SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE
CELJE
= £ —» CD O' 5^^ (D 1“ ■^=Š -^1 w ^ CO "D
g=" — i-
S=? -J <r> n=r N)
J* - (D	£“)
FIG ARO SE LOČUJE
s

KOMEDIJA REŽIJA FRANCI KRIŽAJ
o
CD

PREMIERA 21. JANUARJA 1972 OB 19.30
ODON VON HORVATH
FIGARO SE LOČUJE
(FIGARO LASST SICH SCHEIDEN)
KOMEDIJA
GROF ALMAVIVA	JOŽE ZUPAN
GROFICA, njegova žena	MARJANCA KROŠLOVA
FIGARO, grofov komorni sluga	BOGOMIR VERAS
SUZANA, njegova žena, grofičina spletična	LJERKA BELAKOVA
ŠTIRJE OBMEJNI URADNIKI	JANEZ BERMEŽ BRANKO GRUBAR BRUNO VODOPIVEC ŠTEFAN VOLF
ČASTNIK	MARJAN DOLINAR
GOZDNI PRISTAV	IVO BAN
BABICA	MARIJA GORŠIČEVA
ANTONIO, grajski vrtnar, Suzanin stric	JOŽE PRISTOV
FANCHETTE, njegova hči	MIJA MENCEJEVA
PEDRILLO, njen mož, nekdanji konjar grofa Almavive	MARKO SIMČIČ
STRAŽMOJSTER	CVETO VERNIK
CHERUBIN, nekdanji paž grofa Almavive	borut Alujevič
GOST	SANDI KROŠL
KOMISAR	STANKO POTISK
REŽIJA	FRANCI KRIŽAJ
PREVOD	BORUT TREKMAN
LEKTOR	MAJDA KRIŽAJEVA
SCENA	NIKO MATUL
KOSTUMI	ANJA DOLENČEVA
GLASBENA OPREMA IN SPREMLJAVA	EDI GORŠIČ
Vodja predstave: Stanko Jošt - Sepetalka: Sava Subotič
Priljubljenega karakternega igralca Jožeta Zupana ni treba predstavljati. Poznamo ga vsi, poznajo ga naši najmlajši, brezštevilne so njegove vloge na slovenskih odrih, na radiu, televiziji in pri domačem ter tujem filmu. V ta zapis pa bomo vendarle skušali na kratko ujeti potek njegove igralske kariere. Pred vojno je ljubiteljsko nastopal na ljubljanskih amaterskih odrih, Rokodelskem, Ljudskem in Delavskem.
Od vsega začetka pa ga najdemo tudi pri radijski igralski družini dr. Franceta Koblarja. Težko bi si danes predstavljali radijski medii brez Zupanovega toplega, dobrega, tonsko barvitega glasu. Stanetu Severju pa gre zahvala, da ga je po vojni pregovoril za avdicijo v ljubljanski Drami. Bil je takoj sprejet. Njegov repertoar je izredno širok, doma je tako v klasiki kakor v sodobnem realizmu, srečali smo ga v našem prvem slovenskem filmu in v naši prvi televizijski igri. Prejel je Sterijino nagrado za Hlapca Jerneia, lani pa nagrado Prešernovega sklada za televizijsko upodobitev kaplana Čedernaca. Razveselili smo se njegovega prihoda v Celje, rad pa se je odzval vabilu tudi sam, saj ga vežejo na naše mesto davni spomini potujočega komedijanta, spomini, ki so danes del njegove bogate igralske osebnosti.
Ustvarjalno obdobje Odona von Horvatha zaobjema koma! dober decenlj, od leta 1926, ko je začel pisati politične drame, pa do leta 1938, ko ie poln novih načrtov potoval v Pariz, tam pa qa je ubilo v vihariu izruvano drevo. Tako je preminil komaj sedemintridesetletni dramatik, ki ie v svojih delih na svoievrsten način slikal »blesteča« dvajseta leta in svaril pred večglavo Hidro fašizma.
Rad ie govoril o seb! ko* tipični staroavs'roogrski zmesi Madžara. Hrvata, Nemca in Čeha. Oče je bil v diplomatski službi, zato se je nenehno selil od Beograda do Budimpešte in nazadnje na Dunaj. »Nimam domovine in zavoljo tega prav nič ne trpim. Brezdomstvo me rešuje pred nepotrebno sentimentalnostjo.« Zanj je bila Avstroogrska »dežela z dvesto nacionalnosti, borniranim lokalnim patriotizmom ob resignirani samoironiji, dežela s prastaro kulturo in analfabeti, z absolutističnim fevdalizmom in malomeščansko romantiko, špansko etiko in udobno pokvarjenostjo.« Novi srednji stan, ki se je po 1. svetovni vojni zmagovito polastil pozicij, ni zaostajal v tekmovanju s svojim degradiranim predhodnikom. Nenehno je nihal med proletariatom in buržoazijo, konsolidiral se ni ne na to ne na ono stran.
Kritik Alfred Kerr je takole označil mladega Horvatha: Med mladimi nenavadno plodovit, svetal zgled Njegova odlika ni slog, marveč vsebina. V mnogočem mu lahko marsikaj očitamo, nič pa ga ne zadene kot smejočega poznavalca in bistrega opazovalca. Občudovanja vreden je njegov način gradnje, razmerje med osnovno in stransko gradnjo. Stranske gradnje so v bistvu glavne gradnje. — In dramatik Carl Zuckmayer se je poslovil od njega z besedami: Vse pri tebi je bilo Začetek, Vzpon, obetajoče nastajanje. Delo, ki si nam ga zapustil, je bilo skica, zasnova, tajni načrt za neko večje delo. Ni ti bilo dano, da bi ga dokončal.
se^'v8tHdeset^h^eti^po'avtorjtnri I8mrM<dogajalo z^godbamHz^Dunab skega gozda, s Kazimirom in Karolino, z Don Juanom, ki sa vrača iz vojske, pa z Vero, upanjem in ljubeznijo? Kljub temu, da je bil veliko igran, pa so ga odkrili šele zadnja leta. Govorimo o renesansi avtorjevega dela. Oktobra lani je skupina mladih in resnih gledaliških zane-E!,erlinU iZ razpoložl'ivih virov <in seveda na osnovi praktičnih gledaliških dognanj zadnjih let) skušala precizirati in zaos'riti gledanja sodobne gledališke generacije. Na tem kolokviju so pregledali vse nekdanje predelave, ki so po vsi sili vlekle Horvatha na oder kot operetnega p.sca, burkeza in pripovedovalca sentimentalnih štorij. Poklicali so na pomoč tudi av.orja, ki je v svojih noticah natančno opisal, kako naj funkcionirajo njegove osebe. Ko ga danes presajamo iz nemškega jezikovnega področja, izgubljamo sicer nadvse važno gledališko izrazno sredstvo (kot eno izmed odtujevalnih sredstev modernega teatra) - jezik, ki ga vse osebe brez izjeme govore v priučeni visoki nemščini. Blizu nam je govorica značajev, radi mu sledimo skozi zaporedja samih epizod, Mogoče bi bil moral pisati romane, pa je romanopisca v njem osvojilo gledališče. Ne pričakujmo torej monumen*alnih zgradb, skušajmo z avtorjevimi očmi potovati iz enega miljeja v drugega (kaže, da je neizmerno užival, ko se je usedel s svojimi figurami in jim pustil govoriti njih lastni jezik) sn skušajmo v usodnih menjavah časa razumeti njegovo misel, »da je na splošno vzeto človeško življenje vedno žaloigra, samo v podrobnostih je komedija«.
Janez Žmavc
IN MEMORIAM TONETA SLODNJAKA
GOVOR NA ŽALAH
Tisti večer, ko sem se vračal iz Celja z generalke Jovanovičevih NORCEV, — v njih bi moral igrati tudi Ti, dragi Tone, — in smo se morali ustaviti na cesti pred Črnučami, nisem vedel, da gledam konec tvoje nesreče in začetek tvoje smrti. Kdo bi tedaj ob pločevinastih razbitinah in ob razdrobljenem steklu na črnem cestišču slutil, da je komaj pred nekaj minutami v hrupu in tonah železa začela umirati dragocena igralska osebnost.
še^ pomladi in poleti 1971 smo se dogovarjali o tvojem gostovanju v našem gledališču. In ko smo se poslavljali od prijatelja Uroša Vagaje, smo ugibali prav na teh poljih pozno v noč o prihodnosti slovenskega gledališča. Čeprav zamisli o tvojih nastopih v našem gledališču ni bilo moč uresničiti, je najin dialog o teatru in odrski umetnosti tekel dalje. Kadar koli sva se srečala, sva vedela kaj govoriva in misliva. In ko se zdaj poslavljam od tebe zgolj z besedami, s črkami, ki sestavljajo besede, tega ne delam zato, ker bi si želel polastiti tvoje smrti in z njo upravljati v naših sodobnih gledaliških razmerah. Misel o skupnih idejah in skupnem delu me zavezuje.
Dolgo vrsto let sva delala skupaj. Spremljal sem tvoje igralske korake od študijskih let dalje Kaj naj ti rečem: bil si igralec rezke idejne senzibilnosti. V sebi si nosil izostren kritični posluh za naš čas in za našo dobo. Vidim tvojo napeto držo, krč telesa, ki se neprestano bori: poslušam tvojo hrapavo in diskontinuirano ostrino glasu; občutim tvoje divje in dinamično duhovno igralstvo, ki je vedno na preži in na straži zato, da ne bi neresnica postala goljufivi zakon gledališke vere. Bil si bojevnik proti pretekli in sedanji gledališki korupciji, bil si nepomirljivi nasprotnik malomeščanstva, konformizma, akademizma in protiljudske elitnosti v kulturi. Od Brendana Behana do Bonda ena sama želja, mučno iskanje in srečno odkrivanje. Tvoj poskus oblikovanja je redek pojav v naši gledališki kulturi. Opisati ga moram z besedami — kritično igralstvo. To kritično igralstvo se je strnilo v tvojem Hamletovem intelektualnem odporu proti vsem nesmislom. Vedel si, da se ne bojuješ proti nesmislom Shakespearovega časa, marveč si v spopadu z nesmisli sedanjega in tukajšnjega sveta in njegove starikave, zbegane, zlagane in akademske kulture.
Marsikateri naš gledalec, ki je vzgojen in navajen na konvecionalno mehkobo recitativa in gledališke šolmoštrske literarnosti, ti je le stežka sledil. Marsikdaj ni spoznal poti, na kateri si ustvarjal in se motil. A vedno iskal. Iz dneva v dan pa je bilo več tistih, ki so spoznali, kam pelje tvoja izjemno poštena igralska pot, kam pelje tvoj upor. Bil si soustvarjalec revnega, hočem reči resničnega in ljudskega gledališča In na obrobju tega mesta, na vijugastih stranskih in prekletih cestah naših izgonov, bodo tekli naprej dialogi med znanimi in neznanimi ljudmi o sodobnem gledališču in o gledališki revoluciji. Kajti bil si njen zvesti, pošteni in pogumni ustvarjalec.
So smrti, ki vzbude v ljudeh čustvo žalosti. Tvoj odhod in tvoj nič pa sta nas obtežila z grozo. In v tem nesmislu konca, ki je trajni konec, iščemo luč spomina nate. Zato se bomo tvoji sodelavci, prijatelji in tovariši večkrat spomnili nate in se poskušali upreti grozi smrti in opu-stošenega odra našega časa in našega gledališča. Prišel pa bo trenutek, ko bo tvoje izročilo postalo znak živega gledališkega prostora in večne igralske mladosti.
Bojan Štih
zlataIn^celje
Izdelava zlatega in srebrnega nakita ter srebrnega jedilnega pribora!
KERSNIKOVA 19 — Poštni predal 75
VELEBLAGOVNICE
(Nj MEMi LJUBLJANA
KOČEVJE ŠKOFJA LOKA VELENJE
Velika razprodaja zimskega blaga!
Gledališki list SLG Celje. Sezona 1971-72, št. 5. Predstavnik: upravnik Bojan Stih. Urednik: Janez Žmavc. Naklada 800 izvodov. Cena 2 dinarja. Tisk: AERO, kemična in grafična industrija, Celje.
D. H. Lawrence: Snaha Premiera: 29. X. 1971 Režija: Žarko Petan