(Slovenačka reč na obalama Soče i Jadrana) naštel tudi dela naših najbolj znanih pisateljev, oziroma pesnikov, pozabil ali prezrl je le kako ime iz najmlajših vrst in od pomembnih menda samo pesnika Antona Ocvirka, ki živi zdaj v Ljubljani in ki sodeluje pri «Zvonu» in «Modri ptici». Pogrešam pa vsaj skromnega pregleda o našem prosvetnem, društvenem življenju, kar hoče v drugem članku nadomestiti Doktoric, pogrešam besede o slovenskem ljudskem odru, ki je tam zarezal posebno globoko v naš značaj in vpliva še na to stran meje. Mogoče bi pravilna slika zadnjega desetletja šele s tem jasneje oživela pred nami, pokazala tudi značaj našega ljudstva in odprla pot v skromno, življenjsko bogato mladinsko gibanje. Za vse to se založbi še priporočamo.                                                                                          I. G r a h o r.
Prešernov «Sonetni venec» in «Krst pri Savici» v srbskem prevodu. Beograjski gimnazijski profesor T. Dukič je izdal kot ponatis iz časopisa «Misao» srbska prevoda — oziroma kot jih imenuje sam prepeva — Prešernovega «Sonetnega venca» (Beograd 1929) in «Krsta pri Savici» (Beograd 1930), s kratkim, dokaj točnim komentarjem.
Prevodi slovenskih pesnikov in pisateljev so v srbščini in tudi v hrvaščini zelo redki, to pa ne morda radi tega, ker bi Srbi in Hrvatje brali slovenske pisatelje v izvirniku — kot n. pr. pri nas zagrebški šund v snopičih, hrvatske prevode iz «velikosvetske> književnosti (Pitigrilli, Decobra itd.) ali Nolitovo izdajo Remarque-a «Na zapadu nista novog» — temveč radi pomanjkanja vsakršnega zanimanja za slovensko književnost pri tamkajšnjem občinstvu (obisk razstave slovenske umetnosti iz Julijske Krajine v Beogradu, gostovanje naše drame v Beogradu in Zagrebu). To dejstvo občutimo zlasti v repertoarju zagrebškega in beograjskega gledališča, kjer Slovencev vobče ne poznajo, kljub temu, da uprizarja ljubljansko gledališče vsako leto celo dela srbsko-hrvaških avtorjev, ki so pri uprizoritvah na domačih deskah propala. Prav zato moramo biti vsem prevajalcem iz slovenščine v srbohrvaščino hvaležni, da se ne ustrašijo truda in zanimanja ter kljub vsem zaprekam seznanjajo Srbe in Hrvate z našimi pisatelji in pesniki.
Bojim se pa, da lirika ni najbolj prikladna, da bi nas medsebojno seznanjala in zbliževala; in to iz dveh vzrokov. Znano je namreč, da se splošnost najmanj zanima prav za liriko, drugič pa, da je za prevode iz lirike potreben prevajalec, ki je obenem sam tenkočuteč pesnik-umetnik, kot pri nas n. pr.
Oton Župančič.
*
Dukič se je tako v «Sonetnem vencu», katerega je on prvi v celoti prevel v srbščino, kakor tudi v «Krstu pri Savici* (prvi hrvaški prevod Deželic, Zagreb 1868, v desetercu, prvi srbski prevod Marjanovič, Beograd 1900, v dvanajstercu), potrudil, da bi «zadržao o tom tehničkom pogledu sve odlike originala», kakor so razmer, akrostih, tercine in stance. Grešil pa je — morda prav radi želje po tehnični dovršenosti prevoda — deloma v tem, da je včasih precej samovoljno in prozaično spreminjal pesniške prispodobe, primerilo pa se mu je celo, da je nekatera mesta prevel popolnoma napačno, ker ni razumel teksta. V dokaz tej trditvi naj sledi nekaj primerov:
Ne ugluši se vatra želji moji?              Želja se ogenj v meni ne poleže,
nad ko ji tvoje mile oči snaže,              Des' upa tvoj pogled v srce ne vlije.
a jezik vezan, uvrede se boji.                Strah razžaliti te mi jezik veže.
(III. sonet)
504
Sirotne naše gore kamenite:                   Kamene naše zapušene bož'ee,
na njih je, same, naš zaborav pao!        Samice so pozabljene žalvale,
Samo ih stranci pohvalama kite. —       Le ptiijke so častile Kranjcov množ'ce.
(VI. sonet) Očeva naših nesloga nas mori,              Obložile očetov razpertije
s Pipinom vrat svoj tudem jarmu dasmo;Z Pipinovim so jarmam siižno ramo; otada samo za pobune znasmo               Od tod samo kervavi punt poznamo,
i divlji Turčin sa nama se bori.            Boj Vitovca in ropanje Turčije.
Podobnih primerov bi lahko navel še nekaj.
Že v prvem vidimo, da ni prevajalec docela razumel teksta. Prešeren namreč ne vprašuje, ali se ne bo «ogenj želja» v njegovem srcu polegel, če mu ona ne bo dajala upanja, temveč trdi prav nasprotno, da se kljub temu, da mu ne da upanja, «ogenj želja» v njem ne poleže.
Popolno nerazumevanje teksta pa dokazuje drugi primer, kjer je zamenjal Dukič rimske boginje virov (posredno muze) Kamene, z našimi kamenitimi gorami, ki naj bi jih hvalili samo tujci, medtem ko je Prešernova misel, da so Kamene naše umetnosti zapuščene boginje-samice, ki žalujejo od vseh pozabljene, ker so častili Slovenci samo tuje boginje umetnosti.
Tretji primer sem navel, ker je Prešernova formulacija osnovne važnosti za njegovo gledanje naše zgodovine in posredno za razumevanje «Sonetnega venca», kjer ni izrazil Prešeren samo svoje ljubezni do ljubljenega dekleta, temveč tudi do slovenske domovine (kar navadno pozabljamo), kar poudarja zlasti v prvi in drugi kitici IX. soneta. Dukič je izpustil Vitovca, niti ni v njegovem prevodu jasno, ali se zdaj (to je za Prešerna) «Turčin se nama borb, ali je bilo to že v preteklosti. Prevod pa bi moral biti prav tu še posebno natančen, ker podaja Prešeren v zgoščeni obliki vse važne mejnike slovenske zgodovine in Vitovec je zlasti važen, ker se je boril proti Habsburžanom, ki so nam vladali potem tolikoi stoletij (dasi vemo danes, da se ni bojeval Vitovec iz nacionalnih interesov).
V ostalem moramo priznati, da se bere prevodi gladko. V «magistralu» je ohranjen v malo spremenjeni obliki tudi akrostih.
a
Iste vrline in napake lahko opazimo tudi pri prevodu «Krsta pri Savici*. Smiselno zlasti motijo naslednja mesta:
Ko slavu hoče — u mraku ne čami!     Nar več sveta otrokam sliši Slav Naš put je tamo gde nas zavet veže:     T je bomo najdli pot, kjer nje sinovi Zakon i veru gde biramo sami.             Si prosti vol'jo vero in postave.
(Uvod.)
Prvi stih je Prešeren sam podčrtal in s tem podčrtal svoje slovanstvo. Dukič ga je popolnoma izpremenil, kar bi se nikakor ne smelo primeriti (Mar-janovič ga je ohranil: «Slavinoj dečici svet največi spada»).
Popolnoma je pokvaril prevajalec smisel lepe pesniške primere Črtomira z Bohinjskim jezerom, katerega gladina je tako mirna kot zunanjost Črtomirova, medtem ko v njegovi globini (notranjosti Črtomirovi) «somov vojska pod vodo ne mine / in drugih roparjev v dnu globočine», pri Dukiču pa beremo: «grabljivci samo borahu se sade-/ za hranu ko ju r a t i m o v a j d a d e» (podčrtal podpisani).
Najbolj pa moti netočnost prevoda v naslednjih stihih, ki jih smatram za ključ k razumevanju Črtomira in deloma tudi vsega «Krsta», ker povedo, zakaj je Črtomir sprejel krščanstvo. Prešeren pravi:
505
«Ljubezni vere, in miru in sprave,-Ne branim se je vere B o g o m i 1 e,» prevajalec pa trdi:                                                            (podčrtal Prešeren!)
«Ne želim da se Bogomila kloni ljubavi koja sa Hristom je združi;»
Po vsem tem se bojim, da kljub očitnemu trudu, da bi bila prevoda točna in lepa ter prevajalčevi želji, da bi ju celo mogli imenovati prepev, ne bosta vzbudila pri srbskem bralcu tistega umetniškega ugodja, kot ga nam vzbuja izvirnik ter da ne bo dobil srbski bralec prave slike o Prešernovi umetniški veličini.                                                    *
V poročilu o prevodih «Sonetnega venca» in «Krsta» v «Glasniku Profesor-skoga društva» 1930, str. 237, se je pripetila poročevalcu J. J. B. majhna nerodnost, ko trdi, da je Prešeren «opevao platonsku ljubav prema čuvenoj lepotici ljubljanskoj, milionerki (podčrtal podpisani) Juliji Primicovoj». Tudi se ne morem strinjati s poročevalcem, da je «Krst pri Savici» ep, s katerim naj bi bil Prešeren «preteča najboljem epiku slovenačke književnosti A. Aškercu*. Morda pa bi vendarle ne škodilo, če bi bil v uredniškem odboru «Glasnika Profesorskoga društva» zastopan vsaj en Slovenec.
Zakaj uporablja prevajalec za Prešernovo ime obliko Prešern brez e-ja v končnem zlogu, mi ni znano.                                                 Vinkoi Koša k.
Cankarjevo «Moje življenje» v italijanščini.1 Prevod Cankarjevega «Mo-jega življenja», ki ga je bil Bartolomeo Calvi lani obljubil v svojem prevodu «Kralja na Betajnovi», je letos izšel v tako razkošni knjižni opremi, da se skoraj kosa s prevodom «Hlapca Jerneja», ki sta ga pred petimi leti objavila v Trstu Regent in Sussek. «11 Re di Betainova» je imel 45 strani uvoda, «La mia vita» jih ima kar 71. Njegova obsežna načitanost nudi prevajalcu priliko, da uvaja Cankarja v najširši krog svetovnih slovstvenih umetnikov in ga zapleta med imena, ki smo jih bili do zdaj malo vajeni videti v taki zvezi. To početje ne diši po samougodnem razkazovanju nabuhle papirnate učenosti. Dasi se pisec včasih za trenutek oddalji od svojega predmeta, vendar je vse podrejeno vrhovnemu smotru: boljšemu umevanju Cankarjevega bistva. Calvijevi izsledki izzovejo gotovo raznovrstne odmeve v Cankarjevih proučevalcih. Tukaj se ne moremo spuščati v njih podrobno razkrajanje. Omenimo le par značilnejših stvari, ki kažejo, kakšna vprašanja načenja Calvi in kako jih pretresa.
Razpravljajoč o virih in vzrokih Cankarjevega črnogledja, imenuje Cankarja «največjega predstavnika tega psiho-patološkega stanja slovenskega slovstva» (str. 31). Calvi ne veruje Izidorju Cankarju, da je Cankar že z dvajsetimi leti «odpadel» od krščanstva, temveč sodi, da je bil v globinah svoje duše zmerom veren (47 in 48). Zameta Grafenauerjevo mnenje v «Bijograf-skem leksikonu*, da bi značile prav «Podobe iz sanj» vrhunec Cankarjeve umetnosti, češ, da vrhunca ni iskati v tem ali onem delu, ker je več Cankarjevih del po svoje velikih (52 do 54). Za «Moje življenje* domneva precejšnjo Cankarjevo odvisnost od Rousseaujevih «Confessions» in upa, da mu bo dano, to domnevo v kratkem zanesljiveje podpreti (67). Ob koncu razprave skuša
1 Ivan Cankar: La mia vita. Traduzione dallo sloveno, studio cri-tico e note di Bartolomeo Calvi. «Mussolinia» Edizioni Paladino. MCMXXX — Mantova — Anno VIII. Lire 12. — Strani 267.
506