Poštnina plačana v gotovini.
Leto XXIII.
Dolnja Lendava, 5. decembra 1936.
Štev. 1.
Cena 1 Din.
Naročnina : doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par.
V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej.
Štev. položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo.
Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina.
i oglasna taksa posebi. Popüst po dogovori.
Naročnina „Novin“
znaša v državi na sküpni naslov mesečno 2 Din, letno 24 Din., na posamezni naslov, to je po pošti na naslov naročnika 2·50 Din, letno 30 Din.
V Ameriko, Severno i Jüžno i v Kanado stanejo Novine z Marijinim Listom i kalendarom vred letno tri dolare.
V	Francijo i drüge europske države stanejo mesečno 6 Din, letno 72 Din, z M. listom i kalendarom letno 100 Din.
Naročnina se mora najmenje en mesec naprej plačati. Ki edno številko obdrži, je dužen celoga meseca naročnino plačati. Novine se moro s prvov poštov vrniti, če je što nešče naročiti, poznejša vrnitev se ne bo jemala v poštev.
Vsi naročniki v Ameriki, v Franciji i drügih državaj prek mej Jugoslavije, morajo do konca februara celo svojo naročnino poravnati do časa, kak so Novine naročili, ki naroči svojim v tüje kraje Novine, mora svoj naslov tüdi zabeležiti pri naročitvi pa tüdi to, što je plača. Ne pozabite, ka pred Bogom i sveckov oblastjov ste dužni po düšnoj vesti redno plačüvati naročnino ! Ne pozabite, ka je vkanjüvanje pri krščanskih listaj, ki širijo bože kralestvo, vekša krivica, kak pri kakšenkoli drügom posli. Ne pozabite, ka vas vsešerom majo za pobožen narod. Ka ste zaistino to, naj pokaže tüdi obilna naročitev domačih krščanskih listov i živlenje v dühi, šteroga širijo. Vzemite si vsi to k srci, iz srca govorimo.
UPRAVA NOVIN.
v Črensovcih.
Naročnikom.
S tov številkov stopimo v 23. leto. Smo glasilo Slovenske Krajine, sprejemamo njene radosti, točimo njene skuze. Vse, ka boli našega človeka, boli nas, vsaka najmenša krivica, ki se njemi godi, teži tüdi nas. I vsaka dobrota, ki ga doleti, je deo tüdi naše radosti. Smo siromaško odete, ar cote pokrivajo večino našega naroda. Smo siromaške, kak je naš narod siromaški. Nas tere stiska, kak ta tere naš narod. Mamo puno sovražnikov, ar
jih naš narod tüdi puno ma. Kak se norčarijo z našega naroda, tak se norčarijo tüdi z nas, kak preganjanjo i sramotijo naš narod, tak delajo tüdi z nami. Isto usodo si delimo z našim narodom, šteroga glasilo smo. I ravno zato, ar si isto usodo delimo, smo vezani eden na drügoga i eden brez ovoga biti ne moremo i neščemo.
Ki ne lübi žepa našega lüdstva i ki ne zatoplen v svoje sebične namene, nas bo poštüvao, nas bo pri-
poročao, nas bo širio, bo pisao na naše strani, bo podpirao našega staroga nastavitela i stopi v tisti šereg navdüšenih mladih düš, ki se okoli njega zbirajo. Vsaka zahvalna düša nas bo sprejela. Nezahvalnim düšam se pa ne priporačamo, ne bi mogle zavživati lepote, ki jo na svojih stranej odkrivamo Bogi na čast i bližnjemi v düševno i telovno pomoč. To je naša odkrita reč v začetki 1. 1936.
Novine.
Pogled nazaj i naprej.
Če ideš v brege i se po strmoj poti zdigneš do kakšega vrha, navadno postojiš, da si malo odehneš, odkriješ glavo i si zbrišeš čelo, če te je pot segrela. Med tem se zgledneš na prehojeno pot, zednim pa zdigneš svoje oči ešče više na pot, ki jo šče moraš prehoditi. I čeravno te čaka ešče težavna pot, se vseeno tolažiš, da jo pač nekak že prehodiš, če si dozdaj že telko prehodo. To ti da moč.
Tüdi mi smo na svojoj poti živlenja prišli te dni do prelaza, ki loči novo leto od staroga leta. I če se ob toj priliki zglednemo nazaj na prehojeno pot staroga leta, vidimo, da je bila težavna trnjeva. Malo što med nami bi lehko pravo, da je meo z rožicami posejano pot. Pa šče te se je nabodno včasi na trn, kak ti, če si šteo vtrgnoti ščipek.
Če se teda zglednemo nazaj na preminoče leto, moramo predvsem dvoje dognati : 1. gospodarska stiska nas nikaj ne püstila s svojih klešč, 2. v dühovnom pogledi smo pa ešče nazadüvali.
Mogoče, da se je šteromi gospodari posrečilo priti do vekših dohodkov v preminočem leti. Na splošno pa k nam ne bilo nikšega vekšega dotoka penez od niked.
žita smo ne mogli tržiti, ar nam je slabo obrodilo, da niti za lastno potrebo nemamo zadosta.
Živina je ostanola pri istoj ceni, tak da je bik več potrošo, kak smo te za njega dobiti.
Vino nam je letos jako dobro
obrodilo, da pa zdaj je pa falejše i edna nova velka rana nastanola na našem narodnom teli: pijančüvanje. Pije se v goricaj, pije se v oštarijaj, najvekša rana so pa takzvane „pinteške“ krčme. V vnogoj vesi je v vsakšoj vulici edna takša „pinteška“ točilnica, gde se po ceni toči, ali naša mladina moralno pri tom neizmerno trpi. Navadi se pijančüvanja, potom pa zgübi pomali volo za kakše resno delo, penez nema, išče je na nedovoljen način, v očinom bankaši ali v škrinji, kukorčnjaki, pri belicaj, samo da pride do par dinarov. To je grozno nevarna prilika, ki za cela deset letja lehko vniči bodoči rod. I ka je šče bole nevarno — celo mlade dekle se v vnogih krajih drüžijo v takšo slabo mladeniško drüžbo. Tak se mladina vzgaja za gospodara i gospodinje i za vzgojitele svoje bodoče dece. Ka bo s toga ? Kakša bo prišestnost naših potomcov ?
Najvekši dotok penez v naš kraj je pač z Francije. Naši vnogi delavci, po večim šparavni, nam šče edini lehko nekaj spravijo. Če teh ne bi bilo, naš kraj bi zdaj že na palico lekaj prišeo. Je pa tü edna drüga velka nevarnost, na štero so Novine že večkrat opomenole domače i delavce same : da najmre naši mladi v tüjini ne zablodijo na kriva pota itak dosta več škode napravijo sebi i domačim, gda pridejo domov, kak so pa vredne tiste jezerke, ki jih zaslüžijo. Zato je pa naša dužnost, da skrbimo za nje, da ostanejo verni svojemi nebeskomi Oči i svojoj slovenskoj materi v do-
mačem kraji. Naročimo jim naš domači tisk : Novine i Marijin list.
V gospodarskom pogledi si dosta pomagati ne moremo i kaj spremeniti tüdi ne, ar smo pač samo edna veriga v lahci celoga sveta. I da je vseširom tak, tüdi mi ne moremo drügo, kak da šparamo.
Drüga pesem pa je dühovna plat našega življenja. Vzor nam mora biti pravi kristjan, ar smo pač kristjani, Kristušovi vučenci. Vidimo pa, da se nekak vsikdar bole i bole oddaljavamo od vzor kristjana. V naših cerkvaj, ne v vsèh, je vsikdar več praznoga prostora, obhajilne mize, ne vse, vsikdar menje obiskavane. Pač pa oštarije, pintešje vsikdar bole pune. Ponočüvanje, zapelavanje, bitje se širi. Kam to ide?
Istina je, da je gospodarska stiska k tomi vnogo pripomogla. Vnogi si pač drügo „veselje“ išče, da ga terejo nevole. Ali ne pomisli, da je mogoče pol vüre „veseli“, potom pa pali pol leta šče vekšo nevolo ma.
Rešitev je v dühovnom preporodi, kak nam kličejo sv. oča. Najprle se moramo vrniti k poštenosti, k resnomi verskomi živlenji i iz toga bo potem sledila poštenost v gospodarstvi, politiki i tak bo na vse naše delo prišeo boži blagoslov. Kem bole se bo pa svet s bodoče ešče pogražao v blato greha, tem v vekše nevole se bo potaplao i Bog bo to dopüsto, da človek nazadnje sam iz svoje nevole spozna, da brez Boga nikaj nemre i tak se povrne nazaj k Bogi, nazaj k lepšoj prišestnosti. — 1. s.
Našim v Franciji.
Z tov številkov pošlemo našim naročnikom edno francosko pismo v več izvodaj i prosimo naše izseljenike, naj je izročijo svojim gospodarom i drügim svojim francoskim poznancom. Tüdi takšim našim izseljenikom je naj dajo, ki ne so naročeni na naše liste, da je izročijo svojim gospodarom i francoskim poznancom. Na Dom sv. Frančiška, to je na 1. hišo siromakov v Slov. krajini prosimo milodare od francoskih gospodarov, gde trošite svoje telovne moči, da vam priskoči na pomoč, ka te na stara leta meli kakši kot, če doma ne te meli svojega. Mali, Siromaški Jezušek naj vas podpira pri tom deli smilenja i je blagoslavla obilno.
Dom sv. Frančiška v Črensovcih.
Naše štale.
V Slovenskoj krajini smo z našov živinorejov zevsema vezani na malo, tesno dvorišče ino štalo, ar smo že nikda razdelili pašnike med seov. Tak tam, gde den denešnji „tale“ mamo, drva rastejo na „talaj“ ali vrane gnezdijo v „talovji, smo negda meli pašnike ino opletare. Zakaj so te sküpnosti se že naši dedecje naveličali, zdaj pa sami radi zadevlemo, naj bi nam oblasti razdelile ešče tü pa tam gde šteri sküpen pašnik, je drügo pitanje. — Vsebina našega članka de drügo, te tü vržene misli pa naj bodo kratko vpelavanje v njega.
Prvi začetek denešnje štale je že od pamtiveka bili „salaš“, vogrski „akol“ t.j. „okol“ ograjeni prostor, gde so pastirje zavrnoli živino na počinek. Tüdi dnesden zadostüje to vu vekšem tali tam, gde narod na retci prebiva ino njemi za vsakdenešnje potrebščine dojdejo pridelki takše primitivne živinoreje, zdrüžene ešče bole z ednostavnim poledelstvom vu „opletari“ (tak so naši dedecje zvali ograjene prostore na pašnikaj, gde so povali po mali kukurco, krumple, proso itd. to so malo vekši ogračeki bili). Tüdi to se ešče najde v našoj širšoj domovini. Pri nas pa v Slovenskoj krajini, gde nas je ne telko preveč pa lačnih, kelko prevzetnih, nam pa te najbole ednostavni način živlenja pa živinoreje že davno ne zadostüje, ar je nam, ki našo živino potrebüjemo vu pregi — v kolaj, v
plügi nepripraven. — Večinoma smo ne tak bogati, ka bi za vprego meli posebi konje ali jünce, kak je to vu mnogom kraji navada, tem več so nam krave za vse, ar bi za našo malo kmetijo bila prava potrata, hraniti ešče jünce kre krav, zato pa mi rajši obdelamo naše siromaštvo z dvema kravicama, pa smo zadovolni, či nam zato „Šeka“ da malo menje mleka : Kak vidimo, nemamo ne pašnikov, ne vremena za pašo, zato moremo skrbeti, ka naša živina, štera nam služi delom ali jo krmimo za odajo, ma primerno prebivališče, gde jo hranimo, krmimo od česa je vu velkoj meri odvisen njen napredek i naši dohodki. —
Stari pregovor pravi „štala hižo povle“. To se samo te obistiniti, či je štala resan zdravo prebivališče živini. Ka de to. moremo že pri samom povanji štale na to misliti, ka do dani vsi potrebni pogoji. Po mogočnosti naj se štala postavi na zvišenom sühom mesti z oknami i dverami proti ishodi ali jugi tak, ka severni pa zahodni vetri ne bijejo v njo. Podsek naj bo tak izolirani, ka vlaga ne odhaja na vzgor, i tak do stene sühe. Naj se ne zgodi, ka bi po zimi teklo po stenaj od vlage. Okna velka, naj pride zadosta svetla pa zraka v štalo; tiste male lüknje gde mamo navadno malo glažovine v ramaj, inači so pa prepredene s pavučinov ešče nemremo praviti za okna. Srteo, kama mostnice devlemo, more biti sühi, ar či je pod-
mok pod njimi, te je ležej vlažen, mrzeo i tak nezdrav. Samo po sebi se razmi, ka jama za gnojišče ne spada v štalo pod mostnice, nego za štalo v jamo za gnoj, kama žleb vodi. Pri razpadanji ino raztvaranji gnojšnice stvarajo se razne škodljive snovi, kak na pr. amonijak, dušik i drügi plini i zdravji škodljive snovi. Tüdi je gnojšnica dobro ležišče za razne mühinje gnjide, od nje mokrom srteli, med i pod mostnicami se najduže i najležej zdržavlejo razne klice — bacili poprijetnih betegov.
Štala naj bo zadosta velika, ka de živina mela mesto. Ležaji dugi z jaslami vred do 3 i pol metra, žleb za njim pa plitek. Jasli ne previsike, niti preveč globoke. Za lestvice nevemo kaj dobra povedati, ar one po mišlenji strokovnjakov ne spadajo v štalo. Zavolo njij dobi mlada živina dostakrat sedlasti hrbet i zajde z forme, kak radi pravimo, či premlada, mala pride pred nje. To je istina potrebna naprava za krmo, naj se ne bi raztepala, da je pa škodliva, ž njij se marše zlejka v oči natepe.
Znotrašnja višina zadostüje štali 3 pa pol metra, višiše od toga so pozimi prehladne, nižiše od toga pa preveč soparne, premalo zračne. — Po staroj navadi redko gda belimo štale, menda zato, ka je falejše pa se itak včasi nazaj zamaže. Znamo pa, ka je beliti z vapnom potrebno, zdravo ino tak hasnovito. Nekak de pravo, što bo to vsikdar pazo, ka belo ostane !
2
N O V I N E
5. januara 1936.
Zato se naj malo kakše barve primeša k vapni pa bo. Težko nam, ki nemamo, se ravnati po vseh predpisih strokovnjakov, šteri pravilno mislijo, ka živina, namenjena za krmlenje i tak za odajo, potrebüje več mirü, menje svetla i malo gibanja, ar se tak prle popravi ino nabere na sebe. Plemenska marha pa nasprotno more meti več zraka, svetla ino mesta i gibanja. Zato mi moremo najti srednjo pot, moremo tak včiniti, ka de vuk Sit pa koza cela v ednoj štali. Naj bo zato štala malo temnejša, marše pa, namenjeno za krmlenje, denimo v kot, gde nemo po nepotrebnom okoli njega hodili, tüdi ga lejko z kakšim prečnjekom z desek ogradimo, ka de melo več mirü. Štala naj nede nigdar prevroča, ar to lübi obojoj živini, vprežna se pa ne prehladi tak z lejka. Skrbeti moremo za dobro zračenje štale, vendar pa pazimo, ka nede prepiha v njoj.
Prag pa bodi nizki, ne pa cele stube prek trnaca na dvor. Dveri bi se vsigdar mogle vö odpirati, ne pa na znotraj, kak je prinas loša navada. Jaz dam prednost našim starinskim dveram, štere dajo, ka niti edne drüge dati nemrejo — zaprejte so pa vendar odprejte, kelko je potrebno, — ar so razdvojene po visini ne pa po širini, tak je spodnji tao lejko vu lepom vremeni stalno odprejti, štala se zrači, živina pa vö nemre.
Senjek ne spada vu štalo, za volo nevarnosti ognja, drügo seno se kvari, ar se napije vlage, sopota štalskoga pa je ne več tak tečno. Ne je mesto v štali ni za drügo krmo kak n. pr. sečka, repa, itd., vse to se po mogočnosti tüdi po zimi indri shrani. Svinje, kuri ino drügi živad nikak nesmi biti v štali, ar s svojim smradom, nesnagov, vüšmi, kürečmcami samo vznemirja govensko živino. Kürnjek tüdi ne delati niti blüzi štale niti na štali, tüdi ne nad trnacom ober štalskih dver, ar tak tüdi nesnaga i kürečnice pridejo na maro ino jo mantrajo.
V štali naj bo vsigdar mir pa red, zato v njoj ne nasajüvati kvoček niti fulati, šopati gosek. Z ednov rečjov izogibati se svega, ka bi živino motilo ino njoj kalilo počinek. Na konci bodi povedano ešče nekaj od materijala — snovi, iz česa se štale povlejo. Na kratci, naj dela vsak kak što zmore, nekak de zidao, nekak de cimprao ali nabijao iz zemle. Zaman priporočati za stene kamen, cigeo, beton či se za volo šparanja jemle slabejši, drügoga razreda materijal. Edno duže drži, drügo je süho ali toplejše, falejše. V tom kratkom članki so dane glavne misli, šterih se lejko vsaki, tüdi siromašnejši poslüži, ka si po svojih močeh stvori novo štalo ali pa v staroj odpravi nered ino ogne vsega kvarnoga. Zida pa naj verno po vseh zdravstvenih pravilaj, navodilaj ino predpisaj tisti, ki zmore, po navodila se pa naj obrača vsigdar samo do živinorejskih strokovnjakov, ki so za to tü. VET. KAP.
Če samo ednoga pridobiš, da si naroči „Novine“, si pomagao drügomi priti do istine, ka je apoštolsko delo.
NEDELA
presvetoga imena Jezušovoga
Berilo iz Apoštolskih del. Te jim je pravo Peter, pun Svetoga Düha: „Poglavari lüstva i starešine ! Če naj zavolo dobrote do betežnoga človeka dnes zaslišavate, s kem je te ozdravleni, bodi znano vsem vam i vsemi izraelskomi lüstvi, da v imeni Jezuša Kristuša, Nazarečana, ki ste ga ví križali, ki ga je pa Bog obüdo od mrtvih — po njem stoji ta pred vami zdrav. On je kamen, ki ste ga ví zidari zavrgli, ki je pa postano vogleni kamen. I v nikom drügom nega zveličanja ; zakaj niedno drügo ime pod nebom ne dano, da bi se mi mogli v njem zveličati“.
Evangelij (Luka 2). Tisti čas, gda je bilo dopunjenih osem dni, da bi bilo dete obrezano, so njemi dali ime Jezuš, kak je bio poprijeti.
*
„I Diteti je bilo ime Jezuš (Luk. 2, 21).
Znano vam je, ka pomeni ime Jezuš Odrešenika ali Zveličara. Odrešenik zato, ar nas je odrešo iz sužnosti hüdoga düha; Zveličar, ar nam je odpro nebeska vrata, pokazao pot k zveličanji i ar nas je zveličao. To ime je zbrao svojemi Sini sam nebeski Oča. Zato je to ime vzvišene nad vsako drügo ime, da se v njegovom imeni priklanja vsako koleno.
Jezuš je pa tüdi zaslüžo to ime skozi vse svoje živlenje. Kak oča trpečega človeštva je bio vsem pomočnik i rešnik v düšnih pa telovnih potrebaj. Z rečjov pa tüdi s samim znamenjom ali celo s samov volov je ozdravlao razne, tüdi najhüjše betege. Slepim je dao pogled, glühim poslüh, nemim dar govora, iz obsedencov je izganjao hüdobne dühove.
Tüdi po svojem odhodi v nebesa je — Odrešenik i Zveličar. Sv. Cerkev je tista, v šteroj On ponavla vse tisto, ka je pridobo s svojov krvjov: rešüje grešnike pa jih ozdravla, zveličüje pravične, tolaži žalostne, rekoč: Pridite k meni vsi, ki ste obeteženi, jaz vas bom potolažo. Zato tüdi sv. Cerkev zove to presveto ime pri vsakšoj priliki je tom imeni deli odpüščenje grešnikom, blagoslavla vernike, če deli sv. zakramente, če pripravla vmirajoče na dugo pot v večnost, če polaga mrtve k večnomi počitki.
Da bi pa ešče bole nagibala sv. Cerkev vernike k pobožnomi češčenji Presv. Imena, je postavila denešnji svetek. Sestavila je posebne litanije njemi v čast, zapovedala, naj se vsakši pri izgovori toga imena prikloni, obečala vmirajočim popolni odpüstek, če je pobožno izgovarjajo. Ravnotak dobi 100 dni odpüstka, što lepo pozdravi: Hvalen bodi Jezuš Kristuš!
Tak dela sv. Cerkev. Ka pa mi? Mi se zovemo kristjani. To pride od reči Kristuš. Ali se njemi pa tüdi kažemo hvaležne za milost odrešenja, za neizmerno ponižanje, ka je zavolo nas zapüsto nebesa i prišeo med nas?
Poglejmo svetnike. Sv. Pavel je to ime noso v srci, na jeziki pa tüdi v peri. Napisao je 14 pisem različnim verskim občinam. V njih je zapisao
ime Jezuš 219 krat. Vsa dela je začenjao s tem imenom, vsa pisma s tem imenom dokončao. Zato opomina: „Vse, kajkoli delate, ali jete ali pijete, delajte v imeni Gospoda Jezuša Kristuša“.
Vnogi svetniki so si to ime vtisnoli v kolo z žerečim železom. Mi si je pa vžgimo v srce, v düšo.
Politični pregled.
Kaj pišejo o nas?
Pred kratkim je izšel 1—2 snopič mariborskega „Časopisa za zgodovino in narodopisje“ za 1.1935, Zadnja leta najdemo skoraj v vsakem snopiču imenovanega časopisa kak članek, ki govori o Slovenski krajini. V 1—2 snopiču letnika XXX, je med „Slovstvom“ (str. 97—99) R. Savnik priobčil oceno o letos izišlem zborniku „Slovenska krajina“, ki ga je uredil Vilko Novak. Takoj za tem sledi pojasnilo V. Novaka kot dodatek k oceni. — Naše Novine so že prinesle oceno o imenovanem zborniku (velikonočna številka!). Radi tega tu le sledeče : Savnikova ocena je bolj negativna in to radi tega, ker kritik ni poznal namena, ki ga hoče zbornik doseči. Spričo Novakovega pojasnila Savnikove trditve v marsičem ne držijo.
Dalje sledi ocena knjige : Anton Slodnjak: Pregled slovenskega slovstva (str. 99 — 101). Ocenil jo je naš profesor V. Novak, in sicer samo tista mesta V knjigi, ki govore o slovstvenem delu prekmurskih, koroških in štajerskih
pisateljev. Nas posebej zanima prekmurski del.
V. Novak je v oceni ugotovil, da se je Slodnjak premalo oziral na slovstveno delo prekmurskih pisateljev. Izpustil je važne naše pisce — kot: M. Küzmiča, J. Košiča, j. Kardoša — M. Küzmič in J. Košič sta dva najmočnejša stebra v slovstvenem pogledu pri nas. Brez njiju ne more biti niti govora o krajevnem slovstvu katoličanov v Slovenski krajini do konca 19 stoletja. Oba sta tako močni literami osebnosti, da jih nikakor ne smemo prezreti, če hočemo govoriti o prekm. slovstvu.
Čudno se nam zdi, da je Slodnjak ponovil le to, kar je bilo napisanega o prekm. slovstvu že pred 30 leti. Novejših dognanj (na pr. v SBL: Košič, Küzmič) ni upošteval.
Po izidu Slodnjakove knjige je objavljenih toliko novih dognanj (Slovenska krajina, zbornik, str. 34—39, ČZN, XXIX., Novine 1935. št. 51., kalendar Srca Jez. 1936. [o M. Küzmičuj), da je Slodnjakov pregled slovenskega slovstva glede prekmurski del, zelo po-
manjkljiv, netočen in sploh neuporaben. *
V Časopisu za zgodovino in narodopisje je tudi poročilo V. Novaka o našem Prekmurskem muzejskem društvu (PMD Str. 125-27). To seznanja širšo slovensko javnost z našim muzejskim društvom, ki je pred nedavnim začelo delovati.
Začetek poročila je prav posebno zanimiv, ker nam podaje kratek, toda zelo dober pregled predzgodovine Prekm. muz. društva. Gotovo marsikdo ne ve, da je že dr. F. Ivanoczy 1. 1906. mislil na muzej in za njim drugi naši duševni delavci ; med njimi je posebno važen bogoslovec Jožef Baša (1. 1915). Po osvobojenju je domači izobraženi rod kmalu začutil nujnost prekm. muzeja in posledica tega je bila, da se je 23. jun. 1935. ustanovilo Prekmursko muzejsko društvo. (O tem beri Novine od 3. nov. 1935.)
Poročilo dalje govori o ustanovnem obč. zboru, v katerem so pisale Novine 30. jun. 1935. in o 1. rednem obč. zboru, o katerem smo že tudi v Novinah čitali (20. okt. 1935).
— iz —
D o m a č i.
Nezadovolen voditeo JRZ. Aca Stanojevič, bivši voditeo stare srbske radikalne stranke je z novov strankov JRZ i njenim organiziranjom ne bio popunoma zadovolen i je to svojim prijatelom sporočo v posebnih pismaj. Ogromna večina naroda je pa izjavila, da iz teh teških časov lehko pripelajo lüdstvo samo možje, kak so dr. Korošec i dr. Stojadinovič i zato novoj stranki i njenim zdajšnjim voditelom vsi neomejeno zavüpajo.
 Delo komunistov v našoj državi v zadnjem časi prišlo močno na svetlo. Za komuniste so slabi časi vsigdar zlati časi. V državaj, gde se lüdem dobro godi, komunistov sploj nega, Znano dejstvo je, da so voditeli komunistov zvekšega pokvarjeni, dela mržni lüdje, šteri iščejo prilike, kak bi lehko tam, gde so nevole najvekše napravili kakšo revolucijo, se polastili oblasti i penez v državi i s penezami pa z lüdstvom gospodarili kak bi oni šteli. Gdekoli so komunisti oblast v roke dobili, so kmečkomi i delavskomi lüdstvi vzeli vsakšo slobodo, je zarobili, i si z njihovih žülov žepe punili, kak se to najlepše vidi dnes v Rusiji. Tüdi pri nas so vnogi komunistični voditeli mislili, da so nevole že tak velke pri nas, da se počasi približavle čas, gda bi oni lehko nas vse zarobili. Začnoli so na vse strani pripravlati pot za sebe z lažlivimi obečavanji, nego pomali je narod vse te vuke v ovčnom gvanti spoznao i njim ne verje nikaj.
Kak je to, da se pri nas živina ne küpüje? Splošno znano je, da so v našoj krajini v tej letaj, kak je g. Benko poslanec, pomali vsi izvozničari živine svoje kšefte na klin obesili i henjali z izvažanjom, edino g. Benko je v tej letaj čiduže več izvažao. Kak je do toga prišlo, od toga mi tü v Novinaj dnes neščemo znati, samo telko znamo, da so dnes vsi naši drügi izvozničari, zvün g. Benka tak siromašni gratali, da so ne v stani vekše količine živine izvažati. Radi bi pa znali, kak je to, da g. Benko zdaj en čas iz naše krajine skoro nikaj več ne izvaža, čiravno vidimo den na den da cele automobile živine vozi iz Hrvaškoga. Ništerni pravijo, da prej g. Benko to nalašč dela, da tak nam vsem pokaže, da brez njega nemremo nikaj napraviti, i da bi na te način naše lüdstvo prisilo, naj bi tüdi politično za njega bilo zavolo živine. Jako bi radi bili, če bi nam od toga štošteč, ali pa g. Benko sam kaj povedao, ka je na tom istine.
Svetovni.
Italija čiduže v vekšoj nevoli. Pred Božičom je že izgledalo, da pri- j de mogoče li do kakše poravnave med Abesinijov i Italijov. Zunanjiva ministra francoski i angleški, sta pripravila predlog, po šterom naj bi Abesinija odstopila Italiji skoro polovico svoje države, to je tak velke pokrajine kak vsega dve Jugoslaviji, Abesinija bi za to dobila prosti izhod na morje i edno obmorsko mesto, gde bi si lehko zgradila luko za pristajanje ladij. Že je izgledalo, da bodo europske države Abesinijo nikak prisilile, da bi se začnola pogajati za i takši mir. Značilno je, da so Abesinci bili odločno proti takšemi krivičnomi miri, nego pomagati si ne bi mogli, posebno, če bi za takši mir bilo tüdi drüštvo narodov v Ženevi. Vnoge menše države so pa včasi začnole protestirali proti takšemi miri. Če bi namreč tak naprej šlo, da bi si kakša vekša država samo ednok zmislila, da bi napadnola šterošteč državo, Drüštvo narodov bi pa potom toj državi, j mesto, da bi jo kaznovalo, kratkomalo prisodilo najmenje polovico tiste države, te bi pomali vekše države delale, ka bi štele. Italija je dozdaj niti nikših posebnih zmag ne mogla po kazati v Abesiniji, pa bi že dobila za svoj napad polovico Abesinije, zato si vekše krivice sploj ne bi mogli misliti. Gotovo so pomagali nikelko pro- j testi raznih držav, nikelko je pa tüdi italjanski diktator Mussolini pripomogeo s svojov nepopüstlivostjov pa s svojimi skoro žalivimi govori proti j Drüštvi narodov, da do tak krivične J delitve Abesinije ne prišlo. Italija je pa zdaj čiduže v vekšoj nevoli. Abesinci so se začnoli jako hrabro braniti i so cilo Italjane v večih mestaj daleč nazaj Stirali, skoro vse države so proti Italiji i za Abesinijo, poleg toga pa ta bojna jako dosta košta, Italjani pa čiduže menje penez majo. Italija bi gotovo vnogo, vnogo bolše napravila, če bi te vnoge miljone za kaj drügo porabila, kak pa za bojno.
Slaba küpčija z Italijov. Austrija i Vogrska sta včasi v začetki, kak se je začnola bojna med Abesinijov i Italijov, šteli iz toga velke kšefte napraviti. Italjani so za preci v siko ceno küpüvali živino i zrnje v Austriji i na Vogrskom, tak, da so en čas den za dnevom celi vlaki živine silja romali v Italijo. Gda pa je trbelo to blago plačati, te so Italjani Vogrom i Austrijcom lepo povedali, naj na peneze malo počakajo, zato ka zdaj nemajo telko penez, da bi naednok vse blago plačali. Italjani so dozdaj komaj eden štrti tao toga plačali, ka so j spoküpili, za tri tale se pa vogri i Austrijci ešče zdaj škrablejo.
Dragoča i pomenkanje v Italiji. V Italiji se zavolo abesinske bojne že začne čütiti dragoča pa pomenkanje, tak kak pri nas med bojnov pred j 19 leti. Iz drügih držav več nišče ne šče Italiji nikaj odati za papirnate peneze, nego mora Italija vse v zlati plačati ali pa v valuti drügih držav. Lüdstvo je bilo naravnost prisiljeno dati zlato pa srebro državi. Zavolo pomenkanja železa so vnoge fabrike morale staviti delo i je na jezere delavcov brez slüža. Bojna je pač najvekša nesreča ednoga naroda i bo Italjane zavolo te bojne gotovo ešče dugo glava bolela.
Drüštvo narodov proti bojni.
V glavnom dnes Drüštvo narodov dela vse tisto, ka Anglija Želej, naj se napravi, da bi se skončala bojna med Italijov i Abesinijov. Drüštvo narodov je sklenolo, da se v Italijo nesmejo uvažati nikši takši predmeti, šteri bi se lehko za bojno porabili. Zdaj je pa Drüštvi narodov stavleni tüdi predlog, naj se prepove v Italijo uvažati petrolej. Če Italija ne bo mela petroleja, te več ne bi mogla naprej voditi bojne proti Abesiniji, ar ne bi mela bencina za svoje automobile. Diktator Italije, Mussolini, je pa na to odgovoro, da če Drüštvo narodov prepove uvažati v Italijo petrolej, da bo to povzročilo bojno tüdi v Europi. Mussolini je dao namreč tak razmiti, da bi Italija bila prisiljena tüdi z bojnov nastopiti proti tistoj državi, štera bi j
5. januara 1936.
NOVINE
3
štela onemogočiti uvoz petroleja v Italijo. Anglija dnes čuva v Sredozemskom morji s svojov velkov mornaricov i bi ltalija gotovo napadnola angleške ladje, če te ne bi dovolile uvoz petroleja v Italijo. Zato je Anglija že v naprej naprosila vse države ob Sredozemskom morji, naj njoj priskoči na pomoč, če bi Italjani napadnoli angleške ladje. Naprošene države so svojo pomoč obečale Angliji i Drüštvi narodov.
Svaja med Rusijov i Japonskov. Vsa Europa dnes gleda samo v Afriko, gde se vrši med Italijov i Abesinijov krvavi boj. Medtem se pa velke spremembe godijo tüdi v vzhodnoj Aziji. Velka azijska Kitajska država razpada zavolo notranjih nemirov. Japonci so začnoli jemati od te države pokrajino za pokrajinov pa tüdi Rusi bi radi od velke, razpadajoče kitajske države konči nikelko dobili, zato, ka tüdi Rusija meji na Kitajsko državo. Japonci pa pravijo, da Rusija, posebno zdajšnja bolševiška Rusija nema na Kitajskom nikaj za iskati i nastopa tak ostro proti bolševikom, da je popunoma mogoče, da bomo samo ednok pisali, da je bojna nastanola že tüdi med Rusijov i Japonskov. Pripravlajo se na bojno oboji.
Ka pravite, g. vrednik?
Tü pa tam se čüje, da je zapreta štera gostilna. Edna zavolo slaboga kšefta, drüga za volo nepoštenih del, štera so se tam dogajala i. t d. Ali ne bi dobro bilo zapreti vse takše gostilne, štere so lüstvi na kvar ne pa na hasek i to natrojni kvar: düševni, telovni i denarni. I ali je to ne škandal, če je dovoljeno odprto meti do policijske vöre, a ta policijska vöra se zavleče do beloga dneva. I vse takše gostilne ge se lüstvo spravla = posili = od penez, poštenja i drügoga, pitamo kakše so. Ali poganske, barbarske ali šatanske ? krščanske tak ne.
Ka pravite, g. vrednik ?
Smrtna automobilska nesreča v Soboti.
V soboto, 28. decembra ob 2 vöri popoldnevi je v Soboti poštne garaže pri železniškom prehodi železniška lokomotiva zadela v poštni auto, šteroga je popunoma spotrla. Poznani poštni Šofer Lukavšek je bio na mesti mrtev, poštni sprevodnik Kodila pa teško ranjeni. Nesreča se je zgodila nikelko zavolo megle, največ pa gotovo zavolo toga, ka se je železnica na postaji premikala, cesta je pa ne bila zapreta. Ranjeni Kodila je izjavo, da telko zna, da je auto, kak po navadi vozo s pošte v garažo, prehod prek železniške proge je bio odpreti tak, da so tiste štange zapornice v kumes stale, nišče se je ne troštao, pa tüdi ne vido gde železnice, samo ednok, gda je auto ravno na šinje privozo, trešči z edne strani lokomotiva v auto. Lokomotiva je kakši dvanajst metrov rivala auto pred seov, nato pa zavozila gori na auto i ga ščista vküp spotria. Kodilo je nekam nazaj vrglo, gde je nezavesten obležao z doblenimi ranami, Lukavšeka je pa v spodnjem deli do prs vsa žmečava popunoma vküp stisnola, tak, da je bio na mesti mrtev. Njegovo telo so komaj okoli pete vöre zvečer potegnoli vö z železja, te, gda so z najvekšov težavov lokomotivo potegnoli doli z automobila. Poštar Kodila, ki je doma iz Sobote, se zdaj v bolnišnici zdravi, Lukavšeka, ki je doma iz Češkoga, so pa v pondelek zadvečera ob velkoj vdeležbi prebivalstva pokopali na sobočkom pokopališči. Lukavšek bi se meo zdaj v kratkom oženiti z ednov našov domačinkov, nego boži računi so inači sklenoli, zato njemi naj bo dober Bog smileni sodnik.
Što je zakrivo to nesrečo je teško povedati. Vzrok nesreče bo v glavnom te, da je železniška cesta ne bila zapreta te, gda je vlak premikao. Na odgovor bodo zvali najbrž zapirača, kak je že navada, da pri takših nesrečaj radi primejo kakšega nižišega siromaka, višiši se pa vsigdar znajo ognoti odgovornosti. Pri izpitavanji se je pa moglo videti, da je naše nižiše železniško uslužbenstvo v svojoj slüžbi
preveč zaposleno. Ednomi človeki naložijo telko posla, da je nemogoče, da bi mogeo istočasno zapirati cesto, delati pri vagonaj za časa premikanja, pa ešče Bog zna, kakše posle vse opravlati. Iz državnih računov je razvidno, da so naše železnice visoko aktivne, to je, da prinašajo naše železnice na Slovenskom držávi lepe dobičke. Znano je pa tüdi, da železnice iz drügih pokrajin naše države delajo z zgübov. Zato bi bilo pravično, da železniška uprava pri nas na Slovenskom nikelko več lüdi nastavi i se za naše železnice malo bole briga kak do zdaj. Tak bi lehko vnogi naš človek dobo slüž i bi bilo menje siromaštva pri nas, bilo bi pa tüdi menje nesreč. Po našem mišlenji bo vsa krivda za to nesrečo na strani naše železniške uprave. Če so naše železnice telko dobre za državo, da državi lepe dobičke nosijo, te naj država skrbi tüdi za to, pa bodo naše železnice preskrblene s potrebnim uslužbenstvom i drügimi varnostnimi napravami.
GLASI.
SLOVENSKA KRAJINA.
Pritožbe od lüpanja semena. Kak po navadi lüplemo zdaj po teh dügih nočeh seme. Vküp se nas zbere 20 do 30 lüdi i tak do devete ali desete lüplemo. Včasi so nam starejši dedeki znali pripovedavati lepe pripovisti, da smo jih z veseljom vsi poslüšali. Zdaj si več nikaj dobra že skoro ne vemo pogučati. V ednom mesti je mladi dečko naednok začno grajati vse vprek stare i mlade. Za par dni zvedijo njegovi stariši, kakše je gučao i oni so se na to samo zasmejali; ne da bi ga pokarali. Tak si eden ovomi pomagamo pri širjenji peklenskoga kralestva.
Črensovci. Dnes tjeden so nas obiskale mladenke iz Türnišča pa igrale v Našem Domi lepo igro od matere. Obisk je bio srednji, nastop zadovoliv. Med igralci je bila lüdi gd. Vuk Helena iz Chicage. Čisti dobički so se poklonili sirotišnici Deteta Marije v Turnišči.
Višji red subdiakonata dobijo dnes tjeden iz Slov. Krajine sledeči gg. bogoslovci : Gomboc Franc iz Sv. Jelene, Jerič Mihael z Turnišča, Kozar Alojz z Martinja, Tratnjek Štefan z Lipovec i Zver Štefan od Lipe. Po sprejetji subdiakonata do posvečeni dužni motiti brevir i se ne smejo več ženiti, nego Angelsko čisto mora živeti. Molimo za nje, da svoje dužnosti vsikdar verno spunijo.
Marijine Liste i Kalendare smo na vse kraje razposlali. Edne fare smo vküp poslati k cerkvi, gde so si je Širitelje lehko vzeti. Jako bi se olejšalo delo pri razpošilanji listov, če bi se k cerkvi pošilati. Tak je bilo negda. Tak je v Črensovcih, Beltincih, v Turnišči, v Lendavi. Tak naj bi v vsakoj fari bilo. Širitelje po faraj, zgučite si to delo i nam javite. — Če što ne bi dobo M. Lista ali Kalendara, naj piše v Črensovce na uredništvo.
Dokležovje. Tisto soboto pred božičom smo pokopati Poredošovoga očo. Poznala jih je tüdi delešnja okolica zavolo njihove dobrodüšnosti i potrplivosti. V mladih letaj so z obilnov drüžinov šli iskat preživlanje na Štajer, kde so zgübili vse, ka so meti i prišli nazaj praznih rok. Neso obvüpali, nego so s svojov skrblivostjov postaviti sebi i svojim novi dom. Sina so dati navčiti za vučitela, ki so zdaj pri Svetoj Jeleni šolski upraviteo i školnik. Že za mlada so njim mrli žena i hči i sledkar njim je jetika pobrala dvej čerej. Pa vse to so pokojni Povolo božo. V tom trplenji so se včakati svojega 82 leta. Bog njim bodi plačnik ! Njihovomi sini, školniki kak tüdi domačim pa naše sožalje.
Sv. Jurij. Adventno velko spoved smo meti 16. decembra (tjeden sledkar 23. smo pomagati na Pertoči) ; pomagali so pertočki g. plebanoš, Cankovski g. kaplan Zafošmk i graški g. Rataj. Spovedalo se je okoli 700 lüdi te den. Betežnike smo pa na domi spovedavati, vsakšo ves posebi. Vsako tretjo, nedelo ali svetek mamo nemško, kak tüdi zorjenice vsakši tork i petek.
Hotiški dečki — šoferi. Naši dečki so zdaj že tak gospodski gratati, da niti od „Lize“ do „Pelina“ ne bi radi peški hoditi. Biciklinov so se že navolili zdaj si lekaj že motor ščejo naročiti, ka do se po vulicaj voziti. Zadnjič so meti že ednok probo, če bi se po naših vozkih vulicaj dalo z motorom voziti. Da pa so naši plotovje ne včeni motorovoga brnenja i so se začali strašiti pa v motor skakati. Tak se je mogeo obrniti i iti nazaj, šteli so zavinoti proti Lendavi, da pa tüdi telegrafske sohe so se začnole sagati. Tak dabi znale, ka se hotiški dečki vozijo. Pa so šče vseeno šli naprej, dokeč so ne prišli do mosta pri Kapci. Te se je tak zosagao prihajajočega motora, ka je prečki skočo i tak so dale ne mogli iti. Vsefele ceremonije so meti, dokeč so most na telko potolažili, ka se nazaj Spravo i püsto, da je bar auto sam, brez hotižancov, smeo prek njega proti Lendavi. Dečki so pa šli domov, veseli ka so se z motorom voziti, kak deca, da so se na proščenji na „ringišpili“ vozila. Samo ka je v kukurčnjaki ali v škrinji pa vekša jama gratala. To je nevola. Ešče to : Nekda sveta so dečki na dom hodili k deklinam vogledi, zdaj jih pa z motorom lovijo po vulici, tak ka je več ne varno za nje, či se prikažejo. Nešternim se posreči vujti, nešterne pa, štere se dajo zgrabiti, zgrabijo i jih naložijo na motor . . . Žalostno je pri tom to, da se teh norih šeg oprijemle ne samo mladina, nego tüdi očevje i matere, od šterih bi mi to najmenje čakati. Ešče vnogo zanimivih stvari bi bilo, pa za ednok naj bo zadosta.
— Hotižanec.
Dimnikarske nevole so v ništernih krajaj naše krajine resan velke. V sobočkom srezi je bilo vnogo pritožb proti dimnikarskomi podjetji Hartmanove iz Sobote i proti njenomi delovodji. Lüdje so se pritoževali, da se dimniki neredno zmetajo, pa se pobirajo visoke tarife, da dimnikar zahteva plačilo za zmetanje lesenih dimnikov, čiravno je teh dimnikov nigdar ne zmetao i ešče vnogo drügoga. Kelko je na tom vsem istine, nemremo točno znati, Znamo samo telko, da so se lüdje na vse strani pritoževali, praviti so pa, da od niked ne dobijo pomoči. Ništerni so se obrniti tüdi na zdajšnjega banskoga svetnika g.Bajleca, šteri se je za nje zavzeo i zdaj izjavo, da je tarifa za lesene dimnike od novoga leta naprej brisana, i da siromašnim lüdem od zdaj naprej nede trbelo več od lesenih dimnikov nikše takse plačüvati. Mišlenja smo pa, da so dimnikarske takse sploh previsoke i da bi se popunoma lehko znižale najmenje za polovico pa bodo meli dimnikarski mojstri ešče itak velke zaslüžke. G. Bajleci se pa za njegov trüd najlepše zahvaljüjemo.
Mačkovci. Jako lepo božičnico smo meti v našoj šoli dne 22. dec. Učenci so vprizorili lastno igro gosp. šolskoga upravitela černy Viktora z deklamacijami ino popevanjom. Vloge so bile lepo zbrane i podane tüdi lastne deklamacije g. upravitela. Posebno lepo je bilo dečinsko popevanje. Po igri so se razdelili dari za siromaške šolare, štere je poslala Kralj, banska uprava. Tü se zahvalüjemo v imeni staršov našemi g. upravitelj za trüd i zednim za dare Kralj, banski upravi v Ljubljani. Da je igra nad splošno zadovolnost krasno uspela, pri punoštevilnoj vdeležbi starišov ino drügi lüdi, zato bi želeti, da bi se igra ponovila še med božičnimi počitnicami, da se je ostati narod tüdi vdeleži.
Grad. V četrtek 19. decembra smo meli spoved naše šolske dece, pomagala sta jürjanskiva gospoda; v petek 20. pa je bila spoved dece v podrüžnici v Kuzmi, v našoj „gornjoj fari“, ki ma jako daleč do župne cerkve; bi bilo primerno, če bi se tü ustanovila bar ekspozitura. — Vsaki krat je prišlo tüdi preci starejših lüdi k spovedi.
Pozdrav pošila : Görče Marija, Gornji Črnci, iz Petit Parisa v Franciji, starišom, sestram, bratom, sosedom i črnskoj vesi i mladini i njim vse dobro žele v novom leti. Gda poravnava svojo naročnino, pošila na podporo Novin tüdi 10 Din. — Bog povrni. Vr.
Razkrižje. Velika žalost se je naselila v Rajnerovo drüžino. Po dugoj bolezni jim je vmro sin Lajči, star 22 let. Rešiti so ga ne mogli niti zdravniki niti bolnišnica. Ravno na Marijin svetek 8 dec. je bilo položeno k Večnomi počinki njegovo mlado telo, lepa düša pa se je preselila v nebesa. Bila je lepa, ar jo je očisto dugi beteg i ar je na konci prejela vse tri zakramente za vmirajoče.
Sobota. Po Tomažovom v nedelo, 22. dec. je obhajalo Martinišče god svojega ravnitela, g. dr. Kelenc Tomaža. Več jezer sv. obhajil, meši premagüvanj so poklonili gojenci z ednim lepim mešnim plaščom svojemi lüblenomi ravnateli i ga razveselili z lepimi pesmami, deklamacijami i igrami. G. ravniteo so se z genlivimi rečmi zahvalili svojoj deci za lübezen i povdarjali, da v prvoj vrsti ide čast Bogi, potem sobratom, ki ga podpirajo pri vodstvi zavoda i gospodom profesorom načeli njim z gosp. ravn. Pregljom. En svecki gospod, ki je celi den bio navzoči pri slovesnosti, je izjavo, da svojega sina samo v sal. zavod da i da je vzgojno delo sinov sv. Ivana Boska nad vse lepo i priporočlivo. Deklamiral se je tüdi Tone Vodetova pesem od zgojitela, ki krasno opiše :
„Vzgojitelj - to je velik božji dar ! Vzgojitelj - to je src in duš vrtnar ! Vzgojitelj - to je prvi umetnik -pa tudi - velik, velik mučenik.“
Sv. Jurij. Na sveto noč se je naš adventni venec spremeno v božičnoga: mesto vijoličnih trakov smo zaglednoli bele, štirim dozdajšnjim svečam so se pridrüžile še štiri nove. Kak indri, so tüdi pri nas zadonele krasne starinske pesmi. Cerkev je te svetke puna kak redko gda. Zdaj pozdravlamo novo leto pa mo ga še dugo, vej mamo telko muzik kak redko gde. Pri kakšem godovanji dvej godbi celo vküp spasamo, če se nam posreči. Na „staroga leta den“ smo dobili Marijin list i Kalendare. Že smo se bojati, ka je dobimo komaj v novom leti. Marijin list je jako lepi, skoron lepši kak Kalendar. — Naš cerkveni odbor je po dugom časi znova lepo zaklüčo vsakoletni občni zbor.
Rogaševci. Obiskao nas je cirkus pa se že tri dni müdi pri nas, ka njemi lekaj nede slabo, čeprav je ne preveč fal. Hec pač mora biti, samo naj ne bi na drüge, še važnejše potrebe pozabiti. V cirkusi med drügim nastopa tüdi „mali človik“ laket brada, pa cedile so vlekli, † g. Lukavšek je šteo rdečo karto, ki je pa bila že zasedena : „No, te mi pa drügo ne ostane kak čarno ! Pa zadnjo noč (prenočevao je v gostilnici Faflik) pred nesrečov se njemi je prej senjalo, da se je borio s smrtjov pa je ne mogeo premagati. Vnogi od nas so se voziti na njegov pokop.
Na podporo Novin so nam poslati: g. Lipnjak Danilo, Srezki zdravn. referent, Lendava 20 Din., Misijonska hiša, Groblje, 100 Din., dr. Klar Franc, nar. poslanec 50 Din., Majzelj Viktor, Lendava, 20 Din., Bencik Janoš, Ptuj, 5 Din., Škafar Matjaš, Sobota, 15 Din. — Bog povrni vsem obilno.
Naročnikom v V. Polani naznanimo, da kalendare vsaki brezplačno dobi, ki je plačao naročnine 16 Din. i de tüdi v novom leti naročnik. Če bi što plačati mogeo za kalendar, naj se javi uredništvi v Črensovcih. Nišče nema oravice za kalendar kaj terjati.
ČASL FRANC
mariborski kanonik je vmro.
Šče pred kratkim je bio dobre vole, kak vsikdar, pa je naglo morao iti na operacijo, štero je v Ljubljani v Leonišči srečno prestao, sledkar pa je itak vmro na staroga leta den. Pokojni gospod kanonik je bio dobroga srca, nepristranski, zaistino dühovnik.
Njegova düša njemi je vsikdar z obraza sijala. Bio je vsikdar dobre vole. Posebno pri srci so njemi biti Siromaki. Naj njemi nebeski Oča podeli zaslüženo plačilo.
K ODAJI JE
debeli hrast za doge ali mlinski vrteo pri Molnar Vendeli, Čentiba hšt. 60.
4
NOVINE
5. januara 1936
Pisma naših iz tüjine.
5. XII. 1935.
Hvalen bodi Jezuš Kristuši
Velika zahvala iz mrzle tüjine našoj miloj domovini.
Veliko veselje se je razlejalo v tuj kmičnoj tüjini na den, šteroga ste obslüžavali doma, molili in prosili lüboga Jezuša za tiste zapüščene v tüjini, ki smo kak zapüščene ovce, ar niti časa nemamo moliti. Zato se Vam vsem prav lepo zahvalimo na Vašoj molitvi. Bog Vam plačaj. Prav posebno se zahvalimo Prezvišenomi lavantinskomi knezoškofi, prečastitomi vredniki Novin, šteri nas lübite i se skrbite za vse Vaše zapüščene ovce, štere so daleč po tüjini razstepene. Bog Vas ešče živi dugo let veselij i zdravij.
Tüdi prav lepa hvala cenjenomi gospodi bani i celoj našoj domovini, posebno Slovenskoj krajini. Hvala tüdi našim starišom, vsoj rodbini ino celoj Törjanskoj fari, štere molitve so se z našov vküp najšle pri Bogi. Mi smo ne bili mogoči viditi doma na den vesele izseljeniške nedele, a smo se zdrüžili z Vami, šteri smo bili tak srečni, ka smo lejko šli k božoj slüžbi. A dosta jih je ne tüdi znalo za to, ar nemajo Novin, naročiti njim je pa domači neščejo, čeravno so Novine jedini trošt v toj žalostnoj tüjini, krščanskoj i ne krščanskoj. Lüba mladina, kak srečni ste, da idete k svetoj meši ino večernici. Mi, šteri bi radi šli i nemremo, ar moremo delati, zdaj prerazmimo, kakša milošča je večernica pri Jezuši.
V Slovenskoj krajini je lübi moj dom, nikoli jaz njega ostavo ne bom, domači prijat’li so mil’ga srca, lübezen zvestoba prebiva doma.
Pozdrav pošilamo celoj törjanskoj fari, gospodi dekani plevanoši i častitim šolskim sestram v sirotišnici Deteta Marije. Pozdravimo tüdi lübe stariše rodbino in celo Renkovsko občino.
Koren Jožef, Ana, Marija, Renkovci, v Franciji.
Prša Frančiška, Pierrefontaine, Francija, iz Ižekovec, se zahvali za Novine. Od l. adv. nedele, jih redno dobiva. Jo žalosti, da od starišov ne more dobivati pisma, ar je pokriva Čarna mati zemla. Pozdravla brate, sestre, rod, beltinsko i törjansko faro z g. duhovniki, predsednika občine v Turnišči, vsem žele blaženo novo leto. Lejko ide vsaki tjeden k maši i sv. obhajili. Se veseli, ka je pri polskom dühovniki lejko opravila sv. spoved. Raj bi se pa pri domačem spovedala, koga bi popolnoma razmela.
Pomagaj si!
Vse človeče delo je odvisno od pameti i dela, štero dobi vnogo olajšanje, če je miseo dobra.
Tak tüdi trbej vsigdar premišlavati po časi, šteri mineva, da vsigdar drüge potrebčine ma, štere mi moremo brez odlašanja obrniti v svoj hasek.
Na primer : Vsi stanovi, bodisi gospodski, obrtrniški ali delavski se začajo vézati s sküpnov močjov, štere kakša mala sila nemre premagati, je ovirati v delovanji. Delo dobi moč v skupnosti, to je organizacija.
Tak bi tüdi trbelo tebi, dragi brat kmet, da bi ednok gledao za strašno potrebnim delom toga žalostnoga časa.
Den za dnevom ide, da ti spiš. V sne se ti senja, ka boš vütro delao, gde na poli, travniki ali gošči itd. Najmenje si pa premišlavaš od dneva v tjedne, mesece i leta po tistom, štero bi ti zaistino bilo pravo vrastvo proti tvojoj pogübeli, pomoči i napredüvanja tvojega dela. To je : za dobrim tiskom, novinami, štere ti na vse mogoče načine, ščejo pomagati, te organizirati itd. Ti je pa odbiješ, neščeš je za volo par dinarov pod svojo streho püstiti. Zgodi se, da dobro odbiješ, slabo čtivo pa jemlem, če gli znaš, da ti je na kvar. Dragi brat ! Nigdar se ne toži, če z vrajžim pavukom delo maš, šteri ti s svojov pavučinov celo glavo notri zaplete, da niti več oči nemreš odpreti. Dragi človik ! Premisli ! Gledaj prevdarno sebi za pomoč, štere novine ali tisk ti nese dobro pošteno premišlavanje, podpiraj tisto. Gledaj v sküpnost, štero ti more dobro napraviti. Ogibli se tistoga, štero vidiš, da ti je kvar na tvojem posestvi i düši tvojoj. Zdrüži se okoli dobroga, štero te edino bode rešilo, v kelko se rešiti da. Či te dobro ne pomore, božno te gvüšno znori.
Nemeš Vinci, kmet, Tešanovci.
Pošta.
Mekiš J. Sobota. Šolska u. 31. Položnico ste dobili za novo naročnino, za staro vse vredi. — Balažic Ivan. Stara-nova ves. Leta 1935. ste plačali ednok 15 Din. Ka je bio stari dug i drugoč 12 Din. na l.1935. Tak je še 18 Din duga na leta 1935. Poslani čeki to svedočijo, kak naše knige.
Taki sprejmem štiri poštene
stolarske (mizarske) pomočnike.
K U T ASSY EUGEN, strojno mizarstvo BOGOJINA.
Kaj pa to pomeni?
V „Murski Krajini“ čitamo razglas srezkega načelstva v Soboti, da bo dne 10. 1. 1936 dražba lovov občin Sobota, Kupšinci, Strukovci in Gornji Petrovci za dobo 12 let. Kot obseg lovišča je vzeta cela površina teh sedanjih političnih občin, tako pri Kupšincih kat. občine Kupšinci, Borejci, Rankovci, Vančavas, Veščica in Černelavci, pri Strukovcih pa Strukovci, Puževci, Lemerje, Skakovci in Krajna. Znano pa je danes že vsakomur, pa tudi oblastem, da se prebivalci teh dveh občin, Kupšinci in Štrukovci, bore za to, da se popravi sedaj veljavna združitev vasi pod te dve občini in jih prekomasira tako, kakor je to v interesu ljudstva. Ta upravičena borba je že dozorela tako daleč, da pričakujemo od našega sedanjega notranjega ministra ga. dr. Korošča v kratkem rešitev, ki bo ti dve občini na novo uredila po želji in potrebah prebivalcev. Tedaj pa ne bodo spadale vse sedanje vasi pod te občine, ampak bo razdelitev drugačna. Zato se nam Čudno zdi, da srezko načelstvo tako hiti z dražbo lovov baš teh dveh občin, ko poleg tega nekatere dosedanje lovske zakupne pogodbe niso niti še potekle. Saj imamo v srezu več drugih občin, pri katerih se obseg ne bo Spremenil, a dražbe niso razpisane. Ako se te dražbe izvrše, bo ureditev gospodarstva v novih občinah otežena, saj tvorijo lovske zakupnine lep dohodek
občine, poleg tega pa bo imel lovski zakupnik v zakupu dele lovišč iz raznih občin. Kaj naj vse to hitenje z dražbo pomeni ? Ali ne vidijo gospodje, da s tem samo otežujejo poslovanje bodočih občin? Ali je res tako stvarna potreba za to hitrico? Ali so kaki drugi interesi merodajni?
Banque S. Baruch
et Cie, 11. Rue Auber 11. Paris - 9 e. odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune Belgija : št. 3064-64, Bruxelles ; Francija : št. 117-94, Paris ; Holandija : št. 1458-66, Ned. Dienst ; Luxembourg : št. 5967, Luxembourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice.	24-12
Uredba o zaščiti kmetov
c) ki se kot starešine zadruge ali posamne rodbine ali kot člani teh, živeč v hišni skupnosti, bavijo z drugimi postranskimi pridobitnimi posli, kakor s preprodajo, domačim obrtom, ribarstvom, vozništvom, brodarstvom itd., da bi svoji zadrugi ali rodbini, ki je obdržala vse znake kmeta, pridobili več zaslužka ;
č) ki se poleg kmetijstva bavijo s posli vaškega obrtnika, vaškega trgovca ali vaškega gostilničarja, a njihovi obdavčeni dohodki pretežno potekajo iz kmetijstva.
7) Pri oceni velikosti obdavčenih dohodkov se ne jemlje v poštev obdavčeni dohodek hiše, v kateri kmet stanuje in ki se nahaja v območju mesta (mesteca, trga), če letni čisti dohodek, ki služi kot davčna osnova, ne presega 10.000 dinarjev.
Člen 3.
1) Kmetje poplačajo svoje dolgove upnikom na sledeči način :
1. denarnim in zavarovalnim zavodom, bančnim podjetjem, ustanovam delavskega in nameščenskega zavarovanja, ustanovam, ki upravljajo pupilni denar (sirotinski uradi, sirotinska upraviteljstva itd.), Okrajnim pomožnim zakladom, cerkvenim fondom in kulturnim, humanitarnim in prosvetnim ustanovam za čas izza 16. novembra 1935 v 12 letih letni odplačilni obrok (anuiteto) po priloženem načrtu A. Prva anuiteta se ima plačati nadalje do 15. novembra 1936, ostale pa nadalje do 15. novembra vsakega sledečega leta.
(Dalje)
PAZITE, ZELO UGODNA PRILIKA.
ČEVLARI. KROJAČI, ŠIVILJE
POZOR!	POZOR!
Na zalogi imam nekoliko komadov popolnoma novih levoročnih fiach i drugih strojev, katere prodam po izvanredno nizki ceni. Samo dokler traja zaloga. Zahtevajte ponudbe, to čim prej, da nebode prepozno!
ŠTIVAN ERNEST, tehnična trgovina, radio aparati, gramofoni pisalni in šivalni stroji, kolesa, motorji itd.
MURSKA SOBOTA
Prvi srnjak.
Nikda sveta, pred dobrimi tresetimi leti, smo meli v bližini Lendave edno takšo oštarijo, v šteroj so samo pretepači vüpali prositi kupico vina. Što je prestopo prag te oštarije — je namlato drüge, ali njemi so prelüknjali nepremišleno glavo.
Poznao sem tisti čas poštenoga šoštarskoga pomočnika, šteromi je ne privoščo majster par dni počitka. „Bom pa iskao pravico do počitka pri toj višjoj gospodi“, je pravo moj šoštar i vtekno v hlačni žep edno srebrno krono, v notrašnji žep kaputa pa tisti špajsen šoštarski nožič, šteri po obliki nema nikaj sküpnoga z drügimi poštenimi noži, pa itak vreže, če je sila tüdi podplate iz bivolove kože. Prerano je prišeo v oštarijo, on je bio prvi pivec, zato se je svado s krčmarom. Krčmari je nametao celi koš šaljivih reči, krčmarja na njegovo glavo nikaj menje bunk. Za bunkami je prišeo gospod doktor, za doktorom policaj i sodnija, tej so prinesli nikelko dni „počitka“, naš detič pa je odneseo sam bunke i tüdi pod obvezana krvaveče rane.
Na Kočevskom tüdi mamo takšo gostilno, pa ne za lüdi, — za srnjake.
Se zna, da je ta gostilnica malo inačišna kak tista slavna krčma doma, v lepoj Slovenskoj krajini. Ta krčma za srnjake je samo edna do 500 metrov široka i do 30 metrov globoka kraška jama, puna skalovja, jeličovja i lešnjekovih grmičov.
Po pravici bodi povedano, mamo mi na Kočevskom več tak velkih kraških jam z jeličovjom i lešnjekovimi grmiči, ali ta ne idejo radi srnjaki.
(Blüzi Lendave i v Lendavi sami so tüdi bile nikda sveta krčme, v šterih so hitro i brez posebne prošnje namlatili pivce, ali itak ta prava oštarija za pridobivanje „lejke i žmetne telesne poškodbe“ je bila samo edna, tista, v šteroj si je spravo nikelko dni dopüsta moj znanec, i bi lejko pravo — prijateo, čevlarski pomočnik.) Zakaj so zalübleni srnjaki ravno v to edno kraško jamo, v „Drago“, — resan ne vem. Najbrž je korajža nese v to slovečo lüknjo. Šteri srnjak je srečno odneseo pete iz te od srnjadi sto i stokrat v čarni pekeo poslane kraške jame, on je junak, on ma več pravic okoli šikanih srnic, njega samo od daleč pozdravijo mladi srnjaki i se skrijejo pred njim v lešnjekovo grmovje. (Takšim izkušenim srnjakom podoben junak je bio nikda sveta pred dijaki lendavske meščanske šole nikši Žamar, slikarski pomočnik. Če je resan napravo kda sveta kakše junaštvo, ne vem, istina pa je, ka smo se ga mi mlajši dijaki bojali, kak peklenšček žegnjene vode i smo samo od daleč, te tüdi šepetajoč karali na slabo oblečenega pantalina rekoč : „Tam je, to je Žamar . . .“)
Da, süčimo reč etak ali inači, raj za prijatele lepih srnjakovih rogov je naša „Draga“, že sto let sloveča kraška jama. Komi je dovoljeno da se z nabitov puškov postavi na severni rob te jame, on je lejko zagvišen, da ali zadene srnjaka, ali ne, vido ga pa bode, ar v „Dragi“, da, tam so sikdar srnjaki...
Začetkoma meseca novembra sa me rano zbüdili prijateli.
„Pridite, dnes mamo lov v „Dragi“, so mi pravili. „Če indri ne, v Dragi
zagvišno dobite „trofejo“, to je — logovje srnjaka.
Rad sem bogao.
Leto dni mi pripovedavlejo : „Draga, ja to je že kaj, to je biser našega lovišča. Če v Dragi ne, potem nindri ne dobite srnjaka“. Skoro pobožno sem poslüšao vučeno govoričenje lovskih tovarišov, šteri so mi opisovali, kak je v Dragi i kakšim nedelskim lovcom se je že posrečilo tam dobiti srnjakovo rogovje.
»Mesec november je pravi čas za srnjake v Dragi“, so mi razlagali. „V oktobri se rad skrije v Dragi kosmatinec, medved. Če to izvoha divja svinja, potem ne vüpa v Drago. Če čüti srnjad, ka se je v Dragi naselo divji prašič, no — potem se te sloveče kraške jame daleč ogne. Svinja i srnjad se ne moreta, ne stanüjeta rada pod ednov strehov. V novembri odidejo medvedi v gospodsko goščo, tam se se navadijo na mrhovino. Do novembra vsikdár najdejo v Dragi loške grüške, zato pridejo ta. Do začetka novembra lejko najde divji prašič tüdi dobro pašo v okolici Drage. Na njivaj najde kak tam pozablen grmič krumpišov, ali kakšo vlat kukarice. Od novembra naprej je ta paša prazna, Kočevari spravijo na varno celi pov, božji blagoslov za tisto leto, zato ide divji prašič na pašo v črnomeljski srez, v hrastove gošče. Tam se masti z žalodom. Na ta način ostane Draga prazna i se lejko začne v njej igra za glavo. To znajo srnjaki, edni pridejo, drügi idejo, ali den za dnevom najdeš štero od te plemenite živali med jeličovjem. Prav za prav ne najde srnjaka lovec, nego — pes. Eden je „Karo“, drügi
je „Pazi“, dve svetlo rjavi mrcini, šterivi imata že na vesti smrt nikelko stotin srn i srnjakov.
Ta dva štirinožna rabla sta nas sprevajala do Drage. Tam so lovce postavili na „stand“, to je na čakališče, gonjači so pa spravili na dolenjo stran Drage dva zvezana psa. Kak na manevri, takši red je na jagi eti na Kočevskom. Vsak ima svoje mesto, vsak svoje opravilo. Lovec mora ostati na „štandi“, dokeč ne pridejo do njega gonjači. Gonjači morajo pretuknoti vsako lüknjo, morejo pogledati za vsako skalo, če se ne skriva tam kakša prestrašena divja žival.
Ar tak je to, divjačina je prestrašena kda se začne gonja.
Gonjači se derejo, psi lajajo, süho vejevje poka. Brez vsakoga prehoda se začne na dolenjom konci Drage takši krik i vik, kakšega si ne more predstavlati pošten kristjan. Mir i tišino Drage vniči kričanje gonjačov, raztrga lajanje psov. Srce gospodov jagrov na gorenjom konci se močno oglaša, po domače povedano — dünka...
Meni je tüdi — dünkalo.
Stao sem pred velkov skalov i skoro prestrašen čakao na konec neusmilenoga ropotanja z bati, kričanja i lajanja psov. „Drago“, to krasno zeleno sliko kak živ rem obimle gozd, bükovje na vse strani. Drevje v tom gozdi je za žvegle v orjaški orglaj. Vsak vdarec, vsak krič, vsak pesji lajež jezerokratno ponovijo te žive žvegle, med vejevjem pa šümi, kak, da bi viher prihajao, strašna burja, štera ma samo edno cio, pobrati vse skale i lovce i je odnesti Bog si ga zna kam.
(Dale.)
Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkánji Ernest. Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik, Klekl Jožef, župnik v pok.