5o8 Listek. • LISTEK. V Ljubljani, dne" 31. malega srpana 1890. Vesel dan V cesarski rodovini. Velika družina avstrijskih narodov praznuje danes velik dinastični praznik. Cvetoča hči Njiju Veličanstev, presvetla nadvojvodinja MARIJA VALERIJA se je danes v prijaznem gorskem mesteci na Gorenjem Avstrijskem poročila z izvoljencem svojega srca, z Njegovo c in kr. Visokostjo presvetlim gospodom nadvojvodom FRANČIŠKOM SALVATORJEM. Blagoslovljena od presvetlih svojih roditeljev, spremljana od bliščečega zbora visokih sorodnikov in dostojanstvenikov, stopila sta pred oltar, kjer je cerkev posvetila Njiju zvezo, veljavno do smrti. Po vsi širni Avstriji ni ga zvestega državljana, da bi se danes v duhu ne udeležil veselega dneva v cesarski rodovini. Brez razločka vere in narodnosti pošiljamo danes vsi presrčne čestitke na cesarski dvor, iskreno želeči, da bi bila ta zveza mladima novoporočencema in mnogoizkušenemu, nad vse ljubljenemu presvetlemu Vladarju vir nikdar minljive sreče ! Jernej Križaj-Severjev f, župnik pri sv Antonu poleg Kopra v Istri, pisatelj slovenski, umrl je dne" 19. ržnega cveta t 1. Križaj je bil porojen dne" 18. velikega srpana 1838. 1. v Orehku na Notranjskem. V šolo je hodil najprej v Trstu, kjer se je do dobra seznanil z italijanskim jezikom, gimnazijo je pa dovršil leta 1860. v Ljubljani. Sošolci v 8. gimnazijalnem razredu so mu bili med drugimi sedanja vseučiliška profesorja dr. Stanonik in dr. Krek, slovenski pisatelj in sedanji trnovski dekan Ivan Vesel, zdaj že pokojni zgodovinar Parapat, sedanji stolni župnik ljubljanski Flis, slovenski pisatelj iu operni pevec Josip Nolli i. dr. Pokojni Križaj je bil prejšnja leta jako spreten pisatelj slovenski Pod izmišljenim imenom »J. Severjev« je priobčil v Janežičevem »Glasniku« 1 1864. nekoliko lepih, nežnočutnih pesmij. Za poskušnjo ponatiskujemo tukaj njegovo Trojno srce". Globoko v prsih giblje se nekaj čdrobno, Kakor svitloba lune razjasni temno noč, Glasi se čudomilo, žalobno in ljubo, Ima sred deviško prečudno tajno moč; Cveti veselje tiho, kali skrivno gorje", Globoko v prsih sije ljubezni živi plam, In mesto to presveto človeško je sred! In žarno vnema srce, možu poguma znam! Mladenču persi dviga hlepenja divji žar, Ljubezni polno tretje tak vroče in gorko — Navdaja mu jih nada, nek tajni sladki čar, Oklepa vse in veže z nevidno nas močjd, Srce mladenča obsega vso tugo in britkost, In v žalosti, veselji zvdsto nam vedno je, Obsega rajske sanje, ljubezni vso sladkost! Najlepše res na zemlji: — oh materno srce ! V »Glasniku« 1. 1865. beremo njegovo povest »Ognjeni zmaj«, katero je poslovenil iz ruščine; v Trstenjakovi »Zori« 1. 1873. pa njegovo izvirno nekoliko sentimentalno novelo »Blaženka«, pisano s srčno krvjo, najbrž iz njegovega življenja. Ravno tam je priobčil lep dovršen prevod žaloigre »Frančiška z Rimini«, katero je spisal slavni italijanski pesnik Silvio Pellico. Prelagal je na slovenski tudi sloveči roman Manzonijev »Promessi sposi« ter završil še marsikatero drugo lepo delo. Blag mu bodi spomin! V spomin Matevžu Ravnikarju je dne" 13. malega srpana priredilo naše »Pisateljsko društvo« na yačah lepo slavnost, katero je žal, nekoliko motilo deževno vreme, Listek. 509 Slavnost se je vršila najprej v vaški cerkvi, kjer je imel dnevi primeren krasen cerkveni govor g. prof. Tomo Zupan in je nato daroval sv. mašo z veliko strežbo g. kanonik K. Klun. Po maši se je občinstvo zbralo na trgu, in ko so pevci odpeli Jenkovo »Molitev«, stopil je na oder g. L. Svetec ter nam v izbornem govoru podal sliko Ravuikarjevega življenja in delovanja. Po Svetčevem govoru so šli mnogoštevilno zbrani slavitelji Ravni-karjevi v sprevodu z godbo po lepo okrašenem trgu pred rojstveno hišo Ravnikarjevo, kjer se je po primernih pesmih in po govoru društvenega predsednika g. dr. Vošnjaka, v katerem je poudarjal pomen tega dneva ter slavil dobrotnika narodovega in očeta slovenske proze, razkrila spominska plošča, vzidana nad hišnim vhodom. Nje napis pravi: » V tej hiši je bil porojen dne 20, septembra 1776. slavni pisatelj slovenski MATEVŽ RAVNIKAR,. prvi škof tržaško - koprski.« Pisateljsko društvo dne 13, julija iSgo. Po slavnosti so se gostje zbrali po raznih gostilnih ter se okolo 2. ure začeli razhajati. Vsakdo, ki se je udeležil tega lepega narodnega praznika, vzel je s seboj veselo prever-jenje, da po teh krajih prebiva čvrst, zaveden in požrtvovalen narod, ki je storil s petjem, godbo, okrašenjem hiš in trgov vse, kar je mogel, da vredno poslavi največjega sina, ki se je rodil med njim, in dostojno sprejme slavitelje njegove. »Matica Slovenska« razgla-a nastopni stalni program »Slovenske Besede«, ki je po prejšnjem nekaj prenarejen: Matice Slovenske odbor je sklenil izdajati znanstven list »Slovenska Beseda«, kateremu naj bi bil glavni namen pospeševati razvoj našega knjižnega jezika ter določiti in utrditi jednotne pravilne oblike v govoru in pismu. V ta namen se je imenovani odbor obrnil do nekaterih slovenskih jezikoslovcev ter skupno z njimi določil bodočemu listu stalni program. Po tem programu se bodo razpravljala v »Slovenski Besedi« vsa vprašanja, tičoča se slovenske slovnice, katera še niso dognana ali še ne dosti razjasnjena; pri tem se določi, koliko se je ozirati na etimologijo, koliko na zgodovinski razvoj in koliko na fonetiko sedanjega živega jezika. Ust bode odmenjen slovenskemu jezikoslovju sploh, a najbolj se bode oziral na pravorečnost in jednotno pravilno pisavo. Vse dognane stvari se bodo zbirale, in na podlagi teh be-ležkov se bode mogla izdati slovenska pravopisna knjižica. »Slovenska Beseda« bode nadalje pospeševala pravilni razvoj slovenskega besedja v slovarskem oziru in si torej prizadevala pripomoči v to, da se nataučno določijo pomeni besedam, kjer se kaže razlika v rabi, da se strokovno nazivoslovje (terminologija) razvije po svojstvu in pravilih slovenskega jezika in da se jezik obogati iz nikakor še ne povse razkritih zakladov narodnega govora; v ta namen bode list tudi prinašal iz raznih krajev zbirke takih besed, ki so ali sploh manj znaue, ali imajo v različnih krajih različen pomen. Najpripravnejši bodo v obče kratki spisi, ki se bodo držali omenjenih mej; sprejemale se bodo pa tudi kritike vseh slovenskih knjig z ozirom na njih jezik. Vse to se bode zgolj stvarno razpravljalo; mirni in stvarni polemiki, katera uči polagoma spoznati resnico, bode »Slovenska Beseda« na razpolaganje; a izključeno iz nje bode vse strastno in osebno napadanje in pikanje, za kar jamči uredništvo, kateremu je glede" tega pridržana pravica, da popravi in zavrže vse, kar bi se ne ujemalo s tem načelom. 5io Listek. Časopisa pride vsako leto na svetlo blizu dvanajst pol v nedoločenih obrokih, približno jedna pola vsak mesec. List prične izhajati, kadar se nabere dokaj gradiva. To podjetje je pa le tedaj mogoče izvesti, ako se pridobi dovolj sotrudnikov, ki bi list podpirali z rednimi spisi. Odbor Matice Slovenske torej vabi vse slovenske razumnike na skupno delovanje ter jih uljudno prosi, naj z znanstvenimi razpravami, z mirno kritiko, pa tudi s kratkimi nasveti podpirajo to za razvoj slovenske knjižnosti prekoristno podjetje, da v resnici doseže svoj namen. Dopise bode sprejemal od 10. septembra t. 1. dalje urednik bodočemu listu, gimn. prof. A. Bartel v Ljubljani. V Ljubljani, dne 29. julija 1890. Odbor Matice Slovenske. Hrvaški »Vienac« o našem pesniku«. Prvi leposlovni časopis hrvaški »Vienac« je o Aškerčevih »Baladah in romancah« prinesel to poročilo: Pjesnik Anton Aškerc, koji je jamačno dobro poznat čitaocima »Ljubljanskog zvona« pod pseudonimom »Gorazd*., izdao je vrlo ukusno opremljenu zbirku izvornih pjesama pod napisom: Balade in romance. V Ljubljani. Ig. pl. Kleinmavr 1 Fed. Bamberg 1890. — Ovaj daroviti pjesnik stekao je u brade Slovenaca u kratko vrieme mnogo priznanja i veoma liep glas krasnim svojim tvorevinama, tako da mu neki na Parnasu slovenačkom medju živim pjesnicima dosud-juju prvo mjesto iza genijalnoga Simona Gregorčiča. Pjesnik je večinom crpao gradivo za svoje »romance i balade« koje iz sovreme-noga života, koje iz drevne povjesti svoga naroda i iz priča drugih Slavena. Njegova se rodoljubnog srca jednako doimlju nevolje sadašnosti kao i jadi prošlosti, a razotkriva ih sigurnom rukom i objektivno, kao i dolikuje epskomu pjesniku. Starodavna prošlost i narodne priče glavni su izvori njegovim baladama i romancama. Amo pripada u prvom redu oveci cvclus balada, koji nosi nadpis: ,,Stara pravda". U ovih deset pjesama pri-- kazuje pjesnik seljačku bunu u 16 stoljecu, koju je u nas urisao pokojni Senoa u romanu, a Bogovič u tragediji „Matija Gubec". Za nas je Hrvate osobito zanimljiva deveta balada ,,Stava", u kojoj nalazimo u glavnom gotovo isti sujet, što ga je Senoa opjevao u pjesničkoj pripoviesti ,,Prokleta kliet". Aškerc je taj predmet opjevao na originalan način. U kompoziciji i dikciji ove balade povodi se pjesnik za našom narodnom pjesmom. Iz drevne je povjesti slavenske crpao gradivo za ove pjesme: Svetopolkova oporoka, Atila in slovenska kraljica, Ilirska tragedija. Medju ovima se odlikuje ljepotom kompozicije i krasnom osnovom misli ,,Svetopolkova oporoka". Iz savremene je povjesti slavenske karakteristična pjesma ,,Boj pri Pirotu". Bivši kralj Milan pristupa poslije boja k ranjenicima, da mu kažu svoje posljednje želje. Kad se Milan približi k trečemu ranjeniku, redi ce ovaj kralju: »Sramota boli me, sramota, Da Srbu zdaj Kajn je ime . . . Da narod moj bratomorilec, Krvave zdaj nosi roke. A, kralj moj, ko smrt me poljubi, Zakličem, da čul bo ves svet: Kdor brata mi ščuje na brata, T d bodi — ta bodi proklet!« Tako pjesnik diljem svojih pjesama ostro žigoše bratsku neslogu, poznatu rak-ranu slavenskih naroda. Dao Bog, da plemenite njegove rieči nadju odziva svuda, gdje se oz-biljno misli o bratskom sporazumku i uzajamnoj slozi jednokrvne brade slavenske. Listek. 511 Narodne priče i biedni život prostoga naroda bogata su vrela, iz kojih pjesnik Aškerc crpe gradivo za svoje romance i balade. On je pjesnik biednika i sirota, kojih se gorke i cesto nezaslužene boli duboko doimaju njegova plemeuitog srca. Medju ovima se osobito ističu: Zimska romanca, Tri ptice, Posljednje pismo, Slikarjeva slika i Anka. Premda se pjesnik očito trsi, da zatomi i prikrije svoje subjektivne osječaje, ipak nije mogao odoljeti srcu, da se sasvim zataji. U pjesmi ,,Svetinja" kazuje, kako mu je majka na rastanku mjesto bogatstva predala amanet sveti: »Ljubezen za dom neizmjerno, za dom in nesrečni svoj rod«, a sva je prilika, da ima mnogo subjektivne primjese u romanci ,,Pevčev grob": Medju ovima ima pjesama, koje dosta neskladuo završuju, kao n. pr. Balada o potresu, Tri ptice in neke druge. Ovim bi se pjesmama doduše moglo zabaviti, da se u njima ne ogleda poetična pravičnost, ali ako pomislimo, da se Gorazd drži načela: »Res je res: Resnico samo vselej piši vestni zgodovinar« i da je on pjesnik biednika in nesrečnika, rado čemo mu i ovu prividivu pogrješku oprostiti. U, pjesmama: ,,List iz kronike Zajčke" i ,,Celjska romanca" opaža se satirična žica pjesnikova. Mnogo romantične natruhe ima u pjesmama: ,,Stari grad" i ,,Godčeva balada". Osobito su liepe legendarne balade: „Kristus in Peter, Slovenska legenda i Legenda o toplicah". U ,,slo-venskoj legendi" priča pjesnik o Primožu Trubaru, koji okajavši svoje griehe u paklu dolazi na nebeška vrata i moli sv. Petra, da ga pusti u nebo. Petar podje, da ga najavi Bogu. Cim čuju biskupi Tekstor i Toma Hren, da Trubar želi uljesti u raj, silno se uzvrpolje i odlučno se opiru tome. No blagi Slomšek stane ih miriti: Več je minulo 300 godina, što je preminuo Trubar. On je u to vrieme okajao svoje griehe, a pored toga Trubar je zaslužan čovjek. Prvi je počeo pisati Sloveucima narodnim jezikom knjige. Silna nastane prepirka medju Slovencima u nebu. Napoleon stupi medju njih sam Bog i reče: Do danes vaš Trubar je v ognji pripet Za greh se svoj ostro pokoril, Od danes naj tukaj bo z vami vred Za to, kar je dobrega storil. Ker v vašem jeziku vas prvi učil Moliti je, psalme peti, Zdaj, večno me bode slovenski slavil, Pevaje: sveti, sveti. Na to uvede sv. Peter Trubara, kojemu pohiti u susret pjesnik Prešeren i prvi mu čestita, što je ,,iz narodne smrtne, stoljetne noči prvi probudio narod." U ovoj se pjesmi najbolje ugleda čista plemenština i pravo slobocloumlje pjesnikovo. Dubinom misli i visim filosofskim shvačanjem odlikuju se osobito pjesme: Prva mučenica, Solus, Dvorski norec i Časa nesmrtnosti, a od ovih su opet jamačno najlepše prva i potonja. Gorazd je svakako liep pjesnički talenat. Njegove su pjesme pune samonikle i prave poezije, svagda proniknute nježnim i plemenitim čuvstvom, a spoljašni im je oblik skladan i mjestimice umjetnički dotjeran. Bilo bi željeti, da pjesme njegove i u nas nadju kupaca i čitatelja. Preklic. G. dr. Lampe" je v svojem listu (na 156. str.) pišoč o Aškrčevih baladah in romancah natisnil tudi nastopne besede: »List iz kronike Zajčke« spada v »cronkpie scandaleuse«. Ako bi bili kdaj Zajčki menihi tako ravnali, v kleti se zbirali raje (sic!) nego v biblijoteki, gotovo je to škandalozno, grdo. O menihih tako pevati, ako ni res, je obrekovanje in ni ironija. Ako pa »je res«, pove naj gospod pesnik, kje je to 512 Listek. dogodbo dobil, da preklicem besedo »obrekovanje«. Nekdaj je pač nekdo o razvalinah samostana Zajčkega tako-le pel.: Ni slišat' svet'ga petja, Ne služi meša se ; Ni več pobožnih molcev Dobrotniki pregnani Iz grobov odšli so. Potemtakem so bili tukaj »pobožni molilci«, a ne hinavski pijanci. Gospod Aškerc že bolje ve", nego pokojni Slomšek. Pa naj pustim šalo in povem resnobno, da jako obžalujem izbiranje takih predmetov. Škoda, škoda! Tako nadarjen pesnik, kakor je gospod Aškerc, pač ni, da bi moral stikati po onih kotih, kjer se ujame kakšna čudna stvar, ali celd smet; naj zajema nepristransko iz bujnega življenja, ki ima pač slabe, a tudi dobre strani, naj se ozre večkrat tudi kvišku, vsaj večkrat, nego se je dosedaj « Zadnja številka dr. Lampetovega časopisa pa prinaša na 222. str. nastopno opazko: Na poziv svoj na str. 156, kjer smo ocenjujoč gosp. A. »Balade in romance« pisali: »Pove" naj gospod pesnik, kje je to dogodbo dobil, da preklicem besedo »obrekovanje«, dobili smo — sicer ne naravnost, kar bi bilo najlepše, vendar popolnoma pozivu primeren — odgovor v »Ljub. Zv.« št. 7, iz katerega je razvidno, da je bila nravnost v Zajčkem samostanu pred 1. 1564 jako propadla in da se je dajalo mnogo pohujšanja, da je bilo tam mnogo zapravljivosti, vsakovrstnih nepravilnostij in nedostatnostij, bodisi v duhovnih, bodisi v svetnih zadevah, in da je bil vsled tega izročen samostan papeževemu nunciju Zahariji Delphinus-u, ki naj bi izvršil zakonito reformacijo. Zato priznavamo, da ima tam ocenjevana romanca zgodovinsko podlago in v tem oziru preklicujemo besedo »obrekovanje«. Omenjamo še odkrito izjavo nekega prijatelja, da se mu ne zdi ona pesem žalivna, ampak le osoljena s humorjem. Drugim se je zdelo drugače. Suum cuique!« Prijateljem slovenske glasbe. Ako dobim le toliko naročnikov, da se tiskovni troški pokrijejo, izdati hočem III. zvezek »Skladeb f Avgusta Armina Lebana«. Naj mi torej gospodje, ki se mislijo naročiti na te skladbe, naznanijo to z listnico. Iztisek, obsegajoč moške in mešane zbore ter divni samospev ,,Vojak", stal bode 40 kr. po pošti 45 kr. Janko Leban, učitelj v Avberu p. Štanjel pri Sežani. ,,Ljubljanski Zvon" izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 15. Tiska »Narodna tiskarna« v Ljubljani.