OXF.: 902(497.12) GOSPODARJENJE Z GOZDOVI NA DRŽAVNI GOSPOŠČINI JURKLOŠTER NA PREHODU IZ 18. V 19. STOL ET JE Jože Mače k* Maček , J.: Gospodarjenje z gozdovi na državni gospoščini Jur- klošter na prehodu iz 18. v 19. stoletje. Gozdarski vestnik, 43, 1985, str. 379. V slovenščini, s povzetkom v nemščini. V razpravi je obdelano gozdarstvo na državni gospoščini Jurkloš- ter na podlagi Opisa posestva (Guterbeschreibung) iz !eta 1 802. Na tej gospoščin) so gozdovi imeli zdaleč glavni delež produktivnih zemljišč in so merili 3838 oralov v petih kompleksih . Le en gozdni kompleks (Modrič), predviden za razkosanje, je bil do leta 1802 geodetsko iz- merjen . Zaradi pravladujočih bukovih gozdov gospoščina do leta 1802 gozdnega bogastva ni mogla uspešno izrabljati. Na dveh lastnih žagah je pripravljala jelov rezan in stavbni les. Od njega je imala glavne do- hodke. Delež gozdarstva v povprečnem letnem čistem donosu gos- poščine (v letih 1793-1801 po 7.584 ti) je bil 4,46 %. Leta 1801 je gos- poščina sklenila zakupne pogodbo o goloseku trdega lesa v treh gozd- nih kompleksih s steklarskim podjetnikom V. Azulo. Steklarna je v Jur- kloštru obratovala do leta 1860, ko so jo prenesli v Hrastnik, kjer ob- ratuje še sedaj. Maček, J.: Forest Management on the State Estate Jurklošter at the Turn of the 181h Century. Gozdarski vestnik, 43 1985, pp. 379. ln Slovene, summary in German. The paper deals with the forestry on the state estate Jurklošter according to its specification (Guterbeschreibung} from 1802. On this estate forests represented the great majority of the productional com- plexes. They included 3838 yokes in five areas. Only one of them (Modrič) - where a dismemberment has been toreseen - was geode- tically measured. Beech forest large!y predominated, so the wood wasn't successfully exploited before 1802. The estate posessed two saw-mills where fir sawn and timber wood were produced. These rep- resented the main incomings from the forestry. lts share in the average annua\ net income was 4,46% (in the years 1793-1801 7.584 fi per annum). ln 1801 a lease about clear falling in three complexes was signe9 between the estate and the glass manufacturer V. Azula. The glass factory in Jurklošter was at work ti\11860, when it was transtered to Hrastnik, where it stili exists. Gospoščina Jurklošter je nastala z ustanovitvijo kartuzijanskega samostana v tem kraju leta 1173. V obdobju reformacije je kartuzija propadla. Leta 1591 je deželni knez predal njeno posest v last jezuitskemu kolegiju v Gradcu. V lasti jezuitov je ostala dobrih 180 let. Ti so ji pridružili leta 164 7 z doku pom imenje z gradičem Veliko brezo (Purkenstein) pri Sv. Rupertu (sedaj Breze} nad Laškim. Ko je papež leta 1773 razpustil jezuitski red, je jurkloštrska gospoščina pripadla štajerskemu študijskemu skladu 1 in so njene dohodke uporabljali za vzdrževanje generalnega semenišča v Gradcu. 2 Medtem, ko je bila gospoščina v začetku majhna, se je pozneje z raznimi daritvami in že omenjenim doku pom povečala, tako da je na koncu 18. stoletja veljala na štajerskem za srednje ve- liko.3 .. J. M., red. prof. dr. agr. zn., dr. ekon. zn., dipl. inž. agr., dipl. oecon., Biotehniska fakulteta, VTOZO za agronomijo, 61000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101, YU. 379 Od prenehanja kartuzijanskega samostana dalje, so gospoščin o upravljali razni up- ravitelji, po letu 1773 pa je bila na izrecno zahtevo dvora dana v zakup,4 kjer je ostala 14 let, do 1789. Tak način upravljanja gospoščine z absentnimi lastniki je bil posebno primeren za ustvarja.nje napetosti med podložniki in njo. Po eni strani so upravniki, zlasti pa zakupniki iz gospoščine oziroma podložnikov hoteli iztisniti čim več, po drugi strani pa so tudi podložniki dobro zaznali slabosti takega upravljanja in so si gotovo poskušali dovoljevati več, kot pa so si mogli podložniki sosednjih zasebnih gospoščin. O tem zgo- vorno priča dolgoletno uspešno upiranje jurkloštrskih podložnikov proti svoji gospošči- O gozdovih jurkloštrske gospoščine je na podlagi Gothove ankete za predviden (a neuresničen) topografsko-statistični opis vojvodine Stajerske iz leta 1843 pisal že Jan- ko Orožen .6 Vendar je v skladu z virom, ki ni obravnaval prvenstveno gozdov, temveč naj- različnejše vidike, -tudi v Orožnovi razpravi predstavljena omenjena gospoščin<:! nrecej celovito in še po letu 1843 do sodobnosti, gozdarstvo pa le v skromnem obsegu kot ena izmed gospoščinskih dejavnosti. V pričujoči razpravi bomo jurkloštrske gozdove in gospodarjenje z njimi prikazali na podlagi izvirnega poročila iz leta 1802,7 torej iz vira, ki je 40 let starejši kot Orožnov. Taka poročila so morale državne in od države upravljane gospoščine poslati upravi državnih posestev v Gradec in dvornim uradom na Dunaj, da bi služili kot podlaga za predpis ukrepov za boljše gospodarjenje in za izdelavo ponudbe za prodajo. Nekdanja samos- tanska posestva namreč niso verskemu ali študijskemu skladu, ki naj bi ju napajala, niti zdaleč dajala tistih dohodkov, kot jih je cesar Jožef Il ob njihovi ukinitvi pričakoval. Jurkloštrska gospoščina je imela ob izmeri zemljišč za davčno in urbarialno regu- lacijo v letih 1784-1785 pet velikih gozdov: Voluš 1030 oralov in 1265 kvadratnih sež- njev, Raskotec 676 or. 34 kv. sež., Lipa 829 or. 26 kv. sež., Kostrivnica 438 or. 87 kv. sež. in Modrič 865 or. 20 kv. sež., skupno torej 3838 oralov 1432 kv. sežnjev. Leta 1801 je gozdar iz državne gospoščine Fala okvirno geometrično posnel goz- dove in ugotovil, da gozd Modrič meri le 362 oralov 389 kv. sežnjev, torej manj kot po- lovico prej navedene površine. Ta upadljiva razlika med izmera pri davčni regulaciji in geometrično izmera je nastala očitno zato, ker pri davčni regulaciji niso odbili zemljišč, ki so jih že pred 38 leti prodali za naselitev kmetov in za 11 podložniških travnikov, ki so ležali v tem gozdu. Zemljišča so za davčno regulacijo merili častniki, ki pa so bolj upoš- tevali vojaške zemljevide, kot pa da bi bili snemali teren. V gozdovih Voluš, Modrič in Kostrivnica je rasla le bukev, v Raskotcu in Lipi pa je bilo 1/1 O jelke (hoje), 9/1 O pa bukve. Obe drevesni vrsti sta zelo dobro rasli, vendar pa bukov les ni bil kakovosten, ker je bilo več kot polovica drevja prestarega. Ti gozdovi- namreč dotlej najbrž še nikoli niso bili posekani. Dve tretjini jelovega lesa bi se lahko upo- rabilo za trame in žagovce, eno tretjino pa za močnejši in srednji stavbni les. Gozdovi niso bili razdeljeni v oddelke, lesna zaloga ni bila ocenjena. Domnevali pa so, da bi v vseh petih gozdovih lahko posekali bukovine za 4600 dunajskih sežnjev 30 colskih cepanic. Vendar prodaja ni bila mogoča, ker ni bilo ustreznih voznih poti, ljudje v okolnih krajih pa so imeli sami kurjave dovolj. Zakupnik je nekaj časa žgal pepeliko, od- kar je gospoščina bila ponovno v državni upravi, so to opustili. Ker v gozdovih niso sekali na golo, jih niso zasejavali ali podsajevali. Jelke za ža- ganje na lastnih žagah so sekali prebiral no. Po slenitvi pogodbe za dobavo lesa steklarni so nameravali po goloseku razdeliti gozdove v oddelke in jih na novo zasejati. V letih 1793 do 1801 v gozdovih ni bilo nobenih požarov. Kajenje v gozdovih poleti ni bilo prepovedano, nevarnost požarov pa je bila v tamkajšnjih listnatih gozdovih majhna. Poleti tudi niso hodili v gozd drugi ljudje kot gospoščinski drvarji, ki so pripravljali hlodo- vina za žage. Pastirski ognji v gozdovih niso bili dovoljeni; to so nadzirali gozdni hlapci. To bi se lahko zgodilo le ob paši svinj v žirovih letih . Dračja in smrečja po gozdovih niso čistili. Do prostega sekanja lesa v gospoščinskih gozdovih so bili upravičeni le številni na- seljenci, ki jim je gospoščina v letih 1 767 do 1773 prodala gozdni svet v Modriču in Kost- rivnici za ustanovitev kmetij . Za naselitev predvidena zemljišča pa so razparcelirali tako nerodno, da so med novimi parcelami ostali deli gospoščinskega gozda. Predvideli so tu- 380 di premalo sveta za kmetije, tako da ga ni bilo dovolj niti za njive in travnike, za pašnike in lastne gozdove ga ni preostalo nič. Zato gospoščini ni preostalo drugega, kot da je tem novim naseljencem dovolila, da so lahko iz vmesnih pasov gospoščinskega gozda po- birali dračje in sekali suho ali od vetroloma poškodovano drevje in v njih pasli tudi živino. Obe ti pravici sta bili brez omejitve količine lesa ali števila živali in brez gospoščinskega odkazovanja lesa ali prostora za pašo, zagotovljeni v kupnih pismih. Razen tega je imelo 48 delno domačih podložnikov, delno podložnikov tujih gospoš- čin, ki so imeli posestva v soseščini jurkloštrskih gozdov, pravico, da so proti letnemu plačilu 3 kr tako imenovanega gozdnega groša (Forstgroschen), sami poljubno izbrali eno bukev na leto prav tako brez kakršnegakoli odkazovanja. To pravico je tedanji up- ravnik gospoščine ob svojem nastopu odpravil, tako da ni več hotel sprejemati omenjenih grošev in ni dovolil podiranja drevja. Večina omenjenih podložnikov je bila s tem zado- voljna, ker so imeli dovolj svojih gozdov. Nezadovoljnim, ki so bukovino rabili, je gospoš- čina odstopila ustrezen del gozdov, za katere so nekaj časa plačevali v denarju letni gozdni činž (Waldzins). Na predlog gospoščine, ki so ga potrdili dvorni uradi, pa so ti deli gozdov proti zmerni kupnini in plačilu letnega dominikalnega davka prešli v last podlož- nikov. Na enak način in z dovoljenjem dvornih uradov so razdelili tudi pasove gozdov, ki so ležali med novimi naselbinami, naseljencem, tako da so bile leta 1802 vse pravice podložnikov do rabe gospoščinskih gozdov odpravljene. Ker podložniki v soseščini jurkloštrskih gozdov niso trpeli pomanjkanja lesa in ker leta 1802 iz teh gozdov še niso vodile ustrezne poti za spravilo lesa, pravih kraj ni bilo. Le včasih so ugotovili panje mladih jelk, ki so jih kmetje posekali za lojtrnice. Take kraje ni bilo mogoče preprečiti, ker so lojtrnice brez vprege na hrbtu odnesli iz gozda. Zlona- mernih poškodb drevja v gozdovih ni bilo. Le v prejšnjih časih, ko je gospoščina še pro- dajala jelov les za napravo vinogradnega kolja, so drevesa preizkušali, če so primerna za ta namen. Približno tri čevlje nad tlemi so izsekali iz debla za colo debelo trsko, da so ugotovili, če se bo deblo dobro cepi lo. Tako so poškodovali številna drevesa, o čemer so • bili ob času poročanja še dobro vidni sledovi. Ker je deblo na mestu poškodbe začelo trohneti, in je gospoščina imela škodo, je prenehala s prodajo lesa za vinogradno kolje. Pri podiranju drevja so puščali navadno en čevelj visoke panje, le v zelo strmih legah so bili le-ti visoki tudi 2 do 3 čevlje. Panjev niso izkopavali, ker bi bilo to ob zadostnih za- logah cenenega lesa predrago. Gozdovi so bili lepo zaraščeni, brez jas in presleg; v njih ni rasla trava, ki bi jo bilo vredno kositi ali pasti. V gospoščinskih gozdovih ni poleti nihče obsekaval drevja za vejnik ali steljo. V njih podložniki tudi niso grabili stelje, ker so imeli lastne gozdove. Leta 1802 so bili jurkloštrski gozdovi sklenjeni, razen onega v Modriču, v katerem je bilo 11 podložniških travnikov v izmeri približno 50 oralov. V gozdovih ni bilo nobenih skrivnih poti, niti se niso v njih zadrževali klateži, ki jih v tamkajšnjem okolišu sploh ni bilo. Ob priložnostnih obiskih gospoščinskih uradnikov kot zastopnikov politične oblasti, niso na osamljenih kmetijskih v okolici gozdov nikoli opazili nobenih sumljivih oseb. Ker zaradi odročne lege ni bilo interesentov za hlodovina, za drva pa še manj, go- spoščina bukovega lesa ni sekala, temveč le jelovega, ki ga je v rezan les predelala na lastnih žagah in le-tega prodajala. Za spravilo lesa si je gospoščina s pogodbo o prevedbi tlake v denarne (ali žitne) dajatve pridržala obvezne dnine proti plačilu. 8 Rezan les je go- spoščina prodajala neposredno iz žag ali iz lesnega skladišča pri graščini v Jurkloštru, pod nadzorom upravnega urada. Kupci desak so bili iz različnih krajev, večinoma pa iz Pilštanja in Podčetrtka. To je razumljivo, ker je tedaj Jurklošter bil bolj odprt proti Koz- janskemu. Proti Laškemu je tedaj vodila le zelo težavna pot čez Sv. Lenart (zdaj Vrh) nad Laškim. V gozdovih so v žirov ih letih podložniki smeli pasti svinje kolikor so jih imeli, do česar so imeli starodavno pravico. Za to pa je moral vsak dati v takih letih gospoščini po eno svinjsko pleče in eno klobaso. Žirova leta očitno niso bila pogosta. V obdobju poročanja je bilo zadnje leto 1792. Tedaj so odplačali podložniki to obveznost z denarjem in je gos- poščina za to prejela 49 fi 21 kr. Lov je bi! v celoti oddan v zakup za 25 fi 17 kr letno. Gospoščina Jurklošter je zaradi svoje starosti in uglednega položaja imela staro najvišjo lovsko pravico (Wildbann). Do- 381 bila jo je od Leopolda Babenberžana leta 1 209. 9 Ptičji lov ni imel pomena, ker razen leš- čarke (Haselhuhn) ni bilo primernih ptic. Na omenjeni gospoščini ni bilo leta 1802 nobenega strokovnega gozdarja, pač pa štirje gozdni hlapci, od teh je bil eden nadhlapec (Oberforstknecht) z letno plačo 80 fi in trije podhlapci, eden s plačo 1 O fi, dva pa po 7 fi, brez kakršnihkoli drugih dodatnih pra- vic, npr. deputata drv. Ti trije so bili s tem delom zaposleni pač le "honorarno<<, ker se je za ta skromen denar moglo kupiti kvečjemu tri oziroma štiri mernike (mecne) pšenice. Ker ni bilo strokovnega gozdarja, tudi niso vodili nobenih manualov ali druge evidence. Razen omenjenih stroškov za gozdne hlapce in za žagarje, kar gre pač v glavnem na račun izdelave rezanega lesa, gospoščina z gozdom ni imela nobenih stroškov. Pre- glede dohodkov in izdatkov je četrtletno potrjevalo štajersko provincialno državno knji- govodstvo v Gradcu. V jurkloštrskih gozdovih je bilo v žirovih letih neverjetno mnogo (ungeheure Menge) polhov. Podložniki so si že v davni preteklosti pridobili pravico do njihovega lova. Za to so morali dajati letno 6 do 12 kr tako imenovane prijavnine (Meldpfennig). Pol he so ljudje zelo radi lovili. Vsak je dobil svoj »rajon«. V polhov ih letih je moral vsak polšji lovec oddati gospoščini tudi 6 do 1 2 polhov. Razvidno ni, kako to, da je gospoščina za to pravico iz- tržila le 51 kr. Pravica do polšjega lova je bila tako pomembna in trdna, da so jo podložniki imeli zapisano v posestnih kupnih pismih in so jo lahko poljubno (ločeno od posestva) prodajali naprej. Zato bi morala gospoščina en del primščine ob posestnih spremembah (še sedaj imenovan desete k, 1 O% od ocenjene ali kupne vrednosti posestva) pripisati pravzaprav v prid pravice do polšjega lova. Polšji lov pa je motil gospodarjenje v gozdovih, ker se tam, kjer so se polhi najbolj zadrževali, štorasto drevje ni smelo podirati. Da bi ta lov ne bil ogrožen, je gospoščina predlagala odkup te pravice od podložnikov, za kar jim je plačala 76 fi 54 kr. To je potrdila dvorna komora 13. februarja 1800. Jurkloštrska gospoščina gozdov do devetdesetih let 18. stoletja skoraj ni nič izrab- ljala. Ko je prešla iz zakupa ponovno v državno upravo, je upravitelj naredil načrt, po ka- terem bi za izrabo jelovine zgradili žage, kar se je zgodilo. Od prodaje rezanega lesa je gospoščina imela v bistvu edini dohodek od gozdov. Zanj (približno 600 desk in 150 ko- sov gradbenega lesa) je iztržila v letih 1793-1801 povprečno letno 655 fl19 kr, izdatkov z žagami pa je imela 342 fl18 kr. Preostane prebitek 313 fl1 kr. če dodamo še zakupnino za lov 25 fi 6 kr letno, je sku pni prebitek iz gozdov 338 fi 7 kr, kar znese 4,46 %skupnega čistega povprečnega donosa gospoščine (po 7.584 fi v letih 1793-1801 ). Gospoščina je imela dve žagi enojarmenici. Na njej sta dva žagarja brez delavcev žag ala le les iz gospoščinskih gozdov, če pa sta izjemoma sprejela v žaganje les od pod- ložnikov, so le-ti morali plačati njima 1/3 žaga rine (kot jima je za svoj les priznala gos- poščina), 2/3 pa gospoščini. Žagarja sta delala na akord. Za desko sta prejela glede na debeli no in dolžino od 1 do 2 kr, za letev 1/2 kr, za ploh 3 kr. Pripadala jima je tudi 1/3 krajnikov, preostali 2/3 je gospoščina prodajala. Pač pa sta smela prosto uporabljati ia- govino za kurjenje kamric pri žagi. Deputata nista imela. Žagi sta obratovali zelo neena- komerno; poleti sta stali zaradi pomanjkanja vode, pozimi pa zaradi zaledenele vode v prekopi. Na žagah so lahko žagali 12 do 23 palcev (2,63 cm) široke in 12 do 25 čevljev (31 ,6 cm) dolge deske. Za prodajo velikih količin bukovine pa bi morali usposobiti potok Gračnico za plav- ljenje lesa do Savinje, da bi ga po njej s splavi spravili do porabniških središč. Gračnice zaradi velikih ovir in velikih stroškov niso mogli usposobiti in so ta načrt opustili. Namesto tega so za izrabo lesa nameravali postaviti fužine. Menili so, da so odkrili bogato ležišče železne rude. Pri strokovni rudarski preiskavi so sicer našli več ležišč, vendar nobenega, ki bi se ga splačalo izrabljati. Po teh neuspehih je upravitelj predlagal, da bi gozdove Vo- Juš, Raskotec in Lipa ali Tanja gospoščina dala v enkraten golosek kaki steklarni, da bi se rešili bukovega lesa, ki ga ni bilo mogoče vnovčiti. Na goloseke pa bi posejali bolj ko- ristne drevesne vrste, pač ig lav ce. Gozdova Modrič in Kostrivnica pa bi povsem razkosali in parcele prodali naseljencem izpred 30 let in drugim zainteresiranim podložnikom, ki bi se tako lahko gospodarsko okrepili. Ta predlog je dvorna komora potrdila 13. februarja 1800 in odredila licitacija lesa v omenjenih treh gozdovih, v ostalih dveh pa pred razde- litvijo geodetsko izmera. Licitacija se je izvršila in je bukov les po letu 1802 zares začela 382 izrabljati steklarna, ki je že več desetletij obstajala na severni strani Lisce in ji je tam ob prelomu stoletja že začelo zmanjkovati lesa. Gozd Modrič so leta 1801 izmerili in razde- lili, z gozdom Kostrivnica pa so to nameravli storiti v naslednjih letih. Tako je gospoščina leta 1802 bila na dobri poti, da bi zelo povečala donose iz svojih gozdov, kar kaže naslednji pregled predvidenih letnih dohodkov: od prodaje rezanega lesa (kot dotlej) za zakupnino za golosek lesa približno od 4% obresti od glavnice (3.600 ti), dobljene za razkosane gozdove Modrič in Kostrivnica od letnih dominikalnih davkov od teh razkosanih gozdov razne takse in dejatve od novih naseljencev žitna desetina od novih naseljencev približno Letni čisti donos bi znašal torej 313 ti 3/4 kr 400 fi 144 fi 350 fi 25 fi 60 fi 1.292 fl3/4 kr Poleg gornjega pa bi si gospoščina z enkratnim golosekom omenjenih treh gozdov omogočila njihovo izboljšavo s posetvijo iglavcev, ki bi dajali zanesljive donose tudi po- zneje, ko steklarna zaradi pomanjkanja bukovega lesa ne bi več obratovala. Gospoščina Jurklošter in podjetnik V. Azula sta sklenila pogodbo o oddaji treh gozdov v zakup za en- kraten golosek. S pogodbo se je podjetnik zavezal na svoje stroške postaviti steklarna. Položil je kavcijo 500 fi v državnih obligacijah. Zakup ni bil omejen niti količinsko niti ča­ sovno. S pogodbo je podjetnik dobil pravico sekati listavcev dodeljenih gozdovih, dokler jih popolnoma ne očisti. Od klaftre drv (60 palcev dolge cepanice) se je zavezal plačati 14 1 /2 kr. Ob gozdni poti so morali drva zložiti, kjer jih je zastopnik gospoščine izmeril. Po gotovinskem plačilu je podjetnik šele smel drva odpeljati. Sekati je smel le v odka- zanih oddelkih, polovico v bližini steklarne, polovico v večji oddaljenosti. Za poseben les • (Piackchen), ki je bil potreben za kurjenje posebnih peči in ni bil primeren za računanje v klattrah, je podjetnik plačal pavšal 30 fi letno. Gospoščina mu je odstopila 30 oralov gozda, iz katerega je lahko jemal potreben les za stavbe steklarne in dal narediti vrtove za zaposlene. Za to je moral od začetka obratovanja dalje plačati letno gozdni činž 30 fi. Gozd je bil dolžan zagraditi, da se je lahko _njegova živina pasla le v njem in ne drugod, kjer bi poškodovala podrast. Podjetnik je moral v gozdovih pustiti vnemar jelke. Kupil je lahko le potreben stavbni les po predhodnem odkazilu in vnaprejšnji ocenitvi in plačilu . V odkazanih oddelkih je smel podjetnik sekati sušice in drug malovreden les in ga žgati v pepeliko. Zato je moral plačati gospoščini za vsak deseti del črne surove pepelike 1 fi. Pepe like ni smel uporabiti prej, predno je ni pregledal in stehtal upravnik gospoščine. Podjetnik je odgovarjal za škodo, nastalo pri žganju in kuhanju pepelike. Podjetnik je bil dolžan postaviti steklarna najkasneje dve leti po podpisu pogodbe o zakupu gozdov, da gospoščina z zavlačevanjem ne bi ·utrpela škode. Po prenehanju steklarne je podjetnik smel odstraniti stavbe sam, če tega ne bi storil, lahko to napravi gospoščina na njegov račun . Čeprav je bila pogodba o zakupu oziroma goloseku gozdov dovolj natančna, sta se gospoščina in zakupnik pozneje dolgo časa pravdala, 10 kar pa presega obseg tega pri- spevka. Steklarna je delovala do leta 1860, ko so jo prenesli v Hrastnik. Za kraj sam ni imela večjega pomena; v njej je bilo zaposlenih 50 do 60 ljudi, pretežno tujcev.1 1 Glavna korist za domačine je bila pač v prevozu lesa iz gozdov do steklarne. Za ponazoritev tedanjih denarnih vrednosti naj navedem še nekaj podatkov. Uprav- nik jurkloštrske gospoščine je zasluži 1 letno 700 fi+ 250 fi za potni pavšal ter 24 klafter drv. Njegov namestnik je zaslužil 250 fi in 75 fi pavšala namesto službenega konja ter 6 klafter drv. Poštar in vratar je zaslužil 70 fi, sodni sluga 80 fi in 6 klafter drv. Letna plača dekle je bila 12 fi in nekaj obutve, hlapca 18 fi in nekaj obutve. Na dnini s hrano so moški zaslužili 8 kr, ženske 6 kr, otroci 4 kr. 383 OPOMBE: , Pirchegger, H.: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und GOlten, Stadte und Markte. Munchen 1962, str. 250-257 . 181. 2 Orožen Janko: Jurkloštrska gospoščina in njeni gozdovi. Gozdarski vestnik 28, 1970, str. 3 Arhiv dvorne komore na Dunaju, Robot Akten, fasc. rdeča 27, fo 639. 4 istotam, fasc. rdeča 26, fo 124 fi. 5 Maček Jože: Upira[lje podložnikov gospoščine Jurklošter proti prevedbi tlake v druge da- jatve v letih 1783-1795. Casopis za zgodovino in narodopisje 47=12 (1976) 2, str. 344-357. 6 lsot opomba 2, Gozd. vestnik 27, 1969, 313--314, 28, 1970, 181-184. 7 Stajerski deželni arhiv v Gradcu, Kloster Gairach, Schuber 1, Heft 5, Historische Beschrei- bung der k. k. Staatsherrschaft Gayrach, 1802, poglavje Von der Beschaffenheit der Forste und Waldungen, str. 69-94. 8 Arhiv Slovenije, gospoščina Jurklošter, fasc. 25, Robothreluizions Contract, Staatsherrsc- haft Gayrach am 1. Juny 1 795. 9 Umek Ema: Lov in lovstvo. V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. \. zvezek Agrarna gospodarstvo. DZS Ljubljana 1970, str. 482. 10 Arhiv Slovenije, gospoščina Jurklošter, razni fascikli. 1 , Orožen Janko, nav. delo str. 184. Die Waldwirtschaft auf der Staatsherrschaft Jurklošter {Gayrach) am Ubergang aus dem 18. ins 19. Jahrhundert Zusammenfassung ln der Abhandlung wird die Waldwirtschaft der Staats-(Studienfonds) herrschaft Jurklošter Gayrach anhand der Guterbeschreibung aus dem Jahre 1802 vorgestellt. Diese Staatsherrschaft entstand aus dem Besitzungen des 1773 aufgel6sten Jesuitenordens, dem sie von der 1591 auf- gel6sten Karthause zufielen. lhr Waldbesitz beli ef sich auf fOnf Komplexe mit 3.838 Joch und 1.432 quadrat Klafter. Die geometris9he Ausmessung geschah teilweise 1801, war aber bis zum Ende des Berichtzeitraums noch nicht fertig. Die weit vorherrschende Baumart war Buche, nur in zwei Waldkomplexen war zu 1/1 O die Tanne vertreten . Die Walder unterlagen gar keiner forstlichen Pflege, die Herrschaft hatte dam it uberhaupt ke ine Kosten. Bis 1802 war auch ke in geschulter F6r- ster angestellt, wohl aber vier Forstknechte, von denen aber nur einer sich der Bezahlung nach dem Forstfach zur Ganze widmen konnte, die andern drei aber waren wohl nur teilzeitbeschaftigt . Bis in die letzten Jahre des 18. Jahrh. konnte die Herrschaft die Wa!der wegen ihrer Entle- genheit praktisch nicht nutzen, dann wurden zur Nutzung des Tannenholzes zwei eigene Sage- werke errichtet, um Schnittholz zu erzeugen. Dieser wu rde unmittelbar an den Sagen und von Hol- zmagazin beim Schloss verkauft . Die meisten Kaufer waren aus Pilštanj (Peilenstein) und Podče­ trtek (Windisch Landsberg). Das Buchenholz woute man durch Herrichtung des Baches Gračnica und durch weitere Befčrderung per Wasser und durch Errichtung eines Eisenwerks nOtzlich ver- werten. Da beides fehlschlug, bot man erfo\greich das Holz zur einmaligen Raumung einer nahe- gelegen Glasfabrik an, die bis 1860 produzierte und danach nach Hrastnik ubersiedelt wurde, wo sie jetzt noch besteht. Die Kahlschlage sollten dann mit Fichtensamen besat werden. Weil die Walder im 18. Jahrh. fur die Herrschaft noch geringen Wert hatten, zerstuckte sie zwei davon und verkaufte sie grosszugig an neue Ansiedler. Auch bei der Regelung der Holzser- vitute scheinen keine gr6sseren Schwierigkeiten bestanden zu haben. lnteressant ist der Bilch- fang, der in den Jahren in denen die Buchen fruchteten, sehr ausgedehnt war. Dieses Recht der Untertanen war in den Gewahrbriefen verankert und konnte von dem Besitz getrennt veraussert werden. Der Waldfach steuerte zu den durchschnittlichen jahrlichen Reineinnahmen der Herrschaft (in dem Jahren 1793-1801 je 7.584 fi) 4,46% bei. 384