PROBLEMI
3, 1982 (217, letnik XX)
Uredništvo:
Miha Avanzo (glavni urednik), Miran Božovič, Mladen Dolar (odgovorni urednik),
Branko Gradišnik, Milan Jesih, Miha Kovač, Peter Mlakar, Rastko Močnik, Denis Po-
niž, Rado Riha, Jože Vogrinc, Zdenko Vrdlovec.
Svet revije:
Miha Avanzo, Mladen Dolar, Uroš Kalčič, Sergej Kapus, Peter Lovšin, Rastko Močnik, Boris A. Novak, Braco
Rotar, Ivan Urbančič, Jože Vogrinc, Slavoj Žižek (delegati sodelavcev); Jože Dežman, Valentin Kalan, Marko
Kerševan, Marjan Kotar, Lev Kreft, Sonja Lokar, Tomaž Mastnak, Jože Osterman (predsednik sveta). Marko
Švabič, Jadranka Vesel (delegati širše družbene skupnosti).
VSEBINA:
Denis Poniž: SEDEM NEODGOVORNIH MISLI O ODGOVORNOSTI
Matjaž Kocbek: MOČNE PESMI
Iz sodobne ameriške poezije: CHARLES SIMIC (prevedel Miha Avanzo)
H. M. Osrajnik: ŠEPET CELOTE
Vojko Stavber: ESEJ O ORGLARČKU
Miha Avanzo: HAIKU
Milan Kleč: PESMI
Iz sodobne poljske poezije: NE DELAJ SE, DA SI KDO DRUG
(pesmi štirih pesnikov je izbral in prevedel Tone Pretnar)
Ifigenija Zagoričnik: PESMI
Boris A. Novak: 1001 STIH - V. SPEV: ABU NUVAS
Marjeta Jeršek: MIMOHOD IZUMRLIH PODOB
Zlatko Zaje: IRSKA
Kristijan Muck: ŽLEZA
Arthur Rimbaud: PRVO OBHAJILO (prevedel Slavko Kumer)
Denis Poniž: ZRENJE AGATHE SCHWARTZKOBLER
Naslovnica: Alojz Rozman
Revijo podpira Kulturna skupnost Slovenije.
Po sklepu Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974 je revija oproščena te-
meljnega davka od prometa proizvodov.
Tekoči račun: 50100-678-47163 z oznako »Za Probleme«.
Letna naročnina: 130 din (za tujino dvojno).
Izdajatelj: RK ZSMS.
Tisk: DDU Univerzum Ljubljana.
Uredništvo sprejema sodelavce vsak torek od 16. do 18. in četrtek od 10. do 12. ure v svojih prostorih na Gospo-
darski lO/I.
Cena te številke je 20 din.
Denis Poniž
SEDEM NEODGOVORNIH MISEI O ODGOVORNOSTI
Prva. Načelo odgovornosti je vedno razmerje med
dvema subjektoma, v katerem je eden podrejen dru-
gemu, seveda po načelu večje moči. Razmerje odgo-
vornosti je torej razmerje neenakosti, podrejenosti v
najbolj čistem pomenu besede. Biti odgovoren neko-
mu, pomeni biti temu podrejen. Hkrati je odgovor-
nost tudi skladnost z idealom (ideali), ki so seveda
predvsem vidna, strnjena, pojavna oblika delovanja
ideologije. Odgovornost lahko torej od poezije
zahteva samo ideologija, ki je oblika moči. Prav ideo-
logija je tudi »izumila« ideale kot tiste primerjalne
točke, s katerimi lahko merimo večja ali manjša
odstopanja od ideološko (idealno) zarisane odgovor-
nosti. Zgodovina slovenske poezije od začetkov do
danes je zgodovina nenehnega ideološkega korigira-
nja poezije v imenu odgovornosti. Odgovornost lebdi
• nad poezijo kot sveti duh. Kakor ni laikom priporoč-
ljivo razpravljati o svetem duhu, ker prej ali slej ob-
čutijo posledice takšnega razmišljanja, tako je tudi
vprašanje o odgovornosti zvezano s podobnimi teža-
vami.
Druga. Poezija se pojavlja kot specialna in specializi-
rana pisava - tudi na Slovenskem je dokaj zgodaj do-
segla zavidljivo raven — kar ji omogoča, da je vzpo-
stavila načelo samoodgovornosti, skladnosti same s
seboj. Druge pisave, ki danes bivajo in ki so morda v
tem trenutku bolj učinkovite kot pa pesniška, pa po-
navadi načelo samoodgovornosti zamenjujejo z nače-
lom odgovornosti vodilni moči-ideologiji. Tu nastopa
osrednji spor: med »neodgovorno« pesniško pisavo in
odgovornimi drugimi pisavami. Spor lahko dobi za-
strašujoče razsežnosti, še posebej kadar se zamenja
polje pisave s poljem konkretne akcije: Demokracija
da! Razkroj ne!
Tretja. Dejal sem, da se danes prepleta nešteto pisav.
Ker za njimi - po načelu odgovornosti - stojijo bolj
ali manj močne ideologije ali derivati posameznih
ideologij, je njihov polilog v znamenju nestrpnosti,
izključevanja in zanikovanja. Poetična pisava, čeprav
ni odgovorna in ne išče zavetja v odgovornosti, ni in
noče biti nestrpna, čeprav lahko drugo poetično pisa-
ve tudi izključuje. Zgodovina poezije je občudovanja
vredna prav zaradi teh izključujočih pozicij posame-
znih poezij: v njih je odpravljeno načelo odgovorno-
sti kot drugo ime za subordinacijo po načelu stopnje-
vane moči. Pesem ne ubija, ubija ideologija kot reali-
stična realizacija. Zavedam pa se, da lahko ideologija
zlorabi poezijo in potem ubija navidez v njenem ime-
nu. In jasno je tudi, da se lahko poezija ideologizira
in potem deluje - predvsem glede na druge poezije
— kot oblika ideologije. Tako poezijo je lahko pre-
poznati: odprta, lahko razumljiva je, sega v srce, kot
pravimo, je ponarodela, populistična. Pomanjkanje
estetske relevance nadomešča z ideološkim dispu-
tom: svari, poučuje, svet ji je pre-dan, lahko ga
maksimalno uporabi. Zanjo ni skritosti, skrivnost-
nosti, temnih lukenj in belih lis.
Četrta. Je poezija, ki ne priznava zgoraj opisane od-
govornosti, ki ni ideologizirana, tudi neodgovorna
poezija? Kaj pomeni, da se poetična pisava »odreče«
in »izseli« iz določenega razmerja, da se vede, kot da
ji ideologije ni mar? Po mojem ima dve temeljni
možnosti. Prva je tista, po kateri se poezija res
dosledno vede, kot da ji ni mar ideologij - ta prinaša
pesnikom redno outsiderske položaje, nenehno ideo-
loško pretresanje poezije, administrativne prepovedi,
prepovedi tiskanja, omalovaževanje, izključitev iz
polja »javnih medijev« in »javnih priznanj«, zamolče-
vanja v literarnih zgodovinah ipd. Druga možnost je
nenehen spopad z vladajočimi ali prevladujočimi ali
tudi z zastrtimi ideologijami, je nenehno spodbijanje
načela odgovornosti, njegovo preseganje, kazanje
njegove irelevance za poezijo in za svet, v katerem je
poetična pisava iz tega ali onega razloga še potrebna.
Ideologije — če so povsem skladno same s seboj — se-
veda poezije ne potrebujejo več, vsekakor pa se lah-
ko sprijaznijo samo z ideologizirano. Ta zahteva je
skrita prav v pozivu, da »bodi poezija odgovorna
stvarnosti«.
1
Peta. O slovenski poeziji, njenem sedanjem in zgodo-
vinskem položaju glede na ideologije in ideologizaci-
je umetniške prakse, je bilo v poslednjih dveh deset-
letjih napisanih nekaj imenitnih razprav in polemik.
Pripadam tistemu mišljenju, ki v poeziji - tako tisti,
ki pripada zgodovinskemu času kot tudi sodobni - ne
vidi več nikakršnega pragmatičnega orodja za zunaj-
poetične manipulacije v najširšem pomenu besede,
zato si od poezije obetam predvsem estetske učinke,
seveda spet v najširšem pomenu besede. Estetski uči-
nek ima tudi tista poezija, ki morda iz tega ali onega
razloga prikriva estetsko funkcijo. Danes je sloven-
ska poezija sicer zavezana poeziji, ni pa obremenjena
s težo biti poezija. Obnavlja se prvinsko, poetično
razmerje med tistim, ki piše, in onim, ki bere: ohra-
nja in razširja se užitek, ne pa trpljenje, kot končna
posledica poezije zavezane ideologiji in moči. Kajti:
trpljenje me jemlje drugim, užitek me vrača. Trplje-
nje in odgovornost zbujata strah in nelagodnost, hro-
mita individualno akcijo. Ideologizirana poezija je
zato vedno brezspolna — recimo pozni Aškerc. Ideo-
logizirana, odgovorna poezija je namenjena vsem, a
prav zato ni namenjena nikomur.
Šesta. Zanimata me obe možnosti za poezijo v sodob-
nem svetu, načelo »odgovornosti« (ideologizacije,
podrejenosti večji moči ipd.) in načelo »neodgovor-
nosti« (poezija kot preseganje ali kot zanikanje ideo-
logije). Če se poezija skuša prilagoditi razmerju od-
govornosti in se ideologizirati, to seveda pomeni, da
skuša v razmerju moči tudi sama postati enakovred-
na, če ne celo močnejša moč kot ideologija, ki jo do-
loča v začetku. Ko prevzame pobudo, se seveda pov-
sem deformira (rezultati v poeziji in romanu so hujši
kot ždanovski socrealistični model), izstopi iz polja
poetičnega. A preden izstopi, seveda povzroči toliko
nepopravljive škode, da danes nekateri Slovenci, tudi
med pesniki jih je nekaj, še vedno sanjajo o tej zlati
dobi, ko so bili pesniki in poezija še v območju odgo-
vornosti. Pri tem bi rad poudaril, da ni nobene poezi-
je in nobenega pesnika, ki ne bi bil v nevarnosti, da
zdrsne v prej opisani model samouničenja poezije kot
poezije. To se lahko zgodi tudi t.im. hermetizmu, ki
je sicer dostikrat res povsem v opoziciji do določene
ideologije, a se mu rado zgodi, da postane ideologija
kar sam za sebe.
Že lahko zapišem, da je tista poezija, ki je navidez
neodgovorna ali ki jo razglašamo za neodgovorno, v
resnici »odgovorna«, saj ohranja ali skuša ohranjati
temeljna določila poezije.
Sedma. Ta zapis končujem, pravzaprav mu dajem
podobo, ki bo z njo odšel v svet, pred poslušalce in
kritike, prav na t.im. »slovenski kulturni praznik«.
Dopoldne so obme zadevali valovi mlajših in starejših
ljubljanskih dijakov, ki so jih razgrete »tovarišice«
vodile na iniciacijo - pred Prešernov spomenik. Na
iniciacijo v imenu koga ali česa? Poezije? Je tisti kip.
ki je Cankarju vedno dvignil pulz, poezija? Se še kje
na svetu začne oddaja novic na radiju s pesmijo? Ni
moje razmišljanje že v osnovi nepotrebno, celo
smešno, vsekakor pa postavljeno nekam drugam, kot
vsa odgovornost do poezije in odgovornost poezije
same. Ideologizacija poezije in pesnikov je dosegla
neslutene razsežnosti, četudi si odmislimo zunanje,
vidne znake, kakršne nam ponuja »slovenski kulturni
praznik«. Kako paradoksalno in samoumevno hkrati,
da vprašanja v tej smeri znova postavlja tista osovra-
žena, sumu in podtikanjem na milost in nemilost izro-
čena manjšina, ki ji je nekoč z dušo in telesom pripa-
dal tudi pesnik, v čigar imenu danes zlorabljajo
poezijo in hkrati žugajo v imenu neke imaginarne, a
ne povsem neotipljive odgovornosti.
Osma, nenačrtovana. Kljub vsemu, kar sem povedal,
se vseeno vedem »odgovorno« do vprašanj, ki so za
poezijo, tako v njeni sodobni kot tudi zgodovinski
razsežnosti, obrobnega pomena oz. s samim razvo-
jem poezije in njene spoznavne plasti presežena že ob
prelomu stoletja, tudi pri nas s Cankarjem. Ne gre
niti za pietetno pozo, niti za premišljeno taktiziranje,
prej za spoznanje, da slovenska poezija vendarle še ni
uspela narediti tistega korenitega (radikalnega) pre-
stopa, ki bi v pravo luč, enkrat za zmeraj postavil tudi
vprašanje o odgovornosti, še bolj pa vse tisto, kar se
skriva za navidez tako neproblematično rečjo.
2
Matjaž Kocbek
MOČNE PESMI
IZLUŠČIMO BESEDE LJUBEZNI!
Izluščimo besede ljubezni!
Na grobo ometane
čudeže odvlečimo za lase ven!
Ven med tekstil in lesene duše!
Kako vidiš boga?
Vidim ga v drgetu grškega delavca!
Vidim ga kako brezkrpno plapola
nad muholovkami!
Skrivnosten stik pa je neviden,
je strahotna privlačnost, brez
katere odpove telo,
roke padejo,
hribi zleknejo,
samota brizgne žolte celice:
mizerere!
Vonj ostane,
krepak vonj po bradi
in zlizanem usnju!
Ampak tvoje dlani so še vedno moja hiša,
votel kruh, donenje sintakse!
Nasuj žerjavice v jerhovice!
Dvigni se, razpni se
dežnik, razleti se
na milijon ostrih Evrop!
PAN J SKA KONČNICA
Med letnicami breze so Sovjeti!
Skušajo se izpraskati ven,
izluščiti se hočejo ven med razpenjeno
naravo in njena pravila!
TEHTNICE
Uzde, ki rasejo slovenskim fantičem
so mongolskega porekla!
Obleko pregrizneš brez nirvane!
Voz obrneš in ga sklofaš!
Tehtnice, tehtnice
zmeraj je nekaj prahu na njih!
3
NA KOLENA GORE!
Na kolena gore!
Slovenski gozdovi bučijo!
Kašče ječijo, gradovi štrlijo!
Slovenski veter ima natančno določeno
polt in lego, brez sramu se obli v glavi!
Špricaj kri, vulkanizer je daleč in utrujen!
Špricaj svetloba,
špricni vonj!
Bogu trenam brezrokavnik,
krsta je suha da poka,
sinkolit zvija parket,
čuvaji drevenijo,
nihče ne bo seal na mrtvece!
Naj njiva poči od žalosti,
naj piščanec na kapi eksplodira!
KADAR PODZEMELJSKE VODE
BRIZGNEJO
razgalijo srce in oči,
telo in stoječe noči,
kadar podzemeljske vode brizgnejo!
Tvoje rojstvo, suha struga,
moja pesem — vodomet!
S čigavo pravico opazuješ sebe?
Tisto v tebi je kozmična skušnja,
ni resnica bivanja, je vesoljna plima!
ČUDEŽ NARAVE JE V NJENEM
MOLKU!
Ne pusti se videti, to je domena butare,
ne pusti se prijeti, to je domena slepih,
razblini se v meni
kot konj
kot jelen
kot zvezda
Ne zaspi za mizo,
naj strah bo cvet
in šopek duri!
Veselje je izginotje telesa,
osamljenost mapa,
herbarij pionirja!
Budnost pred čudeži je tvoja dolžnost,
čudež narave je v njenem molku!
Zadet v čelo in združen v Milosti,
daj roke v moja topla usta!
ORODJE
Spomin se dotika magme,
kot se svetloba dotakne noči
praznina, ki jo nosiš s seboj
in je kot najnežnejši povoj
in se premika in zahrešči in je čas
in zgodovina
in kot taka ogrlica vonjav
in tvoj korak in molk in dir
in drget
je praznina, sij razbitega čela
in je plast na plast
in si kot arheolog
ki te je groza svojega orodja.
4
GORIJO ZVONOVI
Gorijo zvonovi!
Drevesa padajo!
Zrcala trzajo!
Točaj je ugasnil klavir,
mati zaprla dojko,
Slovani ne padajo na polaroid,
padajo na zvezde in križe.
Moja zmaga nad časom je začela
poplesavati. Osebnost kakršna sem
ni pregrizljiva, lahko zamrznete ustnice,
zalepite oči, osebnosti nikdar!
Skrivnost maske je v debeli žili
ki bruha in šprica embleme!
Opoj rože je fantastičen,
je otrok,
je unikat bivanja!
Naslonjen na neskončno temo!
MICHELIN
Prikimavanje kraljem je huda smrt!
Stiske ti segajo do ovratnika, odpni ga fant!
Sestreli hitrost!
Molče se potopi!
Polagoma se stemnite!
Spravite sadje nazaj v hlače!
Zgodovina je sad. zapeljivo gleda po dolini,
njen cilj je krojaški salon,
križišče merskih besed!
Jelen se bo razletel na koščke!
Kot maska iz šlauha!
VSI FANTKI SE RODIJO BREZ
KOSTI!
Samo dotik jih vodi,
zlata tekočina v njih drsi
vsak zvok nov val,
beseda plima!
Vsi fantki vriskajo brez kosti!
vsak prstek jim žari,
topel dih telo krasi.
Opalne kocke zlagajo se brez kosti,
polt je nežna svila,
oči so brez kosti.
Vsi fantki se rodijo brez kosti,
dišeči baloni dvigajo jih brez sledi!
MOJA PARTIJSKA ŠOLA
Danes sem sanjal bleščeče sanje:
srp in kladivo!
Sijala sta vrela od ponosa in ročnosti!
In ko sem zjutraj nesel sanje v hlev
in jih pokazal vrancu,
me je zvesto pogledal
tiho zahrzal in pokleknil!
In sem vedel: svečano sem se opravil
in odjezdil s sinovi med delavce!
In sem metal rdečo pšenico in
vsak delavec je dobil svojega vranca
in smo noreli in dirjali v jatah in
zastrli obzorje!
5
SANJ NE MORETE DOLOČITI!
Držijo me mahovite stene
in igrivo zalomljene v streho, čelo!
Padec hrasta, bolečina deda!
Kure zobljejo zoro,
traktorji so hemafroditi razvoja!
Nič ne bo ostalo!
Pošast si bo obliznila rane,
hušknila v pravo plast,
naravnala zrkla v pravo smer!
Triglav ne morete stlačiti v album,
sanj ne morete določiti!
KDO BO HRANIL NAROD?
Orbite so hudobne in ječijo kot polne
kašče!
Kdo bo prvi pritekel
in slekel kožo rudarjem
da bodo prosojni zapeli
pesmi o obešalnikih?
Kdo?
Svetilke stkane iz molka žarijo,
treba je iti bliže k obrazu
in govoriti s sapo,
ostalo se poraja med sevanjem las!
MED SPOMINI!
Fantek naslonjen na brezo
na tihi daguerrotipiji ruske razglednice
pije nebo. Drevo mu zvesto stoji ob strani,
igriva trava sili iz aluma,
zvezda na trebuhu žari svojo večno pesem!
V očeh mehki sloji spoznanj,
med dlanmi ostra trava sika,
zdaj, zdaj bo pisk krvi
planil nadme in me žalil s svojo toplino,
zdaj, zdaj, se bo pesem
odluščila in strahovito zavijugala
med spomini!
DEČEK HRUSTA ČAS!
Deček gleda lulek,
deček boža metulja,
deček hrusta čas.
Deček lula volku v žareče oči,
tišina zacvrči,
deklici v gozdu ptice spiasi.
Roso deček pozlati,
deklici v glavici
oblake zastekli.
Deček potopljen zaspi,
deklica tiho zaihti,
konjiček v žepu oleseni!
6
DEKLICA ODKRIVA NOVE
PLASTI!
Deklica odkriva nove plasti,
vsaka raza v svoji barvi završi in
ko v tišini se prikaže kri,
kristal v čelu zaječi.
Pod deklico lužica dehti
nekje v gozdovih zver zavrešči,
smrt nima več moči,
popil bom sledi
sledi brezčasja,
sledi mehke beline!
Deklica na vratih s svečo —
upihnem sij,
iz kože spolzim!
PRAPROT
Zamujam za pol življenja,
tekam po gozdu in ga kažem gobam.
Šola gozda je evropska šola,
Varšava je požgana,
Judje razseljeni.
Skupinska smrt je korak naprej,
avionske nesreče so stvar protokola.
Slovenci smo preživeli zaradi
premočnega vonja!
Darujem se gozdu,
naj me otroci odrivajo kot praprot!
7
Charles Simic
iz sodobne ameriške poezije
O MOJIH SOSEDIH, HETITIH
Imenitni so ti Hetiti.
V njihovih ušesih prebivajo miši
in miši imajo luknjice. Njihovi psi
pokopavajo
sami sebe in pustijo kosti, da čuvajo hišo.
Ena samcata travica zadržuje vse njihove
viharje,
dokler jim pajčevina ne zaprede neba.
Po njihovih rekah in jezerih plavajo
slamnate bilke in iščejo utopljence. Kadar
ne morejo spraviti kamele skoz katero od
svojih šivankinih ušes, ji za rep privežejo
hišo.
Imenitni so ti Hetiti.
Njihovi očetje se gugajo v zibkah, vojskujejo
se novorojenčki. Pri njih svinec plava na vodi
in listje potone. Njihov bog
je velik kot gorčično zrno, da jim lažje zdrkne
po grlu navzdol.
Hetiti poleg tega tudi ščijejo proti vetru,
nosijo vodo v preluknjanih vedrih,
ukrešejo dve solzi, da bi zanetili ogenj
in v njihovih jezikih tičijo zadrte koščice,
kosti volka, ki so ga oglodala jagnjeta.
KAMEN
Stopiti v kamen,
to bo moja pot.
Naj kdo drug postane galeb
ali naj zaškrta s tigrovim zobovjem.
Jaz sem srečen, če sem kamen.
Kamen je od zunaj uganka:
nihče je ne zna rešiti.
Od znotraj pa je miren in tih,
tudi če krava stopi nanj,
tudi če ga otrok vrže v reko;
kamen počasi potone
na dno.
Priplavajo ribe, potrkajo nanj
in prisluhnejo.
Videl sem roj isker,
ko sta dva kamna udarila skupaj,
morda tam notri ni teme.
Morda mesec od nekod sije,
kakor izza gričev —
in daje dovolj svetlobe, da je razločiti
čudne napise, zvezdne zemljevide
notranjih sten.
8
PREMOG
Razkosani angel,
v čigar srcu zemlja še vedno žari
in kjer se mesec še ni odcepil;
tole je sporočilo,
ki ga tvoja dolga noč oznanja:
vse, kar je v tem hipu v mojem očesu:
ta plamen, ta čaša v roki, to okno
z drevesi in miljami snega daleč za njimi,
celo ta misel, celo ta pesem,
se bo zgostilo
v košček spanca,
za neko drugo prebujenje.
ŽLICA
Stara žlica,
vsa skrivljena, izdolbena,
zloščena do
zloveščega sijaja,
globoko je zarezala
v moje življenje -
ta pasja kost,
tanka od lizanja.
In zdaj je
živa stvar: pripravljena,
da vpraska kakšno ime
na steno temnice -
pripravljena, da se preda
neznatnemu malčku,
ki komaj začenja
kobacati.
VILICE
Ta čudna stvarca se je morala priplaziti
naravnost iz pekla.
Podobna je ptičji nožici,
obešeni okrog ljudožerčevega vratu.
Ko jo vzameš v roke,
ko jo zasadiš v kos mesa,
si lahko predstavljaš ostanek ptiča:
njegovo glavo, ki je kot tvoja pest
velika, brez kljuna, plešasta in slepa.
TAPISERIJA
Z neba visi vse do zemlje.
Drevesa so na njej, mesta, reke,
prašički in lune. V enem kotu
se skoz snežni metež prebija konjenica,
v drugem ženske riž sade.
Prav tako lahko vidiš:
piščanca, ki ga je odnesla lisica,
popolnoma gol parček na poročno noč,
steber dima,
žensko hudobnih oči, ki pljuje v čeber mleka.
Kaj je za vsem tem?
- Prostor, veliko praznega prostora.
In kdo govori?
- Možakar, ki je zaspal pod klobukom.
In kdaj se bo prebudil?
- Odpravil se bo k brivcu.
Obrili mu bodo brado, nos, ušesa in postrigli
lase,
da bo videti tak kot vsi drugi.
9
METLE
I.
Samo metle vedo, '
da je vrag
še živ,
da postane sneg še bolj bel,
če ga preleti vrana,
da je ta mračni zaprašeni kotiček
domovanje sanjačev in otrok,
da je metla tudi drevesce
v sadovnjaku siromakov,
da je ščurek, ki tamle binglja,
nema golobica.
II.
V sanjskih bukvah metle
naznanjajo bližnjo smrt.
To je njihova življenjska skrivnost.
Sicer pa v javnosti nastopajo
kot stare ploskoprse device,
pridigajoče vzdržnost.
Metle so zaprisežene sovražnice
liričnega pesništva.
Ječarje spremljajo v celice,
da bi slišale priznanja jetnikov.
S krajšim koncem treščijo ob tla,
kadar to najmanj pričakuješ.
Če jih pustijo same za durmi
kamre na smrt obsojenih,
mrmrajo kar tako, nikomur posebno,
besedice kot devica, veter, mesečev mrk
in tisto najsvetejše vseh imen:
Hieronymus Bosch.
III.
Prvo metlo so naredili takole:
iz upognjenega hrbta Sv. Sebastijana
so izdrli vse puščice.
Povezali so jih z vrvjo.
na kateri je visel Juda,
in jih pritrdili na hoduljo,
ki jo je uporabil Kopernik,
ko se je dotaknil zvezde danice . . .
Tedaj je bila metla nared,
da zapusti samostan.
Prah jo je prisrčno sprejel -
veliki pornograf
ji je hotel kar na mestu
pokukati pod krilo.
IV.
Skrivni nauk metel
ne dopušča optimizma, utehe
lenobnosti, osupljivih čudežev
čaše stare mesečine.
Takole pravi: kosti vedno končajo pod mizo.
Krušne drobtinice imajo lastno pamet.
Mleko je seme že-veste-koga.
Miši tožijo čisto zadnje.
Kar pa se tiče znamenitega
letenja po zraku, bi rad le opozoril:
samo en bog je
in Mohamed je njegov prerok.
V.i
In nazadnje pomete vaša babica
prah iz devetnajstega v
dvajseto stoletje in vaš ded puli slamice
iz metle, da si brska po zobeh.
Dolge zimske noči.
Svitanja, tisočletja globoka,
kuhinjska okna kakor glave,
povite pri zobobolu.
Za njimi metla pometa
bleščeča zrnca prahu
v zale piramide
z grobnicami v njih,
ki so jih nekoč, že davno tega,
izropali plenilci grobov.
10
STOPINJE.
Nekdo skoz sneg koraci.
Prastari zvok. Morda so se Mongoli
začeli spet seliti?
Morda bomo še enkrat device
obešali na drevje, plenili cerkve,
posiljevali vdove v visokem snegu?
Morda se je povrnil čas,
ko se ponovno odpravimo v gozdove
in povzpnemo na gore,
ko ubijamo volkove z golimi rokami,
ko živimo čisto sami,
dokler ne pozabimo zadnje besede
in poslednjega glasu
jezika, ki ga govorim.
BREZ NASLOVA
Svincu pravim:
zakaj neki pustiš,
da te ulijejo v kroglo?
Mar si pozabil na alkimiste?
Si opustil vse upe,
da se spremeniš v zlato?
Nihče ne odgovori.
Svinec. Krogla. Če nosiš
takšno ime,
spiš dolgo in globoko.        ,
VSEM SVINJEREJCEM,
SVOJIM PREDNIKOM
Kadar jem svinjino, je to zame prava
svečanost.
Kajti tedaj jem svoje prednike.
Jem zemljo, ki so jo obdelovali.
Topoglave pijandure, tatovi konj,
razuzdanci, zamazani težaki,
vsi v moji krvi ponovno zaživite.
Če svinjino začinim s česnom,
naredim to za tistega,
ki se je povzpel do ministra,
ki je pustil zemljo, postal zarukan meščan,
spremenil ime in o katerem nismo nikdar več
slišali.
Charles Simic, leta 1938 v Beogradu rojeni pesnik, ki se je kot enajstletnik znašel v ZDA, sodi med najugled-
nejše ustvarjalce srednje generacije sodobne ameriške poezije. Kritiki ga spravljajo v tisti predalček, ki nosi
nalepko: Metafizični pesniki, in se trudijo, da bi v njegovih stihih našli čimveč jugoslovanskih ali vsaj balkan-
skih prvin.
Izdal je naslednje zbirke:
What the Grass Knows. 1967; Somewhere Among Us a Stone is Taking Notes, 1969; Dismantling the Silence,
1971: White. 1972; Return to a Place Lit by a Glass of Milk, 1974.
prevedel; Miha Avanzo
11
H. M. Osrajnik
ŠEPET CELOTE
Praznina prostora se vzvija
v jedro zelenja sredi mreže
prekopov žive vode izpod gora
izvora razločevanja očesa
rasti in odzivanja.
Prejšnja telesa so sprhnela
v prikriti privlačnosti
sredine
ponavljanja prav toliko,
da še podajajo spomin
oblik in dejanj,
zastrt premik vračanja.
Moč razprši sled.
Vzorec se izgubi skozi
prepoznavanja ovalnih gomil.
Pod robom obzorja,
pod vrhom izvora.
V sredino,
jedro in praznino.
Večno v samem sebi.
Gladina ledeniškega jezera.
Ne vzvalovi, ne prekipi.
Nikoli se ne vrača.
Stražar Sonca.
Pripravi orožje.
Prastaro orodje kamna in jekla,
prekovano čarovnijo zemlje.
Ubranost gibov vzbuja
nepremičnost
v vrvenju vseh, ki so si določili
usodo nasprotovanja.
Lahno koža prek rezila.
Misel
boja je že zdavnaj presežena.
Pripravljenost bodočnosti.
Ko
udari
kaplja
v lesket dotika,
prebije gladino
in osredi svojo težo
preko oddaljevanja krogov,
so
skozi trenutek
ustvarjeni,
trajani
in uničeni svetovi, bitja.
In bitje znova potihne.
Nasprotnega
ni mogoče dokazati.
To noč
smo vsi sanjali isti obraz.
Lice prahu, pogled končnega,
zjutraj samo zdrznili
prek ogledala.
Nihče ni pomislil
na sporočila.
Potrebno je bilo osvojiti
prostor in spremembe
so plačilo zmage zemlje.
Spet
prisluhneš.
Pritajil si čutila in besede.
Korak je zastal in vprašanja
zamrla.
Zastrto,
preko roba
navznoter
šepet
celote.
12
Morda izgovoriš,
izravnaš
dejanja in spremeniš.
Dokler se dvom ne razpre
in zalije kakor molk,
toplo telo prsti
pred klitjem.
Jutro v večer: svetloba v temo.
Rojstvo v umiranje: življenje v smrt.
Gora v prepad,
za vsakim trenutkom prejšnji.
Korenina v zemljo. Job v puščavi.
Nevidna vojna skozi tisočletja,
nevedni podaniki obeh strani.
Praznina od Zemlje do zvezd.
Nemi slikarji večnosti na obzorju.
Jutro jame strmi proti neizrekljivemu.
Semena že kalijo,
belina je vlažna:
zakaj te ni?
Proti prehodom se postavi,
izgovor besedo proti prehodom
brez predaha
proti jutru:
zakaj te ni?
S tršim kamnom vrezi njene oči
v steno trajanja, njegovo podobo,
lik preprostosti,
svetlobe proti neskončnosti,
v skalo proti jutru:
zakaj te ni?
Proč od mene, proč!
Se je bojim, se ji nisem privadil,
me ne pregoljufajo slike in zvoki
vsakdanjih programov sveta.
Proč, da najdemo hrano.
Stari videi
so pozdravili Sonce
preden je vzšlo.
Čeprav slepi, so vztrepetali,
ko je tema izgubila oblast.
Nesposobni za borbo
zlata in pašnikov
so se uprli zlu
in spregledali
prepletenost
darovanja in jemanja,
stari videi,
ljubljenci noči,
pevci dotika.
Hitro vrvenje nog
v krogu plesa
priprošnje,
vrtenje telesa razuma:
ter-tera-trath-trayate-trajan
truia
dru-truare-trua-amptruare
trai-trajati-drehen-strepho
colo-cultura-calati-cakras
pelo-polos-colus-kolo
krog-kyklos-kelan-heol
caroti-cyclus-okretati-ostrov
stringo-samsara-reo-ritus
ritem
tra-arete-nirvana-vrh
vrt-vrelec-vrač-vrisk
vrba-vrv-vrtinec-obrat
valati-volvo-vrtti-revolver
vrsta-vreme-vreteno-kolovrat
vartyati-vrteti-virtej-vortex
vrtoglav-vrtlog-zavreti-osvrt
vrata
uei-quel-ter
uer-ger-uert
val-vrj-vr
vprega
prega-sprogra-sparkr-spark
sprehkan-sphurjati-spriden-sprauto
spiaumann-ffrau-spriu-spras
spra-spraae-sporos-sperma
speiro-sphaera-sperno-spartum
sparro-spurn-spur-spruce
sprout-sprit-springhead-springe
sprožiti
spring-spree-spread-spray
sprig-spring-sprint-sprocket
spurt-spir-spora-spras
spraujuos-spriden-sprehkan-spirgs
spartas-sprita-spruta-sproti
sprag-sport-spore-sprenkel
springa-speira-speirama-spargo
spirala
sper
napor
prag-spor-pritisniti-prtana
periculum-experior-peira-partus
parš-portio-par-perku
pero-naperiti-periti-fuoro
faran-porto-pero-poros
perao-parva-portus-naproti
proti-preti-prvi-primum
13
protos
fratama-pratar-pra-pro
pura-prst-prsti-for
paros-purah-prai-param
pare-peros-paru-parva
apeioron-para-pura-prcj
perriai-parut-prelco-pred
fern-fairra-prci-pari
pri
per-pera
pre-preu
reka
roj -ruch-raia-rietu
reisa-reimir-rivas-rota
rad-roth-ratha-ratas
orino-retas-raya-riti
rat-ronit-ranit-raneio
izraniti-rune-rinna-rcnnen
reisen-rasch-irren-runs
irregarten
rinnan-rann-ern-arna
arior-eros-ernos-ormenos
oros-orora-arm-rana
arnava-arna-irin-irja
ar-rta-orta-rnoti
ernos-eros-or-eres
ereu-erei-ere-er
r-r-r-r-r-r-r
r-r-r-r-r-r-r
r-r-r-r-r-r-r
r-r-r-r-r-r-r
r-r-r-r-r-r-r
r-r-r-r-r-r-r
r-r-r-r-r-r-r
navzgor,
naprej,
čez,
skozi,
skozi:
urni koraki teles.
Večer v jutro: tema v svetlobo.
Umiranje v rojstvo: smrt v življenje.
Jok v jaslih dojke.
Ljubezen,
jantar.
jutro.
Pa vse zaman: na gori, na dnu.
Beli stožci svetlobe sredine
srca piramid sredine svetlobe
stožcev beline privida spomina
sredine src^ svetlobe sredine
svetlobe srca sredine.
Na razpotju istega ostajajo
otrple priče nemoči in zvoka.
Usta so suha kakor po žeji
in nihče ne pristopi.
Temna žalost prepovedanih čustev
v brezšumnem preteku preciznega
reagiranja določenosti za vsak
trenutek svobode izbiranja.
Nikakršno prebijanje skozi temo,
nikakršno iskanje resnice,
nikakršno prijateljstvo sreče,
nikakršno sozvočje dihanega.
Gola
resničnost
telesa in tehnike.
Vsakdanje zadovoljevanje potreb.
Teologija ekonomije,
obljuba odrešitve
večne zadovoljitve.
Vmes praznina.
Redno in precizno drdrajo misli,
besede, stroji, vojne, mezoni.
Zaman iskati nosilca volje.
Sleherno
jutro
vnaprej
privoljen
korak.
Proteze za čustva, tirnice mislim.
Nekdo je zastal pred smrtjo.
Nekoga je naplavila reka
na zrna drsečega peska
obale opazovalcev
prič Meduze.
Sleherno
jutro
smrad.
Privatne eksplozije za silo
vrtenja avtomobilov
ponavljanja.
Niti delec, niti val.
14
Vojko Stav ber
ESEJ O ORGEARČKU
Ni važno, kdaj sem napisal ta esej in prav tako ni po-
membno, kdaj je bil napisan Orglarček, ni važno,
kdo sem jaz in kdo je napisal Orglarčka in ne, kakšne
narodnosti sva.
Popusti posvetno rabo
orglarček in gre v puščavo,
tam prepevat božjo slavo,
svoje citre vzame s sabo.
Kako sploh lahko orglarček popusti posvetno rabo in
gre v puščavo?
Danes ljudje to preberejo pač kot začetek pesmi in v
glavah se jim mimogrede sproži nekaj asociacij v zve-
zi z institucijami kakor npr. menihi, pa celibat . . .,
ali pa nekaj v zvezi s puščavniki iz pravljic. Ni izklju-
čeno, da celo kakšne stvari v zvezi z obdobjem pisca
in s tem, katera oseba je konkretno mišljena z »or-
glarčkom«, vendar pa bi se take misli sprehajale bolj
po glavah sholastov ali pa nacionalnih gorečnežev,
preobteženih z narodnostjo pisca, ti pa naj raje ne be-
rejo tega eseja.
Človek si skratka reče, da je orglarček pač popustil
posvetno rabo in odšel v puščavo. Potem pa taisti člo-
vek med sprehodom po gozdu naleti na nekega tipa,
ki si sredi jase čisto sam brenka in na ves glas poje.
Izognil se mu bo in ga postavil v enega od zase spre-
jemljivih okvirjev, kakor npr.: »Verjetno je pijan ali
pa se vrača od svoje punce. Ja, ja, mladost!«
Potem pa ga bo čez dva dni spet videl na istem mestu,
sredi podobne ali celo iste pesmi. V prejšnji okvir ga
nekako ne more več strpati, drugih mu pa primanjku-
je, zato postane bolj sumničav:
»Temu se je zmešalo, to je norec. Dobro bi bilo obve-
stiti UJV, sicer pa je še najbolje, da kar odšibam
stran, norci so nevarni. Od česa pa ta tukaj sploh
živi? Gotovo krade! V časopisu sem bral, da zadnje
čase nekdo na veliko vlamlja tod okoli. Kaj če ni rav-
no tale? Nič se ne ve, najbolje bo obvestiti milico. To
je sumljiv človek! . . . Kaj pa če bi ga kar jaz malo
povprašal, kdo da je, da se takole dere sredi gozda in
vznemirja poštene državljane. To bi bila pravzaprav
moja državljanska dolžnost! . . . Sicer pa, kaj sem
mogoče plačan za to?! Zakaj pa imamo milico?«
Nekaj takega bi rojilo po glavi spoštovanemu mešča-
nu ob pogledu na orglarčka, ki je popustil posvetno
rabo in jo mahnil v puščavo. S stališča tukajšnjega in
današnjega posvetnega človeka je gozd puščava, če se
naseliš v njem brez vseh tako potrebnih pripomočkov
kakor so hiša, avto, omara, štedilnik, preudarno
mehka postelja, zaloga raznovrstne hrane in začimb,
kave, cigaret, alkoholnih pijač, celo ženske, nasploh
pa je gozd puščava že, če se čisto sam več kot en dan
klatiš po njem. Orglarček je pa norec, ker je popustil
posvetno rabo in se naselil v puščavi. Brezdel-
než je, ker ne služi denarja, bedak, ker se odreka
ženskam, športu, hobijem in zabavam - dovolj mu je
igranje citer samemu sredi nenaseljene narave. Temu
reče pisec petje božje slave. Posveten človek se je
zmožen navdušiti nad pesmijo »Orglarček« in nad na-
ravo, ampak orglarček, ki ni le pesniška prispodoba,
je za njega norec.
Orglarček pa ni norec, ampak mož na mestu. Posvet-
na raba mu je dokurčila, uničevala mu je mir in glas-
bo. Njegovo samoljubje ni trpelo nervoznih ljudi, ki
jim hodijo po glavi vsemogoče druge skrbi in težavi-
ce, medtem ko jim on igra na citre božje pesmi.Tako
je v krčmah in na sejmih. V samostanu njegove citre
motijo samostanski red. Njemu pa pesem, ki pomirja
in polni, torej božja pesem, pomeni več kot vse dru-
go. Okolica ni spoštovala njegovih pesmi tako, kot
jih je spoštoval on. Samoljuben človek, to je res, toda
tudi odločen — »Ce ljudje nočejo poslušat mojih pes-
mi, jih bo pa Bog, saj jih Bogu pojem!« Zato gre na-
ravnost k Bogu k Bogu domov — v samotno naravo.
To kitico bi se lahko tudi kako drugače prevedlo, npr.
filozofsko, v stilu glasbenega kritika.
»Glasbenik je v težnji za samorealizacijo skozi glasbo
dialektično negiral okolico, ki ga je ovirala v samo-
rcalizaciji.«
Ali pa v žargonu:
»Dečko je odjebal žurke in se šel muskontarja tam,
kjer mu nobeden ni mogel težačit.«
Ali pa pogovorno:
»Imel je hudega mačka, ko je šel v gozd s kitaro. Še
zdaj se ni vrnil in verjetno se tudi ne bo.«
Pesmi svoje med stoglasne
v gozdu zliva ptičev kore
od prihoda zlate zore,
dokler sonca luč ne ugasne.
Ta kitica je zelo, zelo lepa.
Al veselje v srcu utoni
sčasom mu za petje slavcev
in vseh gozda prebivalcev,
ker vsak svojo vedno goni.
15
Glasbenik se je samorealiziral in ostal živ, dialektika
pa ga ne pusti pri miru. Njegovo prejšnje življenje
deluje. Njegova »karma« ostaja. Popustil je posvetno
rabo, ni pa popustil svojega samoljubja. Prej je negi-
ral okolico tako, da se je umaknil pred njo, ni pa še
negiral svojega egoizma, kar privede do tega, da ga
začenja motiti nova okolica. Negiral je probleme, ni
pa negiral vzrokov zanje.
Zakaj pa je orglarček egoist?
Ali ni egoist tisti, ki misli le na svoje dobro, ne glede
na dobro drugih? Orglarček se je izmaknil ljudem za-
radi svojega, ne zaradi njihovega dobrega. Pustimo
materialne dobrine ob strani, orglarček je duhovno
ambiciozen. A doseči misli vse sam in vse zase. Zato
je to egoizem, pa čeprav sprva samo teoretični, skriti,
podzavestni. Ampak je. In nekoč udari na višjem ni-
voju s polno silo ven, zaradi svojega prikritega znača-
ja pa traja dolgo časa, preden ga človek imenuje s
pravim imenom, če ga sploh kdaj. To je tisto, kar opi-
suje razni mistiki in religije kot pošasti, ki prežijo na-
te na poti k tvojemu duhovnemu vzponu.
Poglejmo, kaj se dogaja z orglarčkom. Recimo, da je
bil njegov beg v samoto nezaveden egoizem; kar ga je
doneslo do zavesti, je bil kvečjemu odpor do ljudi kot
posledica odpora do posvetnosti. Njegova začasna sa-
morealizacija je bila nagrada za njegovo odločnost
žrtvovati vse za blaženost duhovnega. Toda duhovna
sreča ni nekaj takega, kar se enkrat doseže in potem
za zmerom obdrži. Je del duhovnega življenja, to pa
je, kakor vsa življenja, dinamična, spremenljiva
stvar. Sestavljena iz minljivih, ponavljajočih in spre-
minjajočih se stvari. Kar je trajnega, je to, kar jim je
skupno, to pa je tok. Blaženost je le del tega toka.
Pojavi se na površju in ko jo orglarček občuti, jo
takoj zgrabi z obema rokama, kajti duhovnemu ego-
istu je blaženost najvišji cilj. Blaženost pa potem po
naravnih zakonitostih spet tone in vleče orglarčka za
sabo zmerom globlje, ker se je tako krčevito drži,
dokler se mu slednjič kakor spolzka riba ne izmuzne
iz rok. »Veselje v srcu utoni«.
Samorealizacija je to, da se vključiš v svoj duhovni
tok in z njim naravno in neprisiljeno v tok vesolja.
Mislim, da se to dà le preko občutka harmonije. Har-
monija vključuje cel orkester, egoist je pa solist brez
občutka za spremljavo. Zna zaigrati nekaj lepega,
ampak orkester mu ne bo sledil v nedogled. Marsikdo
ne ve (pravzaprav je naravnost presenetljivo, koliko
jih ne ve), da ni vesolje tisto, ki se prilagaja človeku,
zato je največ, kar se tukaj lahko naredi, da se človek
prilagodi vesolju.
Orglarčkova samorealizacija je bila začasna, imenuj-
mo jo raje samo blaženost, za samorealiziranost traj-
ne vrste pa je potrebna duhovna spojitev z bistvom
vseh minljivih stvari in to je njihov tok in njihova har-
monija, za prisluhnit harmoniji pa je potrebna čistoča
duše. brez smetja frustracij in golazni, ki se na njej
zaredijo, kakor so egoizem, samoljubjc in odpor. Or-
glarček mora pucat. In to v temi, kajti nihče mu ne
sveti. Resda si sveti sam, kajti sam je. V puščavi.
Kje začne orglarček pucat?
Orglarček je odločen človek. On hoče na vsak način
doseči to, kar hoče - perfektno glasbo, ki ga bo stal-
no pomirjala in polnila. Časti svojega boga, hoče
perfektnost svoje glasbe. Dosegel jo je, a to je zanj
premalo, hoče jo obdržati. Dialektika narave - zado-
voljena pot je rodila novo potrebo, večjo, na višji
stopnji. Negiral je posvetnost in našel boga, toda on
hoče Boga, veljavnega za vse, ne samo zanj. Po eni
strani je to egoizem, tista temna sila, ki ga bo uničila
- okolica mora igrati po njegovem taktu, moliti nje-
govega boga. Po drugi strani pa je to altruizem, tista
svetla sila, ki ga bo rešila - ni srečen, če igra samo
zase, osrečuje ga sožitje in delitev sreče (in nesreče),
skupna molitev skupnemu Bogu. Orglarček je pred
nevarno dialektično situacijo. Negiral je okolico in
zadovoljil samega sebe v novi okolici. Toda zdaj ni
več zadovoljen, ker ga moti nova okolica. Strada po
novem zadovoljstvu. Ali bo negiral zdaj še sebe, da
bo zadovoljil okolico? Ali pa bo vrgel citre v koruzo
in rekel v črnem malodušju:
»Konec je z mano. Nimam več navdiha, nisem več
sposoben perfektne glasbe. Prej so me motili ljudje
pri igranju, zdaj me motijo že ptiči.«
Da, da - »veselje v srcu utoni sčasom mu za petje
slavcev in vseh gozda prebivavcev«. Orglarček ne ve,
da je z igranjem od sončnega vzhoda do zahoda dihal
z naravo in zlil svoje pesmi med pesmi ptičev, ne da bi
se tega zavedel. Dosegel je harmonijo preko vere.
Služil je enemu bogu - svojim pesmim in svojim ci-
tram. Življenje v naravi mu je izostrilo čute. Njegovo
petje in igranje je postalo s tehničnega stališča že av-
tomatično, ker ju je obvladal že do perfektnosti. Med
igranjem in petjem se je lahko duhovno posvečal dru-
gim stvarem, sprva čustvom, lepoti narave, bogu,
nato pa zmerom bolj premišljevanju, poslušanju
ptičjega petja. Lastne pesmi so se mu potem zdele
zmerom bolj enolične in brez navdiha, zmerom bolj
izostreno je slišal vse gozdne glasove - konflikt
postaja zmerom bolj očiten.
Ne — orglarček ne negira sebe in ne vrže citer v koru-
zo. Kot odločen in kot tak tudi neučakan človek na-
zadnje zaključi, da je vse to samo zaradi tega, »ker
vsak svojo vedno goni«.
Zdaj je orglarček že grozen egoist. Hoče svojo srečo
in ko je ni več, išče vzroke za to. Ker ne najde vzro-
kov v sebi, obtoži okolico. Kot odločen možakar je
torej prišel do zaključka, da je treba spremeniti oko-
lico in ne sebe. Njego egoizem raste. Njegova moč, ki
se poraja iz egoizma, raste.
On ob drugi si pomladi
zbere ptiče mladokljune,
jim prebira razne strune
in jih raznih pesmi vadi.
Orglarčku se je zmešalo. Ljudje bi rekli, da je od sa-
mote čisto ponorel. Psihiatri bi ga definirali kot shizo-
frenika, ker mu je skozi lokalnega boga vse jasno, in
16
megalomana, ker mu (skozi tega boga gledano) dela
okolica krivico, če se ne zgleduje po njem. Njegova
glasba ni bog, ki bi veljal za vse, kajti tak bog je sre-
ča. Zato dela orglarček greh, ko se spravi nad ptiče
mladokljune, da bi jim vsilil svojega boga in uničil
njihovega. V bistvu gre samo za različne melodije,
toda orglarček je tako zaslepljen s svojimi pesmimi,
da jih pojmuje kot središče vesolja. Njegovo samo-
ljubje ga je pripeljalo tako daleč, da je začel učiti pti-
če petja.
Kakorkoli že, dialektika deluje dalje, ko se orglarček
spravi na delo - ne glede na to, kaj dela. Če bi dia-
lektiko personificira!, bi si jo zamišljal kot nekega ab-
solutno indiferentnega človeka, ki bi ti dejal: »Do-
bro, pa naredi tako, če že hočeš, ampak potem bo
stvar taka in zgodilo se bo tako. Če boš pa naredil
drugače, ja, potem bo pa tudi stvar drugačna, zgodilo
se bo pa tako.«
Ampak nekaj je treba orglarčku priznati - res je od-
ločen! Taki ljudje več delajo kot razmišljajo in imajo
pred tistimi, ki več razmišljajo kot delajo, to pred-
nost, da ponavadi prej ugotovijo, kje so se v svojem
razmišljanju zmotili, tisti drugi pa se pri svojih deja-
njih običajno manjkrat opečejo.
Kosa, trdokljunsko dete,
od preljub'ga Avguština,
veikoglavega kalina
nauči pet pesmi svete.
Daleč je prišel orglarček. Uspelo mu je nekaj nemo-
gočega. Mladiči v kletkah pojejo tako, kot on hoče,
hoče pa precej čudne stvari. Posluša pesmi, ki jih je
naučil, in nekaj valovi v njem. Tukaj so sadovi njego-
vega dela. On je to naredil, to je njegovo! Nežnost in
zadovoljstvo, ki ju čuti v sebi, smatra za božje plači-
lo. Spet je prišel bog k njemu. Odločen je in če bolj
močan kot prej. »Cel gozd bo kmalu pel moje pes-
mi!!«
Toda ne ve, da to, kar čuti. ni božji glas, ampak le sa-
moljubna zavest o svoji moči. To je temna sila, ki
zaslepi človeka - čuti se sposobnega obrniti svet na
glavo in zmerom večje kamne mora preobračati, da
zadovolji to temno nenasitno silo, dokler se nazadnje
ne zgrudi pod neko ogromno skalo. Orglarček, spre-
glej! Spreglej! Ne delaj sile naravi! Misliš, da lahko
bolje naučiš petja te ptičje mladce kot matere, kate-
rim si jih ukradel. Kosa. trdokljunsko dete, si res
naučil pesmi svet'ga Avguština, vel'koglavega kalina
res nekaj svetih pesmi, toda kaj pa slavček tam v svoji
kletki, zakaj ne poje tvojih litanij?!
Zmerom svojo goni slavček,
zmerom od ljubezni bije
srcu sladke melodije,
toži ga bogu puščavček:
Orglarček je besen. Nato izčrpan. Pesmi kosa in
kalina mu ne prebujajo več ponosa in zmagoslavja.
Slavca ne more in ne more naučiti svojih molitvic in
še huje - slavčkovo petje mu polni ušesa in ga sprav-
lja v obup. Kdo bi celo rekel, da so naučene pesmi tre-
niranega kosa in kalina plehke v primerjavi s slavčko-
vimi čistimi melodijami. A ne obsedeni orglarček, ki
ima vse postavljeno na glavo. Temno ima za svetlo,
svedo ima za temno, hudiča v sebi ima za boga, Boga
okoli sebe za hudiča, kosovo krakanje svefga Avgu-
ština za krasno melodijo, slavčkovo petje za hrup.
Antiteza je kompletna. Orglarček je izrabil svoje
moči. Slavčkove melodije mu silijo v srce, ki ga je za-
klenil in obdal s temno silo obupa in moči, in ta se
burka in valovi in vrtinci, pa ne v zanosu, ampak v
znerviranosti, zakaj to je pravo ime za podobo varlji-
vega egoizma. Orglarček je na tleh. On, tako samo-
zadovoljen in vase prepričan, odločen človek, se obr-
ne po pomoč; - na edino, kar še priznava nad sabo,
na Boga.
»Ne morem več, pa konec. Če pojem sam, me motijo
ptiči. Potem sem naučil peti nekaj ptičev in vse bi do-
bro kazalo, če bi le slavčka lahko naučil peti. Ne gre,
pa ne gre!«
»Lej, kalin debeloglavec,
trdokljunast kos je svoje
pesmi pustil, lepše poje,
podučit' ne da se slavec!«
To je tožba puščavčka. Tožba Bogu, ne njegovemu
lokalnemu bogu, ampak Bogu, ki je hkrati v vseh lju-
deh in vsakem posebej kot eno. To ni stric z brado, ki
sedi na nekem oblaku, to ni neka zunanja oseba.
To je eno, ki se kaže skozi različne ljudi na različen
način, zato je to eno s tisoč obrazi. Je tisto, kar tanko
lebdi nad dosegom razuma in je torej nerazumljivo,
toda EDINO nerazumljivo, ki človeka pomirja in ga
hkrati polni z mirnim, pristnim čudenjem. Pogled na
svet, v katerem se srečajo vsa protislovja v milijonlet-
ni trenutni harmoniji, nerazumno, ki daje trenutno
totalno razumevanje, ki pusti v opustošeni razmišlja-
joči glavi preblisk praznine, skozi katero za hip ugle-
daš vse svoje bistvo in ti potem od tega ostane le mo-
čan spominski odtis, ki je nasveta željnemu človeku
podoben nasvetu. To je le ena od številnih vrst soo-
čanja z Bogom. So trenutki, ko si se na nekem lepem
kraju, katerega lepoto opazuješ, nezavedno umiril in
zamaknil, in blago, tiho se naenkrat zaveš nekega
polnega, neopisnega pogleda. In še jih je. In ti se jih
spominjaš in razmišljaš o njih, delaš sklepe. Potem
pride do novega soočenja, drugačnega, in tebe spet
vlečejo misli k spominu nanj, o drugih stvareh sodiš
skozi to, spreminjaš se. Tako teče dialog z Bogom pri
ljudeh, ki ne bežijo od njega. Sicer pa, ali mu sploh
lahko kdo ubeži, njemu, ki je v tebi? Lahko si zati-
skaš ušesa pred njegovim glasom, ampak to te prej ali
pozneje naredi nesrečnega, zelo nesrečnega — kakor
orglarčka. Orglarček si zatiska ušesa iz nevednosti in
ne zato, ker Boga zaničuje, kakor je primer pri neka-
terih nesrečnih ljudeh, za katere bi bilo bolje, da se
ne bi nikoli rodili. Ce si iskreno želi poti do Boga, ga
17
bo ta vera vodila po njej. Z njo bo spoznal, kdaj je
zašel. In zdaj je zašel - globoko zašel, ker je tako hi-
tro in z dolgimi koraki hodil.
Zdaj se je znašel pred dejstvom. Nekaj je narobe in
to je treba spremeniti, da bo spet lahko zadihal z Bo-
gom. Končno se enkrat počuti res nemočnega in to je
že prvi korak preobrata, ki se začenja. Prvi udarec
uporniškemu orglarčkovemu samoljubju, orglarčko-
vemu bogu, ki se šopiri po panteonu, kakor da je tam
glavni. Absurdnost njegove tožbe je taka, kot če bi
hlevar užaljeno tožil kralju, da ga nihče na dvoru ne
uboga. Orglarček še zmerom krivi okolico za po-
manjkanje svoje sreče in še zmerom ni zmožen samo-
kritike. »Vse bi bilo dobro, če bi le slavca podučil«,
krikne njegovo samoljubje v trmasti užaljenosti.
Koliko je tega na vsakem koraku! Na kupe ljudi se je
tukaj ustavilo. Hodijo okoli z zagrenjenimi obrazi in
stokajo ali renčijo: »Vse bi bilo dobro, če bi se le dalo
prepričati te tepce!«
Vse bi bilo dobro, če ne bi bilo tega ali onega. Za-
grenjeni intelektualci, lažnivi politiki, brezvestni
znanstveniki, brezčutni uradniki, plehki dobičkarji,
mehkužni meščani, strogi admirali, zaripli desetarji,
narkomani, zapiteži in sitne ženske - sami orglarčki,
ki so učili ptiče pet in jih nameravajo še učiti, takoj
ko se spet malo zberejo - sekajo gozdove in jih zazi-
dujejo z betonom, zastrupljajo zrak in vodo, ubijajo
sebe, druge in ostala živa bitja v samomorih, vojnah,
lovskih pregonih, v umazanih klavnicah, koncentra-
cijskih taboriščih in čistih laboratorijih!
Naj bralec oprosti piscu tega eseja za te strupene be-
sede. Orglarček jih piše v stiski svoje zaslepljene
duše. Opravil je s posvetno rabo, ampak posvetna
raba ni opravila z njim. Tisto čisto v njem potrebuje
nežne melodije mirne vzvišene sreče, samoljubne za-
vese okoli tega čistega čistega pa to srečo strastno in
brezobzirni) zahtevajo in ne dajo toku notranjega
bistva, da bi tekel z mirno zrcalno gladino, počasnih,
široko zavitih vrtincev, ampak mečejo v strugo skale,
vodijo reko preko divjih brzic v blatne hudournike,
puščajo za seboj slepe rokave s smrdečo vodo. Or-
glarček vidi te hudournike in slepe rokave, a ne ve,
kaj storiti. Tam sedi na travniku, stran od svoje bara-
ke in ptičjih kletk, brez citer. In ne ve več ničesar.
Ne, kaj mu je storiti, ne to, ali je bilo sploh kaj vred-
no, kaj je storil doslej.
Tedaj začuje ptičje petje, tako kot je, ker ga ne pre-
glašajo več njegove citre ne zagnane ideje, ki so se
prerivale okoli njih.
Al'Bog slavca ni posvaril,
le posvaril je puščavca:
»Pusti peti moj'ga slavca,
kakor sem mu grlo ustvaril«
Kako je lepa ta nepokošena gozdna jasa v poletnem
soncu in sončnem zelenju, ki se ga veselijo ptiči s svo-
jim petjem, črički s čričkanjem, kobilice s skaka-
njem, čebele z brenčanjem, muhe s svojimi cik-caki,
oblaki z razkošnimi oblikami in sencami, listje s svo-
jim šelestenjem, travne bilke z migotanjem - vse raz-
lično med seboj, vsako s svojim svetom in svojo vlo-
go, vsako s svojo melodijo poje eno pesem. Pesem o
življenju in smrti, nastajanju in nehanju, v ritmu dne-
va in noči, v ritmu letnih časov in ritmu oddaljenih
dob se spreminjajo in dopolnjujejo tonalitete in me-
lodije in zasedbe večnega koncerta skrivnostnega
Stvarstva.
Da, orglarček, zdaj si videl. Zdaj veš, da nisi vreden
več v tem koncertu kakor slavček. Ko si oglušel, si za-
čel igrati razglašeno, slepa zaverovanost v svojo me-
lodijo te je oropala blaženosti harmonije, brez nje pa
tudi tvoje srce onemi in z njim tvoje citre onemijo -
ker jim je prazna samota strašna. In zdaj je v to tem-
no praznino prišel občutek Boga kot svarilo. Temo je
osvetlila luč razumevanja in pogled, ki ji je sledil, je
pustil za seboj sled spoznanja, spoznanje pa je obso-
jalo tistega, ki je gledal. To je božje svarilo. V sebi
nosi klic po spreobrnjenju. Najavlja boj med dvema v
enem. Muke alkoholika, ki se odreka pijači, poniža-
nje tatù, ki vrača, sram ponosneža, ki prosi odpu-
ščanja, stiska lenuha, ki se spravlja delat, požeruha,
ki začne hujšat, mrliča, ki hoče spet ljubit.
Dobro zmaga tam, kjer je vera v dobro. Od kod naj
vzame prazno srce vero? Zavest o tvoji vlogi v vesolju
polni tudi prazno srce. Človek lahko vidi svojo veliči-
no v drugi luči — potem ko se zave, kako nepomem-
ben je. In kako pomembna je zmaga dobrega. Vera v
dobro je tudi vera v dobro v ljudeh in tebi samem.
Vera v dobro pomeni, da boš dobro tudi delal. Če boš
delal dobro, boš srečen sam in boš zmožen osrečevati
druge, zakaj dobro v ljudeh je tisto, kar je ljudem
skupno, kajti le to jih osrečuje. In vera v srečo je vera
vseh ljudi na svetu. Pa čeprav veruje vanjo vsak po
svoje.
Le vera v dobro je prava pot do sreče. Vera je naj-
močnejša, kadar je podkrepljena z razumevanjem.
Orglarček pričenja razumevati:
Pel je v sužnosti železni
Jeremij žalost globoko;
pesem svojo je visoko
Salomon pel od ljubezni.
Komur pevski duh sem vdihnil,
z njim sem dal mu pesmi svoje;
drugih ne, le té naj poje,
dokler da bo v grobu utihnil.«
Tako je Bog orglarčka posvaril in mu razložil. Kaj je
naredil orglarček, pesnik te pesmi ni povedal. Kaj mu
je narediti in kakšen mora postati, pa mu je poveda-
no dovolj jasno in z dovolj besedami. Pisec tega eseja
je porabil ogromno besed za to, kar je veliko krajše
in lepše povedal pisec te pesmi. Trudil se je le iztrgati
ta biser poezije iz ozkega gledanja, ki ga postavlja v
čas in razmere, ko je bil napisan. Pričujoča interpre-
tacija ni edina pravilna in daleč ne edina možna, je pa
resnična, ker je iz srca. Kar je iz srca povedano, velja
danes tako kot pred tisoč leti.
18
Miha Avanzo
HAIKU
ostanek kreme
kalodont extra na modri
zobni krtački
19
Milan Kleč
PESMI
KÜRBA
Od vseh žensk, ki sem jih srečal,
je bila ona resnično prava kurba.
Bil sem otrok in igral sem se.
Ta kurba je vedno plezala čez mene.
Po vseh štirih sem se moral plaziti
in stegovati jezik.
Enkrat sem ga potisnil izredno daleč
in stopila mi je na vrat.
Če sem hotel še kakšen dan dihati,
sem moral pogledati navzgor.
Nisem vedel za tiste reči.
Vse skupaj je pritisnilo s takšno težo name,
da mi je vzelo zrak iz pljuč.
Povsem jasno sem čutil,
kako so se moja deška pljuča
preklopila na njena.
Se zdaj včasili diham z njimi.
To je bila zares prava kurba.
ČAKAL SEM TE
Jezen sem nate.
Zmenila sva se in obljubil si mi.
Omenil sem ji, da sem pripravil posebnost.
Ljubila sva se, samo tebe ni bilo,
da bi naju nehote zmotil.
SAMA BOM POVEDALA
Skrivaj sem jih kupovala.
Dolga leta sem jih zaklepala v posebno
sobo -
igrače, ki jih nisem nikoli imela.
Samo od daleč sem jih zrla v sosednjih hišah.
Samo zato sem se prodajala,
da si nabavim te preklete igrače.
Polna soba jih je.
Na lesenem konjiču sedim
in jaham po otroškem svetu.
Solze se mi ulijejo.
Glasu ne spravim več iz sebe.
Med prsti se mi znajdejo vžigalice.
Koliko igrač je. O, koliko igrač je!
Plavajo v solzah in se potapljajo.
Lesen jeziček konjiča prižgem.
Jaham, jaham in ga naganjam v otroštvo.
Soba je v ognju. Solze mi suši.
Samo solze mi suši.
Naj zgori ta stara bajta in jaz v njej!
20
PORODNA VODA
Zame so naredili okno.
Skozi so segale roke.
Držale so me v zraku,
dokler ni glava zgrmela vame.
Takoj je čezme stekla voda.
Ne vem, kdo je koga rodil.
Bil sem pod gladino.
Od takrat gledam skozi vodo.
Kakšen občutek!
Kakšen glas sveta!
Okna niso odstranili.
Roke še vedno prihajajo,
a se neusmiljeno lomijo
in padajo mimo mene v globino.
TO JE GOLOTA
To je golota!
Ko se umivaš
in pred mano v ljubezenski igri
iščeš ogledalo.
Nameščeno je visoko
in se moraš povzpeti
na devico.
O, to je golota!
ŽREBICA
V bordel so te sprejeli
brez najmanjšega problema.
Dovolj je bilo, da so slišali,
kako si sredi belega dneva
zmedla celo konja,
ko si se za njim drla:
Vzemi me, konj,
rodila ti bom žrebico.
OSIVELA SI
Osivela si.
Starost te preganja.
V legendi je zapisano,
kako si se sprehajala
med razvratnimi platni.
S svojo strahovito močjo
si bila sposobna priklicati
roke iz njih,
da so šle med tvoja stegna.
Le tako si se zadovoljila.
Zato ližem gosto spredeno tkanino,
ki ima še vedno okus po tebi.        ,
DOKONČNO SI ME OSVOJIL
Še nikoli ti nisem povedal.
V dobro voljo me spravlja.
Bilo je, ko si živel z mojo sestro.
Nekoč si ji ukazal,
naj v vosek oblikuje
osnovno zamisel iglavcev.
Sestra je bila zaprepadena,
čeprav si vedel, da je nadarjena.
Po dolgih neprespanih nočeh
ji je vendarle uspelo.
Vsa zaripla je planila name
in me v napadu obupa klofutala,
ko je predme molela dolg voščen kurac.
Histerično je kričala,
kako je identičen s tvojim.
Zavrnil sem se od blaznega smeha.
Takrat si me dokončno osvojil.
21
ROKE MI SMRDIJO
Močan vonj me je zmotil.
Najprej nisem vedel, kaj naj to pomeni.
Ugotovil sem, da mi roke smrdijo.
Prinesel sem jih čisto k nosu.
Vonja nisem mogel določiti.
Premišljeval sem, kaj sem delal čez dan.
Ampak delal nisem nič.
Vonj je bil vedno bolj oster in zajedljiv.
Dobil sem občutek, da jih je celo več,
ki se med sabo prepletajo.
Posebno prste sem imel že čisto svetle in
vlažne.
Končno se mi je posvetilo:
To so vonji žensk, ki so me vpeljale
v svet ljubezni. -
In sem naprej premišljeval,
zakaj so se vrnili k meni.
Nekaj ni bilo v redu.
Globoko sem tuhtal in ničesar nisem razrešil,
zato bom moral poiskati ženske
in se še enkrat spečati z njimi.
PODOBE
Same device in sami čolni,
ki se pod njimi lomijo. —
Ko se hočem narediti pametnega
in vprašam, kako naj vem,
da so lepotice nedolžne,
dobim odgovor:
Samo pod devicami se čolni lomijo!
PREMAGANA NOČ
Stopnice se dvigajo pod bosimi nogami.
Na hitro ogrnjene lepotice se pozdravljajo
z delavci,
ki hitijo tod mimo v tovarne. —
Objemajo jih in poljubljajo
ter vsakemu krepko stisnejo levico,
da bodo vzravnani premagali nov delovni
dan. -
Prestrašen se vzdramim. — Kaj je že pet ura?!
ŠE KURBE IMAJO SKRIVNOSTI
Prišla boš na vrsto.
Že celo noč se ti
poželjivo bližam.
Kožuh ti prekriva
perverzna kolena.
Ko jih preložiš,
se stegne iz njega
glava psička.
Jezik spušča.
Nerodno se premestiš
in rdečica te oblije,
ko pomislim,
da pes rase iz kožuha,
ki je tvoja koža.
Strast prekipeva.
22
NE DELAJ SE, DA SI KDO DRUG
(iz sodobne poljske poezije)
Stanislaw Bararìczak
POPEVKA IZZA LEVEGA ZIDU
Od kovčka vrvica, bodeča žica,
revolver in krvavi kletni zid,
vse bolj zardevajo otroška lica,
po generalsko orden se blešči.
Zmrzal se kakor plošča zledenela
oklepa glav, besed, sesa se v prsi.
In majcena lopata je začela
grobove riti po zamrzii prsti.
Za žico in Pri zidu in Na vrvi
Z revolverjem nastavljenim k sencem.
In ordeni so zlati in srebrni,
otroška ličeca pa vse boli rde.
Za žico in Pri zidu in Na vrvi
z revolverjem nastavljenim k sencem.
In ordeni so zlati in srebrni,
otroška ličeca pa vse bolj rde.
Krik sleherni se izgubi v zmrzali,
strel sleherni zadene v plašč snega,
odrešenca zmrzali pest zadavi
in ga prekrije žalni prt morja.
Koraki po stopnišču, tresk dvigala
in avto, ki iz spanja te zbudi.
Da po soseda je oblast poslala,
bi vsakdo rad. čeprav je vsakdo kriv.
V besedah je lažnivo varna varnost,
saj le ime so in nič drugega.
Če orden se blešči po generalsko,
je otroškim rdečim ličkom malo mar.
NN PRI JUTRANJI TELOVADBI
— Kot vsak dan, prosim
— in ena in dve in tri - odprite okno,
nekaj globokih vzdihov. In prva vaja:
predkloni. Prosim, naj hrbtenica ne bo
preveč trda. In ena in dve in tri.
Globoko, prosim. Jaaa. Prav do tal.
In še enkrat. Ta spretnost
— in ena in dve in tri - prav lahko pride prav.
In zdaj hitri odkloni. Kot odmiki.
Kot da bi se hoteli preprosto izogniti
klofuti. In ena in dve in tri. Na levo.
Na desno. Jaaa, odlično. In zdaj počepi.
Počepnemo, kot da bi se hoteli odriniti v skok,
kot da bi hoteli skočiti rablju v grlo.
In ena in dve in tri. Ampak, seveda,
ne bomo skočili. Prosim, ostanite v počepu
in počasi vstajajte. In na koncu
sklonite še nekajkrat glavo: od tega
postaja vrat gibek. In ena in dve
in tri.
15. 12. 79.: V GLAVI SE MI VRTI
OD NAPREDKA
Stojim pri mizi v kuhinji in režem salamo
za družinsko večerjo dobro
da imam družino da sem izvrtal
salamo zanjo da sem se prikopal do lastne
kuhinje kjer zdaj lahko režem to
salamo
nenadoma
mi postane slabo moram se
opreti bela miza zapleše pred
očmi razblini se rase
v snežno (zakaj vsi
prividi) stepo po kateri
z roko v roki (morajo
biti taki) gredo
(melodramatični)
moji otroci
stresem se pomanem oči režem salamo
ki je bo še precej ostalo za jutri
23
21. 12. 79.: BUT WHY?
Cynthia Kaminsky dekle ne s tega sveta
s tistega drugega v tem se je
znašla pred kakim tednom (prvega dne že kar
takoj zastrupitev s tatarskim biftekom nothing
serious) vse
enaindvajsetletno življenje (videla je tudi nekaj
čemur se pravi mlečni bar very strange) ni iztegnila
zafrknjenega nosa ven iz Springfielda. Illinois)
sorry enkrat je bila na izletu v Washingtonu D.C.
Cynthia Kaminsky štrleči zobje neobvladan
krohot večno čudenje
kako ljudje lahko vse to sploh prenesejo
zakaj nihče vsega tega ne razkrinka v časopisih
razlagamo ji na dolgo in široko
ona pa
zakaj pa ljudje sploh kupujejo take časopise
pa ji spet razlagamo kakor vemo in znamo (na
srečo vemo
kako je po angleško osmrtnica ali športna stran)
in po vsem sodeč že vse razume
pa spet
ampak zakaj so tukaj vsi ljudje tako jezni in
žalostni
zakaj se nihče ne smeji na ulici
saj bo vendar že čez nekaj dni Christmas
31. 13. 79.: PRAV KMALU
prav kmalu se bom spravil v red vzel se bom
v roke pospravil predal
premislil vse do konca si dal zaplombirati
zobe izpopolnil vrzeli v izobrazbi začel
telovaditi vsako jutro v slovarju
preveril nekaj besed ki so zame še vedno
nejasne več sprehodov z otroki pravilno
življenje odpisal bom na vsako pismo pil bom
mleko ne bom več raztresen ne bo mi žal časa
zase sploh bom jaz končno vse bolj
jaz
ampak kako naj pravzaprav to naredim ko pa sem
že
in to že davno tako zelo
jaz _______________ _
Julian Kornhauser
HIPERREALIZEM
govornikov obraz se sveti kot zasluženo priznanje
njegove ustnice se spreminjajo v lotosov cvet
v desnem očesu se zrcali prva zmagovita bitka
za ušesom plapola siv las
samostalniki ki jim posveča mnogo pozornosti
sklepajo streho nad glavami ljudstva
ljudstvo seveda posluša z zmernim optimizmom
rumeni sir na najvišji polici
prevezan z rdečim trakcem
vzklika hurrraaa
PROSTI SPIS
skozi našo vas teče reka
je tudi avtobusna postaja
včasih v kulturni dom prihaja kino
je tudi bar mazurski
v zadrugi je špecerija in kavarna
tam je tudi žganjarna
kjer delajo špirit
po mleko hodijo v hleve
so tudi dirkalni konji
in letalo ki potresa gnoj
pri cerkvi stanuje čevljar
vsega je petsto družin
ljudje so simpatični
nekateri pa nekulturni
VSE JE ODVISNO OD ČLOVEKA
ljudje so se povzpeli
meni ključavničar
ko je včasih česa zmanjkalo se kaj zataknilo
so nergali na državo vlado
zdaj pa vidijo da je vse to odvisno od človeka
saj to da ima blok krive zidove
ali da razpada pohištvo
namreč ni krivda države
ampak človeka ki je to izdelal
24
KAJ BI STORIL ČE BI IMEL
ČARODEJNO PALIČICO
storil bi takole
da ne bi bilo prometnih nesreč
da ne bi manjkalo živilskih izdelkov in oblek
da bi bila nafta in mnogo mnogo premoga
da bi nikoli ne gorele hiše skednji in trgovine
da bi bili vsi zdravi in stanovali v hišicah z vrtički
da bi vse parnike poganjal alkohol ali vrela voda
da bi gobe rasle pozimi
psi hodili v čevljih
da bi kmetovalci ne ruvali pese in obrezovali listov
da bi se gosi zredile za tri kilograme
in v kuhinjo bi pričaral stenske omarice
tako bi rad zato
ker je zdaj vse narobe
TOPLOTA V CEVEH
dela imam za dvajset ljudi
pa samo z osmimi delam
pa še ti so bolj ključavničarji kot vodovodni
instalaterji
pridejo razkopljejo svojega ne opravijo
čemu bi se čudili
namesto z vodo grejejo električne toplarne
z blatom
v ceveh se nabira kotlovec
in so tako ozke da z orodjem ne prideš noter
pa je topel samo rob rebrca
ves grelec pa mrzel
ampak je pravilo po polnjenju je treba instalacijo
prepihati
oni pa čakajo da se sama prebije
pa še to šele ko poči
bim bom
Ewa Lipska
MODRI KRALJ
Modri kralj o smrti misli.
Kaj če smrt veselje je?
Kralj kot vol žre in se pači
in na silo dame slači,
vzgaja ljudstvo, star denar,
le bogastva mu je mar.
Ko spodi sovražnike,
v isti kot pospravi meč.
Modri kralj o smrti misli.
Kaj če smrt je žalovanje?
Kralj dostojno z ženo sam je,
k puncam le ponoči skače,
hodi v gozd, strelja iz frače.
Svet je kot poldrugi svet:
manj življenja in več let.
Ne obglavlja. Rabelj - ta ti
zna njegove misli brati.
Kaj če smrt je čist razum?
STISKA
že tri ure se silim
da bi napisala kaj novega pa mi manjka
steklenica Johnnieja Walkerja
produce of Scotland
in majhen zločin ki
bi bil lahko začetek velike pesnitve
lahko bi bil to strel od blizu
v dvigalu ki se ne bo moglo ustaviti
in bo odpeljalo žrtev -:očina
naravnost noter v nebesa
zločinec pa bo začel
drugi del pesnitve
njegov vrt — zbirka
posušenih rož in metuljev
nataknjenih na igle za ženske klobuke —
bo dokazno gradivo
z njim bomo sklenili pesnitev
in kaznovali zločinca
da ne bo smel prav nikoli več na prostost
čez rob kitice in preko ulice
z veselim žvižgom in smetanovim sladoledom
25
SEDEMNAJST RDEČKASTIH
VEVERIC
Stopil je iz kopalnice v dolgem frotirjevem
dialogu.
Skrbno je zvil preprogo: pristriženo travico.
Vprašal je če bom njegova žena. Kozarce
je napolnil z odgovorom.
Rekel je da tožari.
Rekel je da prisluškuje.
Rekel je da bo odrešil svet.
Vreščal je nad menoj s svojo rdečkasto brado.
To bo najbrž kakšen kralj - sem pomislila.
Ko pa sem se prebudila
je preko sobe
steklo sedemnajst rdečkastih veveric
tresle so se od smeha.
POSLANICA
piši tako da bi revež
mislil da je denar
vsi pa ki umirajo
da je rojstvo
NI ME REŠILO
ni me rešila povodenj
čeprav sem bila že čisto na dnu
ni me rešil požar
čeprav že dolgo let gorim
niso me rešile katastrofe
čeprav me je povozil marsikakšen vlak in avto
valili so se name
zidovi velikih mest
niso me rešile strupene gobe
niti natančni streli izvršilnih čet
ni me rešil konec sveta
ker preprosto ni imel zame časa
nič me ni rešilo
ŽIVIM
Adam Zagajewski
DROBNA PESMICA O CENZURI
Saj sploh, cenzura, nisi tako strašna,
nisi tranca niti kaplje slane vode,
ki polzijo po temnih in kamnitih stenah,
nisi švrk biča na krvava kletev,
ampak sonce skoz zavese, jesenova pisalna miza,
veselo žvižga čajnik in vonj domač po kavi,
biserni smeh živahne pisarniške moči,
ki v rokah drži navadne škarje.
SNEŽNA KRALJICA j
Snežna kraljica ne poljubljaj me
na usta ti si hladnega
cesarstva vladarica Sever- i
Nica jaz pa na lahkem čolnu j
stojim in v plitvi tonem vodi j
ti si mraza nedosegljiva umetnica j
košare iz žil pleteš in obešenjaškega
humorja ti nikdar ne zmanjka
za brezbožneže si božanstvo včasih
zrcalo belo kot tableta
jaz kratko živim ti dolgo vladaš
s krvjo zamazana je tvoja mrzla ruta
sonce te plaši in gib dlani
človeške misel in zaupno znamenje pomoči:
snežna kraljica ne poljubljaj me na usta
PISMO
Piše da je vse prav
dnevi so zmeraj daljši
v hišah dozoreva mir
samo sanje kot stekle lisice
nas grizejo v stegna
26
v ENCIKLOPEDIJI JE ZMANJKALO
PROSTORA ZA OSIPA
MANDELŠTAMA
V enciklopediji je spet zmanjkalo prostora
za Osipa Mandelštama spet je
brezdomen še zmeraj je tako težko za stanovanje
v Moskvi se je skoraj nemogoče prijaviti
kliče ga Kavkaz šumi
Azije nizki gozd te dni še niso prišli
kdo drug kamenčke zbira s crnomorskih plaž
še zmeraj traja zmedeni proces čeprav ima
uniforma nov kroj in se zmeraj drug okrogloglav
krojač potaplja v globokih priklonih
zapreš knjigo tresk strela in bel
papirnat prah žgečka nosnice večer je
latinski pada sneg danes ne bo prišel nihče več
čas spati če bo pa potrkal na tvoja tenka vrata
mu odpri
NE DELAJ SE DA SI KDO DRUG
ne delaj se da si kdo drug
prebivalec daljnih in nevidnih mest
duhovit in spreten lep in bel
v tuji koži plešeš na tuj ritem
da si še popolnoma nedolžen
ne verjame niti sestra
pošteni grbi se sodnik
nad pogoriščem aktov
napeta nitka krhke istosti
vodi zmaja lahkega kot puh
vse globlje se utaplja zarjavelo sidro
nadležnih sanj
iz iste gline si boleče zgneten
mestni norec mehkih dvorišč Hamlet
varuje te samo dvomljivo ime
kot sladkih ognjev jesenskih dim
BESEDA O IZBORU
V izbor dvajsetih pesmi, s katerimi bi rad predstavil štiri poljske pesnike, ki so se rodili tik po zadnji voj-
ni in začeli pesniti sredi šestdesetih let, tako da so na prelomu desetletja izdali prve pesniške zbirke, uva-
ja verz Adama Žagajewskega Ne delaj se da si kdo drug iz istoimenske pesmi. Njihova poezija namreč
zaradi dveh razlogov ni mogla biti ravnodušna do družbene stvarnosti: spremembe v družbenem in poli-
tičnem življenju na prelomu desetletja so sprostile kritični odnos posameznika do skupnosti, mit resnič-
nosti, ki ga je v poljsko pesništvo uvedla in preizkusila generacija 56 ter je usmerjal pesniško snovanje
od realizma h kreacionizmu, pa je zahteval avtentično stališče subjekta do izbora in pri oblikovanju
pesniškega sveta. Če k temu prištejemo še individualno zagledanost izbranih pesnikov v domačo in sve-
tovno umetniško avantgardo šestdesetih in poznejših let ter vraščenost v poljsko in evropsko pesniško
izročilo in zavest o tej vraščenosti (o tem nas vsaj v glavnih obrisih informira bibliografija Baranczakovih
in Kornhauserjevih prevodov), bomo laže razumeli, zakaj je prišlo do generacijskih sporov in zakaj je v
rabi poimenovanje novi val, s katerim poljska književna kritika in novejša zgodovina zaznamujeta ta
rod, ter ustrezneje sprejeli tako publicistično-registracijski kot pesemsko-aluzijni ton te poezije in konč-
no obliko od avtocenzure do »živahne pisarniške moči,/ ki v rokah drži navadne škarje«, kot pravi Adam
Zagajewski v Drobni pesmici o cenzuri, ki sklepa naš izbor.
27
PODATKI O AVTORJIH
Stanislaw Barañczak (rojen 1946), pesnik, prevajalec, esejist, kritik, književni zgodovinar in teoretik.
Izdal je naslednje knjige:
1. poezija: Korektura obraza, 1968; Na dušek, 1970; Jutranji dnevnik, 1972; Umetno dihanje, 1978;
Vem, da ni prav, 1978; Triptih iz betona, utrujenosti in snega, 1980.
2. študije in razprave: Nezaupljivi in zaupani, 1971; Ironija in harmonija, 1973; Pesniški jezik Mirona
Bialoszewskega, 1974; Etika in poetika, 1979.
3. pesniški prevodi: Dylan Thomas, Izbrane pesmi, 1974; Osip Mandelštam, Pozne pesmi, 1977; Josif
Brodski, Pesmi in pesnitve, 1979; e. e. cummings, 100 pesmi, 1979; Antologija angleškega metafi-
zičnega pesništva 17. stoletja, 1980.
Julian Kornhauser (rojen 1946), pesnik, prevajalec, romanopisec, esejist, kritik, književni zgodovinar in
teoretik. Knjižne izdaje:
1. poezija: Tudi za lenuhe bo praznik, 1972; V tovarnah se gremo žalostne revolucionarje, 1973; Umor,
1973; Izjemno stanje, 1978; Jedci krompirja, 1978; Osnovne težave, 1979; Hurrraaa, 1981; Vsak
naslednji dan (izbor), 1981.
2. romana: Nekaj trenutkov, 1975; Mešetar z idejami, 1980.
3. študije in razprave: Nepredstavljeni svet (z Adamom Zagajewskim), 1974; Od mita h konkretu —
modernizem in avantgarda v hrvaškem pesništvu, 1978; Signalizem — problematika srbske eksperi-
mentalne poezije, 1981.
4. pesniški prevodi: Marko Ristić, Pesmi, 1977; Dušan Matic, Skrivni plamen, 1980; Slavko Mihalić,
Sanje v svetlobi, 1981.
5. pesmi za otroke: Toliko nenavadnih reči, 1981.
Ewa Lipska (rojena 1945), pesnica. Pesniške zbirke:
Pesmi, 1967; Druga pesniška zbirka, 1970; Tretja pesniška zbirka, 1972; Četrta pesniška zbirka,
1974; Peta pesniška zbirka, 1978; Dom mirne mladosti (izbor), 1979.
Adam Zagajewski (rojen 1945), pesnik, romanopisec, esejist. Knjižne izdaje:
1. poezija: Komunikat, 1972; Mesnice, 1975; Pismo, 1979.
2. roman: Toplo, hladno, 1975.
3. eseji: Nepredstavljeni svet (z Julianom Kornhauserjem), 1974.
izbral in prevedel: Tone Pretnar
28
Ifigenija Zagoričnik
PESMI
ATOMSKA OBRAMBA
ruvas se z mero
z razliko v slep rob
z glavo v kamen suvaš
s kamnom v razlike glav
s sabo nemirne roje
more spominov nočne gore
spomine iz prepadov mere
brez robov slepo na planem
ruvaš
ostanke rojevaš za sabo
vlačiš nemirne roje
iz prepadov robov ostanke
meriš za sabo
rojevaš brez mira
otrok
PASJE
davila sem te
da si se kot kosa
počez in počez po meni
kot po travi zaganjal
rezal trave nisi
na kup si spravljal
v špico
v ostro
zrinil zaskeli
kot sruna
utrga konj
lase zahrza
grivo veter trga
golob trepeta brada
dih zastaja utrip
v sencih leteti
neha
usta kot pes
gloda poljube
da si se kot kost
počez in počez vame
zaganjal utrip v laseh
pes se upeha
usta
poljub
ogloda
29
TISOČ DEVETSTOZDAJ
krvaviš pred koncem
te je konca strah
da krvaviš in ti vidim
v očeh vulkan ki se
pripravlja
(pa ne pretiravam
pa strah ni pretiran)
pa ne vem ali te je
strah zase ali te je
strah zame in strah
zate in zate in zanj
in strah za druge
in za tiste strah
ki ne veva zanje
(pa ne pretiravam
pa strah ni pretiran)
ki bojo prišli
če jih bomo čakali
(pa ne pretiravam
in strah ni pretiran)
če se bomo prepustili
čakanju
(pa ne vem če smo
učakani zadosti
pa ne pretiravam)
stiskam te besno
in ti šarim po bradi
(pa ne vem
ali naj počakam do konca)
TELEGRAM
do konca
mreža kosti s črto
rdeče se po senci
preganja
potem
črna brez žic brez
toka brez senc brez
stika koščeno
odzvanja
VEČER S PEVCEM
gostilna zaživi šepeti od daleč
smehi siri in vina in grozdje
smehi od daleč
ura se ustavi za sosednjo mizo
in moja miza majhna teče vino
skoz objeme skoz telesa veke
obteži in ude miza plava
kork v vinu ura se ustavi pod stoli
čez mize se spleta
mimo mene
te gledam v prste kavo na zvočniku
gledam kitaro stiskaš scela kava mrzla
s prsti po njej krut da stoka scela
te gledam skoz stole
narobe na mizah
kot da me ni
objemi grejo šepeti narazen smehi stran
miza se utaplja kork na dnu steklenice
ura steče smeh stran v sencih buta čas
dohiti kitara se sveti tiha ti kitara
molči skoz stole te gledam
z nogami v strop
na mizah
narobe
pozno
greš brez mene
kot da me ni
30
PO LJUBEZNI
ti sam ob meni
jaz ob tebi sama
pajek iz oči leze
glava preklana
noč v njej
mladiče
leže
PISK
ni zdržati
če ne mižim
na drugo oko
priprto gledam
kar je za druge
ni zdržati
če ne zakrknem
pol telesa
v postavo oklestim
ki je za druge
ni zdržati
če govorim
ko nimam kam
ne kaj ne kje
koprneti
zabrskati se
sapo goltati
ki ni za druge
MLADENIČ IN STARKA
pomlad je zate
kakor zame
isto zelenje diham
iste rože isti dež
pa iz mene kljuva
grape ptič
kljuva tebi
v grapo
gnezdo splest
v gnezdo hrapav
strup znest
v tebi bo kij uvalo
drugo pomlad
taka bo zate
kakor je zame
zelenje bo drugo
druge rože drug dež
boš dihal druge črve
v tebi bo gnezdil
ta isti ptič
ta stari ptič
ti star mladič
31
Boris A. Novak
1001 STIH
V. SPEV
PESNIK ABU NUVAS
Ko ljubim, sva dva: glagolsko blizka in gola.
Ko pišem, sem sama: ko samostalnik sna. -
Ko ljubim, sva tu: v dovršnosti spola.
Ko pišem, sem tam: v nedovršnosti sveta. —
Ko ljubim, sva zdaj: in vsak gib je dajalnik
v sklanjatvi rok, velika začetnica Hipa.
Ko pišem, sem nekoč: in vsak stih je zvalnik,
klic skrivnosti, branje časa, ki se razsipa. —
Ko ljubim, sva: struga. Ko pišem, sem druga: pijani glas . . . —
410   ne Šeherezada, ampak šarada ... — pesnik Abu Nuvás:
Odhajam, odhajam skoz ta vrata besed -
skoz ta nočna, skoz ta nora, skoz ta notranja vrata,
skoz ta vrtinec odsotnosti, skoz ta veter besed . . . —
odhajam, odhajam skoz ta na smrt odprta vrata.
Odhajam skoz to neznansko zanko pisave.
Odhajam, negiben in neviden, in nihče niti
ne sluti mojega slovesa in moje daljave.
Odhajam, kjer ne bom ujet v nobene pajčje niti.
Odhajam čez prag praznine, v skrajno grozo jasnine,
420  kjer je vsaka beseda grozd za vino tišine . . .
Trgam, trgam to grozdje besed - to črno in čarno,
to zrelo, to jesensko zlato telesa,
to do kože in konca, to sladko in nestvarno . . . -
trgam ga, trgam, poln in bolan od slovesa.
Z zobmi ga trgam, to grozdje usode, ustom tako nago,
32
kot otrok sesam to materno mleko jezika,
tako izsušen, tako grlo za glas in vlago.
Trgam ga globoko, do korenine dotika
vseh stvari in nestvari ... in pijem, pijem sled:
430  s praznega neba ust polno grozdje besed.
Pijem, pijem to vino besed - to vranje
čarno lesketanje brezdanje omame,
to tekoče sonce, ki se peni v budne sanje . . . -
pijem ga, pijem, in si stopam na lastne rame! . . .
Pijan litrov in litrov žgane svetlobe
in vinskih ustnic padam, padam v tiho hosto
stihov . . . onstran tesnobe, med neslutene podobe . . .:
o, biti pijan besed . . . biti . . . golo in gosto . . .
Vino besed mi je odprlo grlo - vse do prostosti . . .
440   Pijem in odtekam . . . zaliva me kri skrivnosti ...
Kadim, kadim to drogo besed - to plavo,
to od strmih streh strašnejšo in od svetlobe
svetlejšo, to vrtoglavo glasovno lavo . . . —
kadim jo, kadim, trd, čisto trd od mehkobe:
kako se kadi ta dom domišljije, ki je dim, dim . . .
kako beli in obH, blagi in blazni oblak! . . .
Kadim - in vse stvari se objamejo, kot da so iz rim;
kadim — in ves svet zazveni v zrak in zvene v mrak . . .
Do ustnic kadim to drogo besed, ta dragi dar
450   Drugega, ta neviđeni čar — ta nikdar . . .
Ljubim, ljubim to telo besed — to gosto kito
glasov, ki jih mršim, mršim, — to na ustnicah kopnečo
peno polti, to skrivnost, v goloto skrito . . . -
ljubim, ljubim vsak stih - to v ustih medečo srečo! . . .
Kako z vsem bitjem jem to nedosežno hrano!
Kako z žejnim jezikom ližem to ženo iz jezika -
to čisto odprto, to celo golo, to živo rano
telesa, — to sadje smrti, brano v abecedi dotika! . . .
O, rad bi bil beseda, beseda! ... a nikdar ne ubežim -
460   Čas me bo zmeraj ujel v nastave svojih rim:
Umrl bom podnevi ali ponoči, zjutraj ali zvečer,
poleti ali pozimi, na pomlad ali na jesen!
— Vsak val ima svojo obalo in vsaka ladja svojo čer;
bom brodolomce uspel izplavati na rešilno Pesen? -
Tišči me stran! ... a neizbežni ris mi stisne ubežno željo:
umrl bom v ponedeljek, torek, sredo,
četrtek, petek, soboto ali nedeljo!
— Bom zmogel vsaj v zadnjem hipu izreči Besedo,
33
ki bo, nezaslišana, predrla začarani časovni krog? -
470  Ne vem, ne vem. In to kito besed spletam v igro, v krog:
Gledam, gledam to ogledalo besed - to čarobno
roso, ta čarobni rob, kjer prostor izginja
in se vrača zvest kot prostost, — to narobno
podobo, ki nedotakljiva in sinja
živi od pogledov stvari, od svetlobe sveta . . .:
kako sta levo in desno zamenjala naslov,
kako so vse stvari spremenjene do srebra! . . .
Z mojimi očmi me gleda to ogledalo iz golih glasov:
kako sem v čarobni krog podobe ujet!
490   kako je v NE BO vzet ves zemeljski svet! . . .
Tudi midva, o bralec moje polti,
tudi midva, drug drugemu igra in ris -
raztopljeni jaz in najtoplejši ti,
tudi midva meriva nebesni tloris:
tvoja roka je otrok, ki me išče,
moja roka je otrok, ki te odkriva —
tebe, naročje, ki si pot in pristanišče,
mene, naročje, ki sem orna njiva:
vsak moj dotik je nežen bežen stih,
500   vsak tvoj dotik je smrtni hip in dih . . .
34
OPOMBE
Pesnik Abu Nuvas je peti spev pesnitve lOOl stih, v kateri gre za u-pesnitev nekaterih vznemirljivih in inspira-
tivnih tem iz staroarabske zbirke pravljic Tisoč in ena noč. (Naslovi ostalih spevov so: I. Šeherezada, II. Aladi-
nova čudežna svetilka, III. Ali Baba in štirideset razbojnikov, IV. Harun al-Rašid, VI. Prvo Sindbadovo poto-
vanje, VII. Drugo Sindbadovo potovanje, VIII. Tretje Sindbadovo potovanje, IX. Poslednje Sindbadovo poto-
vanje in X. Šeherezada.) Tudi v tej pesnitvi okvir predstavlja Šeherezadina življenjska zgodba: Šeherezada
poje pesmi, da bi premagala smrt.
Pesnitev obsega natanko - 1001 stih! Razdeljena je na 10 spevov po 100 verzov (z izjemo zadnjega speva, ki
obsega 101 verz). Vsak spev ima 10 desetvrstičnih kitic z rimo ababcdcdee.
Prva in zadnja kitica - natisnjeni v kurzivi - predstavljata Šeherezadin govor; ostalo je Abu Nuvasova pesem
- ljubezenska izpoved Poeziji!
Abu Nuvás (pravo ime Hasan ben Hani al-Hakami, rojen v letih 747/62) je eden izmed naj-
večjih arabskih pesnikov. Sodi v gibanje tako imenovanega »modernizma« znotraj »zlate
dobe« arabske poezije. V okostenele manire posnemanja beduinske poezije je uvedel nov in
nor jezik in tematiko: kot pravi v eni izmed svojih pivskih pesmi, je pesnik dvakrat pijan — od
ljubezni do vina in od vina ljubezni! Rad je opeval tudi lov, mnogi pa so se bali njegovega
ostrega (mestoma celo okrutnega) satiričnega peresa. Čeprav je bil po poreklu Perzijec (in to-
rej pripadnik tedaj podjarmljenega ljudstva), se je povzpel v sam vrh arabskega kalifata, na
položaj prvega pesnika in učitelja na dvoru znamenitega kalifa Haruna al-Rašida. Kljub vse-
mu njegovemu talentu, položaju in slavi — ali pa ravno zaradi njih — mu je usoda namenila
strašno smrt: bil je ubit v letih 806/15.
Tisoč in ena noč ga slavi kot najboljšega pesnika in enega izmed najljubših Harun al-Rašidovih
prijateljev. Današnji izbori iz Tisoč iz ene noči, ki so večinoma namenjeni otrokom, se zgod-
bam o Abu Nuvasu izogibajo zaradi njihove odkrite biseksualne čutnosti; zato je v splošni za-
vesti o Tisoč in eni noči ime Abu Nuvasa manj prisotno kot imena Šeherezade, Sindbada ali
Haruna al-Rašida.
Avtor
35
Marjeta Jeršek
MIMOHOD IZUMRLIH PODOB
I. del
GLADIOLE IN MEDITACIJE
gladius (lat.) - meč
ignem gladio scrutari — vlivati olje na ogenj
plumbeo gladio iugulari - biti pobit s slabimi dokazi
1.
Kdo pa sem?
Igram se skrivalnice v nenavadnostih, v plašču iz ne-
razumljivih pesmi, v medu nedosanjanih sanj. Sreča
pa je eter in je kafra na bagdadski tržnici iz krhkega
stekla. Izgubljena sem v sami sebi in to je poplava vi-
harja. Vata iz idealizma okoli mene, vsa pozlačena in
prežeča. Človek se najde v vseh detajlih in skicah
vsakdanjosti in šele tedaj je to zares on - tat tvam asi
(kakor bi rekli v Indiji).
In brskaš po skrivnostnih rudnikih svojih možganov.
Kradeš lastne misli in jih zavračaš v isti krog. Kot
spiasene ovce. Brez ovčarja.
Obljubim si, da se bom poiskala, nekje.
Ugrabiti najboljši del samega sebe in se poistovetiti z
njim. Naj bo to nekakšen cilj.
2.
Pobegnem vase in v glavi se mi zvrtinčijo vse bele
snežinke iz meteža zunaj.
Februar je in pustna nedelja je.
Svinčena utrujenost me vklepa v svoje neizprosne
apatije. Vem zakaj.
Včeraj zvečer ob poplesavajoči rdeči sveči. Rapsodija
v modrem in z neba postrgana tema v sobi, kozarec
ruma, pomešanega z ginom in vodko, v tej brozgi raz-
topljenih osem aspirinov. Solo-žur, fuj!
Skušam se skoncentrirati na branje Orwellovega
»1984«, vmes debilizirajo špikerji radia Student, na-
zadnje se umirijo in naveličanim poslušalcem odrola-
jo partijo zateženega jazza.
Na bruhanje mi gre in vsega sem sita in presita. Pre-
kleti umazani dolgočasni svet, kot črna kavna usedli-
na, pomešana z drobci peščenega stekla, ki neutrud-
no nekaj praskajo v globino možganov. Nekam ven
bi šla. A kam, hudiča? In s kom?
3.
Kakor biblijo prenašam s seboj Baudelairove »Rože
zla« in zmerom znova prebiram:
»Raje spati, kot živeti!
Vedno je treba biti pijan . . . Neprenehoma se moraš
omamljati, da ne čutiš strašnega bremena časa, ki
lomi tvoja ramena in te tlači k tlom . . . Opijaj se
brez prestanka! Z vinom, s poezijo ali s krepostjo,
kakor hočeš!«
To je bilo nekaj za nas. Vsi moji znanci so vedeli, da
so te reči jasno in glasno, črno na belem napisane v
»Rožah zla«, zbirka Kondor št. 163, stran 81, 82.
Torej, trenutno še zmerom berem Georgea Orwella
in preklinjam grdega zlobnega Velikega brata, hodim
s Katro v »Plečnika« na pivo, nekoliko posedam v
»Kopru« in »Pod skalco«, enkrat se znajdem celo na
»Štacjonu«. Zraven pa s široko odprtimi očmi gledam
Andaluzijskega psa v Kinoteki. (Radota smo poslali
po karte, čakal je skoraj dve uri in nabavil dvanajst
kart, za vso družbo. Zdi se, da narod divje pada na
Buñuela.)
36
4.
Kot da bi mi bili možgani na silo izžgani in izpraznje-
ni. Misli so okamenele in se skrile v pisane lupinice
morskih školjk in poižkov. Pojavila so se brezbrežna
motna morja v barvi črne tinte in me poplavila.
In kaj tiči za tem črnim črnim obupom?
Najprej je bilo vse lepo in prav, prava norišnica,
kakor zmeraj na začetku. V »Plečniku« smo padli v
neko debato, mislim da o Brechtu, pa nekaj o tem,
kako je Marx kopiral Blanquija.
Kar se mene tiče, sem tiho srkala jantarjevo rumeni
hmeljev sok in se nekako spogledovala z Nikotom, ki
mu je bilo prav tako malo mar, ali imajo oblaki hlače
ali ne.
Ob desetih so nas vrgli iz »Plečnika« pa smo odtavali
do bližnjega »Kopra«. Tam sva si z Dijano razčesava-
li lase v skretu in ugotovili, »da se nama pravzaprav
obema blazno rola«, oziroma vrti in vrtinci v glavi.
»Kaj pa te Niko tako čudno gleda?« me je vprašala.
Potem pa se je še zakrohotala. »Pa ti šele njega!«
Nekaj sem jezno zamrmrala, toda opazila je, da sem
v hipu dobila barvo zahajajočega sonca, češnjeve
marmelade in paradižnikovega soka.
Ko so nas ob enajstih še iz »Kopra« ven vrgli, me je
Niko pospremil do avtobusne postaje in me poljubil
za lahko noč. Preden sem odjadrala s šestko domov,
mi je še obljubil, da pride jutri ob štirih v »Koper«.
Pa ga jasno ni bilo, prasca. Jaz pa jasno domov, pa v
jok. Nekakšen konec brez pravega začetka.
5.
Dolga stoletja samote, razraščena v meni.
Sita sem dolgih stoletij ostudnih karnevalov, ko sem
se zaman trudila in napenjala oči, da bi razbrala pote-
ze človeškega na otrdelih gumijastih maskah.
Zaprla sem se sama vase, črna školjka na dnu naj-
globljega morja, prepojena s tiho, negibno samoto
tiktakanja ure in pogovorov z ničem.
Človek je artist iz porcelana, ki nenehno lovi ravno-
težje na vrvi življenja, če tega ravnotežja ne najde,
pade na tla, njegov »jaz« se raztrešči na tisoče
koščkov. In kako težko je iz njih potem spet izobliko-
vati dsti pravi mozaik!
Lena, počasi polzeča reka. In to reko bom spremenila
v slap.
6.
Preteklost naj kar ostane tam, kjer je. Iz njenega dro-
bovja iztrgam izkušnje in spoznanja, ki bodo koristila
v sedanjosti in v prihodnosti. Lepe spomine zavijem v
staniol in jih shranim za zastorom zavesti. V podza-
vest zaklenem neprijetne spomine, zavest pa oboga-
tim z zrelim klasjem izkustev.
7.
Profesor zgodovine me je obdaril s cvekom.
»Kar hodi naokrog in naokoli, pes Cerber v žamet-
nem suknjiču in zakrpanih štumfih, kar razsipavaj do-
broto svojih cvekov in ukorov, briga mene, jaz sem
itak visoko nad tabo, v sferah, ki jih tvoja debela rit
ne doseže nikdar in nikoli!« sem napisala na zadnjo
stran zvezka. Ko sem stavek še enkrat prebrala, sem
planila v neustavljiv smeh. Še sreča, da je potem
odzvonilo konec ure in konec Cerberjevih zlih name-
nov, vsaj za danes.
8.
Kaj izbrati, če si postavljen pred izbiro: sreča ali svo-
boda? Jaz bi izbrala svobodo, kajti svoboda je že
sama po sebi sreča. Nesvoboden človek ne more biti
srečen.
Nikoli se nisem počutila lojalno državljanko tega sve-
ta, sveta realnosti in površinskih odnosov. Ne morem
biti priden, brezčuten robot, ki molče izpolnjuje uka-
ze družbe in živi tako, kakor okolica od njega priča-
kuje, v skladu z nekimi normami in s pojmovanjem o
tem, kaj je dobro in kaj je slabo, kaj je normalno in
kaj ni. Nočem živeti po nareku.
Heraklit je rekel, da tisti, ki iščejo zlato, morajo izko-
pati veliko zemlje, a najdejo le malo zlata.
Naše bivanje je nenehno nastajanje (Platon).
Ksenofanes: Oči in ušesa so slabe priče, če ljudje ne
razumejo njih govorice.
Berem knjigo Bertranda Russela Modrost zahoda in
si navdušeno izpisujem citate starogrških filozofov.
Potem pišem pesmi (kakor tudi vseh 98 % gimnazij-
cev).
Ljubezen ni religija in ni sebičnost in ni hinavstvo.
(Kaj pa potem je, če sploh je?)
»Kobila z vrtnico in vrtnica s kobilo« - to je naslov
ene izmed pesmi. Potem sem jih nekega brezupnega
večera vse skupaj pretopila v pepel.
9.
Sama sebi sem ječar z jeklenim bičem in z neštetimi
ključi, s katerimi sem se zaklenila v samoto in dolg-
čas. Nimam poguma, da bi se iztrgala iz vsega tega
sranja. Se dogaja, se je in se bo, da se razdirajo »več-
ne« ljubezni. Jaz pa kot preplašena, bedna, raztrgana
beračica s solzami v očeh nemočna prosim in moledu-
jem za piškavo in izsiljeno gnilo usmiljenje; in to od
koga? Od zoprnega bradatega tipa, ki sem se ga svoje
čase želela na momente celo sama znebiti. (Potem se
je pa on mene, pa je tragedija tu.) In vse to trpljenje,
oziroma »trpljenje«, prestajam v imenu neke izsilje-
ne sreče »sreče«, posladkanih spominov in bednega,
lažnega »upanja na svetlo in lepo prihodnost«. O,
kakšna mizerija! Polna usta imam praznega besedi-
čenja in vneto lažem sama sebi, da sem pogumna,
hrabra, svobodna, samozavestna, itd., itd.
Puhlice! Navadna siva miš sem, ki trepeta v najtem-
37
nejšem kotu in se je pripravljena ponižati do tal pred
raznih sort brezvezniki, ki bi se ji hijensko režali za
hrbtom. Panično me je strah bližnje prihodnosti in
drgetam pred najbolj grozljivim trenutkom, ko bi se
nenadoma obrnila okoli sebe, se ozrla na vse strani in
ugotovila, da sem ostala popolnoma sama, na celi
črti, res. In potem bi zavijala oči proti nebu, vila roke
v obupu in se pri priči zlomila kot trhla vejica ter po-
tonila v brezvezen histerični jok. In v tem stilu dalje.
Potem pa sem si rekla: Torej, zberi se, stara moja. in
pometi na kup svoje kosti ter tkiva. Nehaj cmihati in
jokati tja v tri krasne, obupavati, pa spet upati v praz-
no, moledovati, prositi, čakati »da se ti zvezde usuje-
jo v naročje«, in v tem stilu dalje. Življenje je lahko
prav imenitna zadeva, toda samo od sebe ti ne bo ni-
česar poklonilo. Fine scene je treba naravnost izcufati
iz njegovega drobovja in to s težkim bojem, itd. Za-
deve se je treba lotiti na pravem koncu in jo zgrabiti
za vrat. Proč z osladno romantiko!
Prijeti je treba »bika za roge«, kot se reče. Prenehaj
se že enkrat vrteti v krogu kot kakšna neumna cir-
kuška medvedka (z rdečo pentljo na glavi).
Pika. Ne bom trpela nobenih ugovorov.
Prav pošteno sem nadrla sama sebe in potem sem
lažje zaspala, brez kakršnekoli uspavalne tablete.
Apaurine hranim za cocktail z ginom.
10.
Počitnic je konec in spet se srečamo, samotni popot-
niki na čez obzorje razpotegnjenemu tripu, ki se vne-
to, neutrudno plazi skozi življenje.
Roka mi drgeta kot ujet metulj in zapisuje nekoliko
okorno, zaspano. Nad njo se sklanja vijoličast šop su-
hih rož, z rumenimi in oranžnimi packami.
Odkod zdaj vsa ta paranoja?
Potopim se v štirikotno zrcalo in se vrnem v prihod-
nost.
Dekla ihti na lesenih stopnicah. To je prva slika, ki se
lagodno požene v film. Ruto ima na glavi in umazan
zelen predpasnik okrog pasu. Rjave lesene cokle na
bosih nogah. Obraz ima potopljen v roke. Po tilniku
jo ščegeta kratka rjava kitka (nekakšna Pepelka,
menda). Joče in se stresa v krčih. Za vogalom preži
črn pes z nasršeno dlako in z ognjenimi očmi. De-
monski cucek, skratka. Še to: gobec ima na široko
odprt in skozi cedeče se sline filtrirajo ošiljeni beli
zobje. Kar nekoliko vampirska scena, pravzaprav.
Na drugi strani šumi stara jablana, ki se šibi pod težo
zrelih plodov. Hiša je iz kamenja, grobega kamenja
in temnega lesa (kot stopnice). Pred deklo je železna
skleda s sivo zelenim grahom. Pravzaprav je bolj na
desni, v smeri proti jablani. Pod jablano je majava
lesena klop, spodaj obrasla z mahom. In nič se ne
zgodi, film okameni v podobo. Torej ga pretrgam.
Druga slika je diapozitiv rožnatega tulipana z lesketa-
jočimi se kapljicami rose na cvetu. Tulipan se veča in
veča, naposled zapolni ekran z rožnato rdečo barvo in
mrkne v nič.
Tretja slika je zamegljena od cigarenega dima. Slika
se razpotegne v film. Dekle ima v roki »Winston«.
Zamišljena je in sama sedi za leseno mizo blizu vrat.
Obrnjena je proti vhodu, morda koga pričakuje.
11.
Vse je šlo gladko, kot po maslu. Vendar, prva slepa
»sreča« traja največ teden dni, vedno. Potem pa sem
se spet počutila kot medved v kletki. Ne bi mogla rav-
no trditi, da me je prisilil, da sem spala z njim, vendar
pa me je vse skupaj že tako dolgočasilo, da sem ga
počasi in po koščkih poslala k vragu. In krasno se mi
je zdelo, da sem zdaj jaz pustila tipa in ne on mene.
Ko zdaj premišljujem o tem, se mi vse skupaj zdi pre-
cej otročje in brez zveze. Popolnoma brez vsakega
ponosa in časti se je revež še pol leta plazil za mano,
mi nenehno telefonaril, pisal pisma (z neštetimi slov-
ničnimi napakami), se poniževal čez vse meje, dokler
ga ni pobrala JLA v svoje naročje. Kar oddahnila
sem se, čeprav je tudi še nekajkrat telefoniral, da si
me želi videti in v tem stilu.
Takrat sem sklenila, da se ne bom nikoli poniževala
pred nobenim tipom, ker je to čisto brez haska. »Bil,
pa šel,« kot pravi Vesna.
12.
Zakaj sonce zaide že ob petih?
Srečni so gosti strahovi, ki se v rojstvu teme priklatijo
med suhe rože moje sobe.
Zmeraj sem sovražila nedelje, puste dneve, kakršen
si je privoščil biti tudi današnji.
Nisem več raztreščena na črepinje - ravno nasprotno.
Trmasto in trdno stojim na vrhu hriba in se upiram
vetru, trepetajoča v hladnem strahu. Nikoli prej me
ni bilo strah prihodnosti, niti pomislila nisem nanjo,
danes pa se vprašujoče tresem pred njo. Rada bi bila
spet otrok - otroci se ne boje jutrišnjega dne. Leta in
samota rodijo svojevrstno paranojo.
Izmislila sem si neko formulo za doseganje ciljev, for-
mulo, ki se rima: Vse je mogoče, samo če se hoče.
13.
Berem knjigo Orlane Fallaci »Pismo nikoli rojenemu
otroku«. »Rodimo se, da bi bili srečni, svobodni,
dobri, da bi se borili v imenu sreče, svobode, dobro-
te; rodimo se, da bi poskušali, spoznavali, odkrivali
in ustvarjali. Ne, da bi umrli.«
Prima knjiga, res. Oriana pravi:
»Vprašanje je prva pot naprej.«
Torej: Najprej obstanem - in se vprašam: Zakaj?
Potem, ko ta ledena skorja poči, mrzlično iščem
odgovore in jih lepim v mozaik, trem jih in luščim iz
lupin, iščem vse motive, vzroke, povode, možnosti.
Cim večje število jih je, tem kvalitetnejši je odgovor.
38
14.
temo noči. Polna luna in njena srebrna cesta, pes,
prerok in vitez - peti prokurator Judeje, Poncij
Pilat, sin kralja-zvezdogleda.
15.
V meni se spet razgoreva tisto strašno občutje apati-
je, ki nastopi takrat, ko se ne moreš domisliti prav
nobene stvari na tem prekletem svetu, ki bi jo rad
počel. Preteklost, sedanjost, prihodnost - vse skupaj
je le amorfna gmota nesmisla. Ne maram se pa
konec. Ob polnoči se je razcvetela najbolj bela noč,
kar sem jih kdaj videla. S snegom pogrnjena pokraji-
na je bila čudežno bela, svetla in čista. Travniki so bili
nastlani z belim perjem velikanske snežne gosi, ki jo
zima pridno skubi tam nekje nad oblaki. Počutim se
zelo limonino, kislo in grenko kot grenivka, najbrž bi
bila rada zaljubljena, pa mi nikakor ne znese.
Včeraj sem Simonu razložila, da je med nama »tutto
finito«, da mi je sicer žal, vendar jaz tu nič ne morem,
saj je bilo lepo, dokler je bilo, pa take finte po istem
sistemu.
Padam pač iz ene skrajnosti v drugo, vsako zadevo
priženem do skrajne točke, dokler se mi vse skupaj
dokončno ne zagabi. In potem se otepam in otresam
vsega, kar me je kdaj vezalo na kakšnega dpa.
Naposled sem sicer bogatejša za eno spoznanje, spo-
sobnejša, pametnejša morda, samostojnejša, toda
revnejša za eno podobo iz sanj, za en cvet z vrta
idealizma in naivnosti, za eno upanje, ki je pokopano
na vekov veke (amen).
16.
Pride čas, ko te ohromi obup. Nisem kamen, ne amen
namena, sem le steza brez imena, ki išče pot do cilja,
ki ga mogoče niti ni nikjer. Sem potovanje, ki dežuje
kisle solze na note refrena, na mrtev asfalt. Sem pri-
čakovanje, spremenjena v uho, v radar; šelesteče list-
je krade zvoke svetlobi. Nočem verjeti, da sem roje-
na za jetnico ali sužnjo kogarkoli ali česarkoli.
Nočem biti samotni veter, ki blazen blodi skozi mrzle
krošnje, veter brez imena, jetnik samote in žalosti,
suženj solz in bolečin.
Vonj po ometu,ki se kruši, in sled belega apna nad
vrati. Misel je ena sama svobodna skrivnost.
Rada bi imela psa.
17.
Nekega dolgega poletja. Sanje znajo biti plašne ste-
klene zarje. Ljubezen do poletja, ki je želja in je
upanje na pomlad ter trpko pričakovanje na jesen.
Večni beg razdvaja brate in sestre brez rok, da bi si
jih podali. Krog otrok.
Chewing-gum for my Indian friends . . .
In odpre se široko nebo nad Ilionom, ognjene strele
39
Stokajoč plamen, ki se jecljaje trikrat obrne v zraku
nad večerno Ljubljano in potem izgine v obroču ba-
krenega prstana.
Sonce je spodrsnilo v krvavordeči trak zarje, mirno in
spokojno, kakor ptič Feniks, ki vsak večer znova
umre, da se more drugo jutro spet svež, nov in mlad
roditi v drugačen čas. Prav zavidam mu. Kaj se je
vendar zgodilo z menoj?
Včasih je bila noč moj najljubši čas. Spominjam se
nočnih izletov z vijoličasto metlo (kolesom), ko sem
samo vključila dinamo in odletela v temo izpraznje-
nega mesta. Na Wolfovi ulici je starejši uslužbenec
kinematografskega podjetja zamenjaval fotografije iz
filmov v rdeči vitrini, kjer je bil napisan kino-spored.
Ustavila sem kolo in se z možakarjem zapletla v prav
prijeten pogovor o filmih. Mimo je prijadrala Darja
s svojim novim tipom in mi začela pripovedovati o
svojih doživljajih v brigadi. Tudi stari se je vmešal v
debato:
»Ja, jaz sem pa tudi delal na trasi, svoje cajte. Še eno
udarniško značko imam od takrat.«
Nakar smo se razšli na tri strani neba. Za njih ne
vem, jaz pa sem se odpeljala na Miklošičevo, kjer
sem si - linija gor, linija dol - privoščila dvojni sla-
doled, čokolada-limona-lešnik.
Ob enajstih ponoči sem stala na križišču Čopove s Ti-
tovo, pred rdečim semaforjem. Avtomobila nikjer
nobenega. Pa sem se zapeljala čez cesto pri vsej tej
rdeči svetlobi, kar zaslišim za seboj neko divje piha-
nje v piščalko. Ozrem se čez ramo in — koga zagle-
dam? Nekega debelega varuha prometa, ki je piskal
in piskal na vsa pljuča. Vrag vedi, odkod se je vzel ob
tej uri. Hitro premislim: Ce se lepo disciplinirano
ustavim, me bo meniničtebinič oskubil za najmanj
pet flik. Denarja nimam pri sebi, osebne tudi ne —
torej, sklep je kratek: ČRTA! In sem na vso moč pri-
tisnila na pedala, pa po klancu Čopove hitro navzdol.
Nekaj časa je še kar žvižgal za mano in se nekaj drl,
toda dohiteti me, jasno, ni mogel. Sploh so pa pro-
metni prekrški moja specialnost, ker ne šmirglam
semaforjev. Zanima me samo to, ali je v bližini kak
miličnik, to je prvo, in drugo, če je v bližini kakšna
mrcina na štirih kolesih. Če ni nobenega od zgoraj
omenjenih faktorjev, se brez pomislekov prepeljem
čez cesto.
Buljim v sončni zahod na drugi strani šipe in si ga ne
morem več predstavljati tako, kakor včasih, v stari
porcelanski skodelici z vijoličastim robom, iz katere
se prijetno kadi snop rdeče oranžnih žarkov. Oblaki
so še vedno sivo vijolični, kot kakšne čepice iz filca,
in sončna krogla spominja na razžarjeno pomarančo.
Le kako bi bilo. če bi se naenkrat pojavili dve sončni
pomaranči?
Iz potemnelega neba se je izluščila ploskev polne lune
labodje bele barve. V kaminu prasketajo umirajoča
polena in pod stropom poplesavajo zlomljene cimeta-
ste sence. Modrikasti plameni, ki ližejo oranžno žer-
javico in se hranijo z zmerom novimi poleni.
Ogenj, ki umira, sivo zelen pepel, vse se počasi topi v
sikajo iz drobovja oblakov, plameni zarje razžarjajo
žerjavico peklenskega groma. Vsa vizija se razširja in
tone v ognjeno brezno Tartarja, podobe gorijo s kač-
jimi zublji, pekel se obrne in se sprevrže na glavo, na-
mesto glinaste in krvave zemlje se odpre nebo. In
odpre se široko nebo nad Ilionom . . . ■
Rdeča kapica s cvetnim vencem okoli vratu, s soncem
v nasmehu in morje visoke trave.
Volkovi spijo za grmom vijolic.
Podoba umre in jaz se počasi izgubljam. Polzim iz
lastnih rok, kakor sipki pesek v peščeni uri. Nekaj se
zlomi, razdrobi, razblini in začnem igrati novo
dramo, z drugimi igralci v glavnih vlogah, toda kraj
dogajanja ostane isti.
Razbiti vrči na glavi, polito vino in mlado jutro, ki za-
spano odpira oči, zlepljene od solz prve rose.
In prebudim se praznih rok, s suhimi usti in vlažnimi
očmi, žejna in željna pustolovščin, naveličana vsak-
danjosti, utrujena in sama.
»Veter pometa včerajšnji dan . . .«
Včeraj sem gledala na televiziji Antonionijev film
»Kota Zabriskie«. Potem sem šla v Stopoteko.
18.
Zaudarjajoče umazano lepilo zleplja moje deževne,
sive, lene in neresnične dneve, ki mi sedijo kot rabelj
obsojencu za vratom.
V omledni iluzornosti rišejo težo poletne nevihte,
hiteč preko roba stvarnosti, in me zalivajo s tokom
nemoči, da se pogrezam zmerom globlje v nekaj, če-
mur ne vem ne imena in ne izvora.
(Dijana, ti lahko pokažem nekaj miši? Ena je rožna-
ta, druga strupeno zelena in vsa nasmejana. Na jadru
pa je narisan nekakšen sončni maček . . .)
19.
Torej, danes sem nekako uspela srečati svojega
»princa«. Romana. Vsakega srečanja z njim se
neznansko veselim. Poznam ga že zelo dolgo, bil je
najboljši prijatelj nekega mojega bivšega tipa. Skoraj
bi me kap, ko sem ga zagledala tam v podhodu MGL.
Po tistem: »O, živijo, kako se kaj imaš, kaj kej poč-
neš,« sem začela raztresati neke neumnosti in jecljati
bedarije, ob vsakem njegovem pogledu sem farbala
kot spektra color special, zraven sem nekaj brbljala o
Hesseju, da berem njegovega »Stepnega volka«,
nekaj takega. Vsekakor pa sem bila popolnoma
nezmožna to srečanje obrniti v svoj prid. Pa tudi če bi
mi uspelo iti z njim na kavo, kaj bi imela od tega? Ne-
kam se mu je strašno mudilo, torej je prav kmalu od-
peketal v neznano, jaz pa sem še kakšno uro tavala
po stari Ljubljani, ki se mi je zdela še bolj stara, in
srečevala sem ljudi brez obrazov, nekakšne lutke in
robote v svetu menjajočih se kulis. Potem sem šla v
Maximarket in kupila indijski čaj Nataraj.
20. -
21.
Danes sem spet srečala Romana. Pojavil se je iznena-
da, s črnim ogrinjalom in črnim klobukom pod roko.
Baje so vadili neko Mollierovo igro, zdaj pa vrača
kostume v Opero.
»Grem lahko s tabo?« sem se znašla in ni mogel reči:
ne. Sploh se ne morem spomniti, kaj sva čvekala, ko
sva čakala na garderoberja, kakšne puhlice verjetno.
Garderoberja pa ni bilo od nikoder. Roman se je
vrnil na faks, jaz pa sem improvizirala nekakšen foto-
safari v Tivoliju. Razšla sva se s klasičnim »adijo, pa
fajn se imej, sej se še kej vidmo,« in nekaj v tem stilu.
22.
Obvladuje me brezvoljnost in pesimizem. Prekleto
vendar! Dovolj je bilo že tega! Izdajam samo sebe,
svoja načela. Takšna, kakršna sem, se sovražim. Pol-
na sem nekakšnih kompleksov in frustracij (o tem
smo se učili v šoli).
»Kaj bodo drugi rekli na TO? Kaj si bodo mislili o
meni, če bom . . .« itd., v tem stilu dalje. Kakor mo-
ja mama. Njo zmerom skrbi, kaj si bodo ljudje mislili
o njej, če bom jaz naredila to in to.
Očitno nisem dovolj samozavestna. Poleg vsega pa še
lažem sama sebi in drugim, potvarjam in pretvorjam
resnico, kradem knjige v Konzorciju, zapijam se z
rum-colo in pivom, žrem tablete, špricam šolo, nikoli
ne bom maturirala, ker se ne učim zadosti, potepam
se cele dneve po mestu, itd., itd. In k vragu z vso to
solato!
23.
Konec šole! To spoznanje je nenadoma, kakor zelo
dobrodošla zver planilo vame. Na faksu bo seveda
vse drugače in super in sploh in oh. Sicer mi je pa
vseeno.
40
Dovolj mi je marmeladnih sončnih zahodov in gren-
kih praškov. Rada bi bila čisto navadna, slučajna
gimnazijka, ki se uči za matematično šolsko nalogo in
med poukom klepeta z Dijano o koncertu »Art
Ensemble of Chicago« v Unionski dvorani. Samo to
in nič več. Pa ne gre. Ker je odločno premalo. In kaj
potem sploh hočem?
V kuhinji diši po limoninem čaju in po nenavadni
tesnobi, ki ji ne vem vzroka.
V sobi je 68 stopinj Fahrenheita.
Rada bi bila srečna. A kako?
»Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem
niti politična stranka. Srečo si človek lahko ustvari
samo sam.« (Edvard Kardelj) Očitno ne najdem pra-
ve formule za to zadevo."
//. del
JUTRA
BilJyju: Nikoli se ne bova prebudila iz teh sanj, ker se ne
bova hotela.
. . . in bila je trava
ki je šumela pod prsti zarje
kakor vonj tišine
in petelin rose
s prerezanim grlom
ni mogel krikniti
v opozorilo . . .
1.
Odlomki sanj se vračajo v brezobličnih utrinkih.
Temno platno neba in taleč trak lune, ki zori v prvo
pomladansko luno, v skrivnostni ščip, ko bo struna
počila, zazvenela in ovenela, da bi se namesto nje
lahko rodil brezbrežni veter kralj, dišeč po jutrih,
pomladi in spoznanjih.
Da, hlad je v sobi in samota težko diha, sope kakor
ranjena zver. Srečanja so od večnosti odlomljeni
svetli trenutki.
In kaj bi zdaj s sabo? Razen tega, da hladno dežuje v
sence mraka in da sem postala virtuoz površinskih od-
nosov, se ne dogaja v meni ničesar zanimivega. Be-
žim v sanje, spanje, samoto in v odhajanje.
Volčiče je požrl stari zmaj. Seveda si je pokvaril želo-
dec. Zakaj ima zunanja forma takšen nazarenski po-
men? Utrujenost me premaguje in moje nikdar zače-
to delo se to noč, to jutro ne bo rodilo. Mogoče zato,
ker še ni sonca, ki bi bilo dovolj močno, da bi okrona-
lo pojem resničnega jutra, ko se noč presvetli in zble-
di v svetlobi začetka. Najraje sem imela začetke, že
od sive davnine sem.
Sem postala ujetnica, žrtev, talka Umetnosti? Bom
večno iskala obličje forme in notranjo moč izražanja?
Vsaka vsakdanja podrobnost ima nenadoma nov,
zanimiv in neobičajen pomen, smisel. Drugačnost
ima pomen napovedujoče se fundamentalne meta-
morfoze.
Ali mi bo svežina hladne vode, naravnost, spontanost
ter mojstrstvo površinskih odnosov pomagalo izpla-
vati iz te brezupne, ogabne in osladno lepljive poliv-
ke, v kateri se nahajam?
Simpatičen, prijeten nered v sobi. In kaos v mislih, ki
se bijejo in spodbijajo med sabo, ravno to pa jih
združuje ter omogoča njihov obstoj. Grozljivi skepti-
cizem. Nemožnost v zraku. Past v stilu »carpe diem«.
Popustljivost do same sebe. Čudaštvo v očeh drugih,
ki so zrcalo.
Zakaj znam izvrstno navezovati stike z ljudmi, ven-
dar pa to praviloma ostaja na neki površinski ravni li-
nije najmanjšega odpora? Bojim se vseh vezi, verig,
opeklin, razočaranj. Lažje se poglobim v knjigo, glas-
bo, kot pa v človeka. Scenaristka, režiserka in igralka
sem hkrati. Toda, vsaka igra je past (»Igra bodi past,
da ujamem kralja in in njegovo vest,« pravi že Ham-
let). Nočem biti v kalupu, toda vsi so v kalupu in ho-
čejo biti v kalupu. Morala bi pravzaprav biti z ljudmi,
v ljudeh, med ljudmi, zaradi njih. Nisem. Oni so tam
in jaz sem tu. Izohrana. Zase. V svojem vesolju. V
vesolju sebe. »Vstop prepovedan!« To je tisto. Moji
odnosi z ljudmi so zato igra, so formalni, ker sem jim
prepovedala vstop vase, v svoj svet. Ostajam v svo-
jem začaranem krogu. Noi i tangere circuios meos!
Jaz tu, ti zunaj, tam nekje. Vidim te, slišim te, voham
te, govorim s tabo - toda nikakor se ne moreva obču-
titi, vmes je debel, steklen zid.
Ura je -dve po polnoči. Utrujenost me čedalje bolj
grabi s svojimi spolzkimi šapami. Ljudje že spijo.
Ljudje se vračajo s plesa domov. Ljudje se ljubijo.
Ljudje žurirajo. Ljudje se zapijajo. A največ jih
kljub vsemu preprosto in samoumevno in absolutno
spi, ker si ne morejo misliti, da bi ob tej uri počeli kaj
drugega. Ljudje smo naravnost obsedeni od tega, da
se silimo s stvarmi, ki se nam zdijo normalne. Ali ni
to početje abnormalno?
2.
Pozno zvečer sem se vračala domov in premišljevala
o Alešu. Ulice so bile goste od teme in hladno izumr-
le. Potem sem od daleč zagledala nekoga, ki je priha-
jal iz nasprotne smeri, čez prehod za pešce na novi
Prešernovi.
»Tisti dečko tam čez pa ne izgleda slabo,« sem pomi-
slila, ko sem se mu počasi bližala. Na moje veliko
presenečenje je bil to on - Aleš. Nisem mogla prav
verjeti; dva človeka ob najbolj nenavadnem času na
istem kraju, v krempljih srečanja.
»Ho, od kod pa d?«
»Z Vesno sva bili v Križevniški cerkvi.«
»A na spovedi?«
»Ne, tepec. Gledali sva nekakšno dramo. Komisar
Kris. Potem pa sva se začvekali v Unionu in zamudila
41
sem avtobus. Zdaj pa pešačim domov.«
»Kaj pa imaš to na plašču?«
»To? Vosek. Vsa cerkev je bila polna nekih sveč. Ne
vem, kako se je njihov košček uspel materializirati na
mojem plašču.«
Jecljala sem kot šolarka. Besede niso bile prave, bile
so izkrivljene in nenaravne. Kot da ne bi bile moje.
Tako sva nekaj časa klepetala sredi križišča, dokler ni
iz teme divje pritrobil nek avto.
3.
Ne morem pobegniti iz obroča brezplodnih sanjarij.
Pravkar sem pojedla »grenko večerjo naveličanega
klovna«. Nad mano vlada peklenska oligarhija črnih
misli, jaz pa si želim razkošje nepreračunane pretve-
ze.
Večam se v mokro meglo, ki drsi. je splozka, zdriza-
sta, peščena, grozljiva. Vrtinčim se in padam, nekam
vase, s slapovi barv in rož. Privoščim si eno življenje
za živeti in še eno - dvojno življenje, trojno, stotero
- zakaj ne?
Kaj, ne vem, kaj, kaj kaj, kai, Kain, zakai?
Topim se v novo jutro brez ledu. Lahko pa da plaz
pada ali pa se plaz samo plazi? Plaz se namreč plazi,
in plazi se vame in me razjeda, buči, pada, kot slap,
in se pogreza, ne: pravzaprav se jaz pogrezam v ne-
kaj, ne vem, kaj. Res ne vem, častna beseda. Berem
Peno dni; od Borisa Viana je ta reč. Tudi jaz bi imela
belo miško v banji, da bi se med peno za kopanje po-
govarjala z njo. Pa nimam miške. Sploh nikakršne
miši ne premorem. Še slona ne, celo zvezd ne, ker je
danes oblačno.
Nočem in ne morem se učiti - neka statistika, kaj ko
bi bila statistika statična sinteza sintakse Sfinginih si-
nov? O groza, o mizerija! In v tem smislu dalje.
Telefoniram Dijani.
»Živijo Dijana, kaj počenjaš zadnje čase?«
S pogovorom ne bo nič. njen tip je pri njej.
Telefonijada se nadaljuje.
»Vesna, greš z mano v "Študenta"?«
»Ja, saj bi, pa ne morem, res bi, saj bom, drugič, čisto
zares, saj že dolgo nisva bili tam, ampak zdaj se mi
nekako res ne gre. pravzaprav bi šla, če bi mogla,
toda ne morem, veš . . .« in v tem stilu dalje.
Vezenje otrobov? Besed, pravzaprav. Nekakšnih
puhlic, tja v tri dni, v tri krasne, sončne dni.
Nekje je presunljivo zacvililo. Morda je v omari za-
klenjen kak prašič? Nemogoče, saj se omara ne da
zakleniti, ker je pokvarjena. Da, prav pokvarjena je.
V poboljševalnico z njo!
Bliža se kulminacija zmede, blaznosti, čutim to, čas
se premakne, čutim ga. težak je, zoprn (Aleš nam-
reč). Zakaj budilka noče zazvoniti? Ta tema je nora,
smrdljiva in zadušljiva. Daj, daj, zazvoni že, prekleta
trapasta ura! To postaja že nevzdržno. Hudič naj ga
pobere, skupaj naj odjadrata tja na tisto zaribano
Komno ali kam že.
To bo spet eden tistih prascev, ki bo jutri pozabil, da
me sploh pozna.
»Ja, jutri ti bom telefoniral, stoproccntno, veš
da . . .«
Figo! Ostala sem sama v nekakšni votlini zmajevih
zob, dežurstvo pri telefonu. Kakšna Koza, z veliko
začetnico.
Spomin je ptič, večni tečni ptič, ki me nenehno nadle-
guje, vreščeči ptič, ves temen od noči. »In petelin
rose s prerezanim grlom« me ni mogel opozoriti, da
sem navadna naivna trapa.
Sovražim ga, hočem ga. In več. Zakaj ga ne morem
zbrisati, zradirati, vsaj zabrisati?
Vem in vrem, vreme je za eno figo, zanič.
Zjutraj se moram razsanjati in izsanjati do 6.50 (po-
tem pa šibam na faks po neko inskripcijo).
Zato se konec konča s koncem tako, da kolibri pojé
nojevo jajce.
4.
Kaj storiš, ko ti na mah postane kristalno jasno, kdo
je avtor te nore zamisli? Kakšne zamisli? Ja tiste, saj
veš. Ne, ne vem, pa tudi ne vem, kaj storiti potem.
Saj ni važno, nič ne de. Pa vsaj veš, kdo je avtor?
Vem. No, vsaj nekaj. Pa povej kdo! Ti, vendar. Čre-
de senc so se razkropile po obzorju. Nikjer ni niko-
gar. Odpiram vrata in poizkušam zarjavele kljuke, a
vse je prazno, tiho, ali pa zaklenjeno. Samo ptice
umirajočega dneva trosijo v tišino pesek daljnih
peščenih ur.
Poleg posterjev Briana Jonesa, Janis Joplin in Davida
Bowieja sem nalepila sliko dedka Marxa, ki sem jo
izrezala iz »Tribune«. Na vhodnih vratih se lepita
Engels in Lenin. Na omari neki tip igra baseball,
zraven njega se bohoti koledarska pokrajina meseca
maja, ki jim v vodoravni črti sledijo Rolling Stones v
elementu. V človeku se divje prepletata in vrtinčita
dva namena. Prvi predstavlja pot (iskanje) do samega
sebe, odkrivanje skrivnostnih, podzavestnih in za-
vestnih svetov svoje notranjosti, usmerjenost k sebi,
zase in v sebe. Drugi namen pa je povezan z razra-
stom superega. Človek se usmerja navzven, k družbi
kot celoti in k drugim ljudem kot posameznikom, raz-
grinja njihove svetove in jih primerja z lastnimi. Oba
vidika sta nepogrešljiva in šele združena predstavljata
pogoj celotnega življenja. V nasprotnem primeru pri-
de do psihofizičnega »raztelešenja« psihe ter v zvezi s
tem do nevrotskega, anksioznega ter agresivnega ve-
denja, do sovraštva sebe in okolice. Dvoje vrst iskanj
vsebuje težnjo po formi, popolnosti, miru.
Naravnost grozljiv občutek je drobljenje človeške no-
tranjosti, ki ga doživljam. Več kot to! Zmeraj sem
mislila, da je osebnost (pojem osebnosti) le ječa, v
katero človeka pahnejo norme okolja in njegov ge-
netski material, s tem pa človek izgubi svojo svobo-
do, in čeprav se sliši paradoksalno, tudi svojo identi-
teto, kajti njegovo obstajanje se reducira le na zrcalni
odsev v očeh drugih, na igro vlog, ki se od njega pri-
čakujejo. Moje načelo je bilo - in je še zmerom -
soglasje nasprotij (po Heraklitu), vendar pa se je zgo-
dilo nekaj problematičnega. Poleg tega, da sem zašla
42
v labirint konfliktov vlog, ki se od mene pričakujejo,
je v meni nastopilo nekakšno »nesoglasje nasprotij«,
ki se mora prav v kratkem končati.
Včasih ustvarjam vtis, da sem sprta z logiko. Vendar
— vsaka relativnost je relativna. Vsaka resnica je del
laži in laž je del resnice. »Resnica je sestavljena iz
različnih resnic« (Oriana Fallaci) Brez dobrega ni zla
in vsako dobro je hkrati zlo, in obratno. Vse je odvis-
no samo od zornega kota, od aspekta, s katerega nek
določen pojav opazujemo. In ravno iz tega izvira
moj, do obupa prignan skepticizem. Torej, če pri-
znam neobjektivnost in relativnost, potem mi ostane
večno tehtanje, analiziranje situacij in ubijajoča ne-
odločnost, ki me nenehno preganja, kajti s tega sta-
lišča je vsaka odločitev napačna in hkrati pravilna.
»Stopamo in ne stopamo v isto reko, smo in nismo,«
je ugotovil Heraklit. In še posebej grozno se je zave-
dati svojega neobstajanja.
5.
Danes je eden tistih dnevov, ki se začnejo z razpada-
jočim crknjenim golobom v travi in se nedorečeni iz-
tečejo, na primer ko Roman stopi na avtomatični
prag ter se pred njim in za njim zaprejo steklena vrata
v pasaži Maximarketa. Ni me videU ali pa se je delal,
da me ni opazil.
Navsezgodaj v toplo pomladno jutro se mi je vsilil
refren Cohenove pesmi Last Year's Man, ki je s svo-
jim dežjem priklical kaplje pod večer in ulice so
postale temno, spolzko zrcalo.
Vsa dolga stoletja mojega življenja so se zlagoma
sesula name in me zgrbila v mračno gubo. Globoko
vase, zavita v črn plašč. Počutila sem se stara in izčr-
pana, svinčeno utrujena, prazna, naveličana. Vendar
brez solz - in brez dežnika, ko sem hotela iti na avdi-
cijo za napovedovalko radia Študent. Nisem šla -
zaradi tistega krvavega goloba pred GTŠ in zaradi
bivšega sošolca, domišljavega možiclja z ogabno bra-
do (šest kocin), ki je s tem namenom sprintai na štiri-
najstko.
Zgosti se noč in ulice so neme.
»In kakšen vesel pogreb z glasbo in plesom!
Čez polnoč se klatijo sestradani psi
in v temi pozabljenih ulic
sveto zbirajo njune kosti . . .«
To zadnje je seveda iz drugega konteksta, natančneje
iz neke moje davne pesmi »Polnočni potepuh in ple-
savka«.
6.
Se je res zgodilo? Mislim, vse? Ali samo nekaj . . .
Saj ni mogoče. Moji prividi imajo ponavadi kratko
sapo. Bojim se. Česa? Časa. Ne vem. Dežuje. Potoki
vode. Reke teme. Jutri bo prva pomladna polna luna,
natančno ob 16. uri in 14 minut. Vse skupaj nekako
ni res. Mogoče bi rada dolgčas vsakdanjosti. In plave
lase. In lunin zahod. Včeraj je bil. Zjutraj okrog šti-
rih. Temno zlat. S prameni skrivnostnih oblakov, raz-
potegnjenih čez'čelo neba. Razdrobljene in razsejane
zvezde. Čas je za čaj. Toda jaz hočem ven, bežim.
Tako rada bi enkrat preprosto odšla. Toda jaz ne
znam odhajati, jaz bežim.
7..
Resno zamorjena, dolgočasna in bleda glasba na ra-
diu Študent, nekakšen brezkrven jazz.
Nebo je nasičeno z ostudnimi, težkimi oblaki, ki
leno, a požrešno goltajo svetlobo zgodnjega popol-
dneva.
Sedim na korenini stoletne smreke, srebrne smreke z
gostimi iglicami in se pogovarjam z govorečim
kamnom. Lažem. Prepisujem zapiske iz sociologije v
svoji sobi, na zahodnem krilu dolgočasnega stanova-
nja v četrtem nadstropju. In kamni ne govorijo.
Potem se je na koncu petnajstega stoletja ure začela
ledena doba. Zato je bilo treba vključiti ventilator na
termoakumulacijski peči.
Dolgočasen dan je, nedelja, ki vneto pričakuje de-
ževni naliv. In še tisti leni, brezritcmski jazz . . .
Nič ne morem, preprosto. Ne morem brati, se učiti,
poslušad glasbo, spati, sedeti, se sprehajati, voziti se
s kolesom, iti v kino, na ples, v ŠKUC, k Dijani, k
stari mami, v park, v dnevno sobo, gledati televizijo,
risati, lepiti, telovaditi, žvižgati, prepevati, in v tem
smislu dalje. Nič ne morem. In zato me boli glava.
Vse me dolgočasi. Gotovo poznaš na občutek. Letela
bi, edino to bi še šlo. Toda ne znam in konec. Nočem
telefona, ker laže. Mislim, on ali ona, če reče, da bo
poklical - a. Se sploh domisli kdaj, da vegetiram tu
nekje brez veze?
Packam s čopičem barvo na risalni list. Ne, vse to sem
— brezuspešno — že počela. Izmišljujem si zgodbe.
Nima smisla, ker so vse nedokončane in nezačete,
brez glave, trupa, nog, rok, repa, las. Ogaben frag-
mentarij zruvanih delov. Nimam talenta za celoto.
Zbirka praznega besedičenja. Zoprna sem si. Ne hva-
la, nisem lačna. Mogoče tudi sem, ampak to ni tako
pomembno. Bolj pomembno je ugotoviti, kaj me ve-
seli, v čem se lahko izrazim, karkoli ustvarim, najdem
»satisfaction« — kje? V čem? V kom? Kam? Zakaj?
No, to pa vem, zakaj - zato namreč. K vragu - oh,
in z vragom in stran od njega, ker je brezveznik. Ne
naredi nič dobrega, nič koristnega, nič zanimivega.
Preprosto — nič (kakor jaz). Niča je pa že tako pre-
več. Čemu naj bi torej kdo delal nič?
Jazz se je končal medtem. Vsaj nekaj. Zdaj so obve-
stila.
Nebo se jasni. Grive oblakov se podijo stran. Svetli
se, belo-modro. Paprika (sončnega zahoda). Radirka
(teme). Čreda paprik. Rdečih, seveda. Kar vprašaj
me, odkod zdaj paprike. In paprični preliv in polivka.
Iz mojih pradavnih nadrealističnih pesmi, ki to niti
niso, samo včasih poskušajo biti, kar tako, za hec.
4,^
8.
kakor to počeniajo spomini. Vendar Billy ni spomin.
Potem obstanem sama, sama s svojimi neštetimi jazi,
od katerih je vsak specializiran za eno izmed vlog.
Prepletajo se in dopolnjujejo. Tako ostali ljudje,
družba, zahtevajo in pričakujejo od njih. Delajo mi
frise, maske, kakor bi rekel Witold Gombrowicz.
Vidiš, zato me ni, sem in nisem, ker sem le navidezni
videz, privid, čeprav se trudim biti čimbolj naravna,
spontana, brez mask in laži, brez konfliktov in fru-
stracij. Toda včasih je tako zabavno igrati vloge, ko-
medije, včasih celo uživam v tem. Vem, da sem igral-
ka. Vsi smo. Prisiljeni smo v to. Z življenjem bi
plačali nasprotno. Trpimo, ker ne znamo več živeti iz
sebe, kakor to počno živali, rastline in otroci. Odtod
razcepljeni kriki in razcepljeni ljudje, ki to razce-
pljenost skrbno prikrivajo, še več, celo sramujejo se
je. Bojijo se samih sebe. To je dolg, ki ga plačujejo
tej civilizaciji iz kock in samim sebi. Raztrgane solze
samousmiljenja. Samo slabiči se smilijo samim sebi in
zato se hočejo smiliti tudi vsem drugim. S tem gnilim
usmiljenjem se hranijo. Pomilovanje je ponižujoče za
človeka, ki ima svoj ponos, svoje dostojanstvo.
Sedaj pa moram res v »Peterburg«. Odidi, Billy, pa
pridi še kdaj.
Ko bi veter očistil nebo oblakov in prignal proti jutru
polno luno kakor oranžno ovco pred moje okno . . .
9.
Na vse mogoče načine se otepam in otresam nekakš-
ne zaljubljenosti v sošolca Blaža. Vse skupaj je ver-
jetno samo sad vplivov razkošno razcvetene pomladi,
bežna simpatija in površna, kmalu minljiva zagleda-
nost, želja po spremembi načina življenja, po priča-
kovanju novih, zanimivih doživljajev, odkrivanju
značajev, spoznavanju novih ljudi, in v tem stilu
dalje. Skratka, zares obilna argumentacija proti.
Bomo videli, kaj bo iz tega. Čas bo povedal. »Time
alone, oh, time will tell, you think you're in heaven,
but you're livin' in hell . . .« (Bob Marley).
Veter tuli in zavija okrog vogalov, ječi in stoka, vča-
sih kakor ranjeni vitez, včasih kot lačni volk.
10.
Včeraj sva bili z Vesno na koncertu Lene Lovich v
Hali. Bilo je prav super. Tam sva srečali Blaža in nje-
govega prijatelja Sašota. Po koncu koncerta smo se
vsi skupaj odrolali v Union, kjer pa je bilo vse do full
zasedeno, zato smo na koncu pristali na Štacjonu.
Beseda je dala besedo, pivo je dalo pivo in v tem stilu
dalje do dveh zjutraj, nakar smo se razšli v tri smeri
neba. Sašo na avtobus, Vesna peš proti Bežigradu,
midva z Blažem pa v svojo smer, ker stanujeva še kar
blizu drug drugega.
Nekaj je nalagal o punku in o novem valu, nič kaj po-
sebno bistrega. Jaz pa sem kimala, se smehljala in
pritrjevala. Bedno. Ves večer sem poskušala biti du-
hovita, naravna, samozavestna, vedra, vse brez obi-
čajnega cinizma, brez fars in burk in scen in burlesk.
44
Spet sem šla zelo pozno od doma. Enkrat se mi bo
zgodilo, da bom srečala samo sebe, kako se že vra-
čam domov.
Stara gospa prodaja narcise pred Namo.
Večer vijoličastih oblakov. Morje, oranžno modri va-
lovi. Spreobrnjen svet. Na glavi stoji in piha me-
hurčke. Billy in jaz sva iz penaste milnice. Frfotave
trepalnice prezrte trte. Če odprem razcepljene krike,
zagledam prezrele grenivke ran. Odhajanje je moj
dolg tej civilizaciji iz kock in sebi. Raztrgane solze
(postrgam jim ves lažni sijaj). Postrgaj jim korenček,
povleci jih za nos, pa greva skupaj v Saint-Jamet,
Billy in jaz, nekega prvega aprila, in to z vozom veli-
kih zvezd, z velikim vozom zvezd, po kolovozu
razmrežcnih gub vesolja, veselja. Čas je! Billy je mo-
goče le privid, zato bežim pred prividi v resničnost.
Resničnost je dolgočasna in iz nje bežim v sanjarje-
nje. Niti v enem niti v drugem mi ni obstanka. Večni
beg. Utrgam najsvetlejšo zvezdo in jo dam Billyju.
Nikoli se ne bova prebudila iz teh sanj, ker ne bova
hotela. To je ta zvezda. Nimava moči spreminjati sve-
ta. Nimava volje, vztrajnosti, zaupanja. Brezverca
sva, do skrajnosti prepojena s skepticizmom. Ne ver-
jameva v nič, nimava nobenega upanja, to je narobe
z nama. Še dobro, da vsi niso taki. Saj tudi midva
nisva zmerom taka. Škoda je le, da sva oba v bistvu
privid, neresnična sva. Včasih. Dostikrat, pravza-
prav. V kopalnici je črno-beli mozaik miši. Že dolgo
vem to. Toda — spremenila se bova, nekoč. Billy in
jaz. Vem. Billy je iz penaste milnice. Jaz sem iz pena-
ste milnice. Spuščam mehurčke na stopnicah pred ki-
nom Komuna. Na čelo imam poveznjen kavbojski
klobuk, oblečena sem v scefrane kavbojke in modro
srajco do kolen. Mimo pride bivša razredničarka,
skoraj jo zadane kap, ko me zagleda v tem stanju. A
zadrži se. Vpraša, kako je kaj in če je moja mama na
počitnicah (ker se poznata).
»Ja, tako je,« dahnem vedro in pihnem serijo razno-
barvnih »Pustefix« balončkov v zrak. Ona se smehlja
v zadregi, nekaj še zamrmra in odjadra proč.
Pišem referat o vlogi dela pri preobrazbi opice v člo-
veka ali človeka v opico, tako nekako.
Še izlet v »Peterburg« (Andreja Belega) mi manjka,
roman, romanika, romantika, antika, mika me meta-
morfoza in Čarovnik iz Oza, ozmoza v algi, agar -
agar za bacile, za obup, igram se gram-pozitivne bak-
terije, in tako v tem stilu dalje.
In mesečev voz se vozi od tod do tam. Najprej sonce
zaide v sipek zarje na drugi strani šipe. Proti jutru pa
še luna zahaja nad mojim oknom in zahaja k meni na
kratek pogovor ob skodelici Assam čaja (lega imam
najraje).
Midva sva oba dva. In še več nas je. Pobegnimo sku-
paj! Iz sobe v travo, zbežimo v jutro, le brez strahu.
Billy in jaz, tisoč Billyjev in tisoč jazov, v poševne
žarke zore, v morje hladne svetlobe, ki v zenitu
postane vroča in zavre, vre v med nedosanjanih sanj
vsakega večera. In potem se Billy razblini. Umakne
se, pravzaprav. In zmerom znova se vrača vame.
Da, zelo sem se potrudila, vendar učinka ni bilo prak-
tično nobenega. Scena je bila izvrstno zrežirana, sce-
narij je bil imeniten, moja vloga je bila zelo dosledno
izpeljana. Vendar pa - kot že rečeno - rezultatov od
nikoder. Kje je bila napaka v sistemu? V meni? V
njem? V obema? No, ja, konec koncev pa smo vsi
skupaj preživeli prav imeniten večer. Lene je bila pa
tudi ena a, jutri moram v kakšni trgovini izbrskati
njeno ploščo »Stateless«.
n.
Ulice se zamolklo lesketajo od dežnih kapljic, nebo
je kovinsko sivo: žalostno. Hiše so stisnjene v dve
gubi, zgrbljene, brezupne.
Kolaž vlog, paleta poz. spekter likov, pahljača lažnih
frisov.
Beg.
Sužnji lastnih poz, iger. vlog, blefa.
In vsaka igra je past.
Strah, ki davi odznotraj.
Ujetniki frustracij in kompleksov.
Čudm nekakšen mraz spoznanj v kosteh. Ko bi bil
ves ta sluteni requiem le bolni plod mojega na novo
zraslega pesimizma, ki se je skotil v maternici nega-
tivnih izkušenj in razočaranj. Topim se in se razta-
pljam v pričakovanju, da mi bo Blaž telefoniral
(kakor mi je včeraj v disku Študent svečano obljubil.
Nekaj sva se menila, da bova šla gledat film »Hair« v
kino Union).
Pri Zeusu, ko bi le človek mogel ujed trenutek, en
trenutek dogajanja, mu nadeti uzdo in se povzpeti na
njegov hrbet. Nekje sem brala o tej zadevi, o konjih
trenutka, namreč. Mislim, da pri Javoršku. Jezdeci
na nevihti (»Riders On The Storm«, komad Doorsov
- to je bila Dijanina in moja najljubša pesem in vsa-
kokrat, ko sva prišle v disko Študent, sva žicale disko-
jockeya, da nama jo zavrti), konji z ognjenimi griva-
mi. Zdaj spijo v hlevu upanja.
Predem mrežo nekih blodenj. Natezalnice. Grmade.
Ujete čarovnice. Večne inkvizicije. Kolaž divjih ču-
stev.
Vsa sem se preoblikovala v amorfno gmoto vse-
obsežnega čakanja, pričakovanja (da bi zazvonil ta
nesramni telefon). V grozi (da ne bo hotel zazvoniti).
Čakajoč na Godota (ki potem nikoli ni prišel, seve-
da). Vesna, kaj naj storim? Ti nimaš takih proble-
mov. Nikoli jih nisi imela. Drugačna si v tem, ne gri-
zeš se od znotraj zaradi tega - čakanja. Večnega ča-
kanja. Najbolj od vsega sovražim čakanje. Čakanje
na smrt. Ali pa tudi ne? Tudi Dijana čaka. Čaka na
rojstvo svoje hčere Eve. Ona je sedaj v popolnoma
drugi sceni. Ne bo več vračanja v zakajeno votlino
diska Študent, tavanja po ljubljanskih oštarijah, sto-
panja v Benetke, kjer sva plašili italijanske mačke in
pse s svojim smehom, ki je bil za pojme »common
sensc« ljudi mnogo preglasen, zato so se ozirali za
nama z obtožujočimi sprevodi pogledov. Zakaj
moram v vseh stvareh tako grozno pretiravati? Pa kaj
potem, če me ne bo poklical? Saj ni ne prvi ne zadnji
s takimi fintami.
Tole čakanje bom pa prav zdajle prekinila, kajti v sa-
moti se množijo pošasti. Že preveč se jih je namnoži-
lo tukaj, okrog mene.
Torej, ker on ni telefoniral meni, sem pač jaz njemu.
Ton glasu, malo prebereš med vrsticami in že veš, pri
čem si. Na ničli seveda, oziroma na minusu. Odložila
sem slušalko in jo pogledala, kot da bi bila najmanj
kača strupenjača. Potem pa v jok. Nazadnje mi je
bilo vsega zadosti in poklicala sem Vesno, da bi jo ob-
vestila o »poteku dogajanja«.
Vrag naj me vzame, nikoli več ne bom telefonirala
nobenemu tipu.
12.
Beg iz deževnega ponedeljkovega dopoldneva. Kako
in kam? Vlaga in dež orkestrirata na skrivenčenih žle-
bovih in pločevinastih strehah. Moj ubogi londonski
dežnik je bedna dekla svojega nekdanjega blišča,
kakor ptič v vijoličastem, s polomljeno perutnico.
Vesne nisem našla v Slovanski knjižnici, našla sem le
dolge police prastarih knjig in vsiljivi dež, ki je ropo-
tal po žlebu. Vsedla sem se na enega izmed stolov in
zdaj opazujem odsekano kamnito glavo na omari, ki
se je verjetno ravnokar vrnila izpod giljotine. Prvič
čepim v tej čitalnici, ki zre sama vase, take so najbrž
vse, natlačene z gosto tišino, ki se splazi skozi rog
svetlobe in postane hudobni zmaj iz starodavne
pravljice. Zmaji so mi bili včasih simpatični, ker me
spominjajo na maje, najlepše mesece. Navadila sem
se že na razočaranja. Vendar navada je nekaj, kar
rado zasmrdi po zarjavelih železnih srajcah in pocin-
kanih loncih, v katerih se od pol treh kuhajo stan-
dardna kosila. Navade dolgočasijo in dolgčas je
krvnik, zakrinkan podložnik samote, ki vlada v ne-
kem fašistoidnem sistemu gnile monarhije, vedno
ista.
Zbežala sem z dolgočasnih predavanj (temelji druž-
boslovne statistike - živa groza). Šestica me je spu-
stila v svoj zeleni trebuh in me izbruhala na postaji
pred Dramo. Potem sem odjadrala v Aperitiv-bar
pod Maximarketom, kjer sem se silila s kavo in ciga-
retami. Neki človek v rjavem plašču je bežal na levo,
njegova zrcalna podoba v steklu pa je odvihrala na
desno. Skratka, shizofrenično se je razcepil in izginil
iz mojega vidnega polja. Ogledovala sem si razcvete-
le konice svojih las, zapiti debeluh, ki je bil prisedel,
pa mi je plačal kavo. Pobrala sem papigo z zlomljeno
perutnico, ki je bila v resnici dežnik, in odplavala sem
v zaveso dežja, s premočenimi čevlji in z brezupnim
podaljšanim izrazom na obrazu. Na poti sem odlomi-
la vejico z višnjevo rdečim socvetjem in jo poklonila
stricu Miranu, ki je v »AVIS rent-a car« čepel v podo-
bi utrujenega in odsotnega sultana. Pri njem je bil
ravnokar njegov nekdanji sošolec, igralec, profesio-
nalni. Amaterji so hujši in ponavadi uspešnejši. Jaz,
na primer; čim odvržem masko svoje vloge, me zavr-
45
7C|0 1 dobrodošli, pi iialclp, n.t ma^kaiadi. na
pomladnem karnevalu pi>/i'4C\. blck'i кл . lüiaUix'
Vstopite, le \stopirc. lam /ailai /a šoloroni ve ilubi
Čokoladni sladoled 7 okusom po -}\e|ilu. eehilivi m
lažnih obljubah.
V sobo čitalnice plane ženska \ preki.aikem knhi.
privleče od nekod knjigo neverjetnih vazsežnosii. |o
položi na mizo. se ozre. odtopota na in se \rne.
vsa hrupna, moteča, poosebljena zmeilenosl. Fii
vsem tem me najbolj veseli to. da se nikakor nc smi-
lim sama sebi. pa tudi od drugih nočem nobenega
usmiljenja, ki je približno tako ponižujoče, kol čr
bogataš »plemenito« xrze prgišče plesnivih drobtinic
\ beračev klobuk, zato da bo. darcžljivce. imel dober
občutek, mirnejšo vest in brezskrben spanec. Bolje,
da ga tlači čim težja mora.
13.
Nekaj se je zgodilo v soboto. Večer izpraznjenih ulic
je bil težak kakor svinec. V Plečniku mimogrede ku-
pim škatlico cigaret, ki izginejo zelo hitro, druga za
drugo. Pred Medexom sem naletela na Albina in
Jožo, padlo je nekaj puhlic improviziranega pogo-
vora v stilu »kakotikajgre«. Omenjen je bil koncert
Lene Lovich, o katerem sem razpredla nekakšno vi-
jugo besed:
». . . vse polno znancev, sošolci s FSNP, . . . da, tudi
Vesna je bila z mano, vsi smo šli v Union . . . nabito
poln . . . nato »Štacjon«, pa pivo ... do dveh zju-
traj . . . žur ... že dolgo ni bilo tako dobrega kon-
certa v Hali. lahko vama je žal, da nista bila
tam . . .«, in v tem stilu dalje.
Potem sem se odrolala do Lovca, kjer sem našla
Daneta in Gorazda ob rum-coli in pivu. Spet sledi im-
provizacija dialoga, pa pot v Študenta, Gorazd mi na-
roča pozdrave za sestrično Lidijo, jaz se na smrt dol-
gočasim. V disku me Dane zvleče na plesišče, že čez
nekaj trenutkov pa pri vhodu zagledam Blaža (ki ga
sicer še nikoli nisem videla v Študentu, pa kar redno
zahajam sem) in mu zletim v objem.
»Odkod si se pa ti znašel tukaj?« ga vprašam.
»Ja. z Bojanom sva prišla malo pogledat . . .«
V mislih sem bila zelo hvaležna Vesni, ki jo je mahni-
la z Janezom v kino ter mi s tem odprla široko paleto
možnosti, da sem po neskončnem blodenju po mest-
nih ulicah pritavala v Študenta, naravnost Blažu v
roke. Plesala sva do polnoči in takrat mi je obljubil,
da mi bo telefoniral naslednji dan. Pa ni, seveda. Še
en primerek iz koloniade razpokanih stebrov mojih
številnih neuspelih režij.
14.
Počutim se spet zelo kislo.
Sedim, sedim kot usedlina na zarjavelem cedilu. Po-
tem vstanem in grem na faks. Na hodniku srečam
Blaža, ki me vpraša, koliko je ura. Hm. Potem zdrsne
proč, kakor da se mu neznansko mudi nekam, v tri
krasne.
I panje ji- pilmiln Ч vlekl( iiimi krili in odiclilo /
opoKliu'vom  Kam' lii<li ja/ lioúiri Ipi'
IS.
Poslušam "I (indoli calling" benda (lash in /a/di se
nil. da nekdo /voni pri vratih. Vstanem, pogledam,
odprem bil \c Hla/ Skora| bi do/ivcla infarkt od
presenečenja.
»Zdravo, prišel sem poglqdat, kaj počneš,« je rekel.
Odvedla sem ga v sobo med Janis Joplin, Bowieja in
Marxa, nakar sva poslušala neke kasete in čvekala o
filmih in knjigah.
»O. vidim, da imaš tam na polici "Peno dni." Fajn
knjiga, a nc?«
»Mhm, ampak ravnokar berem Malaparteja, "Kožo,"
to je tudi fantastična zadeva, res, moraš jo prebrati,«
in v tem stilu dalje. Neki prazni dialogi.
»Mi boš lahko pretipkala seminarsko? Že danes jo
bom začel pisat.«
»Seveda, saj tako vem, da je ne boš nikoli končal.«
Pa še prav sem imela. Naslednje leto se je prepisal na
VUŠ. Sedela sva tako, meter in pol narazen, pokadila
v eni uri in pol skoraj celo škatlico cigaret »Camel«
(ki sem jih hranila za posebne priložnosti) in blebeta-
la.
Potem je odšel.
Prosta pot soncu, ker molči (najbrž nima kaj pamet-
nega za povedati)., Zadrgnjena grla vulkanskih kra-
terjev. Zadavili so jih, že nekoč davno. In potem si
pač nekdo izmisli neumen pregovor v stilu: Kadar
ognjenik bruha, se scvrejo češnje. Za sadni zavitek?
Grem telefonirat Vesni.
16.
V nedoživetje bežeči pobegi pogledov.
Pri uri statistike za trenutek zaprem oči: vse se podi-
ra, vsipa nekam navznoter, suh črn prah . . .
Z Dušanom greva v bife, popijeva kavo in pivo. Jutri
imam izpit iz temeljev marksizma.
Ne morem slediti predavanju. Gledam skozi okno (v
gimnaziji bi kmalu dobila ukor, ker sem med nemšči-
no celo uro gledala skozi okno). Sonce se zdi kakor
tunel, ki vodi v svetlobo. Brez veze, grem kar domov.
V maminih očeh berem nekakšen kolaž očitkov in od-
daljenosti. Ce zaprem oči, zaslišim odnekod težko so-
penje, morda izpod Leninove slike. Mogoče ga kaj
boli.
Veter divja preko parka, ki ga bodo vrli občinski
možje dali predelati v vrtec.
Mama me zasači pri pisanju v »Jutra« in me zasuje z
gosto pridigo.
»Saj imaš jutri vendar izpit!« itd.
Tunel sonca je le šc bled madež.
46
17.
18.
Z Vesno se dolgočasiva.
»Greva k Lovcu na češnjev sok?«
»Stoli so še mokri od dopoldanskega naliva.«
»Kaj pa v kino Vič gledat tisto bedno limonado? Na
razstavo v ŠKUC? Pod lipo na pizzo?«
Ne, nobena od teh stvari ne znese.
Na dvorišču kratko pristriženi predpubertetniki igra-
jo nogomet. Robi igra bobne in midva bi morala
pravzaprav odpotovati na Jamajko, kjer naju priča-
kuje debela stara črnka z velikim jointom. Prekleti
domišljavi smrkavec, vrag naj ga vzame.
Da, vse skupaj je bil en sam kompleksen plesniv nič.
Rumene in bele grive stratusov odhajajo v park in
pod drevo in se pogovarjajo z zgrbančenimi vejami, z
listi in metulji, ki zblestijo v zvezdne rože in v tulipan
lune, skoraj polne, a nepopolne.
Robi seveda zdaj triumfira, ko me je pa tako lepo po-
nižal in poslal k hudiču. Zdaj pa se naslaja ob misli,
kako jočem in vzdihujem za njim. Ni sans! »Bil, pa
šel,« pravi Vesna in moram se strinjati z njo. V meni
ni več prostora za trhli optimizem po sistemu »sajbo-
žebolje«, »zadežjemposijesonce«, »časjezdravnik-
vsehbolečin«, in v tem stilu dalje.
19.
Limonina skuta je v tej vročini postala topla in zdriza-
sta (hladilnik je pokvarjen).
Si videl, prijatelj, začarani orbis in ljudi, ki se kakor
podgane plazijo po njem?
Komaj sem pobegnila nekemu taksistu, ki me je sredi
noči prepričeval, naj grem z njim na kavo, saj čisto
blizu stanuje, deset minut, pa me bo zastonj peljal
domov potem. Ha, kar misli si! Zataknilo se je pri
prednjih vratih, ki se niso dala na noben način odpre-
ti. Verjetno finta za potnike, ki nočejo plačati prevo-
za. Divje sem se trudila s kljuko, pa ni in ni šlo. On
pa se je prav nemarno režal, češ, zdaj si pa v pasti.
Figo! Odprla sem okno in odprla vrata z zunanje stra-
ni in vlekla črto v noč. Vesna je telefonirala, da bere
Camusov »Mit o Sizifu«. Ob tem sem se morala
spomniti na nek neumen vic o Sizifu in Ojdipu, ki mi
ga je razlagal Robi, ko sva se prvič vračala peš iz Štu-
denta, mimo policijske postaje na Prešernovi.
20.
Mama mi je prinesla šop marjetic iz Radovljice.
Nimam rojstnega dne in girlanda spominov na čisto
nekaj tretjega mi grozi zadušiti me kakor udav neko
scufano kuro.
Mirno navijam vreteno mizerije dolgočasnih vsakda-
nov.
Ob 18.15 se konča pouk. In potem - potem zazvoni.
In potem ~ Robi stopi skozi vrata razreda, šole, časa.
Časa? Ne, to pa ne more. Jaz tudi danes ne morem.
Včasih lahko - toda to je le igra in igra je past in jaz
se ujamem v past, kakor ne preveč prebrisana lisica,
ki za hip pozabi na svojo vlogo zvitorepke, za kazen
pa mora pasti naravnost v past. Jutri moram kupiti
pasto za zobe. Ujela sem se v lastno past. Nisem do-
volj previdna. Pravzaprav sploh nisem previdna,
ampak sem nepremišljena, lahkomiselna in nedomi-
šljena. Če bi bila previdna, potem to ne bi bila jaz. In
kdo bi bil potem to? In zakaj ne bi bila jaz kdaj pa
kdaj previdna? Ali sem preveč vidna? Nevidna? Vse-
vidna, vsevedna, prividna, odvidna, zavidna? Pred-
vsem prividna. Če že ne morem biti previdna, bom pa
vsaj prividna.
47
Temnooranžno sonce se mi posmehuje izza pravokot-
nega dimnika, na anteni se dolgočasi tečen in zoprn
ptič.
Povedala ti bom, kaj se je zgodilo s tatovi kolačev.
Vmislim se v njih: ali so bili resnično lačni, ali zgolj
željni izjemnega posladka, morda jih je žejala kratka
pustolovščina. So kradli iz zlobe?
Kolački so bili čokoladni, nekateri polnjeni s kavinim
nadevom, bili so janeževi piškoti, kakavovi keksi z li-
monino prevleko kakor kiselkast lak, smetanovi kola-
či z rumom, sadne torte, medenjaki, biskvit z marme-
lado, češnjeva in jabolčna pita, makova potica, potica
z orehi in rozinami, baklava, sveže kremšnite, slastni
španski vetrci iz beljakov, in v tem stilu dalje.
Sprva tatvine ni nihče opazil. Kasneje, da, šele kasne-
je so jih obsodili najprej v reggae komadu Cookie
Thief. Matere so jih zasmehovale in jih obmetavale s
pokvarjenimi jajci, pokvarjenimi besedami, ki jim je
že zdavnaj potekel rok trajanja, z vsebinami mesnih
konzerv in z gnijočimi rdeče-rjavimi paradižniki.
Eden izmed njih je vendarle skrhan priznal, da so
zmikavti malega formata. Drugi so vzdržali mučenje s
pomočjo aspirinov. Neka prepridna študentka se je
zastrmela v njih kakor hudič s krogle. Toda imela je
ribji pogled, kakor pač vse študentke njene baze (zdi
se mi, da je bila celo moja sošolka).
Zasačili so jih >>in flagranti«, »red handed« bi rekli
Angleži, če bi videli in vedeli, kaj se dogaja njim
(jim) prst pred nosom, morda čez Rokavski preliv.
Poskusili so se izmuzniti z belo lažjo (white lie — ne-
dolžna laž manjših dimenzij), vendar so jim dali jasno
kot beli dan vedeti za širne razsežnosti njihovega zlo-
čina proti družbi in človeštvu v celoti.
Debeli otroci so tako prikrajšani za marsikak kola-
ček, ki bi veselo poginil na oltarju njihovega želod-
čka. Prikrajšani so debeleči se starši. Pa zobozdravni-
ki privatne prakse tudi. Pa sintetizatorji insulina. Pa
dame, ki bodo »jutri« začele s shujševalno dieto. In v
tem stilu dalje.
Torej - po sklepu naglega vojaškega ino počasnega
(počesanega) civilnega sodišča - je bil pomemben
vladajoči sloj človeštva in njihovi derivati (debeli
pamži) neodpustljivo prikrajšan. Valentin Vodnik je
napisal odo tatovom kolačkov (pa saj jo je že toli-
kim). Jaz pa sem jih z guerillskim desantom rešila iz-
pod vislic. V zahvalo smo si na koncu vsi obljubili, da
nihče izmed nas nikoli več ne bo jedel kolačkov.
»Pa kdaj misliš že enkrat pozabiti tega zoprnega cep-
ca?« se jezi Vesna.
»Saj se trudim. Pravzaprav mi pa ni čisto nič več do
njega.«
Lažem? Upam, da ne. Kolaž - ko laž zmaga . . .
21.
Vesna mi je narisala pet slonov v zvezek. Ta ženska
ima strašno manijo risanja slonov, in to vijoličastih, z
rožo v rilcu.
Uspela sem prebaviti 43 strani Abendrotha, prebrala
sem Andersonov »Temni smeh«, rešila nekaj kri-
žank, kupila sem zvonec za kolo, mimogrede skočila
v »Miško« na kavo s čokoladnimi drobtinicami, bulji-
la v TV dnevnik. Kaj še hočem iztrgati iz tega dneva?
Ali mi ni nikoli dovolj?
Ne. Za desert si privoščim ritem, divji ritem in ples,
ljudi, glasbo, ritem ljudi in čustev v Stopoteki. Torej
osedlam svojo ljubo vijoličasto kobilo (z novim zvon-
cem) in odjezdim na nek ples v nek disko, pod pokro-
vom zvezdnate teme v veter večera tega sedmega ju-
nija, ki je samo danes in zdaj in ga ne bo nikoli več.
Preživeti in predvsem doživeti dan, trenutek, dokler
se vsa čreda trenutkov ne požene v dir brez povratka.
22.
Gnijem v NUK-u in se sprašujem, zakaj je vse posta-
lo nenadoma tako nezanimivo. Dolgočasna čitalnica,
polna zatohle teme in komaj brlečih žarnic, lesen
strop, iz katerega rastejo molčeči železni lestenci.
Nobene čarovnije pričakovanja ni več nikjer. Le sivi
neljudje, kakor armada robotov brez čustev, ki tava
iz dneva v dan, razčlovečena blodi skozi vsakdanjost
in gleda v svet s polodprtimi ribjimi očmi. (Kakor Ro-
bi takrat, ko je prišel k meni po svoje kolo, ki mi gaje
bil nekoč posodil. Kakor tečna stara baba je stal na
pragu in čakal, da najdem ključ od ključavnice, jaz
sem brskala po predalih in škatlah, on pa je buljil v
strop z breizraznimi ribjimi očmi, polnimi praznine.
Želel si je le čimprej stran, s kolesom vred, seveda.
Vesna je rekla, da bi ona na mojem mestu prodala to
njegovo kolo, pa naj se potem tip kar meče na trepal-
nice, če hoče.) Parada ometov, fasad in vpijoče praz-
nine. »Pretiravaš,« pravi Simona, ki se zraven mene
uči filozofijo. »Saj niso vsi ljudje taki kot Robi,« mi
napiše na listek, ker se okolica razburja z dovolj zgo-
vornim »PSSST!«
»Bomo videli,« ji odpišem.
Potem odjadrava v »Plečnika« na kavo. Sploh se je
najino učenje v NUK-u skrčilo na odmore med kava-
mi. V glavnem večino časa porabim za pisanje v zve-
zek z naslovom »Jutra« in se bolj malo učim. Sedi-
menti spominov, ki se gnojijo v nezaceljene rane, me
preveč zastrupljajo.
Torej, nekega deževnega popoldneva se je Robi pre-
prosto in za zmerom odpeljal iz mojega življenja — s
tistim kolesom. In kakor da ni bil to isti človek, tisti,
ki me je povabil na marelični sok (in na Jamajko),
potem ko sva odplesala sobotni večer v Študentu.
Kakor da sploh ni bil več človek, temveč nekakšen
nečlovek, izkrivljen privid možganov, ki se je izrodil
iz izsanjane podobe. Kakor da ga nikoli niti ne bi bilo
- nič ni ostalo za njim. Niti kolo v zdaj prazni drvar-
nici, niti rdeči dežnik, nič. Vsekakor nič opijemljive-
ga, samo neki blesavi spomini, ki me davijo.
Človek najbolje preživi kot domišljav egocentričen
flegmatik. Telefoniram Vesni. Vesne ni doma. Nikoli
je ni, kadar jo potrebujem.
Že več kot deset ur čepim v tej prekleti knjižnici (z
odmori vred, seveda). Vsekakor sem je do grla sita in
učenja zgodovine isto. »Hej, Simona! Greva v Union
na sladoled!«
23.
Temu ni tako. Čemu? Čemii?
Imam močan občutek, da začenjam stoletno vojno s
sama sabo, s takšno, kakršna sem, da bi postala taka,
kot si želim biti. Sicer pa - sonce je zunaj ! Zakaj sem
pa jaz notri, če je sonce zunaj? Grem ven. Bom že
potem videla, kaj se bo skuhalo v tej kuhinji usode,
pod pokrovom nekakšnih nerazumljivih skrivnosti.
»Time alone, oh, time will tell . . .«
24.
Spet čez polnoč pišem brezplodne litanije.
Vrnila sem se iz ŠN, kjer so šibali »Na lepem prijaz-
ni«. In ostala bi bila tam do konca, če me ne bi Robi
spravil ne le v slabo voljo, ampak celo v histerični
obup. Ves zrolan je nekaj vreščal na ves glas in po
opičje poskakoval skupaj z neko pošišano čebulo, ki
ga je gledala, kakor samega Apolona. Potem je stopil
k meni in se zadri: »Daj mi en cigaret!«
»Nimam cigaret, jaz kadim samo jointe. A greš
z mano na en dim?« sem se kar nekaj začela zmišlje-
vati.
»Ne,-trenutno me take stvari sploh ne zanimajo,« je
izjavil zelo vzvišeno in zavihal nos v zrak.
»Robi, zakaj si ti tako smotan?« sem še rekla in to je
bilo zadnje, kar sva spregovorila v nadaljnih stotih le-
tih. Nek tih in trmast dogovor, da se od zdaj naprej
ne poznamo več. Ignoriranje na vsej črti. Tudi prav,
če ne gre drugače.
Popoldne sem preživela v NUK-u, potem pa sva s Si-
mono šli k »Mačku«, kjer sva srečali Aleša, flavtista
pri Saeti. Prepričevali sva ga, naj gre z nama v ŠN, pa
ni hotel. Potem sva torej sami odkolesarili do Štu-
dentskega naselja, na koncert NLP.
Simona je bila tam deset minut, jaz pa dvajset. Odšla
sem takoj po tistih scenah z Robijem.
25.
Vprašam se: kaj je na koncu ulice? Ulica nima konca.
Na vogalu ulice? Vogal. Na vogalu. Na križišču.
Skoraj štirje tedni deževne teme in na pol blaznih ta-
vanj za preteklostjo, blodnje po spominu minulih tre-
48
nutkov, zapisanih že v naprej pogubi, smrti. Kakor
Sizif (spet se spomnim tistega Robijevega vica, na
Nazorjevi cesti sva se pogovarjala o filmu »Hair«, po-
tem sva šla mimo Kinoteke in na Štacjon, Vesna se
pripelje s kolesom, marelični sok, zreš v vlake, ki pri-
hajajo in odhajajo, brez misli, vlak in ti). Sizif in nje-
gova skala, skala, ki se tako rada vrača na začetek.
Plamen karminske zarje v razbitem vrču gostečega se
večera. In junijska noč, vsa prežeča, začarana od
zvezdnih slutenj in vsa vlažna od temne krvi večnosti.
Potem blede zvezde, pogreznjene v ugasli molk
modre temine.
Odlomek lune pred mojim razprtim oknom kot ogle-
dalo presenečenih zenic. Gosto pričakujem jutro, da
me bo rodilo v svojem rojstvu. Z velikimi zrcalnimi
očmi se odplazim med perje zvezd in - ne ostanem
tam.
Šepetanja in upanja so izumrla že z dinozavri, oblaki
so se zlepili - skorja čez luno.
Prežeči nevidni volkovi v razkrinkani temi pijejo
neko strjeno kri sprijaznjenja, topeč jo v ognju nevr-
nitve.
Neka doba ugasne, se odlomi in se zruši v prah.
Neka zver se potuhnjeno odplazi zato, da bi se na
njeno mesto priplazila druga.
Pesem plavo-modre flavte potone kot flota not v
morju zvokov teme.
26.
Danes je dan brezrazložnih nasmehov.
Grem na koncert Saete, čisto preprosto. V Moderni
galeriji.
Naslov: Sedem skozi solsticij. Sedim v prvi vrsti, po-
leg Strelca, s fotoaparatom in v coklih je. Aleš s flav-
to se nasmehne. Vsi se nekako smehljamo. Razen
Boštjana. Boštjan je slabe volje. V odmoru se Stre-
lec, Aleš in jaz pogovarjamo o slonih. Potem Strelec
pove, kako je dopoldne Robi razbobnal po mestu ko-
nec šole, zadnji šolski dan, ali nekaj takega.
Konec koncerta. Strelec se igra z vrvjo droga za za-
stavo. Aleš se odpelje na kolesu. Za hip se spomnim
na nekega drugega Aleša. Pogosto ime. Travnik
zvezd zgoraj. Vek prvega krajca. Boštjan diha - na
stopnicah pred galerijo. Popolno jogijsko dihanje.
Utrujeni rdečebradec. Pomaham mu v pozdrav in
zvodenele sence ljudi se potopijo v reko noči.
27.
Danes dopoldne na Čopovi ulici — glasba iz zvočni-
kov, nekdo prodaja lesene in lončene piščali. Z od-
sotnim nasmehom blodim skozi množico brezimnih
teles in ljudi brez obrazov, vse do Antikvariata, kjer
oddam neke stare knjige, potem pa mimo vonja po
sardelicah, ki se vije iz Konobe, proti ŠKUCU.
Bolečina v levem očesu reže. Požrem tri aspirine.
Zdaj sedim v NUK-u poleg knjige Novejša zgodovi-
na. Misli raztrgane tavajo in rojijo v čas.
Čakam na Vesno, da greva na kavo.
28.
29.
Poletje, ki ga ni. Razcvetena rumena vrtnica na mizi
- brez pričakovanj.
Lou Reedov »Walk on the Wild Side« in Claptonov
»Cocain« na plošči ne zvenita tako kakor v disku ŠN.
Danes je zadnji ples v »Študentu« v tej sezoni. Jaz pa
sem se pravkar do nezavesti utrujena vrnila iz Firenc.
V sobi vonj kadila Hari Krishna. Limonin parfem.
Vanilijev čaj na polici. Prah. samota.
In v tem stilu dalje.
Sirup dolgčasa, zelo gost. Občutek, kot da bi požrla
lastni zastrupljen želodec, ki mu je že potekel rok tra-
janja. Kako zbledi čas in ovene čar ter se raztrga na
spomine.
30.
Ustavila sem popotnika v sebi in obstala nekje v ve-
trovih časa, v dolgih stoletjih, razraščenih čez oči in
misel kakor jedka pajčevina.
Današnji ponedeljek je kakor poslednji ponedeljek
od vseh ponedeljkov. Zmenjena sem s Strelcem, s ti-
stim, ki me je naučil žvečiti cimetovo skorjo. Ni mi do
srečanja z njim. Ne bom šla. Na telefonu se oglasi za-
spana Vesna - tudi ona gre prihodnji teden v Tunizi-
jo-
»Jutra« se bodo kmalu končala (ker ni več prostora v
zvezku).
Rada bi odšla nekam, z zavestjo, da ničesar ne puš-
čam za sabo. Nenehni begi in vračanja naj se raztopi-
jo v eno samo Odhajanje. Gresta Marybelle Lee (v
filmu »Soldier Blue«) je bila zadnja resnična oseba,
ki sem jo videla, predno sem odšla iz »juter«.
Kam?
Drugam.
49
Gledam skozi steklo, na drugo stran okna. Nič več
otrok v parku. Nekoč so (smo) se igrali tam skrivalni-
ce s samimi seboj in med drevesi. Gugalnicam do
oblakov so spodrezali peruti.
Črni volkovi oblakov so prastari in mnogo prestari.
Prestali so že vse, kar jim je bilo namenjeno lepega,
kakor jaz.
Zaspala bi v čas in sanjala iz dobe praznih vrčev skozi
dež in jazz v nekaj, česar ni več.
... in potem vlečeš za sabo izgovore kakor potuh-
njene pse . . . Bolijo me nevidenja in nedoživetja.
Dež kakor snažen maček liže vroče ulice in potem
raztopi črni sladkor asfalta v neresničnost in v paleto
obupa.
Skrivenčene veje se lomijo v včerajšnji dan in na raz-
pokanih dlaneh jantarjevega mraka preko zarje . . .
Da, na drugi strani večerne zarje, kamor se prelivajo
spotikajoči se, razcepljeni koraki svetlobe, me spet
čaka zvesti valpet spomina.
In rada bi videla tiste krvnike, ki so me prisilili, da
vsak dan gledam dve posekani, počasi umirajoči
smreki v razgledu z mojega okna.
Zlatko Zaje
IRSKA
NEBO V OČEH
sprehod neskončen
na okroglem obzorju
sveta nebesnoplavega
ulite cementne kote
zaradi izmerjenosti
stoje na večjih hribčkih
in višji je grič
bolj se z glavo zaletim
v skale biserne
in v kanjonu gorskem
obležim
z nebom v očeh
RANLJIVOST
ni zaključenega naključja
razen mene
ko se v baročnih vijugah
oddaljuje skozi nočni gozd
in me pušča
golega in ranljivega
na razbeljeni plošči
mojih obzorij
SKOZI TO GLAVO
skozi to glavo
naravnost v roki
skozi te prste raste
rumen regratov cvet'
na travnik rumenozelen
tja proti reki
iz prelomnice zrelosti
teče teče bistra voda mokra hladna
sladka voda teče skozi deželo
skozi majhno razpoko rjave zemlje
med preteklostjo in prihodnostjo
med široko mrtvim včeraj
med razširjenim okamenelim jutri
med sivo in zlato
tolmun v vrtinec ponika
in oko v njem
se bolj in bolj vrti
kakor košček črnega kožuščka
votel rdeč sveder
se v neskončnost zasaja
50
TUDI POZABLJENOST
tudi pozabljenost
iz moje
krvavo mesene notranjosti
prihaja
na pozabljeni dan
rdeče tmasto cvetje
v mračnih grajskih parkih
se rdeče tihotapi
skozi sočnozelene trave
zidovi vlažni razpadli
edini mejniki
zloženega kamenja
z rumeno kostjo dlani
na ravne vrste
minevanja
SE PASE
na irskem
domišljija pretekla
se pase
kakor bela kobila
na sočnem travniku
vse manj verjetna jezera bistra
logi hladni kože otroške
lahko sem vedno bolj tam
prebiram jih kot lesen molek
molek okrogloneskončen
mi skozi bolj in bolj tople dlani
drsi po lestvah
mojih ljubih rok
naprej in na vse
strani
in konca zares ni
NA GOZDNEM PAROBKU
izgubljanje v vedno odprte širjave
zapreka pripovedovavca zgodb
prevelika želja po navzočnosti
zato ne morem biti nikoli prav tukaj
ker so obzorja pisana
se kodrajo na vseh straneh
kakor izmišljeno morje
na poti skozi gozdič
majhnih dišečih smrek
v skrivnostnem večernem mraku
iz vedno vlažne doline doma
prekopicujejo se živahno
iz žarkov bijočega srca
veselega in poskočnega mravljinca
z lastnim večnim obrazom
na gozdnem parobku
porashm s tavžentrožami
IRSKA
po žarku svetlobe
velikega cveta
ki rase z neba
plezam z željo
k tvojim hladnim jezerom
in belim zidovom
čredam belim toplim
odkritemu starčevskemu obrazu
smej oče modro oko
grčava pravična dlan
ki nosi razumevanje zemlje
in njenih plodov
konec sveta na prvem obzorju
dih večnosti
v spoju človeka in narave
nikamor ni treba oditi
51
Kristijan Muck
ŽLEZA
slišim;
žene skrivš pletejo in tkejo.
Platnena prizma skriva črno kamro.
Pijan svoje krvi, prediram rumeni šotor;
pra vidim prababico in vnuka.
Babica s hrapavo roko
v vnukovi zenici lovi umorjenega sina;
vnuk po črnih brazdah
stika za hrano, za pravljično besedo.
Babica poje;
snežijo na tabore beli zobje cvetov,
na rumeno kožo,
na borivsko areno,
na bitve v vrtačah;
rumeni sneg obliva ramena karantanska;
vrtača kraška
zemljo robidovno požira.
Ej; Vipava, ej Vipava, moja reka
52
jezik okusi: •
svet je vrag hudič       i
jezik reče:
sveti blag pršič
jaz sem blag hudič
Vroč pršič se iz vreče srca usiplje dol v črno noč skoz razvezani kremen trebuha; ploske podplate mi zali-
vajo mirijade kaskad mrzlih otrok, ki kar naprej ploskajo izbruhom v opni nad svojim svodom.
O vrag, o bog, o svet pršič
pršič pršič pršič pršič pršič pršič pršič pršič pršič pršič pršič
na žrtveniku sonca je
je spremenjen v krvavi
nič
mater je gora
sin moj:
v prsih nosit
voda sonca = kri
v orehu brsti
moje rojstvo je solza
mož
kako bit hočeš
al pekel al nebo.
Ljubo drevo, ki boš zraslo iz moje prsti, moj ljubljeni udarjeni nos nabrekli, ki boš drezal skoz opno, sin '
moj nočni, ko ti bo hči rahljala porodno posteljo, svet moj črni, naj te svet ne boli. \
Snet ljubezni.
Črka božja.
Ej, pojdimo náftarji
zeleni, ej pojdimo,
vode se napijmo!
Kje je gora
tak sinja, tak visoka
kot je moj ga
srca dom?
Zob ure.
Glas žena.
Aj, gozdarke pojdimo,
hitimo, da z jekleno volno
srca obložimo!
Kje je pobič
tak predrzen in tak fleten,
da ga zapeljala
ne bom?
Že v drncu zlohotnem prihaja kapitan Agagkan, že njihovih trum kopita rudnike srebrne zmeljejo v
kankan.
na nebu ogenj
je
Že v rudniku je
voda
zene na avione
so planile
že
možje zemljo
zdrobljeno
lovijo v
mrežo žičnato
o bog daj nam plazme; žene rojevajo vodo
srce
predêre
zemljo
O blago rojstvo smrti
luč
preplavi
vodo
pršič v odsevu zarje
in zvezdni okruški
parajo
nebo
jezik iz magme božje telo hladi v zemljo
53
Arthur Rimbaud
PRVO OBHAJILO
I
Te bedaste cerkve grdote so zgled,
ker mladež jim stebre z nesnago obdeva
in zraven posluša božanski blebet,
ki smrad kot iz čevljev beraških izvreva:
le sonce, ki zliva skoz krošenj se splet,
na šipah nakaznih podobe obseva.
Po materi zemlji njih kamen diši:
te hrame peščene ugledaš stoječe
ob njivah, kjer klasje svečano drhti,
in stezah, vijočih zamolklo se rdeče
v grmovje, kjer cvet se trnulje sinji,
med murve črnjave in šipke plamteče.
Te skednje na vsakih sto let počastijo
z barvilom, ki v mlečno modrikasto gre:
če burke skrivnostne razcvet svoj slavijo
zavoljo svetnikov in Naše gospe,
se muhe gostilniške z voskom gostijo,
ki vroči ga žarki po tleh razíale.
Otroka dolžnost je, da dolgčas ubija,
opravlja nadležna in zoprna dela;
pozablja pri tem, da se koža mu zvija,
kjer roka duhovna je znojna lépela:
za dom mu skrbe, ki ga senca obvija,
da soncu prepušča njih čela zbledela.
Nedeljska obleka, kup slastnih potic,
ob sliki cesarja podoba pešaka,
gravure svetnikov, spokornih devic,
z izrazom, ki strastne ljubezni je spaka,
katerim pridružil se čar bo platnic,
saj knjiga spomin bo na dan, ki jih čaka.
Dekleta po šmarnicah rada imajo,
da fantje jih mladi predrzno strašijo,
odrasle gospode v kavarnah igrajo . . .
Ker čaka jih čast, da svoj polk okrasijo,
v obraz se petičnim meščanom hahljajo,
opolzke popevke na ves glas kričijo.
A župnik presrečen je slike izbiral,
da jutri bo z njimi mladost obdaril:
ko z vetrom iz dalje šum plesa je vdiral,
je čutil, čeprav ga nek glas je svaril,
da rad bi s stopali takt glasbe ubiral,
potem ga je spanec v sen črni zavil.
II
In brž poiskal med učenkami vsemi,
ki duh jih je bede, bogastva zoril,
je drobno dekletce z obrazom rumenim,
ponižno, saj oče portir le je bil:
»Na veliki dan med mladenkami vsemi
ji bog blagoslov bo na čelo izlil.«
54
III
Na večer pred slavjem deklic oboli;
kot v cerkvi somračni se najprej pojavi
vročičen trepet, da še postelj drhti,     \
in z znojem oblita »Umiram!« izdavi.
Ljubezni ulov, ki uroča norice,
nemočna z rokami na srcu prešteva
svetnike, krilatce, nedolžne device
in ob zmagovalcu predano zmledeva.
Adónai! ... V stihih latinskih zelena
nebesa ji lica škrlatna rosijo,
a s prsmi sinjin od krvi naškropljena
ji platna snežena vsa sonca temnijo.
Da zmeraj bila bi nedolžna in sveta,
za milosti dar moleduje zdaj ona,
a bolj od beline ledenega cveta
neskončno je hladna - kraljica Siona.
IV
Vsečistost deviška le v knjigah živi,
a želje nam tajne tro trdi okovi . . .
Uboštvo zreš slik, ki jih dolgčas mrači,
nakaze ostudne, črvivi lesovi . . .
Čudesa nečista, ki bol jih nasnuje,
strašijo njen sen, ki sinjine izziva,
da halje nebeške v trepetu ljubkuje,
s katerimi Jezus goloto zakriva.
Želi si, da v strasti telo ji vzdrhti,
da s čelom v blazini se nemo izhruje
in nežnost ognjena čim višje vzplamti
v tem domu, ki senca vsega napolnjuje.
Ko v hipu omaga, še vsa drgeta,
napenja telo in zaveso odstira,
da sobna svežina bi v postelj zašla,
v mednožje in prsi, ki sla jih požira . . .
V
Ponoči zbudi se. Takrat mesečina
v drenávost zastorov se tiho izlije,
da vso jo obsije nedeljska belina.
Sanjala je rdeče: iz nosa le kri je!
In čuti, da polna ponižne šibkosti,
lahko bi v ljubezni že zopet užila;
želi si noči, njenih muk in radosti,
da sladki pogled bi neba zaslutila.
Rodnice-deviške, ničesar ljubeče,
ki v mračnih tišinah bolesti umiva,
brezdanje noči, ko srce krvaveče
brez prič svojo nemo upornost izliva.
Želeč biti žrtev - nevestica mila
z voščenko v rokah — jo je zvezda spremljala
za hišo blodečo, kjer v mraku sušila
je bluzo, ki s streh je pošasti pregnala.
VI
V latrinah opoj je noči preživela
in z lin je bel zrak ji na svečo kapljal,
ko trto norčavo, ki mrko je rdela,
na bližnjem je vrtu vihar razdejal.
Podstrešno je okno kot ogenj plamtelo,
ker pozno mu sonce je šipe zlatilo,
in tlak, kjer po žehte je lugu smrdelo, ;
je s spanca mrakobo zidovje polnilo .
VII
Kdo grajal naj sle bi nečiste darove,
izbruhal besneč svoje norčevsko zlo?
Saj trud nam božanski malici svetove
in kuga razžira najlepše telo . . .
55
vili
Ko bo razvozljala svoj splet histerij,
ljubimca uzrla v otožni bo sreči,
ko sanja o belem milijonu Marij,
o noči ljubezni, prestani nesreči ... .
»Ne veš, da morilka sem! Usta, srce,
kar tvoje bilo je, vse, vse sem si vzela!
A zdaj sem bolnik, ki ga naj polože
k mrtvakom, ki moč jim noči je prežela!
Otrok sem bilà, ko me Krist je oskrunil,
da vso sta prevzela me groza in mraz.
Kot mehko volničje si kite mi ljubil . . .
In jaz sem pustila ti . . . tebi v slast!
Kar, moški, sploh čutiš, da duša predana,
ki plahosti gnusa še ni pozabila,
v trpljenju bilà je na moč razuzdana
in v strastnem zanosu je v greh zablodila?
Telo mi je hostije slast občutilo,
a tvojih poljubov sploh nisem užila,
ko v moje meso, ki se s tvojim je zlilo,
je Jezusa sapa trohnoba dahnila!«
IX
Takrat duša zlomljena, duša nagnita
naliv tvojih kletev bo brž začutila,
a tistim, ki jeza jim tvoja je skrita,
iz sle bo najgloblje v zemljo pobegnila.
O Krist! Ti nesmrtni zmikavt naših sil,
ki si tisočletja bledósti posvetil,
s sramoto in mukami k tlom si pribil
žensk čela in v dušah jim žalost raznetil.
56
prevedel Slavko Kumer
Denis Poniž
ZRENJE AGATE SCHWARZKOBLER
Najbolj čudežna reč, ki sem jo na svetu sploh ■
videl, so oči, ki zrejo.
R. Šeligo
V času, ko je bil v zbirki Znamenja, kot njen 5. zve-
zek, objavljen leta 1968 Šeligov kratki roman Triptih
Agate Schwarzkobler, je bila na Slovenskem že pri-
sotna misel o posebnem, prevratnem in težave po-
vzročajočem branju sodobnih proznih del. O teh
vprašanjih je največ pisal prav urednik zbirke Zna-
menja, v kateri je izšel tudi Šeligov tekst, Dušan Pir-
jevec. Njegova opozorila na spremenjeni ontološki
status proze v dvajsetem stoletju bomo še podrobneje
opredelili kasneje, na tem mestu moramo v besedilo
Rudija Šeliga vstopiti tako rekoč neposredno, brez
priprave: tudi Šeligov tekst nam s svojimi začetnimi
stavki ne daje nobene opore, da bi ga, navajeni tega
iz dobre realistične proze devetnajstega in dvajsetega
stoletja, lahko kakor koli opredelili. In dlje ko prodi-
ramo v besedilo, manj vemo o njem. Nobenega časa,
nobenega kraja, nobene opombe o osebi, osebah ni,
ki bi kakor koli razjasnila splošnost in poljubnost,
pred katero smo postavljeni. In še nekaj je: ker je
tekst navidez pisan v realistični maniri - vse je popi-
sano logično in skladno, stvarno in do potrebne mere
detajlirano - je zbeganost bralca še večja. Splošnost
in poljubnost kot da ga želita zavesti in zmesti, do
kraja zapeljati v goščavi besed in stavkov. Prve strani
Šeligove proze postavljajo bralca v absurden položaj:
ve »vse«, a hkrati ne ve nič. Kot da besedilo ne bi bilo
napisano v slovenskem jeziku, ne bi sledilo zakoni-
tostim gramatike slovenskega knjižnega jezika. Način
pisanja torej, način tkanja literarne pripovedi, ki je
verjetno v času nastanka odvrnil od branja marsikate-
rega bralca in ki tako učinkuje še danes, dobro deset-
letje po svojem nastanku. Ob tem je treba takoj do-
dati, da Šeligova proza ni bila osamljena. Načinov
problematizacije tradicionalnih modelov proze je bilo
več, saj so s podobnimi oblikovnimi in vsebinskimi
sredstvi pričeli preoblikovati slovensko prozo tudi
drugi pisci, recimo Braco Rotar, Marko Švabič,
Dušan Jovanovič (roman Don Juan na psu ali zdrav
duh v zdravem telesu, 1969), nekaj pozneje tudi
Uroš Kalčič in Emil Filipčič. Ta podatek nam go-
vori o dejstvu, da seveda to, kar se pričenja na
Slovenskem s prozo Rudija Šeliga, ni niti osamljen
niti naključen pojav, še manj pa je način, na kakr-
šnega je napisan Triptih nekakšna nedomišljena
pisateljska samovolja, bizarnost ali kaj podobnega.
Vse to pa je dovolj tehten razlog, da se s prozo Rudi-
ja Šeliga Triptih Agate Schwarzkobler poskušamo po-
bliže spoznati in si razjasniti nekatera vprašanja, za-
stavljena v tem uvodnem razmišljanju. Vedeti nam-
reč moramo, da so se približno v istem času dogajali
podobni obrati tudi v drugih umetnostnih zvrsteh, v
prozi, slikarstvu, grafiki, v gledališču, še posebej pa v
tistih sodobnih oblikah umetniške produkcije, ki jo
zaznamuje angleški pojem mixed-media ali po naše
»sestavljene umetniške oblike«, v katerih se prepleta-
jo prej naštete umetniške zvrsti v novem sozvočju in
pomenskem učinkovanju. Tudi to je razlog, da bomo
poskušali Šeligovo besedilo razumeti v njegovih ča-
sovnih in prostorskih koordinatah, katerih osnovna
značilnost in pomenska razsežnost sta prav gotovo
odločilno povezani z nastankom cele vrste slovenskih
literarnih besedil, ne samo Šeligovih. A če primerja-
mo Šeligov prvenec, komaj dve leti prej objavljeni
kratki roman Stolp, takoj vidimo, kaj vse ločuje to
besedilo od Triptiha. Čeprav kratki roman Stolp ni ni-
kakršno »zgledno« realistično besedilo, pa je njegova
fabula vendarle še precej tradicionalna, sklenjena in
informativna, tako da bralec pri branju ni pod priti-
skom nekega posebnega napora in napetosti, kakrš-
nega začuti že po uvodnih vrsticah Triptiha. Tako
lahko upravičeno sklepamo, da je Rudi Šeligo nena-
vadno hitro »našel« tisto pripovedno tehniko, ki ni
57
značilna samo za Triptih, marveč se pojavlja (delo-
ma, predvsem v dramah iz poslednjega obdobja, v
Lepi Vidi in Čarovnici iz Zgornje Davče, samo frag-
mentarno) v vseh proznih besedilih, napisanih po
Triptihu. Naslov - Triptih Agate Schwarzkobler pa
nas vodi še k novim, nič manj važnim problemom:
kakšna je zveza med tem, v^Qk'àkov modernim literar-
nim besedilom, in junakinjo znane Tavčarjeve Vi-
soške kronike (1919), enega od »vrhuncev našega pri-
povednega slovstva«. (Slodnjak, Slovensko slovstvo,
1968) Je kakšna zveza med Tavčarjevim načrtom, da
preraste Visoška kronika v pripovedno trilogijo, in
Seligovim naslovom Triptih Agate Schwarzkobler? Je
Šeligo uresničil, seveda v drugem času, z drugačnimi
sredstvi in predvsem v strnjeni obliki, nerealiziran
Tavčarjev načrt? Vse to so vprašanja, s katerimi se bo
ukvarjala druga študija, ki spremlja Kondorjevo iz-
dajo Triptiha, zato jih samo omenjamo kot eno izmed
izhodišč za razmišljanje o Šeligovem besedilu.*
A vendar je treba priznati, da nas vsako razmišljanje
o novi slovenski prozi in še posebej o Šeligovih bese-
dilih prej ali slej pripelje v območje tistega načina
pisanja, ki ga poznamo pod imenom novi (francoski)
roman. Ker je seveda laže razmišljati o podobnostih
in različnostih, če si ogledamo novi roman s stališč, ki
so jih o njem izrekli naši avtorji. Pri tem je seveda po-
sebnega pomena prav Šeligov odnos do tiste proze, ki
jo je pričela Nathalie Sarraute že leta 1939 s prozami
Les tropismes (Tropizmi) in ki je svoj največji razcvet
doživel v petdesetih ledh z romani Alaina Robbe-
Grilleta, CIauda Simona, CIauda Olliera, R. Pingeta,
Jeana Ricardouja in M. Butora. Ko naštevamo ta
imena, o katerih se slovenski bralec lahko podrobne-
je pouči v spremnih študijah Michel Butor in poizkus
»novega« romana Janka Kosa (v slovenskem prevodu
Butorove Modifikacije, 1971) in Na poti k novemu ro-
manu Dušana Pirjevca (v slovenskem prevodu Rob-
be-Grilletovega Videa) seveda ne smemo pozabiti, da
med njihovimi načini pisanja nastajajo opazne razli-
ke, kot lahko opazimo razlike med deli posameznih
avtorjev. A vendar je, kot pravi Lucien Goldmann,
tem proznim besedilom vendarle skupna neka zani-
miva stalnica: v njih se pojavljajo osebe in predmed
nekako na isti ravnini, kjer ni več v človeku usredi-
ščenega sveta, v katerem so predmeti »nekaj manj«,
dekoracija, asociacija, pripovedna struktura, proti-
igra notranjemu monologu, legenda za čas in kraj.'
Vse te funkcije predmetov, pravi Goldmann, so v no-
vem romanu opuščene; predmeti predvsem opozarja-
jo na to, da vse, kar postane del pisateljevega sporo-
čila, predvsem in najprej biva; »pomeni« in »smisli«
so tem rečem dodani pozneje. In prav ob teh oprede-
litvah, ki jih je v mnogih teoretičnih spisih in esejih
razvijal predvsem Robbe-Grillet, so sprožile vrsto
ugovorov in reakcij. Značilna polemika se je razvila
leta 1963 med Robbe-Grilletom in Jeanom Guéhen-
nojem, akademikom, ki je v Le Figaro Littéraire ob-
* Pričujoče besedilo bo v razširjeni obliki izšlo kol druga
spremna študija v omenjeni izdaji.
javil članek z naslovom Roman gospoda Nihče. V
svojem obširnem analiziranju »sveta« novega romana
pride Guéhenno do zaključka, da so napori pisateljev
pri izganjanju človeka, pri »izravnavanju« njega sa-
mega s svetom reči in predmetov »nesmiselni, saj
»nihče je NIHČE«, vedno govorimo o nekom, pa če-
prav je še tako neznaten in nepomemben. »Svet je
treba tvoriti« da bi lahko v njem živeli, pravi Guéhen-
no, »ne pa da ga spreminjamo v ogromno zrcalo, ki
visi nad nami«. Robbe-Grillet je odgovoril posred-
no s spisom Za novi roman, ki nosi nadnaslov Go-
spod Nihče odgovarja. V uvodu Robbe-Grillet naj-
prej skuša novi roman povezad z izročilom realistične
proze 19. stoletja, saj trdi, da novi roman realizira
prav eno najbolj znamenidh idej Gustava Flauberta:
napisati prozo, ki ne izhaja iz ničesar izvenliterarnega
in se naslanja samo na lastno literarno skušnjo. Svoje
razmišljanje nadaljuje z mislijo, ki je verjetno usodna
za razumevanje novega romana. Pravi namreč: »Ro-
jena je nova vrsta pripovednika: to ni samo človek, ki
opisuje stvari, kot jih vidi, marveč istočasno tudi
izmišlja stvari okoli sebe in ki vidi stvari, ki si jih
izmišlja.«
Robbe-Grilletov odgovor je pomemben tudi zato,
ker jasno pokaže na razlike med posameznimi avtorji
novega romana, nenehno se zavzema, da novi roman
ne bi bil razumljen kot »šola« ali »gibanje«. Za Slo-
vence in slovensko literaturo so te »načelne« in »teo-
retične« izjave pomembne v toliko, ker smo v revijah
prej dobili tovrstne tekste pisateljev novega romana,
kot pa njihova prozna dela. Med vrsto krajših zapi-
sov, opomb pri recenzijah posameznih del slovenskih
avtorjev velja omeniti »bruseljska« predavanja Na-
thalie Sarraute, A. Robbe-Grilleta in L. Goldmanna
pod skupnim naslovom Novi roman in resničnost
{Problemi, 1967). Ti teksti so zbudili tudi zanimanje
Rudija Šeliga, ki pravi v svojem »izpovednem« spisu
Linearna shematika postopka {Problemi, 1972) na-
slednje: »Po drugi strani pa mi francoski novi roman
v oblikovnem pogledu ni dal ničesar. Mislim, da je
bilo leta 58 ali 59, ko mi je Lojze Kovačič prinesel
Butorovo Modifikacijo v srbohrvaščini. Deloma sem
jo prebral, vendar me ni navdušila, niti me preveč ne
priteguje zdaj, ko sem jo prebral v slovenščini. Razen
ene zelo kratke proze. A. Robbe-Grilleta in Pingeto-
vega Inkvizitorja je to vse, kar sem bral. Nekaj več
sem sledil bodisi 'teoretskim' spisom Sarrautove in
Grilleta bodisi njihovim intervjujem ('Filozofija,' ki
sem jo odkrival v tovrstnih izdelkih, mi je bila veliko
bolj blizu.)«
Izjava je brez dvoma pomembna. Govori vsaj o ne-
čem: nikakor ne moremo govoriti o direktnem vplivu
novega romana na Šeligovo prozo, čeprav je verjetno
precej vplivala na kristaliziranje njegovih pripoved-
nih postopkov prav teoretična plast pisanja zastopni-
kov novega romana. V pravkar omenjenem članku
Šeligo svoj pisateljski postopek razdeli v tri zapo-
redna obdobja - im(presijo), analizo in blokado.
Im(presija) je obdobje, ko se mu iz realnega sveta
luščijo posamezne »podobe« (prav za Triptih navaja
58
tri: fenomerì »bele, gladite roke« ujete v ritem pisar-
niških gibov; podobo lebdečih, breztežnih in nadča-
sovnih teles, kakršne najdemo lahko v slikarstvu
Marca Chagalla; živost, nenehno se menjajoče inten-
ziteto najstnikov v pogovorih in kretnjah), analiza je
tista miselna faza, ko se stvari strnejo v (že) kristalizi-
rane odnose, blokada zajema sam postopek za-pisa,
iz-rekanja v besedah, stavkih; oblikovanje v vseh nje-
govih razsežnostih. Pri tem dodaja: »Vrhovni kriterij
'blokiranja' oziroma oblikovanja v ožjem smislu je
validnost formulacij oz. teksta v celoti.« Tako Šeligov
postopek seveda ni samo »izmišljanje« reči, predme-
tov, sopostavljanje sveta, je tudi njegova trdnost, lo-
gičnost, kavzalnost. Tu se, kot bomo videli pri analizi
Triptiha, Šeligo bistveno loči od »učinka« novega ro-
mana. Treba je samo prebrati Robbe-Grilletovega
Videa, pa bomo takoj videli, o kakšni »validnosti for-
mulacij« govori Šeligo. Pri Robbe-Grilletu noben do-
godek, nobena izjava, nobeno dejanje oseb ne more
biti verificirano glede na prejšnje ali celo glede na
neko zunajfabulativno »resničnost«. Za nobeno izja-
vo, izrečeno v Vidcu, in za nobeno izjavo, ki jo lahko
na podlagi logičnega sklepanja izvedemo iz prebrane-
ga, ne moremo reči, da je v skladu z drugimi. Ali kot
pravi v svoji študiji Na poti k novemu romanu o Vidcu
Pirjevec: »V središču dogajanja, ki ga uprizarja
Robbe-Grilletov roman, je luknja, zaradi tega v njem
ni prave, zlasti pa ne razvite zgodbe in s tem se ta
tekst izmika tisti značilnosti tradicionalnega romana,
ki jo je naš avtor opisal z ugotovitvijo, da v njem
predmeti in kretnje izginejo, so samo opora zgodbi,
tako da stopi na njihovo mesto le goli pomen.« Ta
ugotovitev se skoraj dobesedno sklada s tistimi izja-
vami o svoji prozi, ki jih je izrekel v mesečniku Knji-
ga R. Šeligo leta 1968 (spomnimo se: tega leta je bil
natisnjen Triptih in zbirka šestih novel Kamen).
Šeligo pravi: »Drugače povedano: gre mi za prozo, v
kateri bodo govorile stvari same, to pa pomeni raz-
grinjanje, slačenje stvari (seveda tudi človeških odno-
sov, zvez, dogodkov) do te mere, da jim kot pisatelj
ne dodajam svojega pomena, komentarja in smisla in
da ne dopuščam, da v strukturi moje proze pomen in
smisel iz preteklosti in prihodnosti zakriva seda-
njost.« To je tudi temelj Robbe-Grilletove proze: po-
men je vedno aktualizirani pomen, ki nima nobenega
krononomičnega in toponomičnega nastavka, v kate-
rem se s svojimi opombami, posegi in obrati skrije
tudi sam avtor in besedilo - golo, razsekano, v jarki
luči, neskrito - postavi pred bralčevo zavest in po-
vzroči, prav zato, ker je bralec navajen na komentar,
na časovno in krajevno opredelitev in nenehno do-
polnjevanje teh spremenljivk, prav zadrego, v hujših
primerih celo blokado branja. A že v referatu za Šta-
tenberško pisateljsko srečanje istega leta (Neporabna
proza), najdemo povsem nove misH: »Če povzamem,
mi gre v bistvu za dvoje: proza mora odpirati svet
pred zavestjo in hkrati mora biti svetu odprta. Name-
sto kriterija resnice sem za validnost dela, namesto
akcije sem za samospraševanje in namesto projekta
sem za polivalentnost dogodkov in reči.« Najvažnejši
del izjave je verjetno tisti, ki govori o »odpiranju pro-
ze za svet«. Tu se Šeligo bistveno raz-ločuje od nove-
ga romana, ki sveta na tak način ne »priznava«, pa
tudi proces »samospraševanja« avtorja pojmuje dru-
gače (N. Sarraute pravi v svojem »bruseljskem«
predavanju: »Za romanopisca je resničnost neznano,
nevidno. To, kar edino sam vidi. To, kar je po njego-
vem, on prvi dojel.«) Iz Šeligove izjave je tudi jasno,
da nikakor ne želi pisati takih besedil, ki bi bila v pro-
cesu branja in razumevanja tega branja kakorkoli
razglašena za alogična, nerazumljiva, bralca zavaja-
joča ali kaj podopbnega. Ker o teh vprašanjih,
upoštevaje zgodovinske razsežnosti razvoja slovens-
ke pripovedne proze, piše v Sodobnosti (1975) Janko
Kos (Teorija in praksa moderne slovenske proze),
moremo na tem mestu, zaradi razumljivih omejitev,
spregovoriti samo o eni ključnih Kosovih ugotovitev,
ki pravi, da Šeligova proza ni nikoli prodrla tako
globoko v polje metafizičnega, da bi zanemarila
konkretnost »socialnega« ali »historičnega« pro-
stora, da bi svoje osebe povsem ločila od stvar-
nosti, jih oropala individualnih (razločitvenih)
potez. O tem govori obširno v eni najboljših študij
o Triptihu Marjan Dolgan (v knjigi Pripovedo-
valec in pripoved, 1979), ki ugotavlja dvoje. Naj-
prej že znano in v novem romanu preizkušeno
»tehnologijo«, po kateri je svet romana v »glavnem
predmetnost, v kateri ni vrhovnega središča« in zato
pripovedovalec »ne prisoja človeku [v tovrstni prozi
- op. D. P.] osrednjega položaja v tej predmetnosti;
še več, opazimo, da ga izenačuje z njo«. Važno je, da
pri Šeligu svet ni v celoti predmetnost »na sebi« in da
junak(i) ni(so) docela zravnan(i) s predmeti, kar se-
veda pomneni, da še ostajajo usedline drugega (tradi-
cionalnega) pripovednega načina. Te usedline je
zaznala tudi Dolganova analiza, tako da jih je mogla
celo razvrstiti v tipe odmikov, in sicer: od vizualnosti
k drugim načinom percepcije in njihovim kombinaci-
jam; od deskriptivnosti k metaforičnosti; od racional-
nosti k iracionalnosti; od enopomenskosti k večpo-
menskosti. Kakor se morda zdi kontradiktorno, pa
prav metaforičnost, iracionalnost in večpomenskost
izjav v literarnem besedilu povečujejo njegovo pre-
glednost, jasnost in logičnost. Kajti vsa naša vzgoja in
vse estetsko v hteraturo sta usmerjena v pojasnjeva-
nje, ki temelji prav na naštetih elementih, zaradi če-
sar prozna besedila dobijo tisto transparentnost, ki
onemogoča blokade samega branja. Razlike, ki ločijo
Triptih od francoskega novega romana, niso samo
»zunanje«, marveč prodirajo kar v tkivo določenega
načina razumevanja sveta - pri novem romanu nale-
timo na deskripcijo čiste imaginacije, ki ima seveda
lahko pomen, kakršnega ima realnost (tu mislimo
predvsem na situacije, ko skozi predmete in njihova
zrenja »vidimo« odsotnega ljubosumnega moža v
Robbe-Grilletovem romanu Ljubosumje (La Jalou-
sie), sanje (ta »perspektiva« imaginacije je značilna
za Murphy ja Samuela Becketta, še bolj za Videa in
Načrt za revolucijo v New Yorku (Projet pour une ré-
59
volution à N. Y.) Robbe-Grilleta; lahko pa je to po-
men, »ki izvira iz točke nič v pisateljevi zavesti«, kot
je označil »temeljno razsežnost« fabule v novem ro-
manu J. Ricardou v svoji študiji Pour une théorie du
nouveau roman (1971). Seligovo besedilo predvsem v
prvih dveh delih, dokaj dosledno uvaja ta deskriptiv-
ni princip (o glavni junakinji, zdi se, da je to Agata,
zvemo v vsem prvem delu komaj dvoje, troje reči, ki
jo ne postavljajo v nobeno konkretno situacijo) po-
topljenosti vsega v določeno hladno in brezbrižno
predmetnost, a že v tretjem uvede spoznanja, da
»svet ni absolutna zdajšnjost, je tudi preteklost . . .
svet ni le predmetnost, le-ta je samo del sveta, ki je
neznaten delček vesolja« (Dolgan, Pripovedovalec in
pripoved), ker so seveda ne le bistveni »odstopi« od
poetike novega romana, marveč tudi od dstih določil,
ki jih je navedel za svoje pisanje sam Šeligo (»ne do-
puščam ... da smisel iz preteklosti in prihodnosti za-
kriva sedanjost«). Na tem spoznanju uvede Dolgan
pojem trpljenja (torej uvede čustveno razsežnost),
torej tragičnosti, kakršno novi roman ne priznava (pri
tem seveda - primer je prav Butorova Modifikacija
- tragičnost je, a je kot čista reifikacija), v Šeligovo
besedilo pa vdre tako rekoč brez omejitev. Toda pre-
den se bomo posvetili analizi teh razsežnosti Šeligo-
vega besedila, moramo premisliti še vrsto drugih,
ničmanj pomembnih reči.
Večina kritikov, ki je ob izidu ocenjevala Šeligov
Triptih, je bila mnenja, da je Šeligova junakinja, ta
sodobna različica Agate iz Tavčarjeve Visoške kroni-
ke, žrtev sveta, ki v svoji popredmetenosti izgublja
sleherno čustveno razsežnost, torej svojo humano po-
dobo. Agata je žrtev, žrtev je seveda tisti, ki je v sve-
tu pasiven, ki (do)pusti, da ga svet pregazi, ki postane
igrača v njegovih rokah. Kdor je pasiven, je brez
volje, in kdor je brez volje, ničesar ne stori, da bi
kakor koli spremenil svoj položaj. Tak je recimo
Léon Delmont iz Modifikacije ali, v zapletenejši,
manj razvidni podobi tudi zastopnik Mathias iz Vid-
ea. Njuna dejanja, naj bodo še tako preprosta ali za-
pletena, nimajo za cilj osvoboditve, razrešitve; na-
sprotno pa Agata nenehno in zavestno vpliva na svo-
jo usodo. Spomnimo se samo dogodka s tisdm, ki de-
la »za rdečimi tapeciranimi vrati« (šef? nadrejeni?) in
z Jurijem v kinu. V tej razsežnosti je Agata vsekakor
podobna klasičnim junakom, ki sledijo določeni ide-
ji; tako idejo, čeprav povezano in za bralca morda ne
dovolj pojasnjeno — tudi ideje so potopljene v pred-
metnost - pozna tudi Agata. Za Butorovo Modifika-
cijo ugotavlja Janko Kos, da se vrednotam-idejam ne
odpoveduje, čeprav »roman spoznava nemožnost, da
bi jih človek uresničil z dejanjem«. Torej ideje kot la-
tentno prisotni vzgibi, kot »čudežni in presunljivi ods-
viti« (Butor), kot »masivna navzočnost predmetnega
sveta« (Robbe-Grillet) še eksistirajo, pri Šeligu pa so,
vsaj v prvi polovici še kako dejavne, odločilne, zave-
zujejo tok pripovedi oz. dogajanja. Drugi del je, s
stališča Agate, bolj trpen: neznanec, ki jo vzame v
avto in odpelje nekam v okolico mesta, jo, prod njeni
volji, spolno zlorabi, tudi njena nočna epizoda, ki jo
preživi v nedograjenem bloku, je naravnana v to
smer. A vendar se na koncu Agata vendarle znova
odloči za tvorno dejanje, zbere se, zašije si raztrgano
obleko, osnaži jo in odide. Pripoved se konča znova v
znanem pripovednem načinu, ki obvladuje prvo in
polovico druge enote Triptiha: »Levico zelo strese, jo
še enkrat pogleda, potem pa pas odpne, stisne urico v
dlan, se skloni in jo spusti v torbico. Šele potem vse
troje pobere in gre naglo k mali odprtini, kjer je veli-
ko več svetlobe in odkoder prihajajo zelo različni gla-
sovi in zvoki ploščnatega jutra, glasovi novega dne,
ko se vse odpravlja in hiti. Ogledalce nasloni na prizi-
dek pod odprtino, ga na hitro naravna malo navzgor,
se malo skloni in gre z gibčno roko in z glavnikom v
lase, ki so skuštrani in celó pomečkani.« Znova smo
priče opisu, kjer je oseba potopljena med predmete,
sledimo filmsko natančno odslikanim kretnjam, sliši-
mo zvoke, ki jih reproducira jutro, znova smo pred
isto uganko, kakršno nam je predstavil začetek: kaj
je tisto, kar seje dogajalo, kam lahko postavimo vse
dogodke, zbite v čas štiriindvajsetih ali nekaj manj ur
in predvsem: kdo je tisti, ki se mu je vse to zgodilo?
Kdo je Agata? Se konec tako spleta z začetkom, da ne
bomo nikoli zares vstopili v njuno tkivo in se bomo
nenehno srečavali samo z obodom? Ne zgubijo v kon-
cu teže tudi tista aktivna in pasivna dejanja, iz katerih
bi bralec lahko kako sklepal o Agati, njeni usodi ali
vsaj njeni ženskosti? Kaj jo zlomi v sredini drugega
dela Triptiha?
Priznati moramo, da se je pred nas vsul plaz vprašanj,
ki so vsa kar se da tesno povezana z razumevanjem
Šeligovega besedila. Bilo bi seveda prelepo, če bi lah-
ko, tako kot ob novem romanu, ugotovili, da gre
zgolj za creatio ex nihilo, za ustvarjanje iz »avtorjeve
točke nič«, za čisto »samovoljo«, v kateri je vsaka za-
pisana beseda zgolj nekaj naključnega, samovoljne-
ga; preprosto postavljenega tja in tja ne glede na so-
sednje besede, misli, stavke. Če bi Šeligovo besedilo,
ne glede na njegove načelne izjave o lastni poetiki in
ustvarjalnih postopkih, razglasili za nekakšno »l'ecri-
ture automatique* - avtomatično pisavo, bi seveda
ne bilo potrebno kakorkoli razpravljati o njegovih
idejnih razsežnostih, o vprašanjih junaka, njegove ak-
cije in angažiranosti v svetu, saj bi pač sam tekst go-
voril zase, kar bi pač govoril. A prav zato, ker nas ob-
krožajo vprašanja, ki zadevajo v jedro reči kot so ide-
ja, junak, akcija, čustvo, nemoč, se verjetno ne sme-
mo zaustavljati pri površinskih in vidnih razsežnostih
besedila.
A vendar je med načinom, na kakršnega opisuje
svet tradicionalna (realistična) pripovedna proza in
Seligovim »reificiranjem« vendarle ogromna razlika.
V tradicionalni (realistični) prozi je bil človek, junak
pripovedi monoliten, imel je svojo integriteto in prav
ta integriteta mu je omogočala, da se je odločal za
takšno ali drugačno akcijo, da se je skušal odtisnid v
svet, da mu je skušal pre-dati svojo podobo. Taras
Kermauner pa ugotavlja v spremni besedi Mit o Mo-
60
lohu (k prozi Braca Rotarja Moloh, 1968, v marsičem
podobni pripovednem načinu Triptiha) naslednje, ko
opisuje »reificiranega« Rotarjevega junaka: »Človek
sploh ni živi konkretni posameznik z določenim ime-
nom, osebnostjo, zgodovino, idejami, značajem,
prakso. Človek je prav tako razstavljen v misli, po-
čutke, roke, čevlje kot hiša, mesto ali stopnišče. Ta
razstavljenost je človekova današnja stvarnost.«
Ko premislimo to izjavo, se nam prikaže v zvezi s Še-
ligovo junakinjo dvoje: najprej dejstvo, da avtor ju-
nakinje nikjer ne imenuje Agata (govori pa o njeni
muslinasti obleki, zagoreli koži kolen ali meč, o nje-
nih vitkih rokah, o očeh, ki zrejo, o »črnem košatem
šlemu las«, o »agatastem telesu« - str. 14) in nikjer
je ne opiše v celoti, nikjer ni ničesar o bodočnosti in
preteklosti, ki bi konkretno zadevala Agato, vse so
samo drug ob drugega stisnjeni izsečki, detajli, pre-
bliski, nedorečeni, v zraku viseči opisi. Edini, ki je
imenovan v vsem besedilu, je Jurij, prijatelj (?) juna-
kinje, njen nesojeni (?) ljubček (če si dovolimo para-
lelo z dogajanjem Visoške kronike). In prav Jurij -
imenovan, torej glede na druge osebe določen,
zaznamovan, potegnjen iz inertnosti - »povzroči«,
da postane junakinja žrtev spolnega nasilneža in da
doživlja v nedograjenem bloku svojo katarzično noč,
ki pa jo pripelje natančno tja, kjer se začne s prvim
stavkom pripoved Triptiha: »Ključek s površno vtis-
njeno številko 28 se v ključavnici zatakne ali zaskoči
tako kot sleherno jutro. . . .« Tako kot sleherno ju-
tro: med jutrom in jutrom se zgodi nešteto reči, a no-
beno nima (več) nikakršne teže, ne delo, ne užitek,
ne spolno nasilje, ne trpljenje. Zato ni več ne prihod-
nosti, ne preteklosti, je samo nekakšna sedanjost. Bi
morda umor kot skrajno dejanje, lahko razrešil to
vase potopljeno nikakršnost? Zdi se, če skušamo zno-
va misliti »novo prozo« v celoti, ne glede na različno-
sti, ki jih ima francoski novi roman glede na »sloven-
sko novo prozo«, da tudi umor nima nobene teže več.
Ni več imenovan, ni opredeljen, ni zamejen v času in
prostoru. Nima več ne predzgodovine, za rablja in
žrtev ni več prihodnosti, s tem pa je ukinjen tudi smi-
sel (spomnimo se še enkrat Šeligove izjave: ». . . ne
dodajam svojega pomena, komentarja ali smisla«), ki
ga lahko zaznamo v umoru, kot skrajnem dejanju.
Ko je opis junaka izgubil svojo celovitost, ko pisatelj
lahko opiše samo še roke, oči, pričesko, porjavelost
nog ali mehkobo trebuha, pa ti opisi niso več logično
sosledje ali skladje, potem seveda tudi ni več moč pri-
čakovati dokončnih, mejnih, zavezujočih (eshatološ-
kih) dejanj, ostajajo samo še v brezčasnost potoplje-
na (mehanska) opravila, drobci nekdaj celovitega,
zaključenega in smiselnega sveta. Nekdaj, v klasični
pripovedni prozi, se je nenehno obnavljal videz resni-
ce (realitete), sedaj smo nenadoma v preobrnjenem
svetu: vse, kar lahko zaznamujejo opisi, je samo še
resnica videza (realitete), je tisto, kar pisatelj še
lahko opiše, a ne more več komentirati. Šeligovo
spoznanje o besedilu, ki je (že) na stopnji trganja od
pisateljeve zavesti, torej ni nikakršna »modna« izjava
sodobnega avtorja, ni nikakršno »pojasnjevanje«
lastnega pisateljskega postopka, je preprosto njegova
resnica.
Ker pričujoče razmišljanje nima narave filozofskega
diskurza, skozi katerega naj se zasveti »resnica« dolo-
čenega literarnega dela ali celo resnica literature
same, seveda lahko samo opozori, da je zgornja ugo-
tovitev zarisana v prostor, kot ga pojmuje sodobna fi-
lozofska misel, namreč: »Resnica o resnici se glasi, da
izza resnice ni nič.« (Tine Hribar, Resnica o resnici,
1981.) V luči te izjave pa nam verjetno kmalu postane
jasno, kaj pomeni, da se skozi tekst zasvetlika njego-
va resnica do te mere, da obvladuje ne le »dela in
dneve« Šeligove junakinje, marveč tudi in predvsem
naše in vsaktero branje. Zato moramo prisluhniti na-
daljevanju Tineta Hribarja: »Resnična beseda je izre-
čena beseda. Vendar izrečena beseda kot resnična
beseda - kajti tudi laž je detektor resnice - ne raz-
polaga z resnico.« Tako Šeligo svoje junakinje ne
postavi v sedanji prostor zato, da bi mu rabila za pre-
boj neke posebne ideje, marveč bi preizkusil same
besede in da bi ta preizkus ne skril malo prej citiranih
misi »o resnici vsega, kar je in kar sedaje literaturi«
(N. Sarraute). V tej optiki seveda dejanja junakinje,
njena sreča ali nesreča, aktivnost ali pasivnost nimajo
tistega pomena, ki ga imajo v tradicionalni prozi. In
zdi se, da tudi sam avtor noče tega, noče pravega,
odrešujočega trpljenja, kakršnega začutimo ob smrti
gospe Bovary ali Ane Karénine, marveč je to natan-
ko tisti podaljšek neuresničljivega hrepenenja, ki ga
je prvi v slovensko literaturo zasejal Ivan Cankar s
svojo dramo Lepa Vida (1911) - nič nenavadnega ni,
da je eden izmed najznačilnejših poganjkov Cankar-
jeve Lepe Vide prav istoimenska drama Rudija Šeli-,
ga, ki seveda marsikaj dolguje tudi spoznanjem iz
Triptiha.
Pri tem seveda ne smemo prezreti neke izjave Rudija
Šeliga v Študentski tribuni (št. 20, 1967), kjer v pogo-
voru 3 vprašanja Rudiju Šeligu pisatelj med drugim
poudarja posebno dimenzijo sodobne literature: »To-
rej je vsaka literatura, ki je sodobna, tudi spopad s
sodobnim svetom in dogajanji, pa tudi z družbeno-
političnimi dogajanji.« O tem je govorila tudi ome-
njena Robbe-Grilletova polemika, v kateri je pisatelj
med drugim dokazoval angažiranost novega romana,
ne glede na to, da so kritiki dokazovali, kako je v no-
vem romanu človek povsem^izginil, kako se torej
zgublja humana dimenzija sodobne proze.
Dejali smo, da je v Triptihu za glavno junakinjo pre-
lom na tistem mestu, ko postane v kinematografu
ljubkovanje Jurija predivje in junakinja pobegne iz
dvorane. Prizor je popisan skrajno kontrastno: od za-
četka Jurijevega ljubkovanja tečeta, prepletena, opis
njegovih kretenj in (v kurzivi) opis tega, kar se doga-
ja v posameznih kadrih filma, ki teče na platnu. Sam
prizor preloma/bega označujeta naslednji enoti: Sa-
cha Pitoeffse obrne proč. Onadva pa še zmeraj srkata
svoje zrenje in mogoče raziskujeta nevidno dogajanje
ljubezni tam znotraj. To je filmski kader. Nanj se di-
61
rektno, brez prehoda, brez napovedi in namiga pove-
zuje »resnični«: »Ko gre zmeraj bolj ihtavo proti nji
in klešče njegovih prstov na stegnih in v naročju in na
bokih še malo ne popuščajo, ampak so zmeraj bolj
železne, še enkrat vzdigne obraz proti luknjičavemu
stropu, stisne zobe in oči in reče silovito o miru in o
ne, se sunkovito vzdigne, da mehka tkanina kar sama
pade po stegnih, zgrabi torbico, za hip pogleda navz-
dol, kjer je nemara zaradi presenečenja Jurij še bolj
na tleh in kot sesut, potem pa naglo hiti skozi vrsto.«
Je ponovljeno fizično trpljenje, ki ga je morala pre-
našati že zjutraj zaradi šefa (?) v junakinji prekipelo,
se je odločila za — recimo ji tako: odločilno akcijo, ki
pa se je skazala za enako nično, kot če junakinja ne bi
ukrepala in bi se še naprej vdajala Jurijevemu vedno
bolj brezobzirnemu ljubkovanju. Junakinja sploh ne
more uteči svetu, ki mu nenehoma želi uteči, ujeta je
v tisU čas med jutrom in jutrom, o katerem je že bil
govor in ki ga ne določa nič razen njega samega, v tej
samodoločljivosti pa je povsem neoprijemljiv. Prav
zato se vsa Šeligova pripoved dogaja (podobno kot v
Robbe-Grilletovem Vidcu ali še bolj vizualiziranem
romanu Radirke (Les Gommes, 1953) na nivoju vizu-
alnega. Junakinja nenehno niha med akcijo (ki je
vsekakor sled tradicionalnega romanesknega »rav-
nanja« junaka pred »nalogami«, ki jih predenj po-
stavlja svet) in zrenjem, opazovanjem, v katerem ni
več sledu akcije, torej nujnega protitoka, v katerem
junak skuša vtisniti v svet svojo podobo. Zrenje na
reči in dogodke in ne nazadnje tudi na sebe samega (v
tem pogledu bo treba verjetno v posebni študiji anali-
zirati posamezne načine zrenja junakinje; opombe o
tem najdemo v že omenjeni Dolganovi študiji) nima
več pomena akcije, je samo še gola, čista, neobre-
menjena deskripcija: tako je, kot je in ta je ne določa
prav nobene vrednosti. Seveda pripoved ni dosledna,
v zrenje glavne junakinje se nenehno mešajo drugot-
ni vtisi (to so drobne opazke o naravi, o ribiču, ki lovi
na drugi strani reke), zaradi česar odpade tista trdota,
ki jo poznamo iz besedil novega romana. Skozi vso
pripoved je kot rdeča nit pretkana »glavna metafora«
(Dolgan), ki na različne načine variira njeno čvrsto
urejeno, polakirano pričesko črnih las. Skoznjo se
zrcali trdnost junakinje, ki prične slabeti šele po spol-
nem aktu, na koncu pripovedi (stran 69) pa so celo
»skuštrani in zmečkani«. Ta metafora, ki povezuje
dogajanje, ga na svojski način komentira in določa
vsakokratni položaj junakinje glede na svet, ki jo ob-
kroža in ogroža, seveda kaže tudi in predvsem na to,
da pripovedovalec ni indiferenten do tega, kar se do-
gaja junakinji, skozi kakšne preizkušnje mora in
kako se polagoma kruši njena trdnost. Ta trdnost pri-
de še posebej do izraza (kot izrazita trdota, ki meji in
se končno tudi dejansko prevesi v krutost, mučenje -
spomnimo se: Jurijevi prsti niso več prsti, so »klešče
njegovih prstov«) ob kontrastni mehkobi in poudar-
jeni senzualnosti prizorov iz filma. Zgolj slučaj, da
Jurij in Agata gledata film Lani v Marianskih Lažnih,
ki ga je Resnais posnel po zgodbi A. Robbe-Grilleta?
Verjetno ne. Ne samo, da se film vključuje s svojo
reifikacijo v svet vedno bolj naraščajoče reifikacije
dogajanja med Jurijem in junakinjo — in prav tu pri-
de do preloma, po katerem junakinja drsi nenehno
navzdol, marveč tudi poudarja odmaknjenost ene in
druge fikcije, ki stopata pred bralca tako rekoč simul-
tano.
V tretjem delu, prav na začetku, pa se svet za juna-
kinjo nenadoma razšire preko vseh meja - uvodni
odstavki o brezkončjih vsemirja — nato dobi nadih
fantastičnosti - primerjava vodnega stolpa s srednje-
veškim kaštelom. Kot je ugotovil že Marjan Dolgan
in kar smo že omenili v našem razmišljanju, nenado-
ma se vtihotapita v pripoved prihodnost (vesolje) in
preteklost (kastei), s tem pa je seveda zgodba hočeš
nočeš postavljena v neko pripovedno zgodovino.
Takrat se pojavi edinokrat tudi konkretna preteklost
junakinje (nekoč je bila v znani Frauenkirche v
Münchnu), čeprav jo pisatelj že v naslednjih stavkih
znova potopi v predmetnost in sploh podvomi o
kakšni zasebni eksistenci človeških bitij. A prav te
misli so izrečene eksplicite, moč jih je zajeti in izolira-
ti iz toka druge pripovedi, medtem ko so v novem
francoskem romanu potopljene v pripoved, slutimo
jih, a jih ne moremo izločiti iz drugih sestavin, ki se-
stavljajo pripoved. Najdosledneje je izvedena pred-
metnost junakov prav v odsotnosti premega govora,
bodisi monologa, bodisi dialoga. Vse je pripoved, po-
ročilo o, vse je postavljeno oz. protokolirano v skraj-
ni, brezosebni obliki. (Dolgan: »Ker o vsebini osebi-
ne izjave pripovedovalec le poroča, se pripoved ne
premakne v pripovedno sceno, ampak ostaja v mejah
pripovednega sporočila: »Reče o francoski solati
(. . .).«(16) »Reče o smetani. Da bi.« (18)«) Med pri-
povedovalcem in besedilom oz. junaki zija jasna in
globoka poč: junaki se nikoli ne morejo (več) do kra-
ja konstituirati, pripoved je že v položaju, ko se de-
subjekdvizira, saj vemo, da je prav govor (=dsto, kar
rečem neposredno, kar ima afektivni značaj) ena od
temeljnih potez subjekdvističnega konsdtuiranja (o
teh vprašanjih v njihovi začetni fazi in glede na slo-
venski roman govori Pirjevčeva študija Pri izvirih slo-
venskega romana. Problemi 1972). Sedaj, ko vemo,
da je Šeligova junakinja v vseh plasteh svoje (literar-
ne) podobe dekonstituirana, nam je seveda jasno, za-
kaj njena dejanja, bodisi tvorna, bodisi trpna, nimajo
več pomena žrtve, žrtvovanja, zakaj zaman iščemo
idejo, za katero bi se junakinja borila in zaradi katere
bi seveda na koncu romana tudi morala propasti. Še-
ligov svet je opalen prav zato, ker še niha med po-
slednjimi sledovi tradicionalne strukture sloven-
skega romana in odprdm poljem sodobne pripovedne
proze, ki zmore stvari sicer še izreči in popisati, a
nanje ne učinkuje več z nobeno trdno in naprej za-
mišljeno idejo: prav zato je branje tako nezanesljivo
(na videz), kot da sam avtor ne bi vedel, kako se bo
končala njegova pripoved in kam bo pripoved pripe-
ljala junakinjo. Ko je dejavnost zamenjana z zre-
njem, ko se svet strne samo še v eno - vidno - raz-
sežnost in ko samo še v drobnih segmentih prodirata
62
vanj spomin in sosledje, seveda ne moremo več priča-
kovati tiste pripovedne »logike«, ki zaznamuje reali-
stično prozo, v kateri je bralec skoraj soavtor, saj mu
vsaka izjava ponuja možnost, da v svoji domišljiji
»nadaljuje« zgodbo, jo še bolj detajlira. Šeligova pri-
poved v Triptihu sicer navidez tudi omogoča takšno
»soavtorstvo« (recimo v prvem delu, ki je s svojo sce-
nerijo vendarle najbolj ekspliciten), a se zanj hitro iz-
kaže, da ni uresničljivo: besedilo ne ponuja, kot smo
videli, nobenih trdnih izhodišč, na katera bi bralec
lahko navezal svojo fantazijo. Vse je, ali pa ni, tako
kot si dopolnimo: trdnost in varnost reahstične proze
sta popolnoma izginili.
O dogajanju v Triptihu moremo razmišljati tudi na
naslednji način: verjetno je izven razpravljanja vpra-
šanje o tem, ali se Šeligova proza kakor koli navezuje
na realiteto, saj smo ugotovili, da z realiteto (v smislu
dajanja »pomenov« in »smislov« nekim besednim za-
pisom) v tej prozi ni nič, da pa je seveda način, na ka-
terega je dogajanje popisano, tak, da bi hkrati lahko
bil in ne bil sorealnost. In prav ta dvojnost, ko vsako
dejanje, pa tudi sama junakinja »živi« v prostoru med
eno in drugo skrajnostjo (med hiper realizmom in rei-
ficirano prozo) jemlje bralcu »varnost«, zaradi česar
se mora vprašati, ali se je sploh kaj zgodilo, je juna-
kinja res doživela vse to, niso morda to samo blodnje,
sanje, niso vse samo prividi, podzavest, utrinki v raz-
cepljeni duševnosti. In priznati si moramo, če seveda
nočemo pasti v past, ki se ji pravi teorija odraza ali
posnemanja, da v vsem besedilu, pa če ga še tako na-
tančno beremo, ni niti najmanjšega namiga na to, da
stvar je ali ni v tem sorealnem svetu: povsem nam je
prepuščeno, da se odločimo ali pa zavržemo tako mi-
sel. In tudi pripovedovalec z najmanjšim namigom ne
stopi iz svoje objektivne anonimnosti, v kateri »ne
dopusti, da bi se bralec neposredno seznanil z izjavo
osebe tako, kot jo je sama izrekla, marveč postane
posrednik med govorečo osebo in bralcem, ker poro-
ča, kakšna je vsebina izrečene izjave.« (Dolgan) Rea-
listični pripovedovalec je tako rekoč »povabil« bralca
(včasih v odkritem nagovoru) naj sledi njegovi pripo-
vedi, motiviral ga je z navideznim problematiziran-
jem lastne pozicije, neštetokrat je v besedilu dal ve-
deti, da je vse skupaj samo zgodba - fabula - a ved-
no znova je to spoznanje prekrito s samo »objektiv-
nostjo« dogajanja. V prozi, kot je Šeligov Triptih, pa
je potegnjena ločnica med pripovedovalcem/besedi-
lom in bralcem in pripovedovalec nikdar ne »povabi«
bralca v ta svet svoje pripovedi, marveč pusti, da se
»nekaj« dogaja, kot se pač dogaja, presoje o skladno-
sti ali neskladnosti z realiteto so mu irelevantne.
Moderna teorija estetske recepcije literarnega dela
(Robert Jauss, Northrop Frye) trdi, da je literarno
delo samo toliko in takrat literarno, kolikor je brano,
se pravi vedno znova aktualizirano. To seveda pome-
ni, da si vsako literarno delo vendarle prizadeva, da
bi se kar najbolj vključilo v to recepcijo, saj ga druga-
če tako rekoč ni. Ker vsako literarno delo želi vstopiti
v »estetski komunikacijski proces«, kar pomeni, da
»išče« bralce, da se jim na svojski način, ki ni podo-
ben nobeni drugi koinunikaciji, »odpira« in »daje«,
seveda literarna dela, to velja še posebej za sodobno
prozo, dramatiko in poezijo, ne povzročajo »bloka-
de« kar tako, marveč s posebnim namenom. Ko se
namreč izkaže, da je določen »estetski komunikacij-
ski model« tak, da blokira recepcijo in povzroča vse
tiste učinke, o katerih je že bil govor v pričujočem
razmišljanju, je seveda treba vedeti dvoje: najprej je
verjetno določen način recepcije postal nezadosten in
problematičen; obenem je postala problematična vsa
literatura, ki realizira pri branju to problematično in
nezadostno recepcijo. Prva nezadostnost se zrcali v
drugačni, sodobni literaturi, drugo »proizvaja« so-
dobna literatura sama. Bralec, navajen splošno
priznanega »estetskega komunikacijskega modela«
realistične proze, v kateri (podobno kot sam pisatelj)
ve »več«, od junakov, bralcev, ki je postavljen v izje-
men položaj, iz katerega ima pregled nad celotnim
dogajanjem in nad vsemi tremi pripovednimi časi
(aktualnim, preteklim in bodočim) se ob prozi, kakr-
šen je Triptih, počuti zgubljeno in mučno. In vendar
prav stavek negacije, s katerim pospremi prekinjeno
branje takšne proze, namreč »To ni nič«, najpre-
cizneje zrcali situacijo. V sodobni prozi, kakršna je
Triptih, se z nikomer res nič ne zgodi, nič takega, kar
bi kakorkoli spremenilo bralca in s tem posredno
svet. Nobenega moraličnega sporočila ni več, nobe-
nega pouka, ki bi stal za poslednjim prebranim stav-
kom: bralec se čuti ogoljufanega, in prav na tej točki
se prične spraševati o tem, ali je ali ni sorealnosti oz.
kaj sploh je z dogajanjem, o katerem poroča pripove-
dovalec. Nastaja navidez paradoksalen položaj, v ka-
terega je potisnjen bralec: nenadoma se zave, da iz-
ven samega besedila, pred katerega je postavljen, ni
ničesar, kar bi mu lahko pojasnilo to besedilo, a ko
»terja« odgovor od besedila samega, se izkaže, da
besedilo nima nikakršne razlage (samega sebe), da v
besedilu ni nič razen samega besedila, kar seveda bra-
lec, glede na tradicionalne receptivne modele preve-
de v prej navedeno sodbo »To ni nič« ali »Z besedi-
lom nič ni«.
Razpad in relativizacija antropocentričnega sveta, ki
se zgodita na začetku Triptiha, se pravzaprav zlomita
takrat, ko se zlomi tudi junakinja in ko začnemo nje-
na dejanja gledati tudi skozi optiko prejšnje, tradicio-
nalne proze, se pred nami pokaže dvojnost Šeligove
proze, pravzaprav nihanje, ki obvladuje drugo polo-
vico pripovedi. Čeprav je formalna zgradba res tridel-
na - v obliki, kot jo pozna klasični, renesančni triptih
v cerkvenem slikarstvu, pa je v vsebinskem pogledu
pripoved razdeljena na dve polovici oziroma na dve
enoti, ki ju na svojevrsten način spaja prav meditacija
o vesolju in stražnem stolpu na začetku tretjega dela.
Zgodba ima tako trdno formalno zgradbo, ki v marsi-
čem nadomešča tisto, kar je prinašala s pojasnjevanji
in obrobnimi opazkami preobložena realistična pri-
poved: vsak del, kot je že ugotovil Dolgan, prinaša
63
eno izmed mogočih »stanj«, v iiaterih pisatelj opazuje
junakinjo. Vsakemu ustreza tudi določen čas dneva
(tu se moramo seveda spomniti na podobno zgradbo
romana Ulikses (1922) Jamesa Joyca. Prim, študijo
Janeza Gradišnika k slovenskem prevodu (1967),
strani 430-31 in dalje) z določenimi in skorajda neza-
menljivimi opravili (dopoldne: pisarniško delo, po-
poldne: zabava), ki seveda prav zaradi svoje neza-
menljivosti in trdne vraščenosti v zavest junakinje
spreminjajo svojo funkcijo in postajajo del predmet-
nega, »mrtvega« sveta. V njih ni ničesar spreminjajo-
čega in prav zato se dogajanje, ujeto med dve jutri,
prikazuje bralcu v tako hladni in ostri luči, brez sle-
herne (pripovedovalčeve) čustvene prizadetosti, če
seveda zanemarimo drobne opazke na račun kontra-
stiranja z naravo in seveda meditativno celoto, polo-
ženo v začetek tretjega dela. Tako razumljen čas in
ljudi v njem je Šeligo še uporabil, npr. v noveli Velika
Simona in veliki šahist (zbirka Kamen), pa tudi v dra-
mah (Kdor skak tisti hlap, 1973), vendar nikoli več
tako izčiščen in raz-ločen od vsega drugega, ljudi in
predmetov.
Triptih Agate Schwarzkobler, izdan točno devetdeset
let po znanem »programskem« spisu Frana Levstika
Popotovanje iz Litije do Čateža (1858), je povsem
obrnil Levsdkovo misel o junaku, izrečeno v stavku
»Junak naj dela in misli, mnjegovo dejanje naj ga
znači.« Za junakinjo Triptiha seveda ne moremo več
(z gotovostjo) reči, da jo njena dejanja označujejo do
tiste meje, da bi prav zaradi teh dejanj lahko govorili
o njej kot o posebni junakinji z določenimi lastnost-
mi. Dejanja in pomeni, kolikor jih še je, so zabrisani,
prepuščeni so volji bralca, da jih ali pa ne aktualizira.
Dejanja junakinje so izrečena na ravni, ki je raven
občega, pomnoženega, je delo kot tako, nasilje kot
tako, trpljenje kot tako: vsemu je, kot v srednje-
veških prilikah o sleherniku, podeljena občost, v ka-
teri se vse zrcali, prav zato, ker ni več nobenega
zrcaljenja, so samo še opisi, so samo še direktne in-
terpolacije iz realitete (primerjaj tudi sočasno poezijo
Aleša Kermaunerja, npr. pesem Samomorivci, po-
zor) v stavke, ki si skoraj ne dovoljujejo več emfatič-
nosti, marveč sledijo zakonitostim tistega »očiščene-
ga« jezika, ki zaznamuje pragmatičnost sodobnega
sveta. Pri tem seveda ostaja dsta nujna razlika, o ka-
teri govori v svojih »načelnih« spisih Rudi Šeligo, da
je namreč jezik proze vendarle toliko avtonomen, da
more ugledati in zaznamovati razliko med skrajnim
pragmatizmom realitete, to dokončno in nepresežno
reifikacijo sodobnega slehernika v njegovem tavanju
od enega k drugemu in lastnimi opisi, v katerih se
skozi ta nič realitete vendarle zasvetlika še nekaj, kar
odkrijemo prav v poslednjih stavkih Triptiha: neko
čudno, ne do kraja razjasnjeno vedenje, ki si ga
prikliče sleherni bralec in ki ga je pisatelj namenoma
vzpostavil v opazki »... glasovi novega dne, ko se
vse odpravlja in hiti.« (str. 69), da je med plastmi
predmetnega še neko življenje, sicer potopljeno in
skrito, a vendar prisotno in dejavno. Zato Triptih
vendarle govori v jeziku, ki je drugačen in odtrgan od
zaprtosti sveta, v katerega je položena pripoved no-
vega romana^ čeprav je treba priznati, da je besedilo
Triptiha glede na vse sočasne proze, tako Šeliga kot
drugih pisateljev, vendarle tako »osamljeno« in iz-
postavljeno, da je že zaradi tega zanimivo in kar sa-
mo kliče po premisleku. Po tistem premisleku, ki se
mu pripoved o neki ženski v nekem svetu nekih de-
janj, tako spretno izmika in razpršuje, da nenehno
ohranja opalnost pripovedi, skritost, ki je realistična
proza ne pozna.
64