NAPREDNA MISEL ČASOPIS ZA NAPREDNO KULTURO IZDAJA IN UREJA: DR MIHAJLO ROSTOHAR MCMXIII. »»■««■«»■»««««♦»■»»■■»«»»HmmuHmimHM,,,,,,!,,,,,,,,,,,, LETO: II. ZVEZEK: 2. NAPREDNA MISEL IZHAJA KOT DVOMESEČNIK IN STANE V NAROČBI NA LET( 5 KRON, ZA DIJAKE 4 KRONE, POSAMEZNE ŠTEVILKE 1 KRON, NAPREDNA MISEL JE EDINA SLOVENSKA NAPREDNA KULTURNA REVIJA. NAPREDNI SLOVENCI! NAROČAJTE, ČITAJTE IN ŠIRITE „NAPREDNO MISEL"! ROKOPISI SE NAJ POŠILJAJO NA NASLOV UREDNIKA, NAR1 NINA PA NA UPRAVNIŠTVO NAPREDNE MISLI, PRAGA IV., C AVSTRIJA IN SLOVENCI. Avstrijska diplomacija je odkrila veliko važnost za monarhijo v tem, da se Albanci ohranijo v avtonomni Albaniji. Avstrija je izdala za Albance že milijone, ki so si jih težko zaslužili avstrijski davkoplačevalci. Ustanavlja jim italijanske šole in zaradi njih je vrgla za časa balkanske vojne par stotisoč vojaštva na južne meje, hoteč eventualno z orožjem uveljaviti svojo zahtevo, da se Albancem v obliki avtonomne države zagotovi njih narodni obstoj in razvoj. Kakšna plemenita velikodušnost! Avstrijska diplomacija je aranžirala tudi albanski kongres, ki je zboroval meseca marca na avstrijskih tleh, v Trstu. Na Dunaju so menda še danes trdno prepričani, da so napravili z albanskim kongresom veliko diplomatično potezo. Tisti pa, ki so zborovanje tega kongresa pazljivo zasledovali, so se lahko prepričali, da Albanci goje do monarhije le toliko simpatij, kolikor imajo od tega dobiček, njih resnične simpatije pa veljajo bolj Italiji kakor Avstriji. Dejstvo samo, da je bil razpravni jezik Albancev na tem kongresu italijanščina, ne pa albanščina ali nemščina, dokazuje, da se nahajajo Albanci popolnoma pod vplivom italijanske kulture. Z albanskim kongresom v Trstu je torej Italija lahko zadovoljna. Pokloni albanskih delegatov, ki so veljali v enaki meri italijanskemu kakor avstrijskemu zunanjemu ministru, so bili za italijansko vlado po ceni, za avstrijsko pa zelo drag aranžma. O tem so vsi politični krogi v Avstriji istega prepričanja, samo glede političnih vspehov, ki si jih je naša diplomacija obetala od albanskega kongresa, so mnenja zelo različna. Gotovo je nekaj resnice na tem, da bi Albanci utegnili postati važen faktor za našo državno politiko, če bi bili politično zanesljivi; kajti vsakemu treznemu politiku mora biti jasno, da za monarhijo ni vseeno, 6e Albanci simpatizirajo z Avstrijo, ali če simpatizirajo — z Italijo, ki je začela na sumljiv način braniti svoje interese v Albaniji. Tolike važnosti pa Albanci vendar nimajo za Avstrijo, kakor to mislijo na Dunaju, kjer so osnovali celo poseben odbor, ki naj bi obračal pozornost avstrijskih državljanov na potrebe in želje albanskega plemena, dočim se za ožje razmerje do sosedne Srbije kar nič ne zmenijo. Slovenci, ki smo najbolj brezpraven narod v monarhiji, imamo vsaj to pravico, da naklonjenost, ki so je Albanci deležni od strani naše diplomacije, presojamo s svojega stališča. Značilno za naše državnike je to, d a n e v i d i j o i n n e ščitijo naroda, ki ima stokrat večjo važnost za o b- 4 49 stoj monarhije, namreč to so — Slovenci po pre-važnigeografični legi svojega ozemlja. Slovensko ozemljé s svojim primorskim mestom Trstom moremo danes smatrati za naravno izhodišče cele srednje Evrope na svetovni trg. Trst — so pluča, s katerimi diha gospodarsko življenje naše monarhije. Tako pravijo vsi dalekovidnejši avstrijski narodni gospodarji. Resnica je to. Ampak Trst je kos slovenske zemlje, pljuča Avstrije leže v telesu slovenskega naroda, katerega ta država omalovažuje in zanemarja. Če pregledamo statistiko izvoza in uvoza, ki je šel v zadnjih letih skozi Trst, vidimo, da je Trst v resnici postal ne le najimenitnejše pristanišče Avstrijske monarhije, temveč cele srednje Evrope, katero je pritegnil nase po svojih ugodnih železniških zvezah. V isti meri, kakor se je svetovni promet Trsta dvignil, je v severnih nemških lukah padel. Tako daleč sega danes vpliv tržaškega pristanišča! Trst pa je zadobil kot trgovska luka abstrijskih dežel še posebno važnost z balkansko vojno; kajti sedanji izid te vojne bo imel za neizogibno poslednico tudi to, da je nameravana prosta pot nemške trgovine v Solun za sedaj tako-rekoč ziagrajena. Ta najkrajša pot nemškega eksporta po suhem v orient pelje sedaj preko ozemlja srbske države, ki jo bo s svojo carinsko in tarifno politiko lahko zaprla, kadar bo hotela, če bo tako zahteval interes srbskega naroda. S tem pa je obenem zaprta pot tudi avstrijsko-slovanskemu eksportu na Balkan, kamor nam potem odpirajo Tržaška vrata edino izhodišče. Čim veči pomen zadobiva Trst kot pristanišče za srednjeevropsko trgovino, tem bolj mora biti interesirana na Trstu Italija; to pa ne morda toliko iz narodnostnih ozirov, ker živi v njem več tisoč italijanskih neodrešencev, kakor iz narodnogospodarskih ozirov, ker postaja namreč tržaško pristanišče najnevarnejši konkurent italijanskemu trgovskemu prometu. Skozi Trst gre najcenejša pomorska pot srednjeevropskim izdelkom na svetovni orijentni trg. Tržaška trgovska luka grozi na ta način, da uniči mlado italijansko industrijo in svetovno trgovino, ki je doslej Italiji toliko obetala v finančnem oziru. Iz tega vzroka bi bilo torej za Italijo posebno važno, če bi se nahajal Trst s primorskim ozemljem v poseti italijanske države, ker bi le pod tem pogojem bilo mogoče paralizzati škodljivo konkurenco tržaškega pristanišča. To ni nič manj važen motiv velikoitalijanske politike, kakor je narodni motiv, združiti vse Italijane v eni državi. Proti italijanskim aspiracijam na Trst bi se monarhija lahko zavarovala z ozko zvezo s sosednjimi balkanskimi državami, najlepša garancija za posest Trsta in Primorja pa bi bila pametna politika napram Slovencem, katere bi morala vlada avstrijske države v interesu te države same z vsemi dopustnimi sredstvi podpirati. Neprecenljive važnosti je Trst in njegovo ozemlje za Nemčijo, katere eksportna trgovina danes v glavnem meri na vzhod. Nemčija ima milijarde investitiranega kapitala v Mali Aziji, koder že danes teče bagdadska nemška železnica, ustanavlja v Anatoliji banke in kolonije, ki imajo nalogo, da pripravljajo ugodna tla nemškemu eksportu. Zaraditega je Nemčija danes interesirana na dveh stvareh, t.-j. na obstoju turške države, ki vidi skupnega sovražnika v Slovanih, in pa na tem, da si ohrani najkrajšo trgovsko pot na vzhodni trg prosto. Ta varna pot pa je danes edino še Trst. V Trstu je danes krog 10 tisoč Nemcev, ki imajo močne organiza-čije, 4 ljudske, 2 meščanske in 3 srednje šole, katere jim vzdržuje avstrijska vlada. Večina nemških priseljencev ima poklice tehnične in trgovske stroke. Vsa industrijska podjetja v Trstu so v nemških rokah. Vse večje nemške banke imajo tu svoje filialke. Exportna in importna trgovina je večinoma v rokah Nemcev iz Nemčije, ki imajo v Trstu svoja trgovska skladišča. Parobrodna družba Austro-Amerikana, katera uživa podporo celo avstrijske vlade, je podjetje nemškega kapitala iz države! Sploh prihajajo iz Nemčije v Trst najboljši trgovci, ki imajo veliko zaslombo v nemških bankah, zato izvrstno prospevajo in spodrivajo domačo trgovino v največjim trgovskem pristanišču monarhije. Tu se vidi, kaj hoče Nemčija v Trstu. Nepobitno je dejstvo, da Nemčija od leta do leta več svojega blaga izvaža v orient preko Trsta, kjer spodriva avstrijski eksport.. Po razpadu turškega gospodarstva na Balkanu je najbolj prizadeta Nemčija. Balkanski in maloazijski trg Je za Nemčijo izgubljen v trenotku, ko ji postane pot preko Soluna in Trsta v orient zaprta. Izvoz iz severnih nemških pristanišč blago tako podraži, da bi exportna baza Hamburg nikakor ne mogla konkurirati z mnogo bližjimi nenemškimi pristanišči, posebno s Trstom. Seveda je taka eventualnost odvisna od marsikterih predpogojev, predvsem od možnosti, da bi Avstrija začela delati svojo, t. j. od Nemčije neodvisno politiko. Če Avstrija izpremeni dosedanji kurz svoje politike in se osamosvoji, kar se bo v dogledni bodočnosti vendar le moralo zgoditi, ako se bo zadostno ozirala na svoje gospodarske in politične interese, tedaj bo moč Nemčije zlomljena. Nemčija gotovo že sluti, kaj ji utegne prinesti bodočnost, zato se oborožuje na vse kriplje, da bi bila pripravljena tudi za slučaj, ko bo njen interes zahteval, dagreprotiAv^triji. Nemška politika pa bo slej ko prej delala z vso silo na to, da doseže še v pravem času spojitev Trsta z nemškim ozemljem — vsenemški političen ideal, ki ga je celo realni Bismark pri neki priliki tako ostentativno povdaril. Vsenemška politika se je v zadnjih letih osredotočila na germaniziiranje slovenskega ozemlja. Naravnost velikanske svote so se nabrale letos na Nemškem v te svrhe. Danes, ko avstrijske vlade vedé ali nevedé pomagajo uresničevati ta ideal vsenemške politike, je Nemčija seveda še in-teresirana na obstoju Avstrije, ko pa bo Trst ležal na nemškem ozemlju, bo nemška politka zopet interesirana na razpadu monarhije in tedaj bo prišel tudi oni moment sporazuma o delitvi med Italijo in Nemčijo, o katerem italijanski sociolog prof. Mihels pravi, da je mogoč v dogledni bodočnosti. Iz vsega tega se vidi, kolike važnosti je slovensko ozemlje za obstoj monarhije, in obenem iz tega tudi sledi, kako kratkovidna je državna politika, ki podpira germanizacijo slovenskega ozemlja, ker s tem koplje grob ne le našemu narodu, temveč tudi monarhiji sami. — Avstrijska vlada potroši vsako leto nad milijon kron za nemške šole v slovenskem ozemlju, ustanovitev slovenskih šol na mejah pa skuša z raznimi šikanami preprečiti ali jih ovirati. Ta vlada forsira nemško koloniziranje slovenskega ozemlja in na vse mogoče načine podpira nemške manjšine na jugu posebno v dorici in Trstu, za gospodarsko in kulturno povzdigo Slovencev pa ne stori ničesar, nasprotno naših žalostnih socialnih razmer, ki se najbolje zrcalijo v trumovitem izseljevanju slovenskega naroda, je v veliki meri kriva avstrijska vlada. Merodajni faktorji si žele spravo in mir med avstrijskimi narodi. Avstrijski Slovani v monarhiji posebe Slovenci so si takega miru vedno odkrito želeli, toda miru, ki nam prinese pravico in svobodo, da živimo kot enakopravni poleg enakopravnih v državi. Glavni pokoj takega miru pa je, da se Nemci enkrat za vselej odrečejo vsenemškemu idealu, katerega je mogoče uresničiti le na grobišču slovenskega naroda. Naš boj j.e boj za naše narodno življenje in kdor hoče imeti z nami mir naj nam ne streže po življenju! —r. PREGLEDI IN REFERATI POLITIČEN PREGLED. K sporu za narodnost Makedonije. Katere narodnosti je slovansko prebivalstvo Makedonije? To vprašanje je postalo sedaj aktualno največ vsled srbsko-bolgarskega spora, v katerega so posegle tudi bolgarska in srbska akademija. Vseučiliški profesor Lubomir Niederle, največi slovanski etnograf, je na ta spor obeh akademij reagiral s prav umestnim člankom, katerega jedro podajemo v naslednjem. Uvodoma piše doslovno: Bolgarska akademija je slovanskim akademijam, društvom in posameznikom poslala vslsd srbske zahteve po reviziji pogodbe tičoče se razdelitve Makedonije in pod prvim vtisom poročil o nepristojnem postopanju srbske vojaške uprave proti Bolgarom v okupiranem ozemlju, izjavo (datirano z dne 30. marca), v kateri na podlagi splošno priznanega bolgarskega značaja Makedonije protestira proti srbskemu nasilju napram bolgarskemu prebivalstvu in proti srbskim političnim pretenzijam na Makedonijo, izjavo, v kateri se sklicuje na moj »Pregled slovanskih narodov«, publicirani v Ja-gičevi »Enciklopediji slovanske filologije«... Ta izjava je naravno izvala protiizjavo kral. srbske akademije (z dne 22. maja 1913). V njej se odločno zavrača vmešavanje »Zveze slovanskih akademij« v političen spor in njen generalni tajnik Ljub. Stojanovič pristavlja k temu še posebno pojasnilo, v katerem očita bolgarski izjavi, da se netočno sklicuje mojega spisa v slovanski Enciklopediji, in poleg tega v podkrepitev srbskih pretenzij na Makedonijo dokazuje, da prebivalstvo Makedonije sploh ni tako bolgarsko, kakor to predpostavlja in trdi bolgarska izjava.« Prof. L. Niederle pravi, da je bila zveza slov. akademij v resnici zelo neumestno zavlečena v ta političen spor in da njegovega spisa nikakor ni mogoče izkoriščati kot dokument za izključno bolgarski značaj cele Makedonije, kajti v njem se eksistenca srbskega življa določno priznava, posebno v severnem delu. Tudi Tetovo, Skoplje in Kumanovo smatra za pretežno srbsko ozemlje. Toda kar se tiče ostalih delov Makedonije, pa mora, nadaljuje avtor, ponovno izjaviti svoje znanstveno utemeljeno prepričanje, »da so glasom izsledkov dosedanjega raziskovanje Makedonije v resnici bolgarsko ozemlje,« in »srbska politika bi boljše naredila, če bi se ne sklicevala na narodopisne argumente v podkrepitev svojih političnih zahtev.« Ce srbski politiki sedij svoje pretenzije na makedonsko ozemlje opirajo na upravičenost revizije pogodbe in na moment političnih interesov srbske države, kakor je to formulirano v znamenitem in značilnem stavku: »Državni interes zahteva, da se Srbsko razširja dalje na jug, pa naj bo narodopisno stanje Makedonije kakeršno koli« (Stojanovič), tedaj je to vsaj deloma razumljivo stališče, nikakor pa ne gre zaradi političnih pretenzij poniževati znanosti in potvarjati njene objektivno dognane rezultate. »Ce se moji zaključki — nadaljuje prof. Niederle — glase v prilog bolgarskosti (Makedonskà otäzka), se je to zgodilo zaraditega, ker tako govore izsledki dosedajnih merodajnih del. V tej stvari bi ne mogla nobena znanstvena anketa ničesar spremeniti, zakaj kon-statirati bi mogla k večjemu to, kar so razni znanstveni raziskovalci z raznih strani dognali in je dovolj znano, da Makedonsko prebivalstvo predstavlja jezikovno in narodopisno prehodno ozmlje med čistim Srbstvom in čistim bolgarstvom toda obenem je to ozemlje, čegar prebivalstvo se je od nekdaj po ogromni večini smatralo za Bolgare, je simpatiziralo in se ozko spojevalo s stremljenji bolgarskega preporoda, bolgarske politike in cerkvene propagande, z eno besedo se je čutilo vedno kot Bolgari do najnovejših dob, ko se je po cerkvenem razkolu 1. 1870 med patriarhisti in eksarhisti, srbski propagandi v severnih krajih Makedonije posrečilo pridobiti en del prebivalstva za Srbstvo in tako se je moglo kazati, da živi tod srbski živelj. Ne male razlike v jeziku ali nekatere narodopisne šege, ampak stare tradicije in narodna zavest tvori makedonsko prebivalstvo kot bolgarski narodni živelj in na temi dejstvu se nič ne spremeni, če Stojanovič kaže na to, da na pr. sam Jagič vidi v makedonščini prehodne dialekte. Ne morem si misliti večjega srbskega šivinista, kakor je bil Špiridion Gopčevič. Pa tudi ta je moral priznati, da Makedonci (ki so po Gop-čevičevem nazoru Srbi) na vprašanje, kaj so, navadno odgovarjajo: »Sem Bolgar«. (Gopčevič, Makedonien 325.) Tako torej meni prof. Niederle o prebivalstvu Makedonije. Priobčili smo njegova izvajanja zato, ker se v nekaterih slovenskih časnikih piše tako pristransko, da si človek res ne more ustvariti nepristanske sodbe o srbsko-bolgar-skem sporu za Makedonijo. Češko-slovaška posvetovanja. Meseca srpana se je vršil sestanek čeških in slovaških rodoljubov v Luhačovicih, kjer so se posvetovali o narodnem položaju Slovakov in o načinih, kako bi se dal obstoj tega najbolj ogroženega naroda zagotoviti. Kakor znano, so Slovaki narod, ki je češkemu po jeziku in narodnem svojstvu mnogo sordnejši, kakor je slovenski narod srbo-hrvaškemu. Cehi doprinašajo Slovakom značnih gmotnih in kulturnih žrtev in med obemi je najsrčnejše razmerje solidarnosti. Cehi pa ne prihajajo med Slovake, da bi jih v imenu slovanske jednote počešili. Še nikdar se ni izrekla taka zahteva od njihove strani, nasprotno vse, kar store, žrtvujejo, da se Slovaki kot narod ohranijo. Iz Luhačoviških posvetovanj je posneti nekaj lepih momentov, ki kažejo o plemenitem slovanskem mišljenju Cehov. Tako n. pr. najde na čeških srednjih šolah mnogo slovaških dijakov svoje zavetišče, kjer se izobražujejo in navdušujejo za svoj »slovenski« narod; nikdo jih ne nadleguje s češtvom. Na čeških visokih šolah je dosti Slovakov, ki imajo svoja društva, toda nikdo se nad tem ne spodtika, nikdo jih ne zmerja s »separatisti«. Na Luhačoviških posvetovanjih se je z obeh strani izrecno povdarjalo, da ni treba gojiti nobenega nezaupanja, ker nikdo ne misli na kako narodno spojitev, ampak hočejo gojiti le vzajemne gospodarske in kulturne stike, ki naj okrepijo obstoj Slovakov. Te misli in besede so se pokazale tudi v dejanju. Od strani Cehov se je namreč predlagalo, naj se zbira fond za ustanovitev slovaškega gimnazija in so takoj na mestu upisali 10.000 K. Cehi upišejo 10.000 K za slovaški gimnazij! To ie Slovanstvo, odkritosrčno in plemenito, ki ne išče nobenih, postranskih namenov, kakor jih išče naše ilirsko jugoslovanstvo! Kdaj bodo Srbo-hrvatje opustili svoj grdi jugoslovanski egoizm, s katerim nas Slovence le odbijajo; kdaj začno poznemati Cehe? R. Vojna med balkanskimi zaveznik! in njene posledice. Z mirom, sklenjenem 10. srpana v Bukareštu, se je končala druga balkanska vojna, t. j. vojna med Bolgari na eni strani ter Srbi in Orki na drugi strani. Po mirovni pogodbi pripade ogromen del bolgarske Makedonije Srbiji ini Grški. Srbiji pripade krog 20.000 km2 macedonskega ozemlja s približno 500.000 Bolgarov, Grški pa 45.000 km2 s 1,500.000 prebivalci, izmed katerih je skoro polovica Bolgarov. Bolgariji je ostalo od macedonskega ozemlja le 17.000 km2 s 350.000 prebivalci. To so pa povečini pusti gorati kraji. Nad eden miljon macedonskih Bolgarov, varadi katerh pravzaprav so začeli Bolgari vojno proti Turkom, je prišlo torej deloma pod Srbsko, deloma pa pod Grško vlado. Ce pomislimo, da so Tracijo in Odrin zasedli zopet Turki, in da so Romani ugrabili 7.000 km2 stare bolgarske zemlje; če dalje uva-žujemo, da temu milijonu Bolgarov niso hoteli srbski mirovni delegati v Bukareštu dati nobenih garancij za varstvo njih narodnosti in verskega prepričanja, tedaj mora vsak razsoden človek priznati, da v Bukareštu sklenjen mir pomeni pravo katastrofo bolgarskega naroda, ki je prinesel največ žrtev za osvobojenje balkanskih Slovanov. Ta katastrofa pa je obenem katastrofa balkanskih Slovanov, kajti danes imajo prvo besedo na Balkanu, ne Srbi, ki so se tako zavidljivo upirali, da bi prišla Macedonija pod Bolgarsko in so se bali, da bi Bolgarija ne postala preveč močna, ampak Romuni in G r k i, ki so si prilastili kar 45.000 km2 novega ozemlja, dasiravno niso skoro ničesar storili za osvoboditev balkanskih narodov, temveč so samo grabili zemljo. Z zmago Srbov nad Bolgari ni zmagalo Slovanstvo, s porazom Bolgarov pa je brezdvoma poraženo Slovanstvo na Balkanu. To so posledice usodepolne srbsko-bolgarske vojne. Brzojavka ruskega carja srbskemu in bolgarskemu kralju, v kateri je povdarjal, da gre v srbsko-bolgarskem sporu za stvar celokupnega Slovanstva, je bilo pravo očetovsko stvarilo. Greh je bil, da ga naši jugoslovanski bratje niso upoštevali. Posledice vojne naj bi izmodrile Srbe in Bolgare, da v bodočnosti popravijo, kar so zagrešili. Neveseli simptomi. Slovenskemu občinstvu bo gotovo še v živem spominu, kako strašne vesti je srbska žurnalistika trosila med svet o bolgarskih junakih, ki so baje divjali kakor kaki azijatje. Rezali so glasom teh vesti srbskim ranjencem in ujetnikom ušesa in nosove itd. Bolgari, ki so te vesti dementirali, so zaprosili za mednarodno komisijo, da preišče in se na mestu prepriča, kaj je na teh vesteh resnice. Člen te komisije je tudi znani ruski učenjak prof. Miljukov, nad vse resnicoljuben in objektiven mož. Srbska vlada je sedaj tej komisiji odrekla vsak stik in je sploh noče priznati, proti prof. Miljukovemu pa so priredili srbski dijaki v Belemgradu demonstracijo in zahtevali, da nemudoma zapusti Srbijo, kar je ta tudi storil. Ta za vsakega Slovana zelo mučen dogodek je vsekako dokaz, da je mednarodna komisija v Belemgradu pravi nepridiprav. Srbska vlada je očevidno iskala le vnanjih povodov, da bi se te komisije iznebila, zakaj prof. Miljukov ima v komisiji le en glas. Vsak razsoden in nepristranski Slovan si mora sedaj misliti, da so bile srbske vesti o Bolgarih lažnjive in da so jih trosili med svet le zato, da bi pripravili Bolgare pri Slovanih ob simpatije in sebe zaradi neslovanske vojne postavili malo v boljšo luč. Grškim lažem že takrat nikdo ni hotel verjeti, o Srbih pa nismo mislili, da bi bili zmožni tako neslovanskega ravnanja. Nedisciplirana krdela prostovoljcev pa so povsad enako divjala; v tem oziru nimajo Srbi in Grki nič več očitati Bolgarom, kakor morejo ti onim. Pripomnimo še, da srbski uradi zelo grdo ravnajo z macedonskim prebivalstvom, kar se ga zaveda in čuti za Bolgare. Več sto bolgar. učiteljev in duhovnikov se je izselilo iz svoje stare domovine na Bolgarsko, ker ne morejo več prenašati terora srbskih hujskačev in uradov, ki hočejo, da bi se vse bolgarsko prebivalstvo čez noč prelevilo v Srbe. Ti hujskači — včasih hočejo biti tudi Jugoslovani — so pred nedavnim časom inscenirali v Bitolju ljudski tabor, kjer so bile sprejete resolucije, katerim se že na prvi pogled spozna, dia so bile diktirane. Tako početje mora vzbujati vsakemu Jugoslovanu največje skrbi za bodočnost, kajti jasno je, da po tej poti nikdar ne pride do sprave med Srbi in Bolgari — ampak do nove vojne. Srbi naj ne zahtevajo od' nas Slovencev, da bi zaradi simpatij, ki jih gojimo do njih, odobravali vsako krivico, ki jo store drugemu slovanskemu narodu. Tudi grška vlada je to komisijo odklonila. Čudno, kaj?*) Apostoli jugoslovanstva. Šli so med lahkoverne mlade ljudi in jim začeli oznanjevali novo jugoslovansko vero. Proč s Slovenci, Hrvati in Bolgari! Odslej hočemo biti nov narod Jugoslovanov, ki bo vstvar-jal kulturna dela, nad katerimi bo svet strmel! Tako so govorili slovenski in hrvatski mladini, kako pa so v resnici ti apostoli mislili in čutili jugoslovansko, se je pokazalo v srbsko-bolgarskem sporu. »Tribuna« in »Pijemont«, ki so oznanjevali prej to jugoslovansko vero, sta nabolj ščuvala na vojno proti Bolgarom. Razumen Srb, Dr. Nikola Velimirovič se je čutil prisiljenega, da je v posebnem pismu nastopil proti ščuvanju teh listov, katerim očita, da s svojo pisavo sejeta sovraštvo med Srbi in Bolgari, ter ščuvata srbski naiod proti bolgarskemu. Pismo tega pravega Jugoslovana — Srba, ki je imel pogum nastopiti proti domačim hujskačem, se končuje z besedami, ki so se žalibog že uresničile: »Največje delo Slovanstva grozi da se poruši, kakor da bi ga nikdar ne bilo!« Kakor vidimo, je nova jugoslovanska vera povsod, v Belemgradu kakor v Ljubljani, vzela enako žalosten konec. Iz njihovega jugoslovanstva je ostal edino še srbski šovinizem, ki ne prizna nobene narodnosti razen srbske. Treba je, da si take Jugoslovane, dobro zapomnimo, ker se utegnejo pri kaki novi priliko zopet pojaviti v slovenski jasnosti potom kakega lističa. *) Kakor poročajo uradne izjave, je imenovana komisija dognala, da so srbske in grške vesti o nasilnostih bolgarskega vojaštva neresnične, da pa so nasprotno ravno grški vojaki na ukaz svojih višjih oblasti morili in požigali. Laž ima pač kratke noge. KULTURNI PREGLED. Ljudske knjižnice. Pravo merilo za vspehe in nevspehe na polju ljudske vzgoje, posebno glede ljudskih knjižnic, je primerjajoča metoda. Primerjajoč statistična data iz posameznih let ter raznih komunalnih in teritorialnih celot dospejemo k precej zanesljivim zaključkom, po katerih se da uravnati nadaljno delo in podjemanje. Ugotoviti se mora najprej dviganje in padanje dat v tej ali oni smeri in izslediti je treba vzroke tega in pa njih dalekosežnostj. Razume se, da je mogoče z vspehom primerjati zaključke le z onih mest in dežel, kjer so približno enake socialne in kulturne razmere in nam morejo dati objektivne norme za končno splošno presojanje. Bilo bi n. pr. popolnoma nepravilno, če bi hoteli primerjati ljudsko prosvetne razmere gališke in angleške, danske in slovenske, ali slovenske in balkanske. Tu so nepremostljive kulturne in socialne razmere, katerih ni mogoče prezreti v splošnem presojanju. O sodobnih razmerah ljudskih knjižnic na Nemškem podaja nam dobro sliko spis Benate Ottenove: die deutschen Volksbibliotheken und Lesehallen in Städten über 10.000 Einwohner, Lipsko 1910. Spis vsebuje seznam vseh knjižnic in čitalnic, katerega so sestavili na podlagi prašalnic (anketnih pol) in obsega poleg imen tudi letnice ustanovljenja, način uprave, seznam stroškov knjižne zaloge in števila izposojanja i. dr. V predgovoru povdarja dr. G. Fritz, mestni bibliotekar v Charlottenburgu, pomen knjižnic za kulturno narodno življenje. Avtor obsoja omalovaževanje takih knjižnic, češ da jih nekateri smatrajo za nekake duševne »ljudske kuhinje«. Ljudske knjižnice se ne smejo oddaljevati od svojega izobraževalnega, poučnega namena. Ljudska knjižnica je nadaljevanje šole, kulturna opora za vse stanove in vse dobe starosti ljudstva. Mnogo je torej ležeče na pravi notranji organizaciji teh institucij in na njihovi upravi, ki mora v vsakem oziru ustrezati, sicer postanejo mrtve institucije in se odtujijo časovnim in krajevnim potrebam. Nemške ljudske knjižnice vzdržujejo in upravljajo bodisi občine bodisi posamezna društva. Podobno kakor na Slovenskem. Vsled tega pa je razvoj in notranja uprava teh knjižnic precej različna. Toliko lahko rečemo, da so knjižnice v večih mestih mnogo boljše, kakor v manjših mestih. Nekatere so lahko ostalim za vzor. Ni treba posebe povdarjati, da kazalo življenja v ljudskih knjižnicah ni število knjig, temveč število izposo-ditev knjig v primeri s številom prebivalstva dotičnega kraja. V tem se nam kaže, kako intensiven je postal kontakt knjižnice z občinstvom in v; kakšni meri izvršuje knjižnica svoj izobraževalen namen. Mala knjižnica, ki isposodi svojo zalogo tekom leta desetkrat, vrši bolje svojo socialno in kulturno poslanje, kakor velika knjižnica, ki desetkrat izposodi svoje knjige komaj v dveh letih. Vendar ne sme se takih rezultatov kar brez vsega primerjati, zakaj tu pride lahko v po-štev še mnogo drugih okolnosti, o katerih razpravlja, n. pr. dr. S. Auerhan v Poročilu statističnega urada kraljestva Češkega (XIV., 1.). Le pri velikih knjižnicah (z najmanj 100.000 zvezki) v velikih mestih so statistični podatki povsem zanesljivo kazalo tozadevnih razmer. Ako doseže n. pr. »Öffentliche Bücherhalle« v Hamburku (s 100.000 zveski) na leto 1,364.000 izposoditev knjig, pomeni to intensiteto iz- posojanja 13'6 — üa naše razmere je to naravnost neizmerno število. Tudi v Bremenu dosega zalogo knjig 5—6kratni obrat, v Charlotten-burku 7'5kraten. v Vratislavä pa ll-5kraten obrat. Mestna knjižnica Praška je dosegla komaj 2kraten obrat, mestna občinska knjižnica v Plznji l'ókraten, knjižnica v Kraljevem Gradcu pa 3-6kraten obrat. Kakšen indeks izposojevanja kaže javna S. Gregorčičeva knjižnica v Ljubljani in ostate ljudske knjižnice na Slovenskem nam danes še ni znano, razen onih v Trstu, ki izkazujejo še precej povoljn vspeh. Te razlike silijo nas misliti na vzroke. Ali je morda prebivalstvo v nemških mestih kulturno dospelejše kakor v čeških in slovenskih mestih, tako, da kaže večjo zahtevo po knjigi? Ali nam je morda iskati vzrokov v tem, da so ljudske knjižnice v Nemških mestih že starejše inštitucije, ki so se torej že nekako vživele med ljudstvom in so postale njegova živa kulturna potreba? To je gotovo, da bi se nikoli ne bile vživele med ljudstvom, ko bi si ne bile pridobile avtoritete. Nemci nimajo navade nad vsako novo napravo z rameni zmigavati ali jo celo smešiti, kakor je to žalibog še danes med Slovenci navada. Zato se med njimi tudi manj popolne novotarije, ki ljudstva nikakor neza-bavajo in ne vabijo občinstva, ložje in prej udomačijo kakor pri nas. Nemške ljudske knjižnice uživajo dandanes veliko avtoriteto največ zaradi njih dovršene uprave in izvrstne smotrene organizacije. Toda trajalo je mnogo let, predno se je to doseglo, sprva so bile ravno take, kakor naše! Danes je moderno knjižničarstvo že tako razvito, njegove naloge in zahteve, teorija, praksa tako preštudirane, da je v zadnji dobi nastala samostojna veda knjižničarstvo (Bibliothekwesen). Upravo malih knjižnic lahko vodijo »dobrovolniki«, uprava velke knjižnice pa zahteva strokovno izobraženih knjižničarjev. Na Nemškem se zahteva dandanes od takih knjižničarjev popolna akademična izobrazba. Za strokovno izobrazbo skrbe na Nemškem posebni kurzi, kjer se podaje teoretična in praktična izobrazba v knjižničarstvu. Kurse zaključujejo strokovni izpiti z knjižničarskimi diplomami. Za tako izobrazbo skrbi tudi tozadevna poučna literatura. Od knjižničarja ljudske knjižnice se zahteva, da pozna vsaj glavno vsebino in smer posameznih knjig, da more izposojevalcem svetovati in izbirati primerno čtivo. Osebnost in izobrazba knjižničarja je torej velevažen činitelj v kulturnem poslanju ljudskih knjižnic in čitalnic. Važen moment v razvoju knjižnic je d o b a n j i h poslovanja. Pri nas se zahteva, da knjižnice poslujejo proti večeru, na Nemškem pa poslujejo z največim vspe-hom dopoldne, odprte pa so od jutra do večera nepretrgano. Morda bo kdo ugovarjal, češ pri nas se to ne da doseči, ker bi s tem preveč narasli upravni stroški. Nemci so si to vprašanje rešeli jako praktično in po ceni. Ko so iznašli dober sistem izposojevanja, se je izkazalo, da morejo to delo opravljati tudi 15—161etni dečki za neznatno nagrado. Drug važen moment ljudskega knjižništva je prostor, kjer je knjižnica umeščena. Prostori nemških ljudskih knjižnic so veliki in vzdušni tako, da občinstvo rado v nje zahaja. Kdor hoče videti idealno opremljeno ljudsko knjižnico, ta si naj ogleda Draždansko: »Zentralbibliothek«. Seveda jo vzdržuje mecen Lindner. Končno je treba pripomniti, da ljudske knjižnice ne smejo pozabiti na učne pripomočke, kakor so n. pr. atlanti, besednjaki, mape in naslovniki itd. Ljudske knjižnice na Slovenskem, katere je vpeljala narodno-radikalna struja, so si tekom let pridobile tudi med našim narodom ugled in trdno za-slonbo. S tem je postavljen nov trden fundament slovenski kulturi. Kdor hoče, da postane naš narod kulturen, bo delal tudi na razvoj slovenskih ljudskih knjižnic, ki potrebujejo še v marsikterem oziru izpopolnitve. Dr- T. Slovenskega gledališča ne bo več. Klerikalni deželni odbor je s svojimi popolnoma neumestnimi in nesprejemljivimi pogoji, pod katerimi je hotel prepustiti gledališko poslopje mestni občini, onemogočil eksistenco slovenskega gledališča. To je zopet nov dokument našega kulturnega napredka pod klerikalno egido! Češki deželni odbor daje dramatičnemu društvu v Pragi na razpolago poslopje in povrh še 60.000 kron podpore, pa ne stavi takih nesmiselnih zahtev, kakor kranjski deželni odbor. Kdaj bo konec te žalostne in sramotne klerikalne ere na Slovenskem? RAZNO. Slovenski visokošolci! Poslovili ste se od slovenske domovine, da se izobrazite na visokih šolah za življenski poklic. Po vseh univerzah velikih mest razkropljeni ne pozabite, da ste prikrajšani za lastno univerzo, ne pozabite, da ogrožena domovina pričakuje od vas izobraženih, energičnih in delavnih mož! Ne mogočne besede, ampak vstrajno premišljeno slovensko delo bo rešilo naš narod in mu dalo novega življenja. Zato se učite predvsem takega dela. Posvečajte vseučiliška leta svojemu bodočemu poklicu, skrbite pa poleg tega tudi za višjo izobrazbo, obračajte svojo pozornost najprej slovenskim narodnim vprašanjem, zakaj ta so naša lastna in najbližja jugoslovanska vprašanja. Ne lovite se za mamečimi frazami, zakaj življenje vzdržuje trezna resnica in delo. Slovensko napredno dijaštvo bo imelo v nastopnem letu rešiti veleaktualno vprašanje: združitve svobodomiselnih in narodno-radikalnih akademičnih društev, kar si danes cela napredna javnost želi. Naš splošen naroden položaj zahteva, da se vsa napredna inteligenca strne v eno falango. Kar je bilo, naj se pozabi na obeh straneh! Nesmiselna resolucija. Neka »eksekutiva« narodnoradikalnega starejšinstva je sklenila tole: »Ker je dejstvo, da smo Slovenci, Hrvati in Srbi kompaktna jezikovna in etnična skupina s slično družabno strukturo, ki jo na sklenjenem ozemlju veže skupna usoda nerazdruž-no, da drug brez drugega nima bodočnosti, — in uvažuje, da med Slovenci, Hrvati in Srbi že danes mogočno klije jugoslovanska narodna ideja, smo proširili i mi svoje narodno čustvo preko dosedanjih mej na Hrvate in Srbe, kakor se tudi med njimi širi ideja narodne vzajemnosti s Slovenci. S tem postajamo vsi člani enega skupnega jugoslovanskega naroda. Ta duh mora vneti v vseh Jugoslovanih. Kar se tiče Slovencev, posebej konstatiramo, da evolucija njihovega narodnega čustvovanja v široko podlago Jugoslovanstva že danes silno krepi njih odporno silo proti raznarodovanju*) in tujim imperalizmom.« Ta resolucija je perfekten nesmisel v formalnem in stvarnem oziru. V formalnem oziru zato, ker si nekaj ljudi, ki tvorijo več ali manj samozvano eksekutivo narodno-radikalnih starešin, domišljuje, da ima moč dekretirati nazore o našem jugoslovanskem vprašanju kar celi struji, saj drugega namena ta resolucija vendar ni mogla imeti. Resolucijo najdalekosežnejšega pomena sklene eksekutiva, ne da bi vprašala za mnenje ostale večine narodno-radikalnih starešin in di-jaštva. Kdo vam je dal za to pooblastilo? To postopanje je na las podobno reakcionarnim konventom, ki k večini govore: sic jubeo, sic volo. Gospodje v eksekutivi se zelo motijo, če mislijo, da bodo še nadalje, izrazljali strujo, bagatelizirajoč dijaštvo in večino starešinstva. Mera je polna. Radovedni smo, kako stališče bo zavzela dijaška eksekutiva proti temu nečuvenemu postopanju. Rezolucija se je povspela do trditve, da smo Slovenci, Hrvati in Srbi kompaktna etnična skupina, dočim danes že vsak dijaček ve, da smo Slovenci sami kot narod etnično več ali manj asimilačen produkt slovenskega, nemškega in italijanskega življa. Premersteini, Šmidi, Kerni, Štravsi, Herzogi, Scagnet-tiji, Birole, Tolaziji, Dereani etc., ki so danes vsi dobri in zavedni Slovenci, nam to neovržno dokazujejo. Istotako je znano, da so Srbo-Hrvatje zelo pomešani s prvotnim ilirskim, neslovanskim življem. O etnični enotnosti Jugoslovanov danes govoriti je torej okrogel sociološki nesmisel. Fatalno je vsekako, da sklepa resolucije v tem duhu — eksekutiva in blamira tako celo narodno-radikalno starešinstvo. Nekam zagonetna, da se milo izrazimo — je tudi trditev, da s tem, »da smo pro-širili i mi svoje narodno čustvo preko dosedanjih mej na Hrvatje in Srbe...« postajamo vsi člani enega skupnega jugoslovanskega naroda.« Starešine iz eksekutive menda vendar ne mislijo, d a j e v s 1 e d njihove resolucije nastal že nov jugoslovanski narod! O absurdni začetni konkluziji te resolucije niti ne govorimo. Povdarimo interesantnost, da resolucija eksekutive izključuje Bolgare-iz »kompaktne« skupine južnih Slovanov.**)To ni več nevedna samovoljnost, ampak dokaz velike domišljavosti, če kdo misli, da je resolucija kaj spremenila na faktični sorodnosti Bolgarov z ostalimi južno-slovanskimi narodi. Resolucija sama po sebi pa je brezobziren udarec proti temeljni točki narodno-radikalnega programa in v tem oziru bodo imela besedo vsekako tudi narodno-radikalna akademična društva, predvsem pa »Omladina«. Za svojo osebo že danes izjavimo, da bi ne hoteli imeti ničesar več opraviti z narodno-radikalno strujo, v tre-notku, ko postane ta nesmiselna resolucija eksekutive kak »jugoslovanski čredo« struje. K resoluciji se še povrnemo. Dr. M. R. Jugoslovanska lektira. V organu slovenskih »Jugoslovanov« čitamo med drugim to le: »Tudi Slovenci bi za človeštvo bili le napotje, ako bi bili sami (t. j. ako bi hoteli, da se slovenski narod kot tak ohrani); bili bi kamen smutnje, nova ovira, nov prag ... Vspričo vsega tega je vse eno, ali je, par krajev v Macedoniji srbskih ali bolgarskih *) To je posebno dokazal n. pr. letošnji primankljaj naše Ciril-Metodove družbe! **) To je jugoslovanstvo, — prepisano iz ranjkega »Preporoda« in »Dneva«. ... ale je v Istri slovenska ali hrvaška šola.« (Dobro, zakaj pa potem ne ustanové Hrvati v slovenskem kraju slovensko šolo? S tem bi dokazali še le, da res pošteno mislijo z jugoslovanskim bratstvom. Zakaj pa so Srbi rajši sprejeli vojno, kakor da bi odstopili od bolgarskega ozemlja, ki so ga v pogodbi priznali Bolgarski?) Dalje piše: »...V tem pa so že izstopili Bolgari. Počasi so lezli iz vozov in gledali potuhnjeno v tla. Zurnalistom je bilo dovoljeno, da si bližje te ljudi ogledamo. Neznosen smrad nam je udaril v nos in sicer nekako tako, kakor bi stopili v hlev poln kozlov... Videl sem Turke tudi v zelo slabem stanju, a samo Arnavti se morejo primerjati k temu poosebljenemu beraštvu Bolgarov. (Tako piše sedaj slovenski dnevnik »Dan« o zmagovalcih pri Lozengradu, Lule-Burgasu in Odrinu!) Za konec še to: »Bolgarska je del Jugoslovanstva in ta del je bil tako bolan, da bi ta bolezen spravila v nevarnost ves Slovanski jug. Operacija je bila nujno potrebna in Srbi so jo na bregovih Bregalnice tudi izvršili — v velikem interesu svojem, v interesu Bolgarske same, največ pa v interesu Jugoslovanstva, ki ni moglo trpeti nevarno bolnega dela na svojem telesu. (Vsa čast jim za to slovansko delo!) Vsaka sentimentalnost je tukaj odveč, posebno pri Jugoslovanih ......mi pa moramo gledati na operacijo, izvršeno na bregovih Bregalnice, samo kot na potrebno zlo, pri tem pa moramo biti veseli, da ima Jugoslovanstvo tako dobrega čuvaja kot je Srbija. Po tej operaciji Bolgarska najbrže ozdravi. Grki in Ru-muni so pa Jugoslovanom kot zavezniki zelo potrebni in napačno bi bilo napadati naravne zaveznike.« Rumuni, ki so ugrabili velik kos stare bolgarske zemlje, in Grki, ki so morili in požigali po bolgarski Macedoniji kakor Vandali, kar je sedaj neovržno dokazano, in ki so se zvezali s Turki, da so zasedli zopet celo Trakijo, se v »Dnevu« proslavljajo kot zavezniki Jugoslovanstva! To je že višek omejenosti. P. Et meminisse iuvabit. Dnevovi uredniki so v srbsko-bolgarski vojni zavzeli proti Bolgarom analogno stališče, kakor nemško nacionalni hujskači proti Srbom. Spominjajmo n. pr. s kako slastjo je poročal Dan, da so Srbi pobili toliko in toliko tisoč Bolgarov, ki so po zatrdilu Dneva sami banditje, roparji, smrdljivi kozli itd. Ko so se vsi resnejši slovenski čas(niki, neizvzemši niti »Slovenca« in »Zarje« uprli tej slovenskega časnika nedostojni pisavi, postavili so se ti uredniki v poso razžaljenih časnikarjev, katerih »edino pravilnega stališča« s e noče razumeti, češ »Srbom se mora vendar priznati pravica, da se kot napaden narod branijo.« Mi te pravice Srbom nikoli nismo odrekali. Zato se nam zaradi tega ni treba prepirati z Dnevovimi uredniki. Ampak pribiti hočemo dejstvo, da je Dan malo časa prej ščuvaj slovensko javnost proti podpisanemu, ki sem zapisal v Narodnih Listih, da na Slovenskem ni nikogar, ki bi se upiral misli slovanske vzajemnosti; resnica je le, da smo Slovenci, ki se borimo proti ilirizmu, pripravljeni svojo narodnost braniti tudi proti slovanskemu narodu, ako bi nam jo hotel vzeti. Dnevovi uredniki pa so se nad tem strahovito pohujševali, češ tako piše slovenski docent! Jaz stojim na stališču, da ima vsak narod brezpogojno pravico bra- niti svojo narodnost, zato jo reklamiram tudi za slovenski narod. Dne-vovi uredniki pa tako pravico priznavajo le Srbom, slovenskemu narodu pa jo odrekajo. V tem se zrcali vsa kon-fuznost njihovega jugoslovanstva, ki je doslej doprineslo le mnogo zgledov, kakšni Jugoslovani — ne smemo biti. »Jugoslovanska vera« peša, to je res; ampak zato, ker jo oznanjujejo pismarji in farizeji____ M. R. Obupen klic. Češko učiteljstvo, ki med vsemi sloji najbolj trpi vsled zavoženih političnih razmer, je izdalo posebno proklamacijo, kjer v drastičnih stavkih popisuje svoj obupen položaj in kliče po delnosti češkega deželnega zbora. Podobno, če še ne hujše, se godi slovenskemu, posebno pa napredno mislečemu učiteljstvu, ki največ trpi pod terorizmom klerikalcev. Danes ima že vsak železniški sprevodnik s primitivno izobrazbo boljšo plačo, kakor pa uboga učiteljska para. Učitelj je pijonir narodne kulture; narod, ki ne ve ceniti učiteljevega dela v šoli, se ne more in ne sme imenovati kulturen narod. Kranjski deželni zbor. Deželni zbor v Ljubljani se je v drugi polovici meseca septembra sešel k kratkemu, toda zelo burnemu zasedanju. Koruptne politične razmere v deželi, za katere nosi odgovornost Slovenska ljudska stranka, nezaslišano strankarsko postopanje deželnega odbora proti naprednim ljudem in organizacijam ter skrajno lahkomišljeno gospodarstvo z ljudskim premoženjem so bile predmet številnih interpelacij in predlogov narodno naprednih poslancev. Debata, ki je bila zabeljena z raznimi škandalni-mi scenami in osebnimi aferami klerikalnih veljakov in nositeljev morale, je bila verno zrcalo inferiorne politike v kranjski deželi. O domovina, ti si kakor v.....a — Začetek sladkorne industrije na Slovenskem. Pred kratkim je bil v Ljubljani ustanovni shod družbe za zgradbo sladkornih tovaren na Kranjskem. V »Napredne Misli« smo že pri več prilikah povdarjali, da se moramo Slovenci z vso resnobo poprijeti industrije, če nočemo ostati narod delavcev, zasužnjenih tujemu kapitalu. Sedaj se vendar ' začenjajo nekaj gibati na industrijalnem polju. Omenjeni shod je menda edin svetel moment našega javnega življenja v zadnjem času. Iniciativo k podjetju je dal g. dvorni svetnik pl. Šuklje, ki bi na tem polju lahko storil še mnogo koristnega za slovenski narod. Neokusna agitacija. Pred meseci je napisal »nekdo« v »Dnevu« članek, v katerem se je kakor kak slovenski Berchtold resno ukvarjal s problemom avtonomne Albanije in »Samoslovenstva«. Mi smo se takrat tem bedarijam od srca smejali. Mož pa je imel o svojih problemih tako visoko mnenje, da je mislil, da mora ž njimi celo pred češke politike. Pogrevale so se torej iste stvari v »Narodnih Listih« z dne 9. julija, kjer so se trdile tudi mnoge notorične neresnice. Od tod se je povrnil k »Slovenskemu Narodu«, kjer so mu priobčili tole notico: Obsodba »Samoslovenstva«. V pražkih »Narodnih Listih« z dne 9. julija je izšel članek, ki mu je jedro. Tu čitamo: Velevlasti hočejo Albanijo vzgajati; morda vznikne tam nov uradni jezik in nova literatura? V današnji dobi vsemogočih prometnih sredstev in politike v velikem slogu, v dobi velikih držav, nastane iz tega »kamen smutnje«, nova ovira, nov prag. Tudi mi Slovenci bi bili človeštvu le na poti.« Pravijo, da je ta »zaveden Slovenec« v najožjem sorodu s predsednikom Slovenske Matice. P. Nova politična revija? Kakor poroča »Omladina« se snuje neka politična revija. Načeloma nimamo nič proti novim revijam, če so potrebne; ampak Slovenci pa politična revija! Še Čehi je ne zmorejo, pa jo bomo mi? Imamo dovolj naprednih dnevnikov. Gospodje, ki čutijo potrebo pisati politične članke, naj le gredo ž njimi v naše dnevnike, da s tem povzdignejo veljavo naprednega časopisja. Povsod jih bodo radi sprejemali. Bolj teoretične stvari pa se lahko objavljajo tudi v Napredni Misli, ki je za vse napredne kroge. Sicer pa kar začnite s politično revijo, če se hočete iz lastne skušnje prepričati, da Slovenci danes take revije še ne zmoremo. Politična revija tudi ne more konkurirati z dnevnikom, za to ji že vnaprej prerokujemo propad. Zanimivo je vsekako, da isti krog, ki pravi, da je »Napredna Misel« poleg »Vede« odveč, hoče izdajati sam novo revijo. Vidi se, da bi ta krožek rad uničil »Napredno Misel« le zato, da bi mogel izdajati potem sam naznanjeno revijo. Ampak iz tega ne bo nič. Veda na prodaj? Poroča se nam, da je »Vedo« njen glavni lastnik ponujal v Zagrebu, kjer pa je niso hoteli kupiti. Ako se »Vedi« res slabo godi, tedaj je še vedno lepše in realnejše izhodišče, da jo prevzame Slovenska Matica za svoje glasilo, kakor pa da se nas gre v Zagrebu s tako ponudbo blamirat. »Veda« je v zadnjem času res začela zapuščati svoje prvotno znanstveno stališče in postaja glasilo slovenskih Ilircev, kakor je to prof. Ilešič brez ovinkov priznal v Narodnih Listih. Zakaj sem izstopil iz uredništva »Vede«. Nisem hotel o tem govoriti, in tudi danes ne morem javnosti vsega odkriti, ker bi pri tem utegnil trpeti ugled »Vede«. Ker pa neki član uredništva »Vede« to mojo molčečnost izrablja in trosi okrog lažnjive vesti o vzrokih mojega izstopa, sem primoran vendar le izjaviti, da je moj izstop iz uredništva »Vede« zakrivilo nelojalno in breztaktno nastopanje tega urednika »Vede« napram podpisanemu in pa nevzdržljive razmere, ki so vladale med založništvom in uredniškim odborom oziroma njegovimi člani. Uredniški odbor »Vede« — oziroma večina njegova — je vzroke mojega izstopa priznal kot popolnoma utemeljene v dopisu z dne 19. januvarja 1. 1912, kjer stoji zapisano: »Uredniški odbor priznava, da je bil kol. dr. Rostohar na podlagi svojih tozadevnih izjav v jesenski seji uredniškega odbora upravičen odložiti svoje mesto ter jemlje z ozirom na njegovo decidirano ofic. izjavo njegovo demisijo na znanje.....Dr. Albert Kramer.« Tako je bila stvar. Dr. M. Rostohar. Napredna Misel je dosegla z drugim letnikom do 800 naročnikov S tem je najbolje dokazano, da je Napredna Misel res dobra in potrebna revija, ker sicer bi ne našla tolike zaslombe v inteligentnih krogih slovenske javnosti. Toliko v vednost tem, ki jih pri »Vedi« zebe in govoričijo sedaj o nepotrebnosti N. M., ko je v I. letniku izvojevala načelen boj za narodnostno idejo, na kateri temelji slovenski napreden program. Vedatorji so se tej diskusiji o vprašanjih, ki so celih 25 let čakali odgovora od napredne strani, previdno ogibali. Mi bi jim bili to delo z veliko hvaležnostjo prepustili, čeprav je neki urednik »Vede« celo mnenja, da so te polemike brez vsakega pomena — seveda le v primeri s tem, kar nam je »On« dosedaj povedal v svojih »vedarijih«. Izvaja. JUC. VI. Knafliču in Dr. Vošnjaku nezadostuje. da sta se s svojo kampanjo proti »denunciacijam« »pražkega kričača, žurnalista, lažiučenjaka« etc. tako grdo blamirala. Proslaviti se hočeta sedaj še na platnicah »Vede«. Ostali gg. uredniki »Vede« so imeli dovolj vkusa, da so vedeli presoditi, na katero mesto najbolje spadajo taki in enaki duševni produkti obeh imenovanih gospodov. Odgovorimo le na kratko obema na enkrat. Knafliču, katerega juristovski stan že žali, bi za enkrat bolje kazalo, da se resmo poprime svojega študija; njegove mega-lomanije pa na noben način ne mislimo zdraviti s polemikami v N. Misli. Razkrinkani »strokovnjak« za državne vede — Dr. Vošnjak pa kljub temu, da se na prav otročji način zvija po platnicah Vede, niti ene moje trditve ni ovrgel. Da v tem oziru ne bo kakega dvoma, izjavljam, da vzdržujem vse trditve, ki sem jih izrekel proti Dr. Vošnjaku v 6. štev. »Napredne Misli« s pristavkom, da je bila Dr. Vošnjakova prošnja za »venia docendi« na pravniški fakulti češke univerze zato odklonjena, ker njegov habilitačni spis ni ustrezal zahtevam habilitačnih predpisov; te trditve sem pripravljen vsak čas dokazati. Cenjeni čitatelji naj primerjajo Dr. Vošnjakovo izjavo na Vedinih platnicah z mojim odgovorom v 6. štev. N. M., pa bodo takoj vedeli, pri čem da so. Stvar je sedaj tako jasna, da bi bila vsaka polemika odeveč. Dr. Vošnjak bo sam najbolje vedel, kaj mu je storiti, ako s tem pojasnilom ni zadovoljen. Nekvalificirano postopanje Vošnjakovo in Knafličevo, s katerim sta mi hotela — seveda iz same benevolence — škodovati na poštenju, nas spominja na pregovor: Kdor drugim jamo koplje, sam v njo pade. Naj odslej v miru počivata v njej. Dr. M. Rostohar. Ljubljanski Zvon, mesečnik za književnost in prosveto, ima v septemberski številki sledečo vsebino: V poletni dan (pesem) — Mladi ženi (pesem) — Utešenje — Spomini na Janeza Trdino — Užu-gana ljubezen — O krajnih imenih (jezikovna razprava) — Sestri — Konec učitelja Možeta — Ilči grofa Blagaja — Književna poročila: B. Bevk, Izbrani spevi Publija Ovidija Nazona (A. Debeljak) — Staro-gorski junaki svobode (Dr. A. Dolar) — Kranjski mestni arhiv (Jos. Breznik) — Isidora Sekuličeva, Saputnici (A. Debeljak). Študentska revue, časopis naprednega dijaštva prinaša v 1. štev. VII. let. tole: Druga češka univerza v Brnu — Visokošolski študij — Visokošolsko društveno življenje — Politična skepsa in političen idealizem — Zveza češko-slovanskega dijaštva — Koledar Zv. Č. d. — Pokrajinska društva — Ctivo. Iz Minerve — C. k. šolski svet — Srbohrvaško dijaštvo in druge opazke — K sporu za umetnost — Prirodo-slovje in psihologija — Znanost in vera — Časopisje — Vojska — Opazke — Češka ustavna kriza. Tisk Dr. Eduard Grégr in sin, Praga. ......... VSEBINA DRUGE ŠTEVILKE Str. Avstrija in Slovenci..............49 Razvoj slovenskega književnega jezika v jugoslovansko smer.................53 Deset let v struji. II..............58 Narodnost v sociološkem pomenu ........66 Dan in napredno učiteljstvo (Dopis).......80 Pregledi in referati: Političen pregled: K sporu za narodnost Makedonije 85 Češko-slovaška posvetovanja..........86 Vojna med balkanskimi zavezniki in njene posledice 87 Neveseli simptomi. Apostoli jugoslovanstva .... 88 Kulturni pregled: Ljudske knjižnice.......89 Slovenskega gledališča ne bo več........91 Razno.................. 91—96 Slovenski visokošolci! Nesmiselna resolucija. Jugoslovanska lektira. Et meminisse juvabit. Obupen klic. Kranjski deželni zbor. Začetek sladkorne industrije na Slovenskem. Neokusna agitacija. Nova politična revija? Veda naprodaj? Zakaj sem izstopil iz uredništva Vede. Napredna Misel. Izjava. Ljubljanski Zvon. Studentskä revue. P TISKANO OD DR. ED. GRÉGR !N SIN V PRAGI.