Starši Vzgoja, junij 2021, letnik XXIII/2, številka 90 33 Ko se otrok rodi, ponavadi zajoče. Prvi jok je že prvi znak vznemirjenja ter hkrati začetek razvoja bogatega in širokega spektra čustev, ki jih bo novorojeno bitje uporabljalo v svojem življenju. Razvoj čustev Tamara Cer je dijakinja 4. letnika III. gimnazije Maribor. Kaj so čustva? Čustva so duševni procesi, s katerimi izra- žamo odnos do vsega, kar nas obdaja. Ka- žejo se v telesnih znakih (povišana telesna temperatura in potenje, pospešen srčni utrip), v vedenju (mimika obraza, glasno govorjenje, gibi rok in pogledi) in v zave- stnem doživljanju (svojega stanja se zave- damo in ga vrednotimo kot (ne)prijetnega) (Belšak, 2007: 1). Ponavadi čustva delimo na osnovna oz. temeljna in sestavljena oz. kompleksna. Osnovna čustva so tista, ki jih lahko prepo- znamo neposredno, na podlagi izrazov na obrazu, npr. veselje, zanimanje, preseneče- nje, strah, jeza, žalost in gnus. Ta čustva se pojavijo že kmalu po rojstvu. Kompleksna čustva, kot so ponos, sram, krivda, ljubosu- mje in osramočenost, pa se pojavijo kasneje ter so odvisna od našega samozavedanja in zavedanja odzivov okolice na naše vedenje (Krajnc in Nemec, 2019: 123). V prvih nekaj dnevih življenja pri dojenčku razločimo le stanje umirjenosti ali neaktiv- nosti in stanje povečane aktivnosti ali splo- šne vzburjenosti. Samo stanje vzburjenosti je še nediferencirano in ne pomeni negativ- spremenili. Ko postanemo pozorni na svo- ja čustva in se začnemo o njih pogovarjati z drugimi, nas lahko naučijo nekaterih stvari o našem življenju. Dajejo nam pomembne podatke: • o tem, kak o razmišl ja mo (za v estno in ne- zavedno) o preteklosti, sedanjosti in pri- hodnosti; • o naših na jglobl jih cil jih in vr edno tah (tudi o tistih, ki jih skrivamo pred seboj); • o naš em živl jen jsk em smisl u in o tem, kako bomo na koncu opredelili svoj uspeh (Wilks, 2001: 20). Razvoj osnovnih čustev Večina staršev je zelo pozorna na vedenje svojih novorojenčkov. Ob opazovanju nji- hovih nasmehov in drugih obraznih izrazov so si enotni, da znajo dojenčki že zelo zgo- daj v življenju prikazati širok obseg čustev. Do prvega meseca so opazili čustva, kot so zanimanje, veselje, jeza, presenečenje, strah ter žalost (Krajnc in Nemec, 2019: 123). V prvih tednih življenja se novorojenč- ki največkrat nasmehnejo, če so siti, med spanjem, v odzivu na blag dotik in zvok. V tretjem mesecu se dojenčkov nasmeh kot izraz veselja največkrat pojavlja v prije- tni interakciji z ljudmi. Dojenčki se seveda pogosteje smejejo znanim osebam kot ne- znanim. Postopoma začnejo namerno upo- rabljati nasmeh kot socialni signal. Med tre- tjim in četrtim mesecem se začnejo glasno smejati, sprva le v odzivu na razmeroma močne prijetne dražljaje, npr. pri igri biba leze. Med njimi obstajajo tudi individual- ne razlike, zato se vsi dojenčki ne smejejo enako pogosto. Če dojenčkovi nasmehi po- stopoma postajajo znaki ugodja, nam smeh vsekakor sporoča njihovo pozitivno čustve- no stanje in ima pomembno vlogo pri obli- kovanju odnosa z njihovimi skrbniki. Ker mama otrokov nasmeh razume kot znak ugodja, tudi sama doživlja zadovoljstvo, kar jo spodbudi, da otroka ljubkuje in se pogo- varja z njim (Krajnc in Nemec, 2019: 124). Na neprijetne izkušnje, kot so lakota, bo- lečina, prevelika ali premajhna količina stimulacije, se novorojenčki odzivajo z vznemirjenjem. V prvih dveh mesecih po rojstvu na njihovih obrazih med jokom opazimo jezne izraze. Ti do šestega meseca postopno postajajo pogostejši in močnejši, dojenčki pa jih uporabljajo v vedno bolj raznolikih situacijah, npr. ko jim vzamemo nega ali pozitivnega čustva. V naslednjih te- dnih pa postane čustveno življenje dojenč- ka veliko bolj razgibano (Krajnc in Nemec, 2019: 123). Funkcije čustev Milivojević (1999) pravi, da čustva vpliva- jo na odnose z drugimi ljudmi. Izražanje čustev dobiva v komunikaciji implicitni ali eksplicitni pomen sporočila. Izražanje čustev postane dražljaj, ki si ga ljudje raz- lagajo v skladu s kulturnimi in osebnimi vrednotami. Čustva otroke opozorijo na stresne do- godke in okoliščine. Večinoma lahko vsak dogodek označimo kot stresor, ki bi lahko povzročil žalost, jezo ali strah. Čustva in stres povzročajo isti mehanizmi. Neugo- dna čustva so posredniki, ki pri otrocih iz- zovejo stres. Otroci se ne morejo zavedati stresa, če se navadijo potlačevati neugodna čustva (Akin, Cowan, Palomares in Schil- ling, 2006: 6). Veselja in sreče ne iščemo le kot zdravi- lo proti bolečini, temveč tudi kot dobrino samo po sebi. Vsekakor pa nas tako trplje- nje kot radost močno motivirata, da bi se Foto: BS Starši 34 Vzgoja, junij 2021, letnik XXIII/2, številka 90 zanimiv predmet, oviramo njihovo gibanje. Povečanje čustvenih izrazov jeze v prvem letu starosti predstavlja otrokovo prilagoje- no odzivanje: je otrokov socialni signal od- raslemu, da je vznemirjen in da ga je treba pomiriti (Krajnc in Nemec, 2019: 124). Dojenček in malček v odzivu na bolečino, oviranje in ločitev od osebe, na katero sta navezana, izražata tudi čustva žalosti, ven- dar so ta veliko manj pogosta kot jeza. Iz- razi žalosti se povečajo le v primerih hudo motene komunikacije med staršem in otro- kom ter dolgotrajne ločitve otroka od star- šev (Krajnc in Nemec, 2019: 124). Temeljna čustva Edinstvenost osnovnih čustev se kaže z bi- ološkim zapisom. Znanstveniki z novimi metodami odkrivajo nove fiziološke po- drobnosti o sposobnostih vsakega čustva posebej, da telo pripravi na povsem druga- čen odziv (Goleman, 1997: 20). Strah Strah sprožajo nenadni in nepričakovani dražljaji, ne glede na otrokovo starost. Ti strahovi so večinoma povsem običajni, in ko jih otrok premaguje, pripomorejo k oblikovanju identitete, obvladovanju sveta in odraščanju (Papalia idr., 2003). Otrokovi strahovi so zaradi manjše spo- sobnosti predstavljanja in predvidevanja v obdobju zgodnjega otroštva vezani pred- vsem na temo, duhove, hude sanje in živa- li. Zelo pogosta sta tudi strah pred ločitvi- jo od njegovih domačih (ta strah nastane zaradi napredujočega otrokovega razvoja in sčasoma izgine) ter strah pred tujci (Pa- palia idr., 2003). Agresivnost Agresivnost se razlikuje od čustev jeze. Agresivnost je lastnost posameznika oz. njegova nagnjenost k agresivnemu vedenju. Pojavi se, kadar jeze ne moremo učinkovito obvladovati. Ker je agresivnost zelo razno- lik pojav, poznamo več oblik le-te: • telesna agr esivnost, • b es edna agr esivnost, • p osr edna agr esivnost, • nep osr edna agr esivnost, • in str umen talna agr esivnost, • s o vražna agr esivnost, • re a kt iv na ag resiv nost , • p r oak tivna agr esivnost (Kra jnc in N e- mec, 2019: 131). Veselje Veselje je čustvo, ki ga oseba doživlja, ka- dar oceni, da je zadovoljila neko svojo po- membno željo (Milivojević, 1999). Z ve- seljem doživljamo prijetnost in skušamo utrjevati vedenje, ki prispeva k izpolnitvi pomembnih želja. Veselje je pomembno tudi za ustvarjanje pozitivnega odnosa z drugimi ljudmi (Smrtnik Vitulić, 2007: 31). Žalost Ljudje najpogosteje doživljajo žalost, ko ocenijo, da so neupravičeno izgubili ne- kaj, kar je zanje pomembno (Milivojević, 1999). Intenzivna žalost se pri večini otrok ne pojavlja pogosto. Žalost nam 'pomaga' v težkih trenutkih, ko se je treba sprija- zniti z izgubo ali z velikim razočaranjem. Zaradi žalosti splahnita moč in zagnanost za življenjske dejavnosti, zlasti za radost in razvedrilo. Beg v notranjost je odlična pri- ložnost za žalovanje zaradi izgube ali zatrtih upanj (Goleman, 1997: 20–22). Viri in literatura • Akin, Terri; Cowan, David; Palomares, Susanna; Schilling, Diane (2000): Pomoč otrokom pri spoprijemanju z žalostjo, strahom in jezo. Ljubljana: Educy. • Belšak, Katja (2007): Kaj so čustva in kako jih prepoznamo? Pridobljeno 29. 4. 2021 s spletne strani http://www.posvet.org/ storitve/kaj-so-custva-in-kako-jih-prepoznavamo. • Goleman, Daniel (1997): Čustvena inteligenca. Zakaj je lahko pomembnejša od IQ. Ljubljana: Mladinska knjiga. • Krajnc, Maja; Nemec, Bernarda (2019): Razvoj in učenje pred- šolskega otroka. Ljubljana: Grafenauer. • Milivojević, Zoran (1999): Emocije: Psihoterapija i razumeva- nje emocija. Novi sad: Prometej. • Papalia, Dianne E.; Olds, Sally Wendkos; Feldman, Rurh Du- skin (2003): Otrokov svet: otrokov razvoj od spočetja do konca mladostništva. Ljubljana: Educy. • Smrtnik Vitulić, Helena (2007). Čustva in razvoj čustev. Lju- bljana: Pedagoška fakulteta. • Wilks, Frances (2001): Inteligentna čustva. Kranj: Ganeš. S prispevkom želim osvetliti, katero predšolsko pismeno znanje otrok pridobiva spontano in neformalno v družinskem okolju in vrtcu ter kakšno vlogo ima to znanje pri formalnem začetnem opismenjevanju. Kako v šoli načrtovati in voditi pouk slovenščine, da bodo učenci lepo pisali? Zakaj je pomemben lepopis? Kako ustvariti učno okolje, da bodo otroci navdušeni nad lepopisom? Porajajoče se pisanje povezujemo z igrivimi dejavnostmi, zanimivimi zgodbami in značilnostmi narave (črta v naravi). Od čačke do lepopisa Karmen Kranjec Klopčič, dr. znan., poučuje na razredni stopnji na Osnovni šoli dr. Alojzija Šuštarja v Ljubljani. Trudi se za celostni pristop k poučevanju (razum, srce, glava), zato z otroki rada odide v učilnico v naravi. Objavlja strokovne članke in pripravlja predavanja za različne skupine. Ustvarja in recenzira nova učna gradiva ter razvija inovacijske pristope na področju branja in pisanja. Porajajoča se čačka in značilnosti predšolskega obdobja Otrok začne v drugem letu starosti čeč- kati. Navduši ga znanje nove motorične spretnosti in ugotovitev, da pisalo na pa- pirju pušča sled, ki ga vodi do zanimanja za obliko. Študije (Grginič, 2009) dokazu- jejo, da triletni otroci ločijo med čačka-