877
Ljubomir Simovič (1935):
(XXI)
ČELADE     Sončnice so strohnele. In pobiravci sončnic in njihovi stari inštrumenti zibelke in lesene frule. In tudi ona ki se je nisem nikoli spominjal brez pomisleka na ladjico otovorjeno s senom in sijajem ščipa. Dokončani sadež hruške je bil le zasnutek za njeno plodno telo. Njeno bleščeče telo le zasnutek za prah.
Gnila jesen in mrzel svet
na nebu in na zemlji zlato se stresa in trohni
zmagovavci, močnejši hudodelci,
zaslepljeni v metežu žita na skednju, razgibani
od vetra, ne bi rekli
z drevesa spoznanja dobrega in zla sadežev da smo se preobjedli.