_ elavsko* kmetski Ust.
Proletarci vseh dežela združite se!
Izhaja vsak četrtek. — Naročnina: mesečno 6 Din, četrtletno 15 Din. Uredništvo in Upravništvo: V Ljubljani, Delavski dom, Marxov trg 2/II.
Leto II.
LJUBLJANA, 29. oktobra 1925.
Stev. 39.
K politični situaciji.
Prvič odkar stoji Jugoslavija se je pripeti.o, da ni v belgrajski vhdi nobenega slovenskega ministra. To je za gotove kroge, ki govorijo o narodnem sporazumu v državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, zelo ženantna stvar. Še bolj neprijetna stvar pa je to za tiste druge faktorje, ki si žele, da ne bi Pašičevo drevo zraslo čisto do nebes. Zato se je opravičeno pričakovalo, da pride še pred novo otvoritvijo, ali vsaj takoj po njej, do rekonstrukcije sedanje vlade. Vse stranke in strančice v Sloveniji, ki lahko upajo na ministrske stolčke, so se prav pošteno potrudile, vsaka po svoje, da pridejo počivalnika. Da so tako spremembo pričakovali tudi na visokih in nizkih mestih v Belgradu, sledi že iz tega, da so v Sloveniji ostali vsi visoki uradniki prejšnje vlade na svojih mestih, da ni Pucljeva stranka dobila nobenega tajnika v ministerstvu in niti komisarja na ljubljanskem magistratu.
Slovensko »vprašanje" je bilo ostalo torej čez počitnice odprto, kar je bilo vsem slovenskim poslancem zelo neprijetno, ker na ta način niso prišli do zaželjenega oddiha kje na kaki italian-ski ali vsaj dalmatinski rivieri.
Največ šans za vstop v vlado je imela vsekakor SLS, ki ima ogromno večino (20 od 25) slovenskih poslancev. Dr. Korošec je letel že pred Pašičem v kopališče Evien-les-Bains, da bi se tam ob ugodni priliki okopal v milosti „čike Baje". Toda Korošec se je kopa le zastonj v silnem potu svojega obraza in pa v ženevskem jezeru za drag denar. Ker pa ima dr. Korošec zelo vplivne faktorje na svoji strani, smo slišali, da je bil poslan sam minister Radojevič v Monte Karlo k Pašiču, da mu sporoči želje in zahteve naših klerikalcev. Kaj mu je bil pomlajeni Pašič odgovoril, se ne ve natančno, toda izgleda nam, da je bil nekak njegov „more da bidne, more da ne bidne", ker takoj na to je planila v svet vesela vest, da bo kralj otvoril parlament s prestolnim govorom, v katerem bo naglasil potrebo sporazuma tudi z „bračo“ Slovenci. Toda ko se je povrnil Pašič iz Monte Karla se je dogodila našim klerikalcem nepričakovana smola in to kljub temu, da jih ima bog tako rad. Kralj je zbolel na influenci in ni mogel imeti prestolnega govora. Tako so ostali klerikalci brez ministerskih stolčkov in narod SH brez svojega S.
Obstoja pa še ena verzija k tem poročilom. Nekateri pravijo, da je bil Pašič nerazpoložen ko je bil prišel domov in da je klerikalcem na kratko odgovoril: »Da, gospoda, sporazum je lahko hitro gotov, v vlado lahko stopite, toda o avtonomiji nočem ničesar slišati in v ministerstvu vam dam samo en sto-liček". Tega pa klerikalci seveda niso mogli sprejeti in od todi sedanji vulkani v klerikalnem časopisju.
SLS pa se nahaja v tem večji zagati, ker so kmečke mase, ki jih oni vodijo, do skrajnosti izčrpane in zahtevajo olajšavo svojih bremen (če tudi bi jim je poslanci SLS mogli ravno tako malo izposlovati, kakor hrvaški radičevci) in pa ker se organizira za njihovim hrbtom protiklerikalna fronta slovenske liberalne buržuazije. Vsi znaki kažejo, da se bodo slovenski demo-kratje in slovenski radikali vseh devet-indevedeset frakcij končno vendarle str-
nili v eno samo politično stranko, ki bo potem zisedla tisto skromno mesto, ki ga je ni dri B^ja rezerviral za »sporazum" s Slovenci pred obličjem kapitalistične Evrope. Pašič bo dobil v svoj kabinet kakega ponižnega kra-marčka in si tako zavaroval svoja stara rebra pred faktorji, ki so naklonjeni dr. Korošcu.
Čika Baja rii neumen človek.
Položaj klerikalcev pa utegne postati še v toliko težji, v kolikor se tudi Davidovičevi demokratje izjavljajo za sporazum in silijo v Pašičevo vlado. Ako se tudi ta smola pripeti našim klerikalcem, tedaj bo stala njihova opozicija na lončenih nogah. Vsekakor pa bo velik vžitek za politične gurmane (oblizmke), gledati, kako se tepo slovenski klerikalci ramo ob rami s Svetozarjem Pribičevičem s Pašičem in Stipo Radičem.
Dober tek!
Bela justica v Sloveniji.
Leto 1925 bo v zgodovini slovenskega naroda zabeleženo s krvavimi črkami, ker je tega leta beli teror besnel najhujše in v najvtčji meri odkar obstoja zloglasna „Obznana“ in njen nezakonski otrok protiustavni „Zakon o zaščiti države". Ljubljana, Celje, Maribor in Novo mesto napolnili so tekom leta ječe z delavci in delavkami različnih starosti. Mnoge žene in mnogi otroci so ostali brez očeta in hranitelja, ki je sedel dolge mesece v preiskovalnem zaporu za to, ker je razredno zaveden delavec; ali je pa bil obsojen na dolgoletno ječo za to, ker se je usojal javno misliti, da morajo ljudi imeti svoje človeške in državljanske pravice. To se je dogajalo pod vlado nacionalnega bloka PP, to je nadaljeval Davidovič-Koroščev sporazum, to isto dela današnji nesrečni Rr sporazum, kar nam znovič daje dokaz, da so vse meščanske stranke za vedno tlačenje delavstva in da se vse brez izjeme po-poslužuje tega v najobilnejši meri in z najreakcionarnejšimi sredstvi.
Od meseca marca sem razlili so se po vseh krajih Slovenije žandarji in policisti in spravili nešteto delavcev in delavk v ječe, ki so mesece dolgo premišljevali ali je zdravju res potrebna »prežganka" iz podganovih ostankov in kruh iz odpadkov cunj, pomešanih z Žoharji, katera hrana je specialiteta ljubljanske jetnišnice. Ker smo centralizirani, se je hrana vsem političnim jetnikom dajala po vseh slovenskih kaznilnicah z istimi delikatesami.
Vljudnost in izobraženost kaznilni-škega csobja od zadnjega paznika do najvišjega ravnatelja, je pa posebna balkanska specialiteta, o kateri borno prihodnjič podrobneje govorili, kakor tudi iznesli neštete primere iz cele Jugoslavije.
Danes konstatiramo le to, da se naša baje „neodvisna" sodišča nič ne razlikujejo od za „pretep vzorne" in za naše žepe „zelo drage" jugoslovanske policije. Vsakemu je že znano, da so Trboveljčani, Jeseničani, Mariborčani in ostali sedeli po 3, 5 in 6 mesecev v preiskovalnem zaporu vsled izmišljenih ovadb nesposobnega policijskega aparata. Spominjamo se, da so sodrugi radi MRP, ki so trgali od ust svojih
in svoje družine in dajali zaprtim kruh, sedeli 6Vž mesecev v preiskovalnem zaporu in je ljubljansko sodišče p -tre-bovalo več kakor pol leta, da pride do zaključka, da vsak državljan lahko razpolaga s svojim denarjem in ga lahko daje za kruh v ječo ali pa družinam zapitih, naj si oni pripadajo tej ali oni politični skupini. Za to vendar zakon ne zahteva dovoljenja od raznih Dr. Ilič-Miličev, ki so po Vojvodini pridno zapirali nedolžne delavce, sedaj jih pa državno pravdništvo išče s tiralico radi ropa.
Vse to je sodišče vedelo, ali se ni brigalo za pravice državljanov, temveč je pustilo, da beli teror pod toleranco sodišč doseže svoj vrhunec in slavi svoj triumf na kosteh nedolžno zaprtih delavcev.
Izgleda pa, da ljubljansko sodišče v vsem prednjači. Že osem mesecev se nahajajo sodrugi Kordič, Kobler in Wolf v preiskovalnem zaporu po zakonu o zaščiti dmve brez da bi se jih sodilo. Osemmesečni preiskovalni zapor mora ubiti živce najbolj močnega človeka. To je rekord v sistematičnem ubijanju lastnih državljanov. To se ne dela niti v do skrajnosti poživinčeni Bolgariji, ali naši »ljubi zaveznici" Romuniji, to se ni dogodilo niti v fašistovski Italiji; to je zopet posebna specialiteta slovenskih sodišč, ki se jih je ta pošast prijela kot polip svoje žrtve.
Tako mrcvarenje političnih jetnikov se dogaja kljub temu, da tudi protiustavni zakon o zaščiti države v svojem 19. členu dobesedno pravi: „da se vse zadeve po tem zakonu morajo preiskovati nujno in pred vsemi ostalimi", tukaj je pa že osem mesecev minulo, in tako naša sodišča upoštevajo zakon.
Gospodje odgovorni faktorji slovenskih sodišč ali želite, da bo o vam celi svet pisal take pohvale kot o bolgarskih in romunskih sodnikih, ki so prodali svojo moralo in svojo čast vragu? Ali želite, da vas lastni narod obsodi kot uničitelje lastnega naroda? Ali se taka mrcvarenja dogajajo samo radi volje očetov Obznane?
Gospodje! Odgovorite, pokažite jasne karte: ali sodite po pravici in neodvisno, ali pa uveljavljate obznanaštvo kot pravo? Odgovorite, ker narod zahteva točen odgovor?
Dosedaj smo bili navajeni le na mrcvarenja in nasilstva policije, nismo pa mogli verjeti, da policija v svojih protizakonitih dejanjih dobiva od sodišč potuho skozi osem mesecev! Gospodje, kakšna justica je to?
Najmanjša odškodnina za dolge mesece preiskovalnega zapora je: izpustiti takoj vse politične jetnike na svobodo!
To zahteva pravica, dolžnost sodišča je, da pravici ustreže. Peter Skala.
Naša diskusija s
Osvojitev ali razbitje strok, organizacij.
Strokovne organizacije v S oveniji so zedinjene. Urejeno sicer še marsikaj ni vzpričo zedinjenja, toda to bo uredil splošni strokovni kongres Slovenije.
Mnogo člapov bivših neodvisnih strokovnih organizacij je vstopilo v nove enotne organizacije — a mnogo jih še čaka zunaj. Tu ne mislim na one, ki stojč radi svoje indiferentnosti izven Organizacije. Te besede veljajo onim, ki ne vstopajo v enotne strokovne zveze z izgovorom: „V teh strokovnih organizacijah imajo še vedno vodilna mesta sami socialisti. Če gremo mi noter, postanemo brez moči in podpremo le ono politiko, ki so jo doslej uganjali Svetek, Uratnik, Arh, Bahun, Jeram; kajti, kakor hitro bomo energično nastopili proti tej politiki, se bo obrnil ves birokratski aparat proti nam in nas bo udušil."
To mnenje izhaja iz dveh znatnih pomanjkljivosti. Ali je stari aparat strokovnih zvez tako močan, da zlomi vsako opozicijo, vsak odpor — tedaj bo zlomljena proletarska levica tudi, in še prej, ako ostane izven strokovnih organizacij ; ali pa bo revolucionarno krilo zmagalo v strokovnem gibanju in v tem slučaju smemo še manj stati izven strokovnih zvez, ki zbirajo zopet delavske mase. Dalje: ali se bo razvijalo delavsko gibanje v smeri poostritve razrednega boja in stremelo po zavzetju politične oblasti — potem morajo postati strokovne zveze glavna opora tega gibanja; ali pa delavske mase ne gred6 na levo in se ne revolucionirajo, potem bo prevladoval v- strokovnem gibanju skrajni reformizem. Zaključek, ki sledi iz tega, je enostaven: ako ostanejo strokovne organizacije še nadalje orodje reformizma in reakcije — potem je dik-
tatura proletariata nesmisel kot praktična naloga ali dejanska nemogočnost. Tisti, ki se bojč vstopa v strokovne zveze, gledajo torej preveč pesimistično na dogodke, ki jih doživljamo. Dotični se bojč dela med masami. Vstopa in dela v enotnem strokovnem gibanju se boji le tisti, ki ne vidi, da se delavsko gibanje v splošnem razvija na levo kljub začasnim zmotam in umikom.
Da popolnoma dokažem škodljivo stališče onih, ki so proti delu v enotnih strokovnih zvezah, pojdimo še dalje!
Vzemimo, da te strokovne organizacije res ne bodo ničesar napravile in da je delo v njih brezupno. Kaj bi to pomenilo? Ali morda to pomeni, da so o istem prepričani tudi Svetek, Golmajer, Pavičevič in oni delavci, ki jih ti vodijo? Mi se nismo nikdar udajali v to iluzijo, da bodo ti voditelji postali naši. Mi smo upali in upamo na nekaj popolnoma drugega. Mi upamo, da bo gibanje delavskih množic prisililo voditelje, da gredo z masami ali pa da ostanejo izven in brez njih. Ne smejo se torej iz reformizma birokratov naslikati še mase reformistične in reakcionarne. Tisti, ki ne verujejo v mase in v uspeh revolucionarnega dela med njimi, so izgubili zaupanje sami vase in v svoje revolucionarno prepričanje.
Drugi zopet pravijo: »Počakati bi morali, da nam bodo zopet dovoljene in da bomo vzpostavili neodvisne strokovne organizacije!" Pa te neodvisne organizacije v današnjem času so vendar le neko muziciranje o bodočnosti. Ne vemo niti, kaj bi te organizacije vzpostavile, niti ne vemo, koliko bi one v slučaju legalizacije predstavljale. Z neznankami pa v politiki nikdar računati ne moremo. Ali naj radi teh čistih,
dobrih, teoretičnih, v možganih zamišljenih, nedoločenih, vsekakor malih zvez — ostanemo izven mogočnega gibanja množic za enotnost, izven enotnih strokovnih organizacij, ki morajo biti enotne? Ali naj se radi tega odcepimo od delavcev, ki so strokovno že izšolani? Zadostuje, poglobiti se v to protislovje med evolucionarnim stališčem rta eni in v nevero v mase na drugi strani, pa da vidimo, da je napačno in pomanjkljivo izhodišče onih sodrugov, ki se radi „levičarstva" boje enotnih strokovnih zvez, odnosno socialistov. Osnovna napaka teh sodrugov je v tem, da istovetijo obliko strokovnih organizacij, ogrodje vsega strokovnega gibanja, njegov mehanizem in v dolgih letih ustvarjeni birokratski aparat s strokovnim gibanjem samim in da iz konservativnega značaja tega aparata sklepajo konservativni značaj strokovno organiziranih mas. Oblika in ime organizacije ni odločilno. Odločilna je dvojna grupacija delavstva v reformistično (od meščanske ideologije odvisno) in revolucionarno krilo, ki se danes borita med seboj za premoč.
Radi tega smatram za neresen vsak poskus, obračati zgodovini hrbet in misliti na ponovno ustanavljanje neke „neodvisne“ strokovne zveze v upanju, da se bo z imenom organizacije iz-premenilo tudi njeno bistvo. Temu se odpovejmo enkrat za vselej! Pojdimo v enotne strokovne zveze, ustvarjajmo gibanje množic, delajmo v njem in vodimo ga, to je danes dolžnost vsakogar, ki se šteje za revolucionarja! Gotovo nas še čakajo presenečenja. Reformisti bodo gotovo poskušali vse in bodo tudi marsikdaj še zmagali — zlasti, če bomo mi stali prekrižanih rok. Pa naj bodo danes še tako težki pogoji za delo v strokovnih organizacijah za boj, naj bo še tako močan pritisk starega birokratskega strokovnega aparata — je zločin, ne iti in ne delati v enotnih strokovnih zvezah. In sistematično, organizirano je treba delati.
Kdoi pa stoji izven eno nega strokovnega gibanja in izven njega pljuje na socialpatritote, ta jim dela uslugo, ker kdor je izven organizacije, nima besede in ni nevaren. Nasprotno še krepi socialiste, ker pušča najzavednejše sodruge v strokovnem gibanju samem.
V	kratkem bo akcijski odbor pripravil splošni strokovni kongres zedinjenja Slovenije. Mi bomo imeli tam toliko vpliva, kolikor članov bomo imeli v enotnih strokovnih zvezah in kolikor dela bomo v njih pokazali.
Zato še enkrat ponavljam!
Delavci iz vseh tovarn in iz vseh krajev, v enotne strokovne zveze!
Kljub temu, da se zavedamo vseh konservativnih pojavov v strokovnem gibanju, vemo tudi to;
»Delavstvo ne more zmagati brez, izven ali proti strokovnim organizacijam. Biti moramo z maso in ne izven nje!“
Štukelj.
*
P. S. — To je prvi del mojega odgovora na nestvaren Gustinčičev odgovor na moj stvarni članek „ Akcijski odbor strokovnih organizacij v Sloveniji11. Kajti na čudno, ironično osebno Gustinčičevo namigavanje je treba odgovoriti s tem, da gremo v osnovo stvari. Drugi del in konec odgovora si prihranim, ko se oglasi morda še kak pristaš Gustinčičevega pisanja. Tako bomo odstranili vsako slepomišenje v delavskem gibanju Slovenije. Štukelj.
Bolje nikoli kakor tako
V	članku „Bolje pozno kakor nikoli" se je Gustinčič povzpel do kardinalne trditve: „ Zedinjenj e", kakor so ga uprizorili Štukelj, Makuc in Sedej, se imenuje s pravo besedo kapitulacija. Ona ni nič manjša kakor politična kapitulacija leta 1922 pred klerikalci. To je druga , Fabijančičiada v Sloveniji. To je vetrnjaško eksperimentiranje z levo orientiranim delavstvom. Toda delavci v Sloveniji niso poskusni kunci 1“ (Podčrtal jaz.)
Težko je odgovarjati na gole trditve in. braniti se proti napadom, ki so neutemeljeni in za katere ni Gustinčič napravil niti poizkusa, da bi jih podprl s kakršnimikoli argumenti, ki bi bazirali na resnici, ali pa na dokumentih. Vsled tega je članek Gustinčiča netočen in nestvaren, kar ima nujno posledico
to, da je morala v tem članku priti do izraza samo ena in glavna poteza Gu-«-stinčičeve kritike, in sicer osebno nerazpoložene do nas treh.
Zakaj in kako je prišlo do akcijskega odbora, je sodrug Štukelj v 36. številki našega glasila razjasnil na lep in stvaren način. Ugotoviti iroram, da se Gustinčiču vsled gori navedenih razlogov ni posrečilo doprinesti kakršnegakoli protidokaza trditvam s. Štukelja. Je pa- nekaj druzega, zakar se je oprijel kritik in s čim tudi skuša diskreditirati naše delo pred proletarsko javnostjo in sicer vpiašuje Gustinčič: „Kdo je vedel v javnosti za ta akcijski odbor do železničarske deklaracije? Ali te tak odbor, ki ima namen pripravljati in voditi strokovno zedinjenje v Sloveniji, kaka ^tajnost, za katero smejo vedeti samo Štukelj, Makuc in Sedej?"
Na to vprašanje mu odgovarjam s fakti:
13. sept. mbra t. 1. se je vršil sestanek levo orientiranih zaupnikov strokovnih organizacij, ki je pretiesal vsa važnejša strokovna' vprašanja. Na tem sestanku je s. Štukelj obrazložil namero ustanovitve akcijskega odbora strokovnih organizacij v istem smislu in z istim delovnim programom, kot ga je orisal v svojem znanem članku. Po temeljiti debati je zaupnikov sestanek izvolil nas tri v ta akc. odbor in nas opolnomočil, da tam delamo. To je bilo 13. septembra. In sedaj pazite, Gustinčič, da ne zaidete zopet na nestvarna in osebna pota v svoji nadaljni kritiki! Osem ali devet dni pozneje se je ta akcijski odbor prvič sestal. Na tej seji je poročal s. Golmajer, da so oni na seji Strokovne komisije, kjer so prisostvovala tudi dva člana železničarske organizacije, izvolili svoje delegate v ta akcijski odbor, in sicer: Golmajerja, Sveteka in Uratnika.
Iz tega sledi, da ni bila to tajnost nas treh, ker je vedela in potrdila to institucijo Strokovna komisija na eni, ter 24 zaupnikov iz vseh važnih krajev Slovenije na drugi strani. Kajti ti zaupniki so informirali svoje sodruge o poteku celega sestanka. Da pa je bil akcijski odbor tajnost za Gustinčiča, to . pa rad verujem in to dokazuje cel njegov članek, ki jasno govori o neinformiranosti Gustinčiča v celi zadevi. Saj ni tudi nič čudnega, kajti Gustinčič je že eno leto popolnoma pasiven v delavskem pokretu in vsa hrana za njegovo „stvar-no“ kritiko izvira iz raznih osebnih izjav neoficielnega značaja, iz raznih krilatic in besedičanja. Sicer se bom k temu poglavju še povrnil.
Torej na tej prvi seji akcijskega odbora se je ugotovila izvolitev nas šestih članov ter zasnovala redakcija oklica ali manifesta, ki naj razloži pomen in nastanek akcijskega odbora širši proletarski javnosti. Končnoveljavna redakcija tega oklica bi se morala skleniti na drugi seji akcijskega odbora, to je v začetku oktobra. Do te druge seje ni prišlo, in Gustinčič dobro ve, zakaj • ni prišlo do nadaljevanja dela v akcijskem odboru. Tako se je zgodilo, da so bile delavske mase informirane samo od svojih zaupnikov ustmeno.
Sicer trdi Gustinčič, da on ni v načelu proti akcijskemu odboru, ampak samo proti „nekim“, t. j. nepoznanim akcijskim odborom, katerih delokrog ni znan in katerih delovanje vsak po svoje tolmačil Tako tudi on podpira in razlaga oni znani odstavek v železničarski deklaraciji. Zgoraj sem že omenil, da ta akcijski odbor ni bil neznan železničarski organizaciji, ker so jih ali bi jih vsaj morali informirati njihovi predstavniki v Strokovni komisiji, ki so bili pri izvolitvi delegatov v akcijski odbor prisotni. In tako se je pač zgodilo, da o tem akcijskem odboru ni vedel samo Gustinčič. Naj bi se zanimal in aktivno posegal v delavsko gibanje in stvar bi bila tudi zanj jasna!
Toda ne glede na ta dejstva, ki jasno dokazujejo netočnost in nestvarnost Gustinčičeve kritike, in neoziraje se na vzroke, ki so pobudili Gustinčiča, da se postavi v pozo kritika, nastane nujno vprašanje: Kaj pa je potem bilo napačnega v tem akcijskem odboru, ki pa je bila tajnost samo za njega? Na ta najvažnejša vprašanja Gustinčič molči!
Ako bi nam on dokazal, ali pa vsaj skušal dokazati z dokumenti, da smo mi trije za časa obstoja akcijskega odbora zapustili linijo levega krila in zajadrali v reformistične vode, potem
bi bila diskusija o tem vprašanju nujna in potrebna! Ker se pa Gustinčič izgublja v malenkostih in so še te malenkosti netočne in nestvarne, potem mu jaz opravičeno odgovarjam bolje nikoli kakor tako. Bolje je, da molči, kot da bega s svojim besedičenjem delavstvo, ki stoji danes pred daleko-sežnimi problemi — pred zgodovinskimi momenti, ki naj bi delavstvo Jugoslavije razredno prebudili in ga pripravili za težke bitke, katere jim naravnost vsiljuje jugoslovanska bur-žuazija.
Pa pojdimo dalje in poglejmo, kaj Gustinčič nadalje ugotavlja! On navaja za argument in dokaz naše kapitulacije izjavo Golmajerja nekemu železničarskemu strokovničarju, da to ni nikak akcijski, temveč redakcijski odbor za „Delavca“ in „Del. km. lista“I Naše uredništvo je to rekriminacijo oficielno demantiralo. K temu demantiju pripominjam jaz kot član akcijskega odbora, da je to neresnica in da se ni nikdar in nikjer govorilo o kakšni ingerenci na naš list od strani akcijskega odbora, ker je naš list političen in na njegovo pisanje ne more in ne sme imeti noben pristaš druge stranke vpliva! Sicer sta pa Golmajer in Svetek člana akcijskega odbora in njihova dolžnost je, da povesta resnico o teh rekriminacijah!
Toda Gustinčič ni napravil nobenih korakov, da bi iskal informacij o tej zadevi pri nas in potem šele izrabljal take „izjave“ kot orožje svoje kritike! Ne! On je šel v svojem pristranskem opazovanju našega dela tako daleč, da je pismeno izjavil to, da veruje v tej stvari več Golmajer ju in Svetku kot nam!
Svobodno mu! Toda ta njegova pravovernost v one, ki jih napada kot socialpatriote in socialpolicaje (kar se ne strinja z njegovim „levim“ prepričanjem, op. pisca), ni še noben dokaz
Zgodovina Rusije do danes.
O tem predava v veliki dvorani Mestnega doma v četrtek 29. t. m. ob 7. uri zvečer s. Štukelj Ciril. Sodrugi, udeležite se polnoštevilno predavanja!
za kakršnokoli kapitulacijo, še manj pa Fabjančičiada od naše strani. V konkretnem slučaju bi to bila težka pogreška od strani onih, ki so to izjavo podali! Kje je pa naša krivda, naša kapitulacija? V čem obstoja ona?
V	tem gotovo ne, da Gustinčič veruje izjavam članov SSJ!!!
Kot nadaljne svoje „dokaze“ navaja krilatico s. Štukelja in njegovega „pri-jatelja in pomagača", kakor se on so-družesko izraža! Te „krilati,ce“, ki jih Gustinčič inkriminira ss. Stukelju in Verhovcu, bosta gotovo demantirala onadva! Jaz samo vprašujem proletariat Slovenije: ali je vse to dokaz za njegove gorostasne trditve o naši ka-- pitulaciji pred Amsterdamom? Dokaz za našo Fabjančičiado? Ne! Za proletariat Slovenije, ki je postal tekom dolgoletnih borb, zmag, razočaranj in neuspehov zelo izkušen in previden, so potrebni dokazi, da izgubi vero v one, katerim je poveril vodstvo v pokretu !!
Nadalje pravi Gustinčič, da smo mi doživeli s svojo sindikalno politiko velik krah! V čem obstoji ta krah in kje je prišel do izraza — o tem Gustinčič zopet molči!! Zakaj? Ker pač ni aktivno sodeloval pri akcijah zedinjenja proletariata Slovenije Gustinčič — ker je bil pasiven! Mogoče pa ima Gustinčič še kakšne druge razloge, o katerih pa za enkrat previdno molči! Sicer pa navaja Gustinčič kot dokaz našega »sindikalnega kraha" beograd-ski kongres zedinjenja in vprašuje, kakšna navodila so prejeli naši sodrugi za ta kongres! Konferenca zaupnikov, ki se je vršila 13. septembra 1.1., je zavzela jasno nedvomno stališče na-pram kongresu v Beogradu in to stališče je prišlo do izraza v eni iz šte-« vilk našega lista pod naslovom „Misli h kongresu ujedinjenja"! Delegati levega krila, namenjeni za kongres, so prejeli natančna navodila o našem stališču, toda zgodilo se je, da ravno ti delegati niso mogli odpotovati v Beograd in šli so drugi. Ali pade potem krivda na nas treh?
Toda to še ni vse! Proti koncu svoje „kritike“ nastopa Gustinčič s
svojimi najtežjimi kalibri! Na ugotovitev s. Štukelja, da smo si mi zagotovili v vseh združenih strokovnih zvezah izvajanje načelnih zahtev in sicer razredni boj, proletarska demokracija in popolna svoboda kritike v enotnem strokovnem gibanju, odgovarja Gustinčič z ironičnim vzklikom: „Sitnestvari! Mi moramo Štukelju, Makucu in Sedeju res iskreno gratulirati k tem ogromnim pridobitvam za naše levo krilo!" (Podčrtal pisec.)
Ali niso to načelne zahteve, ki jih mora postaviti vsaka leva skupina kot pogoj takoj ob vstopu v reformistične strokovne organizacije? In kako podpre Gustinčič to svojo ironijo? Z dokazom, da je socialna demokracija priznavala razredni boj le na papirju in da je neiskrena? Ali je pa ta trditev tudi dokaz, da smo se mi zadovoljili s to obljubo in prenehali z izvajanjem in uresničenjem svojih načelnih točk? Samo en dokaz te trditve in diskusije z Gustinčičem bo imela smisel in pomen! Na vprašanje, kje sem še jaz kaj kritiziral socialno demokracijo, povem Gustinčiču samo to-le, da sem jaz stal aktivno v vrstah nasprotnikov so-cialreformizina že takrat, ko je Gustinčič še s polno paro jadral pod zastavo druge internacionale!
Kar se pa tiče trditve, da mi vetrnjaško eksperimentiramo z levo orientiranim delavstvom, odgovarjam s tem, da do danes še vedno uživamo polno zaupanje delavstva v Sloveniji, ki pazno in razsodno zasleduje vsak korak v našem gibanju in refren, s katerim je zaključil Gustinčič svojo „kritiko“, je vreden, da si ga zapiše med svoje spomine: Kajti delavci v Sloveniji res niso poskusni kunci.
Sedej.
Strokovne organizaciji in kritika.
Kritika je zdivva in potrebna, biti pa mora vedrto objektivna in ob pravem času. Dotičnik pa, ki se je poslužuje, mora sam v prvi vrsti dajati dober zgled. Kritizira tudi tat, kadar se mu tatvina ni posrečila. Zaljubljen fant se jezi na dekleta, ,ko ga ona odbije, bolan človek na zdravega itd.
' To je ena vrsta kritike, ali istočasno pa tudi vemo vsi, da s to vrsto kritiko ne pridemo nikamor. Pa priidimo k stvari.
V	zadnji številki DKL pod naslovom „Bolje pozno kakor nikoliu omenja Gustinčič med drugim tudi akcijski odbor, kateri je bil izvoljen pred mesecem z namenom, da vodi tekoče zadeve do strokovnega kongresa,v Sloveniji. O namenu in delu akcijskega odbora je že s. Štukelj povedal v predzadnji številki DKL in jaz se z njim strinjam, in po tej poti bo treba iti naprej brez obzira, ali je postranskim gledalcem to všeč ali ne.
Železničarji so pa imeli dva zastopnika v Strokovni komisiji, razumljivo je tedaj, da so vedeli za ta skrivnostni akcijski odbor, ako so to hoteli. Na seji Strok, komisije, ko se je o tem razpravljalo, je bil navzoč žel. zastopnik s. Ogrin, nemogoče pa je, da bi mogla imeti se posebej vsaka strokovna zveza svojega zastopnika v akcijskem odboru. Kritika v štev. 19. Organ, železničarja ni na mestu, informirati bi moral zastopnik svojo centralo o vseh sklepih, da ne bi bilo nepotrebnih nesporazumljenj. Na mestu tudi ni bil dopis v štev. 19. Org. železn. s podpisom Mikec ^Govorimo jasnou, kar se je hotelo tedaj vriniti meni v čevlje (da govorim tako kot dopisnik) po tretji osebi. Jaz sem ponosen na to, ko prečitam zadnji odstavek onega članka. Skrito izza plank streljati, to zna samo strahopetec. Kratka doba, ali kako velika izprememba! Jaz imam zadoščenje, pa tudi oni ga imajo, ki imajo največ vpliva na Železničarja, mislim, da se razumemo z vsem kalibrom > Ko se je šlo za skupno proslavo in manitestacijo leto« na dan prvega maja, smo hodili okrog vseh prijateljev D. Gustinčiča, naj gredo na Bhode ter naj odkrijejo tvoje karte. Odklonili so s tem, d* enostavno niso šli; pa ne mislite, da ne poznajo razlik, o pač, teh poznajo, in sicer: Mene so podučevali, naj govorim tako-le: Danes praznujemo delavski praznik po zaslugi socialpatriotov, agentov srbske buržuazije ter srbBkega militarizma, oni, ki je pred menoj govoril, je lopov, ter agent srbskega imperializma, izdajica proletariata itd. Razumljivo je, da takrat, kadar se dela za enotne strokovne organizacije, nisem mogel in bi tudi kdo drug
ne mogel tako govoriti delavstvu. Mislim, da bi se delavstvo nam lepo zahvalilo za tak govor na majskem shodu, ki se je vršil v znamenju enotne fronte.
D. Gustinčič pravi nadalje, da sva s s. Štuklom izvršila ujedinjenje radi zedi- , njenja in ne zedinjenje zaradi razrednega boja, za socialne pravice in cilje delavstva. Toliko naivnosti nisem pričakoval od enega inženirja, pa čeprav imam svoje mnenje o njem. Po mojem je treba v prvi vrsti upostaviti strokovne organizacije tam, kjer jih ni. Istočasno je treba povedati kaj hočemo in da članarine ne bodemo plačevali radi samega ljubega prijateljstva temveč radi skupne obrambe, razrednega boja ter našega končnega cilj*. Kdor se bo za to boril, je na pravi poti,, delavstvo bo pa sodilo po delu svoje zaupnike, ne pa po učenih frazah.
Za vse, kar sem delal v delavskem gibanju, imam čisto in mirno vest, delavstvo je mnogo diskutiralo o ujedinjenju ter ni res to, da sem ga ujedinil jaz, s. Štukelj in s. Sedej; delavstvo se je uje-dinilo po rudnikih in po tovarnah samo, brez mene in Štuklja, in ako hočemo, tudi D. Gustinčiča ni prišlo vprašat, kaj naj naredijo, od tod pa tudi zavist in stiskanje sob v svoji onemogli jezi.
Zakaj so se ujedinili, naj se vpraša rudarje, kovinarje, železničarje, pa bode zvedel vsak, da od fantastov se ne pustijo * več voditi. Kačun še itak ni poravnan in vprašajte one rudarje, ki so šli v Francijo, zakaj so šli. Tedaj bo lahko zvedel Gustinčič med drugim to, kar mu ne bo • ljubo.
Poslušal sem na nekem shodu zgovornega Gustinčičevega prijatelja, ko je dejal med drugim, da samo v akcijah se izkristalizirajo sodrugi, par dni potem smo še le razumeli, kako se to izkristalizira, sedaj to znamo in se bomo zapomnili.
Kaka kapitulacija je to, ako delavec ni nikjer organiziran, da se organizira v razredni organizaciji? Kaj bodo rekli italijanski sodrugi, ko se bodo morali organizirati v fašistovskik sindikatih, ko druge niso pripoznane? Kaka kapitulacija je to, ako se delavstvo zopet zbira in pripravlja na boj proti svojim tiranom? Človek, ki še ni nikdar plačal članarine, tega ne more razumeti, razumeti pa noče iz zlobnosti.
Ujedinjenje delavskega razreda je na pohodu ne samo v Sloveniji, temveč na celem svetu. Ako sem za ujedinjenje kaj pripomogel, Bem naredil samo svojo proletarsko dolžnost. Delavstvo v Sloveniji je preneslo in prebavilo marsikakega avan-. turista, ki danes uživa Bvoj kruh med delavskimi nasprotniki; upam, da bomo prenesli tudi enega Gustinčiča. Prav ima D. Gustinčič, ki pravi, da je bila 1922. leta Fabjančičjada. Pristavljam samo še, da tretja faza v našem gibanju je Gustinčič-, jada 1925. Prepričani pa smo, da je to tudi zadnja nja«in s tem bo izginil zadnji član one družbe, ki je še v Švici skupaj „delovalau. Z njimi bo odstranjena zadnja ovira za pravilni razvoj delavskega pokreta v Sloveniji. Nepoklicani ste prišli in neklicani boste tudi odšli, kar je edino pravilno. Da pa nismo delavci v Sloveniji poskusni kunci, pa bo imel D. Gustinčič priložnost, da se v najkrajšem času prepriča.	Iv.	Makuc.
Primer, kako se ne bi smelo uje-dinjevati.
K vprašanju naše dosedanje strokovne politike v Sloveniji, o kateri sta doslej spregovorila v prejšnih številkah našega lista sodrug Gustinčič in Štukelj, bi hotel opozoriti na sledeča dejstva, iz katerih nujno sledi, da so se delale pri nas v tem oziru velike napake.
Predvsem ne smemo pozabiti, da Slovenija ni samostojna država, temveč samo ena pokrajina v Jugoslaviji in da vsled t*ga tudi delavskega gibanja v Sloveniji ne smemo presojati s pokrajinskega stališča, temveč da moramo v delavskem pokretu v Sloveniji gledati le del celotnega delavskega pokreta v Jugoslaviji. S tem sem hotel povedati, da „ ujedinjenja strokovnih organizacij v Sloveniji« ne smemo presojati iz ozkega lokalpatriotičnega slovenskega gledišča, temveč da mora biti za nas merodajno pri vseh akcijah: Kako bo vplivala akcija na razvoj gibanja v celi državi Jugoslaviji. To seveda ni nobena moja nova iznajdba; da mora vsak delavski pokret biti v državi centraliziran in enotno dirigiran, je že staro načelo,
na katerega revolucionarni marksisti seveda ne bi smeli pozabiti. Sodrugi pa, ki so izvršili ujedinjenje v Sloveniji, so to načelo — hote ali m hote je tu postransko
—	prezrli. Sodrugi, ki nosijo odgovornost za to „slovensko11 ujedinjenje, so delali' na svojo roko deloma brez vednosti centralnih instanc, deloma pa naravnost proti njihovi volji. V „Organizovanem Radniku11, centralnem glasilu neodvisnih sindikatov, je že pred sedem meseci izšel komunike, v katerem centralna instanca javlja, da se ne strinja z načinom delnega pokrajinskega „ujedinjenja v Sloveniji in da prepušča vso odgovornost tistim, ki delajo pokrajinsko ujedinjenje na svojo roko. Sodrugi se . tudi za ta odločen opomin centrale niso zmenili, niso delavstvu v Sloveniji niti povedali, da se centrala z njihovim delom ne strinja, vse te važne stvari so pred slovenskim delavstvom prikrivali in delali na svojo roko naprej svojo ,,kranjsko“
, politiko. Pa ne samo naša centralna instanca v Balgradu, tudi naša internacionalna instanca je obsodila način delnega ujedinjenja v Sloveniji in ga dobesedno , , označila takole: „Kot tipičen primer, kako se borba za enotnost ne sme voditi, lahko posluži pred kratkim „izvršeno“ ujedinjenje v Sloveniji, kjer je revolucionarni del delavstva kljub številčni premoči poli- . tično kapituliral pred reformisti".
„ Kadar se pogajajo dve centralni instanci, reformistična in revolucionarna, pomeni delno ujedinjenje revolucionarnih delavcev z reformističnimi organizacijami nedopustno kapitulacijo revolucionarnih elementov pred reformisti11. Tudi to mnenje naše internacionalne instance so sodrugi, ki so odgovorni za slovensko ujedinjenje, zamolčali pred delavstvom in niti na konferenci levega krila strokovnih zaupnikov niso sporočili delegatom iz posameznih krajev, da so delali na svojo roko, proti volji naše centralne instance v Belgradu in proti volji naše internacionalne instance.
O vsem tem se v listu ni nikoli pisalo, o vsem tem se na strokovnih sestankih in konferencah naših zaupnikov ni nikoli poročalo in govorilo in to je milo rečeno velika in težka napaka, to je odvajanje delavstva s prave poti in zavajanje na pot separatizma in reformizma.
Zakaj je tako delno ujedinjevanje napačno in naravnost škodljivo za celokupni delavski razred, je pokazala komedija s „kongresom ujedinjenja11, ki so ga priredili socialpatriotje v Beogradu in o katerem je pisal „DKL“ v svoji prejšni številki. Na tem kongresu so reformisti pokazali na Slovenijo, češ: glejte to so pametni in trezni komunisti, ujedinili so se z nami brez kongresa, proti volji svoje centrale; moskovski agentje pri CRSOJ pa niti na kongres niso prišli, ki smo ga sklicali. Mi čestitamo slovenskim komunistom, da imajo tako trezno misleče voditelje, da. so pustili svojo moskovsko centralo in se ujedinili z našimi organizacijami in tako dokončali ujedinjenje. Pozivamo tudi one delavce na Hrvatsk^m in v Srbiji, ki bo še pod vplivom CRSOJ, da sledijo vzgledu svojih slovenskih somišljenikov in pristopijo k našim organizacijam, dokler je še čas. Moskovske agente pa bomo pustili,
, kjer so. — Tak je bil . smisel govora Luke Paviceviča na komediji kongresa ujedinjenja v Belgradu in jasno je eno, reformisti so delno ujedinjenje v Sloveniji izkoristili zase, za boj proti še obstoječim neodvisnim strokovnim organizacijam, proti CRSOJ. Na tem kongresu je bilo tudi nekaj delegatov iz Slovenije, ki jih smatramo za naše pristaše, in nobeden izmed teh ni odprl na tem kongresu ust za resnično in popolno ujedinjenje, nobeden se ni zavzel za ujedinjenje s CRSOJ, z gra-fičarji in ostalimi, ki se niso udeležili kongresa. Zakaj ne? Ker so delegati iz Slovenije bili mišljenja, če smo mi pristopili k Strokovni komisiji in se ujedinili, zakaj ne bi istotako napravili v Srbiji in na Hrvaškem. Ker jim nihče ni povedal, da je način ujedinjenja v Sloveniji napačen in škodljiv. Ker se delegatom a naše strani ni dalo nobenih navodil, nobenih diiektiv. Ker je direktive dala Strokovna komisija, kjer mi nimamo nobenega zastop-. nika. Prvi uspeh delnega ujedinjenja v Sloveniji je bil torej ta, da so slovenski delegati revolucionarnega delavstva — ki seje po krivdi nekaterih sodrugov proti volji centrale in tudi proti volji internacionale ujedinil z reformisti — izkoristili »ocialpatriotje kot orožje proti ostalemu delu revolucionarnega delavstva v Srbiji in na Hrvaškem. In to je žalosten uspeh, to je žalostna perspektiva za bodoče delo, če bomo še gonili separatistično „slovenskou
politiko, mesto da bi izvajali enotno v celi državi.
Sodrugi, ki so to delno ujedinjenje v Sloveniji zagrešili, so sicer v DKL čisto pravilno pisali, da se ne smemo ujedinjevati radi ujedinjenja, temveč radi razrednega ■ boja in radi borbe za izboljšanja gmotnega in socialnega stanja delavstva. Mislimo, da bo vsakomur jasno, da je razredni boj in uspešna borba šele takrat mogoča, kadar bo strokovni pokret ne samo v Sloveniji, temveč v celi državi ujedinjen. Ce se je dalo izvršiti delno ujedinjenje samo v Sloveniji, še ni rečeno, da se da razredni boj tudi delno voditi samo v Sloveniji. Niti boja za izboljšanje gmotnega stanja ne moremo uspešno voditi, če ga pričnemo samo v Sloveniji brez ozira na ostale pokrajine. Predpogoj za uspešen boj je torej
—	ujedinjenje v celi državi in da delno ujedinjenje v Sloveniji ni olajšalo niti pospešilo ujedinjenja v celi državi, temveč otežkočilo boj CRSOJ in grafičarjem, ki so edino resno za ujedinjenje, je pokazal belgrajski kongres. Zakaj smo se torej delno ujedinili? Ali res samo zato, da so nekateri izmed tistih sodrugov, ki so napravili ujedinjenje, bili milostno sprejeti v službo pri Delavski zbornici odnosno Strokovni komisiji?
Pravzaprav se v Sloveniji ni izvršilo nikako ujedinjenje, ker naših organizacij sploh bilo ni. Izvršil se je samo pristop naših pristašev v reformistične sindikate in to se je po nevrednem razkričalo kot ujedinjenje, katerega smo že skozi dve leti neprenehoma zahtevali. Ujedinjenja, kakor smo ga zahtevali skozi dve leti in kakor ga še danes zahtevajo neodvisne strokovne organizacije v Jugoslaviji, pa je nekaj čisto drugačnega, kot to, kar seje zgodilo v Sloveniji, in to čutijo instinktivno tudi delavske mase in se držijo kljub ujedinjenju ob strani in težko delo bomo imeli, predno jih bomo spravili v enotne organizacije.
Sodrugi, ki so odgovorni za vse te napake in pogreške, vprašujejo: Kaj naj bi storili, da bi bilo prav?“ Evo kaj:
■ Predvsem ničesar na svojo roko, ničesar brez ali celo proti centralni instanci. Treba je bilo obdržati kontakt z našimi neodvisnimi organizacijami v Srbiji in na Hrvaškem in sporazumno s centralo pristopiti k delu ujedinjenja v Sloveniji. Ce bi se sodrugi sporazumeli s centralo, ki jo predstavljajo izkušeni sodrugi, bi način ujedinjenja v Sloveniji bil sigurno drugačen. Mesto delnega ujedinjenja po strokah in enostavnega priključevanja in pristopanja v reformistične sindikate, bi se moralo zahtevati in delati med delavstvom za skli-
canje kongresa Strokovne komisije in tako potom mas pritiskati na vodstvo Strokovne komisije, da se uda zahtevi delavstva po ujedinjenju. Pred ujedinjenjem, pred priključevanjem in pristopanjem v Strokovno komisijo, bi se moralo upostaviti paritetni akcijski odbor in ta akcijski odbor bi moral voditi pripravljanje kongresa, na katerem bi se ujedinjenje izvršilo, in postavilo novo vodstvo ujedinjenih strokovnih organizacij. Toda sodrugi, ki so zakrivili „ujedinjenjeu, so izvršili pristop naših pristašev k Strokovni komisiji v marcu in aprilu in po izvršenem pristopu šele čez šest mesecev načeli vprašanje vodstva ujedinjenega strokovnega pokreta in šele septembra se je izvolil z naše strani akcijski odbor. Naši sodrugi so bili tako naivni, da so ta akcijski odbor krstili v „DKL“ za „vrhovno instanco11, jasno pa je, da akcijski odbor ni nobena vrhovna instanca, ker vsak sklep A. 0. postane šele takrat veljaven, kadar ga sankcionira Strokovna komisija, ki še danes funkcionira kot resnična vrhovna instanca ujedinjenega strokovnega pokreta v Sloveniji in kjer naši niso zastopani. Vprašanje vrhovne instance ujedinjenega strokovnega pokreta je bilo treba pred priključevanjem rešiti in ne šele šest mesecev po priključenju se zadovoljiti s fiktivno namišljeno „vrhovno instanco11.
Delno, pokrajinsko ujedinjenje v Sloveniji je zaprlo in otežkočilo ujedinjenje v celi državi, posebno je otežkočilo stališče CRSOJ, ki predstavlja revolucionaren del organiziranega delavstva v Jugoslaviji. Način ujedinjenja v Sloveniji je bil nepremišljen in naiven in za bodoče si mo-_ ramo zapomniti mnenje revolucionarne internacionalne instance, ki ga radi važnosti še enkrat citiram:
„Kot tipičen primer, kako se borba za enotnost ne sme voditi, lahko posluži pred kratkim izvršeno ujedinjenje v Sloveniji, kjer je revolucionarni del delavstva kljub številčni premoči politično kapituliral pred reformisti. Kadar se pogajajo dve centralni instanci, reformistična in revolucionarna, pomeni delno ujedinjenje revolucionarnih delavcev z reformističnimi organizacijami nedopustno kapitulacijo revolucionarnih elementov pred reformisti.1*
Strokovne organizacije v Sloveniji so sedaj enotne in enotne morajo tudi ostati. Nihče ne misli na razbitje enotnih strokovnih organizacij, kakor prikrito nami-gava Štukelj v svojem članku. V teh enotnih organizacijah pa bomo morali delati v smeri, ki je označena v uvodnem članku prejšne številke DKL.
Albert Hlebec.
Mednarodni pregled.
Imperialistična Evropa in delavsko* kmečka Rusija.
Po komediji v Ženevi, ki jo je priredil Chamberlein s svojimi velikimi in malimi lutkami za osnovanje protiboljše-viškega vojnega bloka, se je pred kratkim vršila še ena protidelavska igra združenih imperialistov. V Locarnu (Švica) so ee zbrali zunanji ministri centralne in zapadne Evrope in pod masko garancijskega pakta so se dogovorili za enoten nastop v bodoči vojni, ki jo pripravljajo proti Rusiji. Uspeh te konference je ta, da so s koncesijami gospodarske in politične prirode Nemčijo pritegnili v protiboljševiški blok, kjer bo igrala vlogo angleškega janičarja.
Proti kapitalističnemu protiboljševiške-mu bloku, ki je ustvarjen za enotno organiziranje vojnega pohoda proti sovjetski Rusiji, postavljajo delavci in kmetje po celem svetu zvezo delavcev in kmetov proti vojni.
Položaj delavk v Rusiji.
Angleška parlamentarna delegacija delavske stranke je posetila Rusijo. Po obiskih v tovarnah kontetov je delegat Grant el izjavil: Največjo zaščito imajo žene v Rusiji. V nobeni drugi državi ne dobiva ženska delavka enako plačo kot možki delavec. Samo v Rusiji so ženske delavke za isto delo enako plačane z moškimi. Položaj delavstva v Rusiji je boljši k<}t v vsaki drugi državi. Tudi na polju tehnike bo sovjetska Rusija v nekoliko letih najnaprednejša država na svetu.
Mednarodni kongres usnjarjev.
Koncem septembra se je vršil v Parizu 3'. svetovni kongres usnjarjev. Med 50 delegati je bil eden tudi iz Jugoslavije, ki je zastopal neodvisno organizacijo usnjarjev, ki je v sestavu CRSOJ. Po tri-
dnevnem zasedanju, v toku katerih so se sprejeli sklepi za bodoče delo, je bil kongres zaključen. — Obžalovati moramo, da je kongres vprašanje ujedinjenja strokovnega pokreta v mednarodnem obsegu popolnoma prezrl in da se ni izjavil za sodelovanje z angleško-ruskim komitetom za enotnost strokovnega pokreta.
Brezposelnost na Angleškem.
Breposelnost na Angleškem zopet narašča. Julija je bilo 1,262.000 brezposelnih, sedaj je število brezposelnih narastlo na 1,417.700. Posebno težka je situacija v železnih rudnikih. Od 482 visokih peči za topljenje rude jih obratuje samo 136.
Na Irskem je nad 60.000 delavcev brezposelnih, mnogo jih pa dela samo par ur dnevno.
Preganjanje strokovnih organizacij v Romuniji.
V	Bukarešti so med sejo strokovnega gveta vdrli v sobo žandarji in aretirali vseh 19 prisotnih strokovnih funkcionarjev, češ da niso seje prijavili vojaški komandi. Ta razlog pa je samo pretveza, ker v resnici so jih zaprli na željo in ukaz nekega vele-(abrikanta, ki ni mogel trpeti v svojih tovarnah organiziranih delavcev.
Bilanca razredne justice v Nemčiji.
Nemška komunistična stranka je povodom zadnje Hindenburgove amnestije izdala statistiko, ki dokazuje, da je od socialpatriotov toliko omenjana amnestija političnih obsojencev velik švindel in da niti ena desetina obsojencev na podlagi te amnestije ni bila izpuščena. Po tej statistiki je bilo obsojenih od 1. januarja 1924 do avgusta 1925, torej v 20 mesecih: število obsojenih ....	6349
trdnjavska ječa v letih .	.	1138'8
kaznilnica v letih ....	1108-3
zapor v letih......................... 2450
denarna kazen v zlatih mark. 267.191
Vse te obsodbe so bile izrečene po oktoberskih dogodkih 1923, v statistiki niso unesene kazni izrečene nad žrtvami justičnega terorja po monakovski sovjetski republiki, po Kappovem pnču in marčevi akciji v srednji Nemčiji, ki skupno prekašajo obsodbe v gornji statistiki.
Hindenburgova amnestija pa je bila taka, da je bilo izpuščenih samo
Število po-	odpuščene	kazni	izpuščenih	iz
miloščenih	leta	Mark	preiskave
407	331,472	18.690	95
95 preiskovancev, ki so bili amnestirani, je odsedelo na preiskavi 51,9 leta. Od 6349 v zadnjih 20 mesecih obsojenih proletarcev je bilo samo 407 amnestiranih, od 6662 let kazni je Hindenburgova amnestija nodpustilau le 331 let.
Nemški proletariat nadaljuje boj za popolno amnestijo vseh političnih obsojencev.
Dopis iz pariškega delavskega življenja.
Francoski delavci so z dejanji, z akcijo pokazali, da so proti imperialističnim vojnam. Avantgarda proletariata, francoska komun, stranka, že od spomladi vodi veliko kampanjo proti vojni, ki jo francoski imperializem vodi proti malemu ali junaškemu rodu Rifovcev, ki neustrašeno in hrabro branijo svojo neodvisnost.
V	parlamentu je mladi komunistični poslanec Deriot neštetokrat interpeliral vlado „kartela leviceu o dogodkih v Maroku. Vse te interpelacije so podpirale široke proletarske mase z akcijam, kakor s pouličnim demonstracijam, z velikanskimi shodi, organiziranimi po celi Franciji.
Pod vodstvom komunistične stranke se je vršilo v Franciji sedem delavskih kongresov, kjer je bilo nekaj tisoč delegatov, ki so zastopali milijone delavcev in kmetov brez ozira na politično ali strokovno orientacijo. Na teh kongresih se je sklenilo
Sodrug Fajn župan v Zagorju.
V sredo 21. oktobra 1925 je bil pri volitvah župana s 13 glasovi izvoljen za župana sodrug Fajn Ludvig, ki ga je Trboveljska družba po stavki 1923. leta odpustila in ki je bil pri orjunskem napadu 1. junija 1924 v Trbovljah ranjen in je potem sest mesecev sedel na preiskavi v Celju in bil pri obravnavi oproščen.
Demokrati in klerikalci na vse pre-tege intrigirajo in intervenirajo, da vlada ne bi potrdila te izvolitve.
Izgon pokopanega.
V prejšni številki smo poročali kako se je obnašala zagrebška policija proti obiskovalcem groba Alije Aliagiča, ki je bil od jugoslovanske buržuazije 1925. 1. obsojen na smrt in obešen. — Sedaj pa nam javljajo sodrugi iz Zagreba, da je policija pustila odpreti grob Alije Aliagiča, da so izkopali njegove kosti in jih pustili prepeljati y samotno bosansko selo, kjer je bil Alija rojen. Vse to se je vršilo ponoči, tajno, da ne bi delavci zvedeli in da niso mogli kostem mučenika Alije izkazati svoje spoštovanje in da niso mogli spremeniti njegovih kosti od pokopališča do postaje.
Buržuaziji in njeni dekli policiji niso dovolj živi delavci. Spravila se je tudi na mrtve, pokopane. Žive izganjajo iz kraja v kraj, jih zapirajo, obsojajo in obešajo in še potem, ko so v grobu, jim ne privoščijo miru ter njihove ostanke prenašajo iz kraja v kraj. Delavstvo si bo to zagrizenost zapomnilo in kljub vsemu obdržalo Bvojega Alijo Aliagiča v vednem spominu.
11 ljubljanske pošte.
Iz zanesljivih virov smo zvedeli, da je v tatvini 330 amerikanskih pisem na tukajšnji glavni pošti, o kateri je „Jutrou svojčas poročalo (sedaj je pa utihnilo) policija je našla pri hišni preiskavi nekega poštnega uradnika, kije kajpada „Orjunašu, material ozir. oropana pisma. Govori se pa sedaj naenkrat v poštnih krogih, da je prišla dotična vreča že oropana v Ljubljano. Ali vedo to šele danes? Če pa človek z zdravim razumom — akoprav ni p.jŠtar — misli, js to čisto izključeno, da bi se ta tatvina kje drugod izvršila kot tu v Ljubljani. Kajti vreča je bila tu od a nbulance v redn, torej nepoškodovano prevzeta. Saj se pač ne more reči, da se pri prevzemu pošte ozir. tej vreče od
organizirati 24 urni demonstrativni generalni štrajk proti vojni v Maroku, proti novim davkom in inflaciji. Za fraternacijo vojakov (na fronti), za neodvisnost Rifre-publike, za generalno povišanje mezd.
In po teh sklepih je bil 12. oktober proglašen za dan generalnega štrajka. Francoski delavci so ta dan pokazali, da so pripravljeni upotrebiti vsa sredstva za dosego svojih zahtev. V nekaterih mestih je bil ta dan generalne ustavitve dela samo mala slika, neka predigra velikih socialnih bojev, ki bodo v bodoče izbruhnili.
Ta dan 12. oktober so izgubili delavci enega od svojih najboljših sodrugov, in to mladega Sabatiera. Na dan 12. oktobra opoldne, ko je grupa delavcev, med katerimi je bil tudi Sabatier v prvi vrsti, šla mimo tovarne, v kateri je večina teh delavcev zaposlena, počil je iz tovarne strel, nato še eden, ki je našega sodruga stal življenje. Padel je v naročje svoje žene in sodrugov, ki so bili prisotni.
Tako se je podjetnik hotel iznebiti neustrašenega bojevnika za delavsko pravo, tako se v demokratični Franciji ubijajo delavski zastopniki.
Ta slučaj je delavce silno vznemiril.
V	soboto 18. oktobra je nad 120.000 delavcev spremilo svojega sodruga Sabatiera na zadnjem potu. 120.000 pariških delavcev je manifestiralo svojo odločno voljo za osveto. Padel je v boju za mir, oprl je vojakom zavest, da niso oni osamljeni, nego da je z njimi delavski razred, ki se bori proti imperialističnim vojnam in za mir med narodi.
Sporočamo delavcem v Franciji, da je v Parizu počel izhajati delavski časopis pod imenom „GLAS jugoslovanskih rad-nika u Francoskoj". Vse dopise in naročnino naj se pošlje na adreso: Ivan Chaillet, 18. Rue Bellevue XIX, Pariš.
Ta časopis delavcem najtopleje priporočamo, posebno onim v Franciji, ker se ta list posebno bori s stanjem teh emigrantov.
ambulance ni opazilo, da je bila vreča prazna, kajti 330 komadov pisem je lepo število ter se mora že pri dvigu vreče konstatirati, je li je vreča prazna ali ne.
Upamo, da se bo za to zagonetko novi gospod poštni ravnatelj pobrigal.
Naj se vendar enkrat take tiče javno žigosa — tako bo enkrat za vselej prenehalo oropanje amerikanskih pisem.
Iz Količevega.
V	tukajšnji tovarni g. Bonača vladajo vedno slabše razmere. Za vsako malenkost je delavec odpuščen iz službe. Ako le malo postoji, ima takoj delavske 'oukvice na razpolago. In tako redno kakšen neha in na njegovo mesto pridejo trije ali še več. Težki časi so za delavca in še težji pridejo, ako se ne bomo uprli tem kapitalističnim pijavkam, ki žive od naših žuljev, se lepo vozijo v avtomobilih in se zabavijo po barih. To bo trajalo toliko časa, dokler se delavec in kmet ne spoznata in združita v eno fronto, fronto razrednega boja, dokler ne bo solidarnost med delavcem in revnim kmetom, toliko časa boBta delavec in kmet poteptana. Zato, delavci in revni kmetje, organizirajte se.' Vstopajte v strokovne organizacije, čitajte in razširjajte naš „Delavsko-kmečki lista, ker niti olajšanja bede, še manj pa osvoboditve izpod jarma kapitalizma ne smete pričakovati od buržuaznih strank (demokratske, klerikalne, samostojne), temveč samo od sebe, od svojega lastnega dela, od razrednih strok, organizacij in razredne revolucionarne proletarske stranke.
Peter K.
Iz Ruš.
Za ženo in otroke s. Strnada, ki je moral na orožne vaje in katerega družina je ostala brez vsakih sredstev, so nabrali: s. Čander Ignac 29 Din in s. Fehim Ila-linič 252 Din, skupno 281 Din. (Imena vseh sodrugov, ki so pri tej zbirki prispevali, radi pomanjkanja prostora ne moremo priobčiti, kar naj nam sodrugi oprostijo. Ured.)
Kje je zaščita vajencev.
Nekatera podjetja in mojstri delajo s samimi vajenci ali pa nadštevilnimi vajenci napram zaposlenim pomočnikom in se ne drže zakonitih predpisov glede števila vajencev, ki jih smejo imeti zaposlene v obratih. Mojster, ako dela brez pomočnikov, sme imeti le do dva vajenca zaposlena v
učenju. Ali tega se ne drži marsikateri mojster in vzame vajencev kolikor jih le dobi. Ko pa vajenška doba mine, pa vajenca kratkomalo postavi na cesto in vzame zopet nove brezplačne hlapce v učenje. Vajenci opravljajo vsa domača in hlapčevska dela, ki se dogaja skoraj povsod pri obrtnikih in po tovarnah. Vse to gleda naša obrtna oblast, inšpekcija dela, delavska zbornica in vse ostale višje oblasti, brez da bi kaj ukrenile napram takemu brezmejnemu izkoriščanju obrtniskeganaraščaja. Samo v Ljubljani imamo celo vrsto mojstrov in mojstric in povrhu pa še velika podjetja n. pr Strojne tovarne in livarne imajo kar 150 vajencev in ostali mojstri; Batjel, Geiger, Martinčič, Vojnovič, Weibl zaposlujejo po 10 do 20 vajencev, pri tem pa le samo po nekaj pomočnikov. Kako se izuče vajenci pri takih mojstrih in tovarnah, ko nimajo zadostno število pomočnikov, da bi kazali vajencem dela, si lahko mislimo. Za Strojne tovarne in livarne napišemo v prihodnji številki posebno poglavje.
Vprašanje vajencev in strokovne organizacije.
V	Sloveniji imamo nad 12.000 vajencev in vajenk raznih strok, ter vsako leto se posveti obrtniškemu poklicu do 4000 novih vajencev. Poleg tega je zaposlenih le do 3 do 4000 pomočnikov. Pomožnega delavstva ali hlapcev, težakov pa splolfnimamo zaposlenega v obrti, le nekaj malega imamo v težki industriji in še to le par sto delavcev. Če pogledamo v Strojne tovarne in livarne je do 150 vajencev, do 80 pomočnikov in le do 20 težakov in še ti so večinoma konjski hlapci. Ako bi v livarni v strojnici ne bila razna dela z ogromno težo za prenašati in nakladati — bi sploh ne bilo težakov v tej. tovarni — saj ostalo izvrše tako sami vajenci in teh je zadosti. Iz tega je razvidno, da bodo morale v bodoče naše strokovne organizacije napram naraščaju zavzeti novo orientacijo glede pokreta in dela za mladino. Eno glavnih zahtev mora biti, da se izkoriščanje vajencev po obratih omeji, ter zahteva od podjetništva, da vajence zaposluje v obratih samo pri delu, pri katerem pridobivajo na strokovni izobrazbi ne pa za težaška dela.
Izjava.
V	zadnji številki „DeIavsko-kmetskega listau se v Gustinčičevem članku omenja tudi moja izjava o ljubljanskem akcijskem odboru, katerega obstoj da sem baje zanikal. Izjavljam, da sem v svojem govoru pač zanikal obstoj akcijskih odborov, katerih delokrog — kakor pravi deklaracija, prečitana na anketi Delavske zbornice — „ni znan“ —, da sem pa tudi obenem poudarjal, da ne more biti ta očitek naperjen proti ljubljanskemu akcijskemu odboru, ker sta obstoj in delokrog tega odbora našemu delavstvu dobro poznana. Ta odbor, ki je sestavljen iz zastopnikov Strokovne komisije in Nezavisnih, je ves čas javno deloval ter o napredovanju ze-dinjevalne akcije sproti informiral našo javnost. Zanikal in obsojal sem torej le obstoj obskurnih akcijskih odborov, priznaval pa obstoj rednega, pravilno delujočega, res koristnega akcijskega odbora
—	to se pravi, priznaval sem neko skupno sindikalno instanco, katere delo bi moralo biti dobro poznano ne samo tistim, ki se res objektivno in z ljubeznijo zavzemajo za razvoj našega strokovnega gibanja v smeri zopetnega zedinjenja vsega razredno zavednega delavstva v Sloveniji in v državi — marveč tudi tistim, ki o tem vprašanju govorijo in pišejo.
Taka je bila torej moja izjava o tej stvari.
Nisem sicer Vaš pristaš, pa se vendar nadejam, da boste radi priobčili to moje pojasnilo,	Golouh.
Op. uredništva: Izgovor je dober, če ga tudi pes na repu prinese.
K«r ■	■	■	■	■■■
nasi diskuziji.
Skozi celih pet let internacionalni kapitalisti navaljujejo na delavski razred in ker delavstvo nima močnih enotnih strokovnih organizacij, se je kapitalistom posrečilo na vseh koncih in krajih poslabševati delovne pogoje, podaljševati delovni čas, zniževati mezde itd. .Vlada, kot izvr-ševalni organ kapitalistov, je s svoje strani b preganjanji, zapiranjem in z izjemnimi zakoni spravila delovno ljudstvo v popolno politično brezpravnost. Izhod iz tega bed-
nega stanja je edino v boju, v aktivnem odporu proti nameram kapitalistov in v boju za politične pravice in svobodo. Za ta boj pa je treba moči, je treba organizirane sile, pred katero bodo izkoriščevalci v fabrikah in rudnikih, pa tu i vlastodržci na vladi imeli rešpekt. Treba je silo, ki leži v številu proletariata in naukih razrednega boja koncentrirati, treba je razcepljeno in neorganizirano delavstvo združiti v enotnih strokovnih organizacijah. Že od jeseni 1922 pišemo po vseh naših listih (Delavske Novice, Strokovna Borba, Glas Svobode in Delavsko-kmečki list) in delamo za ujedinjenje in združenje delavskih strokovnih organizacij. Dolgo, je trajalo, da smo delavsko maso vzbudili in zainteresirali za enotno fronto in slednjič tudi za enotnost strokovnih organizacij. Ujedinje-vanje se je pričelo in paziti moramo, da bo to ujedinjenje tako, da bo v resnici omogočilo uspešnejšo borbo za zopetno osvojitev izgubljenih pravic in za še nove pridobitve. Med našimi sodrugi so nastala razna mnenja o načinu in taktiki ujedinje-vanja, o načinu in taktiki boja proti so-cialpatriotom, kot zaviračem vsakega boja. Ta razna mnenja je treba slišati, treba vprašanje našega dosedanjega in bodočega dela prečistiti in napraviti vse, da bo naše delo v bodoče enotno in složno, ker le od složnega, sporazumnega dela vseh revolucionarno orientiranih moremo pričakovati uspehov.
Zato dajemo temu vprašanju prečiščenja pojmov v našem listu toliko prostora. Diskuzija se bo nadaljevala največ še skozi
Vsak naj stori svojo dolžnost
napram svojemu glasilu. Naročniki in zaupniki naj se stavijo pred oči, da proletarsko časopisje ne more izhajati brez STALNE POMOČI, BREZ POŽRTVOVALNOSTI S STRANI TISTIH, KATERIM JE ČASOPIS NAMENJEN, TO JE DELAVCEV IN KMETOV.
Naročniki, sodrugi in somišljeniki naj torej gledajo na to, da redno nabirajo PRISPEVKE ZA TISKOVNI SKLAD.
Ravno tako redno naj se poravnava NAROČNINO IN IZKUPIČKE OD RAZPRODAJE IZVODOV.
Sodrugi zaupniki naj si vzamejo k' srcu stvar borbnega glasila slovenskega mestnega in kmečkega proletariata. Naj bo torej VSAK NA SVOJEM MESTU. NAJ VSAK AGITIRA ZA ČASOPIS, NABIRA NAROČNIKE, PRISPEVKE IN NAJ TUDI SODELUJE PRI LISTU Z DOPISOVANJEM.
3—4 številke in zahtevala najbrže mnogo prostora. Po končani diskuziji bomo o naši dosedanji in bodoči strokovni taktiki in politiki prinesli sklepe, po katerih bomo morali delati vsi.
Do tedaj pa prosimo sodruge čitatelje, da uredništvu oproste, že ne more biti objavljeno toliko političnih člankov, če je mednarodni in domači pregled manjši, kot je bilo to doslej. Po končani diskuziji bomo skušali vse, kar bomo zamudili, nadoknaditi in popolniti.
Redakcija DKL.
Izdajatelj za konzorcij Kusold Alojzij, Ljubljana Urednik: Albert Hlebec, novinar, Ljubljana.
Tiskarna Josip Pavliček, Kočevje.
Izjava.
Podpisani Perko Kristo izjavljam, da že od avgusta nisem pevovodja »Delavskega glasbenega društva“ v Ljubljani. Ljubljana, 25. oktobra 1925.
Kristo Perko.
Izjava.
Podpisani preklicujem žaljive besede, katere sem govoril v gostilni g. Dimnika, češ, da je g. Anton Dobrota nti'apau. Zahvaljujem se mu, da ni kazensko nastopil proti meni. Ilovar Srečko, D, M. Polje.
^Goora in oKusna^^^
O L IN S KJ
cikorija
Pekovski vajenec
se sprejme. Stanovanje in hrana v hiši. Na^ slov pove uprava lista.
Domače vesti.