DUHOVNO ŽIVLJENJE
LETO XI. — ŠTEV. 185	LA VIDA (ESF>0 IR OTU AL	ANO XI. — NUM. 185
JUNIJ 1943	JUNIO 1943
30. MAJA se bomo zbrali Slovenci od blizu in daleč V LURDU, kjer se vrši naš MAJNIŠKI SHOD.	'**
Prinesite vse vaše skrbi in težave. Vsi pa bomo prinesli gorko prošnjo za našo nesrečno domovino in za mir sveta.
Pričetek bo ob 15.30 v lurški votlini.
Povabite vse znance in prijatelje!
Prinesite s seboj pesmi! Bodite točni!
LA COLECTIVIDAD YUGOSLAVA ORGANIZARA EL 30 DE MAYO UNA PEREGRINACION A LOURDES
Como todos los cmos el ultimo domingo del mes de Mayo, recordaremos. con una solemnidad especial, las devociones a la Virgen en el mes de Ella.
Ademäs de nuestras süplicas individuales, presentaremos a la Reina de la Paz el grito de los corazones destrozados por la guerra, implorando la salvaciön de nuestro pueblo y la paz del mundo.
La ceremonia empezara a las 15.30 con el rosario, en la gruta. formdndose luego, al son de los cdnticos, la procesiön que subira a la iglesia alta, para volver al santuario, donde se terminarä el acto con la bendiciön y sermön.
Invitamos a todos los simpatizantes, que acudan a sumar con las nuestras sus oraciones. — Las jövenes traigan tul blanco
Durante la guerra anterior quedö destruido el Santuario de la Virgen en el Monte Santo. Recien en ®1 ano 1924 volvič la imagen a su sitio, como se ve en esta ilustracičn.
El estandarte, bendecido el 16 de mayo con gran lucimiento, lleva esta mišma imagen.
Er Brezje hay otro santuario de la Virgen, el mas famoso, cor el titulo de "Maria Auxiliadora". En Ella ponia nuestro pueblo todas sus esperanzas. Su imagen embellece e1 estandarte yugoslavo de Avellaneda.
Lor d or estandartes ensalzarčcn la devocion de la peregrinacičn a Lourdes del 30 de Mayo.
Leva slika spominja na slovesno vrnitev Marije na Sveto goro.
Desna nas spominja Marije na Brezjah — pod avežaned-sko zastavo.
že slavčki žvrgolijo, se maj vesel budi. Naj srca podarijo, kar lepi maj rodi.
Glej rožic Ti delimo in vneti Te slavimo, Marija, Marija, o Marija . . .
Devica Ti premila, ne zvrzi rožic teh, ki v venček jih zložila ljubezen nas je vseh, O čuj, srce boleče Te kliče koprneče Marija, Marija, o Marija . . .
Tam gor na rajski trati nebeški maj cvete O tam, presveta Mati, pokaži mila se, da z venci tega maja zapojemo sred raja Marija, Marija, o Marija. . .
DUHOVNO ŽIVLJENJE
je mesečnik.
Uredništvo:
P a s c o 431 Urednik: Hladnik Janez. Telefon 48-3361 (48-0095)
Kliči od 11—13 ure in po 8 uri zvečer.
Ob sredah in petkih ni doma.
Uprava:
Paz Soldan 4924 Telefon 59 - 6413
Registre de Prop. Intelectual 81190
CERKVENI VESTNIK
30. MAJA: Maša na Paternalu za Alojzija Vrabec. Zapoje žalni zbor.
Ob 15.30 shod v Lurdesu.
3. JUN".: Vnebohod. Maša pri sv. Rozi za Franca Lojk.
6. JUN.: Maša na Paternalu za | Gulili in Krpan.
Pri sv. Rozi ob 12 uri za stariše in brata Pirih.
Molitve na Paternalu.
12.	JUN.: Vigilija k Binkoštim. Post od mesa.
13.	JUN.: Binkošti. Maša na Ave. llanedi za člane Bratovščine.
Molitve na Avellanedi, Ta dan se proslavi 7 obletnica avežanedske slovenske službe božje. Blagoslov novega križa. Po molitvi se vrši čajanka.
20. JUN.: Maša na Paternalu za Jožefo Fornazarič.
Molitve na Paternalu.
24. JUN.: Praznik sv. Rešnjega Telesa.
27.	JUN.: Maša ob 11 h v kripti sv. Reze v spomin Vidovdana.
Molitve na Paternalu.
28.	JUN.: Post od mesa.
29.	JUN.: Praznik sv. Petra in Pavla. Maša na Avellanedi.
i_____________________________________
KRŠČENI so bili MARTA MARIJA TAVČAR in MARIJA TEREZA INTIHAR na Avellanedi; MIRTA MARIJA ZLOBEC na Paternalu.
SHOD V LURDU
se vrši kot zaključek majniške pobožnosti
30.	MAJA z začetkom ob 15.30 uri pred votlino. Prinesite s seboj pesmice. Shoda se vdeležita obe zastavi.
OBLETNICA NA AVELLANEDI
7 let bo že 13 jun., ko se vrši tam slovenska služba božja. Kljub mnogim težavam se to delo lepo nadaljuje. Pevci so vse od začetka prevzeli svojo nalogo in jo zvesto izpolnujejo. Tudi verniki so stanovitni, tako da je vsem v veselje ta lepa skupnost Slovencev, med katerimi tvorijo glavni del Prekmurci.
To sedmo obletnico bomo slavili s skupnim sv. Obhajilom. Prilika za spoved bo v soboto 12. junija od 17—19 ure. Sta-riši ste posebno povabljeni da pripeljete k spovedi tudi otroke, da bodo imeli skupno sv. Obhajilo z velikimi.
Ta dan bo blagoslovljen tudi novi križ, za katerega je denar že nabran in je že naročen.
Popoldne 13. jun. se vrši čajanka kot po navadi v prostoru poleg cerkve. Povabljeni ste vsi rojaki ne le iz Avellane-de, temveč tudi od drugih strani.
SVETOGORSKA ZASTAVA. Preje nabrano: 42(5.05 $. Nadaljna zbirka:
Juvančič F; 5.—, Grgič F. 2.—, N. N. 10.—, Vuga J. 2.—, Pirih L. 2.—, Zobce M. 5.—, Lnzzati C. 2.—, Stemhergcr M. 2-—Lukač I. o.—, Troha M. 2.—, Kragelj E. 5.—, Kodrič F. 1.—, Švara V. 1.—, Terbižan 1,—, Mislej F. 3.—, Koglot .1—,
Budin J. 2.—, Grežer E. S.-2-,. Bilardo P. 1.—, živec A. 5.—, Baučar V. 5.—, Kju-der S. V. p.—, Tuhtan A. 2.—, Petrič 5.—, Kogoj in Frau 5.—, Polec 1.—. Nadalje 1.35 drobnega; to da 80.35 $. — Skupno se je nabralo: 513 $.
Preostanek ostane v blagajni Bratovščine za fond v pomoč domovini, kadar bomo mogli kaj storiti zanjo.;
8 kosilom na dan blagoslova, s cerkvenimi slovesnostmi in čajanko, je bilo precej stroška, ki pa bo krit - iz dohodkov zbirke tistega dne, ki je dala 135.— $. Morebtini primanjkljaj priložimo iz zbirke za zastavo.
SHOD BRATOVŠČINE se vrši:
NA AVELLANEDI 13. jun. z molitvami ob 16 uri. Seja odbora pred molitvami ob 15 uri.
NA PATERNALU seja in shod 27 junija.
VELIKONOČNA SPOVED še premnoge čaka. Nikar je ne zanemarite. Saj je vsakega njegova lastna potreba. Kako se boš predstavil večnemu sodniku, če nimaš v življenju do Gospoda Jezusa ni-kake ljubezni; če mu svoje zvestobe ne dokažeš s tem, da pristopiš k sv. Obhajilu. Kako boš zmagoval v sebi slaba nag-nenja, če te ne bo pri tem podpirala milost božja, ki jo dobivamo po zakramentih.
čas velikonočne spovedi je do 29, jun. do praznika sv. Petra in Pavla.
PRVO SV. OBHAJILO se bo vršilo pred Božičem. Prijavite otroke, da se bo pričela pravočasno priprava.
ROJAKOM V ČAKU Sporočam, da sem se namenil obiskati rojake v Čaku in Tucumanu v dneh od 5—15 julija. Točen program bo javljen v naslednji številki. To je pa že gotovo, da bo 11. jul. sv. maša v Pres. R. Säenz Pena, Mnogi rojaki so v čaku poročeni le civilno. Preskrbel si bom vsa potrebna pooblastila, da se bodo vsi tisti lahko poročili tudi cerkveno.
Prosim vse prizadete, če bi bili tako ljubeznjivi, da bi mi sporočil; svoja imena. Najlepša prilika za ureditev teh stvari bo 11. julija v Roque Säenz Pena.
če bo mogoče, se bom oglasil tudi v Paranä.	Janez Hladnik
IZ UREDNIŠTVA IN UPRAVE Nekateri ne dobivajo v redu D. življenje, Prosim, da mi to javite. Kdor ne dobi D. ž. do 5. v mesecu naj to javi, da se vloži pritožba. Mnogi pa izgube revijo, ker jim jo otroci iz ceste odnesejo. Zato seveda morajo sami primerno zagotoviti red v dostavi.
Nekateri so zakasneli z naročnino. Prosim, da nikar ne odlašate, temveč prinesite ali pa pošljite v pismu bon v odgovarjajoči vrednosti na ime Juan Hladnik in naslov Pasco 431, Bs. Aires.
NOVE NAROČNIKE tudi lahko pridobite. Saj je še mnogo rojakov, ki nimajo v hiši nobenega slovenskega čitanja. Koliko koristnega zvedo stariši za vzgojo otrok; novic od doma in od tukaj, in razne stvari vse samo za 2-— S na leto. Le pošljite nam imena in naslove tisthi, kateri bi imeli voljo, da se pridružijo krogu naših bralcev.
PRISPEVAJTE ZA TISKOVNI SKLAD
Naročnina je zelo nizka in sama ne more nikakor pokriti visoko narastlega stroška. Zato prosimo, da radi priložite tudi kak prispevek v pomoč reviji, ki sedaj že deseto leto vrši svojo lepo nalogo s pomočjo dobrih rojakov. Pristopi tudi Ti v njihov krog in podpri to lepo delo med nami.
“LA VIDA ESPIRITUAL”
es ima revi sta mensual de la Colec-tividad Eslovena,
Invitamos a los simpatlzantes que tambiön se suseriban y consigan sus-critores y avisos para contribuir al seguro sostenimiento de esta revista. El abono es solo de 2 $ anuales.
EL DIRECTOR de la Revista es el capellän de la Colectividad, Pbro. Juan Hladnik, residente en la Par. Santa Rosa de Lima, Pasco 431. Telef.: 48-3361 y 0095.
ADMINISTRACION: Paz Soldin 4924. Tel. 59-6413.
LOS GUERRILLEROS YUGOSLAVOS
El pueblo no depuso las armas. La parte sur de Yugoslavia contiö la direc-ciön de las actividades a Draža Mihajlo-vich; en Croacia y Eslovenia se desarro-llan las actividades de la rebeliön inde-pendientemente. Lo que trascendiö nos presenta la situaeiön bastante confusa. Parece que se han impuesto como diri-gentes hombres de la extrema izquierda, manchando su lucha patriötica con per-secuciones a sus anteriores enemigos po-liticos Faltan detalles, para poder ior-marnos un concepto seguro de la situaeiön. Lo cierto es. que los invasores no pierden ninguna oportunidad. de presen-tar todo el movimiento guerrillero como una banda de criminales
Cierto es tambien. que habia algunos desentendimientos entre el gebierno yu-goslavo de Londres y los Soviets. Aquel grupo de guerrillas disidentes tiene su centro en Bihach, y es patrocinado por Moscü, mientras responde Mihajlovich a las ordenes del gobierno yugoslavo en Londres.
A Mihajlovich se acusö por parte de los disidentes de que estaba pactando con el Eje. He aqui las palabras autčn-ticas de Mihajlovich sobre el asunto.
"Carecen de fundamento los alegatos sobre cualquier eolaboraeiön o siquiera comunicaciön con los italianos. Jamäs me entrevistö con ningiin general italiano. aunque de su parte. y avin de los alema-nes, se hicieron varias tentetivas para una reuniön. Todas esas tentativas fue-ron rechazadas. Hace pocos dias los ale-manes trataron de concertar un eneuentro. Les contestö que no me interesaba y que proseguiria la lucha hasta que Yugoslavia se vea libre de alemanes e italianos."
Soiiala el general Mihailovich sus täc-ticas y dice que tiene el propčsito de conservar sus iuerzas hasta que llegue el momenta en que los aliados invadan los Balcanes, pues apresurar los aconte-cimientos seria incurrir en un inütil derra-mamiento de sangre y hacer el juego a los alemanes.
Entre los dos grupos de los guerrilleros llegö hasta choques sangrientos. ya que Mihajlovich no pudo tolerar el proceder fratricido de aquellos patriotas. si es que no se debla todo aquello a la pörfida propaganda del Eje.
He aqui una noticia anunciando un acuerdo entre ambos grupos:	En una
reuniön electuada por el embajador so-viötico. Sr. Maisky, el jele del gobierno yugoslavo exilado en Londres, Sr. Yova-novich, y el represantante de Rusia ante el mismo. Sr. Bogomolov. se llegö präc-ticamente a un acuerdo para el empleo de planes militares estratčgicos comunes por parte de los patriotas comunistas y los guerrilleros del general Mihailovich. grupos ambos que luchan en Yugoslavia contra las Juerzas del ßje.
ne© iö ioy wso in©...
Nekoč je povedal rimskim razgrajačem voditelj primero o uporu udov svojemu telesu. Roke so odpovedale, noge so se vstavile, oči se zatisnile ... vsi udje so namreč protestirali, češ da ima želodec preveč pravic oni pa premalo ... Pa so kmalu vsi udje spoznali, da so s svojim uporom sami sebe kaznovali, ker je bil želodec tisti, od katerega so se vsi ohranjali.
Rimci so razumeli besedo svojega vodnika in spoznali, da se mora vsak svojim sebičnim zahtevam odreči na korist skupnosti.
Isto zgodbo je treba ponoviti danes človeštvu. Osebni individualizem, zlorabljena svoboda, domišljava modrost, kričanje po enakosti je svet do kraja zmedlo. Vsak vidi le svoje pravice, za sosedovo mu ni mar; vsak čuti le na lastni koži krivico, a kadar druge zlorablja, se izgovarja: naj si pomaga sam...
Tako se je svet razdrl na miljone poedin-cev, ki se medsebojno zlorabljajo; na stotine narodov, ki se sovražijo; na različne socijalne stanove, ki si slepo nasprotujejo. Vse to je rodilo vojsko in gorje brez meje.
Zato ker je človeštvo razdrlo skupnost radi slabo razumljenih krilatic: Svoboda, enakost, bratstvo... To pa zato, ker je človeštvo razdrlo svojo enotnost z odpadom od nauka božjega o skupnem Očetu vseh narodov in o skupni domovini za vse v srečni večnosti.
Sveti Duh je na Binkošti dal vsem navzočim čudno umevanje tujih jezikov, jih je
strnil vse v eni besedi in misli. Isti Sveti Duh je skozi stoletja ohranjal med narodi duha skupnosti, čeprav so bile tedaj razdalje neprimerno večje...
Ko je pa svet od Boga odpadel; Boga izključil iz šole, iz vzgoje, iz javnega življenja; mu je k večjemu dovolil .še prostor v cerkvi in v skritem kotičku verne družine, je nujno moralo priti do razdora v človeštvu.
Politiki in modrijani iščejo sedaj leka strašnemu položaju. Pa so kakor bolnik, ki je pripravljen na vse, samo noža se boji in — edino nož ga more rešiti...
Človeštvo bi sprejelo karkoli, toda gluho pa je za božjo besedo, ki je v naprej napovedala: “Kako strašno in kako gorje tebi, ki si zapustilo Gospoda svojega Boga”. Samo nazaj na božjo pot je treba, pa bo svet spet v redu.
Sveti Duh bo hitro upostavil vesoljno bratstvo, kadar bodo vsi ljudje proseče dvignili k nebu svoje roke in svoja srca, ko bodo odvrgli tiranijo napuha in mesa v katero je satan vklenil človeštvo.
Dotlej pa naj nikar nihče ne kolne Boga “da bi ne smel kaj takega dopustiti”. Kdor sam skoči iz ladje v besne valove, je sam kriv če se potopi...
Tisti, kateri še imate v sebi lučko vere, spomnite se v teh dneh naročila Jezusovega: “Prosite Očeta in Vam bom poslal Duha Resnice, ki bo ostal pri vas”.
Samo Sveti Duh more spet zediniti v sovraštvu razdvojene narode.
PO ARGENTINI SEM IN TJA
Zaspane je bilo v vlaku, ki je v tisti rani uri odhajal iz Tandila v Olavarrijo. Zaspano je bilo, ker je bila še noč, pa tudi zato, ker je bilo malo potnikov, pa še tisti so le zehaje zinili kako redko besedico. Rahlo je deževalo kar je zaspanost še večalo. Meni je vse tisto prav prišlo. Saj so mi komarji vničili spanje pretekle noči a na vlaku so mi dali mir med tem, ko sem zasmrčal. Zbudil sem- se, ko je bil že velik dan in jasno nebo nad nami. Le motno sem se zavedel, da smo potovali skozi postajo, ki nosi ime Vela. Pred Chillarjem pa sem dodelal, kar je od noči ostalo neizvršeno, na kar sem budno opazoval pokrajino, katera pa ni nudila prav nič posebnega. Bili smo spet v žalostni pušči. Tamkaj ni bilo videti nobenega sledu dežja, zato so tožno postajale živali med olesenelim rastlinjem, v kolikor je še kljubovalo 6 mesečni suši.
150 km je razdalje in nekaj več kot tri ure smo se zamudili, predno smo obstali na postaji v Olavarriji, od koder me je čakala še dolgo pot proti Rio Negru z vlakom. ‘‘El Araucano”.
Ker sem imel nekaj ur časa sem stopil v cerkev, kjer sem opravil mašo in bil sprejet kot gost; pa sem tudi dobil dela. Bila je namreč sobota in spovedovanje otrok, tako da sem si s tem “zaslužil” kosilo.
Olavarrija je poleg Azula največji kraj na potu proti Bahiji Blanki. Lepo snažno mesto, s tlakanimi
ulicami, šteje kakih 30.000 ljudi. Ob vzorno urejenem trgu stolu j e cerkev, mestna hiša in še nekaj javnih zgradb. Mesto ima tudi samostansko šolo in kapelo, kamor lahko zahajajo tudi drugi ljudje k službi božji. Toda vse to je malo za toliko prebivalstva, župnija sama ima nainreč do 50.000 duš, ker obsega tudi mnoga oddaljena naselja, med katerimi je največja Loma Ne-gra, znana vsem po cementu, nam Slovencem pa tudi po tem, ker tam živi kakih 50 Slovencev. Pred nedavnim so blagoslovili temeljni kamen za cerkev v Lomi iNegri. Če bi bilo s cerkvijo tako, kot je s fižolom, ki ga zakoplješ v tla, potem pa vskali in zraste, bi že danes imeli v Lomi Negri cerkev. Toda očividno temeljni kameni nočejo rasti: Loma Negra je še vedno brez svojega svetišča, čeprav ga nujno rabi, kajti kam naj gredo tisti ljudje v cerkev, če je pa do bližnje 10 km daleč, to je Hinojo, kjer je nemška kolonija; do fare je pa 12 km.
Hitro je bil čas obeda in odhoda na vlak. Poslovil sem se za teden dni, kajti čez dober teden sem imel v načrtu, da se vrnem in obiščem rojake v Lomi Negri.
Olavarrija ni poznala nikakega sledu prijaznega dežja, ki je ohladil ozračje v Tandilu. Nemilo je žgalo sonce, zato sem si hotel uravnati temperaturo s hladnim pivom, ko sem videl, da mi preostaja še pol ure časa do odhoda vlaka. Stopil sem na vogel, kjer sta dve
deski oznanjali gostilno, toda nikjer ni bilo poštenega piva... Pač! Tamle je naslikan vrček! Zavil sem notri. Okrog male mize je bila zbrana polna družba dobrih bratcev. Pa, kar nenadno se je našlo še za enega mesto in prav tja sem moral sesti jaz, čeprav niso oni mene poznali, jaz pa prav tako ne nje.
že je bil pred mano vrček in še vse kar bi si želel, tako da sem se na moč začudil tej njihovil jubeznjivosti. Ne morem reči, da njihova prijaznost ni bila iskrena. Saj so kar sledili vrčki in ko sem naročil naj mi pri-neso tudi nekaj hrušk za na pot, so mi takoj ugodili. Računi so bili pa vsi poravnani, ko sem vprašal za dolg. Pa še bi mi točili dalje, če bi moja ura ne ukazala dalje.
“že vem, da ste dobri ljudje in gostoljubni’’, sem se poslovil in zahvalil.
“Pa nismo pri tem pozabili tudi nase”, tako je pripomnil tisti, ki je imel glavno besedo. “Danes me pa žena že ne bo mogla zmerjati, da hodim v slabo družbo, ko ji bom povedal, da sem bil v tovaršiji z duhovnom”. ..
To sem jaz kar takoj vedel, kajti nemalokrat že sem moral služiti kot “pokrovček” z mojo duhovsko suknjo, da so se drugi bolj lepe na ta račun napravili.
I In tako je vedno bilo in še danes je, da tudi moje slovenske kristjane mnogo laže dobim skupaj v gostilni kot v cerkvi. Menda se jim zdi, da je to skoraj ravno toliko, kot da so bili pri maši... . Nemara je to zato, ker v gostilni lahko tudi oni govore, v cerkvi pa morajo molčati...
I, no! Tako je, da bi s samim gospodom Bogom bili mnogi prav dobri prijatelji pri kupici dobre kapljice ... Toda kapljica krepi le telo, duše pa ne doseže, ali ji pa celo narobe napravi...
Prav to sem za slovo povedal tudi omizju in jim naročil, da naj duhovnika radi tudi v cerkvi poiščejo. Sicer pa niso bili izmed tistih, ki cerkve znotraj ne poznajo, kakor sem videl iz njihovega razgovora.
BOJ ZA SPALNI VOZ.
Dolga pot je bila pred menoj. Šele naslednje dopoldne bom na mestu. In kako naj je človek za kako rabo, če ni spanja, zato sem namenil vzeti spalni voz.
Potolažili so me,da to ne bo nič težkega. V Bahiji Blanki se bo uredilo. Od tam šele so spalni vozovi na razpolago.
Komai sem našel mesto, tako polen je prišel vlak. Preskrbel sem si najnovejše časopise, ki so bili v tistih dneh polni lepih novic. Nemci so namreč divje bežali proti Rostovu. Vlak je bil kot razbeljena krušna peč. Gnal se je skozi ožgano poljano, ki je druge krati okrašena z modrimi lagunami. Pogled nanje kar nekako okrepča človeka in ga razveseli živahno rajanje galebov, ki krožijo in gomazijo vse na okrog. Lepa jezerca prejšnjih let so se stisnila v kalne luže, po katerih je brodila žival in nad katerimi so jezno kričale vodne ptice.
Nadvse ljubeznjiva je bila drugekrati deželica ob Sierras de la Ventana, kjer se vidi pod železnico prijazen potok med zelenim vrbovjem, valovita pokrajina pa se dviga v visoka brda. .. To pot je vse to nudilo sliko podobno pogorišču.
Edino dobro na tem potovanju je bilo to, da smo se brzo gnali naprej. Saj je pa tudi treba, kajti pot je dolga; toda dolgočasna ne. Družbe ne manjka, kajti vlaki so zelo napolnjeni. Ukinili so jih namreč zelo veliko radi pomanjkanja kuriva, zato mora človek kar zares imeti skrb, kako si zagotoviti posteljo za nočno vožnjo. Saj sem iz razgovora s sopotniki spoznal, da
jih prav mnogo nadaljuje pot v Rio Negro.
Koso se pojavili na obzorju obrisi velikanskih skladišč, ki kraljujejo nad morjem v pristanišču White, se se je pričelo tisto nestrpno razburjenje, ki znači konec potovanja. Toda še in še smo drdrali, predno smo obstali.
Hitro sem bil na tleh. Morda me kdo, čaka? Nikogar nikjer. Ne kaže mi zgubljati časa! Kar hitro k blagajni! Po dolgem čakanju sem vendarle prišel srečno na vrsto.
Ko sem stopal v podzemski hodnik da stopim v vlak, se mi prismehljata nasproti dva znana obraza : Kdo sta? Tale je Ferletičev Rado! In tale, ki mu je tako podoben? Stanko ni!. . Kmalu sem vedel, da je starejši brat Nino, katerega drugekrati nisem našel doma, ker je bil v šolah. Spremila sta me in pomagala poiskati moje mesto. Na! Lepa stvar! Ravno zadnji voz. Pa še veeč: zadnja kabina in zadnja postelja. Torej bom moral ves prah celega vlaka požreti!
Toda ne tako! Res je zadnji voz in zadnja postelja! Kaj pa naj rečejo tisti, kateri so ostali brez postelje in bodo celo noč mehčali svoje kosti in nerodne sedeže. .. Tako sem se kar lepo zadovoljil s tem. Še bolj sem bil pa vesel, ko sta mi spremljevalca postavila na mizo lep zavoj iz katerega je prihajal še lepši vonj. .. To bo pa za večerjo!
Še malo smo pomodrovali, pa že je vlak potegnil in smo odbrzeli za soncem, ki se je že nizko nagnilo nad pokrajino, okrašeno z redkimi drevesnimi skupinami ali valovitimi vspetinami.
Kmalu je bila tista živahna dežela za nami. Kakor da se blesti jezerska gladina tam na obzorju, tako je bilo iz dalje; pa se je primikalo vse bolj in bolj tisto, kar je kazalo bližino vode. Bila so bela solitrna polja, v katerih ni bilo niti kapljice vlage.
Spet se je pokazala lepša pokrajina. Mrak se je spustil. Na zapadu je še belela svetla črta ugašajočega dne, drugo pa je postala motna sivina, v kateri se je tam v dalji nekaj belilo kot meglica, ki se dviga iz potočka. .. Kmalu se nam je tista meglica približala. Bila je široka čreda belih ovac, katere so gnali kdo ve kam.
Ugasnil je dan, vlak pa je drvel dalje ob zemljati poti, po kateri nam je pribrzel nasproti kak avto z žarečimi očmi, ki je dvigal oblake prahu. Na srečo je bilo menda tudi tamkaj prejšnji dan nekaj kapelj dežja, tako da je vlak dvigal le malo prahu. Brez tistega dežja bi bilo gorje tisto noč za zavirača, čigar mesto sem imel na “sori” ogromnega vlaka.
SKOZI TRI DEŽELE
je brzel vlak. Do Montes de Oca je Provincija Buenos, Aires, dalje je Pampa (do Rio Colorado) in naprej Rio Negro. Vse tri dežele z vso lepoto, ki si jo bi mogla domišljija naslikati — Saj v resnici je tako nikake ni. — Vse tiste lepote niso več vredne kot spanje trudnim očem. Tako sem odredil jaz in prav takih misli je bil moj sopotnik in zato sva kar povečerjala in prepustila vse drugo božjemu varstvu in vlakovodji.
Pač sem nekam motno čutil, kdaj smo postajali in včasih menda prav dolgo dremali na postaji, da smo pustili mimo sadne vlake, ki so tedaj obloženi s hruškami hiteli v Buenos Aires; tudi sem se zavedel, kdaj smo zropotali čez Rio Colorado; obrnil sem se na drugo stran in spal dalje. To pot me niso motili komarji... čudno kaj: tako mala živalca in — tako lepo poje, in vendar bolj moti človeka kot grmeč vlak!
Konečno sem se pa le zares zbudil. Zunaj je že sivel dan. Kje smo? Moj pogled je obstal na brdu, ki je ostalo že za nami. Tamle vidim kapelico... Torej
6
je za nami Villa Regina. Dolge vrste topolov so se nam nasmehnile kot pozdrav razkošnih sadovnjakov v katerih rasto najlepša argentinska jabolka in hruške.
Od tu naprej vožnja postane bolj počasna. Postaje so goste in ker je rednih vlakov malo, zato se na vsaki postaji vlak dolgo zamudi, predno izloži vse pošiljke. Leno smo čakali na vsaki postaji, kdaj se bomo kam ganili. Moj voz, ki je bil zadnji, je ostal celih 500 m zunaj postaje. General Roča je največji kraj. Zato pa tam tudi ne manjka lačnih. Dve sirotici sta boječe stopicali ob vlaku in proseče upirali oči, ali ju bo kdo videl. Sredi bogato obloženega sadja živi tudi stradavec. .. Prav do konca vlaka sta prišli ubožici. Hm! Saj res! Meni je ostal dober kos večerje. Kam £ bom z njim? Sedaj ne bom jedel, ker me čaka maša. h Potem bo pa miza gotovo polna! Zavil sem skupaj ' ’ ostanke in ju poklical. V tek sta se spustili z veseljem prestregli zavitek ter jo srečni pobrisali domov.
Malo po 9 uri smo bili v Cipoleti. Tam se odcepi vlak za Cordero, ki ima postajo v Cinco Saltos, kamor pride točno ob 10 uri. Morda pa bom našel tu kak H znan obraz? Morda je tu Melinčeva mama? Stopil sem torej, da vidim.
Tistile mož tamle, kdo je? Znan mi je! f« Bil je Stanko Tomišič, ki mi je takoj stopil na-8j proti, ročno vzel moj kovček, mi podal roko in me 6 , povabil s seboj. Tamle čaka avto. Pa že me je pozdra-|e vila tudi Gorupova žena, ki je prišla tudi z avtom, da I j bi mogel iti z njimi v Cinco Saltos. Torej kar dva Vvvoza sem imel na razpolago. Prav mi je prišlo, da ni-koli tega. Kar hitro sva s Stankom odbrzela. Med potjo mi je povedal, da je letos čas slabo zadet. Prav mnogi ISpo letos že v jabolčni trgatvi. To je ena nevšečnost. ™ Druga pa je ta, ker ni nafte. Šinigoj je nima niti 1 liter.
KAPELA JE BILA ŠE ZAPRTA
Stanko je pognal in sva zbrzela, da se je kar ka-f dilo za nama. Pa še kako se je kadilo! Naju je to malo p' motilo, pač pa je tiste, ki sva jih prehitela. Kot bi tre-j, nil sva bila v Cinco Saltosu in pred kapelo, ki je čakala — zaprta. .. Pričakovali so me namreč šele z vlakom ki pride ob 10 uri.
Siromašna kapelica! Dovolj časa sem imel, da sem si ogledal njeno borno zunanjost. Prav gotovo ni tako zanemarjeno nobeno človeško bivališče v kraju, kot je božja hiša. Ni ga človeka, ki bi ob kapeli posadil kako lepotno drevesce, zasejal gredo cvetlic... Sredi tolikega razkošja božjega bogastva, razlitega na čakre vse naokrog, kjer je Gospod Bog v izobilju naklonil svoj blagoslov vernim in nevernim, tistim ki molijo in njim, ki kolnejo; sredi vsega tistega stoji žalosten božji hramček. .. Država pobere lep del dohodkov vsakemu državljanu. Če ne daš zlepa, vzemo zgrda. Gospod Bog pa računa le na plemenito voljo tistih, katerim on vsiplje s polno roko... Kako radi se pritožijo, kadar jim njihovi načrti kaj odrečejo. In čim bolj radodarno ljudem Bog vsiplje, tem manj se zavedajo od koga pre-
En Cinco Saltos el domingo 7 de Febrero se reunič la Colectividad yugoslava.
jemajo. In tisti, kateri so najbolj oblagodarjeni, najprej Boga pozabijo, čeprav so največ od njega prejeli. Kadar pa gre kaj narobe, tedaj se domislijo Boga. Pa ne zato, da bi ga prosili najprej odpuščanja za svojo dotedanjo nehvaležnost in šele potem za želj eno dobroto... Ne! Najprej ga kolnejo: ‘Kje je kak Bog, ki jih tako tepe? če bi bil Bog bi tega ne smel dopustiti!”
Nekdo je takole rekel: ‘ Kolikor bolj spoznavam ljudi tem rajši imam mojega — psa”... Vedel je mož, zakaj je tako rekel. Pes pozna in ljubi svojega gospoda, kateri mu daje žreti. Ljudi je pa strašno veliko takih, ki pač zahtevajo od Boga, da jih nasiplje z dobrotami, toda hvaležni mu pa niso zanje; kolikokrat ga še celo kolnejo in njegove postave v nič de vaj o... Pes pa svojega dobrega gospodarja nikdar ne ugrizne...
Takole sem razmišljal, ko sem ogledoval žalostno puščo okoli zapuščene, očrnele kapelice, ki niti zunaj niti znotraj, niti malo, ne kaže tistih nebes, proti katerim naj bi kazala zemljanom pot... če bi stala kje v čakrah, tam kje, med našimi rojaki, bi se pač gotovo dobila dobra roka, katera bi z ljubeznijo posadila kako rožo in ji zalila kapljo vode...
Med tem so odprli kapelo in pozvonili k maši. Lahko sem si mislil, koliko ljudi je pričakovati k maši. Zunanjost in notranjost kapele je to že v naprej razodela. Majhna je kapelica, pa še bi bilo prostora za koga... Zares: ‘1 Strma in ozka je pot, ki vodi v nebo in malo jih hodi po njej. široka in gladka pa je cesta, ki pelje v pogubo in veliko jih drvi po njej”... Zbralo se je petdeset ljudi k prvi maši, ki je bila za vse ljudi. K naslednji maši jih je prišlo kakih 30... Popoldne, na asadu se je zbralo precej več rojakov..
V opravičilo naj povem tudi to, da je služba božja v Cinco Saltosu prav redka stvar in kar nič urejena. Ni nobene stalnosti in tako ljudje redko vedo, kdaj pride duhovnik. .. Toda vse to ne spremeni očitnega dejstva, da večina ljudi skrbi le za telesni kruh, za duhovnega pa le takole mimogrede ali pa sploh nič. .. Ravno drugače j e-naročil Gospod Jezus: ‘‘Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico; vse drugo vam bo navrženo ”...
Pa so se naši dobri ljudje potrudili. Slavica, Štefanija, Milka in Kristina so se pridno zavzele, da pripravijo na sveto mašo. Prihitela je na pomoč tudi Rustijeva in tako soj kar junaško dvignile glas. Ni bil to seveda umetniški zbor, pač pa je bila pesem dobrih duš, ki nam je vsem dala veselje.
Tudi popoldne smo se zbrali v kapeli k litanijam, pri katerih so pa pritisnili tudi možki glasovi in je bilo nekaj prav lepega.
Za skupen obed so se zbrali rojaki pri Bitežniku, kjer je najprimernejši prostor. Bilo je vsega: slastne pečenke, sočne solate, sladkih pogač in potic, okusne kapljice, ki smo jo pili in Benjamina Cingerleta hvalili, ki nam jo je tako izborno prinesel iz Cipollettija. Prihiteli so tudi Gorupovi in Melinčeva mamica, ki živi v Cinco Saltosu.
“Jej, gospod nune. Tako sem vesela in srečna, da sem les prišla”, se je vsa radostna nasmejala mamica, ki je po dolgem času spet prišla med naše ljudi. ‘‘Saj sem mislila da ne bom nikoli več slišala in videla človeka, s katerim bi se razumela. Tukaj nas je pa toliko skupaj”. Od samega veselja ni skoraj nič jedla.
Gotovo bi se znatno več ljudi zbralo, če bi ne bilo te nerodnosti z nafto. ‘‘To vam je smola” je povedal Šinigoj Tone: ‘‘Takole nafto imamo letos! Kar na konja! pa gremo!
Kar razživeli smo se okrog dišeče pečenke. Kmalu se je oglasila vesela pesem in sledil je na to tudi ofi-cijelni del. Tomaž Kodelja, slovenski starešina v Cinco
Saltos, ki se je največ potrudil za pripravo slovesnosti tistega dne, je povzel besedo in povedal marsikaj lepega.
Iz njegovega govoren j a sem razvidel lepo delo, ki ga vrši Tomaž in drugi rojaki v Cinco Saltosu. Menda nikjer v Argentini niso naši ljudje v tako tesni zvezi z Angleži kot tamkaj, zato so pa tudi častno rešili svojo dolžnost, da nas Angležem predstavijo kot narodno zavedne ter izobražene ljudi. To so storili v polni meri.
Sprožil je Tomaž tudi vprašanje vseslovansko, jugoslovansko in slovensko in smo bili nazadnje vsi enih misli: da je politična in gospodarska bodočnost Slovencev zagotovljena le z močnim ozadjem matjuške Rusije... Spet pa ne smemo biti taki, da bi vse kar je starega kot nerabno šaro skozi okno vrgli. Brez Boga in brez vere svet ne bo prav stal in bodo ljudje zveri, ki se bodo med seboj klali, če jih ne bo vodila misel, da imamo nad seboj enega Očeta in da si moramo biti vsi ljudje bratje in da smo namenjeni v večno domovino. Na teh temeljih pa bo stala bodočnost Slovencev in Jugoslavije in Slovanov srečno.
i
NAFTA BO
Ko smo se vrnili popoldne, da pogledamo, če je ostala še kaka kost, smo dobili še vsega obilo... Prav dobre volje bi bil, če bi me ne imelo, kako bom obiskal druge rojake. Konj je prepočasen. In ta nesrečna nafta!... V širok nasmeh se je potegnil Šinigojev obraz, ko mi je sporočil: Bo nafta. Ravno sedajle sem zvedel, da že imam bone v vasi in tudi v avtu imam že 20 litrov nafte, ker sem dobil na posodo en bon...
Ti šmentani boni! Zakaj jih niste prinesel nekaj s seboj? Tukaj imamo vsega: kruha, vina, solate, mesa, sadja... boni pa ne rastejo in nafta tudi ne v Cinco Saltosu.
Še marsikatero smo tedaj obravnali. Tomaž, Bitežnik, Stanko, Saksida, Terčič, Cingerle, Tone in France
GLAS IZ ČILE	Linares, 14. IV. 1943.
Predragi iz sred Prekmurci!
Nej mi je tak lejko začnoti to pismo. Telko lejpih spominov je v mojem srci, da sem do solz ganjeni.
Prlej sem Vam iz sred želo pisati in se Vam zahvaliti, pa sem nej mogo. Sem hio spremenjen iz Serene v Linares, to me je pa stalo dosta vožnje se in ta in sem še betežen bio. V Linares sem prišo betežen v soboto; v pondejlek so se začnole šole, in ges sam mogo vse organizirati. Tak mi je pa dozdaj nej bilo mogoče pisati, če glij sem želio se Vam zahvaliti.
Naj prle Vsem Prekmurcem moja najsrčnejša hvala za vse kar ste za toga nevrednega duhovnika napravili. Vi ste preveč in prelep jo vse pripravili in je še krasnejše vse vö prišlo.
Tak ges zdaj ne vem kak bi se Vam zahvalo. Samo to lejko napravim z mojimi molitvami pri sveti meši. Vsikdar Vas bom mio Vse v spomini in priporočo Jezuši in Mariji.
Do süz sem bio ganjeni, ka sam po teliki lejtaj znovič po-slušo in prepevao naše lejpe in sladke pesmi. Za to naj ide ttidi hvala g. Krenu in vsem pevcem.
Lejpi je bio praznik v Berissu. Sto bo mogo pozabiti tiste
krasne vöre .? Nišče____ Kak sem tii v Ameriki sem še nej
vido ni doživo takšnega dneva... in mislim da ga ne bom več.
Hvala Vsem in najprlej Marič Lujzeku, šteri se je mnogo žrtvoval in delal. To ges nikdar ne bom pozabo; fejst prijatelja sva ostala; tildi hvala Sejpeku vesel in dober človek, Franceku Mihalič, Janezu Sraka, štefku Skraban; že od doma dober in lUšen prijatelj, Baču, ali par “Baku”, kak je on pravo, da več nej kupice punc mio, in še vsem drügim, šteri imena zdaj mi ne pridejo na pero toda je imam dobro v srcu shranjene njihove hiše in obraze.
Ttidi se zahvalim Vsem liibim in srčnim družinam v Berissu, štere sem mio srečo in veselje obiskati. Morajo mi od-
Šinigoj, žene, dekleta, veseli drobiž otrok, Melinčeva mamica ter Šinigojeva, ki sta ta dan sklenila prijateljstvo; vse je bilo polno veselja; kar prehitro je bila noč, katero smo zaključili z večerjo pri Šinigoju.
Davnaj že so žvrgoleli ptiči svojo jutranjo molitev, ko sem prisluhnil njihovim melodijam ter z brevirjem v roki stopil po lepi Šinigoj e vi čakri. Med ptičjim petjem, lahnim pošumevanjem vetra v topolih in ob pogledu na rdečelična jabolka pod katerimi se šibe drevesa, je slika, ki je za noben denar ne najdeš v razkošnem buenoškem mestu... Samo eno je kvarilo polnost te slike. Nesrečna golazen, grdi košar (bicho canasto je na neverjeten način opustošil topole. Kakor štrleča rebra starega koša so ostali topoli, ki jim je požrl skoro vse listje. Ogromna je škoda, ki so jo utr jeli sadjarji radi te nadloge, ki je potem, ko je zmanjkalo topolovega listja, zagrizla tudi v jabolka in hruške.
Po maši sva jo s Šinigojem ubrala na Km 1212, kjer žive sedaj še Baskar, Breščak in Vladimir Šinigoj. Pri Saksidovih sem zvedel novico, da je namenjen Maks, naš priljubljeni pevec, da pride tja. Mi v Buenosu ga bomo močno pogrešili!
Nato sva zavila čez reko in ravno pravi čas sva bila pri Kralju v Coloniji Centenario. Kosilo je bilo na mizi... Šinigoj me je dregnil pod rebra, in mi prišepnil: kosilo bo pri Misleju... jaz pa sem si mislil: jaz bom kar tukaj. Boljše vrabec v roki kot golob na strehi...
Prav je imela žena Kraljeva, zakaj dobro je skuhala. Prav pa je imel tudi Šinigoj, zakaj, ko sva prihrumela k Misleju je bilo brez izgovora in brez ugovora treba k mizi in. .. “Boljše dvakrat jesti, kot enkrat tepen biti’’, sem se spomnil narodnega pregovora in seveda nisem smel odkloniti Ivankine gostoljubnosti, ker imam še vedno v lepem spominu, kako sem prvo Velikonoč praznoval z Mislejevimi, mojimi prvimi argentinskimi prijatelji.	(Nadaljevanje)
piistiti, če kaj nej dobro hilo, to je, če sam se včasi nej pokazo, kak hi moglo biti. Krivda je nej moja bila, sem precej betežen bio, cejli cajt kak sam bio v Argentiniji.
V Avellanedi so se pa res fejst vö skazali. V tom deli so največjo zaslugo in delo meli gospodje Smodiš Anton moj dragi sorodnik, srčni Alojz Corpnjak in njegova gospa, in ltibez-nivi Stefan Gomboc, šteri se je že v Berissu dobro vö postavo. tTni so na svoje stroške dali obed, jtižino in vse, kar se je spilo. Vsi moremo njim biti zato srčno hvaležni. Meša je bila krasna in večernice ttidi. Se lejpe kejpe za spomin smo dali doj zejti.
Na pergaminu iz Berissa bom dao kejpe iz Avellanede in Berissa in bom tak mio en najlepši spomin, na tiste lejpe, nepo-zablene dneve, in kar je še največ z vsemi podpisi.
Gospudu Hladiku hvala za vse. Mnogo so čutili, ker niso mogli prisostvovati pri tej lejpi praznikaj. Mogli so iti drtige Slovence pogledat. Z Njimi sem preživel dva lejpiva dneva.
Tudi hvaležni moremo biti župniku Florenciju Chocarro v Berissu in sestram v Avellanedi, gospodu Dravec-u, g. Zmetu in Herr-u, ker so nam vsikdar srčno in z veseljem postregli in pomogli.
Dragi Prekmiirci, odpttstite mi če kaj in koga vö pustim v tom pismi, ker vse imena se nemrem spomniti. Kak Vam pravim vsaki den v sveti meši, ges mo se na vse spomnil. Prosim Boga Jeztiša in Blaženo Marijo naj Vam dajo telesno zdravje in dtišno zdravje, delo in dober zasltižek. Vi pa ne pozabite k meši iti vsako nedelo in ttidi večkrat spovedi, in doma kaj moliti, če to vse napravite, bote ttidi že na tej žalostni zemli veseli in za-dovolni.
še ednok najvekša hvala za vse in Vsem. Bog daj da bi še najprlej ednok vsi vktiper prišli ter se še malo veselili, zdaj se že poznamo. Ostanem Vam do sred najhvaležen v Jcztiši
Froncek Schnürer
La Libertad y el Libertinaje
Preaenciö el otro dia este eapectäculo: Un enfermo, consumido por la fiebre, atoimentado per loa dolorea ae revolcaba en au lecho anaioao de una postura calmante. Inütil era au eafuerzo; pero con una terquedad rechazaba toda idea de llamar a un mödico. Tenia un miedo bärbaro a que le ordenara una intervenciön quirürgica . . .
Tal actitud me llamö la atenciön por au aemejanza con la de la atormentada humanidad en el "actual momente. zAcaao no se parece a eate enlermo el mundo en fcu aituaeiön cataströfica? El egoismo, la aoberbia, la aenaualidad, el odio, son las enfermedadea que lo tienen abrumado con dolorea indeciblea. Y he aqui a la humanidad atormentada, en buaca de todoa los remedios, dic-tando leyes como calmantes, consultando a los falsos sabios . . . que la Uevan de mal en peor . . . Sölo decli-na, con una terquedad criminal, el recurrir a Aquel que dijo: "Venid a Mi todos los que sufris y estäis agobiados, que yo os aliviarč."
El dia de Pentecoatöa, la venida del Espiritu Santo, del Consolador, del Espiritu de la Verdad, del Uniiicador nos brinda motivo. para considerar el insigne beneticio que podrla ofrecer a la humanidad, en estop momentos tan trägicos. para reconciliarla en la paz.
Entre los males que padece la humanidad uno de los principales, y el mäs fatal, es el abuso de la libertad.
La libertad es de los principales dones de la Redenciones. No fue la revolueiön francesa que la descubriö, sino Jesucristo, Quien la proclamö y me-reeiö. Č1 no sölo nos librö de la esclavitud del demo-nio y nos diö el modo de disolver los lazos del pe-cado, sino que cimentö tambien la libertad universal, pues puso por norma el que no haya ni esclavos ni senores, ni naeiön privilegiada ni inferior, sino que todos somos hermanos, hijos del comün Padre en los Cielos, nacidos para merecer la ciudadania de los fe-lices moradores del Paraiso.
Por eso recomienda San Pablo: ”Estad pues firmes en la libertad en que Cristo nos hizo libres, y no volväis otra vez a ser presos en el yugo de la servi-dumbre" (Gal 4, 31).
Ahora £que es la libertad? Es poder obrar sin ninguna presiön, lo que produce la dicha. Pues eso es lo que Jesucristo nos facilitö, ya que Ž1 nos proporcionö todo lo que significa la libertad verdadera. Puso a nuestra disposieiön la universalidad de las cosas, de las que todas podemos valernos, pues para el hombre ha creado Dios el universo; el hombre es su dueho indiscutible . . . Nos indicö tambien el modo de usar-las: cumplir la voluntad de Dios y hacer bien al pröjimo.
Sölo dos limites puso a la libertad con la cual nos regalö:
PRIMERO LOS DERECHOS DEL PROJIMO. pues la libertad de uno no debe perjudicar los derechos
El 30 de Mayo nos reuniremos en Lourdes, como los anos anteriores
de otro. "Porque vosotros, hermanos, habeis sido 11a-mados a la libertqd. Solamente no la useis como oca-siön de la carne, sino servios oor amor los unos a los otros." (Gal 5, 13).
EL SEGUNDO LIMITE LO DETERMINA EL DO-MINIO DEL ESPIRITU SOBRE LA CARNE, Io que expresa San Pablo con: "Todas las cosas me son licitas, pero no todas convienen . . . Mas yo no me metere bajo de la potestad de nada". (I. Cor. 12). Es la carne que quiere sobreponerse al espiritu. Si el hombre no es. debidamente cauto, pronto sucumbe a la esclavitud de sus pasiones y de su carne, perdiendo la libertad de su espiritu.
Somos libres. Pero la libertad no es absoluta. No puede ser, porque necesariamente tiene que ser limi-tada por los derechos de los demäs. No puedo ser libre de apropiarme lo que pertenece a mi pröjimo. No debo hacer lo que estorba el orden.de la sociedad . . . Eso no necesita ninguna explicaciön, ya que los tribu-nales ofrecen enormes pilas de sumarios que docu-mentan excesivamente las trägicas consecuencias del abuso de la libertad. Bien acertada es la advertencia de San Pedro (I. 2, 16) "Como libres pero no como teniendo la libertad por cobertura de malicia". La libertad no pertenece a la bestia. Si no se la enjaula o elimina, sigue matando; no pertenece al ladrön, no al mentiroso, no al asesino, no al perverse, no al demente .... No tienen derecho a la libertad aquellos que no respetan sus limites; que violan los derechos ajenos; que reniegan de su alma inmortal.y de su des-tino celestial; que sojuzgan el alma a la carne, des-lumbrados por los placeres carnales. por lo vanidad humana, por los negocios lucrativos. Gritan "libertad" y practican libertinaje; reclaman fraternidad y chupan la sangre al indefenso; exigen igualdad y desprecian al pobre y humilde ... *
HAY LIBERTAD. PERO TIENE LIMITES
Por negarlos, por considerarse algunos libres de las normas puestas por el Creador hemos llegado a una confusiön general. No puede ser de otra manera. Siembra de vientos ha de traer tempestades. Y bien lo vemos ahora, enconträndonos en un horrible ciclön que estä azotando a todo el mundo.
Los dirigentes de las naciones, los maestros de la juventud, los duenos del Capital, los caudillos de los partidos, los defensores de los derechos de los opri-midos . . . todos hicieron caso omiso del Supremo Legislador, de Dios y Padre de todos los pueblos e individuos. No respetando los derechos del večino con la verdadera fraternidad e igualdad hicieron de la libertad una horrible parodia y provocaron la guerra mäs cruel que jamäs se haya visto.,
|Si! Hay libertad. Pero tiene que ser templada con la igualdad y fraternidad verdaderas. El individuo se mantiene en sus justos limites sölo mientras reco-noce sobre si la ley de su Creador, mientras considera en su pröjimo a su hermano, mientras se inspira en las esperanzas eternas. La humanidad actual llegö a cometer el crimen de la apostasia completa, colocando la vida social al morgen de la ley eterna. la unica que puede mantener las naciones y los individuos en la harmonia. Hasta se prohibiö ensenar a Dios, Su nombre se ha sustituido con: "Destino,.Fatalidad, Na-turaleza". Hasta se ha negado la existencia de Dios . . . todo eso, para librarse de sus leyes eternas . . . He aqui el castigo bien merecido. De la libertad resultö, el libertinaje; del progreso de la civilizaciön, una horrible matanza; de las orgullosas ciudades, ruinas; de un munido florido, un funesto cementerio ....
|Quö libertad! Ha envenenado a los ninos, que ya
13.	JUNIJA NA AVELLANEDO! CEL DAN!
Maša ob 10 uri, Man. Estevez 630. Popoldne istotam ob 16 uri.
Nato sledi čajanka, katero bodo priredile prekmurske gospodinje.
Povabljeni ste vsi rojaki, da se z nami poveselite našega praznika. Ta dan je za nas proščenje.
"no toleran castigo”. Han dado riendas suelias a los impostores para trastornar la moralidad, provocar las pasiones, sembrar los odios, perseguir a la Verdad y a los buenos, para vivir sin trabajar . . .
He aqui a la humanidad que padece gravemente de la enfermedad del "libertinaje". Pero no quiere so-meterse a! tratamiento conveniente. sino que, como aquel enfermo, se revuelca en sus dolores . . . jEs inütil! Solo aceptando las leyes eternas, volviendo a la hu-milde filiaciön de! Padre Celestial, restableciendo la fraternidad universal, podrä volver al camino de la paz Y de la dicha.
ALGUNOS EJEMPLOS HISTORICOS
Lo que necesita el Mundo hoy es el Espiritu Santo. Dijo Jesus a los apöstoles: “Rogare al Padre y os mandara el Espiritu de la Verdad a Quien no puede recibir el mundo, porque ni lo ve ni lo conoce" (Juan
14,	15).
El mundo no lo puede recibir, porque no lo conoce . . . Aqui nos explica pues Jesucristo mismo la actual tragedia. Hubo tiempos, en que el mundo cono-cia al Espiritu Santo, Espiritu de la Verdad y de la Caridad y gozaba de sus dones.
En los primeros tiempos del Cristianismo fueron todos los iieles "un corazon y un alma"; reinaban la fraternidad y la igualdad absoluta, porque todos teman todo y a todos les unia el lazo del amor sacrifi-cado y desinteresado. Ese Espiritu Santo que, derra-mado el dia de Pentecostes. milagrosamente hizo com-prender todos los extranjeros alli reunidos las palabras de San Pedro, mantema en los iieles la verdadera Caridad, que unificö a todos, nivelando las diferencias sociales y raciales.
La Edad Media, a pesar de las calumnius que le hacen, nos ofrece otro ejemplo de la uniön, que obro e! Espiritu Santo. La humanidad de entonces no tolerd a los impostores, cuidando bien los limites do la liber-tad verdadera. Toda Europa formaba en aquella epoca una sola comunidad: la cristiana. Hubo varios estados. hubo intereses que se cruzban. Pero hubo una auto-ridad a la cual se sometian todos: la de Dios; fue uno quien solucionö los conflictos: el vicario de Dios sobre la Tierra, el Sumo Pontifice; fue un idioma que, junto con una sola fe, unia a todos los pueblos: el latin.
Santo Tomäs de Aquino nacio en Calabria, estu-dio en Francia, fue profesor en Näpoles, Paris, Colonia y Oxford. San Bernardo nacio en Francia, recorriö como gran predicador Italia, Francia, Alemania, Belgica, Ho-landa, Polonia. Bohemia, Eslovenia , . . Miles son aquellos grandes varones de la Edad Media, tan universal, porque tan cristiana, que se llamaban ciuda-danos universales. Una fe, un idioma, unian a todo el mundo civilizado. Todos conocian y respelaban los justos limites de la libertad. El mundo de entonces conocia al Espiritu Santo, por eso pudo recibir de £1 los dones de la uniön.
OUE CRIMEN MAS GRANDE cometiö el hombre al despedazar aquella unidad cristiana.
SEDEM LET JE MINILO . . . -
P;ič so našim rojakom Prekmurcem neštetokrat hi' tele njihove misli tja na Muro in tja čez v dolinice in gričke svojih davnih spominov. Pač so si v medsebojni družbi obnavljali ljubezen do domovine in do dragih doma. Toda tujina je večala vsak dan razdalje.
Marsikdaj so se spomnili Prekmurci: zakaj pa ne hi tudi mi napravili nekaj domovine tukaj! Zakaj se ne bi zbrali v cerkvi pri molitvi, v družbi v veselju. . .
Sedem let je tega, ko je ta misel dozorela v sklep in ko je prišel g. Janez med nje s predlogom, da bi se tudi na Avellanedi začela slovenska služba božja, je bila misel takoj sprejeta in tudi izvršena. Trije možje: Žlebič, Ivanič in' Utroša so takoj šli na delo. Zbrali so denar za harmonij, priglasili so se pevci, potrudil se je g. Ciril Jekše.
13. junija pred 7 leti smo se prvič zbrali in od tedaj je skupnost med Prekmurci nad vse lepo zrastla. Praznovali smo na Avellanedi že nebroj prelepih slovesnosti. Ustanovili smo društvo “Slovenska Krajina”. Nabavili smo si krasno zastavo. Pevski zbor je narastel m ga sedaj spretno vodi g. Ciril Kren.
Vsako drugo in četrto nedeljo v mesecu se zberemo v lepi kapeli na Man. Estevez k sveti maši, vsako tretjo nedeljo popoldne pa k molitvam.
Ta mesec praznujemo tako že sedmo obletnico in zato pozivamo vse naše prijatelje, da številno prihitite med nas.
Imeli bomo tudi izreden dogodek blagoslova svetega križa, katerega bomo za naprej imeli za procesijo in pa za kapelo, ki niti za križev pot nima križa.
V nedeljo 13. junija bomo z vso slovesnostjo slavili ta dogodek, dopoldne s sv. mašo, popoldne pa s čajanko.
Kapela stoji 7 kvader od P. Barracas proti Dock Sudu.
tCuänto no se hizo ya infructuosamente desde entonces, para volver a coordinar las naciones en un entendimento cordial! Todos los proyectos de imponer un idioma universal fracasan. | Todos los ensayos de establecer la harmonia entre las clases sociales ene-mistadas resultan esteriles!
En. aquella epoca, cuando se necesitaban dos me-ses, para viajar de Espaha a los paises eslovenos, hubo mas lazos entre los dos pueblos tan lejanos que hoy-dia, cuando solo se necesitan unas horas en aviön. La civilizaciön logrö acortar las distancias locales, pero deshizo los lazos que antiguamente unian los corazo-nes en la fe comün y en la civilizaciön cristiana.
El hombre se dejo llevar con la ilusiön de una libertad renegadora de Dios. Queria determinar selo su destino, eseribir las leyes a su antojo, restringir sus deberes y ampliar sus derechos a voluntad, sin tener en cuenta por nada la eterna Verdad, Belleza y Justicia.
Ahora en los tiempos de la angustia aplastante, en la epoca de la cosecha de aquella siembra blasfema, aspira la humanidad agonizante al remedio. pero to-davia sigue rechazando la mano de Aquel que invitö: Venid a Mi todos los que sufris y estais agobiados y yo os aliviare. Por eso continuan las torturas, y con-tinuaran hasta que el hombre llegue a rectificar su orientacion; hasta que acepte con el suave yugo del Padre Celestial el beneficio de la fraternidad universal.
Entonces sL no tardara el Espiritu Santo en inter-venir, para reconstruir la unidad del mundo, para re-conciliar los pueblos en la paz universal, para coordinar las clases sociales en la igualdad ('
Zadružništvo na Goriškem
IZMENJAVA NAŠIH KRONSKIH NALOŽB.
Ena naših prvih skrbi je bilo tedaj, doseči izmenjavo naših kronskih naložb. Vlagatelji naših denarnih zadrug so obnavljali svoje domove in zato nujno potrebovali denarja, svojih prihrankov. Zadruge so ga zahtevale od Zveze, saj so ga bile pri njej naložile. Ali odkod, če so skoro vsi naši viri bili neizmcnjani ? Vsi italijanski zavodi so bili polni denarja, njim je bila vlada takoj v vsem ugodila. Taka je bila italijan-ska politika proti nam že od vsega začetka, tedaj že davno predno se je rodil fašizem!
Zveza je bila storila vse potrebne korake, kakor drugi zavodi. Prijavila je svoje kronske naložbe v zakonitem roku do 9. aprila 1919. Ko na to ni dobila niti odgovora, se je obrnila s posebno vlogo do tržaškega guvernerja. Brez uspe' ha. Ko je prišel 12. julija 1921 minister4 Raineri v Gorico, so mu njeni zastopniki izročili posebno spomenico. Prejeli smo lepe obljube in pri tem je ostalo.
Mislim, da so fašisti v tem stoletju zadnji, ki so se lotili poskusa, da bi iztrebili primorske Slovence. Ali prvi niso bili. Oni so ob svojem prihodu na oblast prevzeli vse razne nam škodljive tendence, posebno od italijanskih nacionalistov “demokratov”, ki jih označujejo imena Salandra, Orlando in sedaj mnogo imenovani “nedolžni” gospod grof Sforza. Raz' lika med enimi in drugimi je bila samo v metodah: nacionalisti so bili potuhnjeni ciniki, fašisti pa so brutalni barbar. Fašizem bo po zmagi zaveznikov izginil, nevarni nam^ pa ostanejo razni italijanski “veledemokrati radi svojih odličnih zvez.
SKUŠNJA NAS JE IZBISTRILA
Nihče izmed voditeljev goriških, tržaških ali istrskih Slovencev ni imel zvez Z italijanskimi vplivnimi krogi. Zato smo ostali v prvem času svojega bivanja pod Italijo precej osamljeni in dezorientirani. Edino slovenski socialisti in komunisti so takoj našli prijatelje in somišljenike med italijanskimi so-drugi. Ali kmalu smo spoznali potrebo, da iščemo zaslombe med Italijani samimi. Tako smo našli prijateljev, in sicer zelo vplivnih, med voditelji socialistov in popularcev (italijanske ljudske stranke). Men je bilo naročeno iz istega namena, da sem se udeležil raznih zadružnih kongresov. Tako prvega vseitalijanskega kongresa krščanskega zadružništva v Trevisu od 2. do 4. aprila 1921, kjer sem se seznanil z voditeljem ital. ljudske stranke prof. Luigi Sturzom in drjem Maurijcm, kasnejšim ministrom kmetijstva, ki sta mi ostala ves čas, dokler sta imela odločilne besede v Italiji, v veliko oporo za naše organizacije. Udeležil sem se kasneje še podobnih kongresov v Milanu, kjer sem spoznal sedanjega ministra zaklada Giacomo Acerba; in v Rimu, že! po prihodu fašistov na oblast, kjer sem obnovil znanje z drjem Maurijem, don Sturmom in drugimi osebami istega kroga. Tudi s socialisti smo vzdrževali dobre zveze po naših prvih poslancih in ko je znani profesor Salvemini obiskal Gorico, se je želel seznaniti Z menoj in smo preživeli z njim v tovariškem krogu prav prijetne ure.
Take zveze so mi omogočile, da sem pred božič 1921 dosegel avdijenco pri takratnem zakladnem ministru v spremstvu prijatelja, ki mu grenajveč zaslug za vse dosežene uspehe. Dne 7. januarja 1922 me je goriški generalni civilni vice-komisar komendator Maggioli pismeno prosil za razgovor, pri katerem mi je sporočil, da je zakladnemu ministru predložena prošnja ugodno rešena. 8. januarja sem bil poklican v Trst k višjemu zakladnemu nadzorniku, ki mi je dal vsa potrebna pooblastila. Isti dan popoldne sem se že odpeljal v Ljubljano po bankovce. Tu sem naletel zopet na nepričakovane ovire. Takratni ravnatelj ljubljanske Zadružne zveze mi je hudomušno rekel: Vi nas še ne poznate. Ali mislite, da; izpustimo tako hitro svoje ljube prijatelje, ki nas pridejo obiskat?” Ali pod geslom “vrtaj in ne odnehaj!" s pomočjo dobrih prijatelj-
skih nasvetov in slednjič s podpisom kraljevskega namestnika Ivana Hribarja, ki se je nad vse ljubeznivo zame zavzel, sem vse težkoče srečno premagal. Dne 10. januarja zvečer sem z bankovci v vrednosti skoro 2 milijonov kron v ročnem kov-čeku zapustil Ljubljano in drugo jutro sem jih ne prav prijetno presenečenemu ravnatelju italijanske banke v Trstu predložil v izmenjavo.
IZRABIMO MEDNARODNI POLOŽAJ
S tem denarjem smo si precej popravili kosti in smo pahnili Zvezo lep kos poti naprej. Seve dolgo to ni trajalo. A našli smo, izučeni po ovirah in skušnjah, tudi pot, kako doseči izmenjavo ostalega denarja.
Proti koncu leta 1923. sem prejel zaupno sporočilo iz Beograda, da so se začela trgovska pogajanja med Jugoslavijo in Italijo. To je bil za nas Primorce alarmni znak, da moramo vpreči vse sile. Tako se je zgodilo, da se je nekega dne vsa beograjska zbornica kot en mož vrgla na zunanjega ministra dra. Ninčiča in odločno protestirala proti nadaljevanju pogajanj z Italijo. Izgovor, da so zadeve primorskim rojakov notranje vprašanje Italije, je državne poslance brez razlike strank še bolj razburil. Mussoliniju je bilo radi notranjega prestiža mnogo na tem, da uredi razmerje do Jugoslavije čimbolj “prijateljsko”. Vse to mu je bilo naravno zelo neprijetno in je vprašal, koliko znašajo zahteve Primorcev. Ko mu je njegov beograjski poslanik sporočil vsoto, šlo je menda za okroglo 12 milijonov lir, je baje brzojavil, da taka “malenkost" ne sme ovirati podpisa pogodbe.
Že 29. januarja 1924. leta je tržaški “Piccolo” prinesel sledečo, za nas zelo veselo vest: “II cambio del le corone detle cooperative slovene della Venezia Giulia”. Tu sledi besedilo dodatne izjave predsednika ministrskega sveta Mussolinija vladi S.H.S. tičoče se izmenjave kron slovenskih zadrug Julijske pokrajine: “Kraljevska Vlada italijanska se obvezuje, da bo na naj hitrejši način uredila izmenjavo kron zadrug v Julijski pokrajini. — V Rimu, 27. januarja 1924. Benito Mussolini.”
Kmalu nato sva se v resnici zopet videla Z mojim znancem od prve izmenjave, zastopnikom italijanskega zakladnega ministrstva v Trstu, ki je skupno z menoj in z ravnateljem tržaške Zadružne zveze ugotovil opravičenost predloženih postavk in nato dovolil predložitev za izmenjavo potrebnih bankovcev.
Kje pa naj bi takrat dobili te kronske bankovce, ki so bili že davno odtegnjeni prometu? Ni bilo prav lahko to vprašanje in mogoče so zviti Italijani računali na to, da jih ne bomo mogli dobiti. Ali odločeni smo bili, poskusiti vsa sredstva, da premagamo še to zadnjo oviro.
Z ravnateljem tržaške Zveze sva šla na pot, oborožena s potrebnimi pooblastili. Ko sva v Ljubljani iskala svetovalcev, sem zvedel, da se takratni poslanec, bivši kmetijski minister dr. Fran Kulovec odpravlja v Beograd. Njemu zadeva ni bila tuja in je rad pristal na najino prošnjo, da pojdeva z njim. Moj tovariš je v Zagrebu mimogrede pri raznih denarnih zavodih iskal informacij glede eventualnega nakupa kronskih bankovcev, če bi se naši beograjski načrti izjalovili. Takoj po prihodu v Beograd smo imeli sestanek Z dr. Korošcem, ki je kot predsednik svojega kluba in slovenske ljudske stranke naprosil dr. Kulovca, naj se nam postavi na razpolago. To nama je bilo zelo koristno, kar je prvi obisk pri dr. Ribaru pokazal. Po dr. Kulovcu njemu predstavljena, sva v njem, bivšem tržaškem odvetniku in politiku, takrat najuplivnejšem funkcionarju zunanjega ministrstva našla največje razumevanje za naše želje. Osebno je naju spremil h generalnemu direktorju finančnega ministrstva Jakovljeviču, da bi iz shramb tega ministrstva dosegla notrebne bankovce. Potrebna je bila pismena vloga. Toliko časa pa, da bi počakala rešitev, nisva mogla izostati z doma. Zato sva dala primorskemu rojaku, odvetniku dr. Francu Ježu potrebna pojasnila in pooblastila, da uredi vse potrebno,
Dve leti sta že minili! Morda je zrastla trava na zapuščenem grobu ljube matere? Morda še giblje roka kake hčere, ki oskrbuje grob in ga zaliva z grenkimi solzami? Nič ne vem.
To pa vem, da ste bili, draga mati, rešeni neskončnih bridkosti, ker je bila pač Vaša mera že polna.
Kakor tudi mi je bridko ob misli, da Vas nikdar več ne bom dobil pred moje zemske oči, mi je v veliko tolažbo to, da ste bili rešeni še hujšega gorja.
Naj se zahvalim rojakom ob tej priliki za številne izraze so-čustva in za tople molitve, katere naj veljajo vsem našim materam, ki tolažbe v vicah potrebujejo.	Sin Janez.
El 13 de meryo se cumplieron 2 anos, desde que se paro el corazon de esta noble madre cristiana, que ejemplar-mente educo a 14 hijos.
Su vida fue un sacriiicio continuo, una oracion ininte-rrumpida, una labor sin descanso. Toda vivia para los demas. Todo lo vivia para servir a Dios.
Agradezco cordialmente a todos los que han concurrido al funeral del aniversario como tambien a los que han apoyado piadosamente mi oracion por el descanso de su. alma.
Con todo mi corazön agradezco tambien a Dios, tan infinitamente bueno, el Haberla sacado de esta vida en aquella fecha, con gran pena de sus hijos, es verdad, pero con el gran consuelo, de saber que le han sido ahorradas interminables penas que hacen sangrar los corazones de millones de madres, al llorar la horrible suerte de sus hijos, sin poder remediar.
En nombre de sus hijos agradece Padre Juan.
posebno da zadeve ne pusti zaspati, da prevzame rešitev in nas po dogovorjeni šifri brzojavno obvesti.
Iz Beograda sem se peljal naravnost v Milan, kamor sem bil poslan, da prisostvujem kongresu italijanskega kme-tijskega zadržništva, ki mu je predsedoval že gori omenjeni Giacomo Acerbo. Čeprav potovanje v zelo slabo kurjenem brzovlaku ni bilo prijetno, pritisnil je bil takrat v severni Italiji prav občutljiv mraz, je bilo moje razpoloženje v priča-kovanju takih uspehov prav rožnato. Mislil sem, da me ne bo na kongresu nihče poznal. Ali varal sem se. Ne majhno je bilo moje presenečenje, ko me je predsednik počastil s posebnim pozdravom in naprosil, naj v daljšem referatu zborovalcem razložim organizatorični sistem našega zadružništva. Zame to ni bilo prav lahko, laščina mi je sicer tekla gladko, ali vendar ne kakor Italijanom, pa še manj brez priprave. Radi pričakovanja sporočila iz Beograda se nisem ustavil v Milanu več kakor potrebno, menda 2 dni.
In res, kmalu po vrnitvi v Gorico sem prejel veselo obvestilo in čez nekaj dni kasneje sem od posebnega odposlanca prevzel naši Zvezi namenjene bankovce. Bilo jih je za vsaki slučaj še za pol milijona kron več, kakor smo jih takoj potrebovali. Tudi ta preostanek nam je prišel prav, ko smo kasneje dosegli še nekaj dodatnih izmenjav. Tako za Gospodarsko društvo v Idriji K 200.000.—
V času ko sem bil nastopil službo pri Zvezi, smo zvedeli, da obstojajo razne zadruge izven našega, delokroga na ozemlju bivše Kranjske, ki ga je po vojni Italija anektirala. Ali natančnejših podatkov o njih nismo imeli. Obrnili smo se Zato do prekomejskih zvez po informacije. Obenem smo te osrednje organizacije prosili, naj nam sporoče, ali imajo te zadruge pri njih še kakšne vloge, za katere bi morda mogli doseči izmenjavo v lire. V pozitivnem slučaju naj nam pošljejo takoj potrebne računske izpiske. Zveze so nam takoj
ustregle in tako smo prišli do potrebnih podatkov.
Ali na čudovito nezaupnost in nevednost smo naleteli pri načelstvih nekaterih prizadetih zadrug. Niso in niso se dali prepričati, da jim hočemo dobro, da jim rešimo zadruge propasti. Končno so se pa le dali pregovoriti, da so nam dali potrebne računske izvlečke in pooblastila. Še tik pred dovoljeno izmenjavo smo morali z osebnimi obiski pri nekaterih zadrugah naravnost vsiliti našo pomoč.
(Nadaljevanje) DAVID DOKTORIČ
Junin de los Andes, 18. aprila 1943. častiti gospod Janez Hladnik!
želim Vam vesele Vel. Praznike. Vseh milosti, ki jih želite, naj Vam podeli vstali Zveličar.
Hvala za pismo in slike. Sporočam, da sem "bil zadnje dni marca v Neuqvenu. Sem obiskal mamo Melinc, ki je ravno debila Vaše pisiro s slikami. Solze so ji tekle samega veselja. Mi je rekla, da naj Vam pišem in rečem, da ne pozabite njej pisat. Bil sem pri Šinigoju nekaj ur. Maja meseca se poroči hčerka,
Od 15. maja naprej grem zopet v Neuquen iskat auto, sem ga zadnjič peljal, da mi ga popravijo. Je bil že v zadnjih zdihih. Bom videl, če bo mogoče, da bom šel v Col. Centenario. Saj veste kako je, da mi redovniki smo v takih stvareh odvisni od drugih. Kaj se hoče! V teh 2 mesecih ko sem tu v Cordillerah se počutim dobro. Sem šel že tudi med Indijance, sem že krstil nad. 200.
želim Vam obilo žetve v vel. času, in naj Bog blagoslovi Vaše delo.
Ludovik Pernišek.
2 7. JUNIJA SE BO VRŠIL SPOMIN VIDOVEGA DNE, (28. JUNIJ JE JUGOSLOV. DRŽAVNI PRAZNIK). SVETA MAŠA BO OB 11 URI V SPODNJI CERKVI SV. ROZE, P A S C O 40 9.
Poučni spomini...
Poznam fanta iz mladosti. L. 1916. je bil v Leobnu pri planincih. Z maršbataljonom je odrinil na Rusko. Dobil jc pred odhodom na fronto dopust za. en mesec in ga srečno preživel doma. Ko mu je dopust iztekel, je še poslednji dan Zjutraj sam pokosil mal travnik, ker je hotel svojemu domu dati vse, kar je mogel, popoldan je moral oditi. Grenkost slovesa je povečal še orožnik, ki je prav tisti hip vstopil z brzojavko, ki je fanta nemudoma pozvala. Okrog 3 ure popoldne je fant odšel. Mati in oče sta prav dobro vedela kaj sina ča ka; saj so se stokrat o tem pogovarjali. Mati ga je še spremila od vasi kos poti. Pač ji je bilo bridko pri srcu ob misli, kaj sina čaka: bo ranjen, ujet ali ubit. . . ga ne bo nikdar več videla.
Njena poslednja beseda, ko mu je roko podala, je bila: “Sinko moj, ako med tem mene izgubiš, in če se nikdar več ne vidimo, glej s kom se poročiš!” Tista mati je imela 4 sinove pri vojakih; ko se je z njimi poslavljala, nikoli ni potočila solze. . . plakala je šele potem, ko odhajajočega ni več videla. V mislih pa je spremljala svoje štiri otroke ki so bili v vojni. To je bila ena tistih velikih mater, katere ljubezen do otrok je iskrena in) močna. Tako silna je tista prava ljubezen, da otroka tudi neizprosno kaznuje, kadar je to potrebno; ne kakor tiste mehke mamice, katere v svoji slepi materinski zaljubljenosti otroku vse prizanese in jih ima zato razvajene, trmaste, lene, neubogljive. Otrok, katerega mati ne zna vzeti trdo v roke, kadar to zasluzi, bo slabo vzgojen in ho materi Z žaljivkami vračal njeno dobrikanje. Mati pa, ki je z močno roko in neizprosno voljo ukorila otroke, ko so to zaslužili, Žanje pozneje njihovo toplo hvaležnost.
Fant je prišel v Leoben, in z 16. marš bataljonom odšel naprej. Tovariši so mu bili fantje iz Štajerske, nekaj Kranjcev in tudi Primorcev iz Istre. Vozili so se 4 dni do Kolomeje v Galiciji. Pol ure po prihodu so že pričele padati ruske granate. 16. bataljon so opremili za boj. Vsak vojak je moral vzeti s seboj 300 nabojev, 2 granati, 6 konzerv, 2 kruha in drugo prtljago. Toda fantov niso vodili naprej ampak nazaj! Kmalu so zvedeli, kaj se godi na bojišču. 5. polk, to je istrijan-ski domobranci so postavili puške v piramide in napisali listke: Kadar nam boste dali jesti, takrat jiridemo nazaj... Rusi so tako dobili vrzel in so pričeli napredovati.
16. bataljon je z vso opremo krenil nazaj. Hodili so pol dne; nato so se ustavili za 4 dni. Očitno znamenje položaja so dali Judje, ki so tedaj pričeli na vse pretege bežati, ker so se bali Kozakov kot vrag križa. Naslednji dan je dobil povelje 16. marš bataljon. Po strašnem blatu so šli proti Stanislavovo, scko so vojakom odvzeli granate in polovico nabojev. V 24 urah so morali prehoditi 44 kilometrov. Toda fantje so imeli prav malo volje za umik. Raje bi počakali Ruse, a to ni bilo mogoče. Čez 10 dni se jc pričela vojska proti Italiji in je 16. bataljon hitel proti jugu in se ustavil v Dolnjem Logatcu, kjer so fante hranili z gorkim kropom v katerem je
Nekaj avežanedskih obrazov. - 13. junija bo 7 let, odkar
se zbirajo tam rojaki v kapeli na Manuel Estevez 630, __
13. junija bodo to slovesnost slavili dopoldne s slovesno sv. mašo, popoldne pa s čajanko.
kak krompir plaval kot čolniček po morju. Bataljon je bil postavljen v dvored. Komandant je bil majhen človeček in zagrizen Avstrije iz Štajerske. Prvo je tolmač povedal, da naj vsak pove, kaj je, če je Kranjec, Štajerc ali Primorec. To je pomenilo, da bodo Istrijani vandruli nazaj na Rusko. Razdelil je nato komandant vse fante po deželah, od koder so bili. Oni fant, ki je	bil	iz Istre, je	v resnici še isti	dan odšel
Z ostalimi Primorci	na	rusko bojišče. Kranjci pa	so morali
takoj v prvo linijo in skoraj vsi padli v dveh dneh.
Ko so se Istrijani vozili nazaj na rusko bojišče so morali vse bolj zadrgniti pasove kot prvič. Bili so lačni in vsak dan je v njih bolj zorel sklep, kaj storiti, kadar se snidejo z Rusi. Ko so prišli v Vladimir Volinski, so jih dodelili k 87. polku v Vladimirju, kjer so ostali 2 meseca v rezervi. Nato so jih poslali v Kovno, kjer so morali v	strelske jarke.	Pričela je
zima, dež, mraz in	na	pol metra	snega. Grozno	so trpeli,
zlasti pa mi Slovani. Nemci so na bojišču imeli hrano, kot so jo imeli avstrijci v mirnem času. Na Šturm so morali pa najnaprej Kranjci in Bosanci. Primorci smo bili že nekoliko bolj zavedni, zato pa vedno malo na sumu. Naš znanec, Istrijanec o katerem pišem, je na skrivaj koval načrte skupno Z dobrim prijateljem. 16. decembra 1916. ob 1.30 h sta srečno prišla čez bojno črto in se znašla med Rusi. Bili so ti ruski fantje korenjaki, vsi mladi okrog 25 let. Tedaj je bilo obilo kruha, čaja in kaše in vsega dovolj. Vsi.so si vse prav bratovsko delili med seboj. Orožje so imeli pa prav žalostno. Taki korenjaki, pa vsak z drugačno puško, pa še tistih je manjkalo. Ko se je zdanilo, ju je odpeljal vojak k stotniku in potem sta hodila 2 dni. Prišla sta v Lučk in nato z drugimi vjetniki v taborišče, v Bardečev. Našega znanca so nato poslali na grofijo delati, njegov sotrpin pa je ostal v taborišču. Nikdar več se nistav idela in se tudi ne bosta, ker je že umrl, star komaj 20 let. Naš znanec je ostal na grofiji 10 mesecev in ga je tam našla revolucija ih ji j'e sledil razsul na ruski fronti.
Za fanta se je pričela nova skrb. Kaj če spet pride nazaj v avstrijske mreže. Avstrijci in Nemci so počasi osvajali deželo za deželo, fant pa je iskal svojo pot vedno naprej. Iz Kijevske gubernije je šel v Poltavsko, ko se je predstavljal za poljskega begunca in z drugim imenom. Star je bil tedaj 21 let. Nedaleč od Poltave se je ustavil in pričel izvrševati obrt, katero je znal. Delal je kake 3 mesece, toda imel je preveč težav z Židi, ki.so v Ukrajini imeli vse v svojih rokah. Pričela se je mrzla zima. Ni bilo petroleja ne potrebnega materijah, ki so ga Židje poskrili, zato je moral poiskati drugo delo. Obrnil se je do prijatelja Poljaka, tudi vonega vjetnika, ki je bil v tistem selu že 2 leti. Čez dva dni je bilo vse gotovo. Prišel je nek gospod, lastnik kmetije in lesni trgovec in fanta Z njegovimi capami vred odpeljal in vzel za “kočijaža”.
Sedla sta na sani in v pol ure sta že bila doma, pravim “doma", ker je bil tisti mož fantu kakor pravi oče.
Fant se jc izdajal vedno za Poljaka in begunca, čeprav ni dobro govoril poljskega jezika. Pa si je znal kar dobro pomagati in se izborno počutil v novem domu, kjer je našel kmalu tudi dobre prijatelje med vaškimi fanti, ki so ga vabili povsod; 4 krat je bil izvoljen tudi za “bojarja”, po istrsko “ojčin”. Dnevi so hitro tekli in kadar se je na svojo mater spomnil, se mu je stisnilo srce.
Oktobra 1918 je zbolel na španski , v kateri so skrbeli zanj kot za lastnega sina. Ko jc ozdravel, se ni mogel več upirati klicu domovine, zato se je povrnil dne 10. dec. 1918 proti Ljubljani, kamor je prišel 2. jan. 1919. V Istro pa ni kazalo iti, ker bi ga morda Italijani internirali. Zato je ostal v Ljubljani in poiskal delo. Vzel je jugoslovansko državljanstvo, odslužil vojaštvo pri dravski diviziji s katero je odrinil na Koroško. Bil je v Velikovcu 25 dni, dovolj za grd prehlad, od katerega je popolnoma oglušel na desno uho. Poslan je bil nato v Ljubljano, kjer so mu pač ozdravili prehlad ne pa posluh.
Traducciön de DARINKA ČEHOVIN
DECIMOQUINTO CAPITULO (Continuaciön) Radovan observaba cömo se contraian los müsculos en el rostro de Iztok. Eso tenia al viejito preocupado y teme-roso. Comenzö a hablar suavemente, implorando:
“Iztok, hijito mio, tu sabes que te amo como puede amar-te ünicamente tu padre Svarun. Por eso, escucha el pedido de este canoso viejo que te desea tanto bien. \ a probaste la vida de las armas, mueves la espada como un relämpago; te observe desde deträs de las palmeras, escribes como un maestro, volvamos entonces al otro lado dcl Danubio. Es una desgracia estar sin ti para la tribu eslovena, y para ti estar lejos del hogar. jVolvämonos, hijito!”
“jNo puedo, no debo, padrecito!” — Contesto enoja-do Iztok. “jNo puedo, no debo!”
Radovan callö y suspirö. La fuente murmuraba, sus cristales brillaban en la noche, ambos miraron las rcfulgentes luces pero ninguno pudo pronunciar palabra.
“No puedo, padrecito, ahora aün no, ahora se que Azbad me trata injustamente. Debo esperar para demostrarle claramente cuanto puede un esloveno. No dira Azbad en la corte: Iztok es un barbaro, un guerrero inhäbil, no sirve, es un salvaje. jEso no, es una vergüenza que no soportare!”
“Delante de miles de personas demostraste en el hipodro-mo que eres y de que sangre. ,-Ante quien protestaras? Le creerän a Azbad, no a ti; ;y te perderäs!”
“Me cuidan Perun y la Providencia. Nueve de los hijos de Svarun cayeron en su lucha contra Bizancio. Los dioses se vengan.”
“jQue tus palabras se čumplan!”
“No debo volver, eso dije. jNo debo volver porque mis objetivos estän aün lejos! ^De que me sirve el saber pelear un poco? Tengo que descubrir las estrategias, los planes, tengo que conseguir las armas para llevarlas conmigo a casa. jMira! Ahora gano escudos de oro, se los entrego a Epafrodit, el comercia con ellos y el oro se multiplica."
“Y aün por una tercera causa no debes volver a casa, porque eres hombre y no tienes prudencia. Ya estas herido, por lo tanto vuelves y te acercas allä, hacia Irene, de donde vienen las flechas. ; Si tü tuvieras el corazon de un müsico! Hijito, tambien Radovan amo, muchas jövenes hermosas mi-raban tras el. Pero el cantor golpea las cuerdas, inspira su canciön en unos ojos beilos y se aleja; olvida y vive libre. Solo sus cuerdas sahen del silencioso amor en el bullanguero Bizancio, en el mar Bfdtico y en las regioncs lejanas, porque solo ellas transforman un nuevo amor en nueva vida. Iztok, tü no eres cantor, por eso no comprenderäs nunca mis palabras.”
El viejito se entristecio, doblo la espalda y cscondio la cabeza.
“j Padrecito, tü sientes nostalgias por el hogar! Cruza el Danubio, saluda a mi padre y dile la razon por la que su hijo no vuelve a casa. Svarun se sentira orgulloso de mi, la
esperanza endulzarä sus dias.”
“^Sentir nostalgias por el hogar? jOh, no! ^Cual es el hogar de un müsico? Todas partes y ninguna. Por eso no siento nostalgias por el hogar. Pero mi oido suspira por volver a oir el balido de las ovejas, mis ojos quisieran pasear por los verdes bosques. Estoy harto de Bizancio, hijito mio, hasta la garganta. Por eso me ire. jY manana mismo!”
Radovan se enderezö. Toda la tristeza desapareciö de sus mejillas y en voz alta entono la cancion del viajero.
“jPor todos los diablos! Casi me entumecia, jdesgra-ciado! jEsta noche nos despedimos, Iztok! Tus objetivos estän muy lejos; los alcanzaras si no los mata la mujer. Si quieres jugar con ella, que ella sea el juguete, no tü. Radovan no te olvidarä. Volverä dentro de un ano, trayendo noticias de tu patria. Ahora siento que casi me adormeci en Bizancio, desde que me alimenta Epafrodit. Tampoco Io olvidare a el y a su vino. Ven, nos espera un cacharro lleno. jBebemos por la despedida!”
Se encaminaron a la casa por el sendero.
“Cuando engorde con la grasa de Bizancio, se acorto mi orgullo. De noche, cuando pensaba en Tunüs, lo temia mu-cho, zorro astuto. Pero ahora no le temo nada, Si lo encuen-tro, Io golpeare para que recuerde su encuentro con Radovan. jPerro!”
“jNo le temas! En tu talön hay mas sabiduria que en la cabeza de los hunos. Cuando llegues al campamento ave-rigua si en verdad sembrö la discordia entre los eslovenos. Ve de tribu en tribu, averigua y pregunta, apacigua, cuentales la falsedad de Tunüs, siervo bizantino, delator pagado. Si se levantara la guerra, jvuelve a decirmelo! j Entonces volverä el hijo de Svarun entre sus hermanos!”
“Ya te dije que dentro de un ano volverä Radovän, haya guerra o haya paz. Faltarä a su palabra solo si sus viejas piernas se nieguen a andar en medio del campo y lo abraze la vieja Mörana”.
“jMorana te perdone!”
Llegaron a la habitaciön; all! ardia una luz en un reci-piente de planta que pendia del techo. Radovän levantö un alargado cacharro de barro y lleno dos vasos coloreados. “jBibe in multos annos et victor sis senper!”
“jBebe por muchos anos y siempre se victorioso!” — brindo el anciano con la antigua formula romana, que seguia usändose en Bizancio; y estaba orgulloso porque Iztok no lo entendio.
*
Mientras solemnemente bebian en despedida, mientras Radovän instruia a Iztok con prudentes consejos, en los jardines imperiales, escondido a la sombra de unos acantos, estaba Azbad. Estaba all! solamente para revisär la guardia deldel palacio. Pero esta era solo una excusa. Un eunuco bien pagado habia llevado una carta suya a Irene. Desde que Iztok lo vencio en la arena, desde que grito delante del Emperador que este era uno de los gucrreros que destruyeran a Hilbudi, Irene no volvio a hablar con el. Cuando se le acercaba, huia; cuando en las funciones de la corte le murmuraba sus ar-dientes promesas de amor, no las escuchaba y se volvia hacia otro lado. Azbad se sumergia en salvaje furor y empali-decia. Por eso, prometio invitarla esa noche al huerto. Los bosquecillos imperiales, cercanos al Propöntides, cscondjan sus misterios que llegaban durante el dia al foro y a los lu-josos banos, en los fastuosos banquetes, y se prologaban en las silenciosas noches. Ninguna puerta estaba tan bien cerrada y cuidada como para que no la abriera la dorada llave del ävido patricio, cuando el lo queria.
Azbad esperaba largas horas. Cien y eien veces conto las ventanas y buscö la luz que le anunciaria: Se levanta, Ile-ga. Ni se iluminö la ventana ni llegö Irene. Paso medianoche,
SLOVENSKI DOM VABI NA VESELICO, KI SE BO VRŠILA V DVORANI ALSINA 2832, 20. JUNIJA POPOLDNE. NA SPOREDU BO BURKA: “TRI SESTRE ’’
las estrellas palidecian hacia Oriente.
“Me desprecia”, pensö Azbad. “jDesprecia al ünico glorificado y amado hasta la adoraciön!” Su alma estaba des-hecha y hubiera querido llorar. Pero ni el mismo sabia si por amor o por despecho.
jVencerlo una mujer! j A el, un “magister equitum”!; tras quien suspiraba medio Bizancio; al que besd la mišma Teodora en las lujuriosa noche de las fastuosas fiestas. j A čl lo despreciaba Irene, una mcdio barbara! Todos sus deseos, toda su pasion se vertian en este dolor. Crujian sus dientes, sacudia el puno y juraba por Belcebü que la destruiria, la aniquilarta y la humillaria. En su ira se olvido que estaba en un escondite. Golpeö el suelo con el pie y la empunadura de su espada chocö contra su armadura. Se asusto del ruido, su corazon naufragaba en tempcstuosas olas, se sobrepuso y se escondiö en la tupida sombra.
De pronto creyö que se acercaba una oscura sombra por entre altos arboles. C-ada uno de sus nervios estaban en espcctativa. En el solemne silencio, apretö una mano sobrc su corazon, al que parecia estar atada la armadura. Esforzaba sus ojos, suspendia el aliento, escuchaba y atendia tanto que hubiera podido oir a la aguja mas delgada caer entre los cedros del Libano. Esperaba rodeado por un recinto verde. Despues de un momento, le pareciö que la arena crujia. Se estremecio como si unas pequenas hormigas cruzaban el musgo. De nuevo la paz y el silencio. Estaba seguro de ha-bersc equivocado. El corazon se le aquietö, la mano se deslizö del pccho y empunö su espada. Entonces se dejo ver la mis-teriosa sombra, recortada claramente por entre las demäs del bosquecillo de cipreses. Los labios de Azbad se movieron para dcjar morir en ellos el nombre: j Irene! No se atrevid a Ha-marla. Suspirö por ella y quiso mover sus pics para cruzar las gredas y llegar hasta los cipreses. Se domino. Reuniö todo «u valor y despejö sus ojos con la mano, se dijo que cran solo su pensamientos exaltados. Se apaciguo časi completa-mente y no separč-su vista de los ciprese ni por un segundo.
En el Oriente! del Mar Ncgro se ilumino una linea rojiza. Se despertaba la aurora. Un viento fresco se levantö del mar y acariciö su ardiente frente. Una sonrisa despectiva se dibujö en sus labios. j Como si se avergonzara de si mismo! j Tal ira, tanta impaciencia sin ningün motivo! j Hubiera sido prcfc-rible enceguecer a escribir esa carta a Irene, en la que le juraba amor, y arrodillado a sus pies le rogaba que le permi-tiera besar por lo menos la arena donde se habia apoyado su planta! <;Por que hizo eso? Ahora se reiria de el. Al dia siguiente mostraria el pergamino a su mejor amiga, y en dos dias toda la corte sabria cömo lo venciö Irene. Lo aguijarian, guinarian entre si y Teodora, con irönica sonrisa, lo conipa-deceria.
Estaba vencido, acabado, triste, se compadccia a si mismo.
Se diö vuelta para irse.
Entonces nuevamente se movio la sombra entre los cipreses, iba por el sendero como si se dirigiera hacia Azbad.
Esperanzado, feliz y atontado, se apresurö hacia elia.
“iIrene!’’, suspiraba su corazon; “jIrene!’’, asomaba a sus labios, n^ro no llamo en voz alta. Aun estaba a quince pasos de el. La sombra se detuvo, Azbad apresurö el pašo y llamo con voz trčmula: “jIrene!’’
Entonces repico una voz argentina:
“jLo felicito, magister equitum!’’
Azbad se estremecio todo.
La sombra desapareciö en un segundo; tras un arbusto de mirtos se oyö una risa danina, que pronto se extendiö por todo el huerto.
El jefe de la legiön palatina palidecio, la sangre se le belo en las venas. Conocia bien la voz de Teodora.
En lo alto del palacio la dorada aurora golpeo con'sus dedos rosados la ventana de Irene. Los rayos matinales vieron sobre la mesa los Evangelios abiertos, en los quc resplan-
decian las letras del salmo 69, abierto en la noche cerrada -delante de la iconografia de Cristo.
“jOh Dios, ven en mi auxilio! jApresurate, oh Dios, a socorrermc! Scan vuletos atras y avergonzados los que mi mal desean.’’
Esa noche, Iztok no durmio časi nada. Radovan se quedö aconsejandolo hasta la aurora; se habia despertado en el, con toda su furia , su caräcter inquieto de mušico andante. Suspiraba como una nube suspira en el cielo; debia salir de Bizancio, aün si hubiera sabido que iba a caer directamente bajo el cuchillo de Tunus, hubiera partido iguai, sin retardar la despedida ni una hora mas.
Cuando Iztok se cubrio con sus vestiduras guerreras para ir al campo, el anciano lo abrazö y por sus blancas barbas corrieron las lägrimas de su verdadero amor.
Radovan fue tambien a despedirse de Epafrodit. No esperö mucho delante de su puerta. El griego trabajaba y calculaba aprovechando el frescor matinal. Se sorprendiö.
“j No te vayas!’’ j No tienes por que tener apuro en Irte de mi časa!’’
“Debo irme, senor, el mušico debe cruzar el mundo continuamente. j Mi hijo se queda, ya que no es hijo mio!”
“žNo es tu hijo?” — Lo interrumpiö Epafrodit.
“No es mi hijo, no, y lo digo porque ama mas la espada que las cuerdas. ^Como puede ser eso? ^De las cuerdas la espada? Quc se quede el con la espada, el padre se va y con el las canciones. Y a ti, bondad suprema, te pide el padre que lo cuides, lo aconsejes y lo castigues si hace falta. j Ahora es tuyo, hasta que no vuelva por el! j Por tu bondad, que los dioses cuiden tus navios y el oro se multiplique en tu arca como la masa fermentada!”
“iCorno viajaras?”
“Como viajo desde hace cincuenta anos, por las carre-teras y los senderos, por las montanas y los valles, entre lobos y ladrones, satisfecho o hambriento, borracho 0 sediento, siempre alegre y siempre sin preocupacilones. jMuy dife-rente es el camino del mušico al del comerciante!” !
si te ofrezco un carro hasta el Odrina, quisieras via-jar en el?”
“No esta mal que viaje en un carro, no lo digo. Pero el carro sigue sin detenerse. Las gentes alegres que estan al lado del camino llaman al mušico cuando el carro pasa a su lado: jAmigo, quedate con nosotros, golpea la lira!, pero el carro sigue de largo. Pero para no entristecerte en esta hora", viajare hasta el Odrina, como lo desea tu inmensa bondad.” “Melchor tiene que hacer alla y parte hoy. Iras con čl, pues. En Odrina te presentara a algunos comerciantes y tal vez podräs ir con ellos hasta al otro lado del Hena. Y... torna, para no viajar sin nada”.
Y entre la ropa de Radovan desapareciö una cantidad de dinero.
“Como te1 dije, ni quiero entristecerte y viajare con Meh
I Pod Svetosorsko Zastavo [
Pač nismo še nobeno leto tako lepo slavili majnika kot letos z blagoslovom svetogorske zastave, z dvojno prelepo pobožnostjo in z dvojno veselo družabnostjo.
Za 16. maja je bila ta svečanost napovedana. Na predvečer je bila prilika za sveto spoved. Iz Marijinih rok je človeštvo prejelo Odrešenika, zato pa tudi ni Marijinega praznika brez Njega, katerega Marija v naročju drži. Moti se kristjan in zemljan, če meni da je kaka stvar na svetu kaj več Žive in še bolj nesrečno umirajo, ker mislijo na vse drugo, vredna, kot nositi v srcu Jezusa, Njega ljubiti, Njemu s!u-_ žiti, Njemu živeti in Njemu umreti. . . Zato ljudje nesrečno samo ne na Njega, ki je rekel “Jaz sem pot, resnica in življenje. Kdor v me verje, čeprav umrje, bo živel vekomaj!”
Ob- napovedani uri smo bili na mestu. Župnik sv. Roze, dr. Carboni je prihitel v spremstvu g. Hladnika. Čakal pa je že P. Gonzalez iz Paternala. Razvili in postavili smo zastavo.
Žareče oči so se uprle v prekrasni prapor in pritajen vzdih se je izvil iz gledalcev. Saj je tako nebeško lepa Marijina podoba, tako zvest posnetek svetogorske originalne slike, in še med belimi lilijami in med zlatimi vezeninami, v živih barvah in z živim napisom “Svetogorska Mati”.
Razvila se je procesija. Najnaprcj so stopali strežniki s svetogorsko podobo. Okrog nje je bil trak z napisom, kateri je bil živa prošnja vseh navzočih: “Kraljica miru prosi Za nas!”.
Beli fantki in deklice so sledili podobi. Za njimi je šla avežanedska zastava Marije Pomočnice Slovencev. V milem obrazu Marijinem so našle oči nebeško ljubeznjivost te prečudno lepe Marijine podobe. Sledili so zastavi prekmurski rojaki, ki so v znatnem številu prihiteli iz Avellanede.
Za njimi so stopale pevke in dekleta, katere so nosile svetogorsko zastavo. Naprej je gledala podoba, na drugi strani pa napis:	“Cofradia del Rosario Viviente, Seccion
Yugoslava, Buenos Aires”. Šest strežnikov je vodilo tri duhovnike. Pred njimi pa sta stopala botra: Anton Čehovin in Emilija Grežer.
Ostali verniki so se uvrstili v procesiji in spremljali zastavo okrog kapele v notranjščino, prepevaje roženvensko in svetogorsko pesem.
Da nam bo ostal spomin na ta dogodek bolj trajen, nam je naš rojak Gregor Zidar storil tudi to uslugo, da je snemal film med procesijo in nato med blagoslovom v cerkvi.
Ko smo stopili v svetišče, nas je že pozdravila pesem “Kraljica venca rožnega, naj celi svet Ti slavo da”.
SLEDIL JE NATO NAGOVOR Č. P. DR. CARBONI Po Mariji k Jezusu, to je redna pot zemljanov, ki vodi k večni sreči, tako je izvajal besede. Kot Marijin narod smo
chor. Pero vol vere a ti y a mi hi jo; mi corazön llorara tras tuyo y mi lira cantara tus bondades entre los eslovenos. j Los dioses te inunden de dorados dineros! j La fclicidad te acompane, Epafrodit, la salud resplandezca para ti y los tuyos!”
Delante de la puerta, la mano de Radovan torno de entre sus ropaš unas monedas y mosträndolas dijo:
“No e's necesario este para un mušico, pero le es util.” En el patio se encontro con Mclchor, en su ropa de viaje, que impartia ordenes.
“Melchor, ir.e contigo, asi lo ordena el todopoderoso senor. Pero pienso, <mo hara calor en el camino? Si llevaramos algün balde, no nos pesa ni mucho.”
“jBien, bien! ; Alegre compania! Radovan cantara y tocarä, Melchor te asegura que no estarä seča tu garganta.”
“jDioses!, <;que hice yo para que me amen tanto?” Asi ssupiro Radovan cuando con juveniles pasos se encaminč a buscar su lira,
He aqui las palabras de Antonio Čehovin, padrino del estandarte, pronunciadas el dia de su bendicion:
Reverendo padre, senoras, senores:
Rfuestros padres y nuestros abuelos nos indic ar on, ya desde nuestra infancia, el camino sagrado dl santudrio de Id Virgen, alld, en la cumbre de una montana.
Como signo de respeto y reverencia a esa tierra empa-pada de oraeiönes y de cantos de glorid a la Virgen Maria, muchos inicidban y proseguian descalzos esa ruta que comen' žaba al pie de la montana, donde se levantan dos columnas centenarias con la leyenda Ave Mana ; y quc luego se prolongaba en caminos abruptos y senderos de piedra; unos tras otros iban y venian, los loores y las plegarias, que se pro-seguian en el templo y seguian aun durante toda la nochs.
jCuanto fervor, cudntas Idgrimas, cudnta alegria en esa masa de gente de todas las razas y de un solo čredo!
Sublime, excelso, era contemplar como se posternaban ante esa imagen milagrosa desde los mds hurnildes campesi-nos kasta los mds altos dignatarios; ante esa mišma imagen cuya reproducciön nos honramos en poder levantar aqui, entre nosotros.
Debemos seguir el ejemplo de nuestros padres. ;§,ue importa que estemos lejos. De vez en vez, enconlremos un minuto de tiempo para concentrar nuestra voluntad, nuestro sentimiento y nuestro inteleeto; traslademonos entonces por ende el espacio kasta esa montana querida y al vislumbrar la Sagrada Imagen digamos nada mds que S “/M adre, am-pdrame a la sömbra de tu manto!”
Es tan grande ese amparo que jpodemos acaso pedir algo mds? jSomos dignos de tanta bondad? jYa kemos dado las gracias por habernos preservado de la conflagracion actuaV. iHemos recordado alguna vez con cudntas Idgrimas dejamos nuestros lugares y considerado que, si bien lejos de ellos, tambien estamos hoy unidos lejos de aquellas tierras, donde se oye el fragor de la guerra y los gritos angustiosos de dolor? * 7\[o nos arrodillamos hoy ante la Madre de Dios para pedirle milagros o rezarle por nuestras cosas terrenales, lan solo le rogamos, en todas nuestras oraciones que interceda ante 7<fSJC para que otorguc la grada de aliviar el sufrimien-to de todos nuestros hermanos. T si asi no fuera, que quiera Dios darles la fuerza de poder soportar kasta el final con cristiang resignacion. T, por fin, debemos dar las gracias por habernos podido amparar en esta grande y libre 7\aci6n Argentina.
prinesli s seboj ljubezen tudi do posebnih Marijinih podob, in tako bo svetogorska Marija spomin lepe mladosti in kazalec proti večni sreči. Po Mariji smo dobili Jezusa. Po Njej bomo dobili večno srečo. Po njej pa bomo uslišani tudi v naših časnih potrebah. “Saj ima vsak toliko svojih potreb in želja.
In vi Slovenci, ki je vašo deželo zadela tako strašna nesreča, ki vaši bratje in sestre tako okrutno trpe vso zemeljsko bedo, vpričo te-le Marijine podobe, v pričo obeh podob, ki vam predstavljata zavetnico vašega naroda, dvignite vašo zaupno molitev in| boste prejeli to, česar cel svet želi in prosi z vami, pravičen mir in svobodo vaši domovini”.
Sledil jenato blagoslov in sveta maša, pri kateri je streglo kar 8 strežnikov. Tudi g. Hladnik je spregovoril med sveto mašo. Spomnil je na tisoče čudežnih uslišanj, o katerih pričata obe največji Marijini božji poti. Marija na Brezjah, tako mila vsem Slovencem, kateri je on med stotisoči Slovencev mnoge hvale dolžan, Marija na Sveti Gori, katera je očuvala narod pred krivo vero pred 400 leti, nas bo otela tudi pred sužnostjo in iz teh težkih dni. Končal je z besedami:
Roža Marija, ki si na Sveto goro romala V pretežkem času se na nas ozri in reši nas sužnih dni, Roža Marija!
Prelepo petje je dvignilo pobožnost zbranega naroda. Marsikdo je od daleč prihitel. Saj je bilo prvič po mnogih letih, ko je spet slišal toplo našo pesem! Kako se ne bi orosilo
oko! In vroče sobe so tekle ob mislih na nepopisno trpljenje rojakov, ki so še pred nedavnim srečno in mirno živeli na podnožju Svete gore in okrog Marije Pomagaj. . .
Lepa vrsta vernikov je pristopila k svetemu Obhajilu. Po končani maši so imeli vsi tisti zajtrk, množica pa se kar ni mogla odtrgati od prelepih zastav, in, štirih trobojnic, ki so izrekale zvestobo naši Sloveniji, Jugoslaviji, Argentini in sveti Cerkvi.
PRI POGRNJENI MIZI
Pridni so naši pevci. Brez njih je ni naše slovesnosti. Pa smo vsi zahtevni do njih, toda malo mislimo nato, kaj smo jim dolžni. Zato smo pa ta dan namenili dati izraz hvaležnosti njim s tem, da se je pripravil zanje obed. Odbora obeh bratovščin, botra in še nekateri oddaljenejši gosti so napolnili omizje. Že cel teden so imele sestre skrb za vse. Njim smo izročili to nalogo. Saj so imele šolske sestre v domovini v svojih rokah skoro vse gospodinjske šole in so torej poklicne kuharice. Njim pa so podale v pomoč roke nekatere naše tukajšnje mamice in gospodinje. Gospe Cotičeva, Fani Kcr-ševan, Tončka Trampuž in Marija Pečenko. Cel teden že so imele skrb. Cotičeva in Trampuževa sta spekli sladkih potic, da je zanje veljalo tisto kot rečejo doma: “nikoli ni cerkev tako polna, da ne bi mogel škof vstopiti”. Čeprav smo se nasitili nadvse okusnih jedi, je bilo tudi za potico še mesta. Na čelu mize je stala lepa torta, botrov dar, ki je s podobo in besedo, posvečevala našo slovesnost Svetogorski Materi. Pod podobo Marijine prikazni so stale besede “Povej ljudem, naj mi tukaj hišo sezidajo in me milosti prosijo”.
Polna je bila miza dobrot, polna pa tudi gostov. Pridružil se nam je tudi “proteetor de los eslovenos” superior P. Gaspar.
Od kraja so bili naši pogovori bolj tihi. Toda kmalu smo prišli k moči, ko nas je okrepčala izbrana juha in sledeče jedi in še dobra kapljica.
Oglasil se je k besedi g. Hladnik, ki je izrekel pozdravne besede. Predstavil je botre: Antona Čehovina smo zbrali za to častno nalogo zato, ker je zgled odličnega krščanskega očeta in delavnega moža. Emilijo Grežerjevo pa zato, ker je vzor dobre matere. Oba sta tako lepo odgojila svoje hčere, da so vzor vsem našim mladenkam, zato pa tudi njihovi stariši veljajo za vzor vsem našim starišem. Nadalje je izrekel tbplo Zahvalo pevskemu zboru, ki tako nesebično vselej dokaže svojo ljubezen do vsega dobrega in tako lepo dvigne vsako našo slovesnost. Ciril in pa naši pevci, brez njih ni nič!
Kako pa naj bi se Zahvalili dobrim sestram, kuharicam in njihovim pomočnicam, ki si cel dan niso vzele niti trenutka, da bi sedle k oddihu; kako se zahvaliti pridnim dekletom: Darinki, Vandi, Mariji, Vidi in Danici, ki niso vtegnile same jesti; kako naj bi bili dostojno hvaležni Stankotu in Bojanu, ki sta skrbela, da ni bilo grlo suho, ki sta imela na
svojih ramah sto drugih skrbi, ki so se tikale slovesnosti__
Naj jim vsem plača Marija! Saj velja njej na čast naša slovesnost in njej gre naša prošnja, ko prosimo za mir ljubljeni domovini.
Spregovoril je nato boter zastave. Spomnil je na daljno Sveto goro, kako smo romali nekoč tja gori k Mariji polni upanja, in prav tako zaupno divgnimo k njej tudi danes naše prošnje, ko imamo med nami zastavo z njeno podobo.
Oglasil se je tudi P. Gaspar. Prav posebno nas je razveselil s svojo obljubo, da hoče, kadar bo konec tega strašnega viharja, obiskati tudi on kraje, koder živi ta dobri slovenski narod, koder kraljuje Marija Pomočnica in Svetogorska mati. Od kraja je vzljubil Slovence in z nami tudi našo trpečo zemljo, zato si šteje v čast, da more prisostvovati v uri našega veselja in nam je vsak hip na razpolago z vsem, v čemer mu je mogoče.
Nato je sledila vesela pesem in nam je bilo kar težko, da smo morali končati, kajti že je bila blizu popoldanska služba božja in treba je pripraviti prostor za čajanko.
Los padrinos, la cemision y el coro reunidos en el almuerzo el dia de la bendieiön del estandarte.
ZAPOJMO NA GLAS, MARIJI NA ČAST . . .
Fantje so stopili v kapelo, kjer smo dopoldne pustili zastave in kar hitro so se dvignile spet pred polno cerkvijo svete Neže. Štiri trobojnice so držale častno stražo dvema zastava-vama, ki sta tekmovali v lepoti. Katera je lepša? Zares! Človek bi kar postal in še sedel in gledal svetogorsko zastavo v tako harmoničnih barvah, v tako živi podobi, kakor je bila na Sveti gori sami. Kdor je bil na Sveti gori, kako bi odtrgal pogled od te lepe podobe! In Marija Pomočnica Slovencev, ki ji na Brezjah stoji njeno prečudno svetišče sredi zelenega, polja v senci snežnih gorskih velikanov?. . . Kako ne bi onemel človek ob pogledu na to milo Marijino podobo, ki vliva tolažbo prosečemu, ki sc ljubko smehlja med klasjem in grozdjem? Kdor jo je obiskal na Brezjah, bo strme obstal pred to čudovito lepo zastavo.
Oglasila se je pesem. Trije duhovniki so stopili pred oltar. Č. g. Zmet je prihitel iz La Plate, P. Gabrijel Arko je tudi storil vse in le z veliko težavo mogel najti način, da je prihitel in tako sta v družbi z g. Janezom dvignila sijaj in pomnožila vročo molitev zbranih rojakov.
G. Janez je nato imel kratek nagovor, v katerem je pozval rojake, naj radi vselej tako lepo pokažejo svoje verno in svoje slovensko srce, kot na ta lepi dan. Kakor smo navdušeni in polni globoke vere romali doma na božjo pot in v trenutku božjega navdiha bili polni žive in dejavne vere, tako smo tudi danes polni zaupanja zbrani pred temi lepimi Marijinimi podobami.
Rekel mi je nekdo: “Kadar ho treba nesti zastavo, računajte z mano!” Vsi fantje, vsi možje naj bi tako rekli in se tako ponudili. Nadvse plemenito voljo ste pokazali pri zbirki za zastavo. Danes ste vsi polni radosti. Naj bo taka vaša lepa misel vselej in naj bo vedno mnogo tistih, ki bodo zastavo spremljali in ki jih ne bo sram, to zastavo tudi nositi pred celim svetom.
Prav posebno je povabil še g. Janez vse rojake v Lurdes Za 30. maja, kjer bomo z obema zastavama imeli lepo procesijo za zaključek majniške pobožnosti.
Ta dan se je slavila obletnica obnove Bratovščine, zato smo povabili glavnega voditelja Bratovščin Rožnega Venca P. Montes de Qca, slovečega dominikanskega govornika, ki je stopil na prižnico in s toplimi besedami pokazal na globoko vrednost te lepe molitve, katera je pred stoletji bila najbolj močno orožje proti Turkom in katera bo tudi v tej strašni tragediji rešilna pomoč zasužnjeni in v morje bridkosti pokopani slovenski zemlji. Narod, ki je imel toliko ljubezen do Marije, ki je Njej svojo usodo izročal, more tudi v tej uri bridkosti Nanjo zaupati.
TO JE BIL ŽIVŽAV.
Po končanih molitvah se je vsa množica podala k sestram na čajanko. Toda kam naj gre toliko ljudstva? In kaj bomo prednje postavili, je zaskrbelo prireditelje. Toda ta dan je Marija res razprostrla čez nas svoj plašč. Opoldne nas je zavarvala pred pekočim soncem, popoldne nas je zbrala v
LA PAGINA PARA LA JOVEN
La pröxima reuniön se realizarä el 6 de Junio en Paz Soldän 4924.
Las jövenes tuvimos en este mes actividad externa.
Hubo algunas reuniones y por cierto bien ani-madas, pero no tan numerosamente concurridas.
La biblioteca ha adquirido algunos nuevos libros para las socias.
El circulo dispone ya de algunos juegos que espe-ran a las socias e invitan a nuevas que se acerquen.
El dia de gran actividad para nosotras fue el de la bendicion del estandarte, el 16 de mayo. Teniamos a nuestro cuidado el estandarte. la atenciön de la mesa y la organizacion del te. Estuvimos tan ocupa-das que a penas pudimos agradecer la atenciön de las amigas que concurrieron a nuestra fiesta. Hemos visto algunas nuevas jövenes a quienes esperamos tener en nuestra compania en las reuniones futuras.
Invitamos a todas para que no dejen de concurrir a Lourdes el 30. de mayo a las 15.30. para acompanar nuestro nuevo estandarte y la estatua de la inmacu-lada y para pedir la salvaciön de nuestro pueblo y la paz del mundo. |No se olviden del tul blanco!
Prihodnji sestanek bo 6. junija na Paz Soldän 4924 ob 15 uri.
Zadnji mesec smo bile najbolj zaposlene s pripravami praznika blagoslova našega praporja in smo imele del tistih svečanosti na naši skrbi.
Odsek je pridobil ta mesec nekaj knjig in preskrbel tudi za zabavo tovarišicam . Le rade pridite, pa boste doživele trenutke zabave ter koristnega poduka.
Zorana Gregoričeva in Marica Koradinova sta sprejeli skrb za odsekovo imovino, to se pravi za knjige in igre.
16. maja smo imele polne roke dela s čajanko, katere se je vdeležilo premnogo ljudi in smo storile vse, kar je bilo v naši moči, da bi bili vsi zadoovljni.
6. junija se vrši naslednji sestanek ob 15 uri na Paz Sob dan 4924. Bodite točne!
13. junija se vrši čajanka, katero organiziramo mladem ke v zvezi Z Narodno Obrano in Slovenskim Domom v prostorih Slovenskega Doma v ulici San Blas 1951.
Vsaka tovarišica naj smatra za svojo dolžnost, da vzbuja med znankami zanimanje za to naše prizadevanje in naj jih pripelje, kadarkoli more, da se nas čim več zbere in bo tako naše delo bolj smoterno in bolj uspešno.
Ne pozabite torej: 30. MAJA v LURDES.
6. JUNIJA sestanek na Paternalu.
13. JUNIJA čajanka v Slov. domu.
GLAS IZ SEVERA
8. 4. 1943.
častiti gospod Hladnik.
že spet je preteklo leto da sem Vam dolžna naročnino za “Duhovno ž.’’, katero tukaj priložim. Obenem prosim da odda-ste še za Sl. list, ostalo je Vam za tiskovni sklad.
Enkrat ste mi pisali, če je dosti naših ljudi tukaj. V mestu Tucumän je še precej družin. Prav iz naše Primorske je mogoče kakih pet, več je Dalmatincev, ki pa največ delajo rokodelsko delo. Mi živimo tukaj prav med hribi. Je tukaj mali jez,
da gre voda v tunel v električno centralo, ki je od tukaj 4 km v Quebradi de Lules.. Od tam dajo razsvetljavo v mesto Tucumän. Tukaj smo samo štiri družine, a drugi so vsi Argentinci, le jaz in mož sva iz Evrope. Na Quebradi živi več družin, vsi zaposleni pri oni centrali, kjer živita dva brata Dalmatinca s svojima družinama, edin naših, natere obiščemo včasih. Tako vidite smo raztreseni na široko; pa vendar smo bolj zadovoljni tukaj, kot danes tam doma v današnjih razmerah.
Vas še najlepše pozdravljamo Jožefa in Ivan Leban. (Quebrada San Pablo, Prov. Tucumän.)
resnični krščanski ljubezni.
Kakor v prvih časih krščanstva smo se zbrali na družinsko večerjo. Vsak je nekaj s seboj prinesel in bilo je za vse dovolj. Le kdo bi mogel vedeti in navesti imena vseh, ki so prihajali z zavitki okusnih slaščic, tort in potic, vseh dobrot dobre kuhinje. Cel list bi jih bil polen, zato naj vsem velja topla zahvala, Marija pa naj poplača.
Saj je kazalo, da ne bomo imeli, niti stoje, mesta. Pa so se zbrali res sami dobri ljudje. Nihče ni prišel zato, da, bi iskal spodtike. Zato pa si je vsak znal najti svoje mesto, svojo čašo, svojo kapljo čaja ali vina, svoj prigrizek in svoje znance. Dekleta, ki so imele na skrbi postrežbo, so si brusile pete in z ljubkim nasmehom postregle vsem, tako da je bil cel svet radosten.
In ti naši otroci! To je bilo pa spet novo čudo. Kdaj ste še videli otroke pri miru? Brez nadzorstva so čudno mirno sedeli na svojih mestih ter potrpežljivo čakali, kdaj pride nanje vrsta; nihče se ni drznil sam k mizi, da hi si vzel pogačo, nihče ni kri čaje nikomur napote delal... Častni gostje, ki so nam prišli iz Centra in Dock Suda, so kar strmeli nad tem vzornim vedenjem naših otrok in niso mogli najti besed pohvale sta-rišem in našim sestram, ki so znale otroke tako lepo naučiti reda. Bili so zares angeljčki, v ponos svojim starišem in v ponos vsem Slovencem, o katerih so vsi drugi odnesli tako lep vtis.
ŠE BESEDA V SLOVO.
Ob tej priliki je bilo tudi slovo vsem ljubega znanca, svetnika dr. Stojanoviča, ki je bil imenovan za poslanika v Južno Afriko in odhaja te dni. Bilo je slovo tudi vojnim prostovoljcem, kateri so prijeli za puške in odhiteli na pomoč domovini.
Dr. Stojanovič je bil vedno iskren prijatelj Slovencem in je bil vedno naš ljub gost na vseh naših prireditvah; zato smo želeli, da mu izrečemo tudi besedo v slovo. On je pa rad sprejel naše povabilo in prihitel z lepim spremstvom k našemu veselemu prazniku.
G. Janez mu je izrekel besedo v slovo, nakar se je oglasil g. svetnik in nas navdušil za nadaljno patriotsko delo, katero vršimo kot verni kristjani, kajti nič ni brez Boga! Katero vršimo kot dobri Slovenci, kajti le tako bomo vredni Jugoslovani in spoštovani v gostoljubni Argentini. Dal Bog, da bi se kmalu spet videli na svobodnih slovenskih tleh, v veliki in močni Jugöslaviji, vsi živi in zdravi ter veseli!
Čez tristo oseb je bilo na malem prostoru. Kakor Čudež je bilo to kar so napravile naše gospodinje, da so mogle ves ta narod zadovoljiti in spraviti v dobro voljo. Vsi so imeli vsega, pa vendar ničesar ni bilo preveč!
Sledilo je zadnje dejanje slovesnosti, katero je imel na skrbi g. Gregor Zidar. Pričaral je pred nas naše lastne obraze iz čajanke dekliškega krožka in iz našega romanja v San Antonio. To je bilo ploskanja, to je bilo navdušenja, ko smo videli sami sebe na platnu taki kot smo. Prizorček za prizorčkom, obraz za obrazom... Ob enem ko smo iskali vsak svoj Jastni obraz smo pa tudi častitali operaterju, ki je tako dovršeno izdelal filme.
Kdo pač ne bi želel, da vidi te obraze še drugič. Tudi zato bo dana prilika! Ko se bo vršila prihodnja prireditev Duhovnega Življenja v salonu San Jose.
Se in se bi radi nadaljevali to veselo veselico, toda ura je bila pozna, zato smo si podali roko v slovo in končali z besedo: Bilo je lepo, prelepo! Malokdaj tako.
DEKLIŠKI KROŽEK PRIREDI DRUŽABNI VEČER S ČAJANKO V KORIST J N O 13 JU N I J A V PROSTORIH “SLOV. DOMA’’, SAN BLAS 1951 OB 17 URI. — PRIHITITE ROJAKI! VABIJO VAS NAŠA DEKLETA IN DOMOVINA!
OPAZOVALEC
NAŠE MEJE . . .
Commander Stephen King Hall priporoča nekaj podobnega v listu “London Picture Post”. On trdi, da bodo zedinjeni narodi upoštevali teritorijalno integriteto Italije na kontinentu, toda le v okviru mej d pred letom 1914. Commander Stephen King Hall torej zahteva, da se Italiji odvzame Alto Adige, Trentino, kakor tudi Gorico, Trst in Istro z vsem slovanskim zaledjem.
V LJUBLJANI je vojni sod obsodil Martina Trpina radi sodelovanja pri re-volucijonarnem delu, na dosmrtno ječo. štirje drugi pa so bili obsojeni na smrt.
MUČENIŠKA SLOVENIJA
Ugledna londonska revija “Contemporary Reviey” prinaša prav toplo pisan članek o Sloveniji s kratkim pregledom zgodovine in povdarkom visokega kulturnega stanja našega naroda, ki je veljal po pravici kot eden prvih evropskih narodov po svojem kulturnem delu. Sedaj pa je tudi tisti, kateri najhuje trpi. Ta miroljubni narod je dokazal v času težke preskušnje tudi svoje junaštvo s svojim neverjetnim odporom nasilnikom. Strašne so žrtve, katere je že doprinesel mali slovenski narod. Na Poljsko, Nemško in Alzacijo je bilo deportiranih 75.000; v Srbijo so pregnali 31.000 oseb. Ustrelili so Nemci 1468 oseb, Italijani kakih 4000. Odvzeli so starišem 8000 otrok in jih odpeljali neznano kam. 38.000 oseb je bilo tudi izgnanih, ne da bi se kaj vedelo o njihovi usodi.
Tudi iz Koroške je bilo izgnanih 2400 družin z 10.000 člani.
Mnogo je pa še tistih, katere je zadela okruta sile, v poslednjih mesecih, ko se ne zve nič o njihovi usodi.
Tako je znano, da se nahaja kakih 30.000 Slovencev po raznih taboriščih v notranjosti Italije.
V TABORIŠČIH V ITALIJI umrje vsak dan do deset otrok od bede, pomanjkanja in bolezni. 31.000 Slovencev je deportiranih v Italijo. To so vsi tisti naši ljudje, ki so se zdeli Italiji nevarni. Taborišča so v Tržiču (Monfalco-ne), na otoku Rabu, v Padovi in v Rinna-ciu. Njihov položaj je strašen, tako so izjavili tisti, katere je cerkvena oblast poslala, da vidijo kaj delajo z nesrečnimi izgnanci in da intervenirajo zanje.
živo kar na odprtem prostoru. Njihove obleko so nekaj krp. Ni nikakih higijcnič-nih potrebščin in ne najosnovnejših snaž-nostnih priprav. Hrane dobe 10 dk kruha in 5 dk makaronov na dan.
Strašno mori med njimi tifus. Delajo z njimi tako, kot da bi hoteli te ljudi pomoriti z gladom.
LJUBLJANA JE “SLAVILA” drugo obletnico aneksije. “Proslava” je bila uprizorjena v dvorani komisarja Gra-ziolija, ki je vrhovni komisar. Obvezno je moral priscstvotai tudi ljubljanski škof dr. Rožman. Poleg je bil seveda tudi izdajalski general Rupnik, ki Je sedaj ljubljanski župan. Ljubljana je morala seveda obesiti italijanske zastave.
GLAS IZ SEV. AMERIKE
Kakor smo doživeli tukaj med nami, da se je pojavila razdvojenost mišljenja za in proti Mihajloviču, tako in še preje se je to zgodilo v Sev. Ameriki. Saj od tam šele so prišle take novice k nam. Sev. Ameriko mi gledamo od daleč, čitali smo poročila o vseslovenskem kongresu, ki se je tamkaj vršil in nas je prav lepo zadovoljil. Saj je pokazal vse Slovence v strnjenih vrstah za centralno in najvišjo idejo: Svobodna in zedinjena Slovenija, ki bo vse kose svoje zemlje strnila v sestavni del pravičnourejene nove Velike Jugoslavije.
Ni se kongres spuščal v razmišljanje o daljni smeri naše bodoče politike, toda med rojaki je na pohodu sto raznih misli.
Mi nje gledamo od daleč in se nam vidi njihovo ravnanje v mnogočem zgledno. Oni sami pa med seboj čutijo, da manjka srčne edinosti.
Oni pa nas od daleč gledajo in so nas postavili za zgled. Pravzaprav je v tem pogledu med nami resi pretežno mnenje za Dražo Mihajloviča, kateremu pač nihče ne more odrekati junaške zasluge, da je bil prvi, ki je dvignil sistematičen odpor in nihče ne more tajiti, da je njegovo delo zares smoterno za bodočnost Jugoslavije, Slovenije in sploh slovanskega juga.
Naj objavimo tukaj odlomek iz Ameriškega Slovenca, ki govori o Slovencih v Argentini s priporočilom rojakom, naj bi zares vsi smatrali za svojo nalogo, da se tista enotnost ohrani in obnovi, v kolikor je utrpela škodo.
“Ali je taka politika brezglava ali ni? Ali moremo v takem ozračju kaj resnega delati za premostitev raznih nasprotij med malimi in velikimi zavezniki? Ali ne bi vsaj počakali, da bi videli, če se bo tudi jugoslovanski svet na bližnjem vzhodu in v Južni Ameriki odločil za partizansko stvar in začel grditi Mihajloviča. Berite “Bazovico” iz Egipta, berite “Slovenski List” iz Argentine — tam ni partizanskih proslav! Tam ni organizacij, ki bi se izjavljale za partizane, tam tudi ni posameznikov, ki bi pošiljali v kak Bihač pozdravne telegrame. Zakaj morajo biti take reči ravno med nami. V Egiptu je 4 ‘Bazovica” ki je glasilo PRIMORSKIH SLOVENCEV, za katere nam najbolj gre, pa ji še ni prišlo na msel, da je rešitev Primorja v partizanskem gibanju. V Južni Ameriki so tudi zlasti PRIMORSKI SLOVENCI krepko organizirani, pa tudi še niso prelomili z vsem, kar se nam je zdelo pametno pred kratkim, in se niso oprijeli novih gesel, o katerih se še nič ne ve, kako se bodo obnesla.”
V Montevideu se je vršil “vseslovanski” kongres, ki je nesporno imel svoj pomen, ker je združil predstavnike vseh slovanskih skupin južne Amerike. Toda žal je že pred kongresom bilo javno znano, da se pripravlja nek napad na Mihajloviča, kar je večino slovanskih organizacij zadržalo, da se kongresa niso vdele-žile. Mnogi seveda niso vedeli, kaj se pripravlja in so se proti svoji volji znašli v neprijetnem položaju, ko je bil proglašen Mihajlovič za “izdajalca”. Zastopniki Slovencev, med njimi Tomaž Kodelja iz Rio Negra, so protestirali proti temu in tako dokazali, da znajo prav ceniti
zasluge.
Le škoda, da je prišlo v javnost tisto in je postavilo v čudno luč Slovane, ki že od nekdaj veljamo za nespravljive prepirljivce.
Kdaj bomo prišli do tega, da bomo vsi umeli, da je krivec tisti, ki prvi začne deliti skupno mnenje, ne pa tisti, kateri nočejo slediti novotarijam, ki enotnost in skupnost spodkopavajo?
f SMRTNA KOSA
V torek 20. aprila jo v bolnišnici Mise-ricordia v Cdrdobi za vedno zatisnila oči rojakinja METODA GORJAN, vdova po pok. Mariju Žbogar, stara šele 33 let, doma iz Vogerskega pri Gorici.
Rojakinja Metoda se je nahajala sko-ro 7 let v bolnišnici, dokler jo ni sedaj rešila smrt. Bolehala je na jetiki.
Pokojnica zapušča hčerko, staro 13 in sina starega 8 let.
V SREDOZEMLJU
Angleški mesečnik — “British Review the 19th Century and After” — je pred kratkim natisnil članek, v katerem predlaga spremembo ravnovesja sil v Sredozemskem morju. List zahteva, da so Italiji odvzame otok Pantelleria v sicilski ožini; isti strategični razlogi zahtevajo pravilno rešitev problema bodočnosti Libije in Cirenajke. Vsa ta vprašanja bodo morala biti podrejena britanski strategiji v Sredozemskem morju.
V Gospodu je zaspal
Alojzij ščuka
v Pliskovici na Krasu, star 72 let. že več let je bolehal. Odkar jo pred tremi leti zgubil blago ženo, ga je to še bolj potrlo. Vojne strahoto in pomanjkanje mu je slednjič prineslo zadnji izdih 28. okt. 1942.
Hčeri Kristina in Roza sta dobili te dni od doma žalostno sporočilo, katero jima je prineslo navadno pismo, ki je potovalo 6 mose-_ cev.
Za rajnim očetom žalujemo 3 sinovi in 4 hčere, od katerih sta dve poročeni. Sinovi so vsit rije poročeni.
Za rajnim bo sveta maša 30. maja na Paternalu. Zapel bo tudi žalni zbor.,
KULTURNA KRONIKA PRVI MAJNIK je posebno lepo proslavil Slovenski dom s prireditvijo “Kovačevega študenta”, ki bo najbrže obveljal kot najboljša kulturna prireditev tega leta.
Vdeležba je bila izborna. Prav tako je bil izboren tudi nastop na odru. Kovač (Angel Hrovatin) je očaral, prav tako tudi Janez (Slavko Furlan). Tudi kovačica (Zofka Suličeva) in ostali so bili izborni. Miro Merkuža je pa imel na skrbi orkester. Drzna je bila poteza, najeti orkester radia El Mundo, kajti to stane denar. Pa je bil uspeh tako izboren, da je bil tudi ta strošek obilno poravnan z moralnim in materij alnim uspehom prireditve, pri kateri je stopil pred občinstvo tudi bivši minister dr. Angjelinovič, ki je s sojimi
^ Obrnite se v vseh pravnih zadevah na našega prijatelja $	spretnega advokata	0
| Victor E. Clement j
ABOGADO	*
|	Bstudio: SAN MARTIN 233, IV.	f?
1 Horario: 10—12, 16—17.	Teief. 33-6435 ; 63-3253 *

ŽENINI — NEVESTE — DRUŽINE
Obrnite se na
SLOVENSKO TOVARNO POHIŠTVA ŠTEFAN LIPIČ AR
GUTENBERG 3360 y Avda. SAN MARTIN Tel. 50-3036
*■•»•!!> 'f 'In»r<H ».■» u »E>i,lu« M »«Hm
EL 27 DE JUNIO LA COLECTIVIDAD YUGOSLAVA CONMEMORARA SU FECHA HISTORICA, CON UNA MIŠA SOLEMNE EN LA CRIPTA DE SANTA ROSA DE LIMA (PASCO 431) A LAS 11 HORAS.
besedami navdušil zbrane.
Gledalci so nekateri prišli zelo od daleč. Celo iz Rio Negro, Rosarija in Mar del Plate smo jih videli.
2. MAJA se je vršila prireditev Ljudskega odra in sorodnih društev v korist Njivi. Poleg petja je bila na programu dvodejanska igra v kasteljanščini.
9. MAJA je bil pomemben dogodek ponovljena Meškova drama “Mati” na odru GPDS v Villi Devoto. Težka je ta igra, ker zahteva zrelih igralcev in izobraženega občinstva. Gospa Bajtova in Dolči živec sta nosila na ramah glavno težo in sta bila kos vlogam. Tudi ostali so napravili čast odru. Proti pričakovanju lepo so izvajali dramo, tako da so marsikdaj izvabili solzo iz oči.
24 IN 25. APRILA SE JE VRŠIL VSESLOVANSKI KONGRES v Montevideu, ki je zbral zastopnike nekaterih društev. Radi enostranske usmerjenosti, zlasti, ker je zavzel odlklonilno stališče proti Draži Mihajloviču, je odbil mnogo skupin in na žalost zgubil tisti pomen, katerega bi moral imeti za razvoj sedanjih dogodkov in bodoče svetovne politike. Kako škoda, da niso imeli tega v rokah ljudje, ki bi se znali dvigniti čez želje svoje strankarske ali osebne politike! Od slovenskih društev so bili tam zastopani samo Ljudski Oder, Ivan Cankar, Edinost in Triglav. V nekaterih ogrankih JNO, ki se je odcepila od centralne JNO, so bili tudi zastopani nekateri Slovenci.
V NOVEM MESTU je polom v Tunisu povzročil toliko razočaranje med posadko, da se je en bataljon italijanskih vojakov pobunil in so ubili tri nemške častnike. Nekateri uporniki so se pridružili četnikom.
AGELA HENIGMAN, znana v partizanskih vrstah po svoji drznosti in tudi okrutnosti je prišla v roke italijanskim oblastem, ki so jo obsodile na smrt.
OD OZELJA DO ŽUMBERKA je bilo pozorišče mnogih krvavih dogodkov, ker so tamkaj gospodovali partizani, s sedežem na Vlaškem. Oni so letos v marcu navalili tudi na Metliko in je bilo tisti dan veliko žrtev na obeh straneh.
f NOVA ŽRTEV SMRTI je postala FANI TUREL iz Volčje Drage. Služila je v Ing. Maschwitz. Ko je bila pozno zvečer zaposlena z likanjem nekega obkladka za sebe, jo je zadel električni tok, ki jo je tako pretresel, da njeno srce tega ni prebolelo. Sredi noči so klicali gospodarji gospo Klajnškovo, ki je Fanina sestrična. 24. maja se je vršil pogreb v Ecsobarju ob vdeležbi Klajnškovih in še nekaterih sovaščanov.
ITALIJANSKE ZGUBE V JUGOSLAVIJI
Do konca aprila so imeli Italijani, po njihovem poročilu na jugoslovanskih tleh 22.728 mrtvih in 49.826 ranjenih. Samo v aprilu je bilo 429 mrtvih in 537 ranje-
FRANC KLAJNŠEK
v mestu Bs. Aires prvi slovenski konstruktor s firmo. Izdeluje načrte ln proračune za hiše in vse druge stavbe, vodi vsa zidarska in stavbarska dela, in daje firmo.
Av. FRANCISCO BEIRO 5327-31 Bs. Aires. — U. T. 60—0277. Vitla Deveto
nih. Značilno je pa to, da povedo za april tudi: 833 ujetih. Torej so četniki zares močni, če jemljejo sedaj tudi jetnike. Največ bojev je bilo v črni gori.
PRI TAVČARJEVIH v Pifieyru so praznovali lepo slavje ob krstu male Marte Marije, kateri sta botrovala Eliza Kragelj in Miha Kavčič.
IRENA JEKŠETOVA je v prijateljskem krogu obhajala 20 letnico na domu svojih starišev.
POSLOVIL SE JE DR. BOŽO STOJANOVIČ, kateremu so 16. maja priredili prijateljski obed na Avellanedi. Isti dan popoldne se je poslovil tudi od Slovencev na Paternalu. Bil je iskren prijatelj Slovencem in zvest obiskovalec naših prireditev.
POSLOVILI SO SE tudi postovoljci, ki so se že odpeljali proti Afriki, kjer se sestavljajo jugoslovanske divizije. Med njimi je tudi rezervni oficir SREČKO STEPANČIČ.
POVELJNIK ITALIJANSKE AVIJA-CIJE v Sloveniji, general Mario Piccini je doživel žalosten dan. Poročilo pravi, da je umrl “pri vršenju dolžnosti”. To pomeni da, so ga četniki zbili na tla.
SLOVENCI NA KOROŠKEM
London, 10. marca. —V teku slovenskih in srbohrvaških cddaj za Jugoslavijo, je londonski radio poročal, da Slovenci tudi na Koroškem prizadevaj» mnogo preglavic nemški oblasti. Koroški gauleiter, Reiner, je pred kratkim v Celovcu ostro obsojal oni del prebivalstva, ki podpira sabotažo. Pritoževal se je tudi nad tem, da mnogo avstrijskih delavcev podpira slovenske upornike.
DR, ČOK JE PREDLOŽIL ZAHTEVE SLOVENCEV
Dr. Ivan čok je bil te dni sprejet pri pomožnem tajniku državnega oddelka, Mr. Berleyu. Kot predstavnik Slovencev in Hrvatov iz Julijske Krajine ter kot pred-
TIENDA "LA PALMA"
Vse potrebno za perilo in razne potrebščine za moške, ženske in otroke!
Ne bo Vam žal, če se oglasite.
JOSIP BOŽIČ
GÜIFRA 1462	PInEYRO
HOTEL IN RESTAVRACIJA
“PACIFICO”
ANTON BOJANOVIO CHARCAS 767-9 Telef. 31-8788. Blizu Rotiral	V centru mesta!
sednik Jugoslovanskega odbora iz Italije, je objasnil upravičene želje in zahteve naroda, ki ga zastopa. Skliceval se je na memorandum, ki ga je poslal predsedniku Rooseveltu o tem vprašanju.
Iz razgovora z g. Berleyem je dr. čok, kot nam piše, uvidel, da ameriška vlada naše vprašanje proučuje in da mu posveča posebno pažnjo.
VELIKANOč NA AVELLANEDI
Prelep dan nam je dal Gospod. Pa tudi rojaki so dokazali vso dobro voljo. Ob 9.30 je bila že polna kapela.
Kmalu se je oglasila pesem. Prelepo se je zbor pripravil in nas vzradostil z nekaterimi pesmicami, ki jih tu doslej še nismo slišali. Kar solze so polzele po licu ob sladkih spominih na velikonočno procesijo in ob spominu tega, kar sedaj domovina trpi.
Skomponiral je tudi pevovodja Ciril Kren eno pesem, ki je prav lepo uspela.
NA BELO NEDELJO je pa tudi imela naša skupina nekaj izrednega. Bil je ta dan spomin sv. Cotolenga. Pri sv. maši je pel pevski zbor iz Claypole, ki ga vodi P. Kisilak. Popoldne se je pa vršila procesija, v kateri je stopala tudi naša zastava obilno spremljana.
VELIKANOč NA PATERNALU
Z malo zamudo je prišel g. Janez. Za nekatere ravno prav, da niso maše zamudili. Takoj se je sprožila velikonočna pesem. Večina rojakov pogosto prihaja k naši službi božji. Nekateri pa že dolga leta niso slišali slovenske besede v cerkvi in slovenske pesmi. Vroče solze so tekle tistim, ganjeni smo bili pa tudi drugi.
S toplimi besedami je prosil g. Janez, naj bi se vsi vsak dan zavedali svojega večnega namena. Ob nedeljah pa radi prihiteli k naši službi božji in dali dober zgled tistim, ki v veri pešajo. Kapela je bila nabita.
Lepo jebilo tudi popoldne. Zbrali smo se na Avalos 250, kjer se sedaj popoldanska služba božja vrši.
UMETNO STAVBENO MIZARSTVO
KOVINSKA OKNA IN POLKNA
FRANC BANDELJ
Kovinska vrata, balkoni, izložbena okna, kovinske stopnice, ograje, vsakovrstna kovinska dela.
AV. DE LOS INCAS 5021 Telef. 51-5184.
KROJAČNICA
Franc Melinc
Najbolj vestno boste postreženi! Oglasite se na Paternalu
PAZ SOLD AN 4844. Tel. 59-1356
V SOBOTO CELI DAN
je odprto samo za naše ljudi, da se fotografirate v
FOTO SAVA
San Martin 608 — Tel. 31-5440 — Florida 606
AVELLANEDA
Spoved za male in velike 12. junija od 16—17 ure. — Skupno sv. Obhajilo 13. junija s sv. mašo.
*••»••••♦« ••••••«» •«•••••'•»•..•..a

Krščanska socijalna načela
PRAVIČNOST ALI SILA?
Verski nauk, katerega cerkev razlaga in varuje, mora najprej bogatine in • proletarce med seboj spraviti in zbližati, ker namreč oba razreda poživlja /> medsebojnim dolžnostim, in zlasti l{ onim, \i se izvajajo iz pravičnosti. Izmed katerih dolžnosti se le-te tičejo proletarca in delavca-; delo, ki ga je prostovoljno in s pravično pogodbo sprejel, mora pravilno in Zvesto izvršiti; na noben način ne ime škodovati premoženju in ne storiti kaj žalega osebnosti gospodarja; celo v obrambi svojih pravic naj se zdrži sile, niti naj se ne zapleta v upore, naj se ne druži Z zlomislečimi ljudmi, ki umetno razširjajo pretirane nade in velikanske obljube, katerim skoro vedno sledi nepotrebna pokora in ugonabljanje življenske sreče.
Večina ljudi je prav dobro podkovana o pravicah, katere ima in skuša po možnosti iste še povečati, za dolžnosti pa pri mnogih ne najdemo dosti umevanja. Temu nasproti katoliška cerkev pravilno poudarja pravice vseh ljudi, tudi delavcev, istočasno pa tudi brez strahu opozarja vse ljudi na dolžnosti, ki jih imajo. Kjer ni pravic ni dolžnosti in obratno, to je načelo, brez katerega urejena človeška družba ne more obstati.
Vsak ima torej svoje pravice in vsak ima dolžnost spoštovati pri drugem te pravice. S tem, da kdc spol-nuje svoje dolžnosti, izvršuje pravico, ki jo imajo drugi glede njega. Zato papež Leon XIII. v svoji okrožnici poudarja dolžnosti delavcev in delodajalcev, dobro vedoč, da bo s tem, če bodo eni in drugi spolnjevali dolžnosti, ki jih imajo med seboj, najlepše na podlagi pravičnosti urejena, človeška družba.
Kakor hitro začne en del družbe kršiti svojo dolžnost, in s tem zanemarjati pravico drugega, ki bi jo imel spoštovati, se povsem naravno pri tem drugem začne prav tako krhati čut dolžnosti in pravičnosti. Delo, ki ga je delavec prostovoljno in na podlagi pravične pogodbe sklenil izvršiti, mora pravilno in zvesto izvršiti”, pravi papež. In mi lahko rečemo: Če dandanes mnogokrat opazimo, da se delo izvršuje negospodarsko in površno, je le premnogokrat temu krivo to, ker delavcu manjka čut pravičnosti in dolžnosti, on čuti, da se ga smatra za blago in zato tudi postane enak blagu. Kdo je temu kriv? Navadno krivična de-
lavska pogodba. Na videz je seveda ista svobodna, saj jo je delavec “svobodno” sklenil. Morda delavec hira in umira ob borni plači, delodajalec se drži pogodbe in seve mu nihče ne more očitati krivice. Toda božja postava se ne drži te mrtve črke. Ako sklene delavec v stiski pogodbo za nižjo plačo, da pač vsaj nekaj zasluži, je taka pogodba kljub vsej svoji “svobodi” in “pravičnosti ” vseeno nasilna in krivična. Ne moremo se potem seve čuditi, če v delavcu umira čut pravičnosti, ko vidi, da ga drugi do njega nimajo. Zate papež, ko zahteva od delavca pravilno in zvesto izvršitev dela, predpostavlja svobodno voljo, ne samo prisiljeno vsled stiske, in predpostavlja tudi pravično pogodbo, ne pa tako, ki se ravna po zakonu povpraševanja in ponudbe, ne ozira se pa na človeško osebnost, na katero bi se v prvi vrsti morala ozirati.
Tako treba umevati besede papeževe, da mora biti delo delavca izvršeno pravilno in zvesto in pošteno. Kajti delo, naj si bo že kakršnokoli, duševno ali telesno, nizko ali ne, vsako je vredno, da je dobro izvršeno, Kdorkoli bi izvrševal svoje delo dabo, bi s tem delal krivico svojemu delodajalcu in posredno človeški družbi, enako kakor delodajalec s premajhno plačo dela krivico delavcu in posredno človeški družbi, ker obadva s tem ubijata čut pravičnosti, na katerem mora človeška družba temeljiti.
Tako visoko stavi papež ta čut pravičnosti, da tudi takrat, kadar bi kdo videl, da drugi nasproti njemu nimajo in ne kažejo tega čuta pravičnosti, vendar tudi takrat ni dovoljeno hudo, to je krivico, povračati s krivico. Bolje je krivico trpeti, kakor krivico delati. Seveda s tem zopet ni rečeno, da bi moral delavec, kakor kak suženj vse le mirno prenašati. Nikakor ne! Bojuje naj se za svojo pravico, toda ne na tak način, da bi sam krivico delal drugim in tako krivico rabil za orožje.
Sila rodi protisilo, in krivica vedno rodi le novo krivico. Ker namreč nasilje in krivica nasprotujeta človeškemu naravnemu pravu, zato že sami posebi vzbujata v človeku odpor in tako tudi najboljšo idejo, tudi največjo pravico spravita v slabo iuč in s tem tudi ob uspeh in zmago. Le ideje, ne nasilja, preoblikujejo človeško družbo in ideja pravice je se vedno in bo vedno zmagala.
OB TRAGIČNI OBLETNICI
Na vse Slovence, Hrvate in Srti e, doma in po svetu, zatirane in svobodne je naslovil kralj Peter II. tople besede ob drugi obletnici, odkar je prevzel krmilo Jugoslavije. Radio je ponesel njegove besede po celem svetu. Objavljamo odlomek njegovega govora.
“Neprestano moramo misliti na konec vojne in na probleme, ki se bodo tedaj pojavili.
Važno je, da vi doma ne začnete nobene akcije, dokler ne pride pravi čas za to. Zadovoljite se za sedaj s tem, da se organizirate. ZBIRAJTE SE OKOLI NAŠE VRHOVNE KOMANDE V DOMOVINI, OKOLI GENERALA DRAŽE MIHAJ-LOVIČA, XI DOBRO VE, KDAJ, KJE IN KOLIKO SIL JE TREBA UPORABITI. POKORITE SE NJEGOVIM POVELJEM VSI, BREZ RAZLIKE. Razumem, da se v ideološkem pogledu razlikujete med seboj. Toda danes je čas le za BORBO PROTI OKUPARTORJU. Temu boju morajo biti posvečene vse naše misli in vse naše sile. O vseh drugih vprašanjih pa bo pozneje narod izpregovoril svojo suvereno besedo. Prehod iz suženjstva v svobodno narodno življenje se mora izvršiti s čim manjšimi težkočami. ZATO PA JE POTREBNO, DA STE SLOŽNI IN DA SE ZBERETE OKOLI SREDIŠČA,
katero predstavlja general
MIHAJLOVIč s SVOJIMI ODDELKI.
Da ste složni in da se zberete okoli vrhovne komande jugoslovanske vojske in da potrpežljivo čakate na pravo uro — to je, dragi Srbi, Hrvati in Slovenci, moja in moje vlade poslanica na današnji dan.
Zaupam v Boga, v silo naših velikih zaveznikov, v junaštvo vas vseh, da ne bo trajalo dolgo, ko se bomo oddahnili kakor bolnik po težki mori. Z novo vero in z bogatimi izkušnjami se bomo nagnili na delo v prerojeni Jugoslaviji, da na vseli poljih obnovimo naše narodno življenje v svobodi, zakonitosti in pravici.
živela Jugoslavija!’’ STRAHOTNE ŽRTVE JUGOSLOVANOV
“The Christian Science Monitor’’ prinaša v svoji številki od 12. marca članek pod naslovom “število jugoslovanskih žrtev v boju s osiščem presega 822.000”.
“Najnovejše vesti iz Jugoslavije poročajo o novem valu umorov v Beogradu in na deželi. Glasom cenitve, ki izhaja baje cd italijanskega guvernerja v črni Gori, znaša zdaj skupno število žrtev v Jugoslaviji približno 822.300.
Inter-alied Information Committee v Londonu je nedavno izjavil, da je bilo od izbruha vojne sem 744.000 Jugoslovanov ubitih ali pa vrženih v zapor. Ta številka je izračunana na podlagi nemških podatkov, tako, da je skupno število brez dvoma še mnogo večje.
Med 9. in 18. decembrom je bilo v Beo-
gradu aretiranih 3.000 oseb obtoženih sodelovanja z generalom Dražo Miliajlovi-čem. Na božični dan so ustrelili 3.000 oseb, a na novega leta dan znova 300. Dne 27. decembra je bilo ustreljenih 68 častnikov in 900 mož; to so bili “ujetniki na dopustu”, a obtožba se je glasila “za in-subordinacijo”.
Ukaze za te pokolje sta dala generala Bader in Meistner.
ANGLEŠKO PRIZNANJE JUGOSLOVANSKEMU NARODU Znameniti angleški publicist, Seton Watson, ki je bil že pred davnim časom, ko je svoje članke še podpisoval “Sco-tus Viator”, trden prijatelj našega naroda, je zopet izjavil, da je dolg Angležev napram jugoslovanskemu narodu ogromno velik. Izrazil je svojo nado, da bo Jugoslavija po zaključku te vojne obnovljena in prerojena, ter da bo “urejena na federativni bazi in v najtesnejšem sodelovanju z vsemi drugimi balkanskimi narodi”.
VSA STAVBENA DELA
Dovodne in odvodne inštalacije izvršuje
Luis Daneu
PERU 832 U. T. 34 - 3405
lot
“Slovenska Krajina”
Na zadnjem občnem zboru je bilo na predlog bivšega predsednika Preiningerja sprejeto, da se ob triletnici društva odpusti za dobo treh mesecev pristopnina, katerim bi želeli pristopiti.
Sklep je bil prav uspešen. Društvo je v teh treh mesecih dobilo 23 novih članov. Nekateri nezadovoljneži po menili, da novi odbor ne uživa zaupanja članstva in rojakov. Dejstva so pa dokazala nasprotno. Lepo število 23 novih članov, kateri so med tem pristopili, so neovrgljiv dokaz, da novi odbor uživa splošno zaupanje.
Ob polletju, to je v juliju, bo odbor predložil javnosti tudi računski pregled stanja in dokazal, da tudi gospodarsko gre lepo naprej.
Vsa ta dejstva naj imajo pred očmi člani in rojaki, če jim kdo prinaša kake nasprotne besede in naj se zavedajo, da se moč v skupnosti. Vsak naj se zaveda,, da je njegova dolžnost, sodelovati in podpirati to naše lepo društvo, ki je že mnogokaj lepega storilo in bo še mnogo več, kadar boste z njim vsi rojaki z vsem srcem, brez svojih osebnih ambicij, z edino željo, da storite za blagobit vseh.
Objavljamo tudi dopis bivšega predsednika Prein.ngerja, ki je postavil društvu temelje in mu je pač toplo pri srcu, da noben naš rojak ne ruši skupne discipline.
Cdbcr.
POšTuVANI ROJAKI! četrto leto teče društvo '‘Slovenska Krajina”. Driištvo se je moralo boriti ne z eno neugodnodostju. Ešče mi je živ spomin, gda sam od hiše, do hiše, hodo kak kakšni — petlar za nabiranje članstva. Ne mi je žau za vso triide; čilo veselime, da se je želja uresničila in se je driištvo Prekmurskih Slovencev ustanovilo 9-ga februarja 1940. Prvi odbor se je moral boriti brez vsakega fonda, za njen obstoj in za društveno napredovanje. Pa so se marljivi možje odbora ne ustrašli nikšega triida, samo da driištvo povzdignejo. V dokaz vam tukaj podam vse pojedine prijemke, in izdatke driištva, za časa mojega predsedstva, tou je od 9-2-1940 do 3-8-1942.
PREJEMKI: Na članarinaj 2707.50. Prosti
prispevki in	pristopnina	S 137.80	  Skupno	.$	2845.30
Veselice: 5 kulturnih: 996.10	—	3 trgatve:
507.35 — 4	proste	zabave: 314.15 $ _ Skupno	$	1847.60
IZDATKI: Najemnina za 31 mesecev: S 630.--.
Bolniška podpora v 18 slučajih: S 576.—. — Upravni izdatki S 158.05. — Za jugoslev. zavzetnike
§ 11.	   Skupno	$	1365.05
Veselice: kulturne prireditve: $ 542.—; trgatve: $ 182.60; Proste zabave: 158.45; društveni
oder: $ 291.55 ..................... Skupno	$	1174.60
Prejeto skupno $ 4692.90 — Izdano $ 2539.65.
čisti ostanek 3. augusta 1942 S 2153.25. S tega si lehko sakši zračuna, če je driištvo dobro gospodarilo. Tiidi novi odbor vse stori in boste videli iz njegovih računov, da dobro dela. Zato je nesmiselno vsako protiagitiranje, ker več kot to malo siromašno driištvo ne more narediti pod nikšim vodstvom.
Vsak izvoljeni odbornik zna, in more znati ce njemi je članstvo zaupalo, da bo skrbo za driištvo, da to zaupnost do-
znoaoE----------uoool.l... aonoE_____________i0ao
JUAN B 0 G A N I I
Sucesor de BOGANI HNOS	D
o
IMPORTADOR DE TEJIDOS
O
0	1923 — ALSINA — 1925
U. T. 47, Cuyo 6894
Buenos Aires	D
o
»L.	-IPPOr-	mnni-----	_
DUHOVNO ŽIVLJENJE
Pasco 431
Buenos Aires, Argentina
CORREO ARGETINO TARIFA REDUCIDA Concesičn 2560.
kaže. Tiidi članstvo pa more znati, če se te možje triidijo in skrbijo, da je to za vse članstvo in ne za njega samega. Zato je pa članstvo tiidi dužno podperati tč može, šteri delajo bez vsake nagrade za driištvo. Jedino če dobijo kake špotice. Dril-štvo je bilo ustanovljeno za vsakšega poštenoga Slovenca, posebno pa za Prekmurca, brez verske razlike. In tiidi je v treh lotih dokazalo njen pomen. Sto pa za volo enoga, ali dva, ali posebni j spletk rcvan proti stotim svojim rojakom, je nepremišljen in si sam sebi dela krivico.
Pošttivani rojaki! Slovenska Krajina z onkraj Miire obstoja odkar jo mi pomnimo. In bo obstala, da že nas več ne bo, pa naj bo pod kakšno get administracijo. Ker smo Slovenci b lij in bomo. Tak tiidi, če smo dali Slovenci našemi drilštvi ime našeg preljUbljcnoga rojstnega kraja, more obstati, pa bilo pod čijim vodstvom. Nikdar no mejmo pozabiti, da smo Slovenske Krajino sinovi in hčere. Nej vreden sin bi bio, zaničevati svojo rojstno zemljo. Kak nevreden Stanovnik bi bio tuje zemlje jo grditi. Z svojov se cliči, ker ti je dala Vič življenja; tujo pa hvali, ker ti daje življenje. Nej sam najstarejši in tiidi nej najvučenejši,	vseeno me serce bolij, da	vidim, da	se po
telkij skušnjaj vu tttjini brat z bratom, dete starišom, ali st a riši z detetom ne razumi. Zakaj? če si malo premišljavljcm, pa najdem te le odgovor: zato ker smo odleteli v prostost sveta, kak ptice iz gnezde. Gde ne vidimo tisto skrbno oko in grbasto čelo naših ljubljenih očev, in ne vidimo tiste mile materinske solzne oči, štere so v noči in vu dnje čuvale nad nami, zato da ne čiijemo tiste	lepe	opomine naših ljtVbččih	starišov:	1 ‘ dete
moje, prosim te,	pazi	se! dobro se oponašaj	po sveti,	da ne
bomo imeli špotov za tebov.” Dostakr.it smo si mislili: stari so nori. Pa smo mij tiidi prišli stari, pa zdaj kumaj razmimo njihove opomine,	kaj	so pomenili, če bi se	ravnali po njih
navukaj, in kaj smo se učili v školaj, bi gnes nebi bilo toliko sovraštva na sveti in med nami. Sovraštvo? Kaj je pa to? To je nasveti edna največja in najbolj nevarna kolera. Gde namesto da bi ljiibili svoga bližnjega in pomagali svojega sotrpina, ga pograždjamo in grdimo. Drdgi rojaki: Bodimo ljiidjč! Imejmo človeško serce in pravo dušno vest. Ali smo nej si IjUdje? če je delavec, mešter, birov, fiškališ, ali pop? Vsakomi je Bog däo svoje pozvanje, in vsaki ima svoje skrbi in težave. Vsi nikoli nemoremo biti enaki. Mogoče da mi nekateri to povil arijo. Kateri mislijo da brez Boga imajo vse in dobro živč! Gda pa v nevelo spddne se pa na Boga zazävle. Kakor imamo izglčd, od vseh vojnih glavačev. Ešče najbolj brezverski se na Bogä zazävlje, za pomoč za spoklati svoje brate. Proč takši hinavci! Humanitetni mesarje! Proč! Drdgi bratje prosim da mi nezamerite. že dclgc nej sem se nič gläso, pa mi je sreč ne dalo mira, da ne bi v stik prišeo svojimi sebrati. Zato bodimo si dobri in složni, pa bo nas Bog tiidi pomagao. Zaključim moje vrstice z besedo: Slovenska Krajina mili moj dom, pozdbo te nikdar, nikdi ne bom!	Adalbert Preininger


A M A R O
| MONTE CUDINE
A Z A F R A N
MONTE CUDINE
CALIDAD Y RENDIMIENTO
I
MONTE CUDINE S. R. Ltda.
BELGRANO 2280