

Tudi v tem romanu je slikal Zeyer strast in čednost
do najskrajnejših, skoraj nemogočih mej: na eni strani
v najvišji aristokratizem odeta strast perverzne gospe
Dragopulos, na drugi najčistejša, požrtvovalna, do
najvišjih superlativov stopnjevana brezupna ljubezen
Katarine, ki gre prostovoljno s Plojharjem v smrt in
spozna šele po zaužitju strupa, da stori s samoumorom
greh. I idealni Plojhar stoji na višku ljubezenske strasti,
njegovo praktično sestro pa spravi hlepenje po denarju
v blaznost.

V poslednjih letih svojega življenja se je vdal
Zeyer, utrujen na duši, verskemu misticizmu, ki ga je
zasejal tudi v Plojharja. Njegovo krščanstvo pa ni samo
notranje, etično in sentimentalno kakor krščanstvo
Tolstega, tudi vnanje je, tudi cerkveni obredi mu
ogrejejo srce. Bije se v Plojharju nekakšen boj nihi-
listne modrosti budizma zoper krščanstvo, naposled pa
mu postane križ edini simbol božanstva in večnosti.
Življenska resnost se bori z ničevostjo smrti, pa vse
se vrši, kakor bi bilo zastrto v sanje Pesniška vonjava
dehti iz vseh prizorov. Naj opozorim še na staro,
pošteno Suntarello, Katarinino služkinjo. Zeyer ji je
dal sibilske črte svoje nekdanje varuhinje. Ob truplih
svojih ljubljencev tuli, kakor so tulile volkulje v stari
Ladji, ko še ni bilo Rima.

„Julij Zeyer nam je umel naliti čistega, rujnega
vina svoje umetnosti v svetle, dragocene in fino cize-
lirane čaše,“ piše genialni praški feljtonist Jaroslav
Kamper v predgovoru k nemškemu prevodu Zeyerjevega
dela ,Roman o vernem pratelstvi Amise a Amila 1 .
„Kot pozen vitez romantike je stopil v literaturo, kjer
se je izkazal aristokrata od nog do glave. Nedostopen
vadam mode, je umel z dostojnostjo prenesti preziranje,
kjerkoli in kadarkoli ga je doletelo. Nepreporno ga
moramo prištevati najmarkantnejšim pojavom moderne
literature. V njegovi dobi je bil realizem prerastel knjigo
in oder, a on se je osmelil visoko dvigniti nebeško-
modri prapor romantike ter se boriti za svoje aristo¬
kratske umetniške ideale. Skraja neopažen, tuintam

9

celo zasmehovan, si je priboril pozneje spoštovanje in
ljubezen široke, z vso dušo mu vdane občine. 11

Zeyerja si na čeških zemljah lastita obe naj¬
močnejši stranki kakor pri nas Gregorčiča. Bil je velik
pesnik in pisatelj nenavadno širokega in globokega
duševnega obzorja; hrepenel je le po lepoti brez ozira
na stranke

P.

10

Svoji materi v spomin!

J. Z.

I.

>3godilo se je nekega večera v drugem
nadstropju velike, palači podobne hiše
jr~2 v ulici „Giulia“, ki jo je zasnoval sam
Bramante po ukazu papeža Julija II.,
po katerem se imenuje še sedaj, v
oni stari hiši blizu palače Falconieri
~—J se je zgodilo, da je morala gospa
Giovannina Bassi v lastni svoji sobi slišati tiste sra¬
motilne besede, ki je sicer niso razburile, pač pa
osupnile.

»Hvalisajte Rim, kolikor hočete," je rekel oni
mladi, bledikasti, temnolasi, krasni mož z rumenkastimi
brki, ki se je, sedeč na globokem divanu, trudno
toliko pogreznil v blazino, kolikor se je zdelo dostojno,
»hvalisajte Rim, kolikor hočete," je rekel — „mene je
razočaral. Mraz je tukaj, posebno v hišah, a vaš ,cal-
dajo‘ ne greje, pač pa sili k smehu, dasi je prijetno,
gledati razbeljeno oglje na tem ogrevaču. Toda kako
suši to vzduh! Saj niti dihati ni mogoče! Vaš Rim
me je razočaral. Obžalujem, da nisem ostal v Toskani
ali Umbriji."

Gospa Giovannina je potrpežljivo poslušala in
molče vrtela z glavo.

»Odpustite," je čez hip skesano rekel mladi mož.
»Moje tirade so vam morda neprijetne. Ali ste rojena
Rimljanka?"

11

„Sem,“ je odgovorila s polnim glasom. „Romana
di Roma!“ v In ponosno je dvignila glavo. Hitro pa je
dodala: „Čudno je to, kako ste vi severjani zmrzli!
Slučajno imamo nekoliko mračne in hladne dneve,
res, pa to brž mine, in Rim se vam gotovo priljubi.
Saj ga niti še ne poznate. Očara vse tujce."

Obmolknila je. Nikdar še ni bila šla iz Rima, ves
ostali svet ji je bil neznan. Tudi ni bila v kaj dosti rado¬
vedna, da bi ga videla in poznala. Čemu? Kaj bi
moglo naposled biti tam zanimivega?

„Toskana! Umbrija!" je ponavljala in zopet po-
tresala glavo. Njej je bil to prazen zvok. Ali njemu
sta te imeni budili čarobne vzore. Spomnil se je svojih
cest poleti v gorah, hrastovih gajev, polnih mraka,
kjer se je zdelo, da še blodi prikazek one stare, skriv¬
nostne, poganske Etrurije, spomnil se je mest, po¬
dobnih onim, ki jih je videti v sanjah, Urbina, Cor-
tone, Assisija, tega drugega Betlehema, zastrtega z
božjim obsvitom, spomnil se je Perugie! Goreče hre¬
penenje mu je napolnilo dušo. Oh ti modri vrhovi, ti
olivovi gaji, ta stara, večno znamenita mesta s temi
zakladi krasote in navdušenja, te visoke gore, na ka¬
terih so si škrlatasti oblaki odpočivali zvečer! Ti šu¬
meči slapi v Terniju pred očmi mračnih Abrucev, to
molčeče jezero Trasimeno, snivajoče o nečem velikem
in zagonetnem! Globoko je vzdihnil ter molčal. Gospa
Giovannina pa ni bila prijateljica dolgega molka;
hoteč spraviti pogovor zopet v tir, je vprašala, kakor
bi jo to zelo zanimalo: „In pri vas doma, kako je pri
vas sedaj, ko je i tukaj zima?"

Mladi mož je potemnel.

„Pri meni doma je vedno mračno," je izprego-
voril s tako tihim glasom, da je to malone zašepetal.
Bil je podoba nesrečnika.

„Poveretto!“ je vzdihnila gospa Giovannina, vendar
pa ji ni bilo jasno, kaj je pravzaprav hotel reči. Po¬
dala mu je čašico.

.Bolehen ste, gospod," je pravila z glasom
skrbeče matere. „Malo gorkega čaja vam oživi pogum.
A jutri bode solnčno, nadejam se, in Rim se posmeje
na nas."

12

„Kako ste ljubezniva!“ je prisrčno odgovoril ter
segel po čaju.

Gospa Giovannina se je materinski posmejala.
Štela je nekaj nad štirideset let, bila je nekoliko preveč
korpulentna, kakršne so sploh rimske matrone. Vidno
so kazale nekdanjo njeno krasoto njene temne, še
vedno ognjevite oči in ponosno držanje glave. Kot
vdova po uradniku finančnega ministrstva je živela od
pokojnine in v sezoni je dajala tujcem sobe v najem.
Ulica Giulia leži sicer odrok onemu okraju, kamor
običajno vrvi turistovska zaplava, toda to je bilo tem
prijetneje za tiste, ki se niso marali riti v vrs-te tolp,
oboroženih z rdeče vezanimi „vodniki“, katere se jav¬
ljajo leto za letom kot pravilni naval barbarov na
„večno mesto". Zveza z upravitelji dveh ali treh dobrih
hotelov je popolnoma zadoščala, d?  ..obe gospe Bassi
nikdar niso ostale brez najemnikov. Toda tistikrat ni
bival mimo tega bledikastega, prezeblega mladega moža
nihče pri njej, v Rimu se je nahajalo onega leta slu¬
čajno manj tujcev, in gospa Giovannina ga je zato
tem bolj uvaževala. In nenavadno jo je zanimal. Zdel
se je sicer pust, molčeč, ali usmev njegov je bil zma¬
govit, v srce segajoč, ker se je izražal bolj v sivkastih
njegovih očeh nego okrog ust. Kar je pri njej
bival, je hodil malo na izprehode, zvečer je bil vedno
doma, in zvala ga je rada na čaj ter pogovor v svojo
sobo.

Baš je odbilo devet na starinski uri, ki je stala
na malo nerodnem stojalu, po slogu iz časov prvega
cesarstva.

»Jutri praznujemo Tri kralje," je rekla gospa Gio¬
vannina; „torej imamo danes na trgu Navona slavnost
,Beffane‘. Morda bi vas to zabavalo, tujci trde, da je
zanimivo."

„Za Boga, saj sem bil tam pred kratkim, ko sem
se vračal od obeda domov, je odgovoril, srkajoč po-
malem čaj, „kako more koga zanimati ta krik, ta
gneča, toliko vsakovrstne druhali!“

„Ste bili tam ? No, to je bilo prezgodaj, boljša
družba prihaja tja šele okoli enajste, poizkusite to še
enkrat."

13

„Ne, hvala, ne pojdem. Samo ako bi me vi
izgnali."

Smejala se je. „Tako težko vas je kakorsibodi
pregovoriti, gospod! Nič in nič vam noče ugajati v
Rimu — “

„Oh, vendar," je govoril in se zamislil.

„Ah, to bi rada slišala. Prosim vas, kaj torej ?“

„Iskal sem v vili Medici slikarja, ki ga poznam
iz Florence; nisem sicer našel premilega onega Fran¬
coza, ampak videl sem s terase, kako je zapadalo
solnce za Svetim Petrom pa sem se na drugi strani
z vrtne višine preko vršička tega otožnega, temno¬
zelenega božjega drevca zazrl najprej v pinijev gaj
parka Borghese, a potem, potem . . . Ah, široka kam¬
panja je ležala pred menoj."

Obmolknil je, bal se je deklamacij, ni hotel s to
trezno gospo govoriti o čaru, s katerim ga je prevzela
kampanja.

„Veste, signora," je zdajci izpregovoril ter se ži¬
vahno vzravnal, in vidno je bilo da se v njem naglo
dviga neka odločnost, »veste, da tam v oni pustinji
moram bivati nekaj časa, tja se moram preseliti, da
pomirim nepojasnivo hrepenenje."

Gospa Giovannina je zalomila z rokama.

»Kaj! preseliti se iz Rima —"

Domislila se je pogodbe, ki jo je bil sklenil ž njo
zaradi stanovanja za tri mesece, pač samo ustno. Cital
je to nepotrebno skrb na njenem licu.

»Saj bi ne bival tam neprenehoma," je pravil po¬
mirljivo. »tako srečen sem v tem ugodnem zavetju,
kamor bi se vselej vračal, kadarkoli bi me začela te¬
žiti samota

In zamislil se je in njegove misli so begale po
tej otožni pustinji, ki je v tistem trenotku prevzela
vso njegovo dušo.

»Ali čemu to?" se je začudila gospa Giovannina,
»kaj vam ne zadostujejo izleti peš in na vozu —“

»Ah ne," je rekel, že prej truden, predno ji je
moral pojasniti stvar; vedel je, da ga ne bo razumela.

V tem se je zaslišalo zvonenje iz predsobja.

»Pozne goste dobite," je rekel in vstal.

14

„Pozne? Saj ni niti četrt na deset in vrhutega
,Beffana‘ —“

Glas služabnice se je ozval vpredsobju. „Kdo je?“
je vprašala za zaprtimi durmi. Bila je bojazljiva.

Oglasil se je smeh in nekaj glasov se je razleglo :
»Prijatelji!“

„To je Luigi!" je rekla gospa Giovannina, »poznam
njegov smeh!“

Stopila je za korak k durim, pa te so se že od¬
prle in vstopile so tri osebe. Mlad mož z glasnim
klikanjem, deklica in stara gospa.

„Catina mia! Giggi! In naša Suntarella!" se je raz¬
veselila gospa Giovannina, in pričelo se je vseobče
objemanje.

„Si presenečena, Nina, da sem v Rimu?" je vpra¬
šala deklica s takšnim glasbenim, krasnim, mehko-
altovim glasom, da se je tujec nehote sklonil naprej
v temo, kjer je stala deklica, da bi videl, ali se ujema
njeno lice s tem zvočnim glasom.

Pristopili so bliže k mizi, kjer je stala svetiljka.

„Gospod Jamarija," je govorila gospa Giovan¬
nina, predstavljajoč, »seznanjam vas s svojo milo se-
strano, mademoiselle di Soranesi."

Slab usmev se je pojavil na vseh licih, ker gospa
Giovannina je izgovorila ta stavek po francosko s tako
strašnim italijanskim naglasom, da je bilo težko ohra¬
niti popolno resnost. Pa nje to ni motilo. „A to je
moj mili bratranec, le chevalier Galli," je nadaljevala
in kažoč z naklonom glave proti svojemu najem¬
niku, je končala, ponavljajoč: »Monsieur Jamarija" —
ter se zasmejala.

»Tako težko si je zapomniti ta tuja imena!" je
rekla, vzela vizitko s stojala za uro in jo podala
deklici, in tujec je sam izpregovoril svoje ime
»Plojhar".

Vsi so sedli in deklica je pogledala prav tako
mehanski na ono vizitko, kakor jo je bila mehanski
vzela.

»Pravim gospodu nakratko monsieur Jamarija," je
rekla gospa Giovannina, »on me ne popravlja."

15

„Saj se to ime docela dobro glasi," je prepriče¬
valno trdila deklica in polglasno izgovarjala: »Gospod
Jan Marija Ploj — Plojhar."

Posmejala se je, ko ji je bil drugi zlog nekoliko
v grlu zaostal. Toda gospod Plojhar se ni ozlovoljil,
njena usta so bila krasna, usmev njen brez ironije,
miren, dober, brez prazne konvencionalnosti. Vrhutega
je bil zvok tega glasu tako čist, krotek, naravnost ču¬
dovit! Gospod Plojhar je bil do te mere presenečen
in v občudovanje zabran, da je docela pozabil Spre¬
govoriti nekaj kakršnihkoli običajnih besed. Sorodniki
so se pogovorili o malovažnih stvareh a zdaj in zdaj so
se zaradi priličja med pogovorom ozirali na gosta,
kakor bi ga ogovarjali.

„Kje sem videl ta ganljivo krasni obraz, te glo¬
boke, temnosivkaste oči, te svetle lase, ta izraz, ki ga
ni mogoče pozabiti" — je v globočini svojega spo¬
mina razbiral gospod Plojhar.Ah, da! V palači

Barberini slika Beatrice Cenci “ Bil je zaradi pre¬
gleda precej prve dni v Rimu hitro prehodil nekoliko
galerij.

Gospa Giovannina ga je sedaj nekaj vprašala, da
bi mu dala priložnost se vmešati v vseobči razgovor.
Ni slišal kaj, a odgovoril je nekaj, česar ni pričako¬
vala ; sodil je tako po izrazu presenečenja na obrazu
dobre gospe. To ga je spravilo v zadrego. Vstal je.

»Nočem vas motiti," je rekel s priklonom.

»O, vi ne motite! Prosim, ostanite! Veste, sorod¬
niki! V čem bi nas motili?" Dobrosrčno je silila hišna
gospodinja. Pokorno je torej sedel na svoj naslanjač.

»Kam, kam, Suntarella!" je zaklicala gospa Gio¬
vannina postarni gospe, ki je med predstavljanjem
ždela ob strani, ki je ves čas sedela odrok ter sedaj
odhajala iz sobe.

»Oh, Nina, Suntarella se te vselej spomni," je
rekla deklica ter pokazala na zavitek, ki ga je držala
Suntarella v rokah.

»Jerebice," je rekla Suntarella, »včeraj jih je na-
streljal Francesco, oddam jih v kuhinji."

»Preljuba!" se je posmejala gospa Giovannina.
»Hvala! Ostanite vendar! Ne morete si niti misliti,

16

gospod Jamarija, kakšna izborna oseba je to.“ In na¬
mignila je z glavo za Suntarello, ki je bila že odšla.
„Ni to navadna oseba, čeprav je le žena iz nižjega
ljudstva. Vzgojila je našo Catino, in kako! A sedaj ji
je družabnica, svetovalka in gospodinja, celo upravi¬
teljica — bi rekla. Vinograd, vrt, dom, vse bi brez
nje trpelo škodo. Catina tako malo pazi — “

„Nina, Nina!" je opominjala Katarina, „ali more
to mimo tebe še koga drugega zanimati?"

„Zakaj ne?“ je oporekla Nina ter se obrnila h
gospodu Plojharju, kakor bi pričakovala od njega po¬
trdila za svoje besede.

„Ugani, Nina, zakaj smo se pripeljale v mesto,"
je pohitela Katarina, očividno, da bi dala govoru
drugo smer.

„Zaradi ,Beffane‘!“ je menila gospa Giovannina.

„Uganila si!" se je smejala deklica. „Pripravljamo
se že tri mesece v Rim, pa vselej je nastopila kakšna
ovira. Tu je prišel danes zarana Giggi v posete s po¬
vabilom svoje matere —“

„In posrečilo se mi je po dolgem prigovarjanju,"
se je vmešal Giggi do pogovora, ..premagati Catino
in jo izvabiti vsaj za nekaj dni iz onega trapistov-
skega samostana, kjer preživlja svoje dni na žalost,
na žalost “

„Vsega mesta in sveta, ne?" se je posmejala Ka¬
tarina.

„Na žalost vseh, ki te poznajo!" je rekel Giggi.

„Teh ni mnogo," se je smejala. „in zategadelj je
žalost povsem skromna. Glej, Nina, še nikdar nisem
videla ,Beffane‘, in če me teta tako ljubeznivo in
nujno vabi! In potem — s Suntarello imava tukaj tudi
opravka, važen posel —*

»Ah, kakšen pa?" je zvedavo vprašala Nina.

„Za to je časa dosti" je kratko odgovorila Ka¬
tarina.

„Zakaj?“ se je ozvala Suntarella, ki je bila tiho
vstopila. „Kakšni ovinki! Tiče se vašega nasveta, gospa
Giovannina. To veste, da stoji vrtno krilo pri nas
prazno, tako lepo stanovanje, tudi delavnica za sli¬
karja se nahaja tam. Hočem, da bi Katarina to dala

17

2

v najem. Porečete pač: kvečjemu norec se tam na¬
seli; kaj — pri vas je puščava! Dobro, soglašam, toda
ti tujci, ki sem prihajajo, so vsi več ali manj, veste,
tako malo —“ Pokazala je na čelo.

„Suntarella!“ je opomnila s strahom gospa Gio-
vannina.

„ Sveta preproščina,“ je rekel Giggi po francosko
in se naklonil s premilim nasmehom k tujcu, kakor bi
hotel zagovarjati svojo staro, prostodušno rojakinjo.
Gospod Plojhar se je v odmeno posmejal in Katarina
je povesila oči in dolge svilnate temne resnice tre¬
palnic so ji razgrele pogled, kar je pričinilo Plojharju
novo občudovanje.

„Oh,“ se je popravljala Suntarella brez zadrege,
ko je bila spoznala učinek svojih besed, „na mislih
so mi bili samo „Inglesi“ z rjastimi kozjimi bra¬
dami in konjskimi zobmi. Torej, gospa Giovannina,
ko bi vi slučajno za koga vedeli, prej ko to damo v
novine —“

„Dovolj že o tem,“ je rekla Katarina, „prosimte!“

Suntarella kakor da ni slišala. „Oddava to po¬
ceni, “ je pojasnjevala Nini, „časi so slabi —“

„Giggi, koliko je ura, morda je že čas —“ je
vprašala deklica nekoliko nervozno.

„Oh, malo čaja morate popiti,“ je rekla gospa
Giovannina. „Za Boga, kaj ga še ne nese ta počasna
Teresita?" Zalomila je z rokama ob nesposobnosti
tega služečega bitja. Potem je dodala: „Morate se
odpočiti, po takšni poti z ulice Sistina. Zapeljali ste
pač naravnost k teti?"

»Kajpada,“ je rekla Katarina, „a na Corsu smo si
vzeli izvoščka ter se peljali sem, nismo torej utrujeni
in lahko gremo."

Gospa Giovannina je pa že nalivala, ker Teresita
je bila naposled prinesla čaj.

»Kakšno naključje," je govorila, podavajoč Kata¬
rini čašico, »trenotek predno ste prišli, mi je pravil
gospod Jamarija, da bi rad nekaj časa bival zunaj
Rima, na kampanji —“

Deklica je zopet povesila oči ter se kazala ne¬
prijetno zadeta s tem pogajanjem o stanovanju.

18

„Saj je to vse samo Suntarellina fantazija," je go¬
vorila, krčeč rameni, „te sobe so neprijetne, brez
solnca, zdi se mi —*

„To se motite," jo je popravila Suntarella, uža¬
ljena po graji, ki je zadela hišo, katero je ljubila
kakor lastni imetek in lastno domovino.

»Ali bode dovoljeno, da si vsaj ogledam te sobe?"
se je oglasil gospod Plojhar, govoreč in zroč v prazno
in ne da bi ogovarjal koga naravnost. Katarina si je
vneto sladila čaj, kakor bi ne poslušala, toda Sunta¬
rella je priljudno rekla: »Prosim, kar pripeljite se, čez
dva dni sve doma."

»Pripeljem se," je rekel tihotno in pričel razgovor
z Giggijem, ki mu je zatrjeval, da ima njegova itali¬
janščina neoporečen naglas, in ko je na vprašanje,
kateri narodnosti pripada tujec, zaslišal, da slovanski,
je kimal z glavo, kakor bi mu bil jasen ta megleni
pojem. Potem sta govorila običajne fraze o Rimu.
Gospod Plojhar je postal zdaj glede svojega razoča¬
ranja mnogo mirnejši nego kratek čas poprej pred
gospo Giovannino. In zelo se je začudila dobra gospa,
ko je gospod Plojhar na Giggijevo povabilo, ne bi li
hotel ž. njimi na trg Navona, povsem odkritosrčno
odgovoril: »Zelo bi me zanimala ,Beffana‘, vendar pa
se bojim, da bi vam mogel biti za nadlogo."

»Oh, za gnečo so štirje boljša številka nego trije!"
je rekel Giggi.

»Le idite!“ je prigovarjala gospa Giovannina;
Suntarella, razmišljajoč v duhu o onem stanovanju ter
o tem, da bo imela priložnost se o njem nekoliko raz¬
prostreti, je pristavila: »Veselilo nas bode."

Gospod Plojhar je nesmelo dvignil oči k mladi
deklici ki ni črhnila besede. Devala si je pred zrcalom
klobuk na glavo.

Pričelo se je iznova objemanje in Katarina je ob¬
ljubila, da pride tekom jutranjega dne po gospo Gio¬
vannino s prošnjo, da bi ji v skladišču »Old England"
pomagala pri nakupovanju vsakovrstnih predmetov.
Potem dolgo klikanje: »Addio! Addio! A rivederci!“ z
obeh strani, na mostovžu, po stopnicah notri dol do
hišnih vrat; naposled so stali odhajajoči na cesti.

19

2 *

Bila je takrat tiha noč pod popolnoma jasnim
nebosklonom, mesec je stal nekje skrit za visokimi
palačami in njegova bela svetloba, preobladajoča
plinove plamene svetiljk, je poviševala arhitektonski
vtisk poslopij. Kako dvojnato aristokratska se je zdela
sedaj ulica Giulia! Zares so se kazale ob pogledu nanjo
Bramantejeve stopinje. Gospod Plojhar ni mogel po¬
tlačiti te opazke, čeprav se je sicer tesnosrčno ogibal
vsemu, kar bi bilo le izdaleka podobno estetskemu
navdušenju nemških, trumoma po Italiji se klatečih
profesorjev in „krasnih duš".

„To je prva jasna noč, ki jo vidim v Rimu,“ je
pristavil, kakor bi se opravičeval. Vsled tega ga je
vprašal gospod Luigi Galli, kako dolgo že biva v Ita¬
liji, kje mu je do sedaj najbolje ugajalo, in naposled,
iz katerega mesta pohaja sam. Ko je bil to zvedel, je
kliknil svoji sestrični. Šla je namreč nekoliko korakov
spredaj v tihem pogovoru s Suntarello.

„Catina, Catina!"

Zenski sta se ustavili.

„Pomisli, gospod . . . gospod Jamarija —- odpu¬
stite," se je obrnil k tujcu, „ako vas imenujem, kakor
vas je krstila Nina —“

„Ne oporekam," se je smejal gospod Plojhar.

„Nu torej, gospod Jamarija je iz Prage!"

„Ah!“ je presenečeno in s krasnim usmevom od¬
govorila deklica ter pogledala sanjavo in kakor bi jo
bil obsenčil mrak otožnih spominov, v tujčeve oči. In
v tem njenem usmevu je bilo istotako nekaj melan-
holskega.

„Moje sestrične mati, ki je umrla pred dvema le¬
toma, je pohajala tudi iz Prage," je razlagal Giggi.
„Po krvi je bila sicer iz italijanske rodbine, ki se je
davno naselila v Pragi. Rodila se je tam, živela je tam
notri do svoje možitve in smatrala se je torej nekako
za Ogrko."

„Praga ni na Ogrskem," je pripomnil Ceh z
usmevom resigniranega, takšnim zemljepisnim zmeš¬
njavam davno privajenega človeka.

Rimljan je bil nekoliko v zadregah, pa ne v pre¬
velikih.

20

„Cavaliere Luigi Galli,“ se je smejala Katarina,
zopet vesela, „kot doktor medicine bi bili lahko uče-
nejši! Praga je na Češkem.“

„Saj ko bi tvoja mati ne bila tam doma —*
smejal se je Giggi.

„Bi tega morda tudi ne vedela, misliš?" je do¬
končala deklica njegov stavek. „Mogoče, čeprav je
sestra Amadea, moj profesor zemljepisja v samostanu,
vedno trdila —“

„Catina, ne hvali se!“ je kliknil Giggi.

Deklica je ogovorila gospoda Plojharja.

„Kako se je ubogi moji materi mnogokrat tožilo
po Pragi! Idealno sliko tega mesta nosim v sebi.
Rada bi vedela, koliko se ujema z resničnostjo."

Med tem pogovorom so prišli na trg Farnese in
tam je v zaplavi mesečne svetlobe, pri šumu obeh
fontan, katerih kvišku pršeči curki padajo v antične
krnice, v očigled palače Farnese, najkrasnejše menda
v Rimu, nastal med Giggijem in Suntarello prepir, kod
je bliže na trg Navona, ki je bil cilj njih poti. Oba
sta se obrnila h Katarini, ki je njiju priziv uvaževala,
s čimer je odpadla priložnost, se nadalje pogovarjati
o Pragi.

„Glasujem za Suntarello," je odločila naposled
deklica. Vedela je, da bi drugače pokazila ves večer.
Giggi je razumel in se pomiril.

„Naposled ima Suntarella prav," je dodal pomirljivo.

Trdi usmev zmagoslavja se je zasvetil na tipično
krasnem, sibilskem obrazu starke, ki je sedaj z^ veli¬
kimi koraki stopala na čelu majhne družbe. Šla je
tako spešno, da so morali mladi ljudje hiteti, ako niso
hoteli izgubiti s pogleda visoke njene postave, zakaj
ulice in uličke, do katerih so prišli, so bile napolnjene
z množico, potujočo očividno tudi na trg Navona.
Čim bliže so prišli, tem večji hrum se je razlegel od
tam in tem bolj je pritiskala druhal. V ozki ulici, ki
se je končala že na trgu samem, se je Suntarella
ustavila.

„Sedaj se moramo tesno držati drug drugega," je
pravila, „sicer se izgubimo v tem vrtincu." In je vzela
Katarino za roko.

21

„Oprimimo se vsi štirje pod pazduhe," je nasve¬
toval Giggi, „in v smelem nastopu premagamo. Vse
nam pojde s poti."

Smejali so se in storili po njegovi želji. Moška
sta stopila na obe krajni krili, ženski, oprijeti z ro¬
kama, sta šli v sredini. Suntarella se je držala gospoda
Plojharja, Katarina pa svojega bratranca. Tako so se
vrgli do boja in zmešnjave. Za nekoliko minut so bili
oglušeni. Slavnost ,Beffane‘ je nesmiselna norost. Ve¬
liki trg Navona, imenovan tudi Circo Agonale, kjer se
obhaja vsako leto, je bivši stadij cesarja Domicijana
in je ohranil večjidel še svojo prvotno obliko. Seveda
je sedaj obrobljen s palačami, visokimi hišami in dvema
cerkvama. Tri ogromne mramorne fontane šume tam
in oživljajo veliki ta prostor. Njih srednja, zelo sliko¬
vita — postavil jo je Bernini ter opremil s kipi —
preseneča z velikimi razmerami in visokostjo obeliska,
ki čepi nad njo, počivajoč na mramornih kladah z
izdolbenimi votlinami, krog katerih se kopičijo obrovske
sohe bogov, zverin in alegorij, s katerih se vale ka¬
skade do mramornih krnic, tu v tokih, tu v curkih,
tu v pramenih, povsod s hrumom in jasnim sijem.
Na večer ,Beffane‘ kazi to veliko namestje vrsta ne¬
lepih lesenih lop, kroginkrog vzporedno s hišami
postavljenih. V teh lopah se prodajajo igrače in
otročarije, ki ž njimi „Feja Beffana" tisto noč
obdarja rimsko deco, kakor to dela pri nas sveti
Miklavž.

Veselost te slavnosti na trgu prikipi na vrhunec
s tem, da napravi vsak vso noč kolikor mogoče največ
šundra. Kupujejo se lesene in pločevinaste trobentice,
bobni, tamburini, in vsak trobi svojemu sosedu v uho,
tolče po bobnih in tamburinih, če pa ne more dru¬
gega, vsaj kriči na vse grlo. Peklensko hrumi vriše, a
rajanje, vrteče se ves čas v krogu, provzroča naposled
vrtoglavost.

„Ah,“ je kmalu potožila Suntarella, kateri sta bila
dva mlada potepina vsak z ene strani zatrobila v
ušesa; „ali smo tukaj v peklu ali v blaznici? To je
torej ta vaša Beffana?" je pristavila z očitajočim po
gledorn na Giggija.

22

„Moja Beffana?" se je čudil. »Zakaj ne pravite
,naša‘?“

„Evo tu je nekaj zanimivega?" je rekel gospod
Plojhar.

Prišli so namreč najmanj že vtretjič k Berninijevi
fontani, kjer se je bil napravil krog gledalcev, v čigar
sredi je pri zvokih dveh tamburinov plesalo nekoliko
ljudi z rimske okolice „saltarello“. Tudi oni so postali.

„To so ,ciociari‘, slikarski modeli s ,Španskega
stopnišča 1 . Ali jih še niste zapazili tam, kako čakajo,
dokler jih kdo ne najine za umetniško pozovanje?"
je vprašal Giggi gospoda Plojharja.

„Ta njih ,saltarella‘ je potemtakem tudi pravcata
poza," je pripomnila Katarina. »Kretajo se kakor ljudje,
ki vedo, da jih gleda občinstvo. Zunaj v kampanji, v
kakšnem oddaljenem vinogradu, kjer plešejo samo sebi
na radost, se obnese ,saltarella‘ vse drugače."

„ Sodrga!“ je zaničljivo dodala Suntarella, ker ta
ženska iz nižjega ljudstva je odporovala vsemu, kar
dehti po „bohemi“.

Vendar so postali zaradi tujca precej dolgo, dokler
niso utrujeni plesalci in plesalke na tamburin pobirali
dobrovoljnega honorarja svojih občudovalcev. Vrgli
so jim i oni nekaj denarja, dasi je Suntarella zmerjala.

»Pojdimo, pojdimo , 11  je silila. Pa to ni bilo lahko,
ker gledalci so se razkropili na vse strani, nastale so
vrste m protivrste, gneče, kriki.

»Življenje je v nevarnosti!" je kričala Suntarella
ter se krčevito držala za ramo gospoda Plojharja, z
drugo roko pa je vlekla Katarino za seboj. Gospod
Plojhar se je prav trudil, da bi z lakti delal gaz
svojim damam, kar se mu je deloma posrečilo. Potem
jih je gneča zanesla v drugo smer k drugemu krogu,
v čigar sredi je prepevalo nekoliko vojakov.

»Suntarella , 11  je vzkliknila Katarina, »postojmo,
izgubili smo Giggija!"

»Signor Luigi!" je zakričala Suntarella s takim
obupnim glasom, kakor bi se zemlja podirala pod njo,
a precej je povsem mirno dodala: »Saj ga najdemo."

Strast in mir sta zvenela iz njenega glasu tako
brez prehoda, da se vsled tega kontrasta Katarina in

23

gospod Plojhar, ki sta se srečala z očmi, nista mogla
zdržati zvočnega smeha, ki je trajal tem dalje, čim
osupleje je Suntarella gledala z enega na drugega,
nikakor ne umevajoč, kaj jima je pričinilo to naglo
veselost.

„Otroci, pravi otroci!" je vrtela z glavo ter se
ozirala po Giggiju. Toda tega ni bilo nikjer videti.
Premerili so dolgi trg nekolikokrat gor in dol,
a ta enolični šum, to vedno enako vpitje prodajalcev
v lopah, ta vedno se ponavljajoči dovtip z razbojniškim
bučanjem neprijetnih trobent, ta vseskozi enaki hrupni
smeh, ako se je posrečilo, koga na ta način ostrašiti,
vse to je pričelo ne samo dolgočasiti, ampak tudi
utrujevati.

„Danes obžalujem vsakega, ki stanuje na trgu
Navona," je rekel gospod Plojhar. Ni imel srca, da bi
povedal, kako mu ugaja ,Beffana‘. Za trdno ni vedel,
se li ne zabava morda Katarina.

„Nikdar še nisem videla kaj tako zoprnega," je
mirno rekla deklica. „Rada bi odšla, ko bi le našli
Giggija —“

„Ah, meni se vrti glava," je potožila Suntarella.
„Noge se mi tresejo, proč odtod, Bog in sveta Mati
božja!“

„Pa Luigi," je ugovarjala Katarina.

„Ali ne najde morda sam domov?" je vprašala
starka s tragičnim izrazom na obličju.

„Pa midve vendar ne moreva hoditi ponoči sami
po Rimu," je šepetala Katarina.

„Ali vas ne smem spremiti?" je prosto in na¬
ravno vprašal gospod Plojhar, ne da bi pokazal kakšno
sladkost ali očito dvorljivost v glasu ali na obrazu.

„Je tako daleč do ulice Sistina in zopet k vam
nazaj," je govorila tudi povsem prosto Katarina. „More-
biti pa dobimo voz."

Prerili so se po ozkem izhodu med lopami in tes¬
nimi uličkami, polnimi ljudstva, in še le na trgu Co-
lonna so dihali svobodneje. Tam je bilo sicer tudi še
živo, toda razmeroma mnogo tiše. S Corsa je šlo vedno
še dosti vozov, pa nobeden prazen, a na voglu Sv.

24

Lovrenca, kjer se nastavljajo izvoščki, ni bilo že no¬
benega.

„Nu, odtod ni predaleč k nam,“ je rekla Sunta-
rella, „in noč je krasna."

„Malokdaj sem videla Rim v tako pozni uri,“ je
pravila Katarina. »Ugaja mi bolj nego podnevi."

„Zdi se mi, da pridete redkokdaj v mesto. Skoraj
tujka ste tukaj," je povzel mladi mož.

»Sedaj malokdaj," je odgovorila kratko.

»Ali ne čutite tesnobe v tej samoti, kjer stalno
živite, kakor se mi zdi. Oprostite, vprašam preveč."

»Ne čutim," je rekla prostodušno. »Zelo ljubim
mir, privadila sem se ga. Živela sem, kar sem na
svetu, v ocetnem domu, v tem našem prijaznem ca-
sale v San Cataldu, ali pa kot učenka v samostanu
Trinjta de’ Monti." Dvignila je oči. Nahajali so se baš
na Španskem trgu in visoko pred njimi se je risala
cerkev in samostan Trimita de’ Monti do jasnega
neba; stolovala sta veličastno na višavi, kamor drži
»Špansko stopnišče," ta slikovita zmes širokih kame-
nenih stopnic in teras. Ob njegovem vznožju se je
svetila voda v fontani, podobni bizarni ladjici. Tu ni
bilo videti človeka, tihota je vladala, samo s Corsa se
je razlegal zdajinzdaj priglušeni ropot nekakšnega voza.
Voda je sladko kakor otroški smeh pljuskala v fontano.

Razpoloženje je bilo tako naravno, da so molčali
v tej dremavi tišini. Malce zarobljen glas Suntarellin
jih je prebudil.

»Zdaj," je vzdihnila, »zdaj moramo zbrati vse sile
in stopati, stopati in sopihati! O te nesrečne stopnice!"

»Ognimo se jim po ulički,“ je svetovala Katarina.

»Uff! Kakšen bi bil to ovinek! Ko bi bila že
doma’ Corraggio!" je kliknila starka in začela stopati.

»Corraggio!" sta ji prigovarjala mlada človeka in
vsi trije so hiteli, kakor bi jih kdo podil.

Na vrhu se niso obrnili naravnost proti ulici Si-
stina, ampak nehote so napravili nekaj korakov na
levo ter se ustavili pred obeliskom, stoječim pred cer¬
kvijo Trinita, oprli se ob balustrado na terasi in po¬
čivajoč so gledali doli na Rim, ki je dremal pred nji¬
hovimi pogledi.

25

Ta prizor je bil tako presenetljiv, da jih je na
mah prevzel in so zopet obmolknili.

„Večno mesto' 1  se jim je zdelo bolj idealna pri¬
kazen nego resničnost.

Pod temnomodrim nebom, kjer se je razlivala
rimska cesta liki reka demantov, ki je bila potrgala
svoje bregove, je čepel Rim, obrovski, nedoločljivo,
fantastno morje poslopij, ki je kazalo v somraku isti-
nitosti nepodoben vid in čudovite razmere, čepel je
podoben posodi, kjer se je razvalovila voda, čepel
kakor štrlenje mogočnih obrisov v srebrni somrak, kjer
se je baš začel skrivati mesec, sipajoč za slovo svoj
beli čar tem okamenelim svetovnim letopisom ob Ti¬
beri v obraz. Rim se je zdel iz marmorja. Glavo je
potapljal v jasnost, toda iz zemlje so rastle sence ter
mu lazile ob nogah. Sorazmerno z njih temoto so v
dolgih vrstah z zubljem goreli plameni plinovih svetiljk
kakor verige zvezd. Razposadile so se po vsem pro¬
stranstvu, posebno ena se je zdela brez konca in je
vedla oči, nehote zroče v njeni smeri, notri v pegasto
meglo, iz katere se je v daljavi risala ogromna ku¬
pola cerkve Sv. Petra ter se v gasnoči lunini gloriji
javljala z vso svojo plemenito in idealno vzdušnostjo.
Prosta, neizrekljivo harmonska, sama v sebi završena
linija tega obrisa je kazala nekaj velikolepemu, po¬
sebnemu akordu sorodnega, ki kakor ona raste iz sebe,
se povrača v sebe, v sebi hrani celi svet krasote
in dušo vznaša za seboj, jo polni z misterijem in
sladkoto.

Zrli so na ta večni, bajni Rim, ki vzbudi vsakemu,
ki ga je videl, večno hrepenenje, da bi ga mogel
zopet posetiti.

Podobni, nedoločljivi, neizrekljivi občutki nekega
sanjavega povznesenja so polnili prsi obeh mladih
ljudi. Nevedoma sta se tesneje približala drug dru¬
gemu in vsak se je molče pogreznil v svoje misli.
Toda kmalu so se te misli izluščile iz meglenosti in.
se raztekle po različnih smereh, ker v sladkost ne¬
mega motrenja so se brzo zamešali spomini. Njegovi
so bili trpki in bolestni. Na tem srebrnem obzoru je
izstopala prikazen drugega mesta, ki je sililo k primer-

26

ianiu. Praga se mu je pojavila kot fantom, žalna, po¬
nižana, v svojem žalu lepa, s tragično krasoto. Kakor
Banquo se je pojavljala pri visokih slavnostih, ki jih
je slavilo njegovo navdušenje, ter potresala s svo¬
jimi krvavimi lasmi in kazala na svoj z blatom one¬
snaženi, raztrgani kraljevski plašč. Krona ji je padla
z glave, a Roma, dvignivši se vselej kot feniks iz pla¬
menov svojega trpljenja, glej, okrasila si je nesmrtno
čelo zopet z novim vencem. Sreča in nade so kora¬
kale doslej po svetu, trkale na vse duri, samo tam ne,
v tej zemlji solz in ponižanja, kjer se je bil on na-
rodil . . . Praga .. . Češko . . . Pekoča bolest mu je
krčila prsi. Rima že ni videl, videl je samo to nebo,
trdo, iskreče se, z nemilosrčnim usmevom zlatih zveza,
tako oddaljenih, da ne more k njim doleteti noben
krik obupnosti ... In v tem je mislila ona, ta krasna
deklica poleg njega, tiha in skromna, o letih, ki jih je
bila preživela v samostanu Trinita, v tem samem sa¬
mostanu, ki se je sedaj za njenim hrbtom molče
vzpenjal k nebu, v tem samostanu, kjer je bila z oken
tolikrat do sita uživala prav ta razgled, ki se je sedaj
razprostiral pred njo. In spomnila se je svoje matere,
dneva, ko se je bila pripeljala ponjo, da bi jo po kon¬
čanih letih šolske vzgoje vzela domov, dneva, ko je
bila ž njo stopila s teh nizkih stopnic, ki vedejo od
cerkvenih duri sem na teraso, s teh stopnic, na ka¬
tere je bila deklici smehljaje pokazala, rekoč: „Glej,
dete, vedejo te iz sanj v življenje . . in jo bila po¬
ljubila ter zaznamenovala na čelu z znamenjem križa.
Deklici so začele solze rositi oči. Hotela se je otresti
te ginjenosti, kakorkoli je hotela izpregovoriti — v tem
se ji je zazdelo, da je zaslišala v noči neki tih, sladak
plač, stresla se je, pa se je precej zopet pomirila,
spoznavši svojo zmoto. To je bila fontana pod večno
zelenim, starim drevjem široke ceste, ki drži krog sa¬
mostana do javnih vrtov na Pinciu. Ali pa je bila to
morda fontana zdolaj na „Piazza di Spagna“. Ni bilo
jasno odkod je nesel veter odmev tega žuborenja.
Ves Rim je poln zvokov in šumenja srebrnih vod, ki
beže preko puste kampanje po drobečih se antičnih
vodovodih z albanskih in sabinskih gor.

27

Plač one fontane je ni užalil, učinkoval je har¬
monski in harmonija pomiri. Obrnila se je k mlademu
možu, pogledala je nanj z vlago zatlačenih solz in se
začudila videč, da tudi njegove oči niso bile suhe.
Zdele so se ji neskončno žalostne.

„Ste ginjeni," je rekla z malo negotovim glasom,
za ton globočjim nego navadno. „Pa ni čuda. Ta
razgled mora vsakega prevzeti. Kolikrat sem ga videla
z oken tega samostana in vendar me vselej gine. A
poslušajte ta plač skritih vod. Neka prenapeta prija¬
teljica mi je povedala nekoč v samostanu, da je to
jok starih bogov. V lunini noči hodijo baje še sedaj
z verigami zvezani po Rimu — in plakajo."

Mladi mož je molčal, bojeval se je še vedno s
svojimi občutki, s svojo boljo.

Ona je bila presenečena, pomolčala je in spom-
nivši se svoje matere, je rekla za hip: „Je Praga tudi
tako krasna?"

»Morda,“ je odgovoril z vzdihom, „vsaj po svojem
načinu."

»Toda zvezani bogovi tam jokavo ne hodijo?" se
je pošalila, poslušajoč pljuskanje vod.

»Bogove so tam vrgli v blato," je rekel otožno,
„a tisti, ki so jih prevrnili in poteptali, sede na njih
mestih in se smejo."

Deklica se je užalostila ob njegovi mračnosti, nje¬
govih besed ni razumela popolnoma.

»To se glasi za smrt žalostno," je rekla za hip.
»Toda nad onimi, ki so prevrnili bogove, nad onimi,
ki se smejo — stoji Bog in njegova pravičnost in nje¬
gova osveta."

Tiho se je posmejal, toda trpko in zvok tega
smeha se je čudovito pomešal v sladki plač šumlja-
jočih vod.

»Vera v pravičnost nas tolaži, toda če nikakor
noče priti ta božja osveta — prestanemo nadejati se
vanjo," je rekel s tihim, a trdim glasom. »Rod prihaja
za rodom, sramota in okovi se podedujejo od sužnja
na sužnja, toda odrešenje ne pride ... In ko vidijo
otroci pomorjenih, zasužnjenih, da čakajo zastonj, pre¬
hajajo pomalem k otrokom sovražnikov in se tudi

28

smejo — in to je peklo, obup in smrt za one, ki se
nikdar ne morejo podlo ukloniti!“

„Ah,“ je rekla in njene oči so se obrnile k zvezdam.
„Vaš.e besede urnem samo napol — toda vašo bolest
popolnoma.

„Odpustite, kaj pač govorim z varni!" se je izpa-
metoval.

In čudil se je, zakaj in kako se je to zgodilo, da
je s to tujo, mlado, krasno deklico tukaj, v tej tihi,
svečani noči govoril takšne reči. Skoraj sramoval se
je. Toda zakaj so bili njeni pogledi tako globoki in
resni? Zakaj je bila noč tako velikolepa, Rim tako
poln velikosti a pojav Prage tako otožen in tra¬
gičen ?

Suntarella je naglo promenila situacijo in razpo¬
loženje.

„Kako, ali naj danes nočujemo tu na ,scalone‘?"
je vprašala.

Oba mlada človeka sta se posmejala in probudila
kakor iz spanja.

„Kaj ne,“ je rekla Katarina, „trudna si, uboga
Suntarella

„Pa še prav pošteno," je odgovorila starka, „in
vrhutega sem iznova lačna. Če so nam pri Signori
Galli le kaj pustili!"

„Ne boj se!" je tolažila deklica ter se obrnila k
odhodu.

Hiša, kjer je bivala Giggijeva mati, je stala na
začetku ulice, dospeli so do nje za nekoliko minut.

Deklica se je zahvaljevala, Suntarella pa je z:
velikim, zarjavelim ključem odpirala duri.

Ko sta bili zginili, je Jan Marija Plojhar hitel nazaj,,
da bi prišel na »Špansko stopnišče". Trdno se je
nadejal, da tam dobi voz. Počutil se je zelo trudnega.
Sele zdaj, ko je bil sam, je zapazil to.

Ko je prišel nazaj k cerkvi Trinita, se mu je hi¬
poma zazdelo, da se ž njim vrti ves Rim; vsi predmeti
so imeli na sebi čudno tuj vid, zvezde so skakale po
nebu, zemlja se je gugala, polastila se ga je neizrek¬
ljiva tesnoba, mrzel pot mu je lil s čela in v ušesih
so mu grmeli vodopadi. Na smrt bled je padel na one

29

stopnice, ki so držale od samostanskih duri in cerkve,
na te same stopnice, po katerih je stopala takrat Ka¬
tarina. ko ji je bila njena mati rekla: »Glej, dete, ve¬
dejo te iz sanj v življenje."

Zdelo se mu je, da mu srce zastaja in mu hoče
razgnati prsi. Zaprl je oči, ki so bile itak pokrite z
gosto temo.

»Umiram?" se je vprašal več z mislijo nego z
besedo, a šla je nanj neka dremota. V ustih je čutil
čudno sladkost, neprijetno, odporno. Z robcem Si je
brisal ustnice. Potem se mu je zdelo, kakor bi se po¬
tapljal, in pogreznil se je v nezavest.

Čez precej dolgo se je prebudil. Ni se precej
spomnil, kje je in kaj se je bilo zgodilo ž njim. Po
malem pa se mu jo vračalo vse v zavest. Zopet se
mu je olajšalo. Le čudil se je, kaj se godi ž njim.
Svoj klobuk je videl ležati za nekoliko korakov v
stran. Hotel je vstati, preveč so se mu tresle noge.
Videl je svoj robec v naročju — bil je krvav. »Kaj je
to?“ si je topo rekel.

V tem se je ozvalo žvižganje, koraki. Neki delavec
se je veselo vračal iz družbe svojih tovarišev, najbrž
iz kakšne vinarne.

»Oho, gospodine," je dobrosrčno rekel, pobral
klobuk in ga podal lastniku, »menda vam je vino sto¬
pilo malce v glavo."

»Najbrž," je odgovoril Jan Marija ter vzel klobuk.
»Hvala."

»Prosim, in zakaj," je rekel delavec in mu po¬
magal na noge.

»Povedem vas," je nadaljeval.

»Hvala, samo do balustrade," je govoril Jan Ma¬
rija, »nisem pijan". In nehote je po češko polglasno
viknil: »Ti moj Bože!"

»Verjamem," je priljudno rekel delavec, a ko je
zaslišal oni vzdih v tujem jeziku, je pristavil; »Zdite
se mi tujec. Le našega vina niste vajeni."

»Da. Hvala. Zelo ljubezniv ste . . .“ in je šel sam
•opotekaje se nekoliko korakov ter se uprl ob tisto ba-
lustrado, za katero je bil pred kratkim stal s Katarino.

30

„Bog,“ je šepetal, „kako bi jo bil prestrašil, da
je to videla”.

„Lahko noč, gospodine!" je pozdravil odhajaje
delavec.

„ Lahko noč in hvala!“ je odgovoril Jan Marija
in poslušal korake po stopnicah ter žvižganje arije iz
Rigoletta, ki si je delavec ž njo krajšal pot.

„Domov pojdem,” si je mislil, ne da bi se genil.
Tesno mu je bilo in zdelo se mu je, kakor bi te stop¬
nice vedle v propast.

„Ti moj Bože,“ je zopet zašepetal in njegove oči
so gledale na obzorju linijo kupole Sv. Petra, dražestno
kakor obris cvetice, rahlo kakor godba. Zdela se mu
je kakor molitev. Pa hitro se je izgubila v pegasti
megli.

V tem je pritekel nekdo gori po „Španskem stop¬
nišču" ter se zadihan ustavil tri korake pred njim.

„Sangue della madonina!" je vzkliknil presene¬
čeno Giggi — on je bil, »gospod Jamarija, to ste vi!“

„S telesom in dušo," je odgovoril s slabim usme-
vom mladi mož, misleč si pri tem: „Malo je manj¬
kalo in bil bi tu samo š telesom še.“

»Koliko sem vas iskal," je govoril Luigi .Galli,
»no sedaj je vse v redu. Vi ste bili tako prijazni in
ste spremili sestrično domov, a?“

»Gotovo —“

»Per Cristo!" je zavpil Giggi, »bledi ste kakor
mrtvec! Kaj vam je?“

»Nič," je tajil Jan Marija. Ni vedel zakaj, le tega
ni maral, da bi zvedela Katarina, da je bil bolan.

»Tujci se morajo privaditi rimskemu podnebju,"
je rekel Luigi. »Skoraj vsak dela tukaj več ali manj z
bolehnostjo pokoro."

»Gotovo," je^ odgovoril gospod Plojhar, »in jaz
sem jo že delal. Že nekaj dni sem mi ni bilo dobro."

Zbral je vse sile. »Lahko noč!“ je voščil in stopil
navzdol.

»Spremim vas!" mu je zaklical Luigi.

»To bi ne bilo pametno!" se je upiral gospod
Plojhar, »najmem si voz na piazza di Spagna". In skril
je okrvavljene roke v žepe suknje.

31

„Da, voz tam dobite, pri sohi Immaculate. Vsaj do
tam grem z varni!' 1

Gospod Plojhar se je udal. Poprijel se je Luigija
in v duhu mu je bil hvaležen. Po poti si je neopa¬
ženo nategnil rokavico na pravo roko, katero je Lui-
giju podal pri slovesu, ko je stopil v voz. Zahvalila
sta se drug drugemu, zaklicala si najmanj petkrat
„Addio“ in voz je zdrdral po tlaku.

Doma se je Jan Marija umil s svežo vodo, na kar
mu je zelo odleglo. Potem se je zaril v posteljo in
pogreznil v globok spanec.

II.

Drugi dan se je pripeljala Katarina še pred enajsto
dopoldne v ulico Giulia. Niti z voza ni stopila, ampak
je poslala gori po gospo Giovannino, ki se je tako
hitro pojavila, da si je morala šele v veži privezati
klobuk.

»Zgodaj si prišla," je rekla po medsebojnem po¬
zdravu in ko je sedla na voz._

„Navajena sem zgodaj Vstajati," je odgovorila
deklica.

„Na konec ulice Nazionale, k skladišču Old Eng-
land,“ je velela gospa Giovannina vozniku. „Vsaj tako
mislim?" je vprašala deklico. Ta je pritrdila z glavo,
na kar sta se odpeljali.

„Kako ti ugaja gospod Jamarija?" je vprašala
Nina.

„Dobro,“ je mirno odgovorila Katarina.

„Kaj ne, to je krasen mož!" je fantazirala Nina.
„Krasen! Imeniten! Graciozen! Veš, Catina, nekaj
takšnega kakor kolibrik, ali kakšen drug tropičen ptiček.
Takšen sijaj se odbiva z njega."

„Kako si navdušena, Nina," se je odkrito posme¬
jala Katarina. „Kolibrik je skoraj seženj visok 1 "

Nina se za to opazko ni menila. „Je nekaj ču¬
daka, pa morda ti na njem ugaja baš to," je rekla.

„Nisem zapazila," je odgovorila Katarina. „Ba-
nalen se mi ne zdi."

32

„Katarina,“ ji je grozila Giovannina s prstom, „ne
zaljubi se mi vanj, kadar bo prebival pri vas v tej pu¬
ščavi. Ti tujci so kakor ptice selilke — hipoma izgi¬
nejo in ubogo dekle ostane zapuščeno s srcem *—“

„Poslušaj, Nina," je rekla deklica, kakor bi ne bila
slišala vsega tega, „ali ni to smešno, da je Suntarella
govorila s tem gospodom o najemu stanovanja v San
Cataldu? To je vse njen izmislek, ona je ponujala
samo svoje stanovanje, saj veš, da so bile te tri sobe
njej prepuščene od davna —“

„No, kaj pa to tebe moti?" je vprašala Nina.

„Morda nič, toda povšeči mi ni, dehti po kup¬
čiji —“

„Oh, ti aristokratka!"

„Ali bi ne mogla ti gospodu tega kakorsibodi iz
glave izbiti? Opravljaj našo krajino! Reci, da tam raz¬
saja malarija. Opravljaj Suntarello! Reci, da je ne¬
znosna —“

„Prevelike krivice bi ji ne delala, odkrito rečeno,"
je rekla Nina malce ostro. „Toda to se mi zdi sum¬
ljivo, ' zakaj nočeš, da bi gospod Jamarija bival pod
tvojo streho?"

»To mi je brezpomembno, ali teta Galli je proti
temu. Pravi, da se ji to ne zdi — kaj vem že kaj, ali
nasprotna je. Luigi ji je pri jutranji kavi pravil o Sun-
tarellinem načrtu."

»Signora Galli je bila vedno prenapeta, njej se'
nobena stvar na svetu ni zdela zadosti spodobna,
ona in dona Pavlina —“

»Ah, hotela sem te vprašati," jo je prekinila de¬
klica, „ali se umivaš s ,Pear s Soapom*? Dona Pavlina
trdi, da je to najboljše milo, celo edino te vrste. Pa
glej, smo že tu. ,01d England 1  stoji pred nami v vsi
svoji slavi."

Trajalo je skoraj uro, predno je Katarina s po¬
nj 0 ^ 0  gospe Giovannine vse to izbrala, se pogodila,
si dala zaobaliti in spraviti na voz, kar je bilo napisa¬
nega na dolgem seznamku nujnih in potrebnih stvari,
ki ga je bila sestavljala dva meseca v svojem od mesta
oddaljenem domu. Gospa Giovannina bi se bila kmalu
zgrudila, toliko se je bila nagovorila, predno je z

33

3

vsake „stalne cene“ odbila malenkost, in njene oči so
bile polne očitanja za Katarino, ki je najravnodušneje
zrla na njen boj s prodajalci ter včasi izdajalski po¬
tegnila ž njimi.

Naposled sta se peljali nazaj v ulico Giulia.

»Pojdeš vendar gori, nadejam se ?“ je vprašala Nina.

„Ne morem, teta čaka s kosilom name in tako
pozno je že!“

„Kdaj te zopet vidim?"

»Oh, draga, kadar se zopet pripeljem v Rim ali
pa ti v San Cataldo. Jutri dopoldne moram k doni
Pavlini, a popoldne se popeljem domov."

-„Le kmalu zopet pridi!" Začela jo je poljubovati.
„Ali nisva pozabili česa tam pri onih brezverskih odi-
račih pri ,01d England‘?“

»Ničesar. Hvala ti za tvoj trud."

In iznova sta se objemali. Naposled se je odpe¬
ljala Katarina in gospa Giovannina je stopala počasi
gori v svoje stanovanje. Ko je prišla do veže, je našla
duri kabineta, v katerem je bival gospod Plojhar, slu¬
čajno odprte. Soba se je nahajala v globoki senci,
ker so bili zastori zaradi solnca spuščeni, a mladi mož,
sedeč za mizo, se ji je zdel strašno bled. Kotlet, pri¬
pravljen mu za kosilo, je ležal nedotaknjen na krož¬
niku, ki ga je bil porinil od sebe, le steklenica vina
je bila napol izpraznjena, gospod Plojhar pa si je za¬
žigal rusko papiroso. Vstal je, da bi pozdravil, a gospa
Giovannina je stopila prestrašena v sobo.

»Odpustite," je govorila, „toda kako ste bledi!
Ali vam je slabo? Nič niste jedli! Ali vam je Teresita
izkazila vaš kotlet? Ta nesrečnica!"

»Ne, ne," je rekel, »nisem lačen, to je vse, in
malo bolehen sem." In nehote si je segel na prsi.

»Prsi! Pa si še svalčico prižgete!" je očitajoč
govorila ter mu jo vzela iz rok. Udal se je.

»Sama navada," se je zasmejal. »Tega še vedel
nisem."

»Po Luigija pošljem, priznan zdravnik je, čeprav
je še mlad."

»Ne, lepo vas prosim," je hitro in goreče bruhnil
iz sebe in sam se je čudil, čemu se je tako razvnel.

34

„Ali ne zaupate?" je vprašala gospa Giovannina.

»Medicini? Ne preveč. Sicer sem pa zdrav in go¬
spod Galli je itak obljubil, da me poseti danes."

„Kako ste se snoči zabavali? Kako vam je uga¬
jala moja draga Katarina?"

„0, krasna je, resnično, in zdi se mi prav dobra,"
je mirno odgovoril.

„Je zelo dobra," je rekla gospa Giovannina. „Vse
najboljše lastnosti ima. Tudi majhno slabost. Smo pač
ljudje vsi. Malo je čudaška."

„Nisem zapazil," je rekel odkrito. „Vsakdanja se
mi ni zdela."

Gospa Giovanina si je z robcem otirala obličje,
da bi prikrila svoj usmev. Kako sta se ta dva v ena¬
kem tonu in skoraj z istimi besedami ujemala !

„Nu,“ je rekla, „saj je nočem morda črniti. Za
svoja leta pa mi je nekoliko preresna. Pomislite, tudi
angleški govori. To je čudno, česa se dekleta dan¬
danes uče. Sicer je pa biser. Privoščim jo Giggiju."

„Sta li zaročenca?" je vprašal počasno. Ta be¬
seda mu ni hotela iz grla.

„Ne. Njegova mati si pa to prav želi. Giggi jo
gleda malo preveč po bratovsko. Preskrbela bi se ž
njim. Veste, moja kontesa ni bogata."

»Kontesa?" je ponavljal za njo.

„Da,“ v  je odgovorila. „Soranesi so stara rimska
rodbina. Če je kdo rimski grof, baje to ne pomeni
toliko, kakor če je kdo grof tam pri vas na severju
ali sploh zunaj Romanje, toda ime Soranesi je na
dobrem glasu in Soranesi so v sorodstvu s prvimi
rodbinami, čeprav v daljnem. Tudi s takšnimi, kakor
so Colonna, Orsini, Aldobrandini in ne vem s kom
še. Vsled svoje revščine so bili nekaj pozabljeni, toda
v samostanu Trinita de’ Monti, kjer je Katarina neko¬
liko let prebila, se je seznanila zopet z nekaterimi člani
prvih rodbin rimskih. Dona Pavlina Valmarina se je
zavzela za Katarino po smrti njene matere ter jo uvedla
v družbo. Dona Pavlina uživa sedaj baje naklonjenost
kraljice Margarite. Ne vem, kaj kraljica vpošteva na
njej; sicer je krasna, dasi ni več mlada, ampak meni
bi nikdar ne ugajala. Napihnjena punčka."

35

3 *

Gospod Plojhar se je posmejal, čebljanje gospe
Giovannine ga je začelo zabavati. Pripovedovala je v
tako srčnem, odkritem tonu.

„Kje pa se je gospica di Soranesi seznanila s to
dono Pavlino?"

„Ali vam nisem povedala, da v samostanu Trinita?
Dona Pavlina še ne hodi dolgo v Kvirinal, ker pripada
plemstvu, ki je papeškemu dvoru fanatično udano, in
se od nekdaj rada ponaša kot pokroviteljica ,sester
svetega srca Jezusovega 1 , ki so lastnice onega samo¬
stana. Tam se je seznanila s Katarino in se spomnila
celo svojega sorodstva, ne vem, v kakšnem kolenu, z
rodbino di Soranesi. Samo to ji je mrzelo, da ni bila
mati moje ljube Katarine plemkinja. Prišla je iz neke
trgovske rodbine."

„A, iz Prage, kakor mi je pravila gospica di So¬
ranesi, pravzaprav pa gospod Luigi.“

„Da, od nekod daleč, ne vem natanko odkod.
Grof Soranesi je imel veliko premoženje v Lombardiji
in je živel tam izmlada, kjer je bil tudi doma in je
služil v avstrijski vojski. Tam nekje se je seznanil s
svojo ženo. Ko je postala Italija svobodna in združena,
se je povrnil v Rim, pravzaprav v San Cataldo na to
pusto posestvo, ki je bilo stoletja last njegove rodbine.
Posestvo v Lombardiji je bil kot častnik v tuji službi
primerno in kratko rečeno — zapravil. Živeli so sami
zase, ker so bili revni in so si mnogi tukaj zapomnili-
tujo njegovo službo. Ona je bila krasna, mila, mehka.
Katarina ima njene oči. Po očetu ima samo eno —
lahkomiselno razmetava denar in je ravnodušna za to,
kaj poreče družba. To poslednje mi na njej močno
ugaja — ker to smrtno mrzi doni Pavlini."

Gospod Plojhar se je smejal. „Vidim, da sovražite
to dono Pavlino."

„Protivna mi je. Bi li verjeli? Očita Katarini, da z
menoj zaupno občuje, da me tika. In veste zakaj ? Ker
sem hči majhnega kramarja, kakor pravi. Moj dobri
oče je bil namreč zlatar in je imel, res, majhno pro-
dajalnico prav nasproti Panteona. Moj rajni mož si
je kupil nekoč pri njem iglico, videl me je tam
— nu, drugo si lahko mislite. Siromak, sedel je pri

36

nas po cele ure v tej temni štacunici. Antonio je bil
angel."

Otirala si je oči. Gospod Plojhar se je zbal, da
mu pove vso svojo in rajnikovo zgodovino. Zato je
hitro vprašal: „Zdi se mi, da je danes zunaj toplo in
solnčno, dan kakor ustvarjen za izprehod."

„Res, prav storite, ako pojdete. Toda pojejte
poprej kakšen grižljaj!" In primaknila mu je krožnik.
»Kotlet se je izhladil, dam ga -ogret!"

»Ne, hvala, cenim ohlajene kotlete. Poizkusim
torej," se je zlagal ter sedel k mizi. Pozdravila je in
odšla. Zaprl je za njo duri in ko jo je slišal v kuhinji,
kjer je iz neznanih mu vzrokov pred ubogo Teresito
spustila zatvornico svoji zgovornosti, ki je začela s
patetskimi besedami: „0 ti nesrečno bitje —", je zaprl
portiero, da bi dalje ne slišal, odmaknil stol s kosilom
ter odgrnil zastor. Solnce je preplavilo sobo s svojo
krasno svetlobo. Odprl je okno, da bi mogel ta zlati
vzduh vdihavati. Stoječ v solnčnih žarkih, se je zazrl
do prekrasne slike, katero mu je kazal pogled z okna.
Pred njim se je lesketala Tibera kakor temna, raz¬
žarjena, v ognju se vrteča kovina, a za reko so stala
nepremično temnozelena drevesa na vrtovih Farnesine,
skupine belih poslopij so jih ločile od oranževih gajev
vile Corsini, dvigajočih se na Janikul, pokrit z ožoltelimi
lokami, velikimi vrti, cerkvami, samostani in prehajajoč
po svoji dolžini v vatikansko predmestje, venčano s
kupolo Sv. Petra. Po širini pa se je Janikul v daljavi
dotikal čistega, s svetlobo prepojenega nebosklona, do
katerega so izrazovito štrlela posamezna, osamela,
obrovska drevesa in obrisi belih poslopij. Kakšna je
ta zmes barv, sladko spojena v svetlobi in temi!
Slastno žolto zelenje napol ovenelih travnikov na vrtih
in lokah je bilo mehko, temne skupine pomoranč in
božjega drevca so stale tiho in slavnostno na terasah
renesanso pomnečih nasadov, a v njih vrških so ble¬
steli in se lomili žarki kakor v temnosmaragdnih
prizmah, in hrasti krog samostana svetega Onofrija,
pod katerimi je sanjal in obupaval Tasso, so zamišljeno
potresali svoje trhle veje in se zdeli kakor iz medi in
brona. Nebo je bilo bledomodro kakor na Severju,

37

brez trdosti južnega globokega azura in kakor v srebru
procvelo, v tem samem srebru, ki se je sipalo po
vzduhu, po drevju, po zemlji, povsod in ki je prilivalo
barvam ono sladkobo, bistroto in čar, s katerimi učin¬
kuje v zvokih, ako se primeša kovu. V oni smeri, kjer
je slutil gospod Plojhar gaje Doria-Pamfilijeve vile, se
je povznašala drobna čreda belih in sivkastih oblačkov,
ki so liki plahte majhnega brodovja plavali nekam do
neizmernega, neskončnega, do ideala . . . Budili so
hrepenenje, da bi človek poletel po tem sijaju, har¬
moniji in miru. Posredovali so tako med ozkim obrazom
pozemeljske krasote in med tem, po čemer večno
tožimo, česar ni mogoče ne izgovoriti, ne se domisliti,
in kar dviga to pozemeljsko krasoto v pomenu in
bistvu.

Mladi mož je gledal za temi oblački in neizrek¬
ljivo hrepenenje, nedoločno in sladko kakor dremota,
mu je polnilo prsi in za tem se je spustil njegov
pogled pomalem zopet k zemlji, njegove oči so se
širile, sesal je te barve, te oblike, to harmonijo s polnim
požirkom v sebe njegovo srce je bilo močneje, nje¬
gove trepalnice so se napol zaprle, ničesar že več ni
videl, samo solnce je čutil, ki je zaplavilo s svetlobo
ves svet kakor z onim čudodelnim lekom pitnega zlata,
o katerem je tako grozničavo sanjaril ves srednji vek,
njegova usta so se otvorila, hlastno, žejno, v velikih
duških je srkal bleske teh z nebes v  se iskrečih žarkov.

„Oh, svet je res krasen! Življenje ima svojo
ceno . . .“ je. šepetal . . . „Živeti! Živeti!" je vzkliknil
in bolestno ihtenje mu je privrelo iz grla, stisnjenega
v drgetanju.

Jan Marija Plojhar je bil sin nekdaj imenitnega
in bogatega praškega advokata. Kot edinega sina so
ga roditelji obožavali. Imel je za nekoliko let starejšo
sestro, katero je ljubil nežno in goreče, ki mu pa
njegove ljubezni ni vračala z enako mero. Ljubosumna
je bila na ljubezen svojih roditeljev, ki jo je uživala
poprej izključno, a sedaj si jo je morala deliti s
tem mlajšim bratom. In še to — zdelo se ji je, daje
pripadel večji del te ljubezni njemu. Smatrala je brata
za vsiljenca in šele pozneje v letih zrelejšega razuma

38

je zapustila to nespametno stališče, [je čutila bolj po
sestrsko, vendar pa ni bilo v njenem ozkem, neplodnem
srcu, kjer se je zgodaj preveč razrasla sebičnost in
neplodna gizdavost, sploh nikdar prostora za kakršno¬
koli ljubezen. Njeno prijazno vedenje, priljudni usmevi,
popustljivost v nevažnih stvareh so veljali, kakor je
navadno, za golo dobroto. Vrhutega je bila lepa,
namreč v vseh razmerah pravilnega obraza, polt snežno-
bela, oči sinje, zobje višnjevkasto beli in lasje temno
zlato: vendar pa je vsem tem barvam in črtam manj¬
kalo eno, glavno — duša, čeprav se je malokdo po¬
trudil, da bi to zapazil. Zgodaj je opazila to z bolestjo
in tesnobo samo ena oseba, toda ta ni tega zaupala
nikomur, molčala je in molila: to je bila njena mati.
Pri drugih ljudeh je veljala Roza Marija za angela.

Gospa Plojharjeva, tiha, mehka in preprosta oseba,
vneta za prirodo z vso sladkoto poezije in ljubezni, je
potekla iz bogate rodbine ter dobila krasno in do¬
bičkonosno posestvo za doto. Nikdar se ni ogrela za
življenje v mestu in kadarkoli je le mogla, se je peljala
z otroki v Havranice do svojega mirnega, prijaznega
gnezdeca na južnem Češkem. Sin njen je po njej po¬
dedoval to rahločutnost za gozde in loke, in čeprav
se je oče temu posmehoval, se je javila pri njem ta
naklonjenost že v letih detinstva. Havraniški gradiček
mu je bil vedno prava domovina in proti zimi se je
vozil z materjo v Prago kakor v pregnanstvo.

Jan Marija je bil rojen poet in havraniški grad,
stari, volhki njegov vrt, lesovi in polja, gore in vode
naokrog so bili prvi predmeti, ki so se dotaknili nje¬
gove fantazije. Obenem je njegova pestunja, stara
Beta, s svojimi bajkami, s svojimi pravljicami o Li-
buši in njenih sestrah, o Krekovi modrosti, o vitezih,
ki spe v Blaniku, o starih preroštvih, ki obetajo re¬
šitev češki zemlji, nevede budila v njegovi mehki in
sanjavi duši prvo hrepenenje po kraljestvu idealov,
prva ganotja ljubezni do rodne zemlje. Beta ni bila
navadna ženska, dasi o tem ni vedel nihče in ona
najmanj. Niti v sanjah ni slutila, da je bila pesnica —
beseda, ki je ni niti poznala in bi je ne bila niti
umela. V Beti se je nahajalo nekaj velikega, vznese-

39

nega; bila je kakor šibila in povsem nevsakdanje po¬
dobe. Njena postava visoka, suha, njene oči tako
jasne, da so na tem njenem zagorelem, malce trdem
obrazu, presenetile vsakega. In to je bilo vsem vidno,
zato so jo v šali imenovali „prorokinjo“. In vsak jo
je rad poslušal, kadar je začela pripovedovati. Naj¬
rajši je pripovedovala o dolgih zimskih večerih in
takrat niso samo otroci radi k njej prisedli, ampak
tudi odrasli ljudje. Navadno se je to zgodilo po ve¬
čerji v dolgi, nizki sobi v pritličju poleg kuhinje, kjer
se je družina zbirala z delom. Tam je bilo staro kam-
nato ognjišče; na njem so zažgali nekaj suhljadi, ki
je prasketala, svetila in se višnjevkasto dimila, in v
tem somraku je na nizki klopi sedela Beta ter se
vznašala s tokom svojih pravljic. Govorila je s tiho
navdušenostjo, puščala svoje pletenje v naročje in dvi¬
gala dolge, koščene roke v velike, včasi tragične
kretnje, če je pripovedanje zahtevalo. Takrat Jan Ma¬
rija ni obrnil od nje pogleda, srce mu je bilo, gorele
so mu oči in obraz, neizrekljivo blaženega se je čutil
v tem svetu sanj in idealov, čeprav se je marsikdaj z
velike, črne Betine sence tam za njo na steni odbijala
strašna groza. To je bil pojav orjakinje in Jan Marija
se je bal, da bi ne vstala, z glavo ne prodrla oboka
in jim ne razrušila gradu nad glavami kakor Samson,
o katerem je bila nekoč na svoj način že tudi pravila.

Ko so šli zjutraj na izprehod, so se dečku zdeli
ribnik, reka, lesi in loka sama skrivališča bodisi dobrih,
bodisi groznih bitij, vsak oblak mu je bil prečuden
ptič, vsak ptič popotnik in gost z nekakšnega rajskega
otoka, ležečega v valovitem morju za steklenimi go¬
rami. Iz tega sveta, polnega čarov, vzduha, svetlobe in
poezije, so ga peljali vselej v Prago, v ozko ulico, ga
zapirali v sobo, katere okna so gledala na pusto dvo¬
rišče, kjer je bilo videti samo kočijaža, kako umiva
blatni voz, kjer je bilo slišati samo deževno vodo, li¬
jočo se od kapu. Naposled so ga peljali v šolo, kjer
se je smrtno dolgočasil. Sovražil jo je in roditelja sta
se užalila, da nima veselja k učenju, da nima talenta.
Nekega dne je prišel skrivaj v očetovo pisarno, kamor
mu je bil prepovedan vhod. Kako je to čuden lokal!

40

Soparno in mračno je bilo tam. Nekaj godrnjavih
ljudi je sedelo tam za grdimi mizami, povsod so le¬
žale kope ožoltelega papirja in velike zaprašene knjige,
neprijetno je dehtelo po slabem pečatnem vosku, po
volhkih dežnikih in baš ugaslimi svečami. Jan Ma¬
rija je čutil tak duševni in telesni odpor, da mu je
prihajalo slabo. Zbežal je in sedel ves dan v kotu
svoje otroške sobice, zanemarjajoč igrače in podobice.
Slučajno je rekel oče tisti dan pri kosilu, da postane
Jan Marija tudi advokat, kakor je on. Deček je za¬
gledal te nemarne, dolgočasne sobe pred seboj, je za¬
čutil smrad onih sveč, dežnikov, zaprtega zraka, ugledal
te mrmrave obraze onih nad orumenelim papirjem
sklonjenih postav, pobledel je in polastila se ga je
predsmrtna groza, udaril je v jok in tako divje se je
branil takega nemamečega pogleda v bodočnost, da
ga dolgo niso mogli potolažiti; in zadivljeni oče ni
nikdar več privlekel na dan podobnega predloga, to¬
lažeč se s tem, da sreča njegovega sina še pamet.
Deček pa je skrivaj za trdno sklenil, da prej zbeži v
one črne lesove, ki so šumeli krog havraniškega gradu,
nego se vda takim mukam. Tista groza in tisti odpor
proti temu in vsakemu podobnemu poklicu sta mu za
celo življenje ostala v mislih.

Deset let je bil star, ko mu je oče nagloma umrl.
Bolest Plojharjeve gospe je bila neizmerna, ljubila
je svojega moža z vso dušo. Njeno zdravje se je tako
razmajalo, da se že nikdar več ni popolnoma popra¬
vila. Z velikimi denarnimi izgubami je pustila vse v
Pragi in se zatekla z otrokoma na svoje posestvo na
južnem Češkem. Za Jana Marijo se je začelo na ta
način novo življenje. Šol se je na mah osvobodil, ker
gospa Plojharjeva ni nameravala, se vrniti še kdaj v
Prago. Dobila je za svoja otroka učitelja, ki se je ž
njima preselil v Havranice.

To je bil človek miren in potrpežljiv. Roza Ma¬
rija ga je s svojimi muhami zelo mučila, a iskal in
našel je za te muke uteho v mehkosti in udanosti
svojega učenca. Jan Marija je postal takrat priden
učenec, zlasti jezikov, ki jih je njegov učitelj nekoliko
umel, se je marljivo lotil zarad čitanja, ki se mu

41

je v stari grajski knjižnici kmalu vdal še preveč.
Knjige, ki jih je goltal noč in dan, so mu nadomeščale
Betine bajke, ker starka se je bila že odpravila v kraj
onih sanj in idealov, o katerem je toliko govorila, v
raj onih angelov in svetnic, o katerih je toliko pre¬
mišljevala in prepevala. Dečkovi ideali so dobivali
sedaj pomalem odločno obliko, imeli so sicer še v
tistih starih sanjah in bajkah svoje korenike, vendar pa
so se znatno bližali resničnemu svetu; neki heroizem,
hlepeč po visokih dejanjih, in pa hrepenenje po cestah
do daljnih morij in do sedaj še neodkritih svetov, te
misli so ga nosile veninven na perotih. Po cele ure je
sedel Jan Marija v solncu na zemlji, knjiga je ležala
poleg v travi, ter gledal na valovita zelena polja, ki
so se mu zdela, v vetru razčeperjena, široko morje;
tam je videl ladje plavati, videl samega sebe, kako
na ladji pristane k bregu, kako se z mečem v roki
bori proti divjakom, kako jih zavojuje, da bi jih se¬
znanil z dobroto križa in Kristusovega nauka, kako
ustanovi veliko državo, ^postane kralj ter se zmago¬
slavno vrača nazaj na Češko po mater in z vencem
zlate slave na glavi po svojo sestro . . .

„Ne, ne, tako to morda ne bode," se je zasmejal
ob prilivu trezne nezaupljivosti; toda kmalu zatem je
že zopet ustanavljal neodvisle kolonije na kakšnem
otoku. Postavljal je tam nekakšno Akropolo, belo,
mramornato, ogledujočo se v sinjem morju . . . Nove
Atene so tam cvetele, a tokrat Atene češke! . . . In
zagledal se je v to častljivo, v neko sladko žalost
zastrto jugočeško pokrajino, preprečeno s Šumavo, in
njen otožni mir je budil v njem elegične občutke, njen
veliki horizont in veličastni značaj mu je na čudovit
način privedel v misel viteško, fantastno pobarvano
hrepenenje in nehote se je spomnil onih vitezov, ki še
vedno spe v Blaniku, ter si utripajočega srca želel, da
bi to bilo več nego pravljica, da bi v resnici vstali,
podali tudi njemu meč za osvoboditev te zemlje, ki
so jo hoteli konji tujcev raznašati na kopitih ; in za¬
gledal se je na mah sredi obrovskega viteškega klanja,
brodil je po krvi, padal, umiral na meji ter videl, kako
vihte angeli nad njim bele prapore, slaveč njegovo

42

junaško smrt in hrabrost, ki je bila pomogla do
zmage . . . Tiste dni se je tiho čudila njegova mati,
zakaj pač njegove oči tako plamene, zakaj se vsak
hip orose in zakaj zatrepečejo včasi njegove ustnice.

Sčasoma je njegov ideal zopet nekoliko izpremenil
obliko, pa v celoti je ostal vedno to, kar je bil v po-
četku. Jan Marija je čital namreč neki prevod Eshila
in ta ga je pretresel. Zdajci se mu je zazdelo, da je
bil priveden na cesto svojega poklica. Njegova duša
je zaklicala: »Pesnik bodeš . . . Toda takšen, kakor je
Eshil!“ je rekel deček ter pristavil: „Takšen, kakor je
bil Cervantes in Camoens 11 , katerih životopise je bil že
čital. Z drugimi besedami je to pomenilo: „Pesnik
bodeš in junak obenem! Samo takrat odložiš pero,
kadar bo treba prijeti za meč! Meč se bo v tvoji roki
menjaval s peresom!" In sanjaril je tedaj živeje, več
in večkrat nego kdaj poprej. Kaj je vse čakalo nanj!
Pota do teh daljnih pokrajin, kamor zanese Kristusov
nauk, boji brez konca kakor pred Trojo za neskončno
slavo češke zemlje in pesnenje žaloiger tako pretresa¬
jočih kakor Agamemnom in Prometej ! O, kako
ogromna, krasna stvar je življenje! Ko je tako
begal za blodnjami, je premišljevala njegova mati, v
kateri smeri naj bi ga pripravljala za resno življenje.
Treba se je bilo odločiti za kakršensibodi neizgrešljiv
cilj. Začela je sina v važnem pomenku v učiteljevi
navzočnosti izpraševati, kaj bi hotel postati. Jan Ma¬
rija ni bil v najmanjši zadregi, Eshil, Cervantes bo!
Pesnik in junak bode. Mati in učitelj sta se zgrozila,
ko niti razumeti ni mogel, da se ni mogoče zadovo¬
ljiti z njegovim odlokom, da to ni igrača, kar je
sklenil. Ni hotel verjeti, da se treba v prvi vrsti preži¬
vih, da na zemlji bore malo velja prispodoba o pticah
pod nebom, naposled ni hotel verjeti, da je dete, za
svojo starost v nekaterih ozirih, ki se imenujejo »prak¬
tični", še preveč nerazvito. Prvikrat v življenju sta ga
mati in tisti dobri učitelj užalila, a hladni, zaničljivi
sestrin posmeh mu je privabil najbolestnejše solze.
Po dolgih besedah, po neskončnih vprašanjih in po¬
jasnilih je naposled z učiteljevo pomočjo izrazil svojo
željo po junaštvu, svoje hlepenje po daljnih cestah s

43

trezno željo, da hoče torej postati vojak in mornar.
Eshil in Cervantes sta zastran ustvarjanja nesmrtnih
del docela odpadla, mati in učitelj sta ju odbila z
usmevom, ne z žalečim, kakor je bil oni hladni
zasmeh sestre Roze Marije, pač pa z naravnost odklo¬
nilnim.

„Dobro si vse premisli, drago dete,“ je naposled
rekla mati, objemajoč in gladeč ga po obrazu in po
laseh. „Prehitet.i se ni treba."

Toda njegova formula je bila stalna in trdna:
„Nič drugega ne bom nego pomorski vojak."

Takrat ga je začel učitelj pripravljati, mati je s
pomočjo varuha in svojih sorodnikov ukrenila vse po¬
trebno, in Jan Marija se je končno poslovil od nje, od
sestre, havraniškega gradu in od češke zemlje. Učitelj
ga je spremil do Pulja v mornarsko akademijo. Ha-
vranice so gorele v rožnati svetlobi jutranje zarje, ko
jih je zapuščal Jan Marija, in takšne so mu ostale v
duši. Ko se je na postaji ozrl v smer stare domovine
— je bila zarja ugasnila. Malo je slutil, kako je takrat
tudi zanj ugašala rožnata svetloba življenja, ko se je
peljal prvikrat v svet, in kako mu je bilo sojeno, da
ne vzplameni nikdar več tako čisto in jasno.

Ni trajalo dolgo, precej po vstopu v mornarsko
akademijo mu je začela padati mrena iluzij z oči.
Naglo in bolestno je prišel do prepričanja, da je vse
drugače na tem svetu, nego si je doslej mislil. Duh
onega zavoda, njegovi sošolci, predstojniki, vse mu je
bilo tuje, vse se mu je zdelo sirovo, njemu, ki je
nosil žensko, trpno, mehko dušo v sebi. Toda baš ta
njegov trpni, več sanjajoči nego misleči značaj, mu je
omogočil prebivanje v novem nesimpatičnem okrožju,
ga je učil prenašati, molčati in se zapirati v sebe.

Čimdalje je tam bival, tembolj je spoznaval svojo
zmoto, z notranjim plačem si je rekel, da je bil izgrešil
svoj poklic, zdaj je vedel, da je tako velik razloček
med vojakom in med junakom, katerega diči mišljenje
jn vzlet, kakor med treznostjo življenja in poletom k
idealu — vse to si je pravil tista leta — da bi se pa
odločno vzdignil, zapustil akademijo, ubral drugo pot,
poiskal drug poklic — do tega se Jan Marija ni

44

vzmogel. Tudi mu to ni kaj dosti prihajalo na misel.

I kaj "pa naj postane? Poklica ni čutil do ničesar.

,,To je moja usoda," si je žalosten govoril ter
iskal tolažbe v tem, da se mu po končanih študijah
izpolnijo vsaj tiste sanje o daljnih potih za morje. V
tem pa so mu ostale na dnu duše kot ideal vsega, kar
je na svetu krasnega, te drage, tihe Havranice in po¬
krajina, kjer so se nahajale. Tropični lesovi niso mogli
meti močnejšega čara nego ona sladka polja in loka,
nego one turobne gore s temnimi, večno zelenimi je¬
lovimi gozdi. Kako hrepeneče je sanjaril o tem raju
svojega detinstva! Videl ga je zdaj v solncu ožarje¬
nega, zdaj v senci najtemnejših oblakov, zda-j v pomla¬
danskem cvetu, zdaj v zapadlem snegu, po katerem
so blodile modre sence ali se pa razlival rdeči žar za-
pada. In ta havraniški grad s starim sadnim vrtom,
polnim skrivljenih jablan in hrušk, z onim zelenjakom
v bivšem širokem, seženj globokem okopu, ki se je
vil krog grada! Zelo je bil zelen, vedno vlažnat,
ker ta okop je bil v prejšnjem stoletju, ko je bil
grad postavljen, poln vode, kjer so plavali labudi.
Včasi je bil pogrešal ono vodo, posebno pa labude,
o katerih se je obdržalo ustno sporočilo; toda sveže-
zelenje travnikov, vonjava rožnih grmov in jasna ru~
menina neštetih solnčnic, ki so tam rasle, so bogata
nadomeščale ono minulo poetično ptičjo slavo. Ah,
misliti o havraniškem gradu, o njegovih prijaznih sobah,
napolnjenih s staromodnim, lisičjerjavim pohištvom, to¬
ga je navdajalo z najslajšim razkošjem. Mnogokrat se
mu je prikazala ganljiva podoba, kako sedi v eni teh
prijetnih sob, topli pozimi, hladni poleti, bleda, kljub
svojim sivim lasem še lepa žena z otožnimi očmi —
njegova mati! Glej, sedi na majhnem divanu in tanke,
lepe, fine njene roke so pri ročnem delu, ali pa raz¬
kladajo po mizici nekakšno pasjanso, ugiba in prebira
pol v šali pol zaupljivo iz elegantnih, prijetno deh¬
tečih kart, obeta li usoda za najbližnjo prihodnost
blagor — oh, Jan Marija je dobro vedel, o kom pre¬
mišljuje ta dobra mati pri oraklju, komu želi blagor
in srečo. Vedel je, da tistemu, ki je molila zanj vsak
večer pred začrnelim obrazom Matere Božje! Solze

45

hvaležnosti in ljubezni so mu stopale vsakikrat v oči,
kadar se je tega spomnil, bil je prepričan, da ne
more nič dražjega imeti na zemlji nego njo in Rozo
Marijo in Havranice z vsem onim svetom sladkih in
blagih spominov!

Kako ga je torej zabolelo, ko je zapazil, da so
mu hoteli v tem domu strogega reda, kjer je sedaj
bival, izruvati iz srca one njegove najdražje spomine!
Sicer niso mislili o Havranicah, za katere niti vedeli
niso, a prezirali so zemljo, na kateri je stal ta njegov
dragi dom, ono zemljo, katere majhen, toda krasen del
je bil ta dom. Za nje ni bilo na svetu one zemlje, o
kateri je govorila Beta, da jo hočejo sovražniki raz¬
nesti „na konjskih kopitih", tajili in zavračali so jo z
zaničljivim zasmehom. Šiloma so ga hoteli navdušiti
za drugo, „širšo“ domovino, katero je Jan Marija kot
mačehinsko, tujo neprijazno tem bolj sovražil, čim več
so mu jo vsiljevali. Za jezik tiste njemu drage zemlje
pa so kazali sirovo prezirnost. O, s koliko silo je
ljubil sedaj to svojo ubogo, zavrženo Češko! Zdela se
mu je častitljiva kakor mučenikov kdo in žarela mu
je z najsvetejšo glorijo. In jezik davnih dedov je začel
spoštovati kot nekaj tajno posvečenega. Vendar pa
njegova ljubezen, kakor tudi njegova upornost, ni imela
besed, ker si ni našel prijatelja. Samo sestri je včasi
odkrival svoje srce, pred materjo tega ni jemal v misel,
ni je hotel užaliti. Toda Roza Marija ni nikdar z be¬
sedico odgovorila na te vzkrike njegovega utesnjenega
domoljubnega čuta; ob vsem, kar se godi doma, mu
je verno, čeprav suho pošiljala poročila, toda nje¬
govemu srcu ni izpregovorila ves čas niti enkrat. Jan
Marija je mislil, da molče trpi ž njim — pa ona se
mu je na skrivnem smejala. Naposled se tudi njej že
ni več razodeval. Molčal je in trpel. Pa eno tolažbo
je vendar še imel, gotovo in sladko — poezijo. Ne
da bi samo čital vsa dela fantazije, ki so prišla pogosto
na tihotapski način v mornarsko šolo, ampak jel je
tudi sam uresničevati davne svoje sanje. Pisal je na
skrivnem — žaloigre. Prva je bila „Kraljica Tomira".
Najpoprej je napisal zadnji prizor, kjer potopi Tomira
odsekano glavo onega, ki je tako dolgo pokoril njeno

46

in tuje države ter bil končno premagan, v zlato, z
njegovo lastno krvjo napolnjeno posodo; in vse svoje
navdušenje, vso svojo upornost in obupnost, vse so¬
vraštvo do tiranstva je položil Jan Marija v tem prizoru
kraljici Tomiri v usta. Za njeno strastno preklinjanje
si je vzel vzorec iz tragedije velikega Corneilla, kjer
sestra Horacijev divje kolne Rim — to kletev je umel
na pamet. Razsodil je, da se mu je ta prizor s kletvijo
in zmagoslavjem posrečil, prečital si ga je večkrat na
skrivnem z zadovoljstvom in ponosom. Ostali del tra¬
gedije pa se mu ni hotel tako dobro obnesti, zdel se
mu je slab, brez življenja, in naposled je vse skupaj
vrgel v ogenj. Cel mesec je bil potem užaljen, pa
kmalu mu je vzklila zopet nova nada v srcu in je upal,
da se mu „Dragomira“ bolje posreči. Premišljeval je
o njej, kadarkoli je imel čas.

Svojih prvih počitnic ni preživel v Havranicah,
kakor se je bil nadejal. Mati in sestra sta se preselili
kmalu po njegovem odhodu na vročo željo poslednje
za daljšo dobo v Prago, in ker se je materi zdravje
hujšalo, se je napotila pozneje v neko alpsko kopa¬
lišče, kamor ga je poklicala k sebi na počitnice. Pre¬
strašil se je bil njenega bolnega stanja, no čez nekaj
časa se mu je zdelo, da se je popravila tako, da se je
odpeljal pomirjen. Čez leto ga je osupnila vest o
sestrini poroki. Čakala je nanj do počitnic, da bi
bil tudi Jan Marija navzočen pri slavnosti in bi se v
Pragi seznanil s svojim bodočim svakom. Zelo ugodna
je bila ta možitev, kakor mu je pisala mati, in pismo
Roze Marije je žarelo sreče. S kakšno radostjo ga je
to napolnilo! Pripeljal se je na poroko, toda čeprav
se je silil, da bi z bratovsko ljubeznijo cenil Onega,
ki si ga je bila Roza Marija izvolila za soproga, se ga
vendar nikakor ni mogel okleniti. Njegov hladni, samo-
ljubivi značaj ga je mrazil in žalil. Roza Marija pa ni
žarela toliko v sreči, kolikor v zmagoslavju — v krutem
in nizkem. Bila je namreč „izruvala“ svojega ženina
drugi deklici, ki je bila ž njim že skoraj zaročena, in
govorila je o svoji zmagi in o premagani soljubovnici
s takšno cinično nedelikatnostjo, da se je zgražal njen
brat in se mu je zgnusil prazni domišljavi usmev tega

47

„izruvanega“ ženina. Prvikrat je videl svojo sestro brez
one glorije, ki jo je bila njegova ljubeča duša predla
ves čas dosedanjega življenja krog nje. Tesno mu je
postalo v tem občutku iztreznjenja, iskal je tolažbe na
obrazu svoje matere, hotel je na njem razbrati, da se
moti, da dela sestri krivico, toda v njenem bolestnem
usmevu, v tresočem se zvoku njenega glasu, ko je s
tiho, prosečo besedo opominjala Rozo Marijo, je bral
le potrdilo za svojo bojazen. Iznenada instinktivno se
je vprašal v svoji notranjosti: „Pa to naj bo ljubezen,
kar ta dva veže drug na drugega?“ Ni si upal odgo¬
voriti temu vprašanju. Predstavljal si je s to besedo
sicer nekaj nedoločnega, pa vendar nekaj docela drugega.

Vesel je bil, ko sta se po poroki odpeljala in se
je z materjo mogel zateči v drage, tihe Havranice,
kjer je v sladkem snivanju in v najnežnejši ljubezni
preživel ž njo še dva tedna. Tudi njej se je zdelo, da
se ji je olajšalo pri odhodu novoporočencev. Nista
govorila o njiju, govorila sta sploh malo, marveč sta
gledala drug drugega in čitala sta si toliko globokega
čuvstva, toliko nežnosti v očeh, da jima ni trebalo
besed.

Ah, s kakšno ginjenostjo se je pozneje spominjal
krasnih, jesenskih tistih večerov, zlatih v usmevu tiho
umirajočega solnca, svetih v trepetu dveh globoko
ganjenih src! Hodila sta kakor dva zaljubljenca po
sadnem vrtu skupaj na izprehode, gledala sta z nekim
prijateljskim čuvstvom na ona stara drevesa, na njih
mahovita debla, na dolge krivenčaste veje, kjer je
viselo zoreče sadje, na dom, oblit z zaplavo rožnate
svetlobe, na rokokove, po balustradi bivšega okopa
razstavljene vaze in doprsne kipe z lavorjem venčanih
rimskih cesarjev z nekoliko naivnim, celo abotnim
smehljajem na obrazih, ki so kazali žolte lišaje, kakor
bi bili pozlačeni; in vsi ti predmeti so se jima zdeli
polni intimnih čarov, polni duše: nudili so jima snovi
za vesele in ganljive opazke. Tako domače jima je
bilo, milobno, lahko. Držala sta se za podpazduho in
večkrat je pritisnil Jan Marija to belo, bledo roko k
prsim, kakor bi se bal, da se mu izmakne in mu jo
vzamejo, in večkrat se je ona roka v enaki bojazni

48

potresla, kakor bi se ga hotela krčevito prijeti. Nikoli
se ni bil od matere tako težko ločil kakor takrat. Moral
je zbrati vse svoje sile, da bi skril svojo razburjenost;
spremila ga je na kolodvor oddaljene postaje in ni
videla, kako je samoten v vagonu sklenil roke, ko je
bil vlak zapeljal do širokega polja, a tudi on je ni
videl, kako se je bleda zgrudila na blazino svoje kočije
in se je brez solz, napol v omedlevici pripeljala v svoj
grad, ki je postal tih in zapuščen kakor rakev.

Čez pol leta so ga poklicali s strašno kratkim
brzojavom v Havranice:

»Mati te hoče videti še enkrat, pridi hitro," so se
glasile zlovešče besede, ki bi ga bile skoraj usmrtile,
čeprav so ga bili, prečitavši brzojav prej nego on,
pripravili nanj. Podpisan je bil „Leopold“, soprog Roze
Marije.

Našel je mater še živo, pa na duhu tako potrto,
da se mu je zgrozilo. Mislil je, da znori. S silo so ga
spravili od njene postelje, ko je bila zaspala. Havranice
so bile vse izpreinenjene, sobe natrpane z modnim,
kričečim pohištvom, z neokusnimi igračami. Roza Marija
in njen soprog sta bivala sedaj tam stalno. Svojo to-
varno na severnem Češkem je bil prodal in je živel
iz svojih rent.

»Leopold je tako praktičen," mu je rekla Roza
Marija. »Gotovo misli o kakšnem novem, dobičko¬
nosnem podjetju."

Jana Marije so se premembe v Havranicah neljubo
dotaknile, smatral jih je skoraj za oskrumbo in je
domneval, da se je vse to zgodilo vkljub preveč sla¬
bemu materinemu odporu. Bolelo ga je, da se je v
svojem domu pokoril tujim zakonom. Tako se mu je
skraja zdelo, a v kratkem že o tem ni mogel dvomiti,
preočitno je že bilo in čital je tudi z obrazov vseh
domačih ljudi, da na gradu uvažuje vsak Leopolda za
pravega gospodarja.

Čez nekaj dni se je materi zboljšalo. Postala je
čilejša, bolj sebi podobna. Držala je sina za roko, kadar
je sedeval poleg nje.

»Leopold je tako praktičen," mu je rekla kakor
poprej Roza Marija, toda z glasom, ki se je tresel in

49

4

čudovito segel v srce. Zdelo se je, da je hotela kaj
več reči, slišal je, da je zašepetala: »Potrebno je to
bilo, milo dete .. Pa obmolknila je, ko je vprašujoč
pogledal nanjo. Zapazil je, da se je nekako boječe
ogibala pogledom svoje hčerke, ki so se resno upirali
vanjo. Ko je bil Leopold stopil v sobo. ni Sprego¬
vorila več besede, toda roke svojega sina ni izpustila.
Včasi jo je silneje stisnila in hipoma je postajala ta
njena roka, ki jo je Jan Marija neprestano poljubljal,
grozničavo vroča ali pa ledeno mrzla.

Proti večeru je postala gospa Plojharjeva nemirna,
neprestano je gledala na staro uro, ki je visela na¬
sproti postelje.

„Jene,“ je šepetala naglo, „ta zakon ni tako ugoden,
kakor smo mislili . . .“

„Ne premišljuj sedaj o tem/ je odgovoril osupel
in še bolj ga je prevzel bolestni izraz njenega pogleda.

,Ti si bil vedno moje veselje, Jene Marija, ti moj
najdražji,“ je zopet šepetala mati, „kaj ne, ti bi mi
odpustil, ko bi ti storila krivico?" Težko je dihala.

Zgrudil se je na kolena, ni mogel govoriti, dušile
so ga solze, strastno je poljubljal njeno roko.

»Prisilila sta me," je šepetala, »odpusti mi, odpusti
moje slabosti . . .“

Roza Marija jo je držala za drugo roko.

»Ti se razburjaš/ je rekla in zardela do ušes.

Pa mati se ni pustila dalje zadrževati. Zbrala je
vse moči in sedla v postelji.

„Sin!“ je rekla na glas. »Bojim se. da sem ti
storila krivico. Toda obljubi mi za mojo , globoko,
dolgo in verno ljubezen, da hočeš v miru živeti s
svojo sestro."

»Obetam, obetam,“ je bruhnil Jan Marija iz sebe.
»Prisegam ti to.“

»In meni odpustiš?" je vprašala sladko in s srečnim
smehljajem, ki mu je dejal, kako se zanaša, da ji od¬
pusti. Kaj naj odpusti? Tega ni vedel. Lahko je položil
njeno glavo v svoje naročje, njegovo obličje je bilo
nagnjeno k njej. Govpriti ni mogel, vse njegovo telo
se je treslo konvulzivno, no njegove oči so tako gle¬
dale nanjo, da je zažarela radosti.

50

Vse drugo je pozabila, skonila se je k njemu,
vzela s tresočima rokama njegovo drago glavo in si
jo pritiskala na srce. Roza Marija je šla hitro iz sobe,
da pokliče svojega moža in milosrdno sestro, ki je
stregla materi. Tekla je po dolgem hodniku, ni si
upala na glas klicati, čutila je bližino smrti in ji je
njen majestat vzbudil strah in nedobrovoljno spo¬
štovanje.

„Jene,“ je šepetala mati, „blagoslavljam te. Srečen
bodi, otrok! Bog te blagoslovi — ti me nisi nikdar
razžalil/

Solze so ji tekle iz oči, njene ustnice so trepetale,
trudna se je pogreznila nazaj v blazine.

Ko so vstopili Roza Marija, njen mož in milo-
srdna sestra, je bila gospa Plojharjeva mrtva in njen
sin je ležal brez zavesti na zemlji.

Mlada gospa si je zakrila obraz in je zaihtela.

„Bodi silna," je rekel Leopold, „saj te to ne more
presenetiti."

Nuna je zatisnila umrli oči.

..Pomagajte mojemu bratu," je rekla Roza Marija.

Nuna, bleda, velika in mirna, je uprla svoje iz-
razovite oči vanjo ter govorila tiho in milo: „Molimo
za to, ki je odšla. Bratu svojemu privoščite še trenotek
nezavesti. Ubožec! Popolnoma je osirotel. Nikogar
nima."

Roza Marija se je ostro ozrla vanjo, nekaj je ho¬
tela reči, pa je molčala, zardela in potepla oči.

Milosrdna sestra je molila na glas očenaš, soba
je bila že polna poslov, vsa hiša se je zbrala, in jok,
glasen in odkritosrčen, se je ozival iz vseh kotov. V
tem, ko je nuna krepila Jana Marijo, je Roza odšla s
svojim možem.

„Preveč je ginjena," je rekel Leopold vsem na¬
vzočim. Pogledal ni nikogar.

..Brzojavi v Prago zaradi žalovanja," je rekla Roza
Marija, 'ko sta bila sama v njeni sobi, ter si brisala
svoje suhe oči.

„Sem že včeraj pisal," je odgovoril, „vedel sem,
da je katastrofa blizu, neizogibna —“

V vsem je bil tako praktičen, ta Leopold!

51

4 *

Dan po pogrebu je irnel z Janom Marijo kratek, pa
zelo važen pomenek, kakor je rekel. Tikal se je zapuščine.

„Najbrž ne veš,“ je rekel, „da se je rajna tvoja
mati nekaj zadolžila. Tako dobra je bila, vsem ljudem
je tako rada verjela! Skratka, okradali sojo, oskrbnik,
pristavi, posli, vsak. Proti koncu si je morala izposo-
jevati precej visoke zneske deloma v banki, deloma
sem ji pomagal sam —“ zamolčal je ter nepremično
upiral oči v svojo smotko, kakor bi od nje pričakoval
čudeža.

„Ti denarji so na posestvo vknjiženi, vse je v redu
v knjigah, in tvoj varuh se bo o vsem prepričal sam,
njemu pojasnim vse to na drobno, tebe sem hotel
samo obvestiti ... Tu so izpiski iz knjig, da boš vedel,
koliko —“

Počasno je izvlekel neke papirje ter jih položil na mizo.

Jan Marija jih je odrinil. Leopold se mu je
gnusil. Imel je srce kakor v kleščah. Začel je, dasi
nejasno, slutiti vse te spletke, vso grabežljivost.

.Kako so jo mučili, kako so jo pač mučili, predno
je privolila, ta uboga mati!“ se je ozval vzkrik v nje¬
govem srcu, in prijel se je za glavo, zdelo se mu je,
da ne preživi te bolesti. V tem je vstopila njegova
sestra. Srce mu je zatrepetalo.

Ona je bila edino bitje na svetu, katero bi sedaj
mogel ljubiti, kjer bi mogel najti, ako ne tolažbe, pa
vsaj olajšanja.

„Dragi moj,“ je rekla Leopoldu, „tukaj mi je preveč
otožno. Povsod jo vidim, to ubožico. Zbolela bi tukaj,
mislim, da bi bilo najbolje iti za nekaj časa kam
drugam, kjer bi nas nič ne spominjalo naše izgube.
Vso noč sem mislila o tem. Pojdimo na Dunaj!“

In začela mu je nalivati kavo za zajutrek.

„Mnogo sladkorja?" je vprašala brata. „Sem že
pozabila, imaš li rad sladko —.“

Čez trenotek je rekla: „Lahko bi morda z nama
nekaj časa bival na Dunaju, Leopold bi mogel pisati
za dopust v Pulj —“

„Ne,“ je odgovoril Jan Marija suho in kratko.
Bruhnil je to besedo tako silno iz sebe, da sta oba
zakonska nekoliko presenečeno pogledala nanj.

52

„Razlagal sem Janu pravkar naše denarne zadeve/
je rekel Leopold in mu iznova porinil papirje.

„Ah, to je dolgočasno/ je menila mlada gospa.

Jan Marija je zbral vse svoje moči. „Roza ve o
vseh teh stvareh, vseh teh zadevah ?“ je vprašal na
videz mirno, toda srce mu je bilo kakor pred usmr¬
titvijo.

„Kaj pa," je odgovoril Leopold. „Brez posveto¬
vanja ž njo se ni ukrenilo nič. Je o mnogo prak-
tičnejša nego ti, moj mili. Mislim, da se je izprevrgla
po očetu, mogla bi postati advokat/ se je šalil.

„Dabi še jaz izgubila glavo kakor mamica, ubožica!“
je rekla Roza Marija.

»Vse je torej v redu, vse/ je rekel Jan Marija ter
vrnil svaku papirje, ne da bi jih bil udostojil le enega
pogleda. „Vse je v redu," je ponovil ter vstal. „Vse
je končano/ je šepetal sam sebi na poti k durim in
bilo mu je, kakor bi slišal velike zvonove globokega,
na smrt žalostnega zvoka zvoniti mrliču.

»Nič nisi pil," je klicala za njim Roza Marija.

»Nimam sestre," si je šepetal na stopnicah. „Ah,
tudi ona jo je mučila!"

Zgrudil se je v svoji sobi na divan. Brez solz,
brez misli, top v svojem obupu je ležal nekaj časa.
Potem je naglo vstal ter hitro zložil svoje stvari v zaboj.

»Proč odtod!" je govoril na glas. »Groza bije iz
njiju — iz teh ljudi."

Iz teh ljudi! Tuja mu je postala Roza Marija kakor
ta praktični Leopold. Ihtenje mu je stopalo iz samega
srca do grla in mu grozilo, da ga zaduši. Nekdo je
potrkal dvakrat na duri.

»Noter/ je trudno dihnil iz sebe. Vstopila je milo-
srdna sestra. Pozdravila ga je, lahko naklonivši glavo,
potem je obstala, držeč veliko molitveno knjigo na srcu.

»Odhajam," je rekla naposled s tihim glasom, v
katerem je bilo nekaj dremotnega.

Mladi mož jo je naglo prijel za roko.

»Vi ste ji zatisnila oči," je ganjen govoril, »vi ste
jo položila v krsto, vi ste popravljala blazino, na kateri
je spala! Videl sem, da je gledala z ljubeznijo za
vami, kadarkoli ste šli preko sobe. Vi ste culi ob

53

njeni postelji, vi ste jo tolažili. Sestra, zahvaljujem
vas!“

In goreče je pritisnil njeno roko k ustnicam. Pre¬
strašena mu jo je odtegnila in po njenem obrazu se
je razlila lahka rdečica. Ginjenost jo je silno prevzela.
Borila se je trenotek s svojim ganotjem, predno je
mogla izpregovoriti.

„Tisto noč, predno ste prišli," je pravila, „je
mislila rajnica, da je to njena zadnja noč. Rekla mi je
takrat: Ako ne vidim več svojega sina, mu recite, da
je bila moja ljubezen vsa njegova. On mi je najdražji,
kar imam na svetu. Recite mu, da morda nisem delila
pravično. Toda vem, da se on ni tako navezal na
minljivo posestvo kakor njegova sestra. Čeprav sem
delila svoje imetje v slabotni uri nepravično v prospeh
svoje hčere — nisem delila svojega srca — nikdar
svoje ljubezni — celo srce je njegovo, vsa moja lju¬
bezen je samo njegova. On je moja poslednja misel.
Potem je zahtevala, naj ji odstrižem šop las.“

Sestra je odprla svojo knjigo in vzela iz nje zvitek
sivih las.

„Tukaj so. Rekla je, naj vam jih oddam."

Naposled je mogel plakati. Poljubljal je one lase
in goreče je ponavljal: „Hvala, hvala, sestra!"

„In tukaj je ključ k njeni rakvi," je pristavila nuna.
»Mislim, da ga nihče ne bo zahteval od mene. Pri-
lastujem si morda preveč pravic —“ pobesila je oči
in mu podata drobni, pozlačeni ključek do kovinaste
rakve.

»Bog vam povrni vašo dobroto, sestra F“ je rekel.

»Bog vas spremljaj," je rekla milosrdna sestra.
»Zdravi ostanite in z Bogom!"

Tiho, kakor je bila prišla, je odšla. Pri durih se
je še enkrat nehote obrnila ter ganjena pogledala na
bledega, krasnega, v solzah se topečega mladega moža.
Njemu se je zdela pojav iz boljšega sveta. In obema
se je zdelo tako čudno, ker se morata ločiti, da bi se
nikoli, nikoli več ne videla na tem svetu, kjer ju je
bil spojil trenotek bolesti in truda.

Pa razlogov nista imela, da bi se še dalje razgo-
varjala. Ta misel jima je obenem, nedoločno, nena-

54

doma proletela dušo. Spremil jo je noter do stopnic
ter jo iznova zahvalil. Počasno je stopala, ali ozrla
se ni več. Kmalu je zaslišal ropotanje voza, ki jo je
odpeljal na postajo. Njegova bolest se je pomirila,
nekaj sladkega, nejasnega mu je zapustil njen pojav,
njen glas v duši. Napotil se je na pokopališče, ležeče
sredi drevja. Tam je dolgo sedel. Gola drevesa so mu
migala čez nizki zid, skozi temno pletilo hrastovih in
bukovih vej je bledo sinjelo čisto nebo, smreke in
jelke so molele v temnozelenem svitu, visoke in vitke
proti sijaju nebosklona in veter je lahko šumel po njih
kakor počasno tekoče vode. Tu in tam je zaščebetal
slabo ih nesmelo ptiček, in zemlja je izpuhtevala vo¬
njavo zgodnje pomladi. Vse se je kazalo tako sanjavo,
tako malo je rušilo s svojo dremoto misel o sladkem
spancu, ki je dozdevno prebival na tem kraju. Zdelo
se je, da resna in ganljiva obraznost tega »svetega
polja**, razjasnjena v tajni spomladanski slutnji, govori:
„Vse je tukaj sen in sama prispodoba. Kar tukaj zaspi
v dvomih in v negotovosti, probudi se drugje k resnici.“
In noben vsakdanji in nesveti glas ni klical s surovo
besedo: „Nad jamo je življenje in trohnenje v njej.“

Ah, kako mu je bilo sladko, olajšano! Pomirjen
se je vrnil v grad.

„Obžalovati bi jo moral in jo tudi obžalujem,“ si
je mislil, ko je zagledal svojo sestro. »Neskončno sem
bogat. Boljši del pripada meni.“

Poslovil se je ž njo in z Leopoldom — nista si
več prizadevala, da bi ga pridržala — in z večernim
vlakom se je odpeljal. Havranice so se pogreznile za
njim. Določno je čutil, da se pogrezajo za njim. Zopet
mu je postalo za smrt žalostno.

„In jaz sam ležim kakor na dnu globokih vod,“
si je rekel. „Te vode so preteklost. Strnile so se nad
menoj. Stojim sam, a pred menoj pusto leži svet...“

Glava se mu je začela vrteti. K sreči je bil zelo
truden in hrup vlaka ga je omotil, tako da je kmalu
zaspal.

V akademiji se je zgodila ž njim sicer počasna,
vendar pa znamenita premena. Vsa njegova uporstva,
sanje in bolesti so se mu izgubile iz duše. Povzpel

55

se je med najpridnejše učence, ni mislil o drugem
nego o svojih študijah, vse, kar je v njem poprej
razsajalo, se je začelo protiviti, ga je vznašalo nad
okrožje, je ležalo „kakor pod globoko vodo“. Čez
nekaj časa se skoraj v ničemer ni razlikoval od svojih
součencev, o svojihJaloigrah ženi premišljeval, kvečjemu
še z usmevom. Čez par let je postal celo veseljak,
dasi nekoliko manj hrumen, kakor so bili drugi, a
samo zdaj pa zdaj se je potopil še v stara preudarjanja,
nekaj, kar je bilo bolesti in razkošju enako blizu, mu
je prihajalo čez srce, nekaj dihu probujene pomladi
enakega; to je bilo kakor hrepenenje po nečem ne¬
znanem, nekakšne sanje o nečem sladkem in otožnem.
V duši mu je zamigljal v takšnih trenotkih materin
umirajoči smehljaj in še nekaj podobnega: smehljaj
te zemlje, ki jo je neizmerno ljubil, te zemlje tam
daleč na severu, kateri so zagrozili sovražniki, da jo
„razneso na konjskih kopitih." Včasi se je tudi pri¬
petilo, da so se mu v spanju prikazale Havranice s
starim sadnim vrtom, z vlažnim in svežim zelenjakom,
kjer so rastle solnčnice, kjer so se na balustradi naivno
muzala z lišaji pozlačena doprsja rimskih cesarjev, kjer
se je zdelo, da dremlje pod cvetočim drevjem nekaj
posvečenega, nedoločnega, njegovo detinstvo ... In
ko se je z močnim utripom srca probudil, ni vedel
precej, kje se nahaja, ali pa je domneval, če je
slučajno divjalo morje, da buči veter v onih starih
topolih, ki so stali tam doma na vasi v dolgi vrsti
kraj ribnika in katerih hrumenje je bilo v takšnih nočeh
slišno noter do grada . . .

Pa ti spomini so mu prihajali čimdalj redkejši in
slabejsi: nevede se je uklanjal svoji usodi. O sestri je
slišal dvakrat ali trikrat v letu.

Pisala mu je bila prvo leto po materini smrti:
„Kje nameravaš letos preživeti svoje počitnice? Ali
prideš morda k nam ?“

To vprašanje ga je globoko ranilo. Menil je, da
bi bilo to samoobsebi umevno. Kaj je mogla misliti,
da bi hotel iti kam drugam kakor k njej, kakor v tisti
kraj, ki je bil obema skupni dom? Precej ji je od¬
pisal: „Na Češko ne pridem!"

56

Sklenil je bil takrat neko naglo, sanjarsko prija¬
teljstvo s svojim součencem, mladim hrvatskim plemičem
Konstantinom Majakovičem, ki je kakor on živel nekdaj
v sanjah in ki se je sedaj kakor on uklonil sili in
podlagam stvari, sveta in življenja.

Ne na Češko, ampak ž njim je šel na počitnice
takrat in potem še par let. Dobe, ki jih je preživel na
posestvih Majakovičev, so mu ostale dolgo v najkras-
nejšem spominu. Tam na šumečih hrvatskih dobravah
sta mladeniča črpala drug drugemu domišljave iz duše
— in gradila vrtoglave ideale o bodoči velikosti Slo¬
vanstva, sanjala o nekem »kraljestvu božjem“ na
zemlji, o novem zlatem veku ljudstva. Ves čas počitnic
so se jima zdele njiju utopije tako razumne in godne
za izpolnitev. In šele v akademiji sta se vselej pro-
budila k trezni resničnosti.

Tako je minil čas, in Jan Marija je naposled po
dokončanih študijah zapustil kot častnik akademijo.
Takrat ga je sestra vabila odločno na Češko ter pro¬
sila, da bi ne preslišal njene prošnje. Bila je nanj
tako radovedna!

»Tudi se tiče nekih denarnih zadev,“ je pripisala.
»Sedaj smeš že brez varuha zase ukrepati, Leopold
je že vse potrebno uredil in ti pojasni vse sam, ko
prideš."

Jan Marija se je rad napotil v Prago, tudi on je
bil radoveden in željen, videti svojo sestro. Roza Ma¬
rija je bila v družbi znana zaradi svoje krasote in bi¬
strosti duha. Sedaj je bil navzoč pri njenih zmago¬
slavjih. Pa njegovo srce se je tu še bolj odvračalo od
nje, ni ga mogla ogreti maska one afektacije, ki so
jo imenovali duhovitost, duhovitost, ki je stremila
samo za tem, da je koga ponižala, ranila, čeprav se
je to godilo z najmečjimi žametnimi tačicami in zlato-
leskečimi krempeljci. Preveč je videl na dno tega srca,
a tam ni bilo ničesar razen gole sebičnosti, suhe, celo
krute in brezmerne gizdavosti. Roza Marija ni imela
otrok. Njeno telo je bilo neplodno kakor njena duša.
Tiste denarne zadeve so bile enostavne. Havranice
niso nesle kaj prida in Leopold je nameraval posta¬
viti tam cukrarno. Hotel je. naj Jan Marija s pre-

57

cejšnjim delom svojega kapitala pristopi k temu pod
jetju. Mladi častnik, ki je bil s pomočjo Leopoldovo
priznan za polnoletnega, se je le neskrbno posmejal
misli, da bi se udeležil neke kupčije je pritrdil vsemu,
samo prosil je, naj ga ne dolgočasijo s podrobnostmi.
Potem se je bogato preskrbel z denarjem in z vsako¬
vrstnimi več ali manj nepotrebnimi malenkostmi ter
hitel na ladjo, s katero je bil določen na prvo dolgo
potovanje. Najmanj deset ženskih src je pokalo, ko je
zapuščal Prago. Napravil je bil vkljub svoji skoraj
deški plašljivosti velik vtisk s svojo elegantno uni¬
formo, s krasnim, mladostnim obrazom, z visoko, vitko
postavo in svojim odbranim vedenjem.

Naposled se je torej izpolnil vsaj del njegovih
davnih sanj. Ladja ga je nesla preko Sredozemskega
morja, čigar čarom je malokaj pod solncem podob¬
nega. Vedno je moral misliti o Byronu in o njegovih
navdušenih verzih in poezija, ki je dremala tako dolgo
v njegovih prsih kakor v zibki povita, se je začela
zopet probujati. In ž njo se je probudil ves njegov
stari „jaz“, ki je bil tako dolgo potlačen in se je
kakor bliskavica pojavil samo včasi na posestvih Ma-
jakovičev. Zopet je začel pisati pesmi. Več pa nego
pisal, jih je živel, je dihal ž njimi, jih je sanjal. K
vsem njegovim davnim vzletom se je sedaj pridružil
še nov. Bil je v letih „sladkih koprnenj" in „zbeganih
želj". Njegova duša je gorela v ognju, a bila je čista.
Žena je stala pri njem še visoko na piedestalu, ne¬
znana boginja mu je bila, ki jo je od daleč častil in
ki ga je napolnjevala z nekim svetim, veličastnim
strahom. Njegova ladja je križarila kraj afriških
bregov, potem se je vrnila in se zasidrala za daljšo
dobo pred Krfom. Ta otok s svojo rajsko scenerijo mu
je pričinjal v srce segajoč vtisk in ga je spominjal
navdušenja ob Arhipelagu in Cikladih v raznih pesmih
lorda Byrona. Nekoč je stal zamišljen na ogradju
bivše, sedaj opuščene angleške trdnjavice, napojen z
modrino neba in morja, s solncem, ki je klonilo
k zapadu, z vonjavo, ki se je širila z vrtov gori
k njemu. Iz tega sijaja in žara, iz tega azura, iz
praškov teh vonjav bi se morala, tako si je mislil,

58

kakor nekdaj Venera Anadiomena (ki se je po stari
bajki narodila prav iz teh ažurnih valov), dvigniti de¬
klica za las podobna Hajdeji, ki se pojavi v drugem
spevu „Dona Juana". Venera se mu je zdela preveč
abstraktna, skulpturna. Hajdeja je bila deklica, istinita
duša tega smehljaja prirode, ki se je svetil tam doli
pod njegovima nogama! Biseru bi bila slična v tej
ogromni školjki, ki so jo obokali nebo in morje, pur-
purne skale in veličastje palm in cvetov ... In je
videl belo postavo, kako je nanj zrla s smelim očesom,
smelim samo v svoji otroški, nezavedni, ničesar slu¬
teči nedolžnosti in čistosti.

„Hajdeja!“ je sanjal dalje in vetrič z morja mu je
mehko ovijal lice ter budil spomlad in hrepenenje v
njegovih prsih, njegova usta so pol nezavedno tja v
prazno šepetala neki Petrarkov sonet, ker ni vedel za
nikogar, komur bi bil šepetal te besede — kvečjemu
tej večno odaljeni, svetli, kakor oblak zračni Lavri ali
Beatrici svojih nejasnih idealov.

Postal je tedaj brez vidnega vzroka nekoliko otožen.
Nastopil je polagoma po strmih, iz trdnjavice držečih
stopnicah povratno pot navzdol. Zdajci je zaslišal gla¬
sove in pri ovinku ob ostrem oglu ogradja je srečal
celo družbo, potujočo najbrž kakor on poprej zaradi
razgleda na vrh. V družbi se je nahajala samo ena
dama, ki je bila slučajno od njega obrnjena, tako da
je ni mogel videti v obraz. Tudi kapitan one ladje,
ki je na njej služil Jan Marija, je šel z družbo: ž njim
je govorila dama. Visoka njena postava se je nesla
kakor v oblaku iz belih čipek, in se je zdelo, kakor
b' bila iz njih narejena vsa njena obleka, z ramen se
ji je spuščala bela španska mantilja prav iz tiste tva¬
rine, v roki pa je držala razprto veliko pahljačo, isto-
tako belo, ki je, lesketajoč se kakor rosa, zaslanjala
njene oči. Nehote je obstal Jan Marija ter gledal po¬
zdravljajoč kapitana, na ta vzdušni, vznosni in vendar
tako graciozni pojav. Tedaj se je dama obrnila od
kapitana ter zaprla pahljačo; stala je iz oči v oči pred
Janom Marijo. Zamigljalo je kakor blisk po vsej nje¬
govi bitnosti. Čudovito je bila krasna in njena kra¬
sota je bila takšnega izraza, da se mu o podobnem

59

še nikdar ni sanjalo. Divna je bila čistota njene polti
in pravilnost njenih potez, njeno obličje je bilo bledo,
toda ustnice temnordeče, obrvi in trepalnice kakor noč,
lasje bujni, pač nekoliko trdi, temnorumenkasti kakor
žareče zlato, po katerem skačejo rdeče iskre. Njene
velike oči, zamolklo črne, so sipale višnjevkaste strele
izpod malce utrujenih, na pol priprtih vek. Usmev
njenih ustnic se je blesketal kakor biser med rdečimi
rožami. Jan Marija je vojaški pozdravil ter pozabil
spustiti roko; neprikrito, naivno občudovanje se mu
je preočito pojavilo na licu. Zapazila je to in njene
velike oči so zažarele polno kakor poldan, veke so se
odprle in zadel ga je njen smeli in žareči pogled liki
pik v srce. To kar je sedaj iz teh zenic sipalo bliske
nanj, ni bila tista ganljiva smelost otroške nedolžnosti,
ki se mu je maloprej prikazala. Zmedeno je povesil
oči, začutil je omotico in rdečica mu je izpreletala
obiaz.

Dama je pošepetala kapitanu par besed. Jan Ma¬
rija ni slišal, kaj je rekla, uganil pa je lahko, ker ka¬
pitan se je po besedah: »Oprostite, madame la prin-
cesse," obrnil k njemu, rekoč: »Prosim, samo eno
besedo." Ko je pristopil k njemu, gaje kapitan naivno
vprašal za neko malovažno uradno stvar in ne da bi
čakal odgovora, je rekel dami zopet francoski:
»Oprostite, madame, to je bila samo stvar, ki se je
tikala službe, in dovolite, da vam predstavim —“

Po tem sodeč, si je torej želela, da bi ji bil pred¬
stavljen. To je mladega moža vnovič izbegalo.

»Madame Dragopulos," je rekel kapitan, ko ji je
bil imenoval njegovo ime; potem je, kazaje na go¬
spoda srednjih let, brezizraznega obraza, pa odlične
vnanjosti, pristavil: »Monsieur Dragopulos."

»Charme de fair votre connaissance," je razmi-
šljeno izpregovoril soprog krasne dame ter mu raz-
mišljen podal roko.

»Z vaše ladje, kapitan ?“ je vprašala dama s svojim
sladkim glasom, laskajočim kakor šepet morja. Precej
pa je lahno vzkriknila, naredila je namreč napačen
korak, in nekoliko opotekljivo se je oprijela ramena
gospoda Plojharja, ki ji je stal slučajno najbliže.

60

„Vazilij “ je rekla svojemu možu, »glej, to je
kazen’ zato. ker sem hotela biti preveč samostojna.
Nisem se oprijela tvoje roke in sedaj sem se ranila
na teh groznih stopnicah."

n Ali sprejmeš sedaj kot skesanka, kar si poprej
zavrnila, Pelagija?" je odgovoril soprog ter ji po¬
nudil roko.

„Ne, hvala," je rekla in se na lahno, samo s
konci prstov držala mladega častnika. „Nehvaležno
bi bilo, ko bi pustila onega, ki mi je najprvi viteški
priskočil na pomoč — to se pravi, če ne smatra tega
za kazen!" In z usmevom in pogledom je tako zaža¬
rela na mladeniča, da je mogel izreči samo nera¬
zumljive besede.

V veselem pogovoru je stopala cela družba dalje
navzgor, in gori so se oni, ki tega na poti niso sto¬
rili, zadostno seznanili z gospodom Plojharjem. Koliko
je bilo tu usmevov in sladkih besed! Zdelo se je, da
je nastala vseobča bratovščina. Samo neki starejši
gospod, neki grof Nevarov, je ostal v normalni mir¬
nosti in se je kazal skoraj čemernega.

Precej so se oglasili tudi vzkliki začudenja ob
krasoti scenerije.

Gospa Dragopulos je sedela na razvaljenem zidu
ter pušila mirno in z veliko gracijo svalčico, nabo¬
deno na zlati igli, ki je visela na beneški, kakor nit
tanki verižici, potapljajoči in izgubljajoči se s čipek v
čipke liki žarek, ki miglja na valovih. Ona se ni prav
nič čudila. Trenotek je molčala.

»Gospodje," je povzela, ko nikakor ni bilo konec
občudovanju, »prizanesite mi z vsakojakim lirizmom!
Po njem pa pridejo mitološke pripombe! Bojim se,
da nam kdo celo pripomni, kako stojimo na tleh, ki
so jih posvetili nesmrtni spevi, kako si domišljajo, da
.je Krf Homerov otok Feakov i. t. d., ker tako stoji
to napisano v ,Guide Joanne 1  in povsod. Takšne reči
me razburjajo."

Vsi so se smejali. Snela je rokavico in v tem, ko
so njeni bizantinsko tanki, dolgi prsti vili iz »latakia"
svalčico, je pravila dalje: »Poznam sicer ženske, kise
uče starinoslovja in ki se jim je posrečilo, s tem suho-

61

parstvom zmešati možem glave — toda te vrste ko-
ketstva nisem razumela nikdar. To je nasprotno prirodi."

„Zakaj, princesinja?“ se je ozval grof Nevarov.
»Mislim, da je vsako sredstvo dobro, če se le ž njim
doseže cilj Vi bi morala to poizkusiti."

»Ni mi treba iskati sredstev, da ugajam," je mirno
odgovorila. »A vi niste — preveč priljuden."

„Z ženo takšnega bistrega razuma smo lahko
odkriti," je tudi mirno rekel grof. „Pa to je čudno, da
vas ne gane to, kar privede tisoč drugih v ekstazo.
Vi ne ljubite godbe, vi ne ljubite poezije, vi ne lju¬
bite . . . Madame, prosim vas, vi ste takšen original,
povejte mi, kaj pravzaprav ljubite?"

Pravkar je bila dovila svalčico in pušeč svojo
lastno dalje, je podala nanovo zvito Janu Mariji, obenem
pa je s kretnjo glave in roke, s čimer je spremljala
svoj dar, odgovorila grofu: „Kaj ljubim? Ljubezen."

In pri tej besedi je pogledala mladeniču v oči in
bliski njenega pogleda so bleščali kakor solnce ter
razburjali kakor vino. Zarila je te čarne oči vanj. Z
zahvalnim priklonom je vzel svalčico, a njegova roka
.se je v  pri tem prav očitno tresla.

Čudno se je posmejala.

„0 čem ste mislili, gospod, da ste pozabili pu-
šiti ?“ ga je vprašala. »Alije vaša cigarnica, zataknjena
.za suknjo, zares prazna?"

»O, res, jaz — jaz —“

„Da, grof," je nadaljevala dama, predno je mla¬
denič završil odgovor. »Ljubim ljubezen, solnce, živ¬
ljenje, srečo."

»In domnevam, da pridenete: in svojega moža",
je tiho rekel grof.

Smejala se je. Jan Marija je bil edini, ki je mogel
slišati ta pogovor. Ostala družba se je bila nekoliko
oddaljila. Začudeno je pogledal na grofa.

»Z grofom sva tako stara in dobra prijatelja," je
rekla gospa Dragopulos, kakor bi opravičevala. Vstala
je in se približala svojemu soprogu. Čez trenotek je
bila zopet središče družbe, ki je besedičila in se ša¬
lila. Gospa Dragopulos je je obrnila zopet k mlademu
.častniku in mu govorila: »Vsi navzoči vam porečejo,

62

da sem sebičnica, pa še več, da sem vtelešena intriga.
Le poprašajte in prepričate se. Nu, odkrito povem, da
je to resnica. Prvi trenotek namreč, ko sem vas za¬
gledala, sem sklenila, da vas zapletem do ene svojih
groznih mrež. Pa ne prestrašite se, poslušajte! Jutri je
pri meni v vili Dragopulos nekakšen „bal champetre,"
tukaj na Krfu nekaj docela originalnega. Ali veste,
česa najbolj pogrešamo tu med barbari, sinovi nek¬
danjih klasičnih prednikov? Plesalcev iz dobrih krogov!
Ko sem vas zagledala, sem si rekla: ,Tu bi bil zopet
eden!' — In to je ta moja intriga, katere se skesano
izpovem, a za svojo odkritost zahtevam plačilo : namreč
vašo obljubo, da se odzovete mojemu poznemu va¬
bilu in jutri pridete. Ne sprejmem nikakšnega izgo¬
vora s službo na ladji — tu je vaš kapitan, ki do¬
voljuje !“

Kapitan se je priklonil in Jan Marija tudi. Po¬
ljubil je roko, katero mu je milostivo kakor kraljica
pomolila za plačilo.

Malo je zadrgetala. Solnce je bilo pravkar zašlo,
le nekaj žarečega liki ogromna glorija je plulo še nad
temnim morjem, opasanim z dolgimi škrlatnimi braz¬
dami.

„Hladno,“ je rekla ter se tesneje zavila v čipkasto
mantiljo. Potem se je oprijela soprogove roke in vsi
so nastopili povratno pot. Spremili so gospo Drago¬
pulos in njenega soproga do kočije, ki je stala na
trgu pri kraljevem vrtu. Ko sta se odpeljala, so se
gospodje poslovili in razšli na različne strani.

„Gospod," je rekel grof Nevarov odhajajočemu
Janu Mariji, „ako se vam ne mudi, bi vas prosil za
kratek^pogovor."

»Žal mi je, gospod grof," se je s priklonom opra¬
vičeval mladi mož — toda zares — služba —“

„0 vem, da vam nisem simpatičen, že zaradi tona
ne, v katerem sem govoril z gospo Dragopulos," je
z lahkim, dobrim usmevom govoril grof. „Ni vam
treba izgovorov. Glejte, vsiljiv sem in čeprav se mi
hočete ogniti, ponavljam svojo prošnjo."

Mladenič se je premagoval, da bi grofu ne po-
kazal preočito, kako mu je neprijeten, vendar pa se je

63

pojavilo na njegovem obrazu dolgočasje in senca
slabe volje.

„Imate li mater, gospod?" je z mehkim glasom
vprašal grof in njegove oči so bile tako polne do¬
brote, da so ganile Jana Marijo. Ni mogel precej od¬
govoriti, v njegovih očeh se je precej zasvetila neka
mokrota; spomnil se je drage, davno umrle in ma¬
homa jo je videl v gloriji nebes in Havranice v bledem
odsvitu one zarje.

»Mislite si, gospod," je rekel grof, „da vaša mati
želi, naj me poslušate."

„Na uslugo sem vam, gospod grof," je rekel mla-.
denič s spoštljivim glasom.

»Sediva tukaj pred to kavarno, večer je krasen,
predno vzidejo zvezde, bo najin pogovor končan."

Sedla sta in so jima prinesli majhni ča¬
šici kave po vzhodnem načinu pripravljene. V tem,
ko jo je Jan Marija razmišljen pokusil, je začel go¬
voriti grof.

»Ali vas ni očarala gospa Dragopulos?" je rekel
kakor mimogrede.

»To je ena najkrasnejših dam, kar sem jih kdaj
videl," je odgovoril mladenič ter zardel.

»Tudi jaz morda nisem poznal krasnejše," je rekel
grof, »in poznal sem jih mnogo več nego vi. Pa o
tem nobene besede. Videl sem, kako je vplivala na
vas. In ona je tudi videla. To je slabo. Zato hočem
z vami govoriti."

»Oprostite, po kakšnem pravu —“

»O, bodite miren, pojasnim vam precej. Vi ste s
severa?"

»Da, s Češkega."

»Tem večja je moja simpatija za vas. Pripadam na
Ruskem k takozvani slavofilski stranki. Pa to je po¬
stranska stvar. Vi torej pripoznate, da je krasna. Da,
ona je eno najprelestnejših bitij, kar sem jih kdaj
videl, kakor sem vam že potrdil — toda tudi eno
najbolj izkaženih."

»Gospod!" — se je ogorčil mladenič, »ne do¬
volim, da bi kdo v moji navzočnosti razžalil damo!
In vi se štejete k njenim prijateljem!"

64

„Ah, ne. Menite zato, ker je to rekla? Pozna me
in ve, da jo zaničujem."

„ Vendar pa sem vas dobil v njeni družbi!“

„Tako to nanese svet, v katerem živimo. Pa pu¬
stiva takšna premišljevanja ! Ne deklamujva o hinavstvu
družbe! Poslušajte, kdo je ta gospa. Najpoprej o
njenem možu. Gospod Dragopulos je sicer ničla, toda
slučajno eden najbogatejših ljudi v Evropi in na zemlji.
Bankir je v Carigradu, kamor se jutri popelje z menoj.
Tukaj je bil na kratkem posetu pri njej. Ne vem
zakaj. Pa dosti o njem, pustiva tega dobrega Grka.
Njegova žena sama ne ve, h kateri narodnosti naj
se šteje; dela to po razpoložaju. Njen oče, namreč
oni po zakonu, je rumunski knez, toda ona je od de-
tinstva živela največ na Ruskem in Francoskem. Ime
njene rodbine z materine strani spada k onim, ki so
po vsem svetu znana, in tisti, katere diči to ime, si laste
pravico na bizantinski prestol, trde namreč, da so po¬
tomci nekdanjih cesarjev v Carigradu. Njena mati ae je
blazno zaljubila že kot žena in mati dveh otrok v mladega
kočujočega cigana; gospa Dragopulos je njegova hči.“
„Kako gnusno blebetanje!“ je zavpil Jan Marija.
„Potolažite se!“ je mirno odvrnil grof. „ Gospa
Dragopulos je tako ,romaneskna', kakor pravi, da se
vam še pohvali s svojo cigansko krvjo, ako je v
takšnem razpoložaju, tako je cinična, da potegne ime
svoje matere do blata, ime one matere, ki je bila
zopet toliko nesramna, da je zaupala hčeri svojo uma¬
zano tajnost, ali pa je bila, ako hočete, tako odkrito¬
srčna. V poštev pridejo pa še hujše stvari."

„Prizanesite mi —• ničesar več ne maram slišati,"
je mračno rekel mladenič.

„Ne morem vam prizanesti, ne morem vzeti nase
vašega sumničenja, da sem samo obrekovalec. Moram
vam vendar reči, zakaj vam vse to pripovedujem."
„Prav radoveden sem, kako se opravičite."

„No, pripovedujem vam to zato, ker vidim, kakšen
vtisk je napravila na vas ta smrtonosna sirena. Govo¬
rila vam je z ljubeznivo vljudnostjo ter s takšnim
sladkim glasom in pri pogledu na vas je vzkliknila:
„Tu bi bil zopet eden!" Ta žena vedno laže, splet-

65

5

kari, če treba, blagonaklonjeno v politiki, ako ne more
drugače, kakor prav sedaj, ko spletkari v Atenah v
prospeh Rusov, morda samo zato, da bi si pridobila
kraljičino naklonjenost, ker je nad vse domišljava. No,
dasi vedno laže, ni lagala takrat, izrazila se je pač tako,
kakor ji je prišlo na um, toda ni vam povedala vse
svoje misli. Ujel se je zopet čist, nepokvarjen človek,
ki ga hočem pogubiti — gotovo se je tako glasil ves
njen stavek, in zato sem se namenil, da vas opozorim.
Pozvala vas je za jutri. Poslušajte moj svet. Ne hodite
tja. Razžaljena bo, ali kaj vam to mar? Ako pojdete,
padete do njenih mrež, pogubi vas, proklinjali bodete
njo in sebe, ker ta žena ume ničiti duše, verjemite
mi! Sedaj sodite o meni, kakor hočete — toda vaša
mati bi me zahvalila, ko bi vedela o tem.“

Vstal je. Jan Marija je bil kakor izpremenjen v
steber. Ni vedel, kaj reči. Tudi on je vstal. Moža sta
šla v Somraku po ozkih krivih ulicah, ki so držale k
morju in so mrgolele okoličanov v slikovitih nošnah,
šla sta okoli onih po slogu pol italijanskih, pol orien¬
talskih hiš, ki so se kazale, kakor bi vsaka skrivala
tajnost, in vse to se je zdelo Janu Mariji tako čudo¬
vito, bajno, kakor iz „Tisoč in ene noči", tako tuje,
nepričakovano! . . . In poleg njega ta mož z mehkim
glasom, s temi odkritimi, jasnimi očmi in s tem groznim
obvestilom o neverjetni izprijenosti, ki hodi v škrlatu
z masko čudovite lepote na obrazu. Ona ! Njen obraz
je preplašil vse, kar ga je hipoma vznemirilo — bil je
mlad, zelo mlad, čist, neizkušen. S svojimi temnimi,
ciganskimi očmi, polnimi razkošja, prehajajočega v vrto¬
glavost polnimi mističnih čarov, je na mah goreče
razvnela njegovo misel, njegova mladeniška kri mu je
vrela v žilah kakor raztopljen svinec. In to grofovo
pripovedovanje ga je nekako čutno dražilo ter je pro-
vzročilo prej nasproten učinek, nego je nameraval sva-
ritelj. Nespodobnost se zdi gnusna v malih razmerah,
toda ta bizantinska, v škrlatu rojena pokvarjenost se
je šopirila v nekem velikem slogu z nekim tragičnim
ozadjem. Ljubiti Kleopatro, Mesalino! . . .

„Ali mi obljubite, da ne pojdete?" je vprašal
grof, toda odgovora ni dobil.

66

Jan Marija ga ni slišal.

Prišla sta k morju, jasno so že svetile zvezde,
njih zlati obrazi so se z dolgimi bleski iskrili v temnih,
mirnih valovih, ki so se na bregu lomili z vzdihi lju¬
bezni Jn razkošja.

Čoln, ki je bil namenjen, da prepelje Jana Marijo
na ladjo, je že čakal nanj. Pomorščaki so pozdravljali.

„Ali obljubite?" je zopet vprašal grof.

Jan Marija mu je podal roko in stopil v čoln.

„Hvala vam za vaš svet, za vašo dobro voljo,"
je bojazljivo rekel, ali obljubiti ni mogel. Noč in
morje, vonjava cvetočega drevja na bregu, vetrič,
zvezde, vse to se je zvezalo ž njo.

„In ko bi me pogubila," si je neodločno mislil, a
njegovo kipeče srce mu je branilo, da bi do kraja
izvedel misel.

Odrinili so od brega. Čoln se je zazibal, potem
se je ob enakomernem padanju in dviganju vesel
jadrno pomikal po vodi.

„Bog bodi z vami 1“ je kliknil grof v noč. „Pomnite!“

„Z Bogom!" je tanko vzkliknil Jan Marija v od¬
govor, a glas njegov se je izgubel v šumu morja.

In drugi dan zvečer je šel ter se opijanil ob nje¬
nem pogledu in zblaznel ob tem, kar je mislil, da je
ljubezen. Ves oni „bal chempetre" je plesala skoraj
izključno le ž njim. Ko jo je plešoč držal v naročju,
se mu je zdelo, da je že nikdar zapustiti ne more.
In ona se je koprneče vdajala temu objetju, tej ugra¬
bitvi, kateri je bil ples podoben, zdela se je plaha,
kakor izgubljena v sanjah, iz katerih mu je pretrgoma
kaj zašepetala. Ni vedel kaj. niti ni vedel, kaj je ž
njim na glas govorila, v sredi družbe je bil zavzet
samo za govor njenih oči. Zapomnil si je samo en
pogovor.

Počivala sta po valčku, ona na otomani, on na
taburetu, in okrog je stalo in sedelo nekaj malovažnih
oseb. Govorili so o godbi. Gospa Dragopulos se je
vmešala v razgovor. Nekdo je omenil „Carmen“. Ne¬
kateri so hvalili, drugi grajali.

„Kaj pravite vi?" je vprašala gospa Dragopulos
mladega moža.

67

„Nič ne rečem,“ je razmišljeno odgovoril Jan
Marija; takrat si je ravno mislil, da najkrasnejša godba
na svetu je njen glas.

„Kje ste slišali ,Carmen‘ ?“ ga je vprašala.

„Oh, samo v Trstu, in ,Carmen‘ je pela prav
srednja pevka."

»Škoda. Torej nimate pojma, kaj je prava ,Car-
men‘. Poznam le eno veliko umetnico, ki me je zado¬
voljila, to je Galli Marija. In tudi tej bi marsikaj oči¬
tala, na primer oni prizor v krčmi, ko pleše. Tu se
ji ni posrečilo, da bi bila povsem ciganka, ki je skle¬
nila, da opijani onega moža z ljubeznijo."

Pomolčala je, a čez hip je dodala: „Seveda, lice¬
merna hinavščina naše družbe bi ne dovolila nikdar,
da bi se predstavljal ta prizor z vso primerno zape¬
ljivostjo na odru. In k temu je treba morda tudi naj¬
manj treh kapljic ciganske krvi."

Zopet je obmolknila in tako je uprla svoje oči
vanj, da se mu je zazdelo, da ga ta pogled pali v
srce. Za trenotek si je zakril oči, kakor bi se mu
bleščalo od mnogih svetiljk v dvorani. Ona se mu je
le posmejala. Zopet sta se uvrstila med plesalce.

Ko sta se ločila, ko ji je poljubljal roko, se je
lahno nagnila k njemu ter pošepetala: „Pridite jutri
zvečer zopet, vstopite, kadar zaslišite ,Carmen‘ na
klavirju."

Kako je preživel ves oni prihodnji dan notri do
večera, tega sam ni vedel. Ko je njegov čoln pristal
k bregu, mu je nekdo podal list. Grof Nevarov mu ga
je bil pustil in njegov sel ga je zastonj iskal ves tisti
dan. Razmišljen je preletel z očmi to pismo. Grof je
pisal: „Pomnite, kar sem vam pravil! Ta žena ne ve,
kaj je ljubezen. Ne verjemite tem iskrečim pogledom,
v njih je več ledu nego gorkote. Ali poznate ono
povest o čarovnicah, ki se kopljejo v mladeniški krvi,
da bi se pomladile? Ni to povest, to je istina. Ona
pripada k njim. Svojo suho, pusto, prokleto dušo
obnavlja s takšnimi žrtvami, kakor ste vi. Zavrže vas,
kadar bodete podoben njej in onim, s katerimi živi."

Ta list ni napravil nikakšnega vtiska na mlade¬
niča. Raztrgal ga je na kosce. Ni se jezil, niti mislil

68

ni, da ga je bil čital, in ni vedel, kaj je stalo v njem.
Hitel je po mestu, v kratkem je prišel k vili Drago-
pulos, splazil se neopažen na vrtove, mameče ga z vo¬
njavo, hodil je v temi okrog doma, dokler ni zazve¬
nela „Carmen“. Tedaj je vstopil. Nikogar ni srečal na
stopnicah in mostovžih, a duri salona so bile odprte
kakor tudi njega okna. Goreli sta tam samo dve vo¬
ščeni sveči na klavirju in v mraku je zagledal njeno
prelestno postavo, napravljeno v preprosto obleko iz
belega, mehkega, orientalskega blaga, ki je, ovijajoč
se, bolj označevala nego skrivala čarovite oblike njenega
telesa . . . Pela in plesala mu je, morje je spremljalo
njeno pesem, zvezde so gledale skozi okna na njen
ples, in opajala ga je vonjava in njene kretnje. Morje,
zvezde in vonjava so bili zopet njeni zavezniki ... Ko
jo je blazen pritegnil k sebi, se mu je prestrašena
odmaknila in mu zbežala na vrt in šele tam, ko jo je
dohitel, se mu je zgrudila v naročje kakor pokoreč se
njegovi strasti in svoji slabosti. Ko je odhajal, je bil
prepričan, da je postala njegova žrtev. Od vsega, kar
je bil slišal o njej, ni verjel besedice, niti mu ono ni
prihajalo na misel.

Sedaj je bil njen. Ni ga več ostavila. Dva me¬
seca je živel življenje, o kakršnem se mu nikdar niti
sanjati ni moglo. Kako slabe in plehke so bile vse
fantazije pesnikov in romanopiscev! Zdelo se mu je,
da niti pojmiti ne more svoje sreče ... Tu je prišel
blisk s čisto jasnega: njegova ladja je dobila ukaz,
naj pluje v Pirej. Obupan ji je prinesel to novico.

»Zapustiti Krf!“ je zavpil in zalomil z rokama.

„Dete!“ se je posmejala. »Kaj to skrbi naju? Ali
sem tukaj prikovana? Če se popelješ jutri, peljem se
jaz danes. Ni li zasidrana moja lastna jahta v pri¬
stanu ?“

»O ti moja odrešenica!" je viknil strastno in bla¬
ženo. In v Atenah sta se ljubila dalje — toda ni tra¬
jalo dolgo in že ji ni več govoril: Odrešenica'

Vse se je izpolnilo čez nekoliko mesecev tako,
kakor mu je bil prorokoval grof Nevarov. Začel jo je
gledati v pravi luči in več ni dvomil, kdo njiju je bil
prava žrtev. Zanjo ni imel več čara novosti, ni ji bil

69

več oni čisti, mladeniški pojav, ki jo je mamil takrat,,
ni ji bil več beli, porošeni cvet, ki bi ga mogla raz-
.cefrati v kruti razkošnosti. Ponižala ga je k sebi, zbu¬
dila vse slabe kali v njegovi duši, potegnila ga z
vsake višine, na katero se je hotel povzpeti, zavlekla
ga je k sebi do blata, utrudila ga je na duši in te¬
lesu, in sedaj ji ni mogel nič več biti. Njegova kri,
v kateri se je bila kopala, ni imela več one omlajilne
moči za ono čarovniško kopelj, ki jo je omenil grof.
Začela ga je prezirati, ker ji je postal nadležen. Iskala
je razdražbe pri drugih in zasmehovala je njegovo
ljubosumnost. Tudi on jo je začel prezirati, vendar
njenim čarom ni mogel odoleti, ako ga je v svoji
trmi hotela videti pri svojih nogah. Naposled se je
hotel osokoliti, narediti konec. Ko pa je videla, da se
pripravlja, kako bi se docela umaknil njenim sponam,
se je uprla njena gizdavost in lokavo je tedaj vzbu¬
dila njegovo ljubosumnost s prihlinjeno ljubeznijo do
kapitana njegove ladje, ki ga je zasmehovala do
tedaj. Ujel se je v to neokretno zanko. Moža sta si
postala vsled tega sovražna in Jan Marija je moral
težko čutiti, kaj zamore nagajivost v vojaški službi.
Živel je v pravem peklu med sovraštvom in ljubo¬
sumnostjo. Vrhutega so ga mučile ekstaze čutne, skoraj
bolne strasti, ki so se končale večkrat s solzami, pre¬
litimi nad lastno propalostjo. Zakaj slepilo ljubezni
nikakor ni moglo še dalje delovati nanj. Spoznal je,
da je bil suženj v službi gole nesnage. Ta žena je
bila gnusna. In vendar se ji je pokoril, dasi je pri
tem nizko padalo spoštovanje do samega sebe. Pre¬
klinjal je sebe kot strahopetca in njo kot vlačugo.

Ukaz, ki je poslal njegovo ladjo naposled v Alek¬
sandrijo, ga je rešil. To pot gospa Dragopulos že ni
šla za njim, plula je na Norveško, in sicer z nekim
mladim lordom, ki je postal naslednik gospoda Ploj-
harja in njegovega kapitana. Tako je končala ta nje¬
gova velika strast. Iz tega boja je izšel smrtno ranjen,
najkrasnejše iluzije je izgubil v njem. Edino, kar je
ostalo od žalostnega romana, je bilo sovraštvo med
obema možema, in muka, katero je moral Jan Marija
vsled tega prenašati v službi. Življenje mu je na ta

70

način postalo breme. Večkrat je mislil zaresno na
samomor. Vendar pa ga je držala neka nedoločljiva,
skrita moralna sila. Pregrešil se je bil in zdelo se mu
je torej, da ga je doletela zaslužena kazen. In pre¬
našal jo je skoraj dve leti, kakor je naneslo: včasi
laže, včasi teže. Njegovi nazori so se za časa njego¬
vega trpljenja začeli jasniti. Ni propadel, izkušnje so
ga pač težko ranile, a zastrupile ga niso. Vse, kar je
dobrega iz dobe nežnega detinstva dremalo na dnu
njegove duše, vse je prihajalo sedaj po malem in zre-
leje na površje in mu postalo zdravilo. V svetlih in
otožnih urah je pričel najprej z neko melanholijo,
potem pa z gorečnostjo misliti o daljnem onem kraju
na severu, ki mu je bil vselej tako drag, in jel je iz
duše koprneti po onem tihem domu, kjer je živel z
materjo, po tistem malem pokopališču kraj gozda,
kjer ona spi v grobu. In ti vtiski so postajali silnejši
in silnejši in vse, kar je bilo v zvezi s to idilo njego¬
vega detinstva, pobarvano z bibličnimi bojami, je do¬
bivalo vedno intenzivnejšo svetlobo. Stari njegovi
ideali so vstajali iz razvalin. Ni se posmehoval njih
otroški preprostosti, spoznal je sedaj njih celo nravno
krasoto. Kaj so v svojih temeljih pravzaprav drugega
pomenili nego svobodo, pravo možatost in čisto, ne¬
sebično človeeanstvo ? O, hvala Bogu, še jih je mogel
tako goreče ljubiti kakor takrat, a razumel jih je sedaj
bolje. V duši mu je vzplamenela z novo silo in novim
navdušenjem neizmerna ljubezen do te zapuščene, v
svetu neuvažene zemlje, ki že stoletja zastonj kliče k
Bogu po odrešenju in „katero so hoteli njeni sovraž¬
niki raznesti na kopitih svojih konj“. Te besede svoje
uboge, že davno v prah razpadle pestunje mu nikdar
niso povsem prošle iz spomina, tudi takrat ne, ko so
nečisti plameni divje strasti skoraj v pepel izpremenili
njegovo srce, zakaj tudi takrat je iz tega pepela in te
žlindre švignil kakor zvezdni utrinek včasi ganljiv
spomin na one kraje . . Oh, vrniti se zopet tja, čeprav
samo za trenotek, poljubiti ta sveta tla ki so ga po¬
znala iz one krasne dobe, ko na njem ni lepela pre¬
greha, ko ni vedel, kaj je umazanost, frivolnost in
podlost! ... To mu je postala neka fiksna ideja, čista

71

in vznosna. Tresel se je v radostni razburjenosti, kadar
si je predstavljal, da se tja povrne kot izgubljeni sin
k ognjišču svojih dedov. Ali bi ne črpal nove moralne
sile in podlage k novemu, lepšemu življenju, ko bi se
pritisnil na grudi te velike matere? Ta misel je rasla,
rasla in ga spremljala po vseh morjih. Vlivala je vanj
vzlet in navdušenje. Proslavljal je to »veliko mater"
z ognjevitimi in hrepenenja polnimi besedami. Ko pa
se je po daljšem bivanju v Carigradu povrnila nje¬
gova ladja naposled zopet v Trst, se je poprijel te
priložnosti, prosil za dopust in se pripravil za pot na
Češko.

Dan pred svojim odhodom je dobil list z napisom,
ki je bil že nekolikokrat izpremenjen, ker je list potoval
za njim po mnogih mestih in je šele tu došel na svoj
cilj. Otvoril ga je in pogledal najprej na podpis. Ra¬
dostno je bil presenečen: to je bil list njegovega pri¬
jatelja Konstantina, tistega hrvastkega plemiča, s ka¬
terim ga je družilo dolgo časa sanjarsko prijateljstvo.
Zapustil je bil leto pred njim akademijo in od te
dobe, kakor bi bil zapadel. Nekateri so govorili, da je
umrl, drugi, da je pobegnil z ladje.

Jan Marija ga je vedno ljubil, dasi je postalo njuno
prijateljstvo poslednje čase v akademiji nekoliko trez¬
nejše in hladnejše. Koprneč je čital sedaj njegov list.

»Srečen sem," je pisal Konsatntin, »tako popol¬
noma srečen, kolikor je to mogoče umrljivemu člo¬
veku. Živim v pravem raju, v cvetoči pustinji. Ne vem
Ti odločno povedati, kateri državi na zemljepisni karti
južne Amerike pripisujejo te tropične lesove. Ne skrbi
me to in tudi Tebi menda ni mar. Slučajno je prišel
danes sem v to našo majhno naselbino misijonar in
ta dobri »padre Ambrosio" mi svečano obeta, da
vzame moj list s seboj v Evropo in ga gotovo Tebi
pošlje. Ta papir, tinta in pero, s katerimi pišem, so
njegov dar. Ginjen je bil, ko je videl veliki križ, ki
sem ga postavil blizu svoje hišice, spletene iz protja in
vejevja. Rdeče in belo cvetoče rastline so okrasile zna¬
menje odrešenja kar mogoče darežljivo. Ti veš, kako
globoko in navdušeno sem vedno ljubil Kristusa,
sladko in veliko njegovo podobo, zgolj samo to sem

72

ohranil na dnu svoje duše kot uteho, ta podoba je
edini pojav, kateremu ni oslabela zarja in svetloba v
onem peklu laži, muk in burk, ki jih vi nazivate živ¬
ljenje. Sicer sem proklel vse, kar se imenuje civiliza¬
cija vse, kar je ž njo spojenega. Odrekel sem se ji,
srečno sem ji ubežal, zdaj si prizadevam, da bi jo
pozabil; podoben sem človeku, ki se zbudi v jutro in
proklinja nočno moro, ki ga je bila tlačila in dušila.
Zakaj Ti pišem, Jene Marija? Zato ker sem te ljubil
takrat, ko se mi je javil ves svet v megli. Ti si moj
poslednji spomin na preteklost, poslednji. Pozabiš
name in morda tudi jaz Tebe, zakaj nikdar več se ne
bova videla na tem svetu. Hočem pa, da me gledaš
v pravi svetlobi, kakor me vidi Bog, ako se vendar
kdaj še spomniš mene. Pojasniti Ti hočem svoje de¬
janje, da bi ne zardeval zaradi mene, ker družba v ka¬
teri živiš, me ali proklinja ali pa zasmehuje kot norca.
Njej se zdim nekako človek brez poštenja. Slišim jih,
kako deklamujejo, da sem zanemarjal svoje dolžnosti.
Katere pač menijo? Gotovo tiste majhne dolžnosti,
zakaj o onih velikih ta malenkostna družba, ki jih nikdar
ne izvršuje, niti ne misli. Toda zanemarjanje tistih
malenkostnih težko prenese. Plemič sem in častnik.
Odrekel sem se rodbinskim tradicijam in celo pobegnil
sem! Rega, rega!—regljajo. Jene Marija, posmehujem
se jim. Lojeve sveče imajo lahko v nekaterih okol-
nostih svojo ceno, ali v solnčni zarji ne opaziš njih
bornega plapolanja. Ako napneš vso silo svoje duše,
da bi pojmil veliko resnico, se Ti lahko zgodi, da v
tem svojem razmišljevanju prezreš na ulici osebo,
ki bi jo bil sicer pozdravil, in če prekucuješ malike,
ne porečeš jim poprej: „Gospod!“ Pomisli, da bi kdo
stopil pred Krista — mu bo li pravil o redovih svojih
prednikov ali o posebni važnosti svojega polka?...
Čast je samo ena, čast moža in človeka, a proti tej
se nisem pregrešil. Ne priznavam kakšne posebne
časti kaste ali stanu. Ta lahko velja za to kasto ali za
oni stan, toda jaz ž njo nimam opravka, ker ne pri¬
padam nobeni kasti in nobenemu stanu več. Človek
sem, mož sem. Častnik? Plemič? Ne vem že več, kaj
je to. To mi je postalo nejasno, kakor pozabljene igre

73

mojega detinstva. Takšne stvari se lahko pozabijo v
pravem  življenju . . . Poleg mene sedi žena, moja
žena, pokrita s cvetjem, sama bolj podobna cvetu, tem¬
nemu cvetu, nego čemu drugemu. Gledam z njenimi
očmi, temi temnimi odprtinami, ki so do kraja
napolnjene z žarki in se pogljabljajo do neskončnega,
gledam ž njimi na dno njene duše in ogledujoč se v
tem nebeškem zrcalu, Ti ponavljam, da zdaj živim
pravo življenje. Tukaj smem z lahko vestjo imeti otroke

— doma bi bil zaplodil sužnje. Ah, nikdar mi ne bo
žal tega, kar sem storil. In tako preprosto je bilo to:
zapustil sem stan in ljudi, ki mi niso bili nikdar sim¬
patični in pri katerih sem živel zato, ker sem pri njih
vzrasel, ne da bi si bil izvolil njih družbo. Bil sem
upravičen k temu. Pa ti mi morda porečeš: Lahko bi
se bil povrnil semkaj, odpovedal službo, uredil svoje
zadeve in naj bi bil odšel šele potem. Odgovarjam:
Tako silno me je prevzelo hrepenenje po svobodi in
sreči, da o onem niti mislil nisem, in sploh — ali je
bilo vredno misliti? Napotil sem se do svojega ne¬
beškega kraljestva" precej, ko sem videl vrata odprta

— naj mrtvi pokopavajo svoje mrtvece. Šel sem
z doma, kjer mi je bilo ozko, brez okoliščin pod ši-
rokost neba. Ostanem pri svojem nazoru: Imel sem
pravico do tega! Še nekaj ostane, o čemer treba izpre-
govoriti. O teh važnih, resničnih, velikih dolžnostih
človeka. Porečeš mi: „Kaj pa tvoja obitelj, tvoja do¬
movina! Jene Marija, veš, da več nimam staršev, a
oni drugi nikdar niso skrbeli zame, ne bodo me po¬
grešali. Zapustil sem jim vse svoje posvetno imetje,
to jim bo ljubše nego jaz. Hrepeneli so po njem bolj
kakor ubogi in nagi, katerim bi ga bil lahko izročil.
Pa marsikdaj si pokazal večje usmiljenje s tem, da si
vrgel grižljaj psom. So bolj pomilovanja vredni. Ne
poznajo druge tolažbe nego — kruh. In domovina?
Poznaš moj<- stare prenapete sanje, Jene Marija. Da
se jih še vedno spominjam in ker vem, da so bile
prazne sanje, to je edini trn, ki tiči v mojem srcu.
Hrvat sem, in Hrvat kakor Irec nima domovine, ker
mu jo je drugi vzel. Ne morem živeti kot suženj mon¬
golske horde, ki mi je vzela, kar je vsakemu najdražje.

74

Kjer ni pravice, tudi dolžnosti ne more biti, in zato
sem brez nje. Morda porečeš: „Dolžnost bi bila, bo¬
jevati se proti onim, ki tlačijo tvoj narod.“ Jene Marija,
pri Bogu Ti prisegam, da bi rad dal življenje za svoj
narod in bi vztrajal ž njim, ko bi imel najmanjšo nado
v ta boj. Toda ta narod je razkrojen na dva dela:
eden trpi in prenaša iz navade in bo prenašal notri
do smrti. Drugi del proklinjam in zaničujem. Najnižja
sebičnost ga je zapeljala, da se je zvezal z onimi,
proti katerim bi se moral bojevati. Ne v enem ne v
drugem ni najmanjšega sledu dostojnosti, Narod, ki
se ne upa sanjati o svoji samostalnosti, ni vreden, da
živi. Pomilujem ta narod, a ne razumem ga in ne
morem živeti ž njim. Vstajal in hodil sem spat vselej
z občutkom nemaščevane razžalitve. Zdelo se mi je,
kakor bi nosil vžgano znamenje sužnja na čelu. Ljubil
sem to ljudstvo, toda še bolj preziram njegove so¬
vražnike. Neplodna je bila moja ljubezen in moje so¬
vraštvo brez učinka. Bog ni uslišal moje molitve, ne
moje kletve. In zato sem odšel. Bodi srečen — ako
moreš. Tudi Ti si ljubil svojo domovino : ne poznam
vaših razmer tam na severu, ne vem, treba li to Tvojo
češko zemljo uvrstiti do nesrečnih, bednih in potla¬
čenih, in ne vem, kako danes misliš in čutiš. Življenje
tako čudovito vpliva na marsikaterega. Morda si se
že „pomiril z razmerami", ki so Ti nekdaj provzročale
grozo in si torej našel to, kar se razume pod frazo
„srečen biti". V dve vrsti razdeljujem ljudi: ena gre z
življenjem okrog bede, ki je ne vidi, in žvižga si pe-
semco. Druga sede k onim, ki plakajo, in plaka ž
njimi. Gorje tem, ki si požvižgavajo! Vse moje živ¬
ljenje je bilo trpek jok, od onega dne, ko sem začel
misliti. Dokler sem upal, da morem pomagati, sem
prenašal. Brž ko sem nehal upati, sem odšel. Vzduh,
ki sem ga moral dihati, se mi je zagnusil in šel sem
na čistega. Pa zato si še ne žvižgam pesemce. O Jene
Marija, ne kličem Ti, da bi me posnemal, ne pripo-
minam Ti najinega sanjarstva, navdušenja, najinih idealov.
O spomni se jih kdaj in ne zasmehuj jih. Verjemi,
da edino to ima ceno, edino to je resnica, pri čemer
se sredomernost in sebičnost milosrčno smeje, nad

75

čemer krči framena in pravi: „Blodne sanje nezrele
mladosti." Ta blodna mladost je Bogu bližja in vidi
še z neizkaljenimi očmi. Pravijo: „Utopije!“ Častno je
za ljudstvo, ako si ustvari utopijo, toda greh je zanj
in sramota, ako utopije ostanejo samo utopije. Kazal
sem na evangelij in so rekli: »Vzameš li to dobe¬
sedno, onda ni mogoča država, ne družba, tudi cerkev
ne." Jaz pa pravim: Tem hujše je za to državo, to
družbo, to cerkev, ako je tako! In^sem šel. — Torej
naposled tudi Tebi: Z Bogom! Čutim, da ne bom
dolgo živel, v tej pokrajini mrjejo belokožci zgodaj in
sreča, kakršna je moja, suši, srka in sežira ; prevelika
je, da bi jo mogel dolgo prenašati. Pa bodi, smrt se
tukaj ne zdi grozna: padeš med cvetje, nad teboj se
strne cvetje in čez nedolgo poganja zopet cvetje iz
tebe; sitilo in redilo te je s svojo vonjavo in potem
iz tebe brsti — sam postaneš nekakšen cvet. In to,
kar imenujemo duša? Jene Marija, verujem, da je ne¬
smrtna, vedno sem to veroval in od te dobe, odkar
gledam, kako silijo vršički tropičnih dreves k zvezdam,
in odkar berem v očeh moje žene, te krotke košute,
je moja vera še trdnejša. Od te dobe, odkar živim
čisto in preprosto življenje, odkar sem torej Bogu bliže,
se mi zdi, da se mi On pojavlja na dnu moje duše.
Pri rožljanju okov na nogah onih, ki sem jih ljubil,
in pri drznem smehu rabljev, ki jih ni porazil grom,
sem dvomil o njegovem bitju. Naj bo milostiv onim,
ki ga taje, ker ne vedo, kaj je ljudem dostojno! Tebi
pa, o Jene Marija, naj podeli najslajši dar življenja —■
dušni mir!"

List mu je padel iz rok. Zdel se mu je kakor
glas, ki prihaja iz sveta nad solncem in mesecem, za¬
trepetal je v slutnji, da njegov prijatelj že ne biva
med živimi in da se mu je bil Konstantin prikazal
ter mu izpregovoril z votlim glasom vstalih mr¬
ličev, gotovo bi mu ne bil pričinil globočjega vtiska,
nego ga je s tem ožoltelim pismom, ki ga je po dolgih
stranpotih našlo naposled.

Ali ni bilo to pomembno, da mu je izpregovoril
Konstantin prav sedaj ? Tako ga je prevzelo, kakor bi
bil veter, ta božji dih, mogočno pihnil do isker, ki so

76

v globinah njegove duže tlele tako^dolgo in vztrajno.
Kakšnih sil so zadobili sedaj ti njegovi zapadli ideali,
h katerim se je vračal!

S kakšno silo je besnela pokora v njegovem raz-
oranem srcu, razburkanem v sramu in kesanju nad
praznoto, sebičnostjo, poltnostjo in razkošnostjo pre¬
živelih let! Kako je hrepenel po tem, da postane pravi
človek! Proč z vsem, kar je postavil lastni greh, lastna
neumnost in kar je vrinila izprijenost družbe med člo¬
veka, kakršen je prišel iz božjih rok, in med Boga ter
njegovo voljo!

Kako srečen je bil Konstantin, da je našel pravo
življenje in pravo srečo ! Vendar pa ni treba proklinjati
civilizacije. Ni zdvojil nad njo kakor Konstantin. Mo¬
goče je bilo živeti v njenem središču in vendar dvigati
čelo proti zvezdam, kakor od nas zahteva Bog!

Ne, ni trebalo obupati in bežati v samoto in
pustinjo kakor Konstantin. Tudi nad onimi ni treba
zdvojiti, ki topo prenašajo in trpe. Kdor spi, ni še mrtev.
Ali ni to možateje in dostojneje, stati na svojem mestu,
čeprav sam in sam, in ne se vdajati? Konstantin se
je zmotil, ko je odvrgel orožje, v tem je bila sebičnost,
a Konstantin tega ni vedel. Mislil je samo o onem
boju z orožjem, a pozabljal je moralni boj z delom. Jan
Marija pojde po drugi cesti. Mnogo srečnejši je bil
nego njegov prijatelj. Ni še zamrla v njem nada, ta
mati velikih dejanj. Tudi on je mnogo trpel, toda vse
trpkosti, vse prevare, ki jih je izkusil, so ga navajale
k dobremu, ker so mu kazale, kako je zašel, no zdaj
je ležala pred njim prava cesta. Živeti s prirodo oko
v oko, to je najplemenitejši, najprirojenejši način živ¬
ljenja. Toda zategadelj ni trebalo uiti za ocean. Glej,
tu so ležale pred njegovim duševnim očesom te drage
Havranice v gloriji najmilejših spominov! Tam se
naseli za vedno. Sam dopust pa mu ni zadosten.
Vojaštvo zapusti, izstopi, to je tako lahka stvar. Precej,
ko pride v Prago, ukrene vse potrebno. Čudil se je,
da mu poprej nikdar ni prišlo na misel, kar je vendar
tako očitno ležalo na dlani! In še nekaj je čutil v
svetišču svoje notranjosti, česar Konstantin ni nikdar
poznal: čutil je vzlet svoje duše, čutil se je pesnika in

77

umetnika. Živel je torej dvojnato življenje, dvojen svet
je ležal pred njim, mikala ga je dvojna sreča! O,
kako goreče je iznova hvalil Boga, kako je čutil v
sebi moža, kako sladka se mu je zdela dolžnost, ki jo
je vzel nase! Biti vzor moža! Brazgotine v njegovem
srcu so se celile, krhal se je spomin na ono demonsko
ženo, na ženskega volkodlaka in se mu popolnoma
zabrisal v duši; bile so to divje, težke, bolne, mrzlične
sanje, iz katerih se je prebudil zdrav. O, ideal ženstva
je stal zanj še vedno visoko na podstavku, visoko gori
pri samih zvezdah; satanu razkošja se ni bilo nikdar
posrečilo, da bi povalil ta ideal v blato, tudi takrat
ne, ko je brodil do pasu po blatu. Sveti spomin na
mater ga je rešil. Na ta način mu ni bilo nikdar mo¬
goče, da bi ne veroval v pravo ženstvo. Sedaj se je
nadejal, da postane zopet vreden prave žene, in je čutil,
da se ni še izgubil, zakaj vera v čistost in blaginjo je
globoko korenila v njegovi duši, sramežljivost je stala
še vedno kot angel varuh ob njegovi strani in rdečica
tudi še ni bila tujka njegovemu obrazu. Ne, si je mislil,
življenje ni muka, kakor se mu je to nekdaj zdelo,
dar je, ki ga do sedaj ni cenil zadosti, a čislati
ga in modro uživati, to je postalo sedaj njegova sveta
dolžnost.

V takšnih mislih in s takšnimi nameni je prišel
Jan Marija Plojhar v Prago.

Njegova sestra je bila ob tistem času s soprogom
nekje na potovanju, in tega je bil skoraj vesel. Ni
nameraval poiskati tiste družbe, kamor bi ga silili, s
katero bi se bil sešel pri njih, ampak je hotel biti
uveden do pravih praških krogov, v češko družbo, pa
je vedel, da je bila njegova sestra tej povsem od¬
daljena. Krasota Prage ga je navdušila in v svojem
presenečenju ni maral opaziti, kako kaze sedaj z vsakim
dnem boljinbolj njen značaj s „popravami", s svojim
nerodnim »obnavljanjem" ter z banalnostjo onih
»velikolepih novih poslopij," kako plenijo njeno po¬
ezijo. Stanoval je na Hradčanih, doli v mesto je le
malo hodil; ni se mogel nasititi razgleda z oken svojih
sob, ki so se odpirala na »Globoko cesto" in nudila
pogled, kakršnega ni kmalu, na mesto, Petrin in na

78

Vltavo, ki se je izgubljala v meglah med višnjevkastimi
griči. Hitro se mu je posrečilo, najti stanovanje, ki ga
je očaralo, toda problema, kako se uvesti v družbo
svojega rojstnega mesta, v katerem je postal tuj, ni¬
kakor ni mogel razluščiti. Izjalovili so se mu vsi po¬
izkusi, razen častnikov praške garnizije ni imel nikakšnih
znancev. Njih ozka stanovska odločenost, njih površni
plitvi nazori o življenju in stvareh, nizkotnost njih,
ciljev, vse to mu je pač malo ugajalo, vendar pa je
našel med njimi nekaj ljubeznivih mladih ljudi, ki so
mu postali vsaj znosni zaradi švalresknosti v vedenju
in odkrito naivnega priznanja, da ne premišljujejo o
ničemer na svetu. Včasi je bilo vendar mogoče, se
zabavati ž njimi. Hodil je ž njimi in jahal v okolico,
kadar je želel počitka po študijah, katerim se je sedaj
goreče vdajal. Včasi je pozval te mladeniče k sebi, da
so pri njem pili čaj, pušili, v šah in karte igrali, in
pri takih priložnostih je prišel marsikdaj s svojimi
nazori nenadoma na dan, pri čemer je zapazil, da so
s pristnim začudenjem gledali nanj kakor na človeka,
o čigar zdravem razumu so nekoliko dvomili. Niti ni
slutil, kako je postal razvpit.

„Fantast je,“ so govorili tolerantnejši, ko so bili
sami „toda ljubezniv."

„To je norec," so trdili oni, ki so mu bili manj
naklonjeni.

»Mislim, da hoče biti zanimiv," je vedno trdil neki
nadporočnik Miiller, po rodu Dunajčan. „Vse na njem
je sama poza, pa s tem, da si je izbral ts pozo, ni
pokazal najboljšega okusa."

Jan Marija in nadporočnik Miiller sta čutila že pri
prvem srečanju neko obojestransko antipatijo, ki je
rasla od dne do dne. Nista se iskala, toda slučaj ju
je privedel skupaj, vzajemno sta občevala z ledeno
hladnostjo, za katero se je skrivala razdraženost, ki je
postala naposled usodna za Jana Marijo.

Blizu mesec dni je bil že v Pragi in postajal je
nestrpljiv, samega sebe je začel izpraševati: „Kje je
to jedro Prage, ki ga vedno in zastonj iščem, kje je
ona češka Praga, ki naj bo moja rešnica in vrelec
mojega novega življenja?'

79

In ta Praga njegovih sanj je bežala pred njim
kakor fantom. Sčasoma je postajal otožen in včasi raz¬
dražen, ni se čutil svobodnega. Ne, to ni mogoče!
Vse te razne „besede“, kamor so ga semintam uvedli,
mu niso mogle nadomeščati one družbe, po kateri je
hrepenel. Odganjale so ga s trivialnim, meščanski
omejenim tonom, s tem smradom po vulgarnosti dvom¬
ljivih gostiln, ki je vel iz pogovorov njihovih članov, z
neuglednostjo njih prostorov, z vsem in vsem. To naj
bi bila njegova  Praga? Zapiral se je rajši iznova v
svojo sobo in končno je, sklenil: „Na deželo pojdem!
Saj Praga naposled ni Češko, in moja obljubljena de¬
žela so pravzaprav Havranice."

Ko se je pripravljal na odhod, je prišla Roza
Marija v Prago. Hitel je k njej. Rekla mu je, da jo
neizmerno veseli, ker ga vidi, in Leopold se je zdel
istotako vzhičen ob tem sestanku.

In so se pogovorili o bodočnosti.

»Ostaneš li dolgo tukaj?" je vrašala sestra. „Kam
pojdeš pa odtod?"

»Ostanem sploh na Češkem," je odgovoril.

»Kako to," se je čudil Leopold, »ali se zasidra
sedaj tvoja ladja morda nekje pod Šumavo ?“

»Naj se moja ladja zasidra, kjer hoče, ali pa naj
plove, kamor jo ponese voda, ukrenil sem že vse po¬
trebno za odpust iz vojaščine," je rekel Jan Marija.

»Ne verujem svojemu sluhu," je kliknila Roza
Marija, na moč presenečena.

»Zapustim službo," je suho in z odločnostjo od¬
govoril brat.

»Pa to je gola blaznost!" je viknila. »Kaj te je
privedlo k takšni brezumnosti?"

»Služiti nočem. Ne ujema se ta služba z mojim
prepričanjem in ne z mojim nagnjenjem."

»Prosim te, razjasni mi nekoliko te zagonetke,"
je rekel Leopold. »Kakšno imaš prepričanje, kakšno
nagnjenje?"

„Ah,“ je odgovoril Jan Marija, »ti tega ne raz¬
umeš, dasi je vse jasno. Ti si tukaj tujec, jaz pa se
čutim za sina te zemlje, ki jo ljubim nad vse."

Leopold je zmignil z rameni, a Roza je molčala.

80

Čez kratko je rekla: „Ne razumem, kaj ti brani,
da si častnik v armadi in poleg tega tudi ,sin te zemlje 1 ,
kakor se po svoji navadi izražaš bolj poetično nego
jasno. Ne vem, kako naj si to razlagam, ker tudi jaz
sem se rodila tukaj, pa se niti malo ne čutim za ,hčer
te zemlje 1 / Njen obraz v trdi ironiji usmeva ni kazal
lepote.

Tedaj je zmignil i Jan Marija z rameni. „1 za
hčer svoje matere se nisi čutila," je mislil nemilo zadet,
a je molčal.

„To še premisliš," je dodal čez hip Leopold. „Kaj
bi torej hotel biti? V tvojih letih človek vendar ni
brez posla."

„V Havranice pojdem, nastanem se na svojem po¬
sestvu in gospodaril bom."

„Kmet postaneš?" je posmehljivo vprašala sestra
ter precej pokazala čudno zadrego. Povesila je oči, a
Leopold je molčal.

„Nekaj podobnega" je na kratko odgovoril Jan
Marija ter vzel svojo čepico.

„Stoj!“ je zdajci pohlepno rekel Leopold. „Ne
ukrepaj ničesar in ako ni še prepozno, razveljavi svojo
prošnjo za odpust. Morda po brzojavni poti — “

„Moj sklep je trden," je odgovoril Jan Marija ter
se jel srditi.

„Ne, to ni mogoče!" je viknil Leopold. „Ti si se
prenaglil! Zakaj se nisi poprej posvetoval z menoj ?
Ti še ne veš, kakšne izgube so nas zadele v cukrarni,
ti nisi o tem premislil, da je posestvo zadolženo, in
ako izplačaš svoji sestri njen del —“ Obmolknil je.

„Dalje," je temno rekel Jan Marija. „Izgovori!"

„No, mislim, da Havranice tako ali tako — pridejo
kmalu na boben. Udeležil sem se velikolepega podjetja
na Nemškem in nujno potrebujem deleža tvoje sestre."

„Pa očetovski moj kapital —“

„Ah, ti tako malo razumeš o denarnih zadevah!"
je kliknil Leopold. „Pravim ti, da so bile naše izgube
precejšnje, in da pozabljaš velike vsote, katere si po¬
treboval in sem ti jih pošiljal, kadar si pisal ponje.
Menim, da si se dobro zabava! ves ta čas" — in
mežikajoč se je posmejal.

81

6

Jan Marija je zardel. Pripomnil si je velike vsote,
ki jih je potreboval, da se je mogel gibati v krogih
one ženske, katere se ni mogel spomniti brez rdečice
in trpkosti. Ah, sedaj je prišla kazen za oni greh —
morda se sesujejo vsi načrti in krasne namere. Ne,
ta kazen je bila večja nego njegova krivda! Vrtelo se
mu je v glavi.

„Jutri ti predložim račune," je rekel Leopold. „Pre-
pričaš se, kako je vse to jasno in enostavno."

„Obral me je, olupil, o tem sem prepričan," si je
temno govoril Jan Marija v notranjščini svojega bo¬
lečega srca „Naj bo, zaslužil sem to in deloval sem
v svojo lastno pogubo."

Izraz njegovega obraza je bil tako obupan, da je
Leopold pomirljivo rekel: „Ne misli prečrno, vsaj nisem
rekel, da je vse izgubljeno. Uničen ne boš, čeprav se
prodajo Havranice."

„Havranice prodati!" si je neprenehoma ponavljal
Jan Marija na ulici in premagovati se je moral, da se
ni razjokal. Stiskalo se mu je srce. In je šel, da ni
vedel kam. Mehanski je ubiral pot proti domu. Na
mostu se je nekdo ovil njegove roke, ozrl se je ter
videl, da je to eden onih častnikov, ki so mu bili še
najbolj simpatični. Zelo vesel je bil ta mili deček in
živahno je pravil Janu Mariji o stvareh, ki je mislil o
njih, da morajo zanimati vsakega. Jan Marija ni slišal
niti ene besede, le mestoma je pokimal z glavo ter
topo zrl na vodo, na Petrin, ki je plamenel v zarji
zahajajočega solnca.

»Prodati Havranice!" te besede so mu neprestano
zvenele v ušesih in zdele so se mu kakor mrtvaški
zvonovi, kakor ti globokozvočni zvonovi, ki so prav
tistikrat doneli s stolpa neke cerkve na Mali strani in
so se njih zvoki tako soglasno spajali s pomenom onih
dveh besed.

„Prodati Havranice!" Ah, kako je to težilo srce.

Mladi poročnik, ki se je bil obesil nanj, je sicer
naposled zapazil, da je njegov čudaški tovariš raztresen,
da ne ve, o čem mu govori, toda vedel je, da biva
Jan Marija včasi pač takšen, in ni se čemeril zaradi
tega. Bil se je malo poprej prepričal, da je napravil

82

velik vtisk na neko krasotico in to je moral izblebetati,
ako ni hotel, da ga zaduši radost.

Šele gori na Hradčanih pred vojašnicami poroč¬
nikovega polka sta se ustavila in Jan Marija se je
čudil, kako je bil prišel notri do tja in kaj pravzaprav
išče tam.

„Z Bogom," je rekel z namenom, da gre domov.

»Menda se ne ogneš danes naše družbe," se je
čudil poročnik.

»Kakšne družbe?" je vprašal raztreseno.

»Nu, na vrtu! Naš ,jour fixe‘! Danes je petek."

»To je nesrečen dan," je rekel Jan Marija me¬
hanski, ne da bi mislil o tem, kar je povedal. Vse, o
čemer je mogel misliti, so bile Havranice.

V tem so prihajali častniki z raznih strani, po¬
zdravljali drug drugega in vsi so silili Jana Marijo,
naj ostane, tako da se je po nekem obotavljanju vdal
naposled.

»Kako bo dolgočasno 1“ si je mislil ter dodal:
»Pa kaj! Saj mi je zdaj vse na svetu malovažno. Mi
li more biti nekje lahko?"

Vojašnice, kamor so tedaj vstopili, so bile nekdaj
do dob cesarja Jožeta ženski samostan. Drugo dvo¬
rišče, preko katerega so šli, je imelo še nekaj svojega
prvotnega značaja, in da ni onih odprtih oken, ki so
ž njih gledali vojaki, da ni tuintam očitih sledov pro¬
zaične oskrumbe bi bila iluzija v očigled teh slikovitih
slemen baročnega sloga in tega s travo poraslega tlaka
še lahko mogoča. Neka melanholska poezija se je
skrivala po koteh onečaščenega poslopja, po zmago¬
valni treznosti sicer oplašena, vendar pa še ne docela
izgnana.'

Z dvorišča so držala majhna vrata do bivšega
samostanskega vrta. Ogromni, stari kostanji so ga
zavili v prijeten somrak. Toda v njem niso migljale
sence umrlih pobožnih sester. Tam je stalo nekaj
okornih, iz desk zbitih miz ter klopi in v ozadju keg¬
ljišče. Pred kegljiščem je stalo nekoliko starejših
častnikov, na klopeh so se smejali in zabavali mlajši,
na mizah pa je bilo razstavljeno vse polno kozarcev,
vrčkov in steklenic z vinom in pivom.

83

6 *

Janu Mariji je [postalo še otožneje. Vsi sledovi
minulosti v Pragi so budili v njegovi duši vselej misli
polne trpkosti in trpljenja, pripominali so mu vselej
ali propadlo slavo ali pa obubožano razkošnost in
izkaženo krasoto zapadlo davno srečo, davno ugasli
lesk in sedanjo sramoto in bedo ter barbarstvo cele
češke zemlje. Ni mogel torej precej prisesti k tem
brezskrbno se smejočim mladeničem, čeprav so ga
priljudno pozvali in pozdravili. Stopil je k onim sta¬
rejšim gospodom, ki so stali ob strani. Premlevali so
gotovo zelo važno stvar, kakšno igro na kegljišču, in
tako so bili poglobljeni do svojega predmeta, da se
zanj niti zmenili niso. To mu je bilo prav. Podprl se
je ob deblo starega drevesa ter se zagledal nasproti v
visoki, sivi, melanholski, z mahovino porasli samo¬
stanski zid. Poslednji žarki ugašajočega solnca so
blodili še semintam po njem in ginili kakor usmev,
trepetajoč na licu umirajočega človeka. Za hip je pri-
plivkala kakor tih vzdih sladka, srebmojasna pesem
loretanskih zvonov pod stara drevesa; podobah so se
ti zvoki dušicam pravkar umrlih otročičev, letečim za
zlatimi oblački k nebu. Tako preprosto, ganljivo se je
to zdelo, otožno in milobno. Globoko so ga prevzeli,
tako globoko, da si je zakril z rokama obraz.

„Ti prokleti zvonci me spravijo še v blaznico,"
se je oglasil za njim sirov glas, govoreč v protivnem
mu dunajskem narečju. »Kakšen vrag si je izmislil to
cinkanje!"

To je bil glas nadporočnika Mullerja, onega, ki
je Janu prideval priimek „poseur“, bil je to tisti mož,
ki mu je bil tako zoprn kakor on sam njemu.
Nekaj se je zdajci strlo v njem, vsa njegova ginjenost
je propadla.

»Glej, jaz pa rad slišim te zvonce," se je ozval
mladostni mehki glas, „v njih je nekaj, kar se ne da
opredeliti."

„Ah, priskutili bi se i tebi," je rekel Dunajčan,
„ko bi jih vedno slišal kakor jaz —*

Šla sta vsaksebi. Gotovo je bilo v tem kos resnice,
temu Jan Marija ni mogel oporeči, vendar pa je ostal
razdražen. To ni bilo prav, ker nadporočnik ni mogel

84

vedeti, da mu je s svojo opazko pričinil razglasje, toda
odpustiti mu ni mogel. Želel si je priložnosti, da bi
povedal temu Dunajčanu tudi kaj v  neprijetnega, tako
mu je bil z vso dušo odporen. Šel je okrog miz in
ko so ga zopet klicali, je prisedel k drugim, in slučaj
je nanesel, da prav nasproti nadporočniku Mullerju.

„Skoraj gotovo je že,“ je ta prav takrat govoril,
„da naš polk ne ostane dolgo tukaj. Ne veselim se
sicer Krakova, kamor bomo baje premeščeni, ta je
prav takšno gnezdo kakor Praga, ali če pride človek
iz Češkega ven, je to že tudi nekaj vredno. Za kazen
naj bi živel v tej deželi."

Z nekatere strani se je rahlo soglašalo, sevsema
so molčali, in dva mlada častnika, ki sta se na skrivnem
pač čutila Čeha, sta zmedeno povesila oči, kakor da
nista slišala.

Jan Marija se je jeze tresel. Vsa njegova bolest,
njegovo tarnanje, vsi vtiski današnjega dne so se
nagloma izpremenili v neizmerno sovraštvo, v plame¬
nečo zlobo. Ni imel temu človeku za zlo, da ni ljubil
Češke, da mu ni ugajalo v Pragi, kaj to mar njemu!
Kaj mu je bilo mar za njegovo ljubezen ali neljubezen
sploh! Toda da je smel kdo v Pragi, v samem srcu
Češke govoriti tako brezobzirno, da ni trebalo nikomur
se držati mej spodobnosti, ako se ni že oziral na pra¬
vičnost, to ga je raztogotilo. Ta človek je vedel, da
se je polovica navzočih rodila na zemlji, ki jo je
psoval —

„Ah, to je tako, kakor če trgovec s sužnji v ošab¬
nosti stopi sužnju za vrat, če mu v objestnosti pljune
v lice!“ mu je blisnilo po možganih in stisnilo srce,
no, tresel se je oni trenotek razburjenosti tako, da prvi
hip ni mogel izpregovoriti. Dihanje mu je zastalo.
Predno je toliko ponehal tolk srca da je bil zmožen
besede, so drugi govorili že o drugih rečeh. Resnob-
nejši so namreč izkušali oprezno se ogniti takšnim
kočljivim predmetom.

Govorilo se je o vseh mogočih garnizijah.

„Najlepše imate vi, gospodje pomorščaki," je
rekel nekdo, obrnivši se k Janu Mariji, „vi vsaj vidite
kos sveta —“

85

»A ne pridemo nikdar na Dunaj v garnizijo,“ je
hitro odgovoril Jan Marija. „In to uvažujem najbolj,
ker ga ni na zemeljski obli mesta, ki bi ga bolj so¬
vražil. Takšno gnezdo ,parvenu‘, ki bi se rado igralo
na Pariz in London in Bog ve kaj še. Žaba, ki se
napihuje —“

„Ah,“ je rekel Dunajčan, očividno hladno, no, glas
njegov se je nekoliko tresel, „melanholski naš po¬
morščak! Prosim, nikar se ne razburjati. Razžalil sem
vašo kraljevsko Prago, kakor jo do zgražanja smešno
nazivajo vaši časnikarji."

Izgovoril je besedo »kraljevsko"  z nasmešljivim
poudarkom.

»Naši časnikarji so smešni, toda Praga j e kra¬
ljica," je rekel Jan Marija in njegove oči so gorele v
plamenih. »Kraljica, res da obubožana, plakajoča nad
svojimi padlimi sinovi kakor Hekuba! Cunje vise z
njenega škrlata, in vendar je kraljica, v tem ko vaš
Dunaj ni drugega nego našemljena, z nepristnimi biseri
posuta vlačuga, ki jo prežive drugi!"

Govoril je tako glasno, da je vse ta trenotek ob¬
molknilo. Dunajčan je tudi hip molčal, potem se je
sirovo posmejal ter izgovoril neko bedasto žalitev,
takšno, v  kakršne rabi dunajska sodrga vseh stanov
proti Cehom.

„Pes!“ je vzkliknil Jan Marija ter mu vrgel svojo
čepico, ležečo na tleh, v obraz.

Nastal je prizor, ki je bil podoben kakšnemu na¬
stopu v blaznici. Jan Marija in nadporočnik, ki sta
bila kakor vsi drugi pri vstopu odložila orožje, sta
bliskovito zagrabila za dvoje na drevesu visečih sabelj
ter začela sekati kakor besna eden do drugega. Tudi
ostali častniki so skočili na noge, da bi ju pomirili,
vsi so kričali in se razburjeno kretali.

»Pozovita se na dvoboj," so kliknili nekateri, »to
je pretep kakor v gostilni!"

To so bili eni, toda drugi so se precej udeležili
prepira, na mah sta nastala dva tabora, in mnogi so
segali že po orožju. Vsi so bili razburjeni in morda
tudi vsled užitih pijač ne povsem v normalnem raz¬
merju. Oni, ki so bili bojaželjni, so stali resnobnejšim

86

na poti in jih niso precej pustili k onima dvema, ki
sta se ljuto borila. Ta zmešnjava pa je trajala samo
nekoliko minut.

Ugled predstojnikov, onih starejših gospodov, ki
so priskočili od kegljišča, je hitro zmagal, vsi so se
sedaj potrudili, da bi naredili konec boju. Posrečilo
se jim je ločiti oba razdraženca. Pri tem se pa dvo-
bojnikoma ni godilo dobro, ker braneč se pomirje¬
valcev, se nista zadostno krila proti udarcem, ki so še
vedno padali z ene na drugo stran. Ko sta naposled
prenehala, je bil nadporočnikov obraz oblit s krvjo, a
Jan Marija je stal oprt ob drevo, bled je bil in nje¬
gove oči so se na pol zapirale. Zdelo se je, da iz¬
gublja zavest.

„Samo lahko sem ranjen,“ je rekel nadporočnik,
„malo razpraskan* 1 . Imel je globoko urezno rano na
desnem licu.

„To mu ostane za spomin do konca življenja in
lepote mu ne pomnoži," je tiho rekel eden njegovih
prijateljev v tem, ko so hrumeč zahtevali vode.

Oni, ki so se bolj naklanjali k Janu Mariji, so
stali krog njega in ga držali za roke.

„Večni Bog, on omedleva!" je kliknil eden, a drugi
mu je odpel suknjo.

»Njegove prsi so kakor razbite!" je viknil z
grozo.

Jan Marija je sedel na stol, ki so mu ga prinesli,

„To ni nič," so trdili nekateri.

Polkovnik je začel tako govoriti: »Sramujem se
zaradi vaju, gospoda, toda sedaj ni časa za očitke.
Sedaj gre za to, da bi vest o tem, kar se je dogodilo
tukaj, ne prestopila praga tega doma. Zahtevam od
vseh navzočnih, naj obljubijo s častno besedo, da bodo
molčali o tem. Posebno vidva, vidva petelina," je
pristavil šaljivo, »obljubita, da smatrata ta nesrečni
prepir za končan. Iz vsega tega se ne sme izcimiti
uradna preiskava!"

»Ah, on umira!" je zavpil mladi častnik, ki je
bil pripeljal Jana Marijo. »Ah, zakaj sem ga vabil sem
in silil! “

Polkovnik je pristopil k polomedlelemu.

87

„To mine," je rekel. „Hitro nekdo po kočijo. In
nekdo naj ga spremi domov. Dve kočiji!" je pristavil.

Čez nekaj časa se je odpeljal nadporočnik z ob¬
vezanim obrazom do svojega stanovanja in tudi Jana
Marijo so spravili domov. Drugi so ostali najbrž zaradi
lepšega še na vrtu in pozneje, ko so se bili pomirili,
so zopet postali dobre volje ter začeli kegljati, tolažeč
se s tem, da nasledki tega odveč neprijetnega dogodka
pač ne postanejo resni.

„Vrag nam je zasejal te narodnostne prepire," je
nekoliko melanholski menil dobri polkovnik. „Samo
do časnikov ne sme besedica o tern!"

Do časnikov ni prišlo besede, pri raportu se o
tej stvari tudi ni govorila beseda, nadporočnik je od¬
nesel sicer nekaj bolečin in pozneje je nosil globoko
brazgotino, sicer se je pa kmalu pozdravil, Jan Marija
pa je ležal v svoji osameli sobi in se nahajal za tri
korake pred smrtjo. Njegov nasprotnik je bil mnogo
hladnejši, umel se je bolje biti. Razsekal mu je prsi
in ga ranil do pljuč.

Precej ko je Roza Marija zvedela, da je njen brat
bolan, se je pripeljala s svojim možem. Bolnik je bil
v deliriju in ni poznal nikogar. Bil je bled kakor smrt,
a nadzemeljski krasno so mu žarele oči. Prav takrat
si je domišljeval, da se potika s Konstantinom v tro-
pičnem pragozdu in je neizmerno srečen. Zdelo se mu
je, da sta tam srečala Krista, in nedopovedno blažen
mu je padel k nogam, mu klical, gledaje v sladke,
velike njegove oči, naj se usmili njega in te uboge
zemlje gori na severu ... In v onih zvezdam podobnih
očeh je z zubljem gorelo obetajoče usmiljenje . . .

Roza Marija je bila ginjena, ni dobro razumela
tega, kar je govoril, ali zvok tega glasu, polnega
navdušenja in solz, je pretresel tudi njeno hladno
srce.

„On umrje!" je rekla svojemu možu in se zgrudila
v naslanjač pri oknu.

„Ni še izgubljen," je rekel navzoči zdravnik.
„Ampak nevarnost je velika, ne smem vam tega tajiti."

„Kaj naj storim, kaj naj storim!" je govorila Roza
Marija in spela roki.

88

„ Prenesti ga ne morete,“ je povzel zdravnik, „vsaj
zdaj ne, morda pozneje. Edino, kar lahko storite zanj,
milostiva gospa, je to, da se v tem njegovem samskem
stanovanju naselite in mu bolje postrežete, nego ume
njegov sluga.“

„Ah, ko bi vedeli, kako malo imam za to talenta,“
je odgovorila Roza Marija, ki se je že zopet izpame-
tovala. „Precej pojdem v samostan usmiljenih sester
in pripeljem sem eno ali pa dve —“

„Res, to bo bolje," je rekel zdravnik z malce suhim
naglasom. V kočiji je menil Leopold: „Njegovi papirji
gotovo ne bodo v redu. Na poslednjo voljo pa še
misliti ni mogoče — “

Malo se je zamračila, usta je odprla za neprijazno
besedo, pa je ni izrekla.

„Odpusti,“ je rekel Leopold, „ranil sem tvojo
rahločutnost, toda jaz gledam na vse s praktičnega
stališča —“

Povesila je oči in mela s čopom pri kočijinem
oknu.

„Edina njegova sestra^, sem in bližnja sorodnica,"
je povzela čez trenotek. „Cemu testament, in ko bi se
zgodilo najhujše? Bog daj, da bi se ne zgodilo!"

To je mislila odkritosrčno. Saj ga je imela rada,
kolikor je sploh premogla, vrhutega pa ostanek nje¬
govega premoženja ni bil tako velik. Prišla sta v
samostan in dve sestri sta se precej napotili k bolniku.

Trajalo je tedne, predno je Jan Marija ozdravil.
Naposled je vstal. Petrin je bil že v pisani jesenski
opravi, in Vltava se je v jutra kadila v belem dimu.
Zelo slab je bil in imel je samo eno željo — odpeljati
se v Havranice.

„0 svojih denarnih zadevah se pogovoriva pozneje,"
je rekel Leopoldu. „Havranice se ne smejo prodati —
vsaj dokler bom jaz živ, ne,“ je dodal s slabim, otožnim
usmevom.

„Dobro, dobro," je dejala Roza Marija. „Ne raz¬
burjaj se, ne misli o drugem nego o svojem zdravju.
Leopold mora najti pripomoček, da se torej ohranijo
Havranice, ako si že tako navezan na to posestvo —
kar mi sicer ne gre v glavo."

89

„Hvala ti za tvojo dobro voljo," je odgovoril brat
in ji hvaležno stisnil roko.

Drugi dan se je odpeljal na deželo.

Pustil je precej zopet prinesti iz podstrešja staro
pohištvo in uredil je sobe tako, kakor so bile pri
življenju njegovih roditeljev. Nastanil se je v prostorih,
kjer je prebival nekdaj za časa detinstva. Svetli in
veliki so bili in ž njih oken je imel razgled čez vršičke
starih jablan daleč do nedogleda široke pokrajine. Ta
je bila častitljiva s svojim neizmernim nebosklonom in
preprosta ter ganljiva s svojo milobno intimnostjo. Za
ovenelimi jablanami je videl široke, sedaj orumenele
loke in temna, razorana, semintam s strnišči pokrita
polja; med njimi je migljala z mnogimi zalivci gladina
z bičjem obrobljenega velikega ribnika, mnogo raz-
trošenih posamičnih visokih dreves in njih skupine ter
dolge vrste so oživljale poljano, katero so v dnu zad
zapirali nizki vrhovi, deloma goli, deloma zarasli s
črnimi gozdi. Za njimi je stala kakor sence dolga vrsta
nekoliko višjih vrhov; kazali so se včasi kakor solnčni
oblaki, včasi kakor megla, vedno kakor nekaj nedo¬
ločnega, kar budi k razmišljevanju. Semintam je stala
na poljani ali na gričih samotna bela hiša, ki se je
zdela zatopljena v radost, ker si jo je izvolil kdo za
gnezdo. Vse to je bilo tako preprosto, domače, skromno,
za nekaterega morda celo enolično. Toda kakšna mi¬
kavnost večno se menjajočih barv je bila razlita po
obličju vsega tega prostora! Kako je bila oduševnjena
ta pokrajina, kako je slavnostno plamenela v sijaju
zapada, kako je Jaila polna nežne nade, kadar je
vzhajalo solnce. Cim manj je govorila k domišljiji,
temveč je govorila k srcu. Kako je živelo in mi¬
slilo vsako drevo, celo vsaka onih belih hiš! Kako
živo je tukaj čutil Jan Marija dušo tvarine! Kako je
bil srečen! Ni se mu tožilo ne po jugu ne po morju.
Niti oko niti sluh nista zahtevala večjih vtiskov.
Ta njegov veliki, prazni dom je bil poln tonov, tu
sladkih kakor vzdihi dragih rajnih, katerih koraki več
niso bili slišni na mostovžih, tu kalnih in klavrnih
kakor jok onih, ki blode ponoči in večno hrepene
po solncu. Ah, kako je ljubil Jan Marija veter in

90

njegove razne harmonije! Koliko misli so mu vzbujale
v duši!

Vobče se mu je zdelo, da od dob svojega de-
tinstva ni čutil nikdar tako čisto, vznosito in mimo
kakor prav sedaj. Nekakšna nova nedolžnost, nekakšno
drugo mladeništvo mu je svetilo v notranjosti, in z
očmi, polnimi te nove zarje, je začel gledati na svet,
in svet se mu je zdel krasen. Vsak dan mu je bil
sedaj praznik, sleherna vsakdanjost mu je ginila izpred
oči in delež mu je postalo višje življenje razmišljevanja
in poezije. Kako mu je v srce segala praznična tihota,
kako sveta samota! Vsako jutro ga je budila danica
s svojim čistim, posvečenim, belim, čarnomilim svitom.
Stala je nad gričem, čigar očrt se je nedoločno risal
v mraku proti sivemu sicer, vendar pa kakor biser se
blestečemu nebosklonu. Ta demantni zvezdni usrnev
se je vsako jutro doteknil njegovega čela in mu pre¬
letel dušo kakor pozdrav nebes. Ali je mogel dan kras-
neje začeti nego s tem serafinskim poljubom? Povzdig oči
k temu sijaju je imel pomen molitve . . . Zvezda se je
dvigala, dvigala in mu izginila. Za njo je hitel jutranji
svit. Bledožolto je napovedal svoj prihod, rožnato je
gorel in bledel, ko se je iz njegove krvi porodila
ogromna iskra, ki se je prikazala nad tedaj violetnimi
vrhovi. . . . Solnce se je dvigalo sprva radostno, toda
hitro so ugašale zopet barve, in vsa pokrajina, sicer
svetla, je postala zopet sivkasta v raznih niansah. Nad
ribnikom so blodile megle, se vlekle pare, na poljih
je ležal mraz, nebesni strop je postal bisern, potem
mlečen. Podoben je bil sliki „en camaien 11 . Toda solnce
je prodrlo nrrake in megle, plan in vrhi so zopet
ožarjeni, razorana polja so kakor z bledim zlatom
posuta, loke se bele v rosi liki rimska cesta in ves
kraj gleda zopet s svojo običajno sladko intimnostjo
Janu Mariji v okna.

Jasno kakor zunaj mu je bilo tudi znotraj. S
kakšno radostjo je jemal dan za dnem svoje knjige
do rok, da se poglobi v velike ideale pesnikov, s
kakšno sanjavo drgetajočo dušo je prijemal za pero,
da vrže svoje misli v verzih in v prozi na papir!
Naposled je bil srečen, naposled je bil prost. Živel

91

je tiho, skromno, skoraj ubožno po nagibu, a našel je
cilj življenja!

Dosegel je, po čemer je bil hrepenel, živel je v
domovini, živel v Havranicah, poglabljal se je ves v
svoj najprirojenejši poklic, postal je pesnik. Pri vojakih
so ga odslovili, kakor je sam želel, in Leopold mu je
prizanašal s svojimi praktičnimi nasveti in opazkami.
Dopisovala si nista kaj dosti. Tako je živel notri do
konca listopada. O, to je bila prava nedelja njegovega
življenja!

Nekega dne zvečer je sedel pri oknu. Ves tisti
dan si je bil pravil, da bo treba najprej izpregovoriti
vendar z Leopoldom ter dobiti zagotovilo, da se
njegovo posestvo ne proda, in potem da bo koristno,
ako se poprime nekoliko tudi gospodarstva. Trebalo
je, da bi vendar tudi kaj razumel o kmetiji. Saj
je bila vendar drugi del njegovega novega poklica.
Nekaj knjig si je bil v ta namen že naročil iz
Prage, a praktičnih nasvetov je pričakoval od svojega
oskrbnika.

„Saj menda to ne bo tako težavno," si je mislil.
„Na polju, to bo radost, teorija je res malo dolgo¬
časna, pa kaj! V pondeljek se je začnem učiti —“
Teh pondeljkov je bilo preteklo že nekoliko, in o
dobrem namenu ni premišljeval takrat vprvič. V tem
je segel po svojem Shelleyu, glasno je čital oni prizor
iz tragedije „Cenci“, kjer govori Beatrica pred sodiščem
in gane kardinala Camilla do solz ter privede s svojim
pogledom in vzkrikom svoje duše morilca Mazzia v
obupnost, tako da strastno priznava njeno nedolžnost
in sam prosi, da ga usmrte. Pri besedah: „Vi krvoločni
psi in ne ljudje — nasitite s krvjo se mojo, ne pustim
— da bi prirode veledelo to — na kose trgali..."

-— mu je padla knjiga iz rok in tako čudno trepetanje
mu je naglo preletelo telo od glave do pet, da se je
prestrašen zgrozil.

„Kaj je to?“ si je mislil Jan Marija in nenavadno
mu je bilo neprijetno; čutil je svojo bledost, kakor bi
jo videl v zrcalu. Kako čudna je ta bolehnost!

„Preveč sem pušil," si je šepetal kakor v dremoti,
„proti nasvetu dobrega doktorja —“

92

Glava se mu je sklonila, zaprl je oči. Potem je
pogledal na široko pokrajino. Solnce je zapadalo za
domom, ni ga bilo videti, a njegova svetloba je po¬
ljubljala plan in vodo, polje in vrhe in vse . . . Na
zelenkastem, čistem nebu je stalo le malo violetnih
oblakov, temni gozdi na gričih so kazali nad sabo
neko sivozeleno, mračno glorijo, in njih vrhovi so se
risali v mehkih nedoločnih črtah, ki so se zdele v
lahnem migljaju. Goli holmi so se svetili rožnato in
so kazali temnomodre jarke in rebrine, vsa poslopja
so bila bela, drevesa na poljani kakor iz brona, ribnik
bledikast, loke slabo pozlačene in strnišče ter bičevje
je migljalo v dolgih purpurnih lisah. To je bila ne-
izrečna miloba, sladka in elegična.

»Ah, Bože, ko bi pa vendar moral odtod,“ je naglo
šinilo v duši mladega moža in razprostrl je roki, kakor
bi hotel objeti vso to pokrajino. Zgrudil se je nazaj
v naslanjač in skril obraz v dlani. Tesno mu je bilo
in slabo. Tako je sedel precej dolgo. Ko je zopet
pogledal na pokrajino, je bila vsa otožna. Vsa svetloba
je bila ugasnila. Nebo je bilo sivo, oblaki kakor svinec,
vrhovi, polje, voda, vse liki s pepelom posuto.

Segel si je na srce, bilo mu je nekako nepravilno,
povrnila se je zopet ona čudna omotica, toda mnogo
slabejša. V tem so se odprle duri. Vstopila je stara
gospodinja, ki je služila že njegovi materi in je sedaj
kot ključarica v miru z zavarovano pokojnino živela
na havraniškem gradu. Sedaj je zopet rada skrbela za
domače gospodarstvo, da je le mogla služiti Janu Mariji,
ki je bil njen malik.

„Ah, Vika!“ je rekel s prijaznim nasmehom, brez
katerega ni mogel niti pogledati na to zvesto dušo.

..Brzojavko nesem," je rekla in mu jo podala.

Slabo mu je prihajalo, ko jo je čital.

„Od Leopolda," je dejal ter pogledal na uro.
„Danes se pripelje, pošljimo mu torej voz na postajo."

„To izvršim precej," je odgovorila Vika. „Toda
voznik mora hiteti, da pride ob pravem času."

In šla je naglo, kolikor so jo nesle njene stare
noge, in na poti je premišljevala, kaj bi najhitreje
gostu pripravila za večerjo.

93

„To pomeni nesrečo," si je šepetal Jan Marija,
ko je bil zopet sam, in mehanski se je prekrižal. Ni
se motil. Havranice so bile izgubljene. Leopold mu
je bil kolikor mogoče dolgo prizanašal, ker se je bal,
da bi mu ne okrajšal zdravja. No sedaj več ni mogel
odlašati, več ni mogel ravnati obzirno. Jan Marija je
onemel. Vse je bilo jasno, še preveč jasno. Ni si
mogel kaj. Postal je top v bolesti.

„Tega ne preživim," je zašepetal.

„Ne bodi nespameten," ga e tolažil Leopold.
„Nisi na koncu! S kapitalom, ki ti ostane, se da vendar
še kaj začeti! Pač ni bilo treba, da si se odpovedal
vojaški službi. Ako ne bo drugače, poiščem ti kakšno
službo —“

»Molči!“ je poprosil Jan Marija ter se opotekel
k durim.

Prestal je to, toda kos srca je lepelo dalje tam
na onem starem domu v sadnem vrtu, na pokrajini,
kjer je vzhajala i dalje jutranja zvezda, žareč kakor
demant in zroč v to tiho sobo, kjer je bil spal kot
deček, blodil kot mladenič, sanjaril kot mož o svojih
načrtih, o neki blaženi bodočnosti ki se mu je tedaj
pokazala zastrta v temne oblake. Prišel je v Prago
bolan, potrt na duhu in vzdihujoč si je želel, naj bi
bil umrl takrat, ko je vsled svojih ran padel v omed¬
levico pod onimi starimi kostanji v nekdanjem samo¬
stanskem vrtu. Pa ta misel mu je za hip pobunila kri.

„Kako!“ je povdaril, »umreti v tepežu, navadnem
v krčmi, ki se ga je treba sramovati! Ko bi se bil
vršil vsaj dvoboj! Ne, hvala Bogu, da se ni zgodilo.
Še imam duševne in telesne sile zadosti, da živim in
delujem."

Čutil se je v resnici okrepčanega. Začel je računati.
Njegovi dohodki niso bili sijajni, pa so zadostovali za
njegove skromne potrebščine. Najel si je dve majhni
sobi, zopet na Hradčanih. Iz druge so držale duri na
majhno vrtno teraso, utesnjeno med visoke zidove
sosednjih hiš, po katerih so plezale prastare vinske
trte. Od tam je bil čez nižje, ob globoki cesti stoječe,
z opeko okrite hiše razgled na Prago, na reko, ki se
je daleč za mestom lesketala v meglah, razgled bajne

94

krasote. Odtam se je zdela Praga kot mesto iz bajke
in izpreminjala je svoje obličje po osvetljavi: v solncu
se je zdela kos orienta, v meglah mesto duhov, pod
težkimi oblaki, prešinjenimi tuintam z dolgimi prameni
blede svetlobe, se je kazala kot tragično mesto, ob¬
sojeno k nekakšnemu groznemu koncu in pogubi.

„To je čudovito,“ si je rekel Jan Marija, „kako
mogočno govori to mesto k fantaziji in zanosito k
duši! Potemtakem bi bila opravičena sodba, da vsak,
ki se narodi tukaj, se mora samobsebi čutiti pesnika.
Kako velikolepi, zanosni so vtiski, s katerimi se sreča
precej v prvi mladosti, v dobi, ko je misel mehka liki
vosek, pripravljena, da sprejema-in vendar . . .“

Postalo mu je neprijetno. Spomnil se je prebi¬
valcev te Prage, „tega tragičnega mesta' 1 . Začel se je
takrat žalibog pobliže seznanjati 2 družbo, z literarnimi
krogi. Prizadeval se je, da bi nastala kakšna intimnost
med njim in onimi, na vsak način je hotel, da bi mu
bili simpatični in je zapiral oči proti vsemu, kar je to
kakorsibodi oviralo. Uvaževal je vse okolnosti, opra¬
vičeval vse smešnosti, pa zastonj. On in ta družba sta
ostala tujca.

Govorili so o Janu Mariji z neko nezaupnostjo
kot o »nekdanjem častniku", ki je najbrž čutil, da ne
napravi kaiiere in se kaže sedaj »rodoljuba", da bi
se vsaj na ta način malo opomogel. Nagibi njegovih
dejanj so bili preveč čisti, nesebični in idealni, zato
jim družba ni mogla verjeti. Vrhutega je delal tudi
verze! ... Filistri so zmigavali z rameni, a literati so
menili, da je že njih zadosti, in da „ta pomorski
lajtnant bo pač težko rešil literaturo". Vsega tega mu
niso govorili do oči, ali začutil je to lahko. Svet se
mu je pojavil sedaj zopet v novi luči. Primerjal je.
kako vse drugače so ga sprejemali ljudje sedaj, dru¬
gače nego v dobah, ko je imel elegantno uniformo
na sebi, ki se mu je tako podajala, in mu povsod
odpirala duri. Primerjal je to svojo sedanjo filistrsko,
obmejeno, malomeščanski topo, enolično družbo z ono
drugo, kozmopolitično, deloma aristokraško, deloma
vsaj aristokraški našemljeno, vedno blestečo in pestro,
v kateri se je bil vrtel poprej na tujem. Ni se mu baš

95

ložilo po tej poslednji, posebno ni imel v čislih družbe,
kjer je igrala gospa Dragopulos tako visoko ulogo,
toda nekako tožilo se mu je vendar po njeni sijaj-
nosti, ker je imela svojo poezijo, po onem tonu, ki je
na površju držal vsaj neko iluzijo o višji dostojnosti
in o širjem, ako ne globočjem nazoru in pokretu. Te
sijajnosti je nedostajalo tem neokretnim, obmejenim
meščanom, tem v celoti istotako obmejenim terre a
terre literatom, in kar je bilo najslabše — ta njih
družba ni bila v korenu nič boljša nego ona, ki jo je
bil poznal poprej. Tedaj je zopet začel samotariti,
sititi svojo domišljijo z golim zažiranjem na „to tra¬
gično mesto, obsojeno v neko grozno pogubo," in
ostal je docela ločen od onih, ki so prebivali v njem.
Dolgo si je to zastonj tajil, toda sedaj je stalo jasno
pred vidom njegove duše kakor s plamenečimi črkami
napisano na Baltazarjevem zidu: Praga ga je trpko
prevarila.

Poprej je sovražil v njej samo oni tuji živelj, ki
se povsod rije v ospredje, nastopa drzno in bojevito,
na način, ki vzbuja gnus, sedaj je imel še bolj pekočo
bolest: ni mogel ljubiti, ni se mogel navduševati za
one, ki bi bil zanje rad dal življenje. Vendar pa se je
tolažil: „Kaj mi je do ljudi, ko mi gre za idejo, za
princip. Ljudje preminejo, ideja, princip potraja.
Ostanem ob strani," si je rekel naposled, „in samo
tega se hočem zavedati, da sem pesnik." Zdrgetal je.
„Ali sem pa tudi zares pesnik?" se je nemirno vprašal.
„Moja duša mi pač šepeta, da sem, to čutim, ne
morem se motiti ■— toda prepričal še nisem nikogar.
Kdo ve kaj o meni? Doklej naj še odlašam, da se
pokažem svetu, da dejanski stopim na cesto, kjer je
moj edini poklic." Sklenil je napraviti prvi korak. —
Prebiral je svoje papirje, uvaževal, tehtal, upal in
obupaval. Naposled je izbral eno svojih daljših pesnitev
in se odločil, da ž njo stopi pred „občinstvo“. Kako
meglen, nedoločljiv je ta pojem, to češko občinstvo!
Kdo in kaj je bilo? Zastonj si je s tem lomil glavo.
„Saj se prepričam," je rekel naposled, in tako je bil
neizkušen, da mu niti ni prišlo na misel potrkati poprej
na vrata kakšnega uredništva leposlovnega lista, ampak

96

nastopil je tuj, neznan, plah bolestno in ponižujočo
pot, da ,.najde založnika 11 .

Naposled se je zgodil majhen čudež, namreč našel
je založnika. Toda zahteval je tako malo, da je nevede
sam kril stroške, in tako si je mogoče razjasniti oni
čudež. Tisk je napredoval zadosti hitro, in končno je
imel oni čudni, vselej nekoliko razburljivi občutek, videč
natisnjeno svojo prvo knjigo, pripravljeno, da nastopi
pot po svetu, po tem malem češkem svetu, morda
trnovitejšem nego je katerikoli drugi.

Na ta način objavljeno pesnitev je pisal odlom -
kovito v Atenah in v Egiptu v dobi svoje burne lju¬
bezni do gospe Dragopulos in precej po svojem po¬
polnem razočaranju. Šele v Pragi je združil vse te
odlomke prijetno in harmonično v celoto. Dejanje je
bilo dosti preprosto in pregledno, toda vsa bleščoba
onega ažurnega neba in morja, vsa divna radost nje¬
govega bujnosočnega, mladega, silnega telesa, vsa
strast, ves čutni vrtinec in ves iz njega izvirajoči kes,
ves stud nad svojimi grehi, vsi vzkriki njegove razdra¬
žene duše so se zrcalili v onih sonornih in polnih
verzih, ki so javljali le semtam nekaj tujega v be¬
sednih obratih, v izrazu ter skozinzkoz osobitem slogu.
V njegovi pesnitvi so bila mesta, polna sanjavega
koprnenja, polna smele kletve, vzkriki proti onim, ki
v prah teptajo svobodo, pravice in srečo premaganih;
tam so se nahajali namigi na Akropolo v mesečni
svetlobi, namigi, ki jih je vzbudil spomin na domo¬
vino daleč na severu in na njeno nekdanjo, sedaj
pusto akropolo — Višegrad. Lile so se tam solze,
jasne kakor rosa. Dalje se je po kiticah obupno vrtinčila
divja strast; na nekem mestu je preklinjal zaljubljenec
svojo čutno, neurejeno, grešno pohlepnost, zaganjal to
kletev v obraz ženi, ki ga je vabila in s peklenskim žarom
vlekla k sebi in prav tedaj, ko jo je preklinjal, ga je
iznova podjarmila s svojimi kakor raj sladkimi in kakor
peklo strašnimi pogledi, s čarom svojih smehljajev,
katerim na ljubo bi bil takrat zatajil in ovadil sa¬
mega Boga, in njegove kletve in poljubi so se spajali
v eno, in ni več vedel, ali trpi ali vriska, ker bolest,
stud in razkošje so ga drevili notri na kraj blaznosti.

97

7

Jan Marija je napisal to s krvjo svojega srca. Ta
prizor in pa namig na Višegrad sta postala odločilna
za usodo cele knjige. Skraja je ni nihče zaznal, poja¬
vila se je anonimno, in nihče se ni le z besedico ozrl
nanjo. V listih se ni govorilo o njej in v trgovinah
se ni popraševalo po njej.

Naposled pa je prišel v založnikovo trgovino zna¬
menit pedagog — nagel dež ga je zapodil tja. Iz dol¬
gega časa je začel malce prebirati v oni knjigi, ki je
ležala pred njim, v tem pa mu je razkladal založnik,
da je ta mladi pesnik baje zanimiva oseba, in mu je
priobčil nekatere precej konfuzne podatke iz životo-
pisa gospoda Plojharja, stvari, ki jih ni poznal, pa je
ugibal o njih. Znameniti pedagog je v tem razsrjen
zardel. Slučajno so zadele njegove oči najprej ob
neki tožilnik, kjer bi moral stati po njegovem nazoru
rodilnik, sicer mora propasti ves solnčni sestav. Da ta
mladi človek ne pozna njegovih pravil ? To ni mo¬
goče. To je bil torej punt. V tem so preletele nje¬
gove oči kitice, ki so slikale oni divji prizor čutnosti
in ljubezni. Strmeč je pozabil na slovnico in povsem
tudi na privajeno varčnost, a osupli založnik je prodal
na ta v  način prvi eksemplar.

Čez nekaj dni je zagledal beli dan sirov, ne¬
okreten članek, poln perfidnosti in omejenosti, poln
nezmožne nravnosti in evnuškega mladeništva. Neki
„pobegli“, baje „lajtnant“ je zašel, najbrž ker mu je
bila kariera pri vojakih zaprta, med „poete!!!“ Prvič
baje ta gospod ne ume češki, sicer pa tega ne ume
nihče razen par profesorjev, to bi se mu moglo še
izpregledati. Toda njegova nenravnost vpije do neba!
Pa tudi to še ni vse. Ta poetaster se drzne tako daleč,
da psuje to dobro češko ljudstvo, in kar je še hujše,
šunta ga k nepokorščini proti posvetni gosposki, ka¬
tero je ustanovil Bog. Tudi sledove ateizma panteizma,
celo starega gnosticizma ter maniheizma je našel oni
znameniti mož med vrstami. Končal je z vzklikom
razsrjenosti proti pesniku, klical je z neba ogenj proti
njegovi pokvarjenosti, občinstvo je svaril, naj knjige
ne čita in ne kupuje, in naposled je pozval (malce pri¬
krito) slavno policijo, naj si ogleda to uporstvo. Ta

98

rodoljubni učitelj je imel svoji dve dogmi. Prva:
„Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, toda Ceha
po podobi ideala, ki stoji med lakajem in policajem."
Druga: „Spol je nenraven". Kdor teh pravil ne pri¬
znava — bodi pogubljen! No, nebo ga ni uslišalo,
ker ogenj ni dežil z neba, občinstvo se je pa rado
ravnalo po njegovi želji, ni kupovalo, ni čitalo, naj-
skrbneje pa se je njegovega nasveta poprijela policija:
zaplenila in uničila je ves natisk.

Jan Marija je bil uničen. Ko bi se bil vsaj eden
glas ozval v njegov prospeh, ko bi bilo vsaj to tako
nizko in podlo ovaduštvo, ta sirovost v tonu razburila
koga! Nihče ni muknil — le nekateri so se smejali.
To je bilo gnusno. V prvem hipu svoje bolesti in svo¬
jega razočaranja je blazno vrgel vse svoje rokopise
na ogenj.

„Ah!“ je otožno vzdihnil. „Othello’s occupation’s
gone!“

Njegova premehka, preobčutljiva, vtiskom prev-
dana duša, ki se je vedno dvigala in padala med ze¬
nitom najbujnejše nade in nadirjem najglasnejšega
obupa, je drhtela v krčevitem bolu, krvavela z ono
najbolestnejšo rano, ki se zasadi s topim orožjem.
Kako se boriti proti napihnjeni neumnosti in nizkemu
klečeplastvu! Je to najgroznejša usoda, ako se kdo
utaplja, ne v reki, ampak v grapi.

„Ne, ne,“ si je pravil, „tu ni mogoče živeti.
A s čim sem tukaj koristen! Čemu sem sploh na
svetu?"

Zbežal je z doma, bal se je lastnih misli. Pred
glediščem ga je srečal nekdo, ki se je nahajal v
malem številu njegovih bližnjih znancev. Že od
daleč se mu je smejal.

,„Smolo imate s svojo knjigo," je rekel, kakor bi
to bila najveselejša stvar na svetu, in predno je do¬
končal stavek, je mislil že o nečem drugem.

..Pojdite v gledališče," je pristavil. »Imenitna igra,
pravijo!“

Jan Marija je čutil odpor, toda ni se hotel kazati
tako potrtega in nesrečnega, kakor je v resnici bil.
Ničesar ni rekel in je šel.

99

7 *

Baš so začeli igrati, bila je premiera. Neka ba¬
nalna drama, prazna, brez duha, brez vzleta. Toda
kakšen vriše so napravili statisti že proti koncu prvega
prizora! Koliko pozlatbe in pestrega, kričečega blaga
je tu migljalo, predno se je prvikrat spustila zavesa!
Kakšen vriše je nastal še le zdaj, ki so ga zagnali
pristaši po vsem gledišču. Pisatelja so klicali s sten-
torskimi glasovi, pojavil se je na odru, prinašali so
mu vence, velike kakor kolesa. Potem banalni usmevi
z njegove strani, okorni pokloni in zopet vrišč . . . Ah,
to je bila burka!

Jan Marija je vstal in šel. Saj je že poznal to
češko občinstvo; nekaj časa se je veselil svojega ne¬
uspeha. To je torej zahtevalo! Na Mali strani ga je
ujel dež, silen in hladen, ki ga je malo osvežil.

„Večerjati vendar treba,“ si je rekel s krvavo iro¬
ničnim usmevom. In res je šel v majhno vinarno, pred
katero se je bil slučajno ustavil. Prazna je bila, samo
v kotu je sedel neki star gospod z mlajšim. Oba sta
obmolknila, ko je vstopil.

Jan Marija je sedel v drugi kot. Odrinil je jed, ki
so mu jo prinesli, popil pa je veliko steklenico sla¬
bega vina. Žejen je bil in imel je grlo kakor v ognju.
Pogreznil se je do svojih misli, nedoločnih, žalostnih,
težečih srce liki svinec. Pušil je svalčice, naglo eno za
drugo, in kmalu je bil v gostem dimu kakor olimpski
bog v oblaku. Stari gospod na drugem koncu sobe je
začel zopet govoriti, očividno je bil umolknil zaradi
nanovo prišlega gosta; ko pa je sedaj videl, kako je
oni zamišljen in kako malo se meni zanju, je nada¬
ljeval v svojem prekinjenem razgovoru, ki se je tikal
javnih vprašanj. Pred nekaj dnevi je bila zasužnjenost,
ki nam tiči že v krvi, zopet enkrat javno pokazala
svoj odurni obraz. Klečeplastvo je povečavalo to sra¬
moto z blagoglasnimi frazami, a kdor je bil mož, je
plamenel v rdečici jeze. Jan Marija je divjal ter
obupaval in le njegove osebne nezgode so potlačile
njegovo razdraženost ob tem, kar se je bilo zgodilo,
nekoliko v ozadje. Ta dva v gostilni politikujoča go¬
spoda se nista zdela optimista in sta govorila o oni
zadevi.

100

„Izkratka,“ je rekel starejši, ko je bil nakratko
opsoval obe na Češkem „lajajoči" stranki, „izkratka,
veseli me, da stojim nad grobom. Od svoje prve mla¬
dosti nisem ljubil drugega nego to naše kraljestvo. In
sedaj kakšna prevara! Naravnost zgražam se ob češkem
značaju, ki se najbolje kaže v tem — da ni značaj.
Kakšen je tisti človek, ki se takorekoč rodi z idejo, da
je prišel zato na svet, da bi bil drugemu najemnik!
Kakšen je tisti človek, ki mirno priznava, da ni svoj
gospod, in ki takorekoč prosi odpuščanja, da se je
sploh rodil! Vidi da je na cesti, in ne ve, kako bi se
ogibal, da bi nikogar ne razžalil s svojo inpertinentno
navzočnostjo. Ah, zdi se mi včasi, da nismo drugega
nego sokrvica v ranah, na katerih je stoletja trpela ta
uboga zemlja."

»Nehajte!“ je rekel mlajši mož. „To je grozno —■
ne umemo živeti, ne umreti."

„Ah, kaj," je rekel starejši čez nekaj časa. »Pijva
n pozabiva. Vi pojdete v Ameriko, a jaz se nagibam
h grobu. Za nama potop!"

Trčila sta in pila.

Jan Marija je stiskal zobe, mislil je, da od bolesti
vzkrikne. Vrgel je denar na mizo in je hitel na ulico,
kjer je hudo lilo. Niti ni zapazil tega. Prišel je domov
in nažgal luč.

„Tu ni mogoče živeti," je zašepetal iznova. „Kam
naj grem?" se je tiho vprašal. Spomnil se je Konštan-
tina in njegovega lista. Poiskal ga je in čital iznova,
čeprav ga je domalega umel na pamet. Ko je prišel
do stavka: „V tem ljudstvu ni sledu dostojnosti," mu
je padel list iz roke. Prevrnil je svetiljko in v temi je
iskal pot na teraso. Njegova bolest zaradi lastnih
nezgod se je nekako utopila v večjem bolu nad raz¬
padanjem njegovih najdražjih iluzij. Besede teh dveh
mož v vinarni so mu zvenele v ušesih. Besede, ki so
izražale to, kar je čutil sam! Moral je videti Prago,
ako ni hotel umreti v srčnih bolečinah. Ah, samo eno
kapljo tolažbe! Ob pogledu na to mesto se pritihotapi
kakšna laž o velikosti, in rad, rad se pusti zopet pre-
variti! Pa Praga se mu takrat ni pokazala, ni se mu
zlagala o svoji velikosti, tema je bila in doli v mestu

101

so se zdele svetiljke kakor žolte pege. Šumel je dež
in piskal je veter. Čutil se je popolnoma uničenega.
Vse njegove namere so se izjalovile! Konstantin je
imel prav, ko je odvrgel orožje.

»Povsod je smrt in stok,“ je rekel Jan Marija ter
sedel pri zidu na kamen. Zakril si je obraz z dlanmi.
Nikakor ni mogel misliti, toda hlad, ki mu je padal na
čelo, mu je bil prijeten. Potem je začutil bolest po
vsem telesu; to se mu je zdelo celo prijetno, ker je
delovalo kot reakcija proti dušnemu boki. Tako je
sedel skoraj vso noč, ker pozneje, ko si je to že na¬
posled želel, že ni imel moči, da bi vstal. V jutro so
ga našli med vrati ter ga odnesli v posteljo.

Zdravnik, ki ga je bil zdravil v prvi bolezni, takrat
ko je bil tako težko ranjen, in ki ga je imel zelo rad,
je sedeval zopet ob njegovem ležišču.

Jan Marija mu je pravil s slabim glasom, kje in
kako je nočeval.

„A zakaj ste to storili?" ga je vprašal ogorčeno
stari mož. „Zakaj tratite po nemarnem svoje zdravje
in svoje življenje? Kaj ne verujete v Boga?"

»Verujem," je odgovoril Jan Marija, „in upam v
njegovo milost." Koprneče je mislil na smrt.

Zdravnik ni razumel tega namiga.

„Zaupajte torej vanj!" je kliknil čemerno. „Toda,
ko ste zakrivili skoraj samomor, tedaj niste mislili
nanj! Vedite torej, ako izlezete, ostane vam še vedno
dosti za vse življenje. To in vaša prejšnja rana za¬
dostuje."

In se je prestrašil svojih besed. Hotel je njih vtisk
pregnati z dovtipom.

»Kakšne neumnosti počenja ta mladost!" mu je
grozil s prstom in se nasmehaval. „No, upajmo, da ne
bo najhujšega. Gotovo čepi kakšna ljubezen na dnu
takšnega početja? Le priznajte se!“

„Da, mnogo ljubezni in mnogo sovraštva," je od¬
govoril Jan Marija trudno in zaprl oči.

Bolezen se je vlekla počasi, notri do začetka po¬
mladi; potem se je obrnila na bolje.

„Ako morete, idite v Italijo," je svetoval zdravnik.
„Sušec in mali traven sta pri nas nevarna meseca.

102

Ostanite tam do poletja, čim dalje, tem bolje; vaša
pljuča — “

..Pojdem,“ je rekel Jan Marija.

Ko je bil sam, si je mislil: »Italija me ne ozdravi,
umrjem, to čutim, toda umreti hočem daleč odtod. V
solncu se umira morda laže nego v meglalu In daleč
odtod se mi povrne iluzija — „kdo ve! Slajša bo tam
smrt. Smrt! Pozdravljam jo. Življenje je za močne, a
jaz sem slabič. Propadel sem pri prvem navalu.“

Šel je na posvetovanje k sestri in Leopoldu.

„Tvoji dohodki ne zadostujejo," je rekel svak,
»živel bi na tujem do malega v revščini ali pa vsaj v
večnih zadregah — “

„Vem,“ je odgovoril Jan Marija, »zato vzamem
del svojega kapitala. Kar ostane, je po moji smrti
sestrino."

Bil je bled in slab. Roza Marija je bila za trenotek
ginjena.

„Ti ozdraviš," je rekla z glasom, ki se je skoraj
tresel.

Dobro mu je delo njeno sočutje.

»Tern bolje," je rekel z dobrim in sanjavim
usmevom, ki je veljal bolj sestri nego njenim besedam
in mu je kakor poljub letel čez ustnice. »Tern boljše,
in če ne bo dohodkov, poprimem se kako Leopoldovih
nasvetov, delal bom."

„Res, zdravje je nad vse!" je potrdila Roza.

„Idi in vrni se zdrav!“

Vzel je nekaj tisoč frankov in je šel.

Živel je v Florenci, potoval je po vsem Toskanskem,
po Umbriji. Čutil se je skoraj docela zdravega, le neka
slabost ga je obhajala včasi. To so bili samo hipi. Ni
verjel v stalnost svojega zdravja, ali obupaval ni. Smrti
se ni bal. Globoko se je poglobil do študija italskih
umetnin. Neizrečno sladka uteha je sevala s teh ob¬
razov. Nekaj kakor vera. Njegova duša se je polnila
z globokim mirom, ki je ž njih do nje prodiral kakor
neka zvezdna zarja. Dela Giotta in Fra Angelica so
mu postala molitve, ž njimi se je pripravljal na odhod
s tega sveta. Zdelo se mu je, da se snide ž njih pra-
vzori na drugem bregu večnosti. Ah, ta plavolasi

103

Kristus, ko bi ga tam srečal tako, kakor se tukaj kot
popotnik javlja v samostanu Sv. Marka v luneti samo¬
stanske veže! Kaj bi bila trpkost smrti v primeri s
takšno srečo! . .. Svoje domovine se je pogosto spo¬
minjal — in zgodilo se je, kakor je upal: ni videl
peg, ki so jo skrunile, ljubil jo je nežneje nego prej
in ločil se je ž njo pomirjen ... On umrje — ali ona
bo živela in cvetela, prosta sovražnikov. „Ali se to
zgodi s čudežem?" ga je vprašal nekoč skeptično
razum. „Da,“ je odgovoril, „s čudežem. Verujem v
čudeže." In ni bilo čudno, saj je hodil po mestih,
kjer sta živela nekdaj sveti Frančišek in sveta Katarina,
po Assisiju in Sieni. Tam se mu je zdelo nebo bliže
zemlji nego drugje. Imel je hipe, ko se je čutil že bolj
na onem nego na tem svetu.

Proti tem svetim občutkom pa je prišla nekoč
silna reakcija. V Urbinu, v ozki, krivi, strmi ulici je
zagledal na oknu starega, pustega doma obličje, ne
zapeljivo krasno, pač pa tako oduševnjeno, sladko in
mirno, polno preproste poezije, kakor so bila obličja na
slikah. Močno se je dotaknilo duše pesnika, umetnika.
Dva meseca je preživel nato v Urbinu sladko, tiho
idilo. Ni bilo strasti in burje v tej ljubezni, tiha in
sanjava je bila kakor pogled z oken puste, pri okopih
stoječe hiše, v kateri je sedaj stanoval z ono deklico.
■— Ah visoko, skoraj v oblake postavljeno stoji to
orlovo gnezdo Urbino, a okrog se valovi in kipi celo
morje gor, modrih kakor nebo nad njimi, veter pihlja
po krajini prosto liki svobodni dih božji, veliki spo¬
mini plavajo po jasnem ter solnčnem vzduhu in kakor
pošasti straše grozepolne povesti in pravljice v teh
velikih polpraznih hišah . . .

Brez burje in mirno je končala ta idila. Ločila
sta se v prijateljstvu. Ker ni bilo v njiju ljubezni strasti,
tudi pri ločitvi ni bilo trpkosti. Ko je prišel nazaj v
Florenco, je Gemma ljubila že drugega, in on se je
spominjal bolj onih modrih gor ter na njih se belečega
orlovega gnezda nego Gemme, ki jo je smatral sedaj
za zgolj prijetno in tiho stafažo k oni sceneriji. Toda
ta ljubezen ga je vsaj posadila na zemljo. Mislil je
zopet bolj o življenju nego o smrti. Nada mu je klila

104

nekoliko močneje v srcu, ker zdelo se mu je, da je
krepkejši in zdravejši. Zima ga je pognala naposled v
Rim. In sedaj je sedel tukaj pred odprtim oknom, in
brzi, divji naval ljubezni do življenja je pretresel vse
njegovo bitje. Ni še štel sedemindvajset let.

Ko so njegove solze nehale teči, si je rekel: „Se
imam dosti moči in vse se lahko konča dobro. Morda
ozdravim in najdem cilj življenja. Ah, pesnik sem in
to tudi dokažem svetu.“

Vstal je. Izmil je sledove solz s svežo vodo. Ko
bi jih kdo zapazil! Zardel je sramu. Ni vedel, zakaj
se je zopet spomnil Katarine.

,,’Krasnejša je nego Gemma," si je mislil, „oh,
kakšna razlika! Gemma! Smešno je delati takšne pri¬
mere. Gemma, dobra Gemma je bila bolj stvar nego
oseba, morda cvet. Katarina ima značaj in ima dušo.
Odkod to vem?“

In malce se je začudil.

„To človek sluti in ugane," se je opravičil pred
seboj.

V tem je potrkal nekdo na vrata. Bil je Giggi.

„Kako se vam godi?" je vprašal, vstopivši. „Pre¬
strašili ste me to noč."

„Povsem dobro se počutim, hvala," je odgovoril.
„Na izprehod pojdem — pozneje."

..Spremim vas, ako pojdete v smeri, kamor sem
namenjen," je rekel Giggi. „Kam hočete?"

„V palačo Barberini, ako je danes pristopna."

Mislil je na Beatrico Cenci, kateri je bila Katarina
podobna.

„Upam, da bo,“ je odvrnil Giggi, „toda pri tem
krasnem vremenu bi se morali peljati v odkritem vozu
kam za mesto, ako ste pretruden za hojo."

„To storim," je odgovoril Jan Marija, „in po-
jutranjem se popeljem do San Catalda, ako mi nazna-
čite smer, kjer leži to mesto. Pogledam ono stano¬
vanje —“

„A, to ni mesto, ampak na samem ležeče posestvo,"
je odvrnil Giggi. „A vi mislite o tem resno? Tam
vam bo strašno dolgočasno. Cesto si lahko zapomnite.
Peljete se skozi vrata del Popolo notri do Ponte Molle

105

naravnost, dalje pa po cesti, ki drži do La Storta. San
Cataldo leži nekaj v stran od ceste, s katere zagledate
hišo in vrsto starih hrastov ter ostanke srednjeveškega
stolpa. Sicer se pa dozve vaš voznik, če ne pozna
San Catalda, v Ponte Molle vseh podrobnosti. “

V tem pogovoru sta šla skupaj na ulico.

Na trgu Monte Citorio sta se poslovila; doktor
Luigi Galli se je spomnil, da si je neki poslanec želel
izpregovoriti ž njim besedo; hitel je torej v parlamentno
palačo, kjer ga je menil najti.

III.

Dom na posestvu San Cataldo se ni ponašal s
stavbno umetnostjo, bil je suhoparen, dvonadstropen,
z visoko vrtno teraso in brez posebnosti, brez zna¬
čilne oblike. Stal je na višavi, pred njim je šumela
vrsta starih hrastov, ki so se stresavali v svojih ove¬
nelih vršičkih. Blizu je bil vinograd, malo dalje nekaj
nizkih gospodarskih poslopij; za njim se je vrstila
množina prastarih, mogočnih dreves, oljk, božjega
drevca, hrastov, fig in cipres, in na koncu tega podivja¬
nega vrta je razpadal, z zobčastim nadzidkom opremljen,
srednjeveški stolp iz opeke, ki je, razjeden po rnaho-
vini, razsipal drobeči se omet daleč krog sebe po
travi. Kroginkrog se je valovila kampanja, pusta,
melanholska, vendar pa velikolepa in očarljiva, polna
solnca in senc, tu modrasta, tam žoltozelena, povsod
posuta z ostanki rimskih stavb in srednjeveških po¬
slopij ; sabinske in albanske ametistne gore, z gla¬
vami, pokritimi s snegom, so jo na eni strani oklepale
v širokem krogu, na drugi je bila v smeri k morju
videti brezkončna. S terase je bil v daljavi viden Rim.
Bela cesta se je v ovinkih vila po valoviti poljani in se
na nekem kraju obrnila ter približala domu; držala je
od vrat večnega mesta do Viterba, dotikajoč se oblasti
starih Vej, te tragične slave propadle Etrurije. Do tega
znamenitega kraja ni bilo daleč od Katarininega zavi-
čaja. — Znotraj doma ni kraljevala bleščoba. Rodbina
Soranesi ni bila bogata, gospa Giovannina je govo¬
rila zgolj resnico. Neznatno posestvo je bilo oddano

106

nekemu najemniku, ki je imel v najemu tudi nekaj
velikih sosednjih posestev; ta ni plačeval mnogo. Sun-
tarella je s pomočjo od slučaja do slučaja najetih de¬
lavcev obdelovala vinograd in vrt za zelenjavo.

Časi so bili slabi, kakoi je tožila, in vsaka lira je
bila dobrodošla. Sreča, da je kontesa zahtevala tako
malo, kakor je starka pravila botram. Samo ko bi ne
kupovala teh večnih knjig! To je bil edini trosek, ki
ž njim ni soglašala Suntarella.

»Sicer pa, ubožica!“ je vzdihovala, „kaj bi počela
ves dan brez njih v tej samoti?"

In zopet si jih je bila pripeljala včeraj celo skla-
danico iz Rima.

„Kdaj hočeš, dete, vse to prečitati?“ je vprašala
Suntarella, ko ji je pomagala urediti stvari, ki sta jih
tedaj skupno odvijali. V časih ginjenosti jo je tikala in
pa kadar jo je premagalo njeno materinsko čuvstvo.

Nahajali sta se tedaj v sobi, ki so jo rabili nekdaj
za salon, ko so bili boljši časi, kakor je vzdihovala
Suntarella. Pozneje je tu prebivala grofica Soranesi in
sedaj Katarina, ki si je poleg te sobe priredila spal¬
nico. Če je prišel kdo v poset, ga je sprejela tukaj,
ker ta soba je veljala za najlepšo v vsem domu. V
njej je stala majhna knjižnica, star klavir, harfa, bo¬
gato izrezljana in pozlačena, na kateri je gospa
Soranesi rada igrala. Na okrajku visokega ognjišča,
kjer sedaj skoraj nikdar ni gorel ogenj, je stala krasna
renesančna kristalna posoda na zlati, fino emajlovani
nogi; na steni je visela slika Madone, ki jo je slikal
morda Rondinelli, in podoba iz rodbine Soranesi, mož
srednjih let v opravi Cezarja Borgie, ki ga je slikal
Rafael. Ti trije predmeti in še prosto stoječa omarica
iz ebenovine, kamor je bila vložena slonovina ter sem-
intam zlato, so bili najbolj bleščeči rodbinski zakladi.
Ta omarica pa ni še dolgo stala tukaj, ni bila last
prednikov, ker šele pred tremi leti jo je bila podedo¬
vala gospica de Soranesi po bližnjem sorodniku svo¬
jega očeta, po monsignoru Geronimu Astucciju. Umrl
je nagloma za mrtvoudom. Gospa de Soranesi je
nekdaj upala, da podeduje njena hči po njem večje
premoženje, ker ji je bil vedno, že v dobi njenega

107

detinstva, zelo naklonjen. Materina nada se ni izpol¬
nila. Oddaljenejši sorodnik je postal po davni oporoki
dedič in je poslal ono omarico prostovoljno do San
Catalda; v oporoki sami o tem daru ni bilo besede.
Rajnik pa mu je bil baje večkrat pravil, kako je
mala Katarina, kadarkoli je k njemu prišla v posete,
vselej tako neomejeno in naivno občudovala one iz
svetopisemskih zgodb vzete podobice, ki so bile vlo¬
žene v slonovini in zlatu, tako da ji je pol v šali, pol
zaresno obetal oni komad pohištva. Dedič je rado-
voljno izpolnil monsignorovo obljubo. Omarica je
stala med oknoma in Katarina je prav danes kakor
vselej sama brisala ž nje prah. Suntarella je pobirala
po mizi razmetane papirje, v katerih so bile zaobaljene
kupljene stvari.

„Nadejam se, da se pripelje oni gospod danes
gotovo," je rekla. „Koliko naj zahtevam?"

„0 čem to govoriš?" je vprašala deklica.

„No, o tem stanovanju. O čem pa drugem ?" je
viknila starka.

„Delaj, kakor se ti zdi," je odgovorila Katarina.
„Mislim pa, da ne pride; prosila sem Nino, naj mu
odsvetuje."

„Ah, ti bolest moje duše," je kliknila Suntarella,
„zakaj, pa zakaj?"

Pa je dvignila roki nad glavo ter jih zarila v lase,
in njene oči so sršele.

Katarine niso prestrašile tragične kretnje, iskre v
očeh niti ne vzkriki. Poznala jo je, zato je ostala mirna.

„Ne mogla bi se navaditi tujca v hiši; vznemirja
me to,“ je rekla preprosto in odkrito.

„Saj bi ga niti ne videla, ko ima posebno stop¬
nišče ! In če bi vas kdaj zagledal na vrtu ali na te¬
rasi, kaj pa zato? Vam se ni treba skrivati, on se mi
ne zdi ljudojed. Nasprotno. Je ljubezniv, zelo! In ko
sem to stvar omenila gospe Nini, povejte, ali ste bila
takrat tudi proti mojemu načrtu?"

Katarina ni odgovorila. Mislila je, da s tem mol¬
čanjem pritrjuje, da popušča.

„Gluho se dela," se je jezila starka sama v sebi,
ker si je napačno raztolmačila molk. „Kako je čudna!

108

Če jo razumem, dasi jo poznam od detinstva, naj se
ne imenujem Assunta Palmieri in naj me ne čislajo
kot verno katoličanko!“

Jezna je odšla, Katarina je gledala za njo z
usmevom, ki je izražal trdno vero v blizko pomirjenje,
potem je brisala svojo omarico iz ebenovine mirno
dalje. Odprla jo je: znotraj je bil v sredi nekakšen
tabernakelj in na obeh straneh nekoliko predalcev eno
nad drugim. V dno tabernaklja je bila vdelana prelepa
podoba, predstavljajoča Judito pred spečim Holofernom.
Judita, vsa iz slonovine, je dvigala zlat meč z obema
rokama k odločilnemu udarcu. Mečev ostri konec se
je bil slučajno izluščil in je štrlel iz ebenovine; vbodel
je Katarino v prst tako, da je slabo vzkriknila. Nikdar
ni bila poprej opazila, kaj se je zgodilo s tem mečem.
Vzela je nožiček, da bi spravila ž njim odluščeno
zlato nazaj do pristojnega, fino izdolbenega prostorčka,
toda nožiček ji je izpodrsnil in se zasadil globoko
med oba stebriča Holofernovega šatorčka v špranjo,
ki je tudi nikdar poprej ni videla. Misleč, da bo
v njej kaj zaležanega prahu, je potegnila z nožičem
po špranji navzdol, a tu je prišla na odpor. Dotak-
nivši se ga, je zaslišala, da je zaškrtnilo fino pero in
zelo presenečena je izpregledala, da vsa ta podoba ni
bila drugega nego vratca, ki so se sedaj prvikrat od¬
prla pred njo. Ne ona, ne mati ni nikdar slutila o
njih. V prostoru, ki ga je bila zapazila za njimi, je
ležalo nekaj orumenelega papirja in ,ploščasta škatla
iz lepenke. Radovedno jo je izvlekla ter šla ž njo k
oknu, jo odprla, in v solncu je zalesketal pred njo cel
zaklad zlata ! Bil je tu venec, spleten iz cvetic, ki so
bile narejene iz zlate pločevine, tanke kakor papir,
potem verižica in dve zapestnici. Izdelava teh dragotin
je bila občudovanja vredna, očividno so nastale v
etruških dobah.

Monsignor Astucci je bil goreč nabiralec, obdaril
je vse muzeje v Italiji, bil je velik starinoslovec in
tako priznan učenjak, posebno še kot jezikoslovec, da
je bila njegova slava prodrla i v samostan Trinita,
in nekoč so mu dobre sestre pri njegovem tamkajšnjem
posetu zvonile z vsemi zvonovi hvale in občudovanja.

109

„Kateremu muzeju pripada pač ta dragocenost,"
je pomislila Katarina, ko se je probudila iz presene¬
čenja, in je pogledala na škatlin pokrov.

Kakšno presenečenje jo je čakalo tukaj! Z
lastno monsignorovo roko je stalo tam napisano:
„Svoji dragi nečakinji Katarini de Soranesi. Njen po¬
ročni nakit. Želim, da bi ž njim nakičena šla k oltarju.“

„Moj dobri striček!" je kliknila ginjena Katarina.
„Glej, imela sem toplega prijatelja, o katerem skoraj
nisem vedela."

Položila si je venec na glavo, obesila verižico
krog vratu, obnažila je roki ter si pripela zapestnici.
Potem je gledala nase v velikem ogledalu, zaradi sta¬
rosti malo otemnelem, tako da je njen obraz kakor
skozi meglo ali skozi pajčolan zrl nanjo. To je bilo
čudno ! Zdelo se ji je, da si v teh dragocenostih ni
podobna, da v tem nakitju ni bila ona, ampak zgolj
prividek. Malce se je stresla, potem je šla, nakičena
kakor kraljica, zopet k omarici ter vzela orumeneli list,
ki je ležal pod škatlo. Odprla ga je in čitala.

V njem se je nahajalo sporočilo o najdbi onega
zaklada.

Monsignore Astucci je pisal:

„Te dragotine sem našel v etruškem grobu blizu
mesta Chiusi. Tudi grob, v katerem so ležale, sem
zasledil sam. Ko smo vstopili, so mrliči razpadli v
prah, precej ko se jih je dotaknil zrak, ki je vdrl z
nami vred. To je morala biti grobnica kakšnega luku-
mona, tako bogato je bil pokrit njen lastnik z zlatim
nakitom in bronastim orožjem. Podaril sem to muzeju
svojega rojstnega mesta. Drugi mrlič je bil žena ali
pa hči lukumonova. Ne vem, v koliko me vara moja
domišljija: videl sem to telo samo trenotek, predno
je razpadlo, toda zdelo se mi je, da sem videl krasno
in mlado žensko, dočim je bil oni prvi mrlič starec,
vsaj po trditvi mojega tovariša, čigar oči so za hip
ujele ono prvo truplo. Nisem mogel drugače, popustil
sem vajeti svoji obrazotvornosti. Pri obedu v mestu
Chiusi sem si v radostni razburjenosti ob tem plenu
sestavil kratek roman: ona mlada, krasna deklica je
bila zanosna in ljubeča — šla je prostovoljno za

110

njim v senco in temo, žrtvovala se je, je umrla ž
njim."

Katarina je končala in list ji je malone padel iz
rok, na vsem telesu se je tresla od neke praznoverne
groze, mraz je čutila na čelu, na prsih, na rokah, kjer
so se nahajale dragotine, zdelo se ji je, kakor bi ta
mrtva deklica segala nanjo, ji očitala, da je zakrivila
v njenem grobu svetokradež, in bi jo za kazen vlekla
do onega groba, v temo, v naročje smrti. Hitela je k
oknu na solnce, da bi jo ogrelo. Zaprla je oči, a videla
se je še vedno kot fantom v onem otemnelem ogle¬
dalu. Rada bi bila snela nakitje, pa si ni upala seči
nanj. V tem je zaslišala trkanje na duri. Prestrašila se
je. hitro je snela venec, verižico in zapestnici, jih spra¬
vila v naročje in prikrila z obleko. Kdo bi to mogel
biti ?

„Noter!“ je na drugo trkanje tiho pozvala.

Duri so se odprle in Suntarella je vstopila z
gospodom Plojharjem. Srečala ga je na stopnišču, ko
je bila jezna zapustila Katarino, Pravkar se je bil pri¬
peljal in pozdravila ga je precej s svojim najslajšim
usmevom. Smatrala ga je za svojega zaveznika. Usluž-
ljivo je prinesla od nekod sveženj starih, zarjavelih
ključev in peljala ga je po prevozu k vratom, ki so
držala do vrtnega, enonadstropnega paviljona. Tam so
bile tri velike in svetle sobe, opremljene s staromod¬
nim pohištvom, ki so ga bili nanesli iz vsega doma,
iz vseh sob brez prebivalcev, izpod strehe, iz temnih
čumnat. Zračne in solnčne svetlobe polne sobe so
precej ugajale gospodu Plojharju, očaral ga je pogled
na vrt in daleč tja čezenj po široki valoviti kam¬
panji, kjer je z oken videl v daljavi kipeti tri ogromne,
osamele, temne pinije v nebosklon. Eno teh sob so
rabili kdaj gotovo za slikarsko delavnico, o tem je
pričalo ogromno okno, ki je segalo skoraj do stropa,
in je bilo očividno prodrto zaradi svetlobe, da se je
od zgoraj lila noter.

„To je bila delavnica?" je vprašal mladi mož.

„Bila pred leti. Rajna gospa grofica je ustrežljivo
dala nekoč to stanovanje v najem nekemu slikarju, ki
jo je lepo prosil zanje," je pravila Suntarella. „Ustrež-

111

ljivo. Ni ji šlo za tiste borne franke najemnine,
tako kakor danes kontesi Katarini ni do njih."

Dobra Suntarelia je že pozabila, kako je pri
gospe Giovannini odkritosrčno govorila o slabih časih
pred tem samim tujcem, ki se je sedaj pogajala ž njirn.
On pa ji je z nemim kimanjem glave pritrjeval.

„Pozneje mi je bilo to stanovanje odkazano za
nekakšen preživek," je nadaljevala Suntarelia, „toda
čemu ga potrebujem? Imam kraj kontesine krasno
sobo; saj bi ji bilo dolgočasno, ko bi stanovala sama.
Dom je velik in skoraj prazen. Mimo naju dveh ne
stanuje tu nihče nego Francesco, dober človek, naš —
Obmolknila je.

Francesco je bil namreč vse v hiši, lakaj, vratar,
pol uradnika, paznik. Ni vedela, kakšen naslov bi mu
dala hitro, nadaljevala je torej po premolku preprosto:
„— in pa v  Angiolina. Ah, gospod, kako ume Angiolina
kuhati! Čudili se boste, ko vam prvikrat pripravi
,stuffatino‘! . . . Ah, da, kaj sem hotela reči. Kontesa
mi je torej rekla: ,Suntarelia mia, ako si hočeš kaj
pridobiti s tem stanovanjem — delaj po svoji volji.*
Namreč sama sem ji dala takšen nasvet. Niste torej
pri njej, ampak pri meni ste v najemu. Prehraniti se
morate v hiši. Ne pojdete menda, ne vem kako daleč,
vsak dan v Ponte Molle ali pa na drugo stran do vasi
La Storta zavoljo sklede slabih makaronov?“

Uprla je oči vanj kakor bodala in njen obraz je
bil podoben antični tragični maski.

„Kaj pa mislite, gospa Assunta," je rekel mladi
mož in jedva se je zdržal smeha ob izrazu njenega
obličja. „Navdušilo me je vaše stanovanje in sline se
mi zbirajo, ko mislim na ,stuffatino* vaše Angioline. 1 *

In izpregovorila sta o ceni in drugih podrobnostih,
ona previdno, računajoč, a on neskrbno kimajoč
vsemu, kar mu je predlagala. Postajala je čim dalje,
tem priljudnejša in iskrenejša.

„Glejte, gospod," mu je rekla, ko je bilo vse
dogovorjeno, „vsakemu bi svojega stanovanja ne hotela
dati v najem, to vendar veste!"

„A s čim sem si zaslužil vaše zaupanje?" je
vprašal z usmevom. „Saj me niti ne poznate."

112

Zrla mu je odkritosrčno v oči ter odgovorila:
„Gospa Giovannina se navdušuje za vas, in ko bi
tega ne bilo — e tanto simpatico, lei!“

Smejal se je, in pedala sta si roke.

„Čez tri, štiri dni pridem gotovo."

„Vse bo v redu, prosim, le povejte, kje si želite
kakšne premembe v razstavi pohištva —“

„0, zato je še dosti časa,“ je odgovoril, „kadar
pridem, urediva si to s Francescom. Zdaj je še nekaj
treba za danes: sicer sem vaš najemnik, gospa Assunta
— ali spodobno se mi pa vendar zdi. da se poklonim
lastnici doma ter slišim iz njenih ust, je li zadovoljna,
da sem pod njeno streho —“

„Idite, gospod, idite, povedem vas.“

„Namreč, ako ne nadlegujem —“

„Nikakor. Kontesa se razveseli."

Srce mu je začelo lahno tolči. Ali se to spodobi?
Bi ne bilo vsiljevanje? O kakšna sreča! Dotipal
se je v svojem žepu majhnega povezka, ki mu ga
je izročila gospa Giovannina, da ga odda v San
Castaldu.

Pozabili sta namreč nekaj v „01d England" pri
teh „oderuhih“! S tem je bilo vprašanje rešeno.

Ko je vstopil, je deklica nekoliko zardela ter se
dvignila samo na pol skoraj nerodno, skrivaje kolikor
je mogla, v gubah svoje obleke dragocenosti. Čutila
je svojo rdečico in se je jezila zaradi nje. Kaj bo
mislil ta tuji mož? Pa tudi on je bil zmešan vsled
njene zbeganosti. Izročil ji je povezek gospe Giovannine
in v tem ji je govoril nekaj, kar ni imelo ne nog, ne
glave. Potem je nastal premolk. Deklica je poprosila,
naj sede, zahvaljujoč se za vse pozdrave, ki jo je ob¬
sula _ž njimi dobra Nina. Naposled je dvignila oči
k njemu ter videla sledove bolehavosti na nje¬
govem obrazu. Bil je še zelo bled Zbeganost jo
je minila, nekaj sestrskemu sočutju poddbnega ji je
precej razgrelo srce. Njen glas je postal zauplji¬
vejši.

. »Zahvaljujem se vam iznova za vašo ljubeznivost
v Rimu,“ je dejala. „Giggi mi je povedal, da ste bili
bolehen. Vede se vam sedaj bolje?"

113

8

»Popolnoma zdrav sem,“ je odgovoril in kljub
njegovemu usmevu in veselemu tonu se je nekaj
mračilo v njegovih očeh.

To je šlo deklici k srcu, kakor bi jo bilo nekaj
zbodlo tam.

»Pobotala sva se do kraja," je rekla Suntarella,
»vse je v redu, kontesa."

»O čem?" je vprašala nepazno, a mislila je na
žalost njegovih oči.

»Zaradi stanovanja, gospod ga je najel, pride —“

Katarina je odvrnila oči k oknu in ni odgovorila
ničesar. Jan Marija je izpregovoril nekaj pristojnih
besed, s katerimi je izrazil nado, da se ne bo ugovar¬
jalo njegovemu priseljenju i. t. d. i. t. d. Vesel je bil,
ko je imel to odbito. Ona zopet ničesar ni rekla; ne¬
prestano je razmišljena gledala v okno. Njene misli
so blodile, kar so razodevale njene oči.

»O čem pač misli?" se je vprašal Jan Marija.
»Kakšna nežna stvar!"

A ona je mislila samo eno: »Krasen je. Zelo žal
mi je zanj. On trpi! Trpi na telesu in morda na duši.
Na duši? Zakaj pač, zakaj?" In nejasno se je spomnila
onega prizora takrat ponoči pri pogledu na Rim.

Jan Marija bi ne bil nikdar uganil teh njenih
misli, ker ni poznal samopridnosti.

»Presedam ji,* si je mislil, ko je neprenehoma
molčala, »gotovo ne sliši rada o teh kupčijskih stvareh.
Verjamem ji, prav dobro to razumem. Godi se mi
kakor njej. Moja prisotnost ji pripominja v tem tre-
notku vso dolgočasnost in utrujenost vsakdanjega
življenja."

Vstal je. Ločila sta se brez gorkih besed. Sunta¬
rella ga je spremila noter do kočije. Potem se je po¬
vrnila h kontesi. Katarina je sedela še na svojem
prostoru, vedno je še skrivala ono nakitje v zgibih
svoje obleke.

»Glej, prvi dohodki iz tega stanovanja," je rekla
Suntarela, vrnivši se, ter pokazala polno dlan napoleon-
dorov, »najino gospodinjstvo s tem ne postane slabše,
jeli, srček moj?"

Katarina je zagorela v studu in jezi.

114

„ Najino  gospodinjstvo!" je [zavpila ponosno,
kolikor je mogla in od studa so si ji napolnile oči s sol¬
zami. „Ti denarji so tvoji, kaj maram zanje. Idi, prosim
Te, idil"

„Kontesa,“ je prestrašeno prosila starka, „bodite
modra."

„Idi! Žališ me."

„Pojdem,“ je žalostno rekla Suntarella. „Napako
sem napravila, ne bi bila smela pred njo omeniti njene
revščine, poveretta, poveretta ..."  je premišljevala
spotoma.

Katarina si je zakrila obraz, toda o svoji revščini
ni mislila. Tudi oni neprijetni občutek, ki ga je po-
vzročila misel, da je vzela Suntarella denarje od njega
očividno za njo, za Katarino, je izginil.

„Zdi se mi, da trpi," si je rekla tiho kakor poprej,
„In kako je krasen!"

Roki sta ji padli v naročje in mraz jo je prevzel,
dotaknila se je namreč onega zlata, ugrabljenega iz
groba in kakor z dihom smrti omračenega. Pri nje¬
govem bledem lesku se ji je zdelo, da vidi prikazen
one okradene deklice, ki se je bila morda žrtvovala
ter šla v grob za tistim neznanim, pozabljenim luku-
monom, in to strašilo je imelo njeno podobo, kakor
jo je bila malo poprej zagledala v tistem starem
ogledalu.

„Smrt! Kakšna groza!" je šepetala. Kmalu se je
vrnila njena navadna odločnost, njena krasna po-
kojnost. Vzela je nakit ter ga je položila zopet na
tisto mesto, kjer je ležal tako dolgo pozabljen v
omarici.

„Prehladila sem se menda," si je rekla z usmevom,
„malo me trese mrzlica."

Potem je šla za Suntarello, izpregovorila je ž njo,
kakor bi se ne bilo dogodilo ničesar, in med obedom
sta bili obe veseli. Govorili sta o vsem, kar sta bili
videli in slišali v Rimu, in Suntarella je zvedavo izpra¬
ševala po opravi done Pavline, ki si jo je ta naro¬
čila iz Pariza za bližajočo se slavnost pri kraljici in jo
je Katarina videla. Pri pomenku o doni Pavlini se je
deklica zamislila.

s*

115

„Nisem ti še rekla," je začela čez nekaj časa,
„kaj mi predlaga dona Pavlina. Neko mesto, neki
posel mi hoče preskrbeti —“

„Vam! Mesto! Kaj je ni sram ! Vi in služiti! Ta
žena nima srca."

„Bodi vendar mirna in pametna ter poslušaj, za
kaj gre. Nekoliko dam najvišjega plemstva je skle¬
nilo ustanoviti višjo dekliško šolo za osirotele hčere
višjih uradnikov in častnikov, na način ne vem kate¬
rega podobnega zavoda v inozemstvu. Tam naj bi bile
deležne posvetne vzgoje, povsem različne od vzgoje v
samostanih. Kraljica je baje temu predlogu zelo na¬
klonjena. Dona Pavlina hoče, naj se pripravljam, tako
da bi mogla postati učiteljica. Takšna služba bi bila
ne le takorekoč sijajna za vse, ki bodo tam nastav¬
ljeni, ampak bo veljala tudi za častno v družbi, ker
zavod bo imel popolnoma aristokratsko lice."

„Tako! Dona Pavlina hoče sedaj uvesti posvetno
vzgojo! Ona, ki je gorela vedno le za samostane?"

„Kaj ti ne pravim, da je celo to podjetje kraljici
zelo po godu?" je odvrnila deklica s finim usmevom.

„Res! To zadostuje. Sicer pa kaj je meni to mar!
Pa vendar nisi obljubila, kontesa moja?"

„Ta stvar šele po malem zori, in ni se treba pre¬
nagliti. Glavno je, da se pripravljam. Doslej še nisem
obljubila, ali nekaj časa sem vem tako jasno kakor ti,
da bodem morala poskrbeti zase in za svoj bodoči
obstanek. Do konca življenja tu pač ne morem tako
živeti, kakor sem doslej, dasi si ne želim ničesar dru¬
gega. Pride dan, žalibog, ko se ločim od tega doma,
prisiljena —“

Obmolknila je.

„Ko bi dona Pavlina imela srce, ki je pristopno
ženskim in materinskim čutom, bi skrbela, da vas
omoži," je rekla Suntarella in trd je bil izraz njenega
obličja, ko je pristavila: „Kuga na dono Pavlino!"

Deklica je ni slišala, vsaj zdelo se je tako. Vstala
je in šla iz sobe. Suntarella je spravljala z mize.

„A omožim te sama, srce moje sladko, Katica
moja," si je šepetala, ko je zlagala prtiče. „Ali bo
Giggi — ali pa. . .“

116

Zamislila se je.

„Ne, to ne pojde. Kdo jo razume?'* je vprašala
sama sebe.

Mislila je najemnika, ki se je nameraval v kratkem
sem priseliti. „No, to se še pokaže," se je posmejala,
„z božjo pomočjo se završi tudi to delo srečno." Po¬
križala se je, da bi vrag ne prekrižal njenih načrtov.

V tem se je Katarina povrnila v svojo sobo. Sedla
je h klavirju, njeni roki sta ležali na tipkah, note
so stale odprte pred njo, pa igrala ni. Zamišljena je
gledala na omarico iz ebenovine in slonovine, ki je
postala hipoma tako polna tajnosti.

»Grabežljiva sem, lakomna," si je očitala. »Sijaj
tega zlata me je toliko omamil, da nisem še dalje
preiskala, kakšne vrste so papirji v onem predalcu.
Kdo ve, morda je tam napisano kaj, kar se mene tiče,
morda kakšna dolžnost, ki jo moram izvršiti, kakšna
rajnikova želja —“

Vstala je, odprla omarico, tajno predalce, posta¬
vila škatlo z nakitjem na stran ter pregledala druge
stvari. Našla je razen papirjev nekaj smotek, preprosto
srebrno uro in nožiček. Potem je pregledala papirje.
Našla je nepomenljive račune, pismo neznane osebe,
proseče za podporo. Jasno je bilo, da monsignore ni
smatral tega predalca za tajnega, te malovažne stvari
je brez reda vrgel tja, morda tisti dan, ko je umrl ne¬
pričakovane smrti. Naposled je zapazila še nekaj listov
orumenelega papirja; očividno so bili iztrgani iz kak¬
šnega sešitka. Dalje se je nahajalo tam pričeto pismo,
naslovljeno neznani ji osebi. Začela je čitati:

»Moj dragi Onofrio," je pisal monsignore Astucci,
»zadnjič sem Vam povedal, kako globoko so se me
dotaknile Upanišade.  Resnično, te pesnitve bi mo¬
rale navajati k proučevanju sanskrita, ko bi tudi nič
drugega ne imeli v njem napisanega. Obžalujem, da
ne poznate tega jezika, poleg pa Vam odkrivam majhno
tajnost. Kakor veste, nisem pesnik, toda v slabem tre-
notku sem se namenil, da prevedem »Upanišade"
v svoj materin jezik. Ne, ,prevedem‘  ni prava
beseda. Hočem jih nekako ,ponarediti', v tem smislu,
da bi njih duh bil v mojih verzih in ti naj bi bili do-

117

stopni čitatelju tudi brez komentarja, čitatelju laiku,
ki ne pozna ne „Vede“ ne, —“

Tu se je ustavil monsignore Astucci in tega stavka
že ni dokončal v tem življenju. Ali so ga nekam po¬
klicali ali ga je posetil kdo? Kdo ve? Odbacil je,
zaprl svoj pričeti list do slučajno odprtega predalca
in nikdar več se ni povrnil k njemu. Katarina ni bila
nikdar slišala kaj o „Upanišadah“, iz vse indske lite¬
rature je poznala le tuintam kakšen odlomek iz „Ra-
majane". Njena radovednost je bila vzbujena. Vzela je
one iztrgane liste ter jih pozorno pregledala, kajti na
njih so stali verzi. Ali so bili iz onih „ Upanišad“ ?
Čitala je prilično tri vrstice pa je vzkliknila:

„Da, je že tako! To je začetek njegovega dela!
Ubogi monsignore," je ginjena pristavila. „Je pač ža¬
lostno, ako kdo ne pride do svojega cilja."

Sedla je k oknu in pričela željno čitati:

Je v kraju revnem živel Gautama;
ves poštenjak. Čeprav mu je sinov
živelo mnogo, ga tako moCno
prevzela beda tujih je ljudi,
da pičlo premoženje, svoje vse,
razdelil voljno je med reveže.

Imel ni več ko majhno čredo krav;
te dal prignat je, in delečega
so mnogi blagoslavljali, moleč.

Sin Načiketas, prvorojeni,
sedeč ob strani je premišljeval:

Če voljno kdo žrtvuje svojo last,
si prilasti, kar večno mu živi!

Čim večji dar, tem več dobiš nazaj ;
iz pičlih teh darov bo reven vzklil
dobiček pač očetu dobremu.

Tako šeptal je in velika žal
nad Gautamo je trla mu srce.

Pa vstal je, govoreč: »Ničesar že,
kar dal bi, nimaš? Dragega nič več?"

«Ne», oče je odvrnil, «to je vse*.

Na to mu sin: „Se motiš, oče moj!

Si ljubil mene  pregorko, komu
li mene  daš za večji božji dar?*

Je grozno se prestrašil Gautama,
je čutil, kakor bi kdo sina rval
iz rok mu, jezik mu je onemel

118

pri misli: „Culi li bogovi so?
Neskončno žrtev to li hočejo?“

Je bled obmolknil; tu se sinov glas
ozval je tihomilo ga proseč:

«Komu daš mene? Reci, oče — no!»
Tu iz ljubezni je nastala zlost,
kot temni dim iz ognja svetega
je vnela v srcu se očetovem;
zavpil je zlostno: «Smrti tebe dam,
če, norec, biti češ po sili dar!*

Besede te so smuknile kot blisk,
rad starec bil bi jih nazaj ujel,
nazaj jih bacil v nič — kako bi ne!
Sanjavo sin je rekel: »Oče moj,
da več je pri bogovih mi zaslug,
kot jih imam, bi večji bil tvoj prid
in plača za ta dar, ki ga oddaš.
Blagruj me, v smrti pojdem pusti dom.*
Je starec za obleko ga prijel,
so mu oči »ostani!* pravile,
je pokalo srce. Je rekel sin:

«Bogovi večni so te slišali.

Beseda je podobna semenu,
ki pade v brazdo, v tvoji moči ni,
mu v temi zadržati kal njegov.

Tvoj golk je padel v sveti sluh bogov,
kali že v svoji brazdi — naš ni več.*

In ko bil oče blagoslov je dal,
je vitek šel kot v gozdu mladi hrast,
mladost mu je svetila iz oči
kot zlati žar nesmrtne vigredi,
pa tiha žalost kakor misli mrak
obvila mu je čelo, in usmev
je združil v sebi ljubkost in bolest;
tako se z jasnim spaja mračni ton
v otožni in obenem sladki zvok.

In je prispel v pošastni, pusti dom,
kjer prestol ima Jama, smrti bog.

In mračen je bil dom, ves prazen, gluh,
ker smrt je bila z doma, je že šla
kosit, kar je za grobe zrelega.

Tri dni mladič je čakal, tri noči;
a ko je grozni prišel, mračni bog,
je Načiketas vstal in klanjal se.

Je rekel Jama, strašen in rdeč
kot sam škrlat iz ognja in krvi:
»Odpusti, gost moj! Čakaš tri noči,
pa nihče te pozdravit ni prišel,

119

pa nihče ni umil ti z nog prahu,
pa nihče ni ponudil ti jedi!

Za vsako v domu negostinsko noč
v nagrado eno tebi izpolnim
željo! Karkoli! Ne umrješ preji"

Tu Načiketas pravi: „Všeč so mi
obljubljeni darovi, sprejmem jih!»

A  ves tresoč se prosil je čez hip
boga: «Naj ne žaluje Gautama
po meni, naj ne toči solz, ker zanj
umrjem! O dodeli njemu  mir!

Tvoj prvi dar naj ta bo!» In z glavo
pokima Jama: «Zgodi se tako!»

Trajalo je dosti dolgo, predrto je Katarina preči-
tala te verze na prvih dveh listih; rokopis je bil slab
in na mnogih mestih prečrtan. Ubogi monsignore,
velik učenjak, ni bil velik pesnik. Toda ta odlomek
je vendar čudno in močno ganil deklico, in naj je bila
vrednost verzov kakršnakoli, to veliko, preprosto,
divnokrasno ozadje indskega navdihnjenja vendar ni
bilo povsem zabrisano, obrisi so bili preveč označeni,
da bi se mogli izgubiti v meglah. Žrtev onega mla¬
deniča je bila tako čista, krasna. . . Katarina je odlo¬
žila ostale liste; tako je to, kar je bila že prečitala,
vplivalo nanjo, da je pozabila ostalih dveh darov, ka¬
tera si je Načiketas izprosil pred Jamo. Mračilo se je
in težko je bilo čitati vrstice, ki so bile pisane z obledelo
tinto. Ves rokopis je položila v omarico nazaj in je šla na
teraso. Solnce je že zapadlo, široka, pusta, otožna kam¬
panja je ležala v temnomodrih barvah in se kadila v
belih parah, ki so po malem puhtele iz nižin, močvirij
in globin. Videti je bilo, kakor bi celi roji duhov stopali
iz grobov tega davnega, zapadlega, tu pod travo troh¬
nečega sveta in plavali po mraku. Tuintam so se ujeli
še žarki nevidnega že solnca v obrovskih vršičih pra¬
starih pinij in so goreli v njih kot najčistejše rdečkasto
zlato. Daleč, daleč je bil Rim, neviden v večerni megli,
le kupola Sv. Petra, do idealnosti še ožarjena v solncu,
je na dnu bledečega nebosklona presenečala s svojim
skoraj nadzemeljski krasnim pojavom.

Dolgo je deklica zamišljeno gledala v smeri mesta,
opazovala, kako je hitro pojemala svetloba, kako je

120

pritiskal mrak, kako se je ves ta svet pred njo čaro-
dejski izpreminjal v nekaj drugega, neznanega. Tem¬
nejša in temnejša je postajala kampanja gosteje in
strahoviteje so se dvigale one bele pare iz nje: po-
dobala se je sedaj neizmerni, temni kadilnici, dimeči
se k nebu, ki je bilo jasno in tem svetlejše, čim glo-
bočje je temnela ona. Kupola v daljavi je zapadala že
v nedoločljivih obrisih, a vsled tega se je zdela še
ogromnejša, fantastnejša in kakor pač vsa ta pokrajina
velikega, znamenitega, epskega sloga. Prvi svetli trakovi
vzhajajoče lune so se tresli sedaj v zraku in ž njimi
se je gibala zopet nova milina po širokem prostoru.
Nedaleč je zibal vetrič suho bičje pol usahle luže. Ta
godba je bila tiha, sladka in otožna. Neka visoka
cipresa, že popolnoma temna, osamelo kipeča v za-
mračeni že nebosklon, je bila podobna človeški postavi,
zaviti v črn plašč, ki je postala na svoji poti . . . Kam
pač, kam?

„Morda v Smrti pusti dom?“ je šepetala deklica.
In je videla onega vitkega mladeniča, na čigar obrazu
sta se združila čar mladosti in mik žalosti, kakor se
spajata dva tona v akord. „Načiketas,“ je šepnila, toda
pri zvoku tega sanskritskega imena se ji je pojavila
druga bolj znana postava. Prišlo ji je na misel drugo
ime, zapomnila si ga je.

„Jan Marija," je tiho govorila. „Tudi to je spojitev
dveh tonov v sladak akord." In zdelo se ji je, da ga
vidi na poti: visok je bil in vitek, na njegovem obrazu
se je svetil čar mladosti in njegove oči so se ji zdele
kakor dve zarji, mračile so se in jasnile obenem . . .
»Kam gre, kam gre?" se je vprašala in kot odmev ji
je šepetal trepet v bičju odlomek verza: „V Smrti
mračni dom."

Te misli ni mogla prenesti, neizrečno ji je bilo
tesno, takšno sočutje se je polastilo njenega srca, da
bi bila kmalu zaihtela. Vendar pa se je premagala.
Vrnila se je v sobo, kjer je že gorela luč in je Sunta-
rella sedela z nekim ročnim delom. Valovanje njenega
srca je prešlo pri pogledu na to mirno, razumno in
krepko starko precej v ravnovesje. Govorila je nekaj
časa o povsem običajnih stvareh, potem je vzela knjigo

121

in se vedla, kakor bi čitala; hotela pa je samo ne¬
moteno misliti.

»To moram do kraja spoznati, kar me je tako
razburilo," si je rekla. ..Obračunati moram s seboj.
Nisem sanjavka."

In začela je izpraševati vest.

„Stvar je preprosta," je naposled rešila vprašanje.
»Najprej me je presenetilo najdeno nakitje in neka
praznoverna, nedoločljiva predstava pri misli na kraj,
kjer je bilo najdeno. Potem je prišel ta posetnik. Bil
je nekoliko bled ... oni gospod . . .“ njene tako jasne
in določne misli so se sedaj nekoliko skalile, kakor
studenčna voda, če se pobeza s šibo . . . „No, brhek
je," je zopet bodro nadaljevala svoje misli. »Prirojeno
je, da z brhkimi osebami prej sočutimo, nego z onimi,
ki so manj prijetne vnanjosti. To je zgolj slabost, celo
greh, toda to tiči v človeškem značaju. Potem sem
čitala tiste verze. Ni se mi treba sramovati, da so me
ganili; tu mi ni treba dalje raziskovati, tudi si nimam
česa očitati. Moja predstava o onem indskem mlade¬
niču se je slučajno nekako ujemala s postavo tega
gospoda v rokavicah, s klobukom ,Cavour 1  in v suknji
najnovejšega kroja. Sedaj vidim, kako sem smešna.
Te težke misli o smrti, katere so v meni zbudila raz-
mišljevanja ob nakitju, najdenem v grobu, in pa ona
indska poezija, tako zanosna in otožna, so me zapeljale
tako daleč, da sem si pozneje v svoji obrazotvornosti
domnevala, kako vidim nekakšen pečat usodne žalosti,
preranega konca na čelu tistega gospoda, ki se za¬
bava baš v tem trenotku v Rimu s svojimi prijatelji
ali pa sedi v operi ... In ta gospod ima morda samo
nahod —“

Glasno se je zasmejala in sama ni vedela, kako
prisiljen je bil ta smeh.

Suntarella je presenečeno pogledala od svojega
dela: »Ali je tista knjiga tako vesela?" je vprašala.
»Povejte tudi meni kaj iz nje, posmejem se z vami."

Katarina je malce zardela. Laž ji je bila tudi v
malenkostih in v šali neznosna.

»Ah, Suntarella," je vzkliknila, »saj ti še ničesar
nisem povedala o svojih današnjih prigodkih."

122

In (je pravila o svoji najdbi ter kazala nakitje, a
Suntarella je tleskala v roki in ves večer se več ni
spomnila tiste vesele knjige. Tudi Katarina je bila
vesela, zabavali sta se torej dobro.

Ko pa je bila Katarina kakor vselej po prijetni
navadi otroških let odmolila, ko je legla in ugasila
luč in je mesec zrl v njeno okno, je z njegovim
srebrom polita zunaj pred njenim pogledom dremala
široka kampanja, se ozival kakor tiha voda trepet
bičja, vzdihal liki sanjajoče morje šepet ovenelih hrastov
ter temnih pinij — tu je zopet nagla tesnoba stisnila
njeno srce, pritisnilo je zopet nedoločljivo sočutje, in
celo poslopje teh treznih razsodkov ter pristnih razlag
se je hitro sesulo, in Katarina je šepetala: „Kam gre,
kam gre s tem žalostnim usmevom?“ A bičje je zopet
odgovarjalo: ■„V Smrti pusti dom!“

Zakrila si je obraz z rokama, ni se ganila in
mislila je zopet in zopet: „Njegove oči so kakor dve
zarji, v katerih se mrači in jasni obenem!"

Solze so ji začele teči in tako je naposled zaspala.

IV.

Jan Marija^ se je ob napovedanem času preselil v
San Cataldo. Čutil se je popolnoma zdravega in pre¬
mena kraja ter novost scenerije je zelo blagodarno
vplivala na njegovo misel. Solnce je grelo že kar
spomladansko, in zvečer, ko je bilo hladno v hiši, je
zanetil stari Francesco ne velik sicer, toda prijeten
°g en i na kamnatem, z lepimi okraski opremljenem
ognjišču, kraj katerega je Jan Marija pil svoj čaj, čital
svojega Shelleya, poglabljal se v Spinozo ali pa pisal
svoje misli v verzih in prozi. V San Cataldu je bil
precej kakor doma. Včasi se mu je zdelo, kakor bi se
vračali nekdanji „havraniški dnevi".

Vendar je bilo to povsem drugače! Živel je sedaj-
tu v samoti svojim idealom kakor nekdaj v Havranicah,.
toda zavest, da biva ž njim pod eno streho čisto bitje,
ki je začelo osvajati vso njegovo dušo, je dodavala
njegovemu sedanjemu življenju mikavnost, ki je ni
slutil doslej, in okolnost, da je Katarino samo slutil

123

v bližini (tako malokdaj jo je videl), je le poviševala poe¬
tični sijaj. Včasi se mu je zdelo, da živi v pravljici, ne v
resničnosti. Ali ne razpuhti vse to kakor fatamorgana!
Ne! To ni bila halucinacija! Nahajalo seje tukaj toliko
solnca, svetlobe, živahnosti, čutil je, kako mu srce gorko
in živo bije, kako v njem klije toliko novih, življenja
zmožnih nad! To je bila zdrava, silna, vesela resničnost.

Sedaj so mu rojile misli zopet z neba in z zemlje.
Vsak pogled na kampanjo je zbudil v njem pesem.
Cele dni se je potikal po tej zelenkasti, pozlačeni, ne¬
skončno sanjavi pokrajini, ki ji ni enaka nobena
druga na zemlji. Duša njegova se ni mogla nasititi in
ne njegove oči. Potoval je po tej valoviti poljani noter
do gor, ki jo obkrožajo, nahajal je nenadoma nižine,
zatopljene z barjem, kjer so brodile črede velikih, pol-
divjih krav in volov, prihajal je na loke, kjer so se
preganjale tolpe konj, na griče, kjer so meketale koze,
rjave, plavkaste in ljubke kakor antilope, postajal je
pri pastirjih, ki so si bili priredili svoja bivališča iz
starih, polrazsutih rimskih grobov, ali je pa počival v
senci razvaljenih svetišč in palač iz cesarskih dob,
katerih stebri so ležali v vlažni travi, rumeneli in raz¬
padali. Neskončni vodovodi, v solncu pozlačeni, so se
vili po kampanji kakor dolge vrste heksametrov, ki
opevajo slavo Rima. In res je bila ta poljana odprta
knjiga, in vsi ti ostanki arhitekture so se zdeli kot
odlomki velike herojske pesnitve ... In nikjer žive
duše, povsod pusto, povsod tiho . . . Grobovi in gramoz!
Vendar pa povsod tudi ta nedopovedna mikavnost nad
tem neizmernim grobom, v katerem trohni zakopana
davna Lacija, ta zemlja sile in možate velikosti. In
čudno, to pod solncem minljivosti najslavnejše poko¬
pališče ni budilo žalosti. Nasprotno. Janu Mariji je
govorila tu nad grobom prošlih civilizacij priroda
očiteje nego kje drugje o svoji večni sili, o svojem
večnem prerajanju, o mladosti brez konca in kraja,
o tem, da je smrt himera, a edina resnica je življenje,
neugnano in zmagoslavno. Nad grobom tolike minlji¬
vosti je najrajši sanjaril o svoji bodočnosti.

..Pozdravim se,“ je šepetal z ^nasmehom proti
solncu, „osokolim se, vrnem se na Češko. Naučim se

124

delati in koristiti kakor kdo drug. In pred vsem do¬
kažem, da sem pesnik. Kar pišem sedaj, to ni več
diletantstvo, in nobena neprijazna razsodba, nobena
ravnodušnost me več ne more razdražiti ... O, kako
sem bil nerazsoden! Kakšno dete!"

Zagledal se je v dremavo utrujenost kampanje,
kjer ni bilo zvokov in ni noben vetrič zamajal z vejami
stare osamele pinije pred njim. Gledal je na Sabinske
gore, višnjevkaste nasolncu, kjer so v globokih žlebovih
ležale temne sence, kakor bi tam dremale, kjer so
temena lesketala v snegu, kjer je na njih prsih tuintam
viselo mestece liki orlovo gnezdo. Imel je neki pan-
teisten občutek ljubezni k tej tvarini, ki je sijala radosti.
Malo da ni zakrivil pesniškega malikovanja Kananejcev,
ki so pošiljali solncu in luni obožujoče poljube.

»Kaj,“ je viknil, „ta krasni svet naj zapustim, to
krasno življenje? Umreti, oditi, ko ne štejem niti še
sedemindvajset let! Tako zavidljiva naj bi bila priroda,
da bi mi vzela čašo, predno sem se napil? Saj sem
spoznal šele sence življenja, ne poznam še njegovih
tajnosti in globin, ne njegovih radosti! Saj prave
ljubezni nisem poznal doslej!"

Globoko je vzdihnil, ker njegovo srce se je skrčilo
v bolesti.

„To ni bila ljubezen tam daleč za morjem ... z
onim volkodlakom ... To je bila burja moje počut-
nosti. A Gemma? To je bila igrača, razpoložaj umet¬
nika, ne strast človeka. Saj Beatrica mojih sanj, ta se
mi je prikazala šele sedaj. Pred tem nisem našel, nisem
ljubil duše."

In mislil je na Katarino. Vstal je s štora, na ka¬
terem je sedel, dvignil glavo, ki jo je bil v premišlje¬
vanju spustil na prsi. Obrnil se je od gor in pred
njim se je raztezalo sleme dolgega, nizkega griča. V
trenotku, ko se je tja ozrl, se je pojavila tam postava
na konju. Temno je stopala iz svetlega ozadja pro¬
zornega neba. Ta pojav ga je presenetil. Bila je dama
v preprosti temni amazonski obleki z nedolgo vlečko,
za pasom se ji je svetil droben revolver, v roki je
držala kratek bič. Na glavi je imela samo čipkasti
pajčolan, ki se je spuščal na čelo in rameni in je bil

125

z ene strani lahno in prosto ovit okrog vratu. Izpod
pajčolana so viseli njeni lasje, jasni v solncu in polni
žarkov. Katarina je bila, podila je okoli njega in ga
ni videla, ker njene oči so bile zastrte v solnčnih
žarkih in uprte v daljavo na gore; ko se mu je pri¬
bližala na dva koraka, ko jo je pozdravil z nemim
priklonom, tedaj se je prestrašila ter potegnila konja,
ki se je ustavil. Zdajci jo je polila rdečica.

»Odpustite," je rekla priljudno in mirno, ko jo je
minila zbeganost, »kmalu bi vas bila podrla."

»Dobro sem pazil nase," je odvrnil z nasmehom,
»ni bilo torej nevarnosti."

Trenotek je stala kakor v zadregi, ne vedoč, kaj
storiti, potem je prijazno nagnila glavo v pozdrav in
se z bičem dotaknila konja. Za hip je bila že daleč.
Njena vitka postava, oblita s solnčnim svitom, se je
po malem izgubljala v modri megli brezglasne, dre¬
majoče kampanje.

»Beatrica mojih sanj!" si je tiho rekel Jan Marija
ter šel počasno domov.

Tedaj je stanoval že več nego teden dni v njenem
domu, a izpregovoril je ž njo danes prvikrat teh par
besed. Doslej jo je bil videl vselej le oddaleč. Živela
je tako tiho, zaprto, kakor bi bila zakleta v onem
starem, pustem domu, v tej otožni, a velikolepi, čaro-
krasni samoti. Kakor v pravljici!

Zato je videl Suntarello večkrat, hodila je pridno
k njemu, izpraševala ga je skrbljivo za njegovo zdravje
ter o tem, kako je zadovoljen v svojem novem za-
vičaju, kako se vede stari Francesco, ki je včasi go¬
drnjav. Tuintam je govorila tudi o kontesi, in mladi
mož je zatajeval radost, s katero je poslušal vsako
besedo o njej. Mislil je, da prikriva svojo tajnost.
Suntarella ga je lokavo pustila v tej zmoti in čim dalje
tem več je pripovedovala o Katarini in njeni rodbini.
Tistega večera mu je razodela »prav zaupno", kako
nesrečna je bila grofica Soranesi v svojem zakonu,
kako je hrepenela nazaj tja nekam daleč za gore, kjer
se je rodila, kako je našla edino tolažbo pri svojem
otroku in s kakšno ljubeznijo ji je bila Katarina
vdana.

126

„Kontesa je angel, angel," je končala Suntarella
ter si brisala solze ginjenosti, „toda, toda . .

„Nu, toda?" je vprašal z nasmehom, no srce mu
je bilo nekako nemkno, ko je čakal njene besede.

„Toda svojo glavo ima!" je rekla Suntarella. „Po
očetu ima to, po očetu. Sangue della madonina, ta je
bil svojeglaven."

Mladi mož se je smejal, postalo mu je laže.

„Videl sem danes konteso na izletu, daleč odtod
na konju."

„To je tudi ena njenih svojeglavnosti, glejte! Ko¬
liko sem jo že prosila! Res je, sedaj v naših časih se
ji že ni treba toliko bati kakor poprej, zakaj kraljevski
orožniki prejahajo sedaj vso kampanjo od gor do
morja križkraž. Pa vendar bi se lahko zgodila nesreča.
A veste, kaj mi odgovarja na moja svarila? Tu v bli¬
žini — pravi — me pozna vsakdo, in jaz poznam
vsakega in drug drugemu smo prijazni — a dalje
odtod? Tu molči in kaže na svoj revolver. Ta zares
ne pozna strahu. Tudi to ima po očetu. Naj jo čuva
Bog!"

In pokrižala se je.

Janu Mariji je ugajalo, da se ni bala. In kako
krasno je sedela na kpnju! Videl jo je, kako se je po¬
topila v to višnjevkasto glorijo kampanje kakor Bea-
trica v nebeško kraljestvo.

Ko je pozneje Francesco kuril peč, mu je govoril
mladi mož: „Ali bi ne bilo mogoče najeti konja tukaj
v bližini? Rad bi jahal, ti dolgi pešizleti me utrudijo."

„To je lahko," je odgovoril Francesco. „Kontesin
najemnik jih ima tukaj na posestvu celo čredo in tudi
kontesi dava konja na razpolago, kadarkoli želi. Ko
bi torej gospod želeli, bi vam po mojem naročilu pre¬
skrbel boter Nuccio, in kar se tiče sedla —“

„Zelo bi vam bil hvaležen, prijatelj," je rekel Jan
Marija in niti vprašal ni, kdo je tisti boter Nuccio.
Sicer pa tudi ni trebalo, ker Francesco je precej drugi
dan uredil vse tako, da je bil njegov novi zapovednik
do kraja zadovoljen in ko ga je bil ta za njegov trud
poplačal s posebnim darom, se je navdušil in je rekel
s prisrčnim usmevom: „E cosi siamo contenti tutti!“

127

Zdaj šele se je napajal Jan Marija ob milini ne¬
skončne kampanje, je pil to mičnost z dolgimi, pol¬
nimi požirki! Zdelo se mu je, da so mu prirasla krila.
Kadar se mu je na divji gonji po poljani nagloma
prikazala v zaplavi solnca kupola Svetega Petra ali če
se je z druge strani iz senc težkih mrakov nenadno
dvignil pred njim obris Koloseja, takrat je navadno
dirjal do samih vrat Rima, in ko so mu tukaj zazijale
naproti mestne ulice in ga povabile, je ustavil konja,
obrnil in dirjal nazaj v zlati dež žarkov, ki jih je
solnce, hiteč za gore, metalo za sebe kakor Part na
begu svoje strelice in kopje. Včasi ga je zalotil glo¬
boki mrak in je jahal po pustinji polni senc in megel,
pošastno blodečih pod hladnim, žoltim nebom, na ka¬
terem so še semintam gorele dolge priže kakor raz¬
trgane škrlataste draperije. Včasi se ni mogel upreti
vabečim ga vratom in je zavrnil v Rim, gnal konja
po odleglih ulicah, se zarinil k ostankom antičnega
mesta, bežal krog podrtij, se spustil krog razvalin
Caracallovih toplic zopet za vrata na cesto Appia,
koder je prišel noter do groba Cecilije Metelle, nepre¬
stano upirajoč oči na Albanske gore, ko so ga, modre
kakor nebo in sanjave kakor prikazni, vabile z obrisi,
ubranimi kakor ritem ode. In je vihral v ogromnem
ovinku nazaj k osamelemu domu San Catalda, tope¬
čemu se v temo poznega večera. Z njegovih oken se
je lila jezdecu svetloba naproti, kakor bi ga pozdrav¬
ljala, in nekoč so mu pri takem povratu še daleč na
poljani pridoneli zvoki glasovirja na uho. Bil je že

gost mrak, toda dan je bil tako topel, da so ostale

duri, ki so držale iz kontesine sobe na teraso, odprte.
Jan Marija je ustavil konja in poslušal. Igrala je neko
staro, preprosto, nežno italijansko skladbo. Nekaj za¬
padlega, pozabljenega, ganljivega je bilo v teh zvokih,
nekaj kakor vonjava usihajočih rož. Dolgo, dolgo je
stal v megli, ki se je zgoščala kroginkrog, ter krotil
nepotrpežljivost svojega konja. Ko je godba utihnila,
je jahal domov. Tisti večer je čutil veliko utrujenost,
razburjenost in vročino. Večerna megla na kampanji

ga je okužila. Dva dni ni šel iz sobe, na divanu je

ležal in v neprestani dremoti neprenehoma slišal sladke,

128

melanholske zvoke te zastarele, dobrikajoče se
godbe.

„Beatrica mojih sanj!" je šepetal in šele zdaj je
jasno in ostro čutil žal, ki mu je bil ves čas tako
nedoličljivo stiskal srce; sedaj je vedel in si odkrito
priznal, kaj ga je težilo in kaj ga je tako grozničavo,
nepokojno gonilo po poljanah. Ves teden se je bil na¬
dejal, da jo zopet sreča nekje v tej divji, zapuščeni,
otožni in začarani samoti, da se mu pojavi kakor
ondaj v zarji solnca — a upal je zaman. Ves čas ne
vida, ne sluha po njej, izvzemši oni vzdih tiste sladke
pesmi.

»Ali se me ogiba?" se je žalostno vprašal. Pri¬
kimal je z glavo. »Zapira se! Na poti sem ji.“

Tedaj ga je posetila Suntarella; prestrašila se je,
ker dva dni ni bil užil skoraj ničesar.

»Ali ste bolni?" ga je vprašala. „Včeraj niste jedli
in sem mislila, da vam ne tekne, danes pa zopet —“

»Nisem bolan," je odvrnil, „le malo truden sem
po dolgih ježah. Jutri pojdem za nekaj dni v Rim.
Ogledam si vatikanske zbirke."

V tem odloku je tičalo neko premišljeno detinsko
kljubovanje.

Drugi dan je stal pri oknu in gledal na vrt. Ka¬
tarina se je tam šetala, zavita v star, mehak temno¬
moder turški šal s širokim obšivkom nekdaj kričečih,
sedaj že obledelih, a prijetno ubranih barv. Glave ni
imela pokrite in solnčni žarki so se plazili po njenih
mehkih, svetlih laseh in jih izpreminjali v krasnem,
bledem lesketu.

Jan Marija si je komaj upal dihati, bal se je, da
bi je ne preplašil kakor košute. Tedaj je dvignila oči
k njegovim oknom, pa ga ni videla, ker je stal za
zaveso; samo za trenotek je postal njen pogled tam, po
tem se je odvrnil in se spustil na pot, po kateri je
šla. Kakšne oči! Tako mirne so bile, tako globoke in
vlažne!

Jan Marija bi bil sedaj rad ostal doma, toda
voznik je že čakal. Odpeljal se je, ker se je sramoval
premeniti svoj načrt. Sicer je pa tudi ona že odhajala
z vrta.

129

9

„Kaj se ona meni zame!“ si je rekel otožno na
poti v Rim.

A ona je sanjarila o njem. Slišala je, da boleha.
Njeno srce je postalo oltar usmiljenja in sočutja, nemo
je poslušala Suntarello. Naposled je rekla: „Najkras-
nejši poklic si je izvolila usmiljena sestra ali pa
zdravnik."

„Kaj pa žena zdravnikova?" se je posmejala Sun-
tarella. „Na primer žena gospoda Luigija."

Deklica ni slišala.

„Sedela bi poleg njegove postelje," si je mislila,
„in preganjala bi oblake in sence z njegovega čela,
ko bi imela pravico zato."

Globoko se je zamislila. Iznenada ji je prišlo na
pamet: „Ni li bilo umestno, da bi ž njim takrat, ko
sem ga na konju srečala na poljani, izpregovorila ne¬
koliko besed? Oh, res, nepriljudna sem bila." Bolelo
jo je to. „Toda,“ je dodala v mislih, „kaj se on meni
za to!" In to jo je bolelo še bolj. Ves večer je bila
zelo otožna. Mislila je zopet na ono pesnitev mon-
signora Astuccija. Jan Marija in Načiketas sta splavala
zopet v eno osebnost.

„Mogla bi dalje čitati one fragmente," je mislila.
„Kdo ve, če ni tam kakšne tolažbe?"

Odprla je omarico in je začela pozorno luščiti
težko čitljivi rokopis. V njem so se nahajale velike
praznine, in kmalu je spoznala, da se nič ne dozve o
„drugem daru", ki ga je Načiketas želel od boga
smrti, zakaj odlomki, ki jih je sedaj čitala, so se
glasili:

Ko bil sprejel od Smrti je oba
darova, Načiketas je dejal:

«Je moja tretja želja, da mi daš
odgovor jasen na vprašanje to:

Ti v mir nas vedeš — kakšen je ta mir ?

Kadar prestopimo življenja prag,
kaj čaka nas? Preženi dvome mi!

Mi pravi kdo: ,Po smrti bo živel
nadalje v svoji vsak osebnosti,
le jasnejša tam luč izide nam. 1
Pa drug mi kdo pove: ,To ni tako,
tam vse razpade, vse se spaja z vsem. 1
Povej, o Jama, mi: kaj tvoj je mir,

130

je višji Jaz — al je ie prazen nič?
Odgovor tvoj naj bo moj tretji dar.“
Odporno dvignila je roki Smrt:

«Drug dar zahtevaj!* naglo vzkliknila,
«ne morem tega dati! Veke vse
tako že barajo ljudje zaman.

Je tajno i duhovom višjim to.*

Odvrnil je mladič: «Ne popustim.*

Ga Smrt prosila: «Bodi razborit!
Odstopi! Kar osreči, želi vse!

Let sto ti dam življenja sladkega,
Zahtevaj slonov brez števila, konj,
bogastvo in deset sinov imej!

No, kralj postani in kraljuj, dokler
utrujen smrti ne poprosiš sam!

In poleg zdravja dam ti, pamet, vse,
kar polno blaženost nazivate!

Caruj nad svetom, tebi zvrhano
napolnim kupo najsmelejših želj!
Ljubezen tebi zapeljivo dam
prekrasnih žen z očmi nebeškimi,
ki jim na ustnah bo harmonski spev
igral, kot bil bi z vinom prepojen!

To vse imej, no ne zahtevaj več
od Smrti, naj pove, kaj za delež
prinese smrt s seboj!*

Mladič na to:

«Ti malo dajaš, Jama lakomni!

S sleparsko slavo se igra otrok,
najdaljše žitje je trenotek le.

Ti sloni, konji, krone in žene
ter vsa opojnost njih prepevanja,
vse ti v naročje nenasitno gre,
in radost možna ni, ker vidi vsak,
kako krasota vene, mre ljubav!

Ne, svoj čem dar, nič drugega kot to!»
Tu zmagana prijenjala je Smrt
in govorila — —-— —

svetove nadkriljuje duša vse,
celotna je, ker bitje njih iz nje
izvira, nemogoči so brez nje!

Pa reč najvzdušnejša in stvarnejša
kot ona, ki kot jedro jeder vseh
v globini srca v vseh stvareh tiči —

Kdor ne pozna pohlepa, kdor je strah
premagal, čutnost, kdor duševni mir
ima, ta v luči istine jo vzre
to dušo svojo večno, pravcato.

131

9 *

V premenah večnih ona je brez men
in solnce je, ki senca mu je duh,
ti odpočivaš, ona gre na pot,
ti spiš, po svetu ona gre, bedeč,
je mimo žitja večnost lastna ji.

Komur posije in kdor jo spozna,
jo breztelesno zre v telesih vseh,
v minljivem neminljivo vse prodre,
objame, vendar vsega sreda je.

Kdor to spozna, ta dalje ne trpi.

Ne misli, da jo najde učenost!
Tu je zaman vse raziskavanje,
ker duša duši le pojavi se,
če voljna je . ..

To Jama je učil,
in Načiketas mislil je vesel:

«Če je tako, potem se varen kraj
nekje nahaja, kamor, smrt, tvoj strah
in groza tvoja nikdar ne prodre
in solze ne, bridkost življenja ne . . .

in šel je v oni v tajni skriti dom,
kjer Brezimenski in Najvišji svoj
ima prestol ...

To je bilo vse, kar je zvedela Katarina. Odložila
je rokopis in v glavi ji je bilo nekako pusto, ni mogla
razumeti, ni vedela, ali je našla tukaj tolažbo, ki jo
je bila iskala. Bolj se ji je zdelo, da ne. Smrt, smrt
in smrt, ničesar drugega ni v teh čudnih vrsticah . . .
Nekakšna velikost, da, toda zdela se ji je mrazeča.
Srce ji je utripalo, bila je tako pristopna radosti!
Njen značaj je bil resen, vendar pa ne melanholski,
ljubila je solnce, svetlobo, življenje, radost, čeprav ni
bila prijateljica hruma in praznih zabav. Ljubila je
zemljo, zato jo je razdražila ta skoraj bahava odvrnitev
od nje. Kaj ni imel tukajšnji obstanek svojega velikega
pomena?

„Življenje je tako krasno," si je mislila, „in nehva¬
ležen je oni, ki ne uvažuje tega daru nerazumljene
ljubezni in modrosti. Ne, Načiketas bi se bil moral
povrniti. Ali ni bilo to podobno samomoru, kar je
zakrivil na svoj način? Zakaj ni sprejel tiste Jamove
ponudbe, one črede, ono modrost, dolgo življenje in

132

naposled kraljevsko vlado? Kako bi bil lahko srečen
in kakšno srečo bi lahko delil drugim. Duh, večnost,
neumrjočnost! Veliki, vznosni pojmi. Toda čemu do¬
cela zaničevati zemljo? To se mi zdi greh."

Zaprla je rokopis v omarico.

„Nič več nočem tega čitati, niti premišljevati nočem
o tem,“ si je rekla. „Ta pesnitev me je prevarila. Skraja,
da, ko je šel Načiketas v dom Smrti, da se žrtvuje, o,
tedaj me je zanimal, tako krasen je bil in trpeč. Toda
potem, ko je mislil samo na svoj blagor, ne več na
svojega očeta, h kateremu bi se bil vendar lahko
povrnil . .

In Načiketas se je spojil zopet v eno z gospodom
Plojharjem in zopet ji je postalo smrtno tesno. Zdelo
se ji je, da njeni očitki veljajo drugemu in ne več
prvemu. Zamislila se je iznova.

„Ne, on bi ravnal drugače, ne pozabil bi tistega,
ki ga ljubi —“

Zgrozila se je.

»Koga pač ljubi, po kom žaluje?“ je nesmelo
vprašala samo sebe ter se prestrašila. »Kaj mi to mar?
Bog, kako sem nespametna!“ je vzkliknila in otožno
pristavila: »Samo to vem, da zame ne mara. In zakaj
naj bi se pač menil zame?“

Ni si upala dalje misliti, zdelo se ji je težavno.
Sedla je h klavirju in namesto nje so izpregovorile
one stare, sladke, pozabljene melodije, o katerih ni
slutila, kako so ga presunile, in odela je vso svojo
otožnost, vse svoje žalovanje, vse trudne vzdihe s temi
sanjavimi, ganljivimi in mračnimi zvoki, ki so se valo¬
vili in jih je zanesel vetrič po Somraku kampanje daleč
tja do šepetajočega bičja, kjer so zapadali in umirali.

V tem se je bil Jan Marija pripeljal že davno v
Rim. Hodil je po hrumnih ulicah, polnih solnca, ljudi,
vrišča, ropotanja kočij, polnih človeških glasov in
šumljanja fontan, po ulicah, kamor je stari vek segal
s svojimi velikimi, znamenitimi sencami, fevdna doba
metala svojo temačnost, do katerih je zrla renesansa
z jasnim usmevom gracije in krasote, kjer je slikoviti
barok razobešal svoje festone in maskarone ter se novi
vek prožno ponašal s svojimi aspiracijami in pridobit-

133

vami; a mesto Romula in Scipionov, cesarjev in pa¬
pežev, mesto nesmrtnih umetnikov in svetovnoznanih
duhov se mu je pojavilo tistega dne, ko je prišel kot
popotnik iz puščave, naposled v polnem čaru, v po¬
polni slavi, v svoji brezprimerni imenitnosti. Bilo mu
je, kakor bi šele sedaj odpiral oči. Ni se čudil posa¬
meznostim, občudoval je ves Rim, zaljubil se je v
celotni Rim.

Gospo Giovannino je presenetilo njegovo navdu¬
šenje, ko se je bil po dolgi križkraž hoji po mestu
ustavil doma, in zadovoljno se je smejala.

„Saj sem vam prorokovala, da se vam Rim še
priljubi! No sedaj mi povejte, kaj dela Katarina."

Nekoliko ga je užalilo. „Misiim, da je zdrava,"
je rekel, »slučajno sem 'jo videl, predno sem odhajal."

„Ali mi ni ničesar sporočila?" je vprašala gospa
Giovannina.

„Gotovo ni vedela, da se peljem v Rim, videl sem
jo samo z okna," je odgovoril in si je mislil: „Zakaj
ji nisem povedal tega? Zakaj nisem šel na vrt, predno
sem stopil v kočijo, in je nisem vprašal, ali ne po¬
trebuje česa iz mesta? To je bila gola neuljudnost!“

Postal je zopet malo ozlovoljen, in gospa Giovan¬
nina se je čudila, kaj mu je tako hitro prišlo navzkriž.
Začela mu je torej praviti, kaj vse je v Rimu novega.
V ,Belle arti* izvanredna razstava slik španske akademije,
mnogo se je govorilo o njih, v ,Teatro Valle* je igrala
Viginia Marini, v ,Costanzi‘ Salvini, v ,Argentini' je
pela neka pariška pevka. V Kvirinalu je bil ,cercle‘
pri kraljici, obleke bajne, kraljica jo je imela iz bro-
kata povsem nove rožnate barve, pretkano s srebrnimi
renesančnimi cveticami, tako finimi, da jih je bilo
mogoče ,samo slutiti*, v laseh in na vratu je nosila
smaragde, tako je bila krasna, da so dame in gospodje
le iztežka zadržavali vzklike občudovanja. In še nekaj
o kraljici. Nedavno je šla zvečer v temi na balkon,
misleč, da je ne vidi nihče: toda zapazil jo je nekdo
na trgu, se ustavil, in za hip se je nagnetlo ljudstva,
nekdo je prasknil z vžigalico, potem drugi, tretji, in
naglo kakor po enem navdihu jih je zaplapolalo tisoč,
in tako je bilo nenadoma improvizovano originalno

134

slavnostno razsvetljenje z liliputanskimi baklami. Ob¬
činstvo je ploskalo, klicalo „Evviva“, in kraljica se je
smejala, ploskala z občinstvom in se zahvaljevala. „Ah,
kakšen biser dobrote, krasote in gracije je ta kraljica
Margerita!" je navdušeno končala gospa Giovannina.

Gospod Plojhar je rad pritrdil in ko je bil zvedel
vse rimske novice, se je napravil tako, da je bil tudi
za gledališče, ko bi se mu pozneje zljubilo, iti tja. Sel
je na Corso, kjer je bila običajna večerna gneča ljudi
in kočij, vpitje prodajalcev večernih listov in voščenih
vžigalic, smeh pohajačev pred kavarnami, življenje in
beganje. Danes ga je vse to nekako veselilo, morda
zato, ker je pogrešal to življenje in beganje v oni
samoti in oddaljenosti v kampanji, morda zato, ker se
je mladost ozvala v njem močneje nego davno poprej,
mladost, ki skoprni v puščavah in se včasi, čeprav
zvezana in pogažena, vendar vzravna zusmevom, polnim
solnca, pomladi, s hrepenenjem, polnim sladkosti, z
nedoločljivim utripanjem srca, kakor bi pričakovala
nekaj neznanega, nenadnega. In čudno, tudi glad se
mu je danes oglasil v vsem občutju, in Jan Marija je
težko čakal, da odbije sedem, ko pohiti v „Cafe de
Rome", kjer je navadno večerjal. Danes tam še ni bilo
mnogo gostov, pri razmerni tihoti je torej lahko slišal
pogovor dveh gospodov, ki sta sedela pri mizi blizu
njega. Govorila sta o gledališčih, kazala sta se na¬
vdušenca, eden je izprva veličal Salvinija, potem je prišla
na vrsto Virginija Marini in njena Mesalina v žaloigri
enakega imena, ki jo je spisal Cossa, njen poslednji
prizor, ko pride Mesalina-Marini na smrt ranjena na
oder, ko se iz njenega slabega vzkrika „Claudio“ sliši,
kako jo duši kri, kako pade potem težko kakor kip
na obraz in krčevito zarije prste v zemljo. Pripovedo¬
vanje tistega gospoda je bilo tako živahno, da se je
Jan Marija namenil iti v ,Valle‘, kakor brž tam nastopi
gospa Marini v Mesalini. V tem se je zavzel drugi
gospod za opero: „Ali letos še niste posetili .Argen¬
tine'?“ je vprašal. ..Predstave so se šele začele, letos
so se zapoznili," je rekel prvi gospod, „kaj pa igrajo
tam?" „Ves čas ,Carmen' — toda kako! Iz Pariza
je prišla Galli Marija, ki ostane tu do Velike noči.

135

Zasnovala je v Parizu ulogo ,Carmen‘, kakor veste.
Oh, tega ni mogoče opisati — idite in se prepričajte!“

Jan Marija že več ni poslušal. Njegove misli so
začele hitro bloditi, spomini so mu mrgoleli v mož¬
ganih, v srcu, v duši. Tresel se je razburjenosti. O
gospe Galli je nekoč govorila gospa Dragopulos, oni
večer na plesu, takrat ko ga je povabila k sebi z
obljubo, da mu zapoje in zapleše prizor v krčmi iz
opere ,Carmen* ... On je bil prišel, ona je plesala . . .
Zaprl je oči in odrinil svojo večerjo.

„Natakar!“ je poklical.

Ta je prišel z dolžnim poklonom.

„Je li danes opera v ,Argentini* ?“

„Je, gospod, ,Carmen* igrajo kakor vedno,“ je
odgovoril natakar, ko je bil pogledal v časnik, ki je
ležal na mizici pod ogledalom. „Začetek je ob osmih,"
je pristavil.

Jan Marija je pogledal na uro.

„Dobro. Pokličite mi voznika," je velel počasno,
kakor bi sklepal proti svoji volji.

Zakaj pojdem t j a ? “ je premišljeval, predno je
prišel izvošček. „Da bi spomine klical nazaj, spomine,
ki me ponižujejo? Toda silno mu je bilo srce, kri
mu je vrela po žilah. Zdelo se mu je, da ga palijo
njeni poljubi na ustnicah, na srcu. Oni poljubi, ki jih
je preklinjal. Preklinjal! Ali v hitri reakciji svoje kipeče
čutnosti je hrepenel po njih, vsaj po spominu nanje,
in godba opere ,Carmen* naj bi oživljala ta spomin.
In v megli, ki se je dvigala iz ognja njegove razbur¬
jene čutnosti, se je pojavila tedaj bledo in nedoločljivo
neka postava, zavita v star turški šal obledele barve,
stoječa pod starimi drevesi, žarki solnca so se svetili
na njenih mehkih, svetlih laseh in njene oči so bile
polne tihe vnetosti, oči rjavkaste, temne, vlažne kakor
košutine, in je slišal nekaj, kar je bilo podobno umi¬
rajočemu odmevu požabljene, davne melodije . . .

„Beatrica!“ si je zašepetal skesano, toda vedno
je še divji čar one minulosti prihajal na površje, one
minulosti, polne trpljenja, pa tudi neizrečnega razkošja
in neizmerne razdražbe.

„Izvošček čaka," je naznanil natakar.

136

„Kakšen izvošček?“ je vprašal razmišljeno.

Natakar je s takšnim presenečenjem in s tako
čudnim usmevom pogledal nanj, da je mladega moža
oblila rdečica.

„Ah, res, res,“ je rekel tiho in nesmelo. Dal mu
je dva franka napitnine, potem je hitel iz gostilne.
Skočil je v kočijo.

Natakar je šel za njim na ulico.

»Kam naj peljem?“ je vprašal izvošček.

Jan Marija je molčal.

„Do ,Argentine 1 !“ je odgovoril zanj natakar ter
zaprl kočijo.

„Usoda!“ si je šepetal mladi mož ter se stiskal v
kot . . .

Na tej kratki cesti do gledišča so se godili ž njim
pravi čudeži. Nekaj uporu podobnega je čutil v sebi,
uporu proti svetu, proti svojim nazorom in nameram,
a  nedoločno tudi proti Katarini, tej Beatrici, ki se je
neprestano izgubljala v rpeglah, se neprenehoma vzna-
šala do nedosežnih višav. Prezgodaj je prišel k pred¬
stavi. Gledišče se je šele pomalem začelo polniti. Toda
to mu je bilo skoraj prijetno, sedel je in premišljeval,
razbiral in se naslajal ob svoji kljubovalnosti ter raz¬
vijal svoje najnovejše nazore, vse one, ki so se rodili
listi večer pri večerji v ,Cafe de Rome 1 .

»Živeti, živeti, živeti! Da, toda v radosti!" je klicalo
v njem. »Vrzi se v pisani, divji tok človeške strasti,
napajaj se z razkošnostjo, z blazno razkošnostjo! Mla¬
dost mine tako naglo in kdo ve, bom li dolgo živ.

Mislim, da ne bom. Za trdno, prav za trdno vem,
da ne bom! Moje premoženje — prazna podrtija!
Kakšen poklic? Nič! Moj talent se ni izkazal, in ko
bi ga res imel, mi li ostane še toliko časa, da bi
dospel do njegovega razvitja in zrelosti. Mi li prinese
kdaj sadu? Za gotovo vem, da ne. Ta zemlja, o kateri
sem sanjal že od prve mladosti, me je odbila od sebe
kakor mačeha. Tujec sem ji postal in tudi ona mi je
tujka. Ne, ne! To ni tako! Ljubim, ljubim jo še vedno.
Bog, ki vidi moje srce, ve, da bi še vedno rad prelil
svojo kri zanjo, z navdušenostjo, z radostjo. Kri! Kje
je tisti boj, kjer bi jo mogel zanjo prelivati, kjer bi

137

poginil kakor mož? Tega boja ni in ga ne bo, a pre¬
pirati se morda zato, da bi bil kakšen vozni list na
pošti, kakšen napis na kolodvoru pisan ,tudi v drugem
jeziku 1 , tega ne morem . . . Pričkati se nekje na Dunaju
ali v Pekingu zarad podobnih milodarov, kakor to
delajo advokati na teh zborih in v teh smešnih parla¬
mentih, tudi tega bi ne mogel, sicer bi me pa nihče
ne poslal tja. Ne, nimam domovine, nimam poklica,
niti najnavadnejše nade nimam na normalno starost...
Kaj mi torej ostaja? Sedanji trenotek; hočem se torej
tega oprijeti, živeti hočem kakor drugi, ne — kakor
malokdo, vtopiti se hočem v razkošnosti, v blaznosti,
pogrezniti se v brezno vseh radosti, pokopati tam te
razvaline svojega imetja, to podrtijo svojega zdravja,
zagrebsti tja vse, pozabiti vso to grozno bolest po
varanih nadah ter po krasnih željah in sanjah.“

Lica in oči so mu gorele in telo se mu je treslo
razburjenosti. Imel je občutek Sardanapala, ko zažge
grmado svojega bogastva. V tem je začela godba
igrati, njen španski, sanjavi in obenem ognjeviti kolorit
mu je povzročil sladko, čutno razkošje, pomešano z
nekakšno melanholijo. To je bil mik kakor para hašiša.
Na pol je zaprl oči, ni videl, kaj se godi na odru,
slišal je samo tone, ki so nekako fizično delovali nanj,
njegove žile so bile po njih ritmu, kakor je po njih
umerjenosti krožil tok njegove krvi. Zdajci pa je za¬
slišal človeški, tiho pevajoč glas. Doslej skoraj da ni
razločil glasov od zvokov glasbil. Glas, ki se je ozval,
ni bil več svež, toda pel je pesem s takšnim izrazom,
s tako neobičajno dovršenostjo, da se je Jan Marija
začudil. Odprl je oči. Carmen je baš uprla svoj prvi,
usodni, sladki in strastni pogled na ubogega dona
Joseja.

Jan Marija je pozabil občudovati umetnico, začutil
je silno, pekočo bolest v srcu, kakor bi ga kdo zbodel
z veliko iglo. Poznal je ta pogled, v katerem se je
mešalo peklo z nebom. Vedel je, koliko bolesti, trp¬
ljenja in kletev privede s seboj. S takšnim pogledom,
le da je imel za vse peklo silnejšo, za ves raj opoj-
nejšo moč, je vselej pogledala nanj gospa Dragopulos,
kadar ga je hotela z edinim zasvitom svojih volko-

138

dlaških oči podjarmiti. Ni že več videl ,Carmen‘ niti
koga drugega, videl je le njo, le njo, le njo !

„Ne vem,“ si je šepetal, „je li to namenjeno za
peklo ali za nebo ali za oboje obenem, ker zopet bi
rad padel v to muko, v kateri sem skoraj poginil;
čutim, da me po njej žeja, žeja.”

In tako močno je dihal, da se je njegov sosed
osupel obrnil k njemu; bilo je to polovično smrčanje.
Sram ga je postalo in spametoval se je.

„Velika umetnica,” je rekel nekoliko zmešan,
tjavendan.

Pa njegov sosed ga ni slišal, odvrnil se je in je
gledal strmo z izrazom občudovanja proti loži v pri¬
tličju blizu odra, in Jan Marija je mehanski sledil smer
tega strmega pogleda; precej je zapazil, da je vse
njegovo obližje nepremično zrlo tja.

»Senzacija?” je pomislil in precej, ko so se nje¬
gove oči ustavile v tej loži, je čutil, kakor bi ga bil
ošinil blisk. Smrtno je obledel.

Gospod in dama sta pravkar stopila v ono ložo.
Stala sta še, gospod je galantno in skrbljivo urejeval
sedeže, a ona je stala hladna, ponosna, krasna ter se
ozrla toliko da ne s preziranjem na oder, potem isto-
tako ne da bi trenila z glavo, na občinstvo in naposled
na gospoda, ki ji je pripravljal sedež. Tega je po¬
gledala nestrpno kakor sužnja. V dvojici je spoznal
gospo Dragopulos in njenega soproga. Čarokrasna je
bila, tako lepa, da se je vse gledišče tisti hip obrnilo
samo do nje. Godba in umetniki so bili zdajci po¬
zabljeni, ona je postala središče vse pozornosti, vsega
občudovanja in strmenja. Njena obleka je bila iz atlasa
arnetistove barve, vsa garnitura, bogato in mojstrski s
pristnim zlatom pošita, je bila prikrojena po kroju
Marije Medici v L'ouvru tudi visoki, stoječi in okrogli
obšivek pod vratom je bil pretkan s starim zlatom in
biseri in z nekimi drobčkanimi bleščicami kovinskih
barv, iskrečih se kakor rosne kaplje, tako da je bil
podoben svetniškemu obsvitu. Njen marmorni obraz,
dolgi vrat in graciozni obris glave, vse to, združeno
nad vijoličasto zabrisanostjo in bleščečim svitom ob-
šivka, se je podobalo čudapolnemu cvetu na steblu z

139

ozadjem velikega, v mavričnih barvah se lesketajočega
lista. Njeni lasje v bojah starega, rusega, razbeljenega
zlata so bili prav tako upravljeni, kakor na Veneri
Canove v Florenci, sami valoviti čopi, sama prelest,
ki je harmonski zastirala čelo in senci ter obnaževala
zapeljivi in ponosni tilnik. V pričeski ni imela ne
cvetic, ne brilantov, ne biserov, vedela je, da krasota
njenih las ne potrebuje lepotičja. Okrog vratu pa je
imela čudovit nakit; to je bil collier iz temnega zlata
v podobi pasjega ogrljaka; ves je bil na gosto posut
z nitkami iz dragocenih kamenčkov, tako drobnih, da
se je njih blesk spojil v samo migljanje, in ta bledo-
vijoličasta svetloba okrog slonokostenega vratu ni
gorela, ampak samo mrlela in se le včasi ob pregibu
zaiskrila živeje.

In ta toaleta, polna zgodovinskih in klasičnih
spominov iz galerij v Louvru in Uficijah, s tistim malo
ciničnim akcentom onega originalnega colliera, vendar
ni bila podobna maškarni; neki nepopisen, skozinskoz
modern parizianizem je pomiril vso čudovitnost, je
diskretno spojil vse v soglasje z obližjem današnjega
dneva, in vse je služilo samo enemu cilju: postaviti
njeno krasoto v najugodnejšo svetlobo.

„Ali me je uslišal moj hudobni ali dobri duh, ko
sem tako divje hrepenel po njej?" je mislil Jan Marija
in v ušesih mu je bučalo, tresel se je po vsem telesu
in odvrniti ni mogel oči od nje.

Sedela je na svojem sedežu in njene na pol pri¬
prte oči so begale neskrbno, ravnodušno, po malem
in leno po vsem prostoru. Mahoma pa so se široko
odprle in dolg žarek, razvnet in vendar hladen, je letel
kakor puščica, toda precej so se zopet spustile tre¬
palnice, a oči se niso ustavile, ravnodušno so se odvra¬
čale, dokler niso naposled obstale na odru.

Jan Marija pa je vedel, da ga je bila zagledala
in spoznala. Kaj se je godilo ž njo v trenotku, ko ga
je zagledala, kaj sedaj, ko se je kazala, kakor bi ne
vedela o njegovi navzočnosti? Prepričan je bil, da je
njeno neprestano gledanje na oder hinavščina. Bilo je
preveč vneto! Toda kakšne misli je pač skrivala za to
krasno masko, bledo, ponosno in mirno? Ali so budili

140

spomini v njeni notranjosti ljubezen ali sovraštvo? Je
li trepetalo njeno srce tako kakor njegovo? Tudi on
bi se bil rad odvrnil, pa ni mogel, ni imel te moči,
začaran je bil, prevzet, okovan. Gledajoč neprestano
nanjo, je zapazil, da ga je včasi, ne da bi trenila z
glavo, skrivaj obrsnila s pogledom, ki je izkušal in se
naglo zopet umaknil, ko se je srečal z njegovimi očmi.
Niti ganila ni z lično mišico, no krog usten se ji je
začel, ne svetiti, ampak svitati priblesk nekega zago¬
netnega, čudnega usmeva. To je bil usmev zmago¬
slavja, ni se mogel motiti o tem. Ali je čutila, da ga
je bila zopet podjarmila kakor poprej nekdaj s samim
zaplapolanjem svojih ciganskih oči? Ali je hotela
u ?K e< "' samo svoji gizdavosti ? Zakaj v vsem gle¬
dišču se je pokazalo, kakšno občudovanje vzbuja
njen pojav. Celo kraljica, ki se je pojavila pred
koncem dejanja v svoji loži, je dvignila slonokosteni
lorgnon ter gledala z očitim občudovanjem na gospo
Dragopulos.

Ko je padla opona, je Jan Marija hitro vstal. Čutil
je, da se mu zopet bliža odločilni trenotek. Tudi on
se je prihulil, kazal se je ravnodušnega, ni že gledal
naravnost v njeno ložo, videl pa je dobro, da je ona
tedaj s polnim pogledom zrla nanj ter najbrž priča¬
kovala, da jo spozna in pozdravi. Ker tega ni storil,
je postal njen pogled nekoliko tesnoben, vsaj njemu
se je zdelo tako. Ko je njen soprog govoril ž njo, ga
ni poslušala in njeni zamahi s pahljačo so razodevali
razdraženost, katero je izkušala prikriti. Čutil je neko
kruto radost, čutil je, da je želela, naj bi se ji zopet
približal, naj bi se v spravi uklonil pred njo. Čeprav
jo je v tistem trenotku burno želel, ji vendar ni hotel
privoščiti zmagoslavja, vsaj lahkega ne.

„Njen učenec sem,“ si je mislil, a premagal se je
in ni pogledal v njeno stran. Pripravljal se je, da
zapusti dvorano. Zapazil je, kako se je naglo, skoraj
vihravo obrnila k svojemu možu, mu tiho in ošabno
nekaj zašepetala z izrazom kraljice, ki daja sužnju
tajne ukaze, je videl, kako je namignila s svojo krasno,
ponosno in zapeljivo glavo v ono smer, kamor je bil
on namenjen, in ga tako pokazala svojemu soprogu

141

ki je sedaj pogledal skozi lorgnon, iskaje ga. Potem
je gospod Dragopulos vstal ter zapustil ložo.

Jan Marija je sedaj vedel, da je dobil sijajno
zmago, da je poslala svojega soproga, naj ga poišče
in naj ga pri vhodu na videz slučajno sreča. Ni se
motil. Ko je šel iz gledišča, je stal nekoliko kratko¬
vidni gospod Dragopulos, kot do kraja smešen soprog,
na preži, njegovi pogledi so begali po odhajajočih z
očito namero, da bi našli koga.

Jan Marija mu je prihranil trud, ker se je končno
bal, da bi ga naposled ta prilagodljivi gospod one
zapovedujoče žene niti ne našel. Stopil je torej sam
naravnost k njemu ter se pokazal presenečenega.

„Vi ste v Rimu, gospod Dragopulos?" je kliknil. ..
„Pa odpustite, morda se motim, ako pa ne, vi me
gotovo že ne poznate več . . . Srečala sva se nekoč
na Krfu in potem tudi v Atenah . .

„Ne motite se v osebi, in neizmerno me veseli,
da vas zopet srečam," je rekel gospod Dragopulos
precej trudno, očividno je takšne konvencionalne laži
ponavljal že premnogokrat.

„Nikdar bi se ne bil nadejal, da vas tukaj najdem,"
je odgovoril Jan Marija.

„Zakaj?“ se je čudil bankir. „Ali se vam zdi
čudno, ako tukaj srečate koga? Kje naj se ljudje od
vseh strani sveta shajajo, ako ne v Rimu in Parizu?"

„Istina,“ je odgovoril Jan Marija in njegovo srce
je močno bilo od razburjenosti, ko je gospod Dragopulos
pristavil:

„Pridite vendar, moja žena se nahaja tudi tukaj,
tako se obveseli, ako vas zagleda, kakor sem se jaz."

Jan Marija se je nemo priklonil in lahno zardel
za sebe, za tega moža in za njo, spravil pa ni besede
iz sebe, tudi v loži ne, ko je stal pred njo in je z
veliko formalnostjo poljubil podano mu roko. Zbegan
je pred njenim pogledom pobesil svoje oči ter ne¬
spretno sedel na stolček, ki mu ga je gospod Drago¬
pulos priljudno primaknil. Nogi sta se mu tresli.
Nasprotno pa se je ona zdela mirna, čudovito mirna;
pokazala se je zopet kot velika dama, nekoliko ošabna,
besede, kretnje in pogledi, nič ni spominjalo na oni

142

ton polusveta, v katerem se je tako pogosto in tako
cinično naslajala in čigar simbol je bil menda oni
pasji ogrljak na njenem vratu.

Jan Marija se je pokoril miku te licemernosti,
kakor bi ne vedel, kaj se skriva na njenem dnu. Ni
se domislil tega. Dosti dolgo je trajalo, predno je
vedel, kaj govori ž njim, njena krasota ga je upijanila,
istotako njena bližina, dotik njene roke ter slaba po¬
etična vonjava po vijolicah, ki je izhajala iz njene ob¬
leke in vse osebe. Nehote se je spomnil onega vrta
na Krfu. Takrat, tisto noč . . .

„Samo na kratko sva tukaj,* je pravila. „To zimo
prebivava v Neapolju, prišla sva samo na ples pri
ruskem poslancu. Ako naju hočete posetiti, morate hiteti.“

»Hotel Quirinale,“ je umestil tedaj gospod Dra-
gopulos na kratko.

Govorila je o Neapolju, o rimski družbi, omenila
je mimogrede Krf.

»Ah Krf," je rekel razsejano in nespretno gospod
Dragopulos. „Tam ste se menda pogosteje shajali z
raojo ženo? Pravila mi je pozneje večkrat o vas, še
nedavno."

„Da,“ se je smejala prisiljeno. „Zapomnila sem si
smešni naglas vaše ruščine in sem ga večkrat posne¬
mala, kadar sem se hotela posmejati. Ali govorite še
ruski in še tako slabo?"

A predno je mogel odgovoriti, je nadaljevala
ruski: „Moj mož ne razume nobene besede, zato se
ni treba bati. Ali je ostal v tebi še kakšen sled, čeprav
najmanjši sled one ljubezni, ki je kar pozabiti ne
morem?"

Glas in izraz obličja nista ni malo izražala obsega
teh besed. On se pa ni mogel kazati tako hladnega.

»Kako je mogoče o tem govoriti tukaj!“ je vzkliknil.
»Kje naj vzamem moč, da bi se ne izdal z gibljajem,
z očmi!"

In hitri pogled je obrnil na gospoda Dragopulosa
in zopet ni mogel zabraniti lahki rdečici in strogemu
očitanju svoje vesti.

»Koga se bati?" je zaničljivo rekla in tudi ona
je pogledala na moža. »Veš, golobček, da je škoda,

143

ker si odložil svojo uniformo. Kakršen si zdaj, mi manj
ugajaš.“

Dotaknila se je slučajno svojega ogrljaka in njen
ton je bil nekako v soglasju s tem znakom „canaille“.

„Več je ne oblečem," je odvrnil mladi mož ter se
zamračil, ker mahoma se mu je ozval ves stud življenja
v duši in mikavnost te žene je postala hitro manj
močna. „Ne pripominajte mi te uniforme in vsega, kar
je ž njo v zvezi, vsega trpljenja, vseh krvavih ran one
dobe —“

Obmolknil je.

„Kako malo ste se izpremenili! Vaš naglas je prav-
tako smešen, kakor je bil poprej," je govorila zopet
francoski, češ, za sedaj se odpovem vsakemu intimnemu
pojasnilu. On pa je vedel, kaj je hotela reči s tisto
smešnostjo njegovega naglašanja, vedel je, da meri
ta očitek na vse ono, kar se ji je vselej zdelo preveč
nežno v njegovem značaju, nikakor pa ne na njegovo
ruščino, ki ji je bila sicer malovažna. Trenotek sta
oba molčala ozlovoljena: on ob spominih, a ona po
nejasnem občutku, da je zašla s svojo opombo na
krivo pot.

V tem so bili na odru že davno zopet pričeli
igrati.

Gospod Dragopulos, njegova žena in Jan Marija
so gledali sedaj strmo na oder, toda njih misli so be¬
gale v najrazličnejših smereh.

„Zopet padam v njeno oblast," si je rekel Jan
Marija. „Vidim jo v pravi svetlobi in vendar nimam
sile, se upirati! Silno sem žalosten. Padam, padam, to
vem, in vendar ni mogoče, da bi se obdržal na bregu.
Poginem. Pa kaj! Čutim, da je to zakletev, pa kako
sladko prekletstvo ..."

Ona je videla, kako je v razburjenosti bledel, zakaj
nikakor ni prestala, čeprav se je obračala k odru, s
svojimi preudarjajočimi očmi neopaženo motriti vsak
gibljaj njegovega obraza.

„Ni še tako gotovo, da ga imam zopet v oblasti,"
je mislila, „čeprav se vrača k meni. Opazujem njegov
notranji boj. V teh očeh je nekaj, kar mi napoveduje
boj. Ne vem, kaj je to, vidim pa, da omahuje. In jaz,

144

zakaj ga pravzaprav mamim? Ona mikavnost, ki gaje
tako ozarjala, tista nedotaknjena mladost, tisti skoraj
dekliški usmev — vse to je minilo. Kaj torej ž njim?
Toda brez boja se podati? Ne. Treba naskočiti z vso silo.“

Tedaj je začela ,Carmen‘ na odru s svojim plesom
mamiti v pogubo dona Joseja. Gospa Dragopulos je
trenotek gledala na njo, potem se je nagloma obrnila
k mlademu možu ter se je, brez bojazni zroč nanj, na¬
slajala z očmi, polnimi plameneče ljubezni, strasti in
žara blazne čutnosti.

»Kakšna umetnica!“ je rekla tako glasno, da so
jo morali slišati na odru. »Povejte mi, gospod, ali ste
videli kdaj, da bi se bil igral in pel ta prizor bolj
mojstrski in resničneje?"

V tem namigu je bila tolika brezobzirnost, v teh
besedah takšna izzivalnost in takšen cinizem v tonu,
da je Jan Marija ostrmel; obledel je pri spominu na
tisto noč, ko mu je bila ona, ki se sedaj ob navzoč¬
nosti svojega moža ponaša s svojo zapeljivostjo, ple¬
sala sama ta ples pela to samo pesem, obledel je pri
tem spominu, ki mu je gnal vso kri nazaj do srca,
kamor je padala kakor v brezdno, in nesramnost te
ženske je na mah pregnala vse, kar je bilo poetičnega,
skrivnostnega v tedanjem vrtincu njegovih misli. Danes
je vedel, da to ni bila ljubezen, vendar pa je bila vsaj
strast, v katgri se nahaja tudi poezija, in misterij, dasi
pregrešen. Takrat mu je padla s svojimi spevi in svojo
vrelo krvjo opojena v naročje — toda sedaj, ko ga je
spomnila tega brez rdečice in z usmevom pred so¬
progom, kateremu se je bila prodala za milijone, v
vsem tem ni videl drugega nego gnus. Res, da je bil
zakon te dvojice kupčija, on je kupil za svojo čast in
svoje milijone ,princezno‘, ime najslavnejše sijajnosti,
kri bizantinskih cesarjev, a ona je kupila za to ime
in za to kri vse svoje razkošje, vse bakhanalije gizda-
vosti ter nespodobnosti in svobodo, da živi pod plaščem
poštenosti brez mere samopašno. Toda moževa malo-
vrednost ni opravičila njene propalosti. Oba sta bila
gnusna.

Jan Marija je čutil resnično, skoraj fizično na¬
gnusnost. Ni imel volje ne moči, da bi izpregovorih

145

10

Ker je molčal, je ponovila svoje vprašanje in
obenem se je kakor slučajno dotaknila njegove roke,
ležeče na ložni balustradi, delajoč, kakor da bi iskala
svoj lorgnon. Rokavice je bila slekla in pri tistem do¬
tiku rok, nervoznem in nežnem, mu je kakor tok elek¬
trike izpreletelo po telesu; bled, tresoč se, se je sklonil
naprej, hotel ji je nekaj reči, pa preveč so trepetale
njegove ustnice.

„Doseženo!“ si je rekla s tihim usmevom.

„Hotel bi še enkrat videti ta prizor," je kliknil
gospod Dragopulos ter začel tako ploskati, da je zvabi!
vse občinstvo k ploskanju.

„In vi ?“ ga je vprašala z usmevom, ki ga je samo
on mogel razumeti.

Povesil je oči.

»Božanski! Nebeški!" je vpil gospod Dragopulos.

„Glejte," je ironično govorila njegova soproga,
„kako je moj mož navdušen. Ali bi iskali takšno sla¬
bost pri njem? Pa ima tudi svoje ideale, najsi verja¬
mete ali ne. Kaj porečete temu: danes sem se morala
peljati ž njim v vilo Doria-Pamfili. Uganite, zakaj?
Hotel je tam videti ono loko, kamor je po rimski
pravljici baje zasejala Beatrica Cenci tiste anemone,
zaradi katerih je tako slavna. Namreč tista loka. Zdaj,
koncem prosinca! Zategnil me je tudi v palačo Bar-
berini, samo zato, da pogledam sliko one Beatrice.
Hodili smo okrog teh znamenitosti kakor nekakšni po¬
tujoči agenti. Smešno! In vse to na ljubo nekemu ro¬
manu v listku ne vem katerih novin. Apropos, ali se
tudi vi ogrevate za to Beatrico? Meni ne ugaja."

„Morda zato, ker se preveč govori o njej," je
rekel razmišljeno Jan Marija in za hip je bil že daleč
proč od gospe Dragopulos, od gledišča, od Rima, tam
zunaj na samoti kraj Sabinskih gor, na tihi, otožni
kampanji, kjer je tedaj morda žvižgal veter v suhih
travah ter v bičju, in so prastare pinije zamišljeno stale
ob strani. Tam v polpraznem domu v San Cataldu je
sedela sedaj sama, zapuščena ona, ki jo je včasi pri¬
merjal z Beatrico Cenci, a še pogosteje z drugo Be-
atrico, z Dantejevim idealom. Videl je oni mirni, gan¬
ljivi pogled njen, njeno čelo z glorijo čistosti .. . Tesno

146

mu je postalo, kakor bi se ji bil izneveril, njej, ki je
jedva vedela, da je i on na svetu! Globoko je vzdihnil,
njegove oči so bile otožne in neizmerno sanjave.

Gospa Dragopulos je začudena pogledala nanj.
Vedno je bil tako nedoumljiv, Kaj se je zopet godilo
v njem? Njegova misel je begala, o tem ni bilo dvoma.

„Slišite,“ je rekla trdo, „na koga mislite ?' 1

Obrnil je k njej oči in v teh je jasno videla, da
ne misli nanjo, čutila je, da je bil njen čar hipoma
zaklet. Oglašalo se je v njej nekaj zlobi podobnega.
Za trenotek se je zamislila. Morda se je pa vendar
motila, morda je mislil samo o njiju  minulosti.

„Moj golobček,“ je začela sladko ruski kram¬
ljati, „ti se mračiš. Zakaj? Morda zato, ker ti govorim
o tako ravnodušnih stvareh ta trenotek, ko trepetaš od
ljubezni? O ti moje srčece, kako si preprost! Ali ne
vidiš, kako se bojim, da bi ti ne padla pred vsem tem
občinstvom v naročje? Ali ne razumeš, kako se krotim
samo s tem, da ti govorim takšne neumnosti? Ah,
kako te še vedno ljubim! Čuj, pridi v Neapolj! Tam
imam svojo ladjo. Popeljeva se nekam k afričanskim
bregovom, toda suhi zemlji se ne približava, ljudem
ne. Sama, sama bodeva na morju, na tem morju,
modrem kakor lapis lazuli. Samo zvezde in moje oči
ti bodo svetile kakor takrat, veš ... na Grškem . . .
veš —“

„Boga mi, nehaj ! 11  je prosil in silna bolest mu je
razsajala v prsih in v srcu. Sam ni vedel jasno, kaj ga
grabi, toda vse mu je provzročalo bolest: ti spomini,
ta žar v njegovi krvi, to vrvenje misli, oni odpor proti
njeni cinični izzivalnosti in ta zavratni čar v njenem
očesu, v njenem glasu, na drugi strani pa tista sra¬
mežljiva, bela podoba daleč tam v temneči, pusti, za¬
mišljeni kampanji. Kako so se ti vtiski borili vzajemno,
kako je vse to padalo nanj! Bremenu je bilo podobno,
tako težkemu, da je omahoval pod njim. Telo je kli¬
calo: da, da! Duša, srce sta se upirala, protivila in
kričala: ne, ne !

Ko je videla, kako trpi, a je mislila, da je temu
vzrok žgoča strast do nje, je rekla skoraj mehko:
»Prav imaš. Tu ni mogoče govoriti. Jutri po peti uri

147

10*

popoldne sem sama, ne sprejmem nikogar in čakam
tebe.“

Vstal je, da se poslovi. Bila je zopet mirna, zopet
ona velika, krasna nekoliko prenapeta dama.

„Pričakujeva vašega poseta, moj mož in jaz,“ je
rekla hladno in uljudno, površno mu moleč roko.

»Hotel Quirinale,“ je pristavil gospod Dragopulos,
da bi ne bilo dvomov in pomote. Potresel mu je
desnico.

„Oh, koliko prihuljenosti, koliko laži, koliko pod¬
losti!" si je šepetal Jan Marija na ulici, ko je ko¬
rakal domov. »Kakšno blato, kakšno blato !“

In njegovim otožnim očem se je tem čistejša zopet
javljala resna in krasna Katarina v svoji plemeniti pre¬
prostosti, ki jo je prej poviševala nego težila; kako
mila je bila v tej svoji mali slabosti, s katero je
sramežljivo skrivala svoj nedostatek posvetnega pre¬
moženja. Ah, že misel sama na gospo Dragopulos
poleg Katarine je bila oskrumba, nevera!

»Nevera! Ali jo v resnici ljubim?" je vprašal sa¬
mega sebe. »Ah, morda niti ne urnem ljubiti. Ljubim
ljubezen, kakor mi je oni demon rekel o sebi takrat
na Krfu . . . Toda kdor samo koprni po ljubezni, ta še
ne ljubi. In potem — kako bi jo mogel imenovati
svojo, jaz ubogi človek, s katerim se je razbil čoln
življenja?... V navadnem, skoraj bezniškem prepiru
sem pokopal svojo silo in zdravje ... a pravega živ¬
ljenja se sploh nikdar nisem poprijel. Oddajal sem se
sanjam in sanjam in sem zaspal v pokrajini, iz katere
se kadi mrzlica, in sem se probudil, poln njenega oku¬
ženega diha. Ne, ne. Druga cesta je pred menoj nego
ta, ki vede k tebi, o Beatrica, večno nedosežna! . . .
Razkošje, propast, smrt!"-

Drugi dan se je nahajal neprestano v vročici,- o
drugem ni mislil nego o gospe Dragopulos. Vabila ga
je in odganjala. Zdela se mu je poosebljeni greh:
sladkost, ki je polna trpkosti.

„K njej pojdem," je mislil, ko se je popoldne
odpravljal z doma, »k njej pojdem in povem ji od¬
krito, da je ne ljubim, pa se ji pokorim. Povem ji
tudi, kako sem ubog in nesrečen, poprosim jo, da bi

148

se odvrnila od mene ter me pustila, naj umrjem v
miru in pokoju."

S sklonjeno glavo je šel ter se abotno pregovarjal,
kako trdno verjame, da ji to pove in da se ona ve¬
likodušno odreče svojemu zmagoslavju. Da postane
sentimentalna! Ni poznal smešnosti svojega početja.

V tistem času je stala gospa Dragopulos pred
ogledalom ter zrla na svojo bujno krasoto, spominjala
se njega in si mislila: „Ta pojav je namenila priroda
za sijajnejše zmage, nego je pridobitev tega bolnega
srca. Pa kaj me sedaj sploh vabi k njemu? Lord
Berkley je krasnejši. Vobče smatram anomalijo pri
možeh za krasoto. Koprnim po ljubezni do kakšne
spake . . . Kaj mi sedaj še ugaja na njem? Njegova
dekliška skromnost in sramežljivost, ki me je takrat
ganila in mamila je zamrla tukaj na teh prsih. Pozneje
me je preklinjal, se hudoval in me žalil. In to me je
včasi razburilo, to so bili izbruhi prave strasti. Toda
sedaj? Včeraj?"

Zamislila se je za hip. „Da,“ si je rekla, „to mi
je postalo jasno. Trpi, trpi, to stoji napisano na nje¬
govem obličju, pa ne trpi samo duševno, trpi tudi te¬
lesno, umrje, umrje. Ljubezen do bolnika je tudi
nekakšen monstrum. Razumem ono imenitno damo
srednjega veka, o kateri sem slišala, da se je udala
bolniku. Kakšen mik, boriti se zanj s smrtjo! Une
danse macabre! Kakšna opojnost, ko bičaš njegovo
strast do blaznosti, da ga nese s seboj kakor splašeni
konj svojega jezdeca. Zgolj od ljubezni umrje. O kakšna
strahovita razkošnost, pritiskati ga k sebi, držati ga,
da ga ne odnese smrt kot svoj plen, vsak dan videti
pečat te smrti na njegovem čelu, vnemati ga za boj
proti smrti, neprestano grozeči, da mu odtrga čašo
razkošja od ustnic, in vendar ga gnati z vsakim po¬
ljubom, z vsakim objemom tej grozni smrti nasproti!
Menim, da ga bom potem ljubila, kakor nikogar doslej,
ko mi bo tako strašna soljubovnica, kakor je smrt,
dan na dan grozila z njegovo izgubo. O, to bo nekaj
novega, česar še nisem izkusila doslej !“

Glava ji je zdrknila v dlan in zopet se je zamis¬
lila, naglo pa se je vzravnala ter kliknila: „Kaj pa,

149

ako bo živel predolgo, ako se ga naveličam, če mine
ta pohlepnost in me začne njegova bolezen sčasoma
tako odganjati, kakor me zdaj vabi?"

Hodila je nekaj časa po sobi. Zmignila je z ra¬
mama. „Potem ga odbacnem kakor ovenel šopek ali
ponošeno obleko. In če ne preživi tega novega raz¬
očaranja, tem slabše zanj, ali morda tem bolje." Tu
se je zasmejala.

Jan Marija je hodil nemiren po ulici Nazionale
skoraj pred onim hotelom Quirinale, kjer je stanovala
gospa Dragopulos. Pogledal je na uro, bilo je šele
pol petih. Prezgodaj! Kdo ve, če gospod Dragopulos
ni še doma? Gotovo ne pride v sobe svoje žene, ako
sama ne pošlje ponj, a lahko srečamo v hotelu
nekje na hodniku ljudi, ki se nočemo sniti ž njimi. A
tega gospoda ni hotel srečati. Skoraj obžaloval ga je,
tako smešno in gnusno se je vedel ta siromak v svoji
ulogi, in Jan Marija se je vselej sramoval, kadar ga
je videl, kadar je govoril ž njim. In kako lahko gre
vsak čas iz hotela! Jan Marija se je spešno napotil
po ulici Quattro fontane, kjer je stal na oglu, za¬
mišljen je prišel do ulice Sistina in ko je zagledal te¬
raso pred Trinita de’ Monti, mu je prišlo na misel, da
bi pogledal na večno krasni Rim, predno se spusti na
povratno pot do ulice Nazionale. Ko je prišel k stop¬
nišču, ki drži navzgor k cerkvenemu portalu, je zatre¬
petal. Spomnil se je, kako je takrat tam padel z ob¬
čutkom umirajočega, takrat tisto noč ko je njej, svoji
Beatrici, prvikrat bil pogledal v oči. Njegova duša se
je ob spominu nanjo napolnila z zarjo. Nehote se je
ozrl na samostan, kjer je prebivala nekaj let. V tem
je zaslišal petje ter videl, da je cerkev odprta. Bila je
nedelja, dan petih večernic. Hitel je navzgor in v par
trenotkih je stal v cerkvi.

Zimsko solnce se je že močno naklanjalo za ku¬
polo Sv. Petra in njegovi dolgi, rožnati žarki so padali
skozi okna v cerkev, ki je bila v somraku v svoji be-
loti in elegantnosti podobna salonu. Polna je bila ob¬
činstva: nekateri so hodili Sem zaradi petja, v Rimu
tako slovečega, drugi zaradi sorodnic, ki so se vzga¬
jale v samostanu, mnogi so se ustavljali v hramu

150

božjem brez namena na povratku z izprehoda po
bližnjem Monte Pinciu, v manjšini pa so se nahajale
osebe, ki jih je zgolj pobožnost privedla sem. Ko je
Jan Marija vstopil, so bile večernice že pri koncu*
Na koru je igrala nuna na orgije, druga je pela. Pro¬
izvajali sta nežno staro in preprosto italijansko himno,
ki je bila mestoma nekoliko preveč posvetna in ne
povsem brez kolorature, kar na Laškem ni nenavadno,
in glas te nune je bil prijeten, čist in sanjav kakor
ptičji, tako da je sprijaznil z onim tuintam malo
opernim značajem godbe. Ta pa je Jana Marijo še po-
sebe mikala. Zvoki te pesmi so bili prav tisti, katere
je bil slišal nedavno v pusti samoti kampanje, tisti,
ki so se v mraku lili k njemu iz Katarinine sobe. Ne¬
hote se je obrnil in je zapazil gori na koru bledo,
orumenelo obličje pojoče nune; ni se mu zdela mlada,
dasi je bil svež in prijeten njen glas. Izraz njenega
obraza je bil miren, resnično pobožen, pogled nanjo
je potolažil, čeprav ni bila krasna. Toda bila je več,
bila je gotovo dobra.

„Dobra kakor kruh, pravijo Francozi," je mislil
Jan Marija in pristavil: „kakor kruh duše."

Gledal je zopet k oltarju, ki ga deli visoka mreža
od ostale cerkve. Za mrežo so klečale mlade deklice,
samostanske gojenke, uvrščene po šolskih letnikih; to
je bil pogled kakor na gredo cvetic. Vse so imele bele
zavoje, ki so jim padali z glav na tilnik; prednji zagib
jim je visel na čelo in izpod te prozorne beline so
zrli njih rožnati obrazi kaj dražestno v svet. Nekatere,
bolj vesele, so iskale s smejočimi očmi svoje sorodnike
in znance v cerkvi, nekatere, pobožne, so zrle resno
na oltar, ki je plaval v nebrojnih lučicah, nekatere so
se zdele ravnodušne, druge zamišljene, toda vse so
bile prelestne. Jan Marija je bil čudovito ginjen. Na
tem kraju, pred tem oltarjem je stala torej Katarina
več let vsako nedeljo z belim zavojem na glavi in je
poslušala te sladke pesmi in je zrla tam na oni oltar,
kjer je sredi množine bledih, rumenih plamenčkov go¬
rela zlata monštranca kakor mistično solnce . . . Pred
to monštranco se je spuščala na kolena, kadar je za¬
zvenel glas zvonca kakor baš sedaj. Nehote se je tudi

151

on spustil na koleno, globoko je sklonil glavo, z roko
je povel na prša in polastil se ga je neki občutek
globokega kesa in pokore pred tem simbolom besede,
ki je postala meso. Vlažne so postale njegove oči . . .
Dvignil je glavo, ves prostor za mrežo je zastiral beli
dim kadila, in plameni voščenih luči ter žar monštrance
so migljali v belem oblaku, in mahoma se mu je za¬
zdelo, da se je blizu oltarja prikazala Katarina: bleda
in krasna je zrla nanj s slovesnimi očmi proseč, po-
tresala z belim, v dolgost razpuščenim zavojem in
zdelo se mu je, da sladki glas, ki je prepeval himno,
ne prihaja s kora, ampak iz onega belega, dehtečega
dima, da pihlja od njenih ustnic in mu liki sapica
hladi razpaljeno čelo. Tedaj se mu je sklonila glava
nizko, nizko, kakor ogenj je čutil vso pripeko greha,
in njegove trepetajoče ustnice so šepetale: „Moj Bog,
usmili se me! . . .“

Pesem se je izgubila, orgije so obmolknile, dim
se je razkadil, deklice so izginile, cerkev se je praz¬
nila, sveče so ugašale — a on je še vedno klečal z
glavo, nagnjeno na prša. Somrak je bil prijeten, toda
hlad je postal pronicajoč in ga je probudil iz njegove
zamaknjenosti . . . Dvignil je glavo, vse okrog je bilo
prazno in tiho, na zunaj je trepetal po vzduhu ubrani
zvenk zvonov, in skozi odprta vrata je videl ogromno
zarjo že zapadlega solnca. Šel je iz cerkve in je postal
nad Španskim stopniščem, na onem mestu, kjer je bila
ona stala tistikrat, oprta na kamenito balustrado. Ni
slišal hruma mimogredočih, ni videl ničesar nego to
zarjo na nebu za Vatikanom, in v njenem zlatu se je
določno in harmonski risala šentpeterska kupola, ki ga
je vselej liki godba očarala. In zdela se mu je ta ku¬
pola, ožarjena v solncu, podobna neizmerni, dvignjeni
monštranci; zopet je nagnil glavo kakor v cerkvi . . .
Za njim pa je ležala ulica Sistina, po kateri je spremljal
Katarino v tisti mesečni, beli, skoraj strahotni noči,
tista ulica Sistina, ki je vedla k ulici Nazionale, in v
tej je stal hotel Quirinale, kjer je čakala nanj Pelagija,
gotovo že nestrpna zaradi njegove zapoznitve, ker je
že bila minila določena ura . . . In sedaj je zagledal
namah oba ta pojava poleg sebe : Katarino s tem čistim

152

čelom, z globokimi očmi košute, in njo, Pelagijo s
pogledom, ki povzroča vrtoglavico, ki peče in mrazi
obenem. O, Pelagija je bila krasnejša, toda to je bil
obraz grozovite krasote Meduzine, ki je izpreminjal
v kamen. Žar tega očesa je spominjal pekla, muke,
greha. Stresel se je zopet in zopet.

Po tej poti, kjer je šel s Katarino, prav po tej
ulici naj bi šel sedaj k njej! V svojo sužnost v svojo
pogubo!

„Ne, nikdar," je naglo in odločno vzkliknil v svoji
notranjosti. »Domov pojdem," je pristavil ter stopil po
dveh stopnicah Španskega stopnišča navzdol. Potem se
je ustavil. Postalo mu je težko.

„Ali naj jo žalim, na ta način žalim?" se je vprašal
ter upiral pogled dol na vodnjak, kakor bi od njegove
blesteče vode pričakoval odgovora. „Moral bi tja iti,
saj to zahteva uljudnost," je razbiral dalje. „S svojo
hladnostjo in pristojnostjo besed bi jo tako lahko pre¬
pričal, da je med nama prepad . .

Zopet je postavil nogo na stopnico, s katere je
bil stopil, in se obrnil tako iznova proti ulici Sistina.
Brž pa, ko se je ozrl na cerkev, se mu je zdelo, da
vidi zopet Katarino s tem vnetim in tihim izrazom v
košutnih očeh in migajočo zopet z belim zavojem
pred njim . . .

»Razžalim jo . . . mogel bi...“ Ni domislil. Spomnil
se je grofa Nevarova, njegovih svarečih besed: »Raz¬
žalite jo, toda vi bodete — otet . . .“ Dvignil je glavo.
„lstina,“ je rekel, „a končno se pojutrnjem niti ne
spomni te moje razžalitve, odide in morda je nikdar
več ne zazrem na tem svetu .. ."

In to ga je zbodlo. „Več je ne zagledaš!" je še¬
petal, in vse razkošje, vsa divja, goreča radost, vsa
opojnost, vsa brezumnost teh telo in dušo uničevajočih
poljubov, vse to se je gnalo nanj kakor deroče vode
potopa, in ti strašni valovi so mu izpodnašali noge,
ga zanašali slabega, se že brez boja vdajajočega svoji
usodi, morda svojemu pogubljenju.

„Moje življenje je izgubljeno," je zvenelo v nje¬
govem srcu, »nazaj do tega veletoka razkošnosti in
blaznosti, opojnosti, pozabe!"

153

Toda iz vretja njegove krvi, iz omotice mozka, iz
kipenja čutja, iz vrtinca njegovih misli se je ozval tih
in sladak glas, sladak kakor Katarinin, in ta je za-
šepetal: „In ko bi bilo res, da bi izgubil svoje življenje,
ali bi ne bilo krasno umreti dostojno, v miru in od¬
povedi? Kdo ti je dal pravico, pomandrati do blata in
žalosti ostanek tega življenja, ki je nisi umel pojmiti
bolje? Ali hočeš zato bedno umreti, ker si živel
nespametno ?“

Zopet je sklonil glavo.

„Bog, usmili se!“ je šepetal kakor poprej v cerkvi.

Potem se je hitro vzravnal. Nad njim so začele
vzhajati zvezde . . .

»Ne, morda še ne umrjem, čemu ta obupnost?"
si je govoril. „Naj se zgodi, kar hoče, vsaj to pravico
hočem imeti, da dvigam svoje oči k temu, kar je
čistega in svetega pod tvojim nebom, o Bog moj!“

In megla mu je krila oči, megla liki dim dišečega
kadila, in ob vlagi solz so mu lesketale zvezde nad
glavo kakor žarki one zlate, mistično žareče monštrance
v cerkvi, kjer je ona klečala ob nedeljah. In naglo
mu je postalo tako mirno pri srcu, tako lahko. Jasno
je čutil, kako jo ljubi. Izkušnjava se je razkadila kakor
hude sanje. Počasno je stopal po Španskem stopnišču
in zdolaj na trgu je stopil v kočijo prvega fiakarja, ki
je po navadi vseh rimskih bratov po poklicu dvignil
vzravnani kazalec desne roke ter obenem zaklical oni
svetotajstveni „Vuole?“, ki se razlega iz vseh uličnih
kotov večnega mesta na pešce. Pripeljal se je domov.
Gospa Giovannina ga je pozdravila v veži. Čudila se
je: tako nenavadna ura! Gotovo še ni obedoval.

„Nisem,“ je rekel, „pa tudi lačen nisem. Menda
ne bom obedoval."

„S tem škodujete svojemu zdravju," mu je očitala.
„Tega ne smete, ne smete. Ali hočete nekaj meni na
ljubo storiti?"

„Vse, signora, kar je v moji moči."

„Torej obedujte nocoj z menoj. Pa moj obed je
preprost. Sama sem si nocoj pripravila ,timbalo‘, o
katerem je moj mož vedno govoril, da je imeniten,
in priznavam, da sem ponosna na svoj ,timbalo‘.

154

Drugega ne dobite ničesar nego navadni ,fritto misto‘.
Ali hočete?“ In skrbno je gledala nanj. Videl je, da
bi jo zelo razžalil, ko bi ne sprejel. Vsa potolažena
je bila.

„Precej bodeva jedla," je vzkliknila, „samo po¬
gledam naj, da mi Teresita ne prismodi."

In je tekla v kuhinjo.

Zelo prijetno se mu je zdelo nocoj v njeni družbi.
Sploh mu je bilo tako povoljno! Svet se mu je zdel
zopet rožnobojen. Vrhutega je govorila gospa Giovannina
neprestano o Katarini in ko se naposled že ničesar
več ni domislila o njej, je začela prav dov-tipno oprav¬
ljati dono Pavlino. Sreča, da se je zgodilo to šele po
obedu, ko mu je prinesla majhno čašo črne kave.

„Jutri se povrnem zopet v San Cataldo," je rekel
Jan Marija.

„Ah, kako rada bi zopet videla Katarino," je
vzkliknila.

„Zakaj se torej ne peljete jutri z menoj?" je
vprašal. „Prijeten dan prebijete v njeni družbi, in moj
voznik vas zvečer popelje nazaj v ulico Giulia. Zvečer,
ali kadar hočete."

„Rada grem!" je vzkliknila. „Veselim se izleta."
In dogovorjeno je bilo.

V.

Katarina je stala pri oknju, ko se je pripeljala
gospa Giovannina. Presenečena ji je hitela po stopnicah
naproti in je prišla pred dom, ko se je boječa Nina
s pomočjo gospoda Plojharja počasno spravljala z
voza. Katarina jo je z veseljem pozdravila in je tudi
mlademu možu podala roko; sprejela je oba, kakor
bi bila oba njena mila gosta. Niti ni zapazila, kako
je govorila ž njim brez zadrege, skoraj tako zaupno
kakor z Nino. Ko jih je povabila v hišo, je pritekla
Suntarelia; njen obraz, vedno nekoliko podoben antični,
tragični maski, je kazal danes vse znake najhujše
obupnosti.

„Ravno pred kosilom pridete," je vzkliknila, ne da
bi kaj pozdravila, „in na dan, ko skoraj ničesar

155

nimamo doma. S čim naj potolažim vaš glad?“ In je
poizkusila zaškripati z zobmi.

„Tako sem lačna,“ je odgovorila gospa Nina z
usmevom, „da mi bo dišal i suhi kruh kakor paštete,
in tega vendar imate?"

„In za vas, gospod, tudi ničesar nisva pripravili
z Angiolino," se je obrnila starka h gospodu Plojharju.
„A v svojo sobo tudi ne morete, vsa okna in duri so
snete. Francesco jih umiva." In očitajoč je obrnila
pogled k nebu, kakor bi se hotela pritožiti čez usodo.

„Strašno!“ je vzkliknil gospod Plojhar kakor iz
groba in z nasmehom na ustnicah.

Dami sta se smejali, Katarina je povesila za tre-
notek oči, potem je izpregovorila preprosto in z milim
usmevom: „Ni druge pomoči Suntarella — gospod
Plojhar naj se za danes naseli pod mojo streho, ko
si ga tako pregnala iz njegovega stanovanja. Pojdi in
pomiri se! Napravita z Angiolino kakšen majhen čudež
v kuhinji, naj se zgodi, kakor je božja volja, vse snemo
skupno z Nino in gospodom Plojharjem, in zagotovim
ti, da zabavljal ne bo nihče. Nadejam se, da ne obetam
premnogo."

Obrnila se je k svojima gostoma. Žarki teh krasnih,
resnih, sedaj se smejočih oči so se uprli naravnost na
Jana Marijo, ki je same sreče lahno zardel. Katarini
je živeje zatrepetalo srce, ko je zapazila to radost v
njegovih očeh, molče je prijela Nino krog pasu ter jo
vedla po stopnicah. Jan Marija je korakal za njima,
vesel, da sta sami čebljali, da je smel molčati in po¬
slušati njen glas. Suntarella je nekoliko pomirjena
izginila v kuhinjo ter nesla s seboj površnik mladega
moža, ki ga je slekel v veži.

Gosta sta stopila v Katarinino sobo, ki je veljala
v domu Soranesijev za salon. Gospa Giovannina je
odložila klobuk in plašč, niti za trenotek ni prenehala
govoriti in pripovedovati, in Jan Marija se je mogel
mirno ozreti, Prostor, v katerem se je nahajal in ki
ga je doslej površno videl samo enkrat pri svojem
prvem posetu, ga je zelo zanimal. Saj je bila njena
soba, in zdelo se mu je, da vsi ti zlati žarki, ki so
tam trepetali, niso prihajali od solnca, ki je svetilo

156

zunaj nad kampanjo za spuščenimi zavesami, ampak
naravnost iz njenih, iz Katarininih oči. Povabila ga je,
naj sede.

„Kako je ta predmet zanimiv," je rekel, ko je bil
zagledal omarico iz ebenovine, nekdanjo last mon-
signora Astuccija. „To je čista renesansa!"

Dami sta pravkar sedli nedaleč od njega.

„To je moj ponos," se je smejala Katarina.

Govorila je brez zmedenosti, kakor bi ga poznala
že davno in se večkrat srečavala ž njim. Ob Ninini
navzočnosti se je vedla neprisiljeno.

Mladi mož je to kmalu zapazil in ta navzočnost
je tudi nanj učinkovala na podoben način.

„Uganite, od koga je ona madona tam poleg
ognjišča?" je rekla Nina, nemalo ponosna na svojo
udomačenost v hiši starih grofov Soranesijev in obenem
na svojo znalost slikarskih šol, o katerih pa ni imela
niti pojma.

„Po madoni, ki se nahaja v galeriji palače Doria,
bi sklepal na Rondinellija," je čez hip odgovoril Jan
Marija.

„Vsak tako pravi," je zaploskala gospa Giovannina
z rokama, vesela kakor šolarica.

Katarina se je molče čudila, odkod ta njena radost.
Nina sama ni prav vedela, zakaj je takšne Židane volje,
le slutila je izdaleč, da postaja nehote posrednica med
tema čudovitima, plahima, velikima otrokoma. Jima li
prinese to, kar posreduje, korist ali ne, o tem ni imela
časa premišljevati. Sicer pa je bila žena in Lahinja,
torej dvakrat pripravljena, pihati do tlečih isker ljubezen,
da vzplamti v polnem plamenu. Smejati se je morala,
ko je gledala to dvojico. „0 sveta preprostost," si je
šepetala, „ menita, da vaju nisem izpregledala? Le od¬
vračajta poglede drug od drugega, kolikor hočeta, in
se smejajta meni nič tebi nič, jaz pa le vem!"

Gospod Plojhar se je bil v tem zagledal v harfo
poleg glasovirja.

„Kontesa,“ je vprašal, „ali igrate na tem skoraj
svetem nastroju?"

„Žalibog, ne igram," je odgovorila Katarina.
„Škoda, da je prišla harfa tako iz mode. Sicer bi me

157

bili v samostanu gotovo naučili, igrati nanjo. To je
orodje moje rajne matere. Prekrasno je umela igrati
na njem."

Malce otožna je obmolknila, kakor bi se bila iz¬
gubila za hip v spominih. Potem je pristavila: „Pri
vas doma je menda harfa bolj v navadi nego tukaj ?
Moja mati se je v Pragi naučila te igre."

„Tudi pri nas že malo igrajo nanjo," je kratko
odgovoril Jan Marija, ker se je njegov pogled ujel na
miniaturi, naslikani na ploščici slonove kosti. Visela je
na steni poleg harfe. Predstavljala je nežno, sanjavo
in zanimivo žensko obličje. Oči so bile prav tiste kakor
pri Katarini. Lasje so bili čudno, staromodno prihrani,
in ta pričeska je pridajala tako kakor zastareli kroj
obleke sličici nekaj na prošle dobe spominjajočega,
nekaj elegičnega. Nehote je začutil ginjenost.

„Kako simpatičen, sladek, poetičen je ta obraz!"
je rekel tiho in toplo in v sanjavih njegovih očeh
je bilo toliko nežne simpatije, toliko sanjarske po¬
ezije, ko jih je obrnil h Katarini, da je ta nevede
vstala ter se mu približala, kakor bi se mu hotela
zahvaliti.

„Moja mati je, ko je bila še mlada deklica," je
rekla istotako tiho in ginjeno.

„Zelo podobna ste ji, kontesa," je dejal Jan Marija
in oblila ga je lahna rdečica, spomnil se je namreč,
da je občudoval pravzaprav njeno  podobo. Ali se to
ni podobalo banalnemu priklonu? Poizkusil je naglo
zatreti ta vtisk. „To se pravi, samo deloma," se je
popravil. „Izraz obličja je drugačen. Na vašem ni te
melanholije —“

Obmolknil je, stesnilo se mu je, zdelo se mu je,
da se s primerjanjem zapleta čimdalje bolj, nahajal
se je v stiski.

No Katarina ni kazala, da bi bila to opazila, in
sama ni čutila najmanjše zadrege.

„0, to melanholijo je povzročila prava legenda,
zares žalostna," je rekla mirno in z zasenčenim
usmevom, kakor pri spominu na nekaj davno minu¬
lega, tako davno minulega, da se to zdi že bolj
pravljica nego kaj drugega.

158

„A, kontesa, povejte mi jo!“ je prosil z izrazom
Cetinske, povsem nezavestne zaupljivosti v teh sivkastih
očeh, o katerih je tako pogosto sanjala Katarina.

Dobrotljivo se je posmejala in lahno nagnila glavo,
kakor bi obetala.

„0 mamma mia!“ je vzkliknila ginjena in s pravo
italijansko živahnostjo je snela s stene miniaturo in jo
skoraj strastno pritisnila k ustnicam. Ali je s tem
prosila ono drago senco odpuščanja, ker je hotela
pripovedovati njeno zgodovino? Težko bi bila odgo¬
vorila na to vprašanje. Sedla je na stolček pred od¬
prtim glasovirjem, podržala trenotek sličico v obeh
rokah, potem jo je spustila v naročje.

„0, resnično," je rekla, „ali se mi ne posmejete,
če bo ta legenda nekoliko sentimentalno in romantično
pobarvana? Ž njo je tako kakor z nošami na tistih
starih rodbinskih slikah, ki kažejo znake svoje dobe.
Morda je res kaj smešnega na tem, pa jaz ne vidim
smešnosti. Ginjenost, ki govori z njih, bode tako zelo
v oči, da lahko pregledam ono njih slabo stran. In
ali se ne bodo slike naših vrstnikov in priznaki naših
legend zdeli zanamcem prav tako čudni kakor nam ta
dediščina prednikov?"

„Soglašam," je rekel Jan Marija z glasom popol¬
nega prepričanja, ki ni bilo hlinjeno. „Svoj čas se bodo
baš tako posmehovali ,naturalizmu 1  kakor se danes .ro¬
mantizmu 1 . Toda za to v nam ne gre sedaj."

Obmolknila sta. Čez trenotek je začela Katarina
pripovedovati: „Moja mati, tedaj še napol otrok, se
je učila igrati na harfo v dobi, ki je bila mnogo
sentimentalnejša, mnogo romantičnejša, nego je da¬
našnja. Učila se je Osianu na ljubo, ki ga je že
poznala in oboževala. To je bilo v Pragi . . . Menim,
da tudi nad tem mestom blodijo megle in sence kakor
nad višinami škotskih gor. Vsaj ta vtisk so mi pro-
vzročali vsi popisi. Predstavljam si, da je tam stolpov in
gradov brez števila, da se tam temna, velika reka vali
pod velikanskim mostom, da buči in se peni. Na
ograjah tega mostu stoje kakor prikazni ogromne sohe.
Krog mesta so sami temni lesovi in visoke gore. Je¬
seni pošastno razsaja veter po praznih ulicah in plaši

159

trope ptic iz polpodrtih, pustih palač, postavljenih na
terasovitih vrtovih, ki se dvigajo po strmih skalah,
visoko, visoko — ah, vi se smejete!"

„Ne morem drugače," je rekel. »Opisujete mi sce¬
nerijo iz kakšne zimske pravljice in —“

„Ne rušite torej moje iluzije!" je živahno vzklik¬
nila. »Pustite mi mojo  Prago!"

»Nu, da — vi slikate povsem resnično," je rekel
Jan Marija.

„Ne pripovedujem prav," je vzkliknila. „Ne bila
bi vam še smela praviti, da se je moja mati učila na
harfo. To bi moralo priti pozneje na vrsto. Pozabite to!"

„Se je že zgodilo, kontesa."

»Hvala," mu je prikimala z gracijo premilega otro¬
čiča. »Kje smo torej? Da, v tej mračni Pragi. Pred¬
stavite si sedaj nad tem mestom orjakov in senc noč
najtemnejše sinjine, polno zvezd. Mislim, da so tam
zvezde bolj meglene, toda tem večje nego pri nas,
manj jasne, toda skrivnostnejše."

»Uganila ste," ji je povsem resno prikimal, kakor
bi temu verjel.

»V takšni noči se je peljala nekoč moja mati —
zapomnite si, da je bila še napol otrok — v staro¬
davni kočiji. In veste odkod? S svojega prvega plesa!
Pa ta ples se je vršil najbrž poleti, ker plesalo se je
baje na nekem velikem, razsvetljenem vrtu, in v od¬
prti kočiji se je peljala domov. Peljali sta se ona
in njena mati, po onem dolgem mostu, in mati
mi je pravila, da je voda takrat pod njim tako
šumela ter ji pričinila tako strahovit vtisk, da jo je
od tiste dobe večkrat, tudi še tukaj v San Cataldu,
slišala v sanjah. To je bila zanjo znamenita noč. Godba,
ples in gotovo tudi besede, s katerimi so jo na vrtu
občudovali, vse to jo je upijanilo. — Saj vidite, kako
je bila krasna!"

In Katarina je dvignila sličico, mu jo pokazala za
minuto ter jo nežno poljubila. Roki sta ji zdrsnili
zopet v naročje in pravila je dalje: »Moja mati je
napol dremala, ko jo je na ulici za mostom nagloma
probudil sunek kočije ob kamen. Široko, široko je od¬
prla oči, in glej, prav blizu kočije je stala hiša, ki je

160

imela pritlična okna v tisti višini, kakor je šla cesta.
Eno teh oken je bilo odprto in tam je stal mlad mož,
plavolas, krasen, z velikimi očmi, ki so prej begale
po zvezdah, sedaj se pa sanjavo uprle v obličje moje
matere, tako sanjavo, da jo je izpreletelo nekaj strahu
in grozi podobnega, obenem pa tudi radost. Nahajala
se je še vedno kakor v sanjah. Tisti mladenič se ji je
zdel prikazen. Ne vedoč, kaj dela, je vrgla rožo, ki jo
je držala v roki in ji je bila z las padla v naročje,,
naravnost skozi odprto okno, in roža je zadela ob čelo
onega mladeniča. To se je zgodilo hitro liki blisk, ker
kočija je naglo ropotala dalje. In nihče drug ni o temi
vedel. Mati moje matere je dremala poleg nje, istotako
voznik na svojem sedalu in morda tudi konji. Vršilo
se je prav kakor v sanjah."

Katarina se je zopet zagledala v sličico in ob¬
molknila ; izraz njenega obraza je bil sanjav. Jan Ma¬
rija je molčal, ni je hotel motiti. Čez kratko je nada¬
ljevala: „Oni mladi mož je bil godbenik, in usoda, ki
tako silno vpliva na življenje, ga je privedla v dom
roditeljev moje matere, ko so zanjo iskali učitelja za
harfo. Mlada človeka sta se na mah spoznala. Ni vam
treba praviti, da sta se ljubila. In kako nežno! Kar
po osiansko! Tudi imenovala ga je ,Rino‘ in on njo
,Minona‘, čeprav je bilo njeno ime Ana in njegovo —
končalo se je na zlog ,lav‘, podobno kakor ,Ven¬
ceslav 1 , pa ni bilo to. Pozabila sem že.“

„In konec vaše legende?"

„Žalosten!“ je rekla. „Najprej so branili roditelji.
Potem so dovolili, toda kratko pred zaroko je umrl
oni mladi mož. Moja mati je dolgo žalovala po njem.
Moj oče je poznal vso to prigodbo. Seznanil se je z
materjo v Milanu, kamor so jo poslali roditelji, da bi
v daljavi laže pozabila. Leta je hodil moj oče za njo,
predno je privolila. Popolnoma pa onega ni pozabila
nikdar. Zvesto je hranila spomin te prve ljubezni v
srcu in sama mi je vse pravila. Pravzaprav je bila
kakor moja prijateljica, moja sestra. Ah, kako prijetna
leta sva živela skupaj v tem domu! lega ni mogoče
dopovedati. Mamma mia! Mamma mia!“ In poljubljala
je zopet sličico in debela solza se ji je utrnila v očesu.

161

n

„Kako vse to sega v srce," je rekel Jan Marija
in najrajši bi ji bil podal roko.

Katarina je obesila, sličico na navadno mesto in
šele sedaj je zapazila, da je bila Nina odšla iz sobe.
Kdaj, ni vedela. To ji ni bilo mar, vendar pa se je
uplašila pri misli: „Kako se je zgodilo, da se raz-
govarjam ž njim zaupljivo kakor s starim prijateljem?
Plakam pred njim, pripovedujem mu najskrivnejša
ustna v  izročila svoje rodbine."

Čutila je v sebi nedoločljiv nemir, celo zlobo.
Končno je bil ta nemir brez vzroka. Saj ni ničesar
storila, kar bi si morala očitati! Pač se je jezila, ker je
bila nemirna. Bala se je, da bi njen obraz ne izdal
njenih občutkov. Kako rada bi bila šla iz sobe, pa ni
našla vzroka, in samega ga vendar ni mogla pustiti.
Skoraj mučno ji je postalo^ Sedela je nekaj časa ne¬
premično pred glasovirjem. Čakala je, da izpregovori on.

Jan Marija pa je bil zatopljen v misli in je molčal.
Tedaj se je polastilo Katarine neko navdihnjenje. Roki
sta pritisnili na tipke, in zaigrala je kratko, preprosto
pesem, nežno in zastarelo, ki je imela zanj nekaj zna¬
nega, namreč oni ginljivi vtisk, ki je lasten češki na¬
rodni pesmi.

„Oh, to je dražestno," je vzkliknil, ko je bila do-
igrala, „odkod imate to melodijo?"

„To je epilog k moji povesti," je odgovorila
zopet povsem mirna. „To pesem je zložil ,Rino‘ za
,Minono‘. Besed ne poznam, dasi jih je mati včasi
pela. Predmet je bila baje ona roža, ki mu jo je mati
vrgla takrat ponoči. Besede so bile tudi njegove, češke.
V svoji mladosti je mati govorila ta jezik baje dosti
gladko. Jaz poznam iz njega samo eno besedo, besedo
iz te pesmi: ,ruže‘.“ Katarina je izgovorila ,rudže‘.

Najrajši bi jo bil objel. Glasilo se je to tuje, toda
tako sladko in sonorno, in vsa mikavnost njenega glo¬
bokega glasu se je zibala v podaljšanem „u“ te be¬
sede. Zdelo se mu je, da diha z njenih ustnic vonjavo
cvetice, ki jo je imenovala.

„Ah, kakšne želje in spomine budite v meni!" je
rekel sanjavo. „Še sanjati nisem mogel, da zaslišim
tukaj v globoki samoti rimske kampanje toliko o

162

svoji Pragi, o svoji domovini. In na kakšen poetičen
način.“

„0 svoji  Pragi pravite? Bojim se, da ste o njej
slišali malo, toda preveč o moji  Pragi, o onem fan-
tastnem mestu, ki biva, sodeč po vsem, posebno
pa po vašem skeptičnem nasmehu, samo v moji do¬
mišljiji."

„Končno se ne motite tako zelo, kakor se vam
zdi v tem trenotku," je rekel Jan Marija ter se spomnil
Prage kakor jo je bil videl nekdaj s Hradčan ob ve¬
liki nevihti razsvetljeno z višnjevkastimi bliski. „ Sploh
je ta vaša  Praga do one, ki so jo ljudje navajeni
videti, v tistem razmerju kakor legenda do historije.
Lahko pa se vpraša, na kateri strani je večja resnica."

„V vaši pripombi je jedro," je rekla. „Tudi Rim
ni vedno tak, kakršen je bil takrat v noči ,Beffane‘, ko
sva skupaj gledala nanj. In vendar je bil tisti Rim
pristnejši, nego je oni, ki govori o njem statistika.
Kako ste bili takrat žalosten," je čez hip tiho pristavila.

In mu je pogledala s svojim krotkim, detinskim,
in vendar tako resnim pogledom naravnost v oči.

„Pojasnite mi one obupne besede, ki ste jih takrat
izgovorili."

Malce se je omračil.

„To vas ne more zabavati," se je izgovarjal.

„Kaj menite, da ne bom razumela," je rekla pre¬
prosto, brez pretenzij in brez užaljenosti. „Saj si pri¬
sojam nekaj v pojma o nesreči vseh zasužnjenih narodov
v Evropi. Čeprav ti pojmi temelje bolj na legendah
nego v na zgodovini."

Čudovito se ga je polastila. Čemu naj govori ž
njo o razmerah svoje domovine? In vendar je slušal.
S kratkimi, toda strastnimi besedami ji je slikal trpljenje
in bol one nesrečne zemlje, na kateri se je rodil. Po¬
slušala ga je pozorno, čutila je globoko ž njim. Bolj
-ž njim nego z onim krajem, ki je ostal zanjo tako ne¬
kako zastrt v ono osiansko meglo, s katero ga je izdavna
odela njena domišljija, čeprav se je silila, da bi si ga
predstavljala kot nekaj v resnici bivajočega. Pri nje¬
govih poslednjih besedah se je domislila, da se za¬
čenja v njej jasniti.

163

11*

„Ni mi več uganka," je rekla sama sebi, „zakaj
sem govorila danes precej skraja tako zaupljivo ž njim
kakor z davnim prijateljem. Ta njegova domovina, o
kateri so mi govorili od detinstva, kjer se je raz¬
igrala zgodovina moje matere, ta zemlja, o kateri mi
je pravil precej pri najinem prvem sestanku, je bila
nekakšno idealno vezilo med nama, nekakšna vrsta
rojaštva. To naju je zbližalo tako hitro."

In zdelo se ji je, da bi morala biti tej zemlji
hvaležna, in je verjela, da je vse to, kar je mislila,
resnica, gola resnica. Tega ni pojmila, da je postalo
idealno vezilo med njo in njim zgolj njena večna misel
o njem in njena bojazen, da ne mara zanjo, in na¬
posled one njegove oči, ki se ji je bledlo o njih, da
sta „dve zarji".

Jan Marija ni slutil tega, kar je prav tedaj mis¬
lila, in je končal s trpkimi besedami, da je izgnanec,
„a fugitive and a vagabond one arth", je pristavil z be¬
sedami angela iz Byronovega „Kajna“, spomnivši se, da
Katarina ume angleški. Oh, kako mu je bilo žalostno
in kako se je ta žalost povsod vlekla za njim kakor
senca! Kje je bil ta posvečeni gaj, do katerega je bilo
zabranjeno furijam?

Katarina je dvignila glavo.

„Ko bi bila moški, nikdar bi ne obupala," je rekla.

Jedva so te besede odzvenele, jih je že obžalo¬
vala. Zardela je. Saj ga žali. Ali mu ni očitala ne-
moške slabosti?

„Zakaj se odrekate nadi?" je hitro popravila.
„Pravica premaga naposled nasilje. Ali se ni zgodilo
tako pri nas v Italiji? Zakaj ne upate več?"

„Zato ker so se doma odrekli nadi," je vzkliknil.
„Tega zla nikdar ni poznala Italija, tega zla, ki se pri
meni doma širi kakor kuga: pomiriti se s svojim su¬
ženjstvom ! S tem brezprimernim suženjstvom, ki po¬
nižuje neizmerno! Italija je imela svoj veliki ideal in
ga ni zapustila nikdar. Te žilavosti ni pri nas. Tudi
ideala ni. V trenotku, ko smo se prvikrat prilagodili
sramoti (v politiki pravijo temu: priravnati se okoli¬
ščinam) — v tistem trenotku je ne čutimo več in smo
je postali vredni."

164

Katarina je povesila glavo, ker je bil Jan Marija
od bolesti obledel, in to jo je zbodlo v srce.Jn tudi njega
je zbodel njen molk, ki ga ni razumel. Čutil je sedaj
še hujšo bolest. Tako je bil v tujini obtožil svojo do¬
movino, o kateri je trdil, da jo ljubi, na tak način jo
je slikal, da ni našel zanjo niti ta angel usmiljenja
besede opravičbe. Katarina je molčala!

Zdajci pa je potresla glavo.

„Coraggio 1“ je vzkliknila z izpodbudnim usmevom.
„Ne verjemite, da bi bilo že vse izgubljeno 1 Ako so
pri vas res podli ljudje kakor povsod, onda so tudi
takšni kakor vi, ki čutijo pezo in sramoto suženjstva,
in njih navdušenost odtehta gnusni greh onih drugih.
Dokler le en človek stoji za pravico, ne more biti iz¬
gubljena ta pravica."

„Vi govorite kakor mož," je rekel skoraj osra¬
močen, „in jaz sem tožil kakor deček!" Prava, odkrita
ponižnost je zvenela v njegovem glasu.

„Kako je dober in mehak," si je mislila, toda ni¬
česar ni mogla reči; le malce se je razvnela in hitreje
je bilo njeno srce.

Nastal je molk. Oba sta obenem čutila začudenje,
da sta tukaj sama skupaj, zdelo se je to tako nena¬
vadno, da sta z neko hvaležnostjo zrla na gospo Gio-
vannino, ki je tedaj odprla duri.

„Ob pravem času, kakor na odru," si je mislil
Jan Marija in je stopil, ko je Katarina vneto iz-
pregovorila z Nino, zopet k Rondinellijevi madoni,
kjer je premišljeval kakor takrat ponoči na terasi pred
cerkvijo Trinita: Čemu je govoril s to mlado, krasno
deklico reči, ki se ji morajo zdeti čudne? Kaj ni imel
drugega na srcu kakor ono staro, davno bedo gori na
Češkem? Kaj jo je to moglo zanimati? Oh, da! Kako
krasno sočutje je bral v teh resnih. globokih očeh.
Vse, kar si je pravkar očital, je razpadlo pred tem
pogledom.

„Suntarella dela prave čudeže," je rekla Nina, ko
jo je Katarina vprašala, kam je bila odšla. „Pomagala
sem ji pri kuhi in sedaj naznanjam, da je vse priprav¬
ljeno, da gremo jest."

„Že,“ se je čudila deklica.

165

„Ali ti je potekel čas tako hitro ?“ je vprašala
Nina in, ne da bi čakala odgovora, je vzkliknila: „K
mizi! Signore Jamarija!“

Gospod Plojhar je, uglobljen v misli, preslišal to.

»Signore Jan Marija," je pravilno ponovila Ka¬
tarina.

Kako krasno je to izgovorila! Sedaj je precej slišal.

„Idita otroka, lačna sem,“ je rekla Nina francoski
z groznim izgovarjanjem, toda s prisrčnim usmevom.
Tekla je naprej ter odpirala duri.

Jan Marija je podal Katarini roko ter jo vedel v
jedilnico.

Gostija se je vršila prijetno, Suntarella je prina¬
šala polne sklede v jedilnico in jih odnašala skoraj
prazne in vselej z dodatkom zelo laskavih pohval zase
in za Angiolino. Naposled je prišla omeleta, ki jo je
pomagala gospa Giovannina pripraviti in ki se je zdela
tako imenitna, da je bila po zatrdilu Jana Marije
vredna najslavnejšega banketa.

Srečni so bili kakor otroci. Solnce pomladansko,
kampanja — sam usmev in polna zlate zarje. Odprli
so okno, in gospa Giovannina je pozvala gospoda
Plojharja, naj si pri črni kavi zapah svojo rusko pa-
pirosko, in tudi Katarina ga je nagovarjala k temu.

„To ti je rajska vonjava, takšna dobra cigareta,"
je govorila Nina Katarini. „Sama bi si jo zapalila, ko
bi mi jo gospod Jamarija ponudil."

Kajpada se je to precej zgodilo.

„Tudi ti bi morala poizkusiti, Katarina," je potem
prigovarjala deklici.

Katarina se je branila, na prigovarjanje gospe
Nine je pa vendar poizkusila in vsi so se smejali, ko
je začela mežikati, požirati dim in kašljati. Odložila je
cigareto.

„Ne urnem tega," je rekla vesela. „Ko je pred
mesecem don Clemente obedoval z menoj, sem ga po
obedu tudi povabila, naj puši, in ko se je dolgo branil,
sem mu rekla, da si tudi jaz zapalim. Zgodilo se mi
je to, kar sedaj, smejal se mi je.“

„Ali je don Clemente zdrav?" je vprašala Nina.
„Saj to sploh mogoče ni, ko biva jedva sto korakov

166

od Isole Farnese, kjer vse gine v malariji, ljudje, ži¬
vali in drevje, morda tudi kamenje.“

In obrnivši se h gospodu Plojharju, je pojasnila:
„To je star duhovnik, ki v nemogoči pokrajini živi v
pokoju. Ne vem, je li blazen ali samo čudak. Menim,
da se peča z magijo."

„0 kako ga opravljaš!" je pohitela Katarina. „Ni
čudak, ako ni starinoslovje čudaštvo. Don Clemente,
gospod Jene Marija, je bil tajnik mojega strica mon-
signora Astuccija, čigar ime morda .poznate? Ta je bii
imeniten učenjak. Najrajši je preučeval staro Etrurijo.
No, dobri don Clemente se je od njega nalezel. Cilj
njegovega življenja je, kakor pravi, raziskavanje etrurskih
grobov. Vem pa, da ima še drug cilj: izkazovanje
neskončnih dobrot."

»Njegove hibice pa na stran!" se je smejala Nina.

„Nima nobene," ga je branila Katarina. »Kvečjemu
to fanatično strast za davno Etrurijo, če je to hiba."

„0, pravijo —“ je začela Nina, pa je utihnila, ko
je izginil usmev s Katarininega obraza.

»Objestno govore o njem," je rekla deklica, »včasi
govore o njem res smešno. Zakaj ? Zato ker je kot
mladenič gojil veliko strast, veliko in idealno, za damo,
ki ga niti poznala ni. Smeh pri takšni stvari ni umesten.
Nekaj resnega in krasnega je takšna bolj viziji nego
čemu drugemu podobna, intenzivna, vse življenje tra¬
jajoča ljubezen, ki spominja one, ki jo je čutil Dante
za svojo Beatrico."

Nina tega ni razumela dobro. »Misliš torej, da jo
še ljubi? Ali ne veš zagotovo, kdo je ona?"

Katarina se je posmejala. Obrnila se je h gospodu
Plojharju. »Don Clemente je zelo rahločuten in poln
blagrujoče simpatije proti vsem zaljubljencem. Vsako
ljubezen vzame v svojo zaščito. In mimo tega, koliko
stori dobrega! Kakor prosjak živi v stari, napol po¬
drti hiši v Isoli Farnese. To je grozna, pusta vasica,
polna bede in mrzlice. Don Clemente biva tam kot
pravi oče vseh, ki potrebujejo pomoč. Mislim, da ga
to bolj drži tam in mika nego oni etrurski grobi, ki
jih je našel, jih preučuje in še išče. O, ta dobri don
Clemente — pojdem ga posetit, kakor hitro mogoče."

167

„Ali ni to malo predaleč?" je vprašala Nina.

„Jahala bom," je odgovorila Katarina. »Nedaleč
od tam leže nekdanji Veji in grotta Campana," se je
obrnila zopet h gospodu Plojharju.

»Nameravam pogledati na ostanke starih Vej in
na grotto Campano," je rekel mladi mož. »Poprašam
Francesca za cesto —“

„To vam povem tudi jaz lahko," je rekla deklica.

„Idite s Katarino, kadar poseti dona Clementa,
je menila gospa Nina. „Saj leže i Veji na tisti strani."

Mladi mož si ni upal dvigniti oči, ki jih je upiral
v cigareto, še manj pa odgovoriti.

„Ali ni res, Katarina?" je vprašala povsem mirno
gospa Nina in sama pri sebi se je smejala tema dvema,
kako sta kazala resna obraza in molčala.

»Da, prav si rekla," je počasno odgovorila Kata¬
rina, »soglašam, ako me hoče gospod Jan Marija
spremiti."

Tedaj je dvignil oči od svoje cigarete k njej, in
toliko hvaležnosti in radosti je brala v njih, da ni niti
slišala, s kakšnimi besedami ji je odgovoril.

Govorili so še nekaj časa, potem je gospod Plojhar
vstal, da se poslovi.

»Obljubila ste mi," je* rekel gospe Giovannini,
»da me obiščete in si ogledate moje tukajšnje stano¬
vanje. Grem torej in se prepričam, jeli dala gospa
Suntarella natakniti vse duri in okna."

»Z Bogom torej," je odgovorila Nina. »S Katarino
se pogovoriva še o nekaterih zadevah, potem pridem."

Odšel je in uro pozneje je prišla gospa Giovan-
nina, kakor je obljubila, in se ogrela pri ognju nje¬
govega ognjišča; nastalo je hladno. Veselo je razprav¬
ljala o raznih malenkostih, naposled je rekla: »Oblju¬
bila sem Katarini, da nas spremite na majhnem izpre-
hodu, tja nekam pod stare pinije, odkoder je lep razgled.
Katarina naju čaka na vrtu."

Izprehajali so se pol ure, gospa Nina je govorila
veselo, mnogobesedno, v celoti pa prazno, a onadva
sta skoraj vedno molčala. Ko pa je opazila, da se
solnce nagiba k zapadu, je silno in nepričakovano za-
koprnela po Rimu.

168

„Tukaj je žalostno kakor v grobu 1“ je vzkliknila.
„Le zopet nazaj v mesto, nazaj! Kako pač morete tukaj
živeti! Brrr ..."

In se ni pustila zadržati, hitela je k domu, kolikor
je mogla, in že oddaleč je klicala na Francesca, naj
da zapreči. Hodila je nemirno m nestrpno po sobi.
Odleglo ji je šele tedaj, ko je voznik naposled udaril
po konjih in se je odpeljala. Vsi so jo spremili do
kočije in so gledali za njo. Mahala jim je z robcem,
dokler so se videli.

Katarina in gospod Plojhar sta se ločila pri vhodišču.

„Z Bogom," mu je rekla deklica. „Ako bodete
pri volji, pojdemo pojutrnjem v Isolo Farnese k donu
Clementu, ki vas bo prav rad spremil do Vej.“

To se ve, da je bil voljan, no izlet se takrat ni
vršil. Deževati je začelo in nastal je hladen veter. Rad
bi bil šel za kratko v mesto, mikale so ga zbirke v
galerijah, toda tam bi ne imel nade, da vidi Katarino,
doeim jo je tukaj včasi za trenotek zagledal vsaj
oddaleč. Zakaj če je dež ponehal za eno uro, ako se
je pokazalo solnce, je prišla na teraso ali pa na vrt
na kratek izprehod. Ni bilo mogoče, si misliti kaj
krasnejšega, nego je bila ona, ko se je šetala kraj onih
starih dreves z dolgimi vejami, s katerih so padale
demantne kaplje ter se svetlikale v solncu, zavita v
višnjevkasti turški šal, čigar čop je ležal na svetlih,
mehkih in bogatih laseh ter pokrival glavno teme. Res,
glorija se je svetila krog nje!

Nekoč je stal pri odprtem oknu. Šla je mimo in
ga zagledala. Pozdravil je, in ona je z odzdravom
postala ter rekla: „Kakšno vreme, gospod! Bojim se,
da še dolgo ne bo mogoče posetiti dona Clementa."

„Nič ne pomaga, kontesa! Učim se potrpljenja,"
se je silil Jan Marija v šaljiv ton, misleč pri tem ne¬
prestano: Kako je krasna!

„Čudim se, da ne greste v Rim," je rekla. „Ali
vam ni tukaj dolgčas?"

„ V družbi Shelleyevi!“ je vzkliknil ter dvignil zvezek
pesmi, ki jih je držal v roki.

„0, jaz Shelleya tako malo poznam, a rada bi —“
ni dogovorila.

169

„Kontesa, ali želite citati njegove pesmi?" je
vprašal.

„Rada, zelo rada bi jih čitala, pa ne vem, zado¬
stuje li moja angleščina."

„ Poizkusite!“

„Ko bi mi jih hoteli kdaj posoditi za poizkušnjo —“

Predno je dogovorila, je izginil z okna in tekel
na vrt. Zasopljen je stal čez par minut pred njo ter ji
podal knjigo.

„Kako ste ljubezniv," je rekla.

A ta vsakdanja, navadna fraza je zvenela tako
krasno iz njenih ust, tako polna je bila dobrote. Gredoč
dalje, je obračala liste. Šel je poleg nje. Zdelo se
jima je tako naravno, da sta hodila skupaj tu na tem.
starem vrtu.

Suntarella ju je videla z okna, pokimala je z.
glavo ter si rekla: „Pristoja jima to."

Govorila sta o Shelleyu in sploh o poeziji. Jan
Marija se je zarekel in je moral priznati, da piše verze*
Bila je presenečena in čez hip je rekla: ..Pravzaprav
sem si že poprej mislila, da ste poet."

Precej je umolknila, ker je priznala, da je raz-
mišljevala o njem. Čutil je njeno zadrego in hitro je
okrenil govorico v drug tir, dasi ga je njen izrek
neizmerno osrečil. Mislila je torej o njem ! Zdelo se
mu je, da hodi z Beatrico po raju. V tem se je skrilo
solnce za oblak, in pripravljalo se je zopet k dežju..
S tem je bil izgnan iz raja, pravzaprav ga je sam za¬
pustil, ko je Katarina zbežala pred nastopivšim nalivom..

Drugi dan ni vedel, ali naj zopet čaka pri oknu
ali naj se pokaže, ko bi ona zopet prišla na vrt. Ali
je ne prepodi, kadar bo zaznala, da ga vselej najde
pri oknu? Preudarjal je še, ko se je zdajci pokazala
pod drevjem.. Gledala je naravnost v njegovo okno in
ko ga je tam zagledala, je prišla bliže ter se po¬
smejala: „Nisem se mogla dočakati, da vam povem,

kako sem vesela! Shelleya razumem popolnoma, moja
angleščina zadostuje. Včeraj sem čitala ,Alastora‘. Samo
en stavek mi je nejasen. Hotela sem ga napisati in
ga k vam poslati s prošnjo za pojasnilo. Pa sem si
mislila, da vas slučaj morda zopet privede k oknu."

170

Vzela je knjigo izpod svojega višnjevkastega šala,
jo odprla in poiskala oni stavek na zaznamovani strani.

Jan Marija se je vzpel na okno in je gibčno skočil
z nevisokega prvega nadstropja.

Prestrašila se je, lahno je prebledela in tiho rekla:
„Prestrašili ste me . . . Kako se počutite? ..."

Ne da bi odgovoril, je vprašal z usmevom: „Kje
je ta stavek v ,Alastoru‘?“

„Tu, tul* Težko je dihala in tresel se ji je prst,
s katerim je kazala. „Ali se niste poškodovali ?“ je
zopet tiho vprašala.

Jan Marija je zopet potresel glavo z usmevom;
v tem je polglasno prečita! ono mesto ter ji pojasnil,
česar ni bila razumela.

Nista hodila dolgo po vrtu in že sta postala oba
molčečna. Njega je ganila njena skrbljivost, njo je
tesnila zavest, da se izdaja.

„Kaj izdajam?" se je vprašala in to vprašanje jo
je zmedlo.

Pri ločitvi ji je rekel: »Kontesa, ako zopet ne
bodete česa razumeli —“

„Vas zopet poprašam," je odgovorila. „Vrt po¬
stane, kakor vidim, nekakšen kolegij za razlaganje
Shelleya. Toda, prosim vas, ne skakajte skozi okno
na svojo katedro!"

„Ne, kontesa, jutri pridem skozi vrata."

In tako sta poskrbela za sestanke, ne da bi to
zapazila. Šele, ko sta bila vsak v svoji sobi, sta se
tega domislila, in čeprav se ji je zdelo to včasi čudno,
je vendar prišla na sestanek.

Toda od onega dne, ko sta se začela skoraj pra¬
vilno shajati na vrtu, sta govorila že manj o Shelleyu,
o poeziji in sploh o važnih stvareh. Začela sta si praviti
brezpomembne reči, ki se zde tako pomembne, kadar
se začneta dve osebi ljubiti.

Le včasi, kadar je zapazila na njegovem čelu
mračnost, ki je sicer ginila pred njenim svetlim po¬
javom, vendar pa puščala za seboj sled otožnosti, se
je pričela povpraševati po njenem vzroku. Nikdar ji ni
rekel, da se mu včasi zdi, da nosi v sebi kal smrti,
opisoval pa ji je sedaj obširneje ono drugo pezo, ki

171

ga je izza dobe prve mladosti tiščala k zemlji in ga
pripravila ob radost življenja, namreč ono, kakor se
mu je zdelo, brezupno propadanje starega, nekdaj tako
slavnega kraljestva češkega. Videč njeno pozornost,
zanimanje in globoko simpatijo, je postal zgovoren,
tako da se je včasi zamaknila vanj. Z vso silo svoje
navdušenosti, svoje ljubezni do onih s krvjo in solzami
oškropljenih poljan, z vsem peklom svojega sovraštva
proti večnim sovražnikom svojega naroda, z vsem
ognjem in zanosom svoje pesniške zmožnosti, brez
vsega podučevanja in skoraj brez imen in letnic, je
začel staviti pred njene oči smelo, poetično, nekoliko
fantastno poslopje češke zgodovine. Ta tuji, nepriča¬
kovani, posebni svet se ji je vtisnil kakor pojav nove
zvezde, ki vleče k sebi poglede, napete v začudenju,
posebno globoko pa jo je prevzelo to čudežno vsta¬
jenje češkega naroda od mrtvih, katero ji je Jan Marija
slikal neprimerno ginljivo in zanimivo. Čutila se je
pri tem v tistem duševnem položaju kakor pri čitanju
evangelija.

Jan Marija sam ni slutil, kakšen pesnik je bil
v tistih trenotkih, in presenetilo ga je, ko mu je nekoč
rekla: „Kdor bi to, kar mi pripovedujete, napisal na
takšen način, da bi to šlo tisočem tako k srcu, kakor
gre meni vaša govorjena beseda, tisti bi si ne zaslužil
samo hvaležnosti vaše domovine, ampak človeštva!"
Zamislil se je in pravilo mu je srce: „To bi bila krasna
naloga življenja in velik cilj pesnika . . .“ In hitro je
zagledal v Katarini svojo muzo. V njeni- duši pa se
je spojila ta njegova Češka, ta daljna zemlja za gorami,
kjer se je rodila njena mati, ta zemlja, katere ime je
poznala od prvega detinstva in ki je imela zanjo prav
tisti pomen kakor izmišljeni kraji, kjer so se v  od¬
igravale vse Suntarelline pravljice, ta njegova Češka
se je spojila v neko skrivnostno enakost ž njim, ž
njegovim duhom in z vso njegovo osebnostjo. Prav¬
ljičnost tistih pokrajin se je ujemala s pojavom tega
krasnega, bledega, otožnega, iz daljnih krajev prišlega
moža. Njena domišljija je videla v njem človeka, ki
je podoben blodnemu vitezu ali pa grškemu heroju.
Kakor oni, je prišel iz neznanih krajev z nekim po-

172

sebnim sijajem krog sebe, in včasi je trepetala, da bi
zopet do neznanja ne izginil liki prikazen, da bi ne
odšel kakor oni — na Mont Salvage ali na Olimp.

Vreme je postalo že povsem jasno in solnčno,
toda nikdar se nista menila o izletu v Isolo Farnese,
celo o kakšnem izprehodu zunaj domovja nista mislila.
Stari vrt, poln solnca in senčnat obenem, jima je postal
drag, zanju je imel že pomen slavnostnega kraja z
glorijo sladkih spominov: zbližal ju je.

Kadar je sedel Jan Marija zvečer pri plapolajočem
ognju kraj ognjišča ter zapiral oči in mislil o Katarini,
tedaj se mu je prikazala zopet takšna, kakršno je videl
na izprehodu pod drevjem. O, kako se mu je zdela
krasna! Nič malenkostnega se ni nahajalo pri njej,
vse resno, in vendar sama gracija. Podobna je bila
Michelangelovim delom: sila in sladkost sta se tu
družili, pronicali, se spajali v soglasje. V njeni pre¬
prostosti je bilo nekaj velikega kakor v neumrjočih
postavah tega največjega vseh mojstrov. Niti si je ni
mogel predstavljati v kakšni takozvani briljantni, „osva-
jajoči“ obliki. Tako malo kakor katerosibodi Šibilo v
Sistini. Nehote se je spomnil nekoč gospe Dragopulos.

„Proč, vragi" je vzkriknil in se zatekel k idealu
svoje Beatrice, k oltarju čistote in odrešenja. Posmejal
se je. Saj mu je postala ta žena že tako malovažna,
tako malokdaj se je spomnil nje, ki mu ni bila več
nevarna, in niti trebalo ni zvati Beatrice. A Beatrica je
v tem podpirala glavo z roko ter premišljevala o njem.
Sedaj je že neprenehoma mislila nanj.

„Ni srečen," si je neprestano ponavljala. In poleg
je mislila o tem, kako je sladko, dajati tolažbo.

„Včasi je tako bled in truden," je nehote vzdihnila
in zopet ji je prišlo na'um, kako krasni poklic ima
usmiljena sestra.

„To je čudno," je razbirala dalje. „Kadarkoli za¬
pazim na njem kakšno slabost, se čutim silno in želim
mu postati podpornica."

Naglo je šinilo v njej vprašanje: „Kaj pomeni vse to?"

„Ali je to ljubezen?" si je šepetala. Srce ji je
bilo, pa ni odgovarjalo zanjo, le tiho, tiho se je nekaj
oglašalo v njej: „Morda!“

173

Tako je to trajalo nekaj časa. Nekega dne pa je
dobil Jan Marija od svojega bankirja v Rimu listek,
s katerim ga je ta pozval, naj se nemudoma oglasi
pri njem. To so bile neprijetne zadeve. Pričakoval je
že dolgo denarno pošiljatev iz Prage, ki nikakor ni
hotela priti, kar ga je nekoliko vznemirjalo. Odločil
se je, da se popelje precej v mesto. Morda se povrne
ob navadni uri k izprehodu na vrtu. Dal je sporočiti
kontesi, da ga neka zadeva kliče v Rim, in jo vprašati,
nima li kakšnega naročila zanj.

„Kontesa se vam zahvaljuje," je izvršila Suntarella.
„Ne potrebuje pa ničesar. Samo to prosi, da bi ji
pozdravili gospo Giovannino, ako se sestanete ž njo.“

„Jedva,“ je odgovoril. »Uredim svojo zadevo in
precej se povrnem, tako da se pripeljem še pred
večerom."

Blizu Ponte Molle je srečal na cesti fiakarja, ki
je peljal iz mesta. V kočiji sta sedela stara gospa in
mlad mož. Zdel se mu je znan, pa se ga ni mogel
spomniti precej. V tem pa je dvignil oni gospod s
pozdravom klobuk.

„0, gospod Luigi Galli!“ se je posvetilo Janu
Mariji. Priklonil se je dami, ki jo je smatral za mater
mladega doktorja.

»Kontesa dobi goste," si je rekel, ko sta se kočiji
oddaljili. In polastil se ga je neprijeten občutek. Ali
mu ni nekoč gospa Giovannina rekla, da si Giggijeva
mati srčno želi konteso za snaho?

„Kajpada je od takšne želje do izpolnitve še
daleč!" se je potolažil in kmalu je pozabil na Giggija
in njegovo mater. Njegova denarna zadeva ga je skrbela.

Gospa di Galli se je nekaj pomračila, ko jo je
pozdravil gospod Plojhar. Uganila je, kdo je.

„To je tisti tujec, ki biva v San Cataldu?" je
vprašala sina.

„Da, mati. Izvrsten človek!" je mirno odvrnil Giggi,
gledajoč s svojimi veselimi očmi na solnce. „ Nekaj se
zopet nabira za dež," je pristavil.

»Izvrsten človek!" je ponavljala mati. »Tebi se
zdi vsak dober, izvrsten, ako slučajno ne veš o njem,
da je zakrivil umor."

174

„Kaj pa imate proti temu tujcu?"

„Nimam rada ljudi s pustolovskimi domisleki.
Vsaka prenapetost priča, da v možganih ali v srcu ni
vse v pravem razmerju. Sicer se pa bojim, da ne bi
osmešil Katarine."

Luigi se je posmejal.

„Nič bi ne bilo čudnega, ko bi se zaljubil vanjo,"
je rekel. „Pa s tem bi je vendar ne osmešil? Kata¬
rina je mirna, resna in razumna."

„Takšni ljudje delajo največje neumnosti, kadar
začno," je suho rekla mati.

„Mogoče, kadar začno. Toda Katarina se ne za¬
plete do takšnih neumnosti. Ne tako lahko."

„Tudi jaz ji kar največ zaupam in jo ljubim, kakor
bi bila moja lastna. Sicer bi se ne peljala sedaj s
teboj — da jo naprosim, naj postane v resnici moja
hči." Pogledala mu je v oči in se posmejala.

„Kaj praviš, Boga mi?" se je čudil Giggi. „To
se zdi, kakor bi hotela —“

„Zdi?“ ga je prekinila mati. „To je gola resnica!
Poprosim jo, naj postane tvoja žena. Vidim, da se
sam nočeš odločiti k temu koraku. To je moja davna
namera, to veš. Sam si tako okoren," je nadaljevala
z nežnim usmevom, ki je dajal njenim besedam pravi
.pomen, „tako okoren, da bi skazil vse, ko bi govoril
sam za sebe. Ah, zagotovljeno hočem imeti tvojo srečo,
predno umrjem, stara sem, zelo stara —“ in solza ji
je skočila iz očesa.

„Mati, mati," jo je tolažil Giggi ter ji poljubljal
roki, potem je dodal: „Tako premišljeno intrigo za¬
snovati! Kdo bi si bil to mislil o tebi?"

Ko sta se odpeljala iz Rima, ni imel najmanjše
slutnje, zakaj ga spremlja mati. Zjutraj ji je bil rekel,
da je poklican v La Storto k bolniku, katerega je bil
že poprej lečil v Rimu, in da se spotoma ustavi pri Katarini.

Gospa Galli se je na hitro opravila in mu brez
ovinkov rekla, da porabi to priložnost za poset v San
Cataldu. V tem ni bilo kaj nenavadnega — in zdaj
je prišla takšna stvar na dan!

„Temu vendar ne boš ugovarjal?" je vprašala mati
po kratkem premolku.

175

»Menim, da ne dovoli Katarina," je rekel za¬
mišljeno. »Sva sicer dobra prijatelja, srčna tovariša,
takorekoč — toda —“

„V takih stvareh smo najbolj vešče ženske,"
se je smejala gospa. „Le zanesi se name."

„Mamma mia, takšna odpoved je vselej neprijetna
stvar," je odvrnil Giggi, „tudi kadar človek ne plapola
v strasti in ne gori v gizdavosti."

„Tebi odpoved !“ je vzkliknila s ponosnim usmevom,
polnim materinske domišljavosti, ki je včasi takoginljiva.

„Reciva, da je mogoče!" se je smejal Giggi.

„Poslušaj in ne smej se," je rekla mati resno
ter z očitnim namenom snemala rokavice.

„Na kaj se pripravljaš?" se je čudil, gledajoč na
njeno čudno početje.

„Pelješ se v La Storto, kaj ne, in me pustiš pri
Katarini v San Cataldu," mu je začela pojasnjevati.
„Ko bom torej sama pri njej, izpregovorim ž njo in
vse spravim v red. Glej ta dva tanka zlata prstana,
moj in tvojega očeta poročna prstana sta, tu ju snamem
z desnice in ju nataknem na četrti prst levice. Ako
Katarina privoli, se vrneta prstana na staro, navadno
mesto. Ako pa se zgodi nasprotno — stvar sicer ne¬
mogoča — pustim prstana tukaj na levici, in kakor
vstopiš po svojem povratu z La Storte v sobo, dvignem ^
svojo levico kakor slučajno k čelu. No, ako zagledaš
prstana na njej, veš, da si dobil odpoved. Katarini ne
povem, da veš o moji snubitvi, zatorej v neverjetnem
slučaju zavrnitve ti ne prideš v zadrego. Upam, da
sem govorila umevno in natančno kakor kakšna legalna
listina."

»Čudovito, mamma mia," je vzkliknil pol resno,
pol v smehu. „Ta uboga Katarina torej ne bo slutila
s kakšnimi skrivnostnimi znaki govoriva pred njo?"

„Ne bo. In tako prihranim tebi in njej neprijetnost,
ako se zgodi to, kar smatram za nemogoče. Niti minute
ne boš v negotovosti."

Mirno, z izrazom popolne zanesljivosti na svojo
zmago je nategnila zopet rokavici.

»Moja usoda bodi torej v tvojih in njenih rokah,"
je rekel, in oba sta se zamislila. —

176

Katarina je precej prišla pozdravit svojo teto,
ko ji je bila Suntarella naznanila njen prihod. Prišla
je celo pred dom, kjer se je gospa Galli še razgo-
varjala s sinom in ga prosila, naj bi se hitro vrnil z
La Sto/te.

»Čudeži se gode!“ je godrnjala Suntarella, ki je
počasno stopala po stopnicah za Katarino. „Kdaj že
te ni bilo pri nas!“

Nobenega kontesinega sorodnika ni posebno či¬
slala, vsem je očitala, da za Katarino nimajo dosti
ljubezni, ne dosti obzirnosti.

„Glej, kako ostanem pri besedi,“ je govorila gospa
Galli, ko sta se objemali in poljubljali z nečakinjo,
„Ali ti nisem obljubila zadnjikrat v Rimu, da te kmalu
posetim ?“

V tem je obrnil voznik zopet proti cesti in Luigi
se je izgovarjal, da se ne more muditi, da se pripelje
po mater in se potem pomudi tukaj.

„Ne obotavljaj se tam dolgo in dalje ostani tu
nego navadno," je prosila Katarina. „Si kakor ptica,
vselej precej odletiš in izgineš."

Gospa Galli se je smejala s svojim milim, toskan¬
skim usmevom, dobrim in vendar polnim pretkanosti.
Bila je Florenčanka, ne samo po rodu, ampak tudi z
dušo in telesom in čeprav*je bivala večji del življenja
v Rimu, se ni odvadila svojega posebnega toskanskega
izgovarjanja besedi. To bi se ji bilo zdelo ne samo
pačenje, ampak v neki meri tudi izdajstvo nad svojim
rodnim mestom.

Ko je bila odložila plašč in klobuk, je hodila
nemirno po sobi in ni hotela sesti. „Kri hočem spra¬
viti zopet v pravilni tok, nogi sta mi popolnoma za¬
stali," se je izgovarjala, v resnici pa jo razburjenost ni
pustila sesti.

„Ko bi bil Giggi sprejel vsaj kozarec vina," je
rekla Katarina, „pa je tako vesten, misli venomer na
svoje paciente, nase pa pozabi. Popoln človek je. Kako
ste lahko ponosna na svojega sina, teta!"

„Meniš?“ je vprašala gospa Galli ter se ustavila
pred Katarino, jo prijela za glavo in poljubila na čelo.
Žarela je radosti.

177

12

„Kako krasna je morala biti teta, ko je bila mlada,"
si je mislila Katarina, gledaje na te fine, blede črte,
ki so se vsled veselja pravkar jasnile ter mladile v sla¬
bem rožnatem cvetu, in na njene dolge, temne oči, ki
so se v tistem trenotku napolnile s svetlobo in vlago.

„Vsaj vi vzemite malo biškota in se ogrejte z
vinom," je poprosila.

Teta Galli se je posilila z biškotom in je poleg
popila nekaj vina.

Na poti si je obljubila, da ne začne precej o svoji
zadevi, sedaj pa ni bila zmožna druge misli in ni imela
miru, da bi čakala dalje.

„Ah, kaj," se je odločila, „najbolje je precej
začeti."

In čudno — stvar, ki se ji je zdela tako lahka,
preprosta, o kateri je vedno mislila, da se uredi sama
ob sebi, se ji je pokazala mahoma kot zložena in težko
pristopna. Ni vedela, kako začeti in pojavil se ji je
nedoločljiv, neprijeten občutek, ki si ga ni mogla raz¬
jasniti. Ni zaznala, na kakšen način, po kateri spojitvi
predstav ji je zdajci prišel na um tisti mladi mož, ki
sta ga bila z Giggijem srečala na cesti. Nevede se je
zamračila in obmolknila.

Katarina je izpraševala po različnih znancih v mestu
in ni precej zapazila, da teta trdovratno ne odgovarja.
Naposled se je zgrozila.

„Kaj pa v  ji je?" se je začudila. Tudi ona je
umolknila. Čez nekaj časa pa je uprla svoje resne,
oduševljene oči v teto in je glasno ponovila ono
vprašanje.

„Kaj vam je, za Boga?" je rekla še enkrat, ne¬
koliko skrbljivo, ker gospa Galli še vedno ni odgo¬
vorila. Tedaj si je v duhu rekla teta:

„Ah, kaj! To je preneumno, čemu bi odlašala,"
in je prijela z obema rokama svojo nečakinjo za ra¬
meni, jo skoraj strastno poljubila ter zavpila: „Kata-
rina, postani njegova žena!"

„Njegova žena?" je mehanski ponavljala za njo
deklica. „Čigava?"

To vprašanje: „čigava?“ je bilo odveč, ker je
dobro vedela, čigava in ji tudi ni prišlo na misel, da

178

bi se kazala, kakor bi ne razumela. Teta je bila že
tolikrat namignila o tem, in Suntarella je bila že več
nego enkrat o tem govorila ž njo.

Katarina je pač določno vedela, kaj in koga meni
teta, ni torej vprašala ona, samo njen jezik je vprašal.
Obenem jo je prevzel nedoločljivi, neprijetni občutek,
kakor bi komu škodovala, koga varala. Gospa Galli
pa si je ono besedo: „čigava?“ razlagala vse drugače.
„Devičja sramežljivost in skromnost," si je mislila, „in
vrhutega malo porednosti."

„Ah," je rekla glasno. „Hočeš li, da bi govorila
še jasneje? Igraš se s presenečenostjo! Oh, ti poredna,
poredna Katarina. Pa dobro veš, koga mislim. Veš, da
zame ne biva nihče na svetu razen Giggija in pa tebe!
Ti veš, da si to davno želim, ti veš, kako rad te ima
Giggi, in jaz vem, da ga imaš ti tako rada, kakor on
tebe. Ali se motim?"

Katarina je molčala, tisti neprijetni občutek je bolj
in bolj rasteh

„Ali se motim?" je ponovila gospa Galli, gladeč
ji lase.

„Luigija imam zelo rada —“ je počasno odgovorila.

„In njegova žena boš!" je zavpila gospa Galli ter
pritisnila obraz mlade deklice k srcu.

Katarina je hitro začutila neko slabost, bojazljivost,
neki odstop pred odločilnim dejanjem. Njena V g1ava je
nekaj časa počivala na prsih stare gospe. Čutila je
veliko olajšanje v tem molku in prikrivanju glave.
Godilo se ji je, kakor bi se bila česa prestrašila, srce
ji je skoraj zastalo, mrazilo jo je in bučalo ji je po
ušesih. Tišalo jo je, kakor bi očito lagala in varala.
Očitala si je podlo hinavstvo. Naglo se je odtegnila
objetju gospe Galli ter ji pogledala naravnost v oči.
Bleda je bila in tresli sta se ji ustnici.

„Ne, teta, ne!“ je zašepetala. »Odpustite, ne
morem —“ več ni mogla reči.

„Ti tega pač ne misliš resno!" je kriknila gospa
Galli in pobledela.

Nastalo je kratko molčanje.

„Ti tega ne misliš resno!" je ponovila.

»Nikdar ne lažem, teta," je tiho rekla deklica.

179

12 *

„A zakaj odklanjaš mojega sina?“ je vprašala
gospa Galli in njene lastne besede so jo tako uža-
lostile, da so se orosile njene oči.

Katarina je molčala. Toda njen obraz je bledel
še bolj. Kaj naj odgovori ? Videla je tedaj v praznoti,
kamor je zrla, neko megleno podobo, ki je gledala
nanjo ne z očmi, ampak z dvema zarjama . . . Slab
vzdih ji je zatrepetal na ustnicah, slab, sanjav usmev,
ne, samo senca usmeva se ji je vžgala v očeh in zdelo
se je, da ji poletava krog usten kakor metulj nad
cvetom.

Gospa Galli pa je natanko videla ta usmev ter
uganila njegovo zagonetnost in pomen.

„Ah, ti ljubiš drugega!" je hotela zakričati, ker
je tudi ona videla neko podobo, je videla tistega mla¬
dega, bledega tujca, ki se je peljal v Rim ter po¬
zdravljal iz kočije njo in Giggija. Kakor blisk jo je to
prešinilo. Potlačila je svoj vzkrik. Katarina ni hotela
biti žena njenega sina, torej ji je postala tisti trenotek
skoraj tuja. Hipoma se je odprlo brezno med njima.

„S kakšno pravico naj ji sedaj kaj očitam?" sije
mislila. „Saj mi ta deklica še mar ni.“ Na njeno
obličje se je zarisala bolestna, otožna črta, ki je
poprej Katarina nikdar ni videla tam. V sočutju se je
razjokala.

„Oh, razžalila sem vas," je rekla tiho ter jo prijela
za roko. „Odpustite."

„Ne, ne, razžalila me nisi," je odgovorila gospa
Galli ginjena. „Toda glej, to so bile sanje mojega
življenja," je pristavila in solza ji je zlagoma tekla
po licu.

Katarina je pokleknila na preprogo in ji položila
glavo v naročje.

„Ne morem, ne morem!" je ponavljala v solzah.
»Odpustite!“

Na mostovžu sta zaslišali Suntarello.

„Ustani!“ je hitro rekla gospa Galli. „Vse ostane
med nama. Naglo si izmij solze s svežo vodo."

Suntarella je vstopila in Katarina je z odvrnjenim
obrazom pokorno hitela v svojo spalnico. Tam si je
močila oči z vodo.

180

„To sem vedno slutila," si je govorila, „in nikdar
me to ni razburilo, tudi razveselilo me ni. Tako mirna,
pokojna sem bila ... a sedaj . . .“

Z obema rokama si je zakrila obraz; trla jo je
velika bolest. Pa naj je še tako zapirala oči, te ,dve
zarji 1  sta neprestano migljali pred njo.

Skozi odprte duri je slišala, kako se je teta mirno
pogovarjala s Suntarello in kako ji je rekla: „Katarini
se je tako nagloma razbolela glava —“

„Oh,“ je zavpila razzlobljena Suntarella, „sedaj
pa kontesa nemara verjame! Zjutraj je govorila s to
staro čarovnico Cechino, a jaz jo vedno svarim pred
njo. Njen pogled je uročen. To pa to — čarodejstvo
je baje babja vera! Sedaj je pri mladih ljudeh vse
babja vera. Morda celo madona, kmalu, ne? Gospod
Bog, odpusti mi grehe!"

Katarina se je domislila, da je nastopil ugodni
trenotek, ter se je vrnila v sobo. Molčala je, ko jo je
Suntarella vnovič karala in jo svarila zaradi uboge
beračice Cechine.

V tem je gospa Galli razmišljala v prikritju svo¬
jega srca.

„Ni še vse izgubljeno," si je rekla. „Morda se
motim. Mogoče, da se je oni tujec dotaknil njene
domišljije. To pa še ni ljubezen. On morda ne misli
o čem podobnem."

„Kosilo čaka," je povabila Suntarella, ko je menila,
da je bila zadosti okarala Katarino.

„Pojdiva torej," je dejala gospa Galli, „prav zares
sem lačna."

Katarino je ton njenega glasu potolažil, dasi je
vedela, da se skriva v njem, kakor v tetinih besedah,
zgolj diplomatska hinavščina. To se je pokazalo pri
kosilu, ki ga je nezadovoljna, godrnjava Suntarella
odnesla skoraj tako nedotaknjeno, kakor ga je bila
prinesla. Tudi besede so zastajale, neka hladnost pri
gospe Galli in nervozna boječnost pri njeni nečakinji
sta se nagloma pojavili, in obe ženski sta želeli le
eno: da bi se kaj kmalu končal ta neprijetni položaj.
Ko sta se bili povrnili v salon, sta obe marljivo prijeli
za ročna dela ter se s strahovito gorečnostjo lotili

181

vezenja. Počasno se je vlekla ura za uro, zdele so se
neskončne in le slučajni prihodi Suntarellini so pro-
vzročili zaželjene oaze v tem mučnem molku ali pri¬
siljenem pogovoru. Naposled sta zaslišali drdranje
kočije pod oknom. Obema je padlo delo z rok, obe
sta čutili pravo olajšanje in obe sta uprli oči na duri,
kjer se je pojavil Giggi. Njegove vesele oči so za¬
iskrile vkljub njegovemu navideznemu miru in zvedavo
so letele k mladi deklici. Spoznal je njeno notranje
kipenje, ali po izbeganosti izraza na njenem obličju ni
bilo mogoče sklepati o kakšni odločitvi, zato še ni
imel prave sodbe o posledicah materine snubitve.
Nagloma se je obrnil h gospe Galli. Njena razdra¬
ženost, njeni vtiski, njeno sočutje, vse to je izginilo
na mah, ko je zagledala obraz svojega sina, bolest jo
je kruto zabodla v srce in prevzela jo je sima zloba
napram Katarini. Luigi zavrnjen! Sedaj, v tem trenotku
je šele čutila ono veliko razžaljenje, ki je zadelo njega
in njeno materinsko srce. Njen obraz je zagorel v jezi.
Naglo je dvignila levico k čelu, da bi mu dala do¬
govorjeno znamenje.

„Kako si se dolgo mudil," je vzkliknila. „Nikakor
te nisem mogla pričakati. Požuriva se nazaj v Rim."

Katarina je nagnila glavo. Luigi je za trenotek
ostrmel, potem pa se je zakrohotal dobrodušno in
odkrito. Gotovo bi ga bil ganil poprejšnji, bolestni
izraz na materinem obrazu, toda njena zloba, tista silna,
neprirojena kretnja z roko proti čelu in predstava, da
je delala po dogovorjenem znamenju kakor v kakšni
gledališki igri, vse to mu je napravilo komičen občutek.
Zaradi tistega dogovorjenega znamenja se je začel
pravzaprav sramovati. Čutil je, kakor da sta to ubogo
Katarino napadla zvijačno, kakor bi bila poizkusila,
jo prevarati. A ona je gledala tako proseče k njemu,
takšna zmedenost se ji je pojavila na obrazu, takšna
negotovost, ki je očlto izpraševala: „Ali veš, kaj je
tvoja mati zahtevala od mene?" Prisrčno jo je ob¬
žaloval, očital si je nekaj izdajstvu podobnega. Sramoval
se je ter je zardel in smeh njegov je umolknil.

Mati je to zapazila ter si razlagala krivo. „Ubožec,"
si je mislila in z mračnim pogledom se je ozrla na Katarino.

182

Deklica je ujela ta pogled in nehote je molče
rahlo dvignila roki. Njeni ustni sta drgetali, kakor bi
prosili odpuščanja, in zopet je sklonila glavo. Ne¬
skončno ginljiva je bila v tej tihi bolesti, v tej deviški
zmedenosti. Luigi je stopil k njej, njegova moška od¬
kritosrčnost ni omahovala niti trenotek.

„Katarina,“ je rekel s srčnim in trdnim glasom
ter jo prijel za roki, „ne bodi nevoljna! Vse vem.
Bodi mirna, ti mi nisi storila krivice. Ne meni, ne
komu drugemu."

Presenečenje in radost sta ji zasijali v očeh.

„Ti veš . . .“ je začela boječe.

„Vse, materino zahtevo in tvojo odpoved, oboje
brez čarovništva. Jaz in mati sva imela dogovorjeno
znamenje. Glej njena prstana, danes sta na levi roki;
ali se spominjaš, da ju nosi vedno na pravi? To po¬
meni : ne Giggi, ona te noče za moža."

„Ah,“ je vzdihnila Katarina silno presenečena ter
pogledala na teto; slab, otroški usmev se ji je liki
žarek razlival po obrazu.

„0 Giggi, ti si brezoziren! Postavljaš me v ne¬
pravo luč in izpostavljaš me posmehu!" je vzkliknila
gospa Galli, temno zardevši v jezi. Nagloma je vstala.

»Odpusti, mamma mia, odpusti!" ji je rekel skoraj
z dekliško nežnostjo in zopet jo je prijel za roki,
ki ju je gladil in poljubljal. »Zmotila sva se. Moja
zmota pa je večja, ne bi bil smel privoliti. Priznati
se je morala vsa resnica, drugače ni bilo mogoče, po¬
praviti zmoto."

Gospo Galli je njegova nežnost razorožila. Lju¬
beznivo se je ozrla na sina, potem se je ne brez
zadrege obrnila k mladi deklici. Nič ni rekla, toda
Katarina je pohitela k njej in ji tiho poljubila roko.

»Ali mi odpuščata?" je nežno šepetajoč vprašala
in njene oči so letele od matere na sina.

»Vse naj ostane med nami, kakor je bilo poprej!“
je rekel Luigi. »Glej, Katica, popolnoma prav imaš.
Brat in sestra sva. Ko bi bilo drugače, ali bi bil po¬
treboval in dopustil kakšno posredovanje? Naše raz¬
merje si popolnoma prav presodila. In kakšna sreča,
da sva tako bližnja sorodnika! Sicer bi se te najbrž

183

sedaj ogibal in odtujil bi se ti morda. Tako pa se
kmalu pozabi. Nisi izgubila zvestega in pravega pri¬
jatelja, glej. Kadar bo treba, ti to dokažem, Katarina.“

„Moj Giggi, moj sin!“ je kliknila gospa Galli, do
solz ginjena.

Katarina mu je gorko stisnila roko kakor prijatelj
prijatelju, toda molčala je.

Giggi je nadaljeval v šaljivem tonu, v katerega
se je malce silil; zakaj čutil je, da je bil ginjen.

„Večna škoda bi te bilo, Katica/ 1  je rekel. „Po-
znam samo eno veliko ljubezen, eno strast: medicino!
Ta bi bila za mojo ženo strašna soljubovnica! Že
naprej pomilujem tvojo snaho, mamma mia, ako se
namreč sploh kdaj oženim. Kakšni prizori se bodo
dogajali, kadar pride do tega, da mi pojdejo moji
bolniki in njih zanimivi slučaji bolj k srcu nego tri¬
umfi njene zmagoslavne obleke na zadnjem plesu ter
vse prikrito občudovanje in očitna zavist njenih pri¬
jateljic!"

Vsi trije so se posmejali v najrazličnejših občutkih,
skritih pod zvoki tega smehu, potem je nastalo kratko,
globoko molčanje, ki je čudovito učinkovalo nanje.
Nekaj elegičnega se je ozvalo v srcu Luigija in obeh
žensk.

Suntarella se je pojavila kot rešiteljica. Stala je
med odprtimi durmi, ki so držale v jedilnico.

„Ali vas smem prositi k mizi?" je vprašala pri¬
ljudno in vsi trije so skoraj radostno vstali. Prav jim
je prišla ta prememba.

Suntarella je stopila v stran, da bi ne zapirala
izhoda, a nihče ni zapazil na njenem obrazu čudnega
nasmeha. Lokav je bil in spokojen. Nihče ni zaznal
njene navzočnosti poleg v jedilnici, in tako je slišala
iz njih razgovorov prav toliko, kolikor je potrebovala,
da bi uganila vse.

„Dobro, dobro, gospa Galli," si je šepetala, ko je
slišala sedaj njen živi razgovor. „Le hlinite dobro
voljo! Suntarelle ne prevarite. To je bil torej tvoj
glavobol, majhna kača?" si je mislila, ko je zdajci
zaslišala tihi glas Katarine, ki je prosila Luigija, naj
nalije materi vina. In ko je zopet začula njegov pri-

184

siljeni smeh, je začutila celo neko maščevalnost in
škodoželjnost. Morala^ si je privoščiti majhno, zlo-
miselno zmagoslavje. Šla je v jedilnico.

»Gospod Luigi,“ je začela zaupljivo, za kar je
imela pravico, ker mladega doktorja je poznala izza
njegovega detinstva. „Kako se godi tistemu vašemu
pacientu v La Storti ?“

„Ali ga poznate, Suntarella?“ je vprašal.

„Ne poznam, a bojim se, da vam umrje. Go¬
tovo mu danes niste prinesli sreče."

„Kako si to mislite?" se je čudil.

„No, vi se mi kajpada posmejete. Vi ste učenjak,
a jaz sem neumna, babjeverna ženska. Dosti ste se
mi nasmejali zarad moje staromodne vere. No, ko ste
se danes dopoldne pripeljali, je sedela ta čarovnica
Cechina blizu našega vrta. Hotela sem vas svariti, da
bi se danes ne lotili ničesar,  da ne bodete imeli v
ničemer  sreče, ker gotovo vam je zagovorila. Tudi
ubogi kontesi je začarala, ko je od nje vzela miloščino.
Ali vas še boli glava?" Obrnila se je h Katarini, potem
pa je hitela iz šobe, da bi ne uganili z njenega obraza
njene vsevednosti. Njih molk ji je zadoščal. Danes je
naposled gospod Luigi pozabil, jo zasmehovati!

Ko sta se mati in sin odpeljala, je legla Katarina
na divan v svoji sobi. Občutila je veliko utrujenost.
In vendar je morala neprenehoma premišljevati. „Da
ga nisem spoznala, ali bi bila zavrgla Luiggija?" si
je šepetala. Ni si odgovorila na to vprašanje. Naglo
je pozabila Luigija in je mislila samo o onem drugem.
In ji je postalo tako sladko in tesno.

Tudi Suntarella je bila zamišljena. Ni izpraševala
ničesar. Mislila je tudi o onem drugem.

„Prav ima kontesa," je razbirala sama v sebi. „Je
mlajši, je mnogo lepši, in upam, da je bogat. Kako
bi mogel sicer tukaj pohajkovati? Samo eno se vpraša:
Ali jo tudi on ljubi?"

Suntarella se je prestrašila, pa se je hitro poto¬
lažila: „0 gotovo! Kako bi pač bilo drugače mogoče!
Toda vendar bi rada, ko bi že izpregovoril pravo
besedo." Globoko se je zamislila, potem se je po¬
smejala. „Tem mladim ljudem treba malce pomagati,

185

da bodo vsaj vedeli, kaj hočejo. Čemu smo pa mi
starine doživeli to pred njimi ?“ In nehoto se je spomnila
tistih davnih časov, ko je imela zanjo vsa solnčna
svetloba svoj osredek v očeh tistega visokega, krasnega
rjavca Beppa ... ki jo je pač pozneje tepel in jo nekoč
celo zbodel z: nožem. „Kaj to?“ si je rekla, ko ji je
to prišlo sedaj na misel. „Zgodilo se je iz ljubezni!
Ljubosumen je bil.“

In zaplakala je, ker Beppo je bil že dvajset let v
zemlji. Padel je bil v praski s papeškimi orožniki.

„Ladri! Birbanti! Maledetti!“ je zavpila pri spominu
nanje ter stisnila pest in zaradi njih je privoščila sve¬
temu očetu, da je izgubil posvetno vlado, dasi je bila
sicer najgorečnejša katoličanka.

VI.

Jan Marija se je povrnil precej pozno v San Ca-
taldo. Bil je zelo truden, užaljen in zamišljen. Ona
zadeva, ki ga je zvabila v Rim k bankirju pri katerem
je imel po veliki trgovski hiši v Pragi zagotovljen
svoj kredit, ga je ozlovoljila. Precej po svojem prihodu
si je bil vzel pri njem znesek denarja, ki pa je bil
sedaj že potrošen, in pričakoval je na dopis, poslan
Leopoldu, novo vsoto. Sicer je prišla, toda mnogo
manjša, nego si je želel, tako da je ostalo po porav¬
navi z rimskim bankirjem zelo malo za nove stroške.
Obenem je prišlo pismo. Leopold mu je naznanil, da
so neki papirji, ki so bili nekdaj kupljeni zanj, sedaj
znatno padli, tako znatno, da je bila izguba več nego
občutljiva, skoraj bolestna, in svetoval je Leopold, naj
se naglo povrne v Prago, in je postala sedaj neizo¬
gibna potreba, da bi se Jan Marija omejil v svojih
stroških in da sploh pride z vsem svojim imetjem v
kratki dobi na konec, ako bo hotel i nadalje samo od
kapitala živeti. Obresti itak že niso zadostni niti za
skromno življenje. „Nastopil je čas,“ je pisal Leopold,
„ko se moraš nujno poprijeti kakšnega dela. Pomni,,
da ti grozi polom."

Jan Marija je poravnal svoj dolg pri bankirju,
spravil, kar je ostalo, potem je hodil po Corsu na

186

solncu. Da bi pregnal težke misli in občutke, je šei v
galerijo Borghese, iskat v delih velikih mojstrov to¬
lažbe, ali vsaj trenotne pozabe. Slučajno je srečal v
,dvorani zrcal 1  častnika italijanske vojne ladje, ki ga
je bil spoznal v Carigradu. Odsev tega znanega, pri¬
jateljskega obličja se mu je nenadno pojavil v kristalni
gladini zrcal med pisanimi kitami cvetja, s katerimi
je Mario de’ Fiori tako graciozno poslikal stene te
dvorane.

Oba mlada moža sta bila zadostno presenečena.
Imela sta skupne krasne in zanimive spomine na dobo
v Bujukderi, na vtiske in pustolovščine v stari, slikoviti
Brusi in na izlet od tam na bližnji mizijski Olimp.

Gorko sta se objela in ko je njuno glasno po¬
zdravljanje pritegnilo nase pozornost galerijskih obisko¬
valcev, sta zapustila dvorano, in v nasprotni ulici
Condotti je predlagal častnik, naj bi to svidenje osla-
vila s splendidnim kosilom. Najsijajnejša restavracija
v Rimu, Spillman prav v tisti ulici, se jima je zdela
kakor nalašč ustvarjena za takšno priložnost. Jan Marija
je pritegnil in oba sta bila tako vesela, da sta se pri
šampanjcu do solz razhohotala, naposled pa se ločila
prav Židane volje. Jan Marija je šel na svoje stanovanje
v ulici Giulia in njegova razburjenost se je tam po
nagli reakciji prevrnila v globoko melanholijo: vselej
je postal otožen, kadarkoli je popil vina nad svojo
mero. Sam se je često smejal sentimentalni kakovosti
svojega „pijanstva“. Sedaj pa se mu ni ljubilo se sme¬
jati. Denarne stiske, ki se jih pri Spillmanu niti ni spomnil,
so mu težko legle v misel. Sedel je k mizi in pisal,
Leopoldu odpoved. „Nemudna vrnitev domov," je pisal,
„bi pomenila zame pospešitev smrti. To vašo zimo čutim
noter do sem. Ne morem se vrniti. Pošlji precej za¬
htevani denar! Čeprav ničesar ne ostane. Itak vem, da
kmalu umrjem."

Poslednji stavek ga je močno užalostil. Sam sebi
se je smilil. Razjarjen je skočil z naslonjača.

„Ne,“ je kliknil. „Saj ne verjamem temu!" In je
hotel raztrgati pismo. Toda ni se mu ljubilo pisati
iznova. Prečrtal je torej končni stavek, zapečatil list
in ga odnesel sam na pošto. Potem si je vzel fiakarja

187

ter se peljal notri do vrat del Popolo. Tarn je izstopil
in poslal voznika nazaj. Tako je bil nemiren, da se
mu ni ljubilo sedeti in se je namenil, da pojde peš
do San Catalda. Ni hodil po cesti, blodil je po stezah
in stranpotih. Solnce se je nižalo. Hoja je dobro učin¬
kovala nanj. Zrak, ki se je že znatno shladil, je raz¬
pihal njegovo melanholijo, in radostni občutek, da se
bliža kraju, kjer biva Katarina, ga je krepil prijetno.
Toda oni nezadovoljni namig na smrt, ki ga je bil
zapisal v svoj list, mu je zvenel dalje kot nedoločljiva
disharmonija na dnu duše, mrak ni hotel popolnoma
z njegovega čela. Po dolgi hoji in blodnji je prispel
domov, ko se je bilo že trdno zmračilo.

Ko se je povrnil iz mesta, je prišla Suntarella
kakor običajno z vprašanjem, ima li veliko ali malo
lakoto. Po onem bogatem kosilu pri Spillmanu se mu
ni maralo jesti in cesta ga je tako utrudila, da se ni
počutil nič kaj dobro. Hlepel je le po samoti. Mislil
je o otožni lirski pesmi, ki jo je bila v njem vzbudila
pinija, sklonjena nad razpadlim rimskim grobom. Rad
bi jo bil zapisal, toda dobra Suntarella ni marala oditi,
še potem ne, ko jo je bil nakratko poprosil čašice
čaja in malo kruha. Njena današnja vsiljivost ga je
mrzela, no ni se hotel pokazati nevoljnega ter je
sklenil, da se pogovori ž njo. Nadejal se je, da ga ne
bo mučila dolgo.

„Vi ste imeli danes gosta?" je rekel tjavendan;
spomnil se je, da je bil dopoldne srečal gospoda
Gallija z materjo.

„0, vi ste se najbrž videli ne cesti. Kajpada,
morali ste se srečati," je odgovorila Suntarella skrivajoč
radost, da je sam začel o doktorju.

„ Ubogi gospod Galli,“ je dodala z vzdihom, „mislim,
da danes ne bo spal najbolje."

„Kako to?“ se je čudil Jan Marija.

„0h, tako sem huda na konteso! Veseli me,
da mi sama ni ničesar rekla o tem; da je meni
razodela, morala bi jo ošteti. To bi bila moja dolž¬
nost. Pa sedaj smem molčati, ko ničesar ne vem
nego to, kar sem slišala slučajno samo iz stranske
sobe."

188

„Kar nič vas ne razumem, gospa Assunta," je
rekel Jan Marija in ni lagal.

„1 no, morda bi ne smela tega raznašati,“ je rekla
ter malce naklonila glavo liki spokornica. „Toda težko
je molčati in vam moram to vsekakor povedati. Vi me
ne ovadite kontesi, tudi moje tajnosti ne raznesete
dalje. Na vas se lahko zanesem.“

„Menim, da ne bo kaj groznega," je rekel z usmevom.

„0, da, to je grozno, kar je napravilo to ne¬
spametno dete!" se je togotila Suntarella ter je gledala
naravnost in vedoželjno nanj. „Izkratka: snubila sta
tukaj, on in gospa Galli. Glejte, tako veljaven, dober,
lep človek — a kontesa ga je zavrgla, povsem in
odločno zavrgla!"

Globoko je segel po sapo in radost mu je za¬
igrala v očeh, a molčal je.

Suntarella je bila zadovoljna. „To ni bilo prav,
ni ravnala dobro in pametno, recite!“ je vzkliknila čez hip.

„Nimam pravice do sodbe," je rekel in povesil
oči. „Kontesa ima gotovo svoje vzroke in razloge."

„Ah, ti njeni vzroki!" je odgovorila z usmevom,
ki je kazal očito preziranje. „Kakor da bi jih že sli¬
šala, ti vzroki! Poreče: ne ljubim ga. Jasni razlogi!
Ljubezen bi prišla pozneje sama. Ko bi kontese ne
poznala in bi ne vedela, da nikogor, pa že prav ni¬
kogar ne pozna, bi rekla, da ljubi morda koga drugega.
Tako pa — res — ne vem koga. Kvečjemu morda
našega starega Francesca."

Jan Marija se je posmejal in molčal.

„Pa odpustite, prinesem vam rajši vaš čaj," je
rekla starka, kakor bi se bila ravno domislila. In je
odšla iz sobe.

„Upam, da sem govorila jasno," si je šepetala
zunaj na mostovžu ter zadrževala smeh.

Jan Marija je vstal in vrgel za pisanje pripravljeni
papir v ogenj. Več ni videl one pinije, ki se je pod
liso oblakov, v škrlatu dogorevajočih, sklonila nad raz¬
valino rimskega groba, nobenega strahu ni več čutil v
duši, pač pa neko divjo nado, nekakšno prerojenje,
nekaj kakor zarjo novega življenja. Zavrgla jeLuigija!
Gotovo je imela važen vzrok, morda je ljubila dru-

189

gega. Ta drugi je mogel biti on sam. O da, da, ni
se mogel motiti! Ali je niso izdajali njeni usmevi,
njeni pogledi? Ali ni bila vsa njena čista duša v njih?
„Beatrica!“ je vzkliknil ter si segel nehote na svoje
bujno razvneto srce. Pri tej kretnji mu je padel list iz
naprsnega žepa na tla. Leopoldovo pismo. Njegova
radost se je hitro izpremenila v žalost.

„0 moj Bog!“ je zašepetal. „Ali ji morem reči:
Bodi moja? Skoraj berač sem. Nimam, kamor bi po¬
ložil glavo. Podoben sem „bruški na širokem polju",
o kateri se pri nas tako ginljivo poje in govori. Tako
sam, tako zapuščen in vsakemu tuj! Stojim zunaj
družbe. In moji roki, vesta li, kaj je delo? Ah, nisem
mož, deček sem, trmast deček! Sram naj me bo!“

Zgrudil se je na naslanjač kraj ognja ter si z ro¬
kama zakril obraz. Ni zapazil, da čaja ni prinesla
Suntarella, ampak Angiolina, ki ga je postavila na mi¬
zico kraj naslanjača. Tiho je odšla, kakor je bila prišla.

„ Kadar se spomnim, kako žive drugi, kako delajo,
se ubijajo, se bore —- toda kako sladko so poplačani,"
je premišljeval Jan Marija. „Žena jim stoji ob strani,
■otroci rastejo po vrsti. O, prša se tem ljudem dvigajo
ponosa in srce se jim širi sreče! In takšnega blagega,
tihega, blaženega življenja nisem mogel nikdar raz¬
umeti! Kako mnogokrat sem skoraj z zaničevanjem
odrival ideal takšnega bitja! Vse to se mi je vselej
zdelo preveč filistrsko. O rajši sem se zapiral v
svojo pusto sebičnost ter sanjaril, sanjaril, sanjaril, da
mora imeti usoda nekaj boljšega prihranjenega zame ...
A zdaj vidim, kako sem odbacil svoje življenje!
Pozno, pozno sem izpregledal!“

Glava se mu je težko sklonila na prsi liki umira¬
jočemu.

„Katarina, Katarina," je šepetal in videl jo je pred
seboj, kakor jo je videl na vrtu hoditi pod drevesi,
žarečo lepote, dobrote in čistosti. V tem se mu je
vrinil tudi spomin na Pelagijo. Kakor prikazen teme
in zlobe se mu je pojavila v tej zarji, ki je sijala iz
oči njegove Beatrice. Nagla, nepoklicana, z ničimer
utemeljena je bila ta prikazen, podobna senci kraj
.svetlobe.

190

„Usmiljeni Bog!“ je kliknil prestrašen po tem
spominu. „Kako smem sanjati o Katarini in zaupali v
njeno ljubezen? Jaz, jaz! Koliko pa je tega, kar je
moja kri divje vzkipela tam v gledišču, ko so se njeni
prsti dotaknili moje roke' Ne, ne! Izgnan sem iz tega
raja čistosti, in na njegovem pragu stoji ne angel,
ampak vrag sam ter se smeje moji obupanosti. Ko bi
poljubljal tvoje stopinje v prahu, Katarina, moja usta
bi jih oskrunila!"

Zakrilil je z rokama. A na mah mu je zazvenela
v ušesih zopet ona fraza, ki jo je bil poprej napisal
Leopoldu v Prago: „Vem, da kmalu umrjem." No, celo
njegovo telo se je sedaj silno uprlo onemu razsodku,
vsa njegova mladost, vse njegove moči so se upirale tej
trditvi, vzkrik mu je bruhnil iz prsi: „Ne, to ni tako,
lagal sem se, lagal!"

In njegovo srce je močno bilo, njegova trudnost
je izginila, temne misli so bežale in zdelo se mu je,
kakor bi pomlad čutil v sebi in se kopal v zarji. Zdelo
se mu je, da se vonjava cvetov in trav razliva po sobi.
Vzel je svetiljko in je stopil pred zrcalo. Njegove
obličje je gorelo, iz oči so sijali dolgi žarki. Posmejal se je.

„Zdrav sem," je dejal spokojeno, gledal trenotek
na sebe, potem postavil svetiljko na stran.

„Zdrav sem in to je poglavitna stvar," je govoril
sam v sebi. „Mlad sem, močan šem. Motil sem se,
ko nisem razumeval doslej svoje življenske naloge, ko
sem se preveč vdajal vsakemu navalu, vsakemu vtisku,
toda to se lahko še popravi. Saj sem voljan delati in
nimam manjše zmožnosti nego milijoni normalnih ljudi.
Res, zablodil sem, nisem vreden le enega pogleda iz
zvezdnatih oči te deklice — toda zatekam se k njej
kakor k oltarju, poklekam v prah in objemljem njeni
koleni. Pregrešil sem se, ali kako odkritosrčno sem
obžaloval svojo zmoto! O, povem ji vse, vse, in ona
bo razumela, odpustila in me rešila! Ne odvrne se od
mene, ker njene oči ne lažejo, ne motim se, čital sem
to v njih, da ji nisem ravnodušen."

Kam je izginila njegova obupnost? Niti sledu ni
ostalo po njej. Mlad je bil, življenje je ležalo pred
njim na široko, se izgubljalo do neskončnega kakor

191

ta kampanja, po kateri je bil korakal uro poprej, in
sveža, krasna nada z vso slutnjo, z vsemi obeti po¬
mladi se je sklanjala nad njim, liki ona z večerno
zarjo oblita pinija poleg rimskega groba, kateremu je
tedaj primerjal vse zlo, ki so mu je povzročili drugi in
tudi on sam sebi. Ta rakev je pomenila minulost,
razpadala je v gramoz, prazna je bila, ker oni, ki je
nekdaj ležal v njej, je bil vstal k novemu življenju,
polnemu blaženstva ljubezni . . .

Kako se mu je zlajšalo! Popil je nekaj očrnelega,
že davno ohlajenega čaja na mizi, ugasnil je svetiljko
in hodil še dolgo po sobi ter pušil svalčičo za svalčico.
Naposled se je tako utrudil, da se že več ni mogel
držati na nogah. Zgrudil se je na posteljo. Odtam je
gledal skozi okno na zvezde. Oči so mu lezle skupaj.
Več ni bil zmožen natančnih predstav, le ena misel
mu je še neprestano mrlela v glavi: vse ji pove, in

ona postane njegova rešitev! Tudi ta pojem je za-

padal v nedoločnost. Poslednje, kar se mu je zrca¬
lilo v obrazotvornosti, je bila ona z večerno zarjo
oblita pinija, sklanjala se je nad njim, hipoma se je
izpremenila v Katarino, in zvezdnati usmev njenih po¬
gledov se je vdolbel v njegovo dušo in njegov odsvit

se mu je pojavil na ustnicah in mu je svetil do za¬

spanih oči. Njegova zavest se je poglobila v misterij
globokega spanja kakor zvezda do nepojmljivega brezna
zapadnih prostorov. —

Zjutraj se je probudil z neko pezo na prsih in v
vsakem udu. Vstal je skoraj tako truden, kakor je bil
legel. Hladna voda, ki se je ž njo vselej rad in dolgo
umival, mu je končno pridala nekaj čvrstosti. Potem
se je napravljal pred zrcalom in videč rdečico na
svojem obrazu, se je čutil spokojnega. O,‘gotovo je
popolnoma zdrav. Samo malce shodil se je včeraj.

Tiho je prepeval odlomke iz raznih oper,
ko se je oblačil. Pel je pohod iz ,Norme 1 , potem
,Casta diva 1 , pa ne dolgo, ker pri besedah ,casta diva'
se je moral precej spomniti Katarine in njegove misli
so obstale pri rajeni podobi. Začel je razbirati, s kak¬
šnimi besedami izpregovori ž njo o svoji ljubezni in
s kakšnimi o svojih zmotah in blodnjah . . . Zdrgetal

192

je. O, kako naj ji pove vse to, da ne razžali njenega
sramežljivega posluha? Zamrzelo mu je. Ne, sedaj
hoče rajši uvaževati, na kakšen način se loti kateresi-
bodi zadače v resničnem življenju. Ona mu morda
sama svetuje, tako je razumna, resnicoljubna in resna
kljub svoji dekliški preprosti, neskončni poeziji in graciji.
Ona bo svetovala in on ji bo predlagal, da ji na izbiro.
Ali naj si vzame domovinsko pravico v Italiji in vstopi
v kraljevsko mornarico? Ali naj se odloči, da gre ž
njim na Kavkaz, kjer bi si za skromni ostanek svojega
premoženja kupil majhno posestvo? Saj Katarina ljubi
samoto! Živi tako preprosto, povsem izven družbe,
hruma. In priredil bi ji tam prijetno, milo doma-
čijico. Preprosto, pa vendar ne revno . . . Mislil
je precej o samih orientalskih preprogah, mehkih in
okusnih, s katerimi bi pregrnil stene njene sobe, po¬
kril tla, divan, mize. Gotovo bi se ji tam ne tožilo po
domovini, s to velikolepo pokrajino pred okni ... In
njemu? Bolest ga je prevzela. Saj že skoraj ni imel
domovine. Ljubil jo je, to nesrečno zemljo, z vso silo
svoje duše, toda bil je v njej tujec. Zdelo se mu je,
kakor bi ga bila zapodila za svoje meje. Ljubil jo je
bolj kot izmišljotino, ideal nego kot resničnost. „A
moji verzi ?“ se je vprašal ter vzel v roko sešitek, ki
je bil vanj prepisal one, ki so se mu zdeli najlepši
izmed vseh, kar jih je bil doslej zložil. „Ali ima to
kakšen pomen ?“ Zmajal je z ramama. „Ali jih prečita
kdo?" Postal je zopet žalosten, odložil jih je, več ni
delal načrtov. Stopil je k oknu ter ga odprl. Zunaj je
stal beli dan pod oblakom, a drevje si je šepetalo
tiho in dremavo To ga je tolažilo. Iz razburjenega
čuvstva se mu je porazgubljala bolest in neka tiha,
vdana otožnost, ne brez primesi sladkobe, je ostala na
dnu njegove misli. Tako je stal nekaj časa, dokler ni
potrkala Suntarella in vstopila. Vso noč je bila kovala
svoje načrte in zarana se je ravnala po njih ter pri¬
govarjala Katarini, naj bi danes naposled obiskala dona
Clementa, kakor je že davno obljubila. Rabila je pre¬
tvezo, da mora stanovanje korenito očistiti, da se že
sramuje za ta okna in duri. Potem pa ta ubogi don
Clemente! Sanjalo se ji je o njem, nelepe so bile te

193

13

sanje. Kdo ve, če ni bolan? Morda potrebuje pomoči,
ki je ne dobi od nikogar tam v samoti. Tista stara,
polsiepa Ersilija, njegova gospodinja, zanemarja vse,
vedno treba, da bi jo včasi kdo povzbudil in malce
ošvrknil. Don Clemente pa zato ni. Toda samo ena
beseda kontese, ki jo Ersilija obožava, bi zadostovala,
da se obrne v Isoli Farnese za nekaj časa vse na boljše.
Katarina je trenotek premišljevala.

„Pojdem!“ je rekla, „naj mi Francesco nasedla
konja. Pa neka dolžnost me veže. Gospod Jan
Marija —“

. „Povem mu, da hočete danes izpolniti svojo ob¬
ljubo —*

„Ne tako, drugače moraš to reči,“ je ugovarjala
kontesa, boječ se besede ,obljubah

„Dobro, poprašam ga, če se mu danes slučajno
ne poljubi pogledati na one stare grobove, da vi greste
k donu Clementu."

Z usmevom je šla potem v kuhinjo, vzela pri¬
pravljeno kavo ter jo nesla gospodu Plojharju.

„Danes vam strežem sama," je rekla pozdravljajoč,
ko se je Jan Marija obrnil od okna. „Francesco je
zaposlen, sedla konja za konteso. Svetovala sem ji,
da bi šla posetit dona Clementa. To je oni stari du¬
hovnik blizu Isole Farnese, veste? Uboga kontesa,
tako je zamišljena! Upam, da se na tej poti malce
popravi. Kdo ve, o čem misli? Nikakor ne morem
priti na pravo pot."

Gospodu Plojharju je močneje utripalo srce.

„Kontesa mi je obljubila, da me kdaj seznani z
■donom Clementom," je boječe rekel.

„Da. Spomnila se je tega. Rekla je, da bi rada
vedela, ali bi hoteli vi danes pregledati tiste stare
grobove. Če se vam ne poljubi, pa drugikrat. Kontesi
porečem, da za danes prosite, naj vas opravičim —“

„Ne, nasprotno," je vzkliknil skoraj prestrašen in
niti ni zapazil lahke ironije v njenem lokavem na¬
smehu. »Recite kontesi, da čakam, da, da —“ je jecljal.
Kaj bi ji bil vse rad povedal!

»Torej pijte svojo kavo," je rekla odhajaje. »Fran-
cescu povem, da zajahate tudi vi —“

194

Konja sta nestrpno grebla z nogami in tresla z
grivama. Francesco jima je prigovarjal in Jan Marija
je skrbno pregledal sedlo za Katarino, je li dobro pri¬
peto. Naposled je prišla Katarina lahkega, gracioznega
koraka, v preprosti, temni amazoni, z majhnim, okroglim
klobučkom, s pajčolanom do polovice obraza in z
bičem v roki. Pozdravila sta se, in njena mala ener¬
gična roka je danes stisnila njegovo nekoliko močneje
in gorkeje kakor navadno. To se je zgodilo vsled ne¬
določljivega, nejasnega občutka. Od včerajšnjega dne
ji je bilo, kakor bi se nekdo vsiljeval med njo in
tega prijatelja, ki ga ni nameravala zapustiti ... To
pa je bilo vse tako megleno, da se tega ni zavedala,
niti ni zapazila, da bi bila kaj drugače podala roko
nego drugikrat; toda njemu ni ušel ta slabi dokaz
gorkejšega čuvstva in radost mu je polnila srce ter
mu žarela iz oči. Pomogel ji je na konja. Sklonil se
je z ono pravo, viteško prisrčnostjo, ki tako plemenito
nadkriljuje navadno galantnost in priučeno dvorljivost,
ter ji nastavil dlan, da bi stopila nanjo. Ozrla se je
površno na Francesca, ki je sicer opravljal to službo.
Toda ni se obotavljala, zaupala je svojo nogo njegovi
roki, stopila je na čakajočo dlan, lahno kakor pero se
je zagnala na konja, katerega je, šepetajoč obenem
mlademu možu ,hvala', nežno pogladila po vratu;
potem je prijela za vajeti, ki jih je podal stari Fran¬
cesco. Suntarella je stala za korak ob strani ter naročala
kontesi raznoterosti za Ersilijo in izraze najvdanejše
pokornosti za dona Clementa. V tem je Jan Marija
lahko molčal in pasel svoje oči na krasni jahalki, ki
je s smelimi kretnjami krotila nepotrpežljivega konja.

„ Srečno pot,“ je kliknila naposled Suntarella,
izpustivši konteso. Zadovoljno je gledala za odhaja¬
jočima, ki sta jezdila na cesto. „Dobro se jima to
podaja, kaj, Francesco ?“ je rekla starka.

„Oh, krasna mladost, pomlad življenja!" je vzdihnil
Francesco. Ni vedel, da je bil prav tisto že Metastazij
povedal pred njim v verzu.

Izletnika sta jahala dober kos ceste, a govorila sta
le malo ravnodušnih besed. Njegovo srce je bilo polno
važnih, radostnih občutkov in njegov glas je v globokih

195

13

trepetih pri vsaki inalovažni besedi izdajal, kaj se godi
v notranjosti. Rad bi bil naravnost izpregovoril ž njo,
'brez odlašanja, toda zdelo se mu je tako čudno, ko
bi precej in nenadno začel praviti o svoji ljubezni,
čisto z jasnega jo prosil, naj se poniža k njemu, da
reši nevrednega, no neskončno ljubečega . . . Vse to
je hotel, ji je moral danes reči, pa nedostajalo mu je
tiste prve besede, ki po njej pride gotovo vse drugo.
Menil je, da Katarina ne sluti, kaj se pravkar godi ž
njim, toda motil se je. Deklica, na prvi pogled mirna,
je po naravnem nagibu čutila one besede strasti, ki
so se mu trgale iz srca in obstale na ustnah, po nekem
tajnem vplivu je uganila, da se pripravlja nekaj važnega,
odločilnega, da se morda njena usoda odloči danes
na tem izletu. Tuintam je skrivaj pogledala na njegovo
lice. O, sedaj, v tem trenotku že več ni dvomila: da,
ljubi jo. In ona? Tudi tukaj ni bilo dvoma. Prevzela
jo je tesnoba in blaženost obenem. Odprla je ustnici,
srce ji je tako utripalo, da je morala globočje dihati.
Njene oči so se obračale nehote k goram in više k
nebosklonu.

„Moj Bog!“ je vzdihnila ter se prestrašila tega
komaj slišnega vzdiha.

Jan Marija je slišal, da je nekaj rekla, pa ni vedel
kaj. Vprašal je torej: „Kaj pravite, kontesa?“

V svoji boječnosti in zmedenosti je spešno odgo¬
vorila: „Danes imava pravo vreme za izlet.“ ’

„Da, ugodno vreme," je odgovoril. Nista mislila
o tem, kar sta govorila. Ogledovala sta se po kraju.
Dan je bil gorak in tih in še vedno pod oblaki. Zrak
je bil vlažen, a prožet z mrlečo svetlobo, dasi solnca
ni bilo videti. Ni kazalo na dež, oblaki so bili preveč
prozorni in sijaj se je nahajal za njimi, o katerem ni
bilo dvoma, da končno prodere. Vsa pokrajina se je
pobarvala v višnjevkasto, tudi posamezna drevesa v
daljavi so imela krog vršičev slab višnjevkast žar.

„To je čudno razsvetljenje, skoraj neverjetno," je
rekla Katarina, na katero je čudovito vplival ta raz-
položaj scenerije, tako nenavaden, kakor bi ne bil s
tega sveta; harmonski se je ujemal z njenimi sanjam
podobnimi občutki. Nekaj časa je še gledala v daljavo,

196

potem se je obrnila k svojemu tovarišu, kakor bi od
njega pričakovala kakšno pripombo. Prestrašila se je
premembe na njegovem obrazu. Bil je strašno bled in
mračen, tako mračen, da jo je to zbodlo do samega
srca. Mahoma je pozabila na vse, kar jo je vznemirjalo
od včerajšnjega dne, na vse, kar jo je razburjalo od
prvega trenotka današnjega izleta. Sedaj se ni vrtelo
vprašanje o tem, jo li ljubi ali ne! Sedaj ni vedela o
ničemer nego le o neizrečni bolesti in grozi, katero ji
je provzročila ona senca žalosti na njegovem čelu, ona
,senca smrti*, ki jo je kot fiksna ideja mučila od tistega
hipa, ko ji je stopil pred duševno oko Načiketas v
indski pesnitvi strica Astuccija ter je bila ta ideal
nehote primerjala Janu Mariji. Poslednjo dobo je izginil
ta strah, a sedaj jo je zagrabil s silo krča.

„Ah, vi trpite!“ je vzkliknila sočutno in sama pre¬
bledela. „Bled ste! Kaj vam je?“ Zavila je tesno k
njemu.

Njegovi ustnici sta trepetali, šepetali, pa nerazločno,
kaj. Sam ni vedel, kaj se godi ž njim.

V tem, ko se je Katarina ozirala po krajini, je
zbiral svoje misli ter si rekel: „Sedaj je prišel trenotek,
•sedaj ali nikdar!“ Več ni iskal prve besede, bil jo je
že našel. „Katarina!“ — je hotel klikniti. Doslej jeni
bil še nikdar ogovoril ž njenim imenom. Ali bi se ne
bil povsem priznal s tem nazivom? No v tistem tre-
notku, ko je odprl usta, da bi izgovoril to sladko ime
je začutil v prsih tako silno fizično bolest, da je s
težavo zadržal vzklik. Zavrtelo se mu je v glavi in
zdajci se mu je zazdelo, kakor bi mu postali roki,
držeči vajeti, nekaj tujega, kakor bi njegove oči zrle
skozi čudovito pobarvano steklo na svet, a v usta je
zopet dobil osladni, odporni okus krvi, kakor takrat
ponoči pri onem groznem navalu pred cerkvijo Trinita.
Smrtni strah, da se zvali pred Katarino s konja, da
bo ona priča ostudnega prizora, mu je zbudil za
trenotek neznansko obupnost, a navdal ga je obenem
z nadčloveško silo. Premagal je to grozečo medlobo,
ni padel s konja in ob njenem pogledu, polnem ljubezni
in sočutja, so mu zopet zalesketale oči in prevzela ga
je obupna ljubezen do življenja.

197

„Kontesa,“ je rekel tiho, a strastno, „jaz sovražim
smrt."

Pomena svojih besed se je zavedal šele tedaj, ko
jih je zaslišal z lastnim svojim glasom izgovorjene in
ko je videl, kakšno žalost in bolest so provzročile njej.
Svetove bi bil dal zato, da ni tega rekel.

„Ste li bolan?" je hitro vprašala. „0, kaj vam je,
za Boga!" In njene oči so postale vlažne.

»Nisem !“ je odvrnil s tako prepričevalnim na¬
glasom, da je sam verjel temu.

„Kaj vas je torej tako naglo užalostilo?" je vprašala
in ni zaznala, kako zaupno govori ž njim in s kakšno
ljubeznijo gleda nanj.

„0h, včeraj sem dobil dopis z doma —“ je rekel
tjavendan in umolknil.

Kaj pač govori? Sam ni razumel. Ali je bil oni
list v kakšni zvezi ž njegovo sedanjo mračnostjo?
Sicer je stalo tam, da je ob beraški palici, in to ji je
moral kedaj razodeti, silila ga je k temu dolžnost, ako
ga je ljubila, toda sedaj, sedaj to še ni bilo umestno.
Rohnel je nase zaradi te okornosti svojega jezika, zaradi
toposti in nelogičnosti svoje misli, zatajiti je nameraval
svojo bolezen, pa se je tako nerodno obnašal.

„Ali vam je umrl prijateljev kdo?" je vprašala
Katarina, ki se ni mogla domisliti drugačne zveze med
smrtjo in onim listom.

„Nimam tam prijateljev. Nihče mi ni umrl. Toda
smrt je tam doma, ker tam ni življenja," je govoril
kakor v deliriju. Ta mrzlotni pritip smrti v trenotku,
ko je hotel govoriti o svoji ljubezni, ga je pognal v
obupnost. Kakšna mračnost je visela nad svetom ! Vse,
kar ga je bilo kdaj bolelo, je razrivalo v tem trenotku
iznova njegovo trpečo dušo. Brž se je zazrl zopet v
svojo ničevnost, v nesrečo svoje domovine, v brezup
svojega izgubljenega življenja. Katarina je molčala in
se istotako zamislila. Jahala sta molče svojo pot.
Davno sta bila že krenila s ceste ter jezdila po precej
globoki soteski, kjer so ob straneh stale skupine božjega
drevca, semintam olive ter stari hrasti. Potok je šumel
in se penil krog hlodov, ki so se bili od nekod pre¬
valili vanj, in voda je tresla z visokim bičevjem, ki

198

je raslo na mnogih mestih ob bregu. V oblakih je
prodrla po malem odprtina, skraja šele v podobi velike,
žolte lise, iz katere se je sipal prenežni dež slabih, na
videz vlažnih žarkov ter se širil po vsej pokrajini.
Okraji odprtine so se svetili v opalovi barvi liki no¬
tranjščina školjke. Na Katarino je vse to zrlo z onim
nepojmljivim vidom stvari, ki je človeškemu in žival¬
skemu tako malo soroden, pa mu je vendar podoben
v svojih učinkih, ker je poln duše. Tako čudno se
ji je zdelo; čeprav se je pod večnostjo, ki je iz min¬
ljivosti gledala nanjo, nevede čutila vzvišena nad raz¬
mere, čeprav se je vsa oddala v sočutju za Jana Marijo,
se vendar ni obranila nekega čuvstva razočaranja, ki
se je tiho in otožno ozvalo v njej ... Ko je poprej
tako razburjen gledal nanjo, ni mislil torej o njej, ni
ga genila ta ljubezen,-o kateri je sanjala ona? Ka¬
tarina torej tisti hip ni zavzemala, kakor je domnevala,
vse njegove misli? Ne! Ta misel je blodila daleč na
severu. Spominjal se je rodnega kraja in pripominal
si je njegovo nesrečo, o njej, o Katarini ni mislil . . .
Kako se je zmotila! Vse koprnjenje v njegovih očeh
je veljalo oni idealni soljubovnici! Usmev tihe resig¬
nacije, ne brez sence trpkosti, se ji je pojavil na ust¬
nicah in sramežljivost ji je užgala rdečico, pač bolj v
notranjosti nego na obrazu. Precej pa si je očitala
svojo sebičnost. Kako je mogla le za trenotek pozabiti
na poglavitno stvar: da trpi Jan Marija! Njene oči so
mirneje gledale na tisto žolto, svetlo, veliko, vedno
rastočo, neprestano se jasnečo liso na nebu, in se ji
je zdelo, da ji ti solnčni žarki razgrevajo srce v prsih.
Nekaj te zarje je bilo v njenih očeh in na ustnicah,
ko je izpregovorila, da ga potaloži.

„ Gospod Jan Marija,“ je rekla zlagoma in nekaj
ginljivega je bilo v tem glasu, ki je prihajal globoko
iz prsi; in ko je mladi mož zaslišal svoje ime, kakor
bi bilo izpremenjeno v godbo, se je skoraj presenečeno
ozrl nanjo. Tako slavnostno je zvenelo tako resno!
Njegove oči so se vprašujoče uprle vanjo. „Zakaj ne
verujete v življenje?" je rekla. „Življenje je pravcata
resnica. Smrt je puhlo slepilo. Kdor obupuje, zakrivi
samomor s zaprtimi očmi. Kdor široko odpira oči,

199

kdor preko najbližjih razmer široko zre do velikega
prostora, tisti upa. In kdor trdno, sveto upa, tisti ne
doživi prevare .' 1

Ni slutila, kako strastno, goreče se je povzpela
nada v njegovem srcu tisti trenotek, ko mu je tako
globoko gledala v oči in je govorila tako nežno.
Dvignila je pogled zopet k oblaku, za katerim se je
skrivalo solnce in ki je bil na robeh ves podoben
mavrici, sicer pa bel kakor sneg, ki se taji in ga ob¬
livajo žarki.

„Kolikrat,“ je začela čez hip, „kolikrat ste mi po¬
navljali, da prebiva pri vas doma smrt. Rekli ste mi,
da vas je tam najbolj bolelo, ko ste kot priča gledali
na mučno agonijo umirajoče domovine. In koliko
trpkih, vročih očitkov, ki so se nanašali na vaše rojake,
sem slišala od vas! Včasi bi lahko mislila da sovražite
svoj narod, ko bi mi ne bili s takšnim navdušenjem
pravili o njem toliko krasnega in zanimivega, o nje¬
govem vstajenju od mrtvih, o njegovih žrtvah ter o
herojskem prenašanju krivic. Glejte, napravila sem si
o tem ljudstvu svojo sodbo. Navdušili ste me, a dasi
ga v celoti tako malo poznam, čeprav si ga nejasno
predstavljam, vendar menim, da se ne motim o naj¬
poglavitnejših stvareh. Jasneje vidim nego vi, ker vas
slepe solze vaše tako pravične in krasne bolesti."

„Rad bi slišal to sodbo !“ je vzkliknil Jan Marija.
„Toda bodite milostiva!"

Posmejala se je ter resno rekla: „Nekoč ste ime¬
novali svoje ljudstvo Lazarja med narodi. Jaz pa se
rajša spominjam Lazarja, brata Marije in Marte, ki je
simbol vaše domovine. Ko je priklical Kristus tega
Lazarja na dan, nazaj k novemu življenju, k novemu
in gotovo tudi k višjemu — ker pot skozi misterij
groba in svit čudeža krog glave posveti človeka —
takrat je gotovo vlekel omahujoči Lazar pokrov svojega
groba za seboj. Ali je ta pokrov pomenil smrt ? Ne,
samo minulost. A žarek v njegovem očesu je_pomenil
bodočnost. In tako se godi z vašim narodom. Še vleče
svoj pokrov za seboj, toda življenje mu je zagotovljeno.
Tako kakor je moja Italija iz ponižanja vstala k novi
slavi in neumrjočnosti!“

200

„0, vse verjamem'" je vzkliknil in izginila je vsa
njegova žalost, vsa njegova bolest, več ni mislil o
življenju, ne o smrti, ne o domovini: samo nanjo je
mislil in na svojo neskončno ljubezen. „Katarina!“ je
vzkliknil s trepetajočim glasom in ves je drgetal.

Videl je, da je hitro in ne užaljena, ampak skoraj
radostno trenila z očesom po njem, ko jo je brez
ovinkov ogovoril s samim imenom. Sedaj je prišel
trenotek! Neizmerno radost je čutil v sebi, neskončno
srečo. Baš sta jahala iz soteske; Katarina je pognala
svojega konja za nekaj korakov naprej. Zopet sta
videla krog sebe široko kampanjo, obrobljeno z višnjev-
kastimi gorami, solnce je prodrlo skozi beli oblak in
širna, zlata proga je padala na valovito poljano. Prav
pred njima se je v daljavi dvigala skala in na njej so
se kopičila pod senco plavajočega oblaka nekakšna
poslopja, ki so se v svojih razlezlih obrisih zdela
ogromna.

Katarina je ustavila konja, in ko ji je prišel Jan
Marija tesno ob bok in sta zatrepetali njegovi ustnici,
je uganila one sladke besede, ki so se tam pripravljale;
a instinktivno se jim odmikajoč, dasi je koprnela po
njih, je zmedena dvignila roko ter zašepetala: „Tam
oni kraj je Isola Farnese."

Tudi Jan Marija se je preplašil svojih besed, ker
to, kar je hotel reči, se mu je zazdelo zdajci tako
banalno, tako mnogokrat že ponavljano, da je stida
malodane zardel. Ta neodločnost pa je trajala samo
trenotek.

Nagloma jo je prijel za roko. Vzkrik njegove duše:
„Ljubim vas," mu je že vihral po grlu na ustnici, no
v tem je Katarina dvignila bič ter presenečena po¬
kazala v stran, od katere je bil Jan Marija stran obrnjen,
in prav v tistem trenotku je letelo nekaj prikaznim
podobnega jadrno liki vihar krog njih. To je bila neka
kavalkada, mešanica gospodov v najelegantnejših
angleških oblekah in dam v najbolj mamečih jahalskih
opravah s plapolajočimi vlečkami in pajčolani; sprem¬
ljalo jih je krdelo slug, tolpa psov najplemenitejše
pasme je bežala pred čarokrasnimi konji in poljana,
maloprej tako pusta in tiha, je odmevala človeških

201

glasov, pasjega laježa ter konjskega rezgetanja in
topota. Kavalkada je krenila na okrog, samo ena dama
z gospodom, ki jo je spremljal, se je ustavila; prese¬
nečena je vzkriknila in tako močno je pritegnila svo¬
jega konja z vajeti, da se je plemenita žival visoko
vzpela na zadnjih nogah in preplašila konja, ki je na
njem sedel Jan Marija. Gospod Plojhar je smrtno pre¬
bledel: ona jahalka je bila gospa Dragopulos. Njen
konj je tedaj obstal miren dva koraka pred njim;
gledala mu je naravnost v obraz; njen usmev je bil
uljuden in miloben.

„Ah, vi 1“ je rekla zaupno, prijateljski in blago-
naklonjeno ter kazala prijetno presenečenje.

Jan Marija se je izpametoval, snel klobuk ter for¬
malno in hladno pozdravil. Na videz je bil miren,
toda v žilah je čutil mraz.

„Je to neverjetno, kje se ljudje srečavajo," je
rekla gospa Dragopulos. „Tukaj v tej puščavi!" In
nasmehovala se je kar najpriljudneje in tako ne¬
dolžno! Njen pogled je počival na Katarininem ob¬
razu. Njiju konja sta stala sedaj skoraj drug poleg
drugega. Jan Marija je lahko primerjal dami. Kako
sta bili obe krasni, toda kako različne krasote! No
malo mu je ugajalo takšno preudarjanje in le skozi
meglo sta se mu risali njiju postavi proti sivemu
nebosklonu.

„Sir George Berkley,“ je rekla gospa Dragopulos,
obrnivši se k mlademu kakor Apolon krasnemu možu,
s katerim je jezdila, „seznanjam vas z nekdanjim pri¬
jateljem na grških otokih —“ In kažoč na Jana Ma¬
rijo, je malce izkaženo izgovorila njegov priimek.
Potem je pristavila s sladkim, nedolžnim smehljajem,
zroč na Katarino: „To je gotovo vaša sestra? Srečna
bom, ako me ž njo seznanite."

„Motite se,“ je odvrnil tako tiho, da ga je bilo
komaj slišati.

„Torej sestrična?" je vprašala, še nedolžneje se
smejoč in z glasom, iz katerega je zvenela ironija.

„Gospica di Soranesi," je odgovoril kratko in jeze
se je tresel. Potem je z naglasom, ki je razodeval
zgolj sovraštvo, imenoval gospo Katarini.

202

Deklica se je nahajala kakor v sanjah, slutila je,
da se godi tu nekaj važnega, pa za trdno ni vedela, kaj.

„Zelo me veseli, da se seznanim z varni, 11  je sladko
čebljala Pelagija. „Sva že stara prijatelja z gospodom
Plojharjem, z vašim — Oh ne, pozabila sem, da vam
ni nič. Niste njegova sestra in ne —“ Pomolčala je
ter se ozrla naokrog. „Najbrž da ste izgubili svojega
služabnika?" je vprašala. »Blodita tako sama samotna
po puščavi, kakor Pavel in Virginija. Kakšna zavidna
idila! “

Katarinin obraz je izpreletela slaba rdečica. Na¬
posled je razumela, da jo je hotela ta krasna dama
razžaliti. Zakaj ? To se je zgodilo zaradi njega Oh, to
je bolelo! Zaradi njega' Svojila si je torej nekakšno
pravico do njega? Jan Marija je smrtno prebledel.

„Da,“ je rekel, »gospica di Soranesi je bila na
poti s svojega doma, ki je nedaleč odtod, na poset v
Isolo Farnese; poslala je svojega služabnika zaradi po¬
zabljene malenkosti nazaj in mi je dovolila, ko sem
se bil tukaj tako nenadno sešel ž njo, kakor sedaj z
vami, da bi jo spremil do Isole Farnese."

Katarina je presenečena gledala nanj. „Zakaj laže?"
si je mislila. „Saj ne ravnam nepošteno, če grem ž
njim na izlet."

Gospa Dragopulos pa se je glasovito smejala nje¬
govi izmišljavi o služabniku ter slučajnem sestanku in
je vzkliknila: „Kako milobno to pripovedujete! Privi¬
legij pesnikov. Vi delate gotovo še verze in bajke, na¬
dejam se ?“ In tako nedolžna se je videla!

Njegovi prsti so se stiskali tako krčevito, da je
prelomil bič, ki se je nevede igral ž njim.

Sir George se je obrnil h Katarini, dvignivši
uljudno klobuk.

„Kontesa,“ je izpregovoril, „ni dolgo tega, kar
sem imel čast, da sem se z vami srečal; zgodilo se
je to v domu markize Paoline Valmarine. Odpustite,
da vas nisem precej spoznal."

„0, sedaj se spominjam," je odvrnila Katarina.
»Ali ste od tedaj videli dono Pavlino?"

Jan Marija in Katarina sta bila temu Angležu hva¬
ležna, da je prekinil oni neprijetni razgovor.

203

»Jahava nekaj časa z vama. Tudi midva sva na¬
menjena k Isoli Farnese," je rekla Pelagija in vsi
štirje so jezdili v eni vrsti dalje.

„Zakaj niste prišli k meni, kakor ste obljubili?"
je vprašala Pelagija gospoda Plojharja. Potem se je
okrenila h Katarini. »Nestanoviten je ta vaš prijatelj.
Da ni tega lova na lisice, na katerega me je pregovoril
sir George, bi bila že davno zapustila Rim. Niti „z
Bogom" bi si ne bila rekla z gospodom Plojharjem.
Takšna prijatelja, kakor sva midva bila! Ne, kakršna
sva sedaj !“ Povrnila se je k Janu Mariji. .Kako ste
pri poslednjem posetu sanjarili o tem našem prija¬
teljstvu!" je kliknila. „Ali veste, da se jezi moj mož,
ker naju sedaj tako zanemarjate? Saj nisva slutila,
da imate prijetnejšo družbo." Posmejala se je Katarini
in obenem ji je priletel blisk preziranja in sovraštva
iz oči.

Katarina je razumela ta pogled in se ga bala, a
molčala je in povesila oči.

Sir George ji je razkladal zelo obširno in teme¬
ljito, kako se love lisice, in trdno je bil prepričan, da
ga'goreče posluša.

Gospa Dragopulos je osmuknila svojega konja z
bičem ter začebljala ruski: »Poslušajte me!“ Nagloma
je bila za pet korakov spredaj.

Sovražil jo je, preklinjal jo je, no, tresoč se po
vsem telesu, je ubogal.

Sir George in Katarina sta jezdila skupaj za njima.

»Ali je to vaša ljubica?" je vprašala, ozrši se na
Katarino in govoreč neprenehoma ruski.

„Čujte,“ je rekel škripaje z zobmi, »bolje bo za
vas in zame ako me ne spravite v skrajno blaznost.
Ena žaljiva beseda proti njej, katere ime — ah,
oskrumba je za to deklico, da govorim z vami  o
njej." In stisnil je pest..

Molčala je trenotek. Potem je pogledala nanj.

»Od mene se ne boj prizora," je rekla in ga me¬
rila s prezimim pogledom. »Zadnjič si me razgalil. Ne,
užalil si samo mojo gizdavost. Odpuščam ti. Sploh pa
že več nisem mislila ne o tebi, ne o tisti razžalitvi.
Pa povej, zakaj nisi prišel?"

204

„Ker me je groza vas in onih, ki so vam po¬
dobni. Ker te sovražim, ker te preklinjam,“ je sikal
Jan Marija.

„Ker se me je bala tvoja čednost in tvoja zve¬
stoba?" je rekla s hladno ironijo. „Nu, končno je i
to neradovoljen poklon, in moja gizdavost je lahko
zadovoljna. V eno tvojih takozvanih čednosti verujem
in jo v nekem smislu cenim: menim tvojo odkritost.
Vse druge so smešne in zelo nestanovitne. Torej bom
tudi jaz odkrita — in potem se ločiva."

Po kratkem premolku je nadaljevala: „Pred vsem
torej vedi, kar itak davno veš, da moja ljubezen do
tebe nikdar ni bila več, nikdar ni bila kaj drugega
nego kaprica. Res, ona prva na Krfu ni bila brez ne¬
kega vrtinca v čuvstvu. Toda tisti plamen nedavno v
gledišču, ki ti je tako zmešal glavo ■— tisti je bil
samo bolehen naval. Zdel si se mi tako bolan. Pola¬
stila se me je neka strašljiva želja — ljubiti mrtveca."

Jan Marija je zatrepetal. „Tem bolje za vas, ako
sem vam bil ničla," je mračno rekel. »Torej — lo¬
čiva se!"

„Še ne. Še ti moram povedati, da ljubim tega
krasnega človeka, ki jezdi za menoj, a tudi on me
ljubi, kakor mož morda še nikdar ni ljubil žene. Za
mano pride v Neapolj in ž njim se popeljem na oni
ladji, kamor sem te zvala v trenotku slabosti. Prav si
storil, da nisi prišel drugi dan na moje vabilo — trpko
bi se bil varal."

„Nisem ljubosumen, vam in njemu želim sreče,"
je odvrnil.

„Veljalo bi me eno besedo, in ustrelil bi te,“ je
nadaljevala Pelagija, sladko se smejoč.

„Morda bi mu bil hvaležen," je vzdihnil Jan Ma¬
rija. „Sploh se pa ne bojim."

„Tudi ni treba," je odgovorila. „Nisi vreden ma¬
ščevanja. Zavrgla sem te, ko me več nisi zanimal. Ah,
golobček, verjemi, ti si najžalostnejši ljubovnik na
svetu in najneprijetniši, kar sem jih kdaj imela. Pravi
sin svoje dobe, nisi niti sposoben, da bi čutil polno
radost življenja. Rad bi užival iz čaše razkošja do dna,
pa bi pri tem rad ostal pol svetnika. Ti dolgočasiš

205

sebe in druge in to imenuješ polet za idealom. Ta
beseda sama na sebi je že na slabem glasu. Prišel si
ob vso naivnost v nepristojnih stvareh in nedostaja ti
prekanjenosti. Idi z Bogom ali z vragom! Najin roman
je končan. Drugače se konča kakor ti davno omlačeni:
nobena kletev, noben skok med ljubimca in soljubov-
nico. Ne, golobček! Vsa moja historija s teboj je ta:
vgriznila sem v jabolko, ki me je mikalo za trenotek,
ne zaradi gladu, ampak zaradi dolgočasja in prenasiče-
nosti, pa kmalu sem spoznala, da je neokusno. Takšno
jabolko sploh odvržemo — in pljunemo.“

In Pelagija je res pljunila.

Jan Marija je povesil glavo. Najostudnejša be¬
seda, ki jo je mogoče zabrusiti ženski v obraz, mu je
silila na ustnici, pa je ni izgovoril. Zlost je zaplapo¬
lala v njem in obenem ugasnila. Molčal je, le neiz-
rečno, strašno ponižanje je čutil. »Zaslužil sem to,“
je rekel in ta žena se mu je zdela v tej meri pro¬
padla, da je občutil zanjo ono pomilovanje, ki so mu
ga vselej vzbujale vlačuge.

Pelagija je pasla svoje oči ob trpljenju, ki se je
javilo na njegovem obrazu. In je končala: „No, idi
sedaj po tem priznanju, da se nikdar več ne vidiva!“

Krenila je nazaj in način, besede ter kretnje so
se naglo izpremenile. Sedela je na svojem konju mirna,
graciozna, od glave do pete prava, velika dama.

»Pogovorila sem se zopet enkrat po rusko,“ je go¬
vorila z očarljivim smehljajem. »Tako sem zaljubljena
v ta jezik, da porabim vsako priložnost, da ga govorim.
Pa, sir George, ali ne bo že precej težavno dognati
našo družbo?" •

Potem se je pripojila tesno h Katarini in ji po¬
dala roko.

»Očarali ste me!“ je rekla. »Zlasti je učinkoval
name vaš nenadni pojav v tej puščavi. Recite, sir
George, ali vas gospica di Soranesi ne spominja do¬
cela dame Une, kakor jo slika Spencer v vaši priljub¬
ljeni ,Fairi Qeen‘ precej v prvih stancah? Ta scenerija
se ujema z ono v pesnitvi, in tudi gospod Plojhar ni
nepodoben onemu blodečemu vitezu, s katerim je ho¬
dila Una. Nadejam se, gospica, da se srečava nekje v

206

družbi. Dotlej pa mi ostanete v spominu kot „dama
Una“; prav tisti mik, ki se ne da opisati, seva z vas
kakor iz one pesnitve, ki jo neumorno recituje Sir
George."

Švrknila je konja in skokoma je švignila naprej,
mahajoč z roko in kimajoč z glavo: „Adieu, ma tante
belle,“ dokler ni naposled s svojim tovarišem izginila
na neki globlji poti.

Katarini je odleglo, ko one ni več videla. Ona in
Jan Marija sta molčala ter jezdila počasi dalje. Obema
je bilo, kakor bi otopela pod nekim težkim udarcem.
On se ni čutil samo nesrečnega, ampak globoko po¬
nižanega, pogaženega v prah.

„Vsega je konec," si je mislil. „Kako naj ji sedaj
govorim o ljubezni? Mar bi ji bil prostovoljno priznal
vse, vse. Tega pač ni bilo treba. Moje priznanje bo
sedaj veljalo za prisiljen, neodkrit izgovor."

Katarina je plakala v svoji notranjosti nad njim
in nad seboj. No, še bolj nad njim nego nad seboj.
Kako se je zdel nesrečen! Kako je trpel! Ni se mogla
ozreti na ta bledi, mračni obraz, kjer so živci igrali in
drgetali. Prosila je Boga za moč, da bi vsaj na videz
ostala mirna. Rada bi bila izpregovorila kaj, da bi
prekinila ta mučni molk, pa ni vedela kaj in bala se
je svojega glasu.

Jan Marija ji je hotel reči: ..Katarina, ali mi mo¬
rete odpustiti? Zaradi mene vas je žalila ta —-“

Ne, to ni bilo mogoče. Bil bi se morda razjokal
in začel preklinjati svojo usodo. O, ko bi se mogel
gnati na svojem konju daleč, daleč po tej poljani
nekam v neskončnost! Kampanja je končala tam nekje
ob morju. Ah, da je na dnu tega morja! Do krvi se
je vgriznil v ustnico in potlačil s tem divji vzkrik, s
katerim so se zgnetene prsi hotele olehčati.

Deklica je zbrala tedaj vse svoje šile, vedela je,
da mora biti močnejša nego on.

„Tu stoji hiša dona Clementa," je govorila in
trepetali sta ji ustnici in glas. „ Upam, da najdeva tega
prijatelja doma."

„Upam,“ je skoraj zavpil, tako malo je imel svoj
glas v oblasti.

207

Oba sta v enaki razdraženosti poganjala konja,
tako da sta že čez nekaj minut blaznega bega usta¬
vila pred pustim, starim poslopjem, kjer je bival don
Clemente. Ne njegov, ne njen pogled se ni zmenil
za to zanimivo pokrajino, pripominajočo sliko Pous-
saina, ki je toliko svojih motivov črpal iz rimske
kampanje. Tu se je nahajalo vse, kakor pri njem, ta
modri vzduh, te ostre sence, to zlato solnce, ta stara
božja drevca v skupinah te grude in vode, ta skoraj
fantastna poslopja na skalovju, štrlečem pred njima,
vsa tista poetična melanholija in sila prirode. Dom je
bil že napol v razvalinah, mračen kakor po plenitvi,
prostran, siromašen in slikovit.

Katarina je skočila sama, brez pomoči s konja,
ter ga vedla k velikemu hrastu, kjer ga je privezala.
Tako je storil tudi Jan Marija. Šla sta proti domu. Precej
v njegovi veži sta zaslišala razzlobljen ženski glas, ki
je prihajal z gorenjega nadstropja, in potem drugi,
moški, pomirjajoči glas samega dona Clementa.

„Ersilia je slabe volje," se je prisiljeno posme¬
jala Katarina.

Iz sive veže sta stopala po kamenitem stopnišču
navzgor. Z mostovža sta pogledala skozi odprte duri
v prostrano sobo. Bila je skoraj prazna. Na sredi je
stala velika, težka hrastova miza, pri oknu druga
manjša, pokrita s papirji, poleg majhna polica s knji¬
gami. Nekaj slamnatih stolov je stalo v vrsti ob bel¬
kasti, tuintam že požolteli steni, in pri drugem oknu
je poleg majhne mizice stal razcefran naslanjač z vi¬
sokim naslonilom, ki je očividno razpadal v prvine.
Pred njim je bil na kamenitih tleh razprostrt košček
rjavkaste preproge. Pri mizi na sredi sobe se je pre¬
pirala stara Ersilija v revni, toda čisti obleki s svojim
gospodom. V eni roki je držala velike škarje, z drugo
pa je strastno tolkla ob platno, razgrnjeno po mizi.

„Gospod ste vi, vem,“ je kričala, „in ubogati vas
moram, toda tresem se jeze. In pri svetem križu pri¬
segam —“

„Ne prisegajte, Ersilia," je miril don Clemente,
ki ga Jan Marija ni mogel videti v obraz, ker je bil
obrnjen k durim.

208

»Oh, poglejte!" je skoraj mirno rekla Ersilija ter
pokazala s škarjami na gosta, ki ju je bila pravkar
zapazila.

Don Clemente se je obrnil. Na njegovem rumenem,
suhem, raskavem obrazu, v njegovih temnih, ponižno
in mirno zročih očeh se je zasvetil mil usrnev.

..Dobrodošli, kontesa," je ljubeznivo kliknil ter ji
podal roko, potem je vprašujoče pogledal na mladega
moža, stoječega pri durih za Katarino.

Deklica je zardela. Kar se ji je zdelo poprej tako
naravno in umevno, namreč da privede Jana Marijo
sem k staremu prijatelju, da ž njim pregleda ,grotto
Campano*, to se ji je pokazalo sedaj po sestanku z
gospo Dragopulos zelo mučno. Za tem je moralo ti¬
čati vendar nekaj nenavadnega, pohujšljivega, da jo je
smela zaradi tega tako razžaliti ta grozna, krasna žena,
ki se je pojavila na širni kampanji kot zlovešča pri¬
kazen. Sedaj, ko je stala pred starim duhovnikom,
sedaj je šele jasno čutila, kako jo je razžalila ona
žena; in zgrozila se je: kako bo don Clemente sodil
o tem ? Ohrabrila se je. Ta stari prijatelj je bil tako dober!

„Don Clemente," je govorila in malce tresel se
ji je glas, »privedla sem vam gosta. Gospod Plojhar
je tukaj tuj, iz mesta je prišel, kjer se je rodila moja
mati. Gospod Plojhar bi si rad ogledal ,grotto Campano*
in ostanke starih Vej."

Sumljivo spešno je govorila in Jan Marija je
uganil vzrok njene rdečice; od samega kesa in samega
sočutja do nje je i on zardel. Upal je, da s prav glo¬
bokim poklonom zakrije svojo zmedenost.

Don Clemente je molčal trenotek, oči so mu po¬
stale sanjave in neko ginjenost je izražal njegov
usmev. Gledal je z enega na drugega. Njegovo sicer
nelepo, vsled preostrih potez malodane karikaturno
obličje se je zdelo skoraj krasno, tako dražesten je
bil njegov neskončno dobri nasmeh.

»Veseli me vajin prihod," je rekel naposled pre¬
prosto in oba je obenem prijel za roki.

Uganila sta njegovo domnevanje, da sta za¬
ljubljenca; njiju vedenje je opravičevalo takšen za¬
ključek. Njiju zadrega je rastla. K sreči ju je rešila Ersilija.

209

14

„0h, kontesa," je zajavkala, spomnivši se svojega
spora in upajoč v kontesino pomoč, „tega že ni mogoče
prenašati! Ko bi vedeli — “

»Molčite, Ersilija!“ je mirno rekel don Clemente.
„Ne pritožujte se — “

„Čujte in sodite!" se je razkoračila starka. „Ta
kos platna je vse, kar ima don Clemente v hiši, in iz
njega bi mu lahko naredila srajce. Tako jih je potreben
kakor zraka in vode. Njegovih starih že ni mogoče
krpati — “

„Tiho, Ersilija!" se je vmešal resno. „Ne nadle¬
gujte mojih gostov s takšnimi smešnostmi —■“

„Ne, kontesa mi mora pomagati," je strastno kri¬
čala Ersilija, mahaje s škarjami. »Pomislite, don Cle¬
mente trdi, da ne potrebuje novega perila. V vasi je
našel neko staro čarovnico, ki je baje bolj potrebna
teh srajc! Da bi si obdržal vsaj za eno, za eno ali
pa dve, pri svetih ranah našega odrešenika!"

In jeze je zajokala.

»Odpustite, Katarina," je skrušeno in zmedeno
prosil duhovnik, »odpustite Ersiliji, da vas — ■"

»Storite, kakor vam je ukazal don Clemente, ki
bolje ume soditi o stvareh nego vi in jaz,“ je rekla
Katarina.

»Ne ume, ne ume!" je kliknila starka. »Vsaj kar
se tiče perila! Ne mešam se v njegovo latinščino.
Sicer pa, kontesa, prisegam, da niti ne urnem prikro¬
jiti za srajco. Naj ne bom zveličana, ako lažem, a
don Clemente me k temu sili."

»K sreči pa jaz urnem, torej sem prišla v pravi
čas, da vam pomorem," je rekla Katarina.

Odložila je klobuk in slekla rokavice, z veliko
iglo si je pripela vlečko amazone, da bi ji ne delala
napote. Vse njene zadrege, vse njene bolesti so hi¬
poma izginile.

„Vi ste se zvezali ž njim?" je oponesla starka,
toda že mnogo mirneje nego poprej! Usmev mlade
deklice jo je malone očaral. Podala ji je svoje ve¬
like škarje.

»Kako ste dobra!" je rekel don Clemente. »Hvala
vam! “

210

Katarina je strigla. „Takšna malenkost," se je
posmejala. In-spokojno je pojasnila Ersiliji neko važno
podrobnost svojega dela.

„Sedite, gospod," se je obrnil don Clemente k
Janu Mariji in je začel ž njim pogovor. Goreče je raz¬
kladal zanimivosti okolice, čemur je mladi mož pri¬
trjeval z enostavnimi, kratkimi besedami.

„Poglejte mojo poslednjo najdbo," je rekel du¬
hovnik ter mu pokazal veliko črepinjo etrurske vaze
in bronzovo zapestnico.

Gospod Plojhar je pač gledal skrivaj na Katarino
ter preudarjal, kaj se godi v njeni duši, vendar pa se
* mu je posrečilo, da je kazal tudi zanimanje za te sta¬
rine. Vzel je zapestnico v roko, jo pregledal ter omenil
strastnemu starinoslovcu, da so našli podobne nakite
tudi na Češkem. To je bila navdušenemu donu ele¬
mentu voda na mlin, široko in zgovorno je razkladal
svojo teorijo o dobi postanka teh predmetov in kako
so se po trgovskih potih širili po Evropi, a Jan Ma¬
rija je mogel z masko strmeče pozornosti na obrazu
mirno molčati in se pogrezniti v svoje misli.

V tem se je Katarina tiho pogovarjala z Ersilijo.
„Ne smete biti užaljena zaradi tega platna," ji je rekla.
„Itak sem hotela donu Clementu za njegove reveže
poslati majhen zvitek precej boljšega, nego je to.
Jutri ga dobite. Ne pravite o tem donu Clementu,
a dajte mu te srajce v vasi narediti. Vem, da
imate tam šiviljo. Njen račun poravnam jaz. Ali ste
zadovoljna?"

Ersilija je bila srečna, obračala je oči k nebu in
roki je dvigala tja.

„Sedaj moram pa misliti, kako bi vas pogostila,"
je rekla, ko ji je Katarina prigovarjala, naj se pomiri.
„Mnogo nimam doma, pa vendar ne smete trpeti la¬
kote." Odhitela je v kuhinjo. Katarina je pridno strigla
platno. Don Clemente se je naposled na koncu svoje
razlage ozrl nanjo. Zastajala mu je sapa, tako goreče
je bil govoril. Jan Marija je vstal,

„Zdaj pojdem dalje do Vej," je rekel, „in ogledam
si tudi ,grotto Campano 1 . Ključ do nje ima torej, kakor
pravite, izprevodnik v Isoli Farnese?"

\n *

211

„Saj pojdem z varni," je kliknil don Clemente.
„Prihranim vam vsaj ciceronovo gobezdanje. No, poprej
si morate odpočiti in nekaj pojesti."

Jan Marija se je izgovarjal, prosil, naj ga pusti
samega, zagotavljal, da ni lačen, pa vse zastonj.

„Privoščite vsaj konju počitka," je govoril du¬
hovnik. „Hola!“ je poklical z okna. „Gioachino!“ In
ko se je od nekod prikazal dolg, okoren fante, ga je
vprašal: „Ali si kaj poskrbel za konja?"

Po zadovoljivem odgovoru se je obrnil zopet k
gostu, rekoč: „To je v fant, ki mi oskrbuje mojega
osla. Dober dečko! Čuti z živaljo. Veste, da je to
redkost v Italiji."

„Precej pojdem pogledat in mu pomorem," je rekel
Jan Marija in šel iz sobe. Težko srce je imel in je ko¬
prnel po samoti. Gioachino je za hišo krmil in na¬
pajal konja, pogovarjal se ž njima, izpraševal ju kar-
sibodi in se je zdelo, da razume njiju neme odgovore.
Jan Marija je sedel nedaleč na trati na povaljen, pre¬
lomljen kamenih steber ter spustil glavo v roki, oprti
na koleni. Prihajalo mu je, kakor bi mu kri Jila iz.
odprte rane; to sicer ne leči, pač pa olajšuje. Človek
otopi . . .

Prav takrat se je zgrudila Katarina z zadržanim
jokom na stol ter odložila platno in škarje na mizo.
Njene prsi so se dvigale s težkimi vzdihi.

„Trudna ste, Katarina," je rekel duhovnik, „in
primete se dela, ne da bi si odpočili!"

„0, nič do tega," je odgovorila s slabim usme-
vom. Zadrževala je solze, ki so ji tako močno silile
v oči, da so jo malone premagale. Kako rada bi bila
i ona skrila obličje v dlani! . . .

Don Clemente je opazoval njeno razburjenost in
bolest za tem usmevom. Sočutje se mu je pojavilo
na obrazu. Ali mu je hotela nekaj zaupati? Trenotek
je molčal, potem je rekel: „Oni gospod torej —“

Srce ji je utripalo tako silno, da ga je slišala.
Uganila je misel starega prijatelja. Z naglo kretnjo
roke je ustavila njegovo vprašanje in spešno je pra¬
vila, da si je bil gospod Plojhar najel pri Suntarelli
v San Cataldu stanovanje, da je tih in dober, da je

212

včasi govorila ž njim, da ga je na Ninin nasvet sama
pozvala, naj jo spremi k donu Clementu, kadar pojde
ona tja.

Ko je končala, je don Clemente molčal, kakor
bi pričakoval še česa. Njej je postalo po tej pojasnitvi
laže pri srcu.

„Bojim se,“ je rekla, „da to ni docela primerno,
ker sem šla s tem gospodom, vsaj ne po običajni
sodbi ljudi, ki družbi delajo zakone. Pa to mi prej
ni prišlo na misel, še le tukaj v sobi. Povejte, ali sem
se pregrešila? Onda me pokarajte.“

„Nič pregrehe ni v tem,“ je mirno rekel. „Nič
slabega." In s takšno ljubeznijo je gledal nanjo, da se
ji je ogrelo srce, Trenotek se ji je zdelo, da mu mora
pasti k nogam in mu priznati vse, vse mu povedati:
svoje sanje, svoje razočaranje, svojo bolest, oni prizor —

„Ni mogoče!" je pomislila. „Sedaj ne!"

Naklonila je glavo in molče je stala, kmalu pa se
je vzravnala, ker se je vračal Jan Marija.

Po prejšnji tesnosti v sobi se je okrepčal v sa¬
moti, pa to ni trajalo dolgo. Nemir se ga je kmalu
zopet polastil in zakoprnel je po premembi mesta.
Zopet je zaželel, naj bi ga don Clemente nemudoma
pustil do Vej. Na konju se mu morda izboljša. Poleti
z vetrom nekam daleč! Zahrepenel je po prostoru brez
mej. po boju z vetrom. Hitro je stopil v sobo in na¬
znanil donu Clementu svoj sklep. Ta pa ni dovolil in
Jan Marija je podlegel v boju z njegovimi dokazi.
Potrt je sedel k oknu in kot žrtva je dotle poslušal
nova predavanja o stari Etruriji, dokler ni Ersilija
vstopila s kopo krožnikov, katere ji je kontesa rado-
voljno vzela iz rok.

„Zadovoljiti se morate s tem, kar imamo," je
rekla Ersilija ter hitela zopet v kuhinjo. Potem se je
vrnila z veliko skledo dimečih se makaronov.

„To je vse," je rekla, odpirajoč steklenico izbor¬
nega vina, ki ga je donu Clementu leto za letom
pošiljal neki prijatelj iz Genzana in ga je oni hranil
za goste in bolnike.

Katarina se je zavoljo svojega gostitelja prisilila,
da je nekaj použila, a željno je izpila malo vina;

213

tako je storil i Jan Marija, in oba sta bila Ersiliji, ki
je med jedjo neprenehoma odhajala in prihajala, ter
donu Clementu v duhu hvaležna zato, da sta onadva
neprestano govorila in tako malo opazila njiju molk.

Ko je don Clemente zopet pravil o etrurskih
grobeh in zakladih, ki so jih v njih našli, se je Ka¬
tarina spomnila onega zlatega nakitja, ki ga je pode¬
dovala po monsignoru Astucciju ter povedala, kako
ga je našla v tajnem predalčku omarice.

„0, natanko se spominjam," je vzkliknil don Cle¬
mente, „da mi je monsignor nekoč pravil, kako je
našel nekje takšno nakitje. Ne vem, kakšen slučaj je
nanesel, da ga nisem nikdar videl. Zdaj sem pa že
prav radoveden nanj."

Katarina se je spomnila, da je bilo ono nakitje
namenjeno za njeno poroko. Posmejala se je bolestno.
Sedaj je bila uverjena, da se nikdar ne omoži. Že je
hotela donu Clementu reči, da mu rada daruje to sta¬
rino, kar se je ta oglasil: „Monsignor mi je nekoč
celo rekel, da vam zapusti ta zaklad, imel je čudno
misel, da se. vi s tem vencem nakitite kot nevesta.
Smehljaje se, mi je rekel: ,Gotovo bodete dalj živeli
nego jaz in Katarino poročite vi. O, vi dočakate sto
let, jaz pa kmalu umrjem. 1  Čudno, kako se je izpolnil:
drugi del njegovega preroštva."

Sedaj mu Katarina že ni mogla reči, da mu da¬
ruje nakit. Reči sedaj, da se ne misli nikdar omožiti,,
to se ji je zdelo kočljivo pred tem mladim, mol¬
čečim možem, o čegar ljubezni je morala neprestano
misliti.

Rekla je torej: „No, pridite kmalu k meni, don
Clemente, da vidite te imenitne predmete."

„Kmalu pridem," je odvrnil; in so vstali ter sedli
k oknu. Ko so bili popili še po čaši črne kave, ki
jo je Ersilija ponujala kot veliko potrato in z očitno
prevzetnostjo, je predlagal naposled don Clemente že
davno nameravano pot v Veje.

„Jaz ostanem pri Ersiliji," je rekla Katarina, „moram
ji še marsikaj razjasniti zaradi šivanja in se malce ogle¬
dati, kako se vrši vaše gospodarstvo; to mi je strogo
naročila Suntarella."

214

Duhovnik jo je prijel za roko ter se posmejal s
sočutnim in sanjavim izrazom, ki se je tako malo
ujemal z onim, kar je pravkar povedala, da se je dek¬
lica zmedena odvrnila. Zdelo se ji je, da starec čita
v njeni duši, da je uganil, zakaj hoče biti sama. Ali
je slutil, kako težko ji je bilo pri srcu?

„Gospod, ali bi ne hoteli naročiti Gioachinu, naj
mi z vašim konjem osedla tudi mojega?" je rekel don
Clemente Janu Mariji. »Oprostite, toda mislim, da po¬
gledate sam, kako opravi dečko vašega konja, sicer bi
poslal Ersilijo."

Zopet se je ozrl na deklico, ki je neprestano po¬
vešala oči. Jan Marija je razumel, da hoče ostati ž
njo sam. Odšel je brez besede.

Ko že ni bilo slišati koraka na mostovžu, je rekel
don Clemente: »Katarina, vi imate nekaj na srcu, opro¬
stite! Iz mene ne govori radovednost. Zdi se mi, da
bi radi govorili, pa se ne upate. Ako se motim, mi
povejte to in obmolknem."

»Uganili ste,“ je zašepetala, »uganili! O srce moje
je težko, težko. Toda za Boga, ne vprašujte več!“ je
kliknila naglo in glasneje. „V tem trenotku ne morem
govoriti." In boječe je zrla k durim.

»Pomirite se,“ je rekel nežno. »Nočem izpraševati
in počakam, da izpregovorite sami.

»Da, da, pri meni doma," je šepetala.

Trenotek sta molčala. Pogledala je nanj ter rekla:
»Ah, ko bi imela vaš mir, jasnost vaše duše! Kako je
mogoče doseči takšno srečo?"

Melanholski usmev mu je preletel obraz.

»Da ste moje starosti, imeli bi moj mir," je od¬
govoril z neko primesjo otožnosti.

Spomnila se je legende, ki je pravila o njegovi
veliki strasti, o njegovi dolgi boli. Kako jo je to
ganilo v tem trenotku! Da, ž njim lahko govori
zaupno, on jo bo razumel, on, ki je vedel, kaj je
ljubezen in odpoved! In zdelo se ji je, da ga šele
sedaj popolnoma razume. Ta čista, nežna, velika
ljubezen do žene, ki mu je ostala ideal, ta sveta
odpoved ga je bila pd poti solz in vzdihov pri¬
vedla k drugi ljubezni, k najvišji ljubezni do Boga.

215

Ni mogla i ona stopiti na to pot in priti k onemu
cilju? . . .

Jan Marija se je počasno vračal po stopnišču.

.,Muka, muka!" si je tiho govoril. „Kako naj skrijem
in tajim to burjo, ta nemir, ves ta obup v sebi? In
kje je izhod iz tega brezna ?“

Ko je prišel v sobo, je dejal don Clemente:
..Povedem vas iz Vej in od ,grotte Campane* na
druga zanimiva mesta, o katerih ne pripoveduje no¬
ben izprevodnik. A vi, kontesa, zadremajte tu v na¬
slanjaču, ko bova midva blodila po sledovih davne
Etrurije.“

Uganil je, da si želi samote, in namenil se je, da
zadrži mladega moža prav dolgo na izletu.

Ko sta odšla, se je pogreznila Katarina v naslanjač,
ne da bi zaspala, ampak da si odpočije. Ersilija je bila
nekje z doma. Sama, sama je ostala. Naposled!

„0, ti moj Bog!“ je vzkliknila in se vtopila v
dolg, krčevit jok. Ni se mogla potolažiti.

„Kakšna bolest, kakšna bolest!" je plakala in
stiskala roki k srcu. Utrujena od joka in ko že več ni
imela solz, je dvignila glavo in zagledala skozi okno
Ersilijo, gredočo od Isole Farnese. Hitro si je zravnala
lase in obrisala oči. Vzravnala se je na sedežu ter se
ukerila mirneje in ugodneje. Njena noga je zadela ob
knjigo, ki jo je nevede menda porinila z mizice.
Mehanski jo je pobrala in odprla. Nadejala se je, da
Ersilija, ako vstopi, ne izpregovori precej ž njo,
če jo najde pri knjigi, in.da ji pusti časa za pomirjenje.
Njen pogled je zadel v knjigi ob nastopne besede:
„0, ljubezen, kaj naj o tebi rečem, kako naj te hvalim!
Zate bi dal vse, kar je mojega, toda kaj bi mogel
imeti, ki bi bilo tebe vredno! Vendar ti dam vse, kar
imam, kar je mojega: svoje telo in življenje ter naj-
tajnejše želje svojega srca hočem dati za tebe in to
vse smatrati za nič! Vso radost čutja, vse pristrastje
duše rad žrtvujem za tebe! Zakaj ti edina si pri meni
cenjena nad vse druge cene, si zame večji užitek, si
mikavnejša, milostnejša, bolj ublažujoča nego vse
drugo! Ti edina me nasitiš, ozdraviš, mi daš blaženost
življenja! “

216

Presenečena, živo ginjena je pogledala na naslov
knjige. To je bila zbirka razprav, in besede, ki jih je
čitala, so stale v razpravi „0 vrednosti ljubezni,“ ki
jo je spisal menih Hugon iz samostana Sv. Viktorja.
Razpravljalo se je tam o ljubezni do Boga. Toda tisti
hip ni poznala Katarina nobenih razlik v ljubezni,
razumela je samo eno edino, ono ljubezen, ki jo je
tako težila in blažila obenem.

„0, za tebe hočem vse dati, telo in življenje in
vse želje svoje duše," je vzkliknila, „in vse to smatrati
za nič! Ti edina imaš zame veljavo." In iznova so ji
lile solze iz oči in je plakala, tako da niti videla ni
Ersilije, ko je prišla v sobo.

„Nebesa, kaj vam je?" je zavpila starka. „Vi pla¬
kate kakor Marija Magdalena pod križem ! Kaj vam je ?“

„Nič, nič več, Ersilija, mila dobra duša," je od¬
vrnila Katarina, ..potolažite se, glejte, saj že ne jokam."
In potlačila je solze.

„Ko bi se sedaj vrnila gospoda!" je vzkliknila
Ersilija. „Vaše oči so rdeče, zatekle."

Deklica se je prestrašila. „Za Boga," je zavpila,
„dajte mi naglo sveže vode, da se umijem. Ah, ko bi
prišel —“

„Don Clemente?" je vprašala Ersilija ter zvedavo
zrla nanjo, tako da je deklica zardela. Starka se je
lokavo posmejala.

„Kontesa, tudi jaz sem bila mlada," je rekla, „in
verjemite, da sem bila takrat nekoliko lepša nego danes.
No, nič do tega, ampak takšne solze se posuše hitro.
Majhno nesporazumljenje? Ne, ne, ničesar več ne
vprašam. Kako naj bi se osmelila! Kje je šivanje?"

Katarina se je požurila, da ji naglo pojasni, kar
se je tikalo šivanja. Potem je poprosila zopet vode.
Starka ji je prinesla in obenem majhno, nekoliko slepo
zrcalo, edino v hiši, ki ga je rabila pri jutranji opravi.
Katarina se je prestrašila, ko se je bila zagledala.
Sledovi joka so bili preveč očitni. Starka je uganila,
kaj jo je bolelo.

„Kaj, ko bi šli naprej v San Cataldo?" je vprašala.
„Gioacbino bi vas lahko spremil na oslu. Pri tej priliki
bi mu lahko izročili tisto obljubljeno platno. Zanesite

217

se name, da vas opravičim pri donu Clernentu, dasi
pri njem ni treba opravičbe. Da ste zakrivili umor, on
bi poiskal in našel v svetem pismu kakšen stavek, ki
bi vas opravičil in očistil. In oni gospod ... Ali ste
mu obljubili, da tukaj počakate nanj?“

„Nisem, Ersilija. Bil je tako ljubezniv, da me je
spremil sem, kar še ni dokaz —“

„Že dobro! Šel je z vami sem in Gioachino vas
spremi nazaj, in oni gospod —“

»Opravičite me pri njem! Naročite mu, da —“
Deklica ni vedela kaj.

„Da se mu zahvalite, ko se povrne v San Cataldo.
V tem se posuše vaše solze —“

„Da, recite mu, naj“ — pomolčala je — „moj
Bog, kaj, kaj!“ je glasno mislila.

»Povem mu, da vas dohiti, naj jaha po cesti.“
»Le, le!“ je naglo rekla deklica. Nemirno je hitela
doli po stopnicah.

»Ni mogoče, da bi ž njim šla sama, sama po tej
dolgi poti! Kako mučno bi to bilo zanj, kako bridko
zame!" si je rekla, ko ji je Gioachino pripeljal konja
in je namesto sedla vrgel zloženo plahto na svojega
v vasi izposojenega osla.

Ersilija mu je polagala na srce, naj ne izgubi na
povratku tega, kar mu v San Cataldu izroči kontesa
za dona Clementa. »Tako se završi vse dobro, in po¬
zneje se temu posmejete, kontesa,“ je govorila starka,
ko se je ločila z deklico. Ni slutila, kako jo je mučila
s svojimi namigavanji.

Katarina je povesila glavo in hitro jahala, Gioa¬
chino je počasno capal za njo. —

Bila je že davno izginila v pusti kampanji, ko sta
se don Clemente in njegov gost vračala domov. Stari
duhovnik je sedaj po Katarininih besedah vedel za
trdno, da se plete nekakšen roman med tema mladima
osebama. Prav nič se ni čudil, da je poslušal Jan
Marija tako razmišljen in mračen njegovo razlaganje,
čeprav je don Clemente pokazal vso svojo učenost,
mu v Vejih pojasnil vse zmote večine starinoslovcev,
mu zgovorno in temeljito dokazal, da je mogla etrurska
„Arx“ stati nekdaj samo na tem mestu in da je samo

218

s te ceste Kamil mogel naskočiti mesto in da je le
tukaj poleg tega gostega grmovja mogel stati Junonin
tempelj, kamor so Rimljani najprej prodrli. Kaj je bilo
Janu Mariji mar za Rimljane, kaj za „Arx“, za vse mesto
Veji, kaj za ,grotto Campano 1  z vsemi zanimivimi, baje
etrurskimi slikami! Trdovratno je molčal in razburjeno
pušil svalčico za svalčico, tako da se je don Clemente
naposled nekako nalezel molčanja, da že ni mislil o
Etruriji in da je vzel vsako mu zdajpazdaj ponujeno
svalčico, ustrezajoč na ta način svoji edini človeški
slabosti.

„Samo tedaj ne verjamem, da je angel, kadar ga
vidim pušiti,“ je sosedam in botram pravila Ersilija
vselej, kadar se je ž njimi shajala pri starem kamenitem
vodnjaku, iz katerega je na glavi nosila vodo v veliki,
starodavni posodi iz medenine, katero bi bil marsi¬
kakšen zbiratelj drago plačal. —

Don Clemente je bil zelo presenečen, ko mu je
povedala Ersilija, da je kontesa že davno odšla z Gio-
achinom. „Otožno se ji je zdelo pri nas, glava se ji
je silno razbolela, svetovala sem ji, naj bi se rajša
odpravila domov ter legla," je pravila. Potem se je
obrnila k mlademu možu, ki se je kakor v mrzlici
tresel razburjenosti. „ Pozdravlja vas in je rekla, da se
vam sama zahvali za uljudnost, ker ste jo spremili
semkaj."

„Sedite," je izpodbudil don Clemente, videč, da
Jan Marija iztežka stoji na nogah. Smilil se mu je.

„Med njima mora biti neka nagla, šele spotoma
nastala nesloga," si je mislil in užalilo ga je, da
ne ve pomoči.

„Hvala,“ je rekel Jan Marija. „Tudi jaz se ne po¬
čutim dobro, zato pojdem rajši domov."

„Morda dohitite konteso," je menila Ersilija, dobro
vedoč, da to že ni mogoče. „Je rekla, da ubere cesto."

Ko je zapustila sobo, je boječe začel don Cle¬
mente: „Vidim, da vas je nemilo zadela neka stvar.
Oprostite mi mojo odkritost in ne bojte se, da se
hočem mešati v vaše zadeve! Samo potolažiti vas
hočem; menim namreč, da izvira kontesino vedenje iz
same plašljivosti. Šele tukaj ji je prišlo na um, ne vem

219

pa zakaj, da se je nekaj pregrešila proti navadnim
družabnim formam. Prosila vas je baje sama, da jo
spremite sem, in zdaj se muči z nepotrebnimi očitki."

Za hip so te besede malce pomirile Jana Marijo.
Brž pa se je zopet pogreznil v zamišljenost. Ne, nje¬
govo ugibanje je bolj zadelo. Ni hotela ostati v njegovi
družbi. Saj se je sam bal te povratne poti do San
Catalda. Prav je storila, da je bežala pred njim. Zgolj
zgražala se je. In ne brez vzroka. Ali ni sam čutil,
kakor bi ga bil zapustil in zavrgel Bog? Obrazi, ki
so svetli kakor njen, so se morali odvračati od njega.
To je bilo kruto, toda pravično. On pripada temi in bolesti.

„In vendar bi se bilo vse lahko pojasnilo in po¬
ravnalo!" mu je šinilo v glavo. „Pa ona noče!"

Skoraj molče se je ločil z donom Clementom.
Ersilija mu je pokazala pot, koder pride na cesto.

„Ali je mogoče, da jo doženem?" mu je zdajci
prišlo na um. „Kaj, ko bi sama želela to?"

Nekoliko otrok se je igralo nedaleč pred nizko
hišico, ki se je nagnila na stran, kakor bi se pri¬
pravljala na padec.

Jan Marija je stopil s konja, razdelil drobne sre¬
brne novce med otroke, potem je prijel osemletno
deklico živih, razumnih oči za obradek ter jo vprašal
z usmevom : „Ni li jahala dama tod?"

„Jahala,“ je odvrnila deklica.

„Kako dolgo je tega?"

Deklica je pogledala na solnce, se zamislila ter
rekla: „Ne vem." Potem se je ozrla nazaj v vežo.
„Mamma,“ je zaklicala glasno.

Na prag je stopila zagorela, suha ženska z vise¬
čimi lasmi, temnimi kakor krokar lasmi, z belimi zobmi,
ki jih je pokazala pri usmevu. Slišala je bila njegov
govor z deco.

„Je že ura tega, kar je jahala mimo," je rekla
ter hitro zablisnila z očmi. „Krasna je bila liki angel
iz raja. Pa ni šla po cesti. To se pravi, ne dolgo.
Videla sem jo kreniti tam-le na stezico. Dolgo sem
gledala za njo."

„Ah, moj Bog," si je mislil, „gotovo je, da je ne
morem dognati, da sama noče tega, da beži pred

220

menoj." Zahvalil se je s kratkimi besedami, zavihtel
se na konja ter ga izpodbodel.

„Ta je čudaški, še sanjalo bi se mi lahko o njem,"
je mrmrala žena, se zamislila in zrla za njim. Potem
je poklicala otroke, da bi jim odvzela darovane novce.

Jan Marija je kmalu ustavil konja. Čutil je zopet
ono čudno bodenje v prsih kakor zjutraj. Nekoliko si
je oddahnil, potem je jahal korakoma dalje. Bol je-
prešla in začel je zopet misliti o Katarini in o svojem
obupu. Toda nekako pusto mu je bilo v glavi, zdelo
se mu je, da so ga vsi ti vtiski preveč utrudili, čudil
se je, da je nekako zaspan, ves otopel. A ta cesta je
bila brez konca. Ko je prišel naposled do La Storte,
se ga je polastila takšna nerazumljiva ravnodušnost do
vsega, da si je začel to očitati.

„Kaj je ne ljubim?" se je vprašal. Posmejal se
je ob budalosti tega vprašanja. Začutil je nenavadno
čudno žejo. Ustavil se je pred krčmo kraj ceste za
mestecem, ki je bil jahal skoznje. Zlezel je s konja
ter sedel na kamenito klop. Prinesli so mu zahtevanega
vina, in hlastno je pil. To mu je otežilo glavo. Gledal
je na solnce, ki je klonilo niže in niže, in ni se
mu poljubilo, da bi vstal. Vsa volja je bila kakor
omrtvela. Iskal je izgovora za svojo nepremičnost, za
svojo lenobo.

„Bolje, če nastane popolna tema, predno pridem
v San Cataldo," si je mislil. „Potem je vsaj danes ne
morem videti, in bolje je tako. Moral bi pojasniti, pa
za to danes nimam moči. Jutri ji napišem list. Vse
popišem, na kratko in jasno. Nikdar bi ji ne mogel
tega tako povedati, kakor morda zmorem napisati. Ko
bi ž njo govoril, videl njene oči, usmev —“

Zaprl je oči in videl jo je, a čudno mu je postalo.
Polastila se ga je neka sanjava nežnost, nekaj tola¬
žilnega, celo dremavega se je v njem oglašalo kakor
zategel mehak zvok. Njegove predstave, njegovi ob¬
čutki so bolj in bolj postajali nejasni, nič več že ni
mislil . . . Globok glas ga je probudil iz tega spanja.

„Vi spite, gospod, in solnce je že zašlo," je rekel
gostilničar. „V našem kraju je pod milim nebom ne¬
varno. V četrt ure lahko dobite mrzlico."

221

„Res, res," je odgovoril Jan Marija in ko se je
•dobro zavedal, je zdrgetal, kakor bi se bil prestrašil,
pa ni vedel česa. Veliko bolest je čutil prej, nego se
mu je povrnil spomin na njen vzrok. Naglo je plačal
vino in gostilničar mu je pomagal na konja.

Ko je bil odšel, je rekel gostilničar svoji ženi:
„Ni pil mnogo, pa zdi se mi popolnoma pijan. Ne
vem, če ne pade s konja."

„Kaj ti to mar, da je le plačal," je odgovorila
ravnodušno in zaspano.

„Plačal je še enkrat toliko," se je smejal mož.

„Nu, torej kaj?" je dejala žena ter si obesila krog
vratu niz cenenih korald, ki ji je bil padel v naročje.

Solnce je bilo zašlo, mračilo se je že močno. Jan
Marija je zrl na širno kampanjo, iz katere se je kadilo.
Vlaga mu je pronicala obleko. Spomnil se je, da danes
;ne mara srečati Katarine.

»Prekmalu pridem domov," si je rekel. „Ne bo
še trda tema, in slučajno bi stala lahko pred hišo."
Gledal je na obnebje, ki je bilo jasno, čeprav se je
-somrak vlekel po nižini.

„Že vem, kaj," je mislil dalje. „Velik ovinek na¬
pravim." Pritegnil je vajeti, krenil s ceste in jahal
je v smeri braccianskega jezera, o katerem mu je pravil
don Clemente. Odlomil je vejico s ciprese, stoječe mu
na poti, in brez vzroka je proti svoji navadi švrkal
konja, ki se je spustil v dir. To se mu je zdelo pri¬
jetno. Bežala sta z vetrom. Kampanja se je že povsem
-stemnila, tuintam je videl v daljavi ogenj pastirjev.
Potem sta prispela do nekega močvirja, kjer je
instinktivno potegnil konja nazaj. Uboga žival je
bila utrujena in ko je čutila, da nima pravih tal, je
začela trepetati po vsem životu. Jan Marija, ki je sedel
ves medel na njenem hrbtu, se je nekoliko probudil
in je imel potrpljenje ž njo. Gladil jo je. Zrl je na
nebosklon, bil je že tudi siv, le na zapadu je stala
žolta proga, a na severu je bilo jasno.

„Ni še dosti temno, ubogi konjiček," je rekel;
imel je neko fiksno idejo, da je še presvetlo. Nategnil
je vajet in se povrnil, jahal je sedaj v smeri k morju.
'V glavi mu je postajalo bolj in bolj pusto, vrhutega

222

pa se je pričela zopet ta neznosna, sedaj že srdita
bolest v prsih. Zaprl je oči, zdelo se mu je, da ima
težke trepalnice in da se mu bliža omotica.

„Najbolje bo, če grem sedaj naravnost domov,“
mu je šinilo v glavo, ko je zopet nekaj časa jahal;
in je dal konju, ki je počasno korakal, popolno svobodo.

»Kako težko mislim,“ si je zašepetal in je jahal
dalje in dalje v to dremavo, temno kampanjo, mol¬
čečo ter pošastno liki grob . . .

Pa mahoma se je konj zganil in preplašen je za-
puhal. Jan Marija bi bil malone padel z njega. „Kdo
je?“ je zavpil kakor kdo, ki so ga probudili šiloma.
Zagledal je v trdem mraku veliko čredo volov, belih,
z ogromnimi rogovi. Mož, ki jih je gnal, je sedel na
konju ter držal v roki dolgo sulico z železno ostjo, ki
je zalesketala. Vse to se je kazalo tako čudovito, se
dozdevalo tako pustolovno in nenavadno kakor v
bajki. Ni se mogel precej dobro spomniti’, kje je in
kaj hoče.

Na nebu so svetile redke zvezde.

„Ali veste za San Cataldo?“ je vprašal moža s
sulico, ko je dobil popolno zavest in mu je postalo
jasno, da je zašel.

»Kako bi ne vedel?“ je odgovoril.

„Na kateri strani leži? In kako daleč je do tja?“

Mož je pokazal z roko. „V eni uri pridete tja pri
mirni Ježi. “

Čreda je šla mimo, njeni koraki so doneli po
tihi poljani, v ta mračni hrum so se mešali odlomki
melanholske, enostavne pesme, ki jo je zapel gonjač.

Jan Marija je imel sedaj samo eno željo, eno
misel: priti pod streho. Zelo bolnega se je čutil. Bilo
mu je kakor takrat pred samostanom Trinita. Nedo¬
ločljivi strah, tisti, ki še bolj oplaši, ga je prevzel. Rad
bi bil pognal konja, pa je čutil, da mu hitro gibanje
ne dene dobro. Kaj, ko bi zablodil v tej puščavi in
poginil sam, zapuščen, tonoč v tej temi kakor v
morju? Stresel se je in nehote je ponovil besede, ki
jih je izgovoril zjutraj: »Sovražim smrt.“

Plašno je upiral oči na zvezdo, katero mu je bil
mož s sulico pokazal kot vodnico na poti domov.

223

Jahal je in jahal, pa ti ježi ni bilo konca. V glavi so
se mu pletli najrazličnejši pojmi. Dozdevalo se mu je,
da jezdi že vso noč in rastla mu je zavest, da postaja
z vsakim trenotkom slabejši. Pustil je vajet ter je
gledal krog sebe. Obveselil se je. Spoznaval je namreč
pokrajino. Res, že je blizu San Catalda! Široko je
odpiral oči, se trudil, da bi proniknil temo, močno se
je nagnil naprej. Tisti trenotek se mu je tako zavrtelo
v glavi, da se mu je zdelo, kakor bi se podirala
zemlja in nebo, obenem ga je posilil krčevit kašelj.
Zatisnil je oči, se prijel konjske grive in opustil stre¬
meni. Lase mu je zježila misel, da bi mogel pasti in
bi ga visečega za streme, preplašeni konj v diru vlekel
za seboj po puščavi. Zabingljal je z nogama, da bi se
prepričal, so li proste, obenem je čutil, da njegovi
prsti popuščajo grivo, da se po malem sklanja na
stran; in bil je slep za vse ter je zaslišal grozno bu¬
čanje v ušesih; potem je čutil, da počasi drči s konja,
pada, da se nekaj drobi pod njim in da je nekaj
čudno zašumelo, ko je bil že na zemlji . . . Potem je
čutil nekaj gorkega na prsih in je vedel, da je to kri,
ki mu lije iz ust in mu teče za obleko. Potem je na¬
stopila popolna omedlevica ... Ni trajala dolgo. Odprl
je oči in povrnila se mu je popolna zavest. Vse je
vedel, kaj se je bilo zgodilo ž njim, vse si je jasno
predstavljal, a dasi je bedela duša, je vendar še ležal
liki mrtva stvar. Tako slab je bil, da se ni mogel ga¬
niti z nobenim udom.

„Kaj bo z menoj?" se je vprašal povsem mirno,
kakor bi se ga to nič ne dotikalo. V tem vprašanju
je bilo več radovednosti nego skrbi za svojo rešitev.
Ni mislil o smrti ne o Katarini. Najbolj ga je to pre¬
senetilo, zavzelo in premoglo, ker so kazali vsi pred¬
meti krog njega drugačen videz, ves drugačen značaj
in izraz; takšni se mu poprej nikdar niso zdeli. Čutil
je gorak dih na obličju. Videl je, da stoji poleg njega
njegov konj, ki se je bil ustavil, ko je padel jezdec
z njega. Jan Marija je videl, da leži v razteptanem
bičevju na porušenem kraju tolmuna. Bičevje je krog
njega bingljalo in šumelo. Ob strani se je dvigalo
drevo.

224

M' ■ i , i • \ ■ i)i  1 'i f • ."not, . '.-'mn

■ •• r p|r; --r it v  • •  «,* tc U

„Je to čudno," je mislil Jan Marija, »kakšne
krive pojme sem imel dosle o tem, kaj je konj,
drevo in bičevje! In zdaj je to tako jasno h Kaj to
pomeni?" - •< !  n

Hotel je dvigniti roko, pa ni mogel. „Ali je to
morda smrt?" se je spomnil. „Ali je res zgolj probu-
jenje k višjemu, jasnejšemu, določnejšemu spoznanju in
pojmovanju ?.. .r :  >

No> v tem so se začele njegove misli kaliti, čutil
je v : sebi razsajati t vročico vedel je torej, da še
živi. Konj se je pričel mirno kraj njega pasti. Janu
Mariji je bilo, kakor bi se moral ^posmejati. Ni vedel
zakaj, toda smešno se mu je zdelo, da se pase konj
tako mirno, ko on umira. No, ta misel, pojem umri
ranja, je zbudila nagloma grozo v njem. Hotel je
zavpiti na pomoč. Pa namesto besede mu je prišel
nov kašelj iz prsi in precej nato se mu je ulil iz ust
tok krvi, gorak in obilnejši nego poprej. V smrtnih te¬
žavah se mu je bilo posrečilo, da se je nekoliko
dvignil: od zemlje, a sedaj je-, zopet padel nazaj,
zopet je slišal hrestanje lomečega se bičevja in nova
omotica je legla nanj. Izgubil pa ni še popolnoma za- 1
vesti. Še je videl, da je konj nestrpno zagrebel z no¬
gami, da je dvignil glavo in končno zadirjal od njega
nekam v daljavo . m. • 1  ■. •

Sedaj je bil torej popolnoma sam in postalo mu
je meizrečno žalostno. Oči: so mu lezle skupaj, pa.se
je upiral temu. Dokler vidi in sliši — še živi! Kmalu
pa se je zgrozil ob globoki tišini, ki se mu je zdela'
podobna donenju enega samega neskončnega tona.
Misli so postajale čim dalje tem nedoločnejše ... Tu se
je širila nekakšna zarja po širokem nebu, ki je vlekla
njegov mroči pogled nase. In glej, sedaj se je sklonil
nad njim nekakšen obraz, bled, bel in zastrt s sre¬
brnim zavojem, skozi katerega je pronical neizrečno mičen
sijaj. Blaženo se je posmejal Jan Marija.

»Kristus !“ je zašepetal. »On ne prevari in ne za¬
pusti! Gre po puščavi, oh . . .“

In popolnoma se je onesvestil.

Ta bledi, beli obraz z ono sladko zarjo pod za¬
vojem je bil mesec. Visoko je stal na nebu, in glo-

225

15

boko, globoko pod njim je tako bled kakor on ležal
Jan Marija, in kroginkrog se je razprostirala puščava,
tišina ter gluhota.

Tedaj je stala Katarina pri oknu ter čakala in
čakala in otirala solze, ki so ji polzele po licu.

„Ne, nisem storila prav!“ si je očitala. „Razjezila
sem ga, razžalila! O, več se ne povrne sem. Gotovo
je šel v mesto in nikdar več ga ne bom videla!“

Zakrilila je z rokama. Suntarella je prihajala zdaj-
inzdaj k njej in jo izpraševala, zakaj se ni vrnila v
njegovi družbi. Ni trebalo takšne naglice zaradi onega
platna za dona Clementa. In kaj naj pomenijo te solze
in vzdihi? Za Boga, kaj se je bilo zgodilo? Pa zastonj
je izpraševala. Katarina je odgovarjala vedno eno in
tisto. „Ne muči me! Ne izprašuj! Sama tega ne
vem.“

In zopet je šla k oknu ter poslušala, ne zasliši li
hrzanja njegovega konja. Ko je šla na teraso, ni sli¬
šala drugega kakor šepet bičevja. Tistega bičevja, v
katerem je ležal kakor mrtev!

Suntarella jo je potegnila v sobo. „Ali hočete po
vsej sili oboleti?" ji je očitala. „Kaj vas muči?"

„Suntarella," je rekla Katarina, „kako moreš ostati
tako mirna, ko —“ Obmolknila je. Hotela je reči: „ko
ga je zadela morda kakšna nesreča!" Toda v tem se
je spomnila nečesa povsem drugega.

Mislila je: „Kaj, ko bi bil zopet srečal ono žensko,
in to je bilo mogoče; kaj, ko bi bil šel ž njo v Rim?
Končno, zakaj ne? Saj je bilo očito, da jo je ljubil!
Saj se je shajal ž njo v Rimu, takrat ko je ona, Ka¬
tarina, o njem sanjala in se navduševala zanj!" Pre¬
bledela je ter nagloma vstala.

V tem so se odprle duri, in tam se je pojavila
Angioiina z znaki velike zmedenosti na obrazu ter mi¬
gala Suntarelli, naj bi prišla na mostovž.

„Francesco vas išče," je rekla s tako glasnim še¬
petom, da je bilo to skozi priprte duri slišati v sobo.
„Menda se je prigodila nesreča: “

Za trenotek je stala Katarina poleg njiju.

„Kaj se je zgodilo ?“ v  je zakričala bleda in tre¬
soča se po vsem telesu. Ženi sta prestrašeni molčali.

226

Katarina ni vprašala drugič, tekla je na stopnišče, kjer
je slišala težke Francescove korake.

„Povej mi vse — hitro!" je ukazajoče zavpila na
starca.

„Nič gotovega ne vem, kontesa," je odgovoril.
„Tu doli stoji boter Nuccio in se čudi, da se je
,Strale‘ povrnil sam brez jezdeca, zadimljen in za-
poten. Veste, kontesa, ,Strale‘, tisti kostanjevec, na ka¬
terem —*

Katarina je bila že preko stopnišča. Zagnala se
je k botru Nucciu. „Vse povejte!" ga je prosila s skle¬
njenimi rokama.

„Ničesar ne vem," je odgovoril boter Nuccio, pre¬
senečen po njenem pojavu in prestrašen po njenem
obupu. „ Poslal sem fante, da bi iskali. To bo težko
ponoči, pa imajo pse s seboj."

„Baklje, sveče, svetiljke!" je klicala Katarina v
praznoto ter vlekla botra za seboj iz hiše.

„Stojte, kontesa, za božjo milost," jo je prosila
Suntarella, ki jo je dohitela. „Kam hočete ponoči?
Pustite te može —“

„Nuccio, Nuccio!" se je ozval svež in mladosten,
zategnjen in jasen glas v noč; prišel je iz bližine in
po njem se je oglasilo globoko pasje lajanje.

„Tiho!“ je rekel Nuccio. „Pacomo kliče, menda
so že na sledu. Hola, tukaj sem !“ je huknil v noč,
naredivši si z roko glasovito trobljo. „Kaj je?"

Trenotek je bilo tiho v tej slavni, krasni noči, ki
se je razlivala po širni kampanji; le veter je sladko
in sanjavo kakor z zategnjenim vzdihom šepetal na
svoji skrivnostni poti do neznanosti. Potem se je ozval
v mesečnem, dremavem molku taisti glas in se je
tresel v tišini ter umiral z vetrom, ki ga je prinesel
in odnesel.

„Našel sem ga!“ je vpil tisti glas. „Ne vem, ali
je živ. Naj mi pride kdo na pomoč! Odnesemo ga."
In zopet je zalajal pes ter zatulil strahovito.

Katarina se je iztrgala iz rok Suntarelli, ki jo je
držala. „Pomoč!“ je vpila, „pomoč!“

Francesco je prišel s prižgano svetiljko.

„Kje si?" je hukal Nuccio. „Pacomo, kje si?“

227

15 *

„Pri tolmunu pod brdom!“ se je tresel sveži glas
v krasni noči. . .

„Tu!“ je rekel Francesco ter podal Angiolini sve-
tiljko. »Posveti nam, hči, tudi pri mesecu ne more
škodovati. Suntarella, kakšno preprogo ali pokrivalo,
da bi ga lahko nesli, ko ni druge nosilnice,—"

Za kratko so se napravili vsi v smeri k tolmunu,
tudi Suntarella je šla ž. njimi, neprestano zadržujoč
Katarino, ki je ni videla, ne slišala in je le hitela.
Moški so neprestano hukali, da že gredo, in Pacomov
glas ni prenehal, jih izpodbujati k naglici.

Prišli so na kraj nesreče.

»Tukaj,“ je rekel Pacomo. Angiolina je dvignila
svetiljko, od katere je padla svetloba na. bledo, mrtvo,
vse s. krvjo oškropljeno mlado lice. Angiolina in Sun¬
tarella sta glasno, zajokali ter klicali .svetnike in angele
raja, Boga in madono. Katarina ni izpregovorila be¬
sede. Pomogla je razprostreti preprogo, kamor so
moški oprezno položili telo. Potem je prijel vsak
moški za, cn konec.

»Četrti konec vzemi ti, Angiolina," je rekel Fran¬
cesco. »Močna si."

»Bojim se, roki se mi treseta," je, jokavo odvrnila
Angiolina,; poizkusila je, da bi izpolnila njegovo, zapoved.
Toda Katarina jo je. odločno, dasi priljudno, odrinila.

»Sveti, Angiolina," je rekla s svojim globokim,
nežnim glasom, ki se niti tresel ni. In isatna je pri¬
jela za, četrti, konec.

„Idimo,!“ je velela. In tako je pomagala ga odnesti.
Nihče ni govoril besede. Le vzdihi so bili .slišni
in pes je včasi zalajal na luno .

Tako so ga torej prinesli domov. Ni se zganil.
Položili so ga na zemljo. .Suntarella je hitro napravila
luč v njegovi sobi ip Angiolina je svetila do spalne
sobe, kamor sp ga nesli, ter prižgala tam svečo. Kop r
tes,a, je obstala na pragu.

»Položite ga oprezno na posteljo," je velela in .se
vrnila v sobo., vzela tam papir iz njegove kasete in
pisala: »Luigi, pri vsem, kar Ti je svetega na svetu,,
pri živem Bogu^ Te rotim, pridi precej! Na lasu visi
moje življenje. Še več — “

228

Zložila je list in ga dala v zavitek.

Moški so v tem slekli bolnika, ki se še ni ganil
in je jedva dihal. Položili so ga na posteljo in Sun-
tarella ga je umila s svežo vodo.

„Pacomo!“ je zaklicala kontesa iz druge sobe;
ko je prišel, mu je dala list. „Veš li za stanovanje go¬
spoda Gallija? Večkrat si bil tam.“

„ Bil, kontesa. Ni dolgo, kar ste poslali njegovi
gospe materi —“

„Dobro. Vzemi najboljšega konja in beži! Hva¬
ležna ti bom."

Posmejal se je in izginil.

Nuccio je odšel, Francesco in Angiolina sta se¬
dela zunaj na mostovžu, šepetala in potresala glavi.

Suntarella je prinašala ocet, kolinsko vodo in po¬
izkušala s konteso, da bi ga vzbudili; toda zastonj,
Jan Marija se ni zdramil. Vendar pa je dihal in gibal
z ustnicama, tako da sta vedeli, da živi. Končno sta
se prepričali, da ne moreta pomagati. Sedli sta v njegovo
sobo, kjer je gorela svetiljka, ter pustili duri v spalnico
odprte in svečo sta postavili tako, da je bil v senci.

Suntarella je molila rožni venec, a Katarina je
sedela in si podpirala glavo ob roki. Ni mislila, ni
čutila, ni molila, vse njeno bitje se je osredotočilo v
edini, obupni, nemi vzkrik duše: „Bog!“ Včasi je
stresla to svinčeno pezo s sebe, vstala, tiho šla vnje-
govo spalnico, pogledala nanj, mu položila roko na
srce, preizkušajoč, ali mu še bije. Zatekli sta se s
starko zopet h kolinski vodi, toda vse je ostalo pri
starem . . . Tako je po malem tekel čas — dolg kakor
stoletje. Vendar ni ostalo vse neizpremenjeno, kakor
se je to zdelo, ker bolniku se je tedaj počasi vračala
zavest. Zganiti se pač še ni mogel, no, vedel je, da ne
leži več v bičevju kraj tolmuna. S trudom je odpiral
oči in spoznaval predmete v svoji sobi. Ni mislil o
tem, kako je prišel sem. In šepet je zaslišal poleg v
sobi in je spoznal Suntarellin in kontesin glas. Toda
njegove oči niso prenesle te zarje, ki je prihajala
skozi odprte duri, zopet jih je moral zatisniti.

„Kako je vse to čudno," si je rekel, a ko je
zopet odprl oči in ni mogel ganiti z rokama ter videl,

229

da nepremično ležita, se mu je zazdelo, da je to
predmet sam zase, ki ne pripada njemu; in to mu je
zopet skalilo jasnost predstav.

Zopet je nekaj dremoti podobnega prihajalo nanj,
pa ni zaspal. Le trepalnica je bila težka liki svinec,
a duša je bedela, dasi nekako zastrta z meglo. Sluh
pa je bil zelo bister.

„Ah, naposled kočija!" zaslišal je tedaj vzrado-
ščeni, dasi pritajeni glas Katarinin, in zdelo se mu je
sladko, slišati ta glas.

Potem je nastal neki nedoločen hrum. Duri poleg
v sobi, ki so držale na mostovž, so se odprle.

„Luigi, Luigi!“ je zavpila Katarina'. „Bog naj ti
povrne! Pojdi!"

Ko sta vstopila, je Jan Marija razločil njen korak
od Luigijevega in pri zaprtih trepalnicah je čutil žar
luči, ki jo je Katarina držala nad njim.

»Povej,“ je tiho šepetala Katarina, pa jo je vendar
slišal, v „povej, Giggi, ali umira?"

„Še ne,“ je rekel doktor čez hip, in Jan Marija je
čutil, kako je tipal njegove žile.

„Ti ga rešiš ?“ je iznova šepetala. Dolgo ni prišlo
odgovora. Naposled je slišal besedo: „Jedva.“

„Ah!“ je rekla Katarina docela glasno: „Onda
umrjem i jaz!" In postavila je svečo, ki je njena
roka več ni mogla držati.

„Kaj pomeni to?“ je vprašal Giggi presenečeno,
čeprav sta ga njen list in pripovedovanje fanta Pa-
coma pripravila na kaj podobnega.

„Jaz ga ljubim!" je s strastjo rekla Katarina in
dolgo zadržane solze so se ji ulile iz oči.

Jan Marija je zatrepetal, polastil se ga je občutek
take neizmerne sreče, da je mislil, da umira. Zbral je
vse svoje sile, hotel se je vzravnati, dvigniti roki,
toda samo to se mu je posrečilo, da je za trenotek
odprl oči.

„Tiho!“ je zašepetal Luigi Katarini, ki se je, po
vsem sodeč, hotela vreči' bolniku na prša, pa jo je
doktor zadržal v njeni hitri kretnji. Pa tega ni bilo
treba. Ujela je njegov pogled, zagledala njegov bla¬
ženi nasmeh, a spoznala je tudi, da se mu vrača

230

omedlevica. Ustavila se je v svoji tako nagli, neprosto¬
voljni kretnji ter obrnila oči navzgor.

»Bog, ti ne pustiš, da bi umrli" je zašepetala in
trepet glasu ter obraz sta izražala divjo, strastno nado.
Z nemo prošnjo je zopet prijela doktorja za roko.

»Storil bom, kar morem, in pomozi mi Bog!" je
rekel Luigi ginjen. Njegovo presenečenje in neki bo¬
lesten usmev, ki se je prijavil po strastnem priznanju
mlade deklice, sta mu izginila hitro z obličja, kjer se
je zdajci pokazala energija in volja, do pičice izvršiti
svojo dolžnost.

VII.

Dnevi so minuli in Luigi je storil, kakor je bil
obljubil, vse, kar je mogel, in dolgo, dolgo je odlašal,
predno je naposled potolažil Katarino z besedo nade.
Čeprav je bila ta beseda slaba, ni obetala ničesar, ji
je vendar zadostovala toliko, da ji je vrnila življenje
in moč. Vso to žalostno, strašno dobo se je jedva za
trenotek genila od njegove postelje, mu je stregla kot
usmiljena sestra, ni spala in ni jedla, ni živela. Bledela
je in široki, temni krogi so ji legli pod oči, in Sun-
tarella se je začela bati za njeno zdravje, celo za
njeno življenje. »Ako ga rešite," je pravila Giggiju,
»onda rešite dvoje življenj; zakaj verjemite mi, da je
govorila kontesa zgolj resnico, ko vam je rekla, da
umrje ž njim. O jaz vem, kaj je to ljubezen, gospod.
In konteso poznam. Po tem se ravnajte!"

»Kaj morem delati čudeže?" ji je nevoljen od¬
vrnil. »Saj vidite, da storim vse, kar je v moji moči —“

»In z božjo pomočjo naredite čudež, ako le ho¬
čete," je rekla Suntarella in najmanjše ironije ni imela
za njegovo učenost in vedo; sedaj je verovala v nje¬
govo malodane vsemogočnost, česar poprej ni marala.

Moral se je posmejati. »Poizkusim s čudežem," je
rekel — in glej, zgodil se je zaželjeni čudež.

Jan Marija se je povrnil od samega kraja groba
k novemu življenju. Njegove sile so po neizmernem boju
premagale smrt, izpustila ga je iz svojega objetja. Nje¬
gove oči so pridobivale lesk, na obrazu se mu je

231

prižigala lahna rdečica in usmev, poln nade in sreče,
mu je zasijal na ustnicah, kadarkoli so njegove oči
zazrle Katarino. Spanec/nič več vročinski, ga je začel
krepiti, in kuhinjska umetnost dobre Angioline je pra¬
znovala marsikakšen dan pravo- zmagoslavje. Jan Ma¬
rija, dasi slab, bled in utrujen, je začel tako normalno
živeti, da je doktor nekega dne rekel, da ga odšle ne
bo več- tako pogosto treba vw San Cataldu in se bo
sedaj zopet marljivejši posvetil svojim pacientom v
Rimu.

Ko ga je tistega dne Katarina pri njegovem od¬
hodu spremila na stopnišče, ga je nagloma prijela za
roko in jo pritisnila k ustnam, predno se je mogel
tega ubraniti. „Hvala!“ je šepetata obenem, a vse
njeno obličje je gorelo v svetli zarji in njene oči so se
topile v solzah.

Luigi je bil tako. ginjen, da ni mogel govoriti.
Naposled je rekel: „Katarina, ne morem te varati. Ne
raduj se prezgodaj! “ Ko je ugasnil njen usmev, je
obžaloval, da je. izpregovoril te besede. In hitro je
dodal: „Bolje bo, če še preseli naš prijatelj, ko se
okrepi, v mesto. Tam bom vedno v bližini, in ko bi“ —

„Povem mu to,“ je odvrnila ter. si otrla z vzdihom
solze. Potem si je. rekla: „Ne, Luigi se- moti v svoji
previdnosti. Nevarnost je minula." In zopet se je po¬
smejala. :>i ■■ -

Toda bolniku ni pribivalo tako hitro sil, kakor se
je bilo to skraja zdelo. Ležal je po ves dan na di¬
vanu,, zamišljen, medel, včasi v letargiji, ki je vzne¬
mirjala. i 'i

Katarina je neprestano kakor poprej prihajala k
njemu v sobo in prebila tam ves svoj čas. Njena na¬
vzočnost. mu je postala pravi vir življenja. Srečen je
fcl, če je slišal njen .glas in svojih oči ni mogel dosti
nasititi ob itijeni krasoti in graciji. Ni vedel, kdaj je
bila krasnejša, ali takrat, ko jo je ob hladnih dnevih
obseval ogenj, plapolajoč na ognjišču, ali v gloriji
solnčnega svita, ki se je pri krasnem vremenu sipal
skozi odprto okno v,sobo. Pripovedovala mu je s svojim
nežnim, mehkim, globokim glasom toliko, da se je
marsikdaj sama čudila, odkod so ji prišle vse te misli,

ti ■: ><  i,

232

refleksije in spomini. Če je mislila, da bi ga pripo¬
vedovanje utrujalo, mu je brez spremstva kakšnega
glasbila tiho prepevala preproste pesmi; večkrat mu
je kaj čitala, tu iz Tassa, tu iz Shelleya, ali cele pri¬
zore in- dejanja iz Racina, iz Alfierija in Moliera, ko
je spoznala, da so se mu ti pisatelji posebno priku¬
pili. Tako so jima minevali dnevi v tesnem prijateljstvu,
polnem nežnosti z obeh strani. Te sladke iskrenosti
niso nikdar kalili nespodobni namigi na njiju čuvstvo.

Nekega dne pa je bil tako zamišljen, da ga niti
•Scapinove burke" niso pripravile k smehu, dasi je
oni prizor o tepenju po podplatih in o vreči čitala
tako, da bi moral zbuditi smeh.

Odložila je knjigo, pomolčala, potem je vzela ročno
delo. In skrbno je vprašala : „ Ali vam je zopet slabeje?"

„Ne,“ je odgovoril z vzdihom ter dvignil k njej
oči, vlažne in proseče.

„Kaj vas torej muči?" je vprašala in mu položila
s sestrsko zaupljivostjo roko na ramo.

Prijel je to roko in jo silno pritisnil k srcu ter
tiho rekel: „Dvoje me muči. Ne uganete?"

„Ne urnem ugibati," se je posmejala. „Vdam se,
torej mi to povejte. Dvoje? Prvič?"

„ Prvič," je rekel in se tresel ginjen, „prvič, ker
ne vem, so li bile to sanje ali resnica, kar ste rekli
takrat v oni noči, ko sem visel med življenjem in
smrtjo ... O, ali ste res rekli: Jaz ga ljubim?"

„To sem rekla in ponavljam to, ker vem, da i ti
ljubiš mene. Tvoj pogled je odgovoril takrat za tebe,"
je dejala prosto z globokim čutom in nebeškim mirom,
pogreznivši svoje velike, nedolžne, čudno krasne oči
v njegove.

Tikala ga je! Zopet mu je priznala svojo lju¬
bezen ! Jan Marija ni bil zmožen besede, zažarel je v'
neskončni blaženosti in pritiskal njeno roko iznova k
srcu, k ustnam, globoko ihtenje mu je dvigalo prsi,
dokler mu ni do njegovih vlažnih, sanjavih oči priki-
pela solza.

Gledala sta dolgo nema drug drugemu v sanjavem
obožavanju v oči. Kmalu pa se je pojavil mrak na
njegovem čelu in tedaj je spustil njeno roko.

233

„Kaj te še muči?“ ga je vprašala malce osupla
in kakor bi se probujala.

„Katarina," je rekel in povesil oči. »Katarina,
kako me peče vest, ker ne zaslužim te sreče! Kata¬
rina, ti ne slutiš, kakšnih propasti je polno življenje . . .
Ti ne veš, kaj je krivda, nizkost, sramota. Ti ne slutiš,
kakšno peklo prizadenejo očitki, kako žgoč je kes . . .
Katarina, vem, da sem ti v grozničavi razburjenosti
onih dolgih noči pravil o dobah svojega življenja, da
sem mučil, žalil tvojo dušo s pripovedovanjem groznih,
nečistih strasti. Katarina, kako se smem, kako se ti
morem približati ... jaz ... jaz . . .“

Položila mu je roko na usta. Rdečica ji je izpre-
letela obraz. Da, govoril je bil divje, se obtoževal, jo
zaklinjal, naj svoj sveti obraz odvrne od njega, naj
ga odslovi, prepusti smrti, obupu in peklu. Slikal se
je bil tako črnega, da se je Katarina zgražala, ni ver¬
jela, ni umela, toda obžalovala ga je, ker eno je bilo
jasno: da je neizmerno trpel! Za trpljenje je imela
samo en čut: usmiljenje.

»Jene Marija," je zašepetala, »nikdar ne govori
več o tem.“

»Pač ne morem molčati," je kliknil. „Ne morem
te varati."

»Ne govori več o tem," je rekla z globokim,
tihim glasom ter se zazrla s svojimi čarovitimi očmi
v njegove. Tako ga je pomiril čar tega pogleda, da
je umolknil. In nadaljevala je: »Glej, premišljevala sem
mnogo od te dobe, kar te ljubim, sedeč pri tvoji po¬
stelji sem premišljevala, videč te malone umirajočega.
Ko si tožil samega sebe, mi je krvavela duša, toda
ljubezen moja je obenem rasla. Nesrečen si bil, pri¬
jatelj. Ne vem, kakšni skrivnostni zakoni nas silijo, da
imamo me uboge, slabe ženske stvarce za dovr¬
šene ljudi samo občudovanje, dočim izkazujemo ono
pravo, v srce segajočo ljubezen, ki ne vprašuje in ne
razbira, samo nesrečnim in onim, ki se vračajo z ne¬
prave poti." Njena glava se je klonila po malem k
njegovim prsim in se naslonila na njegovo ramo.

Tako je torej postalo končno vse jasno med
njima, in vse sence in dvomi so bili izginili.

234

Sedaj je verjel Jan Marija, da mu je bilo i pred'
Bogom odpuščeno in da je bil rešen.

Od tistega dne je bilo njiju življenje neskončno
srečno. Tedaj, ko že ni stala nobena stvar med njima,
nobena tajnost, nič zagonetnega, ko sta drug drugemu
gledala na dno srca, tedaj ji je mirno razkladal svoje
življenje, vse svoje radosti in napore: krasne sanje
svojega detinstva v Havranicah, trpljenje v akademiji
in v službi na ladji, svoje prijateljstvo s Konstantinom,
njiju sanjarstvo in utopije. Predložil ji je oni list, ki
mu ga je bil poslal iz Južne Amerike, in ko ga je
iznova razburila Konstantinova gorečnost ter njegove
tožbe, se je zopet spomnil češkega kraljestva in k njej
se je zatekel po tolažbo v trenotkih, ko ga je prema¬
gala bolest in brezupnost njegovih stikov z rodnim
krajem. Sedaj mu je postalo docela jasno, zakaj je bil
ž njo precej skraja tako resno govoril o svoji domo¬
vini. Vedel je, da bi ga drugače niti ne mogla po¬
polnoma razumeti, ko bi vedela, kaj mu vre v duši, in
vrhutega, ali ni moral hrepeneti po tem, da bi ljubila
njegovo domovino? Ali bi mogel biti popolnoma srečen,
dokler mu ne reče Katarina kakor Noemi v svetem
pismu : „Tvoj Bog je moj Bog, in tvoja domovina je
moja domovina?"

O, kako mu je ugajalo, ko je videl, da ga raz¬
ume, ko je čital v njenih očeh, kako se zanima za
usodo njegovega naroda! Nekoč mu je rekla, v kakšno
veliko, na poseben način zbarvano legendo so se ji
zlili njegovi kraji in vse one stare krivice, tisto umi¬
ranje, tisto vstajenje od mrtvih. Slikala mu je, kako
ji je njegovo pripovedovanje provzročalo tragične, včasih
kakor zublji požara strahovite vtiske in kako se je z
radostjo mudila pri onem, kar je smatrala v tistem
dolgem mučeništvu za zvezdni svit. Potem mu je z
usmevom odkrila, kako ga je sanjavo izenačila z nje¬
govo domovino, kako sta se spojila njegov značaj in
njegova v  usoda z meglenimi pojmi, ki si jih je napra¬
vila o Češkem.

Jan Marija se je zamislil in otožno je rekel: _V
nekem oziru imaš prav. Pravi sin sem svoje zemlje,
svojega naroda. Kakor on imam hrepenenja, pa nimam

235

moči. da bi jih uresničil. Kakor on sem izkrvavel v
malenkostnem boju, podlegel sovražniku, ki je vreden
zaničevanja. Padec brez velikosti! Kako žalostna je
smrt za onemoglostjo v primeri z ono za ranami z
orožjem v roki! Da je Rim premagal Kartago, to je
bilo tragično, ali da zmaguje Dunaj —“

Nevolje je zatrepetal. Pozabil je Rima in Kartage,
Prage in Dunaja in le sebe je videl na Hradčanih na
usodni dan svojega spora z nadporočnikom Miillerjem,
se je videl v krvavem boju, o katerem je bil nedavno
pravil Katarini. In izzval se mu je divji vzkrik obupa,
ki ga je nagloma prevzel.

„To ni bil boj takrat na samostanskem vrtu, Ka¬
tarina, to je bil tepež!" je vzkliknil. „In preklinjam
ono uro, ker takrat je bila zlomljena moja sila, strta
moja mladost, takrat sem bil oropan najvišje sreče —
takrat si mi bila iztrgana ti, Katarina, ki te še niti
poznal nisem, saj takrat je bila izpodsekana korenika
mojega življenja! Jaz nikdar več ne ozdravim, jaz
umrjem in ti, ti ne postaneš nikdar moja! A bil je to
zgolj tepež, nedostojen, nepotreben tepež!"

Krčevito se mu je treslo telo in njej je tesnobe
zamiralo Srce; zakaj tisti hip je določno videla senco
smrti na njegovem čelu in mraz jo je prevzel, prema¬
gala jo je bolest. Njegove besede so se ji zdele pre¬
roške. Toda s silo se je otresla tega vtiska. Prijela ga
je za roki.

„To ni bil tepež," mu je rekla, zbirajoč vse svoje
sile. „Zakaj se ponižuješ? Kaj si očitaš? V tebi je za¬
plapolala pravična jeza, prenesti nisi mogel razžalitve,
vržene v obraz onemu, kar ti je sveto. Ali ni ubil
Mojzes hudobnega Egipčana, ki se je drznil mučiti
njegovo ljudstvo pred njegovimi očmi?"

In ko je molčal, se je sklonila nad njim in njeni
svetli lasje so se mu usuli na obličje čarovito so se
svetile .njene oči nad njegovimi in njena usta so še¬
petala: „Kako moreš reči, da ne postanem nikdar
tvoja? Moj si, moj na veke." In njiju ustne so se
srečale prvikrat in več nista mislila ne o življenju, ne
o smrti, le to sta vedela, da sta neumrljiva in da
nebo ni izmišljotina.

236

Nekaj dni potem ji je pravil o svoji materi in o
havraniškem gradu ter ji prinesel majhno, nekdaj na
vztoku kupljeno kaseto iz slonovine, srebra in vonja¬
vega lesa, v kateri je hranil svoje spominke, med
njimi miniaturno podobo gospe Plojharjeve in precej
slabo fotografijo havraniškega gradu. Katarino je to
zelo veselilo, za te stvari je imela mnogo ljubkih
opazk, ki so ga ganile, in toliko vprašanj, ki so pri¬
čala o njeni nežnočutnosti, tako da se je Jan Marija
čutil še. srečnejšega nego poprej in bi jo bil sedaj še
više cenil t—  ko bi bilo to sploh mogoče.

Katarina ga je prosila z otroško zvedavostjo, ki
se je. tako očarljivo razlikovala od njene resne spoko-
jenosti, naj ji pokaže tudi ostale predmete, vložene v
skrinjici, nakar je Jan Marija prevrnil kaseto na mi¬
zico,, ki se je na ta način pokrila z ožoltelimi papirji,
suhimi cveticami in z razno drobnjavo. Noben spo¬
minek na gospo Dragopulos se ni nahajal tam, ker
nikdar bi ne bil te skrinjice svetih spominkov onečastil
s kakršnokoli stvarjo od. nje; lahko je torej brez rde¬
čice in zmedenosti odgovarjal na vsa Katarinina vpra¬
šanja. Dvigal je predmete in razlagal: ta košček mar¬
morja je iz Partenona, ona usahla roža je bila z dozdev¬
nega Virgilijevega groba, ta mala igračica je iz
ožgane nilske naplavine, ta vejica s suhim jabolčnim
cvetom je zrastla na havraniškem vrtu, ta sveženj listov
je od matere, to so bili njeni lasje, to je ključ do
njene rakve.

Po trenotku tihe ginjenosti je rekel z nasmehom:
„Glej, ta listek je spominek mojega sanjarstva. Na njem
je zabeležena prisega večnega prijateljstva s Konstan¬
tinom. Podpisal, se je s svojo krvjo. I jaz sem mu dal
prav takšen dokument, ki je podpisan z mojo. krvjo.“
Zamislil, se je ter spomnil davno minulih dni, svo¬
jega prijatelja in njegove usode in nenadoma se je
ozvalo v duši vprašanje, je li Konstantin še pri živ¬
ljenju. .

„In kaj je to?“ je prekinila Katarina njegove misli
ter pokazala na čudovito majhno, plosko stekleničico,
ki je bila z vijakastim zamaškom hermetično zaprta,
Stekleničica je bila menda srebrna, na eni strani je

237

'bila označena z mrtvaško glavo, na drugi s tremi
črnimi križi.

„To je tudi spominek mojega sanjarstva s Kon¬
stantinom,“ je odgovoril. »Nekoč sva si rekla, da lahko
nastanejo trenotki, ko se treba odločiti ali za sramotno
■smrt ali pa za samomor. Takrat je razburjal proces
nihilistov ves svet. Smrt s strupom se nama je zdela
tragična. Glej, tako je skrivala ta posodica za vsak
■slučaj najino poslednjo rešitev. Toda strup, ki ga je
pribavil Konstantin ne vem odkod, ni šala. Še vedno
•se nahaja v tej steklenički."

Hotel ji je vzeti posodico iz rok. Katarina se je
posmejala. »Kakšna otroka sta bila ti in tvoj Kon¬
stantin, <pa zanimiva otroka, otroka pesnika!“ Toda
stekleničke ni izpustila. „Ne,“ je rekla, »shranim jo
ali pa ti jo dam nazaj, ko odstranim strup iz nje."

»Katarina," je rekel smejoč se, »ti mi ne zaupaš!
Ti misliš, da bi bil zmožen — Ne, ti tega ne moreš
misliti. Ti veš, kako se držim sedaj življenja. Ah ži¬
veti, živeti!" In je pokleknil pred njeni nogi, jo objel
krog pasu in ona se je sklonila k njemu ter mu po¬
ložila obličje na glavo. Molčala sta.

Ko je prišla Suntarella v sobo, je spravljal svoje
spominke zopet v kaseto; one stekleničice, ki jo je
Katarina shranila za nedrje, se ni spomnil, pa tudi
ona ne.

Pri svojih spominih, priznanjih in pripovedovanjih
Jan Marija ni enkrat ni omenil gospe Dragopulos.
Docela se je izgubila iz njegovega spomina, pregnana
je bila kakor hudobna prikazen teme, ki jo je odpodil
■angel svetlobe. Saj je vedela sedaj Katarina za vse
in ni je bilo treba vselej iznova mučiti z umazanostjo
in gnusobo one prikazni. Vedela je, da se je bil za¬
tekel k njej kakor v svetišče kakšnega božanstva in
ko je bil, klicaje na pomoč, objel njeni koleni, takrat
se je bilo to sramežljivo božanstvo milosti sklonilo k
njemu, in poljub teh ustnic je pogasil na njegovem
čelu plameneči madež; očistil ga je njegov kes in
njeno usmiljenje, torej je smel dvigati pogled k njej
ter pozabljati minulo muko. To ga več ni smelo vzne¬
mirjati ; pa je bila še ena stvar, katere ji ni omenil

238

dosle: njegova revščina. Pravil je sicer, kako so ga
prisilile razmere, da se je moral ločiti s havraniškim
posestvom, vedela je, da se je vsled svojega mišljenja
odpovedal službi — ni pa še poznala njegovega ma¬
lone popolnega siromaštva. Čudna stvar, o kateri sam
skoraj ničesar vedel ni, ali vsaj mislil ni o njej.
Zadnjič zahtevani novci so prišli brez daljšega obrav¬
navanja za časa njegove bolezni iz Prage, torej ni
čutil najmanjšega pomanjkanja, tudi ni bil vajen, ga
čutiti, tako da si nedostatka niti ni mogel dobro
predstavljali; doba izpremembe pa se mu je zdela tako
oddaljena in malokdaj mu je resno prišlo na misel,
da bi mogla kdaj nastati in da bo treba kako po¬
skrbeti za bodočnost.

Za bodočnost! Saj o njej ni mislil! Tako srečen
je bil v sedanjosti, da je bil prepričan, da to potraja
do konca tako. Ali je mogla bivati na svetu blaženejša
stvar? Ona ga je ljubila, obožavala! Sesala je vsako
besedo z njegovih ustnic, vsak pogled iz njegovih oči!
Včasi ji je čital svoje pesmi v hitrem, nevezanem pre¬
vodu ter se zaziral v sanjavi izraz njenega očesa, v
ginjenost njene krasne duše, tako čiste in resne. S
tem ni hotel zadostiti kakšni gizdavosti, zanj je to
pomenilo več; vedel je namreč, da je njen duh nasičen
z velikimi mislimi pesnikov in mislecev Italije, Francije
in Anglije, kako ga je torej tolažilo, ko je videl njeno
navdušenost! Sedaj je dobil naposled zagotovilo, da
je pesnik; to je pomenilo, da ima zadačo za življenje.
Ona ni lagala, ona se ni mogla motiti. Vedel je sicer,
da njena ljubezen prisoja temu, kar je pricvetelo iz
njegove duše, večjo ceno, nego bi jo morda smel pri¬
čakovati od treznega, strogega sodnika; to je dobro
vedel: toda ta njen trepet, ta sanjavi žarek v njenem
pogledu, ki se je vselej pojavil, kadarkoli ji je čital
ono, kar mu je bilo privrelo iz najtajnejših globočin
notranjosti, ti znaki tihe navdušenosti so mu vsekakor
veljali za gotovo poroštvo uloge, ki mu jo je dal Bog.

In tako mu je postala Katarina vse: rešnica,

modrica, tolažnica. Ali je mogel biti še kakšen drug
blagor na zemlji? Bil je pesnik in ljubljen. Ako pa
mu je prišla kljub vsej sreči in blaženosti včasi mračna

239

misel o mogoči blizki smrti in o siromaštvu, onda je
takšno senco prognal z edinim pogledom nanjo.

No človeška sreča se nahaja tako pod oblastjo
izpremembe, tako je nestalna, da jo včasi nepriča¬
kovano prevrnejo najmalenkostnejši vzroki. Bogovi še
vedno niso prestali zavidati ljudem.

Pomlad se je pripravljala, da premeni kampanjo
v morje cvetja, prikritega še v. popju, ki je jedva
čakalo, da se razkrehne v nebroj vonjavih zvezd. In
ta pomlad si je nekega jutra nagloma nadela temno
masko težkih oblakov. Viseli so en dan na nebu liki
pogrebne plahte, potem so odprli zatvornico svojih
vod, in neskončni dež se je lil v majhnih presledkih
kakor nov vesoljni potop na zemljo. Vrhutega ni pre-
jenjal veter ledeno briti, in kadarkoli se je zdelo, da
je nebo izplakalo že vse svoje solze, so priblodile
težke megle z gor ter se izpremenile v novo deževje.
Vsa kampanja je postala barje, iz katerega je dihal
mraz.

Tedaj je Katarina svetovala Janu Mariji, naj se
preseli v Rim; pa o tem še slišati ni hotel.. „Tam je
še žalostneje, in kako bi mogel,živeti brez tebe?"

Katarina je premišljevala, ali naj bi se preselila
za nekaj časa h gospe Giovannini in mu v. Rimu
tako zvesto drugovala kakor tu na svojem domu.

„Ne, ne,“ je prosil. „Ne govori tega, ni mogoče."

Ni ji mogel pojasniti, zakaj tega ni maral. Po¬
lastila se ga je sedaj prvič misel, kako bi lahko drugi
sodil o njih razmerju, in tako se mu je zdela neznosna,
da je njegova spokojenost polagoma, prehajala v groz-
ničavo razburjenost. Ta nemir in pa vlaga, ki se je
razlezla po domovju in je tudi neprestani ogenj na
ognjišču nj mogel pregnati, sta pogubno delovala na
njegovo itak slabo zdravje. Znatno je obledel, malo je
spal in mučila ga je vročina... i ,

Prestrašena, Katarina je pisala Luigiju, ki se že
več, ni vozil v San Cataldo, ker se mu ni zdelo treba
in ker se je nadejal, da se povrne njegov pacient v,
Rim. Na Katarinino željo je precej prišel. Potresal je
glavo, ko je prišel iz bolnikove sobe in sedel Katarini
nasproti, ki ga je nestrpno čakala v svoji sobi. Videla

240

je njegov resni obraz in srce ji je od strahu prenehalo
biti. Ker je hotela vedeti samo resnico, je s silo uta-
jevala strah in bolest. „Kako sodiš o njegovem zdravju?"
je rekla in skrila tresoči se ustni za robec.

„Katarina,“ je odgovoril, gledajoč ji v oči, „nisem
te varal v začetku. Povej, ti ga —“ Zamolčal je.

Uganila je in dopolnila: „Da, ljubimi Ljubim ga
strastno. Z vso dušo. Torej, sedaj govori dalje!"

Luigi jo je hotel slušati, pa ni mogel. Usmiljenje
ga je premagalo. Vstal je.

Vstala je tudi Katarina bleda, toda silna za ta
trenotek. Položila mu je roko na ramo: „Ti se iznova
odrekaš nadi?“ je zašepetala in zamežala. Luigi je zrl
v stran.

„Mislim, mislim —* Zopet je obmolknil.

„0, ti me trpinčiš!" je bolestno zavpila.

„Odpusti! Prav imaš, najbolje bo povedati vse.
Ne morem reči: gotovo umrje v kratkem; toda reči
moram: mislim, da ne bo živel dolgo. Res, gineva.
Koren njegovega življenja je nekako izpodjeden. Sedaj
že ni več dvoma. Kažejo se simptomi . . . Katarina,
bodi močna! Vem, da si resnično pobožna. Vdaj se
višji volji . . . Ah, nimam vere in ne urnem tolažiti!"
In nevoljen si je otrl solzo, katere se je nespametno
sramoval.

Katarina se je opotekla. Dolgo je molčala, potem
je vprašala s čudovito trdnim glasom: „Kaj treba sedaj
še storiti? Kdaj misliš — namreč, kako dolgo —“
Zapustil jo je njen doslej trdni glas.

„Bojim se, da pojde dosti hitro navzdol." In začel
ji je znanstveno razlagati, kaj je zrušenega v bolniku,
zakaj je tako malo upanja. Toda deklica že ni po¬
slušala. Videla je samo eno: da ni upanja. A ona je
bila verjela, da ji bo ohranjen, sanjala je o sreči, o
bodoči blaženosti.

„Misliš, da bi bilo bolje, ko bi se Jan Marija vrnil
v Rim?" je vprašala.

„Zate bi bilo bolje, ko bi ga ne videla trpeti.
Zanj — je to vse eno."

Katarina se je posmejala. Ali je marala za to, kar
bi bilo zanjo bolje? In je li mislil Luigi, da bi ostala

241

16

tukaj, v tem praznem domu, ko bi odšel on? „Ne-
davno,“ je začela zopet, »nedavno si mi pa rekel, da
bi bilo bolje, nego je tu, ko bi bil v mestu."

„Takrat sem še nekaj upal. Njegov položaj se je
shujšal, Katarina, znatno shujšal. Vzroki mi niso znani.
Kdo more priti prirodi do dna ? Kdo naj pregleda ves
sestav človeka tako podrobno, da bi mogel soditi z
matematično gotovostjo? Za nas je še toliko nedo-
umnega —*

Ni ga poslušala dalje. »Kaj storiti?" je vprašala
zopet.

„Prepustiti ga usodi," je svetoval po kratkem
molku. „Ti pa, Katarina . . . Mati moja te prosi, da
bi šla z menoj v Rim, kjer dobiš zavetišče v njeni
hiši . . . Vem, da tega ne storiš, dasi hoče sem v San
Cataldo poslati dve usmiljeni sestri, ki bi —“

„Ne, Luigi, ne," je odvrnila. „Ne pošiljaj nikogar!
Ni nama nikogar treba, ne meni in ne zvesti Suntarelli.
Ostanem ž njim sama. tu. Ko bi šel v Rim, bi šla ž
njim."

„Vedel sem to, poznam tvojo trdno voljo, zato ti
ne ugovarjam. Za značaje, kakršen si ti, je najbolje,
če izpijejo čašo trpljenja do dna. Sami se potem do-
morejo miru. Ostani z Bogom! Kmalu zopet pridem.
Glej, da bo miren, to je edino zdravilo zanj."

Pri durih se je domislil. „Oh,“ je rekel, „pozabil
sem. Tu je zate pismo od done Pavline in tu je drugo
za tvojega bolnika. Njegovo je prinesla k nam Nina,
a tvoje mi je dala dona Pavlina včeraj, ko sem jo
posetil. Pomisli, postal sem tudi njen zdravnik. To
pomeni, da bom v Rimu kmalu v modi."

Odšel je, Katarina pa se je zgrudila na stol ter
si pokrila obraz. Ni bila zmožna misli, kakor da jo je
ohromil težak udarec, ni vedela, kaj storiti; samo to
je vedela, da ne sme zaplakati. Uganil bi vse, ko bi
videl njene zardele oči. Zdaj še tega ni smel vedeti.
Oklepal se je življenja . . . Kakšna uloga, pripravljati
ga na smrt! . . . Prestrašena je odganjala to misel.

Odprla je list done Pavline, le da bi dala opravka
očem. Toda črke so tonile kakor v megli in ni jih
mogla čitati; ko pa jih je naposled vendar razbrala,

242

ni vedela, kaj hoče dona Pavlina, ni razumela običaj¬
nega pomena besed. Končno je spoznala, da ji dona
Pavlina predlaga to, kar teta. Hotela je, da bi prišla v
Rim, ponujala ji je tudi postrežnice, ker je bila slišala,
da je postala Katarina usmiljena sestra, in odkrito je
priznala, da se ji to ne zdi pravi poklic za Katarino,
pridejala je tudi nekaj o slabi luči, ki bi sčasoma
mogla pasti na osamelo deklico, ko bi i nadalje izka¬
zovala milosrčnost in ostala v neprestanem stiku s
tujim, mladim možem v onem zapuščenem domu.

Katarina ga v svoji topi razmišljenosti niti dobro
ni razumela, tudi se ni spomnila, kje bi bila dona
Pavlina črpala tako podrobna poročila o njej. Zložila
je list, ki je bil opravil svojo službo, ker je vsaj po¬
vršno obrnil njeno pozornost k sebi in zadržal njene
solze. Sicer se pa done Pavline in tega, kar piše, čez
pet minut ni več spominjala.

Mehanski si je zravnala pred zrcalom lase, ki so
se v neredu usuli na čelo, ko se je po Luigijevem
odhodu z divjo kretnjo obupa sesedla na stol.

Tiho je stopila v Plojharjevo sobo in toliko je
imela sile, da ga je vprašala: „Kako ti je, Jene Ma¬
rija?" Kakor mati mu je gladila lase . . . Zasijale so
nanjo njegove sivkaste oči, polne nežnosti, kakor bi ji
klicale neprestano „hvala! hvala!". In z usmevom je
rekel: »Menim, da je bolje."

Vzel ji je iz rok oni list, ki ga je bil Luigi pri¬
nesel zanj; Katarina je že pozabila, da ga drži v rokah.
„Zame?“ je vprašal ter pogledal na naslov. Poznal je
pisavo in nehote se je zamračil. List je bil od Leopolda
iz Prage. Jan Marija je vzdihnil, ko ga je razgrnil;
pismo je bilo dolgo, bal se je vselej teh dolgih pisem
iz Prage, prinašali so mu toliko slabega. Ali se zopet
suče krog teh neznosnih denarnih zadev? Najrajši bi
bil odložil to neljubo berilo, pa mislil si je: „Naj
bo, kar hoče!" ter se osokolil. Začel je dosti mirno
čitati.

Katarina se je odvrnila od njega, je stopila k oknu
ter zrla na sivi, megleni vrt in poslušala, kako je dež
padal na drevje in škropil na okno. Njene misli pa
so blodile in srce se je trgalo v vzkriku: „Bog!“ kakor

243

16 *

takrat tisto grozno noč. Zamežala je ter pritisnila čelo
k hladeči šipi.

Jan Marija je čital. Uganil je bil, šlo je zopet
za novce. Leopold se je razkoračil na široko. Najprej
mu je zopet svetoval nagli povratek na Češko, potem
je podaval dolgi, dolgi račun z izidom, ki je bil Janu
Mariji že davno znan in mu ga je Leopold že davno
napovedal — namreč da mu je ostal od nekdanje
imovine sam drobiž.

„Ako si res tako bolan," je pisal Leopold, „da
se precej ne moreš vrniti, onda ti posodim, kar še
potrebuješ do popolnega okrevanja, oziroma do one
dobe, ko nastane pri nas lepše in toplejše vreme.
Prosil bi Te pa, da nekoliko manj trošiš, nego si
dosle. Sestra Tvoja bi ne smela vedeti o tem, da Ti
denar posojam, ne dopustila bi tega. Vidim, kako se
čudiš, morda razburjaš. Moj mili, ne sodi sestre svoje,
te ubožice, predno ne zveš vsega. Povem Ti sedaj
nekaj neizmerno mučnega, zberi svoje sile, da ostaneš
miren. Skrival sem dosle pred Teboj in pred vsem
svetom tajnost, ki je danes že odkrita. S Teboj bi bil
moral govoriti o tem morda že prej, toda ker sem
vedel, kako Te vsaka stvar nenavadno presune, sem
molčal, nadejaje se, da se to poboljša. Sedaj pa so moji
upi pokopani, vsaj za dolgo dobo. Obžaluj me in po¬
slušaj ! Izdavna opazujem pri Rozi Mariji neko pri
tako mladi osebi nenavadno lakomnost, ki gotovo ni
ostala prikrita ne Tebi ne Tvoji pokojni materi, neko
mrzlično hlepenje po bogastvu. Ko bi se ta žeja po
zlatu dala pojasniti, kakor se da pri mnogih drugih,
s primernimi troski, s hrepenenjem po veličastnih
opravah in oblekah, po sijajnem domu in po tisočerih
drugih lahkomiselnostih naše patricijske, po aristokra-
tičnem lesku hlepeče družbe, onda bi bil ta pojav
običajen. Toda sestra Tvoja je koprnela po denarju
samo zaradi denarja. To je takšna bolezen. Nihče ni
slutil, kakšne boje sem imel ž njo, da bi se spodobno
oblačila in ker je pojemala v njej ženska gizdavost.
Za vsak najmanjši izdatek, še tako potreben, sem se
moral dolgo boriti. In vendar ni trebalo moji ženi
varčevati, ker priznavam Ti, da je naraslo moje imetje

244

in še vedno rase. Dolgo ni bilo znano, kaj se godi z
Rozo, a kmalu po Tvojem odhodu pa je njeno du¬
ševno stanje stopilo v pravo krizo. Zgrabila jo je glo¬
boka in težka melanholija. Kadarkoli sem prišel domov,
sem jo našel v solzah. Na moja vprašanja, kaj jo tare,
mi je odgovarjala, da jaz to sam dobro vem, in je
lomila z rokama ter vpila: ,Kaj početi, kako si po¬
magati? 1  In se je jezila, če nisem mogel uganiti, kaj
meni s svojimi namigi. Ugibal sem zastonj, pojasniti
pa ni marala. Končno je začela svojim znankam raz¬
odevati, kaj jo trapi. Pravila jim je, da smo popolnoma
obubožali in ve, da bo prisiljena beračiti. Nekateri so
mislili, da so nas res morda zadele težke denarne iz¬
gube, ki jih pa nočem priznati, in tako so začeli šepetati
o tem po vsej Pragi in škodovati mojemu kreditu. Šele
tedaj sem i jaz slišal o tem in ko sem pozvedoval po
vzroku teh bajk, sem končno prišel k pravemu viru
svoje nesreče. Ni treba, da bi Te dalje mučil s podrob¬
nostmi: Roza Marija trpi za fiksno idejo, domnevajoč,
da je beračica; in seči je hotela že po svojem živ¬
ljenju, ker se ni mogla pomiriti z nesrečno mislijo o
svoji revščini, Neizrečno sem trpel, iskal pomoči. Na¬
posled sem bil prisiljen da sem jo vsaj za nekaj časa
zaupal inozemskemu zdravniku, ki ima po vsej Evropi
znano zavetišče-“

Dalje je stalo v listu ime zdravnika, mesto, kjer
se nahaja tisti asil, in pobožna molitev k Bogu, ki
naj to ubogo, trpečo ženo ozdravi ali pa pokliče k sebi.
List je končal z opominom, naj bo Jan Marija mož in
naj nesrečo prenaša s takšno resignacijo kakor on,
Leopold, najnesrečnejši vseh soprogov.

List je padel Janu Mariji iz roke in od groze je
tako okamenel, da ni čutil ne bolesti, tudi ne razbur¬
jenja, kakor se mu je zdelo, čeprav se je tresel po
vsem telesu. Zakril si je oči. Videl je svojo sestro,
kakor jo je gledal v Havranicah, krasno, mirno, srečno,
pozabil je vse, kar mu jo je bilo pozneje odtujilo, in
predstavljal si jo je še sedaj mlado in krasno, toda s
tistimi nemirno blodečimi očmi umobolnih, s tistimi
groznimi vzkriki bolestno skrivljenih ust, s tistimi čud¬
nimi, pošastnimi kretnjami blaznih ljudi, z vsem tem,

245

kar se ne da popisati in pri čemer zledeni človeku
kri v žilah. Pri tej misli je čutil v možganih čudno
omotico in ostro, nedoločljivo bolest v srcu. Prijel se
je za glavo; toda usmiljena okamenelost, ki je za¬
drževala njegove čute in ude, ga je naglo zapustila,
in v neizmerno bolestnem razvnetju je iz dna ranjenega
srca zaječal s takšnim obupom in stokom, da je Ka¬
tarina vsa prestrašena skočila k njemu. Pokleknila je
kraj divana, ga objela ter položila njegovo glavo na
svoje prsi, ker je domnevala, da umira. Videl je njeno
tesnobo, čutil močno utripati njeno srce, uganil njeno
misel in to mu je povrnilo zmago nad seboj in nad
to kruto bolestjo.

„Odpusti!" jo je prosil. Ko je sedla k njemu ter
držala njegovi roki in mu s svojim zvestim, potrpež¬
ljivim, Boga za usmiljenje prosečim pogledom zrla v
oči, ji je povedal vse, kar je pisal Leopold o sestri,
in solze sočutja, ki so zaradi usode te neznanke po¬
lile deklico, so ga nekoliko pomirile. Sam ni imel ni
ene solze, s katero bi olajšal svojo bolest. Naposled
se je spomnil tudi prvega dela onega neprijetnega
pisma: uboštvo, v katero je zabredel, je imelo sedaj,
ko ga Katarina ljubi in je njena usoda spojena z nje¬
govo, zanj ves drugačen pomen nego kdaj poprej.
Nehote si je poprej mislil: „Nič za to, saj ne bom
živel dolgo!" Sedaj pa je hotel, je moral živeti, in
njegove denarne razmere so dobile svojo določno
ulogo. Nikdar ni to vprašanje tako pritisnilo nanj kakor
ta trenotek.

Obenem mu je prišlo na um : „Veliki Bog, kako
sodijo, kako morejo soditi tuji ljudje o najinem raz¬
merju?" Jasno mu je postalo, da škoduje njenemu
dobremu imenu. V tej samoti je živel ž njo, ne le v
enem domu, ampak domalega v enem stanovanju 1
Ali ni bila sedaj njegova dolžnost, da reče: „Katarina,
ti me ljubiš, postani torej moja žena?"

Ali ni sanjaril to jutro, da bi ga morda podnebje
v Egiptu izlečilo, ali ni imel vizije, kako plove ona ž
njim po sinjem morju k bregovom te skrivnostne
zemlje, ki bi mu mogla vrniti zdravje, mu obvarovati
življenje, torej zagotoviti srečo? In kako drugače bi

246

mogla Katarina ž njim, če ne kot njegova žena? O
Bog, kako naj ji sedaj reče te nebeške besede: „Bodi
moja žena!“

Bogastva ni imela in ni marala zanje, toda kruto
bi bilo ji reči: „Bodi še revnejša z menoj!" Ah, ali bi
to ne pomenilo zgolj: „Deli to, kar imaš, z nesreč¬
nežem, ki se je prikradel v tvoj dom, v tvoje srce, s
človekom, ki si ni umel pridobiti ni enega grižljaja
kruha!..."  Smatral se je za najpodlejšo stvar na
svetu, za pravega zavrženca.

..Katarina!" je obupno zavpil in ji iztrgal svoji
roki. ..Katarina, ne dotikaj se me, gnusen sem na te¬
lesu in na duši, ukaži, da me poženejo iz tvojega doma
kakor psa, zakaj jaz revež nimam toliko moči, da bi
odšel sam!"

In je vstal ter se opotekel. Katarino je ta novi,
strastni izbruh spravil v obupnost, morala je zbrati
vse sile duše in telesa, da sama ni omahnila. Potis¬
nila ga je nazaj na divan, ga mirila z besedami in
poljubi kakor dete, in ko je zaril svoj obraz v pod-
zglavje in je ni videl, je obrnila oči k nebu v nemi,
bolestni molitvi. Njiju muka je bila prevelika, razbur¬
jenost prenapeta, da bi mogla trajati.

Po dosti dolgem molčanju sta se nekoliko poto¬
lažila. Jan Marija ji je tedaj začel praviti, kaj je po¬
menil njegov poslednji izbruh, vihravo je govoril, ker
njegovim besedam je tistikrat nedostajalo jasnosti.
Deklica ga je poslušala in razumela.

„Ah,“ je rekla z očitajočim pogledom, „za tako
malenkost si me tako zelo prestrašil! Bog ti odpusti,
jaz sem ti že." In ga je poljubila na čelo ter se sme¬
jala. Začuden je gledal nanjo. Ona pa mu je položila
roko na usta, ko je hotel iznova govoriti ter rekla:
„Najprej se pomiri, potem se pomeniva o bodočnosti."

Ta poslednja beseda jo je zbodla v srce. Spom¬
nila se je tega, kar ji je bil rekel Luigi. Saj ni bilo
bodočnosti! Vendar pa ni izginil njen usmev, podoben
usmevu mučenikov v arenah. Popravila mu je pod-
zglavje, potem mu je iznova govorila tiho, sladko, po¬
mirjevalno kakor otroku. Tešila ga je. Kako se je
mogel tako vdati vtiskom! Saj se vse popravi, ko

247

okreva. Čemu te skrbi? Preživeti se, to je vendar tako
lahko. Tudi ženi, kako šele možu ! Dona Pavlina ji
ponuja službo. Ne, ne, te ne prevzame, ga je tolažila,
ko se je razdražil; ž njim, s svojim možem bo živela.
Pa je začela o tem, kako bo pohajkovala, lenarila, in
on bo moral krepko skrbeti zanjo. Ugajati mu bo ho¬
tela, treba ji bo krasnih oblek, mnogo, mnogo. Dra¬
gocenosti ima dosti, stare rodbinske spomine in pa
oni etrurski zaklad. Ta njen poročni nakit! Kako bo
lesk tega bleščečega biserja zvišala belina poročne
obleke! Kašmir bo boljši nego svila, bolj v soglasju s
tistim starodavnim zlatim vencem. Po poroki pojdeta
skupaj na Češko. Ali pa morda v kakšno podkavkaško
kolonijo z idealnim podnebjem, o čemer ji je nekoč
pravil z navdušenjem. San Catalda itak ni mogoče na¬
dalje obdržati. Pa kaj za to? Dona Pavlina je dobro
znana z Aldobrandiniji, ki so lastniki sosednjih velikih
posestev, in ti potrebujejo San Cataldo radi zaokro-
ženja svojega zemljišča. Dona Pavlina poskrbi, da jim
ugodno proda to skromno posestvo. No, in tako
celo obogatita, ona, Katarina in njen mož. In s
svojo pridnostjo podvoji Jan Marija kmalu to malo
imetje. Roze Marije ne pustita v onem zavetišču. Ž
njima bo živela. Da bi ta velika, krasna kavkaška
priroda in njiju ljubezen ter skrb ne vplivali blago¬
dejno na njeno umobolnost? Ah, medicina dvomi o
njenem ozdravljenju? Dobro, toda Bog še dela čudeže,
pred katerimi stoji osramočena ta veda ! In kako često !
Celo vsak dan . . .

Tako je govorila in tistikrat je i verjela vsemu
temu, držala se je svojih besed kakor utapljajoči se
brega, a zunaj je enomerno bevskal veter, otožno
šumel dež, globoki mrak je padal na žalostno .kam¬
panjo, na to veliko grobišče ; in miril je Jana Marijo
ta mrak, ta enolični šepet vetra ter deža in pri sladkih,
tihih zvokih Katarininega glasa ter ob hladilu njene
tolažbe je utrujen po malem zadremal . . . Videč, da
je zaspal, je obmolknila, tiho spustila njegovo roko
ter vstala. In čutila je šele sedaj v tej gluhi tišini, ko
je že več niso motile lastne besede, da ni bila zaresno
verjela temu, kar je govorila. Tiho je pokleknila na

248

preprogo in je šepetala: „Bog moj, umiri to bol, da
se ne zgrudim pod njo! Ce pa ni tvoja volja, da po¬
stanem srečna, mi daj vsaj moči, da se vdam temu
razsodku in da brez mrmranja prenesem, kar mi naložiš."

Njena glava se je nagnila po malem na prsi.
Tako je ostala nekaj časa, potem je vstala, kakor bi
se bila izpametovala. Tiho je zapustila sobo in uka¬
zala, da bi tja nihče ne hodil in ne motil njegovega
spanja. Na Suntarellino prigovarjanje je celo nekaj po¬
jedla in izpila kozarček vina. V svesti si je bila, da ji
je neizogibno treba telesne sile, da bi ne padla pod
svojim križem. Potem je hodila dolgo po sobi, na¬
posled pa se je vrnila k njemu. Spal je še vedno.
Prižgala je svečo in jo postavila tako, da je ostala
njegova glava v senci. Priložila je na ogenj in sedla
v naslanjač blizu okna.

Deževalo je še vedno, veter je še vedno divje
vihral, tako da je včasi ogenj preplašen razplapolal in
z rdečim plamenom švignil v mračno sobo. Jana Ma¬
rije to ni motilo, nepremično je ležal in njegov dih ni
bil težak. Katarino je tolažilo, da se je zdel tako miren.
Sama trudna, je oprla glavo ob visoko naslonilo in
njen duh je begal v nedoločnosti, ko so se njene oči
upirale tja vun na temni, šumeči vrt.

„Načiketas!“ se je zdajci domislila in v drema¬
vosti je zagledala ono postavo iz indske pesnitve . '. .
„Je vitek šel kot v gozdu mladi hrast — mladost mu
je svetila iz oči — kot zlati žar nesmrtne vigredi —
pa tiha žalost kakor misli mrak“ ... Tu so se začele
njene oči, ki so se po malem zapirale, polniti s sol¬
zami ... O, ni že korakal Načiketas sam v „ Smrti
dom“ . .. Videla je ob njegovi strani drugo postavo,
ki se je pritiskala k njemu ter gledala v njegove oči,
v te oči, ki so se mračile in obenem jasnile liki dve
zarji. Ta postava je bila ona, Katarina! Njena duša je
bila žareča v ljubezni in se je potapljala v čaroviti,
sanjavi mrak njegovih oči . .. Z nekim sladkim in ob¬
enem otožnim občutkom se je izgubljala njena zavest
v gluho praznoto kakor vzdih v noč . . .

In malo korakov od nje je ležal na divanu Jan
Marija in je tudi sanjal. Ko bi bila sedaj slišala, kako

249

je postalo njegovo dihanje nepravilno, težko, tožno,
kako se je premenilo v stok! Ko bi bila videla njegov
izmučeni obraz! Jan Marija je iinel težke sanje. In
skraja je vendar mirno spal. Zdelo se mu je, da vidi
tisoče cvetočih solnčnic in sicer na tistem starem,
vlažnem vrtu v Havranicah, ki je v njegovi misli dobil
idealno podobo nadzemskega raja. Solnčno je bilo
tam, nekaj usmevu svetnic in angelov podobnega je
ležalo v vzduhu. Solnčnice so valovale liki žolto morje
in zdajci so začele zvoniti, zvoniti, njih zvenk, skraja
tih in miloben kakor vonjava, je rastel in se krepil ter
postajal čim dalje, tem temnejši in strahotnejši; no
zdajci se je vse to izgubilo in po mraku se je neslo
sedaj kakor neizmerna čreda orlov, na tisoče velikih
kovinskih zvonov pod temnim obzorjem in Jan Marija
je letel za njimi. Nagloma se je nahajal v Pragi. Pa
to ni bila tista Praga, katero je poznal, marveč je po¬
stala gigantična: njena poslopja so se dotikala nebes,
kroginkrog so šumeli pragozdi, Vltava se je penila in
dvigala valove kakor razburjeno morje in od njenih
bregov so držale dolge ulice ter se izgubljale v ne¬
skončnosti, v meglah; puste so bile in prazne, le orli-
zvonovi so odmevali v njih. Neizmerno grozno je
bobnelo to zvonenje, očitno je bilo, da zvone k po¬
grebu vsemu mestu, propalemu poslednji sodbi. Vijo¬
ličasti blisk je šinil tedaj preko nebes, in Praga je
v tistem strahovitem osvetljenju nalikovala neizmerno
bledemu obličju v obupu umirajočega človeka. Hi¬
poma so se napolnile vse ulice z ljudstvom, ki je sto¬
kalo, kričalo in kazalo k nebu.

Tudi Jan Marija se je ozrl k nebu in njegovi
lasje so se zježili: od zapada in vzhoda, od juga in
severa so se valile vojske v težkih oblakih na ne¬
izmernih konjih, ta apokaliptna vojska je ropotala
kakor tisoč hudourij, strehe so se podirale pod hrupom
tistih goram podobnih in k zemlji se spuščajočih ve¬
likanov, cerkve in stolpi so se rušili ali pa plameneli
pod udarci strel, ki so padale z rok onih divjih je¬
zdecev. In dalje so bučali zvonovi in ljudje so padali
v grozi kakor ob kugi povaljeni, in požari so praske¬
tali in rjuli v tekmi z viharjem . . . Tako je — druga

250

Sodoma — ob sramotečem roganju tistih nadčloveških
jezdecev razpadala Praga v prah in pepel in s sedeža
stare njene slave, z Višegrada, je švignila, kakor da
je naravnost iz njenega srca, ogromna, gorka reka
krvi ter brizgnila nebu v obraz. „Ali je to pravično!"
je zavpil Jan Marija in zaslišal je glas, grmeč kakor
morje: „Jaz sem pripravil tej zemlji kraljičin venec in
ona je rajša ostala dekla. Zatajevala je svojega Boga
in se ukvarjala z grdimi maliki —■ a jaz sem jo sodil!"
Jan Marija je zaplakal. Torej je prišla poslednja ura
in izpolnjuje se staro proroštvo! Že jo raznašajo na
kopitih svojih konj ti vragi, to češko zemljo, davno
obsojeno! In več ni ljubil Boga zavoljo njegove pra¬
vičnosti, a njegove sovraštva polne oči so iskale tega
sodnika na nebu in je zaklical: „Kje si, o Bog? In
kaj si? Naš oče ne, to je očito." In je zrl navzgor.
Pa ni videl nebes, ampak neko črno propast, in iz te
je molelo nekaj nedoločljivega, podobnega ogromnemu
obrazu, ki so ga obdajale megle namesto las, solnce
mu je gorelo pod čelom namesto oči; in ta obraz je
izražal najstrašnejšo blaznost, iz ust mu je bučal
takšen smeh, da je zledenela kri v žilah. Tedaj se je
ozvala v Janu Mariji starodavna blasfemija: „Ali ne
veš," je drhtelo v njem, „da je bog v navalu blaz¬
nosti ustvaril ta svet?" Nato je zadonelo po pustem,
tedaj se do kraja podirajočem svetu neizmerno hoho-
tanje, in v tistih neskončno groznih zvokih je Jan Ma¬
rija določno spoznal glas svoje sestre ter je začutil
več nego trpkost in tesnobo smrti . ..

In glej, iz teh krvavih solne, ki jih je smatral za
oči boga-biaznika, so zrle njene grozničavo razburjene,
divje oči . . . S krikom „Roza Marija!" se je šiloma
otresel te smrtne more, iznebil pa se ni groze. Njegove
oči so buliie, slišal je še vedno neskončni zvenk zvonov
in hrum onega hohota in ni vedel, kaj se godi ž njim.
Njegov krik je zdramil Katarino, ki je skočila k njemu.

" „Kaj ti je, za Boga!" je vzkliknila, bleda strahu
in groze, katero so ji provzročile njegove brezmiselne
oči. Begale so kakor pogledi blaznikovi.

Jan Marija jo je goreče zagrabil za roki. „Moli z
menoj!" je zavpil. „Ura je prišla! Po meni sega smrt!“

251

„Pomiri se!“ je zastokala. „Na pomoč pokličem."

„Ne, ne. Nihče ne pomore. On bi mogel, pa noče.
Kliči ga, Katarina, naj se usmili! Tebe usliši morda.
Jaz ga sovražim."

„Koga?“ je vprašala, tresoč se po vsem telesu.

„Tvojega Boga," je šepetal in odpiral oči, kakor
bi jo iskal v sencah izbe. „To je pripustil! In prav je
tako, prav! Naj jo razneso, to zemljo, na kopitih,
ker je prenašala svoje osramočenje s topim mirom
sužnja!“

„Potolaži se!“ je prosila Katarina. „Probudi se —*

„Ab, jaz se nikdar več ne probudim!" je obupno
kliknil. „Umrjem, umrjem in rad bi živel, Katarina,
živel!“

In je padel na zemljo, težko se je nagnila nje¬
gova glava in čelo se je ranilo ob ostrem stolovem
robu, tako da je brizgnila kri. Obenem so ga oblile
solze. „Ti ostaneš na beli svetlobi, a jaz bom globoko
v jami, in me pozabiš!" je bolestno zavpil.

Zgrudila se je kraj njega, ga držala v objetju,
njegova vročica je prehajala v njeno čutje, valovanje
njegovih živcev se je polastilo njenega telesa, po¬
slednja sled njenega miru se je izgubila, groza ji je
gledala sedaj skoraj prav tako divje iz oči kakor
njemu, tresla se je kakor on, nič bolj ni imela v oblasti
svojih občutkov nego on, blazna je bila kakor on. Za¬
čela ga je strastno poljubovati. Stiskal jo je k sebi.

„Katarina, umri z menoj!" je zaklical, ves zmeden.
„Ah, ti nočeš, nočeš!"

Molče ga je poljubovala, poljubovala je njegovo
rano, njegova kri in njegove solze so lepele na njenih
ustnah, na njenem obrazu in se mešale z njenimi
solzami.

„S teboj umrjem!" je bledla. „Pijem tvoje solze,
tvojo kri, tvoja sem, Jene Marija, s teboj stopim pred
Boga, in usmili se obeh, ali pa oba zavrže — vse¬
kakor pa naju ne razdraži!"

Kakor omamljena je pritiskala njegovo glavo k
prsim. Potem mu je zrla v oči in ga vroče poljubila
na ustni, in zdelo se je, da umira, ker njene oči so
se zatiskale in glava se ji je nagnila nazaj. Omedlela

252

je. Tedaj so se njemu nagloma povrnile vse sile te¬
lesa in duha, vse koprnenje mladosti, neizrečno sladko
razkošje se mu je lilo po žilah, kri mu je vrela, želja
neizmerna in plameneča je tirala njegovo čutje v
blazni, slepi, gluhi vrtinec, in pritegnil je njeno mam¬
ljivo, sladko telo k sebi in njegovi vroči ustnici sta
iskali njeno obličje, njen vrat, njeni ustni.

Katarina je odprla oči, probudivši se iz kratke
nezavesti in iz grozničavega navala, ki jo je bil za tre-
notek tako močno prevzel; čisto, sveto, sanjavo, liki
vzhajajoči zvezdi sta zažarili te zenici v njegove v
strasti skaljene oči. Zatrepetala je; v njegovem usmevu
in pogledu se je javljal neznan, tuj izraz, ki ji je pri¬
nesel več groze nego prejšnji delirij. Ni vedela, kaj to
pomeni, no instinktivno se je umaknila ter njegovi
tresoči se roki odvrnila s sebe.

„Pusti me!“ je rekla mirno in čudeč se. „Jene
Marija, ali si to ti ?“

Pustil jo je ter se hipoma probudil iz te nove,
zaklete blaznosti, hujše od prejšnjih. Pokleknil je pred
čistostjo tega pojava in bolestno je kliknil: »Odpusti
mi, Katarina! Odvrni svoj obraz od mene! Nisem
vreden tvojega pogleda! In zakril si je obličje, ki mu
je gorelo rdečice.

Tudi njen obraz je izpreletela tedaj slaba rdečica,
ki je ni zaznala. Ozirala se je po sobi kakor bi ho¬
tela nekoga vprašati o čem. „Kaj se je zgodilo z
nama?“ je vprašala naposled presenečena ter se mu
približala in sklonila nad njim. „Ah, ti krvaviš! Ti
krvaviš!" je vzkliknila, zapazivši iznova njegovo rano.

„To ni nič," je odvrnil. »Majhna ranitev —.“ Po¬
polnoma se je iztreznil.

Zazvonila je, odprla duri in naročila vstopivši
Suntarelli, naj prineso sveže vode.

Jan Marija se je nahajal v zadregi, ko sta bila
zopet sama. Kmalu pa je Francesco prinesel vode.
Katarina je postala zopet z vso dušo usmiljena sestra.
On se je umival, a ona mu je pripravljala obvezek
na čelo.

»Povsem dobro mi je," je rekel Jan Marija. „Le
trudnost čutim. Menim, da bom dobro spal."

253

Zdel se je popolnoma miren. „Lahko noč torej,"
je rekla Katarina s svojim običajnim, krasnim, detinskiin
usmevom. „Tudi jaz sem trudna."

In sta si potresla roke in se ločila. Zmenila sta
se, da prenoči Francesco pri bolniku.

Jan Marija je ležal z zaprtimi očmi, pa ni spal.
Trpko si je očital tisti vrtinec svoje počutnosti tisto divjo
poželjivost in prosil je njen angelski pojav odpuščanja
za žalitev, o kateri ni vedela. Pozabil je svojih sanj,
lista iz Prage in nepremično je ležal vznak, brez misli,
top in za smrt truden po tolikerih vtiskih in burjah. —

Katarina je bila mirna, tako mirna, da se je temu
čudila. Tudi ona je otopela in je imela na dnu duše
nedoločljiv, neprijeten, čuden občutek. „Sva li oba
zblaznela?" se je vprašala. In je videla tisti njegov
čudni, tuji smeh. Stresla se je, mučno ji je postalo.
Legla je, upajoč, da zaspi in pozabi. Spati je hotela,
saj je morala ostati močna. Suntarella je sedla poleg
njene postelje. To se je zdelo Katarini prijetno. Spom¬
nila se je dobe detinstva, ko ji je starka tako dolgo
pravila bajke, da je zaspala, in ko je sedaj truda dre¬
mala, so se ji vračali celi kosi onih starih bajk, in v
te odlomke se je nagloma primešala pesnitev mon-
signora Astuccija. Videla je vitko mladeniško postavo
z otožnim pogledom. „Načiketas . . .“ je šepetala. Pa
ji je šinilo nekaj v dušo, neka strahovita vraža: „Pila
si njegove solze, njegovo kri," ji je šepetal notranji
tajni glas, „sedaj si njegova, neločljivo njegova, v
življenju in v smrti, njegova na veke ..."  In je za¬
spala s čudnim, zagonetnim usmevom.

Suntarella se je zagledala v njen bledi obraz in
žalostna je potresla z glavo. „Drugače je prišlo, nego
sem mislila," sta šepetali njeni veli, trepetajoči ustni;
potem je razbirala, kaj je človeška ljubezen, in ko jo
je zabolelo srce, je vzela rožni venec, ob katerem je
končno tudi ona zaspala.

Tiho je bilo v domu in zunaj, na pusti kampanji
je prestal veter, ni šumel dež, le nekje daleč je za¬
tegnjeno, klavrno lajal brez pristrešja pes, „na smrt",
kakor trdi vraža. Na smrt, ki je in ni podobna času,
korakajoč brez prestanka, kakor leti on.

254

VIII.

Jana Marije se je polastila drugi dan popolna
duševna letargija. Ni mislil ne o življenju, ne o smrti,
ne o premoženju, ne o nesreči. Tudi telo mu je bilo
brez prožnosti, čutil je vso svojo težo, ni se mu
zdelo lahko, dvigniti roki ali zgibati z glavo. Vendar
pa izraz njegovega obličja ni bil otožen, in dremota,
ki se ga je včasi polastila za trenotje, je privabila na
njegov obraz lahko rdečico, ki je Katarino varala
proti njenemu prepričanju. Zdelo se ji je, da je miren,
pa je bil samo utrujen. Dan je minil spokojno; in
naslednji je bil prav takšen, in tako je minilo pol
tedna.

V tem je prenehalo deževje, in pomlad je obha¬
jala popolno zmagoslavje na zeleni, s cvetovi pokriti
kampanji; zemlja in nebo sta bila sama radost, oba
velik simbol življenja, zmagujočega nad smrtjo. Zdelo
se je, da so ti zlati žarki delali čudeže tudi znotraj
otožnega doma v San Cataldu. Otopelost, malomarnost
se je izgubila Janu Mariji iz duše, njegove oči so se
zopet svetile in usmev je sedel zopet v njih in na
ustnicah, kadarkoli se je Katarina pojavila v sobi. Ka¬
zalo se je, da se njegove sile vračajo. Vsako jutro ga
je opravil Francesco, in ko se je po hladu noči in
zgodnjega jutra ogrelo, ga je vedel ali na vrt ali pa
pred dom, kjer je bolnik sedel na lahkem pletenem
naslanjaču. Potem se je pridružila Katarina s knjigo,
z ročnim delom in je govorila ter brbljala, mu čitala
ali mu pela njegove najljubše pesmi. Naslajal se je
ob godbi njenega glasu, na pol zapiral oči ter se po¬
grezal v misli. Spominjal se je često one grozničave,
divje noči, ko jo je bil prosil, naj umrje ž njim, ko
je bil nanjo zrl s pogledom nesvete strasti, in trpko
si je očital in ni umeval tistega naglega navala
čutov, njih pobune v trenotku, ko ni pričakoval
česa takšnega. O, kakšen misterij je ta temna črna
propast, ki ji na dnu leže poželenja kakor okovani
vragi . . . Ah, z enim samim pogledom je bil pač
onečastil oltar svojega božanstva, no kot pravično
kazen za ta neradovoljni greh si je želel smrti!

255

Smrti! . . . Prestrašil se je: smrt je pomenila ločitev
na veke! Ona ostane tukaj pod smejočim se nebom
in pozabi nanj! Ne pozabi precej, ali naposled vendar
pozabi nanj, ko bo on pod zemljo, kamor ne pro-
nikne solnce! Tedaj je široko odpiral oči in goltal
vzduh, kakor bi se hotel napiti tega žara, vse te kra¬
sote še enkrat, predno se zgrudi v temo . . . Zakril si
je obraz.

„Ali sluti, kaj se godi v meni?" se je vprašal.

In ona je slutila, toda molčala je. Ni več upala
in je premišljevala s krvavečim srcem. O Bog, ali za
trdno ve, da morg oditi? Ali je pozabil tisto grozno
noč, ko se je mešalo obema? Ali še želi, da bi šla ž
njim? Ah, kako ga naj potolažim? S kakšnimi bese¬
dami ga naj pripravim k temu, čemur ni mogoče uiti?

Če je bila sama, je mislila neprestano le o smrti,
o smrti, katere se je bila poprej bala, ki jo je so¬
vražila. Pozneje pa ji je začela mirno gledati v obraz.
Sedaj je vzela vsak večer pesnitve jnonsignora Astuc-
cija in razbirala o teh besedah: „Če je tako, potem
se varen kraj — nekje nahaja, kamor, smrt, tvoj strah
— in groza tvoja nikdar ne prodre — in solze ne,
bridkost življenja ne“ —...  Zdelo se ji je, da je
našla v teh besedah veliko tolažbo. In kakšno čudno
naključje je to, da je te verze našla prav tisti dan,
ko je Jan Marija prvikrat prišel v njen dom! In tisti
dan je našla tudi ono nakitje in list monsignora Astuc-
cija, kjer je čitala o najdbi etrurskega groba, v ka¬
terem je počival kralj junak in deklica, ki je o njej
domneval monsignore, da je bila dobrovoljno umrla z
ljubljenim možem . .. Kako čudovito naključje je to!

„Naključje?“ se je vprašala Katarina ter se glo¬
boko zamislila. ,.Umreti z onim, ki ga ljubimo! Oh,
kako sladka je ta smrt!" To naključje je bilo morda
namig!

Nadela si je zopet ono nakitje, ogledovala se je
zopet v zrcalu in čutila ni nobene praznoverske groze.
Sedaj se je spomnila tudi tega, da je bila rekla, naj
bi se bil Načiketas povrnil na zemljo, ko mu je smrt
to dovolila in mu ponujala darove. Koliko ljudi je
mogel osrečiti, si je bila takrat mislila. Temu pa se je

256

sedaj le posmejala. „Takrat nisem ljubila," si je rekla,
„torej nisem vedela, da kraj ljubljenega predmeta svet
ne biva, ampak se izgublja. To je res, čeprav je morda
pregrešno."

Odložila je nakitje.

„0 čem mislim?" je zatrepetala. „0 samomoru?
Bog me obvaruj!" In je hitela iz sobe. Bala se je
svojih misli. Toda oni njegov vzkrik: „Katarina, umri
z menoj!" se ji je bil zaril v dušo, in več se ga ni
mogla iznebiti. —

Luigi Galli je sedaj zopet pogosteje prihajal, a
Katarina je zapazila in se začudila, da se je Jan Marija
zamračil, kadarkoli ga je videl, dočim ga je poprej
pozdravljal s toliko radostjo. Nekoč, ko je mladi doktor
živo pravil, kako deluje naporno, koliko ima bolnikov
in s kakšnim navdušenjem se žrtvuje svojemu poklicu,
so sovražno zablisnile bolnikove oči. Luigi Galli tega
ni zapazil, zrl je tedaj na Katarino, za katero je gojil
pravo bratovsko ljubezen in ji izkazoval skoraj žensko
nežnost. Deklica je ujela oni blisk sovraštva, ki je
švignil iz ljubljenčevih oči, in je začutila ob tem pekočo
bol in veliko presenečenje.

Ko je doktor odšel, je vprašala Jana Marijo, s
■čim ga je razžalil Giggi in kaj je vzrok tako naglega
sovraštva do njega.

Bolnik se je še bolj omračil, prebledel ter rekel
kratko: „Ne govori mi o njem!" In se je odvrnil.

Katarina je žalostno potresavala glavo, ni si mogla
misliti, kaj vre v njem: ali je to umirajočega zavist
do moža, ki kipi zdravja, zavist človeka, ki si očita,
da je zapravil svoje življenje, brezkoristno presanjaril,
v primeri s človekom, ki je krasni poklic vršil z vsemi
duševnimi in telesnimi silami. A tičalo je v tem še
nekaj več: Jan Marija je postal ljubosumen.

Vsega tega deklica ni mogla slutiti, toda prišel
je dan, ko se je i tu posvetilo in se je Jan Marija
sam priznal.

Nekega jutra se je razlivala taka svetloba in gor-
kota po širni kampanji, da se Jan Marija ni hotel
zadovoljiti z vrtom niti ne z najbližjo okolico, ker se
je čutil silnejšega in zdravejšega nego davno prej. Pred-

257

17

lagal je kratek izprehod in Katarina je rada privolila.
Vzela je solnčnik in svoje delo, Francesco jima je
nesel ogrtača. Šli so pol ure zelo počasi ter našli
prijetno mesto na nizkem hribu, obraslem z divjo
smokvo. Tam je Francesco razprostrl ogrtača po travi,
in oba sta sedla. Gledala sta molče okrog, oba ne¬
navadno mirna, oba je zazibal močni, sanjavi mik
prirode v tiho srečo in nedoločno nado.

Visoka trava je valovala kakor kipenje morja po
neizmerni, molčeči kampanji tja do gor, ki ažurno
modro kipe v nebo in vzbujajo pesniško željo, poleteti
k njim in preiskati, kakšna neodoljiva čarodejstva
skrivajo v sebi, da se vidijo tako bajne in tako zago¬
netno vabijo k sebi. Zeleno, valovajoče morje trav je
kazalo povsod velike otoke, namreč temne in neizmerne
kolonije nebrojnih vijolic, ki so z oblaki vonjave, dvi¬
gajoče se k nebu, premenile vso pokrajino v ogromno,
po najslajši poeziji dehtečo kadilnico. Tudi skale v
bližini, podobne podrtemu svetišču, sive in sprhnele,
so bile okičene z vijolicami. Kampanja se je zdela
visoka pesem življenja, ki večno zmaguje nad smrtjo.

Nedaleč pod njima je počasno korakala čreda belih
volov, in gonjač na konju, z dolgo sulico v roki, je
veselo pozdravil in začel prepevati. Iz njegove pesmi
sta razumela edino besedo: „ljubezen“, ki jima jo je
veter prinašal v polnem zvoku. Nasmihavala sta se in
molčala. Tako blažena sta bila in besed jima ni trebalo.

No, za njima se je ozvala zopet druga pesem:
star pastir je sedel na sosednjem griču med sivimi
kladami, njegove ovce so se pasle pod pasjim nad¬
zorom in starec je pletel z lesenimi iglami veliko,
modro nogavico ter prepeval znosnim, ječečim, smešnim
glasom odlomke zastarelega madrigala. In zopet je
prinašal veter samo en jasen zvok, besedo: „ljubezen“.
Gotovo so pastirju ob pojavu mlade dvojice oživeli
stari spomini. Tako sta uganila in več se jima ni zdel
smešen. Sanjavo elegično je vplivala njegova pesem.

Jan Marija je odtrgal cvet, se zazrl vanj in rekel:
»Čudno, da še nihče ni temeljito proučil, kaj je prav¬
zaprav ljubezen, dasi vsak o tem sanjari, govori in
marsikdo tudi premišljuje. Ta cvet jo čuti na svoj

258

način kakor midva, ona čreda, ki se pase pod gričem,
jo pozna, in mislim, da jo neznano sluti tudi ta-le
kamen, ker kaj naj pomeni kristalovanje, to življenje,
gibanje in cvetenje takozvane mrtve tvarine, ako ne
nekakšne dobe ljubezni? Meniš, Katarina, da solnce
in zvezde ne ljubijo? Vodi jih teža in privlačnost,
pravijo. Kako nejasna razjasnitev, kako šiloma skovane
besede, ki pravzaprav ne pojasnijo ničesar. Kaj značijo
one sile drugega nego hrepenenje in kaj je ljubezen,
če ne hrepenenje? Hrepenenje! — i to je za nas večna
zastavica! “

Katarina se je zamislila, potem je odgovorila:
„Zakaj meniš, da je to večna  zastavica? Mislim, da
nam nič ne ostane večna zastavica, ne nam ljudem,
ne drugim bitjem. Zdi se mi, da je to najobveznejši
dokaz za našo neumrljivost, ker za ljubezen, to največjo
vseh zastavic, ne dobimo tukaj pojasnila. To dobimo
tam, kamor hitimo vsi.“

Prestrašila se je konca svojih besed, nehote izgo¬
vorjenih, in plašno je zrla na Jana Marijo, če ni ne¬
previdno zadela ob njegovo prikrito grozo pred smrtjo.

Ni se zdelo. Gledal je zamišljen k nebu in malce
je čutil oni vrtinec, ki mu ga je bil povzročil vselej, že
kot dečku, pojem o večnosti in neskončnosti prostora,
kadar ga je premišljevanje o njem privedlo do one
meje predstav, ki je ne more prekoračiti nobena misel.
Dobro je bil slišal njene besede, malo je bil zadrhtel,
toda nežnost in blaženost trenotka sta ga silno pre¬
vzeli, okrilili njegovo živi jensko nado. Solnce ga je
tako proniklo, da si ni mogel predstaviti teme.

„Večnost,“ je rekel čez hip. „Nesmrtnost.“ In je
potresel z glavo, kakor bi odganjal od sebe ta pojma.
In njegov usmev je govoril: „ Pijva solnce in svetlobo!"

„Ti tega ne veruješ?" je vprašala tiho z nemim
sočutjem ter sklonila glavo k njemu.

..Verujem in ne verujem," je odvrnil počasi in
sanjavo, kakor bi mu besede odnekod iz daljave pri¬
hajale na jezik. „Menim, da na kakšen način potrajam
•dalje, ko več ne bo tukaj onega ,jaz‘, ki sedaj govori
s teboj in te ljubi . . . Toda kakšno bitje je to, če se
spojim z nečim neznanim in sem potem in tudi nisem.

259

17 *

Nič več jaz! Oh, to je grozna misel! Ali vsaj neuto¬
lažljiva. Jaz ne jaz, in ti ne ti! Ako se spojim jaz,
spojiš se ti z nečim drugim, kar ni ne ti ne jaz. Ali
moreš to smatrati za spojitev?"

Položila mu je svojo nežno roko na čelo ter se
sklonila še niže k njemu. „Je li to drugače v ljubezni?“
ga je vprašala z usmevom, še bolj sanjavim, nego je
bil njegov, in žarečim v neskončni dobroti. „Glej, moj
Jene Marija, od one dobe, kar te ljubim, sem prestala
biti ,jaz‘, sem samo s teboj, v tebi. Najiskreneje želim,
da bi bila s teboj eno, da se združim popolnoma s
tvojim bitjem. In prav to je morda podlaga ljubezni.
Ali se ti zdi to v nasprotju z onim, kar si pravkar
rekel? Temu ni tako. Spojitev s teboj vidim v hrepe¬
nenju po tem, kar je v tebi večnega in izven tega,
kar smatraš za svoj lastni ,jaz‘. Zato je ljubezen večna,
zato je močnejša nego smrt, kakor stoji pisano v svetem
pismu.“

Svetli lasje so se ji usuli v pramenih čez obraz
in se dotikali njegovega čela, njene zvezdnate oči so
se globoko potopile v njegove, zdelo se je, kakor bi
ji na ustnah sedela njena duša liki metulj, njen usmev
je bil podoben trepetu Psihinih peroti in njen sveži,
rahli dih pihljanju vetrca, kadar zaveje po cvetočem
vršičku kakšnega preroškega drevesa.

„0, moja Beatrica!“ je rekel tiho, tiho, „Krotka
hoja za teboj pelje v empirej!“ Toda ta hip mu je
kakor blisk iz pekla šinila misel da ne pojde, kakor
je šel Dante, za njo do svetlega prirastka blaženosti
in neskončne slave božje. To je bilo sanjarjenje! Kako
grozna resničnost je stala nasproti! Oh, Beatrica ostane
tukaj, na tej solčni kampanji med cvetjem in ptiči —
a on pojde sam doli v to vlažno zemljo, na kateri
cvete ta raj . . . Ona ga pozabi! . . .

Zamračil se je in zamežal, kakor bi ga bila utrudila
svetloba, toda le zato je storil to, da bi mogel molčati
in bi Katarina ne videla solze, ki mu je silila v oči.
Zatorej je javilo njegovo obličje globoko žalost, ne da
bi vedel o tem. Deklica se je prestrašila, videč temno
senco na njegovem čelu. Nepremično je ležal z zaprtimi,
očmi. Zadelo jo je to kakor bodalo. Ali ni bil podoben

260

mrtvecu? S hitro kretnjo se je obrnila od njega. Bala
se je, da bi ne zapazil njene ginjenosti, ko bi odprl
oči. Vstala je, kakor bi si hotela natrgati šopek vijolic,
in je stopala počasi z griča. Ko je čutil, da se je od¬
daljila, je odprl oči in tedaj jo je videl klečati doli
med cvetjem.

„Kako je mirna," si je mislil. „Ko mene več ne
bo tukaj, ah, tedaj natrga mirna kakor sedaj vijolic in
jih gotovo položi na moj grob ... . prvo, drugo leto . 0 .
Pozneje . . . Oh, naravno je to, da name pozabi! Že
zdaj se pripravlja na moj odhod! ,Pojasnilo dobimo
tam, kamor hitimo vsi.‘ S temi besedami me je hotela
tolažiti, pripravlja me na smrt. Njena krasna duša je
polna vere, ki bi jo rada kot uteho kanila tudi v
mojo! . . . Ves njen današnji pogovor je imel znake
uspavanja. Da, da — mi je hotela reči: prijatelj,
bodi močan, vdaj se v svojo usodo! Glej, jaz sem
močna."

In je začel v svoji krivičnosti čutiti nekaj zlobnosti
podobnega. Njen mir ga je ranil in njena sila.

Katarina ni slutila njegove muke in njegove bolne
razdraženosti, ki je nastala hitro in nenadno kakor krč.
Počasno se je vračala s kitico vijolic.

Jan Marija je zopet zatisnil oči in se delal, ko da
je zaspal. Bal se je izpregovoriti, nejasno je slutil, da
bi govoril trpko in da je krivičen. Dozdevalo se mu
je to, pa ni imel moči, se ohrabriti.

Katarina je sedela nedaleč od njega ter zrla za¬
mišljeno nanj. Dolgo je ležal nepremično. „Dremlje?“
je mislila. Zdelo se je tako, torej ga ni hotela motiti.
Njegov obraz je bil sedaj spokojen, ker Jan Marija se
je začel vendar pomirjevati, neki poluspanec ga je za
hip res prevzemal, ker slabotno je bilo njegovo telo.

Katarina je dolgo gledala v daljo, na nebo, menila
je, da bi njen uprti pogled vznemirjal njegov spanec.
Naposled so se vrnile njene oči zopet k njemu. „Kakor
bi bil mrtev," si je šepetala in se stresla.

Tisti hip je zaigral spečemu nezavesten usmev na
licu. „Kakšen mir na njegovem obrazu," je preudar¬
jala Katarina. „Vsa njegova otožnost je izginila liki
senca. Kako je sedaj krasen! Hvala tebi, sladki spanec!

261

Ti odganjaš naša večna mučitelja: dvom in željo..
Kaj šele tvoja sestra — smrt? Kaj ni spanec zgolj
simbol smrti? Da, on je smrt za nekaj ur. Čemu se
torej bati onega dolgega spanja, če nam je to kratko
tako zaželjeno ! . . . Kje je sedaj njegova duša ? . . .
,Ti odpočivaš, ona gre na pot — ti spiš, po svetu ona
gre, bedeč. 1  Tako stoji v onih verzih, ki me mikajo
čimdalje bolj, me tolažijo in prepričujejo . . . Ako nas
spanec reši vseh skrbi le začasno, smrt pa za večno,
kako smo pač nehvaležni, ko pravimo: ,sveti, sladki
spanec! 1  in ne tudi: ,sladka, sveta smrt‘?“

Za korak se je približala spečemu. „Da,“ je šepe¬
tala, »ljubim te, sladka, sveta smrt. Tvoja krasota,
tvoj veliki mir, tvoja Boga polna veličastnost mi sveti
tu raz to čelo, ki si nanj že pritisnila svoj pečat. Živ¬
ljenju sem rekla: glej, to je mož, ki ga ljubim, zanj
hočem živeti! A življenje se je odvrnilo in reklo: tega:
moža ni v mojem domu. O sveta smrt, sedaj ti
pravim: glej, to je mož, ki ga ljubim, ž njim hočem
umreti... in ti se ne odvrneš, kakor je storiio živ¬
ljenje . . .“

Stresla se je. V globini vesti jo je zbodlo oči¬
tanje. S kakšno pravico je smela trkati na vrata smrt¬
nega doma? Ne, ona ni smela iti ž njim. Niti smrt je
ni marala! O, bila je kruta, kakor je bilo kruto živ¬
ljenje. Oba sta jo hotela ločiti od njega ... To je
bilo trdo . . .

Katarina je zaplakala in Jan Marija se je pro-
budil iz lahkega poluspanja. Nagloma je sedel, rdečica
je izpreletela njegov obraz in grozničava razburjenost
ter bolehna malodušnost sta potresli ž njim liki s
trstjem. „Ah,“ je kliknil, „ti me že objokuješ kakor
pri pogrebu!"

„Ne, ne“, se je branila plaho, zmedeno in sla¬
botno.

„Oh, meniš, da ne vem tega?" je govoril brez¬
umno v polovičnem deliriju. „Misliš, da ne čitam v
tvojih očeh, da te utrujam, da hlepiš po olajšavi,
misliš, da v očeh tega Luigija, ki ga sovražim, ni
jasno napisano, da čaka že vsak dan mojega konca,
ki se bliža tako počasno?" Čutil je, da je' krut, kri-

262

vičen, grozno nehvaležen, toda trla ga je blazna
obupnost.

Katarina se je tresla po vsem životu, zgrudila se
je poleg njega in mu obvila z rokama vrat.

„Bodi miren," je prosila. „Ne skele me tvoji očitki,
ti veš, da mi delaš krivico. A njemu tudi."

„Ravnaš z menoj kakor z otrokom! To ne po-
traja dolgo, si misliš in prenašaš. Dobra si, vem, in
jaz sem hudoben. Toda tvoja dobrota, tvoj mir pri¬
haja odtod, ker je hladna tvoja ljubezen. Jaz te ljubim,
Katarina, kolikor je moči resnično ljubiti: v večni
zamaknjenosti, blazno, obupno, z rajem in peklom v
duši! A tvoja ljubezen" — obmolknil je.

V oči mu je gledala. „Nehvaležnik,“ je rekla in
solze so jo polile, „moja ljubezen je močnejša, ker
ume prenašati." In glava se ji je pod neizmerno težo
bolesti sklonila na prsi.

Jan Marija je divje, obupno zaplakal. Njegov kes
je bil tako velik kakor poprej njegova krivičnost. „0,
Katarina," je prosil. „Ali mi moreš odpustiti? O, ko
bi vedela, kakšne muke prenašam! Katarina, ti veš,
da ne morem živeti! In ti, ti me pozabiš. To ni
očitek zgodi se sčasoma, vem, čez dolgo časa ... no
zgodi se . . . Pač vem, da postaneš nekdaj njegova,
Luigijeva ... To pač ni očitanje! On te zasluži bolj
nego jaz, prav storiš, in jaz vaju blagoslavljam! Toda,
Katarina, to so vendar muke brez konca! Tebi po¬
stanem legenda, nekdaj boš svoji hčeri pripovedovala
z ginjenostjo in z usmevom, kakor je tebi pravila
tvoja mati o onem godbeniku na Češkem. Zopet se
završi nekaj takšnega, kakor je bila legenda o tisti
roži."

In je plakal, da se mu je sesedalo srce. Katarina
je molčala. Neizmerna bolest jo je povalila skoraj na
tla. Da, da, takšno je bilo življenje. To niso bile fan¬
tazije, nekakšno grozničavo sanjarstvo, kar je pre¬
našal, to je bila resnica! Vsaka bol se sčasoma po¬
miri, vsaka! Tudi njej izpuhti kakor prespane sanje ta
neizmerna strast, v kateri je živela, in to veliko bolest
zaradi njegove smrti preboli kakor vsak drug, to veliko
bolest, neizmerno, kakor je bila njena ljubezen 1 In

263

ljudje hvalijo prirodo zato, ker nam je dala naposled
pozabljenje! Ona jo je zato ta trenotek sovražila.
Odvzeti ji njeno bolest, to se ji je zdel svetokradež
v njenem srcu. Uporno se je vzravnala.

„Jene Marija," je rekla z močnim glasom, čudo¬
vito trdnim in slavnostnim. „Jaz verujem v Boga in
pri živem Bogu ti prisegam, da se motiš."

Presenečeno in vprašujoče je gledal nanjo.

»Nikdar ne bom Luigijeva in ne koga drugega,"
je rekla Katarina in dvignila roko k prisegi.

Prijel jo je za roki. „Ne prisegaj!" je kliknil.
»Nočem, da bi žrtvovala svoje življenje mojemu spo¬
minu. Nočem, da bi žalovala do smrti. Želim, da si
srečna! Odvežem te vseh priseg. Strahopetec sem. Ne,
bil sem strahopetec, toda sedaj, ta hip nisem več! Ti,
ti si me rešila. Vrnila si me samemu sebi, Katarina,
s tem, kar je zakrivila bolezen, ne obtežuj moje duše!
Izpovem se ti vseh svojih grehov: v poslednji dobi
sem zavidal Luigiju. Težila me je dovršenost njegove
duše, njegova sila je težila mojo slabost. Katarina,
blazen sem bil. V moji vročici se je zgodilo, da sem
postal tako nizek, podel. Ah, ne urnem niti ljubiti,
nikogar nisem ljubil nego sebe . . . Ne, ne! Krivico si
delam, lažem. Sedaj, ta hip to zopet čutim, da sem
te ljubil kljub svoji podlosti in otroški slabosti in te
hočem vreden biti vsaj v teh poslednjih trenotkih svo¬
jega življenja."

Katarina mu je položila glavo na ramo, toda
izpregovoriti ni mogla. Na smrt so jo utrudili tolikeri
silni občutki in njeno srce je bilo kakor v kleščah.
»Ne smrt, ampak življenje je grozno," si je mislila.
»Zakaj me ne ume, ki ga ljubim!" In precej zatem si
je očitala to misel. »Ne, ne," sije rekla v globini duše,
„on me ljubi, o tem ni dvoma, in vsa njegova zmota
in krivičnost prihaja samo iz njegove neizmerne lju¬
bezni ... In njega naj izgubim in živim dalje?" . . .
Stisnila se je tesneje k njemu in sta se držala v
nemem objemu . . .

»Pojdiva domov," je rekla končno, »solnce za¬
čenja preveč žgati." S temi besedami je bil čar razdrt.
Vračala sta se iz sanj v treznejši svet . .. Želela je

264

biti sama brez prič. Nihče je ni smel videti, in po¬
sebno on, on ne, kako je naposled začela omahovati
pod pezo svojega križa.

Jan Marija je vstal in sta se napotila domov.
Tudi on je hrepenel biti brez prič, hotel je zbrati
svoje moči, hotel je jasno v sebe gledati in tam Ci¬
tati, hotel je izrvati iz svojega srca vse, kar je bilo
tam divjega in bolnega. Čutil je, da se bliža kriza
njegove usode, z grozo je čutil, da se v kratkem
zgodi ž njim nekaj novega, čudnega, česar doslej ni
videl, ne slišal. Kaj? . . . Zadrgetal je kljub tej nanovo
pridobljeni energiji . . . Stopala sta molče noter do
doma.

„Nočeš na vrt ?“ je vprašala, ko sta stala ob vhodu.

„Ne, Katarina," je tiho odgovoril. „Grem v svojo
sobo, počijem si in se popolnoma pomirim. Potem pridem
k tebi na teraso, če boš tam."

„Gotovo, čakala te bom tam,“ je odvrnila in sta
se ločila. Ona je hitela po stopnicah navzgor in več
ni zadrževala solz, ki so se usule liki rosa.

On je šel počasno v svojo sobo. Odložil je
klobuk, se zgrudil v naslanjač ter si pokril obraz z
rokama. „Kaj se godi z menoj?" se je vprašal. „Oh
nič posebnega. Umiram. To je tako naravno."

Toda nekolikokrat se je stresel in mu je postalo
neizmerno težko, neizmerno žal vsega, vsega ... Te
svoje mladosti, tega solnca, vseh stvari, vseh občutkov
— tudi onih bolesti . . . Nad vse pa mu je bilo žal
nje, nje! Plakal je v notranjosti, prsi so se mu dvi¬
gale, telo mu je krčevito drgetalo, pa ni ena solza
mu ni stopila v oči. Vzravnal se je.

»Naposled hočem biti mož!" si je glasno rekel.
„Nu, da, umrjem. Bog, daj mi moči, da bi mogel
smrti gledati naravnost v obraz in bi se ne tresel!
Ah, z Bogom, življenje !“ Neka jasnost se je plaho ši¬
rila v njegovi notranjosti. Začel je premišljevati o živ¬
ljenju, pa ne o onem, ki je ležalo že za njim . . .
Daleč . .. kot stvar, ki je bila in je ni več . . .

„Kaj je bila moja napaka? Zakaj nisem mogel
biti srečen?" je hladno raziskaval po preteklosti. „0
to je jasno: nikdar nisem imel dosti poguma, živeti,

265

nisem se mogel prilagoditi v svet, ki je bil krog
mene. Ta svet pač smatra takšne ljudi moje vrste za
sovražnike in jih preganja ali pa zaničuje. Življenje
ima samo eno pot, ravno, odmerjeno, določeno. Korak
od nje v stran — in beda tebi, ki si ga storil! Po¬
gineš. Kaj hoče življenje ? Da bi šel po tej poti, ki ti
jo kaže, in se ne oziral ne na levo ne na pravo. In
jaz? Jaz tega nisem umel in nisem storil. Meni se ni
ljubilo korakati po naznačeni cesti slepo, pokorno,
preveč sem premišljeval o tem, kam drži. Brez pre-
stanka sem se oziral na pravo in na levo in nagloma
sem krenil v stran, nehote predaleč. Nikdar nisem
videl tega, kar je bilo blizu, dalja, nedoglednost me
je mikala, vabila. V to nedoglednost sem padal, padal,
kakor se popotnik, blodeč ponoči, prevrne v propast.
Kdor zre v nedoglednost, pozablja, o čemer mislijo
vsi, blodi za ciljem, ki neprestano beži pred njim, ti¬
stega imenujejo sanjača in včasi pesnika . . . Umiram
mlad .. . Bog, zelo mlad. Pa moja duša sploh ni ži¬
vela nikdar tukaj. Torej se morda izlušči v drugem
življenju, čigar razdobja in načina ne morem niti
slutiti, morda se tam čisto razžge tista svetloba, ki
je tukaj le slabotno brlela v meni. Poezija je morda
slutnja, ki postane tam resnica in dejanje. Ne godrnjam
več. Pesnik sem bil in Boga zahvalim za ta vir sladkih,
velikih in bolestnih občutkov. Boli me, da to, kar je
cvetelo v meni, ni dozorelo, toda ne vdam se boli,
ker upam, da to iznova in krasneje vzcvete v meni.
Ah, Bog moj, pripravljen sem na odhod odtod. Na¬
posled, smrt, se tebe ne bojim! Sladko je življenje,
da, pa ti si morda še slajša nego ono.“

Njegova glava se je po malem sklonila na na¬
slanjalo in oči so zablodile skozi okno po drevesih,
ki jih je ožarjalo solnce in po katerih so letali, ska¬
kali in žgoleli ptiči . . . Zamežal je za hip. Tako sladko
se mu je zdelo, kar je videl, mikavno, krasno, in bal
se je, da mu postane žal teh dreves, teh ptičev in
postane zopet slab. Kmalu je vstal. Vzel je vse svoje
rokopise in jih zravnal na ognjišču. Potem je prasnil
z vžigalico. Ta prask se mu je zdel čudovito oster,
zasikal je liki gad, tako da se je Jan Marija stresel,

266

no, vendar je približal gorečo vžigalico papirju, po ka¬
terem je švignil majhen plamen, nagloma vzrastel ter
brž visoko zaplapolal.

Jan Marija je sedel in gledal, kako se po malem
obrača v dim in pepel vse, kar je bil sanjal in trpel,
vse, kar mu je bilo drago, sladko in trpko, vsa radost,
ves obup, vse tožbe in želje. Zdelo se mu je, da je
to celo njegovo življenje. Za trenotek se ga je iznova
polastila neizmerna žalost, pa kmalu se je tolažil z
mirno odpovedjo, katere melanholija ni bila brez čara.
Jan Marija je postal močan. Končno! Gledati ta pepel,
to se mu je zdelo, kakor bi gledal na sebe v grobu, v
rakvi, v ničnosti . . .

„Moje ime ponikne, predno se je ozvalo,“ si je
šepetal, „zapade brez sledu kakor ta pepel, ki ga raz¬
nese veter ... Pa kaj za to?“ je pristavil z neizrečno
sanjavim usmevom ter gledal k solnčnemu obnebju.

Potem je sedel k mizi. Pisal je svoji sestri. Pisal
ji je s krvjo svojega srca, to je bil njegov poslednji
vzkrik. Izlil je svoje poslednje solze, ko se je tako
pismeno poslovil ž njo na veke. Ako je bila pristopna
ljubezni, jo je moralo tudi skozi meglo, ki je zastirala
njeno misel, ganiti to, kar je pisal. Drugega ni mogel
storiti zanjo, nego jo ljubiti z davno ljubeznijo, z
vnemo prvih let svojega detinstva. Nedostatka njene
sestrske ljubezni se niti ni spomnil, nesreča jo je za¬
dela, in vedel je, da je več ne zagleda na tem svetu
— to je zadostovalo, da se je morje njegove nežnosti
razvalovilo do samega dna . . . Vlil je vse bogastvo
svoje ljubezni, ves zaklad svojega bogatega čutja v
mrak njene duše. Naposled je tudi Leopoldu napisal
kratko, toda prisrčno pismo in mu rekel: Z Bogom!

Postalo mu je laže pri srcu. Posvetnih skrbi že
več ni imel. Razdelil je novce, kar jih je še ostalo, na
več delov, deloma za poravnavo raznih stroškov (tudi
svojega pogreba), deloma za darove Suntarelli, sta¬
remu Francescu in dobri Angiolini. Potem je pisal
svojemu bankirju v Rimu, naj plača gotovo vsoto Lui-
giju, ter ga odkazal na svojega svaka v Pragi. Sedaj
ni preostalo ničesar več. Mogel je iti, kamor ga je
klical Bog. O, kako se je čutil srečnega! Smel je

267

umreti tukaj, pod njeno streho, blizu nje. Ona mu
zatisne oči! . . . Zbral je vse svoje moči. Sedaj je moral
biti miren, hotel ji je reči, kako je miren, kako vdan
v svojo usodo in je upal, da ji s tem prilije tolažbe.
Kako naj ji to reče in ostane miren? Tega ni vedel.
No, reči ji je moral, da čuti, kako umira in je pri¬
pravljen, mirno oditi, moral jo je prositi, naj mu od¬
pusti vse, kar ji je bil s krutimi besedami storil
slabega . . .

Poravnal si je pred zrcalom lase in kravato, predno
je šel iz sobe. Posmejal se je. „ Otroci ostanemo prav
do poslednjega trenotka," si je rekel in korakal po¬
časno, ne brez napora, navzgor po stopnicah.

Katarina je bila v svoji sobi, duri na teraso je
imela odprte, skozi nje se je valilo krasno božje solnce
z modre kampanje, polne svetlobe in sence, polne ve¬
likosti, otožnosti in veselja, a obenem s tem soinčnim
tokom se je z vrta neslo šumenje drevja v sobo in
ptičje cvrčanje ter sladka, silna, sveža vonjava. Kata¬
rina je stala pred zrcalom, tudi ona si je vzravnala
lase, ko je zaslišala njegov korak, pogledala je skrbno
nase, nima li preveč ordelih oči. Ko je vstopil, se mu
je nasmejala in jo je presenetil njegov sanjavi, glo¬
boki mir, ki je odseval iz njegovih oči. Videla je nekaj
malone svetega v tem izrazu, neko sladko blodnjo,
neko blaženost. Njegove oči so se zopet svetile in
temnele kakor dve zarji, toda kot zarji, rišoči se na
obnebju nekega boljšega življenja.

Podala mu je roko, kakor bi ga pozdravljala na
povratku z daljne poti. Ta kretnja je bila nezadovoljna
in misel, ki jo je provzročila, nejasna. „Ves ste pre-
menjen v obraz,“ mu je rekla, „kakor da ste dobili
kakšno prijetno novico."

„Premenjen?“ je ponavljal sanjavo za njo. „Ne,
Katarina! Nasprotno. To sem zopet jaz. Našel sem
naposled samega sebe. Poprej, pred kratkim na onem
griču sem bil drugačen, za nespoznanje premenjen."

Njegov glas je bil tako tih, naravnost k srcu ji
je šel in v tem glasu je bilo kakor tudi v očeh nekaj
žarkom podobnega. Ni mu odgovorila, prijela ga je
za roko in šla sta skupaj na teraso. Katarina je sedla

268

in je obenem stol zanj pritegnila k sebi, toda on je
pokleknil k njenim nogam, jo prijel krog pasu ter ji
zrl v oči.

„0, Katarina," je rekel tiho in gorko, „čemu sem
se pojavil na tvoji poti? Zakaj sem stopil med tebe
in solnce, med tebe in srečo? Jaz sem kriv sence na
tvojem življenju, jaz, bolan na telesu in duši."

Položila mu je roko na usta, besede so ji mrle
v grlu in jo dušile, njene oči pa so ga prosile, naj
dalje ne govori, ne govori tako.

On pa je odtegnil od svojih ust njeno drago roko
ter je nadaljeval: „Ne, Katarina. To ni ono, kar sem
ti hotel reči . . . Vem, da me ljubiš in da ti ostane
zato tudi senca, ki je po moji krivdi padla na tvojo
solnčno pot, vedno tako draga kakor spomin name.
Ne morem si očitati, ker sem te ljubil. To ni bilo
moje delo, ne tvoje. Ljubezen duje kakor dih božji,
kamor hoče. Nekaj drugega sem ti hotel reči, Kata¬
rina. Jaz sem bil danes nepravičen, krut, sirov. Vedi,
da je iz mene govorila bolezen, groznica, obupnost.
Rotim te pri najini ljubezni, odpusti mi!"

Deklica je težko dihala, ni mogla ne izpregovoriti,
ne se ganiti, srce se ji je trlo kakor med mlinskimi
kamni. Zamežala je ter stisnila zobe in prebledela je
kakor mrtva. Njena bolest je bila preveč kruta. On se
je poslavljal z njo!

»Katarina," je šepetal mladi mož, „vem, da mi
odpustiš. Vem. Toda reci mi to, samo s kretnjo, če
se bojiš, da bi zaihtela. Glej, moji računi so porav¬
nani. Vso svojo zavist, trpkost, obupnost sem vrgel
od sebe, a vso svojo ljubezen, na ta način očiščeno
in vzvišeno, vzamem s seboj tja . . . tja . . . Ti veš,
Katarina, kaj hočem reči. Ostaniva mirna! Ti mi torej
odpustiš?"

Sklonila se je k njemu, ga vroče poljubila na
usta, toda oči ni odprla. Bil bi v njih čital, da tudi
ona umira.

Jan Marija je držal glavo, ki se mu je zgrudila
na ramo, dolgo v objetju. Potem je vstal in sedel
kraj nje. „To je grešno in blazno," je nadaljeval, »bra¬
niti se smrti, ko že ni rešitve. Nekaj otročjega je bilo

269

v tem. Zardevam, to ni bilo moško. Glej, Katarina,
to se mi zdi čudno. Ko sem sedaj sebe zopet spoznal
ter videl, kako igram malo dostojno ulogo v tem
boju, tedaj sem si rekel: „No, ako ne moreš živeti,
tedaj se ohrabri in pripravi na smrt!" In glej, Kata¬
rina, zdelo se mi je, kakor bi bil pustil breg, ki sem
se trdovratno držal zanj, a sedaj me odnaša veletok.
Katarina, odpusti mi i ta zate tako bolestni pogovor.
Toda moral sem ti to povedati. Moj spomin bo v či¬
stejši svetlobi pred teboj, ako vse zveš. Poznaš vso
mojo slabost, dovoli mi, da ti dokažem tudi svojo
trdnost. Ali ni to zate uteha, ako vidiš, da se mirno
vdajam v svojo neizogibno usodo?"

Molče mu je stisnila roko, in v očeh, ki jih je
tedaj odprla, ji je sijala vsa njena ljubezen, vsa njena
bolest. „Zadosti naj bo teh muk!“ je prosila Boga na
dnu svoje duše.

„0 vsem tem ti več nočem govoriti," ji je rekel
čez hip. „Prestala sva najgroznejše. Poslavljam se
s teboj, ne v agoniji, ne v divji živčni borbi poslednjih
trenotkov, ko človek že tii svoj. Ne, mirno, v resigna¬
ciji, vdan v voljo tistega, ki verujeva oba vanj, vsak
na svoj način. Katarina, blagoslavljam te! Bodi srečna.
Tvoja bolest bo težka, pa ne večna. Glej, to mi je
uteha, da se tvoja bol sčasoma pomiri, uteha mi je
to, kar je delalo moji sebičnosti muko. V legendi
ti bom živel, poprej sem sicer tarnal, no sedaj sodi po
mojem usmevu, kako mi laska ta misel. Živeti v le¬
gendi, pomeni imeti krog sebe svetniški obsvit! V
tako krasni in nežni svetlobi me boš gledala! In v
tej podobi bom vedno živel v tvoji duši. Ti me ne
pozabiš, pa zato ne boš nesrečna. To je tolažba, s ka¬
tero odhajam. Toda sedaj nobene besede več o smrti!“

Katarina je vstala ter gledala pred sebe na to
širno pokrajino z ogromnim nebosklonom, modrim in
plamenečim. Ta veliki, veličastni mir tvarine in pro¬
stora je oznanjal silo usodnih, nepremagljivih zakonov.
Nahajalo se je v tej velikosti nekaj krutega, razdira¬
jočega, kakor so si starodavni ljudje predstavljali
fatum. Deklica je to nehote čutila in vzraslo je njeno
uporstvo.

270

„Ne,“ se je ozva! vzkrik njene duše, „ni je moč¬
nejše stvari, nego je moja ljubezen. Ločiti se ž njim,
vdati se usodi? Dopustiti, da bi bila neskončnost časa
in prostora med njim in menoj! O, kako je kruta
ta misel, pa še groznejša je predstava, da bi moglo
stati življenje med njim in menoj. Življenje z vsemi
razvadami, vsak dan s svojim praznim početjem, z ba¬
nalno skrbjo, s svojo treznostjo. Vsak tak dan, čeprav
se nam, površno sojen, zdi vreden pozornosti, je gruda
zemlje, ki pada na krsto dragih umrlih. Pod to težo
se pogreza krsta vedno globje. Moja ljubezen in
moja bolest naj bi nalikovali razvalinam na kam¬
panji? Nekdaj so bila svetišča, ki so se, ko je odšlo
božanstvo, kršila in kršila, in vsak dan je zrasla kakšna
bilka, kakšen mah, ki je počasno, počasno, pa vztrajno
glodal stene in njih podstave .. . vsaka kaplja deža,
rose prispe k njih razsulu . . .“

Nagloma se je obrnila k Janu Mariji. „S teboj
grem!“ je kliknila z globokim, sonornim glasom,
čistim, polnim, močnim in sladkim liki zvok zvona.

S presenečenjem je zrl nanjo. Ni razumel temu
slavnostnemu, velikemu glasu, ker Suntarella se je
bila med Katarininim premišljevanjem pojavila pri durih
ter pozvala oba k mizi.

„Grem,“ ji je mirno odgovoril, dasi je vedel, da
poje jedva grižljaj, a mislil je, da je tudi Katarina
odgovorila le na starkin poziv.

Deklica je precej spoznala njegovo zmoto in nekaj
nasmehu podobnega ji je zaigralo krog ustnic. No,
pustila ga je v zmoti. Saj sedaj še ni smel vedeti, kaj
misli, na kaj je namignila. Hvaležna je bila temu
naključju, malenkostnemu in smešnemu. Rešilo jo je
pojasnitve, za katero še ni prišel čas. Zbrala se je in
rekla: »Glej, da začenjam biti mirna. Ona moja ne-
radovoljna glasnost je bila poslednji sled moje raz¬
burjenosti. Veš, zakaj sem mirnejša? Mislim, da — da
se ne bova ločila . . .“

Samo vzdihnil je. »Ona še upa,“ je mislil in po¬
vesil oči.

K sreči je začela Suntarella praviti o raznih do¬
godkih in naposled je rekla: »Kaj, ko bi prinesla

271

mizico sem in bi na terasi jedla. Solnce sem še dolgo
ne posveti in za vsak slučaj prostrem zaslanjalo."

Jedla sta sedaj mnogokrat skupaj, ako ni bil on
zaposlen v svoji sobi; obema se je zdelo to posebno
mikavno, kakor da živita v skupni domačnosti.

„Stori tako, Suntarella," je rekla deklica. „Skoda,
ko bi ne užila te gorkote in te vonjave."

Pomogla je starki prinesti mizico ter sedla poleg
mladega moža. Suntarella je postavila pred njiju na¬
vadna jedila, vino in vodo, in je odšla. Ne on ni jedel
ne ona, tiho in nežno sta govorila o ravnodušnih
stvareh, vse, kar sta čutila, kar je hotel drug drugemu
vdihniti v dušo, vse njih ljubkanje je zvenelo samo
iz njih glasu, je žarelo samo iz globine njih oči;
besede, ki sta jih govorila, so bile brez pomena, sploh
nista vedela o njih. Zmešala sta malo vina z vodo in
sta pila iz enega kozarca ter delila nekoliko grižljajev
kruha. Bilo je to pravo ljubavno kosilo.

Suntarella ju je hudo okregala, ko je videla, da
nista jedla, in je odnašala vse, kar je bila prinesla.
Za durmi pa si je otirala oči.

Jan Marija in Katarina sta ostala še na terasi v
sladkem, tihem, mirnem sanjanju, zdelo se jima je,
kakor bi sedela na dnu te globoke solnčne luči, na dnu
oceana svetlobe. Trajalo je precej dolgo, predno ju je
Suntarella prekinila s svojim hitrim prihodom. „Kon-
tesa," je klicala že iz sobe, predno je stopila na teraso.
„Poset dobite. Dona Pavlina gre.“

Oba sta vstala nemilo prizadeta ter minuto ob¬
stala v zadregi.

„Proč grem," je rekel Jan Marija. „Srečati se s
tujim človekom, tukaj —“ Neprijetno mu je postalo.

„Za odhod bo že prepozno, ako je ne marate
srečati," je rekla Suntarella. „Na stopnišču bo že.
Nisem videla kočije, dokler ni stala pred domom."

„Ostanite na terasi," je dejala Katarina. „Sedem
z njo v salon, potem jo peljem na vrt. Če pojde na
teraso, vaju seznanim, pa jedva se domisli, da bi
šla sem. Po toliki poti ostane rajša v hladu med
stenami."

„Najbolje bo tako," je odgovoril Jan Marija.

272

„Lahko naju poslušate, je zanimiva, duri pustim
odprte." In je šla v salon.

„Ne, zaprite jih," je rekel mladi mož, toda Kata¬
rina ga že ni več slišala in ne Suntarella. Bili sta že
v sobi, in ko je vstal, da bi sam zaprl, je bilo pre¬
pozno, ker slišal je že glas done Pavline, prijetni in
polni, slišal, kako se pozdravlja s Katarino ter dobro¬
hotno izprašuje Suntarello, kako se ji godi.

»Hvala, gospa markiza," je suho odvrnila starka,,
in slišal je, da odhaja iz salona in zapira za seboj duri.

Dami sta sedli. Jan Marija je videl dono Pavlino'
v zrcalu, ki je viselo na steni nasproti odprtih duri,,
držečih na teraso. Bila je krasna, dasi ne več mlada,,
imenitna dama, v vsaki kretnji se je kazala prava, po¬
nosna Rimljanka. Njena preprosta, temna obleka je
javno govorila o svojem pariškem postanku.

„To je dražestno, da ste prišli," je rekla Kata¬
rina. „S čim bi vas okrepčala —“

„Tu je vse, kar potrebujem," je dejala dona Pav¬
lina in si nalila vode v kozarec na mizi. „Veš, Caterina
mia dolcissima, da si bleda in da imaš upadlo lice?
O, moja mila, vse vem, pa to ne sme tako dalje trajati."

„Kaj veste?" je vprašala deklica ter povesila oči,
lahno zardevši.

„0 tistem tujcu, ki je tako težko zbolel v tvojem
domu. Gospa Galli ve vse od svojega sina, in jaz vse
od nje. Le da gospa Galli — nočem naravnost reči —
da več pove, nego ve, a to pa lahko trdim, da na
več namigava, nego zve od sina. Luigi je tako di¬
skreten, precej se zamrači, če vidi, da bi rada kaj zve¬
dela; njegova mati pa je manj delikatna. Veš, kaj se
dozdeva gospe Galli? Dasi mi tega, kakor ti pravim,
ni povedala naravnost. No, da to ni samo krščanska
ljubezen, kar te veže na tega bolnika — ampak tudi . . .
no, ugani, kaj? Ugibaj! Ah, ti zardevaš, torej si to
uganila. Res, ta zastavica ni bila težka."

Dona Pavlina se je smejala. Katarina je molčala.
Jan Marija jo je obžaloval. Kaj naj stori sedaj! Nič.
Moral je tiho sedeti.

„No, pustiva to," je rekla dona Pavlina. »Čemu
bi ti očitala malenkost romantičnega sanjarstva? Temu

273

18

se nihče ne ogne. To je tako kakor otroške bolezni,
ki zadenejo vsakega. Pustiva to! Zaradi neke važne
stvari sem prišla, gre za kaj drugega nego za prazne
marnje. Pisala sem ti, zvala sem te, pa ti nisi prišla,
nisi odgovorila." Smejoč se ji je grozila s prstom.

»Odpustite, teta," je prosila deklica.

Dona Pavlina sicer ni bila njena teta; ker pa je
bilo težko, se spoznati v stopnji sorodstva, določila jo
je dona Pavlina samolastno.

»Popolno absolucijo ti dam,“ se je šalila. »A sedaj
k najini zadevi! Ne morem se dolgo muditi tukaj, ura
je dve in peljem se na five o’ clock h knežji Torloniji.
Precej pojdeš z menoj v Rim, ali pa naj ti dam še par
dni za premislek?"

»Kaj, so li vaše zadeve tako nujne?" je presene¬
čena vprašala deklica.

»Moje zadeve končno niso tako nujne, pogovo¬
riva se pozneje o njih. Za zdaj se tiče samo tega, da
se sploh odločiš za Rim. Pojdi torej ali precej ali pa
pridi nekaj pozneje, toda na določeni dan. Najbolje bi
bilo precej, ko bi šla kar z menoj."

»Zelo ste ljubeznivi," je tiho rekla deklica po
kratkem presledku in je pristavila tiho sicer, toda zelo
odločno: »Ne pojdem, odpustite!"

Dona Pavlina je nekoliko nepotrpežljivo zadrhtela.
»Kakšna trdovratnost!" je kliknila. »Pa zakaj ne greš?"

Katarina ni odgovorila temu vprašanju, le rekla
je: »Ta vaša zadeva, teta Pavlina, se tiče pač tiste
učiteljske službe, ki ste mi jo nekoč ponudili? Morda
je že dozorela ta stvar, in je treba, da se odločim?
No, mislim, da nisem sposobna. Kratko, menim, da
vas moram za sedaj zahvaliti za vašo skrb, toda od¬
ločiti se ne morem."

»Katarina," je rekla dona Pavlina, »ti veš, kako
slabo stoji s tvojim posestvom, majčkenim kakor dlan.
San Catalda ne moreš rešiti."

„Vem,“ je rekla Katarina mirno in nehote je za¬
mišljeno pristavila: »Sedaj mi je postalo to brezpo¬
membno."

»To je čudno," je menila dona Pavlina. »Nočem
iti tvojim razlogom do dna. Pa vedi, zdaj že ni

274

govora o tisti službi. Tisto je bila moja abotna misel,
da, kruto sem ravnala. Gospico di Soranesi napraviti
za učiteljico! To je bil naval liberalizma, strast ženske
osvoboje ... To se nahaja nekako v zraku . . . Da,
provzročila sem, da bi se lahko jezila name. Pa
se nisi ?“

„Nisem imela za kaj, vzroke pa imam, da sem
vam hvaležna, 1 ' je rekla Katarina.

„Veseli me, da ceniš mojo ljubezen/ je odgovo¬
rila dona Pavlina. „Če si mi hvaležna za malenkost,
kako mi še le boš, kadar zveš, za kaj gre. S so¬
progom sva sklenila, da zasnujeva tvojo srečo, da ti
pripraviva sijajno bodočnost."

Dona Pavlina je molčala in gledala na deklico,
da bi užila polno nagrado za svojo velikodušnost;
toda na Katarininem obrazu se je kazal le mračen,
celo bolesten usmev. Sreča! Bodočnost! Kaj ji je po¬
menilo na svetu kaj takšnega? Njena sreča se je na¬
gibala h grobu, in vanj je padala vsa njena bodočnost.
Probudila se je iz svojega premišljevanja, videč, da
dona Pavlina čaka na odpoved. »Ne razumem vas,“
je tiho rekla in res ni razbrala, kaj namerava dona
Pavlina.

„Ne bi uganila, pa precej se ti posveti, ko ti na¬
mignem," je nadaljevala dona Pavlina. »Katarina,
ošabneži pravijo, da ni prijetno, sprejemati dobrote.
Ti si morda tudi malce ošabna in zato ti bo ljubo,
ko zveš, da ti jaz in moj mož nočeva izkazati dobrote.
Nasprotno, pričakujeva, da nama ti izkažeš uslugo."

„Kaj bi mogla storiti za vaju?" se je čudila de¬
klica. „Tako rada vama ustreženi."

„Nu, torej poslušaj! Povem ti to nakratko. Poiskala
sva ti ženina."

Katarina je lahno prebledela. „Oh! . . .“ je vzdih¬
nila in dvignila roki, kakor bi se hotela braniti.

Dona Pavlina se je posmejala.

Jan Marija je jedva dihal. Kaj je čutil, sam ni
vedel, toda srce mu je bilo komaj slišno.

„Ne boj se, mila Katarina, da zahtevava, naj bi
se slepo vdala," je začela zopet dona Pavlina. »Videla
ga boš, seznaniš se ž njim, in prepričana sem, da se

275

18 *

izteče vse gladko. Je prijazen, mlad, krasen in obogati.
Manjka mu samo nekaj —■ imena nima, tega mu daš
pa ti in na ta način mu ne boš ničesar dolžna za bo¬
gastvo, ki ga pridobiš s svojo možitvijo. 11

Katarina je molčala. Dona Pavlina je dolgo čakala
njene odpovedi; ko je ni bilo, je nadaljevala z
usmevom. „To izpričevalo ti moram dati, da nisi rado¬
vedna. Niti me ne vprašaš, kdo je oni, zakaj ti ga
priporočam, in kaj nameravava s tem jaz in moj mož.
Kakor kip stojiš. Ali spiš? Vzbudi se no!“ In v šali
jo je potresla.

Katarina se je res zdela, kakor bi se probujala.
Končno je rekla: „Če vam smem povedati golo res¬
nico, tedaj vam priznam, da vas čisto nič ne razumem.
Mogli ste z menoj govoriti arabski, a vedela bi prav
toliko kakor sedaj."

„Vidim,“ je odvrnila dona Pavlina, „da bo naj¬
bolje, ako ti povem vse temeljito in povsem jasno.
Poslušaj torej toda pazno, prosim te, da ne bo treba
ponavljati. Veš, da nimam otrok, in veš, da je moj mož
poslednji markiz Valmarina, da pripadejo nekdaj nje¬
gova posestva in ime baronu Valmarini, ki je glava
stranskega pokolenja te nekdaj tako mogočne, velike
in slavne rodbine Valmarina. To vse veš, morda pa
ne veš, čeprav tega ne tajiva, da na svetu z markizom
nikogar tako ne sovraživa kakor prav tistega barona,
ki vselej tako skrbno z naravnost satanskim usmevom
vprašuje za najino zdravje. Velik del najinih posestev
pride neizogibno v njegovo last, toda nekatera po¬
sestva in vse drugo znatno bogastvo markizovo je pa
vendar mogoče ohraniti pred tem grabežljivim in ne-
dočakljivim dedičem. Pazi sedaj, da dobro razumeš, ti
sladka moja dušica! Vedi, markiz ima nezakonskega
sina, ljubil je neko igralko, ki je davno umrla, še
predno sem poznala markiza. Nisem torej ljubosumna
nanjo in bitje tega sina mi m bilo tajno pred mojo
možitvijo. Markiz mu je dal sijajno vzgojo, in ta mladi
mož je sedaj eden najlepših, najelegantnejših čast¬
nikov v armadi, z lepo bodočnostjo."

Dona Pavlina je za hip utihnila, čakala je, da iz-
pregovori Katarina. Pa deklica je molčala.

276

..Posinoviti ga,“ je nadaljevala dona Pavlina, „in
ga postaviti za zakonitega dediča imena in posestev,
kakor sem jaz svetovala, to baje ni mogoče in bi vedlo
do neskončnih pravd, in baron bi naposled vendarle
dobil. Torej bo bolje, zagotoviti najinemu varovancu
vsaj mogoči, zelo znatni del dediščine ter ga odtrgati
baronu. Samo enega še treba: preskrbeti mu zname¬
nito ime. Sedaj morda razumeš končno?"

„Ne,“ je odvrnila deklica kratko in odkrito.

„Ah, to ni mogoče!" je pokazala dona Pavlina
svojo nepotrpežljivost. „No, razjasnim ti to: Ti si po¬
slednja Soranesi; ako ga vzameš za mqža (pomni, da
obdarjenega s polovico vsega premoženja markizov iz
Valmarine), bode lahko izposlovati, da preide tvoje
ime nanj. Tvoje ime bo grofica Soranesi-Cremona
(oni mladenič se imenuje sedaj Cremona) in v družbi
zadobiš mesto, ki se ti spodobi po imenu, ki si ga po¬
dedovala po svojih prednikih, seveda, žalibog, skoraj
brez groša. Sedaj umeš?“

Katarina je zardela in se malce vzravnala. „Dona
Pavlina," je rekla, boreč se s svojo nevoljo, „pode-
dovala sem svoje ime po prednikih brez groša, pra¬
vite. Res je, toda podedovala sem obenem pravi pojem
o časti, tako da vem, da ne smem trgovati s tein
imenom."

Dona Pavlina je bila užaljena, a hladna. „ Očitaš
mi torej, da ti svetujem, naj bi storila nekaj nečast¬
nega. Tega nisem pričakovala."

„Odpustite!“ je rekla Katarina živo. „Nisem vas
hotela razžaliti in pravim samo to, kar čutim."

„S tem ponavljaš svojo žalitev!" je kliknila mar¬
kiza in sedaj je zagorela v jezi. „Kar naravnost mi
očitaj, kar imaš proti meni na srcu."

„Teta Pavlina," je rekla deklica sicer mirno, a
zastonj si je prizadevala, da bi odolela svojemu raz¬
žaljenemu ponosu, »odkrito vam hočem torej oponesti.
Danes niste ravnali nežno, odpustite mi. Doslej ste
bili proti meni vedno ljubeznivi, in ker sem vam dol¬
govala hvaležnost, bi bilo prav, da ste ravnali po tem.
Vi pa ste prišli sedaj in zahtevate, naj plačam svoj
dolg. In vendar ne morem verjeti, da umevate stvar tako."

277

Markiza je malo ostrmela, preprosta dostojnost
te deklice je vplivala nanjo. „Morda sem se zmotila,,
da sem ti tako nezakrito pojasnila stvar, 1 ' je rekla čez:
hip. „Markiz ima prav. On je hotel stvar drugače pri¬
jeti. Seznaniva ju — je rekel — in ako mu bo Ka¬
tarina naklonjena, se ji zazdi to, kar zahtevava od nje,,
povsem naravno in navadno."

„Hvala markizu," je odvrnila Katarina, „hvala mu,
ker s tem kaže, da me pozna in uvažuje. Prav je imel,
dona Pavlina!"

Markiza se je posmejala. „No, glej, ni vse izgub¬
ljeno!" je kliknila. „Vrniva se k predlogu mojega
moža. Z menoj greš v Rim, seznaviva vaju, golobčka —“

„Ne, zdaj to ni več mogoče, ko ste govorili tako
odkrito," je rekla Katarina.

„Beži no,“ se je smejala markiza, „ali si tako-
uverjena, da ti gospod Cremona ne seže v srce? Nikdar
še nisem videla poročnika, ki bi mu bolje pristala hu¬
zarska uniforma. Kakšna odličnost v vsaki njegovi
kretnji, in glas, kadar poje romanco, in oči — ah, z.
eno besedo, dražesten j e! “

Katarina je molčala.

„Kdaj greš torej v Rim? Kar danes?" je vprašala
markiza.

„Danes ne," je rekla deklica in povesila oči.

„Torej kdaj? Odločen odgovor hočem," je silila ona.

.Odločen odgovor?" je ponavljala deklica s čudnim
usmevom. Ni dvignila povešenih oči.

Dona Pavlina je izgubila potrpežljivost. „Da,“ je
rekla, „odločen odgovor in ne odmeva svojih vprašanj."

„Ne morem vam ga dati, tega odločnega odgo¬
vora," je odvrnila Katarina tiho in ni dvignila oči.

„Oh, ti se, kakor vse kaže, z gospodom Cremono
nočeš niti seznaniti?" je zavpila markiza ter zardela od jeze.

„Ne, nočem, vedite to, ko me silite," je rekla tiho
in trdno Katarina.

„Ako si res tako odkritosrčna," je kliknila mar¬
kiza, „pa bodi do kraja ter mi povej brez ovinkov,
zakaj. Toda ne skrivaj se mi za kakšno nežno tanko-
vestnost, za kakšne vdane spomine na grofe Sorane-
sije, kar jih je bilo od začetka sveta sem."

278

„No, naj bo,“ je rekla deklica in vstala. Zrla je
doni Pavlini naravnost v oči, brez strahu, brez rde¬
čice. „Vzrok je naraven, ljubim drugega, torej ne morem
in nočem biti drugega, ampak le njegova."

„Ah, kakšno presenečenje!" je zavpila dona Pav¬
lina. „To je pravcata melodrama, pri moji veri! Pa
kdo je ta ,drugi' ?“

Jan Marija je vstal, sililo ga je, da bi šel in zavpil
„jaz!“ zdelo se mu je, da bi sedaj moral stati ob
njeni strani, toda ta namig na melodramo ga je za¬
držal. In ta nagli pojav bi bil smešen. Zgrudil se je
zopet na svoj sedež. Dona Pavlina je slišala to pre¬
mikanje, škripanje stola in precej je uganila, kdo je
na terasi poslušal njen razgovor. Zelo nevoljna je po¬
stala. Sicer ni bila hudobna, vsaj ne slabša, kakor je
večina ljudi, toda gorje tistemu, ki jo je razžalil! In
Katarina jo je razžalila s tem, da je skrivala pričo
njih pogovora, še bolj pa s tem, kar je markizi veljalo
za nehvaležnost. Ta se ji je zdela vselej največji greh,
ker nehvaležnost odpodi dobrodelnega človeka, a dona
Pavlina ni marala nič drugega, nego deliti dobrote
vselej in povsod. Mislila je, da ni sebična, in to je
bila njena največja prevara in zmota. Njena vera je
imela tole dno: delati dobro zato, da bi prinašalo ne¬
beške obresti. Prečudno si je razlagala izrek: Karkoli
storite revežu, to storite meni. Vsak siromak, ki mu je
radodarno pomagala, se ji je zdel maska, katero si je
nadel Odrešenik, da bi jo izkušal. Da je kdo iznašel
sredstvo, kako siromaštvo in bedo odstraniti s tega
sveta, tistega bi bila sovražila in ga smatrala za vred¬
nega, da se sežge na grmadi. Revščina je morala biti
tukaj! Njej se je zdela naprava kakor cerkev,.kraljestvo,
aristokracija in vse, kar ji je zagotovilo odlično mesto
v človeški družbi. To vse je bilo sploh samo zato,
da bi dona Pavlina prijetno živela na zemlji in
bi brez prevelikega truda prišla do vrat nebeškega
kraljestva. Za svoj preostanek si je poceni kupovala
vstopnino do raja. Toda od teh bodočih obresti je ho¬
tela in zahtevala dona Pavlina majhen znesek že tukaj,
na tem grešnem svetu. Hotela je videti solzo ginje¬
nosti v očeh onih, katerim je izkazovala dobrote,

279

hotela je slišati vzkrike občudovanja nad svojo angelsko
dobroto . . . Spomini na takšna blaga dela so ji bili
včasi sladki, ko je sedela v somraku v svoji sobi,
kadar ni šla ne h kraljici, ne v družbo in kadar ni
sprejemala posetov. Zanjo so imele te ganljive zahvale
prav tisto ceno kakor spomini na kakšno grozovito
kadenco Adeline Patti, na posebno posrečeno dekla¬
macijo katerekoli slavne igralke. Te solze, ti vzkriki
hvaležnosti so ji prijetno razburjali čute kakor tiste
kadence in deklamacije. Kaj je bila danes pričakovala
od Katarine! Kako živo si je predstavljala prizor v
tem polupraznem domu v San Cataldu! Ali ne objame
Katarina njenih kolen, ko zasliši, da postane malone
dedič markiza Valmarine? Ah, to je bilo sramotno,
da jo je ta deklica tako prevarila! Oropa'a, okradla
jo je tako čistega, angelskega užitka, ki je s toliko
gotovostjo računala nanj! Sedaj je prijela Katarino
tako nagloma za roko in pritegnila jo je tako silno,
da se je deklica malone zgrudila.

„Kdo je tisti drugi?" je ponovila svoje vprašanje.

Katarina je molčala, razžaljena in presenečena ob
tako surovi jezi. „Kaj vam more biti do tega," je
rekla končno.

„Saj vem, kdo je to!“ je zavpila dona Pavlina z
vso brutalnostjo velike dame ter s tem pokazala, da
to ni. „Saj vem, kdo je to! Oni neznanec, bolehnež,
ki ste ga nekoč na cesti pobrali in ga sedaj v domu
skrivate in negujete, gospica Katarina di Soranesi!"

„Ah, molčite!" je nagloma in ponosno kliknila
Katarina. „Ne dotikajte se tistega, ki ga smatram za
svojega soproga."

Dona Pavlina se je glasno in preprosto posme¬
jala kakor katerakoli branjevka na trgu. „Oh, ti si
izvrstna!" je dejala zarobljeno. „Kmalu bi bila rekla:
nedolžna — toda o tem dvomim."

Jan Marija je stopil v sobo. Ni bilo mogoče dalje
tiho poslušati. Res, kaj je mogel storiti? Z možakom
bi se streljal ali bi se zagnal vanj, kaj pa z dono
Pavlino? Ni vedel, le to je čutil, da se mora pokazati,
da je njegova dolžnost, braniti Katarino daljših
razžalitev.

280

„Gospa markiza," je rekel, „s kakšno pravico smete
segati na čast moža, ki ga ne poznate? Pa za to
ne gre. S kakšno pravico se smete dotikati Katarine,
moje neveste?"

Dona Pavlina je z zaničevanjem zrla na mladega
moža, toda vtisk, ki ga je bil napravil nanjo, ni bil
takšen, kakršnega je kazala. Njegov trpeči obraz je
bil krasen, ves njegov pojav tako odličen, a nekaj
ganljivega v očeh in v glasu jo je nepričakovano raz¬
orožilo. Njena jeza se je kmalu pomirila, izginila je
vsa vulgarnost, ki jo je poprej tako kazila. Postala je
hladna. Čez hip je rekla: „Pravico imam govoriti, kar
se mi zdi prav, in pravo imam, da sem stroga in pazim
na deklico, ki mi je sorodnica, ter na njeno vedenje.
Markiz Valmarina je njen varuh. Ako ste hoteli hoditi
za gospico di Soranesi, onda ste morali govoriti naj-
poprej ž njim. Toda vi, gospod, kaj ste storili namesto
tega? Ali ste ravnali kot pošten mož? Brez nežno-
čutnosti ste vdrli v hišo in smešite deklico, o kateri
trdite, da jo ljubite. Tu bivate, kakor da ste njen soprog,
in žrtvujete njeno dobro ime. Gospod, jaz vas ne
spoštujem."

Jan Marija je molčal za hip, potem je rekel: „Mo-
tite se. Toda ustreči hočem i vaši nepravični želji. Jutri
grem v Rim. Ako se pozdravim, se opravičim pri go¬
spodu markizu, varuhu svoje neveste."

„Ne,“ je kliknila Katarina. »Opravičevati se ni
treba. Ne poslušaj gospe markize, kaj nama je mar
nje, kaj tega, kar si misli? Markiza, vi ste nizko sodili
o  meni — in vendar ste me spoznali vredno svojega
varovanca. O kom ste mislili razžaljiveje, o njem ali
■o meni? . . . Jaz vas ne spoštujem."

„0, predrzna !“ je zavpila markiza in nehote je
■dvignila roko.

„Idite!“ je rekla Katarina ponosno, z zaničevanjem.
Smrtno je sovražila markizo, ne za tisto, kar je o njej
govorila, ampak zato, ker je razžalila Jana Marijo.

Markiza je prebledela od zlosti. „Grem,“ je rekla,
»poskrbela pa bom, da ti pokvarim to tvojo idilo. Vi
lahko ostanete, gospod, umirajte spokojno v San Ca-
taldu, ako imate te muhe! Končno, vi ste si najeli

281

stanovanje in imate pravico, bivati v njem. No, k sreči
imamo še takšne zakone, ki zabranijo deklici, da s
svojo nesramnostjo ne bo dajala pohujšanja vsemu
svetu. Njen varuh porabi vsa sredstva, ki mu jih dovole
zakoni, da jo odstrani od tod za čas vašega bivanja
tukaj. To bo sicer nekoliko spotikljivo, pa pri gospici
di Soranesi to ni nič.“

Šla je k durim in je ošvrknila Katarino s pogledom,
ki je bil poln sovraštva in zaničevanja. Toda pri durih
se je zdajci pojavila ovira. Suntarella je bila ves ta
nastop slišala iz sosednje sobe. Sedaj je stala markizi
nasproti, prsteno bleda od razvnetja, in iz oči so ji švigali
plameni. Njeni lasje so se razmrščili liki levja griva.
Njeni dolgi prsti so se krivili kakor stisnjeni kremplji,
z eno roko je rila v svoj obraz, drugo je dvignila
k nebu.

„Stojte, gospa markiza!" je rekla in njen glas se
je tresel od strasti, toda ni grmel, prej je bil tih in si¬
kajoč. „Stojte, povem vam besedo."

Markiza je nehote postala.

„Vi ste hudobni, hudobni kakor vrag," je rekla
starka, opirajoč se ob duri. „Naj vas pogubi Bog!"

Markiza se je okrenila, kakor bi ji velela, naj se
ji ogne.

Suntarella se ni ganila. „Slišite," je rekla šepetavo.
„Spominjam se ženske, ko sem bila še mlada. Pravili
so, da je bila nekdaj bogata in slavna kakor kraljica..
Bila je baje pevka in se je tikala s knezi in kralji. Ko
pa sem jo poznala jaz, je bila kakor poosebljena kuga.
Stara, opotekava, gnusna, od glave do pete same rane,
oblečena v cunje, v katerih je gomazelo. Nikjer je niso
hoteli pod streho. Oddaleč so ji metali miloščino, kosce
kruha kakor garjavemu psu."

„Kaj mi je do tvojega brbljanja, trapa. S poti!"
je rekla markiza.

„Končno je umrla," je nadaljevala starka, ki se
ni dala motiti. „Umrla . . . Veste kako? Za vasjo je
bila jama, kamor so metali vse, kar je crknilo, vse,
kar je bilo najgnusnejšega 1 Tam je umirala na gnili
slami. Klicali so k njej duhovnika, pa ni hotel iti, toda
prisilile so ga botre. Podal ji je Gospodovo telo od

282

daleč na palici, pa je padlo dol, tako da je poginila
brez svetotajstva. Takšen bodi tudi vaš konec! Bog
naj me usliši! Vsa bodite v kužnih ranah, groza ljudem
in gnus in brez telesa Odrešenikovega izdihnite dušo!“

Stopila je od duri in jih odprla.

Dona Pavlina je zatrepetala od babjeverne groze,
povesila glavo in molče odšla.

Vsem v sobi je zastala beseda in bolestno so
strmeli, dokler niso zaslišali ropota odhajajoče kočije.
Tedaj je Suntarella planila h Katarini, jo začela po-
Ijubovati, glasno plakati in ji dajati najslajša imena;
in v izbruhe ljubezni je mešala najbesnejše kletve proti
doni Pavlini.

Katarina se precej dolgo ni ganila. Končno se je
osvobodila starkinega objetja ter rekla: „Ne mislimo
dalje o njej, niti o tem, kar se je zgodilo.“

„Ah, Katarina," je kliknil Jan Marija, „kaj zaradi
mene prenašaš, kaj izkušaš! O, Katarina, kako sem
neskončno beden in nesrečen! Vzrok sem tvojega
trpljenja !“

Katarina mu je podala roko, hotela ga je tolažiti,
pa on ji ni pustil govoriti. »Sedaj je čas, da se od¬
ločim in hitro odidem. Dona Pavlina ima vobče prav,
dasi je hudobna in krivična. To je bilo sebično, da
sem hotel umreti tukaj, sploh nisem ravnal pravilno.
Samo okolnosti me deloma opravičujejo."

„Ako me ljubiš," je rekla, „tedaj ne govori besede
več o tem, kar se je zgodilo. Vse ostane pri starem,
ti ne odideš, vsemu drugemu se pa smejem."

„Motiš se, Katarina," je rekel. „Ta žena je grozila
in bo delovala. Ni mi jasno, kaj započne, pa lahko se
ji posreči, da ti pripravi kakšne neprijetnosti. Ali moram
jaz od tod ali pa ti. Kaj ko bi šla za nekaj dni k svoji
teti Galli?"

„Za nekaj dni?" je odgovorila neizmerno bolestno.
„Nekaj dni te ne videti? A kaj bi s tem pridobila?"

Jan Marija je molčal, le v duši je odgovoril na
to vprašanje: „V tem umrjem tukaj."

Misel, da umrje sam, daleč od nje, mu je stiskala
srce. Toda ohrabril se je in je ostal miren. „Ne,“ je
dejal. »Ostani tu! Bolje bo, ako si poiščem kakšno

283

zavetišče v Rimu, nekje blizu Luigija, ki gotovo po¬
skrbi zame. Ko se mi izboljša —“

Ni mogel dogovoriti, vedel je, da mu ne postane
bolje, in je bil prepričan, da ve tudi ona to.

„0, srečna misel!“ je kliknila Katarina. „Srečna
misel, obrniti se na Giggija! Ta je pravi prijatelj, ta
je čisto zlato. Pisala mu bom vse ter precej. Ako iz-
pregovori Luigi ž njim, markiz ne bo pustil, da biga
zapeljala žena h koraku, ki bi motil najin mir tukaj.
Vsaj to mi obljubi, da ne boš prej silil odtod, dokler
ne pišem Luigiju in ne dobim njegovega odgovora, ali
pa dokler sam ne pride."

„Naj bo!“ je rekel Jan Marija zelo truden in vesel,
da je dobil majhen odlog. Kdo ve, morda se v tem
završi njegova usoda?

»Precej napišem," je rekla Katarina ter šla k svoji
mizici po papir.

Jan Marija je šel počasi, negotovih korakov v
svojo sobo. Zdelo se mu je, kakor bi nesel novo pezo.
Zleknil se je na posteljo. Kakšno novo zmedo so na¬
pravili ti poslednji vtiski! Kako se je kalil njegov težavno
dobljeni mir! Ah, dona Pavlina je govorila strašne
reči, tem strašnejše, ker se je skrivalo za njenim so¬
vraštvom vendarle nekaj resnice, vsaj kar se je tikalo
razžalitev, ki so veljale njegovi osebi. Uboga Katarina!
Kako naj se sedaj vede, kaj naj počne, da bi kolikor
mogoče popravil zlo? Eno je bilo jasno: njegova smrt
jo osvobodi! Želel si je, da bi že prišel konec. Čudil
se je kako je mogel doslej tako žilavo lepeti na živ¬
ljenju, na teh kratkih hipih, ki so mu še ostali. Kaj
ga je držalo tukaj? Odgovor je bil jasen: Katarina!
Da, Katarina toda vsak trenotek njegovega življenja
ji je bil nadležen, še za seboj ne zapusti drugega nego
kletev, ki oropa na tem žalostnem svetu to ubogo,
osamelo deklico njenih prijateljev. Kakšno uteho mu
je dajala sedaj misel, da jo bo podpiral Luigi Galli,
da ji bo brat in sčasoma tudi soprog. Radost ob tej
nadi ga je tolažila in spoznal je, da je bila do kraja
zatrta njegova sebičnost, ki je poprej zbujala v njem
tisto trpko ljubosumnost. Nekoliko pomirjen je speč
in bedeč nepremično ležal in skrita, tiha groznica je

284

glodala nevidno, toda neprestano in uničujoče ob
oslabljenem korenu tega mladega, usodi zapadlega
življenja.

V tem je Katarina v naglici pisala Giggiju. Ko
je bila odposlala svoj list, je hodila nemirna po sobi
in premišljevala. Kaj, če Giggi ničesar ne opravi pri
markizu. Kaj ko bi bilo res mogoče, da jo s kakšno
pretvezo nasilno ločijo od Jana Marije, čeprav na
kratko? Na kratko — to bi pomenilo morda vendar
za vselej! Zalomila je z rokama. Ta svet je bil tako
hudoben, njegovi zakoni tako kruti in krivični, da je
bilo vse mogoče! Kajpada, ko bi bil njen mož, kakor
je rekla dona Pavlina ... Ko bi bil? Zakaj že ni, ko
sta se oba tako srčno ljubila? Deklica je zdrgetala.

Suntarella je prišla v sobo in jo premotila v pre¬
mišljevanju.

„Kaj dela naš bolnik?" je vprašala deklica.

„Ah, kontesa," je rekla starka. „Srce mi bo po¬
čilo in umrjem od bolesti. Vse to, kar se tukaj godi, je
zame že nekoliko preveč. V njegovi sobi sem bila
sedaj. Pritihotapila sem se tja, leži na postelji in spi.
Spi tiho in zdi se kakor mrtev —“

V deklici je silno vzplamenelo in zagnala se je
k durim.

Suntarella jo je zadržala. „Ne,“ je rekla, „tiho spi
in ni mrtev. Ne budite ga! Toda, Katarina, vi veste,
da ne more živeti dolgo, čeprav še hodi po hiši.
Danes hodi. Ali bo jutri še hodil?"

»Zakaj me mučiš?" je mračno vprašala deklica.

„Ker vam hočem reči — no, da bi morali vendar
poslati po duhovnika. Ali ni kristjan? Ni katoličan?'
Ali hočete, naj odide brez cerkvene tolažbe, brez sveto-
tajstev? Pošljite po dona Clementa, to je dolžnost. Sicer
pa veste, da se včasi zgode čudeži ko pride Bog v hišo."

Deklica je za trenotek zamišljeno zrla vanjo. Njene
oči so se nekako zjasnile in nekakšen nasmeh se je
pojavil v njih. „Donu Clementu bom pisala," je rekla
počasno. „Idi, Suntarella, in ostani pri njem. Ko na¬
pišem, pozvonim Angiolini ali Francescu."

Suntarella se je potolažila. „Vsaj kot kristjan,
umrje," je šepetala. „Njegova nežna duša bo med

285

angeli, ko bomo mi tukaj pJakali — in se rvali s tak¬
šnimi satani, kakor je dona Pavlina.“ In njene oči
so se zasvetile v divjem sovraštvu.

Katarina je držala pero v rokah ter gledala skozi
okno na kampanjo, ki se je kopala v svetlobi že to-
nočega solnca. Kakor škrjanci zunaj, tako so plavale
njene misli in se vračale nazaj v njeno dušo, prav
kakor so se vračale one v solncu zlatookriljene ptice
nazaj v mrak svojih v travah skritih gnezd. Vsa raz¬
burjenost, ves strah je po malem potihnil v njej. Zdelo
se ji je, da vidi mirne oči dona Clementa, napolnjene
z dobroto in sanjavostjo evangelske ljubezni. Med bo¬
leznijo Jana Marije je bil prišel dvakrat v San Ca-
taldo, vselej le na kratek poset, a s sočutjem in než¬
nostjo, ki ju je kazal po svojem tihem, malce sa¬
njavem načinu, je pridobil simpatijo bolnikovo in še
višjo ljubezen Katarinino. Ničesar je ni vprašal, ni¬
česar mu ni zaupala, pač zato, ker ni trebalo tega ne
onega. On ji je videl na dno srca, in tako je tudi ona
umela ves njegov veliki in jasni značaj. Mislila je
sedaj na dona Clementa s polno in sveto zaupljivostjo
do njega, in nejasna tolažba, ki jo je bila prevzela,
ko je Suntarella hip poprej izrekla njegovo ime, je
dobivala trdno obliko.

„Da, on me usliši," si je rekla tiho ter se po¬
smejala. Za hip je še premislila, potem je pisala: „Ko
bi od lakote umirajoči padel na Vaš prag, don Clemente,
ali bi le trenotek odlašali s pomočjo? Vem, da ne.
Gotovo bi ne preudarjali in ne mislili o tem, kakšni
bodo nasledki Vašega dobrega dela. In ta človek —
kdo ve? — mogel bi pozneje morda postati Vaš ubi¬
jalec. Pa ko bi to i poprej vedeli, vi bi ne vpošteli
tega in mu pomogli. Saj Vas poznam: kako bi se
sicer osmelila, obrniti se sedaj k Vam in Vas pokli¬
cati na pomoč? Poslušajte me! V Vaši moči se nahaja
ta hip usoda, žalostna usoda dveh nesrečnežev. Usoda
moža, ki ga ljubim, in moja usoda. Nesrečna sva,
toda ne bi dala svojih solz, svoje bolesti za vso srečo
sveta, v kateri bi ne bilo ljubezni! Ljubezen! Kako da
si upam govoriti o njej z Vami? Pač zato, ker poznam
Vas in Vi mene. Don Clemente, vem, kako veliko misel

286

imateJo njej, in sodite po tem^jda z Vami govorim o
njej, kako visoko jo pojmujem jaz. V trenotkih smrtne
tesnobe se porazgube vsi oziri, vsa prizanesljivost in
nežnost, zato se ne čudite moji smelosti, ko kličem k
Vam : Vem, da ste ljubili v svoji mladosti, a ljubili
ste takrat kakor jaz danes, z vso svojo dušo, z vsako
mislijo ! Vi ste vse prestali, to tudi vem. Vi ljubite
Boga in bližnjega. Vem, da ste dosegli popolnost in
poznate človeško slabost in ker ste močan, imate zanjo
usmiljenje. Slabost! Ah, saj je to sila, to, kar se na¬
ziva slabost! Vsaj za nas uboge ženske. Rekla sem, da
ljubite Boga. Jaz tega ne morem, kakor bi rada in
kakor vi to umete. Tisto ljubezen Vam je vdihnil Bog,
ker Vam je dal mogočno dušo, meni je vdihnil lju¬
bezen do tega bitja, ki mi je postalo vse. Bog nam
zaupa ljubezen kot nalogo in naposled nas vpraša,
kako smo izrabili ta nam poverjeni zaklad. To je nje¬
govo najdražje in ,edino kar ima z nami skup¬
nega’.

Don Clemente, spominjam se, da ste mi te be¬
sede že enkrat citirali, pa še nekaj nekega srednje¬
veškega bogoslovca, ko ste mi govorili o ljubezni do
Boga. Nikdar ne morem pozabiti tistih besed. ,Kako
si močna, o ljubezen', kliče oni mož, čigar imena ne
pomnim. ,Kako si močna, o ljubezen, ker edina ti si
mogla potegniti Boga z neba na zemljo in dvigniti
človeka iz praha k nebu!‘

Ah, don Clemente, takšni so torej moji pojmi o
ljubezni. Odpustite, ako pišem zmedeno, ne pazite
preveč na moje besede, ne sodite jih strogo, ne pre-
tehtujte, mrzlica me trese, čutim to, čeprav se mi zdi,
da sem mirna. Bojim se, da se rogam Bogu. Toda on
je največje usmiljenje, in vi se usmilite kakor on!

Don Clemente, mož, ki ga ljubim, tako ljubim,
da Vam morem to le slabo označiti z vsem tem, kar
sem napisala, ta mož umira. Vi ga poznate. Ne, Vi
ga ne poznate. Vi ste ga samo videli. Vi ne poznate
njegove duše in ne veste, kako je nesrečen. Ta
mož umira in na širnem svetu nima nikogar nego
mene, mene in samo mene. A sedaj hoče odtod, in
jaz naj ne bivam pri njem! Poslednji njegov vzdih

287

poslednji njegov pogled naj bi gledali ravnodušni
ljudje nekje v Rimu, v kakšni bolnici, morda siroveži
—■ ah, ne morem tega domisliti . . A zakaj naj se to
zgodi? Ker naju je dona Pavlina, razžaljena v svoji
ničemurnosti, oba ponižala, ali vsaj izkušala naju poni¬
žati na ničemen in nedostojen način. Ta grozna ženska
mi grozi z nekakšnimi zakoni, s katerimi me hoče kot
varovanko svojega soproga pregnati nasilno odtod.
Bivanje tega moža pod mojo streho je baje javno po¬
hujšanje. Mogoče, da se ji ne posreči kar namerava,
da je to prazna grožnja, pa nekaj se ji je že posre¬
čilo: vzbuditi nepokoj v njegovi duši. Sam si očita,
sebičneža se naziva, zaradi mene se boji spletk done
Pavline in umirajoč sili odtod, da bi me dalje ne
kompromitiral.

Torej, don Clemente, poslušajte sedaj, kaj Vas
prosim, a prosim Vas zato, ker Vas smatram za naj¬
boljšega človeka na zemlji. Pridite sem in me cer¬
kveno poročite z Janom Marijo. Želim torej, da bi se
pregrešili proti svojim dolžnostim kot duhovnik, toda
pred Bogom ne boste imeli greha. Le slabo se raz¬
umem na zakone, vem pa vendar, da ne smete na-
gloma poročiti dveh oseb brez — kakšnega dovoljenja,
ne vem, in brez katerih listin, tudi ne vem. Tudi ne
vem, kakšna kazen Vas čaka, ako se tako močno pre¬
grešite proti svojim predpisom: toda pri spominu na
tisto veliko, idealno, sveto in neskončno ljubezen, ki
je bila sanja Vaše mladosti ter temelj Vašega življenja,
in pri krasoti Vaše neminljive, neobsežne ljubezni do
Boga Vas rotim: pridite precej in izpolnite mojo
prošnjo ! Zaradi te velike, vzvišene dolžnosti usmiljenja
grešite proti tej manjši, ne po božji, ampak po člo¬
veških zakonih Vam naloženi dolžnosti! Tudi vem, da
v Italiji velja pred zakonom in javnostjo samo civilna
poroka. Toda te javnosti in teh zakonov mi ni mar.
Ako bom s tistim, ki ga ljubim, zvezana pred Bogom,
potem Vas bom še prosila, da to precej naznanite
doni Pavlini. Poznam njo in njeno spoštovanje do
cerkve, ali bolje, do visoke hierarhije: od tistega hipa,
ko zve, da je najin zakon cerkveno sklenjen, več ne
bo kalila najinega miru, le sovražila naju bo. Da bi

288

nasprotovala cerkvi, tega ne stori. Gotovo doseže od
svojega moža tudi dovoljenje za civilno poroko, no,
za to že ne gre. Samo za to gre, da bi tisti, ki
ga ljubim, kakor moramo ljubiti menda samo Boga,
umrl v miru in v mojem objetju. No, več mi ni treba
reči. Preudarite nasledke tega svojega koraka, in če je
kazen, ki bi Vam jo naložili, preostra, če je večja nego
Vaše usmiljenje z menoj, potem Vam ni treba odgo¬
voriti in priti. Pošljite pa duhovnika, ki bi dal umira¬
jočemu poslednjo tolažbo. Vaš molk mi bo mig, da ni
mogoče izpolniti moje prošnje. Ako se pa ne motim,
ako ste takšen, za kakršnega Vas smatram, onda
Vas bom čakala in Vas zagledala z vzhajajočim
solncem !“

Katarina je pisala brez presledka, hitro, v lahni
mrzlici, ki jo je bila napadla med pisanjem. Zložila je
list, ne da bi ga prečitala. Potem je pozvonila ter ga
odpravila po Francescu. In se je naslonila na divan,
in premagala jo je smrtna utrujenost. Dolgo so jo
mučile misli. Vsa muka negotovosti je sedaj zlagoma
nastopala. Pride li don Clemente? Ustreže li njeni
želji? In če ne ugodi, kaj bo z njenim ljubimcem ? Po¬
lastila so se je očitanja. Ravnala je kakor oni, ki se
potaplja in se oprijemlje obrežja. S tem se je zago¬
varjala .. . Stopila je na teraso, sence so stale že glo¬
boko in na temnečem nebu so slabotno migljale
drobne zvezde. Somrak in sveži veter jo je nekoliko
pomiril njeno srce je bilo manj gorko, lica ji že niso
gorela. Počasno je šla v stanovanje Jana Marije. Po¬
tolažila se je, ko je slišala in videla, da mirno spi.
Spravil se je bil že v posteljo. Mislila je, da ga ta
spanec krepi, ni slutila, da ga je omamila tiha, zaje¬
dajoča vročica in da je plamen njegovega življenja po
malem, toda postopno dogoreval.

Ko se je Francesco ponoči vrnil od dona ele¬
menta, je še bedela s Suntarello v sobi poleg bolni¬
kove spalnice. „Imaš odgovor?" je šepetala na nio-
stovžu, kjer jo je čakal Francesco; razburjenost ji je
branila glasneje govoriti.

„Nimam,“ je rekel Francesco, „dona Clementa ni
bilo doma, odšel je bil nekam in nisem ga mogel do-

289

19

čakati. Mislil sem, da me je morda tukaj treba, zato
sem pustil tam vaš list. “

„Dobro,“ je odgovorila Katarina, kateri je neko¬
liko odleglo. Torej še ni bilo gotovo, da je njena
prošnja odbita. Čez hip mu je rekla: „Idi spat. Danes
bedi Suntarella. Zbudi naju, če bo treba. Moj ubogi
Francesco, kako si truden!" In objela je starca. Fran-
cesco pa ni šel spat, dolgo je sedel s Suntarello v
bolnikovi sobi.

Jan Marija se je zbudil kakšni dve uri po Kata¬
rininem odhodu ter je prosil vode. Ko se je napil, je
padel zopet v globoko letargijo, podobno trdemu
spanju. Proti jutru pa je imel jasne sanje. Zdelo se
mu je, da je bil v Havranicah, vse je bilo tam tako
kakor nekdaj, ležal je tam v svoji sobi in danica je
skozi okno gledala nanj. Kraj njegove postelje je se¬
dela mati. „Ah, naposled si prišla!" ji je rekel brez
začudenja, kakor pač v sanjah pozdravljamo davno
umrle. „Kje si bila tako dolgo?" Njene oči so bile
polne tajnosti, a nahajalo se je nekaj tako groznega,
neznanega v teh pogledih, da se je stresel. „Ti si prišla
po mene!" je zavpil in se je zavedal, da je v grobu,
a ona ga je tam držala . . . Hotel se ji je izrvati, po¬
begniti, toda silno, močno ga je držala. Tako glasno
je zaječal, da se je zbudil. Sanje so hipoma izginile,
no, ostala je groza, in trajalo je precej dolgo, predno
se je osvestil.

„Ali čutite kakšno bolečino?" je vprašala Sunta¬
rella, ki je hitro stopila k njemu.

„Ne, ne,“ je odgovoril, „samo hude sanje sem
imel." In se je obrnil na drugo stran. Neizmerno žal
mu je postalo, da ga je bilo groza matere, očital si
je tako dolgo, da je nanovo zaspal. In zopet se mu
je pojavila. Tedaj je sedela na svoji smrtni postelji in
ga držala z rokama za glavo, blaženo je gledala nanj —
šepetala kakor takrat: „Dete, srečno bodeš . . .“ Močno
ginjen se je zbudil, hotel je potlačiti svoje občutke,
pa se ni mogel zdržati solz. Različje poslednjih mate¬
rinih besed z usodo vsega njegovega življenja je bilo
tako ostro! Bridko je zaplakal. Pritajil je jok, da bi
se ne slišal, ter skril obraz v zglavje.

290

„To so moje poslednje solze," se je tiho opravičil.
»Poslednje." In ko so mu nehale teči, je začel pre¬
udarjati. »Spominjam se,“ si je rekel, „da so mi pravili
ljudje, ki so stali ob postelji umirajočih, da se tem
zadnje ure življenja sanja o detinstvu, o starših ali
sploh o davno umrlih osebah. No, ni dvoma, bliža se
mi konec vsega, vsega, vsega. Proč je z mojimi željami,
nadami ... Po ljubezni, mladosti, sreči, po vsem je.
Toda tudi bolest, trpkost sta minili . . . Kaj je še pre¬
ostalo? Ah, še ta dolžnost . . . Odhod odtod ... Ta
bolest ločitve ž njo ..."

In zopet so mu postale misli nejasne. Toda zavest,
da izvrši, kakor je bil sklenil, da odide v Rim, je do¬
ločno bedela na dnu vseh sanj in težečih ga mor. Ni
vedel, da se zunaj že dani.

Katarina pa je vedela, kajti celo noč ni zatisnila
oči. Stala je ob prvem svitu na terasi ter zrla po širni
krajini na vse strani, največ pa v stran, kjer je ležala
Isola Farnese in dom dona Clementa.

Vse je bilo še sivo in jutranja zvezda je tonila
osamela, krasna, bela med meglo na zemlji in mrakom
nebes kakor med dvema propastima. Hladno je bilo,
in deklica se je tesneje zavijala v svoj šal, veter ji je
igral z lasmi in hladil gorke utripe žil v sencih. Po¬
lagoma so se pojavljale gore v podobi dolgih, temnih,
višnjevkastih prog. Potem se je pokazal na nebu kričeče-
rdeč krvav plamen, kakor bi se tam odpirala globoka
rana, a iz ust te rane se je lil brzi ogenj bogov, njih
zlata kri, izprva bledožolte, potem topasove in potem
jantarjeve barve. Kmalu je postal ves obzor žoltordeč,
čist, kakor bi cvetel v svetlobi, zdolaj pa so se začeli
predmeti določneje risati, po vsej pokrajini se je lila
rožnata barva, a iz te nežne, prozorne zaplave so se
modrile gore, rjavordeča drevesa, skale; tudi voda v
tolmunih in potokih se je navzela sijaja ter kovinsko
biserno zalesketala in oblaki, ki so liki ladje priplavali
od nekod iz neznanih krajev, so rožnato svetili na
smejočo se zemljo.

In nekaj tega usmeva je padlo v dušo mlade
deklice, ki ji je solnce zlatilo lase in ji zarja božala
lice, posmejala se je, ker, glej, na višnjevkasti, zelen-

291

19 *

kasti planjavi, na belo zaprašeni cesti, podobni progi
rožnega prahu, sta se pojavili in bližali dve postavi
na oslih: don Clemente in za njim zakristan iz La
Storte. Don Clemente! Ni se bila zmotila o njem!
Njegova temna, visoka, suha, malce donkižotska po¬
stava se je ostro risala na svetlem ozadju, in zdelo se
je tedaj, da mu blešči krog temena nekakšna apostolska
zarja, ko je, sedeč na oslu, ponižno kakor v molitvi
nagibal glavo. Katarina je mahala z robcem, no on je
ni videl, ni odgovoril njenemu pozdravu; stopila je
torej v sobo, hitro je uredila svojo obleko in mu šla
naproti na stopnišče. Slišala ga je trkati na vrata in
je hitela, da bi mu sama odprla. Suntarella pa jo je
prehitela in je že poljubovala branečemu se donu ele¬
mentu roko, ko se je pri vhodu pojavila deklica.

„Hvala, hvala!" je šepetala s trepetajočima ustni¬
cama Katarina, ki ni mogla izpregovoriti druge besede.

Tudi don Clemente je bil zelo ginjen in je molče
kimal ter se ji z neizrečno nežnostjo nasmehoval. Niti
Suntarella, vedno tako gostobesedna, ni našla običajne
zgovornosti. Molče je odhitela pripravit kavo, da
bi se don Clemente nekoliko ogrel po svoji tako
zgodnji poti.

Katarina ga je vedla gor v salon, kjer sta molče
sedla. Deklice se je prej nego njega polastil neki mir.
To je bilo naravno. Zapustile so jo bile že nade in
obupi več niso razdražali trpinčili njene duše, ki se
je potapljala v globočine odpovedi in se udajala usodi.
Usoda jo je bila premagala, ni se ji več branila, skoraj
pomirila se je ž njo. Saj je naposled i ona s svojo
trdno odločnostjo, da pojde svojo pot, premagala
usodo. Vdala se je usodi Jana Marije in svojo si je
prisodila sama.

„Vi torej storite to, kar sem vas prosila, don Cle¬
mente?" je vprašala.

„Storim,“ je odvrnil kratko in tiho.

Prijela ga je za roko in mu hvaležno zrla v oči.
„Ali ne bo zaradi tega za vas preveč hudih posledic?
Povejte, kaj vam grozi, ako —“

Prekinil jo je s kretnjo roke ter rekel; „0 to ni
nič, ne govorite o tem!" Potem je nadaljeval: „Res,

292

mislim, da ne morete drugače ravnati, nego kakor ste
se odločili. Odtod pojdem v Rim. Menim, da sodite
dono Pavlino docela pravično, napravila bi vam gotovo
velike neprijetnosti. Poznam jo: ni hudobna, docela
hudobna, toda ljudje, ki so primerno dobri, postanejo
lahko zelo trdi. Tudi v tem se ne motite, da vas pusti
povsem na miru, ko zasliši, da se je izvršil cerkveni
obred. Ostane pa vam sovražna, kakor ste sama ome¬
nili, ali bolje rečeno, poznala vas ne bo več. Dona
Pavlina je cerkvi fanatično vdana, pa nima mnogo
krščanskega čuta.“ To je govoril z zelo žalostnim
glasom.

»Odpovem se njeni milosti," je resno rekla Ka¬
tarina; „saj se odpovem vsemu na svetu." In ko da
je trudna, je naklonila glavo in sedla na stol kakor po¬
doba medlosti.

»Katarina," je rekel duhovnik in jo sočutno prijel
za roko. »Nočem poizkusiti s kakšno nepotrebno to¬
lažbo. Vem, da je vaša bolest tako velika, da mislite,
da vas ugonobi, in kdor bi vam jo hotel olajšati, ta bi
vas le dražil in žalil. Uteho daja samo Bog. Najdete
jo kdaj pozneje sami, kadar se bo to njemu zdelo
prav. Sedaj ne preostane drugega nego jok in še eno:
klic k njemu, ki vselej usliši."

Katarina se ni ganila. Torej tudi don Clemente jo
tolaži s tem, da se sčasoma pomiri! Tudi on, ki je
toliko trpel, je bil podoben drugim! Nihče ni mogel
razumeti, da ji to povzroča največjo grozo, to počasno
ozdravljenje! Ah, pozabila naj bi! Ta zakon prirode
je sprejelo vse človeštvo, in ljudje so zanj hvaležni!
Nagloma je vstala.

»Združite naju pred Bogom, don Clemente," je
rekla. Oprijela se je te posvečene zveze, ki bi ji dala
pravico, da ostane pri njem. »Kar Bog združi," si je
šepetala, pa ni dokončala stavka. »Ne ljudje in no¬
bena moč usode tega ne razdraži," se je ozvalo v njeni
zavesti.

»Vedite me torej k svojemu ženinu," je rekel du¬
hovnik in vstal.

Katarinin bledi obraz je zardel. Duhovnik je stal
že tukaj, pripravljen, da jo združi z možem, ki si ga

293

je bila izbrala njena duša, a on, ta mož, ki ga je
ljubila, ni vedel doslej še o ničemer in niti mislil ni
o poroki! Obotavljajoč se, je postala. Kaj naj reče?
V tem so se odprle duri in Jan Marija se je pojavil.
Odločil se je bil, hotel je oditi, navzlic svoji obljubi
ni hotel čakati Luigijevega odgovora. Ta bi bil lahko
neugoden, vrhutega je čutil, da mora precej oditi, ako
hoče sploh kdaj, ker čez dan za odhod morda že ne
bo imel dosti telesnih sil. Zato je vstal in Francesco
ga je moral skrbno opraviti.

Zvedel je od Suntarelle, da je kontesa že vstala
in je mogoče ž njo govoriti. Dona Clementa starka ni
omenila, bala se mu je o njem povedati; mislila je,
da je bil duhovnik prišel samo zato, da ga dene v
sveto olje, in usmiljenje ji je branilo govoriti bolniku
o tem. Vedla ga je gor po stopnicah —• težko je že
stopal po njih — in šele pred durmi mu je šepnila:
„Don Clemente je šel mimo, videl je konteso na terasi
in ona ga je pozvala . . .“ In po teh besedah je odprla
duri in odhitela nazaj po mostovžu, da bi skrila
svoj jok.

Jan Marija se je nekaj trudno opiral ob podboje,
ko je vstopil, no, po pozdravu se je zgrudil na bližnji
naslanjač. Molčal je. Uganil je, česa Suntarella ni hotela
naravnost povedati. Vedel je, da don Clemente ni prišel
slučajno, vedel, zakaj je tukaj. „Smatrajo me za umira¬
jočega," si je žalosten mislil, a precej nato se je po¬
smejal. Kako je bil aboten! Ali je bilo to pregrešno?
In za kaj naj bi ga sicer smatrali?

„0, zakaj hodite po stopnicah!" mu je očitala
Katarina videč, da težko diha. Don Clemente mu je
podal roko in molčal.

»Ljubezniv ste, da ste prišli," je rekel Jan Marija.
„Ali ste vi prosili dona Clementa, naj pride, Katarina?"

„Jaz,“ je rekla in povesila oči.

Jan Marija je trenotek molčal, potem je rekel:
»Sedaj ob koncu svojega življenja ne morem biti lažnik
in hinavec, ko poprej nikdar nisem bil. Don Clemente,
čislam vaš poklic, čislam cerkev, toda takorekoč dober
katoličan nisem, tudi nisem popolnoma veren kristjan.
Ne morem si predstavljati Boga tako, kakor učite,

294

čeprav verujem vanj, in nikdar se nisem domogel žive
ljubezni do njega, dasi sem hrepenel po njej. Ostal
mi je abstrakcija. Kristusa ljubim, ker ga razumem.
Ljubim ga navdušeno. Presodite po tem, kar sem sedaj
rekel, je li mogoče, da jaz sprejmem in mi vi podelite
ono tolažilo, ki ste mi je prinesli. Pojmim svetotajstvo
Kristusovega telesa kot simbol in kot takšno bi mi
bilo krasna, pomembna in velika uteha."

„Pojmite ga torej tako, če ne umete drugače," je
sanjavo rekel dori Clemente. „Vse, kar je velikega in
svetega na zemlji, je prispodoba, in na njenem dnu
biva Bog. Absolutno resnico pozna samo on, ki je
sam resnica. Vi ga ne razberete, a on vas ume in
zato vam bo milostiv. Toda, gospod, nisem prišel zato,
da bi pritiskal na vas zaradi svetotajstva, ki ga niste
zahtevali, dasi vam ga rad podelim, ako se ga čutite
vrednega, čeprav le kot simbola."

„Ali niste prišli zato?" se je čudil Jan Marija ter
zrl na Katarino. Stopil je za korak bliže k njemu.

„Ne,“ je rekla, „don Clemente je prišel, da naju
poroči. Prosila sem ga in on me je uslišal."

„Vi ste ravnali svojevoljno, brez dogovora z že¬
ninom. ne da bi on vedel?" je čudeč se vprašal da«
Clemente.

Katarina mu ni odgovorila. Prijela je za roko Jana
Marijo, ki je presenečeno onemel. Na njenem dra¬
žestnem obrazu se je v usmevu pojavila rdečica, lahna
kakor prva zora. „ Priznala sem ti prej nego ti meni,
da te ljubim," mu je tiho rekla. „A sedaj zopet za¬
htevam, na kar bi bila morala čakati, da ti zahtevaš
od mene. Pa kako naj bi čakala? Slišal si dono Pav¬
lino. Meniš, da ji dovolim, motiti tvoj mir? Misliš, da
te pustim odtod? Ali da te s tvojimi oziri izpostavim
bojem? Ako hočeš v Rim, grem s teboj. To pa smem
le kot tvoja žena, da bi ne zadela ob tvojo občutljivost
in da bi ti nespametno ne govoril o kakšni žrtvi. Jaz
se ne bojim ničesar, niti tega, kar imenujejo pristojnost.
Ako sem prosila dona Clementa, naj pride, ako ti
ponujam svojo roko, se ne pregrešim zoper deviško
skromnost, ker okolnosti so pritiskale name in ozirala
sem se le na tvojo občutnost."

295

Tiščal je njeno roko k srcu. In ginjen je rekel:
„Katarina, ne vem, smem li sprejeti tako žrtev ... O,
nimam dosti moči, da bi se protivil! Torej naj vendar
končam tu blizu tebe . . . Bog, ali sem zaslužil tako
srečo? Govorite, don Clemente. je li vse to mogoče? ...
A zakoni — “

„Ne skrbite za to “ je rekel don Clemente, „kar
vam kontesa ponuja, smete in morete sprejeti."

„Tudi Luigiju sem že pisala," je rekla Katarina,
„in don Clemente pojde odtod v Rim, dam mu tvoje
papirje, vem, kje imaš shranjene, on in Luigi pojdeta
na tvoje poslanstvo, po brzojavni poti se hitro uredi
taka stvar. Spominjam se podobnega slučaja z neko
mojo součenko, ki je bila poročena z inostrancem
na —“ Obmolknila je, pridržala je zase konec stavka:
„na njegovi smrtni postelji."

Jan Marija, zabran v misli, tega ni opazil.

Suntarella je odprla duri jedilnice, odkoder je prišla
v salon. „Ali vam smem postreči don Clemente," je
ponižno govorila; »poleg sem vam pripravila kavo.
Ogrejte se, predno začnete ..."  Trenotek je molčala,
potem pa vprašala: »Ali ničesar ne potrebujete tukaj?"

»Potrebujem," je odvrnil don Clemente. »Prinesite
razpelo in dve sveči! Potem pokličite zakristana in
starega Francesca! Za priči bosta."

»Priči?" se je čudila Suntarella.

Don Clemente je pritrdil. »In v tem popijem čašo
kave, za katero se vam zahvaljujem, dobra Suntarella."
Šli so v jedilnico, kjer je don Clemente res popil pol
čaše kave. Katarina in Jan Marija sta popila vsak po
požirku, pa nista vedela, kaj pijeta.

Starka se ni mogla iznebiti svojega začudenja.
Prižgala je sveči, prinesla razpelo in poklicala priči, ki
sta se čudili kakor ona, čemu so ju pozvali. »To je
kakor svatba," je majala Suntarella z glavo.

Don Clemente je s kratkimi besedami pojasnil
vsem, kaj se izvrši, in je vzel sam, ker so stali drugi
kakor v stebre izpremenjeni, dve blazinici z divana, ter
ju položil na tla pred improvizovani altar, kjer sta
goreli sveči na vsaki strani krasnega, starega razpela
iz slonovine.

296

Katarina je bila v tem odprla ebenovo omarico
ter vzela iz nje zlato nakitje, ki je bilo nekdaj najdeno
vetrurskem grobu in ki ga je podedovala po monsignoru
Astucciju. Pokazala ga je donu Clementu. „Rada bi
ugodila rajnikovi želji," je rekla. „Kakor veste, je želel,
naj bi se nakitila na dan svoje svatbe s temi drago¬
cenostmi. Pa to mi ni mogoče. Tako nepristojno se
mi zdi. Danes se mora to zdeti meni, vam, vsem preveč
teatralno!“

Položila jih je na mizo, kjer jih je pregledal don
Clemente z veščim očesom v treh sekundah. Nihče se
jih ni dotaknil, čez minuto so pozabili nanje.

Katarina in Jan Marija sta pokleknila in duhovnik
je tiho, vneto in ginljivo opravljal sveti obred. Pri¬
tajeno ihtenje Suntarelle in starega Francesca je na¬
polnilo sobo, a nevesta in ženin sta odgovarjala tiho,
resno in mirno.

Tedaj sta postala svoja! Don Clemente je pomagal
Janu Mariji vstati z blazinice ter ga peljal k divanu,
kjer je bolnik sedel. Katarina se je sklonila k njemu
in jo je poljubil na čelo. Potem je vzel tisti zlati
etrurski venec in ga ji položil na glavo. Divnokrasna
je bila s to zarjo zlata nad bledim čelom, s polu-
zaprtimi, koprnečimi, sanjavimi in globokimi očmi in
z rajskim usmevom na ustnah.

„Posvečujem se grobu," je mislila v globini duše.
„In ti, moj Jene Marija, kitiš nevede žrtev smrti!"
Kako malo so slutili navzoči, kod begajo njene misli!

„Sedaj pojdem v Rim. Ostanite z Bogom!" je
rekel don Clemente. Globoko ginjen je podal mlademu
možu roko. Jan Marija jo je podržal v svoji.

„0, don Clemente," je šepetala Suntarella „kako,
vi hočete tako odtod —"

Jan Marija je uganil. »Ostanite," je poprosil du¬
hovnika. »Ostanite malo z menoj na samem!"

Don Clemente je razumel, je dal z roko znamenje
in vsi so tiho odšli.

Ko sta bila sama, je govoril Jan Marija : »Rekel
sem vam, don Clemente, da ne pripadam vernikom.
Toda iz mene ne govori duševna otrplost, ne abotna
ošabnost. Obžalujem, da se nisem domogel vere, da

297

je nisem iskal z večjo gorečnostjo, morda bi bil našel
ta izgubljeni zaklad. Rekli ste mi, da bi mi rade volje
podali svetotajstvo, ko bi želel . . . Don Clemente,
hrepenim po tem simbolu, Ali sem vreden? Sodite
me! Priznam vam vse svoje grehe."

»Govorite, govorite v imenu Boga milosrčnika!' 1

„Don Clemente, bili so trenotki obupa, ko sem
veroval v Boga, a sovražil sem ga, sovražil zato, ker
je pripustil krivico zoper one, ki so mi bili neizrečno
dragi. Sovražil sem ga zaradi tega, ker je pozabil na
ono zemljo, kjer sem se rodil, ter jo dal za podnožje
tujcem. Ali mi odpusti Bog?“

Don Clemente je odgovoril: „Bog ni človek. Ta
plača sovraštvo s sovraštvom. Bog ve, da ste ga so¬
vražili pomotoma in da ga morete ljubiti, kadar ga
spoznate. To sovraštvo je lepše nego ravnodušnost.
On vas bolje pozna, nego se poznate vi. On se usmili.
Razumem vas. Tudi jaz sem videl svojo rodno zemljo
v službah tujcev. Govorite dalje!“

„Moje sovraštvo je bilo pregrešno," je govoril
Jan Marija. »Prijel sem v slepi jezi za orožje zoper
človeka, da bi ga ubil. Vi se tresete? Pa čujte mojo
opravičbo! Vzrok najinega spora ni bil oseben, tak
je bil, da bi morda -tudi v tem hipu zgrabil za
orožje ... On in jaz sva enako kriva, Bog odpusti
. obema. Don Clemente, tisti mož je uničil s težkim
udarcem mojo mladost, mojo moč, moje življenje.
Tisti mož me je oropal takrat najslajšega mojega blaga
na zemlji, ker danes umiram vsled njegove ranitve.
In tako mi je odvzel Katarino. Don Clemente, pri
Bogu in pri svoji časti — v tem hipu mu popolno in
svobodno odpustim brez sence jeze in trpkosti, a s
takim usmevom pomirjenja v duši, kakršnega bi si
želel videti v očeh Kristusovih, kadar pride moja
zadnja ura . . . Recite, sem li opral oni greh?"

Don Clemente ga je prijel za roko in tiho je
rekel: »Oprali ste ga!"

Jan Marija je sklonil glavo, molčal trenotek,
potem je nadaljeval. »Moje življenje ni bilo čisto in
ne brez sebičnosti. Moja čutnost me je zavedla s prave
poti. Vsled tega sem spoznal, kaj je obup in trpko

.298

očitanje vesti. Globoko sem padel, zaničeval samega
sebe, don Clemente, prelil mnogo skesanih solz. Moja
ljubezen do Katarine me je dvignila. Bila je čista, ve¬
lika in prava. Samo en trenotek je bil, da je kleta
izkušnjava pristopila k meni, da me je moja čutnost
hotela ujeti v stare zanke, toda rešil me je en sam
pogled nedolžne Katarine. Don Clemente, tudi v naj¬
globlji svoji propalosti mi je bila čistost ideal, po
katerem je vpila moja duša. Smem li po tem soditi,
da se nisem nikdar do kraja pogreznil v pokvarjenost?...
Don Clemente, to je vse, kar morem izpovedati o sebi...
Manjše zmote so se zabrisale v mojem spominu."

Utrujen je obmolknil.

Don Clemente je izpregovoril s tihim, sanjavim
in slavnostnim glasom: „Dasi ste blodili, vendar ste
se povrnili v dom svojega očeta. Bog izkuša naše
duše, da postanejo vredne one svobode, s katero jih
je obdaril. Mi ljudje se spotikamo; no, če koprnimo
po Bogu in če ljubimo bližnjega, tedaj smo na pravi
poti, ki drži nazaj v nedolžnost. Velik greh je velika
osvoboditev, ako pride za njim veliko, pravo, rado-
voljno kesanje. Vi stojite na pragu novega življenja.
Stopite mirno v neznane kraje. Prizadevali ste se, se dvig¬
niti, in Bog vas dvigne. Kdo more vedeti, kakšne pre
soje, kakšni boji nas čakajo tam, predno bomo de¬
ležni tiste popolnosti, da nam poreče Bog: Sedaj si
ves moj. Toda kdor že tukaj hrepeni po visokih ciljih,
tisti tamkaj gotovo stopa više in više, dokler ne za¬
žari v prvotni slavi, ki jo je v začetku dal duh božji,
pa smo jo zatemnili s svojimi grehi. Idite v miru v
novo bodočnost, polno tajnosti in nade, ljubezen naj
vas vodi, božje usmiljenje naj vas krepi!"

Jan Marija mu je zrl v oči, iz katerih je plame¬
nelo veliko, sveto navdušenje, a mir in pokoj sta se
mu polastila duše, kakor bi se bil zgodil čudež. Sklonil
je glavo in pol nezavednemu je tiha otroška molitev,
kakor se je je bil učil nekdaj v Havranicah, kipela z
novim pomenom iz ust. Don Clemente je molil pri
njem in mu dal odvezo. Potem je odprl duri. Vsi so
vstopili ter pokleknili, in don Clemente je previdel
bolnika.

299

Jan Marija se je čutil neizrečno srečnega, ker
pred njegovimi očmi se je nesla velika, sladka pri¬
kazen Kristusova, kakor jo je poznal in ljubil na ori¬
ginalnih slikah italijanskih, videl je Odrešenika tako,
kakor ga je naslikal Fra Angelico v samostanu sve¬
tega Marka v Florenci, tam v celici, kjer podaja Kristus
pri zadnji večerji apostolom kruh in vino, in srce nje¬
govo je zopet navdušenja utripalo kakor vselej pred
deli onega svetega meniha. Toda sedaj je bila ta
vnetost živejša in blaženejša, ker se mu je zdelo, da
se je ta ljubljeni pojav sklonil k njemu in ga z
usmevom usmiljenja dvignil k sebi iz globoke njegove
ponižanosti . . .

Po molitvi je legel Jan Marija na divan in don
Clemente ga je dejal v sveto olje, na kar so zopet
vsi zapustili sobo. Po kratkem oddihu je rekel Jan
Marija: „Hvala vam, don Clemente, ostanite z Bogom !
Tolažite Katarino, ko me ne bo tukaj. Bog ji da srečo.
Čisto kakor lilija vam jo oddam. Spomnite se mojih
besed in ponovite jih onemu, ki pojde, srečnejši nego
jaz pa tudi vrednejši, ž njo po potih življenja. Želel
bi njej in sebi, da bi to bil Luigi Galli. Ponovite mu
vse moje besede, saj veste, da se je obrekovanje z
nizkim sumničenjem osmelilo, se približati celo njeni či¬
stosti. Sporočite Luigiju moj bratski pozdrav in za¬
hvalo! Bil je čas, ko sem mu zavidal in sem bil ljubo¬
sumen nanj. Naj mi odpusti! Ah, to je dodatek k moji
izpovedi. “

Lahno se je posmejal. Don Clemente je vstal,
molče sta si stisnila roki, se objela in globoko gi¬
njena se ločila.

Po odhodu dona Clementa je nastala globoka ti¬
hota v domu v San Cataldu. Nihče ni govoril glasno,
duri so se zapirale in odpirale z največjo opreznostjo,
Suntarella in Angiolina sta vsak hip kje na skrivnem
zaplakali kakor ob navalu bolezni. Tudi stari Frau-
cesco je tekom dneva večkrat zaihtel. Katarina pa se
je zdela mirna. Ves dan je sedela kraj Jana Marije, ki
je ležal na divanu in pogosto napol zadremal. Nihče
ni vedel, kako je pravzaprav minil ta dan. Vse se je
godilo kakor v sanjah. Proti večeru je odvedel Fran-

300

cesco bolnika v njegovo sobo in ga spravil v po¬
steljo. Pozno v noč je prišel od Luigija list.

„Vse storiva, kar nama je mogoče, don Clemente
in jaz,“ je pisal. „Vse se godi po volji. Bodi mirna,
Katarina, govoril sem z markizom, don Clemente pa
z dono Pavlino. Nihče ne bo motil vajinega miru. Po-
jutrnjem pridem v San Cataldo, prej ne bo mogoče
ne meni, ne donu Clementu, ki mi pravi, da je tvoj
mož samo slaboten in za sedaj ne potrebuje moje po¬
moči.“ Katarina je čitala ta list Janu Mariji, in oba
sta se posmejala temu, da je pisal Luigi „tvoj mož".
To se jima je zdelo tako čudno in neverjetno.

Ko je Jan Marija res zaspal, je šla Katarina v
svojo sobo. Utrujenosti se je opotekala. Prosila je,
naj jo zbude, če bo treba, legla in trdno je zaspala.
Noč je minila mirno. Toda zjutraj, jedva da se je
bila Katarina napravila, je prišla Suntarella objokana.

„Ah, mislim, da je to že poslednji dan,“ je ihtela.
„Bodite silna, silna!"

Katarini so se tresle noge in je hitela k njemu.
Ves se je izpremenil, in nekaj ji je reklo: „To je
njegov poslednji dan." Krčevito se ji je stiskalo srce,
pa vsa slabost je izginila nagloma. »Poslednji dan
njegov?" si je ponovila. „Da, pa tudi moj."

Jan Marija je poprosil, naj ga Francesco opravi,
potem se je dal prenesti gor v salon. Ni mogel pre¬
stati v svoji sobi. Dan je bil solnčen, topel, čudovito
krasen, zemlja in nebo en sam usmev miru in radosti.
Katarina je ukazala, prenesti divan na teraso, položila
nanj bolnika in ni se ganila od njega. Na njeno prošnjo
je izpil celo nekaj vina, pomešanega z vodo. Popoldne
je zaspal in Katarina je šla v svojo sobo ter pustila
duri odprte.

»Ali naj pošljemo po Luigija?" je vprašala starka..

Katarina se je zamislila za hip, potem je rekla :
„Ni treba." Suntarella se ji je čudila, da je bila tako
mirna. Božala jo je po obrazu.

„Idi,“ jo je prosila Katarina, „idi na tereso k njemu!
V tem napišem tukaj listek za dona Clementa."

Suntarella je odšla in Katarina je odprla ebenovo
omarico. Zlati venec iz etrurskega groba ji je jasno

301

zasijal. Dela si ga je na glavo in pogledala v zrcalo.
„Več ne trepetam kakor sem takrat, ko sem se prvič
spomnila smrti," je šepetala. „Takrat, ko je prvikrat
prišel v to sobo!" Zamislila se je, snela venec, ga
spravila v škatlo in napisala na njen pokrov: „Spo-
minek donu Clementu. Katarina di Soranesi."

In je vzela papir ter napisala list: „Don Clemente,
poslednje moje besede na zemlji veljajo Vam, Vam in
Luigiju. Vam in njemu se zahvaljujem iz globine
svoje duše. Recite Luigiju, naj mi odpusti bolest, ki
mu jo povzročim. Trpka je, pa jo prenese. Blagoslavljam
ga. Vas ne prosim, da bi mi odpustili. Vi me umete.
Umrjem z onim, ki ga ljubim. To ni posledica obupa.
Mirna sem, popolnoma mirna. To ne more biti greh,
ker ljubezen, samo ljubezen me vede v to, kar na¬
meravam. V starem veku bi gotovo nikomur ne b lo
prišlo na misel, grajati moje dejanje. Stopiti prosto¬
voljno z nekom v grob, se je takrat zdelo naravno
in enostavno onim, ki so močno ljubili. To je, kakor
bi koga spremljal na poti.

Glejte, don Clemente. vendar nam še teče po
žilah tista stara rimska, ali pa še starejša etrurska kri,
nam otrokom stare Lacije. Ali ni to predmet za sta-
rinoslovsko raziskovanje? Glejte, da sem mirna, don
Clemente, saj se šalim še v tem trenotku. In morda
bi se ne smela! O, smrt je krasna, toda neskončno,
neizrečno resna. Zdi se mi, kakor bi jo že čutila poleg
sebe, njena prikazen zre name. Utrip srca se ustavlja
— toda srce ne trepeta. Ne bojim se smrti, bojim se
samo tega, kar se naziva tolažba. Ker ta tolažba za¬
hteva pozabljenje, in pozabljenje je prava ločitev. Živ¬
ljenje, večnost med njim in menoj! Ne, don Cle¬
mente, tega nočem, ne prenesem. Zato grem ž njim
in ako grešim, naj mi Bog odpusti to! Ostanite zdravi,
don Clemente, in srečni! Vse, kar je mojega, dajam
do Vaših rok, razdelite to med svoje reveže in one,
ki so služili meni in njemu. Vi razdelite pravično.
Skrbite zlasti za mojo staro, dobro Suntarello. Tola¬
žite jo in ji recite, kako gorko sem jo ljubila in kako
me boli, da se ne morem ž njo posloviti. Pa ni
mogoče.

302

Še enkrat z Bogom! Pozdravite Luigija, ljubila
sem ga kakor najdražjega brata. Tudi mater njegovo po¬
zdravljam in odpuščam doni Pavlini. Naj mi tudi
ona odpusti tisto predvčerajšnjo nevoljo. Dobri Nini re¬
cite, da sem se tudi nje spominjala v. teh poslednjih
hipih.

Bog Vas blagoslovi, don Clemente! Na svidenje
tam v neznanstvu, v globini božje ljubezni in božjega
usmiljenja! Katarina di Soranesi-Plojhar."

Zganila se je pri tem podpisu, posmejala ter
otroški poljubila to nežno ime, s katerim se je pod¬
pisala prvikrat in poslednjikrat. Potem je zložila list,
ga pritrdila k skrinjici, kjer je ležalo etrursko nakitje,
jo postavila v omarico, ki je ni zaprla. In si je vtaknila
v žep srebrno krabico s strupom, ki jo je bil dobil
nekdaj Jan Marija od prijatelja Konstantina in katero
mu je bila vzela. Bleda, mirna, in tiha je stopila na
teraso.

Jan Marija že ni spal. Oči so mu blodile po širni
kampanji, in Suntarella mu je tiho pravila nekaj, česar
menda ni poslušal, ker pri Katarininem vstopu se je
posmejal -in ta usmev je rekel: »Naposled prideš!"
Njegove misli so bile popolnoma in edino pri njej.

Katarina je pogledala nanj in lahno zatrepetala.
Videla je bila umirati svojo mater, pozneje neko tova¬
rišico iz samostana, katero je zelo ljubila. Poznala je
smrt in njene znake. Ni se mogla motiti. Ta smrt, o
kateri je pisala donu Clementu, da vidi njeno prikazen
ob svojem boku, ta smrt je stala že kraj njega, njena
senca je bila vidna na njegovem čelu. Ni se je gro¬
zila, vedela je, da je ne loči od njega, zanjo torej ni
imela bodala.

„Idi, dobra Suntarella, odpočij si!“ je rekla starki.
„ Če treba, te pokličem ali pa pozvonim. Zadremlji malo!"

Suntarella se je obotavljala, no, ubogala je. Ka¬
tarina je ginjena zrla za njo, poslavljala se je ž njo v
duhu. Pri durih je starka postala, se vrnila k njej in
rekla : »Ubogam, toda obljubite, da bodete tudi vi ubo¬
gali in zadremali, kadar se povrnem. Vidim, da utru¬
jenosti jedva stojite."

303

Katarina se je čudno posmejala. „Zadremljem,“
je rekla kratko, potem je prijela Suntarello za glavo
ter jo nekolikokrat vroče poljubila. „Ti dobra, zvesta
duša,“ ji je šepetala, „ti draga, dobra duša!" In jo je
pritisnila k sebi. Potem je zbrala svoje sile in rekla:
„Torej, idi!“

Suntarella je stresala z glavo, te Katarinine oči
so se tako posebno svetile, njeni ustni sta bili ledeni.

..Mrzlico ima," je mislila starka. „Naj se že konča
ta muka! Naj ga Bog pokliče k sebi, če že ni pomoči,
sicer zboli i ona!" In si je otirala solze.

Katarina je sedla kraj Jana Marije. Držala sta se
za roke in molčala. Solnce se je nagibalo. Jan Marija
je zrl na tiho, sanjavo, otožno kampanjo, ki je z izrazom
svoje neprimerne posebnosti neizrečno segala v srce,
na kampanjo, tako dražljivo s harmonijo vseh črt in s
čarom svojih barv. Svit jasne zažare je padal nanjo z
neba in z nje je odseval zopet nazaj k nebu. Janu
Mariji se je zdajci zopet zazdelo, da dobivajo stvari
povsem drugo, izrazitejšo, določnejšo, od navadnega
umevanja različno obliko, prav kakor takrat, ko je ležal
v krvi sredi strtega bičevja. Začel jih je v bistvu raz¬
umevati, dasi tega, kar je čutil in kakor jih vidi, ni
mogel jasno opredeliti. Zopet se mu je zdelo, kakor
bi se v njem prebujal nekakšen nov, neznan čut, po¬
doben vidu, toda s pojmovanjem in umevanjem, ki je
bilo docela tuje telesnemu vidu. Zdajci je bolje umeval
i sebe i življenje i smrt in je vedel, da je bilo vse
to nekaj drugega, nego za kar je bil smatral to doslej.
Kako preprosto je bilo vse to!

„Ah, kakšno presenečenje!" je rekel. „Kako eno¬
vito se dado razrešiti te uganke!"

„0 čem misliš?" je vprašala Katarina. Čudni izraz
njegovega obličja jo je presenetil. Pri zvoku njenega
glasu je padel Jan Marija zopet v svoje prejšnje raz¬
položenje. Tisti novi čut, tisto novo pojmovanje je
ugasnilo, zdelo se mu je, kakor da je njegova duša in
pa ona višja, jasnejša zavest zopet zaprla oči. Zopet
se je nahajal na zemlji in je gledal nanjo š pozemskim
očesom. S prejšnjo zavestjo se je povrnila tudi utru¬
jenost.

304

„ Katarina/ 1  je rekel tiho in sanjavo, „zdi se mi,
da je prišla doba ločitve."

Katarina se je posmejala. „Ne mislim," je rekla
kratko. Oba sta nekaj časa molčala.

Ni vedel, kako se je to zgodilo, ali mahoma se
je spomnil Češke in postalo mu je neizrečno otožno.
„Z Bogom, ti zemlja solz," je rekel, „z Bogom! Živ
nisem našel mesta na tvojem srcu. Kosti moje ga ne
najdejo v tvojem naročju. A jaz sem te ljubil!" To je
govoril češki.

Katarina se je sklonila k njemu. „Blede?“ je mis¬
lila in se vznemirila.

Na čelo so mu stopile debele srage potu in so
začeli delovati vsi njegovi živci. Zapazil je izraz nje¬
nega očesa in s trudom je proiznesel: „To je bil pozdrav
moji domovini."

Za hip je dodal: „Z Bogom, Katarina! Bodi srečna!
Prišla je moja ura." Hotel je sesti, davilo ga je. Ka¬
tarina mu je pomagala. Zatisnil je oči. Katarina je
naglo stopila k mizici, kjer je stala voda, nalila četrtino
kozarca, njeni trepetajoči prsti so s trudom odprli sre¬
brno krabico s strupom, ki ga je izlila v vodo. Vzemši
kozarec, se je vrnila k Janu Mariji. Ko jo je čutil poleg
sebe, je zopet odprl oči. Kakor malo prestrašen je po¬
gledal krog sebe, potem se je zavedel.

„ Ostani z Bogom * je rekel še enkrat.

„Ne,“ je odgovorila z nadnaravnim mirom trdno
in odločno. „Ne, Jene Marija, midva se ne ločiva. S
teboj pojdem, skupaj stopiva pred Boga usmiljenja in
ljubezni! Skupaj greva pod zemljo."

Zrl je nanjo, oči so mu zažarele. Ni razumel povsem,
toda besede „skupaj greva", „midva se ne ločiva" so
se mu zdele godba.

Katarina je izpila strup. Odporen, omotljiv duh,
ji je stopil v nosnice in možgane. Prazni kozarec je
vrgla proti balustradi. Rožljajoči žvenk razbijajoče se
posode je zvonko zabrnel v to častitljivo večerno ti¬
hoto, posvečeno po navzočnosti smrti. Katarina se je
zgrudila na kolena. Čuden občutek jo je prevzel, ne¬
izmerna bolest jo je izpreletela liki elektrika po vsem

305

20

telesu in je razlila topost in mraz po vseh udih. Ho¬
tela mu je reči: „S teboj umiram," pa jezik ni bil več
v njeni oblasti. Njena glava je padla v njegovo na¬
ročje, ob poslednjem trepetu razuma in doumljivosti
jo je obšla neizmerna groza, nagloma se je še zave¬
dala, da je zakrivila greh, ni ji bilo jasno, kakšen, in
v groznem strahu, ki je omamil telo in dušo, je pro¬
padla v temo nebitja . . .

Jan Marija je umeval le napol. Tudi njemu je
bilo temno na duši megleno. Prijel je Katarino z
obema rokama ter obrnil njen že negibljivi obraz k
sebi. Tako ga je bila prijela njegova mati takrat, ko
je umirala v Havranicah . . . Zdelo se mu je, da se njen
usmev vrača k njemu, dasi nje ni videl, niti sledu po
njeni prikazni . . . Kampanja je kadila pod padajočim
mrakom kakor ogromna kadilnica proti neskončnemu
nebu . . . Neumljiv občutek se ga je polastil, čutil je
neko olajšavo.

»Smrt je nekaj drugega, nego sem si vedno do¬
mneval," je zvenelo v njem, dasi tega že ni mogel niti
šepetati. »Katarina . . .“, so hotela njegova usta pro-
iznesti. In se je nagnil k temu smrtnobledemu, mar¬
mornemu obrazu, kjer je bil viden izraz groze.

Stresel se je, sklonil se niže in kakor čez sredino
zlomljen, je padel z obrazom na njen obraz, ki ga je
bil s poslednjo močjo dvignil s svojega naročja k
svojim prsim . . .

Kampanja se je kadila v strahovitih parah. Gosti
mrak je padal z neba, ki se je začelo oživljati z zvez¬
dami . . . Globoka tišina je zavladala, veter je le zdaj-
pazdaj zašumljal ob drevju . . .

Tiho je stopila Suntarella na teraso. Od groze otrpla
je postala za trenotek, potem je mrzlično razburjena oti¬
pala trupli. Ni hotela verjeti; ko pa že več ni mogla
dvomiti, je sedla na tla. Nikogar ni klicala, ni molila,
zrla je na nebo, zrla na širno, temno, žalostno, stra¬
hovito pokrajino, in globoki, glasovih zvoki, ki so
prihajali tedaj iz njenih na stežaj odprtih ust, niso
imeli nič človeškega, nič besedam niti joku podobnega.
Takšne zvoke, kakršni so se sedaj nesli po temnem

306

vzduhu in zapadali v vetru in tišini, si poznala ti,
temna, otožna kampanja, poznala si jih dobro v tistih
dobah, ko si slovela še kot Lacija ter še ponosni in večni
Rim ni polnil s svojo slavo sveta in so še volkulje
krog tebe tulile po gorah pod tistimi roječimi zvezdami
kakor danes .. .

/.V,:'- i'j - ;  ' : >

J

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

00000290229