Glasilo delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti Slovenije, Ljubljana, 13. januarja 1986 — št. 1 — letnik XXXVIII

i

Na dveh bregovih
Kriza prinaša drugačno razmišljanje




Gospodarska kriza je zaostrila položaj družbenih dejavnosti, med njimi še posebno vzgoje in izobraževanja. Delež družbenega proizvoda, odmerjen družbenim dejavnostim, se je zmanjšal v povprečju za četrtino, v vzgoji in izobraževanju po nekaterih podatkih skoraj za tretjino. Tako zmanjševanje šolskega denarja — ob nezmanjšanem obsegu vzgojno-izobraževalnega dela in izobrazbenem standardu pri nas — vodi šolstvo v krizo, ki dobiva vedno nove razsežnosti. Kriza za materialne stroške in redno vzdrževanje ter popravila šol in vrtcev pa tudi v nezadovoljstvu in drugačnem razmišljanju prosvetnih delavcev ter njihovih delegatov.
O kritičnem položaju družbenih dejavnosti je te dni razpravljalo predsedstvo CK ZKS, sam centralni komite pa bo ta vprašanja uvrstil na dnevni red ene izmed prihodnjih sej. Hkrati potekajo v najvišjih družbeno-poli-tičnih organih tudi razprave o kritični analizi delovanja druž-beno-političnega sistema. Razrešitev nakopičenih težav ni preprosta, različni pa so tudi pogledi, kot vse kaže, na sam način in hitrost njihovega reševanja. Vemo, da je denar ja malo in da moramo z njim varčevati; vemo pa tudi. da vzgoja in izobraževanje in druge družbene dejavnosti niso samo družbena poraba, temveč temeljni pogoj družbenega obstoja in napredka. Prehude omejitve bi povzročile krčenje programov in zniževanje kakovosti izobraževanja — vse to pa bi imelo dolgoročne posledice za naš gospodarski, kulturni in politični razvoj.
Ta zaskrbljenost je izstopala nemara na vseh skupščinskih sejah samoupravnih interesnih skupnosti vzgoje in izobraževanju. ko so pred koncem leta-
sprejemale samoupravne sporazume o temeljih plana za prihodnje srednjeročno obdobje in rebalans sredstev za leto 1985, ki bo podlaga za financiranje programov v prvih mesecih 1986. Sledili smo tem razpravam posebej v Posebni izobraževalni skupnosti za pedagoško usmeritev, ki je bila 23. decembra na Pedagoški akademiji v Ljubljani.
Za izvajanje vzgojno-izobra-ževalnih programov so šole usmerjenega izobraževanja dobile v letu 1985—89 odstotkov več denarja kot leto prej, za materialne stroške pa 85 odstotkov več.. Inflacija bo bržkone za nekaj odstotkov višja. Vzgoj-no-izobraževalne in vzgojno-varstvene organizacije in pedagoški delavci jo občutijo še bolj, ker se družbena sredstva usklajujejo z inflacijo z zamudo. Pedagoški delavci dobivajo ob tem vedno pogosteje občutek, da si morajo izprositi ali priboriti te sprotne poračune, tako kot se morajo nenehno boriti za enakopraven položaj z delavci v gospodarstvu.
Gospodarska kriza in gmotni položaj vzgoje in izobraževanja sta tako pahnila prosvetne delavce v neprijeten položaj, kot bi bili v opoziciji do oblastnih odločitev. Nenehno se morajo upirati, protestirati in zahtevati, da bi dobili to. kar jim pripada po ustavi in zakonih in da bi izterjali od družbe toliko denarja, kolikor ga ta družba potrebuje za svoje šolstvo, če hoče imeti odprte razvojne perspektive.
Te razmere zbujajo med pedagoškimi delavci slabo razpoloženje in drugačno razmišljanje, kot bi si ga družba želela. Na skupščinski seji pedagoške posebne izobraževalne skupnosti (verjetno drugje ni dosti drugače) so se delegati spraševali.
kakšen pomen sploh še imajo take delegatske skupščine, saj so delegati postavljeni v vlogo, da morajo kopati grob šolstvu. Namesto da sedijo na neplodnih sestankih, naj bi raje ostali v šoli in učili. Namesto da ponavljajo stokrat povedane resnice in zahteve, naj bi se raje ukvarjali z ustvarjalnim delom. Namesto da bi prikimavali vedno novim varčevalnim ukrepom, za katere nihče od predlagateljev noče prevzeti strokovne odgovornosti, naj bi postavili odločujoče, pred alternativo; ali omogočiti šolam normalno delo ali pa jih preprosto zapreti.
Tako razmišljanje postaja vse pogostejše. Tisti, ki posežejo v razpravo, da bi opravičevali današnje stanje in uradne ukrepe, ostajajo osamljeni na svojem bregu in naletijo kvečjemu na-strpna, a gluha ušesa. Kot bi na-.stajala jasna polarizacija, v kateri stojijo eni in drugi vsak na svojem bregu, razdalje med njimi pa se večajo.
Ko bodo v prihodnje najodgovornejši družbeno-politični organi obravnavali položaj družbenih dejavnosti in delovanje družbeno-političnega sistema, ne bi smeli spregledati globokih sprememb na tem področju. Sedanje stanje neposredno vpliva na kakovost vzgojnoizo-braževalnega dela, prinaša pa tudi drugačno razpoloženje in razmišljanje med pedagoškimi delavci. Do veljave prihaja že stara resnica: kakršen odnos ima družba do šole. takšen je'tudi odnos učiteljev do te družbe. Pod vplivom šole pa se oblikujejo tudi pogledi mladih na današnjo družbo in njeno sposobnost za reševanje nakopičenih težav.
JOŽE VALENTINČIČ
Med drugim preberite
•	KMALU NOV SAMOUPRAVNI SPORAZUM ZA OSNOVNE ŠOLE IN VRTCE, str. 2
•	ŠOLA V NARAVI V ZDAJŠNJIH DRUŽBENOGOSPODARSKIH RAZMERAH, str. 3
•	O VZGOJI VEMO ŠE ZMERAJ PREMALO, str. 4
•	KULTURA ŽIVOTARI, str. 4
•	TEHNIČNE INTERESNE DEJAVNOSTI — DO KROŽKA ROBOTIKE, str. 10
Skrb za materinščino
Kadar pišem, mi je edina skrb, da jasno povem, kar mislim, in pa, da natanko do najtišje nianse čuti z mano tisti, za kogar pišem.
I. Cankar v pismu dr. H. Tumi 29. 3. 1918
Leto 1986 je za nas tudi Trubarjevo leto. Poteka štiristo let, odkar je naš »rodoljub ilirski«, kot se je podpisal v prvi slovenski »bukvici«, iz katere »se ti mladi inu preprosti Slouenci mogo lahku v kratkim času brati navučiti«, končal svoje življenje in delo, hkrati pa obvezal svoje dediče, da bodo skrbno gospodarili z bogastvom, ki jim ga je zapustil, se pravi, da ga ne bodo le ohranili, ampak tudi pomnožili.
To bogastvo je knjižni jezik, ki se je sčasoma razživel zunaj cerkvenih meja v posvetni, predvsem leposlovni besedi, ter zavzel osrednje mesto v oblikovanju in uveljavljanju slovenske narodne samobitnosti. Slovenci smo se dolga leta izkazovali kot narod veliko ravno v kulturnem in jezikovnem ustvarjanju —in skrb za jezik se je vedno izražala kot naša notranja moč in odpornost do škodljivih zunanjih vplivov. Kajti Trubar nas ni enkrat za vselej odvezal skrbi za jezik; vrezal je prve brazde in vsak rod mora to njivo kultivirati, če noče, da jo zarase plevel. Zato ob jubileju te prve brazde ne smemo porabiti vseh moči za bučno proslavarstvo; skrb za materinščino naj ne bo le priložnostno geslo, ampak sestavina slovenske narodne zavesti, torej last, bogastvo in ponos vseh Slovencev.
Najbolj premišljeno mora gojiti jezikovno omiko seveda šola, in sicer tako, da usposablja učence za ustno in pisno sporočanje v slovenskem knjižnem jeziku. Ta naloga pa zahteva od vsakega učitelja, ne le učitelja materinščine, in drugih delavcev v šoli, da obvladajo govorno in pisno obliko slovenskega knjižnega jezika in da pri organiziranem delu z učenci uporabljajo zborno obliko govorjenega knjižnega jezika, da preganjajo prenizko raven pogovornega jezika, slengizme, pretirano narečnost, iztrebljajo popačenke, prostaške izraze in opozarjajo na slogovne pomanjkljivosti. V šolah se mora ohlapna govorica, površnost in napačna raba jezika umikati pred jedrnatim, smiselnim, jasnim in pravilnim izražanjem, kajti jezikovna nebogljenost, ustna in pisna, je tudi strokovna in človeška nebogljenost. Če še kdo dvomi, da jezikovna vzgoja ne more prispevati k ukinjanju razlik med umskim in telesnim delom, pa ne vzdrži ugovora resnice, da jezikovni primanjkljaji zagotovo prispevajo k socialnemu razlikovanju. Jezikovna neizobraženost pa je prvi korak v nesvobodo, v položaj, ko jezikovno vešč človek manipulira z jezikovno manj veščim, ko lahko jezikovno vešči uveljavi svoj interes, a nevešči ga niti izraziti ne zna.
Seveda pa za jezikovno sporazumevanje niso odgovorni le učitelji; zanj je odgovoren prav vsak, ne glede na delo, ki ga opravlja, toda čim bolj zahteven je njegov položaj v družbi, tem bolj je seveda tudi odgovoren njegov odnos-do jezika.
Življenje zahteva raznotere govorne položaje, vsak govorni položaj pa še lasten jezikovni odziv. Slavist bo pri pouku govoril drugače kot kemik ali fizik, obramboslovec spet drugače kot zgodovinar, kajti njihovi strokovni jeziki so različni; direktor se bo s poslovneži drugače pogovarjal kot z delavci na njihovem '!>orui l>0htik mora svoj sestankarski jezik prevesti v jezik množice, če hoče, da ga bo razumela, sicer bo delovala njegova beseda kot zvočna kulisa, premnogokrat znana iz radia ali televizije, ko nekritično prevzemata nikomur razumljiv birokratski jezik; zdravnik bo na znanstvenem zborovanju drugače povedal kot na predavanju v delavski univerzi, na televiziji ali v poljudnem članku; najbrž bo tudi strokovnjak spregovoril v krogu domačih v bolj preprostem jeziku kot na strokovnem kolegiju v delovni organizaciji itd. Danes so duhovna področja, ki jih jezikovno že obvladujemo, neprimerno bogatejša kot pred desetimi, dvajsetimi, tridesetimi leti; gospodarski, znanstveni, kulturni in splošni napredek je naredil svoje. Zato toliko bolj občutimo vse, kar imamo v jezikovnem izražanju za pomanjkljivo ali slabo. Se vedno se čutimo utesnjene tam, kjer še po malem jecljamo ali še nismo sposobni spregovoriti dovolj izvirno, ustvarjalno, razumljivo za nas ali za svet okoli nas.
Če hočemo imeti ustvarjalen odnos do jezika, ga moramo najprej ceniti, vsaj toliko kot npr. cenimo simbole sodobnega gmotnega Standarda, kajti spoštovanje jezika sodi v našo omiko. Zato nam ne sme biti vseeno, ko naletimo na govorno neprebujenost, ko se pomanjkljivo oblikovana misel opoteka v majavem stavku, kajti tu se začne tista občutljivost, ki bi morala biti v vsakem človeku: to je čut za omikano govorico. V tej govorici pa zanesljivo domuje naša narodna samobitnost.
STANKO ŠIMENC
Kmalu nov samoupravni sporazum
aktualno
za osnovne šole in vrtce
27. januarja bo skupščina Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti
Prosvetni delavec med starim in novim letom
V današnjih gospodarskih razmerah, ko izdatki za tiskarske in druge storitve v časopisno-založniški dejavnosti naračajo hitreje kot druge cene, iščemo pri Prosvetnem delavcu vse možnosti, da bi glasilo izhajalo redno v normalnem obsegu in da bi podražitve ne bremenile preveč naročnikov. To nam je uspelo v preteklem letu, tako, upamo, bo tudi v letu 1986.
V vseh razpravah o prihodnosti Prosvetnega delavca je prevladala zavest, da tudi v težkih gospodarskih razmerah ne smemo prikrajšati prosvetnih delavcev za sprotno obveščenost o vsem, kar se pomembnejšega dogaja v vzgoji in izobraževanju, za strokovne informacije o novostih na tem področju, o spoznanjih pedagoške teorije in izkušnjah prakse. Prosvetni delavec je navsezadnje edini slovenski štirinajstdnevnik za aktualna vprašanja vzgoje in izobraževanja; kot glasilo delavcev te dejavnosti, v kateri je zaposlenih več kot 30 tisoč izobražencev, je tudi njihova javna tribuna. Obveščenost in možnost za javno objavljanje stališč, predlogov in izkušenj sta njihova pravica, nekaj, kar sodi k samoupravnemu razvoju vzgoje in izobraževanja, k samoupravnim pravicam in obveznostim vsakega delavca v tej dejavnosti.
S takimi stališči, ponovno potrjenimi v uredniškem odboru in izdajateljskem svetu, smo se v\ preteklem letu obračali na različne organe po pomoč in naleteli povsod na razumevanje. Posebej moramo pohvaliti razumevanje odbora za osnovno in odbora za usmerjeno izobraževanje ter vodstva Izobraževalne skupnosti Slovenije, ki sta nama pomagala, ko nam je grozila izguba. Razlika med ekonomsko ceno Prosvetnega delavca in bralcem še dostopno naročnino se namreč vedno bolj povečuje. V letu 1985 so se tiskarski stroški povečali za dobrih sto odstotkov, ob novem letu pa nam je tiskarna sporočila, da bodo cene spet višje za 45 odstotkov. Ko smo lansko pomlad zvišali naročnino za okoli 60 odstotkov, je bilo precej odpovedi. Bojimo se, da ne bi bilo tako tudi letos, čeprav nam drugega ne kaže, kot da vsaj približno usklajujemo naročnino z rastjo cen. Če upoštevamo stopnjo inflacije, pa tudi povečanje dohodka vzgojno-izobraževalnih organizacij in osebnih dohodkov prosvetnih delavcev, povečana naročnina v letu 1986 niti ne pomeni prave podražitve, zlasti ne za individualne naročnike. Za upokojence in študente pa bomo še naprej obdržali nižjo ceno, ki jo dotiramo iz drugih virov.
Razliko med ekonomsko in prodajno ceno Prosvetnega delavca krije naša časopisno-založniška organizacija z dotacijami in drugimi dohodki. V letu 1985 so prispevali prosvetnim delavcem v obliki dotacije za glasilo:
Republiški Svet Zveze sindikatov Slovenije 1000000 din
Izobraževalna skupnost Slovenije — odbor za usmerjeno izobraževanje 1100000 din (enkratna izredna pomoč)
Izobraževalna skupnost Slovenije — odbor za osnovno izobraževanje 1000000 din (enkratna izredna pomoč)
Posebna izobraževalna skupnost za pedagoško usmeritev 1120000 din
Posebna izobraževalna skupnost za kulturo 340 000 din Republiška skupnost otroškega varstva 230 000 din.
Del primanjkljaja smo pokrili z dohodki iz razpisov, objav in posebnih prilog. Vsak dinar, ki ga tako dobimo, pripomore k izravnavi prihodkov in izdatkov in k ohranjanju potrebnega obsega in kakovosti časopisa.
Za primerjavo z navedenimi številkami naj povemo, da znašajo neposredni stroški posamezne številke Prosvetnega delavca (tisk, papir, ekspedit, poštnina in avtorski honorarji) že skoraj 500000 dinarjev. K tem stroškom moramo prišteti izdatke za redno poslovanje naše organizacije, z zakonskimi in drugimi obveznostmi vred.
Predvidena rast stroškov in cen ter dohodkov iz dotacij in lastnih storitev terja ustrezno spremembo letne naročnine. Ta bo znašala v letu 1986:
za organizacije za posebne naročnike za študente in upokojence
2200 din 1200 din 900 din
Posamezni izvod Prosvetnega delavca stane 70 din, pri povečanem obsegu pa 100 din.
Vodstva vzgojno-izobraževalnih in vzgojno-varstvenih organizacij ter osnovne organizacije sindikata pa prosimo, da preučijo možnosti za dotiranje naročnine svojim delavcem iz sredstev za strokovno izpopolnjevanje. Tako so uredile že marsikatere šole, pa tudi nekateri vrtci.
Uredništvo in uprava Prosvetnega delavca
Izvršni odbor Republiškega odbora Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti je 6. januarja t.l. obravnaval predlog samoupravnega sporazuma za osnovne šole, organizacije za usposabljanje, vzgojno-varstvene organizacije in glasbene šole. Del razprave na seji pa je bil namenjen pripravam na prihodnjo skupščino sindikata te dejavnosti.
Samoupravni sporazum, ki bo urejal delitev osebnih dohodkov in sredstev za skupno porabo delavcev v navedenih organizacijah, dobiva po kritičnem pretresu predlog iz javne razprave svojo končno podobo. O njem naj bi se izrekla prihodnja skupščina sindikata, ki bo predvidoma 27. t.m. v Ljubljani. Novi samoupravni sporazum bo nato objavljen v posebni prilogi Prosvetnega delavca. Tako bo dostopen vsem delavcem v navedenih organizacijah, da bodo dovolj informirani, ko bodo odločali o pristopu k sporazumu. Ko bo večina vzgojno-izobraževalnih in vzgojno-varstvenih organizacij pristopila k sporazumu, bo ta — po ustaljeni navadi — začel veljati in bo nadomestil dosedanje samouprvne sporazume.
Razprava na seji izvršnega odbora se je osredotočila na nekatera vprašanja, o katerih so bila tudi v javni razpravi mnenja še različna. Ena od teh je na primer sam obseg dela, ki je poleg kakovosti in gospodarnosti podlaga za vrednotenje opravljenega dela in delovne uspešnosti. Temelj za načrtovanje in oceno obsega učiteljevega in vzgojiteljevega dela je delovna obveznost v šolskem letu. Sestavljajo jo, kot je pojasnjeno v posebnem navodilu k samoupravnemu sporazumu, pouk po predmetniku in drugo neposredno delo z učenci, letna in sprotna priprava na pouk ter drugo vzgojno-izobraževalno
delo. Podobno velja tudi za delavce v vrtcih: na prvem mestu je vzgojno delo po vzgojnem načrtu, sledijo pa priprava na delo ter druga opravila, predvidena s programom dela.
Med alternativama, ali podrobno predpisati in predvideti do podrobnosti postopke in rešitve ali pa prepustiti vzgojno-izo-braževalnim in vzgojno-varstve-nim organizacijam več samostojnosti, je samoupravni sporazum izbral največkrat drugo pot. Pustil je razpone, omejil samo spodnje ali zgornje meje, podrobnosti pa prepustil organizacijam. Le ponekod so zaradi enotnosti rešitve natačneje opredeljene.
V javni razpravi so bila različna mnenja o tem, .kako oceniti strokovno izobrazbo, kadar imamo v vzgojno-varstvenih organizacijah vzgojiteljice s srednjo in višjo, v osnovnih šolah pa učitelje z višjo in visoko izobrazbo za enaka dela in naloge. Izvršni odbor se je opredelil za to, naj bi višjo stopnjo izobrazbe nagrajevali (do 6 odstotkov osebnega dohodka), saj pričakujemo ob višji izobrazbi tudi višjo kakovost dela. Ne bi bilo dobro, če bi v vzgoji in izobraževanju podcenjevali izobrazbo in ne bi
spodbujali pedagoških delavcev k pridobivanju višje izobrazbene stopnje. Načelne pomisleke o tem, ali bo prihodnje visokošolsko izobraževanje visokošolskih učiteljev dalo boljše učitelje kot jih je dala dveletna pedagoška akademija, bo treba razčiščevati v pedagoškem šolstvu in ne v samoupravnem sporazumu. Sicer pa naj bi merila za kakovost dela omogočala razmeroma objektivno oceno dela vsakega posameznega učitelja in vzgojitelja.
upokojitvijo ni bilo najbolj p teno do starejših učiteljev vzgojiteljev, ki so bili v tem I gledu dvakrat prikrajšani: na: četku delovne dobe, ker so ® velike razlike med osebnimi d hodki mlajših in starejših de^ cev, na koncu delovne dobel ker je bila ta razlika tako m*
V razpravi o lestvici za minulo delo se je izvršni odbor odločil za t)o večanj e osebnega dohodka v naslednjih razponih:
od 6 do 12 let dela najmanj za 4 odstotke
od 12 do 18 let dela najmanj za 8 odstotkov
od 18 do 24 let dela najmanj za 12 odstotkov
nad 24 let dela najmanj za 16 odstotkov.
Samoupravni sporazum bo tako določil spodnjo mejo, v posameznih kolektivih pa se bodo lahko dogovorili tudi za nekoliko višje odstotke, zlasti za drugo polovico delovne dobe. Dosedanje komaj 12 odstotno povečanje osebnega dohodka na račun minulega dela v desetletju pred
Novi samoupravni spora* bo bolj pošteno urejal 1 osebne dohodke učiteljev vzgojiteljev pripravnikov. K** bodo opravljali delo v obš polne delovne obveznosti i® pod mentorskim vodst' uspešno opravili, bodo dp vsaj 80 odstotkov osebnega' hodka, lahko pa tudi več, & bodo v delovnem kolektivu p odločili. Po nekaterih nove' razlagah učitelja in vzgojil’ začetnika niti ne bi smeli ob( navali kot pravega priprava1 saj mora takoj razmeroma sa’ stojno opravljati učne in \zm naloge. Zato že danes na mn®
šolah opredeljujejo v sat®
_____2t_	„	l’ • M	V .	•« j
pravnih predpisih začetnika’ učitelja brez strokovnega izp ga z nekoliko nižjim osebi' dohodkom spodbujajo, da p prej opravi strokovni izpit, s'1 pa ocenjujejo njegovo delo skupnih merilih.
Ob pripravah na prihod skupščino je izvršni odbor P gledal in odobril poročilo o ( republiškega odbora v štiri', nem mandatnem obdobju potek drugih priprav. Ker kongres Zveze sindikatov Slo1' nije v marcu, naj bi bila skui čina Sindikata delavcev v vzg1’ izobraževanju in znanosti 2'T! nuarja, kot je biio predvidel Žal mnogi občinski odbori si® kata še niso poslali imena del® tov za skupščino. Upamo, bodo svojo »profesorsko« J zabljivost v kratkem poprav®
J. V.
Zapoznele poravnave
S seje skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije


Zlagoma, tako po obrokih, že od nekdaj manjših kot v gospodarstvu, se pomika merivec na lestvici osebnih dohodkov delavcev v družbenih dejavnostih in seveda tudi v šolstvu. Počasi in s preveliko zamudo, da bi bili lahko vsaj za nekaj časa zadovoljni. Povečani materialni izdatki se povzpenjajo v številke, ki so daleč nad načrtovanimi, tisti, ki odmerjajo denar šolstvu za plače, materialne stroške in amortizacijo, se morajo ukloniti zdaj še intervencijskemu zakonu. Najhujše je v srednjem šolstvu, kjer povečuje nezado-, voljstvo v nekaterih šolah še to, da so pri odmeri denarja za materialne stroške uvrščene v nižjo kategorijo in ne vedo, kako naj dobe denar za poravnavo posebnih izdatkov, ki jih imajo zaradi razmer, v katerih delujejo, pa v enotnih cenah niso zajeti.
Obljuba Izobraževalne skupnosti, da se bodo plače učiteljev v usmerjeni šoli že v letu 1985 zvišale toliko, da bo zaostanek za gospodarstvom »samo« za polovico manjši, se je kaj hitro razblinila ob naglem zviševanju osebnih dohodkov v gospodarstvu in zviševanju cen. Skratka, šolstvo doživlja v primerjavi z drugimi panogami kaj majhne izboljšave, kljub vsemu pa si je treba prizadevati —tako smo slišali na zadnji seji skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije — da se omilijo posledice zveznega intervencijskega zakona, ki omejujejo porabo denarja v naši republiki že do višine prvega lanskega popravka načrtovalnih izhodišč za vrednotenje programa in tako ovira usklajevanje rasti dohodka v vzgoji in izobraževanju.
V Izobraževalni skupnosti Slovenije — na zadnji seji skupščine 24. decembra v lanskem letu — so na podlagi izhodišč, sprejetih julija, popravili vsoto denarja, namenjeno usmerjenemu izobraževanju: ta se bo povečala od 21 milijard 696 milijonov na 23 milijard 261 milijonov dinarjev. Skupščina je sprejela tudi sklep, da se poveča vrednost programov in elementov cen storitev v usmerjenem izobraževanju v letu 1985; po teh popravkih se v ceno storitev všteti dohodek poveča za 9,9 % ali za 89 odstotkov na lansko osnovo, materialni stroški pa za 2,8 odstotka ali skupno za 85%. Razliko v do: hodku, ki pripada usmerjenim šolam po resoluciji — to je še 5,8% od L januarja v lanskem letu —naj bi izplačali delavcem v vzgoji in izobraževanju praviloma do 15. januarja, preostali del nove obveznosti pa najkasneje do začetka marca 1986. Ves ta denar bo vštet v osnovo leta 1985 in bo torej izhodišče za nadaljnje vrednotenje.
Skupščina je sprejela na predlog odbora za osnovno izobraževanje tudi novo vrednost'zagotovljenega programa — ta je osnova za solidarnost — in novo vrednost skupnih nalog na tem področju. Pri izračunu novega obsega solidarnosti se po tem predlogu poleg omenjenih novih izhodišč za vrednotenje upošteva tudi nova količina bruto mas osebnih dohodkov v posameznih občinah v enem koledarskem letu (od lanskega do letošnjega septembra).
Živahen odziv na tej seji je imelo obvestilo o predlogu Izvršnega sveta SRS, po katerem so v predlogu resolucije o po-
litiki uresničevanja družbenega plana SRS za obdobje 1986-1990 v letu 1985 spremenili besedilo, da »bomo nadaljevali z odpravljanjem zaostankov v osebnih dohodkih delavcev družbenih dejavnosti glede na osebne dohodke delavcev v gospodarstvu« tako, da »bomo odpravili zaostanke...« Delegati so predlog resolucije podprli — seveda z mislijo, da bi se to, kar je zapisano v popravku, moralo tudi uresničiti. To bi bila seveda samo ena od pričakovanih izbolj -šav, še zmeraj pa ostajajo ogroženi programi, ki še zdaleč niso ovrednoteni tako, kot bi morali biti.
Kakšen sistem solidarnosti?
Kako nezadovoljni so v občinah z zdajšnjim sistemom solidarnosti, je pokazala razprava o predlogu samoupravnega sporazuma o skupnih izhodiščih za oblikovanje samoupravnih sporazumov o temeljih planov izobraževalnih skupnosti za obdobje 1986-1990. V občinski izobraževalni skupnosti Laško menijo, da so v dopolnilu k predlogu o temeljih plana nekatera tera (dodatna) merila za prejemnike solidarnostnih sredstev, taka, da utegnejo škodovati občinam, ki prejemajo solidarnostna sredstva. Take občine, ki so povečini gospodarsko slabo razvite, morajo z dodatnimi obremenitvami financirati zagotovljene programe. Prispevne stopnje za združevanje sredstev, namenjenih zdravstvu in izobraževanju, so v takih občinah podpovprečne — to pa se kaže v zelo majhnih stopnjah in tudi v standardu družbenih dejavnosti. Ker
■ je gospodarstvo hudo obrd njeno, se slabšajo možnosti pridobi vanje dohodka gospod stva občine, zmanjšujejo pJ; tudi gmotne možnosti za hitf razvoj. Zato predlagajo, naj izdelali tak sistem solidarnost bi zagotovil, da bi občine, ^ povprečno prispevno stopnj® zmorejo dovolj denarja za ( sničevanje zagotovljenega f grama, prejele iz solidarnosti1 lotno razliko med denarj’ zbranim v občini, in tistim, S ga potrebovali. Odpravili n* torej omejitvena merila, s tett bi se potrebna sredstva soli* nosti povečala dodatno na f bližno 65 %.
Svoj predlog ima tudi občil® izobraževalna skupnost K rani predlaga, naj bi solidarno z*; ževali denar za uresničevanj® gotovljenega programa v Izot; ževalni skupnosti Slovenije -j podlagi izplačanih osebnih hodkov vsi delovni ljudje in1 čani (tudi tisti, ki so upravičeni solidarnosti. Izobraževalna sl) nost Slovenije naj bi na po^ bruto osebnega dohodka oh* tudi določila delež potrebi1* denarja.
Tudi drugi delegati so op0! jali, da zdajšnji sistem solida* sti že zdavnaj ne ustreza '' Ugotavljalbso, da bo treba rf bliško solidarnost v vseh dnt* nih dejavnostih dodobra pre® in na podlagi razčlenitve najt* šitve, primerne za današnji’ Dokler to ne bo narejeno, o>l obveljal še stari sistem, sk®l čina pa bo o samem sporazu^ skupnih izhodiščih za pripl, sporazuma o temeljih jflana® pravljala znova — na prih®* seji, ki bo 2,f. januarja. MARJANA KUNEJ
l
ZA JAVNO RAZPRAVO
Šola v naravi v zdajšnjih družbenogospodarskih razmerah
Šola v naravi se je kot posebna in neobvezna oblika vzgojnoi-zobraževalnega dela v osnovni šoli v dveh desetletjih potrdila in uveljavila kot pomemben de-1 javnik oblikovanja in vzgoje mladega človeka.
V preteklosti so bili doseženi pomembni uspehi zlasti pri učenju plavanja in smučanja, ki sta ' še zdaj med osrednjimi smotri i šole v naravi.
Šola v naravi ima široko pod-I Poro tako pri otrocih in njihovih I starših kot pri osnovnošolskih * kolektivih, zato je v mnogih i' šolah postala redna oblika i vzgojno-izobraževalnega dela. t Kljub temu pa v vsem tem ob-i dobju nismo zmogli urediti ne-;i katerih bistvenih vprašanj šole v I naravi, da bi to šolo trdneje zasi-( drali v sistem financiranja in jo ;i uveljavili kot obvezno obliko f vzgojnoizobraževalnega dela.
|ij Zdaj, ko so gmotne možnosti j v naši družbi zmanjšane, pa je -i prihodnost šole v naravi resno j ogrožena. Zaradi vedno manjše It vsote denarja, ki je namenjena i' izvajanju te vzgojno-izobraže-< valne oblike, se siromaši tudi ■f njena vsebina, marsikje pa jo f celo opuščajo.
Prepričani smo, da bi opustili tev šole v naravi slabo vplivala F na družbena prizadevanja za ra-:	zvoj celotne in vsestranske
i osebnosti mladega človeka.
Prav tako smo prepričani, da je mogoče z ustvarjalnim sode-'■ lovanjem vseh zainteresiranih '!> družbenih subjektov marsikaj rešiti. Zato smo pripravili gradi-; vo, ki je temelj za javno raz-Pravo o stanju in prihodnosti , šole v naravi. Menimo, da bi mo-S rali v javni razpravi sodelovati neposredni izvajalci in organiza-f‘ torji šole v naravi (osnovne šole, i občinske ZPM, Centri za mladinski turizem), strokovni organi, organizacije in ustanove s področja šolstva, zdravstva in telesne kulture, organi družbe-no-političnih organizacij, organi samoupravnih interesnih skup-/ nosti družbenih dejavnosti, družbene organizacije in društva, starši in posamezniki. Le j, tako lahko pričakujemo take re-[i šitve, ki bodo upoštevale kako-ji vostne lastnosti šole v naravi in ,1 njihov vpliv na oblikovanje in (j vzgojo mladega človeka, ter na . drugi strani resnične gmotne i možnosti v naši družbi.
1, Mnenja, ugotovitve, stališča j m sklepe, ki jih boste oblikovali ( v pogovorih, ob okroglih mizah, ,1 na konferencah in v drugih obli-( kah razprave pošljite pisno (i Zvezi prijateljev mladine Slovenije, Miklošičeva 16-11, Ljubljana.
Javna razprava bo trajala do j, 5. marca 1986, potem jo bomo i strnili na posebni konferenci v Ljubljani.
j Začetki šole v naravi segajo v j, leto 1963, ko so učenci četrtih in i petih razredov nekaterih"osnov-I nih šol v Ljubljani odšli za teden j dni k morju in v zimska središča.
:J kjer so se učili plavanja in smu-j Čanja. Od leta 1970 do 1981 še g je ta vzgojno-izobraževalna oblika zelo razširila po vsej Sloji veniji, hkrati pa se je oblikovala in spopolnjevala njena vzgoj-no-izobraževalna vsebina ter dobivala zasnovo, ki je zdaj uve-(j Ijavljena.
. Bistvo šole v naravi je, da se ij učenci in učitelji začasno prese-'j lijo v novo, naravno okolje, kjer |j opravljajo vzgojno-izobraže-jj valno delo.. Pri tem je največji ■ poudarek na dejavnosti v naravi a |n Še posebno na učenju plavanja ^ tn smučanja. Pomembni so vzgojni smotri, ki jih dosegamo ^ v šoli v naravi učinkoviteje kot v v šoli. Navajanje na samostojnost, osebno odgovornost, tovarištvo, solidarnost, skupno premagovanje težav, učenje v skupini itd.
Cilji vzgojno-izobraževalnih prizadevanj v šoli v naravi so večstranski in dolgoročni in pomembno pripomorejo k iskanju . človekovega biopsihosocialnega ravnotežja, zmanjševanju utopitev, zmanjševanju prestopništva in zasvojenosti vseh vrst.
S šolo v naravi kot šolo za življenje v naravi in z njo se lahko odločilno oblikuje model zdravega načina življenja.
Podobne vzgojno-izobraže-valne oblike so izredno dobro uveljavljene v večini evropskih držav, kjer so uvrščene v obvezen program za vse učence.
H.
Nekateri podatki o izvajanju šole v naravi kažejo, da letna šola v naravi zastaja, zimska pa močno upada. Očitno je, da gredo razvojne težnje v negativno smer, saj opažamo v praksi različne rešitve, ki se odmikajo od smotrov šole v naravi in poudarjajo le učenje plavanja in smučanja, npr.: plavalni ali smučarski tečaji v drugem kraju brez drugih vzgojno-izobraževalnih vsebin, strnjeni tečaji plavanja ali smučanja v domačem kraju med šolskimi počitnicami, pouk plavanja ali smučanja v daljšem obdobju po 1 do 2 uri na teden, itd. Opažamo, da so nekatere šole uvedle poleg letne in zimske šole v naravi še tretjo obliko, pri kateri so poudarjene izletniške, planinske in taborniške vsebine. Gre torej za izredno raznolikost vsebin in oblik, ki se ločijo tudi po kakovosti, količini in učnovz-gojnih smotrih.
Prav gotovo se ni mogoče strinjati, da bi zamenjevali šolo v naravi s tečajem, saj je učenje smučanja ali plavanja le en del vzgojno-izobraževalnega procesa. Drugi del vzgojno-izobraževalnega procesa — življenje in delo v naravi — je za učence v socialnem in vzgojnem pomenu prav tako pomemben ali celo pomembnejši.
III.
Zaradi napredka in sprememb v razvoju telesne kulture (več telesnokultumih objektov, telesnokulturni programi že v predšolski dobi ipd.) je treba šolo v naravi preoblikovati in jo sodobneje zasnovati. Več pozornosti moramo nameniti resničnemu spoznavanju narave in življenja z njo in v njej. V tem okviru je treba razvijati vsebine, ki bodo poleg učenja plavanja in smučanja upoštevale tudi druge telesno-kulturne dejavnosti (tek na smučeh, pohodništvo, planinstvo, potapljanje), obrambne in samozaščitne dejavnosti (orientacija, požarna varnost, reševanje v vodi in izpod plaza in druge obrambne naravoslovne in druge dejavnosti (bivanje v težkih razmerah poleti in pozimi, prva pomoč, vremenoslovje, promet, ekologija itd.). Vse naštete dejavnosti pa je treba tesno . povezati s praktičnim življenjem v naravi.
V praksi marsikje že vključujejo poleg temeljne telesnokul-tume dejavnosti tudi druge; to velja posebno za kulturne, nara-vosldvne in obrambne dejavnosti, vendar še vedno ne dovolj.
Ob tako širokih možnostih vsebin bi bilo treba doseči boljše načrtovanje vzgojno-izobraže-valnega dela v šoli v naravi, pri pripravi in izvedbi šole v naravi pa bi moral sodelovati širši krog pedagoških delavcev različnih strok.
Neustrezno pa je to, kar se dogaja zdaj: polovica šol v naravi ima tudi klasični pouk in učenci morajo pisati celo domače naloge. Ni treba posebej dokazovati, da gre v tem primeru za popolnoma neizrab-. Ijene možnosti in zgrešeno za
snovo šole v naravi. Prav gotovo pa ne bi smeli izrednih možnosti, ki jih v vzgojno-izobraževalnem pomenu ponuja šola v naravi, prepustiti le iznajdljivosti in volji posameznikov, ampak je nujno natančneje opredeliti vzgojno-izobraževalne vsebine in smotre.
Vsebinsko zasnovo prihodnje šole v naravi bi morale pripraviti ustrezne strokovne organizacije in ustanove in jo poslati Strokovnemu svetu SRS za vzgojo in izobraževanje, ki naj bi sprejel celoten program; tega bodo morale upoštevati vse šole, ki bodo izvajale to obliko vzgojno-izobraževalnega dela. Samo to nam lahko zagotavlja poenotenje in boljše uresničevanje šole v naravi .
IV.
Usoda šole v naravi pa je najtesneje povezana z denarjem, ki je potreben za njeno izvedbo. V sedanjih družbenogospodarskih razmerah se je posebno zaostrilo vprašanje financiranja dejavnosti, ki niso v zagotovljenem programu osnovne šole, kamor spada tudi šola v naravi.
Financiranje šole v naravi je sistemsko popolnoma neurejeno, zato nastajajo v praksi velike razlike. Ponekod poravnajo samoupravne interesne skupnosti celoten delež za organizacijo in izvedbo šole v naravi in prispevajo tudi del denarja za posameznega učenca, tako da je prispevek staršev minimalen, drugje pa zberejo denar iz več virov (samoupravne interesne skupnosti, delovne organizacije, lastna sredstva itd.), da poravnajo le izdatke za vodenje in strokovno delo. Breme financiranja se vedno bolj prelaga na ramena staršev, ti pa vedno težje zdržijo. Prispevki staršev so zelo različni. Najmanj izdatkov poravnajo starši v Celju (38 odstotkov in na Bledu 40 odstotkov). Povsod drugje se prispevek staršev giblje od 60 do 88 odstotkov stroškov.
Letos je znašal prispevek staršev za letno šolo v naravi med 4500 in 7500 din. Zimska šola je občutno dražja, prispevek zanjo znaša od 7000 do 12000 na učenca.
Prispevki občinskih izobraže-vlanih skupnosti so med 12 in 60 odstotki. V večini občin pa je znašal prispevek približno 20 odstotkov. Telesnokultume skupnosti prispevajo od 12 do 34 odstotkov. Prispevki so povečini namenjeni za poravnavo izdatko\ za vaditelje smučanja ali za najemnino bazenov.
Nekaj denarja za ublažitev prispevkov socialno ogroženih učencev zberejo šole same z raznimi akcijami pa tudi ustrezne občinske organizacije in društva.
Ce k vsemu temu dodamo tudi ukin janje regresov za skupinska
potovanja otrok in mladine in ukinjanje točkovnih vozovnic na žičnicah, ki so bili pomembna olajšava pri izdatkih za letno in zimsko šolo v naravi, potem je podoba o financiranju šole v naravi popolna.
Kljub znanim težavam na družbenogospodarskem področju pa bi se morali zavzemati za redno izvajanje vsaj ene oblike šole v naravi in za to, da se z ustreznimi ukrepi omogoča udeležba v šoli v naravi vsem otrokom določene starosti ne glede na njihov gmotni položaj. Tako bi lahko omilili socialne razlike, ki so vedno večje.
V.
Šola v naravi je prav gotovo pozitivna oblika vzgojno-izobraževalnega dela v osnovni šoli, vendar je ob vseh drugih spremembah na vzgojno-izobraževalnem področju ostala ob robu družbene pozornosti. Ob vseh družbenih subjektih, ki se neposredno ali posredno ukvarjajo z organizacijo in izvedbo šole v naravi ali jo strokovno spremljajo (osnovne šole, ZPM, ZTKO, CMT, Zavod SRS za šolstvo, FTK itd.) ni organa ali organizacije, ki bi se posebej ukvarjal s problematiko šole v naravi. Tako je ena izmed temeljnih težav nepovezanost in neorganiziranost na tem področju in ta je tudi vzrok za nesistemsko ureditev financiranja.
Med ukrepe za ustreznejšo ureditev vprašanj šole v naravi spadajo tudi:
—	usmeritev šole v naravi v skromnejše razmere bivanja (planinski domovi, lovske koče, počitniški domovi itd.) in predvsem na taborjenja;
—	osnovne šole bi morale opraviti le strokovno pripravo in izvedbo šole v naravi, organizacijska dela pa bi morale opraviti ustrezne organizacije (ZPM, centri za mladinski turizem);
—	strokovno spremljanje šole v naravi, kot to velja za vse druge oblike vzgojno-izobraževalnega dela v osnovni šoli.
Prav gotovo ni bilo mogoče v tem gradivu opozoriti na vse težave, ki se pojavljajo pri uresničevanju šole v naravi. Zato naj bo gradivo podlaga za ugotavljanje stanja v konkretnem okolju in iskanje ustreznih rešitev.
Vseh nakopičenih težav ne bo mogoče rešiti čez noč, s postopnim skupnim iskanjem pravih poti pa si lahko obetamo tudi dobre dosežke. S tem ko organiziramo javno razpravo o usodi šole v naravi, smo naredili prvi korak. Prepričani smo, da bo drugi korak vaš, tretji pa že skupen.
Gradivo je pripravil Koordinacijski odbor za letovanje in rekreacijo otrok in mladine pri • Zvezi prijateljev mladine Slovenije
Vladimir Makuc: Požgan dom, 1962
Usodna spirala ?
Ob vpisu v srednje izobraževanje v šolskem letu 1985/86
»Kadrovska struktura se bo v naslednjem obdobju izboljševala mnogo hitreje kot dosedaj, tako da se bo delež strokovnega kadra povečal na okoli tri četrtine vseh zaposlenih v letu 2000... V kvalifikacijski strukturi vseh zaposlenih v združenem delu bo ob takšnem povpraševanju leta 2000 odstotek zaposlenih z višjo in visoko izobrazbo okoli 17 %, četrtina zaposlenih bo imela srednjo štiriletno izobrazbo, okoli 30 % triletno srednjo šolo, okoli 28 % zaposlenih pa bo imelo manj kot triletno srednjo šolo. Uvajanje tehnoloških sprememb pa bo terjalo opazno povečanje števila delavcev z visoko izobrazbo...« Takšno sestavo zaposlenih predvideva za konec tisočletja predlog dolgoročnega načrta SR Slovenije za obdobje od leta 1986 do leta 2000.
Po podatkih iz konca leta 1981 pa je bila kadrovska sestava taka: 9,5 odstotka delavcev je imelo višjo in visoko izobrazbo, 20,1 odstotka štiriletno srednjo izobrazbo, 28,5 odstotka triletno srednjo izobrazbo in 41,9 odstotka manj kot triletno srednjo izobrazbo.
Konec leta 1981 je bilo v združenem delu zaposlenih blizu
800.000	delavcev, leta 2000 pa naj bi jih bilo okoli 950.000 (predlog načrta).
To pomeni, da je bilo konec leta 1981 med vsemi zaposlenimi okoli 76.000 delavcev z višjo in visoko izobrazbo, 160.000 s štiriletno srednjo izobrazbo,
228.000	s triletno srednjo izobrazbo in 335.000 z manj kot triletno srednjo izobrazbo. Leta 2000 pa naj bi jih bilo okoli
161.000	z višjo in visoko izobrazbo, 237.000 s štiriletno srednjo izobrazbo, 285.000 s triletno srednjo izobrazbo in 266.000 z manj kot triletno srednjo izobrazbo.
Da bi dosegli tolikšno število zaposlenih s posameznimi stopnjami izobrazbe, bi morali v naslednjih petnajstih letih izšolati okoli 118.000 diplomantov na višjih in visokih šolah (okoli 7850 na leto), okoli 125.000 diplomantov štiriletnih srednjih programov (okoli 8300 na leto) in okoli 115.000 diplomantov triletnih srednjih programov (okoli 7650 na leto). V tem času bi lahko zaposlili le okoli 54.000 delavcev z manj kot srednjo izobrazbo (skrajšani programi, dokončana in nedokončana osnovna šola). Skupaj naj bi zaposlili na leto povprečno 27400 delavcev, od tega 23.800 z diplomo srednje, višje ali visoke šole. Kolikor manj učencev bomo izšolali v usmerjenem izobraževanju na leto, toliko že zaposlenih delavcev brez strokovne izorazbe bi morali vključiti v izobraževanje ob delu ali iz dela in jih uspešno izšolati v tri-ali štiriletnih programih.
Osnovno šolo konča uspešno okoli 25.500 učencev na leto. zato bi morali vsi nadaljevati šolanje v srednjem izobraževanju, osip pa bi moral biti najmanjši — največ 7 odstotkov, da bi iz rednega izobraževanja (izobraževanja mladine) zagotovili ustrezno število strokovnjakov za načrtovani razvoj do leta 2000.
In kako z izobraževalno politiko in izobraževanjem uresničujemo načrtovane cilje kadrovskega razvoja?
Srednjeročni načrt vpisa (1981—1985) je predvideval vpis v prvi letnik srednjega izobraževanja od 30.180 učencev v letu 1981 do 30.689 učencev v letu 1985. V nasprotju s predvidevanji, da se bo vpis le malo povečal, pa se je letno določanje izobraževalnih zmogljivosti
srednjega izobraževanja zelo zmanjševalo. V prvem letu je bilo razpisanih sicer nekoliko več mest, kot je bilo predvideno (za 897), vpis pa je bil le za 491 učencev manjši. Potem pa se je število razpisanih mest iz leta v leto zmanjševalo, tako da jih je bilo na koncu načrtovalnega obdobja za 3421 manj kot v letu 1981 in za 3033 manj kot je bilo predvideno po srednjeročnem načrtu vpisa za leto 1985. Skoraj v enakem razmerju, kot se je zmanjševalo število razpisanih mest, se je zmanjševal vpis učencev, tako da je razlika med razpisanimi mesti in vpisom ostajala približno enaka. Od leta 1981 do leta 1985 se je vpis zmanjšal za 3185 učencev. Pri vseh teh številkah so upoštevani tudi skrajšani programi, pri katerih je bilo v razpisih.predvideno okoli 2500 mest, vpisalo pa se je okoli 1600 učencev.
To so podatki Izobraževalne skupnosti Slovenije, po katerih ne moremo ločeno obravnavati rodu osmošolcev od drugih vpisanih v prvi letnik srednjega izobraževanja. V skupnostih za zaposlovanje poimensko spremljamo učence od sedmega razreda osnovne šole do zadnjega letnika srednjega izobraževanja. Ti podatki pa nam omogočajo, da razčlenimo vpis vsakoletnega rodu osmošolcev. Analiza kaže, da se je v letu 1980 (leto pred preobrazbo srednjega šolstva) vpisalo v prvi letnik 94 odstotkov rodu osmošolcev; to je bil tudi najvišji odstotek, odkar spremljamo vpisovanje učencev na ta način. Od tega leta se je odstotek učencev, ki so se neposredno po uspešno končani osnovni šoli vpisali v srednje izobraževanje, iz leta v leto zmanjševal. Tako je v šolskem letu 1985-86 vpisanih v prvi letnih srednjega izobraževanja le še 86,5 % učencev, ki so v letu 1985 uspešno končali osnovno šolo. V srednjem izobraževanju ni vpisanih približno 3500 teh učencev, od tistih, ki te šole obiskujejo, pa jih je blizu 900 v skrajšanih programih srednjega izobraževanja.
Navedeni podatki kažejo, da se pri letnem načrtovanju vpisa in vpisovanju odmikamo od dolgoročnih ciljev. Zmanjševanje razpisanih mest za izobraževanje z željo, da bi zagotovili zasedenost vseh programov srednjega izobraževanja, je namreč povzročilo, da se vpisuje vanje manj učencev. Videti je, da se mnogi učenci niso pripravljeni vpisati v programe iz drugih usmeritev, kot so si jih izbrali, in zato raje iščejo zaposlitev, ali pa čakajo na novo priložnost, da bi se lahko izobraževali tam, kjer jim ustreza.
Stalno zmanjševanje razpisanih mest za izobraževanje, ki povzroča zmanjševanje vpisa absolventov osnovnih šol, oblikuje nekakšno spiralo, po kateri drsi količina izobraževanja vse niže. Če se bo drsenje po tej spirali nadaljevalo, bo to prav gotovo usodno vplivalo na uresničitev načrtovane izobrazbene 'sestave zaposlenih, s tem pa tudi na uresničitev načrtovanega kakovostnega prestrukturiranja našega gospodarstva. Tudi prvi podatki usmerjanja med srednjim usmerjenim izobraževanjem namreč kažejo, da se deleži diplomantov ne približujejo tistim deležem, ki jih zahtevajo načrtovane spremembe v izobrazbeni sestavi zaposlenih. Zdajšnje razmere na področju izobraževanja ob delu in iz dela pa kažejo, . da neskladja med načrtovanimi cilji in izobraževanjem mladine tudi z izobraževanjem odraslih ne moremo odpraviti.
JANEZ ZALAZNIK
iti
razpravljamo
Kultura životari
S seje skupščine PIS za kulturo
Številne omejevalne resolucije in predpisi, ki se v zadnjem času nenehno vrstijo, so ovrgli vse naše trditve, da izobraževanje ni poraba, temveč moč za razvoj naše družbe. Morda res ni mogoče brez teh omejitev, prav gotovo pa je, da gospodarstvu ne bo šlo nič bolje, če bosta izobraževanje in kultura živela v siromaštvu. Velikokrat se je že pokazalo, da vzgojno-izobraževalno področje še kako spoštuje družbene zahteve, celo takrat, ko gredo na škodo prosvetnim delavcem. Gotovo je, da je izobraževanje najbolj disciplinirano, saj porabi toliko, kolikor mu družba daje, in tudi danes, ko je na robu životarjenja, ne podpisuje računov brez kritja. Za ponazoritev:	Novih naložb na
vzgojno-izobraževalnem področju skorajda ni več (čeprav ponekod v učilnice srednjih šol iz 600 let starih temeljev vdira voda ali pa se strehe razpadajo), opremljanje šol po novih sodobnih zahtevah je upočasnjeno ali celo ustavljeno, osebni dohodki prosvetnih delavcev marsikje ne zadoščajo več za normalno življenje. Zamisel o splošni srednji šoli, ki naj bi dvignila splošno izobrazbeno raven, je čedalje bolj okleščena, vse zahteve in predpisi o individualni obravnavi učencev (še posebno v glasbenih srednjih šolah) tonejo v normativih, ki določajo 36 učencev v oddelku — na škodo vzgojno-izobraževalnega procesa. Imamo pač svetovne zamisli in — jugoslovansko ekonomiko. Morda je ena izmed prednosti reforme v tem, da je v šole prodrla zavest, da je treba v vzgoji in izobraževanju marsikaj spremeniti. Toda kako?
Vsa prizadevanja Izobraževalne skupnosti Slovenije in pisov, da bi pomagali šolstvu, sproti izničijo omejevalni predpisi in inflacija. To se je znova pokazalo tudi na seji skupščine PIS za kulturo, ki je bila tik pred novim letom. Kljub dobro vodeni seji in kritični obravnavi zahtevne problematike o prihodnjem razvoju srednjega usmerjenega izobraževanja in številnih samoupravnih sporazumov za srednjeročno obdobje, je prevladal občutek, da izobraževanje in kultura životarita in da tudi v prihodnje ne bo drugače.
Na skupščini smozvedeli.da je odbor za usmerjeno izobraževanje pri Izobraževalni skupnosti Slovenije naslovil pismo Izvršnemu svetu naše republike, v katerem opozarja, da bi bilo treba preučiti ustavnost sprejetega zveznega zakona o začasni prepovedi, da se razpolaga z delom družbenega denarja pri družbe-no-političnih skupnostih in pri samoupravnih interesnih skupnostih družbenih dejavnosti za porabo v letu 1985. in na možne posledice tega zakona za področje usmerjenega izobraževanja v letu 1986. Odbor opozarja, da lahko nastanejo velike težave pri usklajevanju obsega in vrednosti programov usmerjenega izobraževanja, ki so že zdaj premalo ovrednoteni. Odbor med drugim opozarja, da bodo parametri rasti osebnih dohodkov v gospodarstvu in splošna rast cen uresničeni na višji ravni kot je bilo poprej ocenjeno. Glede osebnih dohodkov se ocena rasti povečuje od 72 na 89 odstotkov, pri splošni rasti cen pa od 80 na 85 odstotkov. Zato na področju usmerjenega izobraževanja nastaja razlika med že vračunano višino elementov cen in novo visijo, in sicer: pri sredstvih za osebne dohodke je razlika do novih izhodišč v višini 9,9 odstotkov, pri denarju za kritje ma-
terialnih stroškov pa razlika v višini 2,8 odstotkov. Da ne bi izničili vseh prizadevanj na tem področju in še posebej po postopnem usklajevanju zaostajanja osebnih dohodkov v usmerjenem izobraževanju, je treba pri skupni porabi zagotoviti še dodatna sredstva za uresničenje tretjega povečanja cen storitev natem področju v letu 1985. Ali povedano drugače: zagotoviti je treba še 1,565 milijonov več kot je bilo predvideno s prvim popravkom planov za leto 1985.
Zvedeli smo, da bo mogoče poračunati šolam povečane akontacije (zaradi zveznega intervencijskega zakona) delno v januarju 1986 iz sproščenih sredstev, delno pa kasneje iz denarja prispevkov letošnjega leta. To pa pomeni le dohajanje inflacije, ne pa večji korak pri usklajevanju osebnih dohodkov na področju usmerjenega izobraževanja.
Delegati skupščine so sprejeli oba predlagana popravka planov Izobraževalne skupnosti Slovenije in podprli pismo odbora za usmerjeno izobraževanje pri Izobraževalni skupnosti, naslovljeno republiškemu izvršnemu svetu. Skupščina je sprejela tudi predlog o skupnih izhodiščih za pripravo Samoupravnega sporazuma o skupnih izhodiščih za pripravo Samoupravnega sporazuma o temeljih planov Izobraževalne skupnosti Slovenije 1986—90, ki je temelj za oblikovanje vseh načrtov za naslednje srednjeročno obdobje. Ob osnutku Samoupravnega sporazuma o temeljih plana ISS za obdobje 1986—90 s projekcijo sredstev za usmerjeno izobraževanje pa smo slišali, da zelo dobro in natančno obdelana problematika o gibanju dohodka in deleža za izobraževanje v Sloveniji. ki je zdaj prikazana, verjetno že čez štirinajst dni ne bo več veljala!
Razprava se je večkrat ustavila ob pripombi, da še zmeraj ni na voljo normativov, standardov in meril, to pa otežuje odločanje. Slišali smo. da se vsi trije odbori — za osnovno, srednje in visoko šolstvo — ubadajo z javno razpravo o normativih, stanardih in merilih, ki še zmeraj traja.
Delegati skupščine so namenili precej pozornosti tudi osnutku Samoupravnega sporazuma o temeljih plana PIS za kulturo za srednjeročno obdobje. Med pripombami in dopolnili, ki so jih predlagali ob delovnem gradivu sporazuma, treba omeniti predvsem predlog, da se dopolni člen.‘ki govori o naložbah. Menili so. da je treba pregledati zdajšnje stanje vseh srednjih šol in določiti seznam prvenstvenih potreb. Te predloge, skupaj s predlogi obeh akademij in ljubljanske univerze pa je treba upoštevati v členu o naložbah. Ali bo to ostal le seznam želja?
Vsekakor pa je skupščina PIS za kulturo soglasno podprla vse sredn je šole. ki bi morale urediti svoje delovne razmere — ob družbeni pomoči, seveda. V osnutku sporazuma se razmerje glede združevanja denarja ne spreminja: PIS za kulturo naj bi zbral 40 odstotkov, 60 oddstot-kov potrebnega denarja pa naj bi zbrali uorabniki v drugih piših ali Izobraževalna skupnost Slovenije. Zaradi usklajevanja in popravkov bodo vsi potrebni podatki na voljo do 15. januarja letos, takrat pa bodo lahko po temeljitem pregledu opredelili osnutek v predlog Sporazuma o temeljih plana PIS za kulturo za srednjeročno obdobje.
TEA DOMINKO
0 vzgoji vemo še zmeraj premalo

ii
Seminar o obravnavanju odklonskih pojavov otrok in mladostnikov v povezavi s šolo
Od 12. do 14. decembra 1985 je potekal v Rogaški Slatini seminar z navedenim naslovom. Za
razliko od podobnih seminarjev, ki jih je prejšnja leta pripravljal Inštitut za kriminologijo, po večini za delavce pravosodja, RSNZ in socialnega skrbstva, sta ta seminar organizirala skupaj Zavod SRS za šolstvo in Inštitut za kriminologijo, ter ga namenila predvsem delavcem šol.
Pobude za organizacijo seminarja s tako tematiko so bile različne, med njimi pa lahko omenimo naslednje: praktiki pogosto opažajo, da obseg odklonskih pojavov med mladimi narašča ter da se s temi pojavi po nekakšni nujnosti skoraj vedno ukvarja tudi šola. ali pa je šola celo prva. ki ima s tovrstno problematiko opravka, jo opazuje in nanjo opozarja. Drugi povod so ravno tako pogosta opažanja, da se z obravnavanjem odklonskosti mladih ukvarjajo zelo razilčne službe in ustanove, pa tudi znotraj šole delavci z različnimi poklicnimi profili in vlogami. Tako pri obravnavanju odklonskih pojavov v razredu in »znotraj« šole kakor tudi pri sodelovanju med šolo in drugimi ustanovami nastajajo številni dvomi in nejasnosti; velikokrat pa tudi do resne ovire, ki omejujejo cilj in možnosti za obravnavanje in preprečevanje odklonskosti mladih tako v šoli kot v sodelovanju več ustanov. Omenjene nejasnosti v zvezi s sodelovanjem različnih ustanov so se v zadnjem času v Sloveniji večkrat pokazale, velikokrat z očitki enih služb drugim, da ne sodelujejo, da delovanje enih nasprotuje metodam ali ciljem drugih in podobno: Na možnosti za obravnavanja odklonskosti pa vpliva tudi slabšanje materialnih možnosti, večanje normativov in drugi »objek-tivnejši« dejavniki.
Seminar se je razvijal ob sodelovanju praktikov. V pripravljalni fazi smo anketirali več srednjih in osnovnih šol. delavce organov za notranje zadeve, centrov za socialno delo ter sodišč in tožilstev o tem. kako ocenjujejo problematiko odklonskosti v zvezi s šolo. kje vidijo odprte probleme, nejasnosti in kakšno tematiko naj bi seminar obravnaval. V skladu s tako pridobljenimi odgovori so bile izbrane teme in predavatelji zanje. Da ne bi seminar ostal preveč »akademski«. smo zaprosili še enkrat za pomoč več šolskih svetovalnih delavcev (in drugih), ki so prispevali opise svojih resničnih primerov — otrok, ki so jih zaradi odklonskega vedenja obravnavali bodisi na šoli bodisi v sodelovanju z drugimi ustanovami. Udeleženci seminarja naj bi te — na resničnih primerih temelječe opise otrok in obravnavanja — na seminarju ponovno pregledali, ob njih primerjali različna mnenja, iskali dobre in slabe strani resničnega ukrepanja in boljše rešitve.
Na seminar v Rogaški Slatini smo vabili delavce iz vzhodnega dela Slovenije in ožje Ljubljane. Na njem je sodelovalo okrog 180 udeležencev, od teh jih je bilo malo več kot polovica iz osnovnih in srednjih šol (pretežno šolski svetovalni delavci), med drugimi pa so bili delavci centrov za socialno delo. sodišč, tožilstev, organov za notranje zadeve, vzgojnih svetovalnic, vzgojnih zavodov, dispanzerjev šolske medicine in nekaterih republiških ustanov.
Uporabljene so bile tri oblike dela: poleg plenarnih predavanj ter plenarnih poročanj in razprav so največji del časa obsegale razprave v manjših skupinah semi-naristov. Organizatorji smo menili: da je pri obravnavanju odklonskega vedenja ali v zvezi s problemi sodelovanja pri tem obravnavanju najpomembnejše navezovanje stikov in spoznavanje delavcev različnih strok in služb, njihovo izmenjevanje izkušenj in predstavljanje strokovnih in institucionalnih izhodišč. ciljev, doktrin, metod in po-
gojev dela. Predstavniki različnih služb se namreč ponavadi srečujejo le ob konkretnih in velikokrat zaostrenih in perečih problemih, ob katerih ni časa za medsebojno spoznavanje in strokovno prilagajanje, sestava seminarskih razpravljavskih skupin in razmeroma veliko časa za razprave', pa je ravno to omogočilo. Tretja oblika dela na seminarju so bili pogovori za okroglo mizo, namenjeni ožjim problemom ali tematskim sklopom. Ob takih »okroglih mizah« so prvi vzeli besedo udeleženci z naprej pripravljenimi referati, sledila pa je razprava in izmenjava pogledov in izkušenj.
Poglejmo si izbor tem! Prof. Ljubo Bavcon je v uvodni besedi postavil tematiko seminarja v okvir pojmovanj družbenega obravnavanja odklonskosti nasploh ali v okvir pojmovanj in predstav družbenega razvoja in perspektive. Prvo temo seminarja — pravno-normativne vidike obravnavanja odklonskosti in prestopništva — so z vidika treh posebnih služb podali trije poročevalci: o pravosodnih organih pregona je govoril namestnik republiškega javnega tožilca mag. Jože Friedl; cilje in način delovanja organov za notranje zadeve v zvezi z mladostniki in otroci je predstavila republiška inšpektorica Katja Bašič; o obravnavanju otrok in mladostnikov v službah socialnega skrbstva pa je govoril Marjan Čonč. Pri tem je posebej poudaril sporne vloge socialnega skrbstva, ki po eni strani izhaja iz potreb po pomoči, po drugi strani pa je vpeto v sodelovanje z organi represije.
Drugo temo seminarja je razvil prof. Bernard Stritih z razmišljanjem o povezanosti psihodi-namike osebnostnih motenj učencev z značilnostmi (čustvene) klime v šolskem kolektivu. Na podlagi analize dveh resničnih primerov se je med drugim zavzemal za trdnejše oblikovanje identitete šolskega kolektiva in prožnejše razmejevanje šole
do drugih ustanov, staršem in drugih. Tretjo temo — razumevanje narave vedenjske motnje ter njenega pomena v delovanju šole kot sistema — je obrazložil mag. Janez Bečaj. Zelo plastično in z uporabo mnogih svojih izkušenj in primerov je prikazal vedenjsko motečega učenca kot »vroč krompir«, ki si ga podajajo delavci v različnih »trikotnikih« (recimo trikotnik učitelj — svetovalni delavec — ravnatelj). Ob upoštevanju možnosti šole kot družbenega sistema se je Bečaj zavzemal za stvarnejše postavljanje ciljev v zvezi z vedenjsko motenimi otroci ter za približevanje stališč, jasnejše definiranje vlog in razvijanje sodelovanja namesto rivalitete v različnih »trikotnikih«, kot so bili prej omenjeni.
Tri okrogle mize so obravnavale naslednje teme: Kriterije za oddajo v vzgojni zavod ter možnosti za (integrirano) izobraževanje gojencev zavodov v rednem šolanju sta začela s pripravljenimi referati Franc Imperl in Meta Kozak, vsak s svojega stališča: eden s stališča vzgojnega zavoda, druga s stališča šole. Pri okrogli mizi o Izključevanju učencev in drugih vzgojnih ukrepih v srednjem usmerjenem izobraževanju je bil predstavljen prispevek Simone Meden (in sodelavcev) o rezultatih statistične analize o nekaterih vzgojnih problemih v srednjem usmerjenem izobraževanju. Pri pogovoru za okroglo mizo o manj poznanih in inovativnih oblikah obravnavanja vedenjsko motenih in motečih otrok (oblike individualizacije. skupinskega dela, individualni pouk) pa je Marjana Lovšin predstavila zgodovinske in aktualne značilnosti vraščanja svetovalnega dela v vzgojno-izobraževalni proces.
Sklepe seminarja, še bolj pa vso raznolikost odprtih vprašanj, različnih pogledov in mnenj, ki so se v razpravah pokazali, je težko na kratko predstaviti. Med splošnejšimi sklepi in vtisi bi morda omenili dva: vsi udeleženci seminarja so v sklepnih po-
ročilih razpravljavskih skupin ugodno ocenili to, da so se na seminarju lahko srečali s predstavniki drugih služb in ustanov, ki sicer sodelujejo pri obravnavanju odklonskih otrok in mladostnikov, ki jih obravnava tudi šola. Druga značilnost uvidov in sklepov posameznih razpravljavskih skupin se povezuje s spoznanjem, da se v obravnavanju odklonskih otrok in mladostnikov ni mogoče držati takih ali drugačnih receptov, temveč je treba primere individualno presojati in se odločati za obravnavanje in sodelovanje v skladu s poznavanjem konkretnih okoliščin. predvidevanjem posledic ukrepov, poznavanjem drugih vpletenih strokovnjakov.
Med sklepi, ki obvezujejo za nadaljnje, delo v regijskih ali republiških okvirih, omenjamo naslednja. V zvezi s problematiko izključevanja in drugih vzgojnih ukrepov v SUI, so mnogi semina-risti in referenti opozarjali na preohlapno normativno osnovo izrekanja vzgojnih ukrepov (posebno izključitev), ne preveč poljubne, ohlapne in raznolike postopke izrekanja teh ukrepov, ter nasploh nezadovoljivo varstvo pravic učencev in dijakov. Udeleženci so dali predlog, naj bi se normativna osnova izrekanja vzgojnih ukrepov preučila iz različnih vidikov, ter se izdelala vodila za enotnejše in manj arbitrarne pravilnike, ki pa naj bi vseeno omogočali še dovolj individualizacije pri izrekanju ukrepov. Udeleženci seminarja so tudi večkrat izrazili potrebo po tem; da bi se seminarja udeležili v večjem številu učitelji in profesorji, oziroma so razmišljali o načinih prenosa spoznanj seminarja »v zbornice«. Med predlogi za tak prenos so bili: uvrstitev tem iz področja usposabljanja za vzgojno delovanje v redna usposabljanja pedagoškega kadra ter vzpostavitev posebne »mreže« predavateljev, ki bi lahko po šolskih kolektivih organizirali tovrstno usposabljanje.
BOJAN DEKLEVA
Ekskurzija — sestavina programa Gašperjeve značke
Ekskurzija na Koroško, ki jo je organiziral Sosvet Gašparjeve bralne značke za mentorje na osnovnih in srednjih šolah vsekakor presega pomen običajnega strokovnega popotovanja.
Njen namen je bil večplasten in prerašča značaj širjenja bralne kulture.
Program ekskurzije na Koroško. kot ga je zasnoval Sosvet je temeljil na skrbno pripravljeni krožni poti mimo Ljubelja. Kotmare vasi. Celovca. Gospe Svete. Št. Ruperta. Velikovca. Železne Kaple. Podpece na Jezersko.
Tematsko zaokrožena pot z izbranimi kraji, ki so jih mentorji večino poznali iz strokovne literature. je pomenila prvi neposredni stik in obisk z izjemnim vzgojnim učinkom.
Ekskurzij, ki je bila geografsko izredno zanimiva, so spremljale razlage strokovnih tem. ki so racionalno zapolnile sleherni . kilometer potovanja. V vsebinah tem ni manjkalo niti strokovnih niti emotivnih motivov, ki so poglabljali vtise, utrjevali idejna stališča in politična prepričanja o polpreteklem dogajanju Koro-.ške onstran naše državne meje.
Obisk spominskih krajev, ki so odsev današnjega časa. je udeležencem ekskurzije približal dogajanja pa tudi ljudi, ki so soustvarjali revolucijo in NOB, za katero so žrtvovali tudi svoja življenja.
Povezanost ekskurzije s konkretnimi zgodovinskimi znamenitostmi je omogočila poglabljanje spoznanj, ki so presegala formalno in faktografsko infor-
macijo o dogajanju NOB na Koroškem.
Obisk spomenikov preteklosti posebnega zgodovinskega pomena v avtentičnem okolju ni pomenil samo strokovno dopolnilo. pač pa trajnejša spoznanja, ki ga je podkrepil emotivni odnos do prelomnih zgodovinskih dogajanj tistega dela našega ozemlja, ki je ločen od drugega slovenskega prostora.
Srečanje s predstavniki Zveze koroških partizanov in drugimi predstavniki Koroške je udeležencem ekskurzije približalo problematiko današnje Koroške in načelo več aktualnih vprašanj, ki so obvezujoča dolžnost in posledica še neizpolnjene obveznosti 7. člena avstrijske državne pogodbe.
Pri partizanskih grobiščih je razlaga o bojih NOB na Koroškem severno od reke Drave odpirala široka področja razmišljanja in hkrati krepila dokaze o polpreteklem dogajanju. Izčrpna informacija o konkretnih dogodkih med NOB na Koroškem je usmerjala udeležence na temeljne vrednote dogajanja.
Obisk Podpece, Peršmanove domačije in zlasti razlaga o specifičnosti NOB na Koroškem je pomenila kakovosten vrhunec ekskurzije, ki pa je vključila tudi misel za razumevanje današnje resničnosti.
Udeleženci ekskurzije so spoznali, da je Peršmanova domačija partizanski muzej posebnega pomena, da je spomenik Korošcem, ki so dali življenje za svobodo in je hkrati vir priče-
vanj, ki se tesno povezuje z Gašperjevimi Gamsi na plazu«.
Odzivnost učiteljev na ekskurzijo potrjuje zavzetost organizatorjev Sosveta Gašperjeve bralne značke.
Ekskurzija z izrazito zaokroženo tematiko obdobja NOB na Koroškem je povsem uresničila namen in cilje razširjenja in poglabljanja znanja,razvijanja in negovanja revolucionarnih tradicij, poudarila pa je tudi vrednotenje narodne samobitnosti, enotnosti Slovencev onstran državne meje in nujnosti njihove povezanosti s širšim narodnim ozemljem.
Ekskurzija kot sestavni del programa Gašperjeve bralne značke se uvršča v prizadevanja slovenske skupnosti za obstoj narodne manjšine onstran državne meje.
Ekskurzije bi se morali udeležiti ne le mentorji, pač pa tudi najuspešnejši učenci Gašperjeve bralne značke in drugih dejavnosti, zlasti zgodovinskih in literarnih krožkov.
Strokovna ekskurzija bi morala postati neločljiva oblika dejavnosti za vse člane Gašperjeve bralne značke, saj omogoča živ stik prek meje z zamejskimi borci, pisatelji, pesniki in drugimi predstavniki političnega in kulturnega življenja. Udeležence usmerja h globljemu in kritičnemu razmišljanju o preteklosti in sedanjosti, jih družbeno prebuja in spodbuja k najširšemu prizadevanju za povezovanje s koroškimi Slovenci.
PRVENKA TURK
UPZ Emil Adamič Jspešno končal jubilejno leto
Razstava Janeza Bernika
Jubilejno leto zbora Emil ; uniič smo uspešno končali. 'r°nist bo lahko spet zapisal v toniko zbora nekaj glasbenih ?S°dkov, pomembnih za naš °r- Naš jubilejni program smo reli uresničevati že ob začetku !a’ v januarju, s koncertom v Orl°rožu. Svoj jubilejni pro-ra>n smo priredili v več sloven-p Pokrajinah na Dolenjskem, osavju, na Štajerskem in Ko-)skem. Zelo zahtevna je bila l^’ska turneja v Makedoniji,
, u našimi zamejskimi rojaki v ,0rici, Trstu in v Celovcu. Prednji koncert je bil novembra Zankarjevem domu v Ljublja-’ neposredno ga je prenašala ' ^ Ljubljana. Seštevek vseh °ncertov, nastopov, televizijskih Judijskih je kar bogat. Priredili /S celovečernih koncertov, tega dva televizijska, tri radij-e.,n J4 nastopov. Pevci zbora ^meli redne pevske vaje, poleg Paso v desetih sezonskih me-uih leta žrtvovali vsak mesec .'jP tečno po dvakrat in pol prodni ob koncu tedna. Ali ni to ?t>no žrtvovanje in velik pri-evek k razvijanju glasbene kuT re tned slovenskimi učitelji?
^ uspešni izvedbi 60-letnega uejnega programa so nam ve-0 pripomogli: jubilejni odbor °u predsedstvom tovariša Mar-ra Orožna, naši stalni financer-' Podporni člani zbora, to so Stiovne-in srednje šole v SR Slo-\niji, izredni financerji zbora, Vino oskrbno in vadbeno biva-
lišče zbora Dom učencev Karel Destovnik Kajuh v Celju in Cankarjev dom v Ljubljani. K temu bi morali dodati še veliko število posameznikov,' ustanov in organizacij predvsem pa Zvezo sindikatov Slovenije v republiškem merilu in občinske sindikalne svete. Brez njihove pomoči — gmotne in moralno-politične, zbor ne bi mogel uresničiti jubilejnega programa. Zbor še pričakuje, da bodo poravnali dogovorjene-obveznosti zlasti podporne članice zbora, to so šole, saj bomo le tako lahko poravnali izdatke, ki smo jih imeli ob jubilejnem letu in.si hkrati zagotovili nemoteno nadaljnje delovanje zbora.
V imenu pevcev zbora, umetniškega vodje in korepetitorjev se toplo zahvaljujemo za vso izkazano pozornost, gmotno in moralno-politično pomoč z Željo, da bi nas podpirali tudi v prihodnje. Ob tej priložnosti vabimo nove pevce, prosvetne delavce, da postanejo redni in aktivni pevci zbora!
Pregledna razstava Janeza Bernika v ljubljanski Moderni galeriji omogoča vpogled v njegove stvaritve zadnjih let. Kdor pozna Janeza Bernika iz obdobja Pismenk in zatem Magme, je zdaj prijetno presenečen ob njegovi ekspresivni figuraliki. Ob tej Bernikovi razstavi želimo znova poudariti umetnikovo svežino in vitalnost, seveda pa bi zahteval zdajšnji razstavni opus precej nadrobno razčlenitev in navsezadnje sintezo spoznanj o Bernikovi zdajšnji stopnji ustvarjanja.
vrednost. Po eni strani je umetnikova poteza skopo odmerjena razumsko nadzorovana, v ekspresivni izraznosti ustvarja notranjo napetost. Ni se mogoče izogniti resnici, da metafora Janezu Berniku veliko pomeni. Kompozicija sicer ne napolnjuje vsega prostora, verjetno pa umetnik hote-pusti razmerja med ploskvijo, napolnjeno z risbo, in praznim prostorom. Janez Bernik obvladuje različne tehnike, vsaka mu pomeni po svoje izziv in možnost. Motivno se s simbolno izčiščenostjo v
Po sledeh revolucije
v umetnosti za otroke in mladino
Pesnik Manko Golar, ki je bil deset let pevec zbora in dolgoletni pevovodja mladinskih in odraslih zborov, je ob 60-letnici Učiteljskega pevskega zbora Emil Adamič napisal posebno pesem; v njej razkriva razsežnosti in občutja, ki jih zbuja v ljudeh pesem, saj je ta — lepo zapeta — zrcalo vsega lepega in dobrega v naravi in ljudeh.
JAKA MAJCEN
)a bi se bolje (poznali
fd®mik dr. Janko Jurančič: »V šolah bi morali zvedeti c 0 Jezikih naših narodov in narodnosti«
Velikega znanstvenega posve-vanja Jezikoslovje in jeziko-fVne dejavnosti v Jugoslaviji,
‘Pravila ga je Akademija znajti in umetnosti Bosne in Her-\Sovine lani v Sarajevu, se je drugih vidnih jezikoslovci z raznih dežel in predstavni-lv tttph jugoslovanskih središč ij eŽH tudi dr. Janko Jurančič,
Nan Slovenske akademije Cnosflin umetnosti in eden naj--nejših slovenskih slavistov.
[eSov prispevek Dosežki srbo-'[askega jezikoslovja v Slovenije bil podan v sekciji, v kateri so uravnavali preučevanje jezikov $°slovanskih narodov in nujnosti. Po vrednosti je bil to referat, saj je v njem aka-■^dk Jurančič kot viden srbohr-tlst podal zgodovinsko genezo ]Xel ?vanja sl°venščine in srbo-ftičine, ki se je začela že r m polovici 16. stoletja. Udele-nci te sekcije so zelo pozorno S ltšalipripoved o tem, kako so J slovenski pisci svojemu pre-Z' B'bilje iz leta 1584 dodali 1 precej obsežen slovar v ča-
^ Janko Jurančič
kovskem in kajkavskem narečju, zato da bi tudi njihovi hrvaški sosedi lahko to knjigo brali in razumeli. Akademik Jurančič je tudi poudaril, da so se prve vezi med slovenskimi in hrvaškimi znanstvenimi ustanovami in posameznimi znanstveniki začele razvijati v drugi polovici 19. stoletja; nepretrgano sodelovanje tned kulturami in vedami teh naših jezikov še je začelo po letu 1918, ko so na Univerzi v Ljubljani ustanovili Katedro za srbohrvaški jezik. K premagovanju jezikovnih razlik med Slovenci in prebivalci drugih krajev Jugoslavije pa sta po besedah dr. Jurančiča največ pripomogla srbo-hr\ aško-slovenski in slovensko-srbohrvaški slovar, ki sta odprla poti za' razumevanje duhovne ustvarjalnosti naših narodov od najstarejših časov pa do danes. K srbskohrvaškemtt jezikoslovju v Sloveniji je veliko prispeval tudi akademik Janko Jurančič s svojim srbohrvaško-slovenskim slovarjem; zdaj tiskajo že tretjo izdajo te knjige, zajema pa okrog ISO 000 gesel.
Zadovoljen je, da je potekalo to veliko znanstveno posvetovanje brez nasprotij in v resnični želji, da bi jugoslovanski jezikoslovci dobro sodelovali. Akademik dr. Janko Jurančič nam je ob tej priložnosti dejal: »Škoda, da mladi ljudje niso več naklonjeni študiju slovanskih jezikov. Zato nastajajo težave, saj nam primanjkuje jezikoslovcev po vsej Jugoslaviji. Prav bi bilo, da bi učenci in študenti v šolah dobili več informacij o jezikih naših narodov in narodnosti, saj bi se tako lažje in bolje spoznali.«
MILAN R. MARKOVIČ
Janez Bernik: vosek, grafit, 1981
Janeza Bernika poznamo kot slikarja, grafika, risarja, knjižnega opremljevalca, izredno pozornost zaslužijo tudi njegove plastike, tapiserije — skratka, umetnikovo delo je mednarodno poznano in priznano. V današnji upodabljajoči umetnosti se kažejo zelo raznorodne težnje, in če vemo, da dobiva figuralika vedno znova novo izrazno 'Vsebino, potem je ekspresivno izražanje
Janeza Bernika prav tako precejšnjega pomena. Umetnikov prehod k figuralni izraznosti se nam ob tej razstavi razodeva kot ustvarjalno in premišljeno dejanje z novimi razsežnostmi. Ne
glede na možnost, da bi si Bernikovo sliko, risbo, grafiko lahko različno razlagali, pa ne moremo , biti neobčutljivi na celoten opus, kakršne je razstavljen v Moderni galeriji. Risba — bodisi samostojna ali pa kot sestavina slike, grafike — ima pri njem izostreno
mnogoeem loteva človekove drame, ne toliko v divinizaciji kot v človeški revi. Ali ni mogoče pomisliti, da tisto, kar je bilo nekoč kot krik upodobljeno pri Preglju, zdaj izvirno zaživi drugače in z drugimi izraznimi sredstvi?
, Posebej naj opozorimo na razstavni katalog. Ze prej smo lahko ob Bernikovih razstavah ugotovili, da je katalogu namenjena posebna skrb. Katalogi so bili precej več kot zgolj informativni, v njih je bil vselej viden študijski prijem, zato so bili še kar knjižno podano gradivo. Tudi zdajšnji katalog je v bistvu razkošna knjiga; skrbno jo je uredil Jure Mikuša, opremil pa Ranko Novak. Različni prispevki avtorjev le dopolnjujejo to, kar že vemo o Janezu Berniku. Na koncu kataloga nas Bernikove pesmi, posvečene materi, opozarjajo tudi na njegovo pesniško ustvarjalnost.
I.	G
Janez Bernik: jedkanica in akvatinta, 1985
Obvestilo
Zbirke Loškega muzeja so do aprila 1986 zaprte. Lahko pa si jih ogledajo organizirane skupine, ki se prej najavijo po telefonu (064) 62-261 (uprava muzeja), vsak dan razen sobote in nedelje od 7. do 15. ure.
V Galeriji je odprta razstava fotografij, ki sojo pripravili fotografski klubi Gorenjske. Ogledate si jo lahko samo ob delavnikih (sobota in nedelja zaprto).
Marsikateri od udeležencev 23. Festivala KURIRČEK (decembra lani) je bil že na ustanovnem srečanju literatov iz vse Jugoslavije, leta 1962. Od tedaj do danes se je zvrstilo nešteto literarnih nastopov po šolah, vojašnicah, zadnje čase celo v vrtcih. Festival je bil zaživel v Mariboru, se razširil tudi v Zagreb, Varaždin, Kuma-novo — zares z vso živo dejavnostjo pa se je obdržal le, v Sloveniji.
Letos se je prireditve udeležilo okrog 50 pesnikov in pisateljev jz vse Jugoslavije. Brali, pripovedovali so svoja dela po šolah v Mariboru in okolici, pa na Ptuju, Celju in Ljubljani. V razrede je tp dan — dočaran z umetniško besedo — vstopil drug čas: vojna, strahote in pogumna dejanja našega boja za osvoboditev; v šolske klopi so prisedli kurirčki — še otroci,•,pa mulovodci, kuharski vajenčki, vsi ti drobni borci brez odlikovanj in imen. Po vojni so odrasli v delavce in delavke —ali pa sploh niso utegnili pdrasti... Tudi otroci umirajo v vojni.
Ne le znani književniki, tudi cicibani, pionirji in mladinci so brali svoja dela, igrali prizore, ki so jih sami sestavili iz recitacij, odlomkov skečev, pevskih in plesnih vložkov. Prireditve mladih (posebno še tista ob začetku — v domu JNA z naslovom BITI ČLOVEK), po tehnični plati pri-' lagoj ene sedanjemu času, vsebinsko zakoreninjene v borbeni preteklosti, z vizijami prihodnosti, pripravljene na spopade v življenju — so v gledalcih utrdile prepričanje, da je umetniško ohranjanje revolucionarnih dejanj naše NOV opora mladim pri iskanju smeri v sedanjem času, pa tudi spodbuda, naravnost izvir zavesti, da ne gre kloniti ob prvih težavah.
Festival KURIRČEK je edina medrepubliška literarna prireditev v Sloveniji. Iz. leta v leto postaja bolj očitno, da je takšno srečanje in skupno nastopanje književnikov iz vse Jugoslavije posebna vrednota, resnično bratstvo naših narodov. Ne gre za jezikovne razlike ali jezikovno bogastvo nastopajočih — gre za to, da udeleženci in poslušalci (tokrat je bil poseben literaren večer tudi za odrasle) v resnici začutijo, kako v literarnem ustvarjanju- naših republik in pokrajin v vseh različnostih vendarle zveni pristna pripadnost k jugoslovanski skupnosti. (Tega ne bi mogla pričarali še tako dobro pripravljena šolska ura spoznavanja družbe.) Poleg umetniškega doživetja je to največja vrednota Festivala Kurirček in jamstvo, da ne bo ta festival ni-
koli postal le odsvit preteklosti, kajti jugoslovanska skupnost je sedanjost in prihodnost.
Pri nastopih po šolah in vojašnicah sodelujejo tudi vojaki in oficirji JLA ter borci-partizani. (Prvotno je bil Festival ob dnevu JLA, 22. decembru.) Na sklepni prireditvi pa vsako leto podeljujejo nagrade za najboljša dela, ki so prispela na natečaj. Tokrat je bilo 1658 literarnih prispevkov 195 šol iz vse Jugoslavije — knjižne nagrade je prejelo 87 mladih literatov; prispelo je tudi 2071 likovnih izdelkov iz 140 šol —od teh jih je bilo nagrajenih 55. Če bi število del pomnožili npr. s 23 (let delovanja Festivala), dobmo obsežno pedagoško dejavnost.
Za literarna dela književnikov vsako leto podelijo tri nagrade, poleg tega pa še najvišje priznanje kipec KURIRČEK za najboljše delo leta na tematiko NOV za mlade. Tokrat je to priznanje prejel akademik Ivan Potrč za knjigo PRA VUICE O VANČU. To so v resnici edine pravljice na partizansko tematiko, ki so nastale že med vojno. Izhajale so v partizanskem tisku za otroke. Knjižno izdajo, kakršno zaslužijo, pa so doživele šele zdaj (pri Partizanski knjigi v Ljubljani).
Zadnji dan Festivala je bil posvet o partizanski ljudski pesmi.. Znanstveniki iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, Bosne so v svojih prispevkih razčlenjevali in določali vrednost naši medvojni leposlovni dejavnosti, enkratni v evropskem merilu: v nobenem odporniškem gibanju ni nastalo toliko literarnih stvaritev (samo slovenskih medvojnih pesniških besedil je okrog 10000), ni izhajalo toliko glasil in celo brošur. Razprava je osvetlila tudi iznajdljivo poseganje partizanskega pesništva po vseh mogočih napevih: narodnih, ruskih, španskih odporniških, po popevkah in celo po nabožnih napevih. Tudi guslarska ekipa je med osvobodilno epopejo znova oživela.
V dneh Festivala Kurirček so bile v Mariboru tudi knjižne in likovne razstave v Pionirski knjižnici, na Pedagoški akademiji in pa^snovnih šolah. Mariborsko gleaališče pa je imelo posebno predstavo (J. Kislinger: Igra o zmaju) za mlade. S tem naštevanjem želimo opozoriti na bogastvo oblik medrepubliške kulturne manifestacije in ob 23-let-nici Festivala tudi na njegovo vraščenost v zdajšnje kulturno Življenje.
NEŽA MAURER
DUŠAN RADOVIČ — DOBER DAN, BEOGRAD
Pametni niso toliko pametni, da bi nas mogli rešiti iz težav. Toliko pametni pa so, da so lahko nezadovoljni.
Nekoč so bili sovražniki starejši in debelejši od nas.
Zdaj, ko smo mi stari in debeli, je treba sovražnike iskati med tistimi, ki so drugačn i.
Na tisoče ton dragocenega papirja porabimo za gradivo, ki ga nihče ne bere. Ko ne bi bili posekali dreves, bi bile naše odločitve in sklepi bolj oddaljeni.
Taksisti ne mislijo lepo o tistih, ki jih vozijo.
Natakarji mislijo še slabše o tistih, ki jim strežejo.
Učitelji ne vedo, kaj naj mislijo o tistih, ki jih učijo.
In tako je tudi s trgovci in zdravniki.
Denar je edini in zadnji razlog, zaradi katerega se je treba ukvarjati z drugimi ljudmi.
Letala stromoglavljajo, ladje tonejo, avtomobili se zaletavajo, avtobusi prevračajo...
Veliko sreče moraš imeti, da se izogneš nesreči.
Vzgojo in varstvo je treba poenačiti s šolstvom
OB IZIDU PRIROČNIKA MIRE VOGLAR
Mali instrumenti
K okviru raziskovalnega projekta Estetska vzgoja v osnovni šoli, ki ga je zasnovala in vodila psihologinja Dora Gobec s Pedagoškega instituta pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani, je nastal v letu 1985 Didaktični komplet celostne estetske vzgoje. Tokrat bomo podrobneje predstavili priročnik Mire Voglar z naslovom MALI INSTRUMENTI, ki je sicer tudi del tega projekta.
Avtorica MIRA VOGLAR je z besedami in ilustracijami, ki so delo Anke Hribar-Košmerl, predstavila svojevrsten svet drobnih instrumentov, ki si jih lahko izdelamo sami iz predmetov, ki nas obdajajo in jih najdemo v stanovanju in v naši okolici. Kaj vse nam lahko ponudijo narava, vrt, polje, gozd, rečni in morski breg! Tu so naravne ropotulje, kot je na primer strok gledičevke ali fižola, glavica vrtnega maka, okrasne bučke... Kaj vse nam ponuja drevje! Paličice si izdelamo iz leskove, bukove ali lipove veje, odlično nam rabijo stebla koruze, sirka, kanete... Za instrument uporabimo storže, orehove lupinice, školjke, ploščate kamne... Koliko pozabljenih predmetov iz kleti, podstrešja, ropotarnice bi lahko očistili in z malo truda preoblikovali v imenitne instrumente! Številne možnosti za uporabo nam ponuja odvržena ovojnina, kartonasta, plastična in še kakšna. Navodila za izdelavo dobimo v omenjeni knjigi.
Kar četrt stoletja dela in iskanja se skriva v tem delu Mire Voglarjeve. Marsikatero zamisel so s svojimi izdelki uresničile tudi njene učenke s Srednje vzgojiteljske šole v Ljubljani.
Svet malih instrumentov pa je vedno odprt še za nove izume in zvoke. Mladi oblikovalci bodo ob novih materialih gotovo našli nove oblike in nove zvočne in barvne odtenke.
Instrumenti so namenjeni predvsem predšolskim in šolskim otrokom, omogočajo jim muziciranje v raznih ustvarjalnih in poustvarjalnih vsebinah, z njimi lahko spremljajo besedila, petje pesmi, gibanje, sodelujejo pri' glasbeno didaktičnih igrah z različnimi smotri.
Množico malih instrumentov je avtorica razvrstila v sedem družin Z zvenečimi imeni. Tu so CIN-CIN-DONGI, instrumenti iz kovine, ki cingljajo ali donijo. Instrumenti, zlasti tisti iz lesa, ki imajo bolj kratke zvoke, pripadajo družini z imenom PINKE-PONKE in so uvrščeni skupaj z DRDRALI, kakor imenuje avtorica strgala. Ropotuljam in zvočnim nizom pristaja ime ZING-ZONGI. Vsi instrumenti, ki so v sorodu z bobni, so zbrani v družini BAMBERBAM. Tu so še BRENKICE in GOSLICE pa PIH-PUH-PAH P1HALKE. Imena povedo, da na prve brenkamo, na druge igramo z lokom in v tretje pihamo, da dobimo zvok.
Tovrstni instrumenti so pomembni zaradi svoje dostopnosti in izredne zvočne raznolikosti. Večino instrumentov izdelamo lahko z majhnimi izdatki in z nekaj spretnosti, številne med njimi lahko tudi v takem številu, da vsi otroci v skupini ali v razredu hkrati igrajo na enake instrumente. Te instrumente, ki naj bodo po zvoku nežni in naj tako zvenijo tudi v skupinski igri, imenujemo »množične« in so še posebno pomembni v glasbeni vzgoji najmlajših.
Orffov instrumentarij je za naše vzgojnovarstvene organizacije in osnovne šole zaradi visoke cene skoraj nedosegljiv kot komplet melodičnih in ritmičnih instrumentov za muziciranje na omenjenih stopnjah. Zato je treba poudariti, da nam mali instrumenti dajejo lahko zvočno in barvno veliko večje bogastvo. Med njimi najdemo tudi napotke za dvo-in več-zvenske primerke, ki nam v raznih zvočnih slikah ponujajo tudi zamenjavo za prave melodične instrumente.
Priročnik MAL! INSTRUMENTI je v začetku decembra predstavila v svojem demonstracijskem centru Državne založba Slovenije. Z glasbenimi dejavnostmi so sodelovali otroci iz Vzgojno-varstvene organizacije Andersen z vzgojiteljico Metodo Košir in prikazali več možnosti za uporabo malih instrumentov.
MILENA NOG RASE K
POPRAVEK
V zadnji številki Prosvetnega delavca je na 9. strani nastala napaka v članku Gospodarno, vendar ne na račun otrok.
Drugi odstavek se pravilno glasi: Povedati je treba, da nam Občinska skupnost otroškega varstva (glede na možnosti) še zmeraj dodaja denar za nabavo vzgojnih pripomočkov,...
Za napako se opravičujemo.
Uredništvo
V šolskem letu 1985—86 ima Vzgojno-varstvena organizacija Marinka Ribičič v Novi Gorici devet vzgojno-varstvenih enot, centralno kuhinjo, upravno službo in sedem varstvenih družin, skupaj 162 zaposlenih in 1088 predšolskih otrok. Sedem vzgojno-varstvenih enot je v samem mestu Nova Gorica, drugi dve pa sta zunaj mestnega središča, v Kromberku in Solkanu.
Ob letošnjem vpisu otrok, v začetku maja 1985, smo se bali, da bomo imeli v vrtcu premalo otrok in da bomo morali zaradi tega kakšen oddelek zapreti. Manj otrok pa je predvsem v
enotah zunaj središča—zaradi oddaljenosti (Kromberk, Solkan). Tedaj ko je bil vpis, se je začel uveljavljati tudi samoupravni sporazum o uresničevanju socialno varstvenih pravic. Ob tem je rasla bojazen staršev, saj niso vedeli, kakšen bo njihov delež pri plačevanju oskrbe v vzgojno-varstveni organizaciji Novi način plačevanja oskrbe v vzgojno-varstveni organizaciji je bil pri nekaterih vzrok, da so čakali z vpisom otroka, dokler ni bilo jasno, koliko bodo plačevali tisti starši, ki že imajo otroke v vzgojno-varstveni organizaciji.
Prav zaradi slabega odziva staršev pri vpisu v maju smo se v
Skupnost otroškega varstva veliko pomaga
Zaostrene gospodarske razmere prav gotovo vplivajo tudi na delo in gospodarski položaj naše delovne organizacije. V vrtcu je čedalje manj varovancev — to pa je posledica zniževanja življenjske ravni, saj mnogi starši zaradi pomanjkanja denarja obdržijo otroke kar doma. O nepopravljivi škodi, ki nastaja zaradi tega, ne bi pisali — treba pa je o tem resno razmišljati.
Naša vzgojno-varstvena organizacija sicer ni velika, saj ima le 19 oddelkov, vendar bi lahko sprejeli ob zdajšnjih zmogljivostih vanjo še približno 60 otrok. Zdaj je izrabljena skoraj petina zmogljivosti, stalni izdatki za varovanca so torej toliko višji. Ne moremo jih upoštevati v ekonomski ceni, ker bi se le-ta zelo razlikovala od cen v drugih vzgojno-varstvenih organizacijah. Na ceno že tako močno vpliva oddaljenost oddelkov, saj so ti raztreseni na območju, ki obsega 40 kvadratnih kilometrov.
Naša organizacija, sporazumno s Skupnostjo otroškega varstva, ne more dosledno upoštevati normativov, ker bi morali zaradi ukinjanja oddelkov za-' vračati otroke ali jih prevažati v sosednje enote, to pa je drago in tudi težko uresničljivo.
Posledica, v oddelkih je zelo malo otrok.
Ker želimo zagotoviti enake možnosti vsem predšolskim otrokom, imamo dislocirane oddelke, nekateri so izredno dragi, to paše slabša gospodarski položaj delovne organizacije.
Velike težave povzročata tudi hitrejše višanje in valorizacija osebnih dohodkov. Ob takih usmeritvah ne bo mogoče z enkratnim sprejemanjem cen na leto obdržati razmerja med sredstvi, kijih prispevajo starši in prispevkom Skupnosti otroškega varstva. To nas je že prisililo, da smo med letom zvišali ceno; le tako smo komaj poravnali izdatke v ceni za nazaj. Ostaja pa odprto vprašanje, kako bo ob vseh nadaljnjih podražitvah in usklajevanjih osebnih dohodkov, ki že tako zaostajajo za osebnimi dohodki v gospodarstvu.
Ker izredno dobro sodelujemo s Skupnostjo otroškega vastva, ki ima veliko posluha za naše težave, za zdaj še sproti skupno rešujemo probleme, kaže pa, da nam še tako razumevanje in dobra volja kaj kmalu ne bosta mogli več pomagati.
GABRIJEL KAŠČA
vzgojno-varstveni organizaciji odločili, da popolnimo prosta mesta tako, da organiziramo v rednih oddelkih priprave na šolo tudi zunanjo skrajšano pripravo otrok na šolo. Starši teh otrok so se strinjali s tako odločitvijo.
V poletnih mesecih, v juliju in avgustu, se je začelo vpisovati v vrtec več otrok. Z novim šolskim letom so se oddelki zapolnili, tako da je zdaj v vzgojno-varstveni organizaciji nekoliko več otrok, kot jih je bilo v šolskem letu 1984—85.
Bojazen, da se bo število otrok v vzgojno-varstveni organizaciji zmanjševalo, je utemeljena in upravičena zato, ker je — vse manj rojstev: v mestu Novi Gorici se je leta 1978 rodilo 356, v letu 1983 pa samo 222 otrok.
— prispevek staršev pri plačevanju oskrbe v vzgojno-varstveni organizaciji precej visok. Po novem samoupravnem sporazumu znaša delež staršev pri plačevanju oskrbe v vzgojno-varstveni organizaciji 35 % dohodka na člana družine v preteklem koledarskem letu. Za primerjavo: če se bodo osebni dohodki v letu 1985 povečali za 90 odstotkov in več, bodo morali starši, ki plačujejo zdaj povprečno 4500 din na otroka, v letu 1986 plačevati še enkrat več, se pravi okrog 9000 din za otroka.
V	Novi Gorici je veliko mladih družin, večina jih ima po dva predšolska otroka, zato bo oskrbna cena za dva otroka v vzgojno-varstveni organizaciji 18000 din. To pa je preveč, če upoštevamo, da je družinski dohodek že tako obremenjen z drugimi velikimi stroški.
Eden od vzrokov za manjši vpis je tudi nepoučenost staršev o tem, kako pomembna je vzgoja za predšolskega otroka,
V	zaostrenih razmerah naša vzgojno-varstvena organizacija že več let varčno gospodari z denarjem, ki ga ima na voljo.
S Skupnostjo otroškega varstva v Novi Gorici dobre sodelujemo. Skupnost ima tudi izreden posluh za naše težave; te skušamo vedno skupaj rešiti, posebno v korist staršev. Želimo, da bi bilo treba staršem plačevati čim manj, ali da bi prispevali le za hrano. Za vzgojo in varstvo pa
Kulturno srečanje mladih
Seminar plesne vzgoje na Tržaškem
Vladimir Makac: Jelenova glava, 1981
Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo je pripravil skupaj s tržaškim šolskim skrbništvom septembra lani 21. seminar za vzgojitelje, učitelje in profesorje šol s slovenskim učnim jezikom v Tržaški pokrajini. Na seminarju, ki ga je vodila prof. Breda Kroflič, so se vzgojitelji, učitelji in profesorji seznanili s sodobno plesno vzgojo predšolskih otrok.
Zanimanje za to zvrst estetske vzgoje, ki jo, mimogrede povedano, izvajamo le v Sloveniji, je privedla na ljubljansko vzgojiteljsko šolo profesorico Loredano Kralj, ki poučuje telesno vzgojo na državnem slovenskem učiteljišču in vzgojiteljski šoli c Irstu. Po enomesečnem hospitiranju pri urah plesne vzgoje sva ugotovili, da bi se njeni učenci najbolje spoznali s plesom ob neposrednem delu. Tako sta se šoli domenili za krajši seminar s prikazom dela naših učenk — glasbeno plesno igrico Razgrajači. Seminar smo uspešno končali, naše učenke so predstavile igrico učiteljiščnikom in prihodnjim vzgojiteljicam, prišli pa-so tudi otroci iz okoliških osnovnih šol in vrtcev. Doživeli smo prisrčen in hvaležen sprejem. Skupno smo ugotovili, da si želimo še več takih srečanj, saj je tovrstno sodelovanje nova kakovost v našem enotnem kulturnem prostoru. Vsakoletni seminar za vzgojitelje in učitelje je prerasel v kulturno srečanje mladih. Prav ti
so nosilci stikov med Slovenci v zamejstvu in matično domovino.
To srečanje bi lahko postalo razširjen program strokovnih srečanj, seveda s podporo (tudi finančno) ustanov, ki imajo to nalogo v svojih delovnih programih. Samo delovna vnema posameznikov na šolah le ni dovolj. ANDREJA GJUD
DRUGI O SEMINARJU
Plesni seminar na Tržaškem je zbudil veliko zanimanja. O njem sta med drugimi poročala tudi časopisa Primorske novice in Goriški dnevnik. Objavljamo odlomke iz prispevkov Loredane Kralj in Barbare Bo-
Od četrtka na učiteljišču Slomšek tridnevni seminar plesne vzgoje
... Namen seminarja je dati dijakom vpogled v to novo področje, saj v predmetniku ni predvideno. Na vzgojiteljski šoli v Ljubljani pa je to samostojen predmet. In rasno iz te šole prihaja predavateljica Andreja Gjud, z dolgoletnimi izkušnjami na tem področju. Na seminarju bo predavateljica pretežno predelala znano . Labanovo metodo.
... Pri otroku pa tudi pri odraslem je plesna vzgoja pomemben del estetske vzgoje. Žal je to področje pri nas zelo zanemarjeno. Zavedamo se, da je naše telo pozabilo na izraznost in ustvarjanje, nič več ne znamo govoriti s telesom, izhodišče tega seminarja bo ravno v ustvarjanju,, kar je sočasno izhodišče sodobnega plesa, ki oblikuje naravne gibe in ne stilizirane kot npr. baiet. V sodobnem plesu so plesalec ali skupina ple-
salcev avtorji svojega plesa. Če otroke pravilno spodbudimo z raznimi sredstvi, kot so pripovedovanje, glasba z določeno vsebino, slikanice, film, risanke, doživljanja iz vsakdanjega življenja, bo plesno oziroma gibalno podal svoje želje, svoja hotenja, skratka izrazil se bo s svojim telesom; to je posebno onemogočeno osnovnošolskim otrokom zaradi večurnega sedenja v šolskih klopeh. Plesna vzgoja je tudi odlično sredstvo sprostitve napetosti in agresivnosti otrok, ki doživljajo vseh vrst pritiske in stiske sodobnega življenja. Za motorično nemirne otroke predstavlja pravi ventil. Psihologi namreč primerjajo take otroke napihnjenemu balonu: če pritisneš na balon, bo napetost šla nekam drugam.
Loredana Kralj
Na učiteljišču spoznavajo pomen plesne vzgoje v vrtcih in šolah
... Seminar, ki poteka v teh dneh v prostorih učiteljišča A. M. Slomšek, je za dijake učiteljišča in vzgojiteljske šole izredna priložnost, da spoznajo smotre in metodike plesne vzgoje za predšolske in osnovnošolske otroke.
... Predav ateljica Andreja Gjud je v kratkem uvodu obrazložila smotre plesne v/goje in nato vodila praktične vaje, ki so jih izvajale dijakinje četrtega razreda učiteljišča in tretjega razreda vzgojiteljske šole.
... Gibanje je pomemben dejavnik v otrokovem razvoju. Otrok se bo ugodno razvijal, če bomo spodbujali razvoj njegovih naravnih telesnih spretnosti. Nepravilno bi bilo torej, pravi A. Gjudova, če bi pri vzgoji predšolskih otrok zanemarjali gibalno ritmiko oziroma plesno vzgo-
na) bi prispevala celotna družba po Skupnosti otroškega varstva-
Vzgoja in varstvo predšolskih otrok bi se morala poenačiti I vzgojo in izobraževanjem v osnovnem šolstvu. Glede tega smo ponudili tudi strokovne rešitve. Vzgojno-varstveni organizaciji bi morali priznati osem,ut dnevne vzgoje. V teh urah naj bi bilo zajeto delo vzgojitelja in varuha. Nekateri menijo, da varuhinja ne vzgaja. To pa ni res, saj privzgaja otrokom higienske in delovne navade, ga uči lepega vedenja, previdnosti v prometu in še marsičesa.
Zaradi vsega tega bi morala dobiti vzgojno-varstvena organizacija od skupnosti otroškega varstva denar na oddelek, enako kot v šolstvu. Taka rešitev bi bila pomembna prav zdaj, ko število otrok zaradi navedenih vzrokov upada.
Če ne bo dovolj otrok, bodo vzgojno-varstvene organizacij® vsako leto v nenehni negotovosti. Kam se presežkom delovne sile — ali bodo odpuščale delavce? To so hudi problemi, ki pa bj jih bilo mogoče rešiti, če bi družba imela posluh za predloge^ ki jih ponujamo.
Dokler bo dovolj otrok, bo tudi gmotni položaj delavcev dober, seveda ob skrajnem varčevanju pri materialnih izdatkih-Če bi upoštevali stvarne izdatke za vzdrževanje bi bila stroškovna cena neprimerno višja. Denarja za investicijsko vzdrževanje objektov ne dobimo namensko -" tako kot druge družbene ustanove, zato moramo še bolj varčno gospodariti. V oskrbni ceni so najpomembnejši: hrana za otroke, ogrevanje, zdravstveno-hi-gienske razmere in šele potem vse drugo.
Vzgojno-varstvene organizacije se ubadajo v zdajšnjih zaostrenih gospodarskih razmerah povečini s podobnimi, ali celo t enakimi težavami in zahtevnimi nalogami. Vsemu temu pa bodo kos le, če bodo tesneje povezan® in če bodo stalno in dobro sodelovale s skupnostjo otroškega varstva. Družba pa bi morala podpreti prizadevanja vzgojno; varstvenih delavcev in upoštevati rešitve, ki jih predlagajo.
MILAN JOVIČEVIČ
jo. Osnovno sredstvo plesa, tj. giba' nje, je skupno telovadbi, plesna vzgoja pa sočasno sega na področj< estetske vzgoje. Ples zbuja otrokov® ustvarjalnost in torej prehaja na po dročje likovne in kot scenska umet' nost v gledališko vzgojo. Ples pd' speva tako k vsestranskemu razvoj11 otrokove osebnosti. Profesor in pl®: salec Laban je uvedel metodo, kj nam pomaga približevati moderni ples otroku. Labanov sistem sloni n> več osnovnih temah, kot so na prim®( zavest o lastnem telesu, spoznavanj6 in osvajanje prostora, svoboden h1 vezan tok gibanja, prilagajanje pl®' salca partnerju in skupini, povezav* vseh tehničnih elementov plesu itd Vsa ta načela, so se prepletala v prak' ličnih vajah, ki jih je vodila pred Gjudova, so se prepletala v prakti®; nih vajah. Vaje so izhajale iz joge, k1 je najprimernejše sredstvo za obvladanje in spoznavanje lastnega telesa; Iz joge so vaje prehajale k metodik' gibalne improvizacije, dijakinje s° namreč same ustvarjale različne gibalne oblike. Plesna vzgoja se od klasičnega baleta razlikuje prav v teif-da moderni ples prepušča plesal®® svobodo pri izoblikovanju gibalni*1 oziroma plesnih elementov. Gibaln® v zorce so »dijakinje izoblikovale o® določenem ritmu ali glasbi. A. Gj®' dova je namreč kot učni pripomoček uporabila kaseto zbirke Cicibanov® urice, ki so zelo primerne spodbuda plesne ustvarjalnosti. Zadnja in najzanimivejša vaja je bila improvizacija plesne kompozicije ob glasbi '" zvokih, ki so ponazarjali električn' tok. Pri metodiki improvizacije j® najprimernejše, če povezujemo pl®; sno vsebino z določeno tematiko, k' je lahko izvirna ali črpana iz vsakdanjega življenja, literature, znanstv®" . nega področja itd.
Barbara Boneta
Pokojnine, pokojnine!
Učiteljem v spodbudo
V začetku novega šolskega leta sem se upokojil. Za polno delovno dobo 40 let so mi na SPIZ naračunali pokojnino, ki znese 47 % mojega letošnjega povprečnega osebnega dohodka. Dobim torej 53% manj, kot bi bila redna plača. Do zdaj še ni sledi o kakšnem popravku. Najbrž tudi oktobrskega zvišanja pokojnine za 6 %, kot je bilo objavljeno v dnevnem časopisju, ne bom dobil, ker pri pokojnini za november, ki sem jo prejel, to še ni bilo obračunano. Če se pri-merjam s kolegi, ki so odšli v pokoj pred tremi leti, je moja ■pokojnina še za 10% nižja od njihove. Vsaj tako smo ugotovili, ko smo primerjali pokojnine; 1 tudi te so klavrna podoba naše družbe. Za tiste, ki jih zanimajo 1 številke, naj povem še v dinarjih 1 (moja pokojnina 32.000 din, ko-1 legova 36.000 din). Ob tem se 1 sprašujem, zakaj sem moral sku-' paj z drugimi učitelji zadnjih nekaj let kot delavec v družbeni ’ službi biti ovrednoten za 10% ! manj kot delavci v gospodarstvu.
Kdaj in kje bo ta krivica odprav-:	Ijena, ter kako in kje naj uveljav-
; Ijam pravico, da se mi to nado-’ mesti? Očitno nima sindikat pro-i
svetnih delavcev nobenega vpliva in veljave, če se lahko dogajajo take anomalije v naši družbi, nanje pa ne more vplivati. Ni čudno, če nekateri ne vidijo smisla v tem, da so še člani sindikata.
P. S.
Pravkar sem zvedel tole: »V letu 1986 se ne povečajo le pokojnine, pri katerih so bili za izračun pokojninske osnove upoštevani osebni dohodki, oziroma osnove zavarovanja iz leta 1985 in pokojnin, pri katerih so se osebni dohodki oziroma osnove zavarovanca pri izračunu pokojninske osnove valorizirale na leto 1984, in sicer ne glede na to, katero obdobje je bilo podlaga za izračun pokojninske osnove in odmero pokojnine.« (Uradni list SRS, št. 89/1985).
Torej se tistim, ki smo bili upokojeni jeseni 1985, pokojnine v letu 1986 še ne bodo uskladile oziroma povečale. Tako bo razlika še večja. Tistim, ki sprejemajo tako človekoljubne odločitve želimo le, da bi jih okušali tudi sami.
D. K.
| Zbiramo igrače ; in knjige_________________________________________________________
l Na pobudo sveta staršev šole so pionirji Osnovne šole - X. SNOUB Ljubljanske v Trnovem organizirali zbiralno akcijo igrač in knjig
o
0	Starši so menili, da imajo ne-)- kateri otroci- doma dosti takih i- igrač in knjig, ki bi jih lahko pori darili vrstnikom v oddelkih podaljšanega bivanja. Predlog smo
i- z veseljem sprejeli, čeprav je i- imel marsikdo tudi pomisleke, h saj otrok nekaj, kar ima rad, ne z da tako lahko, ji
,o Slavica Pogačnik Toličič pravi: i« »Brez igre in igračk ni otroškega smeha in otroške sreče.« Tem mislim se ne pridružujemo samo la poklicni pedagogi, ampak vsi, ki r se ukvarjamo z otroki. S poti počjo knjige in igrače se otrok tzraža, potrjuje, razvija svet domišljije, širi svoje obzorje-...
Razredniki so se z učenci veliko pogovarjali; poudarili so, naj podarijo samo tisto igračko ali ^ knjigo, ki jo želijo dati in se od nje čustveno lahko ločijo. Starše učencev, zlasti iz nižjih razredov, ia- smo tudi s tiskano besedo poučili na o namenu akcije Zbiramo knjige in igrače. Laično izdelani plakati v	so po šolskih avlah v tednu zbira-
nj. n ja spodbu j ali naše šolarj e, da so 'rl. doma brskali po knjigah in med ,ji> igračami, teki rti' t\> ie(
P
it le-
|V»
ti-
ik-
01 ič-> last iki so
P lani' let a ih ine oh ju-:ek >ve ida aj'
zait čni
ie
ile-
,ki da-ve-
UČITEUEM LIKOVNE VZGOJE,
UČITELJEM IN
UČENCEM OSNOVNIH IN SREDNJIH ŠOL USMERJENEGA IZOBRAŽEVANJA!
Politikin Zabavnik in Jugomarka vas vabijo, da sodelujete pri velikem likovnem razpisu za OTROŠKO ZNAMKO 1986
MOJA ZNAMKA NA TVOJEM PISMU
Pri razpisu lahko sodelujejo učenci osnovnih in srednjih šol usmerjenega izobraževanja, stari od 8 do 18 let.
Tema razpisa: MLADI V OBDOBJU ELEKTRONIKE.
Otroška poštna znamka za leto 1986 bo natisnjena po najboljši risbi ali sliki, ki jo bo izbrala žirija.
Trideset najboljših del bo razstavljenih na 5. mednarodni razstavi, ki bo oktobra 1987 v Ženevi; tam se bodo zbirala dela mladih iz 160 držav, članic Mednarodne zveze za telekomunikacije.
Zveza likovnih pedagogov Jugoslavije bo strokovno pomagala Zabavniku in izbrala dva delegata,za narodno žirijo.
Zabavnik in Jugomarka sta pripravila za udeležence razpisa več kot 500 nagrad v vrednosti 2.000.000 dinarjev.
Na razpis se lahko prijavijo učenci, oddelki ali likovni krožki. Poleg nagrad za posameznike udeležence so pripravili tudi nagrade za učitelje in likovne pedagoge, pa tudi posebne nagrade za šole.
RAZPIS BO OBJAVLJEN V ZABAVNIKU, 14. FEBRUARJA 1986.
Tudi to, kakšni so pogoji razpisa in vse o nagradah boste lahko prebrali v Zabavniku, ki bo izšel 7. februarja.
Akcija je uspela bolj, kot smo pričakovali. Nabrala se je bogata skladovnica knjig — od pobarvank in slikanic do knjig iz zbirk Čebelica, Pelikan, Kondor... Med igračami je najti punčke, pajace, mehke živali iz blaga, pa kocke, sestavljanke in razne družabne igre.
Kljub temu, da so učenci prinesli v šolo čiste uporabne igrače in knjige, smo vse razkužili.
Knjižničarka in psihologinja sta imeli največ dela, saj sta vse klasificirali in strokovno razvrstili po starosmih stopnjah.
Koliko veselja prinašajo našim otrokom »nove« igrače in knjige! Tudi pri pouku nam ob dramatizacijah literarnih besedil pridejo prav — ali pa pri drugih aktivnostih popestrijo naš delovni dan. Tako se pravzaprav otroci niso-čisto ločili od svojih igračk in knjig, saj so z njimi prišle v šolo.
Zanimivo in prijetno je bilo gledati otroke, kako prevzeti in zavzeti so prinašali v šolo svoje »drobne skrivnosti« z eno samo mislijo, da je lepo dajati tudi vedrino in srečo.
DARJA INTIHAR
Po sedemindvajsetih letih dela v šoli me je nepričakovano presenetilo nadvse prijetno pismo mojega nekdanjega učenca. Pisem in kartic je bilo v času mojega poučevanja sicer več, a nobeno tako globoko izpovedano kot tole zadnje. Pismo je meni in mnogim mojim stanovskim kolegom najlepša zahvala in nagrada za naše delo. Koliko človeških usod je v naših rokah! Kako malo je včasih potrebno dati učencu, da ga razumemo, spodbujamo in pripravimo za pravo pot!
SPOŠTOVANA TO VARIŠICA UČITELJICA!
Neverjetno, toda resnično je minilo ie dvajset let, odkar smo se v osmem razredu poslovili od vas. Živo se mi je vrezala v spomin slika, ko se vi, naša razredničarka, poslavljate od vsakega posebej z željo, da bi v življenju uspel. Bilo nas je malo: le sedem fantov in štirinajst deklet. Razkropili smo se po svetu, po šolah in službah, iskali in ustvarjali smo boljši jutri. Nekateri so mogoče tudi ostali, se med seboj videvali, jaz pa v vseh teh letih nisem videl nobenega več. Na prste ene roke bi lahko naštel, kolikokrat sem bil v teh dvajsetih letih še v domačem kraju. Pa ne zato, ker ne bi rad prišel in s kom poklepetal. Enostavno NE MOREM. Naj vam samo povem, kdo sem (čeprav bi to moral storiti že na začetku, saj ste nas tako učili, ali ne?). Lojze, najstarejši od štirih otrok, sin pijanca, tiranff, zaničevalca in mučitelja. Da, tako je. Vidite, zato ne morem več v svoj kraj, zato, ker mi je nerodno, kot mi je bilo nerodno vedno, ker sem bil drugačen od drugih. Drugi so imeli, jaz nisem, drugi so smeli, jaz nisem, drugi so se igrali, jaz delal, drugi so se smejali v mladostni razposajenosti, jaz sem večkrat jokal. Nihče ne more vedeti, kaj se je dogajalo med štirimi zidovi, po-
noči, na samem in nikomur na očeh.
Ko sem hotel od doma, sem seveda moral pobegniti, saj drugače nisem smel. NIHČE se ni vprašal, kaj bo s tem mladim fantom. No, nekajkrat sva se po tistem z očetom še videla. Ker pa nisem hotel več biti njegov hlapec in suženj, mi je vrgel v obraz, da me ne bo več priznaval za sina in da naj moja noga n ikoli več ne prestopi njegovega praga. Spomladi, 17. aprila, bo minilo 15 let, odkar »nimam več« očeta. Vendar pa mi je tako boljše. Imam mamo, ki je že upokojena, zelo rad jo imam, kakor tudi drugi otroci in — imam lep spomin na vas. Spomin, ki ne bo nikoli zbledel, kajti veliko ste mi dali na startu v samostojno življenje. Dokler ste bili moja razredničarka, sem čutil, da spremljate moje napredovanje, moje ocene in, tudi to sem čutil, da vsaj približno slutite, kako je z menoj. Zato se vas, draga tovarišica učiteljica, vedno rad in s hvaležnostjo spominjam.
V življenju, sem uspel —kolikor sem pač mogel. Saj veste, najboljši nisem bil nikoli, bil pa sem priden in, tudi neumen nisem ravno preveč. Po različnih boljših in slabših obdobjih sem dosegel kar nekaj poklicev, danes pa imam delo, v katerem sem uspešen. Sem tudi dejaven družbenopolitični delavec v svojem okolju. Ljudje me spoštujejo in kljub težkim časom še kar gre.
Dolgo je trajalo, da sem zbral pogum in se odločil, da vam pišem. Odprl sem vam svojo dušo, oglasil sem se vam, da vam rečem: HVALA.
Pripis učiteljice, ki ji je pismo namenjeno: V teh težkih časih razmišljam, kako bogato in plemenito je učiteljevo delo, ki je bilo vseskozi preslabo plačano, premalo cenjeno in tudi premalo pohvaljeno.
BINA
Delo ak. slikarke Sonje Lamut
Učbeniku ob rob
Pred dvema letoma smo dobili v sklopu učbenikov usmerjenega izobraževanja učbenik — Geografske značilnosti Slovenije, namenjen turističnim tehnikom, delu nekdanjih gimnazijcev in prihodnjim učiteljem. Avtor učbenika je univerzitetni profesor dr. Ivan Gams, odličen pedagog in vodilni slovenski strokovn j ak s področja fizične geografije.
Geografijo poučujem na srednji šoli in sem tako seznanjen z vsemi geografskimi učbeniki usmerjenega izobraževanja. Menim, da je ravno omenjeni učbenik med vsemi daleč najboljši zasnovan in oblikovan kot celosten pregled naše ožje domovine.
Nekaj stvari pa me pri tem učbeniku moti. Števila prebivalcev slovenskih krajev iz popisa leta 1981 so zapisana v oklepajih v tisočih (5,5 pomeni 5500 preb.). Vendar se pogosto pojavlja »tiskarski škrat« v obliki izpuščene vejice. Tako ima na primer Tržič kar 67 tisoč prebivalcev in je tako postal največje gorenjsko
mesto, seveda pa ga Sežana močno prekaša z 85 tisoč prebivalci. Radovljica je imela po popisu 5100 prebivalcev, v učbeniku pa je navedena števila 8 tisoč...
Omenjen je Golnik v pod-gorju Karavank. Golnik leži pod Kriško goro; ta je del Storžiškega pogorja, ki pripada Kamniškim Alpam. Glede razmejitve med Karavankami in Kamniškimi Alpami je bilo res že izrečeno veliko teorij v zvezi z geološko strukturo in naravno geografsko razmejitvijo. Predlagano je bilo tudi novo ime Tržiške Alpe (S. Ilešič— 12. zborovanje slovenskih geografov Kranj — Bled 1981), ki pa se žal ni uveljavilo. Zato mislim, da naj bi v učbeniku ostala stara, utemeljena delitev.
Geografi, ki so pregledovali besedilo, so svojo nalogo opravili bolj površno, ravno tako pa seveda tudi lektorica. Res škoda, saj je drugače ta učbenik zelo kakovosten in upam, da bo ob ponatisu to odpravljeno. BOJAN ANČIK

Zaradi nezadostnega poznavanja -pomanjkljiva monografija
Pripombe k izdaji publikacije o Dragiši M. Mihajloviču
Zveza srbskih pedagoških društev je izdala monografijo enega najplodovitejših piscev, prevajalcev, urednikov in izdajateljev marksistične pedagogike v prvi polovici tega stoletja v Jugoslaviji Dragiše M. Mihajloviča. To delo so opravili univerzitetni profesorji v Beogradu dr. Nikola Potkonjak, dr. Vladeta Tesič, dr. Jovan Borševič, bibliograf Rade Vukovič in Arso Milatovič.
Naš predvojni učiteljski rod je poznal Dragišo Mihajloviča kot učitelja, ki je z govorniške tribune učiteljskih skupščin in kongresov branil stanovske pravice učiteljev in zahteval od stanovske organizacije, da se bojuje proti vladajočim režimom. Njegove besede so navduševale predvsem mlajši učiteljski rod, politično in moralno pa razoro-ževale konservativce in vse, ki so služili dnevni politiki tedanjih reakcionarnih režimov. Kdor pa se je le količkaj zanimal za napredno pedagoško slovstvo, ni mogel mimo pedagoškega tiska, katerega urednik in glavni pisec je bil D. Mihajlovič.
Ko je v Evropi vladala po šolah še edino zveličavna zasnova Herbartove pedagogike in njen formalizem, je Mihajlovič že rušil to zakoreninjeno smer v pedagoški teoriji in praksi in propagiral delovno šolo. V ta namen je že v začetku tega stoletja organiziral skupno z Milošem Jankovičem napredno pedagoško knjižnico Budučnost (leta 1907). Nekaj let zatem je začel Mihajlovič izdajati pro-svetno-šolski časopis Učiteljska borba. Že prve številke časopisa so pokazale, da namerava rušiti zastarele konservativne pedagoške poglede in odpirati pot naprednim pedagoškim stremljenjem. Urednik revije je bil Mihajlovič vse do leta 1920, ko je bila z objavo Obznane prepovedana. Kot eden redkih izobražencev pred prvo svetovno vojno in neposredno po njej je na podlagi dobrega poznavanja marksizma in njegovih teoretikov od Plehanova (dialektični materializem) do Bebla in Kautzkega sledil novim naprednim gibanjem v Evropi in na temelju teh spoznanj proglašal novo smer pedagoške teorije in prakse, za tedanje razmere kar pregrešno delovno šolo — kot organsko sintezo humanističnega in nara-voznanstvenega izobraževanja.
Kot delegat na ustanovnem kongresu Jugoslovanske komunistične stranke v Vukovaru se je zavedal svoje prosvetne dolžnosti in začel leta 1921 izdajati namesto prepovedane Učiteljske borbe socialistično pedagoško revijo Učiteljska iskra; to je urejal vse do leta 1929, ko jo je voj-nomonarhistična diktatura ukinila. Toda ne za dolgo. Po nekaj letih je začel izdajati novo pedagoško revijo Učiteljska straža, ki je izhajala do leta 1941. Tedaj je bil med prvimi talci — žrtvami nemškega okupatorja.
Mmajlovic pa ni bn le glasnnc socialistične pedagoške teorije in prakse v južnem delu države, temveč je kot pisec in prevajalec vplival tudi na prosvetno in pedagoško dogajanje v vsej Jugoslaviji, posebno v Sloveniji. Prav tu pa je nastala praznina v prikazu njegove celotne dejavnosti. Rade Vukovič piše v poglavju o bibliografiji, »da se bodo morali
prihodnji bibliografi s to celostno in svojevrstno osebnostjo v učiteljskih vrstah — če jo bodo želeli vsestransko osvetliti —še posebej ukvarjati v jugoslovanskem merilu«. Verjetno je zavoljo nepoznavanja tega dela Mi-hajlovičeve dejavnosti nastala v monografiji praznina. Škoda.
Ko je namreč v drugi polovici tridesetih let nastal prelom v slovenskem stanovskopolitičnem in prosvetnopedagoškem življenju m je zapihal • v samoizobraže-valno akcijo svež veter v naših učiteljskih vrstah in dobil odmev tudi na širšem družbeno-politič-nem področju, je Mihajlovič stopil v ospredje polemike in obrambe napredne pedagoške misli,
V letih 1927 do 1930 se je s samoizobraževalno akcijo začela obsežna in že kar razburljiva razprava v Popotniku in Učiteljskem tovarišu. Izoblikovali sta se namreč dve struji: družboslov-no-pedagoška in čisto pedagoška. Privrženci prve so izhajali iz znanja in spoznanja ter izkušenj socialno angažirane napredne pedagogike, ki je zagotavljala opredelitev učitelja v njegovi teoriji in praksi z vidika dialektičnega materializma in družbeno angažirane pedagogike (pobudniki in organizatorji sa-moizobraževalne akcije), druga struja pa je poudarjala neodvisnost pedagogike — in s tem dajala težo tradicionalnim prvinam — od družbenih silnic neodvisni učno-vzgojni dejavnosti. Ta je podcenjevala ali celo zanikala družbenogospodarske in politične sestavine vsakokratne družbene ureditve in njihovo vlogo v vzgojno-izobraževalnem procesu. (Dr. Karel Ozvald, Pavle Flere, A. Osterc, Simon Dolar in še nekateri). Vodilno vlogo v tej razpravi je prevzel Dragiša Mihailovič in le obrobno dr. F. Žgeč. Zal je vojnomonar-histična diktatura utišala to razpravljanje in šele leta 1933 je začela to vprašanje zopet obravnavati naša napredna revija Književnost. (E. M.: Temeljna vprašanja nove vzgoje; Katarina Sršen: Družba in vzgoja).
Kot vsestransko razgledan in dosleden marksist Mihajlovič ni mogel molčati spričo nesmislov tistih, ki so nasprotovali naprednim pedagoškim stremljenjem, češ da »si šola mora sama iskati svoj cilj in pot in sredstva za svoje preobraževanje; iz sebe ven in nikakor narekovano; šola ostane mrtva institucija, ako ji bo odrejal in urejeval cilj nacionalizem, socializem, krščanstvo...« (Urednik Popotnika P. Flere).
Ko avtorji monografije poudarjajo, da je Mihajlovič (poleg Miloša Jankoviča in Dragutina Prokiča) odločilno vplival na oblikovanje cele vrste naprednih prosvetnih delavcev na jugu države med obema vojnama, pa pozabljajo, kolikšen vpliv je imel na slovenske prosvetne delavce, predvsem na najmlajši učiteljski rod — ne le s svojim periodičnim tiskom, temveč z neposrednim posegom v naš stanovski in pedagoški tisk, in to tedaj, ko je bilo najbolj potrebno, ko je reakcija z vsemi močmi dušila vsako napredno misel. To poglavje naše zgodovine pa bo treba slej ali prej kljub vsem oviram razčistiti in natančneje osvetliti tudi pri nas.
MARTIN MENCE.I
Med izbiranjem in usmerjanjem učencev
Franc Pediček je izdal obsežno knjigo Usmerjanje v vzgoji in izobraževanju. Knjigo sicer preveva enotna miselnost, vendar se posamezne sestavine čutijo tudi kot razmeroma samostojne študije, zato je težko v kratkem času dojeti vso obravnavano problematiko. Naš zapis tako ni ocena, ampak bolj prvi vtis o knjigi in razmišljanje ob njej.
Pediček vidi tri ideje vodnice v vzgoji in izobraževanju: klasifikacija, selekcija in orientacija. Pri nekdanji majhni izrabi človeškega uma je bilo primemo klasificiranje in selekcioniranje učencev, v današnjih časih pa je nesprejemljiv velik izloček učencev. Mlade ljudi je treba voditi in omogočati kar največji razvoj njihovih sposobnosti.
Vsak ima ob tem lahko različne asociacije. Prvi trenutek pride na misel, da pretirano vodenje in usmerjanje pomeni upočasnjevanje šolarske samostojnosti in spreminjanje univerze ali srednje šole v otroški vrtec. Vendar najbrž Pediček tega ni želel. Skušajmo ga razumeti boljše. Oglejmo si izbiralni in usmerjevalni prijem ob učenju materinega jezika. Prvi prijem si vzame za izhodišče razširjanje dognanj novejše slovenistike z univerze na šole nižjih stopenj. V učnih načrtih izoblikujemo etapne cilje, ki naj bi jih učenci določene starosti dosegali. Kdor temu ni kos, je potem oviran pri svojem družbenem vzpenjanju. Lahko pa je naše izhodišče tudi drugačno. Pri maternem jeziku učenec nikoli ni tabula rasa, pač pa so v jezikovnih zmožnostih med učenci velike razlike. Že pri površnem opazovanju čutimo razlike med jezikovnimi zmožnostmi otrok, med mestnimi in podeželskimi, domačimi in zdomskimi, stalno naseljenimi in priseljenimi itd. Učitelj bi moral biti zmožen diagnosticirati učenčeve jezikovne zmožnosti ter mu svetovati in pomagati pri njegovem razvoju. Na voljo bi morala biti učna sredstva, s katerimi bi učenec odpravljal svoje jezikovne primanjkljaje. Žal ni enakih možnosti za uveljavljanje enega in drugega prijema: opis slovenskega jezika je v 400 letih postal ogromen, vedenje o razvoju človekovih jezikovnih zmožnosti pa je neznatno. Načelo o individualizaciji pouka je postalo sicer splošno znano, toda učitelj je za tak prijem še zmeraj slabo usposobljen in brez potrebnih učnih sredstev, marsikakšen učenec pa še zmeraj v no-'tranji stiski in zbegan. Res bi bil prijem, za katerega se zavzema knjiga Usmerjanje v vzgoji in izobraževanju, potreben, toda veliko premalo ljudi razmišlja tako in veliko premalo je za to narejeno.
Tehtne novosti prinaša knjiga tudi na področju raziskovalne metodologije. Razlikuje teoretično in teoretsko raziskovanje: pri prvem raziskovalec z uporabo določenih tehnik potrdi določeno hipotezo (v pedagoških ra-
ziskavah včasih presenetljivo banalno), pri drugem pa zbira pedagoška dejstva, ne da bi imel vnaprej izdelane teoretične po-1 stavke, šele na podlagi zbranega gradiva nato dela posplošitve. Oba načina raziskovanja sestavljata dialektično celoto. V različnih znanstvenih panogah prevladuje eden ali drugi način raziskovanja: v pedagogiki je največ teoretičnega raziskovanja, v dialektologiji slovenskega jezika je teoretsko raziskovanje, didaktika slovenskega jezika je brez zbranih empiričnih podatkov in skoraj na pamet postavlja svoje teze. Kaže, da je na vsakem strokovnem področju drugačen položaj glede potrebe teoretičnega ali teoretskega raziskovanja. Dosedanja znanstvena spoznanja zbujajo spoštovanje, toda hkrati se čedalje bolj zavedamo velike količine neraziskanega, tako na teoretičnem kot na teoretskem področju.
Knjiga o usmerjanju ni sveža samo po poglobljenem razmišljanju, ampak tudi po razgledanosti in informiranosti ter po izvirnem izražanju. To je razumljivo: če hočeš povedati nove stvari, potrebuješ tudi nove besede. V knjigi je na desetine pedagoških izrazov, ki jih povprečen šolnik še ni slišal ali bral, npr. hebegogika, pajdeja, teleologija itd. V nekaterih primerih pa se vendar zdi, da se ta besedna ustvarjalnost ne sklada najbolje z duhom slovenskega jezika, npr. kapital-razmerja (to je tip besedne zveze čarter polet ali tenis copati; pridevniška nesklonlji-vost kaže na tujost izraza, vezaj pa je v slovenščini v teh primerih nepotreben). Pri tvorjenju novih pedagoških izrazov bi bil potreben bolj interdisciplinaren prijem.
V opombi na platnicah knjige je opozorjeno, da je Pediček v svoji antropološko zasnovani pedagogiki naredil pomemben razvoj od razmerja človek — človek k razmerju človek — delo in s tem svoje pedagoške zamisli povezal s širšim družbenim dogajanjem. Kljub temu razvoju pa vendar ostaja tudi v tej knjigi očitno njegovo vztrajanje na nazoru, naj pedagogika in šolstvo ne služita politiki. Zaradi tega nazora je naš avtor svoj čas že doživljal hudo kritiko; rekli bi lahko, da svojih temeljnih zamisli ni spremenil, morda pa so po toliko letih samoupravljanja in samozavedanja naše družbe njegove ideje postale manj sporne.
Pedičkova knjiga Usmerjanje v vzgoji in izobraževanju je obsežno in tehtno delo. Težko jo je izmeriti v vseh njenih razsežnostih. Človek premišlja ob njej. ali ima opravka s krivovercem, nepoboljšljivim idealistom ali vizionarjem. To je avtor, ki ne hodi po shojenih poteh, ampak pleza smeri, ki zahtevajo tveganje. Najbrž pa je kljub vsem dvomom o njegovi pravovernosti prav. da slovenski učitelj ne bere samo smernic in resolucij, ampak tudi taka razmišljanja, kot jih prinaša ta knjiga.
FRANCE ŽAGAR
Izbirajmo najpametnejše in najsposobnejše.
Poskušali smo že z najboljšimi, pa brez uspeha.
Tisti, ki izdajajo in tiskajo denar, bi lahko na eni strani bankovca natisnili še navodila za uporabo.
Mnogi državljani imajo denar, pa ne vedo, kaj z njim početi.
Zakaj govorijo eni in isti ljudje?
Ali ni drugih, ki bi prav tako lahko govorili?
Seveda so, toda govorili bi nekaj drugega.
DUŠAN RADOVIČ
EVA STERGAR
Proučevanje študijske poti študentov v SRS
Center za razvoj univerze Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani je objavil daljše poročilo o raziskavi, s katero je sodelavka centra Eva Stergar spremljala študijsko in življenjsko pot »generacije 1976«. Raziskava se opira na odgovore, ki so jih dali mladi, ki so v šolskem letu 197J-76 končali srednjo šolo, se vpisali na višje in visoke šole ali pa niso nadaljevali šolanja. .
Iz generacije 1976 je do konca leta 1984 diplomiralo na višjih in visokih šolah 3553 Studpntov. 1963 jih šolanja ni nadaljevalo, skoraj 4.000 mladih pa je študij opustilo ali ga še ni končalo. Iz slučajnega vzorca je izpolnilo anketni vprašalnik 501 'diplomant in 353 tistih, ki se niso po srednji šoli vpisali v višje in visoke šole. Vprašalnik je zbral njihove odgovore o študiju in zaposlitvi, o zadovoljstvu pri delu in življenjskih ciljih ter še o marsičem. Tako na primer zvemo, da je tri četrtine anketiranih po končani srednji šoli želelo nadaljevati šolanje. Tisti, ki jim gmotne razmere tega niso dopustile, se v sebi še niso poslovili od mladostnih študijskih aspiracij.
Med diplomanti je četrtina, med drugimi pa kar tretjina takih, ki bi še enkrat ne izbrali sedanjega poklica in so torej bolj ali manj razočarani nad svojo poklicno izbiro. Večina ima grenke izkušnje z odprtostjo organizacij združenega dela za , strokovne novosti in izboljšave, češ, da je ovir preveč — od konservativnih vodstev do denarja.
Poročilo Eve Stergar jeve dopolnjuje Sonja Kump s pri-, spevkom o tem, kako diplomanti višjih in visokih šol vrednotijo . izobraževanje.in izobrazbo. Ob visoki oceni izobrazbe in poudarku, da jim je visoka šola dala veliko teoretičnega znanja, iz-stopa^udi splošna kritika, da šola zanemarja svojo vzgojno vlogo in teorije dovolj ne povezuje s prakso. Sola, takšna kot je danes, premalo usposablja študenta za poklicno delo, pravijo anketirani.
Center za razvoj univerze odkriva in osvetljuje s takimi raziskavami manj vidne a pomembne strani visokošolskega izobraževanja. Prav bi bilo, da bi imeli podobne raziskave tudi o srednjem šolstvu.
J. V.
EDVARD KARDELJ
Problemi naše socialistične graditve
Pri Državni založbi Slovenije je pred kratkim izšla XI. knjiga izbranih del Edvarda Kardelja, ki obravnavajo probleme naše •socialistične graditve. V knjigi, ki jo je pripravil za tisk Jugoslovanski center za teorijo in prakso samoupravljanja Edvard Kardelj v Ljubljani, so zbrani članki, govori in drugi prispevki Edvarda Kardelja iz mednarodnih odnosov in naše mednarodne politike. Prispevki poglobljeno osvetljujejo tudi družbene, poli- V-
JANEZ RUGELJ
Zmagovita pot
tične in idejne tokove v sodobnem svetu.
V knjigi srečamo številne govore in predavanja, ki jih je imel Edvard Kardelj med letom 1968 in 1978 doma in na tujem, intervjuje z domačimi in tujimi novinarji ter druge pisne prispevke.
Knjiga je vzorno urejena in bo obogatila strokovno literaturo šolskih knjižnic.
Pri Državni založbi Slovenije je izšla knjiga Graditelji, prvi zvezek dela »Zmagovita pot« Janeza Ruglja. To je izjemno delo s področja alkohologije pri nas, saj ne kaže le poti zdravljenja, ampak resnične dosežke. Prvi, najzajetnejši del, je ubesedena praksa: sestavljajo jo življenjepisi, izpovedi »graditeljev«, nekdanjih alkoholikov in njihovih svojcev, ki so se visoko rehabilitirali. To pomeni, da so po socialno-andragoškem modelu zdravljenja (družinsko zdravljenje ali zdravljenje s partnerjem v skupini in kasneje v klubu) dosegli stopnjo tako kakovostnega, polnega, osrečujočega življenja, kakršne morda brez padca v alkoholizem in vzpona iz njega niti ne bi mogli. V drugem delu knjige, ki predstavlja in pojasnjuje socialno-andragoški model dela z alkoho-
liki, je sodelovalo s prispevki več strokovnjakov, ki teoretično pa tudi s praktičnimi zgledi obravnavajo najrazličnejše izkušnje z alkoholizmom pri nas. Zadnji del so Zapiski ob Gabrovi družini socialnega delavca in terapevta Jožeta Ramovša: zgovoren in pretresljiv diagram zdravljenja neke družine.
Če gledamo s stališča, da skoraj ni Slovenca, ki ne bi imel v blažji ali težji obliki težav z alkoholizmom, je prispevek tega dela res velik. Kajti v njem imajo prvo in zadnjo besedo tisti, ki jim je uspelo preživeti in se v tem preživetju tudi dvigniti — neredko tudi nad vrednote potrošništva. In svoje izkušnje prenašajo tistim, ki so skeptični, tistim, ki želijo obogatiti svoje znanje, in končno tistim, ki jim bo ta knjiga kažipot iz njihovih stisk.
J. C.
VODSTVA ŠOL, VZGOJNO-VARSTVENIH IN DRUGIH ORGANIZACIJ, VODSTVA OSNOVNIH ORGANIZACIJ SINDIKATA
Veliko je vzgojno-varstvenih organizacij, osnovnih in srednjih šol ter drugih vzgojno-izobraževalnih organizacij, kjer je večina naročena na Prosvetnega delavca. V tem se zrcali skrb odgovornih za obveščenost in nenehno izobraževanje pedagoških delavcev, pa tudi visoka zavest in razgledanost pedagoških kolektivov.
Posnemajmo jih!
Naš list lahko naročite po telefonu:
(061) 315-585
Kako vzgaja šola za samoupravljanje
Mag. Vitomir Nešič: Vaspitanje za samoupravljanje, Prosvetni pregled, Beograd, 1984
Pri Prosvetnem pregledu iz Beograda je leta 1984 izšlo delo mag. Vitomira Nešiča z naslovom Vaspitanje za samoupravljanje. Navedeno delo zasluži posebno pozornost zato, ker vsebuje aktualno tematiko, pa tudi zaradi izrazito analitične obravnave.
Pisec se loteva posameznih vprašanj, ki se pojavljajo v naši samoupravno zasnovani pedagoški teoriji, pa tudi v samoupravno zasnovani vzgojno-izobraževalni praksi. Povedano bolj določno: delo poskuša osvetliti resnično vlogo, ki jo Ima v vzgojnem procesu učencev za samoupravljanje osnovna šola. Ponuditi želi novo, popolnejše, perspektivnejše poglede (žasridvo) na mogočo samoupravno zasnovanost osnovne šole ter njenem uresničevanju v prdksi. '
-Delo je razdeljeno na tale poglavja:	Uvodna razmišljanja,
Samoupravljanje učencev v pedagoški teoriji in praksi, Vzgoja za samoupravljanje kot bistvena funkcija osnovne šole, Metodologija raziskovanja in Rezultati raziskovanja.
V svojih uvodnih razmišljanjih govori pisec o pomenu vzgoje za samoupravljanje kot o družbenem in pedagoškem pojavu. Opozarja tudi na potrebo po uresničevanju vzgoje za samoupravljanje v samoupravno organiziranih kolektivih. Svoja razmišljanja združi v temeljno ugotovitev, da je samoupravni položaj človeka (tudi učenca) temeljni pogoj za ustvarjanje samoupravnih družbenih odnosov. Uvodna razmišljanja spremlja tudi zgodovinski prikaz temeljnih razvojnih obdobij samoupravljanja učencev tako v družbi kot tudi na področju pedagoške misli.
Drugo poglavje vsebuje avtorjeva razmišljanja o samoupravljanju učencev v pedagoški teoriji in praksi. Pisec Osredotoči svojo pozornost zlasti v prikaz razumevanja samouprave učenčev v meščanski pedagogiki, v sovjetski pedagogiki in v jugoslovanski samoupravni socialistični pedagogiki. Njegova temeljna teza je, da se je v naši družbi teoretična zasnova samoupravljanja učencev razvijala vzporedno z razvojem našega (samoupravnega) druž-
benega sistema. Kot pomembne mejnike takšnega razvoja navaja zlasti leto 1958 (sprejem Splošnega zakona o šolstvu), leto 196'' (sprejem Ustave SFRJ) in Teo 1974 (sprejem nove ustave), Resolucijo 10. kongresa ZKJ in še mnoge sistemske zakone.
Tretje poglavje ima naslov: Vzgoja za samoupravljanje. Po avtorjevem mnenju naj bi se začel vzgojni proces za samoupravljanje že v osnovni šoli. Že tedaj je treba ustvarjati možnosti za samoupravno klimo. Po avtorjevem mnenju je namreč vzgojni proces za samoupravljanje odvisen od objektivnih dejavnikov —od notranje, posebne organizacije in sestave same (osnovne) šole, pa tudi od splošnih družbenih razmer.
V naslednjem, to je v četrtem poglavju svojega dela, poskuša pisec seznaniti bralca z metodološko konstrukcijo svojega raziskovalnega dela. Bralec spozna v tem poglavju avtorjevo opredelitev raziskovalnih ciljev, hipotez, pojmov pa tudi opredelitev drugega uporabljenega metodološkega instrumentarija, podaja pa tudi statistično obdelavo zbranih podatkov.
Pisec knjige predstavlja svoje razsikovalne izsledke tudi v petem poglavju dela. Delo bogatijo raziskovalni rezultati o razvitosti samoupravljanja učencev v osnovni šoli, o samoupravnem sodelovanju učencev v osnovni šoli, o učenčevem znanju in seznanjenosti s samoupravljanjem, o moči učenčeve samoupravne vrednostne usmerjenosti, o učenčevi pripravljenosti za samoupravno delovanje itd.
Avtor torej poskuša v pričujočem delu osvetliti vprašanje učenčeve vzgoje za samoupravljanje kot celosten sociološki, psihološki, pedagoški in družbeni pojav. Spričo takšnega večplastnega, večdisciplinarnega osvetljevanja pojava učenčevega razvoja za samoupravljanje pa je lahko omenjeno delo zelo uporaben vir vsem, ki se želijo v današnjem času izčrpneje seznaniti s tako aktualnim problemom, kakršen je vprašanje učenčeve vzgoje za samoupravljanje.
ALOJZIJA ŽIDAN
Moj ekološki koledar
Tik pred novoletnimi prazniki je izdala Državna založba Slovenije drobno knjižico MOJ EKOLOŠKI KOLEDAR avtorice prof. Tatjane Angerer z duhovitimi ilustracijami akademskega slikarja Matjaža Schmud-ta. DZS je povabila na predstavitev knjižice učitelje osnovnih šol v Ljubljani, žal pa se jih je odzvalo le zelo malo.
Avtorica pojasni v uvodnem delu tolikokrat omenjeni pojem ekologija. Takoj zatem seznani bralce s kruto resničnostjo, z zdajšnjim stanjem narave, ki je posledica nepremišljenih preteklih in zdajšnjih človekovih posegov v naravo. Po tej ugotovitvi, ki je pesimistična, pa bralca opozori. da lahko današnji človek, če je pravilno poučen, s spremenjenim ravnanjem popravi napake preteklosti tako. da bo postalo življenje na Zemlji spet zdravo in prijetno.
Avtorica je razdelila vsebino na 12 mesecev v letu. Ustaljenim imenom za mesece je domiselno dodala še naša slovenska imena, ki žal tonejo v pozabo. Za vsak mesec je skrbno izbrala temo. primerno času in problematiki okolja. Knjižica je posrečeno urejena. Na levi strani sta sestavka v različnem tisku, na desni pa domiselna barvna ilustracija, ki ustrezno dopolnjuje besedilo meseca. Avtor ilustracij je vnesel v svoje slike še dodatne izvirne vzgojne pobude, in to se mu je v celoti posrečilo. Kratek sestavek v mastnem tisku — ponavadi v
otroku. Sestavek v navadnem tisku pa ustrezno pojasnjuje aktualno problematiko. Učenca bo prebiranje sestavka navajalo na razmišljanje in 'postopoma bo sposoben ločiti, kaj je napak in kako mora delati, da bo prav. Učiteljem, vzgojiteljem in staršem pa ponuja sestavek preneka-tero novo zamisel, ki jo lahko uresničijo pri svojem vzgojnem delu.
Avtorica pri pisanju knjižice ni upoštevala le tistih oblik onesnaževanja, s katerimi nas ponavadi seznanjajo sredstva javnega obveščanja, marveč je segla tudi po temah, katerih kvarnih učinkov se še vse premalo zavedamo: na-
raščanje prometa, pretiran hrup, nevarnost sevanj itd. Domiseln je tudi sestavek za september, ki je kot nalašč za začetek šolskega pouka. Res ni prav, da govorimo le o onesnaževanju okolja, pri tem pa zanemarjamo lepoto slovenskega jezika.
Knjižica MOJ EKOLOŠKI KOLEDAR — skromna po obsegu. pa bogata po vsebini — zasl uži, da se z njo seznani prav vsak naš učenec. Vsebina je odlično dopolnilo k učnim programom za spoznavanje narave v 4. in 5. razredu ter biologije v 6. razredu osnovne šole. Učitelji pa bodo vsebino in ideje, ki jih novo delo ponuja, koristno uporabljali pri svojem vzgojnem delu od predšolske vzgoje vse do konca osnovne šole.
JOŽE DRAŠLER
Otroci z dvema domovinama
, Veliko razmišljamo in govo-r‘mo o naših otrocih v tujini. Ve-Clna jih obiskuje slovenske dopolnilne šole, sodelujejo pa tudi v dejavnostih klubov in združenj, ^‘Povezujejo naše ljudi na tujem. Stno kdaj pomislili, koliko so ti otroci stari? To so povečini šo-°obvezni otroci. Tudi v številnih oddelkih male šole, ki delujejo v llljlni, je čedalje več tudi slovenjih otrok.
Kako pa je poskrbljeno za sionsko mladino na tujem?
Krav zunanji dejavniki so v tem obdobju odraščanja zelo močni, “tladi so izredno dovzetni za razne vplive, kritično opazujejo okrog sebe, ocenjujejo pa se pdi sami; iščejo svoj pravi obraz ‘I1 svoj prostor pod soncem. Vse j? ‘n Prav< de ne bi bili ti zunanji dejavniki včasih škodljivi, če že te usodni. Zlasti v tujini, v kapi-‘alističnih državah. Naši otroci se s°lajo v tujih šolah, v teh pa skušajo bolj ali manj nanje ideološko Vplivati. Tu so še televizija, radio, casopisi in druga množična ob-c,la s svojo propagando, eno-strastnostjo in lažnim bliščem. V °Zadju sveta gmotnih dobrin, ki Masti v Zvezni republiki Nemčiji vabi in mami mlade, se skrivajo: °rezposelnost, mamila, brezcilj-n°st. Vsemu temu je lahko kos le Značajsko močan, zrel človek; to Pa mladinec še ni in tudi ne more biti.
Našim mladim torej ni lahko: dtjino že sprejemajo kot svojo domovino, hkrati pa trdijo, da ‘najo še eno domovino — Jugo-davijo. Trudijo se, da bi postali c‘mbolj podobni svojim vrstnikom, da jih ti ne bi obravnavali 'jot »tujce«. Nekaterim je težko, jer so se njihovi starši zaprli med st‘ri stene, ker so ujeti v vsakdanji ‘dem in se niso dalje razvijali ter '° zanemarili duhovno stran živ-■jenja. Mladostnik, ki mu je bilo dano spoznati druge in drugačne ^rednost, in taki starši si velikokrat nasprotujejo: z njimi se ne “‘ore poenačiti, saj ne sprejema njihovega načina življenja. Če so njegovi stiki in možnosti tudi dru-
gače okrnjeni, tako da se ne more v dobrem poenačiti s pripadnikom svojega naroda, težave hitro prerasejo družinske okvire.
Kaj resnično potrebuje naša mladina v tujini?
Morda zveni patetično, pa vendar je res: mladina potrebuje ideale, vrednote in smiselno zarisano pot, ki jo bo lahko gradila naprej. Vse to pa jim da lahko edino prava domovina v oblikah, ki se razlikujejo glede na kraj in ljudi in niso uglašene na sladkobno sentimentalnost, marveč na njihovo zavest in pravico, da si doma ali v tujini najdejo svoje mesto, predvsem pa da se notranje razvijajo tako, da bodo ustvarjalni in svobodni nosilci naše prihodnosti.
Morda nam bodo tile odlomki bolj približali našo mladost v tujini. »Izpovedi« so vzete iz spisov, ki so jih v šolskem letu 1975—76 pisali učenci prvega in drugega letnika usmerjenega izobraževanja v Izobraževalnem centru v Stuttgartu pri pouku slovenskega jezika.
Beseda je okorna, ne pretaka se tako kot misel, vendar lahko tudi za skopimi izrazi zaslutimo stisko, hrepenenje...
Kdaj so ti otroci prišli v tujino in kako so živeli prej?
— Dve leti po mojem rojstvu so starši odšli v Nemčijo. Ostal sem pri babici. Ko sem bil star pet let, so me starši vzeli s seboj.
Ali:
— Leta 1968 sta se spomnila (starša), da bi lahko imela otroke, leto pozneje sem prišel tu na svet.
Svoje starše opisujejo takole:
— Moji mami je ime Jožica. Doma je iz Maribora, kjer imamo zdaj tudi hišo. Moj oče Nikola je po poklicu mizar. Ampak njega ni doma ves teden, ker je vedno na montaži.
— Del mojih staršev je oče. Imenuje se Y. A. in je star 40 let. Rodil se je na Ptuju. V Nemčijo je prišel 1965. Potem je delal v različnih podjetjih...
Živimo v družini, kjer se vsi lepo razumemo, včasih se skre-
Starim resnicam
ni mogoče oporekati
Včeraj so pisali moji učenci na °8o objektivnega tipa, ki ni bile Pre j napovedana. Bila je nekolike °hsežnejša, za dobre pol ure na P‘ezanja možganov. Doslej sen ‘‘“Povedala vsak pisni presku ‘Hanja, četudi je trajal le dese “}inut ali celo manj. Tokrat pa m le spodrsnilo, še zlasti, ker st “cenci isti dan pisali tudi materna 'eni preskus znanja, ki je b ““Povedan že dosti prej.
Vem, da sem ravnala proti pra “‘lom o ocenjevanju, ne vem pa takaj nisem pisne naloge prenesle ““ kak drug dan. Tudi tega n, Ve>n, zakaj človek včasih ravni P‘oti svoji zavesti, vednosti poznanju, hotenju, četudi zeli “hr° ve, kako bi moral ravnati čenči so sicer vedeli, da jih i ‘“tkem čaka preskus znanja tisti “ločene snovi, seveda pa so si pedali svojih pravic, saj dobri Poznajo pravilnik o nap redova “ju in ocenjevanju. Lepo, da si “ho kritični, toda zavedati bi Si ^orali tudi svojih dolžnosti; mei “Pa spadata predvsem sprotni ;Cenje in utrjevanje pridoblje ““8“ znanja. Kljub svoji opisan ‘“od, spodrsljaju, in čeprav Si .avedam krivde, pa trdim, da jin “ “H pravilnik le azil, saj jih v na P‘otnem primeru tudi moje rav a“je ne bi presenetilo.
, Razumljivo je, da mi nihče n 0 očital, zakaj jim vnapre hste majhne, kratke pisni , jogice, nihče ne bo rekel, da si ko ne dela. V omenjenem do '°“hupa sem naredila še eno na “ho: fantom sem dovolila pisat s° šolsko uro, dekletom pa le po , e< čeprav so nekateri končali re “v“nje še'prej kot v pol ure. Tore “da moja drobrohotnost le no\ %rah k lastni nesreči, saj si e“ci spretno ugotovili, da je bi Sl ša vso uro.
Človek prizna svoje slabosti, četudi brez ugovarjanja ali zagovarjanja, četudi le s sklonjeno glavo. In ko ponavadi v hrupu med glavnim odmorom jasno slišiš, kako govore o tvoji zmoti, ki si jo pred tem že sam razčlenil in veš, da je ne moreš popraviti, si rečeš, da boš tudi ti pokazal s prstom na napake svojih sodelavcev, večje ali manjše od tvojih, čeprav si si doslej dopovedoval, da imamo vsi napake, da se na njih učimo in da si s tem izgovorom opravičeval tudi sebe pred seboj. Toda jasno in glasno se nima smisla opravičevati, ker se nihče ne bi potrudi! razumeti ali oprostiti.
Z grenkobo pomislim, da je v učiteljskih kolektivih vse slabše in da vselej tudi ni denar edini vir sporov in nerazumevanja. Čuti se
komolčarstvo in iskanje priložnosti, da nekoga »pritisneš«, namesto da bi mu pomagal, svetoval. Kje so časi, ko smo na predavanjih verjeli v pravljice o učiteljskem poklicu, delu...!?! O učiteljevih napakah smejo soditi vsi, ampak koliko hudih napak na-rede v drugih dejavnostih, pa gredo kar lepo mimo naše vednosti. Naglica življenja ne dovoljuje, da bi se poglabljali v ravnanje in odzivanje svojih sodelavcev, saj se še spoznati ne utegnemo. Tudi pohval in zahval ne poznamo več, le zavist, Tartuffovske pritožbe, nerganje in kritiziranje. Ne zavedamo se, kako dragocen je občutek, da pripadaš skupini, koliko večji je delovni učinek v kohezivnem kblekdvu.
Ob koncu svojega razmišljanja spoznavam resničnost pregovora: »Na napakah se učimo.« Zame je bil omenjeni dogodek kot basen v slovstvu in res tudi ima na koncu svoj pouk.
SONJA VOTOLEN
gamo, potem pa smo spet srečni in zadovoljni.
— Očetu je ime Jože, mami pa Marija. Oba sta že starejša in imata poleg mene še tri otroke. Rojena sta v Junovskem dolu. Oče je mizar. Mama ne hodi v službo in ima zame vedno čas.
O nemški šoli in dejavnostih: ■
— S sedmimi leti sem prvič obiskal osnovno šolo. Prva leta sem hodil v šolo zelo rad, a sčasoma sem se naveličal in sem komaj čakal počitnic. Tako je še zdaj.
— Sodelujem pri folklorni skupini Triglav, v nemški šoli pa pri gledališki sekciji. Letos hodim še v plesno šolo, tako da imam za lenarjenje zelo malo časa.
In kako razmišljajo o vrnitvi v
domovino?
...Ne morem si predstavljati, kako bom preživela brez nemških televizijskih programov, brez dobrih jedi. Tudi nemške knjige, plošče in filme bom pogrešala. In: kako bo, ko ne bom več videla svojih znancev, prijateljev, ki jih poznam že trinajst let?!
Toda: v Jugoslaviji bom živela s svojimi sorodniki, staro mamo, s tetami, z bratranci. Ne bom zvedela le iz pisem, kaj se dogaja v domačem kraju.
... Prihodnost si lahko zamišljam ob vedenju, da se bom vrnila v domovino.
...In nazadnje sem vendar le nekje doma, to pa je tudi nekaj vredno!
MARJANA POŽUN
Glasilo slovenskega kultumo-prosvetnega in športnega društva Slovenije v sodelovanju s slovenskim dopolnilnim poukom v Zahodnem Berlinu
VSEBINSKA ZASNOVA REVIJE UČITELJ V LETU 1986
Uredništvo revije Učitelj, si bo s svojimi sodelavci.prizadevalo uresničiti v letu 1986 obsežno vsebinsko zasnovo. V petih številkah revije bodo obdelane tele teme: Splošna vprašanja vodenja v izobraževanju. Uresničevanje reforme osnovnega izobraževanja in gmotni položaj šol in prosvetnih delavcev na tem področju. Sodobna organizacija dela ravnatelja šole. Problemi učiteljevega dela pri uresničevanju učnega načrta, Peda_-goško-svetovalno delo svetovalcev, sodelavcev in direktorja. Aktualni problemi pri pripravi in uporabi učbenikov za učence v nižjih razredih osnovnih šol. Metodika začetnega branja in pisanja. Pozitivne in negativne izkušnje in zgledi pri vrednotenju učiteljevega dela. Metodika dela z učenci z motnjami vedenja in osebnosti. Pedagoška dokumentacija in administrativno delo učiteljev v osnovni šoli.
Revija bo poleg navedenih tem obravnavala še številne druge, objavljala bo informacije o raznih akcijah in drugo.
Letna naročnina za 5 številk revije Učitelj znaša:
— za delovne organizacije 2.500 din, za posameznike (zaposlene in za študente) 1.200 din.
Naročnino nakažite do 15., najpozneje pa do 31. januarja 1986 na naslov: Savez učiteljskih društava SR Srbije, žiro račun št.: 60806-678-81087 z oznako »za Učitelj 86«, Beograd.
Če želite zvedeti kaj več, nam pišite na naslov: Učitelj, Beograd, poštni predal 628 ali pa nas pokličite po telefonu (011) 683-675.
Vodstva šol in vrtcev, izvršni odbori sindikata!
Ali so vsi člani vašega učiteljskega — vzgojiteljskega zbora naročeni na Prosvetnega delavca? Je glasilo delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti dostopno vsem, da lahko sledijo aktualnemu dogajanju v vzgoji in izobraževanju?
Prosvetni delavec je nepogrešljiv pripomoček za obveščanje in strokovno izpopolnjevanje vseh pedagoških delavcev, obenem pa njihovo strokovno in javno glasilo. Zato je širjenje časopisa med prosvetnimi delavci pomembna strokovna in druž-beno-politična naloga.
Naročila sprejemamo pisno ali po telefonu (061) 315 585.
Pogled z drugega konca
Če bi to, kar sem zvedela včeraj, vedela že pred leti, ko je hodil k meni v šolo...
Bil je kot živo srebro. Nikoli pri miru. Neugnan, neubogljiv, neznosen, nesramen, nediscipliniran, nereden, neurejen, nezaželen, ne... Prava nadloga. Ni bil ravno pokvarjen, pa vendarle tak, da bi se ga vsakdo rad znebil. Porinili so ga v moj razred, ne da bi mi povedali, zakaj. Tako kot drugi ga tudi jaz nisem mogla prenašati. Kadar je bilo le prehudo, sem ga spodila iz razreda. Nikoli nikogar drugega. Le njega. Dovolj mi je bilo njegovih nesramnih besed, ki jih je imel na pretek. Ni in ni nehal jezikati. Naj sem ga lepo opozorila, grobo zavrnila, napodila — nič ni pomagalo. Ni znal biti vljuden. Nikoli. Ni mogel molčati. Tudi med poukom ne. Motil je učiteljevo razlago, motil sošolce, se grobo znašal nad sošolkami.
Poklicala sem starše v šolo. Prišla sta oba: oče in mati. Tiho sta sedela in poslušala moje pritožbe, grožnje učiteljev in staršev sošolk. Nista mi oporekala. Le spraševala sta, kako naj omilita sinovo krivdo. Boječe sta ga skušala zagovarjati. Ni se jima posrečilo.
»Doma ni tak,« sta trdila.
Nisem jima verjela.
Nagovorila sem očeta: »Ostro ga primite!«
» Bom!«
Vedela sem, da ga ne bo, kot ga že doslej ni, čeprav je obljubil.
Starševska neskončna potrpežljivost me je razorožila. Vse sta obljubila. Vedela sem, da se nebo nič spremenilo, kot se ni doslej, čeprav sta redno prihajala v šolo h govorilnim uram.
Danes ju občudujem in spoštujem. Oba: očeta in mamo. Zato ker sta imela sina rada takega, kakršen je bil, in se nista znašala nad njim kljub pritožbam in nemogočim zahtevam.
Sta vedela, česar nisem vedela jaz?
Ne verjamem.
Povedala bi mi tedaj.
In če nista vedela? Kako sta mogla ljubiti takega sina?
To vesta le onadva.
Bil je njun edini sin.
Hči je bila v šoli bolj pridna. Zato sem upravičeno sklepala, da sina razvajata kot naslednika. Imela sem občutek, da ga imata rajši kot hčer.
Le kako sta sprejela novico, ki sem jo jaz zvedela včeraj?
»Fant je neozdravljivo bolan.«
Tako so povedali zdravniki.
»Nesposoben za kakršno koli delo.«
Zdaj je že polnoleten. Pri vojakih ni bil:
»Nesposoben.«
Starši ga pošiljajo v zdra vilišča, kjer mu blažijo telesne bolečine.
Pa jaz? Kako naj popravim krivico?
»Krivico?« bi zavpila pred leti.
Nobene krivice mu nisem naredila. Dala sem mu pozitivno oceno, kot jo je zaslužil.
Naredil je osemletko.
Zaradi mene ni bil prikrajšan v Življenju.
»Pa vendar,« sesprašujem, »če bi tedaj vedela, kako je z njim?« Kaj bi bilo drugače, če bi vedela?
Zakaj nisem vedela?
Tudi zdravniki tedaj še niso vedeli? Ali niso hoteli povedati? In če bi povedali?
Bi bila lahko obzirna do takega neobzirneža?
Taka vprašanja mi rojijo po glavi danes, ko sem sama bolna, nemirna, nepotrpežljiva, sitna...
Trdno prepričana, da je njega glodala bolezen že tedaj, ko sem ga učila. Zato je bil tak!
Vedel se je, kot da je starejši od mene in da se mu moram jaz prilagajati.
Bil je v resnici starejši, gledano z drugega konca življenja. Le jaz sem bila od svojega konca še tako daleč, da sem ga presojala glede na začetek svojega in njegovega bivanja, glede na začetek bivanja vseh tridesetih v razredu, kot da imajo tudi do konca življenjske poti vsi enako daleč.
Kako drugačen je pogled z drugega konca!
Danes nisem več prepričana, da sta za življenje potrebna le znanje in pozitivna ocena iz mojega učnega predmeta.
RAZREDNIČARKA
Kadar predavatelj išče informacije
Na strokovnem predavanju o nevarnostih, ravnanju z nevarnimi snovmi in o varnostnih ukrepih v občini Velenje so udeleženci vprašali predavatelja med drugim tudi tole: kje bi lahko dobili podatke o freonu, kakšne lastnosti ima ta snov, ki se uporablja za polnjenje hladilnih sistemov in kakšne nevarnosti lahko povzroči.
Predavatelj, ki je bil sicer odlično pripravljen na predavanje in je tudi sicer strokovnjak za svoje področje, je povedal, da tega ne ve, obljubil pa je, da bo priskrbel podatke do naslednjega predavanja.
Prihodnji dan je poklical tovarno, ki uporablja freon, in poskušal poizvedeti, katere so bistvene lastnosti te tekočine. Telefonistka ga je zvezala z obratom, kje uporabljajo to snov, tam pa so takoj ugotovili, da bi o zadevi največ vedeli v tehnološkem oddelku. Po nekaj poskusih se je telefonska prevezava posrečila in tovariš, ki je očitno poznal to tehnološko področje, ni okleval z odgovorom.
»O freonu vam po telefonu ne
morem dati nobenih konkretnih podatkov, ker ta material uvažamo. Počakajte trenutek, pa vas prevežem z oddelkom za uvoz, tam bodo že vedeli bistvene značilnosti te snovi.« In tako je tudi bilo. Žal pa gospodarstveniki, ki delajo na oddelku za uvoz, niso vedeli povedati nič več kot to, da zadnja pošiljka freona zamuja, verjetno zaradi težav na carini. Potem so prevezali v obrat, kjer uporabljajo freon. Oglasil se je vodja oddelka in spretno rešil zadevo. K telefonu je poklical delavca strokovnjaka, ki je uporabljal freon. Le-ta je kar zdrdral v telefon vse, kar je vedel o snovi, na koncu pa pristavil: »Če me pokličete čez kak dan, vam bom natančno povedal vse o freonu, saj sem naročil predavatelju za tehnično varnost, naj mi priskrbi vse natančne podatke.«
Tako se je moral naš strokov-nj ak lotiti zadeVe drugače. In res: že čez dva dni je natančno pojasnil na tečaju, kar je obljubil. Previdno pa je zamolčal, po kakšni poti je iskal podatke.
JOŽE MIKLAVC

Usposabljanje za vsakršne razmere
Dopolnjeni programi v srednjem usmerjenem izobraževanju
Učenci v srednjem usmerjenem izobraževanju se vzgajajo in izobražujejo za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito ne samo pri predmetu obramba in zaščita, temveč tudi pri vseh drugih predmetih te stopnje. Prvi programi, ki so zajeli obrambno-zaščitno vsebino v vse predmete, so bili narejeni že leta 1978, v zdajšnjih pa je ta snov zajeta .širše in bolj kakovostno.
Izhodišče za te dopolnitve je bila vloga, ki jo ima mladina v splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti. Biti mora namreč idejno-politično in moralno usposobljena, vojaško-strokovno izurjena, duševno, telesno in zdravstveno sposobna ter poklicno-strokovno usposobljena za obrambo domovine. Ni pa dovolj, da so učenci samo poklicno-strokovno usposobljeni, obvladati morajo tudi obrambno-zaščitno področje in ga upoštevati pri posebnih značilnostih svojega poklica.
Po novih dopolnjenih programih bodo dobili učenci več strokovnega znanja, pridobili si bodo spretnosti, potrebne za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito v posameznih usmeritvah. Ta vsebina bo hkrati rabila kot didaktična usmeritev za nadaljnje spopolnjevanje programov v usmerjenem izobraževanju. Pri tem smo upoštevali temeljna pedagoška načela: funkcionalnost pouka in uresničevanje celotnega vzgojno-izo-braževalnega dela ter potrebe splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite v SFRJ.
Pri obrambi in zaščiti si morajo učenci razvijati občutek odgovornosti in zavest o dejavnem sodelovanju v splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti. Spoznajo naj idejno-vzgojno in praktično vrednost splošnega in strokovnega znanja ter se nauče
uporabljati splošno znanje v praksi. Zanimati se morajo, kakšno usposabljanje je potrebno za delo v težjih razmerah, ob pomanjkanju časa in neprimernih tehničnih napravah.
Dojeti morajo humana, idejna in moralna izročila posameznih zgodovinskih. literarnih in drugih osebnosti, ki so v izrednih razmerah in v vojni še posebno pomembna. Motivirajmo jih, da si bodo pridobivali boljše splošno, idejno-politično in strokovno znanje, ki bo koristilo pri splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti. Teoretično in praktično se morajo usposobiti za strokovna dela, ki potekajo v.iz-rednih razmerah in v vojni. Spoznati morajo, da je mogoče preure diti delovna sredstva tako, da jih napadalec ne bi mogel uporabljati pri svojem delu, in se naučiti, kako uporabimo sredstva, surovine in izdelke pri delu v težjih razmerah.
Zavedati se morajo, kako pomembni so varnostni ukrepi in samozaščita pri delu, posebno v izrednih razmerah, ter se že zdaj, ko se pripravljajo na delo, nanje navaditi. Vsa ta vsebina, ki je na novo vpletena v učne načrte usmerjenega izobraževanja, bo pripomogla, da se bodo učenci uposabljali tudi za nekatera dela v obrambi in zaščiti. To pa je posebna kakovost. Gotovo se bodo pori uresničevanju novih vsebin ponavljale stare težave: spet bomo ugotavljali, da nimamo popolnih učbenikov, da so učitelji premalo pedagoško usposobljeni, da je premalo učil idr.
Zato se bodo morali ustrezni organi in ustanove še posebno potruditi in pomagati učiteljem obrambe in zaščite, da bodo lahko uresničili novo vsebino učnih načrtov in tako zadostili tudi družbenim zahtevam.
IVAN HREN
-	-	.♦ ' A
£	A	*	♦	t
3 -6	7 -8 .3.
R T V
+
.	. -V-
Tehnične interesne dejavnnosti — do krožka robotike
Vsestransko poudarjena vloga interesnih dejavnosti in zahtevna naloga do osnovnih šol, da vključijo vanje vse učence, je vsebinsko pomemben del sprotne prenove slovenske osnovne šole.
Usmerimo pozornost na tehnično, širše bi lahko rekli naravoslovno področje interesnih dejavnosti. Splošna ugotovitev, ki velja za osnovno šolo že lep čas, je, da imamo to področje preslabo razvito. To potrjuje primerjava z bolje razvitimi področji kulturnih in telesnovz-gojnih interesnih dejavnosti. Tehnične dejavnosti so manj pestre, zato sodeluje v njih manj učencev. Kako iz teh težav in kaj bi šole morale izpolniti, da bi to področje dejavnosti zaživelo?
v | pm
v S N
t< i .1 •.« «m
5	>
Računalniški terminal omogoča povezavo a centralnim računalnikom sistema DELTA (Foto In besedilo: M. Novšak)
Kot prvo večjo težavo bi lahko navedli pomanjkanje ustreznih mentorjev. Splošen tehnični napredek v naravoslovju in tehniki se v sestavi pedagoških delavcev ne kaže. ne kakovostno ne količinsko. Da obogatimo notranjo kadrovsko sestavo v šoli, moramo za vodenje teh interesnih dejavnosti torej pridobivati zunanje sodelavce. Tu pa se pojavljajo ob dobrih izkušnjah tudi znane ovire: občani se kaj malo zanimajo za tako delo v šoli, za financiranje mentorjev veljajo smešno nizke urne postavke, pojavlja pa se tudi vprašanje, ali zunanji sodelavci ustrezajo s pedagoškega vidika.
Toliko o mentorjih. Oglejmo si še pestrost in vsebino zdajšnjih tehničnih interesnih dejavnosti. Znajdemo se pred pomembnim razvojnim problemom. Na področju tehnične dejavnosti obstaja preskušen arzenal krožkov, kot so splošno tehnični krožki, v katerih učenci obdelujejo les, papir, redkeje kovine in plastiko. Obstajajo letalski in brodar-sko-modelarski krožki, redkeje radijsko-amaterske dejavnosti. Poznamo tudi krožke, vezane na obrti, kot so: lončarstvo, osnove mizarstva itd.
Kaj pa nova področja razvoja tehnike v zadnjih desetletjih, še posebno področja elektrotehnike, elektronike, računalništva in še česa.
Ta področja ostajajo v primerjavi z osnovnošolskimi interesnimi dejavnostmi, ki naj omogočajo zgodnje seznanjanje, v ozadju—zanje je premalo mentorjev. Tako ne zadostimo ali pa ne spodbudimo zgodnjega zanimanja mladih rodov, to pa je napaka, ki jo ob zaostajanju v tehnološkem razvoju države čutimo že danes, vedno bolj pa jo bomo čutili v prihodnje.
Seveda ni vse tako čmo in na mnogih šolah zbrane zamisli in praksa bi verjetno dale že dokaj pestro sliko »sodobnejših teh-ničnih interesnih dejavnosti«, le razširiti jih je treba. In temu je namenjeno tudi nekaj naših izkušenj in predlogov.
Krožek konstruktorstva za učence 1. in 2. razreda
V nekakem začetnem tehničnem krožku za najmlajše učence smo večji del načrtovanih ur predvideli za delo — igro s sestavljankama LESKO 9 in ME-HANOTEHNIKA. Sestavljanki omogočata učencem dovolj pestro uresničitev njihovih zamisli. Po zahtevnosti konstruiranja preprostejša sestavljanka Lesko 9 daje učencem z množico ' lesenih elementov, prijetnega otipa in robustne izdelave, dovolj možnosti za zahtevno začetno učenje spretnosti in seznanjanje s tridimenzionalnostjo.
Sestavljanka Mehanotehnika s kovinskimi sestavnimi deli zahteva pri konstruiranju več spretnosti, več truda in višjo raven predstavljivosti. Učenci razvijajo fine motorične spretnosti in si ob delu s ploskovnimi elementi, ki jih sestavljajo v tridimenzionalne oblike, ostrijo prostorsko predstavljivost. Prenašanje navodil iz knjižice načrtov v izdelek je pomembno opazovalno in miselno delo. Dober mentor doseže, da se »igra« kaj kmalu spremeni v zavzeto, iska-
nja polno akcijo, ki spodbuja mišljenje.
Vodenje krožka prevzame razredni učitelj. Za njegovo usmeritev zadošča nekajurno praktično delo — kratek seminar z ustreznimi nasveti v sodelovanju z učiteljem tehnične vzgoje.
Ker se učenci dostikrat težko ločijo od sestavljenega izdelka (ga podrejo), je dobro, če sestavljeno konstrukcijo narišejo na večji ali manjši list papirja kot skico, risbo ali celo sliko. Tako dodatno bogatijo svoja opazovanja, to pot s prenašanjem prostorske oblike na dvodimenzionalno ploskev. Taka »likovna dela« tudi lepo popestrijo priložnostno razstavo, na njej učenci ob koncu delovanja krožka nekaj konstrukcij tudi razstavijo.
Krožek ali tečaj računalniškega opismenjevanja za učence 3. in 4. razreda
Vsako leto se nam na šolsko anketo za vključevanje v interesne dejavnosti prijavijo za vpis v računalniške krožke najbolj množično učenci 3. in 4. razreda. Vsekakor zanimiv pojav, ki nekako potrjuje, da se otroci že zgodaj zanimajo za tehniko, pa tudi to, da je prav, če začno že zgodaj sodelovati v tej dejavnosti.
Skupino krožka sestavlja do 12 učencev, tako da omogočimo delo do trem učencem pri enem mikroračunalniku. Krožek poteka eno polletje, enkrat na teden po dve šolski uri. Ob koncu krožka znajo učenci praviloma mikro računalnik vključiti, ga spojiti s televizorjem, kasetofonom in uporabljati programske kasete. Spoznajo, kako se aktivirajo temeljni ukazi, spoznajo tipkovnico kot pripravo za pisanje, dobe vpogled v računalniško grafiko, spoznajo zvočne učinke in začetke linijskega programa. Seveda pa ob vsem ostaja še vedno dovolj časa za zanimive računalniške igrice.
Krožek ali tečaj računalniškega opismenjevanja za učence 5.—8. razreda
Program za to starost učencev je vsebinsko podoben programu za tretji in četrti razred. Ker pa so učenci starejši in imajo več sposobnosti in znanja, poteka delo nekoliko hitreje in bolj poglobljeno. Iz izkušenj naj omenimo tole zanimivost: mlajši učenci sprejemajo delo z računalnikom kot igro in so nad vsako novo funkcijo tipke veselo presenečeni. Samo tipkovnica, ki omogoča tipkanje, premeščanje napisanega po zaslonu in brisanje. je zanimiva novost za nekaj ur dela. Mnogi starejši učenci pa so nekako »okuženi« z računalniškimi igrami. Velik del teh starejših učencev se z računalnikom neorganizirano seznanja pri vrstnikih, ki imajo računalnik doma. Večina srečanj ob domačih računalnikih se začne in konča z igrami. Taki učenci so za mentorja trši oreh kot tisti, ki jih z računalnikom načrtno seznanjamo v šoli. Trši zato, ker jih mentor vrača, nekako proti njihovi želji, na pot raziskovanja, razumevanja, torej ustvarjalnega dela z mikroračunalnikom.
Te izkušnje torej potrjujejo znano tezo, da je tehnika več-funkcionalna; ob pravilni uporabi človeka razvija, lahko pa ga tudi poneumlja. Vendar ne obsojajmo vseh računalniških igric, saj so nekatere arkadne in strateške igre tudi zahtevne in imajo v sebi marsikaj takega, kar otroku razvija nekatere sposobnosti — od motoričnih spretnosti do logičnega in kombinacijskega mišljenja.
Nadaljevalni krožek osnov računalništva
Po končanih osnovnih krožkih, po prvem organiziranem srečanju z mikro računalnikom, se nekaj učencev odloči za nadaljevalno delo. Po izkušnjah se približno četrtina takih učencev vpiše v začetne krožke. Vsebinsko se nadaljevalno delo prilagaja skupini, najboljše je, če mentor delo tudi individualizira. Pametno je, da se učenci združujejo v skupine (do trije) po obsegu znanja in po tem, koliko smisla imajo za dejavnosti.
Učenci, ki imajo računalnik že doma, si v nadaljevalnem tečaju lahko pridobijo presenetljivo programsko znanje.
Take izkušnje imamo na naši šoli z zunanjimi mentorji — učenci 3. in 4. letnika Srednje šole za računalništvo.
Izbirni pouk osnov računalništva in informatike
Mentor lahko prilagaja vsebino izbirnega programa, ki ga je pripravil Zavod SRS za šolstvo, po svojih izkušnjah sposobnostim učencev. Kadar so na šoli že mikroračunalniki, se mora program dopolnjevati z nekaj več dela na samem mikro računalniku. Tako dosežemo višjo stopnjo motivacije. To ugotavljajo dva naša dozdajšnja mentorja, raziskovalca — doktorja fizike in absolventa 4. letnika Srednje šole za računalništvo.
Krožek osnov robotike
Z uveljavitvijo opismenjevanja v računalništvu se kmalu porodi vprašanje, ali je na tem po-
dročju še kakšna dodatna možnost za interesne dejavnosti Možnosti so. Zanimiva je vsekakor uporaba računalnika za krmiljenje — računalniško podprto krmiljenje naprav, strojev. Med množico dodatkov, ki ji* najdemo zdaj za mikroračunalnike, so še posebno zanimivi razni vmesniki. V našem primeru potrebujemo vmesnik, konstruiran posebej za krmiljenje, na katerega lahko priključimo prek relejev različne elek tronske in elektrotehnične naprave. Gmotno podlago za dejavnost osnov krmiljenja in robotike nam dajejo: robotski del ki ga omogoča sestavljenka Fischer Technik, in računalniški del — mikroračunalnik in vmesnik. Našteti učili dajeta kakovostno in pestro možnost za eksperimentiranje pri osnovah razumevanja krmiljenja.
Mogoče se po taki poti lahko po mnogih osnovnih šolah tolikokrat izdelani roboti uresničijo v pravi, pravilno razumljeni vlogi. Učenci, ki sodelujejo v takem krožku, dobijo zelo zgodaj popolnoma drugačno predstavo, ki jo poraja beseda robot kot pa so jo dobili starejši rodovi. Prvi poskusi, ki jih delajo v takem krožku, so res manj vznemirljivi, so pa primernejši za prihodnost. Humanoidnž oblika stroja—robota se v predstavah umika razumevanju in viziji nove predstave — elektronsko zahtevno zgrajenemu stroju, ki ga vodi računalnik in ki opravlja ozko določen sklop nalog, za katere je konstruiran in programiran. Predstava se dopolnjuje 1 množico neutrudnih strojev, k* imajo pomembno nalogo, da zamenjajo človeka pri tistili delih, kjer so delovne razmeta najtežje, v okolju, ki škoduj« zdravju in tam, kjer se zahtevajo velike serije kakovostno, smotrno narejenih izdelkov.
V množici zamisli in izkušenj, ki nastajajo v osnovnih šolah, j« pomembna naloga pretok --izmenjava informacij. Ta pa bo nekoč, če lahko dovolj pogumno predvidevamo, potekala n« samo po glasilih in revijah ampak tudi po medsebojni računalniški terminalni povezavi.
LOVRO NOVINŠEK
Kaj je členek?
A Spet en izmislek naših vnetih slavistov. Členek. Pa kaj je to? Včasih nismo nič vedeli o členku, pa smo bili bolj pismeni kot današnja mladina.
B Meni se zdi členek prav zanimiva besedna vrsta. Zadnjič se mi je zareklo: »Janez, daj mi še eno cigareto.« Janez me je pa takoj prijel: »Ja, koliko si mi jih pa že vzela?« Ta še je čisto kratka besedica, pa me je izdal. Vidiš, take besede, kot je še, so členki.
A Pa besedica še je že od nekdaj v slovenskem jeziku. H kateri besedni vrsti pa smo včasih uvrščali še?
B K prislovu. Prislov je bil kot nekakšen koš za odpadke. Vanj smo uvrščali vse, kar se ni dalo uvrstiti med druge besedne vrste. Členki pa se zelo ločijo od prislovov.
A Po čem?
B Po prislovih se lahko sprašujemo: Jutri pride. Kdaj pride? Zgoraj stanuje. Kje stanuje? Grdo pišeš. Kako pišeš? Pa se vprašaj po besedi še v stavku Še mi daj.
A To se res ne da.
B Po členkih ni mogoče spraševati, pač pa jih lahko zamenjujemo s stavki: Še daj. Daj, nekaj že imam.
A Lepo, ampak ne verjamem, da bi to razliko med prislovom in členkom lahko dopovedali učencem.
B Zakaj pa ne? Zadnjič smo vstavljali členke v stavek: Imam tisoč dinarjev. Ne veš, koliko so mi jih našteli: Imam skoraj tisoč dinarjev. Imam najmanj tisoč dinarjev.
A Počakaj, jih bom še jaz nekaj povedala: Imam že tisoč dinarjev. Imam samo še tisoč dinarjev. Nimam niti tisoč dinarjev. Imam spet tisoč dinarjev.
B No, vidiš, koliko členkov poznaš!
A To je pa res zanimivo. Le kako, da se o členku včasih nismo v šoli nič učili? Ali so ga jezikoslovci res šele zdaj odkrili?
B Ne, v Rusiji, na Češkem, Slovaškem in še kje ga že dolgo obravnavajo v šolah, na Slovenskem pa se bojimo vsake novotarije, slovnične pa še posebno.
A Kaj hočeš! Do stvari, ki jih ne poznaš, si zmeraj zadržan.
FRANCE ŽAGAR
Umetnina se ne rodi sama
Če se sprehodimo po dolgih hodnikih stare in nove stavbe osnovne šole Franja Malgaja v Šentjurju pri Celju, opazimo na stenah pestro paleto estetsko razvrščenih likovnih del učencev vseh razredov: risbe, slike, grafike pa tudi kiparske izdelke.
Na tej šoli je bil likovni pouk že vsa leta dobro razvit, še bolj kakovosten pa je postal, ko ga je prevzel likovni pedagog in slikar Ivo Brodej leta 1977.
Dosežki so na dlani. Že pred štirimi leti je prejel učenec osmega razreda Robi Žnidar srebrno plaketo svetovno znane indijske slikarske ustanove Chankefs intemational Chil-dren’s competition New Delhi, lani je prejel nagrado za predšolske otroke Matevž Brodej, letos pa zopet srebrno plaketo Peter Arlič iz osmega razreda šentjurske šole. Če vemo, da se je na razpise teh ustanov prijavilo kar 75 držav z veliko šolami, spoznamo, koliko so vredne srebrne plakete, ki so jih prejeli šentjurski učenci.
Učenci, posebno tisti iz likov-
nega krožka se s svojimi likovnimi izdelki udeležujejo vseh vrst likovnih natečajev v Sloveniji in Jugoslaviji. Da so uspešni, dokazujejo priznanja in diplome, ki jih imajo že kar precej. Pogled v likovnikov delovni kabinet je nadvse zanimiv; poleg skladovnic raznih likovnih izdelkov je tu še veliko sodobnih tehničnih pripomočkov od sitoti-skarskega in grafičnega stroja, keramične peči, projektorjev itd. Razumljivo je, da prirejajo učenci vsako leto razstave v šoli in občini, prenašajo pa jih tudi v šentjurske delovne organizacije.
Likovni pedagog Ivo Brodej je zelo uspešen tudi kot slikar. Ža večnamenski prostor šole je izdelal oljno sliko koroškega borca, šentjurskega rojaka Franja Malgaja, po katerem se imenuje šola, za glasbeno šolo pa olja skladateljev dr. Benjamina, dr. Gustava in dr. Josipa Ipavca. Po obsegu največje delo pa je 28 metrov dolga in 2 metra visoka zidna freska na stopnišču, ki prikazuje razširjenost poklicev. ERNEST REČNIK
Podelili so letošnja priznanja
V	prvi polovici decembra sta osnovna šola Dušan Kveder-Tomaž Litija in Občinska izobraževalna skupnost Litija pripravili deveto srečanje delavcev, ki so zaposleni v vzgoji, izobraževanju in kulturi. Približno 200 udeležencem je v litijski šoli — po pozdravu gostitelja — ravnatelja Jožeta Grošlja — spregovoril predsednik občinske skupščine Branko Pintar. Seznanil jih je s stanjem družbenih dejavnosti v občini in s prizadevanji, da bi se njihov položaj v .prihodnje zboljšal. ^ J F
Nato je predsednik skupščine občinske izobraževalne skupnosti Tone Sveršina podelil letošnja priznanja. Prejeli so jih: Janko Slimšek, učitelj glasbene vzgoje v osnovni šoli Franc Rozman-Stane Šmartno, Katerina Zebec, vzgojiteljica v Vzgojno-var-stveni organizaciji Litija in Angelca Ocepek, razredna učiteljica v osnovni šoli Dušan Kve-der-Tomaž, podružnica Sava.
V	kulturnem sporedu je nastopil basist Ladko Korošec, na
harmoniko in pianinu pa ga je spremljal Milan Stante. Gosta iz Ljubljane sta se predstavila z odlomki iz komičnih oper in s šaljivimi narodnimi pesmimi, tako da sta med poslušalci ustvarila prijetno ozračje.
Potem je srečanje potekalo ob zvokih ansambla, gostitelji pa so poskrbeli tijdi za zabavni program, ki je še stopnjeval prijetno razpoloženje.
Čeprav nekateri posamezniki menijo, da je tak način srečanj prosvetnih delavcev preživel in da bi ga bilo treba spremeniti, je tudi letošnji obisk pokazal, da si ljudje takih srečanj želijo. V litijski občini je na področju vzgoje, izobraževanja in kulture pet delovnih organizacij, člani kolektivov pa se snidejo le enkrat na leto.
Morda bi bilo koristno, če bi z anketo ugotovili, kako naj bi tradicionalna srečanja potekala v prihodnje, napravili pa bi nepopravljivo škodo, če bi jih ukinili.
BORIS ŽUŽEK
Uspešna šolska zadruga
Na Osnovni šoli Genterovci v lendavski občini zelo uspešno deluje šolska zadruga, ki je za svoje uspehe v pridobivanju poljščin in vrtnin prejela že več priznanj. V zadrugi dela večina učencev, ki prihajajo v šolo iz Genterovec, Kamovec, Radmo-žanec in Mostja-Banute. Učenci prodajajo pridelke s »svojih njiv« in tako zberejo denar za
šolske izlete, precej pa jih namenijo za šolsko kuhinjo. Mladi zadružniki tudi uspešno sodelujejo s kmetijsko zadrugo, s kmetijskimi zavodi in z občinsko raziskovalno skupnostjo, ki je njihovo delo na področju poskusne proizvodnje nekaterih poljščin denarno nagradila. •
JOŽE ŽERDIN
Pika Nogavička na Škofljici
V	soboto, 21. decembra 1985 so se s predstavo Pika Nogavička na Škofljici odprla vrata čisto novega gledališča ČIRA — ČARA. Ker se gledališča ne odpirajo ravno pogosto,povejmo, kako se je to zgodilo. Čisto potihem me je povabila učiteljica Slava Murkova. In ker poznam, njo pa tudi njene učence iz Osnovne šole Levstikove brigade na Škofljici, sem takoj vedela, da bo to zopet velik gledališki dogodek v našem kraju (ponavadi se zgodi tedaj, ko pride dedek Mraz).
Kako naj opišem to amatersko umetniško ustvarjanje bralcem, ki tega še niso poskusili sami? Besedo dajem že prekaljenim umetnikom igralcem in njihovi mentorici Slavi Murkovi iz dramskega krožka na Škofljici. Takole so pripovedovali:
Nekdo mora začeti. Na kogar se obrneš s prošnjo, vsak rad naredi. Vsak se trudi s svojo nalogo, slabi in dobri učenci, pa hišnik, učitelji in učiteljice in starši.
V	domači hiši nastane vse: bel Pikin konj, Pikini songi in plesi...
Med trdim delom so nastajale tudi krize, spraševali smo se, ali se nam bo posrečilo? Vedeli smo, da nam te skrivnosti ne bo razkril nihče vse do premiere. Bilo je hudo, ko smo si vsi želeli, da bi znali, pa nismo, kljub vsemu trudu.
Če se že vedemo kot pravi profesionalci, bi morali nastopiti tudi v pravem gledališču, smo sklenili. Uporabili smo malo domišljije Pike Nogavičke in ustanovili svoje gledališče ČIRA — ČARA. Na premiero smo povabili šolarje, tako so tudi učenci prvih razredov prvič doživeli pravo gledališče: stali so v vrsti, da so si v blagajni številka 1 in številka 2 kupili čisto prave vstopnice s številko vrste in sedeža in z žigom ustanove.«
Na vratih je visel gledališki list: Petra Repar, Nataša Gabriel — Pika Nogavička; Tadeja Gor-
šič, Barbara Trtnik-Tomaž; Karmen Goršič, Nataša Anžič-Anica; Primož Cimerman, Tomaž Šerjak — ravnatelj cirkusa; Alja Škibin — plesalka na vrvici; Polona Miklič, Špela Bregar — prodajalka; Andrej Nered — Adolf Močni; Damjan Volkar — kapitan; Jože Vidmar — poštar; glasbena oblika — tov. Klaves; koreograf: Branka Elikan; kostumografi: starši otrok; tehnična mojstra: hišnik Jereb in Teodorovič; šminka: Avsenik; režija: Slava Murko.
Botem se je začelo: trema, zavese, oder, scena, kostumi, glasba, petje, ples, živa Pika Nogavička, Tomaž, Anica, Ficko, tišina v dvorani — ploskanje. Vse je potekalo tako, kot je bilo zamišljeno. Na koncu so se morali igralci večkrat vrniti na oder, ponavljali so songe in z njimi je pela vsa dvorana pesem o Piki Nogavički.
Ob premieri se pripravi ponavadi pogovor za okroglo mizo, in tako je bilo tudi v našem gledališču. Pogovora so se udeležili tudi časnikarji in gledališki kritiki. Vlogo kritičarke sem prevzela jaz. Učence sem vprašala, kaj menijo o igralskem poklicu. Vsi so se strinjali, da je to trdo delo, da daš na odru vse, kar si kdaj spoznal in znal, veliko se moraš pa še naučiti. Kako dopovedati drugim, da je igralski poklic težak? Toda to je ze vprašanje za odrasle, saj to je treba doživeti! Tako vzgajajo Škofeljčane, da bi razumeli gledališče.
Na koncu naj povemo, da Pika Nogavička zelo rada potuje. Najprej bo šla v Želimlje in na Pijavo gorico, potem na Osnovno šolo Šmarje — Sap, tudi na občinskem tekmovanju bi se rada predstavila. Povabite jo tudi vi! Zelo rada bo prišla s svojimi prijateljčki. Našla si jih bo tudi pri vas, saj imajo Piko Nogavičko radi povsod.
EMA ŽLAHTIČ
Kongres šolskega sindikata francoske manjšine v dolini Aoste
dopisniki
poročajo
Poravnali so dolg
Odkritje spominske plošče Lucijanu Janežu
Ob štiridesetletnici obnovitve slovenske šole v Istri so se pedagoški delavci na Obali spomnili tudi prvega ravnatelja portoroškega — pozneje koprskega učiteljišča Lucijana Janeža. Spominska plošča ki so jo odkrili v atriju Srednje pedagoške šole v Kopru, naj bi ohranila prihodnjim rodovom spomin na zaslužnega, globoko človeškega in zmeraj skromnega pedagoga, ki ima precejšnje zasluge za povojni razvoj slovenske šole v Istri.
Lucijan Janež sodi med tiste Primorce, ki so se umaknili pred italijansko okupacijo v Jugoslavijo, po osvoboditvi pa so se vrnili na Primorsko in sodelovali pri obnovitvi slovenskega šolstva.
Rojen leta 1904 v Trstu je maturiral na učiteljišču v Mariboru, nato pa diplomiral na višji pedagoški šoli v Zagrebu. Njegovo pedagoško delo je pretrgala nemška okupacija; moral je v izgnanstvo v Srbijo, kjer se je takoj priključil narodnoosvobodilnemu gibanju. Po osvoboditvi se je vrnil v šolstvo, učil in opravljal odgovorne funkcije v različnih krajih, predvsem na
Primorskem, leta 1947 pa so mu zaupali ustanavljanje in vodstvo slovenskega učiteljišča v Portorožu. Lucijan Janež je položil temelje novemu učiteljišču, ki
Svetlejši časi
naj bi dalo potrebne pedagoške delavce temu delu Primorske; ustvaril je potrebne možnosti za delo in oblikoval kakovosten učiteljski zbor. Znal je usklajevati prizadevanja posameznikov v celoto, prepričevati in spodbujati — kot je poudaril ob odkritju spominske plošče njegov dolgoletni sodelavec Miran Hasl. Pod Janeževim vodstvom je učiteljišče, ki se je leta 1953 preselilo v Koper, postalo pomembno pedagoško in kulturno žarišče in dalo šolstvu veliko dobrih učiteljev.
Po desetih letih ravnateljeva-nja je (po odločitvi tistih, ki so tedaj krojili kadrovsko politiko v koprskem šolstvu) zapustil učiteljišče in nadaljeval s pedagoškim delom na oddelku za šolstvo okrajnega ljudskega odbora v Kopru — do upokojitve leta 1963. Svojo življenjsko pot je končal leta 1975, skromno in tiho, kot je živel. Ostal pa je v spominu vseh, ki so poznali njegovo poštenost in pravičnost ter mu znali prisluhniti — je povedala ob odkritju plošče v imenu nekdanjih učencev Stana Turk.
Z odkritjem spominske plošče so tako pedagoški delavci na Obali poravnali del dolga, ki ga je slovenska Istra imela do Lucijana Janeža.
J.	V.
za stare šole
V lendavski občini se že nekaj let ukvarjajo z vprašanjem, kaj bo s Starimi šolskimi poslopji. Pred dobrimi osemnajstimi leti so začeli v tej občini pospešeno graditi nove osnovne šole. Zgradili so jih v Turnišču, Dobrovniku, Kobilju, Genterovcih, Lendavi, Bistrici, Črenšovcih in v Veliki Polani. Okrepljena šolska mreža je bila več kot nujna, kajti stara šolska poslopja v dvaindvajsetih vaseh je že načel zob časa. Ureditve opuščenih šol so se v lendavski občini lotili različno. Tako jih veBko upravljajo krajevne skupnosti, druge so menjale lastnike in podobno. Kjer so ta poslopja večinoma edini družbeni objekti v vasi, so se krajani zavzeli za njihovo obnovo. Nekatera so obnovili in danes so nekdanje šole središča, kjer se zbirajo starejši občani in mladina, v njih imajo sestanke družbenopolitične organizacije in društva.
V Dolgi vasi je v stari šoli stanovanje, v Dolini se zbirajo v taki stavbi krajani in mladina, v krajevni skupnosti Gornji Lakoš je kulturno društvo preuredilo šolo v kulturni dom.in tako je tudi na Kapci. V Gomilicah je šola namenjena za shode krajanov in mladine. Tudi v Veliki Polani in Mali Polani so se temeljito lotili popravila šol. Na Hotizi sta
v šoli vrtec in stanovanje, v Dobrovniku imajo vaško knjižnico, stare šole v krajevni skupnosti
Bistrica so preuredili v stanovanja, v Črenšovcih imajo v šoli glasbeno šolo in telovadnico, v
Genterovcih pa so jo preuredili v vaški dom, kjer sta tudi knjižnica in večja dvorana za proslave. V Mostju je šolo prevzela krajevna skupnost, v Radmožancih pa mladina.
JOŽE ŽERDIN
24. decembra 1985 je bil 9. kongres šolskega sindikata SAVT — ecole. ki je sindikat francoske manjšine v Aosti. Kongresa sta se udeležila tudi predstavnika Sindikata slovenske šole.
Sindikat slovenske šole v Trstu in SAVT že več let uspešno sodelujeta. Predstavniki obeh sindikatov se srečujejo in skupaj, tudi s predstavniki nemške manjšine z južnega Tirolskega, obravnavajo številne probleme na šolskem področju, ki so skupni manjšinam v Italiji. Prav tako so se predstavniki Sindikata slovenske šole radi odzvali vabilu in se udeležili 9. kongresa SAVT — ecole.
Občni zbor se je začel z odobritvijo pravilnika sindikata, ki ysebuje 11 členov. Zanimiv je 6. člen, ki določa, koliko predstavnikov mora biti v odboru sindi-
kata. Odbor je sestavljen iz 27 članov vzgojiteljev, učiteljev, ravnateljev šol vseh vrst in stopenj. Med temi so: predstavnik vodstvenega osebja, 8 predstavnikov je iz otroških vrtcev. 10 predstavnikov iz osnovnih šol in 8 iz srednjih šol.
Potem ko so sprejeli pravilnik, so poslušali udeleženci kongresa obširno poročilo: le-to je obravnavalo vprašanje dvojezičnosti na šolah v Dolini Aoste, spoštovanje in uresničevanje 6. člena italijanske Ustave, nadalje priznanje diplom, doseženih v Franciji. prilagoditev novih programov za osnovno šolo. V poročilu je bilo tudi poudarjeno, daje sodelovanje med manjšinskimi sindikati zelo pomembno in da se mora nadaljevati. Sindikat SAVT se zavzema za ohranitev francoske kulture in jezika. Po tajniškem poročilu s(a udele-
žence kongresa pozdravila predstavnika Sindikata slovenske šole. ki sta orisala delovanje tega sindikata in stanje slovenske šole v Furlaniji —Julijski krajini.
Sledila je razprava o dvojezičnosti na šolah, zlasti v otroških vrtcih. Otroci, ki obiskujejo otroške vrtce, morajo poznati francoščino in italijanščino, toda poznajo najbolj le eno od narečij. ki je stara provansalska francoščina. Zato nastajajo težave pri sporazumevanju z vzgojiteljicami. V razpravi je bilo poudarjeno. da je treba bolj vrednotiti krajevno narečje in da bi bilo prav. če bi se začelo uvajati v vrtce in tudi v prve razrede osnovnih šol gledališko vzgojo v narečju.
Predstavniki Sindikata slovenske šole so zvedeli na kongresu veliko zanimivega in koristnega. V prijateljskem pogovoru so
predstavniki Savta in Sindikata slovenske šole veliko razpravljali tudi o izkušnjah in zamislih za nadaljnje delo. Sklenjeno je bilo. da se bodo predstavniki šolskega sindikata Savt in Sindikata slovenske šole ponovno sestali tudi s predstavniki SSG. ki je šolski sindikat nemške manjšine in Južne Tirolske in skupaj obravnavali številne probleme v zvezi z reformo višje srednje šole in osnovne šole, obravnavali pa bodo tudi nove učne programe za osnovno šolo.
Taka skupna srečanja in sez-rmnjanje z izkušnjami sindikatov drugih dežel so za Sindikat slovenske šole na Tržaškem še posebno pomembna — tudi zaradi oblikovanja stališč in skupnih' nastopov pri šolskih oblasteh v Rimu.
MARKO PAULIN

Delo ak. slikarja Branka Suhyja
Na vpraftaaja odgovarja ROSVITA TOPLAK, samostojna svetovalka Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo
Kršitve delovnih obveznosti — vzrok za prenehanje
delovnega razmerja
naš
pravnik
Učiteljeva disciplinska odgovornost
Tako kot na drugih področjih , dela se tudi v vzgojno-izobraže-valnih organizacijah pojavljajo hujše kršitve delovnih obveznosti. Učenčevi starši se obračajo na razrednika, ranatelja ali na Zavod SRS za šolstvo z zahtevo, naj se odpravijo vzroki »nekorektnega dela« v razredu.
Odgovornost delavca za neizpolnjevanje ali kršitve delovne obveznosti opredeljuje v najširšem pomenu najprej Zakon o združenem delu. Čeprav so določbe v tem zakonu razmeroma obširne (194,—204. čl. ZZD), so posamezna vprašanja delavčeve odgovornosti urejena še z Zakonom o delovnih razmerjih i (148.—159. čl.), ki pooblašča' delavce, da v okviru zakona in po svoji presoji določijo hujše kršitve delovne obveznosti v samoupravnem splošnem aktu. Med takimi kršitvami so tudi:
— kršitve, zaradi katerih nastajajo motnje, pri opravljanju del oziroma nalog (v šoli je to predvsem: če delavec ne izpolni plana in vzgojno-izobraževal-nega programa, neredno ali neustrezno ocenjevanje učencev, neredni stiki s starši, nemarno ali neredno vodenje dokumentacije o vzgojno-izobraževalnem delu, prihod in opravljanje del v alkoholiziranem stanju itd.);
— zloraba položaja ali prekoračitev danega pooblastila (pridobitev protipravne materialne koristi, fizično ali neprimerno kaznovanje učencev, napeljevanje učencev k dejanjem, ki so v nasprotju z zakonom, vpis učencev mimo razpisa, vedenje ali izražanje, ki nevzgojno vpliva na učence).
Glede začetka disciplinskega postopka je treba ločiti v skladu z zakonom dva izraza, in sicer pobudo in zahtevo za ugotovitev delavčeve odgovornosti. Organi, .ki so našteti v Zakonu o delovnih razmerjih, zahtevajo, da se izvede disciplinski postopek in nalagajo disciplinskemu organu, da odloči o konkretni zadevi. Pisno pobudo za uvedbo disciplinskega postopka da lahko vsak delavec, ki zve za kršitev, pristojni organ pa mora pobudo bravnavati in odločiti, ali so podani razlogi za uvedbo disciplinskega postopka. Glede zahteve za uvedbo disciplinskega postopka ima posebno vlogo in odgovornost ravnatelj šole, ta je odgovoren za zakonitost dela, poleg tega pa še upravni organ, ki nadzira zakonitost dela vzgoj-no-izobraževalnih organizacij, in pedagoška služba (Zavod SRS za šolstvo), ki nadzoruje in ugotavlja, kako se uresničujejo vzgoj-no-izobraževalni smotri.
Nezmožnost (nesposobnost) za opravljanje del kot razlog za prenehanje delovnega razmerja
Poleg tega, da je učitelj disciplinsko odgovoren za kršitve, ki jih je povzročil med opravljanjem del in nalog, poznamo po Zakonu o delovnih razmerjih (170. člen) še primer, ko delavcu lahko preneha delovno razmerje, če se ugotovi, da ni zmožen opravljati del oziroma nalog, ki so mu zaupane. Zakon o združenem delu (178. člen) obvezuje delavce, da nenehno izpolnjujejo svoje znanje, zmožnosti in delovne spretnosti, da bi čim uspešneje opravljali določena dela.
Čeprav je izpolnjeval delavec — učitelj vse pogoje za sklenitev delovnega razmerja, se lahko zgodi, da ne dosega pričakovanih povprečnih rezultatov. V takem primeru imenuje organ upravljanja posebno komisijo, ki v posebnem postopku ugotovi učiteljevo delovno zmožnost ter na podlagi ugotovljenih dejstev sprejme sklep o razporeditvi učitelja na druga ustrezna dela in naloge. Tak sklep je v šolah težko izpeljati, ker je malo takšnih del in nalog, pri katerih učitelj ne bi učil, ampak bi opravljal druga dela in naloge. Če se ugotovi, da učitelj v razredu ne zmore doseči oričakovanih re-
zultatov, lahko pa bi jih dosegel v drugih oblikah vzgojno-izobra-ževalnega dela, se ga lahko, na primer, razporedi za knjižničarja, za jutranje ali drugo varstvo, za interesne dejavnosti itd.
V samoupravnem splošnem aktu je torej treba urediti naslednje:
1.	Kdo lahko zahteva uvedbo postopka za ugotavljanje delavčevih zmožnosti oziroma trajnega nedoseganja rezultatov dela (npr. poslovodni organ, samoupravna delavska kontrola, organizacija sindikata v vzgoj-no-izobraževalni organizaciji, svet vzgojno-izobraževalne organizacije itd.).
2.	Sestava, pooblastila in način dela komisije, k vodi postopek. (V skladu z 215. členom ZZD je komisija sestavljena iz delavcev, ki morajo imeti najmanj tako strokovno izobrazbo, kot jo ima delavec, čigar sposobnost se ugotavlja. Če v organizaciji ni delavcev z ustrezno strokovno izobrazbo, lahko imenuje svet v komisijo tudi ustrezne strokovnjake zunaj svoje šole. Komisija pisno predlaga razporeditev delavca na druga dela in naloge. O predlogu odloča svet.
lahko pa tudi komisija, če je za to pooblaščena v samoupravnem aktu. Odločitev naj bo jasna, obrazložena, vsebovati pa mora tudi pouk o pravnem sredstvu — delavec lahko ugovarja na svet šole.)
3.	Pravice in obveznosti delavca v postopku (delavec lahko sodeluje in mora sodelovati v postopku ugotavljanja delovnih zmožnosti, na zahtevo mora predložiti ustrezno dokumentacijo, ki jo komisija mora sprejeti itdO.
Če delavec, za katerega se ugotovi, da nima ustreznih delovnih sposobnosti ali ne dosega ustreznih delovnih rezultatov, odkloni ponujena dela in naloge, mu v skladu s tretjim odstavkom 211. člena ZZD oziroma drugim dostavkom 170. člena ZDR preneha delovno razmerje. Tak delavec ima pravico še do odpovednega roka, ki traja v skladu z določbo v samoupravnem splošnem aktu oziroma najdalj šest mesecev (v skladu s četrtim odstavkom 211. člena ZZD).
Ali se lahko učitelja, predmetnega učitelja, vzgojitelja — vsi so specialni pedagogi — premesti na druga dela in naloge zato, ker jih v organizaciji ne potrebujejo več za delo, kakršno so opravljali dotlej?
V skladu z določbo 213. člena Zakona o združenem delu delavcu ne more prenehati delovno razmerje, če je zaradi tehnoloških ali drugih objektivnih razlogov prenehala potreba po njegovem delu. Organizacija mora v
takem primeru zagotoviti delavcu takšna dela ali v sami organizaciji ali v drugi organizaciji, v času »delovne praznine« pa izplačevati osebni dohodek v višini, ki je pripadal delavcu za dela in naloge, ki so ukinjene.
Če organizacija ne najde drugih ustreznih del in da dolgoročno ni potrebe po delavčevem delu glede na njegovo strokovno izobrazbo, lahko organizacija predlaga delavcu, da se dokvali-ficira ali prekvalificira za opravljanje drugih del. Če delavec odkloni dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo, mu v skladu s 3. točko prvega odstavka 211. člena Zakona o združenem delu preneha delovno razmerje.
Da se lahko omenjene zakonske določbe izvedejo, je treba v samoupravnem splošnem aktu urediti naslednje:
—	kaj se šteje za ustrezna dela in naloge, ki jih mora delavec sprejeti;
—	način pisnega obvestila delavcu, da sprejme ponujena dela (v šoli ali zunaj nje. Šole lahko sklenejo samoupravni sporazum o solidarnem zagotavljanju zaposlenosti delavcev);
—	kateri organ je pristojen za reševanje tega vprašanja in do kdaj ter kdo zahteva uvedbo postopka za prenehanje delovnega razmerja, če delavec odkloni ponujeno delo;
—	rok, v katerem delavec pisno obvesti pristojni organ o odločitvi, ali sprejema ponujena dela in naloge oziroma dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo;
—	delavčeva pravica do odpovednega roka.
Razpisi — hitro in ceneje!
Vedno več je naših organizacij, ki razpisujejo prosta dela in naloge v Prosvetnem delavcu ne samo v rednih razpisnih rokih, ampak tudi zunaj njih. Razpisi v prosvetnem glasilu so najprimernejši, najhitrejši in najcenejši način, da si pridobite nove delavce. V Prosvetnem delavcu iščejo informacije o prostih mestih na novo diplomirani učitelji in vzgojitelji ter drugi pedagoški delavci.
Zunaj rednih razpisnih rokov so razpisi v našem glasilu za polovico cenejši kot v dnevnem tisku. Zakaj ne bi privarčevali kak dinar?
Razpise sprejemamo, če je treba, tudi po telefonu. Pokličite nas in radi vam bomo ustregli!
Komisija za delovna razmerja
VZGOJNO-VARSTVENE ORGANIZACIJE LJUBLJANA VIČ-RUDNIKi Tržaška c. 79
razpisuje prosta dela in naloge
— VZGOJITELJA ali UČITELJA RAZREDNEGA POUKA
s strokovnim izpitom za pripravo otrok na šolo (180-urni program) na Škofljici, za določen čas (od 1. februarja do junija 1986).
Prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev pošljite v 8 dneh po objavi razpisa na naslov vzgojno-varstvene organizacije (kadrovska služba).
OSNOVNA ŠOLA VINKO PADERŠIČ — BATREJA BRUSNICE
razpisuje za nedoločen čas prosta dela in naloge
- UČITELJA BIOLOGIJE IN KEMUE, ki bo dopolnjeval učno obveznost s poukom gospodinjstva
Pogoj: predmetni učitelj biologije in kemije.
Sklenitev delovnega razmerja takoj ali po dogovoru.
V kraju je na voljo trisobno ali enosobno stanovanje v učiteljskem bloku.
Dobre prometne zveze z Novim mestom.
Komisija za delovna razmerja
OSNOVNE ŠOLE VOJKOVE BRIGADE SPODNJA IDRUA
razpisuje prosta dela in naloge
— UČITELJA TEHNIČNE VZGOJE IN FIZIKE — za nedoločen
čas
Pogoj: pedagoška akademija — smer tehnični pouk — fizika. Začetek dela 10. 3. 1986
Kandidati naj pošljejo prijave v 8 dneh po objavi razpisa na gornji naslov.
Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: predsednik Aleš Golja, Bo-
gdan Čepič, Tea Dominko, Leopold Kejžar, Franci Kržan, Marjana Kunej, Vida Nered, Albin Puclin, Alenka Pučko, Marija Skalar, Janez Sušnik, Jože Valentinčič, Viktor Žorž
Direktor: Jože Valentinčič
Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požamik, Veljko
Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič
Uredništvo: Jože Valentinčič^ glavni urednik, Marjana Kuneji odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, teL: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana
61104
Miro Preši
Pred koncem leta nas je prizadela vest o nenadni smrti Mira Prešla, upokojenega učitelja v Bazovici pri Trstu. In tako kot vselej, kadar nas zapusti kateri izmed naših dragih sovrstnikov, nastane med nami praznina. Ostane pa nit spominov, ki jih je z leti spletlo tovarištvo in prijateljstvo. Z Mirom Preslom smo izgubili požrtvovalnega in neutrudnega moža iz naših učiteljskih vrst.
Miro Preši se je rodil julija 1899 v Bazovici. Po učiteljski maturi leta 1918 vTrstu je moral v avstrijsko vojsko v Radgono, kjer je sodeloval v znanem uporu, in bil zato tudi zaprt. Po prvi svetovni vojni je učiteljeval na Katinari in v Bazovici; tam je ostal do leta 1925, ko se je zaradi zloglasne Gentilejeve reforme moral zateči v Jugoslavijo. Zaposlitev je dobil na meščanski šoli v Ljutomeru. Po dvanajstletnem službovanju v tem kraju so ga tedanji oblastniki premestili v Črnomelj. Tako kot v Ljutomeru je Miro Preši tudi v Črnomlju veliko sodeloval v dejavnostih zunaj šole, pri vseh prosvetnih društvih in še posebno pri Sokolu. Fašisti so ga aretirali in odvedli v Italijo. Po padcu fašizma se je vmil v Črnomelj, kjer je spet učiteljeval in se pridružil borcem. Po vojni se je vmil v Trst. da bi tam zaoral nove pro-
svetne brazde. Kot učitelj je bil nameščen v Bazovici, toda le za kratek čas, kajti takratna »slavna« Zavezniška uprava ga je odpustila »kot nezaželenega«. Šek leta 1954 je bil na številne prošnje in proteste sprejet v službo, a le kot »začetnik«. Leta 1966 je bil upokojen kot »nestalni učitelj« z vsemi posledicami gmotne narave; imel je le tri leta priznane delovne dobe. Še veliko le| bi moral živeti in učiti, da bi lahko dobival skromno pokojnino.
Zadnja dva meseca svojega življenja je preživel Miro Prešiv domu upokojencev v Izoli, kjer je tudi umrl 2. decembra.
Potem, ko je bil upokojen, ni bilo v Trstu in v Bazovici društva, kjer ne bi Miro Preši nesebično, zavzeto in uspešno sodeloval-Zaslovel je kot izredno marljiv, vesten in tudi prijeten človek-Društva so imela v njem zmeraj zanesljivega sodelavca. Miro je bil vse življenje tudi dober pevec, tako pri nekdanjem primorskem učiteljskem pevskem zboru kot v tržaškem partizanskem zboru.
Za svoje zasluge je prejel veliko priznanj in odličij, ob svoji 80-letnici pa tudi plaketo boja in dela SKGZ. S svojim delom in zglednim življenjem si je Miro postavil najlepši spomenik.
ERNEST ŠVARA
Štefanija Šmalc
Malo pred svojim šestinosem-desetim rojstnim dnevom je umrla učiteljica Štefanija Šmalc. Rodila se je leta 1899 v Ribnici na Dolenjskem. Učiteljišče je obiskovala v Mariboru. Njeno prvo službeno mesto je bilo v Osilnici ob Kolpi. Poučevala je še na Deški šoli v Ribnici na Dolenjskem, v Šentjerneju in v Kranju, od leta 1929 in vse do leta 1960 pa v Strugah na Dolenjskem. Od leta 1936 do upokojitve 1954 je bila tudi upraviteljica. Takih ljudi, kot je bila učiteljica Šmalčeva, ni več med prosvetnimi delavci. Bila je odlična elementarka z obsežnim pedagoškim znanjem. Prvošolčkom je dala temeljito osnovo za nadaljnje učenje. Znala je prisluhniti vsakemu učencu. V tistih težkih povojnih časih, ko je prejemala naša država od UNRE pomoč v hrani, je znala le-to tako razporediti, da so vsi učenci na šoli prejemali malico zastonj. In to je tem otrokom veliko pomenilo. Malico je pripravljala sama, pa tudi kruh je pekla za okrog sto otrok. Za to delo ni prejemala plačila. Take požrtvovalnosti je bila zmožna samo ona, ki je bila v resnici povezana s krajem in z ljudmi. Krajani so videli to njeno skrb. Spoštovali so jo in ljubili. S svojimi skrbmi in tegobami so se obračali nanjo, in ona jim je z gl^X)ko življenjsko modrostjo in
širokim znanjem znala svetovati-Znala je dajati tudi prvo pomoč-Mlajšim sodelavcem na šoli je bila nesebična mentorica. Ljubila je naravo, šolska okna so krasile rože, ki jih je sama vzgojila, pa tudi grede ob vhodu v šolsko stavbo so bile vse leto polne pisanega cvetja.
Učiteljica Šmalčeva je bila zavedna Slovenka. V vojnih časih je vedela, kje je njeno mesto-. Pridružila se je partizanskemu gibanju in delala na terenu. KeT je postalo v Strugah zanjo nevarno, se je leta 1944 umaknila 5 partizansko prepustnico v svoj domači kraj, Ribnico, kjer je ostala do osvoboditve. Po vrnitvi je našla šolo izropano. Uničevalci niso prizanesli niti njenem11 premoženju, ki ga je ob umiku pustila v Strugah. Vendar ni izgubila volje. Nadaljevala je tam-kjer je prenehala ob okupaciji-
Za izredno vestno delo v šoli j1 je leta 1947 Ministrstvo za prosveto LRS izreklo pohvalo in do; delilo denarno nagrado. Prezidij ljudske skupščine FLRJ jo je odlikoval z redom zaslug za narod-predsednik FLRJ maršal Tito pž z medaljo dela. Prejela je tudi značko aktivista OF.
Prebivalci Strug in njeni nekdanji sodelavci se bomo tovarišice Šmalčeve še dolgo spominjali.
DRAGO KAJFEŽ
Vabilo
Z dajanjem svoje krvi lahko naredite največ, kar lahko stori človek za človeka. Zato vas pričakujemo na krvodajalski akciji.
Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist RK, odgovoren za krvodajalstvo.
JANUAR 1986 Domžale Kamnik Ljubljana Bežigrad Ljubljana Šiška Škofja Loka Ljubljana Vič-Rudnik Ljubljana Center Ljubljana Moste-Polje
14.,	15.
16.,	17., 20., 21.22.
23.
24.
27.,	28.
29.
30.
31.
---—............... -	■■■	-- -	--i	^
Rokopisov in fotografij ne vra-	.
čarno.	Tiska CTP.Ljudska pravica. VU
Naročnina za leto 1986 znaša o Sl^ 00^3‘rl643L,.I,	, ^
1200 din za posameznike in Po mnenju Republiškega kom'-2200 din za organizacije. Za teJa za vzgojo m izobraževanje]« upokojene prosvetne delavce in časnik »Prosvetni delavec* študente pedagoških smeri Prost temeljnega prometnega znaša letna naročnina 900 din. davka od prometa proizvode« Cena posamezne številke je. (_glei 7- točko 1- odstavka 36 70 din, pri povečanem obsegu člena zakona o obdavčevanju pa 100 din. Številka teko- proizvodov in storitev v prom* č^ga računa: 50101 -603-46509. tu’-