Jubileji180 Tudi z že omenjenimi stiki s tujimi (in jugoslovanskimi) kolegi se je Biber viso- ko povzpel tudi v širših strokovnih asociacijah. Bil je predsednik jugoslovanskega komiteja za zgodovino druge svetovne vojne, po letu 1991 pa predsednik njegove slovenske različice. Leta 1985 je postal celo podpredsednik mednarodnega komiteja za zgodovino druge svetovne vojne in ob tem še član uredniškega odbora referenčne revije Revue d‘histoire de la deuxième guerre mondiale. Njegova bibliografija obsega nekako 250 enot, od tega je le nekaj samostojnih publikacij; za današnje standarde je to morda malo, toda poudariti je treba, da gre pri skoraj tretjini od teh enot za temeljne in izvirne znanstvene razprave, mnogo pa je tudi referatov z domačih in mednarodnih znanstvenih srečanj. V zadnjem desetletju je iz zdravstvenih razlogov opustil aktivno raziskovanje, še zmeraj pa je marsikomu rad pomagal z nasveti in dokumenti. Kar zadeva slednje, naj povemo, da je svojo obširno zbirko britanskih arhivskih dokumentov predal dr. Jožetu Pirjevcu, ki vsaj v določenih segmentih na- daljuje njegovo raziskovalno smer. Prav za zadnje obdobje pa velja poudariti, da je od leta 2010 po zaslugi internetne strani www.sistory.si digitalizirana knjiga Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933–1941 dostopna tudi širšemu in predvsem mlajšemu zain- teresiranemu bralstvu. Za zaključek in v spodbudo naj tudi ob tej priložnosti Dušanu Bibru zaželimo predvsem veliko zdravja in dosti spremljajoče vedrine duha. Boris Mlakar Anka Vidovič Miklavčič – jubilej Med raziskovalkami in raziskovalci, katerih ime je neločljivo povezano z rastjo in znanstve- no kakovostjo Inštituta za novejšo zgodovino, ima eno od častnih mest naša žlahtna kolegica in priznana slovenska zgodovinarka, znanstvena svetnica dr. Anka Vidovič Miklavčič. O njeni prijazni človeški in prizadevni zgodovinarski podobi ni težko spregovoriti, če je z njima po- vezan lep življenjski jubilej, pa to storimo še raje. O dr. Anki Vidovič Miklavčič smo že zapi- sali jubilejno besedo1 in jo z radostjo ponov- no. Če povzamemo Ankino – tako ji pravimo 1 Jurij Perovšek, »Anka Vidovič-Miklavčič – jubilantka,« Prispevki za novejšo zgodovino 46 (2006), št. 2: 123–30. Prispevki za novejšo zgodovino LVI - 1/2016 181 kolegi in prijatelji – ustvarjalno življenjsko in poklicno pot, jo je začrtala Gornja Radgona, kjer se je rodila 21. marca 1936. Osnovno šolo je obiskovala v Tržiču, v letih 1950–1954 pa je hodila na ljubljansko učiteljišče. Po poučevanju v osnovni šoli v Podtaboru pri Grosupljem je leta 1955 vpisala študij zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in ga končala leta 1961. Po študiju se je sprva vrnila k poučevanju (v Preserju pri Borovnici), leta 1964 pa se je posvetila strokovnemu zgodovinarskemu delu. Prišla je na Inštitut za novejšo zgodovino, kjer se je najprej poglobila v bibliografsko obravnavo novejše slovenske zgodovine. Vodila je strokov- no skupino, ki je pripravila Bibliografijo člankov o delavskem gibanju, na tej podlagi pa je v letih 1969–1974 s sodelavkami objavila štiri obsežne bibliografske preglede člankov o delavskem gibanju na Slovenskem od začetkov do leta 1941. V letih 1973 in 1974 je objavila še bibliografsko kazalo Kronike (za leta 1953–1972) in Kronike slovenskih mest (za leta 1934–1940). Iz bibliografskega dela je Anka prešla na raziskovalno področje. Sredi sedemdese- tih in v prvi polovici osemdesetih let se je poglobila v delovanje slovenskih železni- čarjev med drugo svetovno vojno ter razvoj revolucionarno usmerjenega mladinskega gibanja med svetovnima vojnama in v drugi vojni. V okviru teh problemskih polj je predstavila nastanek in razvoj OF med železničarji ter oblike narodnoosvobodilnega boja, varnostno-obveščevalne dejavnosti in sabotaž, ki so jih izvajali v letih 1941– 1943, ter strateške koncepcije Skoja pri združevanju mladinskih sil v okviru pro- tifašističnega političnega tabora v tridesetih letih. Svoja dognanja je objavila v vrsti razprav, uredila zbornik Napredno mladinsko gibanje na Slovenskem (1982, 1985²), publikacijo Kočevska Reka: ob 40-letnici 1. Kongresa ZSM (1983), pripravila razstavo in katalog Železničarji v revoluciji (1978), delu v tem obdobju svojega raziskovalnega poslanstva pa je dala posebno težo z obsežno monografijo Slovenski železničarji pod italijansko okupacijo v Ljubljanski pokrajini (1980). Zanjo je prejela ugledno nagrado Vstaje slovenskega naroda, ki jo je spremljala predstavitev njene osebnosti v Delovem Portretu tedna 9. avgusta 1980. Izzivnost napetega ideološkega in političnega ozračja tridesetih let je Anko na- vedla k občutni poglobitvi dotedanjega poznavanja idejnega značaja in političnega razvoja obeh temeljnih polov takratne slovenske politike – katoliškega in liberalnega. Sredi osemdesetih let je z vso svojo akribijsko vztrajnostjo začela raziskovati idejne, politične in družbene doktrine, ki so jih v tridesetih letih oblikovali v omenjenih polih, in ob vrsti razprav o tej problematiki leta 1992 s temo Mladinske organizacije in gibanja v meščanskem taboru na Slovenskem 1935–1941: oris razvoja in delovanja mladinskih organizacij, društev in gibanj v letih 1935–1941 v jugoslovanskem delu Slovenije doktorirala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Deloma skrčena disertacija, ki je v knjižni obliki izšla leta 1994 (Mladina med nacionalizmom in ka- tolicizmom: pregled razvoja in dejavnosti mladinskih organizacij, društev in gibanj v liberalno-unitarnem in katoliškem taboru v letih 1929–1941 v jugoslovanskem delu Slo- venije), je danes med standardnimi deli o ideologiji in politiki na Slovenskem v prvi jugoslovanski državi. Anka je svoja raziskovalna spoznanja s tega področja vključila tudi v znanstveno poročilo Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929–1955 Jubileji182 (1995), ki ga je skupina avtorjev pripravila na pobudo Državnega zbora Republike Slovenije. V okviru svojega raziskovanja politične dinamike tridesetih let se je poglo- bila še v položaj slovenske socialne demokracije ob uvedbi diktature kralja Aleksan- dra in razčlenila predvojno publicistiko kasnejšega zgodovinarja, akademika prof. dr. Boga Grafenauerja. Vprašanja ideologije in politike na Slovenskem v prvi polovici 20. stoletja je pogosto predstavljala tudi na znanstvenih srečanjih doma in v tujini, na katerih sodeluje vse od srede sedemdesetih let. O njih in drugih vidikih slovenske ter obče zgodovine je prispevala še tehtna gesla za Enciklopedijo Slovenije, za katero jih je v letih 1987–2002 pripravila kar enainšestdeset. Ob svojem znanstvenem delu je Anka opravljala tudi vodstvene dolžnosti na pod- ročju raziskovalne dejavnosti. V letih 1995–1999 je vodila inštitutov raziskovalni program Politični in idejni razvoj na Slovenskem 1892–1941, leta 1999 pa zasnovala raziskovalni program Politična, idejna in kulturna zgodovina Slovencev od sredine 19. stoletja do 1990, ki ga je inštitut izvajal do leta 2003. Program je vodila do upokojitve 1. septembra 1999, njegovi rezultati pa so vpeti v znano inštitutovo sintetično mono- grafijo Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992 (2005, 2006²). Anka je v to delo vgradila prepoznaven delež svojega zgodovinarskega védenja, saj je kljub upokojitvi še naprej sodelovala v njegovi avtorski skupini. Pravkar zapisano seveda pomeni, da je Anka svoje znanstveno delo nadaljevala tudi po formalnem odhodu z inštituta – česa drugega pri njeni zgodovinarski pri- zadevnosti tudi ne bi bilo pričakovati. Ob delu pri pripravi Slovenske novejše zgodo- vine in drugih obravnavah vprašanj iz idejnopolitičnega razvoja v letih pred drugo svetovno vojno in ob njenem začetku na Slovenskem je prešla k širokemu prikazu slovenskih okrajev in občin v letih 1929–1941. Predstavitvi ljutomerskega okraja iz leta 1997 je pridala še obravnavo razvoja slovenjgraškega, novomeškega, celjskega, konjiškega in kamniškega okraja ter obravnavo razvoja občin Grosuplje, Št. Jurij pri Grosupljem, Šmarje, Račna, Slivnica-Žalna, Krka, Stična, Št. Vid pri Stični, Višnja gora, Videm-Dobrepolje in Duplek v tem obdobju. V zadnjih desetih letih je pred- stavila še okraja Laško in Kranj ter občini Vrhnika in Sveta Ana v Slovenskih goricah. Iz idejnopolitične problematike pa je razčlenila odnos Slovenske ljudske stranke do demokracije v viziji graditve krščanske korporacijske družbe in države v tridesetih le- tih in vprašanje evropskih vplivov na kmečko gibanje v Dravski banovini v liberalno- -unitarnem in katoliškem taboru. Z obravnavo lokalnih volitev v Kranju 1945–1947 je posegla tudi v obdobje po drugi svetovni vojni. Življenje sestavljajo drobni in veliki, srečni in žalostni trenutki. Anka se je srečala z vsemi, leta 2007 žal tudi z izgubo svojega soproga Julijana, priznanega slikarja, gra- fika in oblikovalca. Leto kasneje je v njegov spomin izdala izbrano publikacijo Izpo- vedni svet Julijana Miklavčiča, v kateri je predstavila najznačilnejša dela iz njegovega opusa – olja, risbe s svinčnikom, ogljem, suho iglo in tušem, litografije, jedkanice, lesoreze, reliefni (slepi) tisk, knjižne opreme in dela s področja industrijskega obli- kovanja. Spremni besedili k publikaciji sta prispevala profesor Akademije za likovno umetnost mag. Marijan Tršar in umetnostni zgodovinar ter likovni kritik prof. dr. Prispevki za novejšo zgodovino LVI - 1/2016 183 Mirko Juteršek. Anka je Izpovednemu svetu dodala soprogov življenjepis. Izpovedni svet Julijana Miklavčiča je skrbno, pretanjeno pripravljeno delo – Anka mi ga je ljubeznivo podarila ob izidu. Delo je lepo vzeti v roke, podpisanega najbolj prite- gnejo litografije vesoljskih plovil in se ga – tako kot drugih – dotaknejo krajinska in sanjska občutja avtorjevih lesoreznih struktur. Z veseljem pa se sreča tudi z Anko, upodobljeno v njenih študentskih in kasnejših letih, v njenem naročju pa vidimo še dveletnega sina Daliborja, danes visokošolskega učitelja orgel, sicer magistra artiuma dunajske univerze. Anka, odlična zgodovinarka, ki je izostrila pogled na politično zgodovino Sloven- cev v prvi jugoslovanski državi in pomembno dopolnila sliko o NOB na Slovenskem, se je vtisnila v srca vseh svojih kolegov in kolegic, še posebej tistih z našega inštituta. Imamo jo radi, z veseljem se srečamo z njo in njeno znanstveno besedo, radi in z nujo posegamo po gradivu, ki ga je zbrala v dolgih letih sistematičnega raziskovalnega dela in pred časom nesebično predala svojim sodelavcem, radi se zavedamo, kako dragocen človek je. Ob jubileju ji inštitutski in ostali zgodovinarski kolegi in kolegice iskreno čestitamo, želimo vse najboljše in se veselimo naših prihodnjih srečanj! Jurij Perovšek Božo Repe – šestdesetletnik Ko nekoga poznaš dolgo, tako kot podpi- sani prof. dr. Boža Repeta, zgodovinarja, uni- verzitetnega profesorja Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, in ko poznaš Boža kot tistega človeka, ki je nenehno dejaven in stalno sledi intelektualnemu izzivu, se ti zdi spoznanje, da je postal šestdesetletnik, nekako nenavadno. Čas kot merilo trajanja vse- ga in vsakogar je tako »ujel« tudi Boža, sicer po videzu in zlasti po obnašanju ter delovanju na strokovnem, zgodovinopisnem in širšem publi- cističnem, družbenoangažiranem področju več- nega mladeniča. Pa ne v smislu Doriana Graya in njegove slike, čeprav mu samozavesti in tudi določene mere samovšečnosti ne manjka. Sta pa ti osebnostni lastnosti pri Božu Repetu glede na njegovo dejavnost zgodovinarja v veliki meri precej upravičeni. In zanj značilni. Božo Repe se je rodil v Spodnjih Gorjah pri Bledu 6. marca 1956. Po srednji šoli v Tolminu se je vpisal na Pedagoško akademijo v Ljubljani (smer zgodovina in sloven-