Poštnina plačana v gotovini.
Leto XXIII.
Dolnja Lendava, 23. februara 1936.
Štev. 8
Cena 1 Din.
Naročnina : doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par.
V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej.
Štev. p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo.
Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslano“ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči 5 Din, više vsaka reč 1 D. 50 p. i oglasna taksa posebi.
Popüst po dogovori.
Rous Matija:
Kmečko nasledstvo.
Ka pa mi pravimo k vsemi tomi? Lepo je sedeti za stolom pa pisati zakone, šteri nas ne zadevlejo. Lehko je vučenim pravnikom delati zakone i uravnavati življenje po novom tiri, ar oni nikdar nodo hodili po tom tiri. Kmetje morejo trpeti posledice vnogih i vnogih slabih zakonov, šteri so bili Izdelani za stolom i šteri so nikdar ne upoštevali takšega živlenja, kakše je. Mi dobro znamo, ka nikši zakon nemre storiti novoga živlenja. Zakoni morajo dati samo okvir narodnomi živlenji, takšemi kakše je, ne pa vse živlenje postavlati na glavo. Te, kda do se kmetje sami odločili za kolektivno zemliško lastnino, na zadnje, kda do vidli, ka je dnešnje stanje resan več nemogoče, te mora priti zakon i tistomi živlenji, štero se je samo od sebe začnolo, dati pravno obliko. Kmet se rad drži starih, četüdi slabih navad. Gda pa ednok vidi, da tak nemre več dele, te si on sam poišče najbouši izhod. — Znamo, da je nieden dnešnji način nasledstva ne dober, bar v dnešnjih slabin časaj ne. Liki če bi bilo gde delo, s šterim bi se naši lüdje pošteno preživlali, ne bi čakali doma na falaček zemle. Znamo, da tüdi zadruge nemrejo stvoriti več zemle, kak je je. I — če dale mislimo od te stvari, se nam oči obrnéjo na
bogastvo, ki so si ga pod sebé skopali nešterni lüdjé.
S tem smo se doteknoli rane, ki žüli celi svet, najmre, da so dobrine sveta — od Boga za vse stvorjene — v rokaj maloštevilnih kapitalistov. Ta rana silno kriči po zdravitvi. Zato so naš najvišiši verski vučiteo sveti oča Pij XI. že pred letami zdignoli svoj glas i pozvali celi svet, naj se najprle dühovno prenovi po Kristušovih navukaj, ar edino življenje po krščanskoj veri lehko pripela svet nazaj v ravnotežje, z ednim so v okrožnici „Quadragesimo anno“ dali tüdi navuk, kak se naj način gospodarstva spremeni, da pridemo iz svetovne stiske.
Kaj, če bi se mislilo na takšo zakonodajo, da bi se vnogi i vnogi milijoni raznih miljardarov, šteri ne vejo, ka bi delali s penezi i je brezsmiselno zapravlajo, da bi se tej milijoni razdelili med drüžine z vnogov decov i brez zemle pa krüha. Na takše zakone nišče ne misli. Ja, vrana vrani oči ne izkopa. Pomislite: Nekaj amerjških bogatašov ma telko penez, da bi lehko v gotovini izplačali vse ameriške i angleške državne duge. Nadale bi lehko ščista opremili edno armado od milijon lüdi i jo vzdržavali 20 let i bi jim ešče ostalo 500 milijonov dolarov. Mi se pa borimo za falaček zemle.	(Konec)
Razgled po katoličanskom sveti.
Poljska. Širjenje komunizma. V zadnjem časi se je začno komunizem na Poljskom močno širiti. Po skrmâ je iz Rusije prišlo v Poljsko vnogo bolševiških agentov, glasitelov komunizma. Pa kak vse države, štere znajo, kak strašen je bolševiški „raj“, tak tüdi Poljska stople komunistom na prste. Zato posebno na mejaj jako pazijo i tüdi na železnicaj, štere pridejo iz drügih držav, vodijo strogo kontrolo, nadzorstvo. Tak je bilo do konca preminočega leta vlovlenih 30 sovjetske agentov i zavzetih vnožina komunističnih spisov, knjig i plakatov, ki so bili namenjeni razširjenji komunizma na Poljskom.
Nemčija. Prepovedani katoličanski list. Minister notranjih poslov Göring je prepovedao za nekelko časa izdavati list „Stimmen der Zeit“ (Glasi časa). List izhaja že 68. leto i vrejüjejo ga nemški jezuiti. V te list so pisali najvekši katoličanski vučenjaki v Nemčiji i je znani med vučenjaki tüdi drügih narodov, kak jako znanstveni list. Neustrašeno je brano katoličanstvo i njegove pravice. Zdaj so ga pa prepovedali.
Mehika. Žrtve verskih preganjanj. Kardinal v Filadelfiji Dougherty sporoča, da je bilo v Meksiki od leta 1926 pa dozdaj vmorjenih 5300 lüdi (od teh več kak 300 dühovnikov), ki so spadnoli kak žrtve verskih preganjanj. A od 11. novembra 1931. leta do 14. marca 1935 je bilo zaprejtih 262 cerkvi, vnoge drüge pa porüšene. Takša je zdaj „moderna svoboda“ !
Svoboden Si prej i lejko verješ, ka je tebi vola i misliš tüdi lejko ka si ščeš. Svoboden si, a čüdna je ta svoboda ! Kakša svoboda je to, či nesmiš živeti kak katoličan, či nesmiš meti svoje cerkve !?
Avstralija. V 25 letaj 25.000 spreobrnenj. Kak vse kaže, katoličanstvo v Evropi na vnogih krajaj nema več mesta i tak kâple Evropa pomali nazaj v staro poganstvo i to v najvekšo nesrečo priprostoga, siromaškoga lüdstva, štero gračüje rob svojih „voditelov“. A v misijonskih krajih je inači. Z veseljom prestopajo v katoličansko vero posebno priprosti lüdje. Zakaj ? Ar vidijo v njoj svojo najbolšo, ja edino branitelico njüvih pravic. Zato razmimo, zakaj je na otoki Nova Gvineja pri Avstraliji v 25 letaj bilo 25.000 spreobrnenj.
Severna Amerika. Katoličani v Zdrűženih državaj severne Amerike. Katoličanov je v Zdrüženih državah
20.523.000	(nad dvajsti i pol miljona). Imajo 18 nadškofij i 107 škofij. Svetnih dühovnikov je 20.836, redovnih 9.424 i semenišč 193. Katoličani vzdržavlejo 191 moških i 661 ženskih gimnazij, 324 sirotišnic i 659 bolnic. V katoličanskij šolaj vči 63.885 sester (redovnic) i v njüve šole hodi okoli 2 miljona dece.
Misijoni. Delo katoličanske cerkve v misijonaj. V misijonskih krajaj delüje okoli
13.000 katoličanskih misijonarov-dühovnikov. Na edno leto se jih spreobrne okoli 400.000. Najvekša skrb Cerkve je, da vzgoji v misijonskih krajih kak največ domačih dühovnikov. Domačih dühovnikov delüje zdaj 5.384.
Sejanje nezadovolstva.
Dnes, gda je vse nezadovolno, gda vsi čütimo v najžmetnejšoj meri gospodarske nevole, gda v takšem pomenkanji živimo, kak skoro najstarejši lüdje ne pomenijo, dnes je v istini teško samo z rečjov lüdi potolažiti. Če je što lačen, ali betežen, njemi lepa reč niti ne odpravi lakote, niti ga ne ozdravi. Tistomi, što je lačen, lehko pomagamo samo tak, da njemi preskrbimo obleč. Z lepov rečjov ednomi ali drügomi olejšamo njegovo nevolo, pravo pomoč pa skažemo samo z djanjom. Pa komaj te čütimo tüdi pravo zadovolnost v sebi, če smo bližnjemi v nevoli v istini po svojoj najbolšoj moči z djanji pomogli.
Izgleda pa, da mamo dnes, gda je nevola med lüdstvom velka, vnogo takših lüdi, šteri se tomi naravnoč veselijo, gda gledajo lüdi v pomenkanji i nesreči. Mi pogosto lehko tüdi v našoj krajini vidimo ništerne lüdi, šteri se skoro stalno süčejo med našim lüdstvom, pa ne da bi lüdstvi v nevoli pomagali, ali njemi konči dobro tolažilno reč privoščili, nego hodijo med naše lüdstvo zato, da bi sejali zavolo nevol, štere težijo naš narod, ešče vekše nezadovolstvo, kak že je. Povemo včasi tüdi, da so si tej lüdje tü pri nas lepe peneze spravili, ali bi si pa to ešče radi spravili, poleg penez i bogastva bi pa radi pri nas meli tüdi velko voditelsko reč.
Tak lehko gde šteč vidimo pri nas te naše stiskače, šteri dnes, gda smo mi v nevoli i pomenkanji, ne Čütijo ravno nikše nevole, zato, ka so si v tom časi, kak so pri nas, že lepe vrednosti spravili, kak hodijo med našim lüdstvom i sejajo nezadovolnost. To delajo jako premišleno i previdno i pri tom računajo, da bodo iz vsega toga ednok palig kakši hasek napravili za sebe. Tej lüdje kelko telko poznajo tüdi naše lüdstvo, da je pošteno, delavno, potrpežlivo, da pa pri vsem tom tüdi ne zavüpa rado vsakšemi. Če pa naše lüdstvo komi že popunoma zavüpa, te mora biti tisti, šteromi zavüpa, v istini poštenjak i vreden toga zavüpanja. Tej sejalci nezadovolstva tüdi dobro znajo, da naše lüdstvo popunoma zavüpa voditeli slovenskoga naroda, dr. Korošci, zato svoj čaren poseo vršijo med našim narodom prebrisano i premišleno. 
Tej gospodje, ali ka so že, pridejo med naše lüdstvo i etak začnejo: »Lüdje moji dragi i dobri, zlati i sladki Prekmurci moji, ví radi mate i spoštüjete dr. Korošca, pa tüdi jaz spoštüjem i sem vsigdar spoštüvao dr. Korošca, zato, ka je pošteni i razumen mož, pa njemi nišče nemre nindri pokazati nikše, niti najmenše nepoštenosti. Vidite, mi smo v dr. Korošci čakali pa gledali našega rešitela iz teh velkih nevol v šterih se nahajamo, nego, čitüdi mi teško to povedati, vsi vidimo, da se je nikaj ne dosta na bolše obrnolo, čiravno je dr. Korošec že pol leta v vladi. Zato vam pravim lüdje moji dragi, piceki moji prek-
Soumrek.
Mi v našoj krajini mamo več takših reči, da če nas što pita, ka je to, odgovorimo : nikajnej. Tak rabimo reč soubik, ka je edno živinče, štero je ne bik pa ne telica, tak nekaj ednoga malo pa drügoga malo, navadno je pa takše stvorjenje malo vredno, se neda skrmiti, i kaj takšega nišče nema rad. Če se našemi človeki pripeti, da kaj takšega ma i ga pitaš, ka je to, ti navadno odgovori, to vam je nikajnej. Ravnotakša reč je soukrvica. To je ne krv, ne voda, tak malo ednoga i malo drügoga. Tüdi soumrek je nekaj takšega, kak nikajnej. Od koj je ta naša reč jezikovno izpelana, s tem naj se trüdijo naši jezikoslovci. Mogoče, da je ta naša reč kaj v zvezi z rečjov somrak, ka bi po našem tüdi skoro pomenilo telko, kak nikajnej, zato, ka je somrak tüdi nekaj takšega, ka je ne kmica pa ne svetlo, nego nekaj tak zmesnoga med tem dvojim. Soumrek pravijo pri nas takšoj stvari, štera je popunoma nepravilno razvita, dostakrat vnogo poje, nemre pa nikaj zlasti i se ne razviti, tak, da nemamo nikšega haska od nje, nego največkrat samo škodo. Soumrek pa pravijo pri nas tüdi telovno i düševno nerazvitim, ali nepravilno razvitim lüdem, šterim mi nikaj nemremo pomagati v njihovom razvoji i šteri so navadno v velko breme tak domačim, kak vsem bližnjim.
Soumreka smo naprej prinesli zato, ka se nam tak vidi, da soumreki ne pridejo na svet samo po nesreči, ali po nepriliki, nego se soumreki dajo tüdi lepo privzgojiti. Tak se nam namreč vidi, da bomo mi v našoj krajini pomali čiduže več soumrekov meli. To so soumreki ne v telovnom, ali v Splošno düševnom pogledi, nego soumreki v narodnostnom pogledi.
Mi v našoj Slovenskoj krajini smo sebe od nikda meli za Slovence i smo nej zatajili svojega slovenskoga narodnostnoga čüta nigdar pred nikim, Čiravno smo v prvejših časaj bili duga stoletja ločeni od drügih Slovencov na drügoj strani Müre, i smo, kak del slovenskoga naroda nikdar ne dobili kakše podpore za gojitev svojega jezika i za podpiranje svoje narodnosti, smo itak to zavest, da smo pripadniki slovenskoga naroda, da smo Slovenci, ohranili do dnešnjega dneva. Pa ne samo, da smo ohranili svojo slovensko zavest, nego smo pred svetom pokazali celo nenavadno narodno žilavost, lübezen do napredka i kulturnoga razvoja, pravo narodno zdravje, veselje i volo do živlenja.
Slovenska narodna žiiavost i vola do živlenja se najlepše kaže ravno tüdi pri nas v našoj krajini, gda smo mi, edna mala Slovenska čredica, skoro popunoma ločena sto i stoletja od ostalih Slovencov prek Müre, brez lüdske podpore, cilo ešče prek najrazličnejših ovir, stvoriti sami sebi svojo lastno, čiravno siromaško, ali itak pomembno kniževnost, i smo se po svojih šolanih lüdeh boriti za samostojnost v gospodarskom, kulturnom, kniževnom, posebno pa v šolskom pogledi. Da smo poleg toga dati vnogo vekšemi i močnejšemi narodi odlične kulturne delavce, na štere smo lehko popunoma ponosni, je tüdi znamenje naše narodne moči i sile.
Nesmimo pozabiti, da so naš jezik i našo narodnost gojiti večinoma samo naši domači šolani lüdje, posebno pa naša domača dühovščina. Tej naši gojiteli i vodniki so zavolo toga morali dostakrat kakšo bridkost pretrpeti v prvejših časaj, zato so z veseljom pozdraviti nove prilike, gda se je naša krajina pridrüžila ostalim Slovencom i velkoj narodnoj državi Jugoslaviji. Vsi smo biti mišlenja, da se bo od zdaj naprej naša krajina konči v narodnostnom i jezikovnom pogledi najlepše razvijala i da so v tom po-
gledi vse ovire i neprilike za vsikdar odstranjene. Povedati pa moramo, da smo se nikelko zmotili.
Žalostno je to, ka smo opazili, da je med vučitelstvom, šteri so prišli prek Müre k nam, tak nenavadno velki procent takših, šteri pri nas slovensko narodnost, štero smo mi med našim lüdstvom s takšov skrblivostjov čuvati, naravnost zaničüjejo. Škodlivo velik procent je pri nas takšega vučitelstva, šteri ob vsakšoj priliki radi pokažejo, da ne spoštüjejo toga, ka je našemi lüdstvi drago i sveto, to je, da ne spoštüjejo vere i jezika našega lüdstva.
Mi mislimo, da nega v celoj Srbiji šole, gde bi vučiteo smeo srbskoj deci kaj podobnoga povedati, kak smo čüti od naše lüdskošolske dece, da slovenskoga naroda nega, da obstoji samo jugoslovanski narod i da so Slovence šteli samo Nemci i Vogri umetno vzgojiti, da bi ne moglo priti do Jugoslavije i da Slovenska katoličanska dühovščina samo zato šče iz nas Slovence napraviti, naj bi nas odtrgnola od Jugoslavije. V drügom kraji se pa mladeniči, šteri so komaj zapüstili lüdsko šolo, nekam čüdno nasmejijo i pravijo: Slovencov več nega i od zdaj naprej
prej več nesmimo biti Slovenci, nego samo Jugosloveni, tak smo se včiti v šoli.
Istina je, Slovenci smo mati narod i mamo tüdi male lüdi. Mali i jako Siromaški po dühi morajo biti tüdi vučitelje, šteri naš slovenski narod takše narodnosti včijo, kak smo gori povedati. Če je pa pri ednom malom narodi takših malih vučitelov vnogo, te je za mati narod lehko to nevarna bolezen i je potrebno takšo bolezen kem prvle močno zdraviti, da ne bi nazadnje to 'celomi narodi tak škodilo, da bi iz slovenskoga lüdstva gratalo lüdstvo breznarodnih soumrekov.
2
N O V I N E
23. februara 1936.
murski oskübeni, či nam niti dr. Korošec nemre e pomagati, te si poiščimo nikakoga drügoga, šteri nam bo pomagao i te drügi nemre nišče drügi biti kak dr. Maček, mene pa postavite za Mačkovoga poslanca i vse se bo v tistoj minuti zbolšalo. Piceki moji oskübleni, prekmurski, vse perje vam v ednoj noči nazaj zraste, samo mene postavite za poslanca, Bogastvo sam si že Spravo pri vas, samo čast mi ešče dajte, pa bom neizmerno srečen, vi te pa poleg mene že tüdi nikak srečni.
V približno toj obliki obečavlejo tej proroki srečo našemi lüdstvi. Pri tom kakpa ne povejo, da so bili prvle med tistimi, pa za tiste, šteri so v zadnjih petih letih v Belgradi gospo-
darili i so v tom časi zapüstili dr. Korošci šest i pol miljard dinarov duga. Tüdi ne povejo, kak bodo oni naše lüdi hitro osrečili, glavno je, da bi eden ali drügi zmed teh na kakši način prišeo do poslanstva. Nazadnje njim samim tüdi ne dosta za Mačka, mislijo si pa, če so me že dr. Korošcovi lüdje ne sprijali, bom pa probao srečo pri Mački, mogoče bo pa na kakši način le šlo.
Naše lüdstvo pa spoznava čiduže bole te lüdi i njim strašno malo ali pa nikaj ne zavüpa. Naše lüdstvo ne zavüpa rado, če pa komi zavüpa, tisti mora biti istinski poštenjak, ne pa takše vetrnice kak tej sejalci nezadovolstva med našim narodom.
Politični pregled.
Domači.
Zasedanje banskoga sveta v Ljubljani. Preminoči pondelek se je začnolo 7. redno Zasedanje banskoga sveta. Od 44 članov banskoga sveta, ki so bili na novo imenovani, se jih je vdeležilo 41. Med temi so tüdi naši trije gospodje J. Klekl, F. Bajlec i F. Bačič iz G. Lendave. Glavna razprava predlog banovinskoga proračuna za 1936-37. Zasedanje je vodo ban dr. Marko Natlačen. Najprle se je prečto odlok bana od pozvanja banskoga sveta, nato se je prečto odlok notr. min. dr. A. Korošca, s šterim se razrešüjejo dužnosti dozdajšnji svetniki i se imenüjejo novi. Nato so poslali vdanostne brzojavke Nj. Vel. krali Petri II., Nj. Vel. kralici Mariji i Nj. Vis. knezi namestniki Pavli, predsedniki kr. vlade dr. M. Stojadinoviči, notranjeni ministri dr. A. Korošci i finančnomi ministri dr. D. Letici.
Govor bana dr. Marka Natlačena. Prvi obširni govor je meo ban g. dr. Natlačen. Razložo je dužnosti banskoga sveta, ki naj razpravla od gospodarstva v našoj banovini i od dühovnoga napredka našega naroda. Od gospodov svetnikov čaka, da bodo z dobrov volov pomagali graditi lepšo bodočnost slovenskoga naroda. — Pred očmi morajo meti davkoplačevalce, ki so v velkoj stiski. Zato trebe šparati, gde se le da. — Dosta izdatkov ma banovina za različne zavode, gospodarske i prosvetne i za bolnice. 75 milijonov Din. bi šče potrebüvali za elektrifikacijo naše banovine. G. ban želi, da bi kem prle dobila elektriko vsakša ves. — Težke milijone trebe dati za pospeševanje kmetijstva, za šole i zavode. — Povečati trebe proračun za pomoč siromakom, brezposelnim i bolnikom. Šole terjajo vsikdar več, nove šole trebe graditi, občinari sami pa toga ne zmorejo zavolo prevelkoga siromaštva i že tak prevelkih davkov. G. ban je še omenjao ceste, ki so v velko breme banovini posebno letos, gda ne bilo snega, so se ceste bole nücale.
Dr. Leskovar iz Maribora je govorio po banovom govori. Posebno je povdaro, da nam je velka skrb, što bo včio i vzgajao našo mladino. Ali naj včijo našo deco tisti, ki so se norčarili iz vere i z božih zakonov ? Povdarjao je, da se mora vučitelstvo ločiti od politike i se zapreti v šole, gde ma zadosta dela pri včenji i vzgoji.
Odvečara se je zasedanje nadalüvalo. Bila je podrobna debata k prvomi poglavji banovinskoga proračuna. K toj debati so se včasi v začetki glasili tüdi g. J. Klekl i so pravili: „Slovenska krajina se šče dnes ma za kolonijo kaštigancov, kama prle ali sledkar pride najslabši uradnik. Je med uradništvom nekaj prav dobrih i vsega spoštüvanja vrednih izjem, nego žalibog so to samo — izjeme. Naš narod tam ob meji je vreden vse smilenosti. Nekda smo meli v D. Lendavi ekspozituro katastrske uprave, dnes moremo po teh poslih romati v Soboto i nazaj. To pa pomeni za itak siromaško lüdstvo velko breme. Posebno pitanje so carinske poti. Tista siromaška zemla, ki jo tam prebivalci
majo, leži v treh državaj : na Madžarskom, v Avstriji i Jugoslaviji. Kmet mora na svoje polje hoditi po dugom ovinki, po glavnoj carinskoj cesti, i gda pela svoje male pridelke domov, mora na toj ali onoj meji plačati za svoj lastni pridelek carino. Vse smilenosti je vredno to dobro lüdstvo, štero nikaj drügo ne krivo, kak da je moralo nekda duga leta živeti pod Madžarskov. V teh krajih mora biti uprava takša, da bo na vse sosede napravila dober vtis.“ — Sledili so ešče vnogi drügi govorniki, ki so se javili k reči, nato pa je g. ban ob 9 vöri večer zaklüčo zasedanje prvoga dneva.
Seja narodne sküpščine — s poleni. Opozicija ešče itak ovira delo narodne sküpščine s tem, da ruži s polinami i lopaticami. Celo zvonec so si prinesli notri i motijo tak, da govorniki ne morejo govoriti. Tak neprijateli vlade ovirajo delo za lüstvo. Siromaško lüdstvo pa jim za njuve norije plačüje drage dnevnice. To nam je pa opomin, da koga bomo volili za poslanca v bodočih volitvah. Takše že ne, ki bi za naše peneze hodili v Beograd ružit.
Morilci našega krala obsojeni. Francosko sodišče je obsodilo morilce našega viteškoga kralja Aleksandra I. — Rajiča, Pospišila i Kralja na dosmrtno vozo. To kaštigo do babalili na takzvanih vrajžih otokih, gde ma Francija velke voze za takše velke zločince. Da so je ne obsodili na smrt, so vpoštevali mišlenje porotnikov.
Svetovni.
Velke politične konference, so se vršile v zadnjem časi v Londoni i v Parizi. Zastopniki držav, šteri so se vdeležili pokopa angleškoga krala, so to priliko porabili, da so se med sebom pogovorili nikelko tüdi od političnoga položaja v Europi i na sveti. Posebno zanimivi so bili politični razgovori v Parizi. Med drügimi zastopniki držav je prišeo v Pariz tüdi zastopnik Austrije, njeni notranji minister, knez Stahrenberg. On bi rad dobo za Austrijo kakše vekše posojilo, gda je pa toga ne mogeo dosegnoti, se je začno protiti, da če Austrija ne dobi posojila, pozovejo nazaj v Beč Otona, pa ga postavijo za austrijskoga casara. Ar bi pa s tem v celoj srednjoj Europi samo razne svaje nastanola, so v Parizi austrijskomi zastopniki povedali, naj lepo v miri domo ide brez posojila, Otona se pa tüdi nišče nede bojao.
V Italijo ide malo blaga. Austrija je svoj uvoz v Italijo skoro ščista ustavna zato, ka za blago ne dobiva plačila. Vogrska država ešče nikelko vozi v Italijo, zato ka zdaj z blagom plačüje Italiji svoje duge, štere je pred nikelkimi leti napravila tam.
Bojna v Abesiniji je tam, gde je včasi ob začetki bila. Na severnom bojišči zmagüjejo nikelko Abesinci, na jüžnom bojišči so pa Italijani prišli nekaj malo naprej. Italjani so zdaj v velkoj nevoli, zato, ka po püščavskih pokrajinah teško dovažajo živež svojim vojakom. Sploj pa ta bojna čiduže več košta i gračüje čiduže bole krvava, haska pa gotovo malo prinese.
NEDELA
tretja predpostna.
Berilo iz pisma svetoga apostola Pavla Korinčanom. Bratje ! Če bi človeče i angelske jezike govorio, lübezni pa ne bi meo, sem brneč bron ali zveneče cimbale. I če bi meo proroštvo i bi znao vse skrivnosti i meo vso vednost, i če bi meo vso vero, tak da bi gore predevao, lübezni pa ne bi meo, sem nikaj ne. I če bi razdavao v živež vse svoje imanje, i če bi dao svoje telo, da bi zgoro, lubezni pa ne bi meo, mi nikaj ne hasni. Lübezen je potrpliva, je dobrotliva ; lübezen ne nevoščena, se ne ponaša, se ne napihavle ; ne gizdavi, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hüdoga; se ne veseli krivice, veseli pa se istine, vse opraviči, vse verje, vse vüpa, vse prenaša. Lübezen nikdar ne mine : če so proroštva, bodo henjala; če jeziki, bodo vtihnoli ; če vednost, bo prejšla. Zakaj nepopolno spoznavlemo i nepopolno preroküjemo. Gda pa pride, ka je popolno, bo minolo, ka je nepopolnoga. Gda sem bio dete, sem govorio kak dete, mislo kak dete, sodo kak dete ; gda sem pa postano mož, sem opüsto, ka je bilo dečinskoga. Zdaj najmre gledamo v ogledali, nejasno, te pa iz lica v lice. Zdaj spoznavlemo deloma, te pa spoznam, kak sem bio spoznani. Zdaj pa ostane vera, vüpanje, lübezen, to troje ; najvekša med temi pa je lübezen.
Evangelij (Luka 18). Tisti čas je vzeo Jezuš dvanajstere k sebi i jim pravo : „Glejte v Jeruzalem idemo i spunilo se bo nad Sinom človekovim vse, ka je pisano po prorokih. Izdan bo najmre nevernikom i ga bodo zasmehavali i z njim grdo ravnali i v njega plüvati ; i gda ga bodo bičali, ga bodo vmorili, i tretji den stane.“ I oni neso nikaj od toga razmili ; ta reč jim je bila skrita i neso znali, ka je govorio. Gda se je pa bližao Jerihi, je nekši slepec sedo poleg poti i vbogajme proso. I gda je čüo vnožino, ki je šla mimo, je pitao, ka bi to bilo. Povedali so njemi, da ide mimo Jezuš iz Nazareta. I zakričao je : „Jezuš, Sin Davidov, smiluj se mi !“ Naprej idoči so ga opominali, da naj vtihne. On je pa šče vnogo bole kričao: „Sin Davidov, smiluj se mi !“ Jezuš je teda stano i velo, naj ga pripelajo k njemi. Gda se je približao, ga je pitao : „Ka ščeš, da naj ti včinim ?“ On pa je pravo: „Gospod, da spreglednem.“ I Jezuš njemi je pravo : „Spreglej, tvoja vera te je ozdravila,“ V hipi je spregledno, šo za njim i slavio Boga. I vse lüstvo je dalo Bogi hvalo, gda je to videlo.
*
„I oni toga ne so razmili“.
Denešnji evangelij nam kaže Jezuša na njegovom zadnjem potovanji v Jeružalem. V triletnom svojem delovanji je Gospod apoštolom pa lüdstvi pokazao, da je od Boga poslani Mesija. Njegov navuk, ešče bole pa njegovi čüdeži so napravili globoki vtis na vse. Tak dobro razpoloženim je zdaj šteo povedati o svojem ponižanji, trplenji i smrti kak tüdi o svojem poveličanji. To jim je povedao Čisto jasno, kak nam piše denešnji evangelij. Prečti ga počasi pa boš vido. Pa ne apoštoli ne drügi so ne razmili njegove preroke. Bili so dühovno slepi. V glavi so meli zemelsko mesijansko kralestvo. Od dneva do dneva so nestrpno pričaküvali, kda bo Jezuš nastopo kak mogočen zemelski kral, s silov premagao i stirao Rimlane iz Judeje. Zato jim je nikak ne mogeo iti v glavo to ka jim je govoro o svojem trplenji i celo smrti.
Ne smemo se jim preveč čüditi. Dendenešnji je dosta več takših lüdi, ki pravijo, ka ne verjejo nešterne verske istine, čiravno so jasne kak beli den. Odkod je ta njihova düševna omejenost ? Navadno pride iz sledečih šest vretin : nemarnost, prevzetnost,
Ka pravite na to?
V Lendavi se guči, ka de se prej zidao Sokolski dom. Vapno se gasi, te de pa znam li istina. Proti tomi, če si Sokoli zidajo dom, nišče nikaj ne pravi. Vnogo i prevnogo se pa mrmra zavolo toga, kak se šče zidati. Ne ide se tü za slog zidove, ne za lego hiše, ne za odplačilo, nego vnogo guča je zavolo toga, z kakših penez de se zidao te dom. Tak se guči po Lendavi, ka de se Sokolski dom zidao iz trojih nabranih penez, i to iz Sokolskoga, iz tistoga, ki se poklono na spomenik nam predragoga krala Petra Osloboditela pa še z tistoga, ki so ga žalostna srca poklonila na spomin v boji spadnjenih vojakov. Če so te trditve istinite, ali ne, ne vemo. Dužnost odborova, — če odbor sploj še obstoji — je pa, da javnost pomiri. Mi darovniki tü na meji ščemo videti našega dragoga krala spomin, ki de nas opominao na vernost do domovine i poleg njega spomin na naše pokojne vojake. Mi namena, iz šteroga smo svoje dare poklonili, nikdar za nikoga ne spremenimo. Nam je spomin na krala več kak bi si što mislo i lübezen do naših pokojnih vojakov to naše poštüvanje samo povekša. Ka pravite na to gospod urednik, mamo prav ali ne?
Eni.
Na temnem baržunu roža cveti, cvetka krvavordeča — pod temnim baržunom srce gori, rana najbolj skeleča — obraz pa je belordeč: v deviški ljubezni plameneč —
V črni žamet se je ujela bela svila njenih lic, njena duša je vzkipela, objel ga je njen silni klic :
Tebe ljubim — srce pravi, ti pa mene — tvoj pogled, zdaj me nihče več ne ustavi, najmanj — besedi tvojih led ! Saj tvoje oči drugače govore, saj v njih iskri zatajeno gorje...
predsodki, pokvarjeno živlenje, oddaljenost od Boga i poželivost.
Nemaren je, ki se nikaj ne potrüdi, ka bi čteo takše verske knige, gde se piše od verskih istin, od živlenja svetnikov i pravih krščanskih düš. Takšim so tüdi najpriprostojše predge glas brezi pomena. Jih ne razmijo i zato nemajo haska od njih. Minejo nedela za nedelov pa tüdi leta, oni pa ešče majo v glavi zmerom zmešnjavo. Nevejo ka je pravo jedro (bistvo) sv. meše, nevejo ka je izvirni greh, ka milost, ka odpüstki, ka i zakaj sveti zakramenti, nevejo ka pomeni Marijino brezgrešno poprijetje, ne razmijo zakaj je človek dužen Boga moliti, nevejo ka je stari i novi zakon i tak tüdi nikaj ne vejo, ka pa odkod je sv. Pismo. I vendar je vse to potrebno poznati. Naj nihče ne misli, ka je ne mogoče, ka bi navadni priprosti lüdje mogli te pa drüge naše verske istine spoznati i razmiti. Vzemi si katekizmuš v roke. Čti ga jako počasi pitanje za pitanjom. Či kaj ne razmiš, pitaj drüge, pitaj svoje düšne pastire, či indri nemreš pa v spovednici.
Kaj pišejo o nas?
Razveseljivo je, da se v domačem in tujem tisku množijo Objave o Slovenski krajini. Ko je pričel naš list nedavno smoterno zabeleževati vse te glasove, je ustregel mnogim. Danes priobčujemo nekaj novih glasov o nas.
O zborniku „Slovenska krajina“ je v „Srpskem književnem glasniku“ 1935, str. 549-551 napisal obširno poročilo T. Potokar. Ker je spis izšel v vodilnem srbskem književnem glasilu, je za nas tem pomembnejši. Poročevalec zelo spretno seznanja srbsko občinstvo v Slovensko krajino, ker izčrpno navaja vsebino člankov v zborniku. To je prvi slučaj, da je v srbski javnosti govor o Slovenski krajini v taki zaokroženi in objektivni obliki. Poročevalec nad vse pohvalno ocenjuje zbornik. To je izčrpno in točno poročilo, za kakršno ni imel — razen Novin — prostora noben slovenski list !
O istem zborniku je prinesel poročilo „Geografski vestnik“ 1935, ki je pravkar izšel. Napisal ga je Zv. Hočevar. Žal, da je ocena tako kratka ; v takem znanstvenem glasilu bi že pričakovali temeljitejše ocene. Saj podobni zborniki ne izhajajo pri nas kadarkoli, kar so povdarjale mnoge ocene.
V tujini je bilo zapisano naše ime v zadnji (10.) številki lista „Lužickosrbsky vestnik“, ki izhaja v Pragi v češkem jeziku. Tu je priobčil Vilko Novak članek „Prekmurski Slovenci in Lužica“ (sir. 81—82). Primerja razdeljenost naše krajine glede vere in narečja, kar sliči podobnim razmeram med Lužiškimi Srbi. Dalje se ustavlja N. ob Števana Küzmiča uvodu v Nouvi j zakon, ki govori o lužiških prevodih  sv. pisma. To mesto navaja dobesedno v češkem prevodu, ker je pomeni bno za Slovenske stike z najmanjšim slovanskim narodom.Tako imamo poudarjen nov dokaz kulturnih vezi naše krajine s slovanskim svetom.
23. februara 1936.
NOVINE
3
Volitve v Španiji. Preminočo nedelo so se v Španiji vršile volitve. Pri teh volitvaj so jako zrasli marksistični komunisti, tak da je Španija prišla ščista v roke marksistov. Kakše bodo Posledice zmage brezvercov, bomo meli priliko videti v kratkoj bodočnosti.
Svaja med ruskimi bolševiki i Japonci zavolo Mongolije gračüje čiduže vekša. Časopisi pišejo, da se ruski bolševiki močno pripravlajo na bojno, pripravlajo se pa tüdi Japonci. Ruski bolševiki so že ogromno penez potrošili na oboroževanje i zna se zgoditi, da bomo v najkračišem časi čteli od nove velke bojne tam daleč v Ažiji. Bolševiška vlada v Rusiji, v šteroj sedijo zvečine sami židovi, bo mirne düše pognala rusoske vojske v bojno. Nikelko milijonov Rusov več ali menje, to je bolševikom ščista vseeno. Rusoski narod je ne tiste krvi, kak bolševiška vlada, zato pa ta vlada za te narod tüdi nikšega srca nema.
Naši v misijoni.
Lebar Ignac iz M. Polane, piše g. Radohi med drügim tüdi sledeče od svojega potüvanja na Portugalsko i prebivanja tam :
„V Torinu sem se ustavil en teden. Obiskal sem vse tovariše v Foglicu, Moliji in Rebaudengu. Vsi se počutijo dobro in so veseli. Nato sem odšel v Banjolo, kjer sem dobil gg. Kreslina in Duha. Tu sem ostal do 24. jun. Na same Risale, 9. Vl. pa sem imel veliko in dolgo zaželjeno srečo, da sem dobil reverendo. To je bil za mene dan sreče, dan nepopisnega veselja, ki ga ne bo lahko pozabiti.
Vzrok, da vam nisem že prej pisal, je pa tudi ta, da sem od dne do dne čakal poziva za odhod na Portugalsko. To je prišlo pa šele 24. jun. in takoj sem jo moral mahniti proti Torinu, odtam pa še isti dan proti Lisboni po železniški liniji : Torino-Lion-Bordeaux-Madrid-Lisbona. Med potjo se nisem ustavljal razen v Madridu in sicer 4 dni. Ogledal sem si mesto. Za vodnika mi je bil nek misijonar iz Kitajskega, dober poznanec in prijatelj g. Kereca. V Madridu je pa tudi bilo kaj za videti ! Torin je lepo mesto ali z Madridom se ne da primerjati. Ogledali smo si tudi muzej umetnin, ki je, kakor pravijo, eden izmed največjih in najbogatejših na svetu. Zelo sem si želel videti tisti znameniti velikanski kip Srca Jezusovega, toda nisem mogel, ker je precej daleč od mesta.
Sedaj pa eto me na Portugalskem v pravih misijonskih krajih. Ne čudite se, če rečem: v pravih misijonskih krajih, ker je nažalost res tako. Duhovnik se tukaj ne sme pokazati na ulici v reverendi. S kamni bi ga ometali. Portugalska je dežela, kjer so na eni strani ogromna bogastva, na drugi pa najhujša revščina. Bogatini, ki so povečini framasoni, so skoraj popolnoma ločeni povsod, še v cerkvi, od priprostega ljudstva. Eni in drugi pa iz katekizma znajo toliko kot nič. Je veliko odraščenih, ki se ne znajo niti prekrižati. Če so takšni stariši, kakšni bodo šele njihovi otroci. Seveda, katekizem je po šolah prepovedan. Po zakonu priznani prazniki so: Božič, Vel. Noč in nedelje, ki so prav malo posvečene svojemu namenu.
Ne smete pa mislite, da je zato tukaj vse gnilo. Ne. Hvala Bogu je nekaj tudi dobrih, pravih krščanskih oseb. Celo med bivšimi plemenitaši in grofi so, ki ali s svojim premoženjem ali pa kar sami osebno pomagajo poučevati otroke katekizma. Res, občudovanja vredna požrtvovalnost.
Kraj je tukaj zares pravi zemeljski paradiž. Na eni strani lep smrekov gozd, ki je naša last in v katerem preživimo del dnevnega odmora, na drugi strani pa morje, nepregledno morje, Atlantik ! Samo kakih 50 korakov od zavoda, pa se že začne lepa sinja morska gladina. Mestece ni veliko, je pa naravnost krasno in zato polno tujcev, posebno Angležev. Leži skoro na najjužnejši točki desnega brega reke Tag, ki se pri Lisboni izliva v morje. Vroče pa ni preveč, ker veter vedno hladi. Novicijat začnem 20. sept. Molite, prosim, za mene.
Prav prisrčne pozdrave in voščila vam pošilja vaš vedno zvesto vdani in hvaležni	Nace.“
GLASI.
SLOVENSKA KRAJINA.
V. Polana. Pred kratkim so Novine prinesle z Polane karanje zavolo nekšega plesa, pri šterom se je tüdi peč podrla. Kak nam Polančarje javijo, je to karanje bilo na mesti. Peč pa ne bila kakša lončena peč, nego železna, tak zvani „forjanek“, šteroga so brze polančarke zlehka vrgle dol z njegovoga tronuša. Mi Znamo, da že davno cvete tü lepa Marijina drüžba za vse stanove i smo ne ednok pohvalili požrtvovalnost vseh polanskih vernikov. Gda je pa kaj za karanje, pokaramo povsod, če zvemo za prestopek, ar to krščanska lübezen zahteva. S tem, če bi prestopke hvalili, ali brez istinskoga zroka mučali od njih, bi škodili düšam.
Črensovci. Odbor prosvetnoga drüštva si je vzeo nalogo, da postavi spomenik vojakom, ki so spadnoli v svetovnoj vojni. Za spomenik je Prosvetno drüštvo začalo nabirati leta 1927, od tistoga časa pa vse vküp zaspalo, ar je bio za postavitev spomenika vojnim padlim izvoljeni poseben odbor, ki je pa na žalost svojo dužnost pozabo. Na spomenik je nabrani preci velki znesek. Či pa nede zadosta, pa se vüpamo, da če ravno je teško za peneze, ešče nekelko spravimo vküp, da se tak oddolžimo tistim, ki so živlenje dali za osvobojenje naše domovine. Ne ve se pa, gde je hranilna knjižica od penez, ki je naloženi v hranilnici. Zato se prosi tisti, ki jo ma, da jo v roku 14 dni preda v roke predsednika Prosv. drüštva g. Žerdin Martina, ar bi se ovak mogla knjižica preklicati, ka bi pa preci koštalo. — Prosvetno drüštvo je melo v nedelo 9. februara po večernici v mali dvorani Našega doma izredni občni zbor. Vdeležba je bila preci velka, posebno dosta je bilo dečkov. Občn izbor so otvorili naš novi kaplan, č. g. St. Trobina, ki so v kratkom govori orisali namen i pomen Prosvetnoga drüštva. Občni zbor so vodili župnik i podpredsednik drüžtva preč g. Zadravec Matija, ki so razložili pravila Prosvetnoga drüžtva.
V	drüštveni odbor so bili soglasno izvoljeni: g. Žerdin Martin, trgovec v Žižkih, za predsednika, č. g. Zadravec Matija, župnik, za podpredsednika Horvat Anton, predsednik občine za tajnika, Horvat Anton, posestnik v Žižkih za blagajnika, Zver Štefan, posestnik v Žižkih za gospodara, č. g. Trobina Stanislav, kaplan za režisera i pevovodjo, Kolenko Ignac i Plej Joško iz Črensovec pa za knjižničara.
V	nadzorni odbor: Kovač Jožef iz Črensovec i Stanko Ivan iz Žižkov, v razsodišče pa preč. g. Klekl Jožef, Stanko Ivan iz Črensovec i Žerdin Vinci iz Žižkov. Kak se vidi iz gornjega, so v odbor izvoljeni najbouši možje i stari prosvetni delavci.
Dolnja Bistrica. Pri nas mamo že eden čas nedelo za nedelov gostüvanja. A takšega, kak smo meli zadnjo nedelo 16. t. m. ešče ne pomlimo. Na gostüvanje je prišla tüdi smrt. Pri Koštric Jožefi je bilo gostüvanje. Oženila se je čij Matilda. Pri tistoj hiži pa je bila že preci časa betežasta Koštric Ana, ki je pa sredi gostüvavanja, gda je bilo najbole veselo okoli 10 vöre zvečer vmrla.
Razpüščeni je občinski odbor občine Orešje z županom g. Muhvičom. Te župan je bio jedini v lendavskom srezi, šteri je ne bio ednoga mišlenja z drügimi župani. Pred nekaj tjedni je na občino Orešje prišeo revizor, ki bi naj pregledno, če je na občini bilo vse v redi. — Čakamo nove volitve za občino Orešje.
Strehovci. Hitro teče čas i tüdi odteče. Tak hitro odteče to fašensko vreme, to je čas veselja i pride post, čas pokore i žalosti. Te veseli čas je bio resan čas veselja i tüdi čas žalosti. A naša mladina obojega spola se je bole oživela v tom časi kak láni. Stopila je v sv. hižni) zakon. Nade njej trbelo „bora vlečti“, kak lani. Gostüvanje mladenca Nemec Jožefa je bilo prvo v našoj vesi. I se je dobro obneslo. On nas je zapüsto i se je preselo v Filovce. A naša ves je zato vseedno nej zgübila števila prebivalcov, nego ešče pridobila. Dne 10. feb-
ruara smo dobili v našo malo ves 3 mladence. I to, 2 iz Filovec i 1 iz Bukovnice. Te den je bila velka ceremonija i veselje. Gostüvanje je bilo v vsej trej mestaj. Od gostov je bilo dobro obiskano odznotra i odzvüna. Veselje je popolno bilo. V lepom krščanskom miri i s prekmurskimi šegami je minolo gostüvanje. Na te mlade pare se naj izlije blagoslov Boži iz nebes! Tak je tüdi dne 2. februara skleno sv. hižni zakon mladenec, star 31 let, Bojnec Anton, dober, pošten i daleč naokoli poznani kovač, z gdč. Šabjan Terezijov iz Dobrovnika. Na njenom domi je velko gostüvanje bilo. Pri njem smo veselja i Ceremonije nej vidili. Gostüvanja nej bilo i to zavolo toga, ar ešče ne minolo leto dni, kak njemi je nemila smrt vzela mater. Njegovo srce se ešče ne potolažilo od žalosti. Skuze njegove se ešče ne posüšile, štere je točo pri materno mrtvom teli. Materi večni mir i pokoj. Njemi pa drügo nemremo želeti, kak naj v v njiva drüžini mir krščanski i blagoslov boži kralüje.
Lendava. Preminoči pondelek je bilo pri nas navadno senje. Vdeležba je bila slaba. Živine malo, ka se kaj odalo, je zato dobro šlo. Lüdi pa tüdi ne bilo dosta.
Gaberje, kolomja. To je edna renda hiš obresti proti Müri. Največ se nas je se priselilo iz beltinske i črensovske fare. Prišli smo sami vertovje z drobnov decov, je naša kolonija dozdaj bila mirna i nišče ne znao za nas. S sosedovimi Madjari smo se spoznali i dobro smo se razmeli. Kak pa mladina raste, se vsikdar bole opaža vroča mlada krv, ki včasi celo skipi, če gde preveč potegnejo po bajsi. Tak bi tüdi pri nas nešterni radi gor spravili fanjščekove poganske norosti i se že nešterne mlade dugo veselijo tomi dnevi, gda prej lehko malo prek štrang sposkačejo. No, vüpamo se pa, da se starišje zavedajo, kakšo velko odgovornost majo za svojo deco pred Bogom i teda ne dovolijo svojim deklam kaj takšega. (Fanjščekove norije so poganske šege. Da se človek obleče za nimaka i si dene na obraz oslovski gobec ali kaj podobnega — je pogansko. Kristjan zna, da je človek podoba boža i teda to podobo ne sme skruniti s takšimi bolondijami. Tüdi s popivanjom se na te dneve strašno dosta greha včini, tak da je sv. Cerkev preminoča leta že večkrat odredila molbo Najsvetejšega, da dobri verniki potolažijo Srce Jezušovo, razžaljeno zavolo grehov, včinjenih na fanjšček. Zato vüpamo, da ne samo v Gaberji, nego tüdi po drügih vesnicaj ostane mladina te den trezna i mirna, kak vsakši drügi den. Starišje, skrb! Op. vr.)
Samo 5 ali 10 Din. Če zakadiš ali zapiješ mesečno 5 ali 10 Din., nimaš od tega nič. I če zakadiš i zapiješ mesečno 50 ali 100 Din. imaš od toga ravnotako — nič. I če bi zakadil ali zapil 500 ali 1000 Din. na mesec, bi imel od toga — nič. Če pa se pri Karitas zavaruješ za slučaj smrti za mesečnih 5 ali 10 Din., glej, kaj boš imel od tega ! Če si star 15—19 let, ko se zavaruješ i boš skoz 30 let plačeval mesečno 5 Din., se izplača v slučaju smrti 2530 Din. Če boš plačeval mesečno 10 Din., se bo izplačalo 5060 Din, Če si star 25—29 let i boš plačeval skozi 20 let mesečno 5 Din., se bo izplačalo 1990 Din. zavarovalnine. Pri plačevanju 10 Din. se bo izplačalo ob smrti domačim 3980 Din. Če si star 35—59 let i boš plačeval 5 Din., bo znašala zavarovalna vsota 1480 Din. Ali po vsem tem more kdo reči, da se ne more zavarovati, ker nima denarja ? Mirno lahko rečemo, da ni takega človeka, izvzemši brezposelne, ki nimajo zaslužka i so navezani na podporo drugih. Kdor je zdrav i dela dan za dnem, zasluži toliko, da bo na mesec mogel pogrešati 5, 10 i še več Din., ki jih bo plačeval za zavarovanje. S tem neznatnim plačevanjem bo naredil sebi i domačim veliko dobroto, ker bo zagotovil za slučaj smrti za kritje raznih izdatkov večjo ali manjšo vsoto. Zavarovanje pri Karitas je najprimernejši način štednje. Iz vplačavanja neznatnih vsotic zraste po več letih precejšnja vsota. Glede načina zavarovanja ni nobenih težav, ker ima Karitas skoraj V vsaki župniji zastopnika, pri katerem se lahko vsakdo oglasi. V Slovenski krajini se lahko zglasite pri Šinko Jožefu v D. Lendavi, ali pri Rous Štefanu v Beltincih, ali pri Skalar Jožiči v M. Soboti. V Mariboru (Orožnova ulica 8) ima Karitas svojo podružnico, ki je tudi vsakemu na razpolago. Pritrgajte si mesečno samo 5 ali 10 Din. i rešili bodete sebe i domače velike skrbi !
Črensovci. Selekcijsko drüštvo v Črensovcih ma 1. marca 1936. svoj redni letni občni zbor v Našem Domi odvečara ob 3 vöri pop., na šteroga vabi vse svoje člane. Dnevni red:
1. Čitanje zapisnika prejšnjega občnoga zbora. 2. Poročilo odbornikov. 3. Poročilo nadzornoga odbora. 4. Sklepanje za uspešno delo v tom leti. 5. Slüčajnosti. Če ne pride zadostno število članov, se vrši pol vöre občni zbor z istim dnevnim redom. Odbor.
Na podporo naših listov so poslali: Hari Ema, Barisis, Francija, 18·60 Din. Berke Imre, Francija, 12·50, Brtalanič Marija, Večeslavci, iz Francije 26 Din. Bog plačaj !
Napad. Med Ocinjom i Kramarovci na poti so nekši maskirani lüdje večer napadnoli trgovca Gomboca iz Fükšinec. Mislili so, da ma dosta penez pri sebi, k sreči je pa meo samo 200 Din, štere so njemi vzeli. Napadeni gospod je prijavo rop rogaševskim žandarom, ki so taki šli na delo. G. Komandir i g. narednik Molan, (ki je pred par meseci prišeo k nam pa se je že v tom kratkom časi izkazao za izredno sposobnoga) sta po treh dnevaj iskanja ponoči zgrabila dva dečka iz Ocinja, ki sta osumleniva kak krivca, zato so jiva že na svečnico zajtra odgnali vklenjeniva v Soboto. Sploh majo v goričkom koti gg. Orožniki dosta dela: pred nekaj časa se je najmre nekak sprobo pa je celo na svetom kraji, pred glavnimi dverami jürjanske farne cerkve sam sebi iskao zadoščenje s plüskami. Pa tüdi na ednom gostüvanji je prišlo do pretepa v oštariji: pri nas najmre mamo lepo navado, da vsako gostüvanje začnemo v oštariji z obilnim pilom, pri šterom največ haska navadno takši vzemejo, ki najmenje plačajo. Vej voščimo tüdi krčmarom zaslüžek, ali tej začetki gostüvanj pa plesna veselica skoron vsakšo nedelo, včasi isti den celo več, se nam pa le vidi preveč ; je pač kriza, samo ka je düševna vekša kak penezna ...
Beltinci. V našoj občini ništernim ne dojdejo že veselice po nedelaj, liki šče delaven den je prirejajo. Tak smo meli zadnjo soboto tüdi veselico i to nikši „maškaradni večer“. Kaj takšega smo šče beltinčarje nej vidli, zato se pa nam zdaj jako čüdno vidi. Radi bi znali, što je pa to Odked prineso, najhitrej kakši „napreden“ človek. V pratiki nega nikšega svetnika, ki bi se zvao „maškerad“. Najbrž tisti rogati se tak zove. Te pa njemi na čast prirejajo izredne večere veseljačenja. Žalostno je to, da se že kaj takšega prireja.
Pozdrav pošilajo : Hladen Ivan, Dokležovje, Slov. krajini, uredniki Novin i dokležovskim dečkom; liste redno dobiva i je tüdi redno plačao že naprej na celo leto.
Popravek. V Novinah 9. februara 1936 v pesmi „Borba“ v zadnjoj kitici spremeni „znamke“ v „znank“, v pesmi „Srce...“ pa v predzadnjoj kitici popravi „sohe“ v „solze“.
Tisto jütro
se je zahvalüvao: Zahvalüjem Te, Oča nebeski, da je Srce Tvojega Sina pritegnilo tüdi moške k svetoj spovedi, celo dečke, ki znajo biti tüdi veseli kak godovnjak apat Romuald, ki je bio vsikdar veseli pa je tüdi v našoj Panoniji dugo živo.
Zahvalüjem Te, o Bog, da sem jaz sam mogeo biti pri spovedi. Pa tüdi zato, da se je ponoči moje telo razbremenilo, da si mi neznani sen poslao ino sem po njem olajšan stano i krepkejši za borbo v čistosti.
Za lepo lübezen se Ti zahvalüjem, za Tvoj najlepši ino najbolši dar, ki mi živlenje düše vzbüja ino daje rast. —
Za zdravje na düši in teli se Ti zahvalüjem, za veliki veter, ki več dni divjao i vzbüjao živo sliko prihoda Tvojega Düha na petdeseti den po goristanenji Tvojega Sina.
Za vse se zahvalüjem ino vse stvarstvo pozivam, da se mi pridrüži v hvalnici treh junaških dečkov v ognjenoj peči, ki je živlenje naše njej spodobno, čistilnica zlata za večnost...
HIŠA
enonadstropna, s trgovskim lokalom in stanovanjem v sredini mesta v GLAVNI ULICI v DOL. LENDAVI se iz proste roke proda. Vse Poizvedbe se dobe v DOLNJ LENDAVI, GLAVNA ULICA 18.
4
NOVINE
23. februara 1936
PO SVETI.
Italija. Na dvori püšpeka v Turini so pred kratkim začnoli preiskavati življenje Pavla Pija Perazzija, ki je vmro l. 1911., da bi ga proglasili k blaženim. Pokojni je bio pred 60 leti pravi apoštol krščanskoga tiska. Razen toga je živo tak sveto, da so ga že na sveti meli za svetnika. Leta 1874. je ustanovo mali list, šteri je kesnej postano najmočnejše glasilo Katoliške Akcije. — Vse to kaže, kelko dobroga lehko včini katoličan za svojo Cerkev i vero — s tiskom. Dnesden je ešče izda tüdi med katoličanskimi narodi preci razširjeni brezverski i protiverski tisk. Ali je to prav? Ne! Poglednite ednok kakšega brezverca ali komunista. Ali on čte naš katoličanski tisk? Ne ! I če ga čte, ga čte zato, ka se z njega norčari. Ne pozabimo tüdi, ka je po slabom tiski vnogo božnoga prišlo na svet i strašno je delo slaboga tiska v človeški düšaj.
Kanada. Poznani komunist postao katoličan. Komunist Albert Pilon iz Montreala je pred velkov sküpinov katoličanov izjavo, da se je spreobrno i Pristopo v katoličansko vero. Eden frančiškan, šteri je svoj čas dosta razpravlao ž njim od Boga, ga je predstavo sküpščini kak svojega nekdašnjega protivnika — zdaj gorečega katoličana.
Avstrija. Zimska pomoč krščanske dobrodelnosti na Dunaju (Beči). Zimska pomoč krščanske dobrodelnosti na Dunaji je napravila velko. Da davajo tople jestvine za siromake, se je dozdaj oglasilo 32 župnij i samostanov. To delo krščanske lübezni je bilo tak velko, da je bilo že prvi den z nabranim nahranjenij okoli 14000 lüdi. Za siromake je pobiralo v božičnij svetkaj okoli 700 lüdi. Samo drv je bilo darovanih 10 vagonov, a obečano je ešče 30 vagonov. Da bi bole povečali i počastili 60 rojstni den svojega kardinala, so katoličani na Dunaji svoje darove za zimsko pomoč ešče bole povečali.
Francija. Francoske komuniste s pejnezi podpira Moskva. Bivši član francoske delavske stranke Doris je napisao v listi „Emancipation“, kak komunisti podpirajo svoje lüdi i svoje liste na Francoskom. Tüdi je podrobno opisao, kak je list „L’Humanité“ dobo v penezaj podporo iz Moskve. Vsi voditelje francoske komunistične stranke dobijo stalne plače iz Rusije. Itak je znao, da komunistične „agente“ po
sveti podpira Rusija. I tüdi listi po raznij državaj, šteri se navdüšüjejo nad „komunističnim rajom“, vdablajo velke podpore iz Moskve.
Zjedinjene države. Anglikanski püšpeki o katoličanstvi. V vnogih protestanskih cerkvaj v Ameriki se kaže vnogo dobre vole za Prestop v rimsko katoličansko vero. Velki vtis je napravila izjava püšpeka Konrada v Bostoni, poglavara anglikanske cerkve v zveznoj državi Massakussets. Pravo je javno, da želi, da bi jih kak največ prestopilo v katoličansko vero. Nje-
gove reči so bile: „Edino či se zbližata dvej glavnivi krščanstvi veri, se bomo ležej borili proti komunizmi. To zjedinjenje nede žmetno, ar so poznane njene samo male dogmatične (verske) razlike med anglikanskov verov i katoličanstvom, medtem pa so njeni obredi skoro glini ostali“. Ravno to je izrazo püšpek za zvezao državo Texas. Pravi, da pozdravla te predkonference med predstavniki anglikanske i katoličanske Cerkve, da bi tak dali začetek za pogovore o ponovnom zjedinjenji.
Vinsko senje i razstava.
Vinarska podrüžnica v Ljutomeri priredi tüdi letos, kak že več let običajno vinsko senje i razstavo v gostilni g, Zavratnik v Ljutomeri dne 3. ӀӀӀ. 1936.
Te den je v Ljutomeri tüdi kramarsko i vinarsko senje i se nüdi obiskovalcom toga senja vgodna prilika, da obiščejo tüdi vinarsko senje. Vabimo pa tüdi vse drüge prijatele dobre vinske kaplice od blüzi i daleč, da pridejo na poskušnjo prvovrstnih vin iz ljutomerskoga, gornjeradgonskoga i štrigovskoga vinskoga okoliša.
Otvoritev bo ob 9 vöri dopoldne, zaklüči se ob 20 vöri zvečer.
Ljutomerčan je znan daleč po sveti, zato šo tüdi dosedanja vinska senja v Ljutomeri bila vsikdar dobro obiskana. Vinogradniki i küpci, kak vsi drügi interesenti bodo tüdi letos meli na te den vgodno priliko, da koristijo sebi i našoj vinoreji. Na izbiro bo bogata zaloga vzorcov najboljših vin lanskoga letnika i starine. Gostilničarji se naj na tom vinskom senji sami osvedočijo o izvrstnij kakovosti i jako vgodnih cenaj pristnoga vina izljutomerske okolice.
Vabijo se vsi vinogradniki iz navedenih okolišev, da razstavijo svoje vino. Prijave se Sprejemajo v pisarni mestne občine, Ljutomer, ali naravnost na Vinarsko podrüžnico do 27. februarja 1936. To pa zavolotoga, da se pravočasno da katalog tiskati. Vzorci vina od vsake sorte tri buteljke se naj pošljejo do 1. marca t.1. v omenjeno pisarno. Što rabi steklenice, jih dobi istotam, pune steklenice se za prazne zamenjajo ali pretočijo. Vso razstavljeno vino se bo en den prle po strokovnjakih ocenilo. Za najboljša vina so predvidene tüdi letos priznanice i nagrade. Vložena je prošnja za polovično vožnjo po železnici. Rešitev se bo pravočasno objavila v časnikih.ODBOR.
Naši izseljenci.
Slovenski dühovnik na poti k Slovenskim izseljencom.
V začetki toga meseca (februara) se je podao na pot slovenski dühovnik Janez Hladnik. Potüje v Argentinijo, kde je dosta slovenskih izseljencov, tüdi naših prekmurskih. — G. Hladnik je bil svojim ovcam v Kostanjevici v ljubljanski škofiji pravi pastir. Vse za drüge, to je bilo njegovo živlensko vodilo. Nikših žrtev i bojov se je ne bojao. Vse za razširjenje kralestva božega to je bio cil vsega njegovoga dela. Bio je nevstrašeni branilec verskih pravic, pa tüdi pravic svojega naroda. Z velko vztrajnöstjo je branio i čuvao pravice slovenskoga lüdstva i je ne popüsto tüdi v tej zadnjih letaj, kda smo ne smeli več biti narod, nego samo „pleme“. Mogeo je zato zavolo svojega prepričanja dosta trpeti. A ne zaman. To trpljenje je rodilo dober zdrav sad. Njegovi sovražniki so pa dnes Ponižani. Zato je razumlivo, zakaj so se njegovi farani tak žmetno od njega ločili. Od dobroga pastira se ovce žmetno ločijo. — A g. Hladnik ide za glasom svojega srca. Ide med nje, ki so krv naše Slovenske krvi, med ovce, ki nemajo pastira. Če bi šteli vsem Slovenskim izseljencom poslati zadostno število dühovnikov, bi jih trbelo poslati šče vnogo i to dnes ne vütro.
A dühovnikov nega zadosta. Zato ne pozabimo prositi gospoda žetve, naj kem prle pošle kak največ delavcov na svojo žetev! Žetev je velka, a delavcov malo ! — Eli se nam zato ne razveseli srce, kda čüjemo, da se je pa što odločo, da bo delao i trpo med tistimi, ki so med potrebnimi najbole potrebni dobroga dühovniškoga pastirstva, dobroga dühovnika ! — Zato vnogo božega blagoslova mladomi izse-ljeniškomi duhovniki med slovenskimi izseljenki v tüiini !
Pošta.
Gubič Mihal. La Terse Milon. Novine za lani i letos Plačane. — Drvarič Kristina. Conde eu Bite. Vse ti znova pošilamo, tüdi kalendar i M. List smo ti poslali. Naročnina lanska je plačana na dvoje 50 Din. lani meseca maja, 50 Din. pa letos januara 29. Na letos ešče nikaj ne plačano. Jančar Štefan. Lendava. Vse napišite lépo doli i odnesite g. poslanci, en primer pa dajte uredništvi Novin. Če se Vam je to godilo, kak pišete, je velika krivica i se bo popravila.— Krčmar Štefan, Šalamenci. Za brata sprejeli 65 Din. Za lani je bilo duga 36 Din., ovo je za letošnjo naročnino. — Kumin Števan. Šalamenci. Tvoje tožbe povej poslanci, na koga si glasao i stranki,. k šteroj pripadaš. Ne pozabi pa nikdar, ka popolno pravico samo Bog ma, njegov nezmotlivi navuk. A toga pa največ lüdi nešče sprejeti. — Pozvek Anton, Večeslavci. Sprejeli od vas celoletno naročnino za tekoče leto i za Sukič Antona v Francijo pa 36 Din. Sukič je na staro bio dužen 21 Din. zato pa novo leto ostane 15 Din. Plačao je lani 15 Din., Novine pa meo polleta. Vaš stari dug smo popolnoma poravnali z poslanov naročninov. — Kuzma Marija, Francija. Pomote smo popravili i odposlali prošen list i kalendar. Čakali smo odgovor od Glavačove a da smo ga ne dobili, smo ne mogli obračunati. Zdaj je vse v redi. Berden Terezija, Marcenot. Na lani je še 11 Din. duga, na letos ne smo sprejeli ešče naročnine. Hvala za Pozdrav. Nas veseli, da Novine redno dobivaš i so ti na veselje. Škaper Marija, Revel. Peneze sprejeli. Kalendar i veliki Marijin List si plačala pa Novine do 15. oktobra. Duga je še 13 25 Din. Hvala za pozdrav. Le veseli se maternoj reči, štera se ti glasi po Novinaj i devaj v sebe dobroga düha, ki ga razširjajo.
VABILO
na OBČNI ZBOR Hranilnice in posojilnice pri Sv. Jurju v Prekmurju r. z. z n. z. ki se bo vršil 1. marca 1936. Dnevni red:
1.	Čitanje zapisnika zadnjega občnega zbora.
2.	Poročilo načelstva in nadzorstva.
3.	Odobritev računskega zaključka za leto 1935.
4.	Volitev načelstva.
5.	Volitev nadzorstva.
6.	Slučajnosti.
Ako bi ta občni zbor ne bil sklepčen ob navedenem času, vršil se bode pol ure kasneje drugi občni zbor, ki bode veljavno sklepal ne glede na število navzočih članov. 	Načelstvo.
Banque S. Baruch
et Cie, 11. Rue Auber H. Paris - 9 e. odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune Belgija : št. 3064-64, Bruxelles ; Francija : št. 117-94, Paris; Holandija : št. 1458-66, Ned. Dienst; Luxembourg : št. 5967, Luxembourg. Na zahtevo pošljemo brezplačne naše čekovne nakaznice.	24-20
Dr. Janez Ev. Krek.
Božji blagoslov.
Povest.	I.
„Zopet novi capinski stroški! Kdo bo to zmagoval ? Beračev imamo že sedaj preveč.“ Tako se je hudoval kolški župan, ko je prebral ravno došli uradni list, in ves jezen ga je vrgel na mizo.
„Kaj pa rojiš ? Tak boš kmalu kot oče,“ se oglasi njegova žena, ki je ravno vstopila v sobo."
»Tudi ti bi ne bila mirna, če bi imela toliko skrbi, kot jih imam jaz. To neumno županstvo me bo zmešalo. Na, sedaj mi pišejo, da pride mogoče že danes nekov patepin — ime mu je Janez Kovač, kot pravi pismo — naj ga redi naša občina. Doma je menda v naši vasi, a zlomek vedi, da še nisem nikoli slišal o njem.“
„Kaj praviš, kako mu je ime ?“ se oglasi pri peči star mož, ki je doslej čmerno gledal predse in počasi pihal dim iz male pipice.
„Janez Kovač, rojen na Kolku leta 1812. in pristojen v kolško srenjo. Tako stoji, zapisano. Ali vi, oče, mogoče kaj veste, kdo je ta človek?“
„Janez Kovač s Kolka“, ponovi polagoma stari mož, zravna se pokonci in se prime za sivo glavo ; „— mogoče vem zanj. Janez pride, praviš. On je, on ; drug ne more biti. Uj, ta me bo mučil. Ti psi mi ne dajo miru ne podnevi ne pomoči. Saj ga vidim vedno pred očmi — njega in
vso sodrgo. Vrag jih vzemi ! “
Pri tem so se možu čudno zaiskrile oči, vzdignil se je in preklinjaje odšel, zaloputnivši vrata za seboj.
„Bog pomagaj, kaj je zopet očetu ? Popolnoma so že zmešani. Kar groza me je njihovega pogleda. In vedno preklinjajo !“
„Kaj jaz vem ? Saj sem jih lepo
vprašal in za odgovor so zagodrnjali in nazadnje zarohneli. Vse gre narobe pri nas,“ zakriči župan in odide iz sobe, ženo pa oblijejo solze.
„Zakaj sem vendar prišla v to nesrečno hišo ? Saj so mi pravili, da tu ne bo božjega blagoslova. In res ga ni,“ je stokala.
Županova hiša je bila najlepša v Kolku. Pri Tomcu so ji rekali. Oče sedanjega gospodarja si je pridobil veliko premoženje. Pravijo, da je pričel popolnoma iz nič. Z gostilno in s štacuno in z drugimi kupčijami se je pečal, kmalu je bil najbogatejši daleč na okoli. Ljudje so se ga bali ; spoštoval ga ni pa nihče. Splošno so govorili, da je brez srca, da ni pošten in da oslepari, kogar le more. Več gospodarjev je že pregnal z njihovih zemljišč; malo jih je bilo, da bi mu ne bili dolžni. Posojal je na velike obresti in kdor mu je prišel enkrat v pest, se ga je težko odkrižal. Kar je prevzel posestvo njegov sin, ki se je bil nekaj let šolal v mestu, so se po malem pozabile razne take govorice. Sinu niso mogli očitati nobene krivice. Samo bahač je bil in reveže je preziral. Vsak dar, ki ga je dobil berač v njegovi hiši, je pregrizel s kako psovko. Kdor ga je prosil na posodo, je bil gotovo ozmerjan, da je lenuh in postopač. Zato so se ljudje ogibali njegove hiše. Kar se je v vasi odprla druga gostilna in prodajalnica, je bilo vedno bolj prazno pri Tomcu, tembolj, ker je njegov oče postajal od dne do dne bolj čuden. V mladih letih — tako so pravili — je bila starega Tomca sama sladkost in prijaznost. Govoril je tako lepo, da ga je bilo veselje poslušati. Čim je pa ostarel, posebno odkar si je zlomil nogo in je v bolezni izročil premoženje sinu, je postal ves drugačen. Malo je govoril z ljudmi ;
najrajši je posedal sam kje v samoti in mrmral s seboj. Če je ogovoril koga, je bilo gotovo samo zmerjanje in kletvina. Ustreči mu ni mogel nihče. Snaha — iz poštene, premožne hiše v sosednji fari — mu je stregla, kar mu je mogla. A zato ni čula nikoli lepe besede od njega, pač pa jo je zbadal in se kregal nad njo pri vsaki priliki. Res ni bilo sreče pri Tomcu ! Deset let je minulo pred pustom, kar je prišla nevesta k hiši. Koliko se je najokala med tem časom! Oče surov, mož čmeren ; posli vsak čas drugi. Blagrovala je dekle, ki so lahko odšle, kadar jim je bilo drago.
Vse to je rojilo po glavi županji. Kar se začuje jok pred hišo in kmalu nato prišepa majhen deček kričeč v sobo in se zaleti k nji.
„Mama, mama, pomagajte !“ zakliče in se ji zavije v krilo.
„Kaj pa ti je, Tonček ? Kdo ti pa kaj hoče ?“
„Zunaj sem se igral na vrtu. Pa so prikrevsali stari oče, ki se jih tako bojim, in so me strašno oplazili po hrbtu. Oj, oj, kako me boli.“
„Kaj si jim pa naredil, da so te?“
„Nič, prav nič, samo spačil sem se jim, ker so tako grdo gledali ; pa so zamahnili. Zbežal sem proti hlevu ; tam so pa stali ata in so me cebnili. „Krevelj so mi rekli. Oj, kako me boli. Kar zdrobil bom oba ; vse bom premlatil.“ Počasi in ihteč je lomil Tonček svoje pripovedovanje. Pri zadnjih besedah je pa še huje zakričal, se vrgel na tla in jel zbijati z nogami in rokami krog sebe.
Žalostno je bilo pogledati besnečega dečka. Ena noga je bila krajša od druge. Na hrbtu je imel veliko grbo ; zato je bil majhen, da bi mu komaj prisodil štiri leta, da si je izpolnil že osmo.
Mati ni videla, kaj bi začela. Vzdignila, je dečka in jokaje vpila nad njim.
Tu vstopi oprt ob palico star mož bledih, upalih lic, a mirnega, veselega pogleda. Županja zardi nekoliko; dečko utihne za trenotje in se spravi pokoncu k materi.
„Bog vas pozdravi ! Ali sem prav prišel? Tukaj je menda pri županu. Kje pa imate očeta?“ vpraša došlec tako prijazno, kot bi ne bil niti opazil, kar se je ravnokar godilo.
„Nekje zunaj je ; kmalu pride. Sedite in počakajte ga,“ odgovori žena in si s predpasnikom briše oči.
„Bodite tako dobri in povejte mi kako se piše gospod župan.“
»Peter Tomec".
»In ví ste njegova hči?"
„O ne; jaz sem njegova žena. Vi gotovo mislite starega očeta. Ta so tudi Peter Tomec.“
„Ali še živé?"
„Še; samo bolje bi bilo, da bi ne. Le za pokoro so nam. Pa kaj bom tožila tujemu človeku.“
„In ta dečko je vaš sinček ?“
„Da; moj je; samo tega imam in še njega sem žalostna, kadar ga pogledam. Ti moj ubogi Tonček in jaz s teboj,“ je vzdihnila in pogladila dečku zmršene lase s čete.
„Nikar tako ne govorite, mati. Otroci so božji dar. Lepo telo še ni vse. Tudi jaz sem bil svoj čas krepek in zdrav, pa me zdaj poglejte. Komaj, komaj sem prilezel v vas. Pa za v grob je vsako telo dovolj dobro. Samo da je duša lepa, kaj ni tako?“
Županja ni odgovorite nobene besede. Pogledate je moža v bledo, a vedro lice in šele za nekaj trenotij je spregovorila :
»Ko bi mogel človek vedno na to misliti."	(Dalje.)
Novice izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkánji Ernest. Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik, Klekl Jožef, župnik v pok.